ŽIVLJENJE IN SVEI
TEDENSKA REVIJA — PRILOGA PONEDELJSKEGA JUTRA
вт. 20.	V LJUBLJANI, 16. MAJA 1936.	KNJIGA 19
FAV&A HF.NNKRF.RG	POMLAD K GORAH (radirankaj,

O KOCHOVEM BACILU IN ŠE KAJ
DB. MIBKO KAKLIN
NADALJEVANJE
- je bomo torej iskali bacilov je-
tike? Da skriva bolnik, ki je obolel za katerokoli obliko tuberkuloze, v sebi nebroj živih klic taiste bolezni, ne bo težko
_ uganiti. Bolnik, ki je zibolel za
pljučno tuberkulozo, jih krije v pljučih. Drogi zopet, ki boleha na kostni jetiki, v kosteh, tretji v žlezah na vratu, četrti na koži, peti v ledvicah itd. Te kali pa postanejo nevarne šele takrat, ko jih začne bolnik izločevati in trositi po svoji okolici. Bolnik v začetku pljučnega obolenja še ne kašlja in nima izmečka. Torej je prav tako malo nevarni za okolico kakor njegov sočlovek, ki je popolnoma zdrav na pljučih. Sele ko se bolezen razvije odinosno poslabša, more postati bolnik trositelj kužnih kali, ki jih stalno in v veliki množini izkašljuje z izmečkom. To velja za vse oblike jetike. Zato govorimo n. pr. pri pljučnem obolenju o »zaprti« iin »odprti« pljučni jetiki. Kostna tuberkuloza zopet tvori abscese, ki s časom proderejo na površje kože in tvorijo tako zvane fistule, M izločujejo gnoj, v katerem z lahkoto najdemo bacile Šele na ta način pridejo povzročitelji, ki se v bolniku stalno razmnožujejo, v velikem številu na prosto, od koder jih lahko z neprevidnim ravnanjem vse delj in delj raznašamo.
Talko se zgodi, da se v naših krajih do 20. leta starosti že vsakdo »slučajno« okuži z bacilom jetike. Kdaj se je to zgodilo, nihče od nas točno ne ve, ker je prva okužba šla tako rekoč neopaže-no mimo nas. Kakor pa vemo iz lastne izkušnje, je prav majhen odstotek tistih, Id so Pred tolikimi in tolikimi leti »nalezli« tuberkulozo, resnično obolel za jetiko. To se nam vidi v protislovju z vsem, kar uči higijena o nalezljivih boleznih, če mi n. pr. nekdo reče: sosedovi otroci so nalezli škrlatinko, ošpice, oslovski kašelj, si bo vsakdo predstavljal, da že leže doma ali v bolnišnici in da so resnično bolni Pri akutnih (hudih, hitrih, naglih) nalezljivih boleznih je stvar čisto jasna. Sosedovi so nač prišli nekje v dotik z drugimi otroki, ki so pravkar oboleli na eni omenjenih bolezni in so tako tudi sami po preteku nekaj dni oboleli, iker eo se inificirali z
vzročniki dotične bolezni. Zdaj me bo kdo vprašal: zakaj pa jaz, ki sem se okužil že pred 20. leti z jetiko, še sedaj nisem bolan? J etika zavzema pač izjemno stališče med nalezljivimi boleznimi.
Dve stvari sta, ki jetiko ločita od prej omenjenih nalezljivih bolezni: ona je 1.) kronična (počasna, dolgotrajna), 2.) ona med svojimi žrtvami še izbira, to se pravi napade vsakogar, premaga pa le redke posameznike, da ji podle-žejo.
Ko je R. Koch pokazal svetu pravega povzročitelja tuberkuloze, je boj zoper jetiko bil v glavnem naperjen proti njenemu bacilu, ki so ga smatrali za vsakemu človeku nevarnega sovraga. Mislili so pač logično: pri vsakem tuberkuloznem obolenju ga najdemo, kjerkoli v telesu se vgnezdi. povsod izzove nesrečno bolezen, ki se je le težko iznebimo; kdorkoli se z njim in-ficiira, ta slejkoprej zapade njegovemu pogubonosnemu vplivu. Iztrebiti moramo s sveta Kochov bacil in bolezen bo sama po sebi prenehala, so si mislili Toda takrat še niso vedeli, da je vsak odrasel človek v našem civiliziranem svetu že okužen s kaljo jetike in so na profilakso (obrambo pred okuženjem) polagali preveliko pažnjo. Kochovega bacila so se skoraj tako bali kakor bacila kuge. V vsaki sobi bolnišnice, kjer so ležali težko bolni jetičniki, (in le take so smatrali za tuberkulozne), je stala posoda z razkužilnimi sredstvi in zdravniki so s pomilovanjem v srcu in v strahu za svoje lastno zdravje obiska-vali te nesrečnike, izogibajoč se vsakega predolgo trajajočega in opasnega dela v tako »nevarni okoliščini«.
Kmalu po odkritju svojega bacila se je Koch vrgel z vso vnemo na novo delo, da bi svetu odkril še zdravilo zoper tuberkulozo. Ni trajalo dolgo in že je izšel iz njegovega laboratorija nov, svetel up za človeštvo — t u b e r-k u 1 i n (pravotno umorjeni bacili jetike pozneje ekstrakti iz njih). Sara Koch si je napolnil brizgalko z novim sredstvom in se napotil v bolnišnico, misleč da prinaša ubogim bolnikom edino rešujoče injekcijo. Prvo vzhičenje in ve-
eelje se je polagoma poleglo — zdravilo velikega znanstvenika ni imelo tolikanj zaželenega uspeha. Tudi vsi različni serumi in neštevilna kemična sredstva, ki so jih preizkusili do današnjega časa, še niso zmožna ugonobiti kali jetike v telesu napadenega bolnika, čeprav je veliki mojster Koch do zadnjega dihljaja upal, da se bo njegov ideaj in njegova nada enkrait uresničila.
Čas je tekel enakomerno naprej in prišla je nova doba odkritij in napredkov v tehniki. Med najvažnejše iznajdbe v tem času štejemo X-ža<rke, ki jih je leta 1895. odlkril Konrad Rentgen. Medicina si jih je prilastila in jih začela izkoriščati v svoje namene. 8 pomočjo rontgemovih žarkov šele je uspelo zdravnikom, opazovati tiudi najdrobnejše izpremembe, ki jih je njpr.
zapustilo okuženje z bacili tuberkuloze na pljučih. Dobili so zanesljivejše pojme o genezi (postanku) tuberkuloze in z lahkoto so motrili in tolmačili začetne Stadije (stopnje) ftize (grški izraz za tuberkulozo), ki jih z navadno preiskavo (brez rontgena) velikokrat niso mogli z gotovostjo dognati. Koohov tu-berkulin, ki si ga je iznajditelj še zamišljal kot zdravilo, so le.ti začeli kot pomožno sredstvo uspešno uporabljati pri diagnozi (spoznanju) začetnih o b o 1 e la j. Spoznali so (nadalje, da se skoraj pri vsakem odraslem človeku morejo dokazati ostanki bolj ali manj ostre borbe, ki se je nekoč — morda že v nežni mladosti dotičnega — bila za r.iegov obstanek, s sledovi, ki nam jih je zapustila na bojišču. Ta in še druga važna opažanja so v najnovejšem času nekoliko izpodkopala ugled Kochovemu bacilu.
Do Kochovegia razodetja so vsi slavni zdravniki sveta, počenši s ffippo-kratom, prištevali tuberkulozo med bolezni, ki posebno rade obiskujejo rodbine, ki so pač njim bolj podvržene, medtem ko druge družine tako rekoč kratkomalo preskočijo. To motrenje je rodilo nauk o podedovanem izboru bolezni ali nauk o dednosti tuber k u 1 o z e . V našem narodu je ta nauk še močno zakoreninjen, sa,j često slišimo, da je nekdo iz »jetične družine«. Prve čase po Koohu ni nihče več resno mislil na dednost pri jetiki, čeprav jo je Koch sam v svojih spisih mimogrede večkrat omenil. Preveč jilh je zaposlovala nova misel na bacila. Danes, po preteku pol stoletja napornega in vsestranskega dela na izpopolnjevanju Koch o ve zapuščine, se je ponovno vnel boj med pristaši dveh taborov, ki si še vedno stojita — oba moderno oborožena — v neodločeni bitki nasproti.
Prof. Emil Sergent, veliki francoski zdravnik in najduhovitejši modro-va'lec o še nerešenih nalogah v raziskovanju tuberkuloze, je v zadnji številki lanskega letnika »Zdravniškega veetni-lca« podal pregled o sodobnem sitanjiu tega prevažnega problema in svoje mnenje o njem, ki vam ga hočem z avtorjevo zaključno besedo vred na kratko podati:
Kakor ne poznamo tuberkuloze brez bacila, pravi Sergent, talko tudi ne poznamo razvoja jetike brez ugodnih pogojev za njen razvoj v
organizmu. *) Ne bomo zahtevali, da bi na skali vzklilo zrno!
Nastanek tuberkuloze domneva kot prvobitni pogoj infekcijo človeka po bacilami kali. Ta pa ne izvaja svoje patogene moči, razen če zadostuje po količini in virulenci (otrovnosti) in če pade na teren, ki ji nudi vse potrebne pogoje, da lahko poganja.
Nalezljivost tuberkuloze je resnica, ki je ne more ovreči matematično razglabljanje in ki najde svoj dokaz v kliničnih in eksperimentalnih ugotovitvah, ob bolniški postelji in s poskusi v laboratorijih.
•) Ti pogoji so lahko prirojeni — dedni — ali pa šele v poznejšem življenju pri. dobljeni. (Opomba pisateljeva).
R. Hansche: MLIN.
NA DU RMITOR
JOSIPLAPAJNE
NADALJEVANJE
astopili smo četrto avtotu« ro: gori na Žabljak, v kralje« stvo Durmitorja. Na prostra« nem trgu so se zbirali potniki. Na račun avtotaksijev, ki so si
_ medsebojno dražili oziroma
zniževali vozno pristojbino, smo od običajnih 70 din prišli na 50 din. Prav tako, če je tudi njim prav.
Opoldne nastopimo velezanimivo 4« urno vožnjo po novo zgrajeni krasni cesti, služeči predvsem tujskemu pro« metu. Tehnična mojstrovina zadnjih dni se pričenja neopaženo dvigati v lepih vijugali v planinsko višavje, Nepotreb« no se mi zdi, da so me plašili s hajdu« ki, roparji. Vsa pot je prav varna, ni* kjer nisem zaslutil najmanje divja« štva, nasprotno, vsak Črnogorec me je dobrodušno sprejel in z vsakomur sem se lahko mirno razgovarjal.
Povsod, kamor sem prispel, sem opazil, da je naša lepa južna zemlja sproščena spon, kd jo je vanje oklepala zgodovina in da se je čudovito hitro izlila v jugoslovansko celoto, ki ji da« je potrebnih življenjskih virov, dočim ji ono odpira okno v veliki svet — pre» ko sinjega Jadrana.
Po treh km smo bili že za 300 m nad Nikšićem. Ob cesti so nas spremljale njivice, na katerih sem opazovali še ze» lena žita vseh vrst. Ne malo pa sem se začudil, ko so se jela pred nami vrsti« ti v temne gozdove obraščena brda, polna listnatega drevja, med katero še na posegla sekira kulture. Črna gora — in tatici gozdovi, kdo bi jiih pričakoval?
6AVNIK
Težko je sopel avtobus kvišku, saj je imel pod eeboj trdi vzpon, v sebi do 20 potnikov, namenjenih večinoma na znameniti črnogorski cerkveni sabor.
Zamislil sem se v zgodovinske do« godke, ki so se tu odigravali v borbi za prehod od Skadrske ravni v veliko turško vojašnico: Bosno in Hercegovi« no. Edini prehod, ki so ga turške sile izsekavale skozi žive stene, pod Dur« mitorjem živečega plemena D rob n j a« kov. Da, drobnjačka je istorija en kr« vav ep, pravii zgodovinar.
Spomenik za spomenikom se vrste ob lepi cesti, na ostrih robovih, ki so bili doslej nepristopni za moderni pro« met
Grobišče pri Mokrem je hranilo drob slavnega turškega vezirja Husref bega, ki je v Sarajevu sezidal ono krasno be« govo džamijo in tu podlegel črnogor« skemu junaštvu. (1541 1.)
Pni Mletičaiku nas mrtvi kamen opo* zarja, da je ondi Smail Cengiič aga s svojim življenjem plačal smrt devete« tih bratov Petroviče*.
Previs nas spomni na vstajo z L 1851. ob kateri so Drobnjaki pregnali mu« dura Saban ago.
Tudi medsebojne plemenske borbe so ovekoveoene na kamenitih sporne« nikih. Bdilo je že skrajni čas, da se je drobnjaško življenje umirilo, sicer bi se to junaško srbsko pleme docela i z* trebilo.
Mestece Šavnik je središče vsega drobnjaškega, oziroma durmitorskega ozemlja, ki brze v njegovo kotlino od vseh strani potoki Bijela, Bukovica in Šavnik s Tusino, ki se združijo v Ko« mamico, tvoreč z njo glavni vir reke Pive, ki ee pri Humu združi s Taro v Drino.
У višini 1376 m se je pred nami raz« grciiia širna planjava gorskih pašnikov, s katerih so pravkar izvažali ogromne Vozove sena.
Nad Bukovico se je jela planjava ožiti, bregovi pa so se ponovno zagr» nili v gorske gozdove.
Na lepem Vranovem polju dospe« mo na križišče velike ceste, ki bo od* slej tod mimo vezala Beograd z Jadra« nom. Ena izmed najlepših zapuščin kralja Aleksandra Zedmitelja.
Planinci na tem mestu okrenejo na levo, po malo ožji cesti, držeči v dur« mitorsko kraljestvo. Še kakih 10 km — in avto se ustavi v Žubljaku. Mirna pla« ninska vas, ležeča 1428 m visoko, sesto« ji le iz 50 lesenih stavb. Strehe so vi« soke, strme, da jih dolgotrajno snežno breme ne zruši.
Med stavbami sem zaman iskal sta« rejšega poslopja, kjer bi imel prebiva«
800 LET VICA PRVE TISKANE BIBLIJE
Letos poteka pet sto let od onega časa. ko je leta 1436. iznašel v Strasbourgu slavni Gutenberg tiskanje knjig s premičnimi črkami. Sicer imamo res neke vire, ki govore, da so poznali premične črke že davno prej—Kvintilijan in sv. Hieronim omenjala črke, vrezane v slonovo kost in cedrov les. ki so jih rabili pri učenju abecede; nahajamo jih tudi v katakombah—, vendar ima Gutenben-g neminljivo zaslugo zlasti v tem. da je iznašel vlivanje črk
Prvo delo tega epohalnega odkritja je bila latinska biblija, izdana v Mogunciji med 1450. in 1456. letom. Tiskana je v dveh stolpcih, v velikem in lepem pismu, ki se vzoruje na prvovrstnih rokopisih- Delo ob-sega v dveh zvezkih 641 kart. 1 a prvi primer tiskarske umetnosti je umetnina svoje vrste, h kateri so prispevali vsi, ki so imeli posla pri delu- Celih pet let so delali. Biblija
OB ČRNEM JEZERU (v ozadju Medved)
ti Ivan Crnojević, ki je od tu vladal Črni gori od L 1465 — 1490.
Ker je tiha planinska koča zasedena, sem dobil prenočišče pri popu.
Na prostrani ravnini Jezera sem op a« žal ognojene njive, na katerih se je še majala zelena pšenica, poleg rži in ovsa. Kdaj naj vendar to dozori? Koliko umestneje bi bilo, da bi boljšali širne pašnike, gnoj uporabljali za pomlaje» vanje travnikov m redili mesto ovac večje črede goveje živine.' Toda kmet ostaja najraje pri dobri veri svojih de« dov in pri navadah, ki so ga vzredile. Naše planšarstvo pač spričuje, da je slovenska kmetija zelo napredovala, odkar jo oblastva tako skrbno negujejo. Doli v Črno goro naj bi posegle roke strokovnjakov, da se odrvomore bedi ljudstva, kit tiči v njej lg zaradi svoje nevednosti.
DALJE
je danee prav posebna redkost. Znanih je le 31 izvodov med njimi tO na pergamentu in 21 na papirju.	be
Fr. Hofmann-Gotha: POGI.ED V SVET
ZA RUŠ
JOSIP Tu
Večerni ptičji zbori so polagoma utihnili, te zdaj pa zdaj je še začrbdjal. neugnani trubad-uT
_ poslednje kitice svoje dolge
melodije. Tajinstveno so odmevali v temno noč koraki, škrtajoči s težkimi ofoovanikami ob skalnati cesti Grajskega brega.
Oče in sin. V molku sta brodila po prehojeni cesti življenja, drug db drugem, na istem potu, oba navkreber, a vendar vsak na drugo stran brega.
E V C £ M
APAJNK
Bojam se je ozitral po svojem očete, resno, usmerjeno stopajoč etm, pa vendar še polnim življenja. Vsak gmmdček ob patu ga je spominjal otroških let, lepih jesenskih dni, ob katerih je tekaj s psi trraki po goščavah, da je priganjal pred očetovo puško zaželjemh gozdnih mrcin. In danes?
Za glavo manjši oče, na rami isto dvocevko. On ob njem; ozira se doli, da bi umi brali želfje iz oči, kakor je bil vajen dosihdldb.
T R I 3 E MUŠKETIRJI
ALEKSANDER DUMAS ST. 0 ILUSTVIRAt, NORRZTSANDERS Q PONATIS m DOVOUBt
VIHAR Porthoe in Aramis sta stopila stru« mno toda dostojanstveno pred gospo« da de Treviilea, ki ju je motril preteče iin mrko. D'Artagnam je čutil vihar, za« to se je stisnil k steni. Stotnik je raz« jarjen stopal po sobi, nato nenadno obstal pred obema mušketirjema, ju premeril z očmi od glave do nog ter zaklical: »Kaj, vraga, ste zlezli v uni*
formo, Aramis! Duhovniška suknja b! se vam bolj prilegala!! — In vi, gcx spod Porthos, zakaj ste si nabaviM ta« ko bogat orožni prepas k svoji otroški sabljici?«
Prav iste misli v očetu, le daljši je bil njegov pogled. Nekaka samozavest se ga je lotevala, opazujoč krepkega mladeniča ma istem pobu, s puško preko rame. DorasteH ga je, preraste! . . .
Temina noči jiima je zagrinjala pot, kakor da bi visela pred očmi črna zavesa. Da bi bila noč še tajimstvenejša, so se pričeli oglašati krog njiju pomoč-ni skoviirji s svojimi ouidjniimi vzkliki.
»Ne boste ga kmalu izkovikale; iztrgal sem ga smrti iz rok še kot malega dečka, ne enkirat, danes se skušajte z njim samim«, viče oče v mislih tja v brezmejno temino.
In sin? Tudi njemu zahajajo misli v nejasne trenutke življenja, v čase brez noči in dni ob bolniški postelji. Katera sila je močnejša od očetove?
Veliki voz je tekal po jasnem obzorju v vsej svoji lepoti tja v neskončnost brez koncev, ob njem oni mati s tečajno zvezdo na čelu. ki je bleščala kakor pomorski svetilnik, ki se krog njega sučeta brod in čolnič — oče in sin, rod za rodom, čas za časom
Lepo pomladansko zelenje se je jeto polagoma uimikati mrki svetlobi z ozvezdjem okrašenega neba. Golo bukovje ju je opomnilo, da se bližata planinski višavi. Da, tu sta že. Zaželela
ZA IGRALNO MIZO Gospod de Tfeville je bil zato jezen, ker so se njegovi mušketirji prejšnji večer sprli s kardinalovimi gardisti, ki so jih premagali. Nekaj so jih celo za« prla, česar sta se Porthos in Aramis rešila v zadnjem trenutku s tihim be* gom. Za igralno mizo je kardinal še isti večer postregel gospodu de Trevil« leu s to zgodbo. Kralj in kardinal sta
imela namreč vsak svojo posebno te« lesno stražo iz najboljših mečev v de« želi. In čeprav sta oba pred javnostjo obsojala vsak dvoboj, sta na skrivnem hujskala svoje ljudi. Saj je obstojalo življenje na dvoru Ludvika XIII. v glavnem v spletkah med kraljem in kardinalom.

sta s», da bi se jima izvil h prsi vrisk planinske radosti, da bi odmevalo od skalnih bregov Krvavca, Košute in Mokrice, odbiijajoč zvoke ob zelenem pobočju večno lepega Križišča. Le posamezne zareze so ostale na planini kof zapuščina zimskih športnikov, ki se morajo umakniti pomladanskim potomcem herojskega lovca Nimroda.
Težak mir je ležal na oblastem pobočju. Jezerske planine, mir, sličen Nirvarai, ki v njej preminjajo vse po-zemske strasti. Rahel šepet v zimskem spanju dremajočih smrek daje edine znake, da se tudi tu kma'lu pojavi novo življenje, vstajenje porode.
Brez besedi. Korak — odmev. Popne. ta se preko Bleka in Gode doSne v ruševje, ki si je jelo otresati gladko snežno odejo raz svoja ramena. Sta/rikav macesen se jima trpko smehlja, kakor da bi se ju zveselil kot prvih oznanjevanje v pomladli.
»Hej, stari, doli je že vse v najlepšem majniškem okrasu, kedaj se zdramiš ti, starina? Je li še kaj življenja v tebi?« ga ogovorita lovca s pogledi brez besedi.
Da, živim. Drami me vajin prijatelj, ki kliče planino-v življenje, a Vidva ga preganjata, da utešita svoje strasti, kolikor jih še nista izčrpala v dolinah«,
V PREDNJI SOBI Medtem je tiščalo najmanj dvanajst glav ob vratiih gospoda de Trevililea, za katerimi je divjal vihar nad Portho« som in Aramisom. Čul se je stotnikov jezni glas: »Da, sedaj vem, kaj moram storiti. Nočem biti več stotnik kralje* vih mušketirjev. H kardinalu pojdem! Prosil ga bom za mesto poročnika v njegovi telesni straži! Ne, v samostan
pojdem!« — »Gospod stotnik!« je od* vrnil Porthos, »res je, bilo nas je šest proti šestim, toda premagali so nas sa« mo zaradi izdaje. Dva naših sta bila že mrtva, ko smo nastopili z golimi sabljami. Athoe, ki je bil takoj hudo ranjen, se je skušal dvigniti, toda ni mogel. Saj vendar poznate Athosa, go» spod stotnik! Saj vendar ne moremo izvojevati vseh bitk!«
jima zašušlja raz kosmate veje stari Abraham. »Leto za letom prihajaš tu sem, no, in sedaj si dovedel še svojega sina, da bi se ne pretrgala nit vaših moriij!« škirta suhljati les.
»<jlej, Bojane, tu se srečata!« zaše-peče oče.
»Nasloniš se ob stari macesen, ki je videl že premnogo jutranjih tragedij. Ko se oglase prvi ikosi, prileti nuševec izza onih skal ali od Kosmatega kl'uba. Sedel 'bo na snežišče. Sprva se bo oglašal prav poredko: »Ci-u-ššš!« in bo opazoval okolico, če bi mu ne pretila kaka nevarnost. Ne zgani se, dokler ne prične pihati gosteje! Kadar gruče alti
koče, se priklanja svojim družicam, s pihanje pa izziva svoje tekmece in izkazuje neustrašeno borbenost Ne streljaj, dokler ne vidiš točno muhe na puški. Tako! Lovski blagor!«
»Veliko krvi!« odigovoni sin po lovskem običaju, dasi ga kair mraz strese ob zadnji besedi.
»Jaz grem proti Malemu Zvolku. Tam se preletava s Korenske doline proti Razoru. Staitoega mesta nima, zato ga bom moral zvabiti s klicem.«
Noč in jutro. — prehod med njlima, — more li svet nuditi kaj lepšega? Slike na platnu, zvoki v glasbi, ti li morejo s svojo umetnostjo res ponazoriti vso
ATHOS »Tako, tega nisem vedel,« je rekel gospod de Trevilie nekoliko pomirjen. »Toda kaj pravite, Athos je ranjen?«
»Žal,« je odgovoril Aramis, »meč mu je predrl prsa. Toda prosim gospo« da stotnika, naj bi se o tem ne govo. rilo več. Vem, da bi bil Athos do skrajnosti obupan, ako bi zvedel kralj za to.«
iV tem trenutku so se odprla vrata, v katerih se je pokazal ljubek, toda bled obraz. »Athos!« so zaklicali vsi tri'je istočasno.
lepoto, ki jo pirrroda razgalja ob prvem svitu dneva? Ne, ni mogoče! Le doživetje te lahko o tem prepriča.
Preiiskušeni lovec se uitabori na skritem robiču. V sneg si izkoplje primerno vdolbino, naireže ruševih vej, da si napravi iz njih umetno steno, položi v sneg zračno blazino in čaka dogodkov, ki imajo priti.
Se preden izza Košutne prodiro v temino prvi sončni žarki, se zablesti na Storžičevem temenu svetla plošča, obrobljena z nakitom raznobarvnih draguljev, dočmi je njegovo tek) še pogreznjeno v tolmun temote. Zazebla je že Zaplata in tam daleč, daleč, se prikazuje srebrna nit Triglavskega pogorja. V ruševju zacvrči planinski kos, sprva eden, drugi in že jih je za zbor. Planina oživlja! Po ziraku zafrfota temna ptica. On je. Kral'ij planin. Ru-ševec.
Cuj! Pri Bojanu je. 2e pođe. Ciuššš! Chiššš! Sprva lahno, vedino hi tretje, hitreje, — in že gruče.
Nemirno trepeče dvoje sire. Strast! Petelin poje, koče in grgira, piše in gru-15 — sprva v presledkih — in gosteje, gosteje, — brez odmorov.
Oba pomerjata puške. Senca se ni še umaknila svetlobi Zdaj, zdaj se pokažejo rebra gorskih velikarov — zdaj, zdaj bo vidna muha.
Toda — kaj je to? Po zraku zašumi. Od Bojana ni več glasu. Onstran Ra-zorjeve kotline odjekne: »Ciuššš! — Ciuššš! . . .
Osupnjen strmi oče v Zvokove bregove. Kaj sedaj? Oplašen. — Za pla-njo. — Predaleč.
Poskusimo! Velil:o jih je še priklica!!, tudi tega ne bo težko.
»Ciuššš!« tu — »či/uSšš«, tam.
In zopet tu — in zopet tam.
Petelin se jezi, trepeče od jeze, od-skakuje razjarjen od tal nato se dvigne in se približa za streljaj.
»Ciuššš« si odgovarjata dirug drugemu. nestrpna že oba samega vznemir-jenra.
V dolini počijo veje, kakor da hi se pri bffi že vata kaka žival. Petelin prisluhne in se odmakne za ruševje, On za njim. Po tleh. Po kolenih. Snega ne čuti, niti ostrih čeri.
Petelin se oglaša izza grma, umika se za drugo grmičevje. Giblje ta se oba. Nad плта pa se polagoma razpreda mreža svetlobe, ki razgalja gorske velikane do peta.
Zbor ptičev krescendira svojo hvalnu co do -vrhunca in polagoma prehaja v decrescendo. Petelin se le še poredko odzove bojnemu klilcu.
Kot ®siica se pripflazj izlk^šeni lovec do zadnjega gnmiča, ki ga loči od ru-ševca.
Odziva nI več. Preblizu sta skupaj. Petelin postane tedaj oprezen. Molče ogfedluje, kje se prikaže tekmec. Neopaženo ga je treba ugotoviti, brez giba, Previdno dvigne glavo jznad grma,
— pomoM puško preko ruševja---
od one strani dvigne glavo iznad grma, pomoli puško preko ruševja — — oče in sin. — Ćiuiššš!
POSPEŠEVANJE RASTI
Voasi so deci priporočali, naj pridno je 'juho, da bo zrasla. Poslej ji bodo v ta namen dajali izvleček iz priže^jca. Dr. L. C. Rownltiree, član Instituta v Filedleffiji, je Lami delal poskuse na podganah. Pokazal je 9. in 10. red iz družine teh glodav-cev. ki jim je dajal izžemek telečje prsne žleze (thymus). Vsaloo zaporedno pokole-nje se je hitreje razvijalo in nagleje dozorelo- Deseti zarod je porabil le dva dni, da je dobil dlako in popolno zobovje, mod tem ko v normalnih razmerah ta razvoj zahteva dva tedna. Nadalje eo živali, katerim so sicer veepili ekstrakt iz omenjene žleze, znatno večje in krepkejše od osrt&Ldh.
L. Grimm: ŠTORKLJE

O OSTANKIH SUŽENJSTVA V JUŽNI SRBIJI
ANTON K A P P U S
И »Jutru« (z dne 1. marca t 1.) je bil priobčen članek »Ostan= ki suženjstva v Južni Srbiji«, predavanje asistenta fakultete v Skoplju dr. Atanasija Uroševiča na seji Srbskega znanstvenega društva.
Članek govori o Čerkezih, ki so se doselili okoli leta 1864 na Kosovo, tu živeli po običajih stare domovine in tudi imeli sužnje, a mnogokrat se je zgodilo, da so čerkeški svobodnjaki svoje otroke prodajali bogatim tur« škim begom. Ostanke suženjstva v Ju* žni Srbiji pa najdemo tudi drugod. Če« sto se zgodi, da turški cigan, blago slovljen z otroki, odstopi hčer proti primerni odškodnini bogati begovski družini za »svojo« in hči ostane v dru« žini kot osebna služkinja hanume, ki pozneje poskrbi za njeno možitev. Si= cer pa »turške« ciganke niso samo služkinje v vseh premožnejših turških družinah, ampak tudi v mnogih krščan« skih in posebno v mojsijiških. Cigan« ke kljub temu, da so muslimanke, ne hodijo pokrite s ferendžo, ampak so odkrite. Zgodii se zelo redko, da se ci« ganka »zabuli«, da vzame »feredžo«, to pa takrat, ko se poroči s pravim Turčinom, Arnavtom ali drugim mu« siimanom vdšje kaste. S tem, da se po«
Dvorec v Bardonih, znak nekdanje begovake moči
krije, je sprejeta tako rekoč v boljše
kroge.
Med turškimi cigani je polno negrid* nih, semitskih in mongolskih tipov. Nekateri so pravi Zamorci, Arabci ali Tartari, torej potomci sužnjev, ki so jih gospodarji z vseh vetrov v p rastra* nem turškem carsitvu pripeljali s seboj na Balkan.
Beli cigani, kar je redkost, so nava» dno tudi po postavi dobro raščeni, imajo gosposko obnašanje in se jim vidi, da je njihova mati ali stara maiti bila pohčerjena ali služkinja v kakšni begovski porodici in bila a£i ali efen« diji 'včasi na wushizi«. Zgodilo se je in se še zgodi, da tudi hanuma skoči čez plot ali izstopi »iz vojenc« in potem
CIGANI NA JURJEVO
pride do tega, kakor se govori o Dja« kovici, da so namreč »begovi črni, a cigani beii«. Sicer pa to v sami Dja* kovici ne sme nihče omeniti, ker bi mu drugače slaba predla.
Turški cigani so zelo različni od kro« parskih Reihardov, kočevskih Hudoro* vičev, novomeških Brajdičev in od vseh drugih ciganov, ki se potepajo okoli po svetu in ki jih nazivajo za razliko od njih »Čergari«. To ime pride od čerge, stare cunjaste plahte, s kateri* mi pokrivajo svoje vozove. Cergari so nomadi, brezdelci, lopovi. Kradejo ko* koši, živino, konje in celo otroke. Pri njih je vse obrnjeno na goljufijo naj* sibodi pri kupčiji, delu ali prerokovan nju.
Turški cigan je stalen, delaven in marljiv. Ako mu je le mogoče, si kupi nekaj zemlje in si postavi kolibo. Bavi se s kovaštvom, delom na polju, v me> stih je nosač ali čistilec čevljev, je pra» voveren musliman, pobožen in mnogi od njih so celo derviši.
Torej je zelo velika razlika med »turškim ciganom«, ki je zvest sluga svojega gospodarja in med »čergar« jem«, ki bi sam sebe, ako bi mogel, pokradel in ogoljufal.
Na prvi pogled je jasno, da so »tur« ški cigani« pač konglomerat vseh mo» gočih suženjskih ras turškega imperija.
Ostanki suženjstva se vidijo tudi ▼ tem, da so žene v Južni Srbiji še dan« danes kupujejo in da so bili vsi napo«
gOMLAD NA OKNU
ri, da bi se to kupovanje odpravilo, do sedaj brez vsakega uspeha.
Pri muslimanih, ki imajo lahko tudi dve ali tri žene, je to posebno očito. Ko se je prva žena postarala in izgubi« la privlačnost, sd mož vzame drugo, mlado in lepo. Prva žena je služkinja druge žene, ona vzgaja svoje in njene otroke in opravlja hišna dela, mlada »ašikuje« z agom.
Možje so nasproti ženam zelo ljubo« eumni in jih drže skoraj privezane do« m a. Mlade žene gredo na ulico samo v spremstvu starejših. Kakor pa so oni ljubosumni nasproti ženam, tako so svobodni v pogledu tujih. Bogat Ar« navt je imel doma dve ženi, posebno druga je bik prava krasotica, ki jo je varoval kakor punčico v očesu in kljub temu je vedno zahajal v javne hiše. Omenil sem mu to, pa mi je odvrnil, da ima rad spremembo. Sploh cvete tu doli na jugu posel kurtizan. V sta« rih dobrih časih je imel beg poleg ha« reana še sužnje im tlačanke, — ki so mu bile na voljo. Dandanes si išče dru« gib za denar, ker »navada je železna srajca«.
Ostanki suženjstva bi se mogli naj« ti v agrarnih — posebno v čifčijskih odnosih, ki se sedaj likvidirajo in še v marsičem drugem. Posebno bi bilo pa to zanimivo polje za antropologa, ki bi s preiskovanjem ras turških ciganov mogel ugotoviti mnogo zanimivega.
U Tilgner: OB PIVU
IZ LITERARNEGA SVETA
FBANCISCO VILLAESPESA
(1878 — 15)36)
Njegov rodni kraj je Laujar (reci; lauhšr) v pokrajini Almeria. Kot visokodolec je prijateljeval s tovariši, kakršni so Benaveuta, Martinez Ruiz (Azorin) Pio Baroja. Prvi zvezek njegovih verzov je tiekan L 1898 pod naslovom Iutimidades. Kmalu nato mu je pesnitev »La Hermana« (Sestra) prinesla velik sloves, v gledališču pa si jo utrdil ime z igro v vezani besedi £ 1 a 1 c zar de las perlas (Biserni grad). Potem je odrinil v Južno Ameriko, kjer je prebil več let. Mnogo so ga tam slavili kakor poprej Zorillo. Od neštevilnih pesniških snopičev naj omenim E1 i a r d i n d e las 4uimeras (Vrt domišljije) An da luči a, E1 velo de Isis (Izidina koprena), El libro de a mor y de la muerte. Tudi njegovi dramski spisi so znatni. V. je bil bohemski, popolnoma nesebičen sanja"-, ki je žived zgolj za svojo Modrico. Pred malo leti je objavil svoj živo topiš M a n o 9 v a c i a s (Prazne roke). »V. — piše tednik ABC — bo pustil znatno sled v naši poeziji 19. st To je bil arabsko— andaluški lirik, stoječ pod vplivom dekadentske umetnosti prvega d'Annunzijevega načina. Pesmi so mu lične, zvočne, otožne. Od Zorille je podedoval obilico oblik in težkih okrasov, ki jih je znal rabiti z največjo ročnostjo«!
A. D.
NOVE KNJIGE IN BEVIJE MILAN KAJC, ODMEVI OB MUKI ložba. 1935. Str. 160.
Pisec teh vrstic, lahkokrilih novel in povesti, je tekstu pridružil kakih 16 pokrajinskih uspelih sličic, ki nas venomer spominjajo na značaj zemlje, odkoder potekajo motivi za njegovo pripovedovanje. Kot učitelj v Slovenski krajini je mogel avtor spoznati tamkajšnje življenje od vseh strani. Tu vidiš v ubranostni, gladko čitljivi skici ribiča ob Muri, nato pretresljivo dramo bogatega sina edinca, ki se mu hoče dogodivščin med tihotapci in plača z glavo svoj prvi prepovedani korak. Dalje anekdotične cigane, ki jih pisatelj skuša mestoma poglobiti: »Svoboda v širnem svetu, to je edina struna, ki zadostuje ciganu.« Pogosto zazveni Izseljenski moment: Amerika, Francija. Posebnost podeželskega Prekmurja, namreč omejevanje porodov iz gospodarskih ozirov, je obdelana v »Starcu«, skopuhu, ki prepove hčeri in zetu spati skupaj, ker se je že štorklja dvakrat oglasila pri hiši.
Kmetje so prikazani naturalistično. Ako človeka zadene zlo, se ne razburjajo kdo ve koliko: »Mnogo hujše bi bilo, če bi zbolelo kako živinče« (44). Očetu želijo smrti, da se polastijo njegovega grunta. Tu torej vidimo nravstvo, ki ga nova folklora imenuje predmoralno (praemoralis), še ne razvito. Takšen značaj je pridna Aga, let
iz tujine piše možu, »da se ji dobro godi, posebno še, če je gospodinja pri sorodnikih na obisku in sta z gospodarjem sama doma« (85). Prvotni, nagonski tip je fant, ki se ne more osvetiti orožnikom, zato pa zakolje v sosedni vtisi neznanca (»Kri«),
Tu pa tam zabrnl komična struna. Za boljševiške revolucije si je kmet Raduha nagrabil marsikaj iz grofovskih soban. Na proščenje gosti g. župnika. Gospodinja prinese posodo z juho. Ko jo župnik ugleda, vstane ter hoče oditi na začudenje vseh. A hitro se ovlada in obrne na smešno plat: »Tako imenitni pa grofje le niso bili, da bi ml rabili na mizi to, kar so oni imeli pod posteljo« (124).
Narodopisec utegne v tej zbirki, kjer bo zgodba »Zadelo nI le Coligovih« dosegla morda največ priznanja, najti poleg ie-' ih jezikovnih ocveb še tedaj pa tedaj kako starino, n. pr. »varlistvanje«, pesem . za slovo od umirajočega. Zanimivo tolmačenje takih obredov daje knjiga H. Naumann, Grundzilge der deutschen Volkskunde, 1929 (84).
Iz ljudskega poročila so posnete te ali one potankosti, n. pr. dogodek z volom, ki je tiščal volka ob drevo ln ga ni hotel pustiti (71); enako anekdoto iz svojega rojstnega kraja sem priobčil v Sokoliču 1936 (59).
Pripovednikov slog je precej gladek. Nekatere besedne zveze se mi pa le zdijo trde: na s travo naloženem vozu; bolje: na vozu, naloženem s travo (26). V »Pravopisu« nepriznane oblike, pogostne tudi po drugih sodobnih spisih, na primer v Vid-marjevem »Pogledu«: vzpodbuda, vsesti -e, vleči se (leči), vedla (vedela), množica se vsuje iz kapele, kri se vlije, spodtika; dalje: Skedenj, škatlja, moleti (moliti). Kot kronist beležim za bodočega slovničarja, ki bo hotel v tem vprašanju odločevati, naslednje zveze: močvirje — vanj (27), sega po srcu, ho teč. ga toplega izruti (14), par konjev.	A. Debeljak
Uredništvo jie prejelo:
ZDRAVNIŠKI VESTNIK, strokovno glasilo zdravmištva v dravski banovini, leto VIII, št. 4. Urejuje šef primarij dr. R Neubauer na Golniku. Najnovejši zvezek priobčuje na uvodnem mestu članek dr. Al. Zalokarja »Ruptura uteri«, interesant-no poročilo iz državne bolnice za ženske bolezni v Ljubljani. Dr. J. Demovšek (Maribor) poroča »O radikalni operaciji Sinus Highmori kompliciranega z antrooralno al-veokmo fistulo« (s slikami). Končuje se poročilo internega oddelka splošne dnžav-ne bolnice v Ljubljani (doc. dr. Iv. Matko. načelnik oddelka in dr. Božena Merljak, sekundarij) o »Vlogi holesteri/na v človeški preosnovi in pri holesterinovi pleuriti-di«. Dr. čičin (Maribor) poroča o sedanjem stanju »Etiologije tuberkuloze«, dr. Rud. Celeda (Djakovo) pa je prispeval »Prilog invuncbiološkom problemu skrofuloze«. V nkffotailim rubriki Ljubljanska bolnica so pti.
občene dr. M. černiča »Temeljne opazke k prizadevanjem za ljubljansko bolnico, staro in novo«. Slede rubrike »Iz socialnega zavarovanja«, »(Stanovski vestnik«, »Iz medicinskih časopisov, ».Nove knjige, »Iz zdravniških društev« iin »Drobne novice«. — Zvezku je priložena 2. št. »Evge-nike«, ki jo ureja dr. B. Skerlj, z nasledi njo vsebino: Raziskavanja o plodnosti nekaterih skupin duševno bolnih (echicofrft-nikov, manično-depresivnilh in epileptikov) — prevod zaključnega poglavja istoimenske knjige, ki jo je spisal Erik Eesen-Mol-ler. Urednik je prispeval zanimiv biološki pregled prebivalstva v Sloveniji po starosti in spolu za leto 1920 in 1931 pod naslovom »(Življenjsko drevesce prebivalcev dravske banovine«. G. Tomaiič razpravlja o »Nastanku in dozorevanju semena in jajčkov« stenice«. Slede urednikova poročila o novih strokovnih knjigah. — »(Zdravniški vestnik«, na katerega so upravičeno ponosni naši zdravniki, izhaja desetkrat na leto in stane za medicince din 50.-, za nezdravnike- in intelektualce, ki najdejo v njem dosti poučnega, pa stane celoletno din 90.-. Naroča se pri upravi na Golniku.
PRAKTIČNE NOVOTE
Rjave lise v kopalni kadi Kaplje, ki padajo iz vodne cevi v kopalno kad. povzročajo v njej grde rjave lise. ki jih v pošteni kopalnici ni lepo videti. Gospodinje, ki jih vidijo, jih skušajo cesto odstraniti s solno kislino, pa pri tem ne opazijo,
da škodujejo emajlu kadi. Če eo te rjave lise že tu, tedaj jih najbolje odstranimo z vročim jesihom in soljo, bolje pa je. če poskrbimo, da sploh ne todo 'mogle nastajati. Med različnimi pripravami, Id jim jo skrb, da lovijo padajoče kaplje in odvajajo ie tu naslikana pač najbolj praktična. Sestoji iz majhnega belega kozarca, ki se pritrdi s pomočjo gumastega obroča na vodno cev. Ko se kozarec napolni, se voda skozi majhno cev v njem avtomatično odvede. Priprava se da pritrditi na vsako vodno cev, ne glade na njeno Širino in žiroko ali okroglo oblika
» \ л ч K
PROBLEM 158
Dve miniaturki s prisilnimi potezami Joeip Cumpe (Svenska Dag bi.) 23. IL 1936
Mat v treh potezah
Rešitev problema 157 1. Ld3-h7!, Lb5-c4, 2. Lh7-e4M, Lc 4-e6 (17. g8), 3. Ld5-o6 in 4. La4mat ali Ld5mat
ZA BISTRE GLAVE
231
Ciganove kupčije Cigan je kupil staro kljuse in ga je takoj spet prodal za 1190 din. Pri tem Je pridobil desetino toliko odstotkov, kolikor ga je kljuse veljalo dinarjev. Koliko Je stalo kljuse prvotno?
232
Nenavadni ulomek Ulomek 19/95 ima to posebno lastnost, da ostane njegova vrednost neizpremen jena, če spodaj in zgoraj izpusitimo številko 9. Je torej tako, kakor da hi ga krajšali z 9. Ala so še drugi takšni ulomki in kako se imenuje splošni zuikon, na katerem temelji ta lastnost?
Rešitev k št. 230 (Štirje trikotniki iz šestih črt)) Iz štirih črt napravimo pravokotnik, 5. In & črto položimo vanj kot diagonali.
ČAROBEN KVADRAT
C r a s s u s
X	X	X	X
X	X	X	X
X	X	X	X
X	X	X	X
Pravilen lik naredi 2a s Sestilom, kot vidiš ga na dinarju, kolesu! Skeleča sled, napravljena z rezilom, s sekiro, s puško, preklo ali šilom, pogosto smrtna živemu telesu. Pač malo več ko nič; ime le pičlo poznano nam po pesniškem peresu, začenja se in neha se mu z ničlo, počasi pridobi še pri slovesu. Kdor oskrbljen je s krilom in živilom, oblači jih oprane v vodi z milom.
Za pravilno rešitev razpisujemo nagrado v obliki slovenske knjige. Pravico do nagrade imajo samo naši naročniki. Rešitve je treba poslati najkasneje do 19. t. m.
IZVRSTEN STREL
Poklicni lovec v Mandžuriji, S. Kalngin, je v pokrajini Vižaho (mandžurski severovzhod) ustrelil tigra, težkeaa 200 kg. Ta imenitna lovina mu je vrela 1200 mehi-kanskih dolarjev, to ie 5993 francoskih frankov, ki mu jih je izplačal neki kitajski lekarnar za meh ubite zverine.
KOLIKO PROFILOV JE NA TEJ SLIKI?
UREDNIK IVAN PODR2AJ — TELEFON ST. 3126 — UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAGA ROKOPISOV — IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI, PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK CredaiStve ia uprava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5 — Mesečna naročnina Din l—» go raznaSalcih dostavljena Din