Ing. Wenko Boris: Zivinoreja v Solcavi Trdo je delo solčavskega kmeta Ena najlepših tožk naše Slovenije je prekrasna Logarska dolina s slapom Savinje in planinskim Okrešljem. Logarska dolina je vsaj po imenu vsakomur znana. Malokdo pa ve, da se imenuje občina in župnija, v kateri se nahaja, Solčava. Ta razsežna občina, sredi gorskih orjakov Savinjskih planin, je svet zase. Daleč proč od obljudenih krajev živi svoje lastno življenje. ZemIja je le redko naseljena. Saj je velik del površine nerodoviten gorski svet, skalovje. Ostanek je večjidel gozd, ki je pač glavno bogastvo teh krajev. Obdelane zemlje je le malo. Saj je dolina ozka, obronki hribov pa tudi ne nudijo prevelike možnosti za poljedelstvo. Podnebje je hladno in pogosto tudi deževno, zime so dolge. Gorske kmetije v Solčavi žanjejo šele septembra. V hladnih poletjih je nevarnost, da pšenica sploh ne dozori. Zgodi se tudi, da zgodnji jesenski sneg s svojo belo odejo pokrije nepožeto žito, kmetov kruh. Takoj po žetvi, v septembru, morajo kmetje že tudi sejati ozimine. Tako je mesec september najhujši mesec dela za gorskega kmeta. Trdo je kmečko delo solčavskega kmeta. Toda prelepa je tudi narava in velike ter ponosne so kmetije, ki kraljujejo na posameznih vrhovih, daleč druga od druge. Iznajdljiv je gorski kmet in spreten. Vsak je sam tesar, kovač, žagar, mlinar. Saj ne more drugam po obrtnika. Vodno silo si zna spretno ukrotiti za svoje stroje. Na vodni pogon se melje žito, se reže les, seka smrečje za steljo, se mlati, žaga in tudi cepi drva. So kmetije, ki na vodni pos;on vozijo gnoj na njivo in pridelke domov. Mnogi so tudi uredili lastne elektrarne. Stroj za cepljenje drv je iznajdba solčavskih kmetov in ga drugje še nisem našel. Solčavska živinnrrja do osnovanja mariborske oblasti Na gorskih obronkih in ravneh so dobri rravniki in pr.šniki !:i so osnova za razvoj solčavske živinoreje. Tu zraste trdna in zdrava živina v najpriprostejših naravnih razmerah. Pogosto se tele rodi na planini in gospodar izve za to šele zvečer, ko kravo pogreša in jo gre iskat. Ta živina ne pozna mehkužne razvajenosti kakor jo najdemo v ravninskih hlevih. Glavne živinorejske panoge so govedoreja in ovčarstvo. Tu je najboljši okoliš slovenske ovčje pasme, ki je znana pod imenom solčavsko-jezerska ovca. V Solčavi najdemo še tudi prvotno domačo svinjo naših krajev, ki je črne barve in se pase vse poletje po visokih planinah. Tudi ta je trdna in ne pozna bolezni. Goveja živina, ki jo goji solčavski kmet že od pamtiveka, je naša domačegrudna bela slovenska živina, ki jo po nepotrebnem včasih imenujejo tudi marijadvorsko. V Solčavi so dani vsi naravni pogoji za uspešno živinorejo, pa tudi kmet je izobražen in dovzeten kakor le redkokje v dolini. To so že zdavnaj poznali živinorejski strokovnjaki, zlasti že pred vefiko vojno deželni živinorejski nadzornik Jelovšek in njegov takratni asistent Zupanc. Oba sta neštetokrat obiskala te kmete, jim svetovala in jih dramila. Po nizkih cenah so semkaj leto za letom uvažali plemensko živino bele pasme iz najboljših gornještajerskih rej in tako počasi ustvarili v Solčavi dobro živinorejo. Novi &isi — nove potrebe Po vojni je mariborska oblast, čije kmetijski oddelek je vodil ing. Zidanšek skupno z živinorejskim referentom Zupancem Martinom, pridno kupovala plemenske bike v Solčavi in jih dodelila širom spodnje Štajerske. Ti biki so se v dobrih rokah odlično razvili. Toda prišli so novi časi. Nastopila je moderna reja, ki je zahtevala plemensko odbiro po točnem sistemu: selekcijo, rodovno knjigovodstvo in molzno kontrolo. In tedaj je Solčava zaspala in pričela umirati. Nikdo ni več kupil plemenjakov v teh krajih, nobenih prispevkov ni več bilo. Solčava je razumela klic časa Ko sem prišel ob koncu leta 1935. kot okrajni kmetijski referent v Gornjigrad, kamor spada tudi Solčava, sem našel v okraju že tri selekcijske edinice. Obstojala je tudi zamisel za osnovanje dveh nadaljnjih. Toda na Solčavo ni nikdo mislil, ker so bile stvarne in na,videzne ovire prevelike. Toda kmalu se mi je posrečilo navezati strokovne stike s par mlajšimi gospodarji. Njihov napredkaželjni duh mi je dal pogum, da sem 23. maja 1937 sklical sestanek kmetovalcev v Solčavi, kjer sem jim predaval o bistvu in pomenu plemenske odbire. Našel sem odziv. Osnovali smo takoj pripravljalni odbor, v katerem so bili Logar kot predsednik, Mecesnik kot tajnik in blagajnik ter še Robanov France. S 1. junijem je začelo osem posestnikov z molzno kontrolo. Dne 16 in 17. septembra pa smo sprejemali krave in našli pri osmih članih 29 krav, ki smo jih sprejeli vse v knjigo A. Knjige B vobče nismo osnovali, ker želimo, da bodi Solčava res rejski center, kjer se naj drugi kraji zalagajo s plemensko živino. Dne 25. marca 1938 je bil ustanovni občni zbor. Dosedanji pripravljalni odbor je postal stalni društveni odbor, ki še danes vodi društvo. Pritegnila se je še mlada učiteljica Tonica Antloga kot tajnica. Ona vodi tajniške in rodovniške posle in tudi del molzne preizkušnje še vedno pridno in požrtvovalno. Društvo po dveletnem delu Društvo ima danes za seboj že dve polni leti dela. Brez pretiravanja lahko rečem, da je bilo delo uspešno. Molzni zaključki so stoodstotni, dasi molznost v teh trdih razmerah ni visoka. Dodeljeni plemenjaki so zapustili precej dobrega naraščaja. Zlasti so Solčavčani tekoj zopet pričeli z vzrejo plemenjakov in pri tem so dosegli naravnost odlične uspehe. Že !eta 1939. ?ta bila prodana dva dobra bikca, a leta 1940. je Solčava ožarala ve8 svet na plemenskem sejmu v Šmartnem ob Paki dne 8. maja, ko je postavila osem bikcev, ki so bili vsi dobro prodani in so bile prave bitke za nekatere izmed njih. Značilno je, da je večina teh bikcev, ki jih je vzredilo to mlado društvo, bila prodana za rodovniške plemenjake raznim mnogo starejšim edinicam. S tem plemenskim sejmom je društvo Solčava položilo svoj zrelostni izpit. Na zadnji razstavi, dne 27. septembra, so bili 3 rodovniški plemenjaki, dalje 35 krav, 1 mlada krava, 2 telici, 5 bikcev, 2 telički in 3 teleta. Živina na prvi pogled ni bila bleščeča, krave so majhne, ne zelo rejene, kuštrave od planinske paše. Toda, če smo jih bliže pogledali, smo videli široke oblike, dobre noge, zdravo zgradbo. Čestitka mladim gospodarjem Ko stopa društvo s svojim premovanjem prvič pred široko javnost rejcev in ko ga obiskujejo rejci in rodovniški strokovnjaki od vsepovsod, je prav, da čestitam mladim solčavskim gospodarjem, ki so z bistrim umom razumeli tek časa in se poprijeli selekcijskega dela. Posebno pohvalo zaslužijo odborniki, ki so v vsakem vremenu in v največjih razdaljah prihajali na seje in na molzno kontrolo. Mecesnik, Robanov in predvsem Logar, mladi župan in predsednik, spadajo že danes v najnovejšo zgodovino solčavske živinoreje, kakor nekdaj pokojni Klemenšek s staro gardo pred vojno. Častno mesto pa si je zasigurala tudi tajnica Antloga. Vsem gre priznanje in pohvala!