GLAS
LETO XXII. ŠT. 18 (1032) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 18. MAJA 2017
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Foto DPD 
  a turistični kmetiji Pipan-Klaric v Mavhinjah
se je odvijala uradna predstavitev kandidatov
treh list ki podpirajo odvetnika Mitjo Ozbiča
v vlogi županskega kandidata levosredinske koalicije
za Občino Devin Nabrežina na bližajočih se junijskih
volitvah.
Seznam levosredinskih list sestavljajo Demokratska
stranka, Stranka komunistične prenove – Evropska le-
vica in lista Insieme Skupaj. Slednja je izraz gibanja
Občani za Devin Nabrežino, Stranke Slovenske skup-
nosti in Stranke italijanskih socialistov ter neodvisnih
kandidatov iz vrst civilne družbe.
Na predstavitvi je uvodoma spregovoril prvi mož koa-
licije, in sicer županski kandidat Mitja Ozbič: “Želeli
smo vam predstaviti osebe, ki še najbolj verjamejo v
naš upravno-politični program. Slednjega smo izobli-
N kovali v zadnjem mesecutrdega dela. Pomembno je,da kandidati še dodatno
podprejo ta trud. Poslušati
morajo ljudi na teritoriju in se potruditi izpeljati volil-
no kampanjo od vrat do vrat. Njihov največji prispe-
vek pa bo predvsem ta, da bodo občane prepričali o
pomembnosti udeležbe na volitvah. Če želimo ustva-
riti boljši svet, boljšo Občino, vsak izmed nas nosi po-
membno odgovornost in mora prispevati svoj dopri-
nos”. Ozbič je nato na kratko predstavil ključne točke
upravno-političnega programa levosredinske koalicije.
Sledili so posegi ostalih kandidatov posameznih list.
Med temi je prvi spregovoril Michele Moro, nosilec
liste Demokratske stranke: “Mitja si veliko prizadeva
in ima zaupanje celotne koalicije. Sestavni del te je
tudi Demokratska stranka, ki ne preživlja ravno
najbolj svetlih trenutkov, ampak je ravno v zad-
njem obdobju dosegla pomenljive rezultate.
Koalicijo smo vprašali nekaj več prostosti, saj
smo si močno želeli nastopiti z našim simbo-
lom. To predvsem, ker verjamemo, da ima naša
stranka uprt pogled v prihodnost. Zapustiti
moramo kampanilizem, gledati moramo pre-
ko občinskih mej in ustvariti mrežo odnosov,
predvsem s pozornostjo do mladih. Danes smo
vsi Evropejci, kar predstavlja veliko vrednoto,
ki jo bojazen in neodločenost ne smeta utišati”.
Za Stranko komunistične prenove – Evropska levica
je nekaj misli posredovala Elena Legiša: “Zahvaljujem
se Mitji, ki je sprejel ta izziv. Mitja je zelo resna in spo-
sobna oseba, ki odlično pozna upravne postopke,
predvsem občinskih uradov. Rada pa bi podčrtala, da
so v naših kandidatnih listah zapisani ljudje, ki pred-
stavljajo vse vasi devinsko nabrežinske občine. Kdor
kandidira v naši občini, ne kandidira le za neko vidno
pozicijo. Kdor dandanes sprejme vlogo kandidata, to
stori, ker se resnično želi posvetiti občanom in želi
rešiti vsakodnevne težave teritorija”.
/ str. 11
www.noviglas.eu
Nagrajevanje natečaja Mladi oder
Volitve Devin-Nabrežina / Predstavitev kandidatov
Mitja Ozbič se je predstavil
s svojo ekipo
Papež v Fatimi
"Prosim za sožitje
med narodi!"
  soboto, 13. maja, smo se spominjali 100.
obletnice Marijinih prikazovanj v Fatimi.
Papež Frančišek je odšel v Fatimo in je
pred baziliko daroval slovesno mašo, med katero
je za svetnika razglasil Frančiška in Jacinto, otro-
ka, ki se jima je 13. maja 1917 prikazala Mati
Božja. Ogromni množici romarjev, poročali so
o več kot pol milijona zbranih, je spregovoril o
Marijinem plašču svetlobe, s katerim nas pokri-
va. “Nisem mogel, da ne bi prišel sem in počastil
Mater Devico ter ji izročil njene sinove in
hčere”, je dejal med homilijo. Kot je še povedal,
so se zbrali v Fatimi, da bi se zahvalili za brezšte-
vilne blagoslove, ki jih je nebo podelilo v teh
sto letih, ki “so minila pod plaščem svetlobe”,
ki ga je Marija razgrnila na vse konce zemlje.
V
Svet okrog nas18. maja 20172
Povejmo na glas
Velik udarec populizmu
  i nobenega dvoma, da so nedavne
predsedniške volitve v Franciji zadale
velik udarec populizmu, torej tisti mi-
selnosti, ki se je velja izogibati v velikem loku.
Pa ne samo v Franciji, spomniti se je treba tudi
volitev na Nizozemskem ter v Avstriji, pa dobi-
mo jasno in zaokroženo podobo: prebivalci
omenjenih treh držav so z zares veliko ude-
ležbo dali vedeti, da so ne glede na trenutne
pomanjkljivosti prepoznali v Evropi najboljšo
pot svoje prihodnosti. Takšno sporočilo je bilo
vsekakor veliko presenečenje, saj se je že zdelo,
da evropska ideja v ljudeh zamira in da imajo
populistične stranke in populistična gibanja
tako rekoč prosto pot, da Evropo pokopljejo -
ne nazadnje je brexit močan vzgled. Kdo se bo
vprašal, kaj se nas vse to pravzaprav tiče, Evro-
pa je daleč, tam nekje v Bruslju, in se obnaša
zdaj boljše zdaj slabše, mi pa se moramo na lo-
kalnih tleh bolj ali manj sami spopadati z šte-
vilnimi nelahkimi problemi sedanjega časa. In
vendar je za vse nas Evropa in mi v njej ključne-
ga pomena. Ne smemo pozabiti, da nas zaradi
globalne situacije pestita dve izjemni težavi,
namreč pribežniki in terorizem. Obe težavi sta
dobesedno pljusknili tudi v naše kraje, pri-
bežnike srečujemo na cesti in ne vemo, kaj bi
z njimi, zaradi terorizma se vse bolj zapirajo
meje, kar še kako čutimo na svoji koži in vpliva
na naše življenje. Dejstvo je, da smo zaradi svo-
je visoke evropske civilizacije cilj beguncev z
vzhoda in juga, pa tudi terorizem si nas je iz-
bral za osrednje prizorišče delovanja. In v
takšnem okviru ima populizem še kako plodna
tla za svojo rast in vplivanje, sploh mu ni težko
podpihovati v ljudeh strahu in kadar strah po-
stane množičen, narekuje najslabše opredelit-
ve med slabimi: zavračanje oseb, ki so tujci in
so k nam pribežali, odpor do vsakršne dru-
gačnosti, v skrajnem primeru celo do prisel-
jencev evropskega porekla. Poleg tega narekuje
uzakonitev trde roke pri reševanju največjih pa
tudi manjših težav ter odmik od evropske ideje,
ki je že do sedaj zagotovila najdaljše obdobje
miru med nami. Res je, da Evropa trenutno ne
rešuje osrednjih težav na najboljši način, kjer
seveda ni mogoče mimo graditve zidov, se pra-
vi rezilnih žic, ki so izpopolnitev nekdanje bo-
deče ograje oziroma bodečih žic, kar vse je re-
zultat populizma in njegovega služenja strahu,
ki je mimogrede rečeno povsem v nasprotju s
humanostjo in medčloveško etiko. Toda brez
Evrope bi bilo še mnogo slabše, v imenu bra-
nitve svoje domovine bi hitro zrasli naciona-
lizmi najslabše vrste, ki bi se prej ali slej obrnili
drug proti drugemu. In volilci kar treh držav
so v Evropi bolj kot prej prepoznali smiselno
in zakaj ne rešilno pot in to je nedvomno velik
in upati je prelomen dogodek. Lahko se bo za-
to vendar odprlo temeljno vprašanje, zakaj
Evropa ne pričenja odpravljati razlogov za po-
jav pribežništva in terorizma. Razlogi so zelo
verjetno v njenem neustreznem ukrepanju in
posegih v razmere v Afriki in na Bližnjem vzho-
du.
Janez Povše
N
Internet spreminja medije
New York Times dodal
308.000 spletnih naročnikov
  meriški časnik New York
Times je v prvem
četrtletju letos dodal
308.000 novih digitalnih na-
ročnikov, kar mu je pomagalo
do dobička v višini 13,2 mili-
jona dolarjev. Delnice časopi-
sa, ki je med priljubljenimi
tarčami predsednika Donalda
Trumpa, so se zjutraj podražile
za 11 odstotkov na 15,90 do-
larja.
Delnice časopisa so v zadnjih
12 mesecih narasle za 28 od-
stotkov, glavni razlog pa je
"vojna" s predsednikom
Trumpom, ki New York Times
redno opredeljuje kot lažne
novice, potem pa brez težav
daje intervjuje zanj. Trumpovi
A napadi na uveljavljene osred-nje medije v ZDA, kot je NewYork Times, tem pomagajo, saj
se število naročnikov viša.
New York Times je v prvem
četrtletju lani, ko se je predsed-
niška predvolilna kampanja
šele prav začela in Trump še ni
bil tako oster, posloval z izgu-
bo v višini 8,3 milijona dolar-
jev. Trumpove trditve o propa-
dlem mediju, ki širi lažne no-
vice in bo kmalu na bobnu, pa
so okrepile naročniško bazo.
New York Times je skupaj z
Washington Postom začel
agresivno poročati o Trumpu
in kot kaže, si vsi skupaj, na-
merno ali ne, pomagajo.
Trump si s svojimi izjavami
utrjuje podporo pri svoji bazi,
večina drugih Američanov pa
si prav zaradi napadov želi teh
"lažnih" novic.
Prihodki od digitalnih na-
ročnin so od prvega četrtletja
lani skočili za 40 odstotkov,
prihodki od digitalnih oglasov
pa za 19 odstotkov. Prodaja ti-
skane izdaje sicer še vedno pa-
da in prihodki od oglasov v ti-
skanih izdajah so se znižali za
18 odstotkov.
Dobiček na delnico je znašal
osem centov, prilagojeni do-
biček brez enkratnih stroškov
in prihodkov pa 11 centov. Pri-
hodki so se od lani povečali s
379,5 na 398,8 milijona dolar-
jev.
  redsednica Dežele
Furlanije Julijske krajine
Debora Serracchiani se
je 2. maja v Vidmu sestala z
župani iz Ahtena, Barda,
Cassacca, Čente, Fojde, Nem,
Povoletta in Tipane za
pogovor o
težavah, ki
ovirajo poln
zagon terske
medobčinske
zveze. Kot je
poudaril
župan
Povoletta in
predsednik
zveze Andrea
Romito, je še
najbolj
P kočljivo pomanjkanjekvalificiranega osebja zavodenje financ.
Serracchianijeva je predlagala,
da se vprašanje dodatno
prouči na novem sestanku,
župane pa je vsekakor
spomnila, da je deželni svet
pred nedavnim uzakonil
pravilo, ki občinskim zvezam
dovoljuje zaposlitev petih
uslužbencev. Temu gredo na
roko tudi razpisi javnih uprav
iz prejšnjih let; deželna uprava
je namreč za eno leto
podaljšala veljavnost razpisnih
izidov, kar pomeni, da lahko
lokalna samouprava zaposli
ljudi, ki so se v zadnjih letih
visoko uvrstili na preverjanjih
za razna delovna mesta.
Predsednica dežele je vsekakor
potrdila, da
deželna uprava
pripravlja razpis
za nekaj
delovnih mest za
tehnike in
knjigovodje. To
sta poklicna
profila, ki jih v
medobčinskih
zvezah še najbolj
pogrešajo.
ARC/PV
Medobčinske zveze 
Serracchianijeva z
župani terskih dolin
Cenjeni sodelavec in prijatelj
MARKO TAVČAR
je postal glavni urednik slovenskega časnikarkega
oddelka deželnega sedeža RAI v Trstu.
Iskreno mu čestitamo in mu voščimo veliko uspeha!
VSI PRI NOVEM GLASU
Slovenski časnikarski oddelek pri deželnem sedežu RAI
Marko Tavčar novi glavni urednik
  am vsedržavni
direktor
deželnih
novinarskih
oddelkov RAI (TGR)
Vincenzo Morgante
je prišel v Trst, da je
na sestanku s
slovenskimi
časnikarji deželnega
sedeža RAI sporočil,
da je Marko Tavčar,
letnik 1958,
imenovan za novega
glavnega urednika
slovenskih poročil,
se pravi slovenskega
oddelka za
časnikarje
italijanske
vsedržavne televizije
RAI, tako za Radio Trst A
kot seveda tudi za
slovenske televizijske
programe.
Marko Tavčar je sicer na
deželnem sedežu RAI
zaposlen že od leta 1988,
zadnja leta je tudi bil
namestnik glavnega
urednika, sicer pa ga v
našem prostoru ni
S potrebno posebejpredstavljati,naše bralke in
bralci ga dobro
poznajo, saj je od
vedno tesen
sodelavec našega
uredništva, sicer
pa aktiven tudi
pri Goriški
Mohorjevi družbi
in seveda pri
Zvezi cerkvenih
pevskih zborov v
Trstu.
Marku Tavčarju
iskreno čestitamo
in mu želimo
veliko uspeha pri
zahtevnem delu!
Pobuda širokih zasnov
Tretji pohod Kohišče
  tretje gre rado, pravi
pregovor in dobesed-
no to se je potrdilo v
nedeljo, 14. maja, ko se je
skoraj dva tisoč ljudi ude-
ležilo 3. mednarodnega eno-
gastronomskega zgodovin-
skega in didaktičnega poho-
da Kohišče.
Štiri poti z zbirnimi izhodišči
v Cerovljah,
Medji vasi, Bre-
stovici in Devi-
nu so vabile po-
hodnike. Orga-
nizatorja, se pra-
vi kmetija Ko-
hišče in AŠD SK
Devin, ki sta iz-
peljala podvig
ob sodelovanju
partnerjev ŠSKD
Timava, Turi-
stičnega društva
Brest iz Brestovi-
ce, CTT, društva
Kremenjak iz Ja-
melj, Slovenske
zamejske skavt-
ske organizacije,
ŠKD Cerovlje-
Mavhinje, ŠD
Grmada, MoPZ Fantje izpod
Grmade in še dveh italijan-
skih društev, to sta Gruppo
Ermada in G. S. Flondar, sta
lahko zadovoljna. Imeli so
izredno srečo z vremenom,
saj je bilo prijetno sončno,
toplo, a ne prevroče, bilo je
dovolj jasno, da so pohodni-
ki lahko uživali ob krasnem
razgledu na morje in Kras,
poskrbeli pa so tudi za dovolj
raznoliko ponudbo izo-
braževalnih pobud, ki so bile
namenjene obiskovalcem.
Vodiči so na posameznih po-
stajankah spregovorili o fav-
ni in flori, a tudi o zgodovin-
skih zanimivostih teh krajev
pod Grmado, ki so bili prizo-
rišče najhujših bojev med
prvo svetovno vojno. Zlasti
otroci so se veselili živali, ki
so bile na ogled, in še posebej
oslička, ki je nekakšen sim-
V bol obnavljanja te več dese-tletij zapuščene kmetije, ki josedaj prav s pašo oživlja
družina Pahor iz Devina.
Mnoge je zanimala gradnja
kraških suhih zidov in pastir-
ske hiške. Drugi so si raje
ogledali strelske jarke in Pejce
pod Grmado, jame Karl und
Zita, kjer je bila ogled razsta-
va z naslovom 'Da ne bi um-
rli od žeje'. Na ogled so bili
eksponati in nazorno napisa-
ni panoji o tem, kako so vo-
jaki med prvo svetovno voj-
no reševali problem pitne vo-
de. Na ogled pa je bila tudi
razstava likovnih del učencev
nabrežinskega ravnateljstva,
ki so ustvarjali na temo čebe-
lic.
Da ne bi v nedeljo 'umirali
od žeje' in lakote, je skrbela
cela vrsta stojnic s kraškimi
dobrotami naših kmetov
širšega področja od Doberdo-
ba, mimo Jamelj in Štivana z
Medjo vasjo do Cerovelj in
Mavhinj, Slivnega, Na-
brežine in celo Slop pri Rodi-
ku. Sami organizatorji pa so
kuhali odlično pašto.
Ob koncu dne je bilo jasno,
da je 3. pohod Kohišče pov-
sem uspel. V prvi vrsti to po-
trjuje izredno število pohod-
nikov, ki so na Kohišče prišli
iz širšega področja. Predvsem
je razveseljivo, da je prodrlo
sporočilo pobudnikov in iz-
vajalcev pohoda. Sami so v
priložnostnih nagovorih iz-
postavljali, da je to pri-
ložnost, da se tudi s turi-
stičnega vidika ovrednoti to
področje pod Grmado. Gre za
širši krog, ki nudi veliko za-
nimivih izhodišč za turi-
stične obiske in resno spoz-
navanje tega okolja tako z na-
ravnega kot z zgodovinskega
vidika. Ob tem obiskovalci
spoznajo in cenijo tudi boga-
to ponudbo okoliških kmetij,
ki s svojo proizvodnjo sirov
in suhomesnatih izdelkov, vi-
na, medu in drugih dobrot
potrjujejo, da je kmečko delo
na Krasu vezano na težke raz-
mere in daje skromnejše ko-
ličine, zagotovljeni pa sta
izredna kakovost in pestrost
ponudbe. Organizatorjem 3.
pohoda Kohišče naj gre torej
pohvala, da so razumeli po-
trebo po taki prireditvi, ki je
dragocena tudi z vidika
druženja in utrjevanja pri-
padnosti kraškemu teritoriju.
V. J.
Foto I. Gabrovec
Aktualno 18. maja 2017 3
  Marilka Koršič
V Gorici potrebujemo preobrat,
mestu moramo dati nov zagon!
POGOVOR 
  pričakovanju nasled-
njih občinskih volitev v
Gorici smo se tokrat po-
govorili z občinsko svetovalko
stranke Slovenska skupnost,
farmacistko in družbeno de-
lavko Marilko Koršič.
Kdaj ste se začeli ukvarjati s
politiko?
V stranki sem sodelovala že kot
mlada, v času Demokratske
zveze. Takrat smo se kot štu-
dentje zanimali za politiko, ki
je bila večkrat tema naših po-
govorov; v času volitev smo
pomagali pri razdeljevanju le-
takov in spremljali politične
shode.
Pozneje, v stranki, ki se je že
imenovala Slovenska skup-
nost, sem bila večkrat na listah
kot kandidatka.
Kdaj ste bili izvoljeni v
občinski svet?
V občinski svet sem bila izvol-
jena leta 2007, ko je stranka
Slovenske skupnosti nastopala
v koaliciji Oljke. Ker je na vo-
litvah slavil županski kandidat
Romoli, smo v klopeh opozi-
cije v tem prvem mandatu se-
deli trije svetniki iz vrst SSk, in
sicer, poleg mene, še Silvan
Primožič in Božidar Tabaj, ki
V sta bila že prej svetnika večinemed Brancatijevim župano-vanjem. Veliko sem se naučila
od njiju.
Drugič sem bila izvoljena leta
2012 na listi Demokratske
stranke, s katero je sodelovala
SSk. Z Božidarjem Tabajem in
Walterjem Bandljem smo bili
zopet trije.
Bili ste vedno v opoziciji. Ka-
ko lahko opišete delo in
občutke v takem položaju?
Delo v opoziciji je bilo vedno
zapleteno. Vedno smo bili pri-
krajšani, ker župan ni nikoli
komuniciral s svetniki. Po-
membne novice glede uprave
smo večkrat izvedeli preko me-
dijev. Delati v takih razmerah
ni enostavno. V opoziciji je de-
lo v nekem smislu manj odgo-
vorno, a precej naporno.
Spremljati moraš vse. Edino
orodje, ki ti je na razpolago, so
resolucije in svetniška vprašan-
ja. Zato je pomembno biti ak-
tivni in neprestano pripravljati
interpelacije, ki opozarjajo na
napačne izbire občinske upra-
ve ter na tak način sprožiti
kakšno pozitivno reakcijo. To
smo svetniki stranke SSk tudi
vedno delali. Svetniških
vprašanj sem imela
v teh letih približno
štirideset. Vedno so
bile sad pogostih
stikov in poslušanja
ljudi, ki so me opo-
zarjali na probleme
in pričakovali rešit-
ve. Hvaležna sem
občanom, ki so mi
zaupali, in medi-
jem, ki so mi nudili
vidljivost.
Ste imeli v teh
dveh mandatih
kakšne posebne
naloge v občin-
skem svetu?
V prvi mandatni
dobi sem bila v ko-
misiji za zdravstvo,
za enake možnosti
in izvoljena kot
predstavnica opozi-
cije v volilno komi-
sijo. Ti zadnji dve
nalogi sem opravljala tudi v
drugem mandatu. Od oktobra
2015, ko se je stranka Sloven-
ska skupnost odločila za samo-
stojno skupino, sem postala
njena načelnica in postala tudi
članica komisije za zdravstvo,
okolje in statut.
Kako se je občinski svet spo-
prijel s problematiko žensk?
Popolnoma nezadostno.
Omenjena komisija za enake
možnosti ni dobro delovala oz.
sploh ni delovala. V njej smo
bile le tri članice, ostali so bili
člani moškega spola. Izvoljeni
predsednik pa sploh ni poka-
zal pripravljenosti, da bi kaj
konkretnega sprožili ali nare-
dili. Zaradi takih razmer sem
iz te komisije odstopila.
Kateri je bil vaš največji do-
sežek?
Gotovo je bil najpomembnejši
dosežek uporaba slo-
venskega jezika med
sejami občinskega
sveta. Posebno za-
doščenje mi pri-
našajo majhni uspe-
hi, in sicer reševanje
težav z okoljem, var-
nostjo in prometom,
o katerih so me opo-
zarjali številni
občani.
Kaj pa vas je razočara-
lo?
Veliko sem se zani-
mala za študentske
problematike, še
predvsem za visoke
stanovanjske stroške,
ki jih imajo študen-
tje. Kot univerzitetno
mesto ima Gorica ab-
solutno premalo štu-
dentskih domov, v
katerih bi študentje
našli stanovanja po
dosegljivih cenah. To
bi morala biti za Občino velika
skrb in izziv. Predlagala sem,
da bi Občina delno razbreme-
nila študente pri pogodbah za
plin in vodo, kot delajo v šte-
vilnih drugih univerzitetnih
mestih. Odgovorili so mi, da to
ni mogoče. S tem se nisem ni-
koli strinjala in grenkoba, da
tega nisem dosegla, je ostala.
Tudi skromno čezmejno sode-
lovanje me je razočaralo. Za
zdaj je bilo to le istitucionalne
narave. Na tem področju se
lahko veliko naredi: od čez-
mejnih prevozov do zdravstva,
skupne turistične ponudbe in
raznih prireditev. Dobro nalo-
go je pri tem opravljal EZTS,
mnogo pa se da še narediti.
11. junija bodo občinske vo-
litve. Vi ste zopet kandidat-
ka. Kakšne občutke imate?
Ja, odločila sem se, da še en-
krat kandidiram, in sicer s
stranko Slovenska skupnost, ki
tokrat sodeluje z listo 100 sanj,
katere nosilka je Mara Černic.
Razdrobljenost v levi sredini ni
pozitivna, a upamo, da bomo
dosegli balotažo in tam nasto-
pali bolj enotno, samo na ta
način lahko premagamo kan-
didata desne sredine. Upam,
da kot lista in kot stranka do-
sežemo dober rezultat in da
županski kandidat Collini
zmaga.
V Gorici potrebujemo preo-
brat, mesto je mrtvo, moramo
mu dati nov zagon. Gorica ima
veliko zakladov, ki jih je treba
razviti in promovirati. Mislim
še predvsem na turistično in
kulturno področje, ki je bilo ta
leta zanemarjeno. Tukaj vidim
pomembno vlogo naše sloven-
ske narodne skupnosti, ki je
lahko povezovalni člen med
Gorico in Novo Gorico, ki bi
morali stalno sodelovati.
MČ
  eseni leta 2016 je bil s strani
Znanstvenoraziskovalnega
centra Slovenske akademije
znanosti in umetnosti (ZRC SA-
ZU) pridobljen projekt RESTAURA
- Revitalizacija zgodovinskih stavb
preko shem javno-zasebnega par-
tnerstva. Njegova koordinatorica
je raziskovalka dr. Neva Makuc, za-
poslena na Zgodovinskem inštitu-
tu Milka Kosa, ki deluje na Razi-
skovalni postaji ZRC SAZU v Novi
Gorici. Projekt, ki je usmerjen v
spodbujanje učinkovite uporabe
javno-zasebnega partnerstva pri
revitalizaciji zgodovinskih stavb,
je bil vzpostavljen znotraj sred-
njeevropskega partnerstva držav,
kjer se veliko zgodovinskih stavb
nahaja v precej slabem material-
nem stanju. Z koordinatorico pro-
jekta sva se pogovarjali o vsebini
projekta.
Katere države so poleg Sloveni-
je vključene v projekt oz. katere
institucije znotraj teh držav so-
delujejo s slovenskimi partner-
ji?
V projekt je poleg treh slovenskih
vključenih še sedem partnerjev iz
Poljske, Hrvaške in Slovaške. Gre
za zelo raznoliko partnerstvo, saj
obsega tako raziskovalne in izo-
braževalne ustanove, lokalne
skupnosti, društva in druge. Vo-
dilni partner je poljsko mesto No-
wy Dwór Mazowiecki, ki si med
drugim prizadeva za revitalizacijo
ogromnega trdnjavskega kom-
pleksa Modlin ob reki Visli. Pri
projektu sodelujejo ZRC SAZU, Fa-
kulteta za poslovne vede iz Lju-
bljane, Mestna občina Nova Gori-
ca, Inštitut za javno-zasebno par-
tnerstvo in Inštitut za zaščito kra-
jine, oba iz Poljske, Inštitut za raz-
voj in mednarodne odnose iz Za-
greba, slovaško Društvo za
podporo javno-zasebnemu par-
tnerstvu, Razvojna agencija za re-
gijo Gemer, prav tako iz Slovaške,
ter mesto Buzet na Hrvaškem. Po-
leg teh je v projekt vključenih še
11 pridruženih partnerjev iz
omenjenih držav, naj omenim
slovenske to so Slovenska škofov-
ska konferenca, Nadškofija Lju-
J
bljana ter Zavod za varstvo kultur-
ne dediščine Slovenije. Sodelo-
vanje Zavoda je ključnega pome-
na, saj so znanja in izkušnje nje-
govih strokovnjakov bistvenega
pomena za projekt.
Shema javno-zasebnega par-
tnerstva se zdi v slovenskem
prostoru precej sla-
bo razvita, zato je
morda projekt RE-
STAURA že v svoji
osnovi nekaj, kar
predstavlja novost
v tem prostoru. Ka-
ko sama razumeš
RESTAURO v kon-
tekstu Slovenije?
Projekt RESTAURA
izhaja iz konkretnih
potreb določenih
srednjeevropskih
držav, kjer je javno-za-
sebno partnerstvo
slabše razvito kot na
primer v določenih
zahodnoevropskih
državah. V Sloveniji je
ta problem posebno
pereč. Projekt je
usmerjen v spodbujanje uporabe
javno-zasebnega partnerstva pri
obnovi zgodovinskih stavb oziro-
ma kulturnih spomenikov. Veliko
jih je v slabem materialnem stan-
ju. Istočasno se soočamo s po-
manjkanje finančnih virov za nji-
hovo obnovo. Prav zaradi tega je
spodbujanje uporabe tega meha-
nizma bistvenega pomena ne le
za materialno obnovo in
vzdrževanje teh stavb, ampak tudi
za njihovo celostno revitalizacijo
in ovrednotenje. Pri tem se žal še
vedno soočamo z določenimi
predsodki, posebej v nekaterih
srednjeevropskih državah, kot je
na primer mnenje, da javno-za-
sebno partnerstvo pomeni prikri-
to privatizacijo. Pri tem bi rada iz-
postavila, da stavbe lahko ostajajo
v javni lasti, zasebniki pa jih za do-
ločeno daljše obdobje vzdržujejo,
upravljajo in poskušajo po svojih
najboljših močeh vključiti v eko-
nomske tokove. Slednje je – po
mojem mnenju – nujno, če
upoštevamo, da naj bi znašala
povprečna gospodinjska položni-
ca za neko grajsko stavbo pri-
bližno 13.000 evrov na mesec. Pri
izvajanju tovrstnih projektov pa je
bistvenega pomena stalen in
učinkovit nadzor javnih služb.
Javno-zasebno partnerstvo kot te-
sno sodelovanje javnega in zaseb-
nega sektorja s smotrno porazde-
litvijo tveganj ponuja po svetu ve-
liko odličnih praks, in sicer ne le
pri gradnji in obnovi, ampak celo
pri mehkih vsebinah kot na po-
dročju inovativnih kulturnih vse-
bin.
Precej kompleksen mehanizem
javno-zasebnega partnerstva v
Sloveniji nima nekih reprezen-
tančnih zgledov, nam lahko na
kratko opišeš, kaj je bistvo
omenjenega partnerstva.
Gre za sicer zelo kompleksen me-
hanizem, ki zahteva veliko znanja
in sposobnost dobrega načrtovan-
ja, a prav preudarno načrtovanje,
stalen nadzor javnega sektorja in
učinkovitost in fleksibilnost za-
sebnega sektorja lahko zagotovijo
učinkovite storitve
ali infrastrukturo ter
razbremenitev jav-
nih financ. Pri tem
je bistvenega pome-
na porazdelitev tve-
ganj med zasebnim
in javnim sektor-
jem.
V Sloveniji je v letu
2006 začel delovati
tudi Zakon o javno-
zasebnem partner-
stvu, kakšno je de-
jansko stanje tega
mehanizma?
Javno-zasebno par-
tnerstvo je v Slove-
niji žal še zelo slabo
razvito, in sicer
kljub temu da ima-
mo z zakonskega
stališča ta mehanizem zgledno
urejen. V okviru Ministrstva za fi-
nance deluje tudi Sektor za upra-
vljanje javnega premoženja, kate-
remu je bil pred nekaj leti pri-
družen Sektor za javno-zasebno
partnerstvo. Sektor nudi podporo
lokalnim skupnostim pri imple-
mentaciji javno-zasebno partner-
skega projekta z odličnimi stro-
kovnjaki. Kljub podpori, ki jo lah-
ko občine pridobijo z njihove stra-
ni pri pripravah za sklepanje to-
vrstnih projektov, pa – po do-
ločenem zanimanju v letih po
sprejetju zakona – ni posebnega
zanimanja za ta mehanizem s stra-
ni lokalnih skupnosti.
Kaj so prednosti takega partner-
stva in kakšna so tveganja ter
kje so razlogi, da v Sloveniji ni
dosežene neke prepoznavne
ravni tega odnosa.
Težave nastopijo že pri razume-
vanju, kaj je javno-zasebno par-
tnerstvo. V širšem pomenu bese-
de je to lahko kakršnokoli sodelo-
vanje javnega in zasebnega sektor-
ja, v bolj kompleksni obliki pa gre
za dolgoročno pogodbeno raz-
merje, ki pomeni pritegnitev za-
sebnih sredstev pri zagotavljanju
javne infrastrukture ali storitve,
pri čemer je bistvenega pomena
porazdelitev tveganj med zaseb-
nim in javnim sektorjem. Predno-
sti tega mehanizma, ko je dobro
načrtovan in voden, gredo od raz-
bremenitve javnih financ do hi-
trejše, gospodarnejše in kvalitet-
nejše izgradnje, do učinkovi-
tejšega upravljanja. Zasebni par-
tner pa mora v zgodovinski stavbi
prepoznati ekonomske potencia-
le. Med slabostmi partnerstva se
navajajo na primer dolgotrajnejša
pogajanja in stroški priprav.
Da se še nekoliko vrnemo na
konkreten projekt, ki ga s strani
ZRC SAZU vodiš. Kateri so glav-
ni cilji projekta RESTAURA?
Cilj projekta je preko pilotnih ak-
cij, strategij, ozaveščanja javnosti,
dialoga s ključnimi deležniki itd.
preveriti ter tudi dejansko spod-
buditi uporabo tega mehanizma
v srednjeevropskih državah, kjer
je ta mehanizem slabše razvit. V
ta namen smo pravkar končali
opravljati analizo stanja, pri čemer
smo za Slovenijo ugotovili, da
imamo težave že pri bolj poglo-
bljenem razumevanju, kaj sploh
je ta mehanizem. Določene slo-
venske primere revitalizacije ne-
katerih zgodovinskih objektov re-
levantni deležniki različno poj-
mujejo. Nekateri jih kot javno-za-
sebno partnerstvo zavračajo, dru-
gi celo pojmujejo kot dobro prak-
so.
Javno-zasebno partnerstvo se v
tem primeru obrača na revita-
lizacijo kulturne dediščine,
konkretno gradu Rihemberk,
ki bo tudi predmet projektne
pilotne akcije. Nam lahko za
konec kaj več poveš o tem pri-
meru?
Pilotno akcijo projekta Restaura
na gradu Rihemberk vodi Mestna
občina Nova Gorica. Kot je izpo-
stavila njihova koordinatorica ar-
hitektka Nataša Kolenc načrtuje
občina narediti korak naprej pri
oživljanju gradu Rihemberk. Grad
je prešel pod občino leta 2013 in
je potreben celovite prenove, v kar
občina vlaga veliko prizadevanj. V
preteklih letih sta tako občina kot
tamkajšnja lokalna skupnost
računala predvsem na evropska
sredstva za obnovo kulturne de-
diščine, ki pa so žal za obnove na
voljo v vedno manjšem obsegu. V
okviru projekta bo zato ključni
poudarek na izdelavi še manjka-
joče obvezne dokumentacije (npr.
konservatorski načrt), prilagoditvi
že predvidenih vsebin gradu novi
finančni in splošni situaciji ter pri-
pravi vseh potrebnih podlag za
iskanje sredstev za postopno ob-
novo gradu, tudi na trgu zasebne-
ga kapitala s pomočjo shem jav-
no-zasebnega partnerstva. Občina
je vzporedno z začetkom izvajanja
projekta tudi sicer začela bolj zav-
zeto urejati stvari na gradu Rihem-
berk, z odprtjem gradu za obisko-
valce kot prvim pomembnim cil-
jem. V zadnjih mesecih je že bilo
očiščeno in varnostno urejeno ob-
močje gradu znotraj obzidja. Pred
poletjem 2017, ko je predvideno
odprtje, bodo z deli v notranjosti
nadaljevali, očiščene pa bodo tudi
krožna pot in površine ob gradu.
Grad bo predvidoma na ogled ob
koncih tedna in ob praznikih, za
predhodno najavljene skupine pa
tudi v drugih terminih. Te aktiv-
nosti in izkušnje, pridobljene v
okviru projekta, bodo kot pilotne
aktivnosti lahko v pomoč tudi
drugim lastnikom dediščinskih
stavb.
Petra Kolenc
  Dr. Neva Makuc o projektu RESTAURA
Spodbuda mehanizmu javno zasebnega
partnerstva pri obnovi zgodovinskih stavb
POGOVOR 
Kristjani in družba18. maja 20174
Anselm Grün v Vidmu
“Ne bojte se”
  centru Balducci v Zuglia-
nu blizu Vidma je bil 29.
in 30. aprila na obisku pa-
ter benediktinec Anselm Grün.
Patra iz samostana Münster-
schwarzach v severni Bavarski že
veliko let kličejo v razne kraje,
ker ima velik dar pri reševanju
težkih in manj težkih življenjskih
zablod. Izdal je že nad 300 knjig,
ki so prevedene v več jezikov. Te-
mi dvodnevnega seminarja sta
bili: strah in sočustvovanje člo-
veka. Po predstavitvi je začel z
glavno temo: strah v vsak-
danjem življenju. Ni dobro
za človeka, da se boji. Ven-
dar napako delamo, ko se
hočemo znebiti strahu ta-
ko, da se borimo proti nje-
mu. Osupnemo pa, ko opa-
zimo, da smo dosegli ravno
obratno: strah v tem
slučaju se poveča, namesto
da bi se zmanjšal. In to je ti-
pično za strah kot tudi za
druge človeške negativne
občutke. Da bi premagal
strah, skuša človek spreme-
niti obnašanje, misleč, da
bo tako strah pregnal. A
vsaka preračunana spreme-
nitev je vedno neko nasilje,
nasilje proti samemu sebi.
To ni del krščanske vzgoje.
Krščanska misel je drugačna: cilj
krščanske drže je ostati isti, saj
Bog nas je ustvaril in mi se mo-
ramo sprejeti taki, kot smo. Prav-
zaprav krščanska pot človeka je
ostati tak, kot je, ker tako nas je
Bog ustvaril, in istočasno se spre-
meniti. To je upodobljeno tudi v
čudežu, ki se pri vsaki maši do-
godi, ko se spremeni kruh v vino.
Tu se ne spremeni le neka snov v
drugo, ampak se mi sami dobe-
sedno spremenimo, čeprav osta-
nemo isti. To je krščanka skriv-
nost, ki jo cerkveni očetje večkrat
poudarjajo. Pred strahom torej si
ne smemo domisliti, da se bomo
spremenili in tako postali
močnejši in tako premagali
strah. Tudi bežati ne smemo pred
strahom. Gre bolj za to, da nam
strah postane zaveznik, prijatelj
in da lahko tako imamo z njim
neki umirjen pogovor. Na to nas
opominja tudi Nova zaveza, ko
pravi: “Kateri kralj, ki gre na voj-
sko proti drugemu kralju, ne bo
prej sedel in se posvetoval, ali se
more z deset tisoč možmi posta-
viti po robu njemu, ki prihaja na-
denj z dvajset tisoč? Če se ne mo-
re, pošlje poslanstvo, ko je oni še
daleč, in sprašuje, kakšni so po-
goji za mir. ” Isto je z nami, ko se
borimo proti strahu. Če se spo-
V pademo z njim, lahko izgubimoogromno energije, da nam neostane nič več za naše vsakdanje
življenje. Tu se moramo vprašati
raje: kaj ima strah povedati me-
ni? Strah me opozarja lahko na
nepravo podobo življenja, ki jo
imam. Mogoče sem kaj zgrešil, a
strah me je, kaj bodo sedaj ljudje
rekli o meni; tedaj se začem
spraševati in ugibati, ali me bodo
drugi odklonili itd. In to ni reali-
stično, ker v življenju bo vedno
kaj narobe in bom lahko vedno
našel koga, ki me bo lahko od-
klonil, četudi sem prav ravnal.
Strah mi lahko tako pokaže pravo
pot: moram se zgledovati po Bo-
gu in ne po ljudeh. Večkrat oka-
menijo noge pred strahom in po-
stanemo kot kipi, negibni. Posta-
nemo dobesedno hromi. Tudi
tukaj – pravi Anselm Grun-pomi-
slimo na odlomek iz Nove zave-
ze, kjer Jezus reče: “Vstani, vzemi
svojo posteljo in pojdi! ” Mi bi
radi postali kot hromi človek ose-
ba brez napak, brez strahu, brez
negotovosti. Jezus pa prav v tem
dogodku nam pokaže, da je
strah, negotovost del našega
življenja, a za take stvari ni po-
trebno okameneti. Čeprav smo
grešniki, imamo dolžnost iti na-
prej v življenju, moramo sprejeti
strah in se z njim napotiti naprej
do drugih. V Matejevem Evange-
liju je rečeno: “Ne bojte se torej!
Nič ni zakritega, kar se ne bo ra-
zodelo, in skritega, kar se ne bo
spoznalo. Kar vam pravim v te-
mi, povejte na svetlem; in kar
slišite na uho, oznanite na stre-
hah. ” Tudi tukaj nas Jezus opo-
zarja in nas sprašuje, zakaj se bo-
jimo, zakaj si ne upamo, da nas
drugi vidijo take, kot smo. Zaradi
tega strahu večkrat gradimo zi-
dove okoli sebe in ostajamo sa-
mi. Potem nadaljuje Jesus: “Ne
bojte se tistih, ki umorijo telo,
duše pa ne morejo umoriti”. An-
selm pravi, da je tudi tukaj pou-
darek na strahu pred ranami, ki
bi jih mogoče povzročile naše
negotovosti, naše napake, v tre-
nutku, ko bi bile odkrite. Toda
moramo vedeti, da je v nas tudi
kotiček, kamor nihče nima do-
stopa, in se lahko vedno za-
tečemo in ostanemo vedno
rešeni. To je “skrita kamrica”, o
kateri govori Ivan Cankar, “ta je
pravi dom, in vse, kar se bučno
in pisano razmahuje tam zunaj,
je praznota, je nečimrnost, je tre-
nutek, ki gre mimo kakor bežen
veter... ” V tej kamrici nihče me
ne more raniti in tukaj imam za-
klonišče tudi pred samim stra-
hom.
Imamo še druge vrste strahov.
Na primer strah, da strmogla-
vimo, da potonimo, da gremo
nekam na dno. Tu zelo dobro
prikaže odlomek Evangelija,
ko Jezus pomiri vihar na mor-
ju. Da se potolažimo, lahko si
tu lahko predstavljamo Jezusa,
da stopi v naš čoln in nam po-
maga s svojo prisotnostjo. Ne-
kateri se bojijo Boga, se bojijo
podobe, ki jo imajo o Bogu in
živijo v strahu in ne v zaupan-
ju. Bojijo se, ker mislijo, da ni-
so zadostili temu, kar Bog
hoče od njih. Zato tudi v prili-
ki o desetih minah pravi tretji
služabnik: “Bal sem se, ker si
strog; jemlješ, česar nisi vložil,
in žanješ, česar nisi sejal... ”
Pater je potem poudaril strah
pred boleznijo. Tudi ta strah je
večkrat neupravičen, saj si ne
moremo misliti, da bomo za ved-
no zdravi. A kako premagati ta
strah? Ko zbolimo, se večkrat
tožimo, da je to naša krivda. Po-
doben tej je strah pred smrtjo.
Drugi se bojijo dejstva, da bodo
morali sprejeti pomoč drugega
in tako se pokazati nesamostoj-
nega. Da se iznebimo takih stra-
hov, so zelo učinkoviti tudi zdra-
vi vsakdanji obredi. Ko se pripra-
vim in vem, da bom nekaj pona-
vljal vsak dan, mi bo to dalo
občutek gotovosti. To je lahko
način, kako se pripravim na
spanje, kako se zjutraj zbudim in
potem ponavljam opravila, pre-
den grem na delo. To so obredi,
v katerih čutimo sami sebe. Ne
čutim se več zapuščenega ali ne-
močnega pred življenjem. V ta-
kih trenutkih dajem jaz pečat
življenju. Sam lahko ustvarim in
dam ritem življenju. Obredi
utrdijo v nas identiteto in nam
dajo novo energijo za življenje. V
obredih se čutim uresničenega,
se čutim doma, se čutim svobod-
nega. Nisem več nemočen pred
življenjem, moj čut odgovornosti
se okrepi.
Karlo Nanut
Sveže napisano delo
Nobelovec Desmond Tutu s hčerko
napisal knjigo o odpuščanju
  esmond Tutu in njegova
hčerka Mpho (oba delu-
jeta kot duhovnika angli-
kanske cerkve) sta v angleščini iz-
dala knjigo o odpuščanju. Red-
kokje se je na Zemlji zbralo toliko
sovraštva kot med režimom apar-
thaida v Južnoafriški republiki. In
v sovraštvu uspeva nasilje vseh
vrst. Črnopolti, domači prebivalci
te dežele in ostali ne-beli prebi-
valci Južnoafriške republike dolga
desetletja niso imeli možnosti za
normalno življenje in še huje je
bilo, če si je kdo od teh zasramo-
vancev želel ohraniti svojo čast in
samo-spoštovanje. Zato se je De-
D smond Tutu, kot piše, v svojih le-tih življenja v Londonu čudil, ka-ko spoštljivo so tam delali z njim,
ko pa je bil v Južni Afriki navajen
na čisto nekaj drugega.
Po povratlu, v letih svojega delo-
vanja v Južni Afriki, je Desmond
Tutu vedno spet prejemal grozil-
ne telefonske klice in vsa njegova
družina je trpela z njim. Prav tako
je morala njegova hčerka Mpho
doživeti umor gospe, ki je pazila
na njene otroke. Umorili so jo v
sobi enega njenih otrok, ko na
srečo, v času krvavega dogodka, v
hiši ni bilo nikogar od njene
družine in nje same. Jasno pa je,
da tako strašni dogodki zaznamu-
jejo družinsko življenje še za
mnogo let.
Oče in hčerka Tutu sta prišla po
dolgem premišljevanju do za-
ključka, da je pot odpuščanja šti-
ridelna: najprej izpoved - pripo-
ved dogodka, zaradi katerega trpi-
mo, poimenovanje same bo-
lečine, privoljenje v odpuščanje;
obnovitev oziroma prekinitev raz-
merja.
V knjigi opisujeta več različnih,
do srca segajočih zgodb, npr. kako
so starši umorjenega otroka od-
pustili morilcu, ker je ta, kot za-
sramovan črnopolti državljan, iz
čistega afekta reagiral nasilno. Pri
tem zapišejo, da mu niso samo
odpustili, ampak je celo postal del
njihove družine in skupno presta-
vljajo svojo zgodbo poslušalstvu
po državi.
Nadalje lahko preberemo zgodbo
o šoferki, ki je z ne-
previdno vožnjo
povzročila smrt
dveh otrok. Iz
občutka krivde si
je sama želela
uničiti svoje
življenje, četudi je
v njenem primeru
'boginja pravično-
sti', se pravi so-
dišče, raje za-
mižalo. Tudi njeno
življenje je bilo s
tem zaznamovano
za več desetletij,
dokler ni prišlo do
ubesedenja in pri-
voljenja v odpuščanje.
Človečnost Tutujevih se zame ze-
lo lepo vidi tudi v tem, da se oba
avtorja zavedata, da se noben ko-
rak na zgoraj opisani poti od-
puščanja ne more izsiliti. Človek
odpušča ali pa ne, vendar se mora
zavedati, da bo tudi sam trpel, če
tega ne zmore. Prav tako je stvar
oškodovanih, ali želijo nadaljevati
razmerje s storilcem ali ne, oz. ali
se iz soočenja, priznanja in kesan-
ja lahko razvije nov odnos. Prav
tako ob branju spoznamo, kako je
važno, da se zavedamo, da tudi sa-
mi včasih žalimo druge, da smo
jim krivični, jim hote ali nehote
povzročimo škodo, jih prizadene-
mo. Zavedati se torej moramo, da
smo tudi sami ljudje, ki smo prav
tako lahko krivični, oz. da je tudi
v nas lahko tudi prisoten še hujši
vzgib, ki pripelje do hujših dejanj.
Priznati in ozavestiti moramo to-
rej svojo človeško nepopolnost in
zmotljivost.
Knjiga tako odpira nove poglede
na prostrano področje odpuščan-
ja in upam, da ji bodo sledile še
druge na to (očitno ne samo na
Slovenskem) vročo temo.
Andrej Feinig
Križ odpravlja absolutiziranje
Že sveti Pavel je spoznal, da je križ sredstvo
proti vsaki samohvali in samo-opravičenju
človeka. Ljudje smo bitja odnosov in življen-
je se odvija v darovanju. Pri tem se ne more
nihče postaviti nad svobodo darovanja in jo
prikrojiti svojim zahtevam. Nihče tudi ni več
ali manj vreden, ker gre vse skozi topilnico
odpovedi svojemu in darovanju drugim.
Toda svet živi vse bolj daleč od tega. Po-
trošniška miselnost grabi zase, išče užitke in
se spravlja nad ljudi, da jim hlapčujejo. Do-
ločene interesne skupine napadajo svobodo
državljanov in jim želijo vsiliti svoje pogle-
de. Podobne pristope najdemo v medijih,
industriji, modi, politiki. Posebno nasilne
so sekte vseh vrst in razna središča za obli-
kovanje javnega mnenja. Tudi šolske usta-
nove morejo biti nasilne, če ne upoštevajo
svobode učencev in vzgojne poti staršev.
Ekonomska združenja
se trudijo, da bi verjeli
njihovim prognozam,
kam bodo šli trendi v
gospodarstvu in kapi-
talu. Skoraj ne opazi-
mo, kako postaja vse
odvisno od dobička in
da smo zbombardirani
z absolutnostjo do-
ločenih pogledov.
Močno nagnjenje k absolutiziranju je na
pravnem področju. Pravniki marsikje do-
ločajo življenje in stopajo celo do morale ter
najbolj občutljivih pogledov na življenje. Ki-
rurgi ne morejo operirati brez strahu, da jih
bodo tožili, če se bo kaj zataknilo pri opera-
ciji. Tudi pri vzgoji otrok in v šolstvu ni več
zaupanja in spoštovanja. Nad vsem visi meč,
da jih bodo dali na sodišče. Predvsem pa ta
prazna družba deluje v prid tistih, ki imajo
denar in so pri vzvodih oblasti. Kolikor so ti
ljudje zaverovani vase, v svojo moč in denar,
odrivajo misel na bolezen, smrt, prisotnost
bolnih, prizadetih.
Zato se trudijo, da bi odpravili znamenja
križa iz javnega življenja, da jih ne bi spo-
minjal na to, da so minljivi ljudje, ki nimajo
absolutne veljave. Križ je znamenje zmage
nad lažnimi prevladujočimi kriteriji v
družbi, politiki, religiji. Spominja nas, da
nas ob naši krhkosti in veličini Bog drži v
rokah in nas vodi modro naprej. Brez tega
stvarnega pogleda postanejo drže ljudi bru-
talne in nasilne, nestrpne do vseh, ki so dru-
gačni, nemočni, svobodni.
V križu moremo odkriti Božjo brezpogojno
ljubezen, ki nas doseže v vsaki
okoliščini in nam daje spodbudo
za darovanje, obenem pa tudi po-
kaže sodbo nad svetom, ki se za-
pira vase ter zganja nasilje. Noben
napuh in ošabnost ne more zau-
staviti tega daru, ki gre čez vsako
uporniško oblast. Križ je zagoto-
vilo svobodne drugačnosti, v ka-
teri more biti vsak človek ovred-
noten in sprejet, v njem je upor zlu in vsem
skritim silam sveta, ki se postavljajo nad lju-
di. Zato je treba s križem blagoslavljati svet
in ljudi ter se nikoli ne sprijazniti z lažno po-
korščino majhnim, napihnjenih idejam lju-
di in struktur. V znamenju križa je in bo
zmaga človeškosti.
ZNAMENJE KRIŽA PRIMOŽ KREČIČ
“Blažena Francisca Marto in Jacinto Marto
razglašamo za svetnika, in ju uvrščamo na
seznam svetnikov”, je vzkliknil papež 13. maja v
Fatimi. Verniki z vsega sveta so napolnili
prizorišče pred cerkvijo, na katerem je prostora
za 400.000 ljudi. Okoli 100.000 pa jih je
razglasitev pastirčkov za svetnika spremljalo prek
velikih zaslonov na okoliških ulicah. Trem
pastirčkom - Franciscu in Jacinti
Marto ter njuni sestrični Lucii
dos Santos - se je Marija prvič
prikazala 13. maja 1917 nad
oljko. Do oktobra 1917 se jim je
znova prikazala vsak 13. dan v
mesecu. Naročila jim je, naj jo
častijo ter molijo in delajo
pokoro za grehe. Prikazovanja v
Fatimi je Cerkev priznala leta
1930. Francisca in Jacinto
Marto, ki sta bila ob prikazanju
stara sedem in devet let, je leta
2000 za blažena razglasil
papež Janez Pavel II. Brat in
sestra Marto sta bila prva za
blažena razglašena otroka v
zgodovini Cerkve, ki nista bila
mučenca. Francisco je umrl leta
1919 star deset let, Jacinta pa
leto dni kasneje v starosti 12
let, oba za posledicami španske gripe, pokopana
sta v baziliki v Fatimi. Tam je pokopana tudi tretja
pastirica, Lucia dos Santos, ki je postala
redovnica in umrla leta 2005, stara 98 let. Tudi
zanjo je že sprožen postopek za beatifikacijo.
Marija je pastirčkom posredovala tri sporočila, t.
i. tri skrivnosti iz Fatime, ki jih je kasneje zapisala
Lucia v svojih spominih. Prva je vizija pekla, ki jo
verniki vidijo kot poziv k molitvi in obsodbo
preganjanja Cerkve. Druga skrivnost je bila
napoved druge svetovne vojne ter vzpona
komunistične Rusije. V tretji skrivnosti, ki jo je
Vatikan objavil leta 2000,
pa je Marija pastirčkom
napovedala poskus
atentata na papeža Janeza
Pavla II. 13. maja 1981, na
obletnico njenega prvega
prikazanja v Fatimi. Papež
Benedikt je razlago
Marijinega sporočila še
dopolnil, češ da bi lahko
pomenilo tudi trpljenje, ki
ga bo morala Cerkev
prestati zaradi pedofilskih
škandalov. Razglasitev
pastirčkov za svetnika je bil
vrhunec dvodnevnega
obiska papeža na
Portugalskem.
“Prosim za sožitje med
vsemi narodi sveta”, je molil
papež ter vernike pozval,
naj sledijo Francescu et Jacinti: “Tako bomo
porušili zidove in premagali meje, šli do najbolj
oddaljenih delov ter tam razodeli pravičnost in
Božji mir”!
Papež v Fatimi
Kristjani in družba 18. maja 2017 5
Cerkveni in družbeni antislovar (36c)  
J kot JOGA (3)
  ekateri niso razumeli,
da bodo odgovori na
tiste ugovore, ki so bili
dani v 2. delu pisanja o jogi,
podani zdaj, namreč v 3. delu
pisanja. Naj pa vseeno pisec
poudari, da se strinja z
učenjem Cerkve in torej ne
odobrava prakticiranja joge s
strani kristjanov. Zdaj
poglejmo, zakaj. Kot pravi
zadnjič omenjeni cerkveni
dokument, so v jogi elementi,
ki so nezdružljivi s krščanskim
pogledom. Cilj joge je npr.,
izničenje zavesti, zavedanja,
vesti, cilj krščanske molitve pa
je srečanje človeške osebe z
Bogom-osebo. Tu ne bomo na
dolgo razglabljali, ker nam
prostor preveč tega ne
dopušča, vsekakor pa joga
pravzaprav ne more biti
N dopolnitev dobre krščanskeprakse, kakor da bi jemali nekaprehranska dopolnila. Joga naj
bi pomagala k združitvi
(beseda joga pomeni prav to,
kot smo dejali) posameznikove
zavesti s tisto univerzalnega
Bitja, ki je dih, ki drži in
vzdržuje kozmos in resničnost.
Po učenju joge je mogoče
doseči razsvetljenje, ko smo
enkrat dojeli, da sta Atman,
individualni Jaz, in Brahman,
Bitje brez oblike, začetka in
konca, eno in isto. To naj bi
torej pomenilo, da Bog ni
drugo od nas, ampak je naša
ista substanca. V tej viziji tako
Bog ni presežen,
transcendenten, kar pa
neizbežno vodi do neke oblike
panteizma ali monizma, kar pa
je nezdružljivo s krščanstvom
in razodetjem Boga, ki je postal
človek in govori vsaki duši.
Morda je najboljše branje v tej
smeri delo p. Josepha-Marie
Verlindeja, Prepovedana
izkušnja (Slomškova založba
2008). Ta pater je nekdaj
prakticiral jogo, zdaj pa
raziskuje ta fenomen, kakor
tudi številna nova verovanja (O
tem je napisal, recimo, knjigo
“100 vprašanj o novih
verovanjih”, Slomškova
založba 2011). Pravi, da je
osnovna razlika med jogo in
krščanstvom v tem, da prva
išče združitev z nekim
neosebnim božanstvom, v
katerem se popolnoma raztopi
in ugasne (enstaza oz.
samadhi), medtem ko se v
krščanstvu išče združitev z
Bogom-osebo, ki spoštuje
posameznost oz.
individualnost (ekstaza).
Askeza v krščanstvu ni
obvezna, je priporočena, saj je
vera sama po sebi, združena z
zakramentalno prakso (torej s
trudom za zvestobo v svojem
stanu in redna spoved ter sveta
maša z obhajilom) dovolj.
Pustimo duhovnika Le Sauxa,
ki se je imel obenem za
kristjana in hindujca, saj je
praktično postal samo
hindujec. Le Saux je zelo
sporna osebnost in ga
zagotovo ne moremo dajati za
zgled. Verlinde je vsekakor
boljši zgled. Glede joge še pravi
prav slednji, da pravzaprav
krščanska joga ne obstaja in
tudi ne more obstajati, saj
pravzaprav hinduizem niti ne
pozna molitve, ki bi bila vsaj
podobna krščanski. Imamo le
hindujsko jogo, ki jo
prakticirajo ljudje, ki verujejo v
Kristusa in evangelij, pa
mislijo, da jim bo joga
pomagala k boljšemu
fizičnemu, psihičnemu in celo
duhovnemu počutju. Vendar
je tveganje zmešnjave zelo
veliko, saj tisti naravni mir, ki
ga dosežemo s počasnim
ugašanjem zavesti pri jogi,
nima kaj dosti skupnega, če
sploh kaj, s tistim
nadnaravnim mirom, ki ga
daje Duh vstalega Kristusa.
Tudi joga ne pripravi
človeka, da bi mir sprejel,
temveč kvečjemu obratno.
To je torej tista zmota
sodobnega človeka, ki misli
oz. si domišlja, kako si bo
dobrine, ki so v osnovi
nadnaravne, uspel zagotoviti
kar sam od sebe, ne pa
narediti z molitvenim in
zakramentalnim življenjem
prostora Bogu, da bi mu
lahko te dobrine naklonil,
človek pa bi jih potem sprejel.
Andrej Vončina
Serracchiani je sprejela novega
tržaškega rabina
Predsednica Furlanije Julijske krajine Debora Serracchiani
je v palači deželne vlade v Trstu sprejela tržaškega rabina
Alessandra Melonija, od katerega je prejela vabilo za obisk
mestne sinagoge konec meseca ali v začetku junija.
“Počaščena sem, da bom lahko obiskala to veličastno
svetišče. Veselim se, ker bo to še ena priložnost za obujanje
vseh naporov, ki smo jih v zadnjih letih naredili za to, da bi
bila naša dežela enotna skupnost, kjer ima vsak svoj obraz,
kjer vsak neguje svojo identiteto”,  je dejala
Serracchianijeva.
Novi tržaški rabin je bil na položaj imenovan marca letos, v
pogovoru z deželno predsednico pa je poudaril, da si bo v
svojem mandatu prizadeval zlasti za dialog, ki naj sloni na
spoštovanju in pripravljenosti razumeti drugega. “A vsak
mora biti ponosen na to, kar je, brez tega ni pravega
dialoga”, je dejal Meloni, ki se veseli “prijetne zadolžitve”,
čeprav bo hkrati tudi zahtevna. / ARC/PV
Verske skupnosti
P. Joseph-Marie Verlinde
Spoštovano uredništvo Novega glasa!
Pričakoval sem, da bo gospod Ambrož Kodelja v skladu s svo-
jim poklicem pojasnil ime osebe, ki ji je v svojem članku Ob-
mejni spomini (Novi glas, 27. 4. 2017) naprtil sodelovanja
pri “herojskem dejanju” rušenja cerkvice na Sv. Katarini nad
Novo Gorico. Gospod Kodelja ni odgovoril, tudi ni odgovoril
na elektronsko pismo, ki sem mu ga bil poslal. V njegovi ob-
tožbi sem spoznal sebe zato, ker se me je na tak anonimen in
podtikajoč način vsaj že dvakrat spomnil v Novem glasu. En-
krat sem ga v osebnem pismu opozoril na netočnost njegovih
spominov, a mi je odgovoril na izmikajoč način. Tokrat ni
odgovoril, ker morda ni vedel kaj odgovoriti.
Gospod Kodelja rad brska po preteklosti, pogosto tudi ob-
tožuje posameznika z navedbo na primer “neka oseba”. Iz
njegovega pisanja veje želja po razsojanju, ker da ima veliko
pravega vedenja o preteklosti in sedanjosti tudi s pomočjo
osebnih zvez z mnogimi vidnimi soustvarjalci dogajanj. V
svojem zadnjem objavljenem pisanju je očitno pokazal, da
mu je zmanjkalo kake večje pozornosti, javnega zanimanja
vredne tvarine in se je poslužil izmišljotin. Časniku ni v prid
objavljanje neresnic, zlasti še, ko jih zapiše oseba, ki bi se jim
morala zaradi zavezanosti poklicu izogniti.
Branko Marušič, Solkan
Prejeli smo
Goriška18. maja 20176
Mladinski dom / Bogata poletna ponudba
Priprava na maturo, ki spada v vzgojno-
didaktično ponudbo Mladinskega
doma, bo letos potekala od 5. do 9.
junija od 15. do 18. 30. Tretješolci
bodo ponavljali snov glavnih
predmetov in utrjevali matematiko ob
testih INVALSI-ja prejšnjih let, poleg
tega bodo vadili premagovanje treme
pred preizkušnjo izpitov in ohranjanje
koncentracije med študijem. Ob koncu bodo med krajšim obredom
zaprosili za ohranitev notranjega miru pred izpiti in med njimi ter v
ta namen prejeli poseben blagoslov.
Poletnosti 2017: MD Gorica vabi otroke od 6. do 14. leta na poletne
dejavnosti z igrami in dinamikami, ročnimi spretnostmi,
eksperimenti, izleti, videodelavnico, kopanjem, športnimi podvigi,
adrenalinskimi pustolovščinami:
- Šala po šoli (dnevno središče od 15.6. do 7.7.) za otroke od 6 do
13 let, 100 evrov;
- Adrenalinski potepi (dnevno središče od 19. do 23.6.) za mlade
od 11 do 14 let, 50 evrov;
- AvanTure (igrivo letovanje v koči od 19. do 23.6.) za otroke od 8
do 11 let, 80 evrov;
- ZelenIzziv (pustolovsko letovanje v koči od 25. do 30.6.) za mlade
od 11 do 14 let, 100 evrov.
Priprava na šolo: MD prireja igrivo pripravo na začetek pouka v
osnovni in srednji šoli.
- Šola za šalo (6-13 let) od 28. avg. do 8. sept., 70 evrov:
- 1,2,3: srednja!  (12 let) od 4. do 8. sept., 50 evrov.
Informacije na tel. 0481-280857 ali 366-6861441 oz. 331-
6936603; e-pošta mladinskidom@libero. it, www. mladinskidom.
it
Pošolski pouk: medtem seveda poteka vpis k pošolskemu pouku v
šol. l. 2017/18. Kot znano, so predvideni prevoz, kosilo, pošolski
pouk, psihopedagoško svetovanje. Šolnina za osnovno šolo 90
evrov, za srsednjo od 105 dalje; možnost delnega obiska, popusti
za brate/sestre, olajšave za družine v težavah. Predvpisi s popusti
do 31. maja, pohitite!
Informacije: na sedežu (Ul. Dom Bosco 60), www. mladinskidom.
it, na tel. 0481 280857 ali 331 6936603 oz. 366 6861441 ali po
mailu info@mladinskidom. it.
Komelovci nagrajeni tudi v Pordenonu
Od 5. do 7. maja je v Pordenonu potekala tretja izvedba tekmovanja
Diapason d'oro v organizaciji kulturnega društva Farandola, na
katerem sta se
predstavila klarinetist
Matej Tavčar in
saksofonist Samo Nevo
Kovačič iz razreda
profesorja Tomaža
Škamperleta na
devinski podružnici
SCGV Emil Komel. Matej
in Samo sta tekmovala
v najmlajši kategoriji A,
sekcija pihala, ki je bila
na sporedu v petek in je
bila namenjena
otrokom, rojenim od leta
2006 dalje in mlajšim.
Oba sta se odlično
predstavila pred žirijo:
Samo je dosegel prvo
nagrado s 97 točkami,
Matej drugo nagrado s 94 točkami. Tudi tokrat se se Komelovci
ponosno vrnili s tekmovanja z nagrado. Saksofonistu Samu,
klarinetistu Mateju in seveda profesorju Tomažu iskreno čestitamo!
Kratke
  Snovanja 2017: Mi smo pomlad
Praznik mladih, ki rastejo 
v skupnem muziciranju
SCGV KOMEL in ARSATELIER 
  oncert Mi
smo pomlad
je že tradicio-
nalno srečanje v
spomladanskem gla-
sbenem nizu Sno-
vanja, ki ga prirejata
Slovenski center za
glasbeno vzgojo
Emil Komel in Arsa-
telier. “Ta koncert
ima izreden po-
men”, je v sobo-
to, 13. maja, na
odru velike dvo-
rane Kulturnega
centra Lojze Bra-
tuž dejala ravna-
teljica šole Ales-
sandra Schettino:
posvečajo ga
namreč “mladim
glasbenikom, ki
se družijo in ra-
stejo ob glasbi ter
hkrati razvijajo
vrsto sposobno-
sti, ki jim bodo lahko v pomoč v
življenju”. Skupno igranje po-
maga odkrivati lastne talente, pa
tudi pomen spoštovanja druge-
ga, pomen skladnega sožitja z
drugimi člani skupine. Da bi na
tem večeru sodelovalo čim več
K
mladih, so se odločili,
da ga namenijo vokal-
nim in instrumental-
nim skupinam, ki te-
densko in pod strokov-
nim nadzorom mentor-
jev razvijajo pomemben
proces glasbene vzgoje -
skupno muziciranje.
“Ta mora biti obvezen
in dragocen predmet v
glasbeni šoli, ker se tako učenci
lahko med sabo primerjajo, so
motivirani za nadaljnje delo, in
to bodisi med individualnim
poukom instrumenta kot v sku-
pinskem delu. Razvijajo in po-
glabljajo občutek sozvočja in, ne
nazadnje, razvijajo čut in smisel
za vzajemno delo, delovno disci-
plino in odgovornost”, je še
poudarila ravnateljica.
Na ta “praznik mladih” so pova-
bili mlade glasbenike iz Ljublja-
ne, in sicer odlični Godalni or-
kester GŠ Konservatorija za gla-
sbo in balet. Sestavlja ga 25 go-
dalcev, starih od osem do štir-
najst let, izvajajo pa skladbe od
baroka do sodobne glasbe. Pod
vodstvom izkušenega Armina
Seška, znanega po izjemnih do-
sežkih na pedagoškem področju,
so zablesteli že z glasbo iz filma
The Patriot Johna Williamsa, z
Uspavanko iz koncerta št. 2 za
klavir in orkester Črta Sojarja Vo-
glarja, z znano baletno suito iz
Hrestača P. I. Čajkovskega in
Rondojem francoskega čelista in
skladatelja Jeana-Baptistea Bre-
vala. Naravnost čudovita v svoji
lahkotnosti in eleganci pa je bila
sklepna tristavčna Otroška sim-
fonija Leopolda Mozarta, pri ka-
terim orkestru
pomaga še osem
mladih glasbeni-
kov. Čeprav so
člani orkestra iz
Ljubljane res
mladi, so pa re-
snično preseneti-
li goriško publi-
ko z bogato in
zrelo zvočnostjo.
V prvem delu pe-
strega sporeda so
prvi stopili na
oder člani Mla-
dinskega pevske-
ga zbora Emil
Komel: pod vodstvom Damijane
Čevdek Jug in ob klavirski
spremljavi Elisabette Cavaleri so
odpeli Gobčev Mlin in Varlovo
Mavrico. Mladi komelovci so se
lepo izkazali tudi s šolskim pi-
halnim orkestrom, ki je pod vod-
stvom Tomaža Škamperleta odi-
gral Manganijev Missouri in
Greenbergov Funkytown. Luigi
Pistore pa je dirigiral Godalni or-
kester SCGV Emil Komel, ki se je
tokrat predstavil z Belokranjsko
serenado Saše Šantla.
Bil je res lep praznik mladih, pol-
nih poustvarjalnih energij,
svežine in upanja.
DD
Delegacija Svetovnega slovenskega kongresa
Obisk rojakov v Gorici
  elegacija Svetovnega slo-
venskega kongresa s
predsednikom Borisom
Pleskovičem na čelu je v petek,
12. maja, obiskala Goriško. V
zgodnjih popoldanskih urah so si
gostje najprej ogledali goriški
grad, nato Trgovski dom, bližnji
kip Simona Gregorčič, nakar jih
je v Kulturnem domu sprejel Igor
Komel. Sledil je obisk v Kultur-
nem centru Lojze Bratuž, kjer so
spoznali pahljačo slovenskih de-
javnosti s sedežem na Drevoredu
20. septembra; prisotna sta bila
tudi goriška člana vodstva SSK, dr.
Karlo Bresciani, predsednik kon-
ference SSK za Italijo, in Marijan
D Terpin, član častnega razsodišča.V komorni dvora-ni je ugledne goste
najprej pozdravila
in na kratko nago-
vorila predsednica
centra Franka Žga-
vec. Po prvi glasbe-
ni točki - tri pesmi-
ce je pod taktirko
Damijane Čevdek
Jug in ob klavirski
spremljavi Elisa-
bette Cavaleri ra-
doživo odpel
Otroški pevski
zbor Emil Komel -
jim je predsednik
Katoliškega tiskovnega društva dr.
Damjan Paulin bolj razčlenjeno
spregovoril o dosežkih in težavah
naših društev in ustanov, pa tudi
o sedanjem političnem trenutku.
V nadaljevanju so nastopili tudi
drugi gojenci Slovenskega centra
za glasbeno vzgojo Emil Komel,
nato pa so si člani delegacije ogle-
dali tudi druge prostore okrog
kulturnega centra. Gostje so na-
daljevali svoj obisk v Števerjanu.
Županski kandidat Roberto Collini v Podgori 
Predmestje je duša
mesta
   redmestje je duša me-
sta”. To je bila ena od
močnejših misli, ki jih
je izrazil levosredinski županski
kandidat Roberto Collini v petek,
12. maja, v prostorih nekdanje šole
v Podgori, to je na sedežu ene iz-
med (nekdanjih!) krajevnih skup-
nosti na Goriškem. Tudi tu je imel
možnost se srečati z ljudmi, jih po-
slušati in jim tudi kaj povedati.
Pri mizi, za katero je ponosno stal
dvojezični prapor nekdanjega ra-
jonskega sveta, je nekdanji pred-
sednik krajevne skupnosti Walter
Bandelj najprej pozdravil številne
prisotne (med njimi so bili tudi čla-
ni zadnjega rajonskega sveta, Mara
Černic, pokrajinski tajnik SSk Juli-
jan Čavdek, predstavniki sveta kul-
ture, prosvete in gospodarstva), na-
to pa je povedal, da so v Podgori, ki
je bila do pred 90 leti samostojna
“P občina, kot krajevna skupnost ve-liko naredili, in to s skrom-nimi sredstvi. Omenil je
različne opravljene posege,
potrebe in probleme kraja-
nov, kot so npr. pločniki,
dela na pokopališču, raz-
svetljava, azbest, urejanje
soške struge, Grojna itd. Z
ukinitvijo rajonov so zada-
li hud udarec demokraciji.
Če so periferije problem,
pomeni, da ima mesto niz-
ko moralno strukturo, je
Collini komentiral trditev,
češ da so predmestne četrti
nadležne v očeh občinske
uprave. Krajevne skupnosti namreč
krepijo občutek skupnosti in de-
mokracije, ki sta bistveni družbeni
razsežnosti. “Zato je treba postaviti
periferije v središče”! Periferije so
namreč družbene stiske, opravka
imamo s samimi temelji naše omi-
ke, s solidarnostjo in občutkom za
socialo ter primernimi ukrepi na
tem področju; “samo to nam lahko
daje verodostojnost”. Gledati je tre-
ba na interese celotne skupnosti,
ne pa samo na delne koristi prija-
teljev ali prijateljevih prijateljev …
Žal se zdi, da je Gorica v deželi FJk
najmanj pomembna,
“najmlajši otrok”, in
to “po zaslugi” tistih,
ki bi morali braniti
interese Gorice, v re-
snici pa pristajajo na
to, da bo naše mesto - spričo inte-
resov Trsta in Vidma - v bistvu izgi-
nilo.
Govor je bil še o drugih odprtih
vprašanjih (o prometnem načrtu,
zaprtih trgovinah in obrtniških
obratih, o univerzitetnih študen-
tih, o vzpenjači na grad itd.) in še
in še je prihajala na dan slika Gori-
ce, mesta izgubljenih
priložnosti. Kljub vse-
mu je Collini izziv
sprejel: “Mi poskusi-
mo”!
DD
foto dd
Godalni orkester GŠ Konservatorija za glasbo in balet; levo: A. Schettino (foto dd)
Goriška 18. maja 2017 7
  Iskrivi smeh na ustih vseh
Pretep na doberdobski
gmajni in nagrajevanje
ZSKP in KCLB 
  etošnji niz veseloiger ljubi-
teljskih odrov Iskrivi smeh
na ustih vseh, ki ga prirejata
Zveza slovenske katoliške prosve-
te in Kulturni center Lojze Bratuž,
se je končal 11. maja z nagrajevan-
jem natečaja Mladi Oder, ki ga
razpisujeta Slovenska prosveta iz
Trsta in ZSKP iz Gorice.
Poseben ton večeru, ki ga je po-
vezovala Stefania Beretta, je z ne-
kaj mislimi o pomenu gledališča
dala priložnostna govornica Ilaria
Bergnach, članica in organizacij-
ski vodja Dramske družine SPKD
F. B. Sedej iz Števerjana. Amater-
sko gledališko poustvarjanje je od-
L krila v najstniških letih in to je bi-lo zanjo najlepše obdobje, “pose-jano s pisanimi spomini, enkrat-
nimi doživetji in predvsem s šte-
vilnimi zabavnimi trenutki”.
Prvič je na oder stopila kot otrok
in gledališče je doživljala kot igro;
danes ji je vir osebnega zadoščen-
ja in užitka, za kar je hvaležna
staršem, prijateljem, mentorjem
in občinstvu. Odrske deske so ji
pomagale premostiti strah pred
nastopi v javnosti, pomagale so ji
rasti kot član skupine. Mlade ta-
lente je treba iskati in jih prepu-
stiti mentorjem, ki “z ustreznimi
kompetencami in pedagoško ka-
rizmatičnostjo znajo voditi in
navdušiti”. V mlade sile je danes
treba zaupati, jih postopno uva-
jati v odgovornost pri izvajanju
nalog in dolžnosti naših skupin
in društev, da se bodo lahko zave-
dali lastnega kulturnega poslan-
stva. Nujno je, da se mladi
družijo, komunicirajo in tkejo pri-
jateljstva. Tako lahko nastanejo
nove zgodbe in nova snovanja. Če
želimo uspešno izvesti kateri koli
projekt, so potrebni strast, talent,
znanje in disciplina, pa tudi
možnost, da posamezniki, ki v se-
bi nosijo te elemente, pridejo v
stik med sabo; sinergije pa se ro-
dijo, če znamo seštevati naše sile,
je sklenila Ilaria Bergnach.
Večer se je nadaljeval z ljubko gle-
dališko predstavo Pretep na do-
berdobski gmajni kulturne delav-
ke Franke Ferletič. Člani Mladin-
ske gledališke skupine SKD Hrast
so v režiji Chiare Bruzzechesse in
ob pomoči članic domačega
društva predstavili zgodbo o do-
mačih živalih, ki se podijo in igra-
jo po kraški gmajni, “koščku ra-
ja”. Skozi poosebitev domačih lju-
bljenčkov - med njimi so izstopali
zlasti muci Mustačka in Uhačka
ter pes Sultan - igrica s srečnim
koncem razkriva otroški svet,
poln nagajivosti, igrivosti in
prisrčnosti, ki ga je Franka Ferletič
dobro poznala in neizmerno lju-
bila.
Večer se je končal s slovesnim na-
grajevanem natečaja Mladi oder.
Nagrade sta podelili predsednica
KCLB Franka Žgavec in predsed-
nica ZSKP Franca Padovan. Priz-
nanja so prejeli - kot odrasla
dramska skupina - Dramski odsek
PD Štandrež za predstavo George-
sa Feydeauja Pokojna gospejina
mama v režiji Jožeta Hrovata,
mladinska gledališka skupina O'-
Klapa iz Gorice za “družinski mi-
jauzikl” Andreja Rozmana Roze
Obuti maček v režiji Sanje Vogrič,
Mladinski dramski odsek PD
Štandrež za Butalce Frana Milčin-
skega v režiji Emil Aberšek (z dol-
gim in toplim aplavzom so se vsi
navzoči v dvorani spomnili na
pred kratkim umrlega priljublje-
nega režiserja), Mladinska gleda-
liška skupina SKD Hrast iz Dober-
doba za Pretep na doberdobski
gmajni Franke Ferletič v režiji
Chiare Bruzzechesse, otroška gle-
dališka skupina O'Klapica iz Go-
rice za Miklavževo pismo Helene
Kraljič v režiji Katje Terčič, Karin
Vižintin in Sanja Vogrič; štan-
dreška veroučna skupina za pred-
stavo Kdo bo zmagal? Franca Ju-
vana v režiji g. Karla Bolčine,
otroška skupina KD Sabotin iz
Štmavra za Veliko razliko med sto-
letji v priredbi in režiji Barbare
Devinar in Petra Devinarja, mala
dramska družina SKPD F. B. Sedej
iz Števerjana za igro Čudeži se še
dogajajo Franca Juvana v režiji Ila-
rie Bergnach, Nikol Dorni in Lize
Terčič, otroška skupina PD Rupa-
Peč za Pismo svetemu Miklavžu v
priredbi in režiji Martine Gereon,
otroški pevski zbor in mladinska
skupina PD Vrh Sv. Mihaela za
predstavo Na to sveto noč v režiji
Karen Ulian in na besedilo Nike
Cotič. Vsem nagrajenim (njihovi
predstavniki so na veliki fotogra-
fiji na prvi strani) iskreno čestita-
mo!
DD
V Doberdobu
Dan maternega jezika
Šesto leto je k nam priletela la-
stovka, / ki ni nobena hudobna
pastorka, / da bi dan maternega
jezika počastila / in za tem z za-
vestjo po svetu krožila. // Unesco
je postavil 21. Februar za ta dan,
/ da bi vsak jezik bil enako
spoštovan, / naj si bo narod velik
ali je majhen, / noben jezik ne
sme bit na rob pahnjen. // Vsa
stoletja je po naši zemlji drhal
drvela / ker bi naša skromna do-
movanja rada imela, / lahko so
nam požgali domove in nadeli
okove, / a slovenske besede niso
mogli zakopati v temne rove. //
Trubar, Kopitar, Prešeren, Gre-
gorčič in še marsikateri, / so s pi-
sano besedo -že v dobri veri / je-
zik skrbno negovali in gradili, /
da se Slovenci v teh lomastenjih
nismo izgubili. // Nadaljujmo
delo naših legendarjev / in ne
bojmo se nadutih komarjev, /
materin jezik nosimo v srcu / in
ljubimo ga kot rože na vrtu.
S tem nagovorom se je začela kul-
turna prireditev v župnijski dvo-
rani v Doberdobu, ki so jo obliko-
vali Opz Veseljaki in gledališka
Obvestila
Fotoklub Skupina75 vabi v
petek, 19. maja, ob 20.45 v
Taverno al Museo v grajskem
naselju. V sklopu kulturnega
večera Fare Voci Gorizia (kustos
Giovanni Fierro) bo poleg
literarnih (Marco Marangoni,
Urška Kramberger,
Massimiliano Bottazzo) in
glasbenih trenutkov (Ismail
Ismail - robab) odprtje razstave
fotografij s heavy metal in hard
rock koncertov, ki jih je posnel
član fotokluba Manuel Demori s
privilegiranega zornega kota
koncertnega fotografa. Vstop
prost. Pojasnila:
info@skupina75. it, www.
skupina75. it.
SPDG prireja v soboto, 20. maja,
planinski izlet na Pal Piccolo.
Možnost prevoza z društvenim
kombijem. Odhod s parkirišča
pri Rdeči hiši ob 8. uri. Priporoča
se čelada. Prijave po tel.
3495552075 (Cvetka).
Društvo F. B. Sedej prireja v
četrtek, 25. maja, ob 20. uri, v
prostorih župnjiske dvorane v
Števerjanu, zaključni koncert,
nastopali bodo otroški in
mladinski pevski zbor F. B.
Sedej, z dirigentko Martino
Hlede in mešani pevski zbor F.
B. Sedej, z dirigentom Patrickom
Quaggiatom.
KD Sovodnje vabi člane in
prijatelje na enodnevni izlet v
Ljubljano v petek, 2. junija.
Zbirališče v Sovodnjah ob Soči
ob 8.30 pred Kulturnim domom.
V Ljubljani si bomo najprej
ogledali grad in fotografsko
razstavo “V Ljubljani pred 100
leti”. Za tem bo čas na razpolago
v središču mesta za prost obisk
kulinaričnega dogodka Odprta
kuhna in znanstvenega festivala
Znanstival. Popoldan ogled
razstave o vsakdanjem življenju
v Jugoslaviji “Nikoli jim ni bilo
boljše”? Za konec ogled muzeja
piva Union. Vrnitev v Sovodnje
predviden ob 19:30. Za vpisnine
in informacije: e-mail
kdsovodnje@gmail. com ali tel.
34936661616 (Erik). Vpisnine
do 21. maja.
SPDG vabi na vsakoletno
srečanje planincev 11. junija pri
Aljaževem domu v Vratih, pod
severno triglavsko steno.
Predviden je ogled Planinskega
muzeja v Mojstrani, udeležba na
krajšem pohodu in ogled
reševalne vaje v steni. Prevoz z
avtobusom, ki bo odpeljal iz
Gorice ob 6. uri. Povratek
do19.30. Prijave na sedežu
društva Verdijev Korzo 51/int ob
četrtkih od 19. do 20. ure.
V Mladinskem domu poteka
vpis k pošolskemu pouku v
2017/18. Predvpisi s popusti do
31. maja. Informacije na tel.
0481-280857 ali 366-6861441
oz. 331-6936603; e-pošta
mladinskidom@libero. it, www.
mladinskidom. it
Mladinski dom Gorica vabi
otroke od 6. do 14. leta na
“POLETNOSTI 2017” z igrami,
izleti, videodelavnico, kopanjem,
adrenalinskimi pustolovščinami:
Šala po šoli - dnevno središče
(15.6. - 7.7. / 6-13 let);
Adrenalinski potepi - dnevno
središče (19. - 23.6. / 11-14 let);
Avanture - igrivo letovanje v koči
(19. - 23.6. / 8-11 let); Zelenizziv
- pustolovsko letovanje v koči
(25. - 30.6. / 11-14 let); Šola za
šalo - igriva priprava na začetek
pouka (28.8. – 8.9. / 6-13 let);
1, 2, 3: Srednja! - uvod v srednjo
šolo (4. – 8. 9. / 11-12 let).
Informacije na tel. 0481-
280857 ali 366-6861441 oz.
331-6936603; e-pošta
mladinskidom@libero. it, www.
mladinskidom. it
Društvo slovenskih
upokojencev za Goriško vabi
članice in prijateljice, da se
pridružijo kot pevke
društvenemu Ženskemu
pevskemu zboru. Prijavijo naj se
po tel.: 0481 531093 (Majda M.)
ali 0481 532092 (Emil D.). Prav
tako so članice in prijateljice
vabljene, da se vključijo v ekipo
balinark in se prijavijo na tel. št.:
0481 882213 (Ana T.).
Društvo slovenskih
upokojencev za Goriško
obvešča člane in prijatelje, da bo
po sklepu občnega zbora od
meseca junija 2017 dalje
društveni sedež odprt od 10. do
11. ure samo prvo sredo v
mesecu; v primeru praznika bo
odprt naslednjo sredo. Za
morebitne informacije kličite na
tel. št.: 0481 532092 (Emil D.),
0481 531383 (Ingrid N.), 0481
884156 (Andrej F.), 0481
20801 (Sonja K.), 0481 882183
(Dragica V.). 0481 78138 (Sonja
Š.).
V ulici San Giovanni 9 v
drugem nadstropju, zraven
cerkve sv. Ivana, dajemo v
najem trisobno stanovanje. Za
informacije tel. 0039 347
6921591.
Zgodovinska stavba na Placuti
(št. 18) je že štirinajst let prazna
in zapuščena. Razpada in
ustvarja samo stroške za
najnujnejša dela za vzdrževanje
in bremeni lastnika z raznimi
davki in zavarovanjem. Ker do
danes nobena slovenska
organizacija ali posamezniki
niso pokazali zanimanja za
uporabo, je odbor Katoliškega
tiskovnega društva sklenil, da
objavi poziv za nakup
morebitnim interesentom, tako
ustanovam kot posameznikom.
Za pojasnila: tel. 0039 0481
531445 ali e-mail
societatipografica@legalmail. it.
Kulturni center Lojze Bratuž v
okviru Festivala Kogojevi dnevi
in v sodelovanju z Galerijo Rika
Debenjaka iz Kanala ob Soči
pripravlja za jesen 2017
spominsko razstavo o slikarju
Albertu Sirku ob njegovi 130-
letnici rojstva in 70-letnici smrti.
Zato se obrača na zasebnike, ki
imajo v lasti dela Alberta Sirka,
s prošnjo, da bi jih dali na
razpolago za obdobje razstave.
Informacije na tel.  (+39) 0481
531445, pon. - pet. od 8.30 do
12.30 ali po e-pošti
info@centerbratuz. org.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 19. 5. 2017 do 25. 5. 2017)
Radijska postaja iz Vidma
oddaja na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino
95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo
dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo
97.4, 91, 103.6 Mhz; na
internetu www. radiospazio103.
it. Slovenske oddaje so na
sporedu vsak dan razen ob
sobotah od 20.00 do 21.00.
Spored:
Petek, 19. maja (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis:
posnetki z naših kulturnih
prireditev - Glasba iz studia 2.
Nedelja, 21. maja, ob 21. uri (vodi
Ilaria Banchig): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Ponedeljek, 22. maja (v studiu
Ilaria Banchig in Carlotta Nanut):
Prazne buče močno donijo.
Torek, 23. maja (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru
- Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 24. maja (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet:
Goriška židovska skupnost 2. del
- Izbor melodij.
Četrtek, 25. maja (v studiu Andrej
Baucon): Četrtkov večer z glasbo
- Zanimivosti, obvestila in humor.
PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ
PRAZNIK ŠPARGLJEV 2017
26., 27., 28. maja
2., 3., 4. junija
v Štandrežu - v župnijskem parku med lipami
Petek, 26. maja 2017
ob 20.45 odprtje fotografske razstave del Milana Bressana
Sobota, 27. maja 2017
ob 17. uri slikarski ex-tempore za vrtce in osnovne šole
na temo Svet pravljic
ob 20.30 ples z ansamblom SOUVENIR
Nedelja, 28. maja 2017
ob 19. uri Štandreški župnijski otroški zbor 
in osnovna šola Fran Erjavec iz Štandreža 
ples z ansamblom HRAM
Petek, 2. junija 2017
ob 20.30 mladinski večer z ansamblom MLADE GAZDE
Sobota, 3. junija 2017
ob 20.30 ples z ansamblom SOUVENIR
Nedelja, 4. junija 2017
ob 19. uri Pevski zbor,
nagrajevanje natečaja ex-tempore 
komedija P.D. Štandrež ROMEO IN JULIJA, delovna verzija   
ples z ansamblom ABC (pika na i)
Na voljo odlični šparglji, domača jedača in pijača. Bogat srečelov
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
skupina Zvonko Tolminske gim-
nazije. Povezovalec večera Shimen
Gergolet je povabil na oder dober-
dobski zborček, ki ga vztrajno vo-
di dirigentka Lucija Lavrenčič. Za-
peli so ljudsko iz Koštabone: Čiv-
čiv. S flavto jih je spremljala Ivana
Gerin, na čelo je igral Jurij La-
vrenčič.
Izkazali so se dijaki Tolminske
gimnazije, ki so v režiji in avtorski
priredbi Petra Harla zaigrali eno-
dejanko A. P. Čehova, z naslovom
Medved. Avtor si je zamislil pred-
stavo brez kostumografije in kuli-
sja, ker je dal poudarek besedi. V
zgodbi so glavni akterji štiri vdove,
upniki in služkinje. Delček srečne-
ga konca je, da sta se upnik in vdo-
va zaljubila, ostale tri pa so upnike
kar ustrelile.
Za konec so Veseljaki zapeli še pe-
sem Kukavici Ljubke Šorli. Glasbo
je napisal Patrick Quaggiato.
Človeka prevzame čudovit
občutek, ko smo iz mladih
otroških grl slišali peti Prešernovo
Zdravljico in vsi prisotni v dvorani
smo spoštljivo vstali. Večer so pri-
redili ljubitelji slovenske besede.
Četrti koncert Snovanj 2017 je namenjen jazz in moderni glasbi. V kisni
kleti Sirk na Subidi se bodo 21. maja predstavili učenci jazz in modernega
oddelka centra Komel pod mentorstvom Jana Sturialeja. Z naslovom La
Viarte jazz bodo poslušalci lahko prisluhnili skladbam iz svetovne zakladnice
in iz sodobnega časa. Skupina izvajalcev se bo predstavila v različnih
sestavih, ki vključujejo tudi trobento jazz in saksofon. Koncert je v
sodelovanju s tradicionalno prireditvijo La Fieste da Viarte, ki poteka vsako
leto v maju v Krminu. Koncert s prostim vstopom se bo pričel ob 17. uri.
Peti koncert bo posvečen violini, saj se bo predstavil publiki perspektivni
violinist Aleš Lavrenčič, bivši učenec na Centru Komel, diplomant 1.
akademskega trienija na videmskem Konservatoriju. Aleš je obetaven
violinist, pred enim letom je postal član državnega mladinskega
simfoničnega orkestra italijanskih konservatorijev in sodeluje z raznimi
deželnimi sestavi. Večkrat se je izkazal kot solist na mnogih koncertih in
kulturnih prireditvah v našem in tudi širšem prostoru. Koncert, ki bo v
samostanu na Kostanjevici v torek, 23. maja, ob 20. uri, je v sodelovanju s
sezono Glasba z vrtov sv. Frančiška, ki jo organizira Kulturni dom Nova
Gorica. Aleš bo ob spremljavi očeta Hilarija predstavil zanimiv recital, ki
vsebuje skladbe Bacha, Bazzinija, Paganinija, Čajkovskija in Ravela. Vstop
je prost.
SCGV Emil Komel / Snovanja
Mladinska gledališka skupina SKD Hrast iz Doberdoba (foto dd)
Ilaria Bergnach
Kultura18. maja 20178
Pogovor z dvema mladima Tržačanoma
Brittnov Obrat vijaka prvič v slovenščini v
Cankarjevem domu v Ljubljani
  Cankarjevem domu v
Ljubljani je bila minuli
teden premiera opere
Obrat vijaka, osrednjega dela
Benjamina Brittna, najpomem-
bnejšega britanskega skladatelja
20. stoletja, pri katerem sodelu-
jejo Akademija za glasbo v Lju-
bljani, Cankarjev dom, Sloven-
sko komorno glasbeno gleda-
lišče in Akademija za likovno
umetnost in oblikovanje v Lju-
bljani. Režiser in drama-
turginja opere sta
Tržačana Igor Pison in
Sara Zupančič.
Mladi Tržačan Igor Pi-
son je zaključil študij
germanistike na Filozof-
ski fakulteti v Trstu in
operno režijo na akade-
miji August Everding v
Münchnu, kjer je diplo-
miral s postavitvijo ope-
re Volo di notte italijan-
skega skladatelja Luigija
Dallapiccole. Od tedaj je
sodeloval z dramskimi
in opernimi gledališči v
Sloveniji, Italiji, Nemčiji,
Avstriji ter na Hrvaškem.
Izpostavimo lahko av-
torski projekt Hozana te-
kočemu računu, uspešni
dramatizaciji romanov
Saj razumete Claudia
Magrisa in Angel pozabe
Maje Haderlap, dramo Dogodek
v mestu Gogi Slavka Gruma, mo-
nodramo Ismena, njena sestra
Lot Vekemans, tragedijo Mac-
beth Williama Shakespeara in
poslednjo dramo Antona Čeho-
va Češnjev vrt. Januarja letos se
je v Sloveniji prvič predstavil v
vlogi opernega režiserja, in sicer
v Mariboru, kjer je režiral prvo
slovensko postavitev opere Ren-
sko zlato Richarda Wagnerja.
Dramaturginja Sara Zupančič je
diplomirala iz klavirja na Glasbe-
nem konservatoriju Tartini v
Trstu. Študirala je pod mentor-
stvom Marie Rite Verardi, Massi-
ma Gona in Igorja Cognolata,
redno pa se je izpopolnjevala pri
številnih priznanih pianistih, kot
so med drugimi Igor Lazko, Ales-
sandra Ammara in skladatelj Fa-
bio Nieder. Slednji ji je leta 2013
posvetil tudi svoje klavirsko delo
Obraz. Kasneje je vpisala dodi-
plomski in podiplomski študij
muzikologije na Filozofski fakul-
teti v Ljubljani ter tu magistrirala
z delom o operi La Libellula –
Kačji pastir someščana Pavleta
Merkuja, za katerega je pravkar
prejela prvo nagrado za dela na
temo Slovencev v zamejstvu in v
izseljenstvu. Svoje glasbene iz-
kušnje je obogatila z delovanjem
na glasbenih in kulturnih usta-
novah v Sloveniji, Italiji ter
predvsem v Španiji, kjer se je sez-
nanjala s špansko in baskovsko
glasbeno tradicijo. Z Igorjem Pi-
sonom sodeluje od leta 2015.
Opera je zasnovana po romanu
angleškega pisatelja Henryja Ja-
mesa. Pripoveduje o mladi vzgo-
jiteljici, ki skrbi za aristokratski
siroti na podeželskem dvorcu,
kjer strašijo duhovi. Skupino štu-
dentov so vodili režiser Igor Pi-
son, dramaturginja Sara Zu-
pančič in dirigent Simon
Dvoršak. O uprizoritvi opere
smo se pogovorili z dramaturgin-
jo in režiserjem.
Sara Zupančič, kako je sploh
prišlo do tega projekta, v katerem
sodelujejo Akademija za glasbo v
Ljubljani, Cankarjev dom, Slo-
V vensko komorno glasbeno gleda-lišče in Akademija za likovnoumetnost in oblikovanje v Lju-
bljani? 
Akademija za glasbo vsako leto
organizira operno produkcijo, ta-
ko da se študenti lahko že pred
diplomo preizkusijo na odru. Le-
tos je izbira padla na Brittnovo
opero Obrat vijaka, ker je odgo-
varjala razpoložljivim pevskim
močem. Opera namreč nima
zbora in zahteva samo sedem so-
listov, od katerih so kar štirje so-
prani, nato še deški sopran in
dva tenorja. Benjamin Britten je
vlogo Flore in Milesa namenil
otroškim glasovom, vendar je za-
radi zahtevnosti partov že skoraj
ustaljena praksa, da vlogi prevza-
meta dekleti. Ker imamo dve za-
sedbi, pojeta Floro v našem pri-
meru sopranistki, Milesa pa mez-
zosopranistki.
Bi nam opisali, s čim se prav-
zaprav ukvarja dramaturg? Ka-
tera je vaša vloga na odru?
Vlogo dramaturga spoznavam
postopoma, saj sem po izobrazbi
pianistka in muzikologinja. Ker
pa je v operi stalno prisotna gla-
sba, imam to nalogo, da partitu-
ro analiziram in se o operi po-
drobno dokumentiram, tako da
sem v podporo režiserju in pev-
cem. V primeru Benjamina Britt-
na sem svoje glasbene izsledke
predstavila študentom na Akade-
miji, da bi se lahko bolje pripra-
vili na svoje vloge, in se pri tem
posluževala posnetkov postavi-
tev v Angliji in Franciji. Opera je
namreč, tako kot njena predloga,
to je roman Obrat vijaka Henryja
Jamesa, zelo dvoumna, zato sem
študentom morala predstaviti
vse možne interpretacije. V operi
sicer duhovi nastopajo, vendar
lahko še vedno menimo, da so to
le projekcije nore vzgojiteljice.
Brittnova glasba je tudi tako
komponirana, da nikoli ne ve-
mo, kdo predstavlja dobro in kdo
zlo. Pojav Petra Quinta na primer
spremljajo čelesta in zvončki, ki
ponavadi spremljajo pozitivne li-
ke, naj pomislimo na Sladkorno
vilo Petra Iljiča Čajkovskega ali
na Papagena Wolfganga Ama-
deusa Mozarta. Ravno tako si
vzgojiteljica in Peter Quint delita
iste glasbene teme, zato lahko
domnevamo, da sta si precej ena-
kovredna v dobrem in slabem.
Je to vaša prva izkušnja v vlogi
dramaturginje? Kakšni so vaši
občutki ob delu s tako skupi-
no študentov?
V vlogi dramaturginje prvič jav-
no nastopam, čeprav sem v pre-
teklosti večkrat pomagala režiser-
ju Igorju Pisonu pri analizi oper-
nih partitur in pri glasbenih iz-
birah v dramskih delih. Posle-
dično je bila ta izkušnja tudi za-
me študijski proces, ne samo za
študente. S slednjimi sem se do-
bro ujela, z nekaterimi sem sede-
la v istih klopeh med študijem
muzikologije, zato smo vzposta-
vili enakovreden odnos. Prizade-
vala sem si, da bi bila po-
srednica med študenti in
režiserjem, tako da bi delo
čim bolj gladko steklo.
Kako sodelujeta dva
mlada perspektivna
Tržačana pri postavitvi
osrednjega dela izjem-
nega britanskega skla-
datelja 20. stoletja na
odru Cankarjevega do-
ma?
Režiserja Igorja Pisona v
Sloveniji že dobro pozna-
jo, zanj pa so se na Akade-
miji odločili po uspešni
postavitvi Shakespearove-
ga Macbetha v ljubljanski
Drami. Ker je Pison operni
režiser, zelo dobro ve, kako
je pri postavitvi opere po-
memben doprinos glasbe-
nega izvedenca, zato me je
zaprosil, da bi pristopila
kot dramaturginja. Sama
sem več let študirala in
živela v Ljubljani, tako da
dobro poznam njeno gla-
sbeno stvarnost. Prav zato
sva z režiserjem skušala po-
sredovati nekaj novega in
študente seznaniti z oper-
nimi produkcijami izven
Slovenije. Doslej so bili precej ve-
zani na ljubljansko opero, posle-
dično sva jim posredovala po-
snetke znanih oper, kot so na pri-
mer Verdijeva La Traviata, Mo-
zartov Don Giovanni in Bizetova
Carmen, ki jih režirajo velika
imena v Nemčiji, Avstriji, Švici in
Španiji. Ravno tako sva dva dni
posvetila delu na njihovih na-
jljubših arijah, ne nujno Brittno-
vih, in z njimi vadila interpreta-
cijo. Na ta način so se seznanili z
gledališkimi zahtevami, preizku-
sili nov način dela in svoje igral-
ske sposobnosti. Za nekatere je
bilo to pravo odkritje, za druge
pa ne, vendar sva na to računala.
Pridobljene izkušnje smo seveda
uporabili tudi pri operi Benjami-
na Brittna in kljub skrbi študen-
tov, da nimamo dovolj časa na
razpolago, je individualno delo
korenito pospešilo proces skup-
nega dela.
Kaj vas je najbolj prevzelo od
zgodbe Obrata vijaka?
Tako roman kot opera sta never-
jetno kompleksni deli, ki ne nu-
dita jasne interpretacije. Vsak
bralec ali poslušalec lahko na po-
dlagi lastnih izkušenj oblikuje
svojo zgodbo, zato je delo izred-
no zahtevno za režiserja in dra-
maturga. Zame je bil to izziv,
vendar sem pri tem skušala ostati
nepristranska. Z režiser-
jem sva pevcem dala na-
logo, da nam povedo
svojo verzijo zgodbe,
nato pa sva upoštevala
nekatere njihove ideje.
Ravno različnost zamisli
in idej je bila najzanimi-
vejša izkušnja v procesu
dela.
Kateri so vaši načrti za
prihodnost?
Z glasbeno dramaturgi-
jo se prvič spoprijemam
na gledališkem odru,
vendar se z njo že dalj
časa teoretsko ukvar-
jam. Ker je to neverjeten
spoj glasbe (tako s teo-
retske kot s praktične
plati), literature in seve-
da jezikov, torej po-
dročij, ki so mi še poseb-
no blizu, se nameravam
glasbeno izpopolniti v tej smeri.
Trenutno je magisterij iz glasbe-
ne dramaturgije prisoten samo v
Münchnu in v Hamburgu, zato
moram prej izboljšati svojo
nemščino in si nabrati novih iz-
kušenj v opernih gledališčih. Pri
tem upam, da bom še sodelovala
z Igorjem Pisonom, ki me je prvi
uvedel v ta dramaturški svet.
Kako bi bralce prepričali, naj
si ogledajo Obrat vijaka?
Opera Obrat vijaka je bila kom-
ponirana in prvič izvedena leta
1954, vendar se je Benjamin Brit-
ten izognil modernističnim
težnjam po stalnem iskanju no-
vega. Sam je raje posegal po več
glasbenih žanrih, tehnikah in ce-
lo obdobjih ter s tem oblikoval
eklektičen osebni jezik, ki je pri-
vlačen za vsakega poslušalca, od
izvedenca do neofita. V primeru
te opere imamo genialno zasno-
vano obliko, ki temelji na dva-
najsttonski temi in na njenih va-
riacijah, vendar je skladatelj van-
jo vključil tudi ljudske pesmi iz
17. in 18. stoletja, tako da je opera
izredno raznolika in primerna za
vse okuse.
Igor Pison, kako ste se na začetku
sploh spoprijeli z besedilom? 
Veliko mi je pomagala pri pred-
pripravi Sara Zupančič. V tistem
času sem imel kar dve veliki
predstavi, Sara pa mi je pripravila
– kot dobra in razgledana drama-
turginja – vse nujne informacije:
članke, prevode, obnove, glasbe-
ne analize itd. Postavljala sva si
vprašanja okrog možnih inter-
pretacij, v kakšno smer bomo
peljali zgodbo. Z Jamsovim bese-
dilom kot takim pa se nisva veli-
ko ukvarjala, poleg tega, da sva
ga prebrala. Pri taki operi je gla-
sba v ospredju.
V predstavitvi opere ste dejali, da
so s študenti tri možnosti dela:
režija za študente, režija s študen-
ti ali pa "tudi s študenti". Katero
izmed navedenih možnosti ste
izbrali za Brittnovo opero?
V središče sem nameraval posta-
viti študenta, da bi skupaj z njim
razvijal glavne silnice, ki dovolijo
interpretu, da lahko razvije figu-
ro. Zato sem se odločil, da bo to
režija s študenti. Ostali dve drži
pa predposta-
vljata tudi neko
drugačno fun-
kcijo režiserja,
kot apriorno
vsemogočega
in vsevednega,
kar bi privedlo
do nesrečnega
rezultata, da bi
študent ostal
popolnoma
sam, priklenjen
na tuje ukaze.
Še drugače po-
vedano: z na-
pačno metodo
ali pristopom,
bi šel mimo po-
trebe študenta
in bi ga eno-
stavno izključil
iz kreativnega
procesa. To ne
bi bilo odgovor-
no.
Vaša naloga
režiserja je po-
dobna vlogi
coacha – v sre-
dišču je predv-
sem predelava,
analiza in re-
fleksija scen,
konfliktov, situacij in napeto-
sti. Kako ste se znašli na tem
bojnem polju?
Že v času akademije sem prišel v
stik z različnimi metodami coa-
chinga. Čeprav me je na samem
začetku to veliko bolj spominjalo
na zlobno psihologijo, na mani-
pulacijo preko besed, sem dokaj
hitro odkril, da je uporaba meto-
de odvisna od posameznika. Be-
seda retorika ima danes že nega-
tiven predznak, ker jo vežemo z
mlatenjem prazne slame večino-
ma italijanskih politikov. V resni-
ci sta umetnost ubesedovanja
misli in preciznosti v podajanju
opisov situacije zelo pomembni
veščini, da lahko druga oseba
pride v stik z našimi mislimi.
Konkretno je pri delu s študenti
pomembno, da se sami naučijo
detajliranega opisovanja odno-
sov med figurami, da se znebijo
binarnega dojemanja sveta,
všečkanja, torej opisovanja stvar-
nosti z “všeč mi je” ali “ni mi
všeč”. Naša naloga je, da reflek-
tiramo predmet. Najprej
opišemo to, kar vidimo, šele na-
slednja stopnja je lahko interpre-
tacija ali variacija tega, kar vidi-
mo. Študentom sem hotel jasno
prikazati, da ni prostora za blefi-
ranje v tem poklicu.
Izjavili ste, da je proces "aktiv-
nega reflektiranja" pomem-
bnejši od samega rezultata.
Velja slednja trditev predvsem
za to predstavo, v kateri nasto-
pajo študenti ali nasploh?
Morda velja to nasploh. Še naj-
več v času, ko je vse zelo hitro
mimo. Preobloženi smo z infor-
macijami, drvenjem in večino-
ma smo sami. Družba nas sili v
trpno stanje. Zato zagovarjam ak-
tivnost misli in zavedanja, da se
mi odločamo o količini sveta, ki
jo sprejemamo. Da je še vedno
naš svet realen, ne pa virtualen.
Čutimo in živimo pred ekra-
nom, ne preko njega. Mislim, da
je to nujno za vsakogar, ki se de-
finira kot umetnik: da dnevno
predela svoj odnos do sveta, do
samoumevnega, do ljudi.
Kako sta se ujela z dirigentom
Simonom Dvoršakom?
Do zdaj sem imel z dirigenti, ki
sem jih srečeval po raznih pro-
jektih, veliko sreče. Simon je zelo
pripravljen in izjemen sodelavec.
Njegovo znanje sega od resne
glasbe do popularne – saj dirigira
tudi koncerte Laibachov. Z njim
se lahko pogovarjam o najbolj
neposrečenem komadu do naj-
bolj zakomplicirane kompozici-
je. Študentom je pa zelo dober
zgled: pripravljen in resen profe-
sor, kot se
temu reče.
Opera govori o duhovih in bo-
ju za dve otroški duši. Je to da-
nes še aktualno?
Odgovor bi lahko bil res ne-
skončno dolg... Doma imam dve
razpravi o tem, kako je treba re-
sno jemati “otroške duše”. Umer-
to Galimberti je napisal “L'ospite
inquietante”, o nihilizmu v mla-
dih danes, Peter Sloterdijk je pa
malo za Galimbertijem izdal
knjigo “Die schreckliche Kinder
der Neuzeit”, kjer se izpostavlja
odnos oče-sin, mati-hči v družbi,
ki je pozabila na figuro odrasle-
ga. Zato bi tukaj še dodal knjigo
Zagrebelskega “Senza adulti” in
razprave Boštjana M. Zupančiča,
vse tri knjige o Svetih kravah. Da
smo zabredli v neko čudno, me-
stoma res predediplano družbo,
je to na očeh vseh nas. Umetnost
se mora nujno s tem soočati. To
so argumenti našega sveta, če se
zatekamo v opisovanje sončnih
zatonov ali orumenelih dreves,
smo zbrisali celo vrsto ljudi, ki
nujno rabi zgodbo, da ne ostane
sama, odtujena, nesprejeta.
Po izobrazbi ste operni režiser, za
seboj imate izjemne razultate v
več državah. Katera odrska posta-
vitev vas je doslej najbolj prevze-
la in vam spremenila pogled na
svet? 
Ne bi izpostavil še kake poseb-
ne predstave, do zdaj so mi bi-
le vsaka zase izziv in mislim,
da bo naslednja tista, ki mi bo
dala nekaj in še nekaj. Ravno
to je lepo v gledališču, nič se
ne ponavlja, kot je bilo, še na-
pake ne. Tako da vsakič pogle-
daš na svet nekoliko drugače.
Kako bi bralce prepričali, naj
si ogledajo Obrat vijaka?
Več ljudi pride, bo več ljudi lahko
podpiralo mlade študente, ki si
želijo resno vstopati v svet dela.
Ob tem lahko še spremljajo
zgodbo, ki nas zaplete v večna
vprašanja. Pa še srhljivo je tu pa
tam, kar nikoli ne škodi.
Metka Šinigoj
Igor Pison
Sara Zupančič
Kultura 18. maja 2017 9
  esnica in profesorica Majda
Artač Sturman je prejšnji
petek v Tržaškem knjižnem
središču v Trstu javnosti predsta-
vila svojo najnovejšo pesniško
zbirko, ki jo je poimenovala
(O)graditi srečo. Že po naslovu
sodeč, lahko ugotovimo, da je pe-
snica svoje pesmi med drugim
osnovala tudi na igri s črkami
in na namenskem razgrajevan-
ju in sestavljanju pomenov.
Gre vsekakor za izbor pesmi, ki
so nastale v zadnjih nekaj letih.
Razdeljene so v 5 razdelkov in
imajo različno motiviko.
S temi besedami je predstavitev
zbirke v TKS 360 uvedla Nadia
Roncelli, urednica pri založbi
Mladika, ki je knjigo tudi izda-
la. Začetni glasbeni pozdrav sta
takoj zatem pripravila flavtista
Valentina Jogan in Jan Kalc z
Glasbene matice. Osrednji del
večera je s predstavitvijo zbirke
oblikovala avtorica spremne
besede, esejistka in pisateljica
Vilma Purič, ki je orisala osred-
nje značilnosti pesničine lirike
ter na to temo z avtorico razvila
tudi pogovor. Obe sogovornici sta
publiki tudi ponudili nekaj pesmi
“v pokušino”.
P Puričeva je v pesmih Majde ArtačSturman izpostavila osrednjo teh-niko dinamičnega gibanja v diho-
tomijah. “To je nihanje čustvenih
amplitud”, je pojasnila Puričeva,
“oziroma, da nekoliko poenosta-
vimo, spretnost poigravanja s
spomini”. Že omenjeno poigra-
vanje s pomenom besed in z nje-
govim razgrajevanjem in nad-
gradnjo je tako na primer v
ospredju pesmi Recept, v kateri se
moka spremeni v muko, beseda
oreh pa v greh. Na zastavljena
vprašanja je pesnica najraje odgo-
vorjala s prebiranjem pesmi. Uvo-
doma pa je pojasnila naslov zbir-
ke. Vsak človek namreč želi gra-
diti svojo srečo, a v tem iskanju se
zelo pogosto ograjuje. O formi
svojega pisanja je Artačeva priz-
nala, da rada
gradi na kon-
trastih. V pe-
smih je po
njenem
mnenju na-
slikana raz-
petost bralca,
ki je hkrati
razpetost
vsakega člo-
veka.
“Upam, da
bodo bralke
in bralci
našli kaj zase
v tej
knjižici”, je
še sklenila
Artačeva.
Vilma Purič
je pesničino liriko opredelila za
zelo zrelo pisanje. Izpostavila je
dve inovativni značilnosti. Prva
je odnos do Trsta. “Gre za odnos,
ki se navezuje na konkretno stvar-
nost”. O tem je spregovorila tudi
Artačeva: “Tržaško okolje je
stičišče različnih motivov: doma,
delovnega prostora, ustvarjalnosti
in svobode. Trst je pri tem izho-
dišče”. Pesnica skuša ob tem raz-
graditi predsodke o Trstu kot iz-
ključno zatohlem in zaprtem me-
stu. Priznava sicer, da je veliko
težav z integracijo (primer kitaj-
ske skupnosti v pesmi) in z ovred-
notenjem mladih, hkrati pa, op-
timistično, dopušča možnost, da
bo z vztrajnostjo predsodke le
mogoče izbrisati in imeti jasnejši
pogled na Trst (pesem Prozornost
šip).
Druga značilnost, ki jo je izposta-
vila Vilma Purič, pa je ženska pro-
blematika. “Pesnica jo razvija z
motivom gospodinjstva. Tako se
razgalja vsiljena podoba ženske v
sodobni družbi”, je dejala Pu-
ričeva. V pesmi Uganka lahko ta-
ko najdemo prispodobo ženske,
od katere širša javnost pričakuje,
da je “angel ognjišča, kraljica do-
ma, kuharica na kvadrat, strelo-
vod, vzgojiteljica otrok, krpalka
strganih nogavic”.
kil
Trst / V Peterlinovi dvorani
Nagrajevanje mladih ustvarjalcev
literature v prozi in poeziji
  lovenski kulturni klub, ki
deluje v Trstu že več kot 60
let, razpisuje vsako leto lite-
rarni natečaj, namenjen mladim
med 14. In 19. letom starosti, to-
rej višješolski mladini. S to po-
membno pobudo spodbuja
ustvarjalnost pri mladih in jim
daje možnost, da se pomerijo
med seboj, obenem pa sami sebi
dokažejo, da so sposobni uspešno
nadaljevati svojo ustvarjalno pot.
Marsikateri nagrajenec teh na-
tečajev iz preteklih let (včasih so
bili posvečeni tudi likovni in fo-
tografski umetnosti) se je pozneje
odločil, da izpopolni svoj talent
in se je že uveljavil v našem kul-
turnem prostoru.
S Zadnja leta posvečajo organiza-torji svoje natečaje pomembnimpesnikom in pisateljem, katerih
življenjski jubileji potekajo
tisto leto (npr. Rebula, Ko-
sovel, Kovič) in ponujajo
kot neobvezen naslov ali
izhodišče literarnega pri-
spevka citate iz njihovih
del. Letos je bil to pesnik
Ivan Minatti, od smrti ka-
terega bo čez nekaj tednov
minilo točno pet let.
Njegovi verzi so očitno bili
res pravi navdih za mlade,
saj je na natečaj prispelo
kar 73 prispevkov. Ocenila
jih je tričlanska komisija, katero
sestavljajo izvedenci, ki se bodisi
poklicno kot iz lastnega veselja
ukvarjajo z besedno umetnostjo
(to so pesnica in pisateljica Majda
Artač, Lučka Peterlin Susič, mla-
dinska pisateljica, režiserka in
dolgoletna mentorica SKK, ter pe-
snik in pisatelj Jurij Paljk, ki je tu-
di časnikar in urednik tednika
Novi glas). Ta petek pa bo slove-
sna razglasitev imen najboljših
mladih avtorjev in nagrajevanje
prvouvrščenih. Ker je literarnih
prispevkov res veliko, je komisija
sklenila, da podeli po tri nagrade
za prozo in tri za poezijo. Nagra-
jena dela bodo objavljena v Rasti,
mladinski prilogi revije Mladika.
JEZIKOVNICAVladka Tucovič
Ne bomo se slepomišili ali ne bomo
slepomišili?
V nekaterih prejšnjih Jezikovnicah smo se srečali
s številnimi besedami, katerih pomen včasih za-
menjamo, ker se nam njihova podoba zdi enaka
ali vsaj zelo podobna. Res pa je, da se nam lahko
zaradi take napake pogosto zgodi, da nismo ra-
zumljeni ali da vsaj na jezikovno kultiviranega
govorca (ali bralca) ne naredimo dobrega vtisa.
Neredko se nam to dogaja tudi pri stalnih besed-
nih zvezah oz. frazemih, vendar še zdaleč ne le
tam. Včasih dodamo kaj, kar tja ne sodi (npr.
osebni zaimek se ali si h glagolu, ki ni povratni
glagol: nisem si pričakovala namesto pravilnega
nisem pričakovala), drugič spet pa na tak zaimek
pozabimo (ne tikaj mize namesto pravilnega ne
dotikaj se mize, predavanje prične namesto pre-
davanje se prične) ali samostalnik napačno
sklanjamo in mu dodamo neustrezen predlog (je
knjiga na razpolagi? namesto pravilnega je knji-
ga na razpolago?, ste na volji? namesto pravilne-
ga ste pri volji? ali ste na voljo? ).
V naslovu tokratne Jezikovnice je glagol slepo-
mišiti, ki ga je nekdo zamenjal z glagolom slepiti
se, zato mu je dodal zaimek se, s čimer je prite-
gnil mojo pozornost. Pravilno je seveda samo
slepomišiti v slovarskem pomenu neodkrito go-
voriti ali ravnati, kar ilustrirajo primeri iz Slovar-
ja slovenskega knjižnega jezika: cenimo jo, ker
ne slepomiši; ne slepomiši, povej, kaj želiš. Nekaj
drugega je glagol slepiti, ki pomeni povzročati,
da ima kdo o kaki stvari mnenje, ki ne ustreza re-
snici: slepila sta se, da hčerina bolezen ni nevar-
na; ni se slepil, da bo obljubljeno z lahkoto ure-
sničil. Tudi biti na voljo (na razpolago npr. za de-
lo) ni enako kot biti pri volji (razpoložen za delo,
dobre volje, zainteresiran). In če se s čim ne strin-
jamo, pričakujemo, da imamo možnost ugovar-
jati, ne pa zmožnosti ugovarjati, ker je možnost,
kar se lahko uresniči, zmožnost pa je sposobnost
(npr. zmožnost branja in pisanja ali jezikovna
zmožnost). Neustrezno je tudi rabiti glavna nit
pogovora, če pa je stalna zveza rdeča nit, torej
rdeča nit pogovora ali dvigniti ramena namesto
pravilnega skomigniti z rameni ali zgolj skomi-
gniti (dvigujemo namreč roke, če želimo imeti
besedo ali v prenesenem pomenu, če smo nad
čim obupali in se temu odpovedali: od te zadeve
dvigujem roke, nočem biti več povezan z njo).
Nikar pa, dragi bralci, ne dvignite rok od Jezikov-
nice, ki se bo še naprej trudila, da vas reši iz
kakšne jezikovne zagate.
Doc. dr. Vladka Tucovič na Oddelku za sloveni-
stiko Fakultete za humanistične študije Univerze
na Primorskem (Koper) izvaja pravopisne in lek-
torske vaje. Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi
brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov:
vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo No-
vega glasu.
12
Komisija predlaga za objavo še šti-
ri pesmi in tri prozne sestavke, ker
je mnenja, da zaslužijo posebno
pohvalo.
Ker so organizatorji prepričani, da
sta nagrajevanje in podelitev priz-
nanj tolikim mladim pomemben
dogodek, pripravljajo za to pri-
ložnosti primeren dogodek, to je
Dan mladinske ustvarjalnosti, na
katerem nastopajo sami mladi.
Sovrstnikom, literarnim
ustvarjalcem, se poklonijo
s sporedom, v katerem se
tudi oni sami izkažejo v
drugih umetnostih (glasbi,
petju, recitacijah). Tokrat se
bo recital Minattijevih pe-
smi prepletal z zvoki har-
monike in klavirja ter s pet-
jem Fantovskega zbora De-
vin-Nabrežina pod vod-
stvom Mirka Ferlana. Na
kulturni dogodek mladih
so vabljeni predvsem mladi
avtorji literarnih prispevkov, nji-
hovi prijatelji, mentorji, starši in
sploh vsi, ki jim je pri srcu mla-
dinska ustvarjalnost. Prireditev
bo, kot že rečeno, ta petek, 19.
maja v Peterlinovi dvorani (ulica
Donizetti 3) ob 18.30.
L. S.
Na odprtju 57. umetnostnega bienala v Benetkah
so podelili nagrade. Oba zlata leva, tako za
najboljši nacionalni paviljon kot za najboljšega
umetnika, je prejela Nemčija. Paviljon naseljuje
peturno performanco, Faust umetnice Anne Imhof,
konceptualni umetnik Franz Erhard Walther pa je
prepričal z velikanskim delom iz tekstila in jeklenih
plošč.
Devetintridesetletna umetnica Anne Imhof v
paviljonu prikazuje zahtevno, približno pet ur dolgo
performanco. Pod naslovom Faust se poigrava s
temami moči in nemoči, samovolje in nasilja,
odpora in svobode, poroča nemška tiskovna
agencija dpa. Po monumentalni stavbi so položili
debela steklena tla, v ogradi pred paviljonom stojijo
psi. Gre za občutek, ali smo iz družbe izključeni ali
ne, je kustosinja Susanne Pfeffer iz kasselskega
muzeja Fridericianum povedala ob odprtju
zmagovalnega paviljona.
Njeno delo se zavzema za "pravico biti drugačen",
je umetnica povedala v zahvalnem govoru.
Zavzema se tudi za tematizacijo nemške
preteklosti. Nemški paviljon so v času
nacionalsocializma preoblikovali nacisti in ga
uporabljali za svojo propagando.
Franz Erhard Walther (77), ki prvič sodeluje na
bienalu, je poznan po svoji interaktivni umetnosti.
Kot je povedal v zahvalnem govoru, lahko tako
vsak obiskovalec postane umetnost. Njegova dela
določa radikalen in kompleksen značaj, meni žirija.
Nagrado zlati lev za življenjsko delo je prejela
ameriška pionirka feministične performance
Carolee Schneemann. Srebrnega leva za
obetavnega umetnika pa so podelili Hassanu
Khanu, ki deluje v Kairu. Predsednik petčlanske
žirije je direktor španskega nacionalnega muzeja
Reina Sofia Manuel J. Borja-Villel.
Osrednja razstava beneškega bienala Viva arte
viva, postavljena v Vrtovih in Arsenalu, je
konceptualno razdeljena v devet paviljonov, v
katerih so združena dela 120 umetnikov različnih
slogov in praks iz 51 držav.
Ob tem se več kot 80 držav, tudi Slovenija,
predstavlja z nacionalnimi paviljoni. V Arsenalu so
že v sredo odprli projekt Novicam se ne
odpovemo!, v katerega sta umetnica Nika Autor in
kustosinja Andreja Hribernik povezali istoimenski
zbornik s 30-minutnim filmom Obzornik 63 - Vlak
senc, ki skozi f i lmsko formo prevprašuje
begunstvo, potovanja in srečo.
Bienale bo na ogled do 26. novembra.
Organizatorji pričakujejo pol milijona obiskovalcev.
Na beneškem umetnostnem bienalu zmagoslavje Nemčije
Uspeh naših zborov na tekmovanju na
Gardskem jezeru
Il Garda in Coro je bil naslov tekmovanja za pevske zbore, potekalo
je minuli teden v mestu Molcesine, na katerem sta zasedla drugo
in tretje mesto naša zbora, za kar dirigentoma in pevcem iz srca
čestitamo! V kategoriji mladinskih zborov je namreč dekliški zbor
Igo Gruden pod vodstvom Mirka Ferlana prejel drugo nagrado, trejo
pa so osvojili pevke in pevci mešanega mladinskega zbora Emil
Komel pod vodstvom Davida Bandlja.
Iskrene in tople čestitke!
Srečanje pod lipami o Milanu Komarju
Človeški čas in neminljiva misel bo naslov večeru, ki ga v okviru
Srečanj pod lipami prirejata Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek
Anton Gregorčič v petek, 26. maja, ob 20.30. Gre za poseben
dogodek, ki se bo 24. maja ob 17. uri zgodil najprej v Galeriji Družine
v Ljubljani, v nekoliko drugačni obliki pa naslednji petek v Gorici.
Vsebina, ki bo povezovala oba dogodka, bo misel krščanskega
filozofa, profesorja, izobraženca in učitelja v višjem pomenu besede
Milana Komarja (1921–2006), Ljubljančana goriških korenin, ki je
v Gorici za krajše obdobje tudi živel, Gorica pa mu ni bila daleč, saj
je goriškim prijateljem posvetil tudi eno od svojih knjig. V povojnem
obdobju je kot politični emigrant Milan Komar deloval v Buenos
Airesu, kjer je bil več desetletji univerzitetni profesor, po njem se
danes imenujeta fundacija in filozofska šola. Zelo dejaven je bil
tudi v tamkajšnji slovenski skupnosti, med Argentinci in Slovenci
so bila zelo obiskana in priljubljena njegova slovita predavanja o
filozofiji, družbi, človeku, času.
Priložnost za ljubljanski in goriški večer predstavlja obisk v Sloveniji
profesorja Martina Sušnika iz Argentine, filozofa in učenca Milana
Komarja, ki bo tudi v Gorici spregovoril na temo realizem, ki
osvobaja. Ob njem bodo v Gorici še drugi znani katoliški
intelektualci, in sicer Matija Ogrin, Igor Senčar in Andrej Lokar. Prvič
se bo predstavil Zavod Philosophia Perennis, ki razvija krščansko-
realistično misel o človeku, kulturi in družbi ter preučuje življenje in
delo dr. Milana Komarja. Na večeru bodo tudi predstavili novo
Komarjevo knjigo Človeški čas.
Pred večerom bo v cerkvi Sv. Ivana v Gorici ob 18. uri spominska
maša na Milana Komarja.
Kratke Majda Artač Sturman z novo pesniško zbirko 
(O)graditi srečo - Igra kontrastov
Foto P. Sturman
Tržaška18. maja 201710
Popravek
V prejšnji številki Novega glasa smo izpustili opis fotografije
v članku Ivana Buzečana o gospe Martelanc. Na posnetku iz
leta 2002: Pokojna Nada Martelanc, pokojna Mira Bole,
pokojna prof. Ksenija Levak Budal in pokojni prof. Martin
Kranner in ostali takratni odborniki Slovenske Vincencijeve
Konference z msgr. Evgenom Ravignanijem.
V ponedeljek trije zgodovinarji v DSI
Posledice totalitarizmov na Slovenskem, revolucionarno
nasilje, begunske poti. To bodo nekatere teme srečanja s
tremi zgodovinarji iz Študijskega centra za narodno spravo v
Ljubljani, ki ga Društvo slovenskih izobražencev in Knjižnica
Dušana Černeta prirejata v ponedeljek, 22. maja, v Peterlinovi
dvorani v Ul. Donizetti 3 v Trstu z začetkom ob 20.30.
Dr. Damjan Hančič, Jelka Piškurić in dr. Renato Podbersič
bodo v pogovoru z Ivom Jevnikarjem predstavili tri nove
publikacije Študijskega centra, na razstavi, ki jo je pripravila
Knjižnica Dušana Černeta, pa bodo na ogled vse dosedanje
knjižne izdaje omenjene ustanove.
Damjan Hančič je kot četrto knjigo iz zbirke Revolucionarno
nasilje pripravil študijo o okupacijskih sistemih, začetkih
revolucije in državljanski vojni v slovenskem glavnem mestu.
V knjigi Revolucionarno nasilje v Ljubljani (1941–1945) je
tudi seznam žrtev komunizma v Ljubljani: okoli 200 civilistov
in 1500 pripadnikov oborožene protirevolucije.
V angleškem zborniku o Sloveniji v 20. stoletju ter zapuščini
totalitarnih režimov je zbranih 22 prispevkov 17 avtorjev.
Marta Milena Keršič in Jelka Piškurić pa sta v slovenščini in
angleščini pripravili knjigo pričevanj o dolenjski družini, ki se
je po tegobah okupacije, revolucije in povojne represije znašla
v ZDA. Njen naslov je: "Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim
domovino! " - Begunska pot družine Adamič iz Sodražice.
Nižja srednja šola Simona Gregorčiča –
Dolina
Državna srednja šola v Dolini je bila 13. maja 1967
poimenovana po pesniku Simonu Gregorčiču. Pobudnik, ki
je poimenovanje tudi uresničil, je bil tedanji ravnatelj dr. Aldo
Stefančič. Dogodka so se na dolinski šoli spomnili v soboto,
13. maja 2017, ko je potekalo natanko 50 let od posebnega
trenutka.
Na svečanosti so predstavili tudi novo publikacijo, ki želi biti
nekakšen vodnik po Gregorčičevem imenu. Gradivo zanjo je
zbral in besedilo napisal prof. Boris Pangerc. Knjiga, ki po
Gregorčičevem navdihu nosi naslov “Zlatih dni spomin”, je
vsebinsko sicer zelo bogata in raznolika in opremljena z
izvirnim fotografskim gradivom. Knjiga je tudi primerna kot
pomožni učbenik za poglabljanje lika Simona Gregorčiča in
njegovega dela.
Svečanost je potekala na šolskem dvorišču v soboto, 13.
maja, ob 11. uri. Spored je med drugim predvideval nastop
šolskega pevskega zbora, nastop šolske plesne skupine in
predstavitev nove knjige o Gregorčiču. Spored je kot posebni
gost sklenil Oktet “Simon Gregorčič” iz Kobarida, ki je
predstavil skladbe slovenskih skladateljev na Gregorčičeva
besedila.
Kultura: Močna zasedba FJK in dve
slovenski založbi na sejmu v Turinu
Na letošnjem 30. knjižnem sejmu (Salone del libro) v Turinu,
ki bo potekal ob koncu prihodnjega tedna, bo Furlanija
Julijska krajina privabljala goste z natrpanim programom
prireditev v razstavnem paviljonu, ki meri 200 kvadratnih
metrov. Podrobnosti so razkrili na novinarski konferenci na
sedežu deželne vlade v Trstu ob navzočnosti podpredsednika
Sergia Bolzonella in odbornika za kulturo Giannija Torrentija.
“V primerjavi s prejšnjimi leti smo podvojili razsežnost svojega
razstavnega prostora, to pa ne iz koristoljubja ali praktičnih
razlogov, ampak zato, da prikažemo celotno stvarnost naše
dežele”, je povedal Bolzonello. Prav podpredsednik deželne
vlade bo v četrtek, 18. maja, odprl niz dogodkov v paviljonu
FJK, in sicer v vlogi moderatorja na debatnem srečanju s
projektanti arhitekturnega biroja Stefano Boeri. Ti so namreč
avtorji inštalacije Urban hugs, ki bo krasila razstavni prostor
FJK in je izdelana strogo po standardih certifikata deželne
lesne verige.
Do konca sejma, v nedeljo, 21. maja, bo Furlanija Julijska
krajina ponudila skoraj 30 dogodkov, ki so namenjeni
promociji deželnih festivalov (Jazz & Wine of Peace,
Udin&Jazz, ŹStoria idr), razmisleku o sodobnih izzivih na
kulturnem področju ter prikazu lastne zgodovine in kulturnih
zanimivosti. Več bo debatnih srečanj, na katerih bo govor o
poeziji, veliko pa bo tudi zgodovine. V četrtek ob 17.30 bo
zgodovinar Guido Alliney govoril o bitki pri Kobaridu ob njeni
stoletnici, zgodovinski pridih pa ima tudi dokumentarec Il
viaggio di Caterina, v katerem nastopata tudi Lara Komar in
Elena Husu, v režiji Sabrine Morena in Franca Peroja.
Zanimivo filmsko srečanje se obeta tudi v soboto, 20. maja,
ko bosta Masolino d'Amico in Livio Jacob govorila o treh
filmih, ki so nastali po knjižni predlogi in ki prikazujejo
dogajanje v naših krajih: Zbogom orožje, Gli ultimi in
Senilnost. Vse dogajanje v paviljonu FJK bo povezoval novinar
Antonio Liberti. Glavna pozornost bo vsekakor namenjena
knjigam. V Turinu bo navzočih 37 založb iz Furlanije Julijske
krajine, med temi tudi Mladika in Založništvo tržaškega tiska.
“Želimo združiti v enem vse, kar ponuja naša dežela, ne samo
na kulturnem področju, ampak tudi v gospodarstvu ali
turizmu”, je povedal Torrenti, ki si obeta dobro promocijo
Furlanije Julijske krajine. / ARC/PV
Kratke
  a listo Insieme
Skupaj, ki je izraz
treh različni strank
oz. gibanj, se je predstavil
tudi mlajši kandidat iz
vrst gibanja Cittadini per
Duino Aurisina (Občani za
Devin Nabrežino) 26-letni
Alberto Tarlao: “Trdno
sem prepričan, da je Mitja
prava oseba, ki lahko vodi
našo občino v naslednjih
petih letih. Prepričan sem,
da to, kar ustvarjamo v teh
dneh in kar bomo
nadaljevali soustvarjati do
volitev, je pravilno. Mitja
Ozbič je res vreden
zaupanja vseh nas, če
želimo 11. junija prespati
mirno noč”.
Za Stranko italijanskih
socialistov je posegel
Gianfranco Orel:
“Socialisti imajo v Občini
Devin Nabrežina dolgo
tradicijo in je povsem
pričakovano, da podpirajo
to koalicijo. V tem mesecu
sem bližje spoznal in
prisluhnil Mitji. Prepričal
sem se o njegovih
sposobnostih in zamislih,
zato lahko mirne duše
izjavim, da je izredna
pridobitev na politični
sceni. Podčrtati pa moram
še naslednje: kot prvo želi
ovrednotiti in negovati
sposobnosti ljudi, ki
skrbijo za upravni ustroj
naše občine. Ta je ključna
točka, če želimo, da bodo
stvari delovale
učinkovito”.
Z Del liste Insieme Skupaj jetudi stranka Slovenskeskupnosti, za katero
kandidira tudi Edvin
Forčič: “V tem kriznem
trenutku nihče nima v
roki čarobne palice. Mitja
je izredno sposobna in
kvalificirana oseba. Z
njegovimi izkušnjami
bomo lahko lažje pridobili
še dodatna finančna
sredstva in ovrednotili
teritorij, ki se
mora še toliko
bolj povezovati s
sosedi, predvsem
s sogovorniki
onstran bivše
meje”.
Na čelu liste
Insieme Skupaj je
Igor Gabrovec,
deželni tajnik
stranke Slovenske
skupnosti: “Mitja
se posveča tej
vlogi z veliko
predanostjo, in
to v nelahkem
trenutku za
katerokoli
občino, od večjih
mest do manjših
realnosti, med
katere sodi tudi
devinsko-
nabrežinska
občina. Mimo
težav, s katerimi se je
morala soočati
levosredinska uprava v
zadnjih petih letih, je
treba izpostaviti tudi
pozitivne primere. Uspelo
ji je obdržati visoko
kakovost storitev, v
določenih primerih je celo
izboljšala marsikatero
situacijo. Res je, mogoče
ni znala najboljše
komunicirati z občani,
ampak je delala s strastjo
in predanostjo. To je treba
priznati odhajajočemu
županu Vladimirju
Kukanji in njegovi ekipi.
Ustvarili smo listo Insieme
Skupaj, ker si želimo
izkazati povezovalno moč.
Smo velika koalicija in
imamo pred sabo
zahteven mesec volilne
kampanje, podobno je
bilo sicer tudi pred petimi
leti. Menim, da je
pravzaprav naša dodana
vrednost, da ne
nastopamo proti nekomu,
proti sistemu ali
proti drugim
strankam, želimo
nadgrajevati in
izboljšati vse to,
kar je bilo v
zadnjih petih letih
težje uresničevati. Imamo
sposobnega človeka in
sposobne ljudi, ki lahko to
storijo.
Mitja Ozbič je nedvomno
najboljši kandidat, ki ga je
lahko naša občina kdaj
premogla. Z izkušnjami, ki
jih je nabral v letih, o njih
priča 14 strani dolg
študijski in profesionalni
življenjepis, se dokaj hitro
prepričaš, da ima najboljša
spoznanja, ki bi
lahko koristila tudi
večjim občinam. Ne
vedno pa najboljši
zmagajo. Pomagati
moramo našim
soobčanom, da res
razumejo, da je
Mitja najboljša
izbira v tem
trenutku. Z njim in
z njegovimi
pravnimi in
drugimi izkušnjami
lahko nedvomno
izboljšamo našo
občino”.
Srečanje je zaključil
Ozbič, ki je
kandidatom zaupal
tri ključne točke:
“Prvo: kot kandidati
ste ušesa in glas
županskega
kandidata.
Prisluhnite
občanom in posredujte
naprej njihove zamisli in
predloge. Drugo:
Pomembno je mreženje.
Delajmo složno z vsemi
občani in ostalimi
občinami. Tretje:
Pogovarjajte se osebno z
vaščani. Smo prisotni na
socialnih omrežjih, ampak
še največ šteje beseda”.
http:  //elezioni .  regione. fvg.
it/000462_Com/Candidature/000147_002025. html
1) IGOR GABROVEC MONFALCONE 03/02/1972
2) MARIJA DOROTEJA BRECELJ BUENOS AIRES
24/09/1957
3) SILVIA CALLIN TRIESTE 24/10/1962
4) EDVIN FORČIČ COMENO 21/12/1953
5) MANUELA GALIUSSI TRIESTE 04/03/1968
6) ALFREDO GHIRA TRIESTE 14/08/1952
7) MAJA KOSMINA TRIESTE 28/06/1975
8) FEDERICA MARSI TRIESTE 09/02/1973
9) TANJA PERIC TRIESTE 29/05/1982
10) NIKO PERTOT TRIESTE 07/12/1966
11) DANIELE SULIGOJ TRIESTE 15/05/1971
12) ALBERTO TARLAO MONFALCONE 28/08/1991
13) SERGIO TIMACO TRIESTE 14/09/1944
14) GIANLUCA TOMASELLA TRIESTE 09/01/1981
15) GIORGIO VIDALI TRIESTE 24/08/1960
16) DARIA VIVIANI TRIESTE 12/01/1949
Seznam kadidatov Insieme Skupaj:
http: //elezioni. regione. fvg. it/000462_Com/Candida-
ture/000147_002041. html
1) MICHELE MORO TRIESTE 28/12/1964
2) MARISA SKERK TRIESTE 23/05/1955
3) MASSIMO VERONESE TRIESTE 29/01/1972
4) FRANCESCA DRAGANI PALMANOVA 23/01/1967
5) ROBERTO GOTTER TRENTO 28/06/1966
6) LUCIANA BOSCHIN TRIESTE 15/10/1952
7) ANDREJ CUNJA TRIESTE 23/02/1967
8) IDA FIORI MACOMER 03/08/1945
9) ROBERTO BORGHESI PADOVA 06/06/1954
10) VERONICA ABRAMI TRIESTE 13/02/1990
11) STEFANO BERTOLINI PARMA 18/05/1956
Seznam kadidatov Partito democratico -
Demokratska stranka:
S 1. strani
Mitja Ozbič se je predstavil ...
Tržaška 18. maja 2017 11
Obvestila
Vincencijeva konferenca vabi člane,
sodelavce in prijatelje na občni zbor v
petek, 19. 5. 2017, ob 16. uri, v
Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3, 1.
nad.
Društvo slovenskih izobražencev in
Knjižnica Dušana Černeta vabita v
ponedeljek, 22. maja, v Peterlinovo
dvorano v Ul. Donizetti 3 v Trstu na
srečanje s tremi zgodovinarji iz
Študijskega centra za narodno spravo v
Ljubljani. Dr. Damjan Hančič, Jelka
Piškurić in dr. Renato Podbersič bodo
predstavili tri nove publikacije, na razstavi
pa bodo na ogled vse dosedanje knjižne
izdaje Študijskega centra. Začetek ob
20.30.
Slovenščina z empatijo: z namenom
uvajanja v raziskovalno dejavnost na
področjih slovenske kulture bo v petek,
26. maja, srečanje v Narodni in študijski
knjižnici - Trst. Zbirališče: ob 16.30 pri
vodometu z dvema velikima maskama
na začetku drevoreda XX. septembra,
oširek Bonifacio. Udeležba je brezplačna.
Prisrčno vabljene, vabljeni!
Klub prijateljstva - Vincencijeva
Konferenca in Društvo slovenskih
izobražencevvabita na ekskurzijo “Ogled
poslikav Toneta Kralja” (Slivje, Hrenovica,
Avber, Lokev), ki jo bo vodil dr. Egon
Pelikan, avtor knjige “Tone Kralj in prostor
meje”, v četrtek 8. junija; odhod ob 8.30
s trga Oberdan, s postankom na Opčinah
- info in prijave zvečer na tel. 040 225468
in tel. 347 1444057 (Vera).
Darovi
V spomin na Borisa Čoka darujeta
Magdy in Grazia 25 evrov za Marijin
dom pri sv. Ivanu.
V spomin na Borisa Čoka darujejo Ilda,
Boži in Marta 60 evrov za slovensko
Vincencijevo Konferenco pri sv. Ivanu.
Za rojansko glasilo Med nami daruje
Vinko Ferluga 20 evrov.
Opčine
Openski planet 
v pesmi in besedi
  petek, 12. maja, je bila v
Finžgarjevem domu na
Opčinah prireditev z na-
slovom Openski planet v pesmi in
besedi. To je bil konec projekta
Naš planet v pesmi in besedi, ki ga
je financirala avtonomna dežela
Furlanija Julijska krajina, nosilec
projekta pa je društvo Vesela pom-
lad.
Na petkovi prireditvi so se predsta-
vile vse openske skupine, ki so so-
delovale v projektu. Najprej so za-
vrteli video, ki ga je posnel Radijski
oder v studiu Trak. Fotografije v vi-
deu so delo članov krožka Fotovi-
deo Trst 80, uredil pa jih je Marko
Civardi. Nato je nastopil otroški
pevski zbor Vesela pomlad pod
vodstvom Andreje Štucin Cergol,
ki je ob klavirski spremljavi Alenke
Cergol zelo suvereno zapel tri pe-
smice. Sledil je dramski prizorček,
ki ga je pripravila Otroška dramska
skupina Tamara Petaros pod vod-
stvom Manice Maver, med letom
pa sta ji priskočili na pomoč tudi
Ksenija Vremec in Urška Petaros.
Igralo je pet dečkov, ki obiskujejo
komaj 2. razred osnovne šole in so
dokazali, da lahko postanejo pravi
igralci, saj so odlično opravili svo-
jo nalogo. Prizorček je imel naslov
V V parku. Na odru se je najprej spre-hajal deček s psom, potem pa pri-jatelji, ki so igrali nogomet. Smisel
prizorčka je, da režiser ustavi pred-
stavo in zahteva od dečkov, da zai-
grajo prizorček najprej bolj hitro,
potem bolj počasi itd.
Sledil je nastop Mladinskega pev-
skega zbora Vesela pomlad, ki ga
prav tako vodi Andreja Štucin Cer-
gol in spremlja na klavir Alenka
Cergol. Pevke so zapele ljudski pe-
smi Čarni kus v priredbi Pavleta
Merkuja, Komar se je oženu v pri-
redbi Ignacija Ote in Narobe svet.
Na koncu je sledil še nastop Mla-
dinske gledališke skupine Tamara
Petaros, ki jo vodi Manica Maver,
na pomoč pa ji je priskočila člani-
ca Radijskega odra Anka Peterlin.
Zaigrali so igrico Ekometamorfo-
ze, ki jo je napisala Lučka Susič. Za
sceno je poskrbela Veronika Sker-
lavaj. Igrica je nekoliko nenavad-
na, govori pa o okoljski problema-
tiki, zato se zelo lepo sklada s cilji
projekta, preko katerega so sode-
lujoča društva hotela javnost opo-
zarjati na pomen skrbi za naravo
in okolje. Glavna tema igrice je po-
men reciklaže: skupina sošolcev,
ki se zavedajo pomena reciklaže,
se odloči, da bo uprizorila Ekome-
tamorfoze (če je Ovid v svojih Me-
tamorfozah prikazal, kako so se
ljudje spreminjali v
živali ali drevesa, zato
da so pobegnili
kakšnim preganjalcem
ali zato, da so bili
večno združeni v lju-
bezni, nam skupina
mladih v prizoru pri-
kaže ekometamorfoze,
v katerih se predmeti s
pomočjo reciklaže
spremenijo v druge ko-
ristne predmete). Tako
so zaigrali zgodbo o
Romeu in Juliji, v kate-
ri je Julija plastenka vode, Romeo
pa zvezek. Njuna ljubezen je seve-
da nemogoča, ker se lahko pla-
stenka polije na zvezek. Sledila je
še zgodba o Pepelki, v kateri je Pe-
pelka steklenička Kokakole, njeni
polsestri pločevinki Kokakole,
mačeha pa je debela dvolitrska
plastenka. Med celotno prireditvi-
jo je za luči, glasbo in projekcije
skrbel Erik Geletti.
Prireditvi je sledila še zakuska v so-
sednji dvorani, kjer je lahko števil-
na publika še malo poklepetala ob
kozarčku pijače in narezku.
Za ta projekt so se pri društvu Ve-
sela pomlad odločili, ko je iz Šved-
ske prišlo povabilo, da bi se
vključili v projekt Earthchoir 2016,
katerega namen je preko zborov-
skih dogodkov ozaveščati občin-
stvo o okoljski problematiki in ga
spodbujati k skrbi za naravo in naš
planet. Ljubezen do narave je
društvo Vesela pomlad spodbudi-
lo, da se vključi v ta mednarodni
projekt in da organizira dogodek,
ki bi bil odmeven tudi v našem
širšem prostoru. Tako je nastal
projekt Naš planet v pesmi in be-
sedi, ki ga je podprla tudi Dežela
FJK in s katerim je društvo Vesela
pomlad vključilo še nekatere dru-
ge pevske sestave in slovenska
društva: MVS Bodeče Nežice, ki
deluje pod okriljem društva Vrh
Sv. Mihaela, DPZ Igo Gruden, ki je
del istoimenskega društva, Dram-
ska skupina Tamara Petaros, ki de-
luje v okviru Društva Finžgarjev
dom, Radijski oder in skupina Fo-
tovideo Trst 80. S tem projektom
so sodelujoča društva želela pove-
zati ljubezen do narave z ljubezni-
jo do slovenske besede, slovenske
glasbe in slovenske zemlje na-
sploh.
Urška Petaros
Društvo slovenskih izobražencev
Dr. Maja Smotlak 
o svoji monografiji
  okratni ponedeljkov večer
je priredilo Društvo slo-
venskih izobražencev v so-
delovanju z Založbo Mladika.
Urednica Nadia Roncelli je izrekla
dobrodošlico avtorici dr. Maji
Smotlak, recenzentki prof. Ja-
dranki Cergol in prof. Miranu
Košuti. Aprila letos je namreč
izšla znanstvena monografija Na-
rodna identiteta v sodobnem slo-
venskem romanu v Italiji (1991-
2015) na podlagi doktorske diser-
tacije, ki jo je dr. Maja Smotlak za-
govarjala lani na Fakulteti za hu-
manistične študije Univerze na
Primorskem.
Novo publikacijo je prof. Jadran-
ka Cergol strokovno umestila in
razčlenila. Predstavila jo je kot ze-
lo kakovostno in nadvse zanimi-
vo znanstveno monografijo, saj
„zgleda, da ukvarjanje s sloven-
sko literaturo, ki nastaja v Italiji,
ni več ali ni še tako zelo moder-
no. Potrdila je besede prof.
Košute, ki ji je že pred leti dejal:
T “Če se ne bomo mi ukvarjali znašo literaturo, se ne bo nihče”.Gre torej za vprašanje narodne
identitete, ki je eden najbolj
ključnih problematik današnjega
časa. Dr. Maja Smotlak se je
odločila za sodobno znanstveno
analizo, ki zelo natančno in she-
matično predstavlja premike v so-
dobni literaturi glede narodne di-
menzije. Monografija temelji na
ključnem vprašanju, ali se tudi v
sodobnem slovenskem romanu v
Italiji avtorji odmikajo od obrav-
nave teme narodne identitete in
ali gre v tem procesu za presegan-
je kompleksa ogroženosti,
ločenosti, obrobnosti in drugora-
zrednosti v odnosu do italijanske
večinske stvarnosti. Avtorica naj-
prej predstavi zgodovinske pre-
mike na obravnavanem območju
in glavne mejnike, ki so zazna-
movali nastajanje in spreminjan-
je slovenske narodne komponen-
te na ozemlju današnje Italije od
konca 18. stoletja do najsodob-
nejših dogodkov, vključno z osa-
mosvojitvijo Slovenije leta 1991,
s propadom TKB leta 1996, spre-
jetjem zaščitnega zakona leta
2001, z vključitvijo Slovenije v
Evropsko unijo leta 2004 in vsto-
pom Slovenije v schengensko ob-
močje leta 2007.
V monografiji je analiziranih 46
romanov, ki jih je napisalo 14 ra-
zličnih avtorjev: Boris Pahor,
Alojz Rebula, Bojan Pavletič, Eve-
lina Umek, Irena Žerjal, Sergej
Verč, Marij Čuk, Dušan Jelinčič,
Jasna Juretič, Marko Sosič, Igor
Škamperle, Vilma Purič, Matjaž
Klemše in Erik Sancin. Razdeljeni
so v tri skupine, in sicer v enona-
rodno usmerjene romane, večna-
rodno usmerjene romane in nad-
narodno usmerjene romane. Za
prvo skupino je značilno, da je
narodna identiteta zelo pomem-
bna in zavezujoča vrednota, v
drugi je manj zavezujoča, v tretji
pa je prisotnost narodne identite
zelo nizka. V zaključku avtorica
ugotavlja, da je tematika narodne
identitete v sodobnem sloven-
skem romanu v Italiji vselej pri-
sotna, romani pa se razlikujejo po
vrednotenju te tematike.
Prof. Miran Košuta je v svojem
posegu najprej čestital avtorici za
raziskovalni trud in ji čestital, re-
koč, da knjiga, ki pluje proti pre-
vladujočemu matičnemu družbe-
no-kulturnemu toku, predstavlja
dvojni praznik - za knjižno le red-
ko objavljeno slovensko literarno
vedo in za tukajšnjo predmejsko
slovensko literarno zgodovino.
Kljub temu da je že marsikdo pi-
sal o narodnosti kot eni od je-
drnih in dejansko konstitutivnih
problematik tukajšnjega besed-
nega ustvarjanja, specifične, žan-
rsko in časovno sklenjene ter
knjižno objavljene obravnave so-
dobnega slovenskega romanopi-
sja v Italiji pod literarnovedno lu-
po narodnosti doslej še ni bilo.
Tako je dejal dr. Košuta, ki je oz-
načil delo Maje Smotlak kot “ce-
lovit, zanimiv, tehten, idejno bo-
gat, metodološko dosledno izpel-
Naš cenjeni sodelavec
MITJA PETAROS
je pred dnevi slavil okroglo obletnico.
Vse najboljše mu voščimo in si želimo,
da bi tudi v prihodnje
bogatil naš tednik s svojimi zapisi.
VSI PRI NOVEM GLASU
ODBOR ZCPZ - TRST
IN VČLANJENI ZBORI
iskreno čestitajo svojemu
predsedniku 
MARKU TAVČARJU
ob imenovanju
za glavnega urednika
časnikarske redakcije
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
vabi na
OPENSKO DEKANIJSKO REVIJO
MARIJINIH PESMi
Nastopajo: Združeni zbor ZCPZ, MeCPZ Sv. Jernej,
MePZ Repentabor, ŽVS Barkovlje, MeCPZ Sv. Ana,
ŽePZ Prosek - Kontovel
Glasbeni utrinek: Borut Štoka in Erik Piščanc
nedelja, 21. maja 2017, ob 16. uri
cerkev sv. Vincencija v Trstu
Foto M. Maver
   odimo prijatelji” je
zgovoren naslov, v
katerem so organiza-
torji Zveze cerkvenih pevskih
zborov strnili namen koncerta
mladinskih zborov, ki je bil v ne-
deljo, 7. maja, v Kulturnem do-
mu v Trstu.
Na odrskih deskah so se zvrstili
trije zbori: Dekliški pevski zbor
Igo Gruden iz Nabrežine je pod
vodstvom dirigenta Mirka Ferla-
na predstavil zaokrožen pro-
gram, s katerim se je minuli ko-
“B nec tedna uspešno pomeril natekmovanju “Il Garda in Coro“v Malcesinah. Od Morleyevega
madrigala Now is the Month of
Maying in sodobne The Snow,
Edwarda Elgarja ob spremljavi
Matjaža Zobca (klavir), Paola
Škabarja in Anne Scolaro (violi-
na), preko Ave verum Maria La-
nara so dekleta uspešno krmalila
skozi različne glasbene stile vse
do ritmičnega Časa Lojzeta Le-
biča. Sledil je nastop Fantovske
skupine Devin- Nabrežina, prav
tako pod taktirko Mirka
Ferlana. Fantje, ki skupaj
pojejo šele od januarja le-
tos, so odpeli Dalmatinsko
Daleko mi je biser Jadrana
ter ritmično Vasilija Mirka
Kolo. Nazadnje je prišel na
vrsto še gost večera (Z)
Mešani zbor Škofijske gimnazije
Ljubljana, ki ga vodi Helena Foj-
kar Zupančič. Zbor, ki goji spe-
cifičen repertoar zabavne glasbe,
sestavlja 110 pevcev iz višjih treh
letnikov Škofijske gimnazije in
je eden izmed petih zborov šole,
ki ima dobro strukturirano zbo-
rovsko piramido. Tržaški publiki
so ob spremljavi banda (Lovro
Frelih- klavir, Jure Brunšek- bas
in bobni, Andrej Marinčič- kita-
ra) predstavili izbor skladb slo-
venskega krščanskega popa ter
Kulturni dom v Trstu
Koncert mladinskih zborov
za nova prijateljstva
medley zborovskih priredb bri-
tanske rock skupine Queen.
Scensko so njihov nastop pod-
krepili tudi dobro premišljeni gi-
bi, ki so mladim pevcem le še
dodali elana za odličen nastop.
Koncert, ki sta ga podprla Javni
sklad za kulturne dejavnosti RS
in Urad za Slovence v zamejstvu
in po svetu je bil predvsem pri-
ložnost za srečanje mladih, ki so
z navdušenjem spremljali na-
stop drug drugega, skupaj zapeli
zaključno Kako sva si različna
(Jože Privšek, Frane Milčinski-
Ježek) in se nato sproščeno
družili še dolgo v noč. Nedvom-
no je koncert predstavljal tudi
prevetritev za zborovsko doga-
janje našega prostora, priložnost
za izmenjavanje dobrih zborov-
skih praks, rojevanje novih idej
in prijateljstev.
LT
jan in z ustreznim kritiškim ter
bibliografskim aparatom oprem-
ljen raziskovalni portret no-
vejšega slovenskega romaneskne-
ga mikrovesolja v Italiji ter, širše,
vloge narodne identitete v vseslo-
venski literarni zgodbi od njenih
začetkov do danes, s posebnim
poudarkom na nedavnem poosa-
mosvojitvenem obdobju”. Na-
rodna identiteta v sodobnem slo-
venskem romanu v Italiji (1991-
2015) je torej suveren avtorski ko-
rak na še nadaljnje poglobitve
vredni raziskovalni poti
proučevanja slovenskega pripo-
vedništva v Italiji.
Ob koncu je še avtorica predsta-
vila, kako jo pojem narodne iden-
titete spremlja od vzgoje v družini
dalje, s sodobnim slovenskim ro-
manom v Italiji pa se je prvič
srečala na srednji šoli. Potem ko
si je kot mlada raziskovalka zbrala
temo doktorske disertacije in jo
uspešno zagovarjala, so jo spod-
budili, naj objavi delo. Založba se
je pozitivno odzvala, sledilo je
krajšanje teoretskega dela in do-
dajanje fotografskega materiala.
Knjigo je grafično oblikoval Da-
nilo Pahor. Po besedah avtorice
je to družbeno duhovna slika kli-
me Slovencev v Italiji in je lahko
spodbuda za vse, da se zavejo, ka-
tere so vrednote in problemi te
narodne skupnosti.
Metka Šinigoj
Foto damj@n
Videmska / Aktualno18. maja 201712
  zvorno vipavski priimek je nastal pod Čav-
nom. Čeprav imamo dva zaselka Slejkoti in
Slejki, enega v Šturjah, drugega v Ravnah
nad Črničami, gre izvor iskati v slednjem.
V župniji Črniče in tudi v samih Ravnah je prii-
mek Slejko še danes živ. Od tam se je precej
razširil tudi v sosednjo župnijo, Kamnje.
V Šturjah pa priimek Slejko ni tako pogost. Slej-
koti, ki jih naglašujemo na O, pa mogoče v pre-
teklosti niso imeli enakega naziva kot danes.
Leta 1822 namreč najdemo v Franciscejskem
katastru zapisano besedo Slegole. Obstaja pa
seveda možnost, da je priimek nastal na dveh
krajih, kar pomeni, da si šturski in ravenski Slej-
koti niso v sorodu. Temu v prid govori tudi dej-
stvo, da so v Črničah priimek zapisovali kot
Slajko, v Šturjah pa kot Sleko.
Priimek sicer najdemo zapisan v različnih obli-
kah: Slaicko, Slaico, Slaiko, Sleico, Sleko, Sleiko,
Sloico, Slojko. Slejkice, kot so nekoč prav nič
slabšalno imenovali ženske s priimkom Slejko,
pa najdemo takole zapisane: Slaichizha, Slaiki-
za, Slaikizha, Slaikizza, Slaikouka, Slaikozauka,
Sloickiza.
V Sloveniji živi 218 Slejkov in Slejkic. 172 je Pri-
morcev, drugi pa so njihovi potomci. Verjetno
isto velja tudi za 52 Američanov, 7 Avstralcev
in 4 Kanadčane s tem imenom. V Italiji živita
dva Slejka.
V Ameriki in Kanadi najdemo tudi 180 ljudi s
priimkom Sleik, v Mavretaniji pa 311 ljudi s
priimkom Sleick.
Med prvimi je
mogoče tudi
kakšen s primor-
skimi koreninami,
med slednjimi pa
gotovo ne.
Jezikoslovec dr. Silvo Torkar meni, da je prii-
mek “domnevno nastal kot vzdevek iz na-
rečnega glagola šlekati”. Gre za pomen 'imeti
govorno napako, jecljati', še pojasnjuje Torkar.
To bi pomenilo, da je prvi Slejko bil jecljav ali
da je imel govorno napako. Besedo šlekati v so-
dobnih slovarjih sicer ne najdemo. V zname-
nitem Pleteršnikovem slovensko-nemškem slo-
varju pa je zapisana kot narečna beseda na Do-
lenjskem.
Seveda moremo pa lahko pomisliti tudi na
otroško besedno zvezo šlek-šlek ob škodožel-
jnem in šaljivem “strganju korenčka”. Asocia-
cijo pa dobimo tudi ob narečnih besedah za
slečenega človeka. “Slejku se je”, bi rekli po do-
mače na Vipavskem namesto zbornega “Slekel
se je”. V tem primeru se vprašamo, kaj pa, če je
tak vzdevek dobil človek, ki si je zimsko suknjo
rad slekel že spomladi, ko so jo drugi še vedno
vsi nosili? “Uni, ku se je slejku”. Tisti, ki se je
slekel? A tudi pri tem vprašanju moramo do-
dati pomislek, da Črniče niso v isti narečni sku-
pini kot Zgornja Vipavska in se po njihovo člo-
vek ni “slejku”, ampak “sljeku”.
Poleg Raven in Črnič najdemo priimek Slejko
že v 17. stoletju tudi v Gojačah.
I
VIPAVSKI PRIIMKI (39)
SLEJKO
V Šturjah na Vipavskem najdemo leta 1781 vpis rojstva Antona Slejka, sina Janeza Slejka in Marije. Živeli so na
naslovu Žapuže 1. Hišna številka iste hiše je bila kasneje 5. Knjigo hrani Škofijski arhiv Koper.
Najstarejša omemba priimka Slejko je v drugi najstarejši slovenski matični knjigi, ki je nastala v Črničah. 21. julija 1597 je
bil krščen Jakob Slejko, sin Antona in Katarine. Zanimiv je vpis župnije Črniče, označen z okvirjem. Za botro je bila
»Marina Vipauka«, kar pa ne pomeni, da je bila iz Vipave ali Vipavskega, ampak da se je pisala Vipavec oziroma
Ipavec. Zanimivo, da so Ravne gnezdo več priimkov: Ipavec, Peršič, Ušaj in Slejko. Knjigo hrani Škofijski arhiv Koper.
Franciscejski kataster, ki ga hrani Državni arhiv v Trstu: leta 1822 je v Ravnah zapisano zaselek »per Sleiko«, leta
1884 pa Slejki.
Tino
 M
a
m
ić
Kulturna in duhovna dediščina 
Naša “špraha”
  red velikonočnimi praz-
niki je na povabilo župa-
na Valterja Mlekuža
bovško občino obiskal Ales-
sandro Oman, ki je ljubitelj
slovenske kulture, zlasti njen
raziskovalec na lokalni ravni
Kanalske doline, in mu poda-
ril nekaj svojih knjižnih del, v
katerih so zajete njegove razi-
skave.
Alessandro Oman je prilju-
bljen med vsemi narodnostmi
v Občini Naborjet - Ovčja, zato
ni čudno, da je bil na mestu
župana kar 15 let. Prav zaradi
njegovih raziskav narečij v Ka-
nalski dolini je pritegnila nje-
govo pozornost v javnosti ob-
javljena vest o podelitvi Prešer-
nove nagrade Filozofske fakul-
tete Univerze v Ljubljani do-
mačinki iz Bovca Miji Bon, za
njeno diplomsko delo Tipolo-
gija ledinskih imen v Bovcu.
Njena zasluga je, da je zbrala
in tako pred pozabo rešila šte-
vilna ledinska in hišna imena
na Bovškem, ki jih dosedanji
raziskovalci strokovno še niso
zabeležili in obrazložili.
Glede na to, da je tudi sam
navdušen zbiralec tega gradi-
va, ki ga je tudi objavil v nekaj
P knjižnih delih o tipologiji ob-močja Kanalske in Železne do-line in je eno knjigo posvetil
prav narečjem tega območja,
ki jih skupaj imenujemo zil-
jska narečja, si je želel prebrati
omenjeno diplomsko delo di-
plomantke Mije Bon. Pozor-
nost med domačini in stroko
je vzbudila zlasti raziskava na-
rečij, zajetih v knjigi z naslo-
vom Naša špraha in slikanica
“Po naše”. Zanimivo je nam-
reč primerjati značilnosti in
razvojna prepletanja sloven-
skih ziljskih narečij s sosednji-
mi v Zgornjesavski dolini (zla-
sti rateški) in na Bovškem. S
posredovanjem Občine Bovec
je diplomsko delo Mije Bon ta-
koj prejel po elektronski in za-
tem pa še po klasični pošti. Iz
hvaležnosti je na dan obiska
na Občini Bovec občini in Miji
Bon podaril svoja dela.
Alessandro Oman ni le
odličen poznavalec svojega
narečja, ampak obvlada tudi
slovenski knjižni jezik in samo
po sebi se razume, da prijatel-
jska komunikacija v tujem je-
ziku ni bila potrebna. Sama po
sebi je tovrstna tematika nane-
sla tudi na pogovor o položaju
Slovencev v Kanalski in Želez-
ni dolini, saj je prav dobrohot-
nost odnosa večinskega naro-
da oz. njegove politike do kul-
ture neke majhne narodne
skupnosti v neki državi odvi-
sna od ohranitve obče kultur-
nega bogastva v tem prostoru
in prijateljskih odnosov med
ljudmi. Zato je pomembno
ohranjati in razvijati narečja
Slovenske skupnosti v Kanal-
ski in Železni dolini ter s tem
kulturna in zgodovinska
izročila, ki lahko v tem ob-
močju zelo pozitivno vplivajo
tudi na brisanje škodljivih
učinkov “konfina”, nekoč za-
bitega, ne le med naravne so-
rodstvene in kulturne, ampak
tudi med poslovne stike posa-
meznih ljudi. Prav neki ideo-
loško - militantni “konfini” so
pogojevali gospodarsko sta-
gnacijo in sistematično izselje-
vanje domačega prebivalstva.
Pokojni matajurski župnik g.
Pasqual Gujon iz Benečije je
ob neki priložnosti srečanja s
Slovenci Videmske pokrajine
v Kobaridu izrekel besede, ka-
tere so mnogi sprejeli z
mešanimi občutki, vendar so
mu z grenkobo dajali prav: ta-
ko lepa dežela, kot je Benečija,
ne bo ostala dolgo prazna, kaj-
ti, če ne bo več belih, bodo pa
črni ali pa rumeni…! ”
Miran Mihelič
Razvoj turizma
Toliko naravnih možnosti
kot malokje
Pripravljeni na strmo pot do
mondene višine ponudbe za
mizo in na snegu
Smučarska sezona na Kaninu
je to pomlad uradno za-
ključena in po obveznem ser-
visu žičnice bo ta zopet delo-
vala še pred glavno poletno
turistično sezono. Kot je po-
vedal Marjan Skornišek, di-
rektor Sončnega Kanina, je
edina žičnica v Sloveniji, ki je
v zimskem delu sezone poslo-
vala pozitivno, kar je presene-
tilo tudi največje optimiste.
Zato sproščeno pričakujejo
poletno sezono od 1. junija do
15. oktobra. Ob nižjih
stroških obratovanja si lahko
do jeseni, v primeru lepega
vremena, obetajo poslovni
uspeh.
Smučišče s prebujenim na-
smehom investitorjev
Doslej reka Soča in sedaj še
obujeni Kanin sta ključni ma-
gnet za podaljšanje turistične
sezone na celo leto. Prav od-
prtje čezmejne žičnice in
združevanje turističnih po-
nudnikov v Posočju kaže, ka-
ko pomembno je poslovno
povezovanje tudi z območjem
v Italiji, ki je bilo od nekdaj
enoten gospodarski in v
večjem obsegu tudi kulturni
prostor, čeprav treh in nazad-
nje štirih jezikovnih skupno-
sti. Slovenci so bili na tem po-
dročju daleč najbolj prilago-
dljivi, saj so večinoma znali še
dva jezika sosedov. Tako jim
pride ta tradicija prav kot kon-
kurenčna prednost, ko gosta
presenetijo z neko sprejeto-
stjo, domačnostjo v turistični
ponudbi. Uspešni primeri na
celotnem območju in posa-
mezniki v Breginjskem kotu
nedvoumno dokazujejo, da je
prihodnost turizma, zlasti
kmečkega, tudi v celi Benečiji,
ne le v Kanalski dolini.
Treba je priznati, da je potres
slovenskim investitorjem pre-
prečil vlaganje v dolino pod
Kaninom. Nekatere od naj-
boljših lokacij za turistično
ponudbo so kupili Madžari,
Čehi in od njih najmočnejši
Rusi. Optimizem pa ni zapu-
stil množice skromnih do-
mačih ponudnikov, ki gredo s
postopnimi malimi investicij-
skimi prispevki v korak razvo-
ja adrenalinskih športov kot v
turistično najbolj razvitih “de-
stinacijah” po svetu. Tudi na
Občini Bovec so dokazali, da
razumejo, za kaj gre, in so
“zgrabili bika za razvojne ro-
ge”. Že pred obnovo žičnice
so povedali, da je obnova stare
žičnice šele neizogibna
začasna rešitev in skupaj s pri-
stojnimi in poslovno zainte-
resiranimi v evropskem in
širšem prostoru, iščejo pot na-
prej za razvoj celoletne turi-
stične ponudbe v navezi Ka-
nin - reka Soča v dolinah oko-
li njiju, ne glede na nekdanje
meje na zemljevidih in v gla-
vah.
Prav uspeh minule zimske se-
zone na obeh straneh kanin-
skega smučišča daje prav ti-
stim v upravah teh dveh
smučišč, ki že vseskozi doka-
zujejo, da drug brez drugega
ne morejo. Vse kaže, da je ste-
kel resen dialog o tem, da bi
nadgradnjo sistema umetne-
ga zasneževanja, ki ga načrtu-
jejo potegniti do vrha italijan-
skega smučišča, speljali še
navzgor na slovensko stran in
zagotovili smuko iz nadmor-
ske višine okoli 2300 metrov
prek meje, tudi v primeru po-
manjkanja naravnega snega v
mesecu novembru in decem-
bru. To je eden temeljnih po-
gojev, ki jih postavljajo turi-
stičnim ponudnikom resne
potovalne agencije, da pri
njih že mesece prej rezervirajo
prenočišča, smučarske karte s
popustom… Nizke temperatu-
re pod lediščem se na Kaninu
začnejo že sredi oktobra in ta-
ko je potem časa za napravo
zalog umetnega snega do ot-
voritve smučarske sezone več
kot dovolj. V bistvu gre le za
strošek v začetku zime, kajti
kasneje je na Kaninu naravne-
ga snega dovolj “za izvoz”, saj
ga bo mogoče prej narediti na
višji bovški strani in ga potem
prepeljati še navzdol na itali-
jansko stran.
Miran Mihelič
Turna smuka še vedno vabi s pesmijo: “Na Kaninu sonce sije…”!
Predsednica Furlanije Julijske krajine
Debora Serracchiani  je  11.  maja v
Vidmu sprejela Francesca Romanuta,
župana občine Dreka, ki je s svojimi 115
prebivalci najmanjša občina v deželi.
M e d  s re č a n j e m  s t a  s e  d eže l n a
p re d s e d n i c a  i n  ž u p a n
beneškoslovenske občine pogovarjala o
ponovnem zagonu turizma v Nadiških
do l inah ,  še  z las t i  s  čezmejn imi  in
medobčinskimi projekti. Dreka lahko
s t av i  p re d v s e m  n a  s vo j e  n a r av n e
znamenitosti,  še zlasti na zdravilne
lastnosti tamkajšnjega področja, sta se
strinjala Serracchiani in Romanut.
E d e n  o d  p ro j e k tov,  v  ka te re g a  j e
vključena Dreka, postavlja v ospredje
zdravilno lastnost dreških gozdov, kar
je koristno predvsem za bolnike, ki
imajo  težave  z  d iha l i .  Zato  je  ze lo
pomembno, da so na pobočju Kolovrata
in ob reki  Kozic i  č im bol je  urejene
sp re h a j a l n e  i n  p o h o d n i ške  s te ze .
S e r r a c c h i a n i j eva  j e  v  z ve z i  s  te m
n a p ove d a l a ,  d a  b o  s  p r i h o d n j i m
f i n a n č n i m  z a ko n o m  u s t a n ov l j e n
poseben sklad za vzdrževalna dela, iz
katerega bi Dreka lahko črpala potrebna
s re d s t va  z a  i z b o l j š a n j e  p o n u d b e
pohodnikom.
Toda težava, ki za zdaj še nima rešitve,
je vprašanje zasebnih zemljišč. Mnogi
lastniki so se namreč izselili in svoje
imetje prepustili zobu časa. / ARC/PV
Beneška Slovenija: Serracchiani sprejela župana Dreke
Slovenija 18. maja 2017 13
Izlet KD Sanje v Bruselj in kraje evropske
zgodovine (od 22.4.017 do 26.4.017)
Kulturno društvo Sanje iz Nove Gorice je priredilo zanimiv
izlet v Bruselj in druge kraje evropske zgodovine, katerega so
se z veseljem udeležili tudi nekateri člani Društva slovenskih
upokojencev za Goriško. ŽePZ Sanje, pod vodstvom ge. Jožice
Golob, so ustanovile zelo živahne, delavne, prijazne in
druženja željne članice. Njihova gonilna sila je zelo
temperamentna ga. Klara Makovec. Imajo kvaliteten pevski
zbor in pohvale vredno vokalno instrumentalno skupino Sanje
s kitaro pod mentorstvom Tomaža Lenardiča.
Na povabilo slovenskega veleposlanika v Bruslju so priredile
bogat kulturni program. Na koncertu, katerega so se udeležili
ga. Violeta Bulc, g. Jelko Kacin in več Slovencev, ki bivajo v
Bruslju, je bila poleg kulturnega programa tudi predstavitev
mesta Nova Gorica s tipičnimi velikonočnimi dobrotami. Vsi
so bili zelo navdušeni.
Sledil je obisk evropskega parlamenta na povabilo slovenske
poslanke ge. Romane Tomc. Poslanka jim je predstavila
delovanje te evropske ustanove, kar je izzvalo tudi zanimivo
debato. Po končani predstavitvi so pevke lepo zapele nekaj
slovenskih pesmi, ob navdušenem ploskanju tudi tujih
obiskovalcev.
Ob vračanju domov so si ogledali še mesti Tuebingen, kjer je
Trubar dal natisniti prvi slovenski knjigi, Catechismus in
Abecedarium, ter slikoviti letoviški Bad Urach, kjer so mu pred
leti ob tamkajšnji župnijski cerkvi postavili lep spomenik. Izlet
je zelo dobro uspel in naše gospe napolnil z novim elanom. /
rk
Proti koncu meseca se začenja obnova hitre
ceste po Vipavski dolini
Pred vrati je obnova hitre ceste po Vipavski dolini. Ta je stara
že skoraj dve desetletji in razen investicijskega vzdrževanja
ni bila deležna večjih investicijskih posegov. Temeljite prenove
bosta najprej deležna odseka Ajdovščina-Selo in Selo-Vogrsko
v dolžini 9,5 kilometra. Obnova bo stekla med 20. in 30.
majem, so za STA povedali na Darsu.
Posel skoraj osem milijonov evrov vredne obnove sta v
skupnem nastopu pridobila Kolektor CPG in CPK, ki sta z
Darsom že podpisala pogodbo. Skupno bodo obnovili 9,46
kilometra vozišč v obeh smereh, torej proti Vrtojbi in proti
Razdrtemu. Predvideno je, da bo promet med obnovo potekal
dvosmerno po eni polovici hitre ceste ter po enem pasu v
vsako smer. V času zapore bo zaprt tudi priključek Selo. Rok
izvedbe del je 90 dni od uvedbe izvajalca v delo. Izvajalec bo
po sklenitvi pogodbe pripravil še tehnološki elaborat, tako da
je začetek del pričakovati v drugi polovici meseca, med 20.
in 30. majem, še pravijo na Darsu. Obnovitvena dela na hitri
cesti bodo zaradi velikega obsega predvidoma razdeljena na
dve gradbeni sezoni, zato je pričakovati, da bo sanacija
celotne hitre ceste zaključena predvidoma do sredine leta
2018.
Razpis za izvedbo naslednjih faz obnov dotrajanih vozišč na
odsekih Vipava-Ajdovščina in Ajdovščina-Selo v obeh smereh
na razdalji 7,7 kilometra proti Vrtojbi in proti Razdrtemu bo
pripravljen takoj, ko bo zaključena projektna dokumentacija,
predvidoma še v spomladanskih mesecih. Če bo javni razpis
uspešen, se lahko že letošnjo jesen začne naslednja faza
obnove, sicer pa prihodnje leto.
Hitra cesta po Vipavski dolini ni tako močno prometno
obremenjena, je pa na njej razmeroma veliko tovornega
prometa. Po podatkih Darsa je povprečni letni dnevni promet
konec leta 2016 znašal 15.857 tovornih in težkih tovornih
vozil, kar je 16 odstotkov več kot leta 2011; tovorni promet
se je v teh petih letih povečal za 39 odstotkov, težki tovorni
promet pa kar za 45 odstotkov.
KratkeŠe vedno nepojasnjen umor Ivana Krambergerja
Zoran Janković se bo odločal o
kandidaturi za predsednika vlade
  ivljenje v Sloveniji tudi v
mesecu maju, ki ga zazna-
mujejo razne pomembne
obletnice, kot sta, denimo, oblet-
nica konca druge svetovne vojne
in začetek pobud za združevanje
evropskih držav, poteka normal-
no, to je na tradicionalen način.
Vendar pa je politika v ne-
kakšnem razcvetu in njen vlada-
joči del poln optimizma, obljub
in dobrih napovedi. Peter Jančič,
urednik Spletnega časopisa, nek-
danji časnikar in urednik časni-
kov Delo in Večer, ki so ga nedav-
no z Dela odpustili, je v intervjuju
za tedenski magazin Reporter
dejal, “da tudi širše dogajanje
kaže, da bodo prihodnje leto
volitve, in da smo sredi kadrov-
skega preurejanja v medijih.
Vendar ima levica v večini
množičnih javnih občil tako
veliko premoč, da personalne
spremembe pravzaprav niso
nujne. V preteklosti so veliko
stvari dosegli tudi brez zaostri-
tev. Mediji so bili že nesramno
zlorabljeni za politično propa-
gando in bodo zagotovo tudi
pred naslednjimi volitvami”.
Vendar ima t. i. običajna javnost
v Sloveniji jasen in konkreten od-
nos do stanja in delovanja politi-
ke. Vrhovi Evropske unije so
odločili, da se bo nadaljeval nad-
zor prometa na mejah Slovenije s
Hrvaško in Avstrijo, in do 30. ma-
ja tudi z Italijo. Prav ovire in za-
stoji pri prehajanju meje s sosed-
njimi državami so za našo javnost
in tudi za gospodarstvo zelo
občutljiva zadeva. Župan mestne
občine Nova Gorica Matej Arčon
opozarja, da sta zaradi nadzoro-
vanja prometa med Slovenijo in
Italijo Nova Gorica in italijanska
Gorica postali spet ločeni ob-
močji. In poudarja: “Desetletja
smo si ljudje na Goriškem priza-
devali, da bi mejo ukinili, zato
vsako ponovno postavljanje ovir,
Ž čeprav za krajši čas, in to z izgo-vorom, da je to potrebno zaradivrha predstavnikov najbolj razvi-
tih držav sveta, pomeni velik po-
seg v vsakdanje življenje in svo-
bodno gibanje ljudi ob meji.
Predvsem pa me moti to, da je Ita-
lija uvedla nadzor na meji s Slo-
venijo, ki leži znotraj schengen-
skega območja in več kot tisoč ki-
lometrov oddaljena od območja,
kjer poteka omenjeni vrh najbolj
razvitih držav. Italijanski ukrep se
mi vsekakor zdi pretiran”.
Časnik Delo je 9. maja objavil po-
sebno prilogo z naslovom Evropa,
Čas nelagodja, Čas negotovosti. V
njej je šestnajst avtorjev iz sveta
politike in z drugih področij, ob-
javilo svoje ocene in poglede pre-
težno o procesih združevanja v
Evropsko unijo, in o sedanji krizi
omenjene povezave. V bistvu gre
za stališča in poglede politične le-
vice, saj v omenjeni prilogi oziro-
ma posebni izdaji časopisa Delo,
ni nobenega zapisa o tem, deni-
mo, kaj se je s Slovenijo dogajalo
od konca druge svetovne vojne pa
do osamosvojitve in ustanovitve
samostojne države. Torej so ured-
niki omenjene pisne stvaritve
molče in brez utemeljitve opustili
razmišljanje o pomembnem delu
naše bližnje preteklosti.
Časnik Delo je v ponedeljek, 8.
maja, kar dve strani svojega pro-
stora namenil pogovoru z lju-
bljanskim županom, Zoranom
Jankovićem. Presenetljivo je, s ko-
likšnim prepričanjem v svoj prav
in svoje resnice, tudi oholo in
vzvišeno, je odgovarjal na
vprašanja časnikarke Mateje Ba-
bič. Obveljal je vtis, da je Zoran
Jankovič tudi tokrat hotel pre-
pričati politike in javnost o svojih
domnevnih vrlinah in sposobno-
stih. Toda omenil je tudi primere
o krivicah, ki da so mu bile pov-
zročene. Po njegovem mu je bila
največja krivica storjena takrat, ko
ga je Komisija za preprečevanje
korupcije “dala v
isti čoln z Jane-
zom Janšo”. Če se
bo prihodnje leto
v obdobju volitev
okoli njega kaj do-
gajalo, je odvisno
od njegove more-
bitne kandidature
za razne funkcije.
Za koga in za kaj
bo morda kandi-
diral, se še ni
odločil. Med
možnimi kandi-
daturami je tudi tista za predsed-
nika vlade. Že dvakrat je dobil
tožbo zoper komisijo za pre-
prečevanje korupcije. Zaradi dvoj-
ne morale ministra za pravosodje
Gorana Klemenčiča, slednjega
sprašuje, ali bo sebe ovadil komi-
siji za preprečevanje korupcije,
glede na to, da je njega, torej Zo-
rana Jankovića, obtožil sistemske
korupcije. Gospod Goran Kle-
menčič naj raje pove, kako njego-
va žena posluje z državo in držav-
nimi podjetji in kako se ji je pro-
met povečal, odkar je on minister.
Menda celo iščejo nekoga, ki mu
bodo rekli, da bo dobil nižjo ka-
zen, če “namoči” Zorana Janko-
vića.
Zoran Janković je v obravnava-
nem dolgem pogovoru za časopis
Delo tudi odločno zatrdil, “da, če
bi bil leta 2012 on predsednik vla-
de, bi bilo v Sloveniji zdaj dru-
gače. Mnogo bolje, o tem je trdno
prepričan. In to na vseh po-
dročjih. Sedanji predsednik vlade
Miro Cerar pa mora izpolniti dva
pogoja, da bi se lahko potrdil na
naslednjih volitvah. Zgraditi bo
treba drugi tir na železniški progi
od Divače do Kopra in sprejeti
zdravstveno reformo. Če bi bil jaz
predsednik vlade, bi se že peljali
v Belo krajino in na Koroško po
novi razvojni osi. Drugi železniški
tir pa bi bil v funkciji”.
Sicer pa politiki, v katero je zelo
vpet ljubljanski župan Zoran Jan-
ković, nasprotuje nekdanja
županja slovenskega glavnega
mesta, Nuša Kerševan. V pogovo-
ru za časopis Delo je povedala, da
je bila samo članica komunistične
partije in pozneje socialdemokra-
tov, vendar je iz njih izstopila, ker
meni, da danes nima nobena
stranka več ideje za napredek. Zla-
sti mladi, da živijo v veliko težjih
razmerah, kot smo živeli mi sta-
rejši. In zato bo mlada generacija
morala nekoč pokazati roge.
Javnost in najbrž tudi dele politi-
ke je vzburila posebna priloga
časnika Slovenske novice, na-
menjene 25-letnici smrti Ivana
Krambergerja, ki je bil leta 1990
eden izmed kandidatov za pred-
sednika Slovenije. Sedmega junija
leta 1992 je padel pod streli, kot
morilca pa je sodišče obsodilo Pe-
tra Rotarja. Ta je umor sprva priz-
nal, potem pa zanikal. O celot-
nem primeru obstajajo nepoja-
snjena vprašanja, zato se Sloven-
ske novice v posebni prilogi, ob-
javljeni 11. maja, sprašujejo, “ali
je bil Ivan Krambergar žrtev pijan-
ca ali atentata”. Očitno se bo v
zvezi s tem primerom v prihodnje
še kaj dogajalo.
Marijan Drobež
  a Trgu narodnih he-
rojev v parku ob
zgradbi Državnega
zbora v Ljubljani so 9. maja
odkrili spomenik prvemu
demokratično izvoljenemu
predsedniku slovenske
skupščine Francetu Bučarju.
Zbrane sta na krajši slove-
snosti, ki so se je udeležili
tudi Bučarjevi svojci, na-
govorila predsednik DZ
Milan Brglez in ljubljanski
župan Zoran Janković.
“Dr. France Bučar ni bil sa-
mo prvi demokratično iz-
voljeni predsednik sloven-
ske skupščine, ampak je
bil tudi mislec, ki je videl
več; bil je človekoljub, ki
je verjel v sočloveka, in bil
je domoljub, ki je vse do
svoje smrti delal le v korist
naše države. In končno, a
ne nepomembno, bil je
velik Evropejec”, je pouda-
ril Brglez.
Kot je dejal, je bil Bučar
humanist, človekoljub,
predvsem pa prepričan
Slovenec in Evropejec. Bil
je neke vrste svetilnik v
N časih, ko bi se lahko sloven-ski narod izgubil in bi razvojslovenske države zastal. A
sočasno je bil tudi velik kri-
tik tega, kako so se stvari na
Slovenskem in v Evropi raz-
vijale. Bil je eden izmed
očetov samostojne slovenske
države, eden izmed očetov
slovenskega naroda.
“Kip, ki ga danes slavnostno
odkrivamo, naj zato služi
vsem nam, poslankam in
poslancem Državnega zbora,
predstavnikom in predstav-
nicam vlade in lokalnih
oblasti ter drugim odločeval-
cem, kot zgled, da moramo
do naše države biti odgovor-
ni, predvsem pa, da moramo
delati v korist vseh
sodržavljank in sodržavlja-
nov Republike Slovenije”, je
med drugim še poudaril
predsednik DZ.
Poklon Bučarju je v svojem
imenu in imenu Ljubljane
izrekel tudi ljubljanski
župan. Kot je poudaril, se ga
bo spominjal s hvaležnostjo
za vse, kar je naredil za Lju-
bljano in Slovenijo. Bučarja
je označil kot svetel zgled,
kako voditi parlament.
Spomnil je tudi na Bučarje-
ve, kot je dejal, ponarodele
besede: Tu pa ne boš afne
guncal. “Mislim, da je ta mi-
sel še danes tako potrebna,
kajti imamo mnoge v parla-
mentu, ki res še vedno gun-
cajo afne”, je dejal Janković.
Bučar je za Ljubljano legen-
da, je dejal ljubljan-
ski župan in dodal,
da pa je v vsej svoji
demokratični drži,
ob svojem delu skozi
desetletja, ostal
predvsem človek, ki
je znal razumeti tudi
dušo drugega, mu je
izkazoval podporo.
“Naš častni meščan,
mislec, predvsem pa
tudi človek, ki nas je
razumel, ki nas je
podpiral, je zaslužil
ta kip v bodoči aleji
velikanov”, je pou-
daril Janković.
Bučarjev doprsni kip
iz brona, delo kipar-
ja Metoda Frlica, sto-
ji ob kipu Staneta
Kavčiča.
Na Trgu narodnih herojev v Ljubljani
Odkrili spomenik 
dr. Francetu Bučarju
Aktualno18. maja 201714
NATUROPATSKI NASVETI (153)Erika Brajnik
Kako pa se mikrobiota
spreminja skozi
življenje?
Že porod je pomemben faktor. Znan-
stveniki so namreč dokazali razliko v
kakovosti mikrobiote otrok, rojenih s
carskim rezom, in tistih, rojenih va-
ginalno. Otroci, ki so rojeni s car-
skim rezom, imajo drugačno sestavo
črevesne mikrobiote, kjer je prisotnih
več potencialno patogenih mikroor-
ganizmov kot pri otrocih, rojenih va-
ginalno. Otrok prejme prve seve bak-
terij od mame skozi vaginalni kanal.
Razlika je tudi med otroki, ki so bili
dojeni, med tistimi, ki so bili hranjeni
z adaptiranim mlekom. Materino mleko
je bakteriološko neoporečno in nudi do-
jenčku vse, kar ta potrebuje, zato je ob
dojenju otrokova mikrobiota najbolje
hranjena, seveda pod pogojem, da se do-
ječa mati ustrezno prehranjuje.
/ dalje
www. saeka. si
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Pravni zastopnik Marko Tavčar
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 16. maja, ob 14. uri
Na sliki vidimo, kako se pH skozi prebavni trakt spreminja in kako se
populacije bakterij večajo (v želodcu 10 na 2 jih je manj kot v kolu 10 na 14).
Na sliki lahko vidimo, kako se sestava mikrobiote spreminja skozi prebavni trakt.
Po podatkih statističnega urada Eurostat
Povprečen Evropejec je zaposlen, živi
v hiši in vsak dan uporablja internet
  ovprečen Evropejec je
star 41,2 leta, Evropejka
pa 44,1 leta. Imata
srednješolsko izobrazbo,
zaposlena sta za poln delovni
čas, živita v hiši, vsak dan
uporabljata internet, vsak pa
proizvede 480 kilogramov
odpadkov letno, je v
statističnem portretu ob
nedavnem dnevu Evrope med
drugim razkril evropski
statistični urad Eurostat.
Pričakovana življenjska doba
Evropejca je 77,9 leta,
Evropejke 83,3 leta. Tako moški
kot ženske v Evropi imajo v
P povprečju srednješolskoizobrazbo in znajo en tuj jezik.Povprečen Evropejec in
Evropejka sta zaposlena za poln
delovni čas, pri čemer moški
delajo 42,3 ure tedensko,
ženske pa 40 ur. Povprečen
Evropejec je bolje plačan od
svoje kolegice, saj na uro
zasluži 16,8 evra, ženska pa
13,8 evra. Povprečni Evropejci
živijo v hiši, njihovo bivališče
je v njihovi lasti in vsak dan
uporabljajo internet. Najmanj
enkrat letno si privoščijo izlet
oz. počitnice. Tako povprečen
Evropejec kot Evropejka vsak
dan pojesta od ene do štiri
porcije sadja ali zelenjave, na
leto pa proizvedeta 480
kilogramov odpadkov, je še
razvidno iz podatkov, ki jih je
objavil Eurostat.
  Izmenjava šola-delo / Projekt AlpeAdriaAttitude 
Koristna formativna in
človeška izkušnja
GORICA 
  krajšo slovesnostjo v
avli magni tehnično-
strokovnega zavoda
Cossar-Da Vinci v ul. Virgi-
lio v Gorici se je v četrtek,
11. maja, končala šestdnev-
na didaktična izkušnja, pri
kateri sta sodelovala omen-
jeni goriški zavod ter elek-
trotehniška in računal-
niška šola iz Nove Gorice.
Nekaj nad 30 slovenskih in
italijanskih dijakov je šest
dni skupno obiskovalo lek-
cije na slovenski oz. italijanski
strani meje, pa tudi dejavnosti v
laboratorijih. Pri istih klopeh so
imeli opravka s kabliranjem in
testiranjem sistema t. i. domoti-
ke ter z montažo avtomatizira-
nega sistema za javno razsvetlja-
vo.
Ravnatelj zavoda Cossar-Da Vin-
ci Claudio Riavis je izkušnjo oz-
načil za “zelo zanimivo in po-
membno”, saj je šlo za sodelo-
vanje med različnimi razredi iz
različnih držav, ki komunicirajo
na različen način. Pomembno je
bilo, ker so na tak način izkusili
to, kar bo lahko v prihodnje nji-
hovo delovno okolje, saj živimo
v globalizirani ekonomiji in ved-
no bolj je potrebno biti pripra-
vljeni sodelovati z različnimi
ljudmi, ki pripadajo različnim
kulturam in govorijo različne je-
zike. Gre za izziv, ki zahteva ela-
stičnost. Vse to so študentje v
minulem tednu lahko vnaprej
poskusili in izkusili, je še dejal
Riavis, navdušen nad projektom,
S
ki je vreden, da se ponovi. Prof.
Alessandro Marcocig, “duša” in
koordinator projekta na zavodu
Cossar-Da Vinci, je v slovenščini
tudi v imenu kolegov, ki so imeli
opraviti s konkretnim delom z
mladimi, izrazil zadovoljstvo
nad uspelim in spodbudnim
projektom, ki je združil šoli iz
dveh Goric. Tudi direktor Šolske-
ga centra iz Nove Gorice, prof.
Egon Pipan, se je pridružil
mnenju, da je bila izkušnja zelo
dobra. Dijaki so komunicirali in
sodelovali, soočili so se v ra-
zličnih delovnih metodah. So-
delovanje je bilo uspešno, zato
upajo, da ga bodo lahko še po-
globili in razvili. “Verjamem, da
bo to lahko postalo običajna
praksa v življenju obeh šol”.
Riavis ter ravnatelj elektroteh-
niške in računalniške šole Ro-
bert Peršič sta nato podelila di-
jakom spominska priznanja.
Tako se je torej končala še ena fa-
za inovativnega čezmejnega pro-
jekta AlpeAdriaAttitude, ki je po-
svečen izmenjavi šola-delo, na-
vezovanju kulturnih, gospodar-
skih in osebnih stikov na po-
dročju strokovnega usposabljan-
ja, pa tudi utrjevanju in promo-
ciji zavesti o Evropi dežel v sred-
njeevropskem prostoru. V sklo-
pu istega načrta je skupina
dijakov HLW Koroške karitativ-
ne zveze iz Celovca v januarju le-
tos živela v družinah vrstnikov
goriškega poklicnega zavoda
Cossar-Da Vinci in dva tedna
obiskovala pouk v italijanskem
zavodu ter opravljala delovno
prakso v mestu. V naslednjih
mesecih so podobno izkušnjo
doživeli italijanski in slovenski
vrstniki na Koroškem. Tudi to je
bila zanimiva didaktična in kul-
turna izmenjava. Projekt je pre-
jel tudi podporo javnih upravi-
teljev, saj so se njegovi pobudni-
ki s predstavniki mladih ob kon-
cu januarja že udeležili sprejema
na sedežu goriške občinske pa-
lače.
DD
Marcocig, Riavis, Pipan in Peršič
  amenček radovedno-
sti, ki se je odkotalil iz
člankov o Stražarjih
nad dolino, objavljenih lani
v Novem glasu, se kotali na-
prej, pravzaprav je teh ka-
menčkov vedno več. Tako ne-
kako je obisk petdesetih ko-
lesarjev iz najrazličnejših
koncev Slovenije, ki jih sicer
v društvu Kolo-art združuje
želja po spoznavanju sloven-
skega sveta to-
stran in onstran
meje, najavil po-
budnik izleta,
Roman Drešček.
In res je minulo
soboto, kjub ne-
gotovemu vre-
menu in megli-
cam, ki so zakri-
vale obronke Ko-
rade, vesela sku-
pina kolesarjev,
ki jih je s svojim
starim tovornja-
kom in Novim
glasom v roki
spremljal neu-
trudni podjetnik
in vinar Marin-
ko Pintar, prišla
na obisk v Be-
nečijo. Z željo,
da bi spoznali
naravne in kul-
turne znameni-
tosti Idrijske doline, njene
ljudi, zgodovino in zakaj ne,
najboljše proizvajalce najbolj
žlahtne kapljice. Obisk se je
začel v kleti Ronco Severo, v
Praprotnem, kjer je razposa-
jeno druščino sprejel prijazni
furlanski vinar, ki je pono-
sen, da pozna kar nekaj slo-
venskih besed in da ima otro-
ke v dvojezični šoli v Špetru,
K Stefano Novello. Stefano nisamo izredno simpatična,hudomušna in zanimiva
osebnost, ampak je človek,
ki, podobno kot Marinko
Pintar, goji trto z dušo in
srcem. Brez kemije v vinogra-
du in v kleti ustvarja Stefano
oranžno nefiltrirano vino s
podaljšano naravno macera-
cijo. Vino odločnega, krepke-
ga okusa, ki nima nič skup-
nega z izumetničenimi proiz-
vodi enološke kemije. Z Ma-
rinkom sta se spoznala na
razstavah, pri oranžnih vinih
in postala sta prijatelja. In
ravno v čast temu prijatel-
jstvu in obiskovalcem iz Slo-
venije je prek Praprotna od-
mevala naša lepa slovenska
narodna Kolikor kapljic, toli-
ko let...
Pokušnja vin in sonce, ki
se je prikazalo nad vino-
gradi, je premočenim ko-
lesarjem povrnilo nekaj
moči, tako da so se podali
do cilja druge etape, Tej
(San Pietro di Chiazzac-
co), kjer sta jim avtorica
člankov o Idrijski dolini
Suzi Pertot in ilustrator
Moreno Tomasetig na kratko
povedala o Idrijski dolini, o
Benečiji in Beneških Sloven-
cih ter o cerkvici Sv. Petra,
majceni gotski umetnini z le-
po ohranjenimi freskami, ki
nosijo pečat škofjeloških
mojstrov.
Kolesarska tura se je nato na-
daljevala prek Stare Gore v
zgornjo Idrijsko dolino in na-
to še v Britof, kjer je ljubitelje
kolesa in kulture pričakal et-
nolog Pavel Medvešček. V
prijetnem okolju in ob
odličnem Marinkovem vinu
se je s prisotnimi razgovoril
o magičnem svetu starover-
cev v Posočju in na Banjški
planoti o njihovih simbolih,
obredih, navadah in skrivno-
stih.
Suzi Pertot
Z Novim glasom v roki ...
Slovenski kolesarji
v Idrijski dolini
Aktualno 18. maja 2017 15
  olezen mojega očeta je bil
čas, ko sem v celoti razu-
mela, koliko človeku po-
meni zdravje. Vse. Neprecenlji-
vo, Edino. Vsako bogastvo brez
zdravja nima nikakega smisla.
Dar. Ko ga imaš, imaš vse. Tudi
veselje in srečo.
Da ima moj oče raka, smo izve-
deli nepričakovano. Notranja
krvavitev. Nato urgenca, kjer
nam niso dali upanja. Operacija
v Avianu. Ko se je že zdelo, da
smo zmagali, se je čez štiri leta
ponovilo. Ne da se ga odstraniti,
a bomo operirali, mi je rekel pri-
marij. Ko sem mu izkričala vso
svojo jezo, da je to nesmiselno,
da smo poskusni zajci, me je po-
nižal in zmerjal. Ko me je oče
vprašal, ali naj pristane na ope-
racijo, pa mu nisem hotela vsil-
jevati svojih pogledov. Samo on
lahko odloči, sem stisnila zobe
in pustila, da so ga odpeljali v
operacijsko sobo. S solzami v
očeh, ker sem vedela, da ne bo
dobro. In ob njegovem neomaj-
nem upanju, ki mu ga nisem
hotela rušiti.
Po operaciji se ni popravil. Noro
je to, sem vpila na zdravnika,
B preden je prišel sem, je bil z na-mi na velikonočnem kosilu, no-benega simptoma ni imel. Do-
mov ga bomo pa odpeljali skoraj
nezavestnega, na nosilih. Zmi-
gnil je z rameni, infekcija se je z
rane razširila na ves trebuh. An-
tibiotiki ji niso bili kos. Odpu-
stili so ga, da bo umrl doma in
ga odpeljali z rešilcem do Trsta.
Doma me je pričakal naš prija-
telj. Zdravnik, homeopat. Echi-
nacea -argentum, injekcije. Ni-
smo verjeli, nismo upali. A rana
se je počasi začela celiti, ni se več
gnojila. Po treh tednih nam je
družinski zdravnik rekel, da je
to čudež, da ne more verjeti, da
ne ve, kaj naj reče. Za homeopa-
tijo se dotlej ni nikoli zanimal.
A moj oče je vstal. V brk vsem
tistim, ki govorijo, da ne deluje.
Moj oče je nato nadaljeval zdra-
vljenje s homeopatskimi pripo-
močki. Bila je pomlad in čeprav
so ga v Avianu že odpisali, je
preživel poletje v Barkovljah, pri
morju. In v bližnji gostilni, Frit-
tolin, kjer je na skrivaj užival ob
obilnih porcijah cvrtih kalama-
rov. Seveda sem mu jaz pripo-
ročala zdravo prehrano in ma-
ma mu je stregla povečini
zelenjavo. On pa je bil po-
doben meni, po značaju
namreč in je razmišljal po
svoje. Carpe diem, namreč.
Prehrana na žalost ni bila
edino, pri čemer se ni držal
mojih nasvetov. Konec no-
vembra, ko je bil še čisto v
redu, je sledil nasvetu bol-
nišničnega osebja na Katinari in
se je dal cepiti proti gripi. Skrivaj
seveda, ker bi mu jaz ne dovoli-
la. Rekli so mu, da je gripa zanj
nevarna, zaradi oslabljenega
imunskega sistema. Čudno,
pred leti, ko sem hodila na ce-
pljenje s psom, ga veterinar ni-
koli ni hotel cepiti, ko je sumil,
da ima oslabljen imunski si-
stem. Ne moreš cepiti subjekta
s krhkim imunskim sistemom,
mi je govoril... Kakorkoli že,
zdravnik, ki je cepil mojega
očeta, ni razmišljal kot stari ve-
terinar, ki je že v penziji. V ted-
nu dni se je očetu rana spet
začela gnojiti, pešal je in izgu-
bljal moč. Ravno za praznike je
moral v bolnišnico, kjer so ugo-
tovili, da ima metastaze po ce-
lem telesu. Drugega januarja je
umrl. Mesec po cepljenju. Moj
prijatelj, homeopat, ga je sicer
opozarjal, da njegov imunski si-
tem ne bo vzdržal stresa, ki ga
povzroča cepivo. A oče ga ni po-
slušal... Morda bi z nami lahko
dočakal še vsaj Veliko noč. Do
poletja, ki ga je ljubil nadvse, je
bilo v vsakem primeru morda
predaleč.
Dokler nisem nekje na spletu
zasledila prodajalca male bele
psičke Nine in se odločila, da jo
vzamem v svoj dom, nisem ve-
liko prebirala o cepivih. Ravno
dogodki v zvezi z mladičkom pa
so me nekako prisilili, da sem
spet potegnila iz predala svoje
nekdaj dokaj dobro znanje an-
gleščine in da sem, samo zato,
da bi jo rešila, prebredla vse
knjižnice na Tržaškem in v Slo-
veniji. In priznam, da je,
čeprav nam tega nihče ne
priznava, gradiva o cepivih
in njihovih stranskih učin-
kih, pri otrocih seveda, ne
pri psih, ogromno. Z obšir-
no znanstveno dokumen-
tacijo.
Ne vem, zakaj sem se
odločila, da bom psičko ce-
pila. Za mano je bila že iz-
kušnja z zlato prinašalko, ki
je bila lepo, redno cepljena
proti pasji kugi. In na poto-
vanju v Prago je staknila
ravno to preklemano pasjo
kugo. Tedaj smo izvedeli
to, česar pri cepljenju psov
in seveda otrok neradi po-
vedo. Da cepiva namreč ne
ščitijo 100% pred bolezni-
jo. Lahko so izjeme, kot ze-
lo oslabljen imunski sitem,
trenutek, ko je telo pod
stresom, okolje, kjer je vi-
rus še posebno napadalen.
No, pravzaprav v takih in
samo v takih primerih zboli tudi
človek, ki ni cepljen. Tedaj nam-
reč, ko je pod stresom in je
imunski sistem oslabljen.
Nino sem po dolgem oklevanju
vendarle cepila. Ker je bila tako
majhna in nebogljena, so mi
svetovali. In to je bil ravno raz-
glog, zaradi katerega bi je ne
smela. Ker je bila tako majhna
in nebogljena. Doza cepiva je ta-
ko pri človeku kot pri psu vedno
enaka. Ne glede na težo subjek-
ta. Pri pasjem mladičku in pri
otroku tudi.
Že nekaj ur po cepljenju je
“kužika” postala čisto okorna,
hrbtenica ji je otrdela, oči oste-
klenele, pregibala se je z veliko
težavo. Kot bi bil živčni sistem v
popolni zmedi. Poklicala sem
na veterino, kjer so mi rekli, no,
sedaj je, kar je, kaj pa hočete,
mladiček je bil šibak, boste pač
drugega vzeli. Kot bi bili pasji
mladički paradižniki, ki pač se-
gnijejo in jih odvržeš. Nasled-
njega dne je imela Nina prvi epi-
leptični napad. Nato še drugega.
Sledili so si skoraj brez prestan-
ka, tudi osem napadov dnevno.
Phenobarbital ni deloval. Od-
pornost na zdravila. To se baje
dogaja tudi pri majhnih otrocih,
ki imajo epilepsijo. Nežna bela
psička, ki se je zvijala v krčih in
moja prirojena trma sta pripo-
mogli k odločitvi, da ne bom
vzela drugega psa. Nino imam
rada, Nina bo živela. In sem ro-
mala od knjižnice do knjižnice,
brskala po internetu, našla v
Tržiču veterinarko, ki sama ni
cepila lastnih otrok in mi je bila
pripravljena pomagati. Dve leti
sem redno vlivala v pasji gobček
različna zelišča in ho-
meopatska zdravila.
Dve leti sem trmasto
verjela, da Nino lahko
pozdravim, da lahko
odpravim stranske
učinke cepiva in psu
povrnem zdravje. Na-
padi so postajali vse
bolj redki. Kot so mi
razni veterinarji sveto-
vali, sem jih vpisovala
v dnevnik, skupaj z
okoliščinami, prehra-
no.... Najprej niso bili
več vsakodnevni, nato
samo enkrat na me-
sec, nato nekaj mese-
cev brez napadov. Do-
kler se ni zgodil
čudež, ali dokler ni
naravna medicina
zmagala nad tistim
neumnim.... ja sedaj
je pač, kar je. Nina
ima zdaj sedem let.
Ne jemlje več nobe-
nih zdravil proti epilepsiji. Zad-
njih pet let je minilo popolno-
ma brez napadov. In ni bila ni-
koli več cepljena. Niti proti kugi,
niti proti steklini, niti proti lep-
tospirozi. Nikoli več je ne bom
cepila. Pa četudi bi bil ves svet
proti meni. Tako, kot bi nikoli
ne cepila lastnega otroka. Po
vseh teh izkušnjah, res ne!
Suzi Pertot
Košarka
Sokol v C ligo, Bor v D ligo
  ošarkarji Bora Raden-
ska in Sokola so si za-
menjali ligo. Zadnja
dva tekmovalna vikenda sta
razsodila, da so Nabrežinci
dosegli zgodovinsko napredo-
vanje, prvič v zgodovini
društva, v deželno C ligo Sil-
ver, nekdanjo C2, Svetoi-
vančani pa so bili obsojeni na
izpad med četrtoligaše. Tako
nizko niso bili polnih 20 let.
Začnimo pri razveseljivih ve-
steh. Prejšnji petek je bil v na-
brežinski občinski telovadnici
velik športni praznik. Sokolo-
va ekipa je v predzadnjem
krogu skupine za napredo-
vanje D lige gladko ugnala go-
ste iz Vidma in tako matema-
tično izpolnila cilj prestopa v
najvišje deželno tekmovanje
v igri pod košema. Za varo-
vance izkušenega trenerja
Walterja Vatovca je izjemna
sezona, v kateri so bili stalno
najboljši v predtekmovalni
skupini, nato pa tudi v po-
daljšku prvenstva. Porazov je
bilo bore malo, moštvo so se-
stavljali preverjeni in za to ra-
ven tekmovanja izredno ka-
kovostni igralci. Številni vete-
K rani so se za Sokol dejanskoodločili zaradi manjše obvez-nosti po dolgih letih višjih lig
(Babich, Semec, Slavec, Strle),
čim bolj so tedni minevali in
so se uspehi vrstili, tem bolj
se je vračala želja po uspešno-
sti in novem prestižnem do-
sežku, ki jih imajo v karieri
omenjeni košarkarji za sabo
že kar nekaj. Rezultat je Vato-
vec dejansko gradil dve sezo-
ni, že lani je bil namreč Sokol
prvi po rednem delu, nato so
fantje pogoreli v končnici. Le-
tos pa je bila ekipa še bolj po-
polna, mlajši so imeli v sezo-
ni več izkušenj, celota se je
uskladila. Podvig so soglasno
posvetili predsedniku in dol-
goletnemu neutrudnemu na-
brežinskemu športnemu de-
lavcu Savu Ušaju, ki je premi-
nil novembra.
Zdaj se v Sokolovi upravi po-
raja dilema, kako naprej. C li-
ga je nedvomno mnogo bolj
zahtevna kot tekmovanje v
nižjem nadstropju, tako da ni
gotovo, da bo odbor sprejel ta
izziv. Odločitve bodo padle
prav kmalu. Morda bi lahko
bila C liga v sklopu projekta
Jadran, v katerem so kajpak
tudi belo-rdeči, laboratorij za
dozorevanje mladincev, še
posebej zdaj, ko v ligi ni več
Bora. Odvisno bo tudi od raz-
pleta sezone za Breg Media-
chem, ki bo v soboto začel kot
favorit finalno serijo play-offa
za napredovanje iz deželne v
državno C ligo Gold.
Pa smo pri Boru, ki je nazado-
val iz C v D ligo po treh do-
datnih tekmah play-outa za
obstanek. Trener Andrea Mu-
ra se je z zahtevnim
prvenstvom spopadel
z rosno mlado zased-
bo, ki je vso sezono
plačevala davek neiz-
kušenosti. Stavili so
na treniranost,
obrambo, svežino,
vseskozi pa jim je pri-
manjkovalo kvalitete
(zelo majhno pov-
prečje doseženih
točk) in mirnih rok v
odločilnih trenutkih.
Moštvo je imelo med
letom nekaj lepih pre-
bliskov, kriza pa se je
stopnjevala, pristali so
na zadnjem mestu po
rednem delu in napo-
sled jih je na izpad ob-
sodil bolj izkušen in
prekaljen tekmec – Fagagna.
Na Prvem maju v bistvu ne
delajo tragedij ob neuspehu
in nesrečni sezoni. Dobra
osnova za prihodnost so men-
da najstniki leta 2001, ki jim
je trener že zaupal tudi na rav-
ni prve ekipe in so se izkazali.
Vprašanje je, če bo društvo
sprejelo morebitno repesažo
v C ligo. Če bi se ne odprla ta
pot, pa bodo v D ligi bržkone
vztrajali pri pomladitvi. Ne-
koliko nenavadno je sicer vi-
deti Bor v D ligi, v kateri je bil
zadnjič v sezoni 1997/1998.
Vmes pa je bilo celo tudi pet
let državne C1 lige.
HC
O cepljenju
Svobodna izbira je
najboljša pot (2)
Trst / Vrtnice, knjige, glasba, vino
Majski kulturni utrip 
v parku Sv. Ivana
  mesecu maju je že postal
prijeten običaj, da lahko
obiščemo enkrat teden-
sko prekrasni rožnik v tržaškem
parku Sv. Ivana, na območju nek-
danje umobolnice, ob petkih, ko
so tam na sporedu cel dan števil-
ne otroško zabavne, kulturno
umetniške in enogastronomske
dejavnosti.
Že sedmo leto nas vabita socialna
zadruga Agricola Monte
San Pantaleone in
tržaška univerza na vo-
dene izlete po parku, na
otroške delavnice v pro-
storu Mini Mu, na po-
govore in poljudne uni-
verzitetne lekcije na
odru na prostem, na
glasbene koncerte na
istem odru oz. v gleda-
lišču Franco in Franca
Basaglia in ne nazadnje
na degustacijske po-
kušnje in večerje v pri-
redbi gostinskega obra-
ta Il posto delle fragole.
Pobuda, ki nosi naslov
Vrtnice, knjige, glasba,
vino, ima letos spet ak-
tualno povezovalno nit, osnova-
no na besedni povezavi: “soste-
nibilita' - possibilita'”, kar bi lah-
ko poslovenili kot možnost uskla-
jenega in uravnovešenega pristo-
pa na raznih področjih družbe-
nega udejstvovanja, od dela do
simbolov, krajev in identitet.
Navdihovalka vseh srečanj in do-
godkov, Patrizia Rigoni, je že ime-
la v gosteh v prvih dveh petkih
ugledne goste, ki so spregovorili
o nanotehnologiji in vodi, ki ne
V moči, o uspešni zgodbi Made inItaly in čudovitem mozaiku šesttisočih barv različnih nians
vrtnic, ki krasijo vrtove tržaškega
rožnika, ki je bil 2015 deležen v
Parizu uglednega priznanja
World Federation of Rose Socie-
ties in tako sprejet v elitno skupi-
no najlepših tovrstnih evropskih
nasadov.
Med nastopajočimi so bili tudi
slovenski predstavniki kot arhi-
tekt Vladimir Vremec, odgovorni
načrtovalec samega tržaškega
rožnika, vinar iz dolinskega Brega
Sancin in znameniti glasbeni tri-
jo Aritmija.
Ta petek, 19. maja, nas čaka spet
zanimiv program. Ob 9.30 in
15.30 bo vodila zgodovinsko-ur-
banistični sprehod profesorica
zgodovine arhitekture na tržaški
univerzi Diana Barillari, ki je
prevzela stolico Marka Pozzetta.
Jutranje univerzitetno predavan-
je, ob 11. uri, bosta imeli tržaški
docentki francoščine Nadine Ce-
lotti in Caterina Falbo. Popoldne,
ob 17.30, pa bo Ivana Suhadolc,
naša znana radiotelevizijska ured-
nica in poznavalka vrtnic, spre-
govorila o Comtesse Vandal (Van-
dalski grofici), vrtnici, ki je bila
posebno pri srcu pesniku Biagiu
Marinu. Nadalje se bosta zgodo-
vinarka Antonella Tarpino in kul-
turna antropologinja Roberta Al-
tin razgovarjali o “krhkem pej-
sažu”. Ob degustaciji vin krmin-
skega pridelovalca Simona de
Brazzan in večerji bo ob 19.15 še
nastop dua pianista Riccarda
Morpurga in trobentača Flavia
Davanza, ki bosta izvajala
fragmente Gershwina.
Naslednji petek, 26. maja,
bo ravno tako zanimiv. Za
podrobni spored se lahko
klikne na spletni strani
www.parcosangiovanni.it
ali www.montepanta.it.
Vsekakor bi napovedali
vsaj dva dogodka: ob
17.30 predavanje Vladi-
mirja Vremca o “vrnitvi
dveh kraljic v Trst”, o
zgodbi dveh posebnih
vrtnic in o še čem ter ob
20.30 koncert znane pia-
nistke Glorie Campaner s
skladbami Respighija,
Beethovna, Chopina,
Rahmaninova in Verdija-
Lizsta. Na spletnih straneh oz. na-
menski zgibanki se dobijo tudi
navodila in naslovi za rezervacijo
degustacijskih večerij in otroških
delavnic.
Rožnik parka pri Sv. Ivanu je sicer
odprt vse dni in vsi, Tržačani in
ne, so vabljeni, da ga obiščejo
prav v teh dneh, ko je v polnem
razcvetu, saj je ta pravzaprav ena
najlepših in manj znanih čudes
našega mesta.
Davorin Devetak
Rožni vrt pri sv. Ivanu
Aktualno18. maja 201716
  amejski Slovenec Ro-
man Benet s Trbiža in
Italijanka Nives Meroi
iz Bergama sta uspešno skle-
nila sijajen alpinističen pod-
vig. Alpinista, zaljubljenca v
gore, zakonca sta brez dodat-
ne pomoči osvojila in preple-
zala 14 osemtisočakov. Za ko-
nec podviga sta osvojila vrh
Annapurne. Podvig sta dejan-
sko začela že leta 1994 s spo-
dletelim naskokom na K2.
Na seznamu zakonskega para
s Trbiža so naslednji osemti-
sočaki: Annapurna (2017),
Makalu (2016), Kangčendzen-
Z ga (2014), Manaslu (2008),Mount Everest (2007), Dhau-lagiri (2006), K2 (2006), Lhot-
se (2004), Gasherbrum 1
(2003), Gasherbrum 2
(2003), Broad Peak (2003),
Cho Oyu (2003), Shisha Pan-
gma (1999) in Nanga Parbat
(1998).
Naveza Meroi-Benet je 8091
metrov visoki vrh Annapurne
dosegla v spremstvu s Špan-
cema Albertom Zerainom, ki
ima na svojem seznamu deset
osvojenih osemtisočakov, ter
njegovim plezalskim partner-
jem Jonatanom Garcio, je za-
pisano na portalu www.
2x14x8000. com.
Zakonca, leta 1962 rojene-
ga Beneta, se je v alpini-
stičnih krogih prijel vzde-
vek Medved, Meroijeve, ro-
jene leta 1961, pa Mary
Poppins. Oba sta vrhove na
svoji poti osvajala brez po-
moči dodatnega kisika,
višinskih nosačev šerp in
fiksnih vrvi. Leta 1989 sta
se poročila, živita pa tik ob
slovensko-italijanski meji na
Beli Peči (italijansko Fusine in
Valromana).
Roman Benet in Nives Meroi
Združene države Amerike
Slovenski čudeži
  o nas obremenjujejo poli-
tične in gospodarske
težave, tajkunska korupci-
ja, zavajajoči mediji, krivično raz-
deljeni pokojninski skladi, nizka
slovenska rodnost v primeri z vi-
soko neslovensko, itd., večkrat
zlahka prezremo pravcate sloven-
ske čudeže, ki upravičeno sme-
mo biti ponosni nanje.
Slozi leta smo največkrat slišali
in brali o argentinskem sloven-
skem čudežu: o bujnem sloven-
skem založništvu in Slovenski
kulturni akciji, o slovenskem šol-
stvu, gorništvu, razvejani umet-
nosti in slovenski verski in pro-
svetni dejavnosti, itd., kar nas
upravičeno navdaja z veseljem in
ponosom.
Ko sem po prihodu v Ameriko
razmišljal, kako premagovati ne-
gativne stereotipe in predsodke,
sem najprej v visokošolskem gla-
K silu Akademik, leta 1958 pa vknjigi This Is Slovenia (RudolfČuješ & Vladimir Mauko, Toron-
to) in pozneje v treh natisih naše
uspešnice Slovenian Heritage
(1980) začel kot protiutež obja-
vljati pozitivne izjave ne-Sloven-
cev o Sloveniji in Slovencih. In
tako sem zasledil besedo “čudež”
(miracle) v zvezi s Slovenci pri
angleškem piscu Bernardu New-
manu, v knjigi Unknown Yugo-
slavia (London, 1960). Tam piše:
“Slovenci so res izreden narod.
Nikdar niso poznali narodne ne-
odvisnosti (z izjemo v zgodnji
Karantaniji]), a so vendar vedno
ostali Slovenci. Seveda je jasno,
da kot majhen narod, obdan z
močnejšimi lakomnimi sosedi,
niso uživali politične svobode.
Osredotočili so se na kulturno,
ne na politično prostost. In tu
najdemo čudež preživetja, kot
mu zlepa ni enakega v zgodovi-
ni. Slovenske meje niso slonele
na fizičnih značilnostih, ampak
na moralni moči slovenskega
prebivalstva” (strani 198-199).
In ta mali narod kljub bolečim
izgubam ni samo preživel priti-
skov ponemčevanja, poitalijanje-
vanja in pomadžarjevanja ter
muslimanskih turških roparskih
vpadov, ampak je daroval števil-
ne vodilne osebnosti Avstriji in
mnogim drugim deželam široko
po svetu, od Švedske in Finske do
Madagaskarja, Avstralije in Ta-
smanije. Povsod naletimo na
večje ali manjše slovenske
čudeže, kar skušam predstaviti in
dokumentirati v svoji naslednji,
v glavnem že napisani knjigi, če
mi jo bo v moji starosti in ob
dozdevni brezbrižnosti merodaj-
nih še mogoče izdati.
Prispevali smo vodilne verske,
politične, kulturne, tehnološke
in celo vojaške osebnosti števil-
nim narodom in državam, česar
se na žalost niti tujci, niti mi sa-
mi ne zavedamo.
Pri založbi Družina je leta 2015
izšla slovenska bibliofilska izdaja
knjige Slovenski ameriški izumi-
telji in inovatorji, leto pozneje pa
še isto malo obširnejše delo v an-
gleščini pod naslovom Slovenian
American Inventors and Innova-
tors. Tu najdemo nad sto naših
tehnoloških ustvarjalcev, ki so
nesluteno mnogo prispevali k
blagostanju in napredku Ameri-
ke in večkrat vsega sveta. In ven-
dar obravnavamo le eno po-
dročje, ne da bi govorili o dva-
najstih slovenskih ameriških
škofih in vrsti čudovitih misijo-
narjev ali o naših vplivnih poli-
tikih, o šestih admiralih in deve-
tih generalih, o pisateljih in pe-
snikih, o slovitih arhitektih,
zdravnikih, glasbenikih, športni-
kih z vsaj enajstimi olimpijskimi
medaljami - in še bi lahko našte-
vali. “To je brez dvoma naš slo-
venski ameriški čudež”, je na
cvetno nedeljo navdušeno izjavil
eden najbolj zaslužnih rojakov v
Clevelandu. Vem, da blesti tudi
slovenski kanadski čudež, slo-
venski avstralski čudež, vsem
znani slovenski argentinski
čudež, pa tudi Slovencem in tuj-
cem neznani slovenski švedski
čuđež, poleg več drugih.
Spoznavajmo svojo slovensko
dediščino in ponosni bomo nan-
jo.
Z zdravim ponosom in samoza-
vestjo, z idealizmom in z mo-
drim vztrajnim delom ter pol-
noštevilnimi pametnimi volitva-
mi pa bomo premagali tudi hibe
in napake, ki našemu narodu žal
niso v čast. Kot nas je spodbujal
papež Janez Pavel II, “Korajža vel-
ja! ”
Prof. dr. Edi Gobec
Avtor, sociolog in socialni psiho-
log, je zaslužni profesor Kentske
državne univerze in ustanovni
ravnatelj Slovenskega ameriškega
raziskovalnega središča, Cleve-
land, Ohio.
sta naskok na svoj zadnji ne-
preplezani osemtisočak
začela 20. marca, ko sta odpo-
tovala na Himalajo. Na Ana-
purno z 8091 metri deseti naj-
višji vrh sveta sta leta 2006 že
poskušala plezati, vendar sta
se obrnila zaradi prevelike ne-
varnosti plazov.
Eden njunih na-
jlepših podvigov je
bila posebna hima-
lajska alpinistična
trilogija, hattrick,
iz leta 2003, ko sta
skupaj v 20 dneh
splezala na vrhove
Broad Peaka ter Ga-
sherbruma 1 in 2.
Benet je Slovenec z
do zdaj največ pre-
plezanimi osemti-
sočaki, na vse se je
povzpel brez upo-
rabe dodatnega ki-
sika, na večino pa
v majhnih, dvo-do
tričlanskih odpra-
vah brez višinskih
nosačev. To je mogoče prebra-
ti na slovenski alpinistični in
plezalski spletni strani www.
friko. si.
Izjemen uspeh zakonskega para
Nives Meroi in Roman Benet
preplezala 14 osemtisočakov
  Prof. Ivan Florjanc o projektu Združenja cerkvenih pevskih zborov Gorica 
Mirko Filej ni hotel biti Beethoven ali Mozart,
temveč duhovnik in skladatelj v službi ljudi
POGOVOR 
  e en podvig Združenja cer-
kvenih pevskih zborov iz
Gorice: do konca so pripel-
jali projekt, posvečen opusu Mir-
ka Fileja (1912-1962), duhovni-
ka, skladatelja in profesorja, pro-
svetnega delavca in narodnega
buditelja, ki je sredi prejšnjega
stoletja - kljub prerani smrti -
ogromno naredil zlasti za Slo-
vence na Goriškem. Projekt, ki
ga je sofinancirala Dežela Furla-
nija Julijska krajina, bodo krona-
li s koncertom v četrtek, 19. ma-
ja, ob 20.30 v Kulturnem centru
Lojze Bratuž; na večeru, ki ga
združenje prireja v sodelovanju
z Zvezo slovenske katoliške pro-
svete in s Prosvetnim društvom
Štandrež, bo o Fileju in njego-
vem opusu spregovoril mag.
prof. Ivan Florjanc, ki poučuje
na Univerzi v Ljubljani - Akade-
miji za glasbo. Pred dogodkom
smo mu postavili nekaj vprašanj.
Kakšna je bila vaša vloga pri
projektu ZCPZ?
Imel sem uredniško vlogo, vodil
sem strokovni del projekta. Pri
združenju so Monica, Stefania in
drugi mladi pod vodstvom Al-
berta Devetaka pridno zbrali Fi-
lejeva dela. Vse rokopise je bilo
potrebno pregledati, urediti in
pripraviti za tisk. Tokrat smo po-
Š natisnili vse skladbe, ki so nambile dosegljive. Jih je še nekaj, kiso skrite oz. založene v kakšnih
zasebnih arhivih ali kje drugje,
zaradi česar nismo
mogli priti do njih.
Moja vloga je bila
predvsem ta, da sem
strokovni del ovred-
notil in pripravil za
dostojen tisk.
Filej sam je izdal štiri
zbirke, veliko skladb je
ostalo v rokopisu in
jih ni izdal. Razni zbo-
ri so jih po potrebi
prepisovali, v teh pre-
pisih pa je bilo kar pre-
cej napak. Moja vloga
je bila prav ta, da sem
kot strokovnjak znal
najti napake in ugoto-
viti pravilen potek do-
ločenega glasu, ki je
bil morda napačno
prepisan. Kdor pozna
Filejev slog in njegov jezik, lahko
prepozna take napake z 99% go-
tovostjo. Sicer pa gre za manjše
napake.
Že v izdajah, ki jih je Filej sam iz-
dal v prvi polovici 50. let
prejšnjega stoletja - dve med
službovanjem v Mavhinjah
(Kvišku srca leta 1950 in Pesmi
za ženski ali mladinski zbor l.
1951) in dve v Gorici (Obhajilne
leta 1952 in Zamejski zvoki l.
1955) -, je kar nekaj napak, ki jih
je bilo treba odpraviti. Prepričan
sem, da smo to dobro opravili.
Nova izdaja Filejevih zbranih del
ima tudi željo prebuditi zani-
manje, da se to dragoceno gradi-
vo zbere, dostojno ovrednoti in
živi naprej.
Ste zbrali samo vokalna dela?
Čistih instrumentalnih del v nje-
govi zapuščini nismo našli. Ima-
mo skladbe z orgelsko spremlja-
vo, ki ima tudi tehtno vlogo. Kjer
je bilo smiselno, je Filej pisal or-
gelski part samostojno, ločeno
od vokalnega. Pri tem podrob-
nem pregledu sem kot
posebno zanimivost
spoznal, da je Filej pisal
orgelski part piani-
stično: ne kot organist,
temveč kot pianist.
Pričakoval sem, da bo
pisal bolj organistično,
in vendar najdemo npr.
dvojne oktave v basu,
kar na orglah ni potreb-
no. Tako je sicer pisal za
orgle tudi Liszt …
Kako gledate po tem de-
lu na lik in osebnost
Mirka Fileja?
Filej je pisal, je bil skla-
datelj, a to ni hotel biti.
Ni maral skladateljevan-
ja, kjer bi samega sebe
postavljal v ospredje.
Prvenstveno mu je bilo
biti duhovnik in učitelj, biti bli-
zu slovenskemu človeku v tem
prostoru, biti na neki način na-
rodno-prebudniški delavec, hu-
manist. Skladateljstvo je upora-
bljal za to komuniciranje. In ven-
dar je zelo pošteno komponiral,
njegov slog se prepozna. Ni upo-
rabljal umetnosti zaradi umet-
nosti, podobno kot Komel.
Prvo kaplansko mesto je imel v
Idriji, kjer se ga še spominjajo.
Tedaj je pridobil Komela, da se
je 14 dni vozil v Idrijo in učil har-
monije, kontrapunkta in kom-
pozicijo njega in skupinico bo-
goslovcev. To je bilo leta 1937-
38, ko je Bratuž ravno umrl. Ver-
jeli so, da bo glasba nenasilno
“orožje”, najmočnejše sredstvo,
ki bo na neki način zdržalo na-
rodno-buditeljski moment ter
pomagalo ohraniti krščansko ve-
ro, narodno zavest in plemeni-
tost ljudi. Verjeli so, da bodo s
pomočjo glasbe v zlobnih časih
lahko ohranili dobroto. Tak ni
bil samo Filej: to je bila že vera
Bratuža in drugih. Filej po naravi
ni bil fanatik ali zadrt, temveč
dobrovoljen človek: bil pa je kar
“fanatično“ zagret za to delo, da
bi bil nekak naslednik predvsem
Bratuža. Iz dnevnikov smo raz-
brali, kako močno se ga je dotak-
nila njegova smrt. Zdi se, kot da
si je zadal nalogo, da nadaljuje
tudi njegovo delo. Prve njegove
kompozicije so namreč zelo
“bratuževske”, manj “komelov-
ske” ali “vodopivčevske”, čeprav
so bili vsi skupaj prijatelji. Na ne-
ki način je bil “sinovsko” prijatelj
z vsemi tremi.
Filej torej ni hotel biti Beethoven
ali Mozart. Ni želel komponirati
zaradi komponiranja, da bi izra-
zil svojo dušo. Glasbo je pisal v
službi ljudi. Zato govoriti o opu-
su bi bilo malo preveč: raje go-
vorimo o “zbranem skladatel-
jskem delu”. Delal je za sorojake,
ko je komponiral, ko je ustana-
vljal zbore, ko je organiziral
božični koncert, Cecilijanko, ko
je ustanovil orgelsko šolo itd. Vse
to je bilo “komponiranje-v-žive-
ljudi”, v živo pokrajino. Tudi v
tem je bil - komponist.
Danijel Devetak
Sklepni koncert projekta v organizaciji
ZCPZ bo v četrtek, 19. maja, ob 20.30 v
Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.
Nastopili bodo MoPZ Mirko Filej-MoPZ
Štmaver (zborovodji Zdravko Klanjšček
in Nadia Kovic), Združeni pevski zbor
ZCPZ - Gorica (zborovodja Zulejka
Devetak) in Glasbeno društvo
Tamburjaši (zborovodja Vlasta Lokar
Lavrenčič). O Fileju in njegovem opusu
bo spregovoril mag. prof. Ivan Florjanc,
ki poučuje na Univerzi v Ljubljani -
Akademiji za glasbo. Režija Metka Sulič.
“Opera omnia Mirka Fileja”
foto dd