3S6
S. L. Mozirski :  Noči.
»»In ves t& barev svet, td svet zvokov — Kje- biva? V duhu našem se nahaja! Duh naš ga nosi,  v njem zrcali se . . . Razumeš,  kralj, kako se to dogaja?
»»In čez bese"d skrivnostni most kako Duh moj  do duha tvojega prispeje ? Razumeš mislij najinih td pot ? Veš, kak spočno nam v glavi  se ideje?
»»Veš, kaj je'to,  kar dviga nam sred Za nečim  nedosežnim brez prestanka ? Za nečim višjim,  kar ni iz prahu Stremi naš prah ... ta jasna ti uganka ?
» »Dovolj ?... Ne vidiš še jih čiides, kralj ? Zdaj  čudesa pokazal sem ti svoja ! Ce gledaš, razumeti jih želiš  — In ne strmi pred njimi duša tvoja ?««
A. Aškerc.
V+V
-L&
N
oci.
A
počitku klanja šumen  dan  se vroč, Na zemljo lega tiha bajna noč. V razoru škrlec drobni je odpel, Od pluga vrača se vratar vesel. Iz temnih lin odmeva zvon večerni, Molitev tiho vzbuja v duši  verni . . . Tišina sveta plove nad zemljoj In v spremstvu sen tešilni in pokoj; Ko z rahlim prstom takne se očij, Trpin pozabi boli in skrbfj! — Oj, sladka noč, pozdravlja te zemljan, Ki ga  vtrudila težka dnevna hoja: Poslanka blaga ti si mi pokoja, A žuljev novih le donaša dan! . . . Pozdravljena mi, tiha, mična noč, Razvneto lice rahlo božajoč, Iz raja jasne sanje mi noseč, In z virom pozabljenja me poječ! . . .
Nad zemljo plove pozni temni mrak, Z drugovi srebljem trsov sok sladak, Sto čustev mi užiga njega moč, In v rožnih bojah se izgublja noč! . .
Kako detinsko srce  koperni, Ko bliža doba Svete se noči! Priplul je mrak  večerni na zemljo, In v sobi lučic sveti sto in sto ! Oj, sveta noč   ljubezni ti simbol, Ko božji Sin ostavil je prestol,
Da iz globine davnih grešnih zmot Nesrečni spasil bi človeški   rod! Oj,  bajni  čas,  najlepši leta čas, Noči božične veličastni kras!
Vse klije po livadah in brsti, In vigred tudi  v srcih se rodi. Ledena skorja v solnci je skopnela, Pomlad Veliko noč na svet privela; Vzveličar naš se je iz groba vzpel, Iz robstva težke nas teme otel. Oj,  čudapolna noč, skrivnostni  vir, Ki svetli si prinesla spas in  mir, Ti pričaš mi, ko mi ugasne  dan, Ki sije zdaj mi še tako krasdn, In ko prispe velika  zadnja noč, Da tudi  ta se razjasni nekoč ! Prelestna. bajnomična noč,  ti mila Prostrl nad srcem mojim mehka krila, Zaziblji  dušo mojo v sen sladak, Da za trenutek zabim jad težak ! . . .
Gorje" pa, komur noč nemir budi, Pod vzglavje stilja trnje in osti In dušo tare mu bridak spomin, Da brez miru drhti in mre trpin, Očij  mu trudnih  ne zatisne sen, Razvnet bedi, trpinčen in plašen, Po jutra zornem svitu koperni — A nikdar konca dolge ni noči!   — S. L. Mozirski.