N. F. Preobraženskij:
Rusija v nemški luči.
Založnik Georg Miiller v Miinchenu, ki je izdal v nemškem prevodu že del Tolstega korespondence, važne za razumevanje njegovih nazorov, priobčuje sedaj tudi velik življenjepis Tolstega.' Prvi zvezek, ki je dozdaj izšel, opisuje na skoro tristo straneh samo njegovo življenje do ženitve: „Jugendjahre" (1828—48) in „Lehrjahre" (1848—62). Tak obširen spis, ki se pogosto naslanja na izvirna pisma in dnevnike, nam dovoljuje natančno slediti razvoju njegovega svetovnega nazora od otroških misli naprej. Pri razlagi Tolstega omahovanja in iskanja izhaja avtor vedno od miljeja in podaja zgodovinsko oceno sočasnih razpoloženj. Tako srečamo v tej biografiji imena Bjelinskega, Hercena in vseh drugih gospodarjev misli takratnega pokolenja. Natančna zgodovina rodbinskega in osebnega življenja, ki sega daleč nazaj, napoveduje že v prvi polovici življenja razpoloženja in trenotke, ki so se pozneje pokazali v velikih romanih in filozofskih spisih. (Avtor je tako priden in skrben v svojih opazkah, da ni bralcu treba nič misliti.) Z oceno biografije bo seveda treba počakati dotlej, da bo končana. Tukaj omenjam samo, da se je avtor vkljub mnenju velikega dela ruske javnosti in najbližjih prijateljev pokojnika glede rodbinske drame Tolstega postavil na stran njegove žene, Sofije Andrejevne — „diese herrliche Frau" (str. 476). To je v zvezi z razmerjem pisatelja k nazorom Tolstega, ki so povzročili, da je bil' tak konec njegovega rodbinskega življenja neizogiben. Tolstoj — o tem govori že naslov knjige same — ga ne zanima tako sam po sebi kot veliki pisatelj in učitelj, pač pa kot najboljši zastopnik duševnega življenja ruskega naroda, nasprotnega zapadni evropski psihiki, kot reprezentant ruskega narodnega duha in največji umetnik sedanjosti njegovega naroda. S svojo knjigo hoče približati nemškemu umevanju rusko dušo in kot nje zrcalo rusko literaturo, ki jo avtor tako ceni in ljubi.
Težka sedanjost nam neizogibno stavi pred oči vprašanje o bodočnosti, o rezultatih te vojne. To razpoloženje rodi neštevilno vojno literaturo razne vrednosti. Tako izhaja v Jeni pri Diederichtu serija „Schriften
1 Das heutige Rufiland. Eine Einfiihrung in das heutige Rufiland an .der Hand von Tolstojs Leben nnd Werken von Kari Notzel. Erster Teil. ^Munchen, 1915. XIII —480 str.
125
zum Verstandnis der Volker", ki pripravlja pogoje vzajemnega iimevanja evropskih narodov v bodočnosti. Kari Notzel, ki je napisal Tolstega biografijo, je, kakor se zdi, urednik te zbirke (v kateri je napisal tudi knjigo o Francozih in uvod knjižici o Hrvatih in Slovencih) in je svoje veliko delo porabil za izdajo manjšega delca: „Vom einfachen russischen Volke". Ta knjižica obravnava v bolj koncizni obliki in z večjim ozirom na sedanjo politično dobo ista vprašanja: „Unsere zukiinftige Kultur-gemeinschaft mit dem eigenen Rufiland1".
V knjigi „Das heutige Rufiland" nam daje gradivo samo uvod: „1. Buch, Einfiihrung in das Thema ,Tolstoj' Rufiland und Westeuropa" (str. 31—184). Založnik Georg Miiller mi je — po ljubeznjivem posredovanju gospoda prof. Murka — poslal v ta namen recenzijski eksemplar.
Notzel izhaja večkrat od lastnega opazovanja, ko riše sliko sedanjega duševnega življenja ruskega naroda. Dolgo je živel v provinciji na Ruskem in, kakor se zdi, mu je bila dana prilika opazovati Rusijo ne samo v navadnem, mirnem času, ampak tudi v dobi najvišje razburjenosti strasti. Piše, da je živel v Rusiji dvajset let in da je prvič videl Tolstega v Moskvi, v gledališču, leta 1893. Torej je zapustil Rusijo šele malo pred vojno in je videl strašno kmetsko revolucijo, ko so zažigali in ropali graščine. Rusija je naredila na Notzla globok vtis. „Ein machtiger Zauber geht aus von der russischen Erde. Wer einmal dort lebte, den zieht es immer wieder dahin zuriick" (Volksseele, str. 5). Potovati v Rusijo je vredno za vsakogar, ki razmišlja o smislu življenja. „So kommt es . . ., dafi der Europaer . . . eine Vorstellung erlebt davon, dafi es noch ganze Welten gibt aufier unserer Kulturwelt, Welten, in denen man anders wertet, anders hasst und anders liebt, als bei uns. Und  das  gibt  dann  der Seele  ein  so weites, freies Gefiihl:  sie ahnt
1 Glavno gradivo je dal za ta članek, kakor rečeno, uvod k Notzlovemu življenjepisu Tolstega. Marljivi pisatelj pripravlja v tisku posebno in veliko (kakor se da iz cene sklepati) delo za Rusijo po načinu knjig Masarvka. Po prospektu soditi se da težko misliti, da bi knjiga prinesla kaj novega. Imena poglavij govorijo vedno o isti nesrečni metodi porabljati psevdo-zgodovinsko gradivo za dvomljive zaključke, Ime zadnjega poglavja vzbuja nejasnost. Ali hoče Notzel duševno življenje ruskega naroda ločiti na evropski in neevropski element? Založnik upa, da „bo knjiga uničila kitajski zid, ki loči zapadno-evropsko družbo od razumevanja duševnega življenja ruskega naroda". Bralec tega članka lahko sklepa, kako je to upanje utemeljeno. — Kari Notzel: Die Grundlagen des geistigen Rufiland. Versuch einer Psvcho-logie des russischen Geisteslebens. Inhalt: Die allgemeinen Kulturschicksale Rufi-lands und ihre unmittelbaren Folgen auf das nationale Geistesleben. — Einflufi des Christentums. — Ausbildung der Denkgewohnheiten durch das Tatarenjoch. (!) — Der russische Despotismus. — Charakter des russischen Staatswesens. — Die russische Intelligenz. — Die Leibeigenschaft und ihre Folgen fiir das geistige Rufiland. — Das soziale Elend. — Der sozial-revolutionare Sozialismus. — Das parlamentarische Rufiland. — Das europaische Rufiland (?) und Wissenschaft, Kunst und Literatur. — Pappb. etwa M 5"—, Lwd. geb. etwa M 6*—. Eugen Diederichs Verlag in Jena.
126
Moglichkeiten auch aufier denen, auf deren Erfiillung zu warten sie miide zu werden begann (Rufiland, 461)." To pa zaradi tega, ker leži v globini ruske duše ravno nasprotje vsemu ustroju zapadne Evrope, popolna neinteresiranost na dobrinah tega sveta. Notzel misli celo, da sili ponižnost, glavna črta ruskega duha, navadno rusko ljudstvo, da se izogiblje grehu in zanikava bogastvo, svobodo in moč na tem svetu, da si ohrani duševno neodvisnost. „Hier scheint mir der Schltissel zur russischen Seele zu liegen." (Volksseele, 4.) Notzel govori o masi naroda, ki je neznana zapadni Evropi: „Das Rufiland, das weder schreit noch schreibt, das einfache russische Volk".
Ta koncepcija nove knjige, ki je napisana pač že leta 1913, zveni čudno vsakemu, ki je vsaj nekoliko poučen o zgodovini ruske družbe. Bas citirana definicija ponavlja stare nazore slavjanofilov in kliče na dan že davno v arhivih pokopane romantične sanje šestdesetih let. To je prvi vtis. Da se o tem uverimo in vidimo, ali se Notzlovo naziranje s tem res strinja ali pa mu je le slučajno podobno, treba pretresti njegovo dokazovanje. Pred vsem se lahko reče, da hoče Notzel svoje osebne vtise generalizirati do zgodovinske prognoze. Za karakteristiko ruske sedanjosti, ki mu je že nekaj danega, išče dokazov v ruski preteklosti. To je nezanesljiva pot, ker se je na njej treba varovati velike logične napake, kratko izražene v formuli „post — ergo propter hoc". Ta nevarnost raste vsled samolastnosti, s katero ocenja avtor zgodovinsko važnost glavnih dejstev ruske zgodovine.
Glavni znak ruske duše je po psihološkem uvodu knjige (Rufiland, str. 49 — „Die Anlagen des russischen Volkes") nadvlada čustva nad umom. „Der Russe erlebt an jedem Erlebnis vorwiegend die Gefuhls-seite" (Rufiland, 45). To je bil pogoj duševnega razvoja ruskega naroda „das seelisch-geistige Schicksal Rufilands (ravnotam, 145). Ta, ki stavi na prvo mesto svoje osebne vtise, težavno sodi o tuji duši, in odtod izhaja nestrpnost nasproti tujemu mišljenju. „Empfindliche Menschen bleiben . . . schwerer zuganglich dem, was andere erleben, ja bereits * den Uberzeugungsgriinden dafiir, dafi andere iiberhaupt anders erleben konnen als sie."
Okornost in pomanjkanje vsake težnje, hoditi s tempom časa, veže Ruse trdno s pravoslavno cerkvijo, ki pa jo avtor brani pred takimi očitki. Nasprotno, baš sprejetje krščanstva je imelo zaradi tega takšne posledice, ker okorela cerkev odgovarja narodovemu značaju: „Beharren im Wechsel der Zeiten. Der Russe, auch der langst nicht mehr kirchen-glaubige, weigert sich seinen innersten Wesen nach, historische Bedingt-heit anzuerkennen (Rufiland, str. 51).'
1 Par strani pozneje se sicer nasprotno pokaže. Nazadnjaštvo cerkve je pogoj nazadnjaštva ruskega značaja. „Auch die — geistig so unendiich hemmende — Ab-neigung des aufgeklarten Russen gegen historische Auffassnng  der  Menschen und
127
Kot zgodovinske dokaze navaja nasprotovanje naroda proti Petrovim reformam in še prej cerkveno reformo Nikonovo — razkol. Notzel je ponosen na to svoje odkritje. „Man wundert sich immer iiber eines: weshalb ... die groBen russischen Dichter . . . nicht zur religiosen Ver-gangenheit . . . ihres Volkes schritten: * da liegen die Geheimnisse offen und namentlich Tolstoj hatte sich hier einen sehr grofien Umweg ersparen konnen."
Toda nemogoče je sklicevati se na razkol, v katerem so se cele mase sežigale same (religiozne epidemije pozna tudi srednjeveška Evropa), kot na dokaz ruske ponižnosti („Demut"), kot željo, ne ustavljati se zlu. Nasprotno, razkol je že kar v začetku izraz narodne samozavesti; razkolniki so, kakor državna cerkev, ki jih je preganjala, zrastli v * ozračju ideje, podedovane iz propadlega bolgarskega carstva, ideje o tretjem Rimu, Moskvi, braniteljici pravoslavja.' Razkolniki so bolj nestrpni ko njih sovražniki v oficialni ruski cerkvi 17. stoletja v svojem nadutem preziranju, da bi se tudi sami učili od lisjaških Grkov, ki so pod Mohamedom pravoslavje izkvarili, od Kijevskih menihov, ki so z viška zbadali rusko samoljubje. Zgodovinska zasluga preganjalca razkola, patriarha Nikona — zasluga seveda s cerkvenega stališča — je v tem, da se je znal otresti ruske ekskluzivnosti in ni pretrgal tradicije z vesoljno cerkvijo. Ni mogoče citirati pisma Avakuma, voditelja razkola, carju kot nekako poosebljeno golobičjo krotkost. Treba je pripomniti, da skuša Avakum v ravno teh pismih iz ječe [kakor prej vplivati na carja, da bi končal zvezo z Grki. „Ti, Mihajlovič — nagovarja carja — si pristni Rus, pusti Kirijelejsonce in potegni z nami po domače „ Gospodi, pomiluj!" Pred cerkvenim zborom, ki je obsodil razkol v navzočnosti vzhodnjih patriarhov, se je Avakum, ko so se prepiri predolgo vlekli, vlegel na bok in rekel: „Samo sedite, očetje, jaz pa bom ležal." Za časa Petra Velikega se je v razkolu pripravljala nekaka politična reakcija, ki je hotela izbrisati vse „nemštvo", da bi se naravnost s kitajskim zidom zavarovali pred zapadom. Odtod izhajajo grozovite Petrove kazni. Spomenik tega besnega sovraštva do Petra je znamenita narodna sličica „kako miši pokopavajo umrlega mačka". Prim. slike iz ruske kulture Miljukova, kurz ruske zgodovine V. O. Kljucevskega (III. del, pogl. 14 in 15 in začetek IV. dela).   Notzel je Avakuma  narisal v duhu znane
seiner Schicksale mufi wohl durch die Kirche mindestens gewahrt worden sein; der Russe hatte ja in ihr standig etwas vor Augen, was in tausend Jahren dasselbe geblieben ist." (Rufiland, str. 54.)
1 Zgodovino teh političnih idej pa je Notzel sam popisal po rezultatih sedanje ruske historiografije v članku „Das heutige Rufiland. Zur Entwicklungsgeschichte der russischen Seele." (Deutsche Rundschau, Berlin, 1915. Bd. XLI. Št. 7 in 8.) Toda avtor je pozabil ali pa — kar je še bolj čudno — ni znal porabiti tukaj podanega sociološkega gi-adiva za svojo veliko knjigo „Das heutige Rufiland".
128
pesmi Merežkovskega: pregnanemu protopopu, ki sedi prikovan v podzemeljski jami in kateremu se je duh umiril, prinaša svetal angelj iz neba juhe in kaše; v tem je koncesija poeta zgodovinskim in narodnim predstavam. Ta pesem pa je samo dokaz psihologije današnjega rafini-ranega misticizma in ne surovega fanatizma 17. stoletja.
Pravoslavna  cerkev  živi v  zastarelih  predsodkih  (Rufiland, 51). „So z. B. vom Verweilen  der Seele  im Fegefeuer, von  der Unreinheit gewisser Tiere,  namentlich  des Hundes  und auch der Unreinheit der Frau im Zustande der Menstruation: sie darf nicht zur Kirche gehen." To pa so deloma ostanki srednjeveških nazorov, ki pa se ne nahajajo samo v pravoslavni cerkvi; pač pa je treba omeniti, da vzhodna cerkev vic sploh ne pozna. — Ruski narod, tako nadaljuje Notžel, pa se slepo drži cerkvenih predpisov.   On ne pozna iskanja Boga zunaj cerkve in je ponosen na svoje pravoslavje (Rufiland, 53). „Die russische Kirche ... lehrt ihre Bekenner,  dafi  sie die einzigen Glaubigen, . . . die einzigen Christen sind, die den richtigen Glauben haben." Verska ekskluzivnost pa se ne nahaja samo v ruski cerkvi; še lansko leto je g. Knif ic, ki so  ga  ganile vroče molitve  pred iversko kapelico v Moskvi (Dom  in Svet, XXVII, 1914, str. 392 a), izražal nado, da bo Bog te verne, ampak zablodivše ovce zavrnil na pravo pot, t. j. v krilo edine resnične, katoliške cerkve.   Ruskemu narodu, njegovim masam, je verski  fanatizem popolnoma tuj. Mirno živijo z mohamedani, n. pr. ob Volgi, in radi priznavajo, da je storil Mohamed jako pametno, ko je prepovedal žganje. Narodna vera se ne da  omejiti  na  same  obrede (prim. „Trije starci", ki jih je Tolstoj napisal po narodnih pripovedkah na Volgi). Po Notzlu dela Ruse baš verska nestrpnost gluhe in slepe za tuje nazore.  „Und eng damit zusammen (durch . . . Lehre der Kirche) hangt die oft pein-lich auffallende Unfahigkeit, in einer von  der  seinigen verschiedenen Anschauung etwas anderes als Unaufrichtigkeit zu erblicken (ein geistiger Mangel, der z. B. einem Tolstoj, der mit Worten stets Toleranz predigt, einfach unfahig macht, zu begreifen, was Toleranz tiberhaupt bedeutet." >    Nekoliko višje pripoveduje, da je ta nestrpnost  ruskemu  značaju prirojena ; sedaj ne vemo, kako se naj vse to strinja, posebno pri Tolstem, ki ga je ruska cerkev vendar izobčila! Razkol, ki se drži od 17. stoletja naprej v srednji Rusiji (Moskva, Don, Povolžje) s svojimi   sektami,  ni osamljena prikazen. Veliko število vedno se množečih novih sekt, celo mističnih   in  racionalističnih,  dokazuje,  da  versko  gibanje  v  ruskem narodu  še  ni  končano,  da  njegovi  ideali  niso tako zastareli, okorni, kakor se zdi gospodu Notzlu.
Človek se čudi, ko bere, da je dokaz udanosti cerkvenemu nauku surovo ravnanje z živalmi (Volksseele, 55). „Der Russe qualt vollig gedankenlos Tiere, vor allem Pferde und Hunde." To baje zaradi tega, ker stavi cerkev človeka v sredino vesoljstva  in je uverjena, da stoji
9
129
človek visoko nad živaljo. Isto pa bi se lahko trdilo tudi o katoliški sholastiki, ki uči — po Aristotelu — enako gospostvo človeka nad živaljo, kar Notzlu menda ni znano. Ubogi ljudje so res včasih surovi z živalmi, tega pa je kriva njih beda. Treba pa samo videti, kako božajo in opletajo s trakovi svoje konje mestni izvožčki in o praznikih tudi kmetje. Kuharica gospoda Notzla, „eine sehr fromme und gut-herzige Kochin", je s kropom polila psa, baje samo zaradi tega, ker je pes pribežal v kuhinjo, kjer je visela ikona! Bolj verjetno pa je, da je bila huda na psa zaradi česa drugega; v kuhinji je za psa mnogo izkušnjav. V Puškinovem „Dubrovskem" reši kovač mačko z nevarnostjo za lastno življenje z goreče strehe. Nobenega sovraštva do živali, celo do „spoštovanega Mihajla Ivaniča" (— medveda) in večno preganjanega , volka, da ne govorimo o lisici in drugi zverjadi, ni nikjer v narodnih pesmih in pravljicah. Se bolj nerazumljivo je, kako je mogoče kaj enakega govoriti o ruski inteligenci. „Wir finden in keinem russischen Erlosungstraume . . . Platz fur unsere demiitigen Briider, die Tiere, und fur unsere stummen, siindlosen Schwestern, die Pflanzen. Das auf-geklarte Rufiland denkt streng anthropozentrisch: der heilige Franz hat fur dieses Rufiland nicht gelebt." (Rufiland, 56.) To je čuden poizkus, postaviti rusko javno mnenje v odvisnost od cerkvenih form, obsojen že v naprej, da se ponesreči. V resnici je ravno zgodovinska zveza med cerkvijo in državo naredila inteligenco indiferentno za verstvo (Miljukov, Očerki, II, 402). In baš zaradi tega se ne more uresničiti želja gospoda Notzla, da bi ustvaril „Einheitlichkeit des russischen National -stolzes" za inteligenco in za narod, na cerkveni podlagi (prim. njegov članek „Die Wurzeln des russischen Nationalbewusstseins". Deutsche Arbeit. Prag, April 1916, str. 389, b).
V nadaljnjem razlaganju dokazuje, da določajo značaj ruskega naroda tri velike zgodovinske nesreče: tatarska vlada, politični despo-tizem in tlačanstvo, ki so vse tri v neposredni medsebojni zvezi. Zgodovinsko ta zveza ni pravilna. Moskovski absolutizem in tlačanstvo sta se razvila, ko je bila tatarska moč strta, ko je Rusija po dolgih vojnah proti vzhodnim in zahodnim sovražnikom (v 16. in 17. stoletju pride na leto miru povprek leto vojne), neizogibno prišla do močne centralne države in vojaških posestev. Na to pot je pripeljala državo njena geo-grafična lega in zgodovinska vloga, ki jo je že Križanič uganil. Idejni začetek tega procesa je bil res, po Notzlovi učenjaški terminologiji, „der Fall von Konstantinopel (1452), nach dem die Lacherlichkeit (!) beginnt, dafi der russische Zar seine Abstammung auf die romischen Weltkaiser zuruckfiihrte (Deutsche Rundschau, b, c, str. 99).
Tatarski jarem je po Notzlu bil strašen: „Furchtbare Knechtung" (Rufiland, 58). V Moskvi se še danes imenuje „devičje polje" kraj, kjer se je vsako leto zbiral tribut, deklice.
130
v
Zal pa, da je romantično slikanje Rusije pred tatarskim jarmom1, v stilu poezij Alekseja Tolstega in po njem posnete groze sužnosti nezgodovinsko. Tatarji se niso brigali za življenje premagancev, puščali so jim jezik in vero, pozneje so dali celo ruskim knezom svojo pravico do tributa v najem, kar je postalo vir moskovskega bogastva in vpliva. Z vsem tem so pospešili konec svoje moči. O kakršnemkoli zatiranju „svobodnega življenja ni mogoče govoriti. „Veče" se je dalje ohranilo v Novgorodu vsled razvoja trgovskega stanu in je preživelo povsodi isto evolucijo, neodvisno od postranskih vplivov. Notzel pa potrebuje te predpogoje za svoje čudovite zgodovinske konstrukcije. „Das russische Volk wurde vor das Entweder-Oder gestellt: willst du sterben als freier Mann oder leben als Sklave. Wir wissen dabei nicht, wieviel freie russische Manner damals der Knechtschaft den Tod vorzogen. Jeden-falls aber sind die heutigen Russen vornehmlich Abkommlinge derer die in Knechtschaft am Leben verharrten (Rufiland, 56; Volksseele, 31)". Za razlago, koliko je pomagala Rusom v tem položaju krščanska potrpežljivost (und das braucht gar nicht aus Feigheit geschehen ru sein, allein schon der Christenglaube wies diesen Weg — Rufiland, 58) našteva Notzel sledove, ki jih je zapustila tatarska sužnost v ruski duši ravnodušje do svoje osebne lastnine (to je primitiven čut sužnja, ki mu njegov gospodar lahko vse vzame), vero v usodo, ki je naredila Ruse ravnodušne v največji nevarnosti, neumljivo malomarnost do svetskih dobrin, suženjsko uslužnost, ki je včasih niti ne namerava in ki mu ne nosi niti gmotnih koristi. Nadalje izvaja Notzel iz iste suženjske razvratnosti tudi alkoholizem, spolno razuzdanost in nagnenje do tatvin. Neumljivo ostane, kako naj ravno tam vzklijejo, kakor lilije v blatu in gnoju: požrtvovalnost, odpuščanje i. t. d., dasi pasivne čednosti, toda čednosti vendar. „Fiir uns Westeuropaer nacheifernswerte und etwas beschamende Tatsache . . ., dafi auch der gebildete Russe vielweniger an den aufieren Giitern hangt als wir (Rufiland, 60) . . . Kraft zu ver-zeihen, erlittenes Unrecht wirklich zu vergessen . . . Geduld im Ertragen , von Leiden und einfache Ergebenheit im Sterben und jene Selbst-verstandlichkeit, in der der Russe sein letztes Stiick Brot mit dem ersten besten Hungrigen teilt . . ., das sind die passiven Tugenden (Rufiland, 64)."
Rusom je ona tiha konsolidacija Rusije, ki je izhajala iz Moskve in Rusijo rešila odvisnosti na zunaj, samo dokaz zgodovinske moči njihovega naroda. Miljukov primerja poznejše naraščanje moskovskega carstva po vtisu, ki ga je imelo na sosede, z groznim, neomajnim ko-
1 Bevor die Mongolen in Rufiland einbrachen, hatte das russische Volk in Gemeinschaften gelebt, ruhig, zufrieden am Alltag und festlich heiter bei Spiel und Tanz am Feiertage. Dem machten die Tataren ein Ende. (Rufiland, 58.)
9*
131
rakom „kamenitega viteza". Kdor misli, da je sedaj, po preteku stoletij, še vedno prejšnja sužnost vzrok moralnim defektom, ta očividno misli, da ta narod ni zdrav. Notzel pa vedno zatrjuje, da so Rusi „ ... pracht-volles, urgesundes Volk." Bolj zanimivo je, kar pripoveduje Notzel o vplivu sedanjega ruskega političnega sistema. Tukaj opazuje sam, kot človek iz drugih krajev, iz drugega sveta. To je bolj zanesljivo, ko njegove zgodovinske konstrukcije.
Politični despotizem, nova sužnost, je po njegovem ravno tako slabo vplival na narod. Seveda pa ni mogoče spraviti vsega v eno historično zvezo. G. Notzel zasluži to očitanje tem prej, ker v „Deutsche Arbeit,, (gl. više!) popolnoma pravilno izvaja nastanek moskovskega samodržavja iz vednih bojev (389 a: „ein standiger Krieg verlangt einen standigen Oberbefehlshaber"), tukaj je začetek enak kakor pri tlaki.' In vkljub temu se knjiga njegova zadovolji — žalibog! — namestil te pravilne zgodovinske logike z modrovanji o duševni sorodnosti samodržavja in tatarske sužnosti. Sužnost je — baje — pripravila samodržavju temelje, ker je Ruse odvadila svobodi. „Alles das, was wir im russischen Volkscharakter auf Einwirkung des Tatarenjoches zuriickfuhrten, kann mit gieichem Rechte dem jahrhundertlang herr-schenden Despotismus zugeschrieben werden, der bekanntlich (!) die direkte Hinterlassenschaft  des Tatarenjoches   darstellt"  (Rufiland,  66).
Nagnenje nesvobodnega človeka, biti uslužnemu, je razvilo lastnost opazovanja, katere strani na tujem značaju so najbolj pristopne. Iz te težnje po robski uslužnosti izvaja Notzel — kar je pač dovolj čudno! — globoko analizo ruske literature. „Hing doch das Geschick jedes einzelnen . . . davon ab, wie es den Machthabern gefiel. So ward die Fahigkeit, die Eigenarten, vor allem die Schwachen der Mitmenschen auf den ersten Blick zu erraten, auf das virtuoseste ausgebildet im Russen und hier stehen wir wahrscheinlich auch am Urquell der iiber-legenen Psyhologie des russischen Kiinstlers(!)". (Rufiland, 67).
Nadalje se po njegovem iz enake sposobnosti razvije sebičnost in enostranost. Ruska nehvaležnost in rusko norčevanje iz zapadne Evrope neprijetno dirne tujca. Levin v „Ani Karenini" imenuje zapadno evropske
1 Način Notzlovih citatov je prav posebne vrste. Samo v začetku zgoraj omenjenega članka omeni zelo nejasno in prikrito novejšo rusko historijografijo (390 . . . ausgezeichnete russiche Forschungen), v tekstu samem pa dobesedno izpisuje Klju-čevskega znani stavek (prim. zgoraj navedeno frazo!), mogoče tudi Platonova, Bogo-slovskega — seveda brez vsakega znaka, od kod ima kaj. Ravnotako spominjajo nekatere opazke o fevdalizmu v Rusiji na dela Pavlova-Silvanskega (ko Notzel dokazuje, da med Rusko in zapadno družabno evolucijo ni temeljnih razlik). Pomanjkanje teh virov nam ne kaže ravno, ali je študiral vse te originalne vire, ali pa ima vse to iz druge roke. Notzel je prevedel na nemščino (za Arhiv f. Sozialwissenschaft und Social-politik, 1915) članek Miljukova z enako vsebino („zur Geschichte des russischen Adels").
132
nazore o gospodarstvu nesmiselne, predno sploh obišče zapad. Ravno tako je razmerje Tolstega k ljudski šoli. „Tolstoj selber liess sich ganze vier Wochen lang deutsche Volksschulen zeigen, ward dabei iiberall aufs freundlichste aufgenommen, um dann zuhause ... die deutsche Volksschule mit einem Hohn und Spott zu uberschiitten, die beim rechten Namen zu nennen mich bloss die Ehrfurcht vor dem grossen Dichter abhalt. Das alles geschieht aber auch heute noch unzahlige Male." (RuBland, 73).
Kot Nemec bi se Notzel lahko tolažil s tem, da je tudi v Marseilli Tolstoj, potem ko se je seznanil s šolami, šel, da se seznani s pocestnimi gledališči in pocestno literaturo. Tolstoj se je hotel prepričati, kaj je duševna hrana preprostega ljudstva, ker mu v šoli najboljši učenci, ki so dobro znali lekcije, niso vedeli odgovoriti na posebna prašanja iz domače zgodovine. Eden mu je celo odgovoril, da je Julija Cezarja ubil — Napoleon. Tako se je Tolstoj prepričal, da je voda prešla čez jez v postranske toke, a ne v ono stran, kjer so jo čakala kolesa pedagogov.
Ce pa se nekateri iz navadnih ljudi lahkomiselno izražajo o Nemčiji1 in če izhaja taka lahkomiselnost iz umetno privzgojenega političnega šovinizma („jeder despotischen Regierung die Neigung innenwohnt, ihre Untertanen zum Chauvinismus zu erziehen" — Rufiland, 83), v teh šovinistih vendar ni zastopan ves narod, niti najboljši iz njega. V Notzlovem članku „Die Wurzeln des russ. Nationalbewusstseins" zbuja nesporazumljenja že podlaga sama njegovega prašanja. Zgodovinski vzroki so po njegovem ustvarili stalnost ruskega nacionalizma: „So ist der russische Revolutionar auch stolz auf Russlands politische Grosse und kommt selbst in . . . Parteiprogrammen nicht heraus iiber den Fode-rativsvstem aller ... zu Rufiland gehorenden, auch der nichtrussischen Volker, wahrend den russischen Reaktionar aufrichtiger Stolz beseelt auf die Kuhnheit und den Opfermut des russischen Revolutionars und er auch in ihm eine Verkorperung der russischen Uberlegenheit vor dem ,,faulen" * Westen verehrt." 1. c. 389, b. In vendar, dasi gre stvar tako daleč, je • podlaga tega čustva, ne ve se zakaj, nekaj jako nestalnega. („Das russische Nationalbewusstsein . . . in seinen ewig wechselnden Begrtin-dungen. — 388 a. „Sehr wechselnde Begriindungen des russischen Nationalstolzes" 390 a). V čem pa je ta spremenljivost, tega ne izvemo nikjer. Najbolj priprosta misel bi bila, da šovinizem ni -nekaj izključno ruskega. Notzel pa išče brez potrebe zgodovinskih razlogov in jih najde v tem, da je bila zapadna evropska kultura že kar iz začetka sovražna ruski. „Westeuropa ward . . . einmal Rufiland aufgezwungen" — (Rufi-
1 Notzel se pritožuje nad Rusi,  ki so videli   dvoje,  troje  nemških šol ali bolnišnic in sedaj pomilujejo naekrat vse nemške bolnike in dijake.
133
land, 72). »Rufiland hat natiirlich auch seine Tradition, die ward indess leider vor zweihundert Jahren durch Peter den Grossen gewaltsam unterbrochen" — (Rufiland, 75).
To negativno razmerje do reforem Petra Velikega pa je že pokopano izza slavjanofilske dobe sem. Preiskovanje dobe pred Petrom je pokazalo, da se je Rusija nagibala na zapad. Notzlovi nazori so popolnoma zastareli. Čudna je n. pr. njegova trditev, da je industrija do danes ostala duševno tuja ruskemu narodu, ker je element tuje za-padne kulture, ki ji je bil svoje dni nasilno vrinjen od vlade. Tem bolj čudno pa je, da je isti pisatelj v ravno omenjem članku v „Deutsche Arbeit" ocenil Petrove reforme popolnoma pravilno z najnovejšega znanstvenega stališča. „ . . . Rufilands Lage . . . war eine solche, dafi seine Selbsterhaltung nicht vollig ohne Schadigungen in rein nationaler Hinsicht abgehen konnte. Westeuropa hat sich dabei niemals Rufiland aufgedrangt, es ist vielmehr immer von ihm gerufen worden: Alles Heil kam von ihm. Un das' langst schon vor Peter, gleich nach Be-griindung des Moskauer Staates. Dessen gesamte Einrichtungen erklaren sich ja aus diesen beiden Momenten: militarische Notwendigkeit auf der einen Seite und europaisches Vorbild auf der anderen" — 390 a do 391 b. Na ta način sta članek v „Deutsche Arbeit" in knjiga „Das heutige Rufiland", dasi imata istega pisatelja, postavljena na ravno nasprotne zgodovinske perspektive in ta razlika ni bas v prid velikemu in samostojnemu delu g. Notzla.
Tlačanstvo, ki je tako dolgo ležalo na ruskem narodu, smatra Notzel pravilno za eden glavnih vzrokov, da se je inteligenca narodu odtujila. (Rufiland, 86). Treba pa pripomniti, da se ta razlika sedaj v resnici in tudi uradno odstranjuje. Duma je obravnavala in zdi se, tudi sprejela projekt zakona, ki naj da kmetom pravice, enake pravicam drugih stanov. Toda čemu ponavljati ob tlaki to, kar se je govorilo že v zvezi s tatarsko sužnostjo. Und auch hier wissen wir nicht, wieviel reie Manner den Tod dem Tod der Knechtschaft vorzogen ... i. t. d. (gl. spredaj — Rufiland, 87). V moskovski državi so bili vsi stanovi enako nesvobodni. Težko življenje je živel ves narod. Početki tlačanstva so zgodovinsko motivirani, samo da je preživelo dobo svoje zakonitosti. Tembolj se — celo po Notzlu — vidi moč ruskega naroda nezlomljena, nepokvarjena. „Augenscheinlich hatte aber das russische Volk bereits von den Zeiten des Tatarenjoches her so zu leiden gelernt . . . dass es das gar nicht auszudenkende Elend der Leibeigenschaft zu iiberleben vermochte, ohne Schaden zu nehmen an seiner Seele." (Rufiland, 88.) Težko je pomisliti, da tiče v današnjem beraštvu, tatvinah, alkoholizmu i. t. d. sledovi starega, nesvobodnega časa. Vse to se nam popolnoma zadovoljivo razloži iz današnjih razmer, kakor dela tudi Notzel sam v zadnjem poglavju svojega uvoda.   Ruska vas  ni  mrtva voda;  zelo se
134
je spremenila celo v zadnjih desetih letih (zanimanje za dumo, kooperativno gibanje po revoluciji i. t. d.), tlačanstvo pa je bilo odpravljeno že pred več ko šestdesetimi leti. Najbolj fina in menda najbolj značilna opazka Notzlova — pri tem mu je odprla oči kmetska revolucija? — pa je v tem, da se rešpekt pred tujo lastjo težko vkorenini v svetu, ki je lačen zemlje. „Die Erziehung zum Eigentumbegriff hat wohl . . . durch Generationen hindurch wahrende wirtschaftliche Selbstandigkeit zur Voraussetzung . . . Die hochste Ehrlichkeit — in Landern mit alt-eingesessenem, freiem Bauerntum und wir haben Hoffnung auf ein solches in Rufiland."
Težki socijalni položaj ruskega naroda je vzrok razpoloženja mlade ruske inteligence. Vse njene misli gredo za tem, kako bi se olajšala splošna beda. Ko pravi Notzel o Rusiji še v začetku svoje knjige: „Kein Mensch soli tiberhaupt an etwas anderes denken diirfen, als daran, den Hunger seiner Mitmenschen zu stillen, solange nicht alle Menschen satt zu essen haben" — ga globoko gane to idealno razpo-leženje, posebno pri ubogih dijakih, ki žive ob kruhu in vodi ter se celo sramujejo bogastva. (Višje šole so, kakor pravi Notzel in kar je tako znano, v Rusiji glede sestava slušateljev bolj demokratične nego na zapadu).
Kot rusko posebnost navaja Notzel letargijo, ki se ne strinja prav z željo, pomagati narodu. Vsi sanjajo o novem, idealnem redu, ki bi odpravil vso nesrečo. Hočejo vse ali nič. Med tem pa ostane inteligenca brezdelna. Sovraštvo do vlade jemlje danes veselje do mirnega kulturnega dela, ker bi tako delo pomenilo pomoč narodu in spravo s sedaj vladajočim sistemom. V začetku knjige pa se razlaga to neznanje dela iz abstraktnih podatkov ruske psihike: „Die Gegenwart ist dem Gefiihlsuntertanen unertraglich, aber auch eine mit Handen fassbare Zukunft bleibt ihm unannehmbar." (Rufiland 76). Iz tega razloga tudi ravnodušje k sedanjemu delovanju državne dume. Jaz pa mislim, da je to razpoloženje značilno za čas pred revolucijo. Doba po prvi dumi in sedanja vojna, seveda, vse to je prisililo rusko inteligenco, da gleda dogodke z drugimi očmi1. Duma razvija svoje delovanje sedaj v boljših razmerah, inteligenco pa je sprijaznilo z vasjo kulturno delovanje vasi in vedno večji naraščaj inteligence s kmetov. (Glej više, v drugi zvezi omenjeni razvoj — vkljub nasprotju — zadrug, šol, celo gimnazij, po vaseh.)
Glavno prašanje, ki ga obravnava Notzel, pa so bodoči pogoji vzajemnega umevanja in zbliževanje med Rusijo in zapadno Evropo. Avtor ne razločuje dovolj jasno zgodovinske spremembe sestave ruske
1 Članek je bil pisan pred izbruhom sedanje ruske revolucije, katera tudi ni pokaz Notzelnove trditve o političnem nazadnjaštvu ruskega naroda.
135
inteligence in razpoloženj med ruskimi kmeti, ko govori ves čas o nečem stalnem. Dasi v uvodu omeni razliko med razpoloženjem „ske-sanih plemičev" in poznejših demokratičnih inteligentov, vendar te razlike v knjigi sami ne uporabi. To dela, da so njegove razlage nerazločne. Glavna njegova teza je, da so Rusi bolj nestrpni od zapadnih Evropejcev. (Prim. Lj. Zvon> 1916, str. 380). Ruska javnost, ki je brez vsake možnosti praktičnega delovanja, ne more preskusiti vrednosti svojih nazorov. Logične misli in znanja, oceniti svoje lastne moči, bo to občinstvo naučila razsodna zapadna Evropa, ki si nikakor ne domišlja, da je kako vzvišena in nezmotljiva. Zato pa bo Rusija prinesla v zapadno Evropsko življenje več duše, medsebojnega človeškega ume-vanja, več ljubezni k preprostemu ljudstvu. „ . . . Rufiland in seinem intuitiven Sichausleben das alte Europa aufklart iiber das, was es ' eigentlich will und darin besteht wohl . . . Rufislands Kulturmission." (Rufiland, 178). Idealizem razpoloženja in umetniško ljubeče realno razmerje do resničnosti, kar je najboljša stran ruskega romana, to bo razložilo smotre življenja. Oba ta dva sveta se morata zediniti v skupnem kulturnem delu za bodočnost.
Tako se pokaže, da je filozofija zgodovine pri Notzlu, ki se v nekaterih temeljnih rečeh strinja s starim slavjanofilstvom, v nasprotju ž njim vendar nekoliko samokritična. V tem poskusu, najti temelj za sporazum, je glavna zanimivost te knjige v sedanjem času. Oceniti principijalni pomen tega prašanja in pravilnost njega rešitve, ni moja naloga. Hotel sem samo pokazati največje pogreške, ki so zablodile v dokazovanje. Kar dela ton njegove knjige prisrčen, je ljubezen do ruskega naroda, s katero je napisana ta knjiga. Skoda, da se ni mogel okoristiti z rezultati svojih poznejših del (iz 1. 1915 in 1916), ko je 1. 1914 pisal uvod svoji veliki knjigi. Ce bi se mogel, ne da bi zapustil znanstveno bazo, odreči svojim psevdozgodovinskim dokazom, bi se njegova filozofska koncepcija gotovo spremenila na boljše. Tudi brez tega trpi na pretiravanju in prehitrem generaliziranju osebnih opazovanj.
136