KAPITAN
Sergej  Aleksandro vič   Jesenin (1895—1925)
Nikogar spev ni moj slavil z zdravico, poznal krmarja ni doslej planet. Le on samo je z dvignjeno desnico dejal, da ena je družina svet.
Omamljen nisem
s himnami junaku,
od krvotoka v žilah
ne drhtim,
a srečen sem,
da v dneh, podobnih mraku,
sem s čustvi istimi
živel in dihal
z njimi.
In ne le nas, ki nam vse to je blizu, še slone srh začudenja prešine, kako preprosti deček, rojen v Simbirsku, postal krmar je svoje domovine.
V valov bučanju je v svojih mislih, zdaj lahno strog, zdaj nežno mil marksistično nemalo mislil in prav po leninsko ustvarjal cilj.
1090
Le toliko slonel je nad krmilom v razumnosti, poguma poln, da je greben jemal valovom silo in prosto pot dobival čoln.
On je krmar in kapitan. Mar strašni z njim zahrbtni so viharji? Glej, iz vseh dežel mu stala je ob stran vsa partija — njega mornarji.
Ni plašen
ta, kdor vajen ni morja:
v namen najboljši
ti, ki so te sreče,
ko stopijo na trdna tla,
prižgo
za smer luči svetleče.
Tedaj poet m to ne jaz, usode druge in ne moje med vami pesem borbi v čast vam z novimi besedami zapoje.
In rekel bo:
»Mornar samo je ta,
kdor v bojih prekaljen
nezmotno
odkril ljudem sveta
doslej nevideno je
kopno.«
1091
1925