IDRIJSKI RAZGLEDI 2 • 2019 Izdajatelj in založnik Uredniški odbor Odgovorna urednica Glavni urednik Lektoriranje Oblikovanje Finančna podpora Tisk Naklada MESTNI MUZEJ IDRIJA Muzej za Idrijsko in Cerkljansko Idrijski razgledi, Prelovčeva 9, 5280 Idrija www.muzej-idrija-cerkno.si tajnistvo@muzej-idrija-cerkno.si JOŽE BAVCON TATJANA DIZDAREVIČ JOŽE JANEŽ ROBERT JEREB MAJA JUSTIN JERMAN IVANA LESKOVEC KARMEN SIMONIČ MERVIČ MATEVŽ STRAUS KSENIJA ŠABEC ANTON ZELENC IVANA LESKOVEC JOŽE JANEŽ MILANKATRUŠNOVEC BARBARA BOGATAJ KOKALJ OBČINA IDRIJA OBČINA CERKNO TISKARNA DTP d.o.o. 450 izvodov Idrija, december 2019 IDRIJSKI RAZGLEDI LXIV 2 • 2019 MESTNI MUZEJ IDRIJA MUZEJ ZA IDRIJSKO IN CERKUANSKO VSEBINA RUDNIK ŽIVEGA SREBRA IDRIJA Jože Čar O IDRIJSKI JAMI ALKIMIJA Andraž Žvab UNIVERZALNO TOPILO: RAZPRAVA JANEZA FRIDERIKA PL RAINA O TEKOČINI ALKAHEST ETNOLOGIJA Ivana Leskovec, Milojka Magajne PREHRANA NA CERKLJANSKEM ZGODOVINA Miha Kosmač DELOVANJE IN POMEN PARTIZANSKE TISKARNE SLOVENIJA NAVOJSKEM LITERATURA ŽIVE RUDE MOJEGA SRCA LIKOVNA PRILOGA Raša Milojevič NESNOVNA KULTURNA DEDIŠČINA Mirjam Gnezda Bogataj KLEKLJANJE ČIPK V SLOVENIJI - UNESCOVA DEDIŠČINA 7 24 37 47 53 67 76 Špela Spanžel KLEKLJANJE ČIPK V SLOVENIJI - PODELITEV LISTIN DRUŠTVA Maljaž Peternelj ALTERNATIVA NIČU 91 Milja Zelene IDRIJSKA KOŠARKA PRAZNUJE 50 LET 102 David Velikajne 60 LET SANKAŠKEGA KLUBA IDRIJA 108 PREDSTAVITVE Milanka Trušnovec ČRTOMIR ŠINKOVEC - PESNIK ZA VSE GENERACIJE, ČASE IN PROSTORE 115 Martina Peljhan 25 LET DELOVANJA TURISTIČNEGA RUDNIKA ANTONIJEV ROV 120 Ksenija Šabec ANTONIJEV ROV 1500 125 Ljubiša Rajkovič Koželjac ŽIVE RUDE MOJEGA SRCA 127 IN MEMORIAM Darinka Kozinc ANDREJKA JEREB - ANDRA (1946-2019) 129 Jože Janež O POEZIJI ANDREJKE JEREB 130 VSEBINA Jože Čar O IDRIJSKI JAMI NEKAJ OSNOVNIH GEOLOŠKIH IN RUDARSKIH POJMOV Orudena kamnina je lahko katerakoli kamnina, v kateri se nahajajo človeku koristni elementi, na primer kovine, bodisi v elementarni obliki kot samorodno živo srebro (Hg), baker (Cu), zlato (Au) itd. ali v mineralni obliki kot cinabarit (HgS), galenit (PbS) itd. Ruda je orudena kamnina, ki vsebuje ekonomske količine nekega človeku koristnega elementa v elementarni ali mineralni obliki. Iz idrijskega rudišča najbolj znane kamnine dolomit, peščenjak in skrilavec so orudene s cinabaritom (HgS ruda) in samorodnim Hg (Hg°). Rudišče je prostorsko omejeni del zemeljske skorje, kjer so v ekonomskih količinah nakopičene različne rude. Rudišča običajno dobijo imena po prevladujočem elementu, ki ga rude vsebujejo, na primer živosrebrovo rudišče Idrija, svinčevo--cinkovo rudišče Mežica, uranovo rudišče Žirovski vrh. Rudno telo (R7) je prostorsko omejeni del rudišča, kjer se nahaja ruda v ekonomski količini. Idrijska jama (rudniška jama), pogovorno največkrat samo jama’, je obsegala vsa podzemska rudarska dela: horizontalne rove, vertikalne jaške in poševne rove - vpadnike v idrijskem rudniku od površine do najglobljega dela rudnika. Obzorje (tudi rudniško obzorje) je sistem različnih bolj ali manj horizontalnih rovov približno na isti nadmorski višini. Obzorne proge služijo za prehod rudarjev, prevoz rude, za dovoz materiala za potrebe rudarjenja v različne dele jame in zračenja. Dovozišče je razširjeni prostor v višini obzorja ob jaških (glavnih jaških), ki segajo do površja. Na dovozišča se stekajo glavne obzorne proge (rovi). Razširjeni prostori dovozišč so služili kot manipulativni prostori, priročna skladišča, za nakladanje rude ter izstop in vstop rudarjev na dvigalo, dovoz lesa in drugega materiala, ki je bil potreben za normalno delo v jami. V žargonu idrijskih rudarjev so dovozišče imenovali 'riglbet'. V nemškem rudarskem izrazoslovju pomeni der Riegel (zapah) prečni les (das Querholz), prečnik oziroma stropnik in das Bett postelja; torej bi bil ‘riglbet’ 'postelja za stropnike’ oziroma, če izraz nekoliko razširimo, 'prostor za les’. Odkopno polje (OF))e bilo območje v rudnem telesu (RT), kjer so odkopavali rudo. V okviru istega rudnega telesa je bilo lahko odprtih več OP na različnih nivojih. Odkopna polja so imela svoja imena, na primer OP Sebastjan, OP Kropač, OP Rop ... Etaža ali odkopna etaža je nivo, na katerem so odkopavali rudo v posameznem odkopnem polju. Odkopavanje je potekalo v odkopih. Za natančno prostorsko opredelitev območja odkopavanja (kje se etaža nahaja) je bila imenu odkopnega polja dodana še številka etaže in številka prvega nižjega obzorja, nad katerim se je etaža nahajala, na primer OP Sebastjan 4/VI -odkopno polje Sebastjan, četrta etaža nad šestim obzorjem; OP Karbon 3/III - odkopno polje Karbon, tretja etaža nad tretjim obzorjem itd. Odkopna metoda. Skozi celotno zgodovino idrijskega rudnika so za odkopavanje uporabljali 'prečno odkopno metodo od spodaj navzgor z zasipom’ Ko so orudenje na višini ene etaže odkopali, so etažo v celoti zasuli z jalovino. V jašku so odprli novo etažo (’so naredili dvig’ etaže) neposredno nad zasipi. Na višini nove etaže so najprej skozi rudno telo izdelali rov, tako imenovano pripravo, in začeli levo in desno od priprave odkopavati rudo v odkopih (slika 7). Podkop je rov, ki se odpira v dnu doline ali višje na pobočju in poteka horizontalno v okoljne hribe. Po svojem značaju je podkop Antonijev rov. Imena jamskih objektov in poimenovanje rudarskih del pišem soglasno z idrijsko rudarsko tradicijo. ZGRADBA RUDNIŠKIH JAM Vse rudniške jame metalnih rudnikov s podzemskim odkopavanjem so v osnovi zgrajene podobno. Poleg horizontalnih rovov gradijo podzemni jamski sistem še vertikalni jaški in poševni rovi - vpadniki. Celotni sistem podzemnih rudniških rovov, jaškov in vpadnikov je izdelan tako, da poteka rudarjenje čim bolj racionalno in nemoteno. Rudniške jame so stalno spreminjajoč se sistem, skladno z napredovanjem odkopavanja rude in odpiralno-pripravljalnimi deli novih orudenih območij ter prilagajanjem ostalim nujnim rudniškim dejavnostim, kot so povezave z različnimi deli jame, prevoz rude, zračenje jamskih prostorov, odvodnjavanje itd. Odslužene rove in jaške se praviloma zasuje, velikokrat pa ostajajo jamski prostori od- prti in prepuščeni samodejnim rušnim procesom. Sočasno za potrebe odkopavanja že znanih rudnih teles, raziskav, sledenja in odpiranje novih orudenih območij nastajajo nove horizontalne, poševne in vertikalne povezave. Vse naštete zakonitosti so veljale tudi za idrijsko jamo skozi njeno celotno petstoletno zgodovino. V članku opisujem razmere v idrijski jami v letu 1977. Tega leta je idrijska jama dosegla največji obseg in odprtost v vsej svoji zgodovini! Z rovi so bila dostopna vsa orudena območja v rudišču razen neodprtega dela rudišča pod petnajstim obzorjem in nekaterih zasutih predelov najstarejšega dela jame. Sledeči opis sloni na številnih jamomersko-geoloških kartah rudniških obzorij in etaž v merilih 1 : 1000 in 1 : 500, ki jih hrani bogat rudniški rudarski in geološki kartografski arhiv. Karte so bile narejene kot obvezne osnove za različna rudarska dela in reševanje številnih problemov v jami. V prvi vrsti so bile namenjene odkopavanju rude, raziskavam, odpiralnim delom ter različnim sanacijskim ukrepom. Na kartah so bili praviloma izrisani tudi vsi aktivni in že opuščeni znani rovi, jaški in vpadniki. V sledečem preglednem prispevku ne podajam natančnega opisa obsežne idrijske jame, ampak želim opozoriti le na nekatere značilnosti, za katere menim, da so lahko zanimive tudi za širši krog bralcev. RUDARSKO-GEOLOŠKA RAZČLENITEV IDRIJSKE JAME Idrijsko rudišče poteka v smeri SZ-JV, dolgo je približno 1500 m, široko od 300 do 600 metrov, celotna debelina orudenih plasti v profilu Jožefovega jaška je okrog 470 metrov. Idrijska rudniška jama se je v zadnjem obdobju razprostirala od višine Antonijevega rova pod južnim delom Idrije, Smu- kovšem (starejše ime Rudni hrib) in Polancovim gričem ter se nadaljevala pod Mejco vse do Cegavnce. Območje Fronta nad nivojem Antonijevega rova je najvišji del idrijskega rudišča, ki pa v zadnjem obdobju ni bil vključen v okvir jame. Raziskovali in v njem odkopavali so le v 16. in delno 17. stoletju. V 20. stoletju je bilo na višini Antonijevega rova pod Prontom izdelanih le nekaj sledilnih rovov, s katerimi pa niso odkrili ekonomskega orudenja. V idrijskem rudniku je bilo do leta 1988 odprtih petnajst obzorij, ki so bila oštevilčena z rimskimi številkami od I do XV (prvo obzorje, drugo obzorje, ... petnajsto obzorje). Rudarji obzorja vse do danes tradicionalno poimenujejo s po svoje izgovorjenimi nemškimi številkami ains, cvaj, draj in vse do fiifcene. Antonijev rov, vstopni rov v turistični del jame, je torej najvišji del idrijskega jamskega sistema. Leži na nadmorski višini 330 metrov. Poleg turistično urejenih rovov je naslednji, še delno odprti del idrijske jame I. obzorje, ki se nahaja na globini 55 m metrov pod Antonijevim rovom na nadmorski višini 275 m. Najnižje danes še dostopno je III. obzorje. Razprostira se 122 m pod površjem, in sicer na koti 214 m (slika 1). Najnižje je ležalo rudniško XV. obzorje. Nahajalo se je na globini 369 m pod Antonijevim rovom, na koti -39 m (tla XV. obzorja), torej že 39 m pod morskim nivojem. Med prvim in petnajstim obzorjem so se razprostirala ostala obzorja od II. do XIV. v različnih medsebojnih razdaljah. Najmanjša razdalja je bila med II. in III. le 19 m, največja 32 m je bila med VIL in IX. obzorjem. Rudniških obzorij niso nikdar odpirali sistematično, pač pa glede na orudenje in potrebe rudarjenja. Podrobnejše podatke o nadmorskih višinah in globinskih legah posameznih obzorij najdemo na rudniških obzornih kartah. Izpisane so pri vseh glavnih jaških in nekaterih slepih jaških, vendar se kote istega obzorja pri različnih jaških tudi za kak meter ali dva razlikujejo. Razlike so nastale bodisi že pri odpi- — sz 1 | Projekcija glavnih jaškov in lege obzorij pod nivojem Antonijevega rova - stanje leta 1977: Sl. 1. Glavni jaški idrijskega rudnika in lega obzorij pod nivojem Antonijevega rova; stanje leta 1977. Projekcija na zamišljeno ravnino. ranju posameznih obzorij ali kasneje zaradi pogrezanja delov jame, ki je bilo posledica odkopavanja. Idrijski jamski sistem je imel tudi nekaj posebnosti. Med L in II. obzorjem seje nahajalo še II. medobzorje, nad III. obzorjem je ležalo še tako imenovano staro III. obzorje (staro draj), medtem ko je bilo VIII. obzorje po drugi svetovni vojni že skoraj v celoti opuščeno in zasuto. Ostalo je le nekaj rovov v okolici jaška Inzaghi. Različne višinske razlike so bile med območjem jaška Frančiške (jama Frančiške) in Jožefovim jaškom (jama pr' Kajzer) tudi na višini VI., IX. in X. obzorja. Obe jami sta bili povezani z vpadniki. RUD1ŠČNI BLOK Gladke skale Za lin prelom LEGA PLASm SKONCA V IDRIJSKEM RUDIŠČU Tienica Inzaghijev prelom LEGENDA: ■■ plasti skonca idrijsko rud išče krov ni na rudišča podlaga rudišča —*— narivnica - prelom avtor: J.Čar, risal: R,Bizjak Smuk Idrijski prelom Antonije v rov vodonosni kredniapnenec Sl. 2. Strukturna zgradba idrijskega rudišča in geološko-rudarska razčlenitev idrijske jame. V rudarskem pogledu se je idrijska jama delila na zgornjo in spodnjo jamo ("slika 2). Geologi smo približno isti območji imenovali zgornja jamska zgradba in spodnja jamska zgradba, saj sta si po kamninski sestavi povsem različni. Zgornjo jamo, ki so jo rudarji imenovali tudi 'ta stara jamaj delimo še na južni in severni rudiščni blok z vmesnim blokom karbonskih kamnin. Zgornja jama je obsegala območje med Antonijevim rovom in sedmim obzorjem na globini 190 m. Zgornji del jame so upravljali iz obratovodstva na Frančiškovemu jašku (Frančiške, jašek Borba). Spodnjo jamo med IX. in XV. obzorjem so upravljali iz obr ato vodstva na Jožefovem jašku (pr' Kajzer, jašek Delo). V spodnji jamski zgradbi smo ločili še območje Talnine, del rudišča med IV. in IX. obzorjem, ki se je nahajal pod Polancovim gričem, in centralni del jame, območje okrog jaška Inzaghi. V spodnji jami so rudarji severovzhodni del ob Idrijskem prelomu imenovali Severni kontakt (slika 2). ROVI, JAŠKI IN VPADNIKI ... Rovi - jamske proge, horizontalne povezave v jami Leta 1977 je bilo v idrijski jami na petnajstih obzorjih izmerjenih 144 kilometrov odprtih in vzdrževanih horizontalnih rovov, ki so jih pri rudniku največkrat imenovali kar proge (jamska proga). Dolžina prog (jamskih rovov) seje po obzorjih močno razlikovala, kar je bilo odvisno od števila in velikosti orudenih območij po obzorjih ter od tega, koliko orudenih kamnin na posameznih območjih je bilo že odkopanih (izčrpanosti območja - stanje rudarjenja). V splošnem lahko rečemo, da je bila večina rudnih teles v starejšem delu jame med I. in IX. obzorjem v zadnjem obdobju že skoraj odkopana, zato je bilo odprtih in vzdrževanih le sorazmerno malo horizontalnih povezav. V spodnji jami so bila še posebej obsežna X., XI. in XIV. obzorje. V preteklih stoletjih so daljše pomembnejše rove poimenovali. V zadnjem stoletju to ni bilo več v navadi. Izjema je bil le odpiralni rov do tako imenovanega ljubevškega rudišča, ki se nahaja na severovzhodni strani Idrijskega preloma v globini okrog 340 metrov pod Ljubevčem. Ljubevško rudišče je bilo odkrito z globokimi vrtinami v šestdesetih letih preteklega stoletja. Tako imenovani Ljubevški rov se je pričel v idrijskem delu rudišča na XIV. obzorju, ki leži na koti -6 m in je bil dolg 2,5 km. Idrijski rudnik je imel dva vhodna rova (podkopa) - Antoni-jev in Jožefov (tudi Joškov) rov (slika 3). V Antonijevem rovu je danes dostopen in urejen za turistične namene le začetni del, preostali del je opuščen in zasut. Vhod v Jožefov rov se je odpiral neposredno pod cesto proti Mejci v bližini hidroelektrarne na Lenštatu. Rov je bil zaradi zruškov že dolgo neprehoden, danes pa je zasut. Na vzhodnem delu 'Barbare' (Barbare - območje nekdanjega Barbarinega jaška) je danes parkirišče od Komunale do Olimpa (Prešernova 2). Idrijski knapi besede 'Barbare' niso sklanjali (v Barbare, na Barbare, pr’ Barbare itd.) V Barbare sta danes odprta še dva krajša do- stopna rova do Inzaghijevega jaška. Spodnji Globoki rov (Tief Stollen) služi danes za dostavo lesa v jamo, zgornji - nekdanji izvozni rov pa je namenjen zračenju odprtega dela jame. Naj omenim, da dostopni Globoki rov danes imenujemo Petre rov (na avstrijskih kartah Petri-Stollen), vendar se je 'pravi' Petri rov odpiral na koncu kamnitega zidu z izsipniki (puki) na obrobju Sparovega parkirišča. Petri rov je vodil do Petrijevega jaška (površina - IX. obzorje) in je služil predvsem za dostavo jalovine, nakopane na pobočju Smukovega griča (Rudni hrib). V kamniti podporni škarpi na parkirišču levo od avtobusne postaje je še dobro viden s kamninskimi bloki zazidani vhod v nekdanji Inzaghijev vodni rov. Naj omenim še rov do Jožefovega jaška iz leta 1898 na Rakah nad Kamštjo (pr’ žihtnc - pralnica na Rakah). Zelo verjetno je služil za lažji dostop in dovoz materiala, ki so ga potrebovali za popravljanje jaška in vodnih črpalnih členov (Kamšt). Rov je sicer zasut, vhodni portal pa je še ohranjen. Bntševše tynq|ev rov ftaničkcv grad Gewčrkenegg Anfcmijrv rev LEGENDA: OI gkvni jailii a osbI Miki afc. dostopni roii jaiek g Gogler EH jašek Joiefov Iniaghi čt'10 & kiefov jašek vodhi kanal f Jožefovega j. Polanc TOdnantfev jašek ^ Sl. 3. Lega glavnih jaškov, ostalih jaškov, ki so bili dostopni s površine (dnevni jaški), in dostopnih rovov leta 1977. Poleg omenjenih rovov so še danes vsaj delno dostopni trije vodni rovi. Po Ignacijevem rovu, ki se je pričenjal v Podobnikovi grapi na severni strani Antonovega griča pod Klemenom, je pritekala voda na turbine Frančiškovega jaška (slika 3). Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja so izkopali na globini približno od 16 do 18 metrov pod nivojem Nikove Florijani vodni rov, ki poteka pod hribom sv. Antona in se pred Renkovcem izteka v Idrijco. V Florjani vodni rov j e bila speljana jamska voda iz Terezijinega in Frančiškovega jaška, torej iz obeh jaškov, ki sta bila odprta v osrednjem delu Idrije. Po drugi svetovni vojni je dolgo časa služil kot mestni kanalizacijski odvodnik, danes pa se vanj ponovno steka jamska voda, ki jo črpajo iz jame na Frančiškovemu jašku. Aktiven je tudi še vodni odtočni kanal Jožefovega jaška, ki se steka v Idrijco pod potjo na Rake pri ’ci-gaumu’ mostu pri nogometnem igrišču. Rov ima manjši profil in je obložen s kamninskimi bloki. Najpomembnejši horizontalni rovi v jami so bile obzorneproge (haupt laufi: glavne proge), ki so vodile od dovozišč ob glavnih jaških na posameznih obzorjih v vse dele rudišča in ustvarjale obzorno horizontalno povezovalno mrežo. Glavne obzorne proge so bile zaradi morebitnega vdora vode in lažjega transporta nagnjene proti glavnim jaškom. Potekale so od enega do drugega dnevnega jaška in povezovale številne slepe jaške in sipke. V glavnih obzornih progah so bili položeni železni tiri za prevoz z jamskimi akumulatorskimi lokomotivami (slika 4). Križišča prog so bila opremljena s kretnicami, s tako imenovanimi 'bekslni' (iz nemščine: der Wechsel), za usmerjanje smeri prevoza. Po obzornih progah je potekal prevoz rude do izvoznega Jožefovega jaška in razvažanje drugega za rudarjenje potrebnega material v različne dele jame. Po glavnih obzornih progah so potekale tudi cevi za komprimirani zrak ter vodovodne in električne napeljave. Za odkrivanje novih rudnih teles (orudenih območij) v rudišču je bila zadolžena rudniška geološka služba. Raziskave so potekale v glavnem z raziskovalnim vrtanjem in z raziskovalnimi Sl. 4. Akumulatorska lokomotiva za prevoz rude po obzorjih. Posnetek je nastal na XI. obzorju v bližini Sl. j. Dolomitne plošče. Voznik Medard Pirih. (Foto: Jože Rupnik) oziroma sledilnimi deli (progami). Izdelava sledilnih rovov je prišla v poštev predvsem pri raziskavah bolj oddaljenih delov rudišča ter slabo poznanih in neraziskanih delov rudišča osrednjega dela jame, kjer je bilo raziskovalno vrtanje onemogočeno zaradi starih zasipov. Z raziskovalnimi rovi so ponavadi sledili slabšemu orudenju (sledovi cinabarita), da bi morda odkrili večje in kakovostnejše orudenje. Pred vpeljavo zasipavanja odkopov in opuščenih rovov s potiskanjem jalovine s stisnjenim (komprimiranim) zrakom (tako imenovani 'pihani zasip) so jalovino (neorudene kamnine) iz sledilnih del koristili za ročno zasipavanje odkopov in drugih opuščenih rovov (slika 5). Nekateri rovi so bili izdelani celo izključno za pridobivanje zasipnega materiala. Raziskovalni ali Sl. 5. Ročni zasip. Zasipavanje rova z jalovino na lil. obzorju. (Foto: Jože Čar) Sl. 6. Menjava krivine pri ceveh pihanega zasipa na etaža Karbon 111/1. Zaradi visokih koncentracij hlapov živega srebra v zraku nosita rudarja učinkovite zaščitne čelade znamke RACAL. (Foto: Jože Čar) sledilni rovi in jalovinski rovi za pridobivanje zasipnega materiala so bili običajno oštevilčeni, zato so jim rudarji v splošnem rekli kar numare. Včasih se je pokazala tudi potreba po izdelavi rovov za kontrolirano odvajanje vode z območij dotoka vode v jamo do vodnega črpališča pri glavnih jaških. Vodni rovi so bili opremljeni z neprepustnimi žlebovi ali kanaletami, saj bi sicer voda lahko poniknila in povzročala težave na nižjih obzorjih. Zaradi obsežnosti in prepletenosti jame ter velike oddaljenosti delovišč od glavnih rovov je bilo včasih potrebno izdelati tudi posebne rove - tako imenovane zračne rove ali zračne preboje, ki so služili le za dovajanje svežega zraka v različne dele jame. V zračnih rovih so bile običajno na številnih mestih postavlje- ne prehodne (z vrati) ali neprehodne lesene zračne pregrade, s katerimi so usmerjali sveži zrak v slabo prezračene dele jame. Da ne bi prišlo do napačne preusmeritve zraka, so bile zračne pregrade včasih nameščene tudi v slepih jaških. S problemi zračenja v jami se je ukvarjala posebna služba za zračenje. Rudarji, ki so urejali zračenje v jami, so bili v knapovskem žargo-nufuharji. Pregled horizontalnih rovov ne bi bil popoln, če ne bi omenili še razmer na odkopnih etažah. Proga (rov), ki je presekala celotno rudno telo (orudeno območje) in je povezovala slepi jašek s sipko, se je imenovala priprava. Iz priprave so potem izdelovali različno dolge odkope ali štrosne do obrobja rudnega telesa pod pravim kotom ali pod kotom 45° na pripravo. krajše sledilno deio Jamomerska karta pete od kopne etaže nad četrtim obzorjem od kopnega polja OP Uršič v rudnem telesu RT Avgust f sipka Avgust L/ OV-IV/5) sl.j.Golob (Ilmed.-IV) JAŠEK BORBA IV. abz-OR Uriti 5, e#B jio Merilo 1500 LEGENDA obris 4.etaže odkopnega polja OP Uršič 1 meja rudnega telesa RT Avgust Sl. 7. Jamomerske etažne karte odkopnega polja Uršič IV/5. Ruda je bila v okviru rudnega telesa (RT) Avgust na tej višini v celoti odkopana, etažni rovi, priprava in odkopi nato zasuti zjalovino (šrafirani rov - znak, daje rov zasut). Izdelava horizontalnih rovov (prog) v trdnih dolomitnih kamninah ni povzročala posebnih težav. Veliko previdnosti in rudarskega znanja je zahtevalo kopanje rovov skozi mehke karbonske skrilavce, piroklastične kamnine in skonca plasti, še zlasti če so bile kamnine prepojene z vodo. Rovi skozi naštete kamnine so bili običajno na tesno podprti z lesom (pacim-prani). Še posebno zahtevno delo, ki so ga zaupali le starejšim izkušenim rudarjem, je bila izdelava rovov skozi stare, še nestrjene (nekonsolidirane) zasipe. Izdelovali so jih tako, da so nad stropnikom nabijali debele deske v smeri napredovanja rova in s tem ‘lovili’ zasip v stropu. Rudarji so rekli, da ‘ženejo getrib’. Če je bil zasip tudi v tleh, so se zaradi mehke podlage in pritiskov začele pogrezati stojke podporja in zmanjševati profil rova. Da bi to preprečili, so pod stojke polagali debele široke deske ali tramiče, tako imenovane ‘grunčerjej in s tem povečali nosilnost podlage. Že majhna nepazljivost pri izdelavi rova skozi zasipe je bila vzrok za nastanek lahko tudi velikih zruškov ali ‘gugl’ (gugla), kar je povzročilo veliko dodatnega dela in zahtevno sanacijo. Jaški - vertikalne povezave v jami Območje Fronta nad višino Antonijevega rova (330 m) je le neznaten del idrijskega rudišča. Tu najdemo slabo orudene karbonske skrilavce, ki so jih odkopavali predvsem v 16. in 17. stoletju s podkopi na višini Nikove. Po drugi svetovni vojni je bilo pod Prontom iz Antonijevega rova izdelanih le nekaj sledilnih rovov, s katerimi pa niso odkrili ekonomsko orudenih kamnin. Idrijsko rudišče leži torej skoraj v celoti pod nivojem Idrije, ki se nahaja na nadmorski višini okrog 333 m. Če izvzamemo Antonijev rov in Jožefov rov na Lenštatu, so morali biti torej vsi glavni vhodi s površine v rudnik vertikalni jaški (v pogovornem jeziku: šuahti; beseda šuaht (šahi) izhaja iz nemščine - der Schacht). Skozi stoletja je tudi v obsežni idrijski jami nastal zapleten sistem različnih jaškov. Povezovali so rudniška obzorja med seboj in številne etaže z obzorji. Vsi jaški so imeli svoja imena ali vsaj oznake. Glede na njihove vloge jih lahko razvrstimo na glavne jaške, (izvozni, transportni in zračni jaški), slepe jaške in sipke. Glavni jaški so povezovali jamska obzorja s površino (dnevni jaški). V zadnjem obdobju so to bili Jožefov jašek (pr’ Kajzer; jašek Delo, pričetek izdelave leta 1786), Frančiškov jašek (u Frančiške; jašek Borba, pričetek izkopa leta 1792), Ferdinandov jašek (Ferdinande), ki so ga začeli kopati leta 1836, in jašek Inzaghi (Sage šuaht), pričetek izkopa po letu 1880 (slika 3). Ferdinandov jašek v Cigavnci je segel le do III. obzorja Jožefovega jaška (globina 116 m) in je služil izključno za zračenje jame. Ostali trije, Jožefov, Frančiškov in Inzaghijev jašek, so bili dolga desetletja izvozni jaški. Služili so za izvoz rude, za dostavo različnega materiala v jamo, za vstop in izstop rudarjev v jamo in zračenje jame. Po njih so potekale tudi napeljave za komprimirani zrak, vodovod, električna napeljava in cevi za črpanje jamske vode. Po letu 1956, ko je začela delovati rudniška žičnica med Jožefovim jaškom in žgalnico, so celoten izvoz rude preusmerili na Jožefov jašek (izvozni jašek). Po Frančiškovem in Izaghijevem jašku rude niso več izvažali. Postala sta tako imenovana transportna jaška in sta še naprej služila za dostavo lesa ter drugega jamskega materiala v jamo. Frančiškov jašek je poleg tega vseskozi služil tudi za uvoz in izvoz rudarjev. Jožefov jašek (jašek Delo) se je nahajal v vzhodnem delu rudišča (slika 3) in je danes v celoti zasut. Globok je bil 369 m in je segal do XV. obzorja. Frančiškov jašek je nekoč segal do XI. obzorja, torej do globine 272 m. Danes je z dvigalom dostopen do III. obzorja, 70 m nižje pa je urejeno črpališče za črpanje jamske vode. Dostop s III. obzorja do nivoja črpališča je možen po Frančiškovem jašku le po lestvah. Inzaghijev jašek se nahaja v osrednjem delu rudišča in je segal od površine do XI. obzorja (globina 272 m). O njegovi nekdanji izvozni vlogi pričajo ostanki izsipnikov (puki) na robu parkirišča v Barbare. Inzaghijev jašek je danes dostopen do III. obzorja in služi za Sl. 9. Severno pobočje Smukovega griča (starejše ime Rudni hrib) z dobro vidnimi sledovi nekdanjih jalovinskih odkopov. (Foto: Jože Čar) uvoz materiala v jamo in zračenje. Zahodno od jaška Inzaghi, na pobočju Smukovega griča, se je odpiral tudi vhod v dnevni jašek Petri (površina - IV. obzorje), ki je služil predvsem za dostavo zasipnega materiala v jamo. Njegova lokacija je bila seveda načrtno postavljena na pobočje Smukovega griča, saj so bili v 19. in na začetku 20. stoletja na pobočju Smukovša odprti obsežni kopi (dnevni kopi) za pridobivanje jalovine. Morfološko so nekdanji dnevni odkopi še danes dobro vidni (slika 9). Rudarji so zasipni material iz dnevnih kopov na Smukovem griču znali ločiti od jamske jalovine in so mu rekli smukovc (torej smirkove in ne smukavc, ki je - kot vemo Idrijčani - povsem nekaj drugega). Lokacija 'Petri šahta’ je na pobočju Smukovega griča (Rudni hrib) še vedno dobro vidna. Omeniti moram še dva jaška, ki sta segala do površine. Jašek Gugler se je nahajal tik pod pobočjem Smukovša v Barbare, na obrobju današnjega Sparovega parkirišča (slika 3). Služil je za dostavo lesa in zasipa ter drugega materiala v odmaknjeni del rudišča (struktura Gugler, po knapovsko Gugleriš). Imel pa je tudi prehodni oddelek. Opuščen je bil okrog leta 1960. V zadnjem obdobju rudniškega delovanja, ko je bil vpeljan pihan zasip, je bil zelo pomemben jašek št. 10. Nahajal se je v neposredni bližini Jožefovega jaška in je segal do XI. obzorja. V času obratovanja rudnika je služil za dostavo zasipnega materiala v jamo, predvsem žgalniških ostankov (rekštende), ki so jih s kamioni vozili iz žgalnice. V času zasipanja idrijske jame po letu 1995 pa za dostavo rečnega proda, ki je služil kot zasipni material. Jašek je bil pregrajen s poševnimi pregradami, tako da je bil možen odvzem zasipnega materiala na vsakem obzorju. Sicer so od enega do drugega obzorja zasipni material presipavali (spuščali). V jami je skozi stoletja nastal obsežen in zapleten sistem slepih jaškov in sipk ("okrajšava: Sl. j. in S.), vertikalnih povezav med obzorji in odkopnimi etažami. Knapi so slepe jaške in sipke v splošnem imenovali senkl (izhaja iz nemške besede das Ge-senk, kar pomeni jašek z omejeno globino brez izhoda na površje). Leta 1977 je bilo na obzornih kartah poimensko izpisanih okrog 270 slepih jaškov in sipk. Številni jaški in sipke so bili leta 1977 že opuščeni in nedostopni. Slepi jaški so povezovali dve ali več obzorij, sipke pa aktivne etaže s prvim nižjim obzorjem. Slepi jaški in sipke so bili po vertikali razdeljeni s predelno steno na prehodni oddelek in oddelek za material (materialni oddelek). Prvi je služil za prehod ljudi, zato je bil opremljen s horizontalnimi pregradami - prehodnimi odri v medsebojni razdalji približno 4 metre in običajno lesenimi lestvami. V materialni oddelek jaškov in sipk pod nivojem odkopne etaže so odlagali odkopano rudo ali jalovino, zgornji del slepega jaška nad etažo pa so koristili za dostavo zasipnega in drugega za odkopavanje potrebnega materiala (les, orodje, odkopni stroji, inštalacijski material...) na etažo. Iz slepih jaškov so odpirali tudi nove odkopne etaže. Sipke, ki so v času odkopavanja na etažah povezovale le aktivno etažo s prvim nižjim obzorjem, so imele 'krajšo življenjsko dobo'. Namreč sipke so bile sipke’ le toliko časa, da so z odkopavanjem prišli do zgornjega ob- Sl. 10. Načrt Terezijinega jaška, detajl. F. A. Steinberg, 1738. (Avstrijski državni arhiv Dunaj) zorja. S tem so sipke postale slepi jaški. Povezava slepega jaška in sipke z rovom na etaži (priprava) je omogočala učinkovito zračenje delovišč, sočasno pa so po slepih jaških in sipkah potekali tudi cevovodi za vodo in stisnjen zrak. Kot vidimo iz zgornjega opisa, so imeli slepi jaški in sipke temeljno vlogo za normalni potek odkopavanja rude v jami. O imenih jaškov Vsi jaški, dnevni, slepi in sipke, so imeli svoja imena. Poimenovanje jaškov ni bilo sistematično. Največkrat so imeli v okviru istega rudnega telesa isto ime, vendar ne vedno. Pojavljala so se tudi druga, ki so bila morda značilna za druga rudna telesa, pa tudi nova imena. Največkrat je bilo isto ime jaškov in sipk vezano na neko območje v jami. Včasih se pojavljajo ista imena jaškov in sipk kjerkoli v jami. Naj navedem nekaj primerov. Jaškov in sipk z imenom Ruda je bilo v jami 13 in so se nahajali med IX. in XIII. obzorjem, slepih jaškov in sipk z imenom Joško je bilo 6. Nahajali so se med IV. in XIII. obzorjem. Vertikalnih povezav z imenom Khiessel je bilo 7 in so povezovali jamo med IX. in XIII. obzorjem, slepih jaškov in sipk z imenom Li-pold je bilo 5 itd. Da jaškov z istimi imeni ne bi zamenjevali, so imenom dodali številke ali redkeje velike črke. V oklepaju so skoraj vedno dodali podatek, od kod do kod slepi jašek ali sipka sega oziroma katera obzorja ali etaže jašek povezuje, na primer: Sl. j. Central (II. med. (medobzorje) - IV), Sl. j. Central 2 (IV-VII), Sl. j. Central B (VI.-IX.). Nastal je zapleten splet imen in povezav. Leta 1977 najdemo na jamomersko-geoloških kartah slepe jaške in sipke s 153 različnimi imeni in oštevilčenji, in sicer: Ahaaj, Alimak, Andrej, Auersperg (včasih tudi: Auersberg), Avgust; Bačnar, Bajt, Barbara, Bedenk, Berg, Billek, Bizjak, Boškin, Brener, Broz, Bruno, Brus; Central, Con; Čemernik; Danihelka, Dinamit, Dolomitne plošče; Erjavčk; Filipič, Florijan, Frančišek; Gersdotf (pravilno: GerstoiJ), Glančnig, Gnezda, Golob, Gobel, Gostiša, Grošelj, Griibler, Gugler; Flangend; Inzaghi; Jaklin, Jalovina, Janko, Jereb, Jernej, Joško, Jeklenka, Jurij, Jurjavčič; Kapucinar, Karbon, Kavčič, Khiessel (pravilno: Khisei), Kokošar, Koralna ruda, Koršič, Koželj, Krapež, Krat-ky, Kreda, Kropdč, Kržišnik, Kunc; Lado, Lamberg, Landsinger, Lapajne, Leopold, Ligend, Lipold, Leithner, Logar; Marijino rojstvo, Martin, Maver, Mayer (pravilno: Maier), Medved, Me- nard, Metacinabarit, Miklavčič, Močnik; Nack, Nadvojvoda, Neissel (pravim: Neiszi), Nova (sipka); Pekel, Pellis, Peternelj, Pivk, Plaminek, Plasser, Poljanec, Portorož, Poš (pravilno: Posek); Rop, Ruda; Sebastjan, Simonič, Skonca, Srebrni, Strelska, Strnad; Šinkovec, Šmid, Št. (številka) 1, Št. 3, Št. 2, Št. 4, Št. 5, Št. S/2, Št. 6, Št. 6/1, Št. 7, Št. 7/1, Št. 7/2, Št. 8, Št. 9, Št. 10, Št. 11, Št. 12, Št. 12 A, Št. 12 B, Št. 12 C, Št. 13, Št. 14, Št. 15, Št. 16, Št. 20; Talnina, Terezija, Tratnik, Trije Kralji, Troha, Tur-niš, Tušar; Urban, Upadnik (pravilno: Vpadnih), Uršič; Velb, Velikajne, Vidmar, Voda, Vončina, Vsi Sveti; Zergoller, Ziljska, Zlata, Zlom, Zorc, Zračni; Waldreckhurn, V/eikhart; Žigon. Slepe jaške in sipke so največkrat poimenovali po različnih osebah. Poleg imen oseb, po katerih se jaški imenujejo, bom pri nekaterih navedel delo, ki so ga opravljali pri rudniku, in položajni naziv. Med imeni vertikalnih povezav v jami najdemo imena lastnikov rudniških deležev (kuksov) in nekaterih pomembnih mož iz obdobja pred podržavljenjem rudnika leta 1575: Auersperg (imena jaškov Auersperg in Auersberg): lastnik rudniških deležev (kuksov), najvplivnejša plemiška družina na Slovenskem (Turjaški); Khisel (imena jaškov Khiessel): finančni svetnik nadvojvode Karla II. pri nakupu idrijskega rudnika leta 1575; Lamberg: lastniki rudniških deležev, pomembna plemiška družina; Thurn (ime jaškov in etaž; Tur niš); baron Jošt Jožef Thurn, kranjski vicedom, zastopnik deležnikov pri prodaji rudnika. V starejših obdobjih je bilo veliko jaškov poimenovanih po različnih svetnikih, cerkvenih praznikih ter avstrijskih cesarjih in prestolonaslednikih. Do novejšega časa so se ohranila le imena jaškov Ahacij, Barbara, Florijan, Frančišek, Leopold (avstrijski cesar Leopold 1L), Marijino rojstvo, Nadvojvoda, Terezija in Vsi Sveti. Največkrat so jaške poimenovali po rudniških upraviteljih oziroma predstojnikih rudnika, kasneje direktorjih in drugih rudniških uslužbencih, predvsem jamskih nadzornikih: Broz: obratovodja jame, višji rudarski nadzornik; Billek: rudniški predstojnik, dvorni svetnik; Čemernih: višji rudarski svetnik; Danihelka: višji žgalniški mojster, nadzornik; Glantschnig (imena jaškov: Glančnik); jamski mojster; Gobel: višji rudarski svetnik; Griibler: poslovodja jame na Jožefovem jašku, rudarski svetnik; Inzaghi: rudniški upravitelj; Jaklin: jamski nadzornik; Koršič: jamski nadzornik; Kratky: jamski nadzornik (?); Krcpdč: obratovodja jame, pisec pomembne razprave o rudišču (1912); Leithner. rudniški upravitelj; Lipold: rudniški direktor, višji rudarski svetnik, geolog in pisec temeljne razprave o geologiji rudišča in širše idrijske okolice; Landsinger: jamski nadzornik; Mayer (pravilno: Maier): dvorni svetnik, pomagal sanirati vdor vode v jamo leta 1837; Plaminek: višji rudarski svetnik; Plasser: jamski nadzornik,- Pellis: jamski nadzornik; Posch (imena jaškov: Poš): višji rudarski svetnik; Waldreckhuren: rudniški predstojnik, rudarski svetnik; VVeikhard: rudarski mojster; Zergoller (pravilno Zergollern): pri rudniku je službovalo skozi zgodovino več oseb s tem priimkom. Po drugi svetovni vojni so več jaškov in tudi vpadnikov poimenovali po priimkih odlikovanih rudarjev za zasluge za izgradnjo socialističnega gospodarstva in za vnemo pri delu za obnovo rudnika (Mohorič, 1960), kratko so tem rudarjem rekli udarniki! Jaški, ki se imenujejo po priimkih rudarjev iz te skupine, so slepi jaški Bizjak, Brus, Golob, Kokošar, Maver, Simonič, Troha in Velikajne. V to skupino spada tudi poimenovanje slepega jaška Koželj po rudarskem inženirju Albinu Koželju, dolgoletnem povojnem rudniškem glavnem inženirju in dobitniku 'reda dela 111. stopnje’. Zanimivo je, da so po drugi svetovni vojni jaške v jami poimenovali le po dveh rudniških rudarskih inženirjih, in sicer po že omenjenem Albinu Koželju in Alojzu Zorcu, ki je vpeljal tako imenovano Vodno vrtanje! izpiranje vrtin z vodo, kar je močno zmanjšalo zaprašenost v jami. Sicer pa so v novejšem obdobju jaški največkrat dobili imena po jamskih tesarjih - cimprmanih, ki so jaške izdelali. Največkrat po priimkih ali imenih, včasih se pojavi tudi nadimek namesto pravega imena kot na primer Con in Kapucinar (Kapcinar). Sl. 11. Sl. j. Golob (II. med - IV) na III. obzorju. Značilna ureditev prehodnega jaška (povezava med II. in IV. obzorjem) z izsipnikom rude. Jašek ima dva oddelka, na levi strani je tako imenovani 'materialni oddelek’ za deponiranje rude ali jalovine, na desni strani pa je 'prehodni' oddelek, opremljen z lestvami za prehod z enega obzorja na drugega ali z obzorja na etažo. Na napisni tabli manjka običajen podatek, od kod do kod sega jašek. (Foto: Jože Čar) Kar nekaj slepih jaškov in sipk so poimenovali po raznih jamskih napravah, različnih dogodkih, pojavih in značilnostih jaškov, njihovi legi v rudišču ter kamninah in rudah: Alimak: posebno dvigalo s premično delovno ploščadjo za izdelavo jaškov; Berg (gora): v pomenu 'rudniški jašek’; Brener: gorilnik na karbidovkah; Central: tako so se imenovali jaški v bližini izvoznih jaškov, kjer so zbirali rudo za dvig na površje ali po njih dostavljali zasipni material v jamo; Dinamit: razstrelivo; Dolomitne plošče: zaradi tanko plastnatega dolomita, ki seje krojila v ploščah; Gugler (die Gugel - kapuca, kapa): zruške v jami, ki so se običajno navzgor zaključevali v obliki kape oziroma svoda, so idrijski knapi imenovali ’gugla’; Hangend: slovensko krovnina; Jalovina, Jeklenka: po cinabaritni rudi, poimenovani jeklenka; Karbon: po skrilavcu karbonske starosti; Koralna ruda: bogata ruda z ostanki lupin brahiopodov, ki so jih v preteklih stoletjih zamenjali za korale; Kreda: jašek se je nahajal na območju Talnine rudišča, v bližini podlage rudišča, ki jo gradi apnenec kredne starosti; Metacinabarit: kubična oblika minerala cinabarita; Pekel: najgloblji slepi jašek v idrijski jami, globok je bil kar 221 m, povezoval je III. in XIV. obzorje, služil izključno za odvod izrabljenega zraka iz spodnjega dela jame in je bil na III. obzorju Jožefovega jaška z zračilno progo povezan z zračilnim Ferdinandovim jaškom (jašek Pravica) v Cigavnci; Portorož: Portorož je bilo tudi ime odkopne etaže, na kateri je bilo zelo vlažno in vroče, zaradi česar so rudarji menili, da je na etaži 'kot v Portorožu’; Rop: ime je nastalo zaradi lomljenja debelo plastnatega dolomita v obliki velikih blokov; Ziljska: po karbonskih skrilavcih, ki so jih v 19. stoletju imenovali 'ziljski skrilavci’ (Gailtaler Schiefer) po dolini Zilje na Koroškem. Pri naslednjih imenih pojasnila niso potrebna: Ruda, Strelska, Srebrni, Talnina, Upadnik, Velb (obok), Zlom, Zračni itd. Druga večja skupina jaškov je bila samo oštevilčena. Najvišja številka, ki je služila kot ime slepega jaška, je bila številka 20 -SL j. št. 20. Če je bilo več jaškov z isto številko, so dodali še dodatno številko, na primer Sl. j. št. 7/2, ali pa veliko črko Sl. j. št. 12 B. Imena slepih jaškov in imena rudnih teles v rudišču se močno prepletajo. Velikokrat imajo jaški enaka imena kot rudna telesa in tudi obratno. Ali je bilo najprej poimenovano rudno telo in nato slepi jašek ali obratno, v večini primerov ni mogoče ugotoviti. Skratka, poimenovanje jaškov v idrijski jami je zapleteno. Nastajalo je postopno in se stalno spreminjalo skozi celotno rudniško zgodovino. Vpadniki - poševne povezave med obzorji ali etažami Vpadniki (po idrijsko mini, iz nemščine - die Rolle, 'poševni rov za lažje spuščanje navzdol’) so povezovali dve lokaciji v jami, ki sta ležali na različnih višinah in sta bili tudi horizontalno relativno precej oddaljeni. Osnovni namen večjih vpadni-kov je bil omogočiti rudarjem čim krajši in čim lažji dostop do delovišč ter čim lažji in hitrejši povratek iz jame. Vpadniki med obzorji niso bili primerni za transport rude in zasipnega materiala. Nekateri vpadniki so bili opremljeni z lesenimi drčami (tudi rake) za spuščanje ali vlačenje lesa na višje nivoje (sl. 12). Vpadniki so poleg lažjega dostopa služili za dovod svežega zraka na delovišča. Seveda bi enak rezultat kot z vpadnikom dosegli tudi z izdelavo vertikalnega jaška do želene globine in izdelavo horizontalnega rova do predvidene lokacije, vendar je imela izdelava vpadnikov, glede na njihov predvsem povezovalni namen, nekatere prednosti. Ker poteka vpadnik diagonalno v prostoru, je to najkrajša razdalja med lokacijama, ki jih želimo povezati, tako da je njegova dolžina krajša kot seštevek globine potrebnega jaška in povezovalnega rova. Poleg manjših stroškov je bila izdelava vpadnikov precej lažja od izdelave jaškov, še posebej če so bile geološke razmere neugodne. Tako kot jaški so imeli tudi večji in trajnejši vpadniki svoja imena. Dostopni vpadniki ali glavni vpadniki so bili poševni rovi pod kotom okrog 35 stopinj, ki so povezovali dve ali več obzorij. Glavni vpadniki so bili lahko obzidani in opremljeni s kamnitimi stopnicami, zato je potekal prihod in odhod rudarjev iz jame hitreje in z bistveno manj napora kot po vertikalnih jaških. V zadnjem obdobju sta v jamo vodila dva vstopna vpa-dnika, in sicer Atemsov vpadnik in Joškov vpadnik. Atemsov vpadnik se začenja v kapeli v Antonijevem rovu in sega danes le do etaže 1/17. V preteklosti je bil vključen v sistem vpadni- Sl. 12. Vpadnik Gostiša na III. obzorju. Na levi strani je lesena drča za spuščanje lesa, na desni pa prehodno stopnišče. (Foto: Ivan Laharnar) kov, ki so vodili do VIL obzorja (globina 190 m) in še nižje. Joškov vpadnik je povezoval vhodni Joškov rov (vhod na Len-štatu) s L obzorjem. V jami so bili tudi povezovalni vpadniki, ki so povezovali le dve oddaljenejši območji na dveh obzorjih, kjer zaradi različnih razlogov ni prišla v poštev izdelava jaškov in horizontalnih rovov. Tudi ti so služili predvsem za lažji prehod in skrajšanje poti. Številni vpadniki so povezovali obzorne rove območja Frančiškovega jaška in Jožefovega jaška na VIL, IX., X. in XI. obzorju. Očitno je, da so vsa tri omenjena obzorja odpirali iz Jožefovega in Frančiškovega jaška. Tako so med nivoji nastale tudi nekaj metrske razlike, ki so jih povezali z vpadniki. Tak je tudi Gostišev vpadnik na III. obzorju (slika 12), ki je še danes ohranjen in prehoden. Povezuje III. obzorje Jožefovega jaška s III. obzorjem Frančiškovega jaška (III. obzorje Delo - III. obzorje Borba). Po drugi svetovni vojni so bili na območju Frančiškovega jaška (zgornja jama) v uporabi še vpadniki Koffler (III.-IV. obzorje) in vpadniki Tušar, Kreda 1 in Kreda 2 na območju Talni-ne (IV.-VII. obzorje), v spodnji jami so bili prehodni vpadnik Ruda 2 in 0’Kluft, ki sta povezovala etaže s VIL Obzorjem, ter vpadnika Lamberg in Velb, ki sta iz etaž z istima imenoma segala do IX. obzorja. Včasih so izdelali povezovalne vpadnike za lažji dostop tudi na obrobju obsežnih orudenih območij, kjer so rudarili na velikih etažah več desetletij. Sočasno so služili vpadniki tudi za dovod svežega zraka na delovišča. S krajšimi etažnimi vpadniki so ponekod povezali tudi le dva za prehod pomembna rova, etažo ali več etaž z obzorjem. Z vpadniki so izjemoma odkopali manjša, z rudo bogata območja neposredno nad ali pod aktivno etažo. Glede na način izdelave kratkih vpadnikov so jih v času izdelave, lahko pa tudi kasneje, imenovali nadkcp ali podkcp. V prvem primeru je potekala izdelava vpadnika od spodaj navzgor, v drugem z vrha navzdol. V splošnem lahko zaključim, da so bili v preteklih stoletjih vpadniki v idrijski jami pogosti. Posebno pri razširjanju in po- Sl. 13. Antonijev rov - Attemsov vpadnik. (Foto: Jani Peternelj) glabljanju jame v drugi polovici 18. stoletja in v celem 19. stoletju so izdelali številne vpadnike, ki so povezovali posamezna obzorja in etaže. V zadnjem obdobju so se za njihovo izdelavo odločili le izjemoma. Zadnji krajši vpadnik je bil izdelan na III. obzorju. Povezoval je obzorje z 2. in 3. odkopno etažo Karbon. ... TER TEMA, ZRAK IN ZVOK! Kar sem napisal v zgornjih odstavkih, je hladno, racionalno--tehnično poročilo o rovih, jaških in vpadnikih, kar pa ni 'jama v celoti’! Spomnimo se, da je razen ob glavnih dnevnih jaških v vsej jami vladala stalna, globoka, vsaj za mene pravzaprav pomirjujoča tema. Petsto let so jo občasno razsvetlili knapi z ripsovkami, karbidovkami in nazadnje z električnimi svetilkami, kot kresničke - prišli so, posvetili in že jih ni bilo več. Tako stoletja! Podzemeljski temi se pridružuje jamsko ozračje. Zrak je prišel v jamo iz zunanjega sveta, dišeč po pomladi, poletju ... in se v jami pomešal z vonjem po različnih stopnjah razpadanja lesa, z duhom po kamninskem prahu, po razpadanju pradavnih organskih ostankov rastlin v skrilavcih, po jamski vodi, nasičeni z železom, po starih razpadajočih zasipih, razstrelivu, rudarskem potu in vseh 'modernih’ vonjavah delovnih strojev, maziv in še in še ... V vsakem delu jame so se naštete vonjave mešale malo drugače, odvisno od intenzivnosti rudarskih del ter od bolj ali manj z vodnimi hlapi nasičenega zraka. Ponekod so se pridružili še živosrebrni hlapi, ki, kolikor vem, sicer nimajo vonja, zanesljivo pa vem, da imajo sladkobni - kovinski okus. Nastal je neobičajen in neponovljiv 'jamski zrak’! Vsa ta enkratna mešanica je bila v stalnem gibanju. Od komajda zaznavnega premikanja okrog ušes v obliki tihega šepeta do ostrega prepiha, ki zavija okrog stojk. Jamski zrak je bil na nekaterih odkopih, predvsem v bližini starih zasipov, 'poletno' segret in se je postopoma spremenil v mrzli zimski prepih na dovoziščih. In tu je še 'jamska glasba! Od popolne tišine, ki jo zaznava le tišine nevajeno človeško uho, do tihega premikanja zraka, pomešanega z nežnim, komaj slišnim pretakanjem in kapljanjem jamske vode, do oddaljenih, slabo zaznavnih šumov puščanja tlačnih cevi, ventilacijskih naprav, vrtanja, premikanja vagonč-kov, nakladanja rude, stresanja rude v jaške... nakladanja in razkladanja lesa, tesarjenja... in v vse to so se mešali človeški glasovi od odločnih, glasnih stavkov pri delu na odkopih do pripovedujočega govorjenja o dnevnih dogodkih in 'štosih' pri malici na klopci. Vse to in še več smo lahko slišali iz različnih razdalj v obliki šepetanja, lahko pa čisto od blizu, ko se vse spremeni v oglušujoč ropot, rahlo dušen v okolju z lesom obloženih rovov. Idrijsko jamo lahko začutimo v vsej polnosti šele, ko v strogi tehnični opis vkomponiramo še temo ter zračno in zvočno jamsko okolje. Šele takrat se nam odpre občutek o izjemnosti jamskega sistema in začutimo neponovljivo rudniško podzemlje. VSE IZGINJA V TEMO ... Idrijska jama se je skozi zgodovino neprestano spreminjala in prostorsko širila. Ko so rudno telo odkopali, so slepi jašek, če ni imel kakšne druge uporabnosti, opustili in največkrat zasuli. Sipke, ki so rasle skupaj z dviganjem odkopnih etaž, so postale slepi jaški, ki so bili prav tako lahko še naprej v funkciji rudarjenja ali pa ne. Po izkopu vseh rudnih teles na nekem območju so poleg jaškov lahko opustili in zasuli tudi dostopne rove in druge neuporabne prostore. Sočasno so potekale raziskave novih rudnih teles v drugih delih rudišča in izdelava horizontalnih dostopnih rovov in slepih jaškov. Prostorsko gledano se je v splošnem izdelava rovov in jaškov selila od območja, kjer se je rudarjenje začelo, proti obrobju rudišča in v vedno večjo globino. Vendar dejansko ni bilo tako enostavno! Skozi pet-stoletno zgodovino je bila vsaj delno aktivna celotna do takrat izdelana jama. Tudi slabše orudena obrobja sicer že odkopanih rudnih teles in orudeni stari zasipi so bili zaradi razvoja žgalniških peči in ugodnega stanja na trgu živega srebra lahko ponovno zanimivi za odkopavanje. Idrijski rudnik z idrijsko jamo se je dokončno preselil na polje zgodovine. Taka je pač pot človeka in vsega, kar človek ustvari. Vse prihaja iz teme, vse izginja v temo! (prosto po J. Ferariju) Ostaja vedenje in zavedanje o geološkem, rudarskem, ekonomskem, zgodovinskem, tehnološkem in še kakšnem pomenu rudnika za 'mesto in svet’ in z njim rudniške jame, ki je bila temeljni del rudnika. Ta ugotovitev nam narekuje spoštovanje do preteklih generacij rudarjev, ki so idrijsko rudniško podzemlje ustvarjale. Številni rudarji so v mogočen jamski sistem vgradili dragocene dele svojih osebnih svetov in velikokrat najlepša leta svojega življenja. Zavedanje je torej osnova za zavezo in spoštljiv spomin. Naslednja idrijska jama, kadar pač bo, bo povsem drugačna! P.S.: Predlagam, še več: rekel bi, da je to naša dolžnost, da se vse lokacije nekdanjih horizontalnih ali vertikalnih vhodov v idrijski rudnik na površini označijo s posebnimi, sicer dobro vidnimi, vendar estetskimi in nevsiljivimi obeležji. Primerno bi bilo, da bi bili na obeležju ime rova ali jaška, leto izgradnje in opustitve ter namen. S tem bi obogatili vedenje o številnih rudniških posegih v idrijski prostor, ki se že močno izgublja, in vgradili pomemben spominski kamenček v naš UNESCO mozaik. • Zahvala: Zahvaljujem se Tatjani Dizdarevič in Juretu Lapa-njetu za popravke in dopolnitve teksta. Viri Glavni vir: — Rudniški jamomerski in geološki kartografski arhiv, CUDHg Idrija. Ostali viri: — Mohorič, L, 1960: Rudnik živega srebra v Idriji. — Kropač, J., 1912: Uber die Lagerstatten- verhaltnisse des Bergbaugebietes Idria. Berg- und Hiittenmanischen Jahrbuch, LX. Band, 2. Heft, Wien. — Osebni arhiv. Jože Čar, ?????????????????????????????? Andraž Žvab UNIVERZALNO TOPILO: RAZPRAVA JANEZA FRIDERIKA PL. RAINA O TEKOČINI ALKAHEST UVOD Leta 1680 je v Pragi izšel kratek medicinski pamflet z naslovom Praeservativum Universale naturale. Spisal ga je češki zdravnik in alkimist Johannes Jacobus Wenceslaus Dobrzensky de Nigro Ponte. Kranjski alkimist Janez Fridrik pl. Rain (1613- ?) je v odgovor spisal in pri založniku Johannesu Baptisti Mayr-ju leta 1680 izdal knjigo Praeservativum Universale Naturale. Knjiga, ki obsega 113 strani v majhnem formatu, je razdeljena na dva dela. Prvi del obsega dve Rainovi razpravi: prvo o tekočini alkahest in drugo o pitnem zlatu. Drugi in daljši del knjige je delno polemika proti Dobrzenskemu, delno pa prikaz Rain-ove samostojne alkimistične teorije in prakse. V prispevku podajam daljšo interpretacijo Rainove razprave o alkahestu. Prispevek je del širšega projekta prevoda in izdaje (skupaj s spremno študijo) celotne Rainove knjige Praeservativum Universale Naturale, pa tudi raziskovanja še neobjavljenih Rainovih spisov, ki bosta, kot upam, postopoma stekla. Skratka, želim odstreti delček misli tega izvirnega in samosvojega alkimista s Kranjske. KEMIJA ALI ALKIMIJA: NEKAJ DILEM V ZVEZI S PREUČEVANJEM ALKIMIJE O alkimiji kroži nekaj truizmov. Eden teh je, da imata alkimija in znanstvena kemija le malo skupnega. Kemija kot znanost se oblikuje v času od druge polovice 17. st. do začetka 19. st. z osebnostmi, kot so bili Robert Boyle, Georg Ernst Stahl, Hermann Boerhaave, Antoine Lavoisier in John Dalton, alkimija pa sodi v skupino skrivnih ved in odraža »mračnega duha« srednjega in zgodnjega novega veka. Novejše raziskave so pokazale, da je bila alkimija zelo mnogo-plastna tradicija, predvsem pa je imela veliko več znanstvenih potez, kot se to običajno domneva.1 Alkimisti so bili odkritelji ali vešči izdelave mnogih kemičnih snovi: mila, porcelana, kozmetičnih pripomočkov, parfumov, smodnika, zdravil itd. Kemično znanje alkimistov je tudi eden od razlogov, zakaj so vladarji na svojih dvorih zaposlovali alkimiste. Bogati patroni so poleg radovednosti in upanja, da jim bo alkimistično pridobljeno zlato pomagalo poplačati dogove ali financirati vojne, alkimiste zaposlovali tudi zato, ker so se le-ti dejansko spoznali na uporabne kemične procese.2 Znanstvena kemija se je iz alkimije oblikovala postopno in mnogi utemeljitelji moderne znanosti - na primer Isaac Newton in Robert Boyle - so bili obenem alkimisti.3 Vendar med klasično alkimijo in moderno kemijo kot empirično znanostjo dejansko obstaja razlika. Metafizični in mistični pol je nesporno bistvena komponenta alkimije, česar pa ni mogoče trditi za moderno kemijo. Ni naključje, da se alkimisti v svojih spisih naslavljajo kot »filozofi« ali »Hermesovi sinovi«, pri čemer ima beseda »filozofi« pomen intuitivnega uvida (tj. gnoze) v naravo in človeka, izraz »Hermesovi sinovi« pa pomeni, da so se alkimisti pojmovali kot dediči hermetične filozofije. Alkimijo bi bilo najbolje označiti kot celovit miselni sistem, ki vključuje tako metafiziko kot fiziko. Alkimija kot miselni sistem temelji na doktrini sovpadanja mikrokozmosa in makrozmosa. Med alkimistom in substanco, ki jo alkimist predeluje, obstaja korespondenca. Kamen modrih, ki je pojmovan kot odrešena in pobožanstvena materija, lahko ustvari le adept: torej nekdo, ki je v sebi uresničil bogoliko stanje. Poleg tega alkimija kozmos obravnava holistično, kar pomeni, da vključuje tudi duhovne vidike resničnosti. Kot je dobro prikazal sodobni alkimist Armand Barbault v svoji knjigi Gold cfthe thousand mornings, so v klasični alkimiji izjemnega pomena astrološki in siceršnji subtilni vplivi v naravi.4 Snov, obdelana po alkimističnem postopku v času določene astrološke konstelacije, bo imela drugačne lastnosti kot snov, obdelana v času drugačne astrološke konstelacije.5 Empirična, na kvantitativni metodi osnovana znanost takšno naziranje zavrača kot psev-doznanost, kar je z vidika filozofije znanosti morda upravičeno; vendar se je potrebno zavedati, da je alkimija predvsem gnostična tradicija in bi jo bilo mogoče najlažje označiti kot kozmološko gnozo Zahoda. Cilj in smoter alkimije je bil predvsem soteriološki, tj. odrešitev človeka in kozmosa. Kamen modrih je namreč restitucija (delčka) kozmosa pred Padcem. Je rajska materija. Zaradi tega se pojavi težava, v kolikšni meri je mogoče alkimistične procese prevajati v kemični jezik. V zadnjem času so to poskušali mnogi in prišli do zelo zanimivih ugotovitev. Postaja namreč očitno, da se za bizarnimi alkimističnimi simboli, metaforami in izrazi skriva tudi koherentna vednost o kemičnih procesih, ki so laboratorijsko ponovljivi.6 Hkati pa je res, da so mnogi alkimistični simboli in metafore tako očitno arhetipski, da je mogoče govoriti o polisemantičnosti. En sam alkimistični simbol je lahko razumljen na več ravneh: kot metafora za kemični proces ali stanje, pa tudi kot prispodoba za metafizično ali mistično resnico. Osebno mislim, da je najbolj smotrno govoriti o »alkimističnem diskurzu« ali o »alkimistični pripovedi«. Diskurz - razumljen v postmodernem kontekstu - je način govora ali pisanja o nečem in odraža družbene, epistemološke in retorične prakse neke skupine. Diskurz te prakse ne samo odraža, pač pa jih tudi vzpostavlja. Z drugimi besedami, diskurz je pomensko polje, neke vrste idejni okvir, znotraj katerega imajo stvari pomen in so razumljive. Govoriti o alkimiji kot o diskurzu ali o pripovedi pomeni, da je alkimija poseben in specifičen simbolni oziroma miselni sistem s svojimi značilnostmi in omejitvami. Z drugimi besedami, alkimija je samosvoj simbolni sistem, »svoj svet« in določeni koncepti imajo pomen - ali več pomenov - le znotraj tega pomenskega polja alkimije. To ne pomeni apriornega zavračanja kemičnih razlag alkimističnih procesov, pomeni pa, da je takšna razlaga le en aspekt alkimistične pripovedi. ALKAHEST V KONTEKSTU BAROČNE ALKIMIJE Ena ključnih predpostavk alkimije je bil t. i. reductiam ad ma-teriam primam: povratek v prvotno snov. Ta predpostavka izvira iz teorije o dveh počelih, žveplu in živem srebru, ki jo je razvil arabski alkimist Jabir ib n Hayyan (tj. arabski Geber), v Evropi pa je postala popularna z delom Summa peifectio-nis magisterii, ki jo je najverjetneje napisal frančiškan Pavel iz Taranta okoli 1. 1280. Teorija je naslednja. Iz zemlje se proti površju dviga dvoje hlapov: mrzli in vlažni ali živosrebrovi ter vroči in suhi ali žvepleni. Različna razmerja živega srebra in žvepla v povezavi z različnimi astralnimi vplivi porajajo različne kovine. Kovine, vključno z živim srebrom, vsebujejo manj čisto živo srebro in rumeno, belo ali črno žveplo. Srebro vsebuje čisto živo srebro in plemenito belo žveplo, zlato pa čisto živo srebro in plemenito rdeče žveplo.7 Tudi živo srebro, pojmovano kot kovina in ne kot princip, vsebuje delež žvepla. Smoter alkimistov je bil, priti do t. i. živega srebra in žvepla modrih, ki sta žensko in moško seme porajanja kovin. Prosta vsake nečistoče v združitvi, ki so jo nekateri alkimisti primerjali s spolnim aktom oziroma poroko Sončnega kralja (žveplo modrih) in Lunine kraljice (živo srebro modrih), zaplodita Kamen modrih, ki se imenuje tudi Rebis.8 Ena ključnih nalog alkimistov je torej bila, iz različnih snovi pridobiti ali »izolirati« živo srebro in žveplo modrih. V času klasične alkimije je obstajalo več alkimističnih šol, ki so živo srebro in žveplo modrih iskale v različnih snoveh. Ena najbolj vplivnih šol, ki ji je pripadal tudi naš Janez Friderik pl. Rain, je bila merkurialistična šola. Pojmovanje predstavnikov te šole je bilo, da se živo srebro modrih pridobi iz živega srebra, žveplo modrih pa iz zlata. Pri tem je bilo bistveno odkriti tako snov, ki bi zlato raztopila, ohranila pa njegovo »srednjo snov«, imenovano humidum radicale. Humidum radicale ali radikalna vlažnost je bil izraz za najbolj notranjo bit ali seme kovin, v primeru živega srebra torej za živo srebro modrih in v primeru zlata za žveplo modrih. Pri tej ekstrakciji semena zlata so se alkimisti posluževali različnih tedaj znanih topil, ki so jih imenovali »solvensi« ali »menstruumi«. Najosnovnejše topilo, znano že od antičnih časov, je bil kis. Aquafortis ali solitrna kislina je bila zmožna raztopiti vse kovine razen zlata. Vitriol je bilo ime, ki se je uporabljalo za različne sulfate, vendar je običajno pomenilo žvepleno kislino (imenovano tudi vitriolo-vo olje). Zlato je bila zmožna raztopiti t. i. zlatotopka, imenovana aqua regia, zmes dušikove in klorovodikove kisline. Težava z zlatotopko pa je bila, da je pri raztapljanju zlata uničila tudi njegovo seme, t. i. žveplo modrih. Od vseh topil je bil v 17. st. največ pozornosti deležen alkahest. Alkahestu niso pripisovali samo moči, da vsa telesa radikalno raztopi, pač pa tudi, da jih z raztapljanjem radikalno preobraža. Bil je pojmovan tudi kot čudežno zdravilo, primerljivo s Kamnom modrih. Alkahest je prvi omenil Paracelsus v svojem delu De viribus membrorum. Pravi, da obstaja določena tekočina alkahest, ki krepi in utrjuje jetra. Tudi če so jetra povsem poškodovana in uničena, jih povsem pozdravi, kot da niso bila poškodovana in uničena. Alkimist naj si torej prizadeva pridobiti alkahest, saj ta zdravi ne samo jeter, ampak tudi mnoge bolezni, ki izhajajo iz poškodovanih jeter.9 Kje so izvori tega koncepta in kakšna je bila njegova usoda v 17. st., ko so okultne vede še vedno imele povsem legitimno pravico obstoja ob porajajoči se novi znanosti? Etimologija besede je neznana in povsem ustreza Paracelsu-sovemu navdušenju za različne neologizme. Kasnejši alkimisti so domnevali, da beseda izhaja iz Alles-Geist, tj. »vse-duh« ali »vse-je-duh«. Sarkastično razlago je podal skeptični kemik Kunckel: Alles-Lugen-ist.10 Koncept alkahesta je razvil zdravnik in alkimist Johannes Baptista van Helmont (1577-1644). V svojih delih zanj uporablja različna imena, in sicer: universale solvens, dissolvens immu-tabile, ignis aqua, ignis gehennae, summus atque felicissimus salium, liquor unicus in liquor exiguus. Helmont pravi, da alkahest telesa raztopi tako, da njihova ens primum ali prva bit (torej njihovo »seme«) ostane nespremenjena. To se zgodi zato, ker alkahest vsebuje tako majhne delce, da so zmožni preiti v notranjost snovi, vendar so tudi dovolj veliki, da pustijo semensko bistvo snovi ohranjeno. Na ta način je van Helmont pravzaprav zagovornik ene od zgodnjih oblik atomizma.11 Van Helmont končno alkahesta ne enači samo z univerzalnim topilom, pač pa mu pripisuje tudi moč univerzalnega zdravila - torej moč, ki je bila v alkimističnem diskurzu pripisana Kamnu modrih! Helmontova razlaga je naslednja: kot univerzalno topilo lahko alkahest prodre najgloblje v človeški organizem in ga očisti vseh nečistoč. Na ta način lahko alkahest pozdravi vse tedaj znane bolezni vključno z gobavostjo. Nič nenavadnega torej ni, da je van Helmont alkahest pojmoval kot skrivnost, ki je rezervirana samo za adepte. Mogoče ga je pridobiti s pomočjo spagirične umetnosti, vendar le po Božji Milosti.12 Za van Helmontom so alkahest poskusili pripraviti številni drugi alkimisti/kemiki. Postal je neke vrste »trademark« baročne alkimije. Na otočju Bermuda rojeni angleški alkimist George Starkey, ki je pisal pod psevdonimom Eireneus Phi-lalethes, je alkahest enačil z živim srebrom modrih. Starkey je imel precejšen vpliv na Roberta Boyla - bil je pravzaprav njegov (al)kimistični mentor - in tako je tudi ta sloviti naravoslovec veliko časa posvetil iskanju in pripravi alkahesta, ki ga je pojmoval podobno kot Starkey.13 Kot bo razvidno iz nadaljevanja, h krogu tistih, ki so v baroku iskali in pripravljali alkahest iz t. i. živega srebra modrih, sodi tudi naš Rain. To pa daje Ljubljančanu Janezu Frideriku pl. Rainu prav posebno mesto, saj analiza njegove razprave o alkahestu pokaže, da je bil med vrhunskimi alkimisti svojega časa! JANEZ FRIDERIK PL RAIN, ALKIMIST Z GRADU STRMOL Janez Friderik pl. Rain se je rodil L 1613 na gradu Strmol. Podatki o rodbini Rain segajo v 14. st. Leta 1458 je po smrti Jakoba Strmolskega posestvo Strmol pripadlo Rainom. Raini so imeli odlične zveze s slovenskimi protestanti: Franc Rain (1497-1555), praded našega Janeza Friderika pl. Raina, je bil dober prijatelj Primoža Trubarja vse od leta 1536, ko je ta postal vikar v ljubljanski škofiji, do leta 1565, ko je moral Trubar zapustiti Kranjsko. Protestant je bil tudi praded Janeza Friderika pl. Raina, deželni sodnik Franc Jurij Rain (1562-1628), či- gar krstni boter je bil Primož Trubar. Leta 1628 je izšel patent cesarja Fredinanda II. o spreobrnitvi protestantskih plemičev v katolicizem ali njihovi izselitvi. Družina Rain se je tedaj razcepila: del je odšel v tujino, na Kranjskem pa sta ostala brata Franc Krištof pl. Rain in Jurij Jakob pl. Rain (1577-1635), oče Janeza Friderika pl. Raina. Jurij Jakob pl. Rain je L 1634 grad Strmol prodal rodbini Schwab-Lichtenberg, 1. 1643 pa je grad Strmol kupil baron Konrad pl. Ruessenstein.14 Že v 16. je grad Strmol slovel kot središče učenjakov in vseh, ki sta jih zanimala vednost in znanje. Nekoliko drugačen, vendar z znanostjo in vednostjo nikakor ne nepovezan sloves je grad Strmol pridobil potem, ko je prešel v roke Ruessensteinov. Vsi trije Ruessensteini - Baron Konrad pl. Ruessenstein, njegov sin Henrik Konrad pl. Ruessenstein in vnuk Alexis pl. Ruessenstein (ki pa je daljše obdobje živel v tujini) - so bili vneti alkimisti.15 Baron Konrad je spisal delo Dialogus, in quo auri et argenti nova exponitur ratio ter dal sezidati Frančiškansko cerkev ob Tromostovju.16 Njegov sin je bil še veliko bolj vnet alkimist: v svoji naivnosti se je spečal z goljufivim francoskim laboratim pl. Cattinom, ki je bil tudi vohun, se zaradi svoje preobsedenosti z alkimijo pričel zadolževati in je moral 1.1702 upnikom prepustiti grad.17 Alexis pl. Ruessenstein je dolga leta živel v tujini; zbral in uredil je večino spisov svojega deda in jih izdal pod naslovom Drittes buch in denen zusammen getrage-nen Schrjten des Herrn Alexis von Ruessenstein. Janez Friderik pl. Rain, rojen 1. 1613, je torej odraščal v okolju, ki se je živo zanimalo za naravoslovje, alkimijo in okultne vede. Kdaj se je pričel ukvarjati z alkimijo, ni znano. Bil je poročen, imel je šest otrok in je bil aulicarum et causarum asse-sor (sodni prisednik, torej neke vrstne mestni svetnik). Rain je bil zaradi svojih bogato okrašenih rokopisov pri habsburškem cesarju Leopoldu L zelo priljubljen. Cesar Leopold mu je nakazoval finančno podporo, Rain pa mu je posvečal svoja številna dela, ki so hranjena na Dunaju v rokopisnem oddelku dunajske narodne knjižnice (Osterrechishe National Bibliothek).18 Leta 1679 je češki zdravnik Johannes Jacobus Wenceslaus Dobrzensky de Nigro Ponte, v svojih mlajših letih sicer navdušenec nad alkimijo, napisal kratek traktat Praeservativum Universale Naturale: Augustissimo Romanorum Imperatori Leopolda I. humilime oblatum: Šaliva, Contra Omnem in Aere Serpentem Contagionem Praeservativum Optimo. Enajst strani dolg spis je pravzaprav medicinski traktat o človeški slini oziroma o tem, kako se s človeško slino prenašajo nalezljive bolezni.19 Dobrzenskyjev traktat je pisan kot povsem resen medicinski spis, lahko pa je razumljen tudi ironično: prenos bolezni preko sline namiguje na prenos neumnih idej (denimo alkimije) preko govora in pisanja. Janez Friderik pl. Rain, ki se je počutil zelo užaljenega, je v odgovor dal pri ljubljanskem založniku in knjigotržcu Janezu Krstniku Mayrju izdati knjižico, naslovljeno z dolgim naslovom Praeservativum Universale Naturale. A natura & arte depromptum in omni morborum genere, Est Lapis Philosopho-rum, Cujus possiblitas, realitas, existentia is solus sit unicus morborum debellator Hercules.20 Knjiga je sestavljena iz dveh oziroma treh delov. Prvi del vsebuje dve razpravi, eno o tekočini Alkahest in eno, krajšo, o Au-rum potabile (tj. pitnem zlatu); drugi, daljši del knjige je sprva polemika z Dobrzenskym, kmalu pa preide v prikaz Rainove lastne alkimistične teorije in prakse. Rain je Dobrzenskymu zabrusil kar nekaj krepkih besed, med drugim tudi to, da je Dobrzensky kriv žaljenja veličanstva, in sicer na podlagi naslednjega citata: Nihil est quod Principes magis decet quam Her-metica philosophiae studium, nam quemadmodum subduitos suos nativitate et potentia antecellunt, sic enim opera niti de-bent, ut illos etiam in scientia nature & artis superunt.21 Sledijo strani, kjer Rain Kamen modrih dokazuje na podlagi uspešnih preobrazb, ki so bile nasploh značilnost baročne kulture. Zatem se loti prikaza lastne alkimistične teorije in prakse, ki pa je v veliki meri razširitev in podrobnejša razlaga tega, kar je napisal že v razpravi o alkahestu. INTERPRETACIJA RAINOVE PRIPRAVE ALKAH ESTA Rain prične razpravo s trditvijo, da sta za alkimistično delo ključna »dva do sedaj tako skrivna agensa, katerima je posvetil delo: topilo in topljenec, moški in ženska, akcija in reakcija, živo srebro in žveplo modrih. Brez njiju skrivno ne more postati očitno, in ne očitno skrivno.« Znotraj alkimije je obstajalo več šol ali struj. Janez Friderik pl. Rain je bil privrženec teorije o dveh principih, ki jo je postavil arabski Geber in jo je na latinskem Zahodu uveljavil »latinski Geber«, tj. Pavel iz Tarenta. Dva principa, iz katerih nastajajo kovine, sta žveplo (moški, aktivni princip) in živo srebro (ženski, pasivni princip). Za razumevanje alkimističnega miselnega sistema je ključno, da sta žveplo in živo srebro principa in ne elementa (namreč Hg in S), čeprav sta ta dva elementa njun najbolj neposredni izraz v snovnem svetu. Ker alkimistični nauk zajema kozmos kot celoto, alkimisti pišejo tudi o duhovnem žveplu in duhovnem živem srebru.22 Če se osredotočimo na kovine, živo srebro predstavlja podstat kovine in se izraža kot njena kovnost, žveplo pa predstavlja specifično lastnost kovine in se izraža predvsem skozi obliko in barvo. Zlato kot popolna kovina vsebuje najbolj čisto belo živo srebro in najbolj čisto rdeče žveplo. Da bi Rain prišel do Kamna modrih, mora nekako izolirati živo srebro modrih in žveplo modrih, kajti njuna kombinacija bi pomenila, da ustvari popolno snov oziroma rajsko materijo: Kamen modrih. Rain se najprej loti priprave ženskega ali pasivnega principa, živega srebra modrih, ki ga razlikuje od običajnega živega srebra, saj je živo srebro modrih eden od gradnikov v običajnem živem srebru. Živo srebro modrih je tudi seme živega srebra kot kovine. Da bi pridobil živo srebro modrih, mora najprej očistiti običajno živo srebro. Rain najprej omenja pripravo živega srebra z antimonom. V 17. st. je bilo čiščenje živega srebra z antimonom pogosto. Antimon se v naravi nahaja v obliki antimonovega sulfida ali stibnita: Sb,S3. Da bi dobili čisti antimon ali regulus, kot so ga imenovali alkimisti, so talili stib-nit skupaj s kako kovino, npr. železom. Reakcija je naslednja: Sb0S3 + Fe, = 2Sb + 3Fe. Tako so dobili čisti antimon ali regulus in kovinske sulfide, ki so jih zlahka odstranili. Pri nadaljnjem amalgamiranju živega srebra z antimonom so se nečistoče v živem srebru vezale z antimonom, preostalo očiščeno živo srebro pa je bilo zlahka ločiti s sublimacijo. Rain pravi, da je postopka priprave antimonskega živega srebra sicer vešč, da pa je živo srebro potrebno kljub temu »akcidentalno in esencialno« očistiti in segreti. Kaj Rain misli z esencialnim in ak-cidentalnim čiščenjem, iz teksta ni povsem razvidno, v pomoč pri razumevanju pa nam je lahko alkimistična praksa Rainovih sodobnikov, zlasti Georgea Starkeya, ki ga Rain - kot Eirenu-esa Philalethesa - pogosto citira. Gre za večkratno, sedem- ali devetkratno destilacijo oziroma sublimacijo živega srebra, ki je v alkimistični simboliki prikazana s pticami oziroma orli. Ker gre v kontekstu alkimije za nekaj, kar je podobno, ne pa identično modernim kemičnim procesom, je namen te sublimacije tudi mističen oziroma: gre za poduhovljenje telesnega in utelešenje duhovnega. Na ta način pripravljeno živo srebro modrih se od običajnega razlikuje po več znakih, ki jih Rain našteva na 21. in 22. strani daljšega dela svoje knjige. Ko je pripravil živo srebro modrih, ki ga naš alkimist enači z alkahestom, torej univerzalnim topilom, se loti pripravljanja drugega principa, žvepla modrih. Po Rainovem prepričanju se žveplo modrih nahaja v zlatu, in sicer zato, ker je v zlatu kot najpopolnejši kovini prisotno najbolj čisto rdeče žveplo. Prvi postopek je očiščenje zlata z antimonom, ki ga je Rain povzel iz Prvega ključa Bazilija Valentina.23 Pri segrevanju nečistega zlata z antimonom nečistoče v obliki sulfidov splavajo na vrh posode, na dnu pa se ustvari zmes zlata in antimona. Ko se ta zmes ponovno segreva, antimon odhlapi in ostane čisto zlato.24 Zatem se živo srebro modrih in z antimonom očiščeno zlato postavi v jajce, tj. retorto. Pri tem živo srebro modrih deluje kot topilo, ki raztopi zlato, ohrani pa njegovo najbolj notranje seme, to je: žveplo modrih. Glede na alkimistično razumevanje se namreč živo srebro modrih združi z živosrebrovim delom zlata, ostane pa žvepleni del zlata: žveplo modrih. To potrjujejo tudi citati, da je naloga alkimista očitno napraviti skrivno in skrivno napraviti očitno: zlato kot kovina (tj. očitno) razpade, manifestira pa se njegovo najbolj notranje seme (tj. skrivno). Proces, kot ga opisuje Rain, je izjemno lep in poteka v okviru sosledja barv od črne preko zelene in modre do bele in rdeče, zato ga navajam v celoti. »Medtem telo izhlapeva in tik preden postane popolnoma in dokončno črn, se naša snov čudežno spremeni. Snov oteka, dela mehurje, počrni, izhlapeva in se vzpenja po stenah jajca, se razpusti in pade kapljičasta nazaj na dno. Prikazuje se v stoterih oblikah, včasih se pojavi kakor gozd, včasih se vzdiguje podobno kot drevesa, ki izmenjaje padajo in se ponovno dvigajo. Le-tega filozofi imenujejo Dianin gaj oziroma gozd25, o katerem (piše) Vergil. In Sendivogiju26 se snov naposled kaže kot rožni vrt, ,als wie ein Rosenbuch', kakor ga omenja Flamel.27 Pokažejo se tudi otoki in gore in na njihovih vrhovih cvetlice, o katerih prav tako Flamel. In pod temi oblikujočimi se gorami vidno teče živo srebro in vedno več in več ga je. O tej podobi pravi Flamel ,in dessen G rund brudelte heraus ein schones Wasser‘. Naposled strmoglavijo te gore v tisto vodo oziroma v živo srebro in vsa gmota se spremeni v trepetajoče živo srebro: to je filozofsko morje, o katerem le-ti na več mestih. Tukaj navajam njihov tekst, ki pravi: Ako ne znaš gora spremeniti v srce morja, nisi dosegel nič. Ta snov se pojavlja tudi podobna črni tekoči smoli, o kateri Phi-laletha. Včasih se vrh snovi pokažejo tisoči mehurčkov kakor živosrebrove kapljice. Naposled se po okoli dvajsetih dneh pokaže sinja barva kakor mavrica v krogu in po tej ,artlich rot-hliche Farb‘, vendar polna vlage, o kateri Philaletha: Vendar je rdečina na začetku dela sumljiva, če se namreč obilica tekočine prične stekati skupaj. Pojavi se tudi zelena barva oziroma ,die Meergrune Farb‘. Naposled se snov začenja strjevati in uteko-činjati, kakor mastna kaša. O tej tolsti omaki pišeta Philaletha in Flamel. Medtem pa se je še vedno destiliralo: po začetku zelene barve se vzdignejo megle, goste, sive, včasih modrikaste, včasih nekoliko rumenkaste. To so vetrovi, ki so po Philalethu v našem zarodku pogosti, in gledati vse to je na moč čudovito in prav tako tudi na moč razveseljujoče. Naposled se pojavi popolna črnina, ki je znak popolne raztopitve. /.../ Telesa, ki so postala črna kakor oglje, so skrivnost našega pravega raztapljanja. Tej črni barvi sledi bela in nato rdeča, kakor smo dovolj obširno zgoraj pisali. Tako je po daljši poti pripravljeno rdeče žveplo Filozofov, najbližja snov kamna.« Za kaj je v kemičnem smislu šlo in ali je Rainov proces prevedljiv v jezik kemije, ostaja vprašanje. Zelo zanimiv pa je opis Lawrenca M. Principa, sodobnega raziskovalca alkimije z univerze John Hopkins. Principe je upošteval napotke že omenjenega Georga Starkeya (Eireneusa Philalethesa), ki je bil Rainov sodobnik in katerega naš alkimist obilno navaja. Pripravil je živo srebro modrih in ga združil z zlatom. Podobno kot Rain se je tudi Principe dolgo trudil z iskanjem prave temperature. Nekega jutra je stopil v svoj laboratorij in od začudenja osupnil: v retorti je bila snežno bela kristalna tvorba v obliki drevesa!28 Zato fantastičnih opisov alkimističnih procesov - tudi Rain namreč opisuje »Dianin gaj« - tudi če se le-ti s kemičnega vidika zdijo fantastični, ni modro a priori zavreči kot nesmisel. Ko je proces izkuhavanja končan, Rain pridobi rdeče žveplo modrih, moški ali aktivni princip pri izdelavi Kamna. Sedaj ima oba principa: živo srebro modrih in rdeče žveplo modrih. Oba principa postavi v retorto v razmerju 1 : 2 v korist živega srebra modrih.29 Ko preidejo vse barve, je rojen filius solis sive Lapis Philosophorum, iuxte genis sui sulphuris: sin sonca ali Kamen modrih, glede na vrsto svojega žvepla. Na ta način pripravljen Kamen modrih je morborum omnium absque d,f-ferentia debelattor acerrimus: naj silovitejši premagovalec vseh bolezni. S tem Rain tudi podpre tezo, da je snov Alkahesta živo srebro modrih, ki je pridobljeno iz običajnega živega srebra. Da pa bi zadevo v celoti razčistil, Rain načne dilemo, ali je snov alkahesta morda vinski kamen oziroma tartan Pri tem se opira na Ramo na Lulla. Historični Ramo n Lull (1232-1315) je sicer gojil afiniteto do skrivnih ved, vendar se z alkimijo najverjetneje ni ukvarjal. Zaradi njegovega izjemnega slovesa pa je v času od konca 14. st. do začetka 16. st. nastal obsežen korpus alkimističnih tekstov pod njegovim imenom. V t. i. lullianski alkimistični šoli je imel veliko vlogo vinski kamen oziroma tartar, in sicer zato, ker je bil slednji zaradi svojega izvora (vino) in svoje oblike (kristali) pojmovan kot nekaj vmesnega med kraljestvom mineralov in kraljestvom rastlin.30 Podobno pomembno vlogo je imel vinski duh, ki je pravzaprav ime za etanol. Vinski duh je bil pojmovan kot kvintesenca oziroma njen snovni izraz.31 Lulliansko prakso izdelovanja menstruumov (tj. topil) na osnovi vinskega kamna so razvijali številni alkimisti. Za razumevanje Rainovega opisa je najbolj bistvena Helmontova ideja o alkahestu. Helmont je menil, da je za pripravo Kamna modrih nesporno nujna priprava alkahesta, ker pa je njegovo izdelovanje dolgotrajno in težavno, je ponudil alternativo, in sicer menstruum, ki nastane z uhlapitvijo tartarjeve soli. Tako topilo sicer ne bo enako močno kot alkahest, imelo pa bo mnoge njegove značilnosti, tako v smislu raztapljanja kovin kot v smislu zdravljenja.32 V17. st. so se mnogi alkimisti - med njimi tudi Robert Boyle - ukvarjali s pripravo hlapljive tartarjeve soli. Hlapljiva tartarjeva sol je bila succuendum alkahesta, tj. ne sicer povsem identična, toda zmožna nekaterih njegovih čudežnih učinkov.33 Če povzamemo Rainovo prakso, gre pravzaprav za naslednji proces. Tartar oziroma vinski kamen je najprej žgan (kalciniran), zatem pa večkratno in izmenično napojen v vinskem duhu, to je bolj ali manj čistem alkoholu. Logika, ki stoji za tem postopkom, je naslednja: z izmeničnim raztapljanjem oziroma bolje napajanjem (imbibitio) vinskega kamna s hlapljivo snovjo, tj. etanolom, naj bi tudi vinski kamen očistil (izdestiliranje sluzi!), predvsem pa postal hlapljiv. Tako bi se torej zdravilne lastnosti tartarja uhlapile, kar v alkimističnem diskurzu lahko pomeni tudi uduhovile. Kaj v kemičnem pogledu stoji za Rainovo prakso, je težje ugotoviti. V (al)kimiji 17 st. je bilo znanih več proizvodov iz tar-tarja: cremus tartari (vinski kamen, pridobljen s kristalizacijo iz vodne raztopine, kemično kalijev bitartrat),34 tartarus eme-ticus (antimonov kalijev tartrat, v medicini so ga uporabljali za izzvanje bruhanja),35 Rochelle sal (kalijev natrijev tartrat, diuretik)36 in sal tartari, bazična substanca, pridobljena z žganjem tartarja na prostem. Z žganjem tartarja in dodatkom solitra so alkimisti dobili t. i.fluxum album ali kalijev karbonat, kar ustreza Rainovemu zapisu, da je potrebno vinski kamen žgati do belega. Ker vinski kamen poveča kovnost kovin, so bili alkimisti prepričani v njegovo uporabnost pri preobrazbi kovin, toliko bolj, če je bil vinski kamen - ali njegova sol - pomešan z nečim hlapljivim, bodisi vinskim kisom, amonijakom ali vinskim duhom (etanolom).37 Za to idejo stoji ena temeljnih alkimističnih maksim: napraviti hlapljivo trdno in trdno hlapljivo.38 Guido Panzarasa podaja zanimivo interpretacijo hlapljive tar-tarjeve soli z vidika moderne organske kemije.39 V prispevku analizira pisanje baročnih (al)kimistov Basila Valentina, Jo-hannesa de Monte Syndersa in Nicholasa Lemerya ter poskuse kemikov Pierre JosephaMacquerja (1718-1784), Theophila Julesa Pelouza (1807-1867) in Jonsa Jacoba Berzeliusa (1778-1848). Njegova analiza je naslednja. Pri pirolizi40 tartarja in njegovi postopni suhi destilaciji se najprej izločita sluz in voda, končni produkt pa je opisan kot bel dim oziroma beli hlapi, ki pri ohladitvi kristalizirajo. Glede na navedenega avtorja gre torej pri sal tartari volatile za pirotartarno kislino (pyrotar-taric acid), stranski produkti pa so voda, ogljikov monoksid, mravljinčna kislina, ocetna kislina in etilen.41 Vendar se Rainov postopek z vinskim kamnom tu ne neha. Pripravljeno hlapljivo tartarjevo sol - najsi bo pirotartarna kislina ali kaj drugega - je potrebno združiti z živim srebrom. Domnevam, da gre za naslednjo predpostavko. Menstmum, pridobljen iz vinskega kamna (tartarja), deluje na živo srebro tako, da ga očisti vseh nečistoč in iz njega pridobi njegovo srednjo snov ali živo srebro modrih. Skratka, manjši menstruum iz običajnega živega srebra napravi veliki menstruum: alkahest. Ta sklep je očiten tudi iz Rainove pritrditve Helmontovemu mnenju, da je snov alkahesta živo srebro. Skratka, Rain svojo razpravo sklene s pritrditvijo Helmontu, da je snov alkahesta živo srebro, obdelano po posebnem postopku. Kakšen je ta postopek, nakaže v zadnjem odstavku, sklicujoč se na Paracelzo-vo delo Archidoxes: z malim kroženjem {circulatio minor) in večjim kroženjem {circulatio maius). Ker sem v uvodnem delu pisal o večpomenskosti alkimističnih simbolov, naj svojo misel sklenem z interpretacijo obeh kroženj in pri tem nakažem povezanost alkimije v mikrokozmičnem in makrokozmičnem smislu. Malo kroženje {circulatio minor) in veliko kroženje {circulatio maius) sta dve obliki destilacije. Prva se nanaša na destilacijo živega srebra, pri kateri se dobi beli eliksir ali Lunin eliksir, veliko kroženje pa je nadaljnja destilacija, pri kateri se dobi veliki ali Sončev eliksir. Ker je temeljna maksima alkimije sovpadanje med spodnjim in zgornjim, malo kroženje pomeni tudi en obhod lune okoli zemlje, torej približno 28 dni. Eno leto tako sestavlja 12-13 takih malih kroženj. V času enega leta pa - upoštevajoč geocentrični sistem - sonce naredi krog okoli zemlje. Ker sta narava in človek povezana, eno malo kroženje ali »ena Luna« ustreza določeni mali transformaciji v človeku, eno veliko kroženje - ali »eno Sonce« - pa ustreza eni večji transformaciji v človeku ... ZAKLJUČEK V prispevku sem skušal podati razlago Rainove razprave o al-kahestu. Ob tem se verjetno vsi sprašujemo, kakšno korist ima obujanje in preučevanje alkimije. Razlogov je kar nekaj. Klasična podoba alkimista, ki ždi v svoji čumnati za mizo, na kateri je vse polno knjig, počečkanih z nerazumljivimi simboli, je že Običajno živo srebro -Hg Čiščenje živega srebra z antimonom Rainova esencialna in akcidentalna purgacija živega srebra Živo srebro modrih, nastalo po čiščenju živega srebra in antimona in nadaljnji sedemkratni destilaciji živega srebra. Shema Rainove priprave živega srebra in žvepla modrih Prima materia Običajno zlato - Čiščenje zlata z antimonom Spoj živega srebra modrih z zlatom očiščenim z antimonom I 3___________E Kamen modrih, vseh bolezni premagovalec Herkul zdavnaj preživeta. Nove študije so pokazale, da je bila alkimija zgodnje novodobna naravoslovna znanost, toliko bolj zanimiva zato, ker je dejansko vključevala tudi okultne komponente. Skratka, alkimisti so bili »top znanstveniki«, alkimija pa »top veda«, ki se ni ukvarjala samo z vprašanjem preobrazbe kovin, pač pa tudi z vprašanjem stvarjenja umetnega človeka, imenovanega humunculus, s pripravo čudežnih zdravil, možnostjo zaustavitve staranja in celo z možnostjo ponovne oživitve mrtvih rastlin, živali ali ljudi; da ne omenjamo mnogih manj spektakularnih, a zato bolj koristnih kemičnih inovacij, tudi v Idriji. Debate o vprašanju dometa znanosti in etičnosti so pravzaprav naslednice srednjeveških debat o dometu alkimije. Današnji top znanstveniki so pogosto v podobnem primežu, kot so bili srednjeveški alkimisti. Za alkimijo so se zanimali tudi vladarji - lahko rečemo, da je bila alkimija top državna skrivnost - in mnoge alkimiste so prisilili, da so delali zanje. Kranjski alkimisti, med njimi zlasti Janez Friderik pl. Rain, so bili v svojem času evropsko znani. Izvorno Rainovo tiskano delo je shranjeno v NUK. ČNB na Dunaju pa hrani še celo vrsto Rainovih rokopisnih del. Nekatere od njih sem videl sam, enega pa mi je prijazno poslala na vpogled kolegica iz Avstrije. Lahko rečem, da so pravi biser. V 19. in prvi polovici 20. st. so bili za predstavitev nekega naroda pomembni predvsem pesniki in pisatelji, v naslednjem stoletju znanstveniki, v našem stoletju postajajo za predstavitev naroda pomembni tudi ljudje, ki so se ukvarjali z ezoteriko in alkimijo. Teh imamo Slovenci precej, tudi med alkimisti. • Opombe 1 Prim. Lawrence M. Principe, The Aspiring Adept: Robert Boyle and His Alchemi- cal Quest, 1998; Lawrence M. Principe: The Secrets tfAlchemy, 2013; William R. Newmann in Lawrence M. Principe, Alche-my tried in Tire: Starkey, Boyle and the Fate cfHelmontian Chemistry, 2002. 2 Pamela H. Smith, Fiirstenalchemie, str. 140-143. 3 Glede Newtonovega ukvarjanja z alkimijo glej B. J. T. Dobbs, The Foundatiom cf Newton's Alchemy; or The Hunting cfthe Greene Lyon, 1975; glede Boylovega ukvarjanja z alkimijo pa Lavvrence M. Principe, The Aspiring Adept: Robert Boyle and his alchemical Quest, 1998. 4 Armand Barbault, Gold cf the Thousand Mornings, 1975. 5 Prav tam, str. 11-31. 6 Ključna predstavnika tovrstnega raziskovanja sta ameriška raziskovalca zgodnje moderne znanosti in zlasti alkimije William Robert Newmann in Lavvrence M. Principe. Principe je po dolgem preučevanju in dekodiranju starih alkimističnih spisov in ponovitvah eksperimentov v laboratorijih (uporabljajoč enake pripomočke, kot so jih uporabljali renesančni in baročni alkimisti) prišel do zelo zanimivih ugotovitev. Uspelo mu je čiščenje zlata z antimonom, ki ga je pripravil po Prvem ključu Basila Valentina (Principe, The secrets cf alchemy, str. 146), uhlapitev zlata (prav tam, str. 149-151) in predvsem znamenito Dianino drevo (prav tam, str. 158-166), ki gaje pripravil po zapisih Georga Starkeya (1628-1665). Slednji eksperiment je še posebej zanimiv zato, ker o Dianinem gaju piše tudi Janez Friderik pl. Rain, ki Philalethesa oziroma Starkeya tudi pogosto navaja. 7 Bruce T. Moran, Distilling Knovvledge: Alchemy, Chemistry and The Scient.fic Revolution, str. 26; Principe, The Secrets of Alchemy, str. 35-37. 8 Principe, The Secrets cf Alchemy, str. 121-123. 9 Paolo A. Porto, »Summus atque felicissi-mus salium«: The Medical Relevance of The Liquor Alkahest, str. 5-6. 10 Prav tam, str. 6. 11 Porto, »Summus atque felicissimus salium«: The Medical Relevance of The Liquor Alkahest, str. 5-6. 12 Prav tam, str. 17-19. 13 Prav tam, str. 24-29; tudi Nevvmann in Principe, A/cAewy Tried in Fire, str. 137-139. 14 Lidija Slana, Grad Strmol in njegovi lastniki skozi čas, str. 161-169. 15 Prav tam, 169. 16 Silvester Kopriva, Ljubljana skozi čas: ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih, str. 147; Viktor Steska, Delničarjeva »Bibli-otheca Labacensis puhlica, str. 145-174. 17 Slana, Grad Strmol in njegovi lastniki skozi čas, str. 169. 18 Rudolf Werner Soukup v svojem obsežnem delu Chemie in Osterreich: Bergbau, Alche-mie in friihe Chemie: Von denAr.fdngen bis zum 18. Jahrhunderts, 2007, navaja veliko število rokopisov. Rainovo glavno delo, Philosophia naturalis hermetico-chemico--magica obsega kar 28 rokopisnih zvezkov. Glej Soukup, Chemie in Osterreich, str. 441. 19 Jan Jacob Wenceslaus Dobrzensky de Nigra Ponte: Praeservativum Universa-le Naturale: Augustissimo Romanorum Imperatori Leopolde L humilime oblatum: Šaliva, Centra Omnem in Aere Serpentem Contagionem Praeservativum Optimo, 1693 [1679], str. 375-386. 20 Janez Friderik pl. Rain, Praeservativum Universale Naturale. A natura & arte depromptum in omni morborum genere Est LAPIS PH1LOSOPHORUM CujusPossi-bilitas, realitas, existentia & praeparatio, quantum licet, quodq; is solus sit unicus morborum debellator Hercules. /.../ Labaci: Joannis Baptista Mayr, 1680. 21 »Nič ni velikašem bolj potrebno kot študij hermetične filozofije, kajti tako kot svoje podložnike prekašajo po rojstvu in po moči, se morejo marljivo prizadevati, da jih prekosijo tudi po poznavanju narave in umetnosti.« Janez Friderik pl. Rain, Praeservativum Universale Naturale /.../ II., str. 2. 22 Eno ključnih del v tem pogledu je Opus Mago-Cabbalisticum et Theosophicum Georga von Wellinga. Prvič je izšlo v Frankfurtu 1719. Za sodobno izdajo glej Georg von NVelling, Opus Mago-caballisticum et theosophicum, 2006. 23 Delo Doudecim Clavis Basila Valentina je prvič izšlo leta 1599 v sklopu dela Ein kurtz summarischer Tractat, von dem grossen Stein der Uralten, izdajatelj je bil Johan Tholde. Naslednja izdaja iz leta 1602 je vsebovala lesoreze, po katerih je delo postalo znano. Na popularnost Valentinovih ključev kaže dejstvo, da je bilo delo vključeno v dva alkimistična kompendija. Prvega z naslovom Tripus Aureus jel. 1618 izdal Michael Maier, drugi je bil sloviti Mu-seum Heremeticum iz 1. 1678, za katerega je bakroreze vrisal Metheus Merian. 24 Principe, The Secrets cfAlchemy, str. 146. 25 Dianino drevo, glej Principe The Secrets if alchemy, str. 164-166. 26 Michael Sendivogius (1566-1636). 27 Nicholas Flamel (1318-1440). 28 Principe, The Secrets tf Alchemy, str. 165. Za slikovno upodobitev glej tudi Newmann in Principe, Alchemy Tried in Pire, str. 185. 29 Newman in Principe v delu Alchemy Tried in Tire opisujeta tudi Starkeyeve dnevnike, v katerih Starkey navaja različna razmerja med živim srebrom modrih in očiščenim zlatom. Razmerja so naslednja: prvo 4 : 3 v prid zlata, drugi dve 1: 3 in 1 : 2 v prid živega srebra modrih. Očitno je Rain uporabil zadnje razmerje. 30 Vinski kamen so v antiki in zgodnjem srednjem veku imenovali faex vini - vinski odpadek. Ime tartar se je uveljavilo šele v 11. stoletju. 31 Za pregled del psevdo-Llullianske šole glej Michaela Pereira, Lullian Alchemy: Aspects and Problems of the corpus of Alchemical Works Attributed to Ramon Llull (XIV-XVII centuries), str. 41-54. 32 Newmann in Principe, Alchemy Tried in Tire, str. 138-139. 33 Prav tam, str. 138. 34 KC4H506 35 K2Sb2(C4H206) + 3H20 36 KNaC4H406 + 6H20 37 Nekateri, zlasti George Starkey, so delali poskuse tudi z olivnim ali terebintovim oljem (terpentinom). Glej Newmann in Principe, Alchemy Tried in Tire, str. 138-148. 38 ?????? 39 Panzarasa, Rediscovering Pyrotartaric Acid: Achemical interpretation of the volatile s alt of tartar, str. 1-8. 40 Piroliza pomeni segrevanje organske snovi v anaerobnem okolju brez dodatka kemičnega reagensa. 41 Panzarasa, str. 6. Viri in literatura — Abraham, Lyndy: A Dictionary cfAlche-mical Imagery. Cambridge: Cambridge University Press, 1998. — Barbek, Tomaž: »Valvasor, hermetizem in alkimija.« V: Ars magna: Alkimija med mitom in znanostjo. Poligrafi "Vlil, 29/30. Igor Škamperle, ur. Ljubljana: Nova revija, 2003, str. 127-140. — Barbault, Armand, Gold cf the Thousand Mornings, London: Neville Spearman Limited, 1975. — Buntz, Herwig: »Alchemy III: 12th/13th -15th Century.« V: Dictionary cfGnosis & Western Esotericism. Wouter J. Hanegraaff et al., ur. Leiden in Boston: Brili, 2006, str. 34-41. — Coudert, Allison P: »Alchemy IV: 16th - 18th Centura« V: Dictionary cfGnosis & Western Esotericism. Wouter J. Hanegraaff et al., ur. Leiden in Boston: Brili, 2006, str. 42-50. — Dimitz, Avgust: Zur Geschichte derAl-chemie inKrain. MHK, december 1861. Rokopis v Arhivu Republike Slovenije, spis 619, Historično in Muzejsko društvo, fasc. 16/3. — Dobbs, Betty Jo Teeter: The Foundations cfNewton‘s Alchemy: Or the Hunting cfthe Green Lion. New York: Cambridge Univer-sity Press, 1975. — Dobrzensky, Jan Jacob Wenceslaus de Nigro Ponte: “Praeservativum Universa-le Naturale: Augustissimo Romanorum Imperator! Leopolde I. humilime oblatum: Šaliva, Contra Omnem in Aere Serpentem Contagionem Praeservativum Optimo.” V: Miscellanea Curiosa, Sive Ephemeridum Medico-Physicarum Germanicarum Aca-demiae Naturae Curiosorum Annus Nonus Et Decimus, Annor. M.DC.LXXV11I. & M.DC.LXX1X.: Continens Celeberrimorum Virorum, Tum Medicorum, tum aliorum Eruditorum in Germania, & extra eam Observationes Medicas, Physicas, Chymicas, Nec non Mathematica. Niirnberg: Endtu-rus, 1693 [1679], str. 375-386. Internetni vir: http://digitale.bibliothek.uni-halle.de/vdl7 / content/pageview/8703027; 1. maj 2015 — Eddy, Matthew Daniel and Mauskopf, Seymour H. and Newman, William R.: »An introduction to .Chemical knowledge in the early modern world‘.« V Osiris 29,1 (2014): 1-15. — Evans, Robert J. W.: Das Werden der Habs-burger Monarchie 1550-1700: Gessell-schaft, Kultur, Institutionen. Wien, Koln in Graz: Bohlau, 1989. — Figala, Karin: »Sendivogius, Michael.« V: Alchemie: Lexikon einer hermetischen Wissenschaft. Claus Priesner in Karin Figala, ur. Munchen: C. H. Beck, 1998, str. 332-334. — Hadesan, Giorgiana D.: An Alchemical Questfor Universal Knoivlege: The .Christian Philosophy‘ tfjan Baptist van Helmont (1579-1644). London in New York: Rou-tledge, 2016. — Hughes, Jonathan: The Rise tfAlchemy in Fourteenth-Century England: Plantagenet Kings and the Philosopheris Stone. London in New York: Continuum International Publishing Group, 2012. — Južnič, Stanislav: »O zgodnjih kranjskih naravoslovcih.« V: Ars Magna: Alkimija med mitom in znanostjo. Poligrcfi VIII, 29/30. Igor Škamperle, ur. Ljubljana: Nova Revija, 2003, str. 99-118. — Južnič, Stanislav: »Prvih 800 let frančiškanske kemije za Slovence (ob 800-letnici frančiškanskega reda v letu 2009).« V: Acta Chymica Slovenka 56 (2009): 3-18. — Južnič, Stanislav: »Jezuitska kemija v Ljubljani (Ob 400-letnici posvetitve prve jezuitske Cerkve v Ljubljani).« V Acta Chimica Slovenka, letnik 62, 4 (2015): 125-139. — Kopriva, Silvester: Ljubljana skozi čas: ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih. Ljubljana: založba Borec, 1989. — Mayr, Janez Krstnik: Catalogus librorum qui nundinis Labacensibus autumnalibus in cJficina libraria Joannis Baptistae Mayr, Venales postant. Anno M.DC.LXXV11I. Faksimile izdaja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1966 [1678]. — Minarik, Fran: »O alkemiji na Kranjskem.« V: Minarikova zbrana dela I. Štefan Predin, ur. Maribor: Mariborske lekarne, 2000 [1925], str. 341-345. — Minarik, Fran: »O alkimiji na Kranjskem.« V: Minarikova zbrana dela I. Štefan Predin, ur. Maribor: Mariborske lekarne, 2000 [1927], str. 347-352. — Minarik, Fran: .O stermolskih alkemi-stih.‘ V: Minarikova zbrana dela I. Štefan Predin, ur. Maribor: Mariborske lekarne, 2000 [1927], str. 353-357. Minarik, Fran: »Razprava ljubljanskega alkemista Raina o tekočini .Alkaest'.« V: Minarikova zbrana dela I. Štefan Predin, ur. Maribor: Mariborske lekarne, 2000 [1928], str. 359-368. — Moran, Bruce: Distilling Knoivlege: Alche-my, Chemistry and The Scientfic Revoluti-on. Cambridge, Massachusetts in London: Harward University Press. — Mušič, Drago: »Slovenski alkimisti, para-celzisti in jatrokemild.« V: Alkimija, sveta veda naša: Alkimisti in Paracelzus 1493 - 1541 - 1993. Zbornik NUK IV. Mihaela Kocjančič, Mihael Glavan in Vilenka Jakac Bizjak, ur. Ljubljana: NUK, 1994, str. 18-20. — Muller-Jahncke, NVolf-Dieter: »Glauber, Jo- hann Rudolph.« V: Alchemie: Lexikon einer hermetischen Wissenschaft. Claus Priesner in Karin Figala, ur. Munchen: C. H. Beck, 1998, str. 150-151. — Newmann, William R.: Promethean Am-bitions: Alchemy and the Quest to Peifect Nature. Chicago in London: University of Chicago Press, 2004. — Newmann, Wlliam R.: Science, Enigma and The Questfor Nature SecretFire. Princeton in Oxford: Princeton University Press, 2019. — Newmann, William R. in Lawrence M. Principe: Alchemy Tried in Tire: Starkey, Boyle and the Fate cf Ftelmontian Chymi-stry. Chicago in London: University of Chicago Press, 2002. — Panzarasa, Guido: »Rediscovering Pyrotar-taric Acid: Achemical interpretation of the volatile s alt of tartan« V Buli. Flist. Chem., 40/1 (2015): 1-8. — Pereira, Michaela: »Lullian Alchemy: Aspects and Problems of the corpus of Al-chemical Works Attributed to Ramon Llull (XIV-XVII centuries).« V: Catalan Revieiv, Vol. IV, number 1-2 (1990): 41-54. — Porto, Paolo A.: »‘Summus atque felicissi-mus salium': The Medical Relevance of the Liquor alkahest.« V: Bulletin tj the History tf Medicine, 76,1 (2002): 1-29. — Priesner, Claus: »Basilius Valentinus.« V: Alchemie: Lexikon einer hermetischen Wis-senschc,ft. Claus Priesner in Karin Figala, ur. Munchen: C. H. Beck, 1998, str. 71-75. ANDRAŽ ŽVAB, ????? — Principe, Lawrence M.: »Alkahest (syn. Menstruum universale).« V: Alchemie: Lexikon einer hermetischen Wissensclmft. Claus Priesner in Karin Figala, ur. Munchen: C. H. Beck, 1998, str. 40-41. — Principe, Lawrence M.: »Aurum potabile.« V: Alchemie: Lexikon einer hermetischen VPissenschcft. Claus Priesner in Karin Figala, ur. Munchen: C. H. Beck, 1998, str. 66. — Principe, Lawrence M.: »Lapis Philosopho-rum.« V: Alchemie: Lexikon einer hermetischen VFissensclmft. Claus Priesner in Karin Figala, ur. Munchen: C. H. Beck, 1998, str. 215-220. — Principe, Lawrence M.: The Secrets cf Alchemy. Chicago in London: University of Chicago Press, 2013. — Principe, Lawrence M. in William R. Newman: »Some Problems with the Histo-riography of Alchemy« V: Secrets cf Nature: Astrology and Alchemy in Early Modem Europe. William R. Newmann in Anthony Grafton, ur. Cambridge, Masachusseths in London, England: The MIT Press, 2001, str: 385-431. — Rain, Janez Friderik pl.: Praeservativum Universale Naturale. A natura & arte depromptum in omni morborum genere Est LAPIS PH1LOSOPHORUM CujusPossi-bilitas, realitas, existentia & praeparatio, quantum licet, quodq; is solus sit unicus morborum debellator Hercules. /.../ Labaci: Joannis Baptista Mayr, 1680. — Read, John: Prelude to Chemistry. The Outline cfAlchemy, Its Literature and Re- lationships. Massachusetts: The MIT Press, 1966. — Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983. — Roodant, Albert: »Helmont, Joann Baptista van.« V: Dictionary cf Gnosis & Western esotericism. Wouter J. Hanegraaff et al., ur. Leiden in Boston: Brili, 2006, str. 469-474. — Soukup, Rudolf NVerner: Chemie in Oster-reich: Bergbau, Alchemie undfriihe Chemie: Von den Ar,fdngen bis zum Ende des 18. Jahrhunderts. Wien, Knin in Weimar: Bohlau, 2007. — Steska, Viktor .Bolničarjeva »Bibliotheca Labacensis puhlica«.' Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. Letnik X, sešitek 5 in 6 (1900): 145-174. — Tišler, Miha: »Alkimijski eksperimenti.« V: Ars Magna: Alkimija med mitom in znanostjo. Poligrafi VIII, 29/30. Igor Škamperle, ur. Ljubljana: Nova Revija, 2993, str. 63-78. — Waite, Arthur Edward: The Hermetic Mu-seum, Restored andEnlarged / .../. Boston, MA in York Beach, ME: Weiser Books, 1999 [1678] — Waite, Arthur Edward Secret Tradition in Alchemy. Whitefish, MT: Kessinger Reprints, 2007. — Welling, Georg von: Opus Mago Cabbali-sticum et Thesophicum. Francisco/Newbu-ryport: Wieser, 2006. — Žvanut, Maja: »Valvasorjev boter Konrad Ruess baron Ruessenstein na Strmolu.« V: Kronika: Časopis za krajevno zgodovino 54, 2 (2006): 183-194. Ivana Leskovec, Milojka Magajne KAJ IN KAKO SMO JEDLI PRED 100 LETI SPLOŠNO O PREHRANI NA CERKLJANSKEM V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA Hrana, predvsem pa način priprave jedi in uživanja le-teh seje v zadnjih sto letih temeljito spremenil. Spreminjal se je vzporedno s spremembami v načinu življenja, gospodarskimi razmerami, splošnim življenjskim standardom. Na prehrano lokalnega, predvsem kmečkega prebivalstva so pomembno vplivale geografske danosti, ki so določale vrste kmetijskih pridelkov, pridelanih na domači njivi ali vrtu, letine in prehranjevalni vplivi iz tujih, zlasti bližnjih kulturnih okolij. V našem prostoru lahko govorimo o opaznejšem vplivu italijanske kuhinje, ki so jo v času med obema vojnama k nam prinesli italijanski priseljenci, npr. uradniki, gozdni delavci in oglarji, predvsem pa vojaki. Časovno zasledujemo spremembe v pridelovanju in uporabi vrste živil, njihovo opuščanje ali uvajanje novih, ter posledično spremembe v vrstah jedi in v pripravi hrane. Ko govorimo o Cerkljanskem pa tudi Idrijskem, z izjemo samega mesta Idrije, lahko do začetka 50. let 20. stoletja govorimo o tradicionalni kmečki hrani in prehranjevalnih navadah. Kaže se tako v živilih, sestavi jedilnikov, tipičnih ali posebnih jedeh kot v načinu priprave in uživanja hrane. Pri raziskovanju prehrambenih značilnosti je hitro opazno, kako so se v pre- hrani nekdaj odražali letni časi, hrana pa je dajala pečat tudi osebnim in drugim praznikom ter velikim kmečkim opravilom. Naslednjo prelomnico v načinu priprave hrane predstavlja konec 60. let, ko se v prehrani pogosteje začnejo pojavljati industrijska konservirana živila. Prehrano kmečkega prebivalstva so v prvi polovici 20. stoletja v zimskem času določali poljski pridelki, ki so bili spravljeni v kleteh in kaščah. Krompir, doma pripravljena kisla repa in kislo zelje, različne vrste mok - ajdova, koruzna in pšenična (bela za posebne priložnosti ter črna za vsakdanji kruh), ječmenova, ržena, redkeje ovsena, pogosto tudi kaše (ta drobna - prosena, ječmenova, redkeje ajdova), sicer pa sadje - sveže in posušeno pa tudi predelano v mošt in žganje, fižol in za redke priložnosti suho svinjsko meso, ki so ga pripravili in konservirali v soli že pred novim letom. Vsak dan je bilo na voljo mleko, sladko in kislo, redkeje maslo in jajca. Jutranji zajtrk („frušk“) je bil sestavljen iz kruha in mleka ali ječmenove kave, za večerjo pa so bili pogosto na mizi krompir, oženjena polenta, ajdova ali koruzna polenta - vse prav tako zalito z mlekom ali „ječmenovcem“. Za zimska kosila (južna) so bila na mizi kislo zelje ali repa s prilogo - katera od polent, tj. žgancev, zabeljena z ocvirki. Včasih tudi ocvirkovca. Lahka kosila so bila sirotka (siraka) s krompirjevo polento ali enolončnice s fižolom, sadjem in krompirjem (fižlevc, karaževc), tudi zelenjavna juha z bleki. Meso je bilo med tednom redko na jedilniku. Potem ko so zaklali prašiča, so ob zelju postregli s krvavicami ali jetrnimi klobasami. Suho meso, zlasti rebrca, so se skuhala v ješprenju (kaša), sicer pa v nedeljski „suhi župi“. Zakuha v tej juhi je bila prav nekaj posebnega - kuhan fižol in posušen črn nadrobljen kruh. Poleg sta sodila pražen krompir in kuhano meso iz juhe. Goveja juha je bila sprva na mizi le za največje praznike. Razen polent so bile močnate jedi nekdaj bolj redko na mizi. Štruklji praviloma za praznike, posebej za osebne praznike. Najpogostejši so bili orehovi, vzhajani, s slanim nadevom. Včasih so skuhali žličnike in bleke (testenine podobne rezancem), makaronov in riža skorajda niso pripravljali. Za praznike so spekli poseben mlečni beli kruh in potice. Orehove sladke in slane, včasih (ob veliki noči) tudi šarkelj in flancate (fanclni). Posebnost med poticami je bila tista z nadevom iz strtega suhega sadja, začinjena s poprom in osladkana z medom, ki so se je sredi druge polovice 20. stoletja spominjale le še naj starejše gospodinje, pripravljal pa je že dolgo ni nihče več. Za pusta so spekli krofe (babe) in ocvirkovco z bogatim mastnim nadevom. Bogatejša in drugačna kot doma je bila hrana, ki so jo pripravljali v redkih gostilnah s tovrstno ponudbo na Cerkljanskem. Med bolj znane in obiskane je sodila gostilna pri Firbarju in na Poreznu v Cerknem pa tudi gostilna v Logu v Dolenjih Novakih, ki je bila v letih med obema vojnama znana po pripravi kokoši, golaža, predvsem pa nedeljskih kosil - goveje juhe z rezanci, praženega krompirja in svinjske pečenke. Uživanje hrane je bilo v obravnavanem obdobju bistveno drugačno od današnjega. Vsa družina seje obredno zbrala za mizo »v hiši«. Vsakemu je za mizo pripadalo točno določeno mesto. Po skupni molitvi so se lotili jedi. Jedli so iz skupne sklede. Kruh je rezal gospodar. Od mize so vstali hkrati in se odpravili naprej vsak po svojih opravilih. Nekatere opaznejše spremembe v načinu pripravljanja hrane so pri nas prinesla 20. in 30. leta 20. stoletja. V kmečke kuhinje takrat uvajajo prve zidane štedilnike, kar pomeni, da gospodinje kuho postopno preselijo z ognjišč in iz krušnih peči na štedilnike. Peka kruha v peči pa ostaja tradicionalna vsaj do 60. let prejšnjega stoletja. Obdobje med obema vojnama prinese v naše kraje, ki so jih po koncu prve svetovne vojne zasedli Italijani, nekaj novosti tudi v jedilih. Ljudje se pogosteje srečujejo s testeninami - makaroni, ki z leti postanejo močno razširjena hrana, in rižem. Med polentami se razširi priprava »laške polente« (iz koruznega zdroba). ČAS MED 2. SVETOVNO VOJNO Čas druge svetovne vojne1 zaznamuje pomanjkanje. Ljudje hrano oddajajo partizanski vojski, sovražnikova jo sama pobere. Ob slabem vremenu in posledično slabih letinah je domačega pridelka še manj in hrana postane enolična. »Sedemkrat zejle, pa je spet nedejle,« pravi ljudski rek na Cerkljanskem. Zelje in krompir sta bila najpogosteje na jedilnikih, kruh je bil za marsikoga velika redkost. Prehrana v Partizanski bolnici Franja V Partizanski bolnici Franja je bilo za hrano potrebno konstantno in sistematično skrbeti. Spočetka so jo prispevali domačini, najbližji sosedje. Zbirali so jo preko Krajevnega narodnoosvobodilnega odbora (KNOO) ter ženske (AFŽ) in mladinske organizacije (SKOJ) v Novakih, kasneje se je vključil tudi KNOO v Cerknem. Ko pa je število ranjencev in osebja naraslo, je partizanska oblast organizirala posebno službo »Ekonomat bolnice Franja«, ki je deloval v Cerknem in skrbel za zbiranje in dostavo živil do Podnjivča. Za dostavo v bolni- šnico je poskrbelo njeno osebje. Organizirali so dostavo hrane tudi iz bolj oddaljenih krajev, iz Vipavske doline in Gorenjske. Iz redkih ohranjenih poročil in spominov ranjencev je razbrati, da »v grapi« sicer nikoli niso bili lačni, da pa je bila hrana marsikdaj enolična. To so reševali z občasnimi prehranjevalnimi akcijami, v katerih so ranjencem zagotovili tudi priboljške, kot so čokolada, sir in surovo maslo. Količinsko je v bolnišnico prihajalo največ krompirja, zelja, leče in fižola, manj pa testenin, moke, riža, mesa in maščob, še manj mleka in mlečnih izdelkov, konzerv, kruha in mesnih izdelkov. Za vso prejeto hrano se je uprava bolnišnice zahvalila in izstavila potrdila. Ob posebnih priložnostih, npr. za božič, so v Franjo prišla darila iz cele Primorske. Med njimi je bil prenekateri hlebec slastnega belega ali celo sladkega kruha, suho sadje in piškoti, ki so se jih ranjenci še kako razveselili. Z zavezniško pomočjo, ki je začela prihajati spomladi 1944, so imeli na voljo riž, koncentrirano sladko mleko in mleko v prahu ter sladkor. Na seznamih prejete pomoči pa najdemo tudi konzerviran krompir, margarino, kavo, jušne kocke znamk Knorr in Maggi. Konzerve in druga trajnejša živila so bila »zlata rezerva« za tiste situacije, ko je bila dobava hrane prekinjena, zlasti v času sovražnih ofenziv. Kruh so sprva pekle gospodinje na domačiji v Podnjivču. Zdravnica Franja se je spominjala, kako lepo so dišali hlebi črnega kruha, ki so se hladili ob peči, in s kakšno slastjo je vsakič pojedla kos, ki ji ga je odrezala Žvanova mama. Kasneje so kruh pekli v pekarni v Cerknem. Šlo je za velike količine, zato ni bilo mogoče zagotoviti zadosti kvasa. V trgovinah ga je hitro zmanjkalo, naročanje večjih količin pa bi bilo lahko sumljivo. Namesto kvasa so zato uporabljali nadomestek. Peno jabolčnega mošta so zmešali z malo moke in sladkorja in tako je nastalo sredstvo za vzhajanje. Ob vsaki peki so pustili nekaj surovega kvašenega testa, dodali sladkor in ga uporabili kot kvas za naslednjo peko. Pripravljali so tudi prepečenec. Oskrba z mesom je bila občasno pomanjkljiva, si je pa Ekono-mat v Cerknem prizadeval, da je najboljše meso, možgane in jetra dobila bolnišnica. Z ostanki hrane so v bolnišnici zredili dva prašiča in jih kasneje zaklali za svoje potrebe. Zelenjavo so dobivali s polj, ki so jih zadaj za postojanko obdelovale žene iz Zanjivča in člani Ekonomata. V bolnišnici so običajno kuhali trikrat dnevno. V času ofenzive samo dvakrat, večinoma brez mesa, vendar je bila takrat hrana bolj izdatno zabeljena. V času zadnjega napada, ko so bili ranjenci v zakloniščih, so skuhali le enkrat in še to ponoči, za dodatek so uporabili suho hrano in konzerve iz t. i. zlate rezerve. V oddelku A na Cerkljanskem Vrhu so imeli v času ofenzive na voljo le suhe hruške, surovo repo in koruzni zdrob za polento, a je bila težava s kuhanjem, saj so morali zelo paziti, da jih dim ne bi izdal. Kadar so bili obroki trije, je bila za zajtrk največkrat prežganka, včasih črna kava, skuhana iz proje, s koščkom kruha. Opoldan je bila glede na živila, ki jih je bilo največ na razpolago, največkrat na jedilniku »meneštra«. Vinko Petkovšek, ki je med drugim pomagal tudi v kuhinji, se je spominjal, da je bila njena kakovost odvisna od situacije na bojišču. Kadar so bile razmere napete, je bilo v »meneštri« poleg vode, soli, fižola, krompirja in zelja le malo maščobe. Kadar so se razmere sprostile, pa so se v njej znašli tudi dodatki: makaroni, riž in kakšen košček mesa. Za večerjo je bil običajno krompir, pripravljen na različne načine. V Partizanski bolnici Franja so sprva kuhali v brzoparilniku, kotlu, ki je še vedno ohranjen. Kasneje, spomladi leta 1945, ko je bila zgrajena nova kuhinja, pa na zidanem štedilniku. Posoda za kuhanje in postrežbo hrane je bila v glavnem aluminijasta: večji in manjši lonci in kozice, različne ponve, lončki za pitje, zajemalke, krožniki in jedilni pribor. Uporabljali so tudi vojaške termo posode, ki so bile prav tako iz aluminija in prej last italijanske vojske. V kuhinji so se poleg tega ohranili različni leseni pripomočki, kot so kuhinjske deske, leseni tolkači in krožniki pa porcelanasti lončki za kavo in čaj. Ohranjeni so tudi leseni pladnji za prenašanje obrokov do postelj ranjencev. Načini kuhanja, kuhinjska oprema in pripomočki Na podeželju in v kmečkih družinah nasploh se je ognjišče in krušna peč kot glavno mesto priprave hrane večinoma ohranilo do 20. oziroma 30. let 20. stoletja. Takrat se v kuhinje uvajajo zidani štedilniki. Zidani iz belih »kahel« (keramičnih ploščic) so bili še posebno imenitni in so sprva predstavljali pravo novotarijo v kuhinjah. Naslednja faza so bili večji ali manjši kovinski prenosljivi/montažni štedilniki na drva. Meščanske družine in premožnejše kmetije so si zidane štedilnike omislile že prej, kmalu v začetku 20. stoletja, in podobno tudi gostinski lokali. Njihovi štedilniki so bili precej večji kot družinski. Pri kuhanju na odprtem ognjišču so kotliček (ponavadi bakren) obesili na verigo nad ognjiščem in pod njim zakurili ogenj. Glede na moč ognja ga je bilo potrebno dvigati ali spuščati, da se je jed enakomerno kuhala. Na ognjišče so lahko podstavili poseben trinožni kovinski podstavek, pod njim zakurili oz. nagrebli žerjavico in jo konstantno vzdrževali, na podstavek pa postavili litoželezni lonec s hrano. Da se jed ni prismodila, jo je bilo potrebno med kuho neprestano mešati. Na nek način je bila priprava hrane podobna današnji - pripravljala se je nad direktnim ognjem, le da imamo danes namesto drv elektriko ali plin in je uravnavanje temperature precej lažje. Kuhanje v peči se razlikuje od tistega na odprtem ognjišču, saj je v njeni notranjosti zagotovljena konstantna temperatura, ki obdaja litoželezni ali glinasti lonec, v katerem se počasi kuha jed. Za kuho v peči je bilo treba peč predhodno pošteno segreti, žerjavico razporediti po tlaku v peči in vanjo vstaviti posodje s hrano. Pečna odprtina se je zaprla s posebnimi kovinskimi vratci in tako notranjost ni izgubljala toplote. Z uvedbo zidanih ali kovinskih štedilnikov je bila gospodinjam priprava hrane olajšana. Manj je bilo skrbi z ognjem in ustrezno temperaturo, lažje je bilo pripraviti kurivo, začelo se je uporabljati posodje iz novih materialov, ki je bilo manj zahtevno za vzdrževanje in čiščenje ter predvsem lažje za rokovanje. Priprava jedi po novem je gospodinjam vzela manj časa kot prej. Za kuho na ognjiščih so se uporabljali bakreni kotli in kotlički ter trebušasti litoželezni lonci. Tudi kuha v krušnih pečeh je terjala svojstveno posodje: trebušaste železne ali glinaste lonce, trinožne kozice za segrevanje zabele, ponve, lončene ali pločevinaste pekače (plehe) in glinaste modle (za potice). Za pokrivanje loncev so uporabljali kovinske pokrovke. Lonce so vstavljali v peč in jih jemali iz nje s pomočjo »burkel«. Z uporabo štedilnikov nastopi doba kovinske posode: namesto trebušasto oblikovanih litoželeznih (»grudlastih«) loncev so tu aluminijasti in kmalu tudi emajlirani lonci, ponve in kozice. Hkrati s tem se spremeni tudi posodje, iz katerega so hrano uživali. Skupno glinasto skledo na sredi mize postopoma zamenjajo krožniki (plehnati, porcelanasti) za individualno uporabo. Peka kruha in kolačev oz. potic v krušni peči se je množično ohranila še potem, ko se je kuha preselila na štedilnike. Za peko v peči je gospodinja potrebovala pripomočke, s katerimi je pripravila peč. Ne glede na letni čas, pozimi ali poleti, je morala biti peč za peko močno segreta, polno zakurjena. Razbeljeno žerjavico so v peči potisnili na obrobje z leseno »greblji-co«, pepel so očistili z »vadlo«, ki so jo pripravili iz praproti ali hrastovega listja. Hlebce so v peč vsadili z lesenim »loparjem«. Potice in kolače so pekli v okroglih glinenih, redkeje (črnih) pločevinastih »mudlih«, valovitih in gladkih, z jedri ali brez Peka kruha v krušni peči je tudi danes še marsikje pogosto opravilo. Vsako leto v septembru, na dan odprtih vrat Bevkove domačije, pa v Zakojci člani turističnega društva Pod Kcjco zakurijo v muzejsko peč in predstavijo peko kruha na star način. Zakojca, 15. 9. 2019. (Vir: Fototeka Cerkljanskega, foto: Ivana Leskovec) njih, ocvirkovco pa v črnem pravokotnem pločevinastem ple-hu. JEDI Juhe Za pripravo in kuho juh je potrebna voda, meso in/ali zelenjava, sol in začimbe. Nekdaj so se juhe kuhale počasi in dolgo časa v peči ali na robu štedilnika. Niso zahtevale posebne gospodinjine skrbi. Goveja juha je bila v kmečkih družinah le redko na jedilniku, samo kakšno nedeljo, ob največjih praznikih ali semanjih dneh. Ko pa je bila, so vanjo zakuhali doma narejene rezance (»Izajne«) ali zgolj nadrobili bel kruh. Poleg je sodil pražen krompir in kuhano meso iz juhe. Ko so si jo ob posebnih priložnostih privoščili v gostilni, je zraven sodila pečenka. Bolj pogosta je bila juha iz suhega svinjskega mesa ali zgolj obrezanih okajenih kosti - »suha župa«, v katero so nadrobili suh črn kruh. V glavnem se je kuhalo zelenjavne, krompirjeve, fižolove juhe. S prihodom Italijanov v našem prostoru začnemo kuhati mineštro - fižolovo juho s testeninsko zakuho. Juhe so zabelili z domačo mastjo in prežganjem. Kokošja juha (iz stare kokoši) se je nekdaj obredno kuhala za porodnice. Je lahka in hkrati hranilna, da so se hitro postavile na noge in ponovno poprijele za delo. Meso in mesne jedi Goveje meso je bilo na kmečkih mizah redko - izjemoma kuhano meso iz juhe, včasih pečenka. Golažev skorajda niso kuhali z izjemo gostinskih lokalov. Najpogosteje seje uporabljalo dimljeno in sušeno svinjsko meso, slanino, drobovino in suhe mesnine - klobase, jetrne klobase -»jetrnice«, krvavice - »mulce« ter glavino in parklje. Ti, krajni deli živali so se skuhali v ješprenovi juhi »kaši« ali kot priloga kislemu zelju in repi. Suhe mesnine (salame, pršuti) so bile namenjene koscem in za posebne praznične dni. V naših krajih je znana potica, pripravljena z nadevom iz suhega mesa in ocvirkov - ocvirkovca. Jagnjetine, divjačine, zajcev in rib se je porabilo zelo malo. Mlečne jedi in mlečni izdelki Mleko so kmetje v glavnem imeli doma. Uporabljali so ga za pripravo zajtrkov in večerij (bela ječmenova kava), izdelovali so kislo mleko, ki so ga tudi uporabili doma, ter maslo, ki pa je bilo v glavnem namenjeno prodaji. Tako kot jajca. Kljub temu da so doma imeli kokoši, so pojedli zelo zelo malo jajc. Iz kislega in posnetega mleka so kuhali sirotko »siraka« - vanj so vkuhali grobo mleto koruzno moko, kasneje tudi koruzni zdrob, in kuhali, da so dobili redko gostij ato jed. Zraven so klasično ponudili krompirjevo polento. Cerkjani so tako doma kot v mlekarni izdelovali ne le surovo maslo, pač pa tudi zelo cenjeno kuhano maslo (danes ghee maslo). Razen za pripravo potic, kolačev in nekaj malega zabele ga doma skorajda niso uporabljali. Jedi iz zelja in repe Repa in zelje sta bila v preteklosti poleg krompirja najpomembnejša hrana kmečkega prebivalstva. Tako eno kot drugo so konzervirali (kisali) in tako naredili uporabno skoraj čez celo leto, so pa oboje uživali tudi sveže pripravljeno, npr. sladko zelje, sveža »frješka« repa in znani »smukavc«. Recept zanj se v detajlih razlikuje od gospodinje do gospodinje, podlaga za vse pa so osmukani krajni listi svežih zeljnih glav in ohrovta, kuhan krompir, česen in zabela. Na Cerkljanskem mora biti jed tako gosta, da v njej žlica stoji pokonci. Zelje in repa sta bila nekdaj skoraj vsakodnevna jed. Največ se je pojedlo kislega zelja in repe, oboje pripravljeno z dodatkom krompirja, fižola, tudi suhega mesa, predvsem pa zabeljeno s slanino, zaseko, ocvirki. Z jedjo se odlično ujema slastna in ravno prav mastna ocvirkovca. Zelo nenavadna je jed, pripravljena iz posušenih repnih olupkov, krompirja ali podmeta iz bele ali ajdove moke, imenova- na »aleluja« ali enostavno »olupki«. Poznajo jo tudi drugje po Sloveniji. Običajno so jo kuhali ob veliki noči kot spomin na hudo lakoto v 16. stoletju. Njen okus so v primerjavi s tistim izpred 400 in več let do danes precej izboljšali, saj se »aleluja« bogato zabeli s slanino ali ocvirki. Jedi iz krompirja in fižola Krompir je ena glavnih in najbolj razširjenih sestavin za pripravo jedi v obravnavanem obdobju. Lahko nastopa kot samostojno živilo ali le kot ena od sestavin v jedi. Informatorji se ga najpogosteje spominjajo kot samostojne jedi za večerjo ob skodelici bele kave - »kuhan krompir v olupkih z ječmenovcem«. Za to jed se je porabilo predvsem vse drobne gomolje. Kot samostojna jed je bil priljubljen tudi pražen »tenstan« krompir ali kot krompirjeva polenta. Okus krompirjevih jedi je bil odvisen od zabele, ki so jo pri tem uporabili: podmet iz masti in moke, zaseka, ocvirki, na masti pražena čebula. Pogosto so ga uporabili pri pripravi juh, za krompirjevo testo za njoke (italijanski vpliv med obema vojnama) ali kot krompirjevo solato »ciseu krompir« (na sveti večer). Kuhali so ga tudi skupaj s sadjem - »karažavc« in zabelili z maslom. Fižol, najbolj razširjen je bil »šurkavc«, so ljudje pridelali doma in ga uporabljali le suhega. Svežega, predvsem stročjega fižola takorekoč niso poznali. Dodajali so ga zelenjavnim juham ter kislemu zelju in repi. Če so ga skuhali skupaj s sadjem, je bil to »fižlevc«. Okisanega v solati skoraj niso poznali, jedli pa so zabeljenega z ocvirki. Kaše V našem prostoru so pod nazivom kaša poznali ješprenj (ječmenova kaša), včasih imenovan tudi »ta debela« kaša, in proseno ali »ta drobno« kašo. Ajdovo kašo so kuhali zelo redko, čeprav so ajdo sejali in so v mlinih imeli tudi stope za obdelavo ajde. Ta debelo kašo so v glavnem pripravljali kot ričet, skupaj z zelenjavo in nikoli brez prekajenega svinjskega mesa, jetrnih klobas, prekajene svinjske glave ali parkljev. Pripravljali so jo kot enolončnico in je bila samostojna jed za kosilo predvsem v zimskem času. Proseno kašo so kuhali na mleku, nikoli je niso sladkali. Pogosto je bila na mizi za večerjo. Polenta, žganci, močnik Ime žganci na Cerkljanskem v preteklosti ni bilo v uporabi. Namesto tega se je za jed, največkrat pripravljeno iz koruzne »turščne« ali ajdove moke, uporabljalo ime polenta. Za pripravo polente se v lonec z vrelo slano vodo vsuje moka, oblikovana v kupček, vanj se naredi luknja, da voda prodre tudi v njegovo notranjost, in kuha. Ko je moka kuhana, se vode ne odlije v celoti, ampak se jo zmeša s posebnimi dvorogeljnimi vilicami, tako da se oblikujejo majhne drobne grudice. Polento so ponudili skupaj z mlekom, kislim mlekom ali belo kavo ter ob kisli repi in zelju. Ta mora biti zabeljena z ocvirki. Občasno je bila na jedilniku polenta iz krušne moke in kromprja - »oženjena« polenta. Po prihodu Italijanov v naše kraje se je razširila kuha »laške polente«, pripravljene iz koruznega zdroba. Močnik se na Cerkljanskem imenuje »podmetenca«. Pripravi se po enakem postopku kot polenta, le da se na koncu vode ne odlije, ampak v celoti zmeša z moko in dobimo gostljato, rahlo tekočo jed. Nezabeljeno ali zabeljeno z ocvirki se ponudi k vročemu mleku. Polenta, žganci in/ali močnik so bili nekdaj dnevno na jedilniku in so bili neke vrste nadomestek za kruh. Na Cerkljanskem so v obravnavanem obdobju pripravljali kuhane in pečene štruklje. Slednje so po tem, ko so bili pečeni, še uparlili (podobno kot se uparijo mlinci) in jih zabelili. Tako so dobili posebno jed - »uamačene pajtičke«, ki je bila skupaj s kislim zeljem najpogosteje jed koscev v senožetih. Nadev v teh štrukljih/potičkah je bil slan - prepraženi orehi in čebula. Sicer so se na Cerkljanskem v glavnem kuhali štruklji s slanim nadevom iz prepraženih orehov in čebule, vzhajani ali nevzha-jani (uapresni). Nevzhajane štruklje je gospodinja pripravila iz malo debelejšega vlečenega testa iz krušne moke, jih narezala na par centimetrov dolge koščke in jih kuhala v slanem kropu, vzhajane štruklje pa je vedno kuhala v krpi in v daljšem kosu in jih šele potem narezala. Vzhajani orehovi štruklji so bili lahko tudi neslani, vendar nikoli niso bili prav sladki (orehi in malo sladkorja namesto soli). V obravnavanem odbobju so bili štruklji zelo zaželena jed. Ni bila nujno praznična, je pa bilo v navadi, da so skuhali štruklje na dan praznovanja godovnega imena koga od domačih in ob raznih kmečkih opravilih. Druge močnate jedi Med druge močnate jedi, ki so se kuhale v našem prostoru, lahko štejemo žličnike in mlince. V govejo juho so vkuhali doma narejene rezance, kar se je bolj razširilo s prihodom Italijanov po koncu prve svetovne vojne. Takrat se razširi tudi poraba kupljenih testenin - makaronov. Doma pa so delali »bleke« in jih uporabljali kot samostojno jed ali kot zakuho za zelenjavne juhe in mineštro. Knedlji, npr. češplevi, ali cmoki (razen kruhovi v gostilnah) so bili v obravnavanem obdobju redko na jedilniku našega kmečkega prebivalstva. Kruh se je pri nas pripravljal iz pšenične, ržene, ječmenove in celo ovsene moke. Redkeje je bil na mizi ajdov in koruzni kruh. Največ se je speklo črnega kruha iz pšenične moke, zmlete na črn kamen, z dodatki ržene in drugih mok. Za posebne priložnosti se je pekel bel kruh, npr. za božič t. i. poprtnik. Na Cerkljanskem se je ime zanj pozabilo, nadomestil ga je izraz »mlečni kruh«, a njegova obredna sporočilnost se je ohranila. Prav tako je bila iz bele moke spečena velikonočna »žegnan-ca« - hlebec iz bele moke, zastavljen s kvasom in mlekom. Za vzhajanje kruha so gospodinje v obravnavanem obdobju še veliko uporabljale droži, pri nas imenovane tudi »dražki«. Znana je peka pisanega kruha, ki so ga na Cerkljanskem imenovali »budle«. Narejen je iz dveh povaljkov testa - prvi je iz enotne/krušne moke in drugi iz ajdove ali koruzne. Gospodinja je testo položila eno vrh drugega (krušno in ajdovo ali krušno in koruzno), vmes pa premazala z mastjo. Vse skupaj je zvila v štruco in pustila vzhajati ter nato spekla v peči. Na ta način naj bi privarčevali nekaj pšenične moke, porabili pa so koruzno in ajdovo, iz katerih sam kruh ni bil najboljši. Nekatere gospodinje so v budle dodajale tudi nadev iz zmletih orehov. Med obema vojnama je bila še v navadi peka »preše« in nabiranje preše. Majhne hlebčke iz mešanice polnozrnate in ržene moke so spekle gospodinje na dan vseh svetih (1. november), od hiše do hiše pa so jih nabirali reveži in berači. Kruh so vedno pekli v obliki hlebcev, zato so gospodinje testo postavile vzhajat »v slamco« (pehar). Preden so ga vsadile v ravno prav toplo peč, so ga zvrnile na lesen lopar in naredile dve zarezi, da se je v peči lepo razprl in narasel. Priprava suhih droži za peko kruha Droži2 pripravimo iz ostanka testa pri peki kruha: nekaj testa pustimo in iz njega oblikujemo majhne hlebčke, ki jih posušimo na zraku. Če jih posušimo do konca, jih lahko kot vzhajal-no sredstvo uporabljamo celo leto. Suhe zdrobimo in dobro zapremo v posodo. Ko jih želimo uporabiti za peko, jih vzamemo iz posode in raztopimo v topli vodi. Ko se razpustijo, jih še nahranimo - dodamo nekaj moke in pustimo dan ali dva, da oživijo in so pripravljene na peko. Potice, kolači, pecivo Potice so praznična jed. Potica je pripravljena iz boljšega kvašenega testa (bela moka, mleko, maslo, jajca) in nadeva. Gospodinje v naših krajih so največ uporabljale orehov nadev, ob posebnih priložnostih pa tudi rožičev. Med najstarejše spada nadev iz suhega sadja. Kot sladilo se je pogosto uporabljal med. Potice so se pekle ob praznikih - božič, velika noč. Takrat je marsikatera gospodinja spekla šarkelj namesto potice. Potica dobi ime glede na nadev: orehova, sadna ... Na Cerkljanskem poznamo tudi slano ali čebulno potico. Njen nadev je pripravljen iz pražene čebule, zmletih orehov, soli in popra. Potice so pekli v okroglih lončenih modlih z jedrom. Posebne vrste potica je ocvirkovca, ki je nadevana s suhim mesom, klobasami in ocvirki. Peče se v zimskem času. V našem prostoru je znana kot tipična pustna jed. Različici ocvirkovce sta »luštrakajca« in »drabnakajca«: k osnovnemu nadevu je dodan naseklluštrek ali drobnjak. Šarkej je kolač, pripravljen iz bogatega testa (jajca, maslo, sladkor), v katerega so vmešane rozine. Kot potice se ga peče v okroglih lončenih modlih z jedrom. Med pecivom so bili od nekdaj priljubljeni krofi (»babi«) in krhki flancati (»fanclni«), ki so se tudi na podeželju redno pekli prvi ob pustu in drugi za veliko noč. Poenostavljena različica krofov so bile ocvrte miške. Med drobnimi pecivi so znani še miklavži, ptičke in cuntami-he (pletenica). Prvi so se pekli za obdarovanje otrok na dan sv. Miklavža (6. december), zadnji pa ob veliki noči. Polivke, zabele Za zabelo hrane so v preteklosti uporabljali mast, slanino, ocvirke in Špeh - z njim so posebej radi zabelili kuhan fižol. Maslo seje uporabljalo redko, za zabelo sladkih štrukljev ali ka-raževca. Posebnost, ki danes ni več v uporabi, je bil »masavnk« (masovnik) - polivka, pripravljena iz kuhanega masla in smetane z dodatkom soli in ajdove ali koruzne moke. Sadje Cerkljanska je še danes bogata s starimi sadovnjaki, ki so bili večinoma zasajeni v času pred prvo svetovno vojno. V njih so uspevala jabolka, hruške, češplje. Večino tega sadja so v preteklosti predelali - nekaj v domači kis, drugo za mošt in žganje, precej pa se ga je posušilo. Sadeže so najprej narezali na krhlje, češplje so ostale cele, neizkoščičene, ga naložili na velike pladnje (»lese«) in posušili v posebnih hiškah (»pajštvah«). Skladiščili so ga v skrinjah na podstrešju. Čez leto so ga kuhali in uporabljali kot hrano in pijačo. Najboljša pijača grabljic v senožetih je bila »češpljeva voda«. Otroci so suho sadje dobili kot Miklavževo darilo. Iz zdrobljenega suhega sadja in z dodatkom medu ter malo popra so pred več kot sto leti pripravljali tudi nadev za potico. Spomin na to je po koncu 2. svetovne vojne počasi zbledel. Iz doma pridelanih orehov so pripravljali nadeve za štruklje in Ob krompirjevi polenti so jedli tudi »zabeljene hruške«. Naj-potice. boljše za to jed so bile »hobavke« - sveže, skuhane v malo vode in zabeljene z ocvirki. • Opombe 1 V letih 2018 in 2019 je Mestni muzej Idrija sodeloval v projektu »Franja nas povezuje«, v katerem smo posebno pozornost namenili prehrani v vojnih razmerah. Nekaj starih jedi iz tega časa so pripravili v Gostišču Gačnk v Logu in jih javnosti predstavili 8. februarja 2019 na prireditvi Ustvarjeno iz nič - vojna kuhinja. V članku objavljeni izsledki o razmerah med drugo svetovno vojno in posebej prehrani v Partizanski bolnici Franja so rezultat zgoraj navedenega projekta. 2 Peka z drožmi je v zadnjem času postala zelo moderna in razširjena, vendar so droži najstarejše vzhajalno sredstvo, s katerim so naši predniki pekli že davno v preteklosti. Sicer pa velja, da je kruh, pripravljen z drožmi, laže prebavljiv, ima več za naše telo dostopnih hranil in mineralov in je zato bolj zdrav. Viri in literatura — Arhiv Cerkljanskega muzeja. Fond Partizanska bolnica Franja. — Božično-novoletni kruhi in peciva. Terenski zapiski 1982-1992, Ivana Leskovec (osebni arhiv). — Hrana ob veliki noči. Terenski zapiski 1995-1999, Ivana Leskovec (osebni arhiv). — Jesenska prehrana: jabolka, hruške, krompir. Terenski zapiski 1999, Ivana Leskovec (osebni arhiv). — Bizjak, Ivana: Razkroj tradicionalne kulture na primeru vasi Zakojca: seminarska naloga. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Oddelek za etnologijo, 1981. — Bajt Kosmač, Nika: Oblikovanje in promocija kulinarične ponudbe na Cerkljanskem: magistrsko delo. Univerza na Primorskem, Portorož 2017. — PrTarski Štrukljeve: Zbirka receptov gospodinj iz Spodnje Idrije in okolice. Spodnja Idrija: Osnovna šola, 2009. — Dober tek, ded - Bog žegnaj, »uače«: Zbirka receptov narodnih jedi na Cerkljanskem, Cerkno: Osnovna šola 1998. — Prehrana na Goriškem. Nova Gorica: Goriški muzej, 2002. — Hafner, Pavle: Ta dobra stara kuha. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982. — Kunaver, Dušica: Dober dan, kruh: kruh v slovenskem ljudskem izročilu. Ljubljana: Žito, 1991. — Goljat, Andrej: Vsi pečemo kruh. Ljubljana: Kmečki glas, 2014. — Partizanska bolnišnica Franja. Idrija: Mestni muzej, 1983. IVANA LESKOVEC, univ. dipl. etnologinja in prof. zgodovine, direktorica Mestnega muzeja Idrija. Med strokovnimi področji s katerimi se je in se delno še ukvarja, je tudi tradicionalna prehrana. MILOJKA MAGAJNE, ????? Miha Kosmač DELOVANJE IN POMEN PARTIZANSKE TISKARNE SLOVENIJA NA VOJSKEM Fašistična raznarodovalna politika je še zlasti na Primorskem ogrozila obstoj slovenskega naroda in njegove kulture. To dejstvo je še zlasti veljalo po 6. aprilu 1941, ko so sile osi napadle in kmalu zavzele Kraljevino Jugoslavijo vključno s slovenskim ozemljem. Tega so nato okupirale in razkosale štiri države: Nemški rajh, Kraljevina Italija, Kraljevina Madžarska in v manjši meri Neodvisna država Hrvaška. Potreba po tiskani slovenski besedi je bila zato velika. Partizanski tisk je v narodnoosvobodilnem boju odigral pomembno povezovalno vlogo. Pozival je k oboroženemu odporu proti okupatorju in predstavljal protiutež razpredeni sovražni propagandi. Prve ilegalne ciklostilne tehnike, ki so razne okrožnice, razglase, časopisne in radijske vesti razmnoževale s pomočjo izdelane matrice, so delovale že od leta 1941 dalje. Na ta način so primorsko ljudstvo seznanjale z dogodki, ki so se z bliskovito naglico odvijali doma in po svetu. Taka tehnika je delovala tudi v vasi Zakriž nad Cerknim, kjer je 26. novembra 1943 v 400 ciklostiranih izvodih izšla prva številka Partizanskega dnevnika, ki je izhajal kot gasilo Pokrajinskega odbora osvobodilne fronte za Slovensko primorje. Od 5. do 17. septembra 1944 so Partizanski dnevnik tiskali v bližini Gorenje Trebuše v grapi, imenovani Govec, in sicer v ilegalni tiskarni Julij 63. Nato so tiskanje tega dnevnika organizirali v tehnično sodobno opremljeni Partizanski tiskarni Slovenija na Vojskem. Pri organizaciji tiskanja in razmnoževanja različnih tiskovin ter za njihovo širjenje po terenu je na Primorskem imela pomembno vlogo Pokrajinska tehnika Komunistične partije Slovenije za Slovensko primorje. Pripravljalna dela za gradnjo Partizanske tiskarne Slovenija je Gradbeni oddelek Pokrajinske tehnike Komunistične partije Slovenije za Slovensko Primorje pričel izvajati že v juniju leta 1944. Do konca avgusta 1944 so postavili šest barak: strojnico, stavnico, kuhinjo z jedilnico, električno centralo, knjigoveznico in stranišče. Deske, morale, tramove in letve so obdelali, sestavili, oštevilčili in nato razstavili na žagi Andreja Skoka v Gačniku. Vse lesene sestavne dele so nato skrivaj prenesli v grapo v Studencih in jih tam spet sestavili. Večino potrebnega materiala za postavitev in opremo tiskarne je priskrbel Nabavni oddelek Pokrajinske tehnike, ki je imel od 13 do 15 članov in je tehnični material po večini kupoval v mestih: Trst, Gorica, Tržič, Milano, Torino in Videm. Črkovni material je v Tiskarno Slovenija prišel iz drugih ciklostilnih tehnik in tiskarn. Poleg tega so ga kupovali preko t. i. legalnih zaupnikov, predvsem v Milanu. Začetek delovanja Partizanske tiskarne Slovenija predstavlja izdaja 248. številke Partizanskega dnevnika, ki je izšla 18. septembra 1944 v 4000 izvodih. To je bil edini tiskani dnevni časopis kakega odporniškega gibanja v celotni okupirani Evropi. Dnevno so na Vojskem natisnili med 1.783 in 7.160 izvodi dnevnika. Tiskali so tudi druge časopise, brošure, letake in druge tiske.1 Partizanski dnevnik je poleg novic o partizanski vojski ter vojaškem in političnem dogajanju po Evropi del prostora namenjal kulturnim prispevkom. V njem so med drugim objavljali poezijo in prozo Franceta Prešerna, Simona Gregorčiča, Frana Levstika, Simona Jenka in Franceta Bevka. Zaradi vedno večje potrebe po tiskani besedi na terenu so bili v Tiskarni Slovenija vse od začetka njenega delovanja primorani dvigati naklado, tiskati nove tiskovine ter okrepiti tehnični kader. Porast dela v tiskarni nam dobro pokaže tudi poraba papirja v polah: v septembru so porabili 14.400 pol, v oktobru 52.000, v novembru 64.000, v decembru že 70.000 pol.2 Tiskovine iz Tiskarne Slovenija so preko javk in razpredene mreže relejnih kurirskih postaj pošiljali po celotnem okupiranem ozemlju. Za povezavo Partizanske tiskarne Slovenija s kurirskim omrežjem Primorske prek osrednje kurirske postaje P-7 v Gorenji Trebuši in kurirske postaje P-5 v bližini Predmeje je od septembra dalje delovala tudi kurirska postaja P-8, in sicer na Skokovi domačiji (p. d. V Humu) na Vojskem. Vsako jutro okoli 5. ure so kurirji prinašali iz tiskarne na postajo tri polne nahrbtnike Partizanskega dnevnika, potem pa so trije kurirji odnesli časopis na javko v Mrzli Rupi, kjer so ga prevzeli kurirji iz P-7 in P-5. Postaja P-7 je skrbela za nadaljnji prenos na Gorenjsko, Tolminsko in v Benečijo, P-5 pa je prevzela svežnje za Vipavsko dolino, Kras, Istro, Notranjsko, Gorico in Trst. Po teh zvezah so zvečer prinašali tudi rokopise in drugo pošto za tiskarno. Pogoji za delo in bivanje ter zdravstvene razmere znotraj tiskarne so bile ves čas njenega delovanja izredno zahtevne. Že konec oktobra leta 1944 se je vodstvo Tiskarne Slovenija obrnilo po pomoč na Slovenski vojni partizanski bolnici Pavla in Franja zaradi bolezni, ki so jo ocenjevali kot skorbut. V poročilu je zapisano: »Tovarišem se gnojijo spodnja in zgornja dlesen, meso odstopa od zob, povzroča velike bolečine.« Iz obeh bolnic so odgovorili, da je najenostavnejše zdravilo sadje - fino naribano in nekuhano - ter šipkove jagode. Priporočali so tudi razkuževanje z alkoholom. Iz Franje so v tiskarno poslali 80 tablet vitamina C in ampule za razkuževanje. V zameno so morali iz Tiskarne Slovenija v Franjo poslati 500 kuvert in nekaj tankega pisarniškega papirja.3 Preobremenjenost kadra, utrujenost in izčrpanost ter pomanjkanje hrane se je odražalo tudi v drugih obolenjih. V barakah je bilo čiščenje tudi zaradi nepretrganega dela oteženo. Poleg tega osebje dalj časa ni imelo na razpolago mila in pralnega praška. Posledično so se razmnožili mrčes, srbečica in garje. V skupinah po 10 so pošiljali delavce v tiskarni na razkuževanje v Premično bolnico vojne oblasti v Cerkno. Kot izreden ukrep so izvedli razkuževanje prostorov. Nasploh je bila oskrba z zdravili in pripomočki za prvo pomoč pomanjkljiva. Delavci v tiskarni pa so še zlasti spraševali po masti za lajšanje srbečice.4 K opisanim razmeram je zagotovo prispevalo tudi število delavcev v tiskarni, ki je bila sicer načrtovana za bivanje 30 oseb. V oktobru leta 1944 je v njej delalo 38 oseb. V začetku decembra je bilo v tiskarni že 47 oseb.5 Za nemoteno delovanje je tiskarna vseskozi potrebovala papir in barvo za tiskanje, olje za mazanje strojev, nafto in bencin za rezervni pogon generatorja ter pisarniški material. Vse navedeno je zagotavljala intendantna služba Pokrajinske tehnike KPS za Slovensko Primorje, ki je imela na Vojskem, v Mrzli Rupi in Gorenji Trebuši pa tudi v širši okolici organizirane bunkerje in skrivališča za shranjevanje potrebnega materiala. 9. decembra 1944 je Tiskarna Slovenija vodstvu Pokrajinske tehnike poročala, da so zaradi pomanjkanja barve morali od- 18. maja 1947 je bila Partizanska tiskarna Slovenija odprta za javnost. Slovesnosti na Vojskem so še udeležili številni domačini in visoki predstavniki takratnega družbenega življenja: (od leve proti desni) Jaka Avšič, Franc Leskošek - Luka, Edvard Kardelj in France Bevk. (Vir: Fototeka Mestnega muzeja Idrija) ložiti tisk časopisov Ljudska pravica in 11 nostro avvenire, ki sta bila sicer že postavljena. Prestaviti so morali tudi tiskanje Mladine. Položaj je bil za silo rešen po 18. decembru, ko so s pomočjo organizirane kurirske mreže in javk dostavili v tiskarno več deset kilogramov barve in nove pole papirja. Delo tiskarne je bilo precej odvisno tudi od vremenskih razmer. Snežne razmere so v januarju leta 1945 otežile oskrbovanje Tiskarne Slovenija. Iz nje so na Pokrajinsko tehniko poročali: »Kar se tiče hrane, prevozov in vsega je res nastopil zelo kritičen moment, toda ne bomo jamrali, ker smo prepričani, da sami veste, kako je, in gledate, da se stanje čimprej izboljša.« Pomenljiv je zapis 27. januarja 1945: »Okrog barak in po celi grapi so taki plazovi, kot da je sodni dan.« Razmere so se dodatno zaostrile v februarju, ko je bilo delo tiskarskega stroja ohromljeno zaradi pomanjkanja vode. Stroj je zato večino časa deloval v pomožnem načinu, tj. s pomočjo bencinskega pogona. A tudi dobava slednjega je bila otežena. Posledično se je v tem času produkcija tiskovin vseskozi nižala. Ves čas delovanja Partizanske tiskarne Slovenija je bila potrebna stroga konspiracija. Barake tiskarne so bile obdane z vejevjem. Stroga konspiracija je bila potrebna zlasti v januarju in marcu leta 1945, ko so sovražnikove ofenzive potekale tudi v neposredni okolici tiskarne. V tem času so morali zmanjšati naklado, format in obseg strani Partizanskega dnevnika s štirih na dve strani. Zmanjšali so naklado drugih tiskovin. Omejen je bil promet z zasebno pošto. Privatna korespondenca je bila omejena zgolj na najbližje sorodnike, obenem je pošta šla tudi skozi postopek cenzure, ki sta jo vršila vodja tiskarne Rado Čenčič in vodstvo Pokrajinske tehnike. Dovoljeno je bilo namreč zgolj pisanje o splošnih zadevah, niso pa smeli omenjati dela, ki ga opravljajo, in osebnih imen. Zaradi varnosti so imeli vsi delavci tiskarne in člani Pokrajinske tehnike omejeno gibanje. Za vsak premik izven območja tiskarne so morali pridobiti veljavno prepustnico.6 Do konca obratovanja 1. maja 1945 so v Partizanski tiskarni Slovenija natisnili 313 raznih tiskov na 1.247 straneh in v 1.394.311 izvodih. Od 1. maja 1945 so Partizanski dnevnik ti-skali v osvobojenem Trstu, kjer je 7. maja izšla zadnja številka. 13. maja 1945 je začel kot naslednik Partizanskega dnevnika izhajati Primorski dnevnik, ki izhaja še danes kot dnevnik slovenske manjšine v Italiji. Eden pomembnejših delavcev v tiskarni je bil graver Jože Bergman. Ta je poleg linorezov za ilustriranje tiskov v svinec ali linolej izrezal tudi 56 različnih žigov, in sicer 45 slovenskih za oblastne organe in vojaške enote, 8 nemških za ponarejanje nemških listin in 3 italijanske. Partizansko tiskarno Slovenija so po vojni razglasili za kulturnozgodovinski spomenik. Za javnost so jo slovesno odprli 18. maja 1947. Proslava je potekala na travniku pred domačijo Skok, po domače v Humu, kjer je med vojno delovala relejna kurirska postaja P-8. O pomembnosti zapuščine tiskarne priča dejstvo, da so se odprtja udeležili general Jaka Avšič, Franc Leskošek - Luka, Edvard Kardelj in France Bevk. Leta 1957 je Občina Idrija kulturnozgodovinski spomenik izročila v upravljanje Mestnemu muzeju Idrija. Podobno kot je ravnatelj muzeja Srečko Logar ugotavljal leta 1964, še vedno velja: »Prav gotovo je, da ta objekt še dolgo ne bo kril stroškov za plačo oskrbnika in za vzdrževalna dela z vstopnino, vendar smo dolžni, da ga ohranimo našim potomcem J...].«7 OBELEŽITEV 75-LETNICE USTANOVITVE PARTIZANSKE TISKARNE SLOVENIJA NA VOJSKEM V soboto, 25. maja 2019, je na Vojskem potekala spominska slovesnost ob 75-letnici ustanovitve Partizanske tiskarne Slovenija. Prireditev je potekala pod naslovom Svobodni v besedi. Oskrbnik tiskarne Albin Skok je na originalnem tiskarskem stroju iz leta 1944 tiskal priložnostni časopis Novice iz gozda. Ta je oblikovan v skladu z originalno podobo Partizanskega dnevnika in je nastal v sodelovanju med Mestnim muzejem Idrija in avstrijskim umetnikom Hannesom Zebedinom.8 Novice iz gozda podajajo razmislek o vlogi medijev in tiska v sodobnem digitalnem svetu. Vsak obiskovalec je za spomin dobil tudi ponatis 248. številke Partizanskega dnevnika in vizitko s podobo tiskarne. Osrednja spominska slovesnost je v tiskarni potekala ob 12. uri. O pomenu tiskarne in Partizanskega dnevnika so spregovorili: Ivana Leskovec, direktorica Mestnega muzeja Idrija, Branko Lapajne, podžupan Občine Idrija, Miha Kosmač, kustos Mestnega muzeja Idrija, in Aleksander Koren, odgovorni urednik Primorskega dnevnika, časopisa, ki danes v Trstu nadaljuje tradicijo Partizanskega dnevnika. Planinsko društvo Idrija je ob tej priložnosti za obiskovalce organiziralo pohod od Doma krajanov in gasilcev na Vojskem do tiskarne in nazaj na izhodišče. Oskrbnik tiskarne Albin Skok je na originalnem hitrotiskalnem stroju TIGL tiskal priložnostni časopis Novice iz gozda, 25. maj 2019. (Vir: Fototeka Mestnega muzeja Idrija) Istega dne je ob 16. uri na Vojskem potekala še okrogla miza z naslovom »Svoboda tiska in medijev danes«. Na njej je idejno zasnovo časopisa Novice iz gozda predstavil avstrijski umetnik Hannes Zebedin. Na okrogli mizi so sodelovali še: odgovorni urednik Primorskega dnevnika Aleksander Koren, urednik in novinar Mladine Jure Trampuž, dopisnica RTV Slovenija Nina Brus, novinarka Dela in blogerka Anja Intihar ter urednik Primorskega vala Ivan Seljak. Okroglo mizo je povezoval Miha Kosmač, kustos Mestnega muzeja Idrija. Obeleženje 75-letnice Partizanske tiskarne Slovenija je organiziral Mestni muzej Idrija v sodelovanju z lokalno skupnostjo -Krajevno skupnostjo Vojsko, Kulturno prosvetnim društvom Planika Vojsko, PGD Vojsko, Društvom kmečkih žena in deklet Vojsko in Planinskim društvom Idrija. • Kustos Mestnega muzeja Idrija Miha Kosmač, direktorica Mestnega muzeja Idrija Ivana Leskovec in odgovorni urednik Primorskega dnevnika Aleksander Koren na osrednji spominski slovesnosti ob 75-letnici Partizanske tiskarne Slovenija, 25. maj 2019. (Vir: Fototeka Mestnega muzeja Idrija) Udeleženci okrogle mize Svoboda tiska in med jev danes Hannes Zebedin, Jure Trampuž, Anja Intihar, Aleksander Koren, Ivan Seljak in Nina Brus v Domu krajanov in gasilcev na Vojskem, 25. maj 2019. (Vir: Fototeka Mestnega muzeja Idrija) Opombe 1 ARS, SI AS 1731, šk. 29, fasc. 29-11, d. Bla- gajniški dnevnik Tiskarne Slovenija. 2 ARS, SI AS 1731, šk. 27, fasc. 27-11, o. 6, d. Oblastni Komitet KPS za Slovensko Primorje, 6. 1.1945. 3 ARS, SI AS 1731, šk. 28, fasc. 28/1, o. 1, SVPB Franja, 2.10.1944; Isti, SVPB Pavla, 2. 11. 1944; Isti, o. 2, SVPB Pavla, 30. 10. 1944; Isti, o. 2, SVPB Franja, 30. 10. 1944. 4 ARS, SI AS 1731, šk. 27, fasc. 27/11, o. 6, d. Oblastni Komitet KPS za Slovensko Primorje, 6. 1. 1945. 5 ARS, SI AS 1731, šk. 27, fasc. 27/11, o. 1, d. Pokrajinska tehnika KPS za Slovensko Primorje, grafični oddelek. Poročilo od 15. oktobra do 30. novembra. Položaj, 2.12. 1944.; Isti, Poročilo od 1. do 31. decembra. Položaj, 2.1.1945. 6 ARS, SI AS 1731, šk. 27, fasc. 27/11, o. 6, d. Pokrajinska tehnika KPS za Slovensko Primorje, 28. 12. 1944. 7 Ministerstvo za kulturo, INDOK Center, Spis št. 242 Partizanska tiskarna »Slovenija«. Idrija, 4. 9. 1964. 8 Hannes Zebedin se je rodil leta 1976 v Linzu. Po opravljenem študiju ekonomije in političnih ved na Univerzi na Dunaju je dokončal še študij izrazne umetnosti in kiparstva na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Pripravil je številne razstave in projekte. Odmeven je bil projekt Hotel Charleroi (http://hoteIcharIeroi.com), ki ga je izvedel v sodelovanju z belgijskim umetnikom Adrienom Tirtiauxom. V njem se je ukvarjal z vlogo umetnosti v javnem prostoru. Viri in literatura — ARS - Arhiv Republike Slovenije — SI AS 1731 Partizanske tehnike in tiskarne — Ministerstvo za kulturo, INDOK Center — Berčič, Branko. 1968. Tiskarstvo na Slovenskem: zgodovinski oris. Ljubljana: Odbor za proslavo 100-letnice grafične organizacije na Slovenskem. — Čampa, Marjeta, Marušič, Branko. 1975. Partizanski dnevnik: od 5. septembra 1944 do 7. maja 1945. Nova Gorica: Skupščina občine; Koper: Lipa; Ljubljana: Partizanska knjiga. — Ferfolja Bitežnik, Marta. 2004. Tiskarna v gozdu: moja življenjska pot. Trst: Zadruga Primorski dnevnik. — Krall, Jože. 1972. Partizanske tiskarne na Slovenskem: II. Primorske tiskarne. Ljubljana: Partizanska knjiga. — Krall, Jože. 1981. Partizanske ciklostilne tehnike v Slovenskem Primorju. Ljubljana: Partizanska knjiga. — Močnik, Rastko, Breda Škrjanec, Donavan Povlinec, Božo Repe, Lilijana Stepančič in Andrej Šemrov. 2004. Partizanski tisk = The partisans in print. Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center. Muzej novejše zgodovine Slovenije. — Pohar, Lado. 1984. Partizanski dnevnik. Ljubljana: Komunist. MIHA KOSMAČ, ????? ŽIVE RUDE MOJEGA SRCA Momčilo Dimitrijevič A KOPATI SE MORA A ŽIVETI? U oknu je sve črno Vazduh i prašina Ugaij i dah Gledaš tamni mrak Škiijave lampe Oči i zmjava lica Prekriva ugijeni prah Neprimetno tiho podmuklo U sve žile okna i srca Polaka prikrada se strah Sve se steze gvozdenim rukama I ne popusta Kopa se uz strepnju I ludom nadom Da nas neče progutati krah KOPATI MORAMO, KAJ PA ŽIVLJENJE? V rovu je vse črno Zrak in prah Premog in dih Gledaš temni mrak Mežikave svetilke Oči in znojna lica Pokrije premogov prah Neopazno tiho zahrbtno V vse žile rove in srca Se počasi prikrade strah Vse smo zajeli z železnimi rokami In ne spustimo Kopljemo s tesnobo In močnim upanjem Da nas ne pogoltne krah. Vladislav Rupič BELO OKNO Tu u dubini zemlje Medu črnim ugljem Gde ostavio je znoj moj bra Gde san mu se skrio Sakrio pod črni kamen Leži i moje snovidenje -Pobeda najsvetijih poriva. U utrobi moja majka bdi Bdi gromoglasno Čujem je svakoga jutra Njeno bilo poskakuje Dok sin utvrdle dlanove Gura u vatru. Uz jecaj oslobada Sivi bol I čini mi se Prstom dotakao nebo. Škrguče zubima strepnja Košmar postaje Neizbežna realnost Dok prijatelja bodrim Svetom recju Možeš. On otvara oči U ime čoveka U ime svakog rudara Garavog lica I čiste duše. BELI JAŠEK Tu v globini zemlje Med črnim premogom Kjer je prelival znoj moj brat Kjer so se mu sanje skrile Skrile pod črni kamen Leži tudi moja podoba iz sanj - Zmaga najbolj svetih spodbud. V maternici bedi moja mati Bedi gromoglasno Slišim jo vsakega jutra Njeno srce utripa Ko njen sin poriva v ogenj otrdele dlani. Z ihtenjem sprošča Sivo bolečino In zdi se mi da se S prstom dotika neba. Trepet škripa z zobmi Mora postaja Neizbežna resničnost Ko prijatelja spodbujam S sveto besedo Zmoreš. In on odpira oči V imenu človeka Vimenu vsakega rudarja Sajastih lic In čiste duše. Roza Piljušič A MALI ČRNI PAS ČEKA »Veliki Ugiješa volim te, Idem sa tobom do ulaza u rudnik Jeli mogu?« Moijakao bi mali črni pas svakog dana. »I ja tebe volim mali moj Ugiješa Možeš sa mnom, ali samo do ulaza« Govorio bi mladič. »Čekaču te kao uvek, Igraču se sa decom Kada dodu da čekaju svoje tate« Nežno bi cvilkao mali črni pas... Prijatelju, kamarate! Kad prodeš pored Ulaza u Potkop pod vrhom Daj koricu hleba Ovom malom crnom psu. Decaga zovu mali Ugiješa. Njegov gazda je tu ispod duboko Ali, nikada se neče vratiti. ČRNI PSIČEK ČAKA »Rad te imam veliki Ugiješa, Grem lahko s teboj Do vhoda v rudnik?« Je črni psiček vsak dan prosil. »Tudi jaz te imam rad, mali moj Uglejša. Da, lahko greš z mano, toda le do vhoda.« Je govoril mladenič. »Čakal te bom kot vedno, Igral se bom z otroki Ki pridejo čakat svoje očete.« Je nežno cvilil črni psiček. Prijatelj, tovariš! Ko greš mimo Vhoda v Podkoppod vrhom, Daj skonjco kruha Temu črnemu psičku. Otroci ga kličejo mali Ugiješa. Njegov gospodar je tu, globoko, A se ne bo nikoli vrnil. Marta Pijušič Čikiriz HORIZONT Mamaš šta je to horizont? Mali moj sine Rudarski to je front. Mama kaži mi sad ti Šta je to rudarski front? Rudarska to je borba znaju je svi, Tvog tate životni to je boj Za hleb naš da zdrav budeš sine moj. Horizonti su rudnika tamne dubine Kad se rudar spusta nadole Pod gore visoke, široke planine. Vidiš mali moj sine Kad odrasteš imačeš svoj horizont Daj bože svetle i daleke višine. HORIZONT Mama, kaj je horizont? Sin moj, To je rudarska fronta. Mama, povej, Kaj je rudarska fronta? To je rudarska borba, Tvojega očeta življenjski boj Za kruh naš, da boš zdrav, moj sin. Horizonti so rudnika temne globine, Vanje se spušča rudar Pod gore visoke, široke planine. Vidiš, moj sin, Ko boš velik boš imel svoj horizont, Daj bog, svetlih in daljnih višin. Darko Miloševič IZGUBLJENO BLAGO Vreme je za odlazak u rudnik! Pobrinite se da imate dobar tajming. Podgrada, poluge, bronzani kramp Ali nemojte kopati ravno dole, Jer to može biti trik. Koračamo hodnicima rudnika, Ali ne znamo u kom pravcu idemo. Hrabrim samog sebe zbog načina Na koji su nas doveli i zatvorili. I nema svetla pred nama ko je Pokazuje na izlaz iz ove tame. Kontakt i dalje održavamo Tako što se nazivamo imenima Marko, Dovani, Luidi... Voda, odozgo, kaplje po glavi, Gasi poslednja bakiju. Rukama opipujem vlažne zidove. Satovi prolaze, jedan po jedan, A moje misli su pune vedroga neba Kao nad Napohjem Mama soltanto felice. Uši čeznu za radosnim pevanje ptica A oči nikada dovoljno gledaju Žarku svetlost sunca. A jedan zemijotres novi ili... I svi odlazimo u neki novi svet. IZGUBLJENI ZAKLAD Čas je za odhod v rudnik! Poskrbite, da da ne boste zamujali. Podgradnja, drog in bronast kramp, Toda ne kopljite naravnost navzdol, Lahko gre za trik. Korakamo po hodnikih rudnika, In ne vemo v katero smer. Zaradi načina kako so nas pripeljali sem in zaprli, Moram opogumljati samega sebe. In pred nami ni svetlobe, ki bi Kazala izhod iz te teme. Ohranjamo stik med sabo, Tako da se kličemo po imenih. Marko, Dovani, Luidi... Voda, odzgoraj, nam kaplja na glave, Ugaša zadnjo bakljo. Z rokami tipamo po vlažnih stenah. Ure minevajo, ena po ena, A v mojih misli je vedro nebo Nad Neapljem... Mama soltanto felice. Ušesa hrepenijo po veselem petju ptic, Oči po žarki svetlobi sonca, Ki je ni bilo nikoli dovolj. A nov potres ali... In vsi bomo odšli v neki novi svet. Leta 1917 je v rudniku premoga Rtanj v strašni metanski eksploziji izgubila življenje cela izmena rudarjev -večinoma italijanskih vojnih ujetnikov. Med umrlimi je bilo poleg ujetih Slovencev iz Julijske krajine in Rezije tudi nekaj domačih, srbskih in slovenskih nadzornikov in inštruktorjev. Ta pesem je posvečena vsem umrlim v tej nesreči. Miroslav Miha Piljušič DALI JE JEAN FRANSOA SAMO SANJAO ILI? Monseur Jean Fransoa daj se probudite Kakva zlatna žica kao ruka debela Ma što to govorite? U bolnici ste, imate sreču, mje vas sudba uzela. U jami ste bili zatrpani vi i vaši kamerati Bili ste u nesvesti. Non monseur doctor, nemogu tako sanjati. Video sam jo joj sjaj, bio sam pri dobroj svesti. Oh mondie bila je kao moja ruka debela Pustite me, moram skupiti kamarate Bogata bude kompanija i država cela Aleš ales kmarati u ruke krampe i lopate. Davno od tad u Borskoj krčmi Zlatni rog Stari je Žan o torne uz rakiju govorio A za narod Barski je sada to sanjarski blog Pa stari Žan zatrpan za život se borio. Pa ipak, po stoti putpitamo se svi Da U je ova priča istina iz Žanovih usta Hi je to tek želja nam duboka pusta. JE JAEN FRACOIS SAMO SANJAL? Monsieur Jean Francois zbudite se! Kakšna zlata žila kot roka debela, Ma o čem govorite? V bolnici ste, imate srečo, usoda vas ni vzela. V jašku ste bili zasuti vi in vaši tovariši, Bili ste nezavestni. Non monsieur doctor, ne morem tako sanjati, Videl sem njen sij, bil sem pri jasni zavesti. Oh mon dieu bila je debela kot moja roka. Pustite me, moram zbrati tovariše, Bogata bo družba in cela država, Alez alez tovariši v roke krampe in lopate. Že davno je v borski krčmi Zlati rog Stari Jean o tem pri žganju govoril, A v Boru je danes to le blog sanjačev Da se je stari Jean zasut za življenje boril. Vseeno, stokrat se vprašamo, Če je ta zgodba iz Jeanovih ust resnica Ali le naša želja globoka in pusta? Mirjana Rajčič SIVO Dušica Adamovič Majda SIVO Siva megla nad rudnikom IZ PLAVOG ČE KAMENA Nad sivim mestom NIČI ZLATNI CVET Siva magla nad rudnikom V sivo borsko jesensko jutro. Nad sivim gradom Ima priča kojese nikad ne ispričaju U sivo borsko jesenje jutro. Sivi ljudje I tuga ko j e se suzama ne isplaču... Zgrbljeni v sivih bluzah Kakav je hleb sa sedam kora Sivi ljudi Hitijo v sivo vsakdanjost. I kako če iz plavog kamena niči beli cvet. Pogureni u sivim bluzama Tudi on hiti Žure u šivu svakodnevicu. K sivim dimnikom Govorio bi moj otac, rudar Ki bruhajo močne sive oblake. Pobratimu nekom starom svom, Žuri i on Nikad pred nama, decom, Ka sivim dimnjacima V pljučih spozna oster plin Tek po nešto pred majkom. Što bljuju močne sive oblake. In je spokojen - topilnica dela. Znali su očevi naši, radnici Kroz vlagu rasipa se poznati Skozi vlago se razsipa znani Pod zemljanim svodom, Monotoni zvuk rudničke sirene. Monotoni zvok rudniške sirene. Da je strah nečastivom brat, Ivešto ljubavlju branili dom svoj... U mislima još je kod kuče V mislih je še doma Sa njih troje u toploj sobi. Z njimi tremi v topli sobi. Tamo gde sunce zalazi u svitanje I gde su noči bez meseca Uskoro če i oni morati naolje Kmalu bodo morali tudi oni ven Prečutali smo pitanje U vlagu i raskvašen sivi sneg. Na vlago in zmočeni sivi sneg. Dal' če otac kuči da se vrati? Pred podne vetar sa planine Razvejače maglu i niške oblake. Učiteljica če povesti decu napolje Na sivo vlažno školsko igralište. I on če u svojoj sivoj hali Ugledati sunčev odraz Kroz sivi krov. Pred poldnevom bo veter z gora Razpihal meglo in nizke oblake. Učiteljica bo peljala otroke Na sivo vlažno šolsko igrišče. In on bo v sivi halji Zagledal sonce Skozi sivo streho. Mirno spavaj dete moje, Sreča hrabrog prati. Govorio je dobri otac moj. A imao je i zavet sa, ‘Tozom“, Voajom kolonije glodara, Da mu svoje slutnje dojavi, Obečao mu komad sira za dan rudara. Kako mi nedostaješ oče moj... Šesta po redu treča smena, A jutrom svečano modro plavo odelo I svetlo žuta kravata, A ponosna devojčica uz tatu poskakuje... Verovao je u bolje sutra hrabi moj tata, Izano kako da jutrom zaboravi Na strahove i taj grubi svet. Znao da čuda postaje, I ako če iz plavog kamena Niči zlatni cvet. IZ MODREGA KAMNA BO ZRASEL ZLAT CVET So zgodbe, ki se nikoli ne povejo In žalost, ki je s solzo ne izjoka celi svet... Kakšen je kruh s sedmimi skorjami In kako bo iz modrega kamna zrasel beli cvet Je pripovedoval moj oče, rudar Svojemu staremu pobratimu. Nikoli pred nami, otroci Samo kaj malega pred mamo na samem. Vedeli so očetje naši, delavci Pod zemljo globoko Da je strah hudičev brat In spretno so z ljubeznijo Branili svoj dom. Tam kjer sonce zahaja v svitanje In kjer so brez meseca noči Smo zamolčali vprašanje Ali se bo oče vrnil domov. Otrok moj mirno spi Sreča za hrabrim stopa Je govoril moj dobri oče. Imel je dogovor s, ‘Tozom“ trd in pravi Vodjo kolonije glodavcev in jaškarjev Da mu svoje slutnje v jašku najavi, Obljubil mu je kos sira za dan rudarjev. Kako mi manjkaš oče moj... Šesta po vrsti tretja izmena, Zjutraj svečana temno modra obleka In kravata svetlo rumena, In ponosna deklica ob očetu poskakuje... Verjel je v boljši jutri moj hrabri ata In vedel je kako naj z jutrom pozabi strahove in ta grobi svet. Vedel je da čudeži obstajajo In kako bo iz modrega kamna Zrasel zlati cvet. Marineta Ursulovič RUDARI Zazvoni zvono, ptice polete I eto jedne velike čete, Spremini čekaju smenovodju Da čuju plan za dan. A čizme velike da nekog sapletu A ljudi u Čudnom svetu. Glavu im čuva šlemo žuti Sa lampom što sjaji u tamnoj maršruti. Lopatu nosi na ramenu svom Uz pesmu veseli kolegu svog. Ide četa hrabrih rudara Misleči na svoj dom Jer hleb treba najmilijem svom. I tako uz pesmu i smeh Veruju da boiji život mje veliki greh RUDARJI Zazvoni zvonec, ptice odletijo In tu je velika četa, Pripravljeni čakajo izmenovoajo Da bi slišali plan za ta dan. A škornji so preveliki in nekdo se spotakne ljudje pa v čudnem svetu. Glave jim ščiti rumena čelada Z lučjo ki sije na temni poti. Lopato nosi na svoji rami In s pesmijo razveseljuje tovariša. Koraka četa hrabrih rudarjev Ki mislijo na svoj dom Ker njihovi dragi potrebujejo kruh In tako s pesmijo in smehom Verjamejo da boljše življenje ni velik greh. Ivica Vojinovič RUDARSKA Stevan Jovanovič RUDARSKA Zažmurite i oslušnite! Čujete li tu buku u tišini?! Čujete li vapaj, umorni uzdah, Onih ko ji su ostali u dubini? Čujete li zveket lanaca, Vagonete pune uglja Kako škripe po šinama? Parajuči buku iz Bušotina punih minama. Čujete li, čujete li? Čujete li huk vazduha Što hodnicima struji, Od koga se koža ježi Dok iz dubine sve bruji? Slušali su i oni, Onih kojih više nema! Večno u dubini, Ta večna prva smena. Svi njihovi snovi, Neko bolje sutra, Nestalo je sa njima Tog kobnoga jutra. Usrcima ih čuvajte, Pamtite ih večno! A počasi im odajte Rudarskim SREČNO! Zaprite oči in prisluhnite! Slišite hrup v tišini?! Slišite krik in utrujeni vzdih, listih, ki so ostali v globini? Slišite zvoke verig, Vagončke polne premoga Ki škripajo po tračnicah? In parajoči hrup iz Vrtin polnih min. Ali slišite, ali slišite? Slišite bučanje zraka Ki po hodnikih kroži, Ki kožo naježi Ki iz globine buči? Poslušali so tudi tisti, listi, ki jih več ni! Ostali so večno v globini Večna prva izmena. Vse njihove sanje In boljši jutri So izginili z njimi Usodnega jutra. V srcih jih nosite, Pomnite jih večno! In čast jim izrazite Z rudarskim SREČNO! RUDAREVA PESMA Otkopavo sam da te pronadem, Utovarivao jalovine i jalovine, Rude i rude da nas bude. Jednog dana Od maj dana - do maj dana Od Trbovlja - do Drmovlja Dubinski sam bušio, Bušio i Bušio. Bio dozer, kopač, grejder i dizalica Sve dok te nišam iskopao Dok te nišam izvukao... A sjaj tvoga lica Natera me Da nastavim sa bušenjem. RUDARJEVA PESEM Kopal sem, da te najdem, Nalagal jalovino, jalovino, Rudo, rudo. Nekega dne Od rudnika - do rudnika Iz Trbovelj - do Drmoveij Sem vrtal globinsko Vrtal in Vrtal. Bil sem buldožer, bager, greder in dvigalo Dokler te nisem izkopal Dokler te nisem izvlekel... A sij tvojega lica Me je gnal Da sem nadaljeval z vrtanjem. Milica Mitič Vučkovič RUDARSKE RUKE Ranom zorom rudar u mrak kreče Uranja u suton zarad porodične sreče Dinar svoj krvavim znojem vadi A tamo gore sunčani dani mladi Maj ko rudarske čiste su ruke A črno boju noše od znoja i muke. RUDARSKE ROKE Zgodaj zjutraj rudar koraka v temine Spušča se globoko za srečo družine Dinar svoj služi z znojem krvavim A zgoraj so sončni dnevi v naravi Rudarske roke so čiste mati moja Črna barva je le od muke in znoja. Dragan Milenovič Šou MALA MARA Mala Mara mila kči rudara Iz vremena ona stara Tridesetih onog veka Pred rudnikom ugija čeka. Čeka oca da iz jame on izade Tu kraj okna da je nade Al uzalud je želja njena Nijednog rudara više nema. Nema oca male Mare Piavo more više videt neče Ostade pod pianinom tužnom Sa družinam on sagoreče. Metan uze njih i tela Plače zbog njih zemlja cela. Tužno ječa mala Mara Za svog tatu vrloga rudara. Vodu smene kamarata Za rudare druga, oca, brata. Toga dana izginu sto brata Naših vrlih Srba, Vlaha, Tahjana, Slovenaca i Hrvata I drugih časnih vera beše U dnu jame navek ostadoše. Sada pomen za sve njih Na ulazu jame Potkop stari Stoji suzom napisan stih Večna hvala i slava svi rudari. Neka ovaj lament vreme ne nosi Nek se Rtanj istorijom ponosi Sečajmo se oca male Mare Sačuvajmo pomen na rudare. MALA MARJA Mala Marja mila hči rudarja Iz onih starih dni Tridesetih onega stoletja Pred vhodom rudnika stoji. Čaka očka da stopi iz jame Tu pred vhodom jo objame, liho hrepeneč otroški up kopni Rudarjev iz jaška dolgo dolgo ni. Ni očeta male Mar je pod goro Sinjega morja videl več ne bo. Ostal je hadu te planine Ogenj je zaprl poti iz globine. Metan, znak smrti in trpljenja, Usoda je rudarskega življenja. Otožno joče mala Marja Izgubila je očka vrlega rudarja Vodjo čete kamaradov in njegovih dragih bratov. Tega dne jih je sto Vrlih naših Srbov, Vlahov, Italjanov, Slovencev in Hrvatov In drugih častnih ver V dnu jame za večno ostalo. Zdaj v spomin na vse njih Na vhodu jaška Potkop stari Stoji s solzo napisan stih Večna hvala in slava vsem rudarjem. Naj ta lament čas ne odnese Naj se Rtanj z zgodovino ponaša Spomnimo se očeta male Marje Ohranimo spomin na rudarje. Emira Džakovič MOJ TATA U Bihaču je roden moj tata U kome teče najlepša reka Una, Jedna, jedina na svetu, Prirode naše prelepa kruna. Otišao je daleko od Bihača, Daleko si lepa moja reka, Putga tebi ne vrača, Ostade u Boru do kraja svog veka. Crvene zore i nadu od zlata U Rudniku bakra Čvrstom verom kovao je moj tata. U Jami sa kamaratima u tami Uvek veseo je bio, Gde pesma trag svetlosti mami, Šalama i osmehom srca je hrabrio. Njegov moto rudarskog života Bio je da su srce i vera Jači od svih strahota, Ali da prava savestprepreke tera. Sudbina žuijavih ruku smena je treča, a mi čekamo da nam se očevi vrate. Nad prvim horizontom svetlost je sreča a največa bila je osmeh mogtate. MOJ ATA V Bihaču je rojen moj ata Kjer najlepša reka Una teče Ena in edina v svetu Narave naše prelepa krona. Šel je daleč iz Bihača, Daleč je zdaj njegova reka Daleč je hiša njegova domača Ostal bo v Boru do konca veka. Rdeče zarje in upe zlate U rudniku bakra S trdno vero koval je moj ata. Vjami s tovariši v temi Vedno vesel je bil Kjer pesem sled svetlosti mami S šalami in smehom je srca bodril. Njegov moto rudarskega življenja Bil je da sta vera in srce Močnejša od strahot in trpljenja In da prava zavest s tem skupaj gre. Usoda žuijavih rok je tretja izmena A mi očete čakamo nazaj Svetloba nad prvim horizontom je sreča A največja bila je mojega ata smehljaj. Milan Šole ČOVEK OD BLATA Površinski kop Zemlja, lepljiva, gnjila Surova i teška. hparana tišina rudnika Nema mina, nema sirene Negde je urlik vremena stao Pokvario se usmrdeo. Pravimo novog čoveka od blata Rukotvorinu spira kiša Blato smrdi na kal Budu ukvareno meso. Ah Najzad sunce Moje odelo se suši Polaka poprima izgled Ali smrdi, bazdiše Na kvarno podmuklo Zlo bestidno. Pokrečem prostor Blato se opire Ne menja hemijski sastav. Ljutitpalim svemirsku peč Pokušava m pečenjem Da uništim smrad Pri kraju posla Do dajem glazur u uz malo šminke Divan i lep primerak Nečega što liči i podseča. Ipak sam sumnjičavi bog Za svaki slučaj bušim rupu na temenu Otrovan sumporni zadah Nešto zloslutno preteče Isparava iz njega. Razočaran skupljam svoje alatke Odlazim na krilima nigdine Pražim neku novu svemirsku rupu Sa boijom glazuram Sa boijim žutim blatom. ČLOVEK IZ BLATA Površinski kop Zemlja, lepljiva, gnila Surova in teška. Raztrgana tišina rudnika Ni min, ni sirene Nekje se je krik časa ustavil Pokvaril, usmradil. Ustvarjamo novega človeka iz blata Ročno delo izpira dež Blato smrdi po kaluži Plesen po pokvat jenem mesu. Ah Končno sonce Moja obleka se suši Počasi dobiva izgled Toda smrdi, zaudarja Po pokvarjenem zahrbtnem Zlu brezsramno. Poganjam prostor Blato se upira Ne spreminja kemične sestave. Jezen prižigam vesoljsko peč Poskušam s pečenjem Da uničim smrad Na koncu dela Dodajam glazuro z malo šminke Krasen in lep primerek Nečesa kar je podobno in spominja. Vendar sem nezaupen bog Za vsaki primer vrtam luknjo na temenu Strupeni zadah žvepla Nekaj zloslutno grozečega Izpareva iz njega. Razočaran zbiram svoje orodje Odhajam na krilih neobstoja Iščem novo vesoljsko luknjo Z lepšo glazuro Z lepšim rumenim blatom. Miroslav Miha Piljušič RUDARSKA POEZIJA ČLANOV SLOVENSKIH KULTURNIH SKUPNOSTI IZ ZA JEČAR JA, BORA, LESKOVCA, DONJEG MILANOVCA IN RTNJA Mesta v Timoški krajini - Bor, Majdanpek, Zaječar, Knjaževac in druga - so znana po rudnikih in rudarjih, ki so v te kraje prišli iz raznih delov bivše Jugoslavije in Evrope. Po uspešno končani drugi srbski vstaji in pogajanjih s Porto (vlado) v Istanbulu, katerih rezultat je bil hatišerif (dokument o avtonomnosti Srbije) iz leta 1830, je srbski knez Miloš Obrenovič začel meteorski ekonomski preporod svoje dežele. Mala, a svobodna Kneževina Srbija in njen vladar sta se dobro zavedala posledic 400-letne otomanske okupacije. V tem času je bila edina prava odločitev zaprositi za pomoč Avstro-Ogrske in drugih evropskih držav, ki so imele močne ekonomske interese za pospeševanje srbskega gospodarstva. Srbija je bila že v rimskih časih znana po rudnem bogastvu, zato je knez Miloš načrtoval, da se paralelno s trasiranjem cest začnejo odvijati rudarska raziskovanja. V ta namen je bil v Srbijo povabljen nemški baron Sigismund von Herder, veliki strokovnjak za rudarska raziskovanja, ki so se na tem področju začela leta 1835. Ker so bili investitorji, rudarski raziskovalci in projektanti iz Avstro-Ogrske in Nemčije, je bilo logično, da niso poznali srbskega jezika. Pojavila pa se je smiselna potreba, da bi nadzorniki, inštruktorji in preddelavci govorili jezik, s katerim bi lokalno prebivalstvo lahko priučili rudarstvu. Zato je strokovna delovna sila v prve srbske rudnike prišla iz Slovenije, Češke in Slovaške. Znotraj ekonomske migracije so z rudarji iz Slovenije v Srbijo prihajali tudi drugi potrebni strokovni delavci - zdravniki, inženirji, ekonomisti, pravniki, profesorji itd., med njimi pa tudi kulturni delavci, denimo Davorin Jenko in drugi. Do konca 19. stoletja je bilo v Srbiji že nekaj sto Slovencev. V tem času so v Srbijo začeli prihajati prvi slovenski duhovniki, katerih skrb je bila vsekakor potrebna, še posebej v večjih rudarskih naseljih. V tem času je bila v Sloveniji, med slovenskimi nacionalnimi romantiki, svobodna Kneževina Srbija vzhajajoče sonce, ki je budilo upe za popolno svobodo slovenskega naroda. V propagiranju ideje o svobodni Sloveniji in njenem zedinjenju z ostalimi južnoslovanskimi brati so bili najbolj aktivni veliki slovenski pisatelji in pesniki, na primer dr. France Prešeren, Simon Gregorčič, Anton Aškerc, Simon Jenko, kasneje Ivan Cankar, Oton Župančič in mnogi drugi, katerih književno ustvarjanje je množično prevajano in brano tudi v Srbiji. Na področju poezije in njenega prevajanja je bila Srbija že od nekdaj znana, posebej Timoška krajina, ki je porodila znane pesnike in prevajalce. Čeprav je Timoška krajina znana predvsem po rudnikih in pesnikih, do danes ni nastala zbirka, ki bi se ukvarjala izključno z rudarskimi temami, še manj takšna, ki bi bila objavljena v treh jezikih. Prav ideja, da se v svetu poezije navsezadnje pojavi takšna večjezična zbirka rudarskih pesmi, je botrovala nastanku knjige »Žive rude mojega srca«. Slovenska kulturna skupnost Ivana Cankarja in Zveza slovenskih kulturnih skupnosti Srbije, ki jo tvorijo slovenske skupnosti iz Zaječarja, Bora, Leskovca, Rtnja-Boljevca, Negotina, Donjega Milanovca in Kragujevca, je v zadnjih 10 letih izdala tri pesniške zbirke (»Slovenski memento«, »Feniksov skok« in »Naše čarovnije«), monografijo »Naših prvih deset let« in dvajset raznih biltenov. Trojezična ilustrirana zbirka poezije »Žive rude mojega srca« s CD-jem je delo članov Slovenske kulturne skupnosti (SKS) Timoške krajine »Ivan Cankar«, ki so jo ustanovili Slovenci iz Zaječarja in Bora novembra leta 2002, Slovenskega kulturnega društva (SKD) »Kras« iz Bora, SKS »Brata Jenko« iz Leskovca, Slovenske skupnosti »Rtanj-Boljevac« iz rudarskega naselja Rtanj in SKS »Bled« iz Donjeg Milanovca. Vse pesmi, napisane v slovenščini oziroma srbščini, sem prevedel v oba omenjena in angleški jezik, s čimer je zbirka dobila mednarodni značaj. Poleg pesmi z rudarsko tematiko sem za zbirko načrtoval tudi visoko likovno kakovost, zato sem angažiral mojstra fotografije Rašo Milojeviča, člana SKS »Ivana Cankarja« iz Zaječarja, O AVTORJIH MOMČILO MOMA DIMITRIJEVIČ, 1946, Leskovac, Srbija. Vsestranski umetnik in ustvarjalec - pesnik, pisatelj, publicist, novinar, kronist, literarni kritik, slikar, kipar, skladatelj. Tajnik SKS »Brata Jenko« v Leskovcu. S poezijo in prozo se ukvarja že od osnovne šole. S SKS »Ivan Cankar« sodeluje že več kot deset let. To je njegova tretja udeležba pri pesniški zbirki SKS »Ivan Cankar«, kjer piše pesmi in riše ilustracije. ki je dobro znan tudi med fotografi v Mariboru. Raša Miloje-vič, čigar oče je bil rudar, dobro pozna labirinte rudarskega življenja in je v tej zbirki predstavil svoje najboljše ter večkrat nagrajene fotografije rudarskih motivov. Da je zbirka še bogatejša in zanimivejša, so poskrbeli gledališčni igralci in glasbeniki, ki so bili povabljeni na snemanje CD-ja z recitacijami pesmi in glasbeno spremljavo ter skladbami, ki jih je za pesmi iz zbirke uglasbil prof. Stevan Jovanovič iz SKS »Ivan Cankar«. Na koncu knjige so s kratkimi življenjepisi in fotografijami predstavljeni vsi avtorji pesmi in likovnih prilog. Timoška krajina in njena rudarska mesta, kjer so Slovenci tradicionalno prisotni že več kot 160 let, bodo s tem pomembnim pesniškim, prevajalskim, likovnim in glasbenim delom, ki je znotraj celotne nekdanje skupne jugoslovanske domovine edinstveno, dobili lep kulturni spomenik in dokaz ljubeče skrbi za slovenski jezik ter kulturo. Skupaj z Nacionalnim svetom slovenske nacionalne manjšine v Srbiji, ki je pokril stroške tiskanja, upamo, da bo ta zbirka tudi v Sloveniji, domovini naših očakov, sprejeta na pravi način - kot vreden kulturni dokument. VLADISLAV RUPIČ, 1983, Majdanpek. Član SKS »Bled« iz Donjeg Milanovca. Pesnik, pisatelj, slikar. Do danes je objavil štiri knjige proze (roman, novele in zgodbe) in dve zbirki poezije. Sodeluje z založbo »Akt« iz Valjeva. Poezijo piše že od osnovne šole. To je njegovo prvo sodelovanje pri ustvarjanju zbirke poezije SKS »Ivan Cankar«. ROZA PILJUŠIČ, 1948, Zaječar, Srbija. Profesorica kemije, ki je na srednjih šolah v Srbiji in na Novi Zelandiji poučevala kemijo, medicinsko biokemijo in fotografijo. Je članica SKS Ivan Cankar od leta 2003. Ukvarja se s fotografijo. To je njeno tretje sodelovanje pri ustvarjanju ilustriranih pesniških zbirk SKS Ivan Cankar. V dveh prejšnjih je bila udeležena kot fotografinja, v tej pa kot pesnica. MARTA PILJUŠIČ ČIKIRIZ, 1975, Zaječar, Srbija. Medicinska sestra in višja fizioterapevtka - specialistka, študirala v Beogradu in Oaklandu na Novi Zelandiji. Članica SKS »Ivan Cankar« od leta 2003. V Sloveniji je delala kot specialistka fizioterapevtka v otroški bolnišnici na Debelem Rtiču pri Ankaranu. Bila je urednica zdravstvene rubrike v »Slovenski besedi«, glasilu SKS »Ivan Cankar« in ZSKSS. Leta 2007 je ustanovila meddržavni projekt sodelovanja medicinskih šol Srbije in zdravstvenih šol Slovenije. Živi v Beogradu. To je njeno četrto sodelovanje pri književnem projektu SKS »Ivan Cankar«. DARKO MILOŠEVIČ, 1974, Zaječar, Srbija. Inženir elektrotehnike, magister ekonomije, diplomirani menedžer (Ecole de management, Grenoble, Francija), doktor ekonomije (Univerza Lum, Italija). Vsestranski umetnik - pesnik, slikar. S poezijo se ukvarja od osnovne šole. Bil je sekretar organizacije Književna mladina v Zaječarju. Objavil je več proznih in pesniških del. Je član SKS Timoške krajine »Ivan Cankar« v Zaječarju, kjer obiskuje ure slovenskega jezika in kulture. To je njegova četrta udeležba v pesniški zbirki te slovenske skupnosti, ZSKSS in AKK. MIROSLAV MIHA PILJUŠIČ, 1949, Maribor, Slovenija. Profesor angleškega jezika in književnosti, magister in doktorand energetske ekonomije, profesor na Tehniški fakulteti v Boru Univerze v Beogradu. Študiral je v Srbiji, Veliki Britaniji, na Novi Zelandiji in v Sloveniji. Ukvarja se z ohranjanjem slovenstva kot izseljeniški učitelj slovenskega jezika in kulture. Leta 2002 je v Zaječarju ustanovil Slovensko kulturno skupnost (SKS) Timoške krajine »Ivan Cankar« in Zvezo slovenskih kulturnih skupnosti Srbije (ZSKSS). Je član upravnega odbora Komiteja za resnico o usodi Slovencev v Avtonomni pokrajini Kosovo in Metohija ter Nacionalnega sveta slovenske manjšine v Srbiji. Ustanovil je Akademski kulturni klub (AKK) Tehniške fakultete v Boru. Bil je urednik »Slovenske Besede«, glasila SKS »Ivan Cankar« in ZSKSS. Ukvarja se s prevajanjem (srbski, slovenski in angleški jezik) in literarno kritiko. Že od otroštva piše poezijo in prozo. Do sedaj je objavil več kot 40 znanstvenih del, knjig in prilog v različnih časopisih in publikacijah v Srbiji, Sloveniji in na Novi Zelandiji. Je urednik zbirke Žive rude mojega srca. MIRJANA RAJČIČ, 1955, Salaš, Srbija. Doktorica metalurgije, redna profesorica na Tehniški fakulteti v Boru Univerze v Beogradu, znana borska književnica. S poezijo in prozo se ukvarja že od osnovne šole. Objavila je več zbirk poezije in proze. Piše tudi poezijo in prozo za otroke in mladostnike. To je njeno tretje sodelovanje pri ustvarjanju zbirke poezije SKS »Ivan Cankar«. DUŠICA ADAMOVIČ MAJDA, 1979, Bor, Srbija. Diplomirana inženirka menedžmenta na Tehniški fakulteti v Boru Univerze v Beogradu. Dela kot tajnica v odvetniški pisarni. Ukvarja se z astrologijo. Bila je uspešna tudi v športu. Dolgoletna članica SKS »Drago Čeh« iz Bora. Od vsega začetka obiskuje pouk slovenskega jezika in kulture. Je ustanoviteljica in tajnica SKD »Kras« iz Bora. Je voditeljica in inštruktorica kulturnega programa ZSKSS. S poezijo se ukvarja že od otroštva. Piše v srbskem in slovenskem jeziku. To je njeno tretje sodelovanje pri ustvarjanju pesniške zbirke SKS »Ivan Cankar«. MARINETA URSULOVIČ, 1991, Zaječar, Srbija. Prehrambena tehnica in administratorka, solastnica podjetja za geodetski inženiring v Zaječarju. Članica Upravnega odbora SKS »Ivan Cankar«. S pisanjem pesmi je začela v osnovni šoli. Skupaj s hčerama obiskuje pouk slovenskega jezika in kulture v organizaciji SKS »Ivan Cankar« v Osnovni šoli Desanke Maksimovič v Zaječarju. Piše poezijo in prozo za otroke. To je njeno drugo sodelovanje pri ustvarjanju zbirke poezije SKS »Ivan Cankar«. IVICA VOJINOVIČ, 1996, Bor, Srbija. Diplomirani inženir rudarstva na Tehniški fakulteti v Boru Univerze v Beogradu. Član SKD »Kras« od ustanovitve. S poezijo se ukvarja že od osnovne šole. Piše tudi poezijo za otroke in mladostnike. V SKD »Kras« je scenski vodja. To je njegovo tretje sodelovanje pri ustvarjanju zbirke poezije SKS »Ivan Cankar«. STEVAN JOVANOVIČ, 1979, Donji Milanovac, Srbija. Profesor srbskega jezika in književnosti, zaposlen v Osnovni šoli Desanke Maksimovič v Zaječarju. Vsestranski umetnik in ustvarjalec - pesnik, skladatelj, rock zvezdnik, gledališki režiser, producent in pisatelj. Član SKS Timoške krajine »Ivan Cankar« v Zaječarju, kjer obiskuje dodatni pouk iz slovenskega jezika in kulture. Do danes je objavil dve zbirki poezije, več proznih del in pesem v različnih literarnih časopisih (Abreak-cija, Sunčanik, Ognjišče, Gradina in Razvitek). To je njegova tretja udeležba v zbirki pesmi te skupnosti. MILICA MITIČ VUČKOVIČ, 1995, Zaječar, Srbija. Študentka Pedagoške fakultete v Vranju - Oddelek v Negotinu. Ponosna mati deklice. S poezijo se ukvarja od osnovne šole, kjer so njeno nadarjenost prvič opazili. Navdih išče v prehodnih stvareh, pri bližnjih in v bolečini, ki jo povzroča življenje. Že večkrat je bila finalistka na Festivalu mladih pesnikov v Zaječarju, festivalu »Timočka lira« v Knjaževcu in prvem festivalu poezije ZSKSS v Zaječarju. Njene pesmi so bile objavljene v zbirkah »Sto mladih talentov Zaječarskega okrožja« leta 2008 in »Feniksov skok« SKS Ivan Cankar leta 2009. DRAGAN MILENOVIČ ŠOU, 1950, Sokobanja, Srbija. Ekonomist, kronist, publicist, pesnik, raziskovalec nadnaravnih pojavov in ufolog. Nekoč znani menedžer estradnikov. Član SKS »Ivan Cankar« in ustanovitelj mestnega odbora te skupnosti za naselji Rtanj in Boljevac. Leta 2018 je bil vodja prvega nacionalnega festivala rudarske poezije v rudarskem naselju pod Rtnjem. To je njegovo drugo sodelovanje pri ustvarjanju ilustrirane pesniške zbirke SKS »Ivan Cankar«. EMIRA DŽAKOVIČ, 1965, Bor, Srbija. Okoljevarstvena tehni-ca in absolventka študija okoljevarstva na Tehniški fakulteti v Boru Univerze v Beogradu. Znana borska pesnica in dolgoletna članica Upravnega odbora SKD »Kras« iz Bora, kjer obiskuje pouk slovenskega jezika in kulture. S poezijo se ukvarja že od osnovne šole, piše v srbskem in slovenskem jeziku. To je njeno četrto sodelovanje pri ustvarjanju zbirke poezije SKS »Ivan Cankar«. MILAN ŠOLC, 1949, Zaječar, Srbija. Novinar, poštni uslužbenec. Član SKS »Ivan Cankar« iz Zaječarja. Delal je v Srbiji, Sloveniji, Franciji in Avstriji. Vsestranski umetnik in ustvarjalec. Kot pesnik je objavil dve samostojni pesniški zbirki in sodeloval pri ustvarjanju dveh kot član SKS »Ivan Cankar«. V Srbiji in drugih republikah nekdanje SFRJ je znan tudi kot kipar in rezbar. Kot slikar je priredil več samostojnih likovnih razstav in več razstav v organizaciji SKS »Ivan Cankar«. Kot novinar je sodeloval z množičnimi mediji v Srbiji in Sloveniji ter objavil več publicističnih in proznih del. S poezijo se ukvarja že od osnovne šole. To je njegova tretja udeležba v pesniški zbirki te slovenske skupnosti. • LIKOVNA PRILOGA RASA MILOJEVIČ se je rodil leta 1961 v Zaječarju. Dela kot profesionalni fotograf in lastnik foto studia v Zaječarju. Je mojster fotografije in član Svetovne federacije umetniških fotografov. Sodeloval je že na več kot 300 skupinskih razstavah in priredil 34 samostojnih razstav. Njegove fotografije so oplemenitile veliko knjig, revij in časopisov. Za svoje delo je prejel več kot 50 mednarodnih nagrad. Je direktor treh fotografskih Čakalnica natečajev (portret, potovanja in ekološka resnica). Kot sin rudarja je priredil nekaj bienalov fotografije na teme rudarstva in rudarskega življenja. Sodeluje z velikim številom fotoklubov v Srbiji, Sloveniji in po celem svetu. Je član SKS Ivan Cankar iz Zaječarja in Fotokluba Nova Gorica. Kot sin rudarja je bil urednik več bienalnih fotografskih razstav na temo rudarstva in rudarskega življenja. S* v. 'f rji 1 i flh ■ ■ Jean Francois Kako do plače Pred liftom Kako dalje Razmišljanje Rudar iS * • :S5- i : ■. - ’>> č? -J,, i r«š>Z V- ' .fp r-t. ^ - :^. '--•vr - i* s 4' ■ *, ' '•*■*; .v^i -• v ".- v -: it >*■ \;f "dh: ' r.’ V-.'-.-o išs3s^sj®^ Vemo, ampak... Mirjam Gnezda Bogataj KLEKLJAN J E ČIPK V SLOVENIJI -UNESCOVA DEDIŠČINA Pričujoči prispevek je namenjen predstavitvi nominacije za vpis elementa »Klekljanje čipk v Sloveniji« na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva s poudarkom na nosilcih in prenosu znanja. Nominacija je bila uspešna in 29. novembra 2018 je bilo Klekljanje čipk v Sloveniji prepoznano kot nesnovna dediščina svetovnega pomena. UVOD »Klekljanje idrijske čipke« je bilo kot 14. enota nesnovne dediščine vpisano v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije leta 2013. Kot nosilci veščine klekljanja idrijske čipke so danes v njem evidentirani: Čipkarska šola Idrija, Društvo klekljaric idrijske čipke, Klekljarsko društvo Marjetica Cerkno in nekaj posameznic (Dragica Česnik, Erna Vehar Štucin). V začetku leta 2016 je bilo Klekljanje idrijske čipke skupaj s Klekljanjem slovenske čipke, vpisanim v Register leta 2015, razglašeno za nesnovno dediščino državnega pomena. Ob tej priložnosti je bila dana pobuda za skupno pripravo nominacije za vpis teh znanj na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Oblikovana je bila delovna skupina za pripravo nominacije, ki so jo sestavljale predstavnice pristojnih občinskih muzejev (Ivana Leskovec in mag. Mirjam Gnezda Bogataj iz Mestnega muzeja Idrija, Mojca Šifrer Bulovec iz Loškega muzeja Škofja Loka, Mojca Lerle iz Muzeja in galerij mesta Ljubljana - Mestnega muzeja Ljubljana), Afrodita Hebar Kljun kot predstavnica slovenskega odbora organizacije za klekljano in šivano čipko OIDFA, predstavnici koordinatorja - Slovenskega etnografskega muzeja (dr. Nena Židov in mag. Anja Jerin) in predstavniki Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije (Špela Spanžel, Silvester Gaberšček in mag. Ksenija Kovačec Naglič). Delovna skupina je pripravo predloga nominacije ves čas usklajevala z nosilci na terenu in o svojem delu informirala zainteresirane lokalne skupnosti; v treh večjih krajih - v Idriji, Škofji Loki in Dravogradu - je v začetku leta 2017 izpeljala tri javne predstavitve. Nosilci, tako posamezniki kot društva, lokalne skupnosti in ustanove, so prispevali kar 72 pisem podpore nominaciji. Nominacijski dosje je bil končan in oddan v formalni postopek na sedež Unesca v Parizu konec marca 2017. Na primeru elementa Klekljanje čipk v Sloveniji, ki je bil vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva na 13. zasedanju Medvladnega odbora v Port Louisu na Mavriciju 29. novembra 2018, bom predstavila ključne kriterije za prepoznavanje, vrednotenje, prenos in ohranjanje nesnovne kulturne dediščine, ki jim mora le-ta v osnovi zadostiti. Podlagi za prispevek sta Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003, ki jo je Slovenija ratificirala leta 20081, in nominacijski dosje Klekljanje čipk v Sloveniji2. Osredotočila se bom predvsem na prenos znanj in spretnosti v današnjem času. Izpostavila bom primere dobrih praks dela z mladimi v okolju, kjer je tradicija klekljanja čipk živa, tj. na Idrijskem, ter v tem kontekstu analizirala vlogo, ki jo imajo v procesu prenosa veščine klekljanja nosilci, med njimi predvsem (lokalne) institucije znotraj skupnosti: vrtec, osnovna šola, čipkarska šola in muzej. Ob tem se postavlja vprašanje prenosa znanj na vse številnejše mlade v tradicionalnih kle-kljarskih središčih, katerih matere v času šolanja zaradi različnih razlogov niso bile deležne vsaj osnovnega (formalnega ali neformalnega) izobraževanja v klekljanju in danes niso motivirane, da bi se veščine učile ali k temu spodbujale svoje otroke in v prihodnje vnuke. To je po mojem mnenju nesporno dejstvo, ki ima lahko dolgoročne posledice za nadaljevanje tradicije. Kako premostiti generacijsko vrzel med nosilci v tradicionalnih klekljarskih središčih? Kako pomladiti starostno strukturo aktivnih klekljaric, ki se zaskrbljujoče viša? In najpomembnejše - kako doseči, da bo klekljanje v sodobni družbi element lokalne pripadnosti in ne zgolj prežitek izginjajoče rudarske kulture v primeru Idrije? Je potrebno iskati rešitev pri nosilcih, mladih ali kje drugje? Nesnovna kulturna dediščina je definirana v prvem odstavku 2. člena Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine, kjer je navedeno: »Nesnovna kulturna dediščina pomeni prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezana orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine. Skupnosti in skupine nesnovno kulturno dediščino, preneseno iz roda v rod, nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino, in zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, s čimer spodbuja spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti. V tej konvenciji nesnovna kulturna dediščina pomeni le tisto dediščino, ki je skladna z obstoječimi mednarodnimi instrumenti za človekove pravice, z zahtevami o medsebojnem spoštovanju med skupnostmi, skupinami in posamezniki in s trajnostnim razvojem.« IDENTIFIKACIJA IN OPREDELITEV ELEMENTA KLEKLJANJE ČIPK V SLOVENIJI Sklicujoč se na definicijo nesnovne kulturne dediščine, je Kle-kljanje čipk v Sloveniji v prvem poglavju nominacije pod točko l.i opredeljeno kot: »... veščina ročnega izdelovanja čipk s sukanjem in križanjem niti, navitih na posebne, stružene lesene palčke - kleklje. Postopek klekljanja sledi vzorcu - risbi na papirnati predlogi, pritrjeni na valjasto blazino, vstavljeno v pleteno košarico ali lesen podstavek. Klekljarica potrebuje še bucike, kvačko, škarjice in pripomoček za navijanje sukanca na kleklje. Čipke se izdelujejo iz lanenih in bombažnih niti, svile, redkeje volne, umetnih materialov ali kovinskih niti. Z uporabo različnih klekljarskih elementov in tehnik ter lokalno prepoznavnih vzorcev, ki jih pogosto zaznamujejo ljudska poimenovanja (npr. križavke, srčkovke, pogačke, močeradovke), klekljarice izdelujejo čipke metrskih ali zaključenih oblik. S čipkami se krasijo oblačila in modni dodatki, cerkveni in hišni tekstil ter reprezentativni prostori. Čipke pa imajo tudi druge družbene vloge. So inspiracija za umetniško ustvarjanje v modi, sodobnih vizualnih umetniških praksah, oblikovanju, arhitekturi in dekoraciji v kulinariki. Kleklja-nje je kreativno izražanje vseh, ki so vključeni v proces nastajanja čipke - tako risarja vzorca kot klekljarice. Kleklja-nje ima tudi terapevtsko funkcijo. Zaradi gospodarske vloge, ki jo je imelo klekljanje v preteklosti, se je ohranilo do danes, ko predstavlja predvsem prostočasno dejavnost, s katero se ukvarjajo upokojene ženske, otroci in mladina, redkeje moški, ki sodelujejo predvsem kot izdelovalci klekljarskih pripomočkov. V Sloveniji je klekljanje čipk množična dejavnost, s katero se ukvarjajo posamezniki, člani društev, sekcij in skupin ter učenci čipkarskih in osnovnih šol.« Mogoče je razlaga na prvi pogled zelo splošna in poenostavljena, vendar zadostuje glavnim kriterijem prepoznavanja nesnovne kulturne dediščine: ovrednoti socialno in kulturno vlogo elementa v skupnosti, opredeli nosilce in izvajalce elementa, njihove vloge in obveznosti ter prikaže mehanizme prenosa znanja in spretnosti. Geografsko lahko v Sloveniji lociramo posamezna območja, tako urbana središča kot ruralna okolja, kjer se kleklja: • idrijsko, cerkljansko in črnovrško območje ter občine Ajdovščina, Dobrova-Polhov Gradec, Horjul, Kanal, Logatec, Nova Gorica, Tolmin, Vrhnika; • Selška in Poljanska dolina z občinami Žiri, Gorenja vas-Poljane, Škofja Loka, Železniki; • Ljubljana in njeno širše območje; • JV Slovenija (Fara pri Kostelu), Kras (Veliki Dol) in Obala (Izola), Koroška, Štajerska, Dolenjska, Zasavje in Pomurje. Po zbranih podatkih organizirano klekljajo v več kot 120 krajih3. V konvenciji je ključnega pomena vloga skupnosti, skupin in posameznikov. Na tem mestu ne bom izpostavljala, da v konvenciji skupnost ni opredeljena in da obstajajo različne definicije in interpretacije le-te. V skladu s konvencijo se bom omejila na dejstvo, da morajo biti skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki aktivno vključeni v identificiranje in definiranje nesnovne kulturne dediščine in njenega upravljanja, saj so oni tisti, ki dediščino ustvarjajo, obnavljajo, vzdržujejo in prenašajo. V primeru tradicionalnih klekljarskih središč je skupnost teritorialno pogojena. Naprej je potrebno odgovoriti na vprašanje, kdo so v primeru Klekljanja čipk v Sloveniji nosilci in izvajalci, kakšna je njihova vloga in kakšne so njihove obveznosti pri prenosu. V pomoč nam je odgovor iz obrazca nominacije pod točko l.ii, ki pojasnjuje identifikacijo in opredeljuje element, ki je v osnovi prepoznan kot tradicionalna obrt: »Najštevilčnejši klekljarji so ženske, med katerimi je največ upokojenk, otroci in mladina. Tako kot v preteklosti tudi danes klekljajo le redki moški. Nosilci in izvajalci klekljanja čipk so posamezniki, družinske, sosedske ženske skupnosti, 3 čipkarske šole, več kot 120 klekljarskih društev, sekcij in skupin odraslih. V 34 osnovnih šolah je klekljanje ena od možnih interesnih dejavnosti, v 19 šolah pa je klekljanje eden od izbirnih predmetov. Posebno vlogo pri ozaveščanju o pomenu dediščine, ohranjanju in širjenju dediščine imajo učiteljice klekljanja v čip- karskih in osnovnih šolah, ki v načrtovanem učnem procesu prenašajo znanje izdelovanja številnih elementov in tehnik klekljanja na otroke, mladino in odrasle. Pomembne so tudi klekljarice, ki svoje znanje izmenjujejo med seboj na srečanjih in prenašajo znotraj izobraževanja Univerze za tretje življenjsko obdobje in v domovih za starejše občane. Klekljarice klekljajo po vzorcih, ki jih rišejo risarji vzorcev, ki delujejo v okviru čipkarskih šol in kot samostojni ustvarjalci. Osnove risanja poučujejo tudi v čipkarskih šolah. Za ohranjanje in izvajanje dediščine so pomembni moški rokodelci - izdelovalci pripomočkov za klekljanje.« Nadalje potrebujemo odgovor, kako so znanje in spretnosti v našem primeru povezane s prenosom elementa v današnjem času (l.iii): »Veščina klekljanja se prenaša iz roda v rod z ustnim izročilom in izkušnjo, najpogosteje s starih mam na vnuke in vnukinje. Za prenos znanj je pomembno tudi druženje klekljaric v sosedskih skupnostih. Skozi organiziran učni proces se znanje prenaša v čipkarskih šolah, ki so najbolj aktivne v krajih z dolgo tradicijo izdelovanja čipk. Čipkarska šola Idrija z 9 dislociranimi enotami vsako leto posreduje znanje klekljanja okrog 450 otrokom in 250 odraslim. Čipkarska šola Žiri in Čipkarska šola Železniki z dvema dislociranima enotama vsako leto vključita v izobraževanje 250 otrok. Prenos znanj poteka v osnovnih šolah (izbirni predmet, interesna dejavnost), na tečajih in delavnicah za odrasle, delovnih srečanjih članic klekljarskih društev in v nekaterih rokodelskih centrih. S tečaji in delavnicami širijo znanja klekljanja 3 najpomembnejša klekljarska društva4 s Suzana Rupnik iz Idrije uči klekljanja svojo vnukinjo Saro, 1995. (Vir: Fototeka Mestnega muzeja Idrija, foto: Janez Pukšič, priloga nominacijskega dosjeja) 5 skupinami na Idrijskem, Cerkljanskem in Črnovrškem, v katere je vključenih preko 200 aktivnih klekljaric, ter 4 najpomembnejša klekljarska društva z 8 sekcijami in več kot 300 aktivnimi članicami iz Poljanske in Selške doline ter Koroške. (...) Za prenos znanja so pomembni učbeniki, priročniki, delavnice, predavanja, seminarji, in kongresi. Bogastvo znanj se javnosti predstavlja na čipkarskih festivalih, muzejskih razstavah, medijskih objavah in dokumentarnih filmih.« Iz zapisanega lahko povzamemo, da imajo največjo vlogo pri prenosu znanja in spretnosti izdelovanja čipk na Slovenskem stare mame ter izobraževalne ustanove, kot so čipkarske šole in osnovne šole, ki ponujajo učenje klekljanja v okviru interesnih dejavnosti in izbirnih predmetov. Klekljanje čipk je pravzaprav edina obrtna dejavnost pri nas, katere znanje se prenaša na otroke in mladino institucionalizirano oz. formalno v tako velikem obsegu, lahko bi rekli kar množično. Na Idrijskem, Cerkljanskem, Ajdovskem in Vipavskem to nalogo opravlja Čipkarska šola Idrija s svojimi desetimi oddelki: dvema v Idriji, enim v Spodnji Idriji, Ledinah, Cerknem, Godoviču, Črnem Vrhu, na Colu, v Podkraju in Vipavi ter 6 zaposlenimi učiteljicami za polni delovni čas. V okviru javnega zavoda Gimnazija Jurija Vege Idrija izvaja program usposabljanja v čipkarskih veščinah kot posebno javno službo za otroke in mladino. Izobraževanje traja 9 let, tedenski obseg pouk znaša 4 pedagoške ure, kar pomeni 140 ur letno. Obvezni del učnega načrta pri praktičnem pouku klekljanja v prvih štirih letnikih vsebuje točno določene klekljarske elemente in tehnike. V tretjem in četrtem letniku se učenci spoznajo s klekljarsko terminologijo in mednarodno barvno skalo (MBS) v obsegu 22 ur; v petem in šestem letniku pa vsebine pouka klekljanja dopolnjujejo s prostoročnim risanjem vzorcev, ki je izbirno v zadnjih treh letnikih. Vsebino predmeta umetnost in zgodovina čipkarstva realizirajo v obliki ekskurzije. V šolskem letu 2019/20 obiskuje Čipkarsko šolo Idrija 437 otrok in mladih, od tega 400 deklet in 37 fantov. V zadnjih letih je vpis stalno višji od 400, največji je bil zabeležen v šolskem letu 2016/17, ko jo je obiskovalo 469 otrok.5 V slovenskem prostoru delujeta na podoben način še dve šoli: Čipkarska šola Žiri in Čipkarska šola Železniki, ki imata letno ok. 250 vpisanih učencev. Nadaljevanje šolanja v srednješolskem poklicnem programu ni mogoče, možno pa je pridobiti certifikat nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) klekljar/klekljarica, ki je edino javno veljavno dokazilo v Sloveniji, s katerim oseba lahko izkazuje znanje klekljanja in usposobljenost za opravljanje poklica. Za preverjanje in potrjevanje NPK skrbi Gimnazija Jurija Vege Idriija - Čipkarska šola Idrija. V Vrtcu Idrija se zaposleni zavedajo pomena ohranjanja in prenašanja zavedanja o kulturni dediščini domačega kraja na svoje varovance. Tej temi je vsako leto namenjen projekt, ki poteka daljše časovno obdobje in v katerem s pomočjo staršev, starih staršev in zunanjih sodelavcev otrokom poskušajo približati vsebine, kot je npr. klekljanje idrijske čipke. Otroci spoznajo pripomočke za klekljanje, način navijanja klekljev s sukancem, osvojijo izdelavo osnovne klekljarske tehnike -kitice in se učijo narečnih izrazov. V vrtcu uredijo klekljarski kotiček, včasih pa postavijo tudi razstavo v kateri izmed kulturnih institucij (v muzeju, knjižnici, šoli) ali v mestu. Osnovna šola Idrija znanje o idrijski kulturni dediščini umešča v redne učne načrte pri predmetih spoznavanje okolja in slovenski jezik v prvi triadi devetletke, pri predmetih družba in slovenski jezik v drugi triadi, pri zgodovini in domovinski in državljanski kulturi ter etiki v tretji triadi devetletke. Potrebno je vedeti, da so fondi ur v devetletki, ki so namenjeni domoznanstvu, omejeni in da gre v vseh primerih bolj za vzbujanje zanimanja in gradnjo pozitivnega odnosa do slovenske kulturne dediščine kot dejansko posredovanje obrtnega znanja. V Mestnem muzeju Idrija, ki opravlja svoje poslanstvo z zbiranjem, proučevanjem, razstavljanjem in interpretacijo kleklja-nja idrijske čipke na stalni razstavi, občasnih razstavah, predavanjih, predstavitvah, z izdajanjem publikacij, sodelovanjem v medijih itd., mladim posredujemo znanje v obliki pedagoških programov: e vodeni ogledi stalne razstave Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina, m muzejske učne ure Idrijska čipka in tihotapka Melhiorca, • muzejske delavnice Spominek z odtisom idrijske čipke in klekljano kitico. Vseh naštetih programov se poslužujejo učitelji osnovnih in srednjih šol v okviru strokovnih ekskurzij po Sloveniji, na katerih želijo svojim učencem oz. dijakom predstaviti Idrijo in Klekljarice iz Spodnje Idrije pri uri klekljanja v društvu, 2008. (Vir: Fototeka Mestnega muzeja Idrija, foto: Božo Uršič) njene etnološke posebnosti, med katere spada idrijska čipka. Glavni cilj vsebinsko in časovno prilagojenih pedagoških programov je, da mladi ne pridobijo zgolj faktografskega znanja, temveč tudi izkušnjo klekljanja, ki jim omogoči preizkus lastnih ročnih spretnosti, ter si ob ogledu klekljanih izdelkov oblikujejo estetski čut. Dolgoročno zastavljena je oblika medinstitucionalnega sodelovanja ŠOLA - MUZEJ - ČIPKARSKA ŠOLA, ki jo za učence 5. razredov Osnovne šole Idrija vsakoletno pripravimo in izpeljemo skupaj z učitelji v obliki kulturnih dnevov na temo idrijske čipke. Program poteka v vseh treh ustanovah in povezuje različne vsebine - od raziskovanja pojavnih oblik čipke in njene uporabe v različnih zgodovinskih obdobjih skozi vodene pogovore in ogled filma v muzeju preko učenja praktičnega risanja vzorcev v čipkarski šoli do ustvarjanja aplikacije čipke v različnih likovnih tehnikah v šoli. Cilj je celovito izkustveno doživetje, ki je prilagojeno znanju in različnim interesom učencev. Nadgradnja celodnevne dejavnosti je prikaz kulturnega dne ostalim učencem v obliki pop up muzeja v šoli. Pa so vse omenjene pedagoške vsebine dovolj za motiviranje za učenje klekljanja pri mladih? Enako pomembna kategorija kot prenos znanja je v nomina-cijskem dosjeju opredelitev družbenih in kulturnih pomenov, ki jih ima element v skupnosti. Trdimo lahko, da klekljanje povezuje družinske člane različnih generacij, pripadnike sosedskih skupnosti in člane lokalnih klekljarskih društev, sekcij in skupin. Ker se odvija v večgeneracijskem okolju, spodbuja medgeneracijski dialog, ki vodi k večjemu razumevanju in spoštovanju vrednot kulturne tradicije na lokalnem, nacionalnem in meddržavnem nivoju. Zato prispeva h krepitvi lokalne in nacionalne identitete. Za učence ima pomembno vzgojno--izobraževalno funkcijo, za odrasle pa tudi terapevtsko, saj jim pomeni obliko preživljanja prostega časa, sprostitev in nenazadnje spodbuja in ohranja fino motoriko prstov, natančnost, potrpežljivost in logično mišljenje. Mogoče nenavadno je vprašanje, ali je klekljanje čipk v Sloveniji trajnostno naravnana dejavnost. Nanj lahko odgovorimo pritrdilno, saj podpira trajnostni razvoj v smislu spodbujanja gospodarskega in socialnega razvoja nosilcev. Hkrati teži k uporabi tradicionalnih in naravnih materialov (domač les za izdelavo klekljev, blazin, podstavkov za blazine in pripomočkov za navijanje klekljev, laneni in bombažni sukanec za klekljanje itd.) in je iz zato ekološko čista dejavnost. ZAGOTAVLJANJE PREPOZNAVNOSTI ELEMENTA, OZAVEŠČENOSTI O NJEM IN SPODBUJANJE DIALOGA V LOKALNEM IN ŠIRŠEM PROSTORU Drugo, najkrajše poglavje v nominacijskem dosjeju je namenjeno mehanizmom prepoznavanja, ohranjanja in varovanja nesnovne kulturne dediščine na lokalni, nacionalni in globalni ravni; predvsem je važna ocena vpliva, ki naj bi ga elementu prinesel vpis na Unescov Reprezentativni seznam. Delovna skupina je zapisala, da bo »vpis pospešil prenos znanja klekljanja na mlajše generacije in njegov razvoj, ustanavljanje novih klekljarskih društev, povečalo se bo število ljudi, vključenih v učenje klekljanja, in mentorjev. Povečal se bo interes strokovne javnosti za njeno proučevanje in predstavljanje izsledkov domači in mednarodni javnosti.« Na mikronivoju naj bi vpis spodbudil posameznike, društva, šole in strokovne ustanove k bolj intenzivnemu medsebojnemu sodelovanju pri različnih projektih. Na makronivoju pa naj bi spodbudil zavedanje o pomenu klekljanja kot nesnovne dediščine tudi v drugih državah in vplival na mednarodno povezovanje klekljarskih središč, nosilcev, izvajalcev in proučevalcev dediščine, s tem pa prispeval k prepoznavanju kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti. Poglavje pravzaprav odgovarja na napogos-tejše vprašanje javnosti o tem, kaj pomeni vpis »za nas«. Če povzamemo, vpis Klekljanja čipk v Sloveniji na Reprezentativni seznam pomeni umestitev elementa med prepoznane svetovne elemente nesnovne kulturne dediščine in mednarodno priznanje nosilcem, kar naj bi najbolj pripomoglo k zavedanju o bogastvu dediščine, ki jo je potrebno varovati in ohranjati najprej v lokalnem okolju. PREDLAGANI ZAŠČITNI UKREPI V tretjem poglavju je govor o ohranjanju dediščine v preteklosti in sedanjosti ter o zaščitnih ukrepih, ki naj bi omogočali varovanje in prenos elementa v prihodnje. Ohranjanje veščine klekljanja čipk v Sloveniji je zagotovljeno s klekljanjem v družinah in sosedskih skupnostih. V čipkarskih šolah v Idriji, Žireh in Železnikih se letno uči okrog 700 otrok na matičnih in If podružničnih šolah ter več kot 250 odraslih. V več kot f20 društvih, sekcijah in skupinah se združuje preko 500 izurjenih klekljaric in tistih, ki se klekljanja učijo. Vsako leto v Sloveniji potekajo Festival idrijske čipke v Idriji, Slovenski klekljarski dnevi v Žireh in Čipkarski dnevi v Železnikih, ki jih organizi- Tekmovanje otrok v klekljanju na Festivalu idrijske čipke, 2018. (Vir: arhiv Festivala idrijske čipke, foto: Samo Trebižan) rajo čipkarska društva in lokalne organizacije. Za raziskovanje dediščine klekljanja skrbijo muzeji v klekljarskih središčih, ki dopolnjujejo čipkarske zbirke, postavljajo in prenavljajo stalne razstave in objavljajo izsledke v člankih, monografskih publikacijah ter dokumentarnih filmih (Mestni muzej Idrija, Loški muzej Škofja Loka, Mestni muzej Ljubljana, Muzej Železniki, Muzej Žiri). Slovenski etnografski muzej kot koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine sodeluje pri varovanju, pro- mociji in nudenju strokovne podpore nosilcem pri ohranjanju klekljarske dediščine. Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Nacionalna komisija za UNESCO delno finančno podpirajo ohranjanje in promocijo klekljanja, ki je vključeno tudi v programe slovenskih UNESCO vrtcev in šol. Poklic klekljar/klekljarica je vključen v Katalog strokovnih znanj in spretnosti. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije skrbi za strokovno ocenjevanje obrtnih, med njimi tudi klekljarskih izdelkov s podeljevanjem znamke Art&Craft. V obrazcu S.b.i je zapisano: »Za varovanje dediščine so bili sprejeti vsi ukrepi, ki jih določa slovenska zakonodaja v zvezi z varovanjem nesnovne dediščine. Ker se izdelovalci čipk iz krajev z dolgo kleklja-rsko tradicijo identificirajo s klekljanjem “idrijske” čipke (Idrijsko, Cerkljansko in Črnovrško) in “slovenske” čipke (Poljanska in Selška dolina ter Koroška), sta bili v Register nesnovne kulturne dediščine vpisani enoti: Klekljanje idrijske čipke (2013) in Klekljanje slovenske čipke (2015). Zaradi množične razširjenosti klekljanja v Sloveniji v novejšem času, je bilo Klekljanje čipk v Sloveniji leta 2016 razglašeno za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena.« Kaj pa v prihodnje? Prostore in sredstva za delovanje čipkarskih šol in društev naj bi zagotavljale občine, prav tako naj bi spodbujale delovanje rokodelskih centrov in vključevanje nosilcev klekljanja v njihove dejavnosti. Za urejanje statusa izobraževalnih ustanov in učiteljic klekljanja naj bi skrbelo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Ministrstvo za kulturo naj bi ob sistemskem financiranju javnih zavodov s področja dediščine podpiralo tudi dejavnosti nevladnih organizacij, strokovnih združenj, društev in ustvarjalcev, ki se pri svojem delu inspirirajo s čipko. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pristojno za urejanje statusa tistih, ki jim klekljanje pomeni (dodatni) vir preživetja. Obveza občin in države je finančno podpiranje članic društev pri sodelovanju v mednarodnih strokovnih organizacijah (OIDFA), udeležbi na domačih in tujih kongresih ter njihovo predstavljanje pred domačo in svetovno javnostjo. Občinski in državni muzeji naj bi tudi v prihodnje s finančno podporo občin in države ter v skladu s svojim poslanstvom nadaljevali z zbiranjem, hranjenjem, dokumentiranjem, proučevanjem, razstavljanjem in publiciranjem materialnih in nesnovnih pr- vin klekljanja čipk v Sloveniji. Organizirali in sodelovali naj bi na strokovnih posvetih in simpozijih ter zagotavljali dostopnost javnosti do materialnih prvin klekljanja čipk ter v živo predstavljali klekljanje čipk. Slovenski etnografski muzej naj bi kot koordinator varstva nesnovne dediščine poleg strokovne in raziskovalne podpore še naprej posvečal pozornost ozaveščanju javnosti o pomenu, načinih ohranjanja in nosilcih dediščine, predvsem s publicistično in promocijsko dejavnostjo ter z vključevanjem v vzgojno-izobraževalne programe. Za implementacijo Konvencije iz leta 2003 naj bi še naprej skrbela Slovenska nacionalna komisija za UNESCO, zlasti preko svojega odbora za dediščino. Vse omenjeno je zapisano v pogojnem naklonu in izraža željo ali namen. To naj bi bila družbena odgovornost in zaveza pristojnih, v največji meri države, do nosilcev, ki so zaslužni za ohranjanje veščine klekljanja čipk v Sloveniji. Brez slednjih ne bi bilo slovenskega vpisa na Unescov prestižni seznam nesnovne dediščine, ki se je pridružil trem doslej že vpisanim enotam izdelovanja čipk: na Hrvaškem (2009), na Cipru (2009) in v francoskem Alen-conu (2010). ZAKLJUČEK V nominacijskem dosjeju je poudarjeno, da ni bojazni, da prihodnji rodovi ne bi mogli ohranjati dediščine klekljanja čipk v Sloveniji, ki spodbuja medsebojno spoštovanje in sodelovanje tako posameznikov kot interesnih skupin različnih starosti, socialnih in kulturnih okolij. Moramo pa se zavedati, da je prenos znanja in spretnosti na lokalni in na nacionalni ravni mogoč le ob sistemski podpori financerjev, ki zagotavljajo pogoje za delo tako nosilcem kot pristojnim vzgojno-izobraže-valnim in kulturnim institucijam znotraj skupnosti. Ključ do uspeha je nedvomno komunikacija, tj. medinstitucionalno in medgeneracijsko povezovanje vseh partnerjev po piramidnem sistemu navzgor. Vse pa se vedno začne v bazi - pri nosilcih in pri mladih. Vendar samo ob dovolj močni identifikaciji... S Opombe 1 Zakon o ratifikaciji Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine. Uradni list RS, št. 2/2008, 8. 1. 2008, str. 16. 2 Nominacijski dosje Bobbin lacemaking in Slovenia, Nomination file No. 01378. URL: https://ich.unesco.org/en/RL/bobbin-lace-making-in-slovenia-01378 (10. 11. 2019). 3 Podatek, ki je naveden v nominacijskem dosjeju, vendar naj bi bilo število danes že višje. 4 Podatek, ki je naveden v nominacijskem dosjeju, vendar sta zaradi združitve danes aktivni dve klekljarski društvi. 5 Statistika Čipkarske šole Idrija, arhiv Čipkarske šole, šolsko leto 2012/13-2019/20. 6 Programi in učni načrti v osnovni šoli. URL: https://www.gov.si/teme/programi--in-ucni-nacrti-v-osnovni-soli/ (8.11. 2019). Viri in literatura — Nesnovna kulturna dediščina. URL: http:// www.nesnovnadediscina.si/sl (7.11. 2019). — Nominacijski dosje Bobbin lacemaking in Slovenia, Nomination file No. 01378. URL: https://ich.unesco.org/en/RL/bobbin-lace-making-in-slovenia-01378 (10. 11. 2019). — Priročnik o nesnovni kulturni dediščini (ur. Anja Jerin idr.). Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 2012, 70 str. — Programi in učni načrti v osnovni šoli. URL: https://www.gov.si/teme/programi-in-ucni--nacrti-v-osnovni-soli/ (8. 11. 2019). — Statistika Čipkarske šole Idrija, arhiv Čipkarske šole, šolsko leto 2012/13-2019/20. — Zakon o ratifikaciji Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine. Uradni list RS, št. 2/2008, 8. 1. 2008, str. 16. Mag. Mirjam Gnezda Bogataj, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetovalka, je v Mestnem muzeju Idrija zaposlena kot kustosinja za etnologijo in področje čipkarstva od leta 2001. Bila je članica delovne skupine za pripravo nominacije Klekljanje čipk v Sloveniji. Špela Spanžel KLEKLJANJE ČIPK V SLOVENIJI -PODELITEV LISTIN Spoštovani! Dovolite, da začnem z zahvalo za vašo udeležbo na današnjem dogodku tukaj pri nas na Ministrstvu za kulturo, ki smoga zasnovali z mislijo na vas - nosilce nesnovne kulturne dediščine. V veliko veselje mi je bilo v imenu Ministrstva za kulturo RS koordinirati oba projekta nominacij (Klekijanje čipk v Sloveniji in Suhozidna gradnja) za vpis na Reprezentativni seznam in se s ponosom v imenu Republike Slovenije zahvaliti za odločitev o vpisu na zasedanju Medvladnega odbora novembra 2018 v Fort Louisu (Mauritius). Convention for the Safeguarding of the Intangible Cultural Heritage 1 Listina ob vpisu Klekljanja čipk v Sloveniji na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. (Vir: arhiv Mestnega muzeja Idrija) The Intergovernmental Committee for the Safeguarding of the Intangible Cultural Heritage has inscribed on the Representative List of the Intangible Cultural Heritage of Humanity upon the proposal of Slovenia Inscription on this Ust contributes to ensuring better visibility of intangible cultural heritage and avvareness of it s significance, and to encouraging dialogue that respects cultural diversity Date of inscription JO • A/e-l'i it JO/(S Director-General of UNESCO Zakaj sploh tovrstni projekti, namenjeni mednarodni prepoznavi nesnovne kulturne dediščine, enot v Sloveniji in tistih, ki presegajo nacionalne meje; zakaj projekti, ki zahtevajo formalno vodenje in usklajevanje ministrstev; ki temeljijo na angažmaju dediščinskih strokovnjakov, poznavalcev različnih strok in nosilcev s terena ter so odvisni tudi od podpore lokalnih skupnosti in različnih organizacij, združenj, vpetih v dnevno ohranjanje tradicij na lokalni ravni? In kakšne so obveznosti in pravice, kakšne omejitve ali konkretne ugodnosti prinaša UNESCO, ki s svojimi nesnovnimi seznami danes predstavlja globalno družino preko 500 praks iz 122 držav? Ali je lahko vpis sam motivacija za vso to zahtevno in precej dolgotrajno početje, saj je v resnici le najbolj vidno utelešenje kompleksnega procesa, ki najpogosteje obstaja mimo formalnih prepoznav? Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz 2003 ima med mednarodnimi pravnimi instrumenti, katerih pogodbenica je država Slovenija in za katere v njenem imenu skrbimo na Ministrstvu za kulturo, posebno mesto. V samem jedru tega dokumenta so namreč ljudje - skupnosti, skupine in posamezniki, ki svoje prakse, predstavitve, izraze, znanja in veščine prenašajo iz roda v rod, jih vedno znova ustvarjajo v odzivu na svoje okolje, v sozvočju z naravo in kulturo, iz njih črpajo svojo identiteto in pripadnost. Ni pomemben zgolj končni izdelek niti njegovo poreklo, zgodovina ali zunanji izraz. Nosilci so tudi edino zagotovilo, da bo nesnovna kulturna dediščina, ki ima zelo oprijemljive izraze in emocionalne učinke, preživela in se bo prilagajala sodobnemu času. Zato je vaša edina obveza ta, da s svojim delom nadaljujete, da znova in znova najdevate navdih in energijo, navdušujete mlade in se povezujete med seboj v lokalnem okolju, regionalno in širše mednarodno - po svojih zmožnostih in skladno s svojimi željami. S posredovanjem nesnovnih vrednot bogatite našo družbo in povezujete preteklost s prihodnostjo. K ustvarjanju pogojev za dolgoročno delo in sistemsko podporo smo zavezani na nacionalni ravni in odgovorni na lokal- nih ravneh. Kot smo zapisali tudi v nominaciji, je v prvi vrsti naše ministrstvo tisto, ki v okviru sistema varovanja dediščine financira javne zavode s področja dediščine in ustvarjalnosti - še zlasti muzeje, ki strokovno zbirajo, preučujejo, razstavljajo in interpretirajo gradivo, povezano z nesnovno dediščino, in zavod za varstvo nepremične dediščine, ki je prisoten na terenu. Ministrstvo podpira tudi dejavnosti nevladnih organizacij, strokovnih združenj in društev ter ustvarjalcev, ki se pri svojem delu inspirirajo s tradicijami, izročili in praksami. Za nemoteno delovanje in nudenje strokovne pomoči so odgovorni še drugi vladni resorji - denimo za izobraževanje - saj je poučevanje klekljanja del javnoveljavnega izobraževalnega programa, prav tako naj bi urejal status čipkarskih šol in tistih, ki se vključujejo v mrežo UNESCO šol. Nič manj pomemben ni sistem poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki obsega neformalne izobraževalne programe, poklicne standarde in poklicne kvalifikacije. V sklopu odgovornosti ministrstva, pristojnega za delo, je še urejanje statusa tistih, ki jim ukvarjanje s klekljanjem ali suhozidno gradnjo pomeni vir dohodka. Pri vseh teh vprašanjih, zelo praktične in življenjske narave, je še mnogo možnosti za izboljšanje in nanje bomo skupaj z vami seveda pozorni. Želimo si nadaljnje aktivne podpore lokalnih skupnosti v sklopu financiranja šol, društev ali skupin, rokodelskih centrov, zagotavljanja prostorov za njihovo delovanje in vključevanja nesnovne dediščine v različne turistične, promocijske ali protokolarne aktivnosti na lokalnih ravneh. S spodbujanjem medinstitucionalnega in medgeneracijskega sodelovanja, prenašanjem znanja in povezovanjem ste občine nepogrešljivi partnerji pri osveščanju in promociji pomena nesnovne kulturne dediščine. Da bi lahko država Slovenija izpolnjevala svoje mednarodne obveznosti, ki so povezane s konvencijo, predvsem spremljanje stanja enot na seznamih in periodičnega poročanja UNESCO, vas bomo prosili za razmislek in pomoč. Ob spoštovanju Minister za kulturo mag. Zoran Poznič je simbolično podelil listine nosilcem znanja »Klekljanje čipk v Sloveniji« predstavnicam čipkarskih šol in društev. Ministrstvo za kulturo RS, 4. september 2019. (Vir: fototeka Mestnega muzeja Idrija, foto: Ivana Leskovec) raznolikosti in sprejemanju razpršene organiziranosti nosilcev klekljanja namreč ugotavljamo, da bi bila komunikacija in stik z vami bistveno lažja v primeru vaše še večje povezanosti ali celo krovne organiziranosti. Le-ta bi omogočila tudi boljše povezovanje, izmenjavo znanj in dobrih praks, kot nam dokazujejo sorodni zgledi. Zato vas vljudno vabim, da je današnje druženje morda namenjeno tudi temu koraku, če se zanj odločite. Nosilci, ki ste danes tukaj kot simbolni predstavniki vseh posameznikov, ki se ukvarjajo ali so povezani s klekljanjem ali suhozidno gradnjo, ne glede na njihovo formalno prepoznavo ali vpisu v register, lahko pod določenimi pogoji uporabljate tudi UNESCO ICH logotip. Uporaba je dovoljena izključno v okviru UNESCO pokroviteljstva, ki ga vnaprej odobri general- na direktorica za posebne dogodke ali časovno omejene aktivnosti - npr. konference, kongrese, produkcije, publikacije, in to izključno v nekomercialne namene. To pomeni, da logotip ni last posamične šole, društva, občine, ne sme na označevalne table, glave dokumentov ipd., pridobite pa ga lahko denimo za svoj festival ali publikacijo. Pri tem postopku vas bodo usmerjali sodelavci iz Urada za UNESCO pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, kjer opravljajo tudi strokov-no-administrativne naloge za Slovensko nacionalno komisijo za UNESCO. Dovolite, da zaključim še z eno zahvalo. Dela na področju nesnovne kulturne dediščine si na ministrstvu brez tesnega partnerskega sodelovanja s Slovenskim etnografskim muzejem kot matično strokovno institucijo ne moremo predstavljati. Prav tako je vsak projekt nominacije skupinsko delo in kolegice iz Mestnega muzeja Idrija, Muzeja in galerij mesta Ljubljane - Mestnega muzeja, Loškega muzeja Škofja Loka, slovenskega odbora mednarodne organizacije OIDFA, Zavoda za varstvo kulturne dediščine - Območne enote Nova Gorica in Parka Škocjanske jame so tiste posameznice, s katerimi smo v odličnem sodelovanju pripravili uspešen projekt. Vsem is- krena hvala tudi za pomoč pri zasnovi današnjega sprejema in razstave, ki je znova sad kolektivnega napora. Čestitke vsem nosilcem prejemnikom listine o vpisu, hvala vsem predstavnikom lokalnih skupnosti in strokovnih institucij za udeležbo in spoštovanim kolegicam za njihov prispevek. • Pojasnilo Pričujoči prispevek je nagovor gospe Špele Spanžel, sekretarke Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo RS, na slavnostni podelitvi listin o vpisu Klekljanja čipk v Sloveniji in Suhozidne gradnje na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva ter ministrovem sprejemu za predstavnike nosilcev na Ministrstvu za kulturo 4. septembra 2019. SPELA ŠPAN Z E L, sekretarka na Direktoratu za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo RS, predstavnica ministrstva za kulturo odgovorna za Unescove kulturne konvencije in programe, članica delovne skupine in koordinatorka projekta za pripravo nominacije Klekljanje čipk v Sloveniji Matjaž Peternelj ALTERNATIVA NIČU Pregled dvaindvajsetletnega delovanja cerkljanskega mladinskega alternativnega kluba Cerkljanski mladinski alternativni klub oz. Center mladinske alternativne kulture ali na kratko C.M.A.K. Cerkno od leta 1997 deluje kot spodbujevalec aktivnega in kreativnega preživljanja prostega časa med mladimi. Poleg mentorske pomoči, posredovanja ir,formacij in nudenja prostorov za izvedbo različnih dogodkov omogoča uporabo fototemnice, likovnih ateljejev, avdio opreme, računalnika, interneta ..., pomaga pa tudi pri izvedbi projektov drugih skupin in društev. S svojimi programi skuša zadovoljiti vse kaprice: tiste, ki prisegajo na koncerte, spet druge, ki uživajo v razstavah, se plemenitijo na neformalnih izobraževanjih, širijo obzorja na potopisnih predavanjih ali filmskih projekcijah, tiste, ki se kalijo v organizaciji tematskih večerov, ali čisto neke šeste. Rojen iz entuziazma se je izmojstril v iznajdljivosti in improvizaciji, je odprt, žanrsko neomejen in politično povsem neobremenjen. Razveseli se vsakega z dobro idejo, ki bi jo rad udejanjil ali predstavil, pa tudi tistega, ki morda še ne ve natančno, kaj bi z njo, ter potrebuje le nekaj vzpodbude in podpore. Prisega na alternativo, D.I.Y. produkcijo, možnost izbire in revolucijo v glavi. Ta krajši opis, če ne kar manifest Cerkljanskega mladinskega alternativnega kluba, v nekaj odstavkih zaobjame bistvo delovanja in poslanstva že dvaindvajset let dejavnega (in občasno predvsem v lokalni skupnosti kontroverznega) društva. V letih od njegovega prvega zapisa na papir pa vse do danes je ostal praktično nespremenjen, kar bi lahko pomenilo, da so se v njem prepoznale in se še prepoznavajo skupine tako lokalnih kot na Cerkljansko priseljenih mladih iz različnih generacij oz. časovnih obdobij. Pomeni tudi, da C.M.A.K. skozi vsa leta delovanja ostaja zvest tako namenom kot ciljem, ki so sijih zadali njegovi ustanovitelji in ustanoviteljice. A ta opis, ta manifest je le vrh ledene gore. Pod gladino se namreč skriva stotnija v celoto povezanih (pa tudi nepovezanih) zgodb o neuniformiranosti, barvitosti, neobičajnosti, svojeglavosti, uporništvu in iskanju lastnega prostora pod svobodnim soncem. OD GOSTILNIŠKIH DEBAT DO MLADINSKEGA CENTRA Kot v svoji diplomski nalogi1 piše Branka Prezelj, je v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja v Cerknem, vsaj kar zadeva mladinsko kulturno udejstvovanje in življenje, vladala praznina. Po zaprtju lokalne slaščičarne in preoblikovanju nekaterih hotelskih prostorov za potrebe turizma se takratna mladina razen v gostilnah in na ulici ni imela kje družiti. Zato so mladi začeli razmišljati o ustanovitvi skupnega avtonomnega prosto- ra, kjer bi se lahko neobremenjeno družili in počeli stvari, ki jih veselijo. Povedano drugače, želeli so ustvariti odprt prostor, v katerem bi lahko deloval kdorkoli, ki je aktiven oz. kreativen na kateremkoli področju. Protagonisti in protagonistke zgodbe o ustanovitvi tovrstnega prostora so bili Nataša Bratina, Blaž Jereb, Petra Zajc in Matjaž Poženel. Razmišljali so o ustanovitvi društva, prvi korak, ki so ga naredili v tej smeri, pa je bil sestanek s takratnim županom Janezom Podobnikom. Naleteli so na odprta vrata in zagotovljeno podporo, eden izmed sklepov sestanka pa je bila organizacija okrogle mize o željah in potrebah lokalne mladine. To je vodilo v tisk prvega plakata s pozivom lokalni mladini k udeležbi na omenjenem srečanju. Dogodka, ki je potekal 5. vinotoka 1996, se je udeležila dvajseterica ljudi, vodili pa so ga prej omenjeni pobudniki. Kot predstavnik lokalne skupnosti je bil gost tudi g. Podobnik, ki je pobudo o odprtju prostorov za mlade sprejel odprtih rok. Na tej okrogli mizi so se mladi dogovorili, da za svoje dejavnosti ustanovijo društvo, kot prva lokacija, kjer bi lahko zaživel tovrsten avtonomen prostor, pa je bila predlagana klet Cerkljanskega muzeja. Kasneje so bili izdelani načrti sanacije in ureditve prostorov ter njena finančna konstrukcija, vendar se je kmalu zatem nekje zalomilo in do uresničitve te ideje iz mladim nepojasnjenih razlogov nikoli ni prišlo. Sledilo je obdobje urejanja vseh potrebnih dokumentov za ustanovitev društva, med drugim temeljnega akta, ki ga je spisala Nataša Bratina (gl. Prezelj, str. 36). Vzporedno so pričeli raziskovati možnosti za pridobitev sredstev za delovanje mladinskega centra iz različnih virov od lokalnih do državnih, kot je npr. Urad RS za mladino. Ustanovni občni zbor društva je potekal 15. svečana 1997 v prostorih Krajevne skupnosti Cerkno. Pri ustanovitvi so sodelovali večinoma tisti, ki so bili že pet mesecev prej prisotni na zgoraj omenjeni okrogli mizi. Ustanovni člani so bili Matjaž Poženel, Petra Zajc, Nataša Bra- tina, Blaž Jereb, Simon Razpet, Miha Mlakar, Bojan Likar, Bojan Tavčar, Mojca Mavri, Gregor Mezek, Andrej Mezek, David Pavlin, Martin Obid, Tilen Marinič, Katarina Štucin in Mateja Rojc. Za predsednika so izbrali Matjaža Poženela. Ob ustanovitvi C.M.A.K. še ni imel lastnih prostorov. Lokalnim mladim je omogočal udeležbo na različnih izobraževanjih v organizaciji JSKD, pomagal je pri izdaji pesniških prvencev, prve dogodke pa je izpeljal v Cerkljanskem muzeju, domu upokojencev, gasilskem domu, osnovni šoli ter takratni kinodvorani. V slednji seje ta skupina mladih tudi dobivala, medtem pa je potekal lov za prostori. Takratni župan Janez Podobnik je med letoma 1997 in 1998 organiziranim mladim dodelil prostor v desnem traktu prvega nadstropja bivšega dijaškega doma, katerega stavba je bila takrat (in je delno še vedno) v občinski lasti. Šlo je za dve bivši učilnici, ki sta se mladim kot prostor za delovanje zdeli neperspektivni, zato so se še naprej raje srečevali v takratni kinodvorani, kjer je veljal „dokaj liberalen režim - ključe so imele v glavnem vse skupine, ki so dišale po kulturi, in glede uporabe ni bilo posebnih pogojev (razen skrbi za opremo)" (gl. Prezelj, str. 38). Dobro leto kasneje so v bivši kinodvorani delujoče skupine morale zapustiti stavbo, saj so del stavbe prodali Pošti Slovenije, zgornji nadstropji pa Občini Cerkno za ureditev občinskih upravnih prostorov. S to za marsikoga sporno odločitvijo se je v stavbi prekinila tradicija kulturnega udejstvovanja, ki je tu imelo domovinsko pravico vse od njene izgradnje v prvih letih 20. stoletja. Tako je Cerkno ostalo brez edinega večjega javnega kulturnega prostora, kar mesto tare še dandanes. Izselitev iz kinodvorane je mlade prisilila k ponovnemu ogledu prostora v bivšem dijaškem domu, katerega ključ so še vedno imeli. Ogledali so si ga sredi noči, po enem izmed koncertov, in takrat se jim ni več zdel tako omejujoč kot prej. Idej, kako urediti prostore, se je kar naenkrat nabrala polna bera, zagona pa je bilo tudi precej. Prostore so z lastnimi rokami in idejami Stari dijaški dom, C.M.A.K.-ovo domovanje med letoma 1999 in 2006. (Vir: arhiv C.M.A.K., foto: Small but dangers) obnovili ter opremili v dobrih treh mesecih, nakar je 26. rožnika 1999 sledilo uradno odprtje C.M.A.K.-a kot prostora, torej Centra mladinske alternativne kulture. Kot piše Branka Prezelj, je bilo odprtje po besedah takratnih akterjev in akterk res uspešno, „saj je bilo tam praktično celo Cerkno, vse generacije in se je videlo, da je prebivalstvo Cerknega res zaživelo s tem, z novostjo". Trak je prerezal Danilo Hvala, ki je bil zaslužen za poslikavo hodnika.2 V pravkar obnovljenih prostorih je potekala razstava tako ali drugače ustvarjalnih Cerkljanov in Cerkljank, ki so v C.M.A.K. prinesli svoje izdelke od fotografij do kipcev; brali so tudi poezijo in prozo. Na dvorišču je potekal koncert domačih zasedb Kar Češ Brass Band in Tequila Sunrise. IZ ENE ZAČASNE REŠITVE V DRUGO Od odprtja prvih „lastnih“ prostorov leta 1999 je mladina, dejavna v C.M.A.K.-u, nadaljnjih slabih sedem let delovala v stavbi starega dijaškega doma. Prva leta so bili brez kurjave, kar je pozimi povzročalo nešteto problemov oz. nemogoče razmere. Kasneje so se s takratnim županom Jurijem Kavčičem uspeli dogovoriti, da so prostore priklopili na šolsko kotlovnico. Počasi so prostore začeli širiti: poleg celotnega desnega trakta v prvem nadstropju so prevzeli še prostore za skladišče in arhiv, dobili pa so tudi dovoljenje za uporabo in upravljanje s prostori menze v kleti. Poleti 2003 so zasedli še nadstropje višje, kjer so uredili galerijsko-ateljejske prostore z imenom „Če na bi blu to zaflikanu, bi bla to lukne". V tem obdobju je C.M.A.K. s pomočjo razpisov Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Občine Cerkno načrtno nabavljal tehnično opremo, potrebno za lastno delovanje ter aktivnosti drugih organizacij in skupin. Med drugim je tako kupil fotografsko, video ter avdio opremo, ki so jo s pridom začeli uporabljati nadobudni glasbeniki, navdušenci nad elektronsko glasbo. Avdio oprema in prostori za mlade so botrovali nastanku kolektiva Smoke In, ki je kasneje v Cerknem organiziral zabave z elektronsko glasbo, nastopal po večjih tovrstnih festivalih, pod okriljem C.M.A.K.-a pa tudi izdajal zgoščenke s svojimi glasbenimi stvaritvami. Čeprav je C.M.A.K. kot prostor v tem času rasel, je število aktivnih mladih zaradi različnih okoliščin upadalo. A tisti, ki so ostali, so postavili „močne temelje na področju mladinske kulture za naprej. To so bila leta, ko so se namreč nekatere stvari na področju kulture, mladinskega dela ipd. v Cerknem pojavljale na novo" (Prezelj, str. 40). Leta 1998 je bila na primer ustanovljena malonogometna ekipa, z letom 2001 so začeli z izdajanjem nosilne publikacije Irformator, prej omenjena galerija pa je še nadgradila in razširila delovanje na področju sodobne likovne umetnosti. V začetku tisočletja je C.M.A.K. kot ena prvih organizacij v Sloveniji pridobil status mladinskega centra, ki ga ima še dandanes, v sodelovanju z drugimi, večinoma samoniklimi mladinskimi centri pa je soustanovil Mrežo MaMa, mrežno organizacijo mladinskih centrov in zagovornico njihovih interesov. Poleg tega mu je Občina Cerkno leta 2005 podelila Bevkovo nagrado za “dolgoletno širjenje alternativnih možnosti izrabe prostega časa mladih na Cerkljanskem”. Vzpostavljanje klubskih prostorov v Tinčkovi bajti, poletje 2006. (Vir: arhiv C.M.A.K., foto: Blaž Jereb) Zadnje obdobje pred izselitvijo iz prostorov bivšega dijaškega doma je bilo za dejavne mlade v C.M.A.K.-u težko. Veliko se jih je namreč selilo v Ljubljano in druge večje kraje, le malokrat pa so se tudi vrnili, kar je pomenilo manjši priliv mladih obiskovalcev in uporabnic ter posledično novih akterjev in akterk. Poleg t. i. bega možganov so se takratni nosilni hrbti3 soočali še z izgubo prostorov brez prave alternative. Vsem tem izzivom navkljub je C.M.A.K. nadaljeval s programom in dejavnostmi, aktivno pa je tudi iskal in usposabljal podmladek, ki je kazal potencial za nadaljevanje Cmakovih aktivnosti. Začetek leta 2006 je prinesel že nekaj časa pričakovano izselitev iz prostorov bivšega dijaškega doma. To se je zgodilo dobesedno čez noč, saj tam delujočim nihče ni konkretno povedal, do kdaj naj izpraznijo prostore oz. kdaj točno se bo pričela prenova stavbe. To pomanjkanje komunikacije s strani Občine Cerkno je med mladimi povzročilo nemalo frustracij in jeze. Poleg C.M.A.K.-a so se bila prisiljena izseliti tudi druga tam Tinčkova bajta, C.M.A.K.-ovo domovanje med letoma 2006 in 2019. (Vir: arhiv C.M.A.K., foto: Maljaž Peternelj) dejavna društva in neformalne skupine od glasbenikov do fan-zinarjev in drugih. Sušca 2006 so v C.MA.K.-u izdali posebno številko Informatorja, v katerem so objavili razmišljanja posameznikov in posameznic od blizu in daleč o pomenu mladinskih in kulturnih dejavnosti za lokalno skupnost. Svoje razmišljanje je prispeval tudi avtor tega prispevka. Zapisal je: „[Bivši dijaški dom] je že nekaj let, predvsem pa v zadnjih dveh letih, pokal po šivih od mladinske ustvarjalnosti, čeprav za to ni vedelo (ni hotelo vedeti?) kar precej naših sokrajank in sokrajanov. Zdaj pa ga ne bo več - vsaj ne za mlade ustvarjalce. Sobe bodo baje namenjene turistom, ki kajpak dišijo po potiskanem papirju, ki sliši na ime denar, ne pa nezaslužkarskim puncam in fantom, od katerih pa puhti »le« duh po ustvarjanju - in želji, da bodo lahko z le-tem nadaljevali v kakih drugih primernih prostorih ... Upa(j)mo na najboljše!"4 C.M.A.K. se je po nekaj mesecih brezprostorja, zgodaj poleti leta 2006, preselil v stavbo le nekaj sto metrov proč od bivšega dijaškega doma. Nov, zopet začasen dom, ki ga je v dogovoru z lastnikom, Hotelom Cerkno, priskrbel takratni župan Jurij Kavčič, je dobil na Bevkovi ulici 11, v t. i. Tinčkovi bajti. Tam naj bi ostal največ pet let... NOVI PROSTORI, NOVE SILE, NOVE PERSPEKTIVE S selitvijo v Tinčkovo bajto se je za C.M.A.K. začelo novo obdobje. Prostorska selitev je bila namreč za marsikoga ključnega pomena za njegovo ali njeno vez s klubom (Prezelj, str. 42). To pomeni, da brez selitve verjetno ne bi prišlo do tako nenadnih sprememb v kolektivu, ampak bi bila menjava boj počasna in postopna. Ob prevzemu in vselitvi v Tinčkovo bajto je zlasti s fizičnimi deli pričela nova ekipa mlajših, ki je bila polna entu-ziazma in svežih idej. Med obnovo so se ekipi pridruževali vedno novi mladi, ki so pomagali pri delu in se s tem učili novih veščin. Listopada 2006 je na primer v uvodniku Informatorja eden od aktivistov zapisal: „Vendar pa, vsaj meni osebno, če zdaj pogledam nazaj, niti ni več tako žal, da je do te izselitve prišlo, kajti s tem sem več pridobil kot pa izgubil: med vsemi temi dnevi, tedni in meseci, ki smo jih prebili v Tinčkaw bajt, da bi prenovili naše nove prostore, sem pridobil toliko novega znanja in izkušenj, tako glede načina dela kot tudi medsebojnih odnosov, ki jih verjetno ne bi mogel nikjer drugje. In upam si trditi, da še zdaleč nisem edini."5 Čeprav je morala nova ekipa pričeti na istem mestu kot prejšnja - torej pri izgradnji funkcionalnih in kar se da domačih prostorov -, je to mlade tesneje povezalo, kot bi jih, če bi prevzeli že urejene prostore. To je bil tudi trden temelj za nadaljnje delovanje in nadgradnjo C.M.A.K.-a. Po vzpostavitvi primernih prostorov za delovanje kluba so nove sile pričele z organizacijo raznolikih dogodkov, medtem ko je prva generacija še vedno skrbela za vodenje kluba v birokratskem smislu in bdela nad njegovim delovanjem. Dobro leto kasneje, ko je druga generacija pridobila dovolj znanja za samostojno vodenje organizacije, je prišel čas za izvolitev novega vodstva. Za predsednika je bil izvoljen Matjaž Peternelj, podpredsednik/tajnik je postal Simon Kenda in podpredsednica Branka Prezelj.6 Trdnost in tesna medsebojna povezanost aktivnih mladih v C.M.A.K.-u sta omogočali, da je njegov program kmalu dosegel nivo iz obdobja v starem dijaškem domu. Še več, svoje delovanje je na več področjih nadgradil, najsi bo to radijska oddaja Alterlca, oblikovana v sodelovanju s Primorskim valom, ali projekti, ki so z leti postali mednarodno prepoznavni.7 C.M.A.K. je na primer prvi v občini na Cerkljansko privabil mednarodne prostovoljce in prostovoljke (skozi leta se jih je nabralo več deset), ki so sodelovali pri izvedbi tabora Karajžewc; prvi je s pomočjo evropskih sredstev realiziral tudi polletno bivanje in delovanje tuje EVS8 prostovoljke na Cerkljanskem. Z boljšim dostopom do svetovnega spleta in zlasti s pojavom družbenih omrežij ter vse večje mobilnosti mladih se je mednarodna prepoznavnost C.M.A.K.-a - tudi po zaslugi dobrega programa - še dodatno povečala, kar je v klub in Cerkno pripeljalo še več popotnikov in popotnic z vseh kontinentov, od katerih jih je nekaj za vedno ostalo povezanih s Cerknim. Rast obsega programa in dejavnosti (uradne ure, birokracija) je pripeljala do večje profesionalizacije delovanja, saj na prostovoljni bazi vsega ni bilo več moč pokrivati. Zato smo več let zapored kandidirali in uspešno pridobili javna sredstva ZRSZ za zaposlitve preko programa javnih del. V letih od 2011 do 2013 je bil vsako leto za določen čas (in brez podpore Občine Cerkno) zaposlen en mladinski delavec oz. delavka, istočasno ter v letih kasneje pa je bila v C.M.A.K.-u zaposlena še ena oseba za polovični delovni čas. Tu velja omeniti še, da se je preko Centra za socialno delo C.M.A.K. vključil v programe družbeno koristnih del in s tem pomagal številnim socialno ogroženim osebam (nezaposleni, prekarno zaposleni ...)• Leta 2011 je prejel nagrado Naj NVO v UE Idrija, ki jo podeljuje regijsko stičišče NVO Bit Planota. Ker je prej omenjena Mreža MaMa po mnenju marsikaterega nosilnega hrbta prenehala zastopati interese samoniklih prizorišč, se je C.M.A.K. povezal s podobno mislečimi v Ustanovi nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon (UPB). V sodelovanju z njo je izpeljal številne projekte v Cerknem in drugih slovenskih krajih ter v tujini. Takratni predsednik C.M.A.K. -a Matjaž Peternelj je nekaj časa vodil tudi kolektivno pisarno UPB, kar je okrepilo C.M.A.K.-ovo prepoznavnost v slovenskem prostoru. Leta 2012 je pri UPB izšla knjiga Na trdna tla - brezsramni pregled samoniklih prizorišč in premislek nevladnega polja avtorja dr. Rajka Muršiča, v kateri je cerkljanski mladinski center dobil svoje poglavje. To je bilo prvič, da je bil C.M.A.K. tako obširno predstavljen v knjižni izdaji. Istega leta je Cerkljanski mladinski alternativni klub pri Ministrstvu RS za šolstvo in šport pridobil status organizacije v javnem interesu na področju mladine. Tudi v tem primeru je bil eden prvih mladinskih centrov v Sloveniji, ki so pridobili ta status. Med odmevnejše pridobitve v tem obdobju spada galerija Križišče, odprta konec kimavca 2014. Galerija je bila pomembna pridobitev tako za mladinski center kot za sam kraj, saj je bila - in v času pisanja prispevka še vedno je - edina galerija v pravem pomenu besede na Cerkljanskem. Odprtje tega prostora je v C.M.A.K.-u okrepilo tisti del programa, ki je bil v preteklosti že močan, a je z izselitvijo iz bivšega dijaškega doma upadel zaradi izgube tamkajšnje galerije in ateljejev, saj je s tem izgubil oz. omejil svoje možnosti za predstavljanje umetnikov in umetnic. Po desetletju aktivnega oblikovanja kulturne in mladinske krajine se je druga cmakovska generacija počasi začela umikati iz ospredja, njeno mesto in s tem vodenje cerkljanskega mladinskega centra pa je uradno konec svečana 2016 prevzela mlajša ekipa. Kot predsednica je bila izvoljena Maruša Lipušček, podpredsednik je postal Blaž Švigelj, tajnica pa Asia Poženel.9 Dobro leto kasneje, v začetku velikega travna 2017, se je Maruša Lipušček od svoje predsedniške funkcije poslovila, njeno mesto pa je prevzel še mlajši Matic Rijavec. Po mesecih mirovanja je bila to dobrodošla sprememba za klub, predvsem pa klic k strnjenju vrst aktivnih posameznikov in posameznic. Leto ali dve prej, ob umiku t. i. druge cmakovske generacije, se je namreč v C.M.A.K.-u začela ponavljati zgodba izpred dobrega desetletja (iz obdobja starega dijaškega doma). Število aktivnih je iz različnih, predvsem osebnih razlogov začelo občutno upadati, priliv novih sil pa je bil malenkosten. To je vodilo v zmanjšano perspektivnost, pesimizem ter upad zagona med nosilnimi hrbti, kar je botrovalo manjši pestrosti ter številčnosti dogodkov in aktivnosti napram letom poprej. Poleg tega se je v tem obdobju pojavila še ena podobnost s stanjem duha v starem dijaškem domu. Na vrata Tinčkove bajte je namreč po enajstih letih “začasnosti” konec leta 2017 začela trkati resna grožnja z izselitvijo, ki bi lahko C.M.A.K. pahnila v brezdomstvo. Grožnja je aktivne v mladinskem centru še dodatno obremenila, vendar se niso dali: aktivno so iskali nove prostorske rešitve, pri tem pa so po svojih močeh nadaljevali s sicer pestrim in raznolikim programom, ki je v Cerkno tudi tokrat privabil večje število domačih in mednarodnih ustvarjalcev in ustvarjalk, pa tudi popotnike in popotnice. LJUBO DOMA, KDOR GA IMA Prvega grudna 2017 je Občina Cerkno od Hotela Cerkno, lastnika stavbe na Bevkovi ulici 11, v kateri je od leta 2006 domoval Center mladinske alternativne kulture, prejela obvestilo o prekinitvi najemne pogodbe ter poziv k izpraznjenju stavbe do konca svečana 2018. Občina je C.M.A.K. o tem obvestila slabe tri tedne kasneje, natančneje 19. grudna 2017. Le tri dni po tem obvestilu je, kot v videointervjuju pove predsednik Matic Rijavec,10 v prostorih občinske uprave potekala seja, na kateri pa ta problematika ni bila niti omenjena, ker se po Rijavčevih besedah županu Juriju Kavčiču to ni zdela dovolj pomembna tema. Tridesetega grudna je C.M.A.K. podal prvo uradno izjavo o zahtevani izpraznitvi, ki je bila pravzaprav javno objavljeno pismo svetnikom in svetnicam Občine Cerkno,11 na njihove naslove poslano dan prej. Novica o zahtevani izselitvi C.M.A.K.-a iz Tinčkove bajte se je hitro razširila in na Cmakov naslov so začela prihajati sporočila solidarnosti iz Slovenije in tujine. Vprašanje njegove prihodnosti se je v prvih dneh leta 2018 pojavilo v vseh lokalnih in večjih medijih, ki pokrivajo celoten slovenski prostor. Dober teden dni pozneje je v medije prišla novica, da je Hotel Cerkno napovedano rušenje odložil za leto dni. Ta odlog smo v C.M.A.K.-U pozdravili, hkrati pa smo Občini Cerkno dali vedeti, da moramo s skupnimi močmi - po dvaindvajsetih letih začasnosti in skorajda treh selitvah - končno najti novo in seveda trajno rešitev prostorske problematike; ne le za mladinski center, temveč tudi za druga kulturna in mladinska društva v Cerknem. C.M.A.K. si namreč že vse od svoje ustanovitve leta 1997 prizadeva, da bi mladinske aktivnosti dobile ustrezno mesto in priznanje v lokalni skupnosti, kar seveda nujno vključuje trajno prostorsko rešitev mladinskega centra ter stalno proračunsko postavko. Kot piše Branka Prezelj, je bil C.M.A.K. “zamišljen kot mladinski center z osnovnim ciljem pridobiti trajno prostorsko rešitev za delovanje različnih društev, neformalnih skupin in posameznikov, samo jedro, formalno registrirano kot društvo C.M.A.K. pa bi delovalo v funkciji upravljavca prostorov, koordinatorja programov, lastne produkcije, organizatorja socialno-družbenokritičnih vsebin, mednarodnega sodelovanja in drugih tem, ki jih ostala društva ne pokrivajo” (Prezelj, str. 37). V času pred napovedanim rušenjem stavbe na Bevkovi 11 smo nadaljevali z iskanjem novega domovanja za C.M.A.K. Poleg iskanja primernih prostorov in komuniciranja z lastniki potencialno primernih stavb smo komunicirali tudi z lokalnimi oblastmi in lastnikom stavbe na Bevkovi 11. Napisali smo besedilo o potrebi po stalnih prostorih, ki je bilo listopada 2018 objavljeno v publikaciji Puštar Tinčk, naslednici Ir.formator-ja.12 To obdobje je zaradi vse večjih pritiskov in spopadanja z, kot seje zdelo, brezizhodno situacijo med aktivne mlade prinašalo vse večja trenja in pesimizem. Nekateri mladi so obupali in so se od C.M.A.K.-a oddaljili, tisti, ki so ostali, pa so se začeli soočati še z lastno izgorelostjo. Klub je bil praktično na dnu, zato je s strani še dejavnih mladih ponovno prišel poziv k strnjenju vrst vseh Cmakovcev in Cmakovk. Nanj so se odzvali starejši, v preteklosti aktivni posamezniki in posameznice, ki so pomagali prebroditi najhujše obdobje. Tako se je Cmakov program nadaljeval, iskanje novega doma pa tudi. Tega smo po ogledu več praznih stavb videli v “Palkovi hiši” v središču Cerknega, kjer bi se nam pridružili tudi lokalni taborniki in KUD Cerkno. Vselitvi so se uprli potencialni sosedi in sosede iz bližnjega stanovanjskega bloka ter okoliških hiš, kar je pripeljalo do na župana naslovljene peticije, ki pa kljub našim prizadevanjem nikoli ni bila dana na vpogled javnosti. Mladinski center je potencialne sosede kljub temu želel povabiti v še stoječo Tinčkovo bajto, jim predstaviti program in aktivnosti ter se z njimi pogovoriti o morebitnih pomislekih. To pobudo so “ugrabili” v Odboru za družbene in društvene dejavnosti Občine Cerkno in pozneje sklicali srečanje s prebivalci in prebivalkami mestnega centra v prostorih občinske uprave. Srečanje je bilo po besedah večine vpletenih katastrofalno, saj je šlo predvsem za izraz starih frustracij, povezanih z Sestanek za festival Cmakajne. (Vir: arhiv C.M.A.K., foto: Jani Peternelj) življenjem v središču mesta, mladi pa so v tej zgodbi potegnili kratko. S tem je bila usoda mladinskih dejavnosti v “Palkovi hiši” zapečatena, zato smo se zopet podali v iskanje novih prostorov. Hotel Cerkno je deložacijo in rušenje stavbe še zadnjič prestavil za pol leta, do konca velikega srpana 2019. V tem času je C.M.A.K. na novoizvoljene lokalne odločevalce in odločevalke naslovil več predlogov za rešitev prostorske stiske, vendar so vse zavrnili. Župan Gašper Uršič in podžupan Domen Uršič sta v souporabo ponudila prostore v Večnamenskem centru Cerkno, čeprav smo jima nemudoma dali vedeti, da niso primerni za izvajanje javno odprtih programov mladinskega centra. Poleti 2019 je nato C.M.A.K. našel primerno stavbo na ustrezni lokaciji, ki jo je lastnik pripravljen prodati. Predstavniki mladinskega centra so priložnosti oživitve širšega mestnega jedra, ki bi jih prinesla selitev na novo lokacijo, predstavili občinskemu Odboru za družbene in društvene dejavnosti. Članice in člani so zamisel ocenili kot korak v pravo smer, vendar v času Gledališka igra “Biblija”, Dejmo stisnt teatr, 2001. (Vir: arhiv C.M.A.K., foto: Blaž Jereb) pisanja prispevka še ni znano, ali bodo odločevalci predlog potrdili in s tem končali dobri dve desetletji trajajočo borbo mladih za pridobitev trajnih avtonomnih odprtih prostorov. “Ml IMAMO SE FAJN, PA ČE VAM PRAV JE AL’ NE” C.M.A.K. kot društvo in mladinski center je v svoji zgodovini doživel tako mirna kot turbulentna obdobja, a v vsem tem času nikoli ni zares miroval: od ustanovitve pa vse do danes je namreč izpeljal več kot 200 delavnic, 165 filmskih projekcij, 40 gledaliških predstav, 110 klubskih večerov, 360 koncertov, 130 predavanj, 90 razstav ter 30 recitalov poezije, skupno torej več kot 1.125 dogodkov. Izpeljal je 21 edicij festivala Cmakajne, 12 taborov Karajžewc, 18 malonogometnih turnirjev, 10 celoletnih glasbenih ciklov CMAKoncert in 7 festivalov Deuje babe, petnajstkrat pa je sodeloval tudi pri izvedbi Klubskega maratona Radia Študent. Več kot desetletje je v centru Cerkna Koncert skupine Ikeebo, ene od mnogih domačih zasedb, ki so Odprtje razstave domačinke Erike Razpet v galeriji Križišče, nastopile v C.M.A.K.-u, september 2007 (Vir: arhiv C.M.A.K., foto: november 2015 (Vir: arhiv C.M.A.K., foto: Matjaž Peternelj) Blaž Jereb) (ali v lastnih prostorih) organiziral Cmakov štant, prodajno razstavo produktov lokalnih ustvarjalcev in ustvarjalk. Prav tako je prvi v Sloveniji organiziral Stoparski maraton kot opozorilo na okoljsko problematiko, ki je doživel šest izvedb, kot odgovor na beg možganov pa je v klubu Gromka na ljubljanski Metelkovi več let organiziral Žur cerkljanskih nomadov in sodeloval na Škisovi tržnici v Ljubljani. Dvajset let je v njegovih prostorih gostoval klubski večer Dan republike, osem let pa prav tako klubski večer Nazaj u cajt, medtem ko je več kot desetletje dvakrat do trikrat tedensko v OŠ Cerkno organiziral vadbo aerobike in pilatesa. C.M.A.K. se lahko pohvali tudi z bogato lastno produkcijo. Ta poleg mesečnika Irformator obsega na oder postavljena pesniška recitala Mateja Jurmana in Manje Obid,13 izdajo zbirke pesmi Berta Peternelja, ene številke časopisa Cmakauc, treh številk fanzina Srboritež, pomagal pa je tudi pri izdaji pesniških zbirk Manje Obid in Petre Platiše ter vsem poznanega Sigačana. Na avdio področju je produciral in izdal pet kom- pilacij hišnega glasbenega kolektiva Smoke In, več let pa je na radiu Primorski val urejal in vodil oddajo o mladinski alternativni kulturi Alterlca. V lastni produkciji je izpeljal lepo število otroških in likovnih delavnic, organiziral jezikovne tečaje za odrasle, sodeloval v projektu Simbioza za računalniško opismenjevanje starejših, pri projektu Igraj se z mano za socialno integracijo otrok s posebnimi potrebami itd. Posnel, produciral in izdal je več kot 60 kratkih videov, od katerih so najbolj znani filmi Podelitev Bevkovih nagrad (2005), Ta glaunu pr pustu (2009) in Poplava kulture (2014). Sam C.M.A.K.-a ali pa njegovi projekti so bili navdih za filmarke14 izven lokalne skupnosti oz. tujine. Med vizualno produkcijo spadata tudi Gledališče Žarnica, ki je, tako kot prej omenjeni filmi, gostovala širom slovenskega klubovja, ter glasbeno-vi-zualni projekt Kam©. Na vseh področjih pa je pomagal tudi drugim društvom ter neformalnim skupinam. Vsa leta je s prostovoljnim delom skrbel za dežurstva in men- torstva, s čimer je omogočal javno odprt mladinski center, v katerega lahko vstopi vsak ne glede na to, ali je član društva ali ne, uporablja opremo, zaprosi za pomoč pri izpeljavi svojih zamisli itd. Pri tem je vzpodbujal pomen sprejemanja različnosti, medsebojnih dogovorov in družbeno-kritičnega razmišljanja. V nasprotju z mnogimi prostori za mlade po državi, ki so podaljšana roka lokalnih politik in mlade institucionalizirajo v samoumevnost družbene korektnosti, samoniklost C.M.A.K. -a pomeni tudi to, da mladim kaže pomen zdrave presoje, pre-izpraševanja o družbeni realnosti in (samo)refleksije. Tekom svojega delovanja je z izkušnjami in znanjem opremil marsikaterega mladca ali mladenko in tako ustvaril bazen, iz katerega so pomoč (kasneje) črpale druge organizacije. V C.M.A.K.-u je na primer svojo kariero začel tandem Small but dangers, večletni Cmakov podpredsednik Simon Kenda je postal direktor zavoda Jazz Cerkno, precej jih je svoja znanja, pridobljena z aktivnostjo v Cmaku, izkoristilo pri svojem delovanju v drugih okoljih, tudi v tujini. Ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je vsa leta plemenitil sredstva lokalne skupnosti, saj je prek različnih državnih in evropskih razpisov v lokalno okolje prispeval precejšnji delež. Vse to je bilo izvedeno s pomočjo nepreštetih prostovoljnih ter le redko in malo plačanih ur, kar pomeni predvsem, da gonilo za izvajanje programa ni denar ali lastna materialna korist, temveč predvsem idealizem in želja po sooblikovanju življenja v eni izmed lokalnih skupnosti pod Poreznom. To strast so prepoznali tudi lokalni, regionalni, nacionalni in zamejski mediji. C.M.A.K. - in s tem Cerkno - se je namreč v omenjenih medijih pojavil v vsaj 230 objavah. Kaj vse te številke pomenijo, sploh za majhno občino, kot je Cerkno, je težko reči. Kot je težko reči, kaj C.M.A.K. pomeni lepemu številu mladih, ki so v preteklih dvaindvajsetih letih v klubu počeli različne stvari, predvsem pa se neobremenjeno družili ter preko dela in neumornega debatiranja oblikovali tako sami sebe kot svojo skupnost. Čeprav je najpomembnejše stvari težko izmeriti in nemogoče opredeliti s količinskimi merili, je nekaj povsem jasno: alternativa niču je uspela. S Opombe 1 Branka Prezelj: “Kultura, prostor, identiteta: Cerkljanski mladinski alternativni klub” (Fakulteta za humanistične študije Koper, 2011, Koper) 2 Fotografije poslikave so še vedno na voljo na spletišču rutars.net, točen naslov je http://rutars.net/sr_01_stefan_rutar/ sr_2200_crkdogodki/sr_2205_danilocmak/ index.htm 3 Izraz „nosilni hrbti" je prvi skoval dolgoletni mladinski in kulturni delavec Marko Brecelj, opisuje pa osebe, ki za delovanje in obstoj neke organizacije v nekem obdobju naredijo največ, ne glede na to, ali so na vodstvenih položajih ali ne. 4 Celotna kolumna je dostopna na povezavi: http://cmakcerkno.net/umna-kolumna-2-o--dijaskem-domu-leglu-zla-in-ustvarjalnosti/ 5 Celoten prispevek je moč prebrati na povezavi: http://cmakcerkno.net/umna--kolumna-o-zacetkih-v-tinckovi-bajti/ 6 Za člane predsedstva so bili izvoljeni še Janez Bevk, Damjan Obid in Janoš Lampič. Nadzorni odbor so sestavljali Nataša Bratina, Blaž Jereb in Tjaša Jurman. V disciplinsko komisijo pa so bili imenovani Petra Platiše, Gregor Maraž in Aljaž Močnik. 7 Kimavca 2019 je bil na primer festival Deuje babe, ki poteka od leta 2013, nagrajen z European Youth Culture Award. Glej: https://eycablog.respekt-stiftung.de/ en/2019/09/06/die-preistraeger-2019/ 8 EVS je kratica za Evropsko prostovoljsko službo. 9 V predsedstvo so bili izvoljeni Zala Lampič, Gregor Prezelj in Žiga Arhar, v nadzorni odbor pa Matjaž Peternelj, Tjaša Jurman in Matic Rijavec. Disciplinsko komisijo so po novem sestavljali Andraž Moravec, Žan Obid in Meldin Hujič. 10 Video z naslovom “Pri CMAKu na obisku” je posnel kolektiv Komunal.org iz Ljubljane, ogledati pa si ga je moč na povezavi https://youtu.be/r6KmEz55GUc 11 Izjavo je moč prebrati na povezavi http:// cmakcerkno.net/izselitev-mc-c-m-a-k-cer-kno/ 12 Tekst je dostopen na naslovu http://cmak-cerkno.net/izsla-je-nova-stevilka-pustar-jan-tincka/ 13 Recitala sta potekala v koprodukciji s KUD Cerkno. 14 O C.M.A.K.-u sta bila s strani avtoric iz tujine posneta dva krajša dokumentarca DIY in Cerkno (2009) in Ni prostora za nas (2019). Viri Prezelj, B., 2011. Kultura, prostor, identiteta: Cerkljanski mladinski alternativni klub. Koper, Fakulteta za humanistične študije Koper, 77 str. — Spletišče C.M.A.K. Cerkno - Na vlažni strani Zapoške. URL: cmakcerkno.net (citirano septembra 2019) — Pri CMAKu na obisku (Videoposnetek). 2018. Ljubljana, Komunal.org. URL: https://youtu.be/r6KmEz55GUc MATJAŽ PETERNEL J iz Cerknega je po duši panker, na lokalni kulturni sceni pa je kot multipraktik aktiven od svojega šestnajstega leta. Soustvarjal je publikacijo Sigačan (1999-2009) ter bil nosilni hrbet družbenokritičnega 'zina Srboritež (2005-2007). Nastopil je v vsaj šestih filmih lokalne in tuje produkcije, kot soavtor pa se je podpisal pod en filmski izdelek. V mladinskem centru C.M.A.K. je na številnih področjih aktiven več kot 15 let, od tega mu je predsedoval 8 let. V C.M.A.K.-u trenutno občasno deluje kot organizator, predvsem pa kot mentor mlajšim puncam in fantom. Pričujoči članek je spisal ob tovariški podpori Nataše Bratina, Janje Hiti, Tee Hvala, Simona Hudolina, Simona Kende in Katarine Štucin. Mitja Zelene IDRIJSKA KOŠARKA PRAZNUJE 50 LET Bilo je jeseni leta 1969. V priljubljeni idrijski gostilni Kanon so se sestali Rado Vehar, Julij Kržišnik, Marjan Vončina, Henrik Mohorič, Pavle Vidič, Franko Pellis in Stane Fink ter neformalno ustanovili Košarkarski klub Idrija. Ustanovitev kluba je bila logična posledica skupne želje fantov, ki so se družili na igrišču na Prejnuti in veliko ur preživeli z metanjem žoge na koš, ki je bil pritrjen na kostanj v skrajnem severnem delu parka. Njihova želja, igrati pravo košarkarsko tekmo, se je uresničila 25. oktobra 1969, ko so se v Športnem centru pomerili z moštvom ŠŠD Merkur iz idrijske gimnazije in zmagali z rezultatom 62 : 47. S tem dogodkom je bil zaznamovan začetek organiziranega igranja košarke v našem mestu. V Košarkarskem klubu Hidria, ki danes nadaljuje tradicijo svojih predhodnikov, so se odločili, da je potrebno spomin na dogodke izpred petdesetih let primerno obeležiti in s tem pokazati spoštovanje do vseh ljudi, ki so skozi različna obdobja na razne načine pomagali, da se je ta prelepa športna igra pod koši v našem mestu ohranila do današnjih dni. Lansko jesen je Darko Vidič s podporo predsednika kluba Dušana Lapajneta v klubskih prostorih v stari osnovni šoli zbral ekipo, ki je na rednih sestankih začela sestavljati program praznovanja 50-letnice. Poleg Vidiča smo bili člani ožjega organi- zacijskega odbora še Bogdan Rupnik, Klavdijo Kržišnik, Darko Viler, Sašo Kavčič, Renato Leoni in Mitja Zelene. Osnovna ideja je bila, da bi praznovanje raztegnili skozi celo leto in vanj vključili več dogodkov. Želja je bila tudi, da bi izdali publikacijo, v kateri bi bili zapisani glavni zgodovinski dogodki, ki so zaznamovali idrijsko košarko, in bi kot trajni pisni vir ostali našim zanamcem. Prvi dogodek v okviru praznovanja se je odvijal že v začetku decembra 2018, ko je bil KK Hidria izbran za organizacijo enega izmed slovenskih turnirjev Basket 4 Kids (B4K) za dečke, stare do 13 let. Omenjeno tekmovanje zadnja leta organizira televizija Šport Klub v vseh državah nekdanje Jugoslavije in je namenjeno popularizaciji košarke med mladimi ter njihovemu druženju z vrstniki iz drugih krajev. Format tekmovanja v Sloveniji je tak, da povabilo prejme le 16 ekip, ki tekmujejo na štirih polfinalnih turnirjih, s katerih se zmagovalci uvrstijo na zaključni turnir. V Idriji so se poleg domačinov med sabo pomerile ekipe iz Ajdovščine, Ilirske Bistrice in Sežane, ki si je na koncu z enakim številom zmag kot Idrija zaradi zmage v medsebojni tekmi zagotovila nastop na turnirju najboljše četverice v Sloveniji. Tekme s turnirja v Idriji je prenašala tudi televizija Šport Klub, Idrija pa je ob tem dobila možnost predstavitve kraja in priprav na bližajoče praznovanje 50. obletnice. Gost turnirja v Idriji je bil med drugim Erazem Lorbek, nekdanji vr- hunski košarkar, ki je pustil velik pečat tako v evropski klubski košarki (Barcelona, CSKA) kot v slovenski reprezentanci. Ker ima tudi sam otroke podobne starosti, ki igrajo košarko, je kot ambasador tekmovanja B4K nedvomno znal dati prave nasvete tudi našim mladim košarkarjem. Spomladi 2019 je bil določen termin osrednje prireditve in grobi plan, po katerem bi v dvodnevni izvedbi naredili najprej slavnostno akademijo s predstavitvijo publikacije, nato pa bi na športnem igrišču za Modro dvorano pod koši zbrali različne generacije idrijskih košarkarjev. Ker so do konca maja ostali le še trije meseci, je bilo potrebno pospešeno začeti z aktivnostmi, še posebej z iskanjem virov za publikacijo. Čeprav je spomin na dogodke pod koši med nekdanjimi košarkarji še kako živ, smo kar nekaj časa iskali osebo, ki bi vse te dogodke predstavila v pisni obliki. Vlogo osrednjega pisca je k sreči prevzel nekdanji kustos Mestnega muzeja Idrija zgodovinar Darko Viler, ostali člani ožjega organizacijskega odbora pa smo si razdelili različna zgodovinska obdobja, znotraj katerih smo iskali dodatne vire in jih posredovali Darku, ki je začel pisati zgodbo. Sam sem se odpravil k mami na podstrešje, kjer hranim dragocene spomine na obdobje, ko sem bil tudi sam del košarkarske zgodbe, najprej kot igralec, nato pa kot športni novinar. Ko sem začel pregledovati stare izrezke iz dnevnega časopisja in različnih revij, priznanja za športne dosežke in druge predmete, ki smo jih prejeli pri svojem udejstvovanju, so na dan privreli močni spomini. Vsem je bilo skupno predvsem to, da sem skozi njih podoživljal povezanost s soigralci, trenerji, navijači, poslušalci in mnogimi drugimi ljudmi, s katerimi sem delil svojo pripadnost košarki in idrijskemu klubu. Skupaj smo ostali tako v zmagah kot v porazih in kakor je vsak izmed nas podaril del sebe idrijski košarki, tako je košarka v veliki meri zaznamovala naše življenje. To mi je dan pred prireditvijo čustveno potrdil Klavdijo Kržišnik, verjamem pa, da so svojo košarkarsko zgodbo podobno podoživljali tudi mnogi drugi, ki so zbirali gradivo ali so z osebnimi pričevanji pomagali pri nastajanju zgodbe ob 50. obletnici idrijske košarke. Najprej je bilo potrebno postaviti osnovni koncept publikacije. Darko Viler ga je zasnoval tako, da je najprej predstavil zgodovino nastajanja te igre, nato pa jo je v geografskem smislu iz Amerike popeljal v Evropo, na področje nekdanje Jugoslavije, v Slovenijo in na koncu v naše mesto. V tekstu so omenjeni različni pomembni dogodki, kot je bilo npr. svetovno prvenstvo v košarki v Ljubljani 1970. leta, ki so dali močan impulz razmahu košarke tudi v Idriji. Avtor je nato nanizal več poglavij, ki opisujejo različna obdobja idrijske košarke, začenši s tistim, ko se je košarka z zunanjih igrišč v obliki organizirane vadbe preselila pod koše v skoraj zgrajeni Športni center. Tam so bile odigrane prve prvenstvene tekme, kot gosti pa so se idrijski publiki že takrat predstavili vrhunski igralci, kot sta bila Ivo Daneu in Krešimir Čosič. V osemdesetih letih je bil poudarek predvsem na izgradnji mladinske baze, ki je v svojih kategorijah dosegla največje klubske uspehe in kasneje tvorila člansko jedro v času vzpona v prvo slovensko košarkarsko ligo. Posebno poglavje je namenjeno obdobju največje evforije, ko je bilo na lestvici prve lige, izobešeni na blagovnici v središču mesta, nad ekipo Idrije samo še nebo. Opisani so dogodki, ki so sledili izpadu iz prve lige in oblikovanju novega kluba, knjiga pa se zaključuje z opisom trenutnega stanja v KK Hidria in pogledom v prihodnost. Naknadno smo v uvod knjige uvrstili predstavitev Rada Veharja, ki je v klubu aktivno deloval vseh njegovih petdeset let, in Saše Kavčiča, ki je srce in duša kluba v zadnjem obdobju. Avtor in sodelavci smo ob bogatem slikovnem gradivu v tekstu poskušali nizati predvsem zgodovinska dejstva in se izogibati vrednotenju različnih obdobij, saj se zavedamo, da ima vsak bralec pravico do svoje lastne ocene dogajanja na in ob parketu. Tudi znotraj ožjega odbora člani nismo imeli enotnega pogleda v vseh podrobnostih, a zgodbo smo v veliki enotnosti le pripeljali do konca. Predvsem se je naša povezanost močno Naslovnica publikacije. Košarkarji in ljubitelji košarke v Filmskem gledališču v Idriji, 31. 5. 2019. Foto: Robert Zabukovec izkazala v zadnjem tednu, preden je publikacija šla v tisk, saj smo člani odbora, vključno z lektorico Lenko Tušar, več dni zapored skupaj delali tudi v poznih nočnih urah, da bi uredili še zadnje podrobnosti pred izidom knjige. Medtem ko so igralci različnih starostnih kategorij KK Hidria že zaključevali svojo klubsko sezono, člani so se mimogrede z mlado domačo ekipo ob konstantno številčni podpori s tribun uvrstili v vrh tretje lige in za las ostali brez kvalifikacij za drugo slovensko ligo, je organizacija osrednjih dogodkov praznovanja zahtevala precej naporov. Sašo Kavčič in Darko Vidič z ekipo članov KK Hidria sta se trudila na vseh področjih in nastopil je težko pričakovani petek, 31. maja 2019. V Filmskem gledališču Idrija je bila scena za osrednjo akademijo že pripravljena. Na odru je bil na levi strani postavljen pravi koš in stojalo s petimi žogami, ki so predstavljale pet de- setletij idrijske košarke. Na desni je bila zapisnikarska miza s starim semaforjem in rekviziti iz Športnega centra, okrašena s šalom KK Idrija iz prvoligaških časov. Na stranskih prehodih so bili na stenah izobešeni dresi idrijskih košarkarjev iz različnih obdobij, na odru pa sta bila transparenta glavnega klubskega sponzorja in logotip 50. obletnice praznovanja. Podobno kot nekoč Modra dvorana so se tudi stoli Filmskega gledališča pričeli polniti že veliko pred samim začetkom. Ob stranskem vhodu v dvorano so bili zbrani novinarji različnih lokalnih in slovenskih medijev, ki so želeli v svoj diktafon posneti utrinke nekaterih najbolj znanih akterjev idrijske košarkarske zgodbe. Da bo večer čustven, je bilo slutiti že v uvodu, ko so zadoneli prvi takti himne »Idr‘je, Idr‘je!«. Vsi navzoči v nabito polni dvorani so vstali ter s ploskanjem in navdušenim prepevanjem odprli svoja srca za večer, ki nas je ponovno povezal v skupno družino vseh tistih, ki smo soustvarjali idrijsko košarko. Po uvodnem nagovoru predsednika Dušana Lapajneta je bil posebne pozornosti in spominske nagrade deležen Rado Vehar za vseh svojih petdeset let delovanja v klubu. Pričevanje Jureta Kokalja o izdelavi prvega košarkarskega obroča je bilo še toliko bolj pristno, ker je istega originalnega prinesel s sabo na oder in ga podaril kot eksponat za klubske prostore. Darko Viler je navzočim spregovoril o nastajanju in pomenu publikacije, ki je bila nato predstavljena skozi pet pričevanj akterjev iz različnih klubskih obdobij (Bogdan Rupnik, Klavdijo Kržišnik, Franci Rupnik, Darko Vidič, Sašo Kavčič). Ob prihodu na oder so z meti na koš dokazali, da še vedno obvladajo košarkarsko žogo, nato pa so bili v svojih nagovorih večkrat prekinjeni z aplavzi navdušene množice. Luka Rupnik je na prireditev priletel naravnost iz Madrida, zato smo mu kot edinemu članskemu reprezentantu našega kluba želeli posebej zaploskati. Sledil je ogled kratkega dokumentarnega filma, ki sta ga posebej za to priložnost pripravila Klemen Pavrič in Ivan Menard. V njem so bili predstavljeni nekateri ključni dogodki košarkarske zgodovine, ki so bili od leta 1992 naprej posneti tudi na filmski trak. Za zaključek se je na odru na »kratkem treningu« zbrala še peterka mladih košarkarjev KK Hidria, nato pa jih je klubska himna skupaj z ostalimi navzočimi pospremila v nadaljevanje druženja med nekdanjimi akterji košarkarske zgodbe. Na poti proti domu sva se do Modre dvorane sprehodila skupaj z nekdanjim trenerjem Predragem Milovičem, ki se je z veseljem odzval povabilu na osrednji dogodek praznovanja. V pogovoru mi je potrdil, da take pripadnosti košarki, kot je v Idriji, ni doživel nikjer drugje, in dejal, da bo spominom na Idrijo posvetil svojo naslednjo knjigo. Nato sva stopila še pod nove koše prenovljenega zunanjega košarkarskega igrišča, kije s sveže položenim asfaltnim slojem z novo začrtanimi linijami počival v pričakovanju sobotne tekme in novih generacij, ki bodo lahko na njem našle svoj prostor za preživljanje prostega časa. Medtem ko je v dopoldanskih urah skupina dečkov kategorije Ul 1 že veselo igrala svoje tekme v Modri dvorani, so člani Omizje ob predstavitvi publikacije. Z leve: Sašo Kavčič, Darko Vidič, Franci Rupnik, Milja Zelene, Klavdijo Kržišnik in Bogdan Rupnik, 31. 5. 2019. Foto: Robert Zabukovec upravnega odbora kluba na prizorišču dogajanja urejali še zadnje podrobnosti, med drugim so sveže prebarvali kovinske konstrukcije za koše. Zgodaj popoldne so se v medsebojni tekmi najprej predstavile aktivne mladinske klubske ekipe, nato pa še šola košarke z naj mlaj širni. Pokazali so obilo spretnosti v košarkarskih veščinah in ob vsakem zadetem košu na sredino igrišča nalagali stožce, s katerimi so izpisali praznično številko 50. Nato seje začela osrednja tekma generacij med Modrimi in Sivimi. Organizatorji niso želeli spreminjati koncepta, ki si ga je pred desetimi leti ob praznovanju 40. obletnice na Mestnem trgu zamislila ekipa s Klavdijem Kržišnikom na čelu in se je izkazal za primernega. V štirih tekmah so se pomerile različne generacije idrijskih košarkarjev, rezultat pa se je sešteval. Številni navijači, ki so se zbrali ob igrišču in v za to posebej postavljenem šotoru, so lahko uživali ob lepih potezah nekdanjih igralk in igralcev. Nekateri izmed njih resda niso več uspeli dr- DRUŠTVA žati polnega tempa, a vseeno so s svojimi potezami dokazali, da se igre pod koši preprosto ne pozabi. Čeprav je bila tekma prijateljskega značaja, je bila vseskozi napeta in se je končala s tesno zmago Modrih z 205 : 201. Večer so popestrile plesalke Plesnega kluba Idrija s svojo košarkarsko točko, poleg tega pa so se košarkarji preizkusili še v igri »Šut za pršut« in »Knock-out«. Večerni zaključek praznika je bil namenjen sproščenemu druženju in zabavi z glasbeno skupino Kingston. Izbira le-te ni bila naključna, saj so v času največje evforije uglasbili košarkarsko himno »Idr‘je, Idr‘je!«, ki je tudi ta večer večkrat odmevala z odra. Košarkarski praznik je imel tudi svojo dobrodelno noto, ki se je zgodila povsem spontano. Luka Rupnik je iz Madrida v Idrijo prinesel podpisan Dallasov dres svojega prijatelja Luke Dončiča s posvetilom »Za Idr‘je«. Odločili smo se, da ga bomo podarili izžrebanemu darovalcu v humanitarni akciji za Ševala Kalaka, mladeniča, ki se vse življenje bori s cerebralno paralizo in v zadnjih letih tudi z levkemijo. Na stojnici ob Modri dvo- rani so predstavniki obeh lokalnih humanitarnih organizacij, Karitasa in Rdečega križa, družno delili srečke in sprejemali prostovoljne darove za pomoč pri nakupu dvigala za Ševala. Do večera so na ta način zbrali dobrih 3.000 evrov in dali velik zagon nadaljevanju akcije. Po praznovanju je nastopil čas za košarkarske počitnice. Trenerji in ostali klubski delavci so na ta način zaključili še eno sezono, člani organizacijskega odbora pa smo po intenzivnih in napornih dnevih spet lažje zadihali. Na zaključni večerji na Kendovem dvorcu smo lahko z zadovoljstvom ugotovili, da so bili odzivi večine sodelujočih na košarkarskem praznovanju pozitivni in da je v taki obliki doseglo svoj namen ter dalo novo spodbudo za nadaljevanje uspešne košarkarske zgodbe. Oktobra se je praznovanju 50. obletnice košarke v Idriji priključil tudi Mestni muzej Idrija, ki je pod vodstvom kustosa Antona Zelenca pripravil razstavo »Idr‘je, Idr‘je!«. Razstava je potekala v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine 2019 pod geslom dediščina, umetnost in razvedrilo. Tradicija igranja košarke z vsem spremljajočim dogajanjem je bila vanje odlično umeščena. Na razstavi je bilo skozi dokumentarno gradivo, fotografije in vrsto predmetov - od prvega košarkarskega obroča s Prejnute, semaforja z zapisnikarske mize v Športnem centru, trenerske table, pokalov, žog in dresov - predstavljena bogata zgodovina kluba. Ob otvoritvi razstave so na grajskem dvorišču, kamor so postavili priložnostni koš, člani selekcije mlajših pionirjev KK Hidria prikazali nekaj osnov svojega treninga in prvič zaigrali košarko na tem mestu. V klubu so napovedali, da bodo praznovanje 50. obletnice sklenili v soboto, 21. decembra 2019, v Modri dvorani. Ker gre za predbožični čas, bi ob tej priložnosti člane mlajših klubskih selekcij obiskal kateri izmed dobrih mož, navijačem pa bi v znamenje zahvale radi postregli s kakšno zanimivo košarkarsko tekmo ekip višjega ranga. Prav ob obletnicah je priložnost, da se po pregledu preteklega dogajanja ozremo naprej in vprašamo, kaj nam v Idriji prinaša košarkarska prihodnost. V prvi vrsti nas hrabri dejstvo, da se je število otrok v klubu v zadnjih letih podvojilo. 140 otrok deluje v sedmih različnih starostnih selekcijah pod ustreznim trenerskih vodstvom. Vsako leto jim v klubu ponudijo košarkarske počitnice in priprave v Bašaniji pri Savudriji. Prav ti mladi so porok, da se bo košarka v Idriji igrala tudi v naslednjih desetletjih. Domači mladi košarkarji tvorijo jedro članske ekipe v 3. SKL, ki so jim s ciljem napredovanja v višji rang letos pred začetkom tekmovanja priključili novega trenerja in dve igral- MITJA ZELENC, ???????? Odprtje razstave v Mestnem muzeju Idrija na gradu Gevverkenegg, 10.10. 2019. Vir: fototeka Mestnega muzeja Idrija, foto dr. Miha Kosmač ski okrepitvi. Razveseljuje podatek, da se malokatero moštvo v vseh ligah v Sloveniji lahko pohvali s tako številno in zvesto publiko na domačih tekmah. Z optimizmom nas navdaja tudi urejeno finančno stanje, h kateremu največ prispeva Hidria, ostali sponzorji in prispevki staršev v obliki vadnin za svoje otroke. Zelo pomembno je, da ima klub človeka, ki vsestransko povezuje delovanje vseh, ki si želijo razvoja kluba in košarke. V zadnjih letih to vlogo pooseblja Sašo Kavčič, ki pravi, da bo klub dočakal 100-letnico, če bodo v njem delovali ljudje, ki imajo radi košarko. Da srce Idrije še vedno bije zanjo, se je v prazničnem letu večkrat potrdilo. # David Velikanje 60 LET SANKAŠKEGA KLUBA IDRIJA UVOD Sankaški klub Idrija res obeležuje šestdesetletnico neprekinjenega delovanja, a dejansko so aktivnosti v tem času nekajkrat skoraj popolnoma zamrle. V prispevku se posvečamo predvsem obdobju po letu 2000, torej obdobju, ko je delo v klubu ponovno oživelo. Prvih petdeset let delovanja je opisoval članek v prvi številki Idrijskih razgledov iz leta 2009, na kratko pa ga povzemam v naslednjem odstavku. ZAČETKI Čeprav prvi zapisi o sankanju na Idrijskem datirajo krepko pred prvo svetovno vojno, o sankanju kot organizirani športni dejavnosti v tem prostoru lahko govorimo šele po letu 1950. Formalno so se sankaški navdušenci v okviru sankaškega odbora pri TVD Partizan združili 24. junija 1958, ko je v hotelu Nanos v Idriji potekala prva seja tega odbora. V letih, ki so sledila, je bilo na različnih sankaških progah v Idriji in okolici organiziranih mnogo tekmovanj od lokalnih rekreativnih tekem za staro in mlado do republiških prvenstev. Tekmovalci idrijskega kluba so se udeleževali tekem doma in v tujini, se redno uvrščali v reprezentanco in dosegali lepe rezultate. Tudi prispevek na področju sodniške in funkcionarske dejavnosti na naj višjem nivoju ni ostal neopažen. Ivan Miklavčič se je leta 1984 kot sodnik udeležil XIV. olimpijskih iger v Sarajevu. Kandidat za tekmovalni nastop na teh igrah je bil tudi njegov sin Bojan Miklavčič, a je skupaj z ostalimi slovenskimi tekmovalci v sankanju na umetnih progah po krivici ostal brez olimpijske vozovnice. Sankaški klub Idrija je v svoji zgodovini sicer največjo pozornost posvečal sankanju na naravnih progah. To je, za razliko od umetnih prog, v veliki meri odvisno od vremenskih razmer in prav slednje so bile po letu 1986 razlog za občuten zaton sankanja tako na Idrijskem kot v Sloveniji nasploh. RAZLOGI ZA PREPOROD Po letih zatišja, ko se je tekmovanj udeleževal le Stanko Koler, so se člani društva ponovno zbrali 17. novembra 1997. Zaradi spremembe Zakona o društvih je bilo potrebno spremeniti in sprejeti nov statut. Na občnem zboru so bili sočasno izvoljeni tudi novi organi društva. Formalno je klub tako nadaljeval z delom, a dejanskih aktivnosti ni bilo vse do leta 2000, ko je trend razvoja športnih sani in discipline športnega sankanja zdramil idrijske sankače. Nosilci iniciative /športnega sankanja za vse" so bili sankaški delavci iz Južne Tirolske. Z organizacijo področnih tekmovanj v sankanju z navadnimi sanmi ter vse večjo množičnostjo in inovativnostjo pri opremi se je pojavila potre- ba po uvedbi pravilnikov za tekmovanja in športno opremo, predvsem za sani same. Prvi pravilnik za športno sankanje, ki je bil osnova za mednarodnega, je italijanska sankaška zveza FISI sprejela 15. novembra leta 1996. ŠPORTNO SANKANJE V IDRIJI IN SLOVENIJI Kaj kmalu smo s tekmovanji v Podljubelju in okolici zgledu zahodnih sosedov sledili Slovenci. Tudi prve slovenske športne sani po veljavnem pravilniku so pričeli izdelovati zasebniki v Podljubelju. Idrijčani so se uvodnih tekmovanj udeleževali še z običajnimi rekreativnimi sanmi, v sezoni 1999/2000 pa so že nastopili s sodobnejšimi športnimi. Obudili so se stari občutki, porodile so se želje in že so člani kluba pričeli s snovanjem načrtov za oživitev sankanja na Idrijskem. Na sveže postavljeni klubski spletni strani se je kot prvi pojavil zapis Razno razni razlogi so bili povod za razmišljanje o možnostih za ponoven zagon sankanja v Idriji. Razlogov je bilo zagotovo več, a poglavitni vsekakor neizmerna želja po sankanju. Aktivnosti so šle v smeri izbire ustrezne lokacije, dogovarjanja z upravljavcem gozdnih cest, Občino Idrija, izdelave priprav in pripomočkov za urejanje sankaške proge itn. Vseskozi so člani društva skrbeli tudi za obveščanje javnosti. Z ažurnim vzdrževanjem spletne strani in rednim pojavljanjem v lokalnih medijih so poskrbeli, da je že prvi konec tedna, ko so vremenske razmere omogočile kakovostno in varno sankanje, povzročil pravi sankaški boom. Neverjeten odziv je presenetil tudi člane kluba, kar najlepše ponazarja spodnji zapis s klubske spletne strani: V glavnem: NORO! Saj ne vem, kje naj začnem. Neznani plužeči junak je že znan. Cesto pluži Komunala, ker je v bližini proge vodni rezervoar z neko napravo za kloniranje kloriranje. Super, ne? Upamo le, da bo naslednjič spluženo malo bolj na široko in bo lahko parkiralo več avtomobilov. Sicer pa naroda, da se ti utrga. Že v soboto smo kar debelo gledali, ko se jo to valilo na kup, včeraj pa nas je bilo še dvakrat več. V soboto je prizorišče obiskala novinarka Primorskih novic (pravi, da bere te novice, mi bomo pa njene), malo poslikala, malo povprašala in šla verjetno prispevek pisat. Zelo bi ji bili hvaležni, če bi kako slikco e-majlirala, da jo pokažemo v naši galeriji. Družabni večer se je odvijal po načrtu vse do 18.33, ko nas je pregnal obupen veter. Napoved, da ne bo hrane in pijače pa ni čisto držala. Presenetili so člani in članice Kulturno pustnega društva Grapa in Sankaškega kluba, ki so poskrbeli za kuhano vino, čaj in še kaj; če pa nas ne bi odpihnili ostanki burje, bi na licu mesta skuhali tudi žlikrtfe (srnjakov golaž je bil pa pred pripravljen). Mi pobegnili, drugi še kar prihajali. Sankalo se je, baje, pozno v večer. Nekateri so (po sledeh sodeč) po progi sankali tudi z avtomobili. Kakšne večje škode na snežni podlagi sicer niso povzročili, a z vidika varnosti to početje ni najbolj zaželeno (da o kulturi iploh ne govorimo). V nedeljo je prišlo do spontane ponovitve družabnega večera s popoldnevom. Golaž in žlikrt fe smo sicer prtjšnji večer nekje na toplem (u )sodno uničili, topla pijača pa je bila ponovno navzoča. Za zunanje gretje smo zakurili v krušno peč (zelo) odprtega tipa. Prišlo je do prometnega zamaška znamke L1FO (zadnji pride - prvi gre). Kako je možno, da je vedno ravno tisti, katerega avto je najbolj napoti, s sankami nekje na progi in ga je treba čakati? Do prometne gneče pa je prihajalo tudi na progi, saj je vezana kolona romarjev vodila navzgor, navzdol pa si se počutil prav gosposko sankajoč skozi špalir gor gredočih. Prvi (kolikor toliko organizirani) sankaški vikend po ogromno letih je torej presegel vsa pričakovanja. Sankale so tako babice, kot vnučki (dojenčki), vzdušje je bilo kljub mrazu na zavidljivem nivoju. Zaradi preobremenjenosti pa je prišlo tudi že do prve žrtve. Hude poškodbe je namreč utrpela proga. Na nekaterih ovinkih smo pridrsali do ceste, skokov pa je tudi že več kot na novoletni turneji. Če bo čas, bomo malo zametali s snegom, a se bo ta spnjel le, če ga bomo polili. Potem bo pa zadeva postala nevarno hitra!!! V glavnem: NORO! ORGANIZIRANJE TEKMOVANJ Društvo si je za osnovno nalogo zadalo urejanje sankaške proge na Talerju, da bi čim večjemu številu ljudi omogočilo brezplačno zimsko rekreacijo. Z vse večjo množičnostjo pa je med zagretimi sankači kaj kmalu vzklila ideja o organizaciji tekmovanja. Prvega so izvedli ob koncu zimske sezone marca 2005. Šlo je za klubsko tekmo, udeležilo se je je triinštirideset sankačev, ob progi pa spremljalo lepo število gledalcev. Vodstvo društva je dobilo potrditev, da je skupaj s prizadevnim članstvom sposobno organizacije tekmovanj in da množična udeležba na le-teh ni vprašljiva. Ob koncu sezone so zato oddali kandidaturo za sodelovanje v sklopu tekmovanj Pokala Slovenije v sankanju s športnimi sanmi, ki ga je za sezono 2005/2006 prvič razpisala Sankaška zveza Slovenije. Zveza je kandidaturo sprejela in Idrijčani so zaupanje več kot upravičili. Tekme na Talerju so vedno vrhunsko organizirane, tekmovalci in gledalci vedno znova najštevilčnejši. Tekmovanja ,Za taler' (najhitrejša tekmovalka in tekmovalec namreč osvojita poleg kolajne tudi plaketo v obliki krožnika) so bila izpeljana v letih 2006, 2009, 2010 in 2013. Leta 2009 je v sklopu obeleževanja Bojan Miklavčič na državnem prvenstvu in tekmi Za Taler 2009. (Foto: Dušan Kacin) petdesete obletnice društva tekma Za Taler hkrati štela tudi kot državno prvenstvo Slovenije. Za izvedbo je idrijski klub prejel vse pohvale, saj bi v tako slabih razmerah za priprave proge marsikateri organizator vrgel puško v koruzo. TEKMA ZA ZGLED Dosedanji vrhunec tekmovalnih prireditev v organizaciji SaK Idrija zagotovo predstavlja mednarodno tekmovanje v sklopu odprtega avstrijskega poletnega pokala v sankanju s sanmi na koleščkih, ki je bilo izpeljano 19. avgusta 2017. Sankaškim delavcem je uspelo ustvariti pogoje, v katerih so uživali tako tekmovalci kot gledalci. Ob progi, ki je potekala od Kalana skozi Grapo do Kovačiče, se je kljub slabšemu vremenu zbralo ogromno ljudi, ki so lahko uživali v spremljanju atraktivnih voženj. Med nastopajočimi so bili namreč tudi posamezni avstrijski tekmovalci iz samega vrha zimskega svetovnega pokala. Odzivi so bili neverjetni! Gledalci z /zahtevami", da mora tekmovanje postati tradicionalno, vsakoletno; mediji z zapisi, da je šlo za enega športnih vrhuncev tekočega leta na Idrijskem; pred- Poletna sankaška idila v Grapi na tekmi mednarodnega poletnega pokala 2017. (Foto: Bošljan Berglez) stavniki avstrijske in slovenske sankaške zveze s pohvalami in čestitkami za izvedbo; ekipe in tekmovalci pa z največjim poklonom. Po njihovem mnenju je bila to »najbolj senzacionalna tekma, kar jih je bilo kdaj izpeljanih, in absolutni vrhunec njihovih dosedanjih nastopov"in da so »ljudje v Idriji športnike sprejeli srčno in z neizmerno toplino ter tako poskrbeli za odlično vzdušje ob novi progi". SANKANJE S SANMI NA KOLEŠČKIH Kot je razvidno iz prejšnjega odstavka, so se člani idrijskega sankaškega kluba pričeli aktivneje ukvarjati tudi s poletnim sankanjem. Sankanje s sanmi na koleščkih je iz poletne alternative, namenjene pripravam na zimsko sezono, preraslo v samostojno športno disciplino, v kateri se pod okriljem mednarodne sankaške zveze ISSU organizirajo tudi evropska in svetovna prvenstva. Medtem ko se je nekaj let s to zvrstjo sankanja ukvarjal le Nejc Gregorač, mu je v naslednjih sezonah sledilo še nekaj članov kluba - leta 2016 najprej Stanko Koler in Andraž Jereb ter brata Jani in Simon Drnovšček, sezono kasneje še Nuša Šubic in Tina Velikanje. Tudi večji številčnosti idrijskih tekmovalcev gre zasluga, da je Sankaška zveza Slovenije leta 2018 razpisala prvo poletno državno prvenstvo v sankanju s sanmi na koleščkih. TEKMOVALNI USPEHI Veseli nas, da je uspehov zadnjega obdobja toliko, da jih je potrebno predstaviti tabelarično. Vseeno velja izpostaviti: e 28 naslovov državnih prvakov, e 140 zmag na tekmah pokala Slovenije, • 35 zmag v skupnem seštevku pokala Slovenije, • tretje mesto Tine Velikanje na evropskem prvenstvu, Člani SaK Idrija v ekipi Slovenije na tekmi mednarodnega poletnega pokala 2017 v Idriji. Zadaj prvi z leve Andraž Jereb, trelja z leve Nuša Šubic, drugi z desne Simon Drnovšček; spredaj z leve Nejc Gregorač, Tina Velikanje in Stanko Koler, prvi z desne Jani Drnovšček. (Foto: Dušan Kacin) • tretje in peto mesto Stanka Kolerja v moštvenih vožnjah na svetovnih prvenstvih, • zmago Tine Velikanje in tretji mesti Nuše Šubic in Nejca Gregorača na Veliki nagradi Evrope, • ekipno zmago za Pokal mesta Jesenice (Jereb A., Koler S., Velikanje D.). Stanko Koler na svetovnem prvenstvu 2018 v italijanskem Latschu. (Foto: www.grubertechnik.com) Priimek in ime Naslov državnega prvaka Slovenije Zmage v pokalu Slovenje Prvo mesto v skupnem seštevku pokala Slovenije Čibej Barbara 0 1 0 Drnovšček Simon 0 2 1 Gnezda Sonja 1 3 1 Gregorač Jana 0 1 0 Gregorač Nejc 2 8 1 Gregorač Stepančič Minka 0 1 0 Jereb Andraž 2 16 4 Koler Stanko 9 36 9 Kosmač Sandra 0 1 0 Likar Branko 0 4 2 Logar Tea 0 3 2 Mihelj Irena 0 3 0 Mohorič Drejc 0 1 0 Mohorič Žiga 0 1 0 Muhič Amar 0 1 0 Perko Leopold 0 1 0 Pirih Nejc 0 4 1 Pust Barbara 1 1 0 Skrt Lovro 0 1 0 Skit Zdenka 0 1 0 Šubic Nuša 2 2 0 Velikanje David 1 3 0 Velikanje Špela 0 1 1 Velikanje Tina 7 39 11 Zalatel Sandra 0 1 0 Žnidaršič Alenka 1 4 2 Evropsko Svetovno Ekipno na prvenstvo prvenstvo svetovnem prvenstvu 2013 14. mesto v kategoriji 2015 9. mesto v kategoriji 2016 24. mesto generalno 5. mesto 2017 21. mesto generalno 2018 24. mesto generalno 7. mesto Tabela 4: Sankanje s sanmi na koleščkih, evropska in svetovna prvenstva evropska in svetovna prvenstva Priimek in ime EP 2016 SP 2017 EP 2018 Koler Stanko 17. mesto 14. mesto 3. mesto ekipno 16. mesto Velikanje Tina 8. mesto 3. mesto Dvosed: Gregorač Nejc -Velikanje Tina 6. mesto Tabela 3: Sankanje s sanmi na koleščkih, odprti avstrijski pokal Odprti avstrijski pokal Priimekin ime 2016 2017 2018 Drnovšček Jani 11. mesto v kategoriji 33. mesto skupno Drnovšček Simon 13. mesto v kategoriji 37. mesto skupno Gregorač Nejc 6. mesto v kategoriji 12. mesto skupno 1 tretje mesto 5. mesto v kategoriji 33. mesto skupno Jereb Andraž 8. mesto v kategoriji 29. mesto skupno 1 zmaga 3 zmage, 2 drugi, 1 tretje mesto 2 tretji mesti Koler Stanko 5. mesto v kategoriji 1. mesto v kategoriji 4. mesto v kategoriji 19. mesto skupno 8. mesto skupno 13. mesto skupno Šubic Nuša 8. mesto v kategoriji 1 drugo mesto 4. mesto v kategoriji 3 zmage 5 zmag Velikanje Tina 1. mesto v kategoriji 1. mesto v kategoriji 6. mesto skupno 3. mesto skupno Dvosed: Gregorač Nejc -Velikanje Tina 9. mesto skupno RDEČA NIT JE PROSTOVOLJSTVO Kako uspe majhno športno društvo preživeti 60 let? Ne gre brez sponzorjev, donatorjev, brez podpore Sankaške zveze, lokalne oblasti in občasno države ... V nobenem primeru pa ne gre brez ljudi - brez prizadevnih članov društva, brez pomoči prijateljev in znancev. Mnogo jih je sodelovalo v vseh teh letih, nemogoče jih je popisati, nemogoče našteti in sešteti. Tako kot je bilo treba pred šestdesetimi leti, je treba še vedno: prijeti za lopato, pripeljati material, poskrbeti za dokumentacijo, tega ali onega prositi za uslugo ... V najlepši možni obliki se je vse našteto in še marsikaj drugega združilo ob izpeljavi zgoraj opisane poletne tekme leta 2017, ko je bilo v organizacijo in izvedbo prireditve vključenih kar sto prostovoljcev. Priložnostna razstava ob 60. obletnici kluba v izložbi na Mestnem trgu v Idriji. KAKŠNA BO USODA Kljub možnostim poletnega udejstvovanja je sankanje v osnovi zimski šport, kar pomeni veliko odvisnost od vremenskih razmer. Slednje idrijskemu klubu ne gredo vedno na roko. Brez kontinuitete je težko pridobiti in zadržati podmladek, brez podmladka težko optimistično gledati v prihodnost. Tudi tempo življenja in drastično spreminjanje človeških vrednot ne govorita v prid prostovoljstva in ljubiteljskih dejavnosti. Vseeno upamo, da Sankaškemu klubu Idrija uspe, kot mu je z vzponi in padci uspevalo 60 let! • Viri — 50 let Sankaškega kluba Idrija, Sankaški — Spletna stran www.saklub-idrija.si klub Idrija, Idrija, 2010 DAVID VELI KANJ E, ???????? Milanka Trušnovec ČRTOMIR ŠINKOVEC - PESNIK ZA VSE GENERACIJE, ČASE IN PROSTORE Šinkovčevi dnevi poezije, Vojsko, 6. in 7. julij 2019 Kaj je to »Štirje stebri, / debel sod, / štirje mlečni vrelci s podstrešij potegnili na plan celo stare šolske čitanke in spod.«? Odlično! Uganili ste. Tudi del osnovnošolske dru- Cicibane, ki jim je Šinkovec urednikoval in v katerih so bile ščine je v teh verzih iskal koristno, rogato, mleko oddajajo- ponatisnjene njegove pesmi. Spet smo odprli Mačjo abece- čo štirinožno domačo žival in se tako pridružil iniciativi za do in zajahali Oblake nad sončno deželo, kjer smo skupaj z oživljanje spomina na vojskarskega rojaka, pesnika, pisate- otroki 6. julija 2019 pred Domom krajanov in gasilcev na Ija, zbiratelja in publicista Črtomirja Šinkovca, ki se je uspe- Vojskem reševali uganke, ki jih je pred več desetletji zastavil šno zaokrožila v letošnjih premiernih Šinkovčevih dnevih ta od kulturne srenje večinoma pozabljeni in prezrti pri- poezije. morski kulturnik, in poustvarjali njegove pesmi na likovni delavnici pod vodstvom Silve Menard. Med drugim sta na-V izjemni vnemi snovanja nečesa novega smo iz arhivov in stali ti dve sličici: AČXA POSTOPALA RaZto imame, po«apa&fi, ifaHiDfciluno, rktiotafto, fena v kekethiaku, PCrtlovi 1*. gfG t VOdkjaŠBlJ čedna v perje, belouva, tam m pen.', &I4, umiva in jponeiep kot (ospa seme spel nazaj raca, Ni o*** H po čtoflu hodi h racmanu sosedu, pa Čeprav jje star prepodi In nerodi vseh. nerod, pa potoku iprenaja, ema i njim hi se ipfefuia od potoka de v«i. gaganju več konca riL V vrtcih so pred tem že vso pomlad spletali pajčevine s Šin-kovčevo Muho v gosteh, v šolah pa Luno pospremili v Jutro, se poslavljali od zime in pozdravljali pomlad, vprašujoč, Kam se je izgubil mraz, se čudili nad globokimi, mogoče nikoli popolnoma zaceljenimi Brazgotinami in zbrali smo za celo razstavo izvirnih ilustracij. Da Šinkovčeva poezija lahko navdihuje tudi večje mlade, so dokazali idrijski, spodnjeidrijski, cerkljanski in črnovrški osnovnošolci ter gimnazijci in ustvarili presenetljivo sodobne haikuje, konse in druge likovno-literarne umetnine: Ko„S mA .-esstB 1 W?UJkl ^ Včj>; tasOis žltjU:.; f/iaifflNi« M,c mthKM HraIHsi MilBoa0»eg l:)5l ISOSDSSiopib b&tthvjk Ot jmniv OdL crt n-i