ČASOPIS ZASLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LJUBLJANSKI PROTINEMŠKI ODMEVI TURNARSKIH DOGODKOV VLADO VALENČIČ I. Poraz Avstrije v avsfrijsko-pruski vojni leta 1866 je ponovno postavil na dnevni red vprašanje ustavne ureditve habsburške mo- narhije. Z ustavnimi vprašanji združeni na- rodni in politični boji so močno razgibali politično življenje med Slovenci. Slovenska narodna zavest se je okrepila, kar se je leta 1867 pokazalo v uspehih pri deželnozborskih volitvah. Spodnja Štajerska je prvič izvolila v sLovenskih kmečkih okrajih same slovenske kandidate, na Goriškem so Slovenci število svojih poslancev podvojili, celo na Koroškem so dobili slovenski kandidati znatno število glasov, v Velikovcu in Beljaku le nekaj manj kot nemški kandidati. Najbolj so pa uspele volitve na Kranjskem, v kmečkih volilnih okrajih in v mestih in trgih so prodrli sami Slovenci.' Kranjski deželni zbor je bil sicer kmalu razpuščen, ker je izražal pomisleke glede pristojnosti državnega zbora za sklepanje o ustavnih spremembah, ki jih je vlada pri- pravljala. Toda tudi pri novih volitvah ne- kaj tednov pozneje so se Slovenci kljub hu- demu vladnemu pritisku dobro odrezali; Nemci so jim odvzeli le Kočevje in zastop- stvo Ljubljane.^ Te zaporedne volitve so Slo- vence zlasti v Ljubljani krepko razgibale, poživila se je narodna zavest in razširilo se je protinemško razpoloženje. Razpust deželnega zbora in ponovne vo- litve pod pritiskom vlade so zbujale ljudsko nevoljo, ki si je iskala duška tudi navzven. Na dan volitev v Ljubljani, 27. marca 1867, je deželni predsednik obvestil župana dr. Go- sto, da je zaupno izvedel o pripravah za buč- ne demonstracije na Novem trgu zaradi izida volitev. Pripravljajo jih nekateri rogovileži, katerim se bo pridružila vsake vrste sodrga. Pozval je župana, ki je bil šef lokalne poli- cije, naj ukrene potrebno, da se prepreči vsako motenje miru in demonstriranje. Za- upne informacije deželnega predsednika so brez dvoma pretiravale, poročilo mestne po- licije ve povedati le o dveh aretacijah zaradi kal jen ja nočnega miru v Gosposki ulici; gruča mladih ljudi, ki je ta dva motivca miru spremljala, se je na poziv stražnikov mirno razšla. Pač pa so neznanci v isti noči vrgli dva kamna in razbili okna hiše v Prečni ulici 6 pri stanovanju Karla Dežmana, po rodu sicer Slovenca, toda enega izmed tedaj zagrizenih političnih voditeljev kranjskih Nemcev.* Močneje so bili duhovi razburjeni ob vo- litvah v ljubljanski mestni svet konec maja. Bile so v znaku naraščajoče nemške agresiv- nosti, ki je od ponovnih deželnozborskih vo- litev sistematično delovala proti Slovencem. Z močno agitacijo in organizacijo so si Nemci priborili zmago v prvem in drugem volilnem razredu in dobili v občinskem svetu 13 od skupno 30 članov."" To je dalo priložnost za slovenske demonstracije. Pred hišo deželnega poslanca in občinskega svetnika Karla Dež- mana se je zbrala množica in mu priredila mačjo godbo ter metala kamne proti oknom, ki pa so bili zaščiteni z žaluzijami. Potem je množica odšla pred hišo posestnika in mi- zarja Hansla, propadlega nemškega kandi- data v tretjem volilnem razredu, ki je stano- val v Kolodvorski ulici, in mu pobila okna. Deželni predsednik je te demonstracije, ki so bile — tudi sam jih je tako opisal — po svojem obsegu in učinku precej nepomemb- ne, označil kot hude nemire, pri katerih sta bila ogrožena in prizadeta osebna varnost in premoženje častivrednih meščanov. Zahteval je, naj magistrat ugotovi in javi imena raz- grajačev. Demonstracije pred Dežmanovim stanovanjem so se še ponovile.' Že ob teh izbruhih nevolje je bilo od Nemcev slišati očitke, da mestna policija ni dovolj vestna pri opravljanju svojih nalog. Nedolžne demonstracije proti Dežmanu so vznemirile tudi dunajsko vlado, ko je o njih izvedela iz »Laibacher Zeitung«. List se ni omejil na poročilo o dogodku, temveč je tudi trdil, da so pri teh zločinskih atentatih na nočni mir in varnost organi komunalne poli- cije popolnoma pasivni, zato se nad tem zgraža vse dobromisleče prebivavstvo. Poli- cijski oddelek ministrskega predsedstva je v dopisu na deželno vlado izrazil upanje, da so bili napravljeni koraki za ugotovitev krivcev in njihovo kaznovanje. Deželnemu predsedniku je tudi naročil, naj z odločnostjo ukrene potrebno, da sc taki izgredi ne bi ponavljali. Mestnemu županu, ki vodi lokal- no varnostno policijo, naj da primerna na- vodila. Deželni predsednik je v svojem od- govoru zagotavljal ministrsko predsedstvo, da je poskrbel za potrebne ukrepe. Za kazno- vanje krivcev — menil je, da so bile pri teh dogodkih iideležene približno štiri osebe — je pooblastil okrajni urad Ljubljana okolica. Osebno je opozoril župana, da bi ponovitev izgredov moral pripisati pomanjkljivemu iz- vajanju varnostne policije, ki je v takem pri- meru ne bo več mogoče prepustiti mestu. 117 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO temveč jo bo treba poveriti drugemu organu. Trenutno ni bilo razloga, da bi imel pasivno zadržanje policije za dokazano. Časopisno poročilo je v tem pogledu le izraz strankar- ske psihoze, povzročene po volilni borbi.' Bojazen, da si ne bi razpoloženje prebi- vavisitva poisikailo odlločnejše izraze, kaže tiidi opozorilo deželnega predsednika županu, naj poskrbi, da ne bo kršen red in mir ob obisku okrog 300 Hrvatov, ko so se 9. junija 1867 ustavili v Ljubljani na poti v Postojno k jamski veselici. Na programu je bilo skupno kosilo in večerja v čitalniški restavraciji ter beseda in umetni ogenj na čitalniškem vrtu, kar je bila lepa priložnost za govore in petje, pri katerih je narodno navdušenje moglo pri- kipeti preko mere, ki jo je vlada imela še za dopustno.' Večje politične in druge posledice za pri- zadete so imeli šele incidenti med člani » Juž- nega Sokola« in ljubljanskega telovadnega društva, katerega člani So bili Nemci in neni- škutarji. Po češkem vzoru so v Ljubljani že sredi leta 1862 pričeli s pripravami za usta- novitev telovadnega društva. Določen je bil pripravljalni odbor, ki je sestavil pravila — za osnutek so mu služila pravila nemških te- lovadnih društev — in jih je 22. decembra 1862 predložil deželni vladi v odobritev. Ta se je zavlekla z dvakratno zahtevo po spre- membah. Medtem so za priprave zvedeli ljubljanski Nemci in so pohiteli z ustano- vitvijo svojega telovadnega društva pod na- zivom »Laibacher Turnverein«. Pravila obeh društev so bila nato odobrena istočasno 25. septembra 1863, kar kaže, da je bilo za- vlačevanje odobritve slovenskega telovadne- ga društva namerno. V začetku so bili odno- sa ji med obema društvoma normalni. »Južni Sokol« je ob svoji ustanovitvi poslal pozdrave tudi ljubljanskemu in graškemu »Turnverei- nu«, ki sta na pozdrave prijazno odgovorila.^ Ob času prvega občnega zbora, i. oktobra 1863, je slovensko telovadno društvo, ki mu je tedaj bil dan naziv » Južni Sokol«, imelo že okrog 100 članov, a štiri leta pozneje je društvo štelo 199 članov. »Laibacher Turn- verein« je po številu članstva zaostajal, leta 1868 jih je imel 150.' Razmerje med sokoli in turnarji, tako so imenovali člane nemške- ga telovadnega društva, je pričelo postajati napeto med avstrijsko-prusko vojno. Tur- narji so bili udeleženi pri sprejemanju in oskrbi ranjencev, ki so z bojišč prihajali v Ljubljano, ter so odrivali sokole, ko so tudi hoteli sodelovati pri človekoljubnem delu bolniške pomoči.'" Politične razmere po kon- čani vojni, ustavne borbe, širjenje slovenske narodne zavesti na eni strani ter prizadeva- nje za centralistično ureditev države, zdru- žena s težnjami germanizacije nenemških narodov na drugi strani so zaostrile nasprotja med telovadnima društvoma, katerih člani so stali v političnem boju na nasprotnih straneh. Prvi incident je zabeležen v mestnem po- licijskem raportu od 22. julija 1867. Trije člani »Turnvereina«: zlatarski pomočnik Va- lentin Tambornino, trgovski pomočnik Schwendner in fotografski pomočnik Vorneg so prijavili mestni policiji rokavičarskega pomočnika Ivana Alta, da je na Dunajski cesti (današnji Titovi) v družbi dveh tovari- šev prepeval refren za turnarje sramotilne pesmi, ki se je glasil: »Hali-halo, želodov več ne bo«, ter da je sinu trgovca Miihleisna plju- nil v obraz. Alt je pri zasliševanju dogodek drugače opisal. Ko je s svojima tovarišema stopil iz čitalnice, so neki neznanci, stoječi pred kazinskim poslopjem, izrekli besede: »rohe slawische Bengel« (surovi slovanski pa- glavci), nakar je izzvan po teh besedah zapel omenjeni refren. Zanikal je, da bi kogarkoli opljuval. Policijski komisar je spraševal Alta, kaj pomeni pesem, ki jo je prepeval, ali je refren in del daljše pesmi, čigava je, ali je izšla v tisku in ali se kje javno poje. Alt mu na ta vprašanja ni vedel odgovoriti, izgovarjal se je, da so mu znane le posamez- ne besede.'' Ta sam po sebi nepomembni dogodek je bil nekaka predigra incidentu z večjimi po- sledicami, ki se je dogodil v noči med 23. in 24. julijem. Dne 23. julija popoldne je bil pogreb poštnega oficiala Germeka, priljub- ljenega člana »Južnega Sokola«; tovariši pod vodstvom društvenega načelnika, takratnega ljubljanskega župana dr. Coste, so ga spre- mili na zadnji poti. Po pogrebu so v raznih ljubljanskih gostilnah pili v »njegovo opom- bo«, pogrebščina se je zavlekla v nočne ure. Ko so sokoli zapuščali gostilne, se je čez Mestni trg vračal domov že znani turnar Tambornino z dvema svojima tovarišema. Sokoli — navajam po poročilu policijskega komisarja Viditza deželnemu predsedniku —, med katerimi je bil tudi dr. Costa, so jih obkolili in Tamborninovemu spremljevavcü je eden izmed sokolov z nožem odrezal želod na klobuku in ga pri tem celo ranil. Sin ro- kavičarja Horaka, občinskega svetnika in znanega predstavnika slovenske stranke, je sokole opozoril na Tambornina, češ ta je pred nekaj dnevi tiral Alta na policijo. Pri- tisnili so za njim, Tambornino se je umaknil v hišo in na pomoč mu je prišel s senčnimi vilami hlapec trgovca Schantla. Sledil je pretep, vendar za prizadete ni imel hujših telesnih posledic. Med pretepom so Tambor- nina zmerjali za izdajavca — verjetno se je to nanašalo na njegovo prijavo Alta policiji 118 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA — on pa je očitek zavrnil, češ da ni nikoli prepeval ruske himne.*- Namigovanje na petje ruske himne ni bilo neupravičeno, demonstrativno prepevanje se je tedaj zelo razširilo kot protest zojjer po- litiko zatiranja narodnih teženj avstrijskih Slovanov. Slovenci so se v tistem času še borili proti uvedbi dualizma, ki je habsbur- ško monarhijo razdelil v dve državi, avstrij- sko, v kateri so oblast imeli v rokah Nemci, in ogrsko z madžarsko hegemonijo nad ne- niadžarskimi narodi. Odpor proti dualizmu in strah pred naraščajočo močjo nemštva je povzročil, da so nekateri, zlasti med mlaj- šim razumništvom, iskali rešitve slovenstva v političnem panslavizmu in pričakovali zanj zaslombe in pomoči pri carski Rusiji. Rusko himno so prepevali sokoli pri svojih prireditvah, peli so jo v čitalnici, gostilnah in javnih krajih. Pevski zbor ljubljanske či- talnice je pričel v juliju 1867 izdajati lito- grafično razmnožene note. Prvi dve poli sta poleg drugih pesmi prinesli rusko himno. Teden kasneje je ljubljanski knjigarnar J. Giontini oglasil v »Novicah«, da se pri njem dobi ruska himna za petje in klavir.'' Policijski komisar Viditz je incident med člani » Južnega Sokola« in turnarji enostran- sko opisal, krivdo je zvalil na sokole, nji- hovega načelnika župana Gosto je omenil kot udeleženca pri izgredu. Še bolj enostranske vesti o tem dogodku je prineslo nemško na- cionalistično časopisje; zlasti graško in trža- ško je bilo polno pretiravanj. Napihnilo je incident, pri katerem je bilo udeleženih naj- več dva ducata ljudi, kot da Nemci v Ljub- ljani ne bi bili več varni življenja zaradi slo- venske surovosti in kršenja oblasti po občin- skem predstojniku. Zahtevalo je razpust »So- kola« in čitalnice.*'' Vlada je posegla vmes z ukrepi, ki niso bili v pravem razmerju z značajem inci- denta. Nepomemben dogodek je hotela poli- tično do skrajnosti izkoristiti na škodo Slo- vencev in v korist nemštva. Deželni predsed- nik C-onrad je takoj ustavil delovanje » Juž- nega Sokola«, nekaj pozneje pa ga je raz- pustil, istočasno je prepovedal petje ruske himne. Ko je o tem poročal notranjemu mi- nistru grofu Taafeju, je deželni predsednik napovedal, da bodo najbrž potrebni še drugi ukrepi. Mislil je na odstranitev župana dr. Goste in odvzem varnostne policije mestu. Notranji minister je sicer odobril storjene ukrepe in zagotovil svojo podporo deželni vladi, vendar ni soglašal s predlogom, da bi se lokalna policija odvzela občini in prenesla na državni organ. Menil je, da ni mogoče občinskemu zastopstvu kot celoti niti nje- nim policijskim organom pripisati krivde za to, kar se je dogodilo, kvečjemu bi kazalo poveriti vodstvo občine zanesljivejši in raz- sodnejši osebi.'* Na možnost odstranitve dr. Goste kot župana je minister Taafe torej takoj pristal. Da je deželni predsednik Gon- rad zadevo obravnaval predvsem kot poli- tično, kaže njegova pripomba v poročilu na notranjega ministra glede političnega polo- žaja v deželi. Opozarja, da pripada dr. Go- sta stranki, ki ima večino v ljubljanskem občinskem svetu in v deželnem zboru ter ima premoč v deželi po duhovščini, ki je skoraj vsa prevzeta od nacionalne c it: ice (Natio- nalschwindel).'* Dasi so ljubljanski Nemci žf!eli čimprej odstraniti dr. Gosto z županske^va mesta in je deželni predsednik Gonrad hotel odtegniti policijo magistratu, kjer je bila ood vplivom župana in policijskega komisarja Luke Svet- ca, državnega poslanca in enega izmed vodil- nih politikov slovenske stranke, se vlada dva meseca ni mogla odločiti za županovo suspenzijo. Šele ko je kazenska preiskava pri deželnem sodišču toliko napredovala, da je bilo mogoče po rezultatih zasliševanj do- mnevati dr. Gostovo zapletenost v incident s Tamborninom, je deželni predsednik 25. sep- tembra 1867 suspendiral župana, vodstvo mestne policije pa je izročil okrajnemu gla- varju Pajku." Kljub prizadevanjem vlade in nemških po- litičnih nasprotnikov je dr. Gosti uspelo, da je sodišče ustavilo proti njemu naperjeno kazensko preiskavo, ker ni bilo kaznivega dejanja (wegen Mangel an Tatbestand). Sploh je bil obseg incidenta na Mestnem trgu v kazenskem postopku znatno zreduciran; zapletenih je bilo od začetka v preiskavo 30 do 40 sokolov, končno je bilo obsojenih le 5 članov »Sokola« in dva, ki nista bila sokola.'^ Osebni uspeh Goste ni mogel preprečiti, da ne bi Slovenci v poslabšanih političnih raz- merah in zaradi lastnih političnih napak iz- gubili za skoraj poldrugo desetletje politično vodstvo v Ljubljani. Incident od 23. julija 1867 ni bil sicer edini vzrok tega razvoja, brez dvoma pa ga je sprožil in pospešil." II. »Južni Sokol« se je zoper razpust pritožil, • toda še preden je bila pritožba zavrnjena, ' je bilo iz kroga njegovega članstva ustanov- J Ijeno novo telovadno društvo »Sokol«. Pra- j vila novega društva je deželna vlada potr- i dila 30. januarja 1868.2« Sodeč po tej nagli ustanovitvi novega sokolskega društva, » Juž-"^ ni Sokol« ni pričakoval ugodne rešitve svoje • pritožbe, na drugi strani pa je najbrž vlada ; 119 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO toliko lažje potrdila njegov razpust, ko je novi »Sokol« pričel z delovanjem. Delo »So- kola« je bilo seveda pod paznim nadzor- stvom državnih oblasti, ki so mu hotele vča- sih postaviti ožje meje, kot jih je dopuščal zakon. Ko je spomladi leta 1868 »Sokol« va- bil na svoj prvi »izgred« — tako so nazivali društvene izlete — iz Ljubljane čez Šiško, Dravlje in Šujico do Hruševega, nato čez Do- brovo na Vič, kjer naj bi bilo skupno kosilo in splošno razveseljevanje, je ta izlet pri- javil mestnemu magistratu. Za nameravani izlet je zvedel tudi okrajni glavar Pajk. Ker se mu je zdelo, da bi mogli društveni izleti v ljubljansko okolico imeti resne posledice za zadržanje ljudstva — taki izleti so bili po- membne manifestacije slovenstva in so pri- pomogli k utrjevanju narodne zavesti —, je menil, da bi jih društvo moralo prijaviti tudi okrajnemu uradu, na področje katerega je izlet usmerjen. Društvo je ustanovljeno za Ljubljano, kjer ima svoj 'sedež. Ali se nje- gova pravica razteza tudi na prirejanje sa- movoljnih in duhove vznemirjajočih izletov v sosednje kraje? sprašuje glavar Pajk v vlogi na deželno predsedstvo. Okrajni urad ni mislil tako, zato je prosil za navodila, ali naj se društvo »Sokol« zavrne v zakonite meje svojega statutarnega področja, kajti v okraju Ljubljana okolica to društvo pravno ne obstaja. Tako tesnosrčnega tolmačenja po besedilu in duhu svobodoljubnejšega dru- štvenega zakona deželno predsedstvo ni mo- glo odobriti. V rešitvi vloge glavarja Pajka je le naročilo mestnemu magistratu, naj o zabavnih izletih ljubljanskih društev — »So- kol« se posebej ne omenja — obvesti okrajne urade zaradi morebitnih ukrepov za javno varnost in red, kolikor jih jim društva niso neposredno prijavila.^' »Sokolov« izlet je potekel v redu, čeprav je prišlo nekaj dni prej do večjega incidenta med turnarji, ki so se vračali s svojega iz- leta v Mengšu, in med domačini na Jezici. Seveda je dal okrajni glavar »Sokolov« izlet nadzirati po svojih organih. Nadzorovanje je imelo včasih svojo smešno stran. LTradnik glavarstva je pri »Sokolovem« izletu sedel v lokalu gostilne na Viču, kjer so se sokoli zabavali na vrtu, in je poslušal pogovore. K omizju domačih fantov je pristopil urad- niku znan visokošolec iz Ljubljane in jim je rekel: »Kje so pa pal'ce, zdaj jim bomo domu posvetili.« Policijski uradnik, ki je to v svojem poročilu navedel, je mislil, da dvo- umne besede napovedujejo pripravljeni pre- tep. Izkazalo se je pa, da je njihov pomen bil dobeseden in čisto nedolžen. Ko so se »Sokoli« zvečer v temi vračali proti Ljub- ljani, so jim fantje svetili s prižganimi sve- čami, pritrjenimi na palicali.^^ »Sokole« je podeželsko prebivavstvo na njihovih izletih z navdušenjem pozdravljalo in sprejemalo. Izleti so se pretvarjali v pri- reditve, pri katerih so udeleženci dajali du- ška svojim narodnim čustvom.Drugače je bilo pri prireditvah nemških turnarjev. Med podeželskim prebivavstvom so bili kot naj- bolj značilni predstavniki agresivnega neni- štva ter zaradi izzivajočega obnašanja, s katerim so poudarjali svojo meščansko su- periornost nad kmečkimi ljudmi, zelo nepri- ljubljeni. Pri svojih izletih na deželo so naleteli nekajkrat na neprijazen sprejem in kakšno neprijetnost. Zato so bili potrebni ob njihovih izletih obsežni varnostni ukrepi; »Novice« so pisale, da hodijo turnarji »pod krilom žandarjev in gosposkinih služabni- kov v okolico ljubljansko«.^"* Turnarji so priredili 18. maja 1868 izlet v Mengeš. V akcijo so stopile številne orož- niške patrulje, ki so imele pod nadzorstvom vsa pota okrog Mengša, da bi preprečile mo- rebitne priprave napadov na turnarje. Ven- dar vsi previdnostni ukrepi niso zadostovali. Ko so se udeleženci turnarske prireditve ter turnarji v spremstvu oficirjev in vojaške godbe vračali ponoči v Ljubljano, so jih po prehodu čez savski most na ježenski strani čakali kmetje, oboroženi s koli in gorjačami (mit Stangen und Knitteln). Obmetavali so jih s kamenjem, jih zmerjali ter jim grozili z gorjačami. Turnarji in vojaška godba so ustavili vozove, skupaj z oficirji, ki so jih spremljali na konjih, so se postavili v bran, nakar so se kmetje umaknili. Na obeh stra- neh so bili ranjeni in poškodovani, vendar so poškodbe bile lažje. Takoj so prijeli štiri napadavce, drugo jutro so po poizvedbah in zaslišanjih aretirali še 18 oseb.^^ Deželni predsednik, ki je tri dni po inci- dentu na Jezici poročal notranjemu mini- strstvu in ministrstvu za deželno brambo in javno varnost, je v svojem poročilu trdil: »So določeni znaki, da so tukajšnji eksalti- rani ultranacionalisti dali pobudo in orga- nizirali te nevarne in predrzne napade iz sovraštva do nemških turnarjev in da so znali za svoje namene pridobiti podeželsko ljudstvo.« Vse izpade je treba pripisati gonji stranke, ki vpliva na nerazsodne in lahko- verne ljudske množice, pri tem pa jo vodi srd, ker je bila prikrajšana pri dotedanji neomejeni politični premoči v deželi.^' Razen takih splošnih obdolžitev niso mogli vladni organi doprinesti nobenih dokazov, da so bili napadi na turnarje organizirani na pobudo narodnih voditeljev. 120 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Organi okrajnega urada za ljubljansko okolico so mogli, poročati le, da je bilo istega dne, ko je prišlo do spopada pri savskem mostu, v neki ježenski gostilni večje število Ljubljančanov; prepevali so slovenske pesmi, vmes so bili govori. Ko so se odpeljali zve- čer nazaj v Ljubljano, jim je neki fant za- klical: »Živio Slovenci, adio se bo zgodilo.«^^ Okrajni glavar Pajk je že nekaj mesecev jjrej predlagal deželnemu predsedstvu uved- bo raznih ukrepov za zagotovitev večje javne varnosti. Zlasti je dokazoval nesposobnost občin za vodstvo lokalne policije; opozar- jal je na državni oblasti sovražno politično agitacijo duhovščine. Po napadu na turnarje je ježenski občini takoj odvzel policijo. Pri- zadeval se je, da bi bila pri podeželskih ob- činah lokalna policija sploh izvzeta iz nji- hovega področja. Zato je zaslišal več župa- nov ljubljanskega okraja ter je vzel na za- pisnik njihove gotovo na njegovo željo dane izjave, da občine ne morejo zagotoviti var- nosti osebe in premoženja, da nimajo ne ljudi ne sredstev za zadovoljivo opravljanje po- licijskih poslov, zlasti pa, da župani ne mo- rejo izvajati kaznovanja kršivcev policijskih predpisov, kar bi jih izpostavljalo maščeva- nju sosedov. Rezultat posvetovanja z župani je bila ugotovitev, da občine niso sposobne za tako samoupravo.^^ Pajkove iz uradne gorečnosti dane sugestije niso naletele na pri- znanje, ki ga je pričakoval. Deželno pred- sedstvo je odločno izjavilo, da je trdna volja vlade, v celoti uresničiti občinsko avtonomijo po določbah občinskega reda, o omejitvi avto- nomije ne more biti govora.-' Sicer to načelno stališče ni branilo vladi, da ne bi v primerih, ko se ji je to zdelo potrebno, okrnjevala ob- činske samouprave. Državna oblast je sama odločala glede odvzema lokalne policije ob- činam; majhne podeželske občine niso imele kaj prida možnosti, da bi se upirale posega- nju državnih organov v njihovo področje, posebno še, če jim je nadzorna oblast očitala, da niso opravile svoje dolžnosti. Ježenski dogodki so dali nemškemu časo- pisju povod, da so pričeli zopet z vso silo napadati slovensko narodno gibanje. V svo- jih obdolžitvah so krivdo za napad pripi- sovali sokoloip, slovenskim narodnjakom in društvom ter kaplanom; govorica, ki so jo širili v nemških krogih, je šla še dlje, dol- žila je dr. Bleivveisa in dr. Costo, da sta pod- kupovala in podpihovala kmečke fante k napadu na turnarje.'" Dunajska »Presse« je označila sokole z njihovimi ultrauacionalni- mi težnjami in ekscesivnim obnašanjem kot moralne povzročitelje kmečkih napadov, pri tem je uporabila žaljive izraze. Člani odbora, med temi Peter Grasselli, Karel Bleiweis, Levstik, Drašler, Jentl in drugi so tožili ča- sopis zaradi žaljenja časti. Toda »Presse« je bila pred dunajskim sodiščem oproščena; sodišče je sprejelo njen zagovor, da je pisec imel v mislih člane razpuščenega »Južnega Sokola«, društva, katerega člani so bili ob- sojeni zaradi nočnih izgredov, in znanega po sovraštvu do Nemcev in po napadih na- nje. Za obstoj novega sokolskega društva člankar ni vedel, zato članek ni bil naper- jen zoper njegove člane, ki zato tudi nimajo tožbene pravice.'' Ljubljanski Nemci so de- želnemu predsedniku in dunajski vladi izro- čili spomenico, s katero so od vlade zahtevali, naj postavi v Ljubljani civilnega in voja- škega guvernerja, pomnoži vojaštvo, razpu- sti deželni zbor, čitalnico in vsa slovenska društva ter zatre slovensko narodno življe- nje. Tudi deželni predsednik jim je bil pre- malo odločen, celo dunajsko vlado je zadel očitek, da ne pazi dovolj na dogajanje v Ljubljani. Nemci so trdili, da država ali vlada nimata moči za zagotovitev njihove varnosti.'^ Po večmesečni preiskavi je bila v novem- bru 1868 pred deželnim sodiščem kazenska razprava glede ježenskih dogodkov. Od 1? kmečkih fantov, večinoma posestniških si- nov z Jezice in iz sosednjih vasi, je bilo 16 obsojenih zaradi javnega nasilstva, eden pa zaradi težke telesne poškodbe in prestopka zoper telesno varnost. Dvanajst obsojencev je prejelo kazen težke ječe dveh let, štiri za dobo 2 V2 leta ter eden za dobo treh let." Sodišče se z vprašanjem »moralnih krivcev« napada na turnarje ni ukvarjalo, gotovo zato, ker za take obdolžitve ni bilo zadostne osnove.''' Nemška stranka s sodbo ni bila zadovoljna. Njeno ljubljansko glasilo je za- pisalo: »Kaznujoča roka pravice je zadela le pomagače, brezvoljno orodje z rafinirano zlobo spočetega komplota; pravi povzroči- telji so se znali sodni preiskavi odtegniti.« Po ugotovitvah kazenske preiskave naj bi bili napadavci od drugod naščuvani in še s pijačo podžgani do svojih dejanj. Toda skrivnostnega povzročitelja izgredov, ki se je vozil od gostilne do gostilne, sodna pre- iskava ni mogla odkriti.'* Ustvarila ga je ver- jetno le prebujna domišljija. Ježenski dogodki, njihovo žolčno javno, zlasti časopisno obravnavanje ter sorazmer- no hude kazni so še zaostrile politične boje med Slovenci in Nemci. Podeželsko prebi- valstvo je bilo hudo užaljeno in vznemir- jeno. Vladi se je zdelo koristno, preprečiti nadaljnje zaostrovanje političnih razmer v deželi in deželni predsednik Conrad se je pričel truditi za pomirjenje razburjenih du- hov. Zavzel se je za amnestijo obsojenih Je- 121! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO žencev ter io tudi dosegel. Cesar je na nje- ' gov predlog odpustil dvanajstim obsojencem celotno kazen, petim jo je znižal za dve tre- \ tjini.'^ Amnestija komaj nekaj mesecev po* obsodbi kaže, da so bili najbrž močni dvomi' o umestnosti in upravičenosti izrečenih kazni. ] m. Tabori, ki so jih leta 1868 pričeli prire- jati po Slovenskem, so vnovič močneje razgi- bali naše politično življenje in dvignili slo- vensko narodno zavest z zahtevami po zedi- njenju Slovencev in narodni enakopravnosti. Te politične zahteve so tabori zanesli med ljudske množice, ki so jih sprejele za svoj program. Na taborih so govorili in glasovali za združitev vseh slovenskih pokrajin v eno upravno in politično enoto, za narodno ena- kopravnost na vseh področjih javnega živ- ljenja, v šoli, uradu in cerkvi, razpravljali pa so tudi o raznih drugih aktualnih politič- nih in gospodarskih vprašanjih. S tem so bile najširše plasti naroda pritegnjene k aktivnemu političnemu sodelovanju, ki je bilo prej omejeno na manjše skupine pred- vsem izobražencev.^' Za Ljubljano in njeno okolico je bil po- memben tabor v Vižmarjih s približno 30.000 udeleženci. Imel je posredno ali neposredno vpliv na nekaj dogodkov v Ljubljani, ko je zopet prišlo do izraza protinemško razpo- ločenje prebivavstva. O dovoljenju, izdanem dr. J. Bleiweisu za ljudsko zborovanje na prostem 17. maja 1869 v Vižmarjih, je okrajni glavar Pajk obvestil mestni magistrat in mu obenem sporočil, da ne bo dopustno izredno točenje alkoholnih pijač, če si ne bodo prizadeti prej pri njem pismeno izposlovali dovoljenja. Magistrat je bil o tem obveščen zaradi čuvanja javnega miru in reda ter zaradi opozorila gostinskih podjetnikov, da se obvarujejo škode. Taki ukrepi so se okrajnemu glavarju zdeli po- trebni, ker je bilo na dnevnem redu zboro- vanja obravnavanje političnih zadev, kar bi moglo privesti do obžalovanja vrednih iz- gredov. Nič ne jamči, da ne bo ogrožen javni mir in osebna varnost ter varnost lastnine. V Vižmarjih in okoliških vaseh je dovolj go- stinskih obratov, da zadovoljijo potrebe po hrani in pijači, zato bodo predpisi o točenju pod vejo strogo upoštevanL^s Bojazen okraj- ega glavarja je bila brez podlage, vižmarski tabor, s katerim je bil dosežen vrhunec ta- borskega gibanja, je potekel v najlepšem redu.3« Teden dni po vižmarskem taboru je nem- ško telovadno društvo priredilo izlet na Janče. Pri splošnem protinemškem razpolo- ženju jjodeželskega prebivalstva in nepri- Ijubljenosti turnarjev je bilo pričakovati, da tudi na Jančah ne bodo prijazno sprejeti. Mišljenje kmečkega ljudstva je bilo turnar- jem znano, saj so si že v prejšnjih letih na- brali nekaj skušenj. Pred izletom na Janče so se slišali glasovi, ki so ga odsvetovali; menda so tudi župani tistih krajev opozar- jali na vznemirjenje prebivalstva in izrekli željo, naj ne bi turnarji prihajali tja.*" Tur- narji svaril niso poslušali, njihov nastop na Jančah so morali domačini sprejeti kot iz- zivanje. Posledica je bila, da so jim vzeli zastavo in jih prepodili z Janč. Hujšega inci- denta v tem kraju ni bilo. Drugače pa je bilo v Vevčah, kjer naj bi bila glavna tur- narska prireditev z vojaško godbo in kamor so prišli tudi povabljeni gosti, med temi večje število ljubljanskih oficirjev. Glede na raz- burjenost in protiturnarsko razpoloženje ljudstva je bila v Vevče poslana močna orož- niška in vojaška asistenca. Okrog restavra- cijskega vrta, kjer je bilo pripravljeno za turnarsko zabavo, se je zbralo mnogo do' mačega kmečkega ljudstva, nekateri, da bi demonstrirali zoper navzočnost turnarjev, drugi le kot gledavci iz radovednosti. Opisi dogodkov, ki so sledili, se ne skladajo; ne- mogoče je, napraviti si pravo sliko o vsem poteku. Nadaljevanje prireditve v Vevčah pod varstvom orožnikov in vojakov, potem ko so bili turnarji pregnani z Janč, je ljud- stvo gotovo ocenilo kot predrznost in omalo- važevanje njihovega čustvovanja. Turnarji so se vedli — po Levstikovih besedah — »kakor bi naravnost delali na to, da bi prišlo do tepeža med ljudstvom in oboroženo silo in kakor da bi hoteli s pomočjo vojakov iz- brisati svojo hibo na Janči gori.«*' Do spo- pada je med oboroženo silo in ljudstvom res tudi prišlo, ko so ga orožniki in voja- štvo pričeli s silo razganjati; pri tem je bil do smrti zaboden kmečki fant Jakob Rode. Z mrtvim Rodetom so se turnarji v sprem- stvu vojakov vrnili v Ljubljano.*"^ Vest o dogodkih na Jančah in v Vevčah se je takoj razširila v Ljubljani in je pri- pomogla k povečanju razburjenja med Slo- venci, pri nemškem delu prebivavstva pa je povzročila pravo paniko. Še istega večera je župan dr. Suppan — mestna občina je bila tedaj že popolnoma v nemških rokah — od deželnega predsedstva zahteval zaščito nem- škega prebivavstva. Nekritično je sprejel močno pretirani opis incidenta na Jančah in v Vevčah, kakor se je verjetno širil od ust do ust. Turnarje na Jančah naj bi napadlo 60 kmetov, v Vevčah pa celo množica 400 kmetov. Orožniki so morali streljati, nekaj 122 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA napadavcev so ubili, nekaj pa ranili. Ogor- čenje ljudstva je to še povečalo. Bati se je, da bo razburjeno kmečko ljudstvo vdrlo v Ljubljano. Mesto s svojimi stražniki ne more zagotoviti reda in mira, potrebni so vojaški ukrepi. Zupan je predlagal, naj bi vojaštvo zasedlo dohode iz Vevč v Ljubljano in Ce- lovško cesto, ker se tudi v Šiški opaža raz- burjenje med ljudstvom. Ponoči naj bi vo- jaštvo patruljiralo po mestnih ulicah, na Mestni in Kongresni trg (današnji Trg revo- lucije) naj se postavi zadostna vojaška sila.^' Do večjih protinemških akcij v Ljubljani tiste dni ni prišlo. Najbrž niso bile niti na- meravane, verjetno pa zaradi obsežnih var- nostnih ukrepov in pritegnitve vojaštva tudi ne bi bile mogoče. Vendar so Slovenci v več primerih pokazali svoja protinemška ču- stva ter ogorčenje nad nastopom orožništva in vojaštva v Vevčah. Nekaj kmečkih fan- tov je na dan vevških dogodkov šlo v spre- vodu čez Kongresni trg proti kazini, eden izmed njih je nosil majhno slovensko zastavo, ter so klicali: »Živio Slovenci.« Sledila jim je večja množica ljudi; iz množice se je za- slišal klic: »Živio slovenska kri, Nemcov ne bo več.« Iz kazine so prišli oficirji, potegnili so sablje in težko ranili Mihaela Jevnikarja iz Vodmata, moral je v bolnišnico.*"* Drugega demonstranta so oficirji vlekli v kazino, ko so izvedeli njegovo ime, so ga izpustili. To samovoljno izvajanje policijske oblasti po oficirjih in njihovo brutalnost je Levstik v svojih časopisnih člankih ponovno ostro oži- gosal.Po naročilu zavarovalnega agenta in sokolskega zastavonoše Franca Drenika so 24. maja 1869 v petih ljubljanskih župnih cerkvah zvonili za v Vevčah ubitega Ro- deta.*' To je vlada označila kot demonstra- tiven akt in je Dreniku naprtila kazenski postopek.*' Svojo obsodbo nad postopkom orožništva so pokazali ljubljanski Slovenci tudi s tem, da so s cvetjem prekrili Rodetovo truplo v mrtvašnici.*^ Iz bojazni pred slo- venskimi demonstracijami so Rodeta na skrivnem pokopali zjutraj ob 4. uri vpričo policijske komisije in mestnega župana.*' Ker so se oficirji ob vsaki priložnosti po- stavljali na stran turnarjev in aktivno na- stopali proti Slovencem, so tudi postali cilj ljudskega ogorčenja. Ponoči je bil napaden neki nadporočnik z besedami: »Ti preklet pes, prec zaupi Živi Slovenc«. Ker ni reagi- ral, je eden izmed napadavcev vrgel za njim kamen in ga s pestmi udaril v obraz.*" Kako napeto je bilo ozračje v Ljubljani in kako malo je bilo treba, da je Slovenec imel oprav- ka s kazenskim sodiščem, je izkusil trgovski pomočnik Avgust Kobler. V Pleiweisovo trgo- vino je prišlo več podeželanov nakupovat in nekega kmeta je Kobler vprašal: »Ste vi nemškutar?« in nato dodal »Nemškutarjem ne prodamo nič. Saj nemškutar je bomo tako vse zagiftal«. Priča tej neokusni šali je bila žena realčnega ravnatelja Schreya, ki je na- pravila ovadbo.*' Brezuspešna so bila poiz- vedovanja za tistim, ki je na zid Seunigo- vega vrta v Igriški ulici napisal: Nemške pse pobimo /Slovenci ne udajmo/ Sloviani zedinimo se /Živio Slava/."'^ V spomin na vižmarski tabor so delili Sve- tin jice z napisom: Živila Slovenija, zedinimo se! ne vdajmo se! Nošenje teh svetinjic je deželni predsednik takoj po dogodkih na Jančah in v Vevčah prepovedal, ker so bile politični znaki. O prepovedi je obvestil mi- nistra Giskro, ki jo je odobril.*' Prepoved nošenja taborskih svetinjic je bila objavljena tudi z letaki, nalepljenimi na hišah. Stražnik je zalotil mladega fanta Franca Medica, po- sestnikovega sina iz Šiške, o katerem pravi policij-sko poročilo, da je obiskoval šolski pouk in kaže boljšo izobrazbo, ko je zvečer z modrim svinčnikom podčrtal v slovenskem besedilu letaka besede: »deželnega predsed- ništva« in »mestni magistrat« in k temu pri- pisal besedo »paura«. Verjetno je hotel po- vedati, da ima strah (paura) velike oči. Izro- čen je bil sodišču.** Občinski svet, ki je bil v nemških rokah, si je prilastil pravico, da je dajal pobudo za ukrepe v zaščito Nemcev pred morebitnim slovenskim maščevanjem. Dan po vevškem incidentu je bila sklicana na zahtevo 12 ob- činskih svetnikov izredna seja občinskega sveta, da bi razpravljali, kaj je ukreniti za varstvo meščanov glede na obžalovanja vred- ne dogodke na Jančah in v Vevčah, »pri ka- terih je bilo ogroženo življenje in osebna varnost več občanov«. Sklep je bil, zahtevati od vlade povečanje števila vojaštva in odde- lek konjenice.** Ljubljanska garnizija je bila dejansko takoj ojačena z dvema eskadrono- ma huzarjev; zdi se, da deželna vlada ni čakala šele pobude mesta, temveč je sama takoj poklicala novo vojaštvo.*« Občinskemu svetu se je zdelo potrebno tudi zvišati število mestne policije od 12 na 20, občinski svetnik dr. Keesbacher je celo predlagal zvišanje na 40 mož.*' Ljubljanski Nemci so se zavedali, da si le z vojaškimi ukrepi ne bodo mogli ohraniti svojega gospodujočega političnega položaja. Zato so hoteli zavreti Slovencem možnosti politične borbe za njihove narodne zahteve. Občinski svet je predložil vladi obširno spo- menico, v kateri je zahteval, da odločneje nastopi zoper slovenski politični program in zoper prizadevanja za njegovo uresniče- 125 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO jjjg 68 Vlada je bila preveč popustljiva, ko je dopuščala tabore z zahtevami po razko- sanju dežel in zedinjenju Slovencev ter po narodni in jezikovni enakopravnosti. Potreb- no bi bilo strožje nadzirati delo duhovščine zaradi njenega vpliva na ljudstvo in šolo, skrbeti za boljšo disciplino v srednjih šolali, da se odtegne mladina vplivu nacionalistič- nega gibanja in prepreči njeno sodelovanje pri slovenskih manifestacijah, ter poostriti nadzorstvo nad slovenskim tiskom. Namen spomenice je bil dokazati, da je vzrok pro- tinemškega gibanja v pretiranih slovenskih političnih zahtevah in da so torej moralni krivci napadov na turnarje narodni vodi- telji. Kot za ježenske dogodke so Nemci dol- žili kot krivca za dogodke na Jančah in v Vevčah dr. Bleiweisa in dr. Costo. Govorili so, da sta obljubila ali celo dala 50 ali 100 goldinarjev tistemu, ki turnarjem vzame za- stavo.ä' Tudi sodba deželnega sodišča glede udeležencev pri teh dogodkih se je sklicevala na govorice o obljubi plačila za ugrabitev zastave.'" Toda deželno sodišče, ki je videlo globoko notranjo zvezo med vsemi udele- ženci dogodkov na Jančah, v Vevčah in drugih okoliških vaseh, v sodbi ni prišlo preko trditve, da je bilo narodno sovraštvo vzmet kmečkega ravnanja." Dejansko je bila ia skupna vez splošen protinemški od- por, zrasel iz tedanje utrjene politične in narodne zavesti slovenskega ljudstva. Nastop zoper turnarje na Jančah in v Vevčah je imel rezultat, da so izzivalni turnarski izleti prenehali; nekaj časa se niso upali na deželo niti peš niti jež.'^ OPOMBE /. Dr. Josip Mal, Zgodovina slovenskega na- roda, Celje 1928—1959, str. 986. — Ivan Prijatelj, Sloveaiska kulturnopolitična in slovstvena zgodo- vina 1848—1895, Druga knjiga, Ljubljana 1956, str. 120. — 2. Prijatelj, n. o. m. str. 123. — 3. MALj (Mestni arhiv Ljubljana), Reg. I fasc. 701, fol. 375 si. — 4. France Škerl, Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe 1860—1869, Ljubljana 1938, str. 44 si. ~ 5. MALj, Reg. I fasc. 701, fol. 389 si. — 6. DAS, Prezidialni arhiv deželne vlade 1867, fasc. VI, št. 1688. — 7. MALj, Reg. I fasc. 701, fol. 396. ~ Dr. Vladimir Ravnikar, »Južni Sokol«, Slovenski narod 1923, št. 223. — S. MALj, Reg. I fasc. 708, X/7, št. 5471, 5554/1868. — Novice 1863, str. 342. — Prijatelj, n. o. m. str. 179 si. — Ravnikar, n. o. m. SN št. 217. Ravnikar navaja v SN št. 221, da je naziv »Južni Sokol« dobilo društvo na občnem zboru 29. decembra 1864. To ne more biti točno, Novice so že 1. 1863, str. 542, prinesle vest o tem preimenovanju. — 9. Novice 1863, str. 525. — MALj, Reg. I fasc. 708, X/7, št. 5471, 5554/1868. — 10. Prijatelj, n. o. m. 225. — Ravnikar, n. o. m. SN št. 225. — MALj, Reg. I fasc. 701, fol. 411 si. V pojasnilo besed »hali—kalo—želodov več ne bo« je treba pripom- niti, da so turnarji imeli na klobukik kot dru- štveni znak z vrvico pritrjena po dva želoda, ki so kot krast veljali za simbol nemštva. — 12. DAS, Prež. ark. dež. vlade 1867, fasc. VII, št. 2039. — 13. DAS, Prez. ark. dež. vlade 1867, fasc. VII, št. 2045. — Novice, 17. julija 1867, str. 241. — Novice, Oglasnik k 30. listu, 24. julija 1867. — 14. Novice 51. julija 1867, str. 257 si. — Fran Šuklje, Iz mojih spominov, I. del, Ljubljana 1926, str. 48. — Škerl, n. o. m. str. 46 si. — 15. DAS, Prez. ark. dež. vlade 1867, fasc. VII, št. 2059. — Skerlj, n. o. m. str. 47. — 16. DAS, Prez. arh. dež. vlade 1867, fasc. VIII, št. 2176. — 17. DAS, Prez. ark. dež. vlade 1867, fasc. IX, št. 2502 in 2505. — Škerl, n. o. m. str. 47 si. — 18. DAS, Prez. arh dež. vlade 1868, fasc. I, št. 540; fasc. II, št. 685; fasc. III, št. 917. — Novice 20. maja 1868, str. 169. — Fran Levstik, Zbrano delo. Deveta knjiga, Ljubljana 1961, str. 205 si. — 19, O poteku boja med slovensko narodno stranko in Nemci za ljub- ljansko občino prim. Škerl, n. o. m. str. 54 si. — 20. MALj, Reg. I fasc. 708, X/7, št. 1005 in 5554/1868. — 21. DAS, Prez. arh. dež. vlade 1868, fasc. III,'št. 916. — 22. DAS, Prez. ark. dež. vlade 1868, fasc. III, št. 944. — 23. Prim, poročilo o dru- gem izletu »Sokola« v Tacen, Novice 1868, str. 217. — Levstik, n. o. m. str. 249 si. — 24. Novice 1868, str. 169. — Prim. Levstik, n. o. m. str. 16 si, članki »Brezova mast in ljubljanski nemšku- tarji« o spopadu med kmeti in turnarji na Jezici, objavljeni svojčas v Slovenskem Narodu. — 25. DAS, Prez. arh. vlade 1868, fasc. III, št. 906. — , 26. DAS, Prez. arh. dež. vlade 1868, fasc. III, št. 906. — 27. DAS, Prez. ark. dež. vlade 1868, fasc, III, 906 — 28. DAS, Prez. arh. dež. vlade 1868, fasc. IV, št. 1481, 1515 in 1587. — 29. DAS, Prez. arh. dež. vlade 1868, fasc. IV, št. 1587. — 30. Levstik, n. o. m. str. 16 si. — 3i. Laibacher Tag- blatt 1868, št. 98. — Levstik, n. o. m. str. 467, op. k str. 18. — 32. Levstik, n. o. m. str. 19 si. — Laibacher Tagblatt 19. avgusta 1868, št. 4. — 33. Laibacker Tagblatt 16. novembra 1868, št. 79. — 34. Levstik, n. o. m., opombe dr. Antona Slodnja- ka, str. 464. — 35. Lailaacker Tagblatt 16. novem- bra 1868, št. 79, članek: Kein Jeschza mehr. — 36. Levstik, n. o. m., opombe dr. Slodnjaka, str. 482 si. — 3?.' Mal, n. o. m. str. 1009 si. — 38. MALj, Reg. I fasc. 708, X/11, št. 5916/1869. — 39. Dr. Josip Vošnjak, Spomini, Drugi zvezek, Ljub- ljana 1906, str. 77 si. — 40. Levstik, n. o. m. str. 66, 75, 541 in 555. — Novice 26. maja 1869, str. 169. — 41. Levstik, n. o. m. str. 64. — 42. Levstik, n. o. m., opombe dr. Slodnjaka, str. 485. — 43. DAS, Prez. ark. dež. vlade 1869, fasc. II, št. 695. — MALj, Reg. I fasc. 701, fol. 545 si. — 44. MALj, Reg. I fasc. 701, fol. 540. — Novice 26. maja 1869, str. 169 si. — 45. Levstik, n. o. m. str. 65, 77, 542 in 544. — 46. MALj, Reg. 1 fasc. 701, fol. 554 in 559. — 47. MALj, Reg. I fasc. 701, fol. 554. — Levstik, n. o. m. str. 556. — 48. MALj, Reg. I fasc 701, fol. 559. — 49. Levstik, n. o. m. str. 542. — 50. MALj, Reg. I fasc. 701, fol. 575 si. — 51. 124 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA MALj, Reg. I fasc. 701, fol. 583. — Levstik, n. o.: m. str. 133, 358 in Slodnjakova opomba str. 513. ^ — 52. MALj, Reg. I fasc. 701, fol. 613. — 53. DAS, = Prez. arh. dež. vlade 1869, fasc. II, št. 715 in i 779. — Mal, n. o. m. str. 1010 si. — 54. DAS, i Prez. arh. dež. vlade 1869, fasc. II, št. 736. — 55. i MALj, Cod. III/20, fol. 45 si. (seja 24. maja 1869) ;J Reg. I fasc. 701, fol. 545 in 552 si. — 56. MALj, Reg. j II fasc. 24, VIII-2/1869. - 57. MALj, Cod. III/20, j fol. 60" si. — 58. MALj, Cod. 111/20, fol. 65 si. —; Levstik, n. o. m. str. 93 si. ter Slodnjakov delni j prevod spomenice str. 502 si. — 59. Novice 26. i maja 1869, str. 170. — 60. Levstik, n. o. m. Slod-1 njakove pripombe str. 495. — 61. Levstik, n. o. i m. Slodnjakove pripombe str. 496. — 62. Mal, n.J o. m. str. 1010. I 125