------    12------
Politične stvari.
Nemški liberalci
nas tako ljubeznjivo vabijo v svoj „reichsrath", s tako sladkimi besedami nam zagotavljajo, kako nas ljubijo in za nas skrbe, hvalijo svojo „ustavo" do nebes jo po-vzdigovaje, rekoč, kako je v njej za vse narode skrb-ljeno, vsem narodnost garantirana, — z eno besedo, tako lepo nam znajo na srce govoriti, da se mora človek res čuditi, kako da nehvaležni Slovenci vse te dobrote od sebe odbijajo, in kar z glavami maj6. Edini mlado-Čehi so tako razumni, da spoznajo dobrote liberalizma in lutavoverstva, kakor so na svojem „partajtaguu pred kratkem izrekli!
A mi vsi drugi pa le nič nočemo prav verjeti sladkemu glasu tičarja, ki nas vabi na svoje limanice, imenovane „ustava", 7,svoboda" itd.
Ali imamo pa mi tudi vzrok, da smo tako ne-zaupni?
Moj Bog, facta loquuntur! In kdor je še dvomil, opozorujemo ga na članek „Oesterreich und die orientalische Frage" v „Deutsche Zeitg." od 24. grudna 1874. Tam je „mlad" Nemec tako nepreviden, da nam nakane nemških nacijonalcev naravnost razodene. Napove nam na kratko, da imamo kot narod poginiti, mi in Cehi. Piše namreč: „Wenn einmal der nationale Zusam-menhang Deutschosterreichs vom Riesenge-birge bis zur Adria gesichert ist itd." Vsak razume, kaj to pomeni „der nationale Zusammenhang Deutschosterreichs vom Riesengebirge bis zur Adria" ; faktično je tisti,,Zusammenhang Deutschosterreichs" samo od Spielfelda do Budjevic; ako hoče seči od Jadre do Pruske meje, je pač jasno , kaka osoda je namenjena nam in Cehom. Mi o tem nikdar nismo dvomili, da so to poslednji nameni nemških liberalcev, a žalibog je en čas dosti Slovencev verovalo v poštenost in pravičnost nemških liberalcev, pričakovaje, da bodo oni tujo narodnost ravno tako spoštovali, kakor svojo malikujejo. Hvala Bogu, število teh lahkovernih Slovencev je sedaj jako pičlo, morda je le še edini Razlag, ki od nemških
liberalcev naše (ali pa svoje) sreče pričakuje. Morda 30 iz začetka res nekateri ,,mlado-nemci", ki so nekaj po-štenejši od starih, na to mislili, da bi narodom dovolili narodnostne pravice, pa lakomnost in gospodoželjnost je kmalo te boljše čute pogazila, in kmalo so se v vprašanji zavolj narodne ravnopravnosti pridružili »starim". Preveč se jim sline cede po lepi Češki deželi, preveč jih vleče do Trsta in jadranskega morja, niso v stanu, odreči se teh želj v imenu pravičnosti j kdo bo tudi na pravičnost mislil! „Moč je pravica", uči liberalizem, »in moč imamo" si mislijo, »Čehi in Slovenci se nam vendar ne morejo vbraniti."
Srbom in Hrvatom dovoljujejo še nekaj časa živeti, — za sedaj so še preslabi, podjarmiti in prebaviti tudi tč; kedar bo Nemčija zedinjena od Belta do Jadre, potem se bo že našla kaka pot, stegniti roko tudi čez Ogersko in Hrvaškt)!
Mislimo, da je ta članek v »Deutsche Zeitung" zdaj poslednjemu Slovencu oči odprl. In če jasno spre-vidimo, kaj nameravajo z nami, potem pač ne smemo dolgo premišljevati, kaj nam je storiti. Pokazati je treba Nemcem, da še živimo, da se še ne mislimo v grob vleči — njim na ljubo! Z zediujenimi močmi se je treba postaviti v bran; videli bomo , če je naša moč res tako slaba! Po naši nesrečni neslogi smo tako oslabeli, tako zapravili ves svoj vpliv, da se nas prav nič ne boje. Nezaslišano se jvesele nesloge v Češkem taboru, ker vedo, da tudi Cehi nesložni nič ne opravijo; in mi Slovenci jim ne moremo veče žalosti napraviti, kakor s tem, da smo složni! Ali nas ne uče toraj sami, kaj nam je storiti?. O nesrečni tisti, ki tega ne sprevidijo! Ali ne bo Češki narod, ako vsled svoje sedanje nesloge omaga, preklel tistih, ki so v tako važnem času strankarstvo in lastno ča-stilakomnost više stavili, nego korist naroda ?
In to veljd tudi za nas. Ce se je prav nekoliko na bolje obrnilo, vendar »Narod" svojega sovraštva do nas ne more potlačiti, in s klerikalcem okoli sebe maha, kakor bi nas hotel dražiti, in k novi neslogi izvabiti. »Klerikalec" je vendarle tisti, ki edino le interese du-hovenstva zagovarja; mi pa s tem, da branimo krščanstvo, branimo po svojem prepričanji le korist celega naroda, — in če hoče »Narod" resnico pisati, nas mora vendar le »krščansko" stranko imenovati; beseda »klerikalec" vržena na nas pa je le lažnjivo sumničenje ali obrekovanje.
Če je bilo sloge treba, treba je je zdaj, in vsak bo narodu odgovor dajal, kateri jo lahkomišljeno razdira l