§• 9- Po verstvu svojem bili so Slovani malikovalci, ajdje ali pogani. Obožavali so naravo ali prirodo ter v njej ločili dvojne sile, viša bitja, dobra in zla. Kar veleva človeku že prosti um, mislili so si tudi Slovani, da vsem vlada le eden, najviši bog (svetli, blagodarnik). Imenuje se Svarog, bog vse oblasti na nebu in na zemlji. Sinova sta mu bila Solnce (Daždbog) in Ogenj, zvana po njem Svarožiča. V veliki moči in časti je bil nekterira rodovom bog s pridevkora Svetovit (Svetovid, Sventovit, Svgtovčt, Svatovid, Zvantevit itd.), bog svetlobe, obilnosti, vojske, svetlezmage; Perun (Perkun, Parom pri Slovacib, — BJovis, supercilio omnia moventis". Hor.), bog groma in treska; Radegost (Radogast, Radgost, — Mercurius), malik zemeljske rodovitnosti, gostoljubnosti, varuh tujim in potujočim; Veles, bog letne paše, domačih živali; Kurent vina in pirovanja (Bacchus); Stribog vibarja (Aeplus); Davor vojskovanja (Mars, davorija bojna pesem, davoriti); Plevnik, Pilvit (Pluto) zemskih zakladov; Gruden (Saturnus) časa, Trjas (Pallor) strahu itd. Boginje bile so jim na pr. Baba porodništva, časih dobra časih huda, torej Zlata — in Ježi — ali Pehtra — Baba; Živa, kakor Vesna, Deva, boginja pomladi, veselja, zdravja in življenja, Mora ali Morana, Morena, Morjana, zime in smrti; Lada ljubezni, lepote in zakona, sinka Lel in Polel (Castor et Pollux), Lel ali Ljel (Eros, Cupido, Amor) bog ljubkovanja; Maja žitnega polja, Pogoda lepega, Negoda grdega vremena itd. Nekoliko nižja bitja božja bile so jim Vile (Nymphae, Musae), ki so bivale po gorah, vodah, v oblakib, in se zvale Vile pogorkinje, povodkinje, oblakinje. Nekterim bile so to Rusalke, Morske deklice (Najades, Sirenes), posebej Bele žene, Sibile — prerokile. Rojenice ali Sojenice (Moirai, Parcae) določevale so novorojenemu detetu prihodnjo osodo. Slepe osode (rok, fatum) vendar niso trdili, kajti pripisovali so srečo, zdravje, blagostanje, zmago sploh dobrim bogovom, nesrečo, bolezen, siroraaštvo, razpore in pobitja pa zlim ali besom. Dobre bogove imenovali so bele (Belibog, Belin), hude pa črne (Crnibog, črt). Kakor so v posamnih rodbinah čestili svoje dede za hišne bogove (Penates, Lares), tako so v župah in rodovih svoje skupne malike. Maliki so bili navadno velikanske postave ter so imeli po več glav in drugih členov, ki so izrazovali njihove telesne in duševne moči. Tako so na pr. Triglava delali s tremi glavami kot gospodarja treh kraljestev, zemlje, morja in zraka. Svetovit je imel glavo s štirimi obrazi, na vse štiri strani sveta, ki je vladal vse čase solnčnega leta ter pregledoval stvarjenje, vse dejanje in nehanje človeškega rodu. Stari Slovani s prva niso imeli posebnega duhovništva. Starašine, župani, knezi bili so tudi svečeniki. Tudi niso imeli posebnih svetišč ali hramov; kar pod milim nebom, na holmcih in v logih so jim darovali zemeljskih pridelkov, domačih živali, sežigali na grmadah, med razniin petjem, pred njih podobami ali znaraenji, velikrat pod lipo; lipa je torej Slovanu nekako sveto drevo, kakor hrast Nemcu, maslica ali oljka Grku, palma Arapinu, smokva Indijancu. Prazniki so se sploh vjemali s premembami v naravi o raznih letnih časih, o zimskem in poletnem kresu itd. Pozneje dobili so lastne svečenike, da so opravljali službo božjo, žrtve in obete, in malikom so stavili hratne, kterih nekteri slovijo na pr. hram, ki ga je imel Triglav v Štetinu, Perun v Kijevu, Svantovit v Arkoni itd. 0 duši človekovi so verovali, da ne umre, da je nesmrtna. Telo zapustivši lčta po drevju, dokler se truplo ne sežge ali pokoplje in dostojne molitve ne opravijo. Narejali so umrlim grobe, lastne mogile ali gomile, ter na njih v raznih igrab obhajali spomin svojih rajnih. Na unem svetu so dobriin odločevali prijazno mesto, nav ali raj, kjer se radujejo z bogovi, hudobnim pa kraj teman, kjer morajo bivati z besi v goreči megli ali v črni noči. Priprosto in naravno je bilo naših prednikov poganstvo. Zato pravi Helmold, da ima njih malikovanje nekaj krščanskega v sebi, in Focij, da ruski Sloveui so malikovalci, ki niraajo grškega krščanstva, pa tudi ne brezbožnega pogaustva. Sicer pa vzajemno slovansko malikoslovje (mythologia) še tudt ni gotovo. Vsak rod je iinel kaj svojega. Da je y sedanje sestave vplivalo kolikor toliko krščanstvo, to se zna. Izrazi grški in latinski so v pričujoči pridejani v pojasnilo le primeroma. Mnogo sporainkov iz nekdanjega bajeslovja se je ohranilo še tu in tam po Slovenskem na pr. v pravljicah in pripovedkah o čarovnikih (copornikih in copernicah), škrateljnih, o mori, neteku, povodnem možu, o vedomcih itd., v narodnih pesmih, v starih običajih p. o božiču, o novem letu (koledniki), o pustu, sredi posta (babo žagati), o kresu, o svatovščinah in pogrebščinab (strava, sedraina), o mnogih lastnih iraenih in priimkih, in znaraenita je taka veda v slovstvu, ker se na-njo pogostoma ozirajo naši pisatelji, vzlasti pesniki, govorniki in sploh umetniki. §• 10. Slovani se v zgodovini prikazujejo v brezbrojnih rodovih, kteri so le polagoma osnovali si lastne države. Kolikor žup, toliko je bilo županov; v miru bili so vsak za-se, v nevarnosti o vojski zbirali so si velikega župana ali kneza voditelja. Ta nesloga bila je Slovatiom vzrok premnogih velikih nesreČ. Prva slovanska država, ktere spominja povestnica, bila je na avstrijsko-ogerski zemlji česko-slovčnska. Vstanovil jo je Samo, po nekterih izmed Frankov, po drugih Slovan izmed Veletov, kteri je, prej trgovec, zbirati jel slovanske rodove na zapadu, potem udari 1. 623 z veliko vojno nad Avare, jih premaga ter prisili, da zapustijo Cesko in Moravsko in ubežijo na Ogersko. Hvaležno ljudstvo si ga izvoli 1.627 za kralja. Ker so slovanski rodovi takrat ob DoDavi bivali še bolj skupaj, zedinvali so se v njegovi državi tudi karantanski Slovenci, in Samo je rešil jih iz oblasti Frankov, premagavši njih kralja Dagoberta pri Vogastisburgu (morebiti sedanjem Voitsbergu), ter vladal 35 let. S smrtjo njegovo razpade tudi država. Sicer je malo jasna njegova zgodovina. Nekteri povestničarji štejejo dva vladarja tega iraena, nekteri celo tri, in tu pišejo od 1. 623 do 658, tam od 1. 627 do 662, in ni ga spomina o njern niti v narodnih pripovedkah. Morebiti najbolj razkosani so životarili tedaj Slovenci v stari Karniji in Karantaniji, dokler posije cekoliko svetlobe v njih zgodovini po knezu Borutu (f 750) in po krščanstvu. Državno bolje zedinjeni so bili Hrvatje koj s početka 1. 634. Panonskim Hrvatom je vladal knez v Sisku, Dalmatinskim v Bihaču. Pri teh se imenuje bolj določno knez Borna, pri unih zaslovi Ljudevit. Oprostili so se Frankov 1. 838, Trpimir združi obe Hrvaški v državo in Tomislav (914—940) imenuje se prvi — kralj. Bolj razdeljeni so živeli Srbi v malih državicah; 1. 836—843 jih nekoliko vzdiguje veliki župan Vlastimir, še znatnejše knez Mutimir (f 890) vže kristijan, dokler so v 12. stoletju utrdili si državo srbsko Neaianjiči. Tako so vselili se v Mezijo t. j. med Donavo in Balkanom uralsko-čudski Bolgari, podvrgli si ondotne rodove slovanske, rešili jih Bizančanov, ter se ž njitni popolnoma združili. Knez Krum (806) pomogel jim je do nekake slave; knez Boris (852 — 888) postal je z narodom vred kristijan; mogočno vladal jih je car Simeon (893—927). Na sedanjem Ruskem je živelo dokaj raznih slovanskih in neslovanskih plemen, velikrat v hudih razporih, dokler Rurik po smrti svojih dveh bratov sklene vse tri dežele in vstanovi državo rusko (1. 862—879), ktero so mlajši njegovi marljivo razširjevali ter vladali do 1. 1598. Poljsko državo je po Lehu osnoval 1. 860 baje Zemovit, sin Piastov; Mečislav zaslovi v zgodovini (962—992) že kristijan, in vzlasti hrabri Boleslav I (992—1025). Prnd njo se slavno imenuje knez Mojmir, kteri je postavil slovaasko državo Moravcem 1. 846, ktero je dokaj utrdil Rastislav, povzdignil in povekšal Svatopluk. C e h o m, kteri so bili mej mnogiini plemeni najslavnejši v okolici sedanje Prage, so po Samotu, Kroku . . državo vstanovili Pfemislovci, in 1. 871 se v zgodovini prikaže njihov knez Bofivoj z Ljudmilo, potera Vaclav (928—936) itd. Tudi Slovaci so imeli tedaj svojega kneza, kteri — Privina (Pribina) po imenu — je stoloval v Nitri; pregnan je dobil potem deželo svojo ob Blatnem jezeru. kjer je vladal do 860, in mu je nasledoval knez Kocelj (Hezilo). Osodo, ktero so imeli v državnem oziru Slovenci ob jugu, in to še bolj otožno so skušali slovanski rodovi ob severu, Polabci ali Polabljani, kterim se v 7. 8. in 9 veku, sicer imenujejo posamni knezi (Dragovit, Tugoraer), kterih zgodovina se pa pojasnuje še le po Karlu Velikem in njegovih naslednikih ter po krščanstvu. Kakor je Nemcem Ludovik (1. 843 — 876) osnoval samostojno državo in se vprav zato kliče Nemški: tako so nekaj v VII., največ pa v IX. stoletju spočele se prve slovanske države in državice.