Knjige na tnalu
Milan Vincetic
Blaž Lukan: Sentence o dihanju.
Ljubljana: Mladinska knjiga (zbirka Nova slovenska knjiga), 2010.
Znanstveniki, predvsem matematiki in fiziki, dokazujejo, da je svet zamrežen v kakšnih ducat dimenzij, Stephen Hawking (1942) ga menda vidi v več kot štirih, kot jih povečini razločujemo navadniki, poezija, ki da je (še?) kraljica besedne umetnosti, pa meje/dimenzije med vidnim, nevidnim in slutenim še bolj zabrisuje ali jih celo preskakuje. Semantična paleta umetnostnega jezika, oziroma bolje rečeno pesniških podob, je že zdavnaj prestopila de Saussurov rubikon, besedne zveze v sodobni poeziji, ki se od francoskih simbolistov dalje nagiba k hermetizmu, pa začnejo predvsem vznemirjati s svojo paralogiko, ki se seveda oddaljuje od "označenega".
Ob tem Blaž Lukan v svoji najnovejši pesniški knjigi Sentence o dihanju pomenljivo zapiše v pesmi Tenka črta: "Med nekom / in nikomer / tenka črta, / korak po njej / naj bo odločen. /_/ Eno je vse, / vse ni eno. / Nekdo ni nihče / in nihče je nekdo. / Tenka linija zavija / ostro v levo, / ravnotežje je znak zaupanja / v nujnost padca. /^/ Med nekom / in nikomer / temeljna vseenost. /^/ Nekdo in nihče, / oba zanikana, / prvi je ne / in drugi je ni, / ne, nikogar ni. / Logika jezika / je peklenska." Navedeni verzi iz omenjene pesmi, v kateri pesnik poudari, "naj biblični patos / zamenja temeljna / vseenost", relativizirajo dogmatično resnico, tudi zaklinjanje na čute in čutnost, kajti prava resnica so "notranja tla telesa". Živeti torej ne pomeni bivati ali misliti, živeti pomeni dihati "vase prostor", v katerem se "vsak zvok zgosti v kroglico tišine", ki nastopa v Lukanovi poeziji kot lastno "oddaljevanje od najnižje točke dneva globoko v noč", ki je še najbliže stanju med budnostjo in snom. Prav takrat namreč speči še diha v "negativu tišine" in hkrati skozi prosojne veke že zajema obrise, ki pa jih "budnost vse vzame, vse naredi vidno". V tej jutranji nemoči mnogokrat vzide "beseda feniks", kajti "beseda rodi besedo, / rojstvo iz pepela", hkrati pa poudari, "(d)a vsaka beseda ni beseda, / beseda je težka". Tudi
besede v tej poeziji so "težke", so plazma, tudi magma, zdi se, da polzijo izza mle~nega stekla, za katerim se ri{ejo konture hrbtov, ki so {e vro~i od no~i in sanj ter mehki od prebujanja, vedute mest (Trst, Ljubljana, Granada), vonji letnih ~asov, od nekod se ogla{ajo znova sti{ani koraki, se prisen~i stvarnik in njuno dihanje prevetri s skepso ter zavedanjem, da "ni nas dovolj, / nekdo drug (namre~) skozi na{a usta kri~i".
Kdo je ta drug? Katerih nas ni dovolj? To so vrata vpra{anj, na katera je bilo tiso~krat potrkano, vendar so le tu in tam za las odtrznila. Je bila mitolo{ka/svetopisemska geneza sveta res tako polna napak, da jih moramo odpla~evati in priklicati celo "najti{jega stvarnika" v sebi, ~eprav se zavedamo, da bomo sme{ni, ~e{ "kateri stvarnik pa ni sme{en"? Blaž Lukan ne verjame Resnici kot taki, vsa odkritja in tehnolo{ke izbolj{ave so zanj kot "hip jasnine", ki nas ne bo odre{il dedi{~ine niti potovanja krvi in {e manj ~lovekove lažne zaverovanosti v lastno demiurgi~no mo~. Umetniku ali znanstveniku torej ostaja zgolj potrpežljivo bedenje nad stvarmi, zaradi katerih "se mu v grlu (mnogokrat) zatakne beseda". Ali kot pravi pesnik: "Iz poteka ~asa ni mogo~e sklepati ni~esar kon~nega. / Stebla nihajo v vetru do onemoglosti, a najhuje / trpi zemlja, v katero so za vselej zasajena. / V dvigu dlani proti ~elu je ve~ smisla kot v bivanju / insekta, a kdo sem sploh jaz, da lahko to izre~em", kajti "deljivost ni samoumevna, podvajanje je pogostej{e". Vse je torej, predvsem pa ljubezensko razmerje, zaklenjeno v krože~i "vmesni ~as", ko "druži naju isti ~as, le poti so druge". In {e: "Oba razumeva nesli{nost: / jaz jo prevajam v pisavo, ti v vijuge. /^/ Na mojem hrbtu ždi, kar prihaja, / na tvojem, kar je od{lo. /^/ Zdi se, kot da za naju ni bilo nobenega prostora, / a sva si ga na{la: jaz ga srkam vase, ti razmika{. /^/ Vra{~ena sva v tla z zra~nimi koreninami. / Vidiva vedno globlje vase. / Iz ust nama veje ista topla sapa, / zaradi nje naju kdo kdaj ujame v objektiv: / grobo zrnata, ponosna na soliden vmesni ~as."
Lukanovo poezijo, nabito z ekspresivno govorico, ki polni predvsem dalj{e pesmi z zasekanim pripovednim ritmom, preveva predvsem dvom. Dvom o stvareh, kot sam pravi v pesmi z enakim naslovom, kajti "stvari polzijo iz rok", pa tudi "{estina vsega, kar v življenju re~emo, se nam ma{~uje, / vse drugo je brez milosti zapisano pozabi". Pozabi, ki se vedno znova ponavlja tako z istimi akterji kot z inventarjem. "Čas je zaklenjen," pravi v pesmi V obratu, "in vsakdo nosi okrog vratu svoj klju~ / in ni druge bližine kot tista, / rahlo razmaknjena, ko se stakneta spomin in resnica, / telo in senca, / želja in njeno tiho odhajanje / na drugo stran ~asa, / brez besed, / v neskon~nem obratu". Ki te posesa ali odvrže, ~etudi si {e tako "navpi~en" (živ, op. p.), saj si navsezadnje "samo privid, privid privida",
ki ga morda nekdo "z enim očesom gleda". S tretjim? Božjim? S tistim, ki zablodi v neslutene dimenzije sveta, v "peti spol", v neodkriti element, v "pasjo slepoto" ali v odsotnost Vsega?
In v tej odsotnosti je največ Vsega. Tega, čemur pravimo neizrekljivo, tega, kar se nastrga v Lukanovi poeziji v "tesnem objemu hipa jasnine in slike sveta", hipa, ki naj bi trajal kot "stavek, (ki) se z jezika zlije kakor curek sline ali zračni tok, neslišno". In Lukanova poezija v resnici prihaja iz najgloblje neslišnosti, čeprav še zdaleč ni neslišna. Je kot dihanje prebujajočega se telesa, v katerem se "oglaša napetost, nakopičena v drobovju". Poezija, ki nagovarja s svojim "prepoznavnim tonom", ki seveda ne sme ostati spregledan. In tudi ne bo, čeprav, vsaj po mojem mnenju, tokratna poezija po izpovedni moči ni presegla prejšnje pesnikove zbirke.