Darja Korez Korenc ˇan: Od ljudskega 
glasbila do koncertnega inštrumenta 
Ljubljana 2015, 140 str., 12 evrov
Franc Križnar
franc.kriznar@siol.net
78
Eden od aktualnih (slovenskih) terminoloških (glasbenih) slo-
varjev (1983, Ljubljana: ZRC SAZU, poskusni snopič, str. 43) 
navaja orglice kot aerofon v obliki podolgovate ploščate škatli-
ce s prenihajočimi jezički (kovinska peresa, ki so vpeta na eni 
strani in prosta na drugi in so nameščena v majhne žlebove). 
Zazvoči jih sapa – zrak pri vdihavanju in izdihavanju. Razliku-
jemo diatonične in kromatične orglice. Te spadajo med pihala. 
Na glasbenem področju jih poznamo od prve polovice 19. stol. 
Prav ta slovar drugi izraz, kot je npr. ustna harmonika, navaja 
za neustreznega. Medtem pa orglic ali/in ustne harmonike še 
druga (relevantna) literatura na Slovenskem (Slovarček glasbe-
nih izrazov/Slovensko-angleški-nemški, 2011, V elenje: Gimnazi-
ja, ŠCV in GŠ »Frana Koruna Koželjskega«) sploh ne omenja in 
ne uvršča na seznam (glasbenih) inštrumentov.     
Neke vrste prva slovenska monografija posvečena orglicam pa 
je izšla izpod peresa Darje Korez Korenčan v Ljubljani (2015) 
in v založbi Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Na 140 
str. lične knjižice (podolgovatega formata, 23 x 16 cm) je av-
torica sistematično zbrala tako rekoč vse, kar leze in gre na 
Slovenskem, zaznamovano z orglicami; četudi eden glavnih to-
vrstnih slovenskih strokovnjakov, sam tudi koncertant, umet- 
niški vodja, skladatelj in aranžer Vladimir Hrovat še vedno in 
»uradno« prisega na ustno harmoniko. Knjižico, v kateri tako 
rekoč prav vse izvemo o orglicah, lahko dobimo na našem trgu 
za borih 12 evrov. Avtorica, ki je že doslej izdala več strokovnih 
(glasbenih) monografij (Slovenski glasbilarski mojstri, Čarobni 
zvoki slovenskih orkestrov, Slovenske glasbene družine, Anton 
Nanut, Krog kulture-soavtorstvo), je najbolj znana kot dolgolet- 
na ustvarjalka kulturnih oddaj na TV Slovenija. Njena najbolj 
izpostavljena in v zadnjem času vedno bolj smiselno ter siste-

stival ustne harmonike v Mokronogu (2014), o Očetu festivala 
ustnih harmonik v Mokronogu S. Pečku, in pa bogat, poseben 
fotografski vložek v barvnem tisku. Posebno poglavje je namen- 
jeno Vladimirju Hrovatu – akademskemu glasbeniku z ustno 
harmoniko (76–84), kjer poleg Hrovatove predstavitve, najde-
mo še Žive (pra)izvedbe s Simfoniki Radiotelevizije Slovenije in 
orkestrom Slovenske filharmonije, Hrovatovo avto podobo (… 
o sebi) in Blog o fotografiji vezi, lepoti in moji domišljiji, l. 2002 
(Polona Bartol). Tu je še predstavitev še drugega slovenskega 
vrhunskega orgličarja, sicer poklicnega arhitekta Mira Božiča: 
od samouka do vrhunskega izvajalca (85–97): nastopi in pred-
stavitve, plošče in projekti. Orglice v kraljevi družbi orgel so kar 
najtesneje povezani s »prvo damo« orgel pri nas Polono Gantar 
(98–101): plošča in Polona Gantar o sodelovanju z Mirom Bo-
žičem. Tudi Blaž Pucihar (pianist, skladatelj in pedagog) piše 
o sodelovanju z Mirom Božičem (101–102). Sledi še eno naših 
večjih, mednarodnih srečanj orgličarjev v Begunjah, izjemno 
tesno in organsko povezanih z našimi legendarnimi Avseniki; 
tam v Begunjah so zdaj galerija, glasbena šola, muzej in kar ne-
kaj festivalov Avsenikove glasbe (103–106). O ljudski, narodno-
-zabavni in pop glasbi na ustni harmoniki piše Marija Urbanija 
(avtorski članek; 107–109). O Cvetju v jeseni s Poljanskimi or-
gličarji podobno (avtorsko) piše Anton Krek (110–111), Spo-
mine na Poljanske orgličarje pa je zapisal V . Bogataj (112–113). 
Objavljen je tudi zapis Draga Vovka Od kamniških planin do 
Kanade in Andrej Blumauer (114–118). O svojem Pol stoletja 
z orglicami se je oglasil tudi Jože Galič (po zapisu D. Vovka; 
119–121), ki se zaključi z Galičevim avtobiografskim zapisom 
(121–123). Sledijo še Blues in orglice (124) in eden tovrstnih 
(slovenskih) orgličarjev Tomaž Domicelj (124–125). Morda da-
nes v naši zabavni glasbi najbolj popularni Vlado Kreslin (126) 
tudi ne more brez orglic. Iz objavljenega intervjuja (Špela Sila, 
planet.siol.net; 127–130) pa spoznamo še Damirja Jazbeca in 
njegove orglice kot začimbo; 127–130). Robertu Ivačiču pa je 
blues pisan na kožo, seveda z orglicami na ustih (130–134). Sle-
di še finale omenjene knjige Darje Korez Korenčan z naslovom 
Od ljudskega glasbila do koncertnega inštrumenta, kjer avtorica 
popiše Slovenske zasedbe (blues, folk, rock, pop, jazz in country) 
in glasbenike na ustni harmoniki (povzeto po podatkovni bazi 
SIGIC-a; 135–137).   
To zadnje delo avtorice Darje Korez Korenčan, ki ga je vredno 
pogledati, pregledati in celo prebrati, je oblikovala Grafika, 
d.o.o. iz Celja, tisk in vezavo je opravila Cicero, d.o.o. iz Begunj, 
v njenem (prvem) natisu (december 2015) pa je izšlo komaj 
150 izvodov.    
matično urejena je redna mesečna oddaja Opus. Ureja jo že več 
kot 20 let. Pet let pa je bila tudi urednica Uredništva oddaj o 
kulturi v KUP TV Slovenija. Ker se ves čas znotraj kulture naj-
več ukvarja z glasbo (in baletom), ni čudno, da je za svoje delo 
prejela kar dve najvišji slovenski glasbeni nacionalni nagradi 
oz. priznanji (Škerjančevo, KGBL in Betettovo listino, DGUS). 
V zadnjem času pa se posveča tudi pisanju proze za otroke in 
romaneskni literaturi. 
Že v samem uvodu (str. 3–5) avtorica osvetli in postavi orgli-
ce oz. ustno harmoniko na Slovenskem: od opisa inštrumenta, 
povezanosti z avtorico in njenimi TV-oddajami, našimi le-
gendarnimi Avseniki, omeni izvajalce, prireditelje, festivale in 
napove, kam vse se bo skozi omenjeno knjigo še sprehodila. 
Sledi zgodovina inštrumenta (6–12) že z bogatim (barvnim) 
slikovnim gradivom. Sledi Prvih 10 let festivala Ah, te orglice 
v Mokronogu (13–75) v avtorstvu vodje tega festivala Staneta 
Pečka (13). V tem naslovu pa sledijo še nagovor (in slika; Fe-
stival Ah, te orglice) enega redkih slovenskih politikov, Lojzeta 
Peterleta, ki je hkrati tudi aktiven glasbenik, ljubitelj, orgličar 
(14). Popotnico okroglemu jubileju je podpisal (aktualni) župan 
občine Mokronog-Trebelno Anton Maver (15). O orglicah je 
nekaj zapisal tudi svetovalec JSKD za inštrumentalno glasbo 
Daniel Leskovic (16). Prijazen pozdrav iz (hrvaškega) Grači-
šća! je prispeval njihov župan Ivan Mijandrušić (17). V knjigi 
se je oglasil tudi Celovčan (Avstrija) Franz Halper (18–19), o 
Poljanskih orgličarjih pa piše Valentin Bogataj (19–21), še eden 
od sicer poklicnih glasbenikov, ki pa se zadnje čase intenziv-
no in ljubiteljsko ukvarja z orglicami, saj je član enega najbolj 
odmevnega in mednarodno uveljavljenega 8-članskega okteta 
orglic Sorarmonica (vodja V . Hrovat). Pogled z balkona (21–22) 
je prispeval umetniški vodja festivala orglic v Mokronogu, V. 
Hrovat. AH, TE ORGLICE tudi v sistemu (slovenskega) glas-
benega izobraževanja? je napisala Tatjana Mihelčič Gregorčič 
(22–23). Rasto Božič (samostojni novinar) je napisal prispevek 
z naslovom Orglice, orgličarji in festival! (24–25), Peter Kuhar 
pa še Kaj lahko napravi ljubezen – ali »(ah), TE ORGLICE« – že 
10 let! (25–26) in Stane Peček, ki je na isti strani dodal še Drob-
tinico. Z jubilejnega biltena festivala v Mokronogu je objavljena 
(celotna) Kronika prvega desetletja le-tega v Trebnjem od 1991 
do 2009, ko se je festival (že leta 2002) preselil v Mokronog in 
kjer se odvija še dandanes (27–59). Vmes je popisanih še nekaj 
koncertov in drugih orgličarskih aktivnosti v okviru festivala 
Ah, te orglice, ki so se v vseh teh letih odvili po vsej državi in 
tujini (Ljubljana, Sežana, Celje, Freiburg/Nemčija, Metlika,  
Celovec/Avstrija, Gračišće/Hrvaška, Poljane, Koper, Novo  
mesto idr.). Svoje posebno mesto najde v tej knjigi tudi 15. fe-
79 Ocene