PLANINSKI VESTNI K
ALJAŽ V SPOMINIH IN ANEKDOTAH
DOVŽANI SMO IMELI IZJEMNEGA MOŽA
FRANCE VOGA
314
Jakoba Aljaža se vsa najstarejša generacija na Dovjem, Belci in v Mojstrani še živo spominja, Čeprav je od njegove smrti preteklo Že dvainšestdeset tet. Minka Legat je pela v njegovem zboru, Janez Smoiej-Kajžnekov je bil njegov ministrant, Minca Rabič, vsemu slovenskemu smučarskemu svetu znana kot Hote-lova Minca, je z njim skupaj učila v dovški šoli, Stanka Skumavc je igrala v dramskem odseku, Janez Kosmač-Orlov je igral in telovadil od začetka Izobraževalnega društva, Anica Berce-Kodrmacova je »gor rasla« v domu njegovega mežnarja Alojza Pezdimika.
Ostali se ga spominjajo iz šole, s prižnice in predvsem kot človeka, ki je bil s svojo nepogrešljivo palico vedno na poti, če ne po širnem svetu, vsaj po vasi in ob nedeljah seveda do Šmerca v Mojstrani, kjer je rad posedel z domačimi In tujimi planinci v prijetnem pogovoru.
»MLADI SO ZA VKUPk
Zaradi zdravija Aljaž po letu 1905 ni bil več na Triglavu in tudi tresočo vožnjo v dolino Vrat je te s težavo prenašal. S starostjo se je odpovedal tudi daljšim potovanjem in njegov stik s svetom so postali obiski tujcev pri njem. V hotelu Triglav v Mojstrani se je zbirala vsa smetana tedanjega časa. Mojstrana je bila znana po lovskem, planinskem in klimatskem turizmu, Močno razvit je bil tudi kmečki turizem. Vsi turisti Iz hotela so hoteli videti tudi Aljaža, živo krajevno znamenitost. Obiski pri njem so bili višek počitnikovanja. Aljaž je bil praktičen Človek. Nikoli ni delal nepotrebnih zaprek in težav. Hotelova Minca se spominja, da se je neki planinec ponesrečil v Severni triglavski steni in ga niso tako] našli. Aljaž je šel v Vrata in v prisotnosti velikega števila domačinov in planincev opravil pogrebne obrede kar pod steno. V govoru (Aljaž je rad govoril ob odprtem grobu; znal je izvabiti solze prisotnim in biti tudi patetičen) je nato dejal: »Nihče na tem svetu nima tako lepega in mogočnega spomenika nad svojim grobom.«
Na prižnici je Aljaž božjo besedo rad zamenjal s slavospevom Triglavu In spodbujal ljudi, naj začno hoditi v gore. Ni se ogibal tudi drugih tem — zgodovine, zdravstvenih, higienskih in protipožarnih nasvetov. Miha Ancelj-Tilešov je v svoji Kroniki zapisat, da ¡e besedo »bacil« prvič slišal prav z Aljaževe prižnice. Po
maši se je rad ustavil pred cerkvijo, ljudem kazal gore in govoril o njih, V odnosu do ljudi je bil človeški, razumevajoč in strpen. Rad je imel vsako stvar na svojem mestu, zato je takoj stopil k vsakemu, ki je »hodil v sosedovo zelje« in ga dat v red, a še rajši je posredoval, kadar starši komu od mladih niso pustili, da bi se poročil. »Mladi so za vkup!« je vedno govoril in če sta bila fant in dekle že polnoletna, kar na svojo roko opravil oklice in s tem »prepričal« starše. Aljaž je na Dovjem in v Mojstrani hitro postal zelo priljubljen. Ta priljubljenost je ostala enaka vseh osemintrideset let njegovega bivanja na Dovjem in jo očitna še danes. Mnogi pravijo: »Aljaž je bil bolj posveten kot sveten.« S tem ne mislijo zmanjševati vrednosti njegovega osnovnega dela, zaradi katerega je prišel na Dovje in ki ga je vsekakor korektno opravljal, ampak poudariti, da je bil v odnosu do ljudi in njihovih težav kot enak z enakimi.
LJUDSKI DUHOVNIK
Aljaž ni z ljudmi kontaktiral samo z »višine«, s prižnice; bil je med njimi, na cesti, v gostilni, v društvenem domu, v Vratih, na Triglavu, vedno in povsod se je gibal med ljudmi. Prav zato so ga ljudje »vzeli za svojega», mu ob vsaki novi zamisli stati trdno ob strani in mu po svojih m-očeh pomagali k realizaciji njegovih idej. Še malo ni bil Aljaž kakšen svetnik, brez vsakih človeških napak, a je bil tudi zaradi teh še bolj sprejemljiv ljudem. O njem danes govorijo tisti, ki so ga poznali, kakor o vsakem drugem človeku; bil je takšen In drugačen In to povedo tako, da čutiš, da govorijo s simpatijo do njega. Priljubljenost Aljaža med sovaščanl se Je najbolj pokazala leta 1912, ko je Aljaž izpolnil pogoje za upokojitev in je imel že vse dogovorjeno, da se po upokojitvi preseli na Primskovo pri Kranju. Tega teta je škof Jeglič na Dovjem opravil birmo in po slavnostnem obredu so ga nagovorili predstavniki občine Dovje z županom na čeJu, da bi Aljaž še naprej ostal na Dovjem. Škof je svojo odločitev o premestitvi takoj spremeni). Menda je celo naredil za tiste čase zelo nevsakdanjo potezo. Prišel je v kuhinjo in presenečeni Micki zadovoljno naznanil: »Odločil sem se, da z gospodom Aljažem ostaneta na Dovjem.« Zadovoljen je bil tudi Aljaž In je ostat na Dovjem do svoje smrti.
Zanimivo je, da so vsi, ki se ga še spominjajo (isto trdi tudi Miha AnceiJ v Kroniki), prepričani, da je Aljaž pred bogoslovjem
PLANINSKI VESTNIKi
študiral medicino. Dejstvo je namreč, da je Aljaž na Dunaju eno leto, do očetove smrti, študiral jezike na Filozofski fakulteti. To jim je menda {Minka Legat) sam večkrat rekel na pevskih vajah. Prav možno je, da je šel Aljaž včasih zaradi ho-bija tudi na medicinska predavanja. Njegovo zanimanje za zdravilstvo dokazuje prevod Kneippove knjige o zdravljenju z vodo in njegova agitacija za te metode, ki so splošno znane. Na Dovjem je rad pri-hitel k vsakemu, za katerega je zvedet, da je bolan in dajal nasvete in priporočila za zdravljenje. Ljudje so mu v teh stvareh zaupali kot pravemu zdravniku. Ti so bili za tiste čase posebno revnim težko dosegljivi in so zato vsak nasvet hvaležno sprejeli. □ ovžani so se dobro zavedali, da imajo v svoji sredi izjemnega moža. Leta 19D5 so mu 25. avgusta, ko se je vrnil z operacije žolčnih kamnov, ki jo je skoraj čudežno preživel, pripravili na železniški postaji slavnostni sprejem. Pričakali so ga v vrsto postavljeni dovški in mojstranški gasilci, šolska mladina in drugi vaščani. Častni član dovškega gasilskega društva je postal leta 1904, leta 1910 častni član občine Dovje, bil pa je tudi častni član Pevske zveze občine Dovje.
ALJA2 O DOVŽANIH
In kaj o Dovžanih pravi Aljaž? «Vesel sem pa, da na Dovjem ni tiste podivjanosti, vpitja in pretepov, kakor večkrat okrog Kranja, Radovljice itd____
Slabeji so tuji tovarniški delavci, ki so
Oillno si Je Aljaž dopisoval s Francem Šaleškim Flnžgarjem, vendar Je, žal, ohranjena samo tale dopisnica, ki Jo Je našel sedanji dovški župnik France Urbanija
prinesli v faro marsikaj slabega (grde italijanske kletvine, žganjepitje)« — in ob drugi priložnosti: »Vendar se mora reči, da večina dovšklh župljanov je dobra...« Aljaževa manjša postava je bila pravo nasprotje njegove velike in trdne volje. Lahko bi tudi rekli: prave gorenjske trme. Kadar je »imel svoj prav», so morali popustiti tako tisti, s katerimi se je pravdal glede gradenj na Triglavu, kot vaški občinski odborniki, ki jim je večkrat »levite pet«. Za slednje je napisal: »Velikokrat smo se sporekll, pa smo bili kmalu zopet dobri in so mi večkrat kaj sveta prodali od Triglava za slovensko planinsko društvo.« Opolnoči 5. maja 1919 je napisal: »Spanja potrebujem le 4—5 ur. Par noči sem tudi lahko brez spanja, pa nisem nič utrujen. Pred 6. teti sem tehtal 98 kil, sedaj 80 kil, pa sem zdrav, kakor nikdar poprej in vesel in zadovoljen, posebno če nasprotnike zmagam ali če lepo petje in godbo slišim.«
Toda Aljaž ni svoje nasprotnike zmagovat samo z močjo argumentov in paragrafov. Največkrat jih je s svojo premetenostjo in smislom za humor. Anekdot o Aljažu Je brez števila. Najbolj znana in slavna je gotovo tista, kako je Aljaž zagotavljal načelniku kranjske sekcije DOAV pri Šmer-cu v Mojstrani, da stolpa na vrhu Triglava nima smisla podirati, ker da ga bo tako kmalu požrla rja in podrli viharji. Prav v anekdotah je spomin na Aljaža najbolj živ med ljudmi, ki so ga še poznali. Vsakdo med njimi se spominja kakšnega takšnega dogodka In ga nosi v sebi. Zal je teh zaradi zakonov narave vsak dan manj, nekaj pa se jih bo le ohranilo. Te anekdote same po sebi najbolje prikazujejo Aljaževo bit in duha.
315


PLANINSKI VESTNIKi
316
shI • H-	• ~'
Pri Smercu v Mojstrani se je njega dni razreiHa marsikatera zadeva
KAMENČKI jZ MOZAIKA _
Predhodnik Aljaža na Dovjem je bil župnik Ažman. Kmalu po odhodu na novo delovno mesto, v Gorje, je Aljažu potožil: »Na Dovjem mi je bito težko ovce pasti, tu moram pa ko2le.«
Aljaž pri mašah ni bil nikoli preveč točen. Zamujal je tudi do pol ure. Tega so se kmalu privadili tudi ljudje in so začeli zamujati tudi sami.
Vendar je včasih naneslo, da je bil Aljaž točen. Takrat so ljudje seveda hodili v cerkev sredi maše. !n ker je bil Aljaž znan po tem, da je obrede hitro opravit, so se skoraj srečavali tisti, ki so k maši še hiteli s tistimi, ki se jim je že mudilo tja, kjer »Bog roko ven moli«...
Pokojni Čebulov Joža je pri Potokarju večkrat povedal, kako je kot petnajstleten fant s strahom šel k Aljažu k spovedi. Namesto k nedeljski maši je, ker je bil tako lep dan, zavil proti Rožci in se ves dan predajal lepotam planine in razgledov z nje. Pa se je Atjaž samo nasmehnil in dejal: »Je že v redu! Ko boš večji, pa še na Triglav pojdi! Tudi tam je lepo«. In mu je dal odvezo.
' » S r:*!«' ■
■riF-f^ m
Med vojno je bilo večkrat razpisano vojno posojilo. Zanj bi moral agitirati tudi Aljaž s prtžnlce. Namesto tega je, ko je obvestilo prebral, dejal:
»Kdor hoče, naj da. Jaz ne dam nič, ker nič nimam,« zaprl papirje in odšel s priž-nice,
* * *
Leta 1912 je Atjaž postal duhovni svetnik. Škof Jeglič, ki ga je imenoval, je kmalu za tem prišel na izlet v Vrata. Aljaž je vseskozi napovedoval lepo vreme, a so se že od Peričntka morali vrniti zaradi hudega naliva.
škof Jeglič mu je poočital:
»Za svetnika sem te naredi!, pa si mi koj
prvič slabo svetoval.«
Aljaž je hodit nadzorovat dela v Vrata. Ob priliki ga je eden od delavcev prosil za htače. Verjetno Aljaž hlač ni imel toliko, da bi jih lahko razdajal in je zato prošnjo odklonil.
Ven grede jih je presenetil deroč potok prek ceste, v Čerlovcu. Zato je Aljaž prosil koga od delavcev, da ga prenese Čez vodo. Ko sta bila sredi vode, ga delavec vpraša:
»Mi boste dali hlače?«
»Bom, bom«, mu hiti zatrjevati Aljaž.
»In jopič tudi?«
»Tudi tega, tudi tega!« se je Aljažu še vedno mudilo pritrjevati.
PLANINSKI VESTNIK^^^hmmh
Trkanje je na vasi včasih veljalo z& nepotrebno, gosposko navado. Zato so vsi ob trkanju pričakovali »visoke obiske«. Mulci so se s trkanjem obilno zabavali. Tudi pri županu se je zgodilo, da je bila taka zabava: mali Franček je dvakrat »presenetil« očeta župana. Na tretje trkanje oče župan skočijo k vratom, jih sunkovito odprejo in se zaderejo: »TI bom že dal, smrkavec!« Pred vrati Je ves začuden stal Aljaž.
Klančnikov brat Tone je v Kotu pasel trop ovac in koza. Koze so družabna bitja in so vedno pritekle pogledat vsakega gornika, ki je šel skozi Kot na Triglav. Pričakovale so seveda, da bodo od planincev dobile kakšen slasten grižijaj. Nekoč je Aljaž peljal na Triglav simo mestno gospodo. TI so, ko so zagledali prihajajoč kozji trop, Aljaža povprašali, če so to gamsi. To jim je smrtno resno pritrdil.
Še dolgo so ga imeli na sumu, da ima vse triglavske gamse udomačene.
PLANINSKI SPOMINI
PIŠE DUH. SVETNIK	ŽUPNIK
JAKOB ALJAŽ	
11. MOJ PRIHOD NA	DOVJE
Kot župnik sem prišel na Dovje koncem avgusta 1889.
2e dve teti poprej (1887) sem bil prvikrat na Triglavu, teden po otvoritvi »Dežma-nove koče«, ki je bila last Alpenvereina. Otvoritve se je udeležil tudi Dežman, ki pa zaradi starosti ni šel na vrh Triglava, ampak je ostal v koči. Slišal sem, da je bito pri otvoritvi Dežmanove koče navzo-čil tudi več Dovžanov, med njimi tedanji župan Andrej Vilman. Dežman je imel znamenit nemški govor, v katerem je pohvalil tukajšnje ljudstvo: »Tu biva vrlo ljudstvo« (»Hier wohnt eln braves Volk,«) Takrat sem bil vpisan ne v Alpenverein, ampak v Dunajski »Turistenkiub«, ki nam Slovencem ni bil sovražen; obljubil je, da nam bo po Kranjskem naredil dvojezične kažipote, česar ponosni »Deutsch-osterr. Alpenverein« ni hotel. Turistenkiub je deloval okoli Bleda, pri Triglavu pa Alpenverein. Ker ni bilo slovenskega plan. društva, so se tudi naši ljudje vpisovali v Atpenverein. Ko sem prišel na Dovje, so postavljali nove, samo nemške kažipote. Gospodje odborniki Alpenvereina (Sektion Krain) so me počastili in corpore z obiskom in so me prosili, naj njih delovanje podpiram. Tudi so mene in župana Jakoba Janša
povabili, da naj prideva v Mojstrano, kjer se bomo skupaj fotografirali. Ta prijaznost se mi je zdela sumljiva, ker bi biti znati fotografijo Izobesiti v Ljubljani v kazini; zato sem odsvetoval županu in se tudi sam nisem odzval vabilu. Ko se je ustanovilo Slovensko Plan, Društvo, je tedanji predsednik profesor Orožen v svojem govoru poudarjal, da mi Slovenci ne bomo gojili vratolomne tu-ristlke. To sem jim pozneje očital; kajti zanemarjali so Triglav, a Nemci so se ga skoraj popolnoma polastili. Le Radovljiška podružnica Slov, Planinskega Društva je postavila Vodnikovo kočo na Ve-lem Polju, ki so jo drugi odborniki nameravali imenovati Vilfanovo kočo; ker jaz o tem nisem nič vedel, sem predlagal, naj se imenuje Vodnikova koča, s čimer sem se po nedolžnem zameril pri Vilfanu.
{Planinski vestni k 1922, §t. 6, str. 81)
12. ALJAŽEV STOLP VRH TRIGLAVA
(2864 M)____
Stolp sem napravil na svoje stroške ter ga pozneje podaril Slov. Plan. Društvu. Vrh Triglava sem kupil od Dovške občine za 1 fl. Bil sem »najvišji« posestnik. Zaradi stolpa sem Imel veliko pravdo. Nemci so me tožili, da sem pokončal podzemeljsko triangulacijsko točko I. reda, kar pa ni bilo res, ker so vrh Triglava pred 40 leti civilni inženirji postavili le leseno piramido za merjenje, ki so jo pa vremenske nezgode pokončate. Tožil je češkonemški dežetnt geometer K., ki je ukazal radovljiškemu geometru, naj zasliši kmete, turiste, lovce, vodnike — in to vse za mojim hrbtom. Preiskava je tekla že pol leta, preden sem jaz kaj izvedel, Dotične obravnave in poizvedovanja sem deloma zaupno v roke dobil. Jaz pa sem imel dobre priče, da so pred 40 leti mer-jevci postavili le leseno piramido, ne pa podzemeljsko triangulacijsko točko položili. Priče so bile: Požganc (Janez Kli-nar) in srenjski sluga Gregor Legat. Nemci so se že košatili, kajti deželni geometer je bil zažugal: »Triglavski stolp bomo odstranili in župnik Aljaž bo plačal 1000 fi kazni.« Jaz pa sem vedel, kar sem vedel, ir) sem se jim na tihem rogal. Ko smo sedeli v Radovljici v gostilni na vrtu in mi je župnik Berlic rekel: »Nemci zoper Tebe na Triglavu nekaj rujejo,« mi je ušla samozavestna gorenjska zafrkacija: »Vsi skupaj se bodo pokakcali.« Vsa družba je prasnila v smeh, med njimi tudi sodni svetnik.
Zanimivo je tudi, kako sem potegnit načelnika nemške »Sektion Krain«, ko je tekla preiskava zaradi Triglavskega stolpa in smo pri Smercu skupaj pili. Rekel mi je: »Mi stolpa tukaj ne bomo trpeli. Tukaj mi delujemo in stolp se mora podreti!« Prosil sem ga navidezno prav ponižno, naj stolp vendar pusti, kajti: »Saj veste, 317