Poštnina plačana v gotovini katoliški Uredništvo iv uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečna L 110 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Leto V. - Štev. 45 Gorica - 5. novembra 1953 - Trst Izhaja vsak četrtek Zločin zahteva primerno kazen (Nauk sv. očeta Pija XII.) Dne tretjega oktobra je sveti oče sprejel veliko skupino pravnikov, ki so se udeležili šestega mednarodnega kongresa za kazensko pravo. V dolgem govoru je poudaril važnost kazenskega prava. Podajamo vam glavno vsebino! Sv. oče pravi: Mirno in urejeno družabno življenje v državi je mogoče le, če se upoštevajo zakonske določbe, ki skrbijo za red. Vedno pa se dobijo ljudje, ki kršijo red. Proti njim se mora družba braniti. Odtod izvira pravica kaznovati prestopke. Kazen naj prisili nepokorne k spoštovanju zakonov. Vsaka država ima lastno kazensko pravo. Danes ljudje veliko potujejo in pogosto menjujejo bivališče. Želeti hi bilo, da bi vsaj težje zločine v vseh državah kaznovali in tudi približno enako strogo kaznovali. Tako krivci ne bi mogli nikamor uiti pred kaznijo. Ravno to medsebojno pomoč naj bi nudilo mednarodno kazensko pravo. Če je to potrebno že v rednih razmerah, je toliko bolj potrebno v času vojne. Za katere prestopke naj bi se izdelalo enotno kazensko pravo? Samo za najtežje. Sveti oče nekatere našteva: Zločin moderne vojne, če je ne zahteva nujna potreba obrambe. Vojna prinaša s seboj ruševine, trpljenje in nezaslišana grozodejstva. Krivična vojna spada gotovo med največje zločine in mednarodno pravo mora krivice vedno strogo kaznovati. Niti v pravični vojni niso dovoljeni; vsa sredstva, čeprav bi olajšala dosego zmage: množično streljanje nedolžnih zaradi dejanj posameznih ljudi ni pravično, ampak je uzakonjena krivica. Streljanje nedolžnih ne postane pravično samo zalo, ker to zahteva vojna. V zadnjih desetletjih smo videli množične pokolje zaradi rasnega sovraštva. Ves svet je videl strahote koncentracijskih taborišč. Uničevali so na stotisoče ljudi, češ da niso sposobni za življenje. Nad ženami in dekleti so se izvajali gnusni zločini. Lovili so brezbrambne ljudi, da so jih vodili kakor sužnje na prisilno delo. Sodni postopki so se izvajali brez vsakega reda. Zaradi enega člana družine so se marsikdaj maščevali nad celo družino. Sveti oče pravi, da je naštel le nekatere najbolj odvratne zločine, zq katere bi se moralo brigati mednarodno pravo. Nato omenja kazni. Eisenhower nasproten sestanku z Malenkovim Predsednik Eisenhower je ob priliki tiskovne konference izjavil, da je njegovo stališče glede konference »treh velikih«, to je ministrskih predsednikov Združenih držav, Sovjetske zveze in Anglije, o-talo nespremenjeno: Amerika hoče, da poda komunistična Rusija dokaze o poštenosti svojih namenov, še prcdno hi prišlo do takega mednarodnega sestanka. »Ko nam ho dala Rusija te dokaze, se ne bomo ustrašili ne žrtev ne nevarnosti za nesporazum, samo da bi mogli pospesiti mir,« je dejal Eisenhower. Eisenhower je izrazil tudi upanje, da se ho sestal s Churchillom ter imel i njim vrsto razgovorov na prijateljski in neuradni podlagi, a da trenutno ni ne z ene ne * druge strani nobenih načrtov v tem oziru. Govoreč nato o glasovih, da misli Amerika zmanjšati svoje vojaške sile v Evropi in drugod, je Eisenhower poudaril, da ni nobenega načrta glede zmanjšanja ameriških vojaških sil v kakem delu sveta, ampak da bodo, nasprotno, prekomorske letalske sile še nekoliko povečali. Kazen mora biti sorazmerna s krivdo. Če kaznujejo ljudi, ki so krivi trpljenja tisočev, z odvzemom državljanskih pravic, je to posmeh vsaki pravici. Nasprotno pa se človeškemu čutu upira, če kaznujejo s smrtjo prestopke policijskih predpisov, ali kritiko državnih oblasti. Tu bi moralo doseči mednarodno kazensko pravo neko enotno mero. Dostojanstvo človeka zahteva, da se ves kazenski postopek izvrši po jasnih in strogo določenih predpisih. Pri zasliševanju mora biti izključeno vsako telesno ali duševno mučenje, čeprav je obtoženec res kriv. Taka zasliševanja nujno vodijo do napačnih ugotovitev. Obtoženec prizna krivdo, ker so pač izčr- Tržaško vprašanje je še vedno tam,, kjer je bilo v preteklem tednu, ter se ni približalo bistveno niti za en korak svoji rešitvi. Vse tri stranke, to je zavezniki, Italija in Jugoslavija, stojijo trmasto na svojem stališču ter nočejo popustiti. Da bi Anglija in Združene države preklicale svojo odločitev z dne 8. oktobra, tega nihče ne pričakuje, še celo Jugoslavija ne zahteva več, da bi zapadne sile umaknile svoj enostranski sklep. S tem pa ni rečeno da Jugoslavija ta sklep priznava. Jugoslavija zahteva le to. da se ta sklep ne izvrši, dokler posebna konferenca ne razreši celotnega tržaškega vprašanja. Če bi se namreč I-talija in Jugoslavija sporazumeli, da ostane cona A z gotovimi spremembami Italiji, potem bi tega ne bilo treba preklicati. Če pa konferenca drugače sklene, potem pa ta sklep sam od sebe propade. Glavna stvar je, da pride do te konference, a ravno te konference ni mogoče spraviti skupaj. Ital ija bi bila pripravljena udeležiti se lake konference, a le pod pogojem, da zasede cono A in da se o pripadnosti te cone sploh ne razpravlja. Temu se protivi Jugoslavija, ki zahteva razpravo o celotnem tržaškem ozemlju še predno bi italijanske čete zasedle cono A. Teh dveh nasprotujočih si stališč ni bilo mogoče do sedaj izravnati in jih najbrže tudi tako kmalu ne bo, kljub napornemu diplomatskemu delu zapadnih velesil, ki so s svojo enostransko odločitvijo spravile same sebe v največjo zadrego, obenem pa brez vsake potrebe razpihale nacionalne strasti v tem tako nevarnem delu Evrope. Morda so imele pri tem najboljše namene, a način je bil vsekakor popolnoma zgrešen. Pretekli teden je bila v angleški spodnji zbornici zopet debata o Trstu. Debato je otvoril v imenu opozicije Noel Baker, ki je izjavil, da tržaško vprašanje v času, ko je prišlo do nenadnega koraka 8. oktobra, končno ni bilo tako kritično. Zunanji minister Eden mu je odgovoril, da je baš nasprotno res, da je bil namreč položaj v Trstu meseca julija in avgusta zelo resen in da ni bilo druge izbire, kakor da sfc nič ne podvzame ali da se podvza-me kaj konstruktivnega. Izbira je bila le ined tem, ali naj dopustimo, je rekel Eden, stalno slabšanje položaja, ali pa podvzamemo kak u-krep za zboljšanje položaja, kar se je tudi zgodilo, čeprav je bil ta u-krep zelo drastičen. Vedno bolj je postajalo jasno, je nadaljeval Eden, da praktično ni nobene možnosti, da bi uresničili mirovno pogodbo pane njegove telesne in duševne moči, čeprav ni kriv. Sodnik mora biti nepristranski. Ljudska sodišča, kjer so zastopani samo člani ene stranke, ne dajejo nobenega poroštva, da bo razsodba res pravična. Ob koncu sovražnosti naj ne sodijo zmagovalci premagancev, ker so sami mnogokrat krivi enakih zločinov, zaradi katerih sodijo premagane. V sodnem zboru naj imajo večino sodniki iz nevtralnih držav. Pri preiskavi se mora res točno ugotoviti, koliko je obtoženec odgovoren. Če je dejanje izvršil, s tem še ni rečeno, da je zanj popolnoma odgovoren. Sveti oče je zaključil svoj govor z zeljo, da bi se pravnikom posrečilo urediti tako mednarodno pravo, ki bi bilo v skupno korist Cerkvi in družini narodov. ali izvedli izjavo iz leta 1948. S Francozi in Američani smo poskušali doseči sporazum med Italijo in Jugoslavijo. Koncem avgusta je zavzelo tržaško vprašanje nevaren razvoj, in to je bil, razlog, da smo sklenili z ameriškimi prijatelji (torej brez Francije!), da je treba rešiti položaj s hitro in drastično odločitvijo. Pričakovali smo, da bo naše dejanje privedlo do končne rešitve tržaškega vprašanja. Predvidevali smo mo-, gočen odpor od obdh strani. Česar pa nismo predvidevali, je bila grož- Pretekli teden je francoski republiški svet (senat) razpravljal med drugim tudi o evropski obrambni pogodbi. Pri tej priložnosti je imel zunanji minister Bidault govor, ki je vzbudil najlepše upanje, da bo francoski parlament potrdil evropsko obrambno pogodbo. Bidault je v svojem govoru poudaril sledeče misli : »Francoski pogoji za potrditev evropske obrambne pogodbe so na tem, da se izpolnijo. Dosegli smo sprejetje pojasnjevalnih protokolov, ki bodo imeli isto veljavo kot pogodba sama in njene dodatne listine. Francoska Unija bo zavarovana in neokrnjenost francoske vlade ne bo v nevarnosti. Predsednik francoske republike ostane tudi nadalje vrhovni poveljnik francoskih o-boroženih sil. Francoska republika ne bo s potrditvijo evropske obrambne pogodbe odstopila nobenega dela svojih obrambnih sil, ampak bo celo zboljšala varnost francoske Unije, ker ho za njeno varnost garantiralo šest držav evropske obrambne skupnosti. Obrambna pogodba ne bo ločila Francije od njenih prekomorskih ozemelj in je tudi ne bo ovirala v obrambi teh področij. Pogajanja za Posarje se, akorav-no so bila večkrat prekinjena, še vedno vršijo, in nedavne volitve so izpričale, da si ljudstvo želi rešitve, ki naj bi mu priznala politično samostojnost ter gospodarsko povezanost s Francijo. Želeli smo, je nadaljeval Bidault, da bi Velika Britanija podprla evropsko obrambno skupnost. Direkt-na pogajanja so dosegla v tem oziru zadovoljive uspehe; treba je. da ne bo ostalo samo pri enostranskih izjavah, ampak da bo prišlo do prave pogodbe med V. Britanijo in še-stimi državami evropske skupnosti. Taka pogodba bi utrdila med Vel. Britanijo in kontinentalnimi drža- nja z vojaško silo in za to grožnj) ni nobenega opravičila.« iNato je Laeu iziecuo poudaril, da ne mislijo umakniti svoje izjave z dne 8. oktobra, toda priprave za izročitev uprave in za umik čet iz cone A so komplicirane ter bodo zahtevale neizogibno nekaj časa. In med tem časom bi se konferenca petih prav lahko vršila. Želimo, je dejal Eden, da pride do rešitve tržaškega vprašanja v bližnjih mesecih, kajti zavedamo se, da pred rešitvijo tega vprašanja ne bomo mogli izvesti na tem, za zahodno obrambo življenjsko važnem področju, nobenih varnostnih ukrepov. * Zavezniške čete morajo ostati v Trstu Kakor vse kaže, ne bodo zapustile zavezniške čete Trsta vse dotlej, dokler ne bo prišlo do sporazuma med Italijo in Jugoslavijo. Vsaka sprememba sedanjega položaja v Trstu bi pomenila brez pristanka obeh zainteresiranih strank vojno nevarnost. Upamo, da se zapadne sile tega dovolj zavedajo in da ne bodo napravile nobenega nepremišljenega koraka, ki bi utegnil dali povod za kak oborožen konflikt, četudi še tako majhnega obsega. »New 1 ork Herald« trdi po pravici, da bi bil umik angloameriških čet iz Trsta »tragična norost«, ki bi mogla koristiti le Sovjetski -zvezi, ki je skupni sovražnik Italije in Jugoslavije ter vsega Zapada. Zadnja trditev odgovarja nedvomno resnici, a s tem ni rečeno, da je treba vsak sovjetski predlog že vna- vami politične in vojaške vezi, ki bi bile bolj trdne kot kdaj koli v preteklosti. V drugem delu svojega govora je Bidault pojasnil razloge francoske zunanje politike, ki zahtevajo po njegovem mnenju potrditev evropske obrambne pogodbe. Evropa, je dejal, mora priti do tega, da se bo lahko branila, zato je treba izravnati vojaško neravnovesje med Vzhodom in Zahodom. Z druge strani ne smemo dopustiti, da nastane sredi Evrope neka praznina, ki bi vzbujala mnogo skušnjav. Ker ni mogoče preprečiti nemške oborožitve, predlagajo mnogi nevtralizacijo Nemčije, toda to bi dovedlo do samostojne nemške vojske, ki bi bila pod ruskim pritiskom in ki bi stalno ogrožala mir. Nemčija bi namreč napovedala križarsko vojno Vzhodu, ali se pa zvezala z njim. To bi pomenilo ustvariti pogoje, ki so privedli do druge svetovne vojne. Evropska Ta mesec se bodo vršile prve politične volitve v Sudanu. Že dalj časa je Sudan sporno jabolko med Egiptom in Anglijo. Doslej je bil Sudan angleška kolonija, Egipt pa si ga lasti zase, ker leži ob gornjem teku Nila. Končno je prišlo do sporazuma, naj se izvršijo svobodne volitve. Sudanci sami naj se odločijo, ali želijo popolno neodvisnost, ali se želijo pridružiti Egiptu, ali pa želijo ostati v sklopu angleške skupnosti. Izvedba volitev je. precej težka stvar. Večina volivcev ne more predložiti nobenega potrdila (rojstnega lista), koliko so stari. Največkrat morajo župani ali plemenski poglavarji izdajati starostna potrdila. V spornih primerih odloči zdravniški pregled. Na ta dan volitev bodo prišli volivci na volišče. Predsednik volišča ho imel celoten seznam volivcev. Ker volivci nimajo oseb- prej zavreči in to tvidi takrat, ko je ta predlog povsem upravičen, i! bi se tega načela držali dosledno, potem je sploh izključeno, da bi prišlo kdaj do pomiritve med Vzhodom in Zapadom. Sovjetska zveza zahteva zadnje čase uresničitev mirovne pogodbe, to je ustvaritev Samostojnega tržaškega ozemlja, zahteva torej to, kar si želi večina domačega tržaškega prebivalstva. Zakaj se o tem predlogu sploh ne razpravlja? Zakaj se ne jemlje v poštev predloga, ki je nekak kompromis med italijanskim in jugoslovanskim stališčem in ki je tudi v narodnostnem oziru najbolj pravična rešilev? Kakor stojijo sedaj stvari, je popolnoma izključeno, da bi pripustila Jugoslavija Italiji celotno tržaško ozemlje, oziroma cono B, kar pomeni, da bo ostalo veliko Italijanov pod Jugoslavijo. Pa tudi Jugoslavija bo morala v tem slučaju pustiti precejšnjo narodno manjšino pod Italijo. Ali se izplača žrtvovati le manjšine, ki bi živele lahko v skupni državici, samo zaradi tega, da bo vihrala lahko na stolpu sv. Justa italijanska trobojnica, na ko-perskem županstvu pa jugoslovanska trobojnica z rdečo zvezdo? Ljudstvo nima od vseh teh trobojnic nobenega dobička. Ljudstvo hoče le dela in kruha ter zagotovitev človečanskih svoboščin, in te bi mu bile ravno v Samostojnem tržaškem ozemlju, ki bi bilo pod varstvom ZN, najuspešneje zajamčene. In zato smo do sedaj in bomo tudi za naprej zagovarjali z vso silo izvedbo mirovne pogodbe ter ostva-ritev Samostojnega tržaškega ozemlja. Francija in evropska obrambna pogodba brambna vojska nudi najboljši načrt za določitev ntimške oborožitve, ker omejuje možnost ter ne daje Sovjetski zvezi razlogov, da bi se morala bati pred Nemčijo. Nasprotno pa bi propast evropske skupnosti privedla Nemčijo do tega, da bi raztrgala pogodbe, ki jo vežejo, ter da bi dosegla svojo popolno prostost. Če bi pa bila Nemčija vključena v atlantsko zvezo, tedaj bi prišla do popolne enakopravnosti napram ostalim državam ter bi mogla vzpostaviti svojo vojaško moč, ne da bi jo mogle ostale države pri tem kontrolirati. Evropska obrambna skupnost pa ji stavi v tem oziru določene omejitve. Zato je za nas jasno, za kaj se moramo odločiti. Bidaultov govor so razen komunistov vsi navzoči navdušeno odobravali. Če bo francoska narodna zbornica istih misli kot republiški svet, bo evropsko obrambno pogodbo nedvomno potrdila. Sudanu N nih izkaznic, bo zopet župan moral potrditi njihovo istovetnost. Zraven bodo zastopniki raznih strank, da preprečijo sleparije. \sak volivec bo dobil listek in z njim bo šel v volilno celico. Večina volivcev ne zna ne pisati ne brati. Zato so v volilni celici postavili skrinjice različnih barv. \ saka stranka ima svojo barvo. Volivec bo vrgel listek v skrinjico določene barve in bo odšel skozi druga vrata ven. Nekatere vasi bodo izbrale enega ali več zaupnikov in bodo zaupniki volili v imenu cele vasi. Volilni izidi bodo znani koncem novembra. Volitve za senat bodo potem sedmega decembra. Sudancem privoščimo to srečo, da lahko sami odločajo o svoji usodi. Želeli bi pa, da bi imeli tudi Tržačani priliko povedati svoje mnenje glede Svobodnega tržaškega ozemlja, kakor si ga večina prebivalcev želi. 1 ržaško vprašanje o- Volitve v Sped. in abbon. post. - II Gruppo Štiriindvajseta nedelja po binkoštih Iz svetega evangelija po Mateju (Ml 13, 24-30) Tisti čas je povedal Jezus množicam to priliko: Nebeško kraljestvo je. podobno človeku, ki je vsejal dobro seme na svoji njivi. A ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, prisejal ljuljke med pšenico in odšel. Ko je pa bilje zraslo in šlo v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. In pristopili so gospodarjevi hlapci in mu rekli: Gospod, ali nisi na svoji njivi vsejal dobrega semena? Od kod ima torej Ijuljko? Rekel jim je: Sovražnik je to storil. Hlapci so mu rekli: Ali hočeš, naj jo gremo pobrat? Rekel je: Nikar, da pobiraje Ijuljko ne porujete z njo morda tudi pšenice. Pustite, naj o-be rasteta do žetve; in ob času žetve porečem žanjcem: Poberite najprej Ijuljko in jo povežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico. * DUŠE V VICAH IN MALI GREHI Vsa liturgija je v tem mesecu o-sredotočena v onstranstvu, pri spominu mrtvih. Najprej smo se spomnili rajnih, ki so že v slavi nebeški, nato pa onih, ki še trpe v vicah. Teh slednjih se sv. Cerkev spominja prav za prav vse leto, saj se vsaka molitvena ura brevirja konča: »Duše umrlih naj po usmiljenju božjem počivajo v miru. Amen.« Vendar nam mesece november še prav posebno velja kot mesec rajnih, saj se po mnogih naših vaseh vršijo cel mesec posebne molitve za rajne. Toda ko človek misli na duše v onstranstvu v vicah in na njihovo trpljenje, se rad vpraša: »Kdo pa je tam doli in zakaj?« Na žalost moramo ugotoviti iz privatnih razodetij pobožnim dušam, da je v vicah prav veliko število pobožnih duš, ki smo jih tukaj v tem življenju imeli za precej popolne. Pred božjo sodbo se je namreč pokazalo, da njih pobožnost ni bila iz zlata in dragih kovin, temveč iz slame iu lesa, zato morata slama in les goreti v očiščevalnem ognju vic, dokler ne bo duša cista kot zlato. Čudno, a resnično je, da prav veliko število pobožnih duš pride v vice in tudi za mnogo časa, zato ker so premalo pazile na male grehe. Pravijo, da kdor hoče spoznati hudobijo smrtnega greha, naj pogleda v pekel; prav tako, kdor hoče spoznati hudobijo in pogubnost malega greha, naj pogleda v vice. Videl bo, da v kazni ni velike razlike: tam ogenj, tam trpljenje, tu trpljenje. Duše iz vic, ki so se kdaj prikazale, so se prikazale skoro vedno obdane z ognjem. Tako pripovedujejo o neki redovnici, ki se je prikazala iz vic, da je v potrdilo svojega prihoda pustila ognjen odtis svoje roke v vratih. Tudi čas trpljenja v vicah ni tako kratek, kot si mnogi mislijo. O papežu Inocencu III. pravijo, da je bilo neki duši razodeto, da bo v vicah do sodnega dne. In vendar ga cerkveni zgodovinarji prištevajo med največje papeže vseh časov. Toda Bog mu je očital, da je bolj skrbel za svetovno oblast Cerkve kakor za njeno duhovno rast. — \ knjigi »Glas iz vic« tudi beremo, kako se tain vieajo desetletja in desetletja duše raznih pobožnih ljudi, redovnikov in redovnic. In vendar so bile to duše, ki niso živele v smrtnih grehih. Zato se s trpljenjem v vicah ne smemo šaliti in tudi ne z malimi grehi, ki vice zaslužijo. Zakaj trpljenje v vicah je hudo in mali greh je tudi velika hudobija pred božjimi očmi. Le žal, da se tega ne zavedamo dovolj. Če bi bolj poznali sv. pismo, bi videli, kako hudo je Bog včasih kaznoval tudi male grehe. Znana je kazen, ki je zadela Lotovo ženo za njeno radovednost. Mojzesa in njegovega brata Arona je Bog pustil umreti v puščavi zato, ker sta malo podvomila v njegove besede. Mojzesova sestra Marija je v hipu postala vsa bela od gob, ker je nekaj pogodrnjala zoper brata. In vse to so bili le mali prestopki! Še huje je bilo v novi zavezi. Za-harija je ostal mutast, ker je podvomil v angelove besede, Ananija in Safira pa, ker sta se zlagala, sta umrla. In vendar si ne moremo misliti, da bi bil Bog krivično ravnal, ko je včasih male prestopke tako hudo kaznoval. Postopal je tako, da bi vsem pokazal, kako velika hudobija je tudi mali prostovoljni greh. Velika hudobija je, ker žali Boga. Sv. Pavel nas‘opominja: »Nikar ne žalite Duha!« namreč z malimi grehi. Je pa mali greh tudi nam samim v velikansko škodo, ne samo zaradi kazni, ki nas čakajo, temveč tudi zato, ker je gotova pot v smrtne grehe. Ena jesenska nevihta ne pomeni še zime, prav gotovo pa jo prinesejo stalne mrzle noči in mrzli dnevi. Tako tudi en smrtni greh ni še tako nevaren za dušo. Včasih jo še bolj podžge za dobro, kakor se je n. pr. zgodilo kralju Davidu. Ponavljanje malih prostovoljnih grehov pa prav gotovo privede dušo v velike smrtne grehe. Ohlaja se duhovno ozračje, ljubezen gine, pobožnost ot opeva, mlačnost narašča. Prostovoljni mali grehi so tako najbolj sigurna pot do smrtnih grehov in do večnega pogubljenja. Zato je za kristjana le ena pot: vnemati se vedno bolj za dobro in pravo krščansko življenje, da se reši večnega pogubljenja in kolikor mogoče tudi vic. Na praznik Vseh svetnikov smo praznovali prvo stoletnico, odkar je Friderik Baraga bil posvečen za škofa. Tega jubileja so se spomnili slovenski verniki raztreseni širom sveta kot begunci in izseljenci. Posebno so se 9pomnili na ta jubilej Slovenci v Argentini. Tam so za to priliko izdali posebno brošuro »Barago na oltarc, k' j° je pripravila in izdala Južnoameriška Baragova zveza. Tudi slovenski misijoni niso mogli mimo te Baragove oibletnice brez dostojnega spomina. Zalo so se teinu dežele Zgornjega. Michigana. Uprava novega vikarjata pa naj se poveri dotedanjemu gorečemu misijonarju neoporečenega življenja Frideriku Baragi, Iliru iz Avstrije, strokovnjaku v indijanskih jezikih. Predlogi baltimorskega cerkvenega zbora so šli v Rim na Propagando. V Rimu so zadeve ustanovitve novih škofij pretresali dalj časa in prav tako tudi imenovanja predlaganih škofov. Razmere v Združenih državah so jim bile premalo jasne, zato so želeli imeti natančnejših pojasnil. Ko naj večjemu slovenskemu misijonarju oddolžili z lepimi in originalnimi sestavki v »Misijonskem zborniku 1953« in pa v »Katoliških misijonih« za mesec oktober-no-veinber. Tudi ostalo slovensko časopisje v svobodnem svetu je proslavilo stoletnico. Tihi so ostali le v domovini. Tam danes taki veliki možje nimajo več mesta ne spomina. Svobodnim Slovencem, ki so proslavili jubilej svojega velikega rojaka, smo se pridružili tudi mi, ki bivamo na Tržaškem iu Goriškem. Zato je »lv. G.« prinesel že v pretekli številki sestavek o škofu Baragi, danes pa prinašamo nov članek, ki nam pove, kako je Baraga postal škof. Zadeva namreč ni še jasna, čeprav je zanimiva. »Sto let je že minilo,« pravi M. Jezernik, »in še ne vemo vseh podrobnosti, kako je prišlo do imenovanja in na kakšne ovire je naletelo.« Friderik Baraga je ob svojem prihodu v Severno Ameriko takoj šel med Indijance misijonar it. Takrat so bivali indijanski rodovi ob obalah velikih severnoameriških jezer na meji med sedanjo Kanado in USA. Tam je Baraga deloval s precejšnjim uspehom med domačini Indijanci ter tudi med novonaseljujočimi se rudarji, ki so prihajali v ondotne kraje zaradi železne rude, katero so odkrili. Vsa dežela je takrat spadala pod škofijo Detroit, ki je bila pa zelo oddaljena, tako da je škof le redko kdaj prišel med Baragove Indijanec za birmo, Ker je število vernikov vedno bolj raslo, so ameriški škofje na prvem cerkvenem zboru v Baltimoru meseca maja 1852 predlagali, naj se poleg drugih škofij nstanovi poseben apostolski vikarja! za ni pohujševal zaradi tega, če je škof pri isti službi božji govoril angleški rudarjem in domačim uradnikom, indijanski pa svojim ljubljenim Indijancem. Kaj bi se zgodilo v Gorici ali v Trstu, če bi si škof drznil pri pontifikalni maši pridigati tudi slovenski? Ko je postal škof, ni Baraga nič popustil od svojega trudapolnega misijonskega dela, le skrbi so se mu pomnožile. O tej dobi njegovega življenja pravi dr. Jaklič: »Svojemu Zgornjemu Michiganu in v dušno oskrbo mu izročenim indijanskim misijonom je bil Baraga zares dober pastir. Noben njegov življenjepis ne bo mogel po- vedati, kako je za svoje vernike skrbel, potoval in opravljal tudi navadna misijonska dela. Težav in bridkosti je imel toliko, da se je mnogokrat mislil odpovedati. Na svoje delo je klical blagoslov z molitvijo, ki jo je opravljal vsak dan po več ur-klical ga je z voljnim prenašanjem trpljenja. in s prostovoljnimi žrtvami in odpovedmi. Ko ga je na cerkvenem zboru v Baltimoru 9. oktobra 1866 zadela kap ,je potem v svoji hišici v Marquettu še 15 mesecev silno trpel na telesu in duši in je tudi to daroval za svoje vernike, dokler ga ni Bog poklical k sebi v zgodnjem jutru 19. januarja 1868.« Iz življenja Cerkve Kako je postal Baraga škof so ta prišla, je prišlo tudi do ustanovitve novih škofij in do imenovanja novih škofov. Tako je bi! tudi Baraga imenovan za škofa z dekretom Propagande, katerega je sv. oče Pij IX. podpisal dne 29. julija 1853. S tem dnem je Friderik Baraga poste 1 škof. Že dolgo prej so njegovi znanci v Ameriki napovedovali, da se bo to zgodilo. Ob svojem imenovanju za škofa je Baraga pisal domov sestri Amaliji: »Kar so več kot 16 let o meni govorili, v pismih pisali in v časopisih poročali, se mi je zdaj res zgodilo.« Posvečen je bil nato v cincinnatski stolnici na praznik Vseh svetnikov leta 1853. Zanimivo pa je za razmere v njegovi novi škofiji (prav za prav v misijonskem vikarjatu), da je ob posvečenju imel samo dva duhovnika, cerkva pa pet. Zato je bila njegova prva skrb, da si pridobi duhovnikov. Odšel je v Evropo, da jih tam poišče. Pri tem je prišel ti> domov na Kranjsko. V Evropi je' de: 4 enajst duhovnikov in duhovniških kandidatov, nato šele se je vrnil v škofijo, to je avgusta leta 1854. Pri tem velja poudariti Baragovo zavest o vesoljnosti Cerkve, ki enako spoštuje vse narode ter vsem priznava enake pravice. Ko je Baraga postal apostolski vikar ob Zgornjem Michiganu, jc sprejel v upravo tudi obširne dele sosednih škofij, kjer so bivali Indijanci, in sicer zato, ker sosedni škofje niso znali indijanski. Potrebno pa je bilo, da verniki slišijo škofa v svojem jeziku. Vsled tega je Iiaraga pridigoval redno v štirih jezikih: angleški, francoski, nemški in seveda indijanski. Pa se nihče Tihi junaki V današnji Češkoslovaški je ena sama škofija slovanskega obreda, na vzhodni meji Slovaške, Prešov. Tudi ta je morala prestati svoj križev pot. Škof Gojdič, kakor tudi njegov pomožni škof Hopko, sta v zaporu. Češka oblast je hotela katolikom naložiti odpad in je ukazala duhovnikom združiti se z novo pravoslavno cerkvijo. A je naletela na odločen odpor od strani 311 duhovnikov škofije. 260 duhovnikov je raje izbralo prisilno delo kakor odpad. Vlada je na njih mesto poslala pravoslavne duhovnike, a ljudstvo noče z njimi niti občevati in ostaja v zvezi s pravo Cerkvijo in tako duhovniki in verniki edine škofije slovanskega obreda na Češkem pišejo v tihoti najlepše strani zgodovine Cerkve. Nov slovenski prevod psalmov Družba sv. Mohorja v Celovcu je izdala v lepi obliki nov prevod psalmov v slovenščini pod naslovom »Cerkvena poezija, psalmi, slavospevi in cerkvene himne.« Prevedel in uredil je Jože Vovk, duhovnik ljubljanske škofije. Besedo na pot je napisal škof dr. Gregorij Rožman. Uvod k psalmom podaja misli o značaju in pomenu psalmov, o vsebini, o izvirniku ter prevodih. Sledi nato prevod 150 psalmov. Najprej je pri vsakem podana kratka vsebina in razdelitev, dobesedno prevedena iz izdaje novega latinskega prevoda papeškega bibličnega instituta. Na koncu je kratka misel pod. naslovom: Premišljuj! To je žal vsa, če jo hočemo tako imenovati, razlaga k psalmom, kar j c odločno premalo in laik si ob branju ne bo vedel dosti pomagati s to kratko opombo. Nato pridejo v prevodu slavospevi rimskega brevirja. Dodani so na koncu še kratki podatki o avtorjih cerkvenih himen ter nekaj praktičnih kazal za uporabo knjižice. Knjižica pomeni veliko za versko življenje ter spoznavanje cerkvene poezije. Zato jo toplo pozdravljamo in priporočamo. Vendar • bomo o podrobnostih več poročali kdaj pozneje. Knjiga se naroča pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Tako govori krščanska mati Kaj pomeni otrok za krščansko mater, nam povedo besede tirolske tgatere iz bližine lnsbrucka, ki je dala življenje 2(1 otrokom, od katerih so trije umrli, 17 jih je pa živih. Oče je tesar in vidi svojo družino enkrat na teden, ker dela zunaj. Ta mati 17 otrok je dejala nekemu časnikarju: »Nobeden naših otrok ni bil nezaželen.« Besede so vsekakor pomembne v stoletju, ki zaničuje to predpravico žena bili mati. Ta mati je še dodala.; »Bila sem vedno srečna, kadar je zdravo dete ležalo poleg mene v zibelki.« Da narodi ne bodo izumrli, naj bi se krščanske matere spominjale vselej, da so otroci dar božji, oce in mati pa sostvaritelja z Bogom in njegova pomočnika. Marijansko leto v lat. deželah Marijansko leto, ki ga je proglasil sedanji sv. oče Pij XII., bodo posebej slovesno proglasili v treh deželah, v Italiji, v Franciji in na Portugalskem, ker so na njihovem ozemlju najbolj slavna svetišča Brezmadežne: Rim, Loreto, Potnpei, Lurd in Fatima. V vsaki teh dežel so v teku velike organizacijske predpriprave za slovesnosti, ki se bodo vršile skozi vse leto. Lurski škof je pozval vernike vseh teh dežel, da se zberejo pred lurško votlino in tam proslave 100-letnieo proglasitve verske resnice o Mariji Brezmadežni, ki se je prav v Lurdu kot taka še posebej razodela. Zadnja pisma kard. Višinskega Iz obeh pisem, ki jih je pisal poljski primas kardinal Višinski tik pred aretacijo, je razvidno, kako so neresnične vse obtožbe, ki jih je poljska komunistična vlada ponavljala proti njemu. Prvo pismo je bilo poslano pariškemu kanoniku Levetju. Med drugim omenja, da so pogoji, v katerih je obvezan nadaljevati svoj apostolat, povsem specialni. Se- daj, nadaljuje, boljše razumemo kaj pomeni nadnaravna oblast Cerkve. Prva ta nadnaravna* moč Cerkve dobi tu popoln poudarek in priznanje, ker tu Cerkev ne uživa tiste svobode, kot jo uživa na zapadli. Drugo pismo, ki ga je pisal kardinal msgr. Gawlini, kaže, da je pričakoval, da ga bodo prijeli. Enajst dni pred svojo a-retacijo piše msgr. Gawlini: »Proslavljamo praznik Povišanja sv. Križa. Je to praznik, ki je postavljen prav za nas. Potem ko poveličujemo križ, se šele prav zavemo, kakšne posledice nam križ prinaša. Dokler bodo pri nas žrtve, toliko časa naš apostolat ne bo končan.« Pri Bogu je usoda narodov Zelo značilna je resolucija kongresa gibanja za Evropo, ki se je nedavno vršil v Haagu. Ta zaključna resolucija se glasi: Usoda narodov je v rokah Boga, kateremu so odgovorne vlade vseh narodov. Srčno želimo, da pride čas, ko bo vsa Evropa pokleknila pred Odrešenikovim križem. Kongresa se je udeležilo 600 delegatov, med njimi Churchill, De Gasperi, Robert Schumann in Spaak. Ta resolucija jasno kaže, kaj loči svobodni svet od marksističnega, kjer vlada nasilje in brezboštvo. Nekaj o življenju slovenskih misijonarjev po svetu NA JAPONSKEM: Sestra Marija Luževič (francoska Marijina misijonarka) sporoča, da ima družba, ki ji pripada, na Japonskem 12 tliš. Slevilo sester se je pomnmSl, s pregnankami s Kitajske, pa tudi z vstopanjem domačink. Naša rojakinja je nastavljena v delavnici za ročna dela. Vsa redovna družina šteje 100 oseb. Redovnic je 20, pripravnic in novink 80. Tako je poslopje, ki so ga pred dvema letoma povečali, zopet premajhno. Domačih deklet je samo v enem mesecu vstopilo 12. Ker v okraju ni cerkve, služi redovna hišna kapela za nekakšno župno cerkev. Pred 15 leti je bil kraj še čisto poganski. Sedaj se ustanavljajo že vedno nove župnije in zelo primanjkuje novih misijonskih moči. Omenjene sestre delujejo tudi v bolnišnici in domu za starke. S Župančič je prišla s prednico pred 4i ieti v morski letoviški kraj Maiko. Danes je njena ustanova že osrednja redovna hiša. Pridobile so tri sestre domačinke in 9 pripravnic. V hiši stanuje mnogo mladih delavk, uradnic in 85 otrok. Denarna pomoč, ki so jo prejele iz lanskega sklada, bodo porabile v prvi vrsti za uvedbo knjižnice. Izkušnje kažejo, da je tisk na Japonske«* najbolj uspešno sredstvo za spreobrnitev. V Obayaski, kjer je delovno področje g. Antonije Cirenije Jug, bodo za prejeio pomoč, ki so jo dobile iz slovenskega misijonskega centra v Buenos Airesu, n»-bavile sterilizacijski aparat za misijonski dispanzer. NA KITAJSKEM: Poročali smo že, da »o brata Cirila Verdnika pregnali s Kitajske in je sedaj v Rimu. V Šanghaju pa še živi m. Kalista Langerholc. Novembra 1. 1951 so jo časniki blatili, češ da ščuje mladino proti oblastem. V pričakovanju, da jo zapro, je let« 1952 zbolela. Med boleznijo so ji vzeli dovoljenje za bivanje na Kitajskem in j* dali na listo zločincev za izgon. Nato so oboje preklicali. Letos aprila so jo dolg* zasliševali in ji niso hoteli več podaljšati dovoljenja za bivanje. Neprestana napetost zadnjih let je misijonarki popolnoma zrušila zdravje. Tudi m. Kalista poroča, da je mladina bolj trdna kot je bila poprej. ftk»f je mesto posvetil Brezmadežni in sam na Silvestrovo začel s prvim rožnim vencem, ki ga odtlej noč in dan molijo po cerkvah in družinah. INa robu Kitajske v Hongkongu so 1 a n «V i novomašnik Stanko Pavlin, s. Anica Miklavčič in najbrž tudi msgr. Jožko Geder. V Macau deluje kot krojaški mojster m* salezijanski šoli brat Rafael Mrzel. Po naročilu predstojnikov sodeluje pri enciklopediji krojaštva, prvemu delu te vrste v kitajščini. Prva knjiga enciklopedije je že izšla. Bakteriološka vojna na Koreji - sovjetska laž GIOISIPIOIDIAIRISITIVIO Fred politično komisijo glavne skupščine so razpravljali pretekli leden o tako zvani bakteriološki vojni, katere se je, kot je sovjetska propaganda ponovno zatrjevala, posluževala ameriška armada na Koreji. Razpravo so zahtevale Združene države Amerike. Njihov zastopnik dr. Mayo je predložil politični komisiji obširno poročilo o tem, kako so komunistične oblasti izsiljevale od letalcev, ki so prišli v njihovo ujetništvo, priznanja, da se zavezniške sile poslužujejo bakteriološke vojne, to je, da raztresajo nad komunističnim ozemljem bacile raznih bolezni. Poročilo navaja, da so zajete zavezniške letalce sistematično ločili od drugih ujetnikov ter jih pošiljali v dve zasliševalni zbirališči, kjer so jih zasliševali dostikrat celo sovjetski zastopniki. »Sicer pa so Rusi,« je dejal dr. Mayo, »pravi mojstri, ko je treba izsiliti kake zaželene izpovedi. Vodja sovjetske delegacije pri ZN, Andrej Višinski, ki je bil javni tožilec pri moskovskih čistkah, je v tem oziru pravi strokovnjak.« Ameriško poročilo navaia nadalje, da so komunisti obtožili 107 ameriških letalcev, da so se posluži-li bakteriološkega orožja, toda 40 izmed obtoženih je zavrnilo obtožbo kljub nečloveškemu mučenju, ki so ga morali prenesti in katerega podrobnosti so v poročilu navedene. Od ostalih 67 letalcev je bilo 20 mučenih na najhujši telesni in duševni način; 16 letalcev je priznalo, 14 jih je umrlo in 17 je označenih za izgubljene. Kmalu bo mesec dni od zloglasnega Tanjugovega poročila o avdienci Pija XII. tržaškemu župauu Bartoliju in v Jugoslaviji se gonja zoper sv. očeta in katoliške Škofe in duhovnike še vedno ni polegla. Med tem je »Osservatore Romano« u-radno zanikal netočnost Tanjugovega poročil«, tudi ing. Bartoli sam je izjavil, da trditve agencije Tanjug in jugoslovanskih časopisov ne odgovarjajo resnici. A kljub temu odgovorni možje v sosedni naši republiki ne utihnejo. Če bi to gonjo vodili neodgovorni elementi po gostilnah, bi človek molčal, a da se med vsemi najbolj zaganja zoper papeža in katoliške duhovnike ravno minister Kraigher, ki nosi odgovornost za notranjo politiko v Sloveniji, je že od sile. To mora prepričati tudi naše najbolj zabite ofarje, da je bil incident je izmišljenim papeževim blagoslovom »ne-•drešeni Istri« iskan in umetno ustvarjen. V»ak drug odgovoren politik v svobodnem »vetu bi se takega pogrevanja že zdavnaj sramoval. Samo jugoslovanski komunisti ■imajo tega sramu, ker vedo, da jim doma nihče ne sme ugovarjati, za zunanje proteste se pa ne brigajo. Kot kronisti beležimo danes še naslednje Kraigherjeve laži, ki jih je izrekel v svojem govoru na Dobrovem v Brdih v nedeljo 25. oktobra: Riulio Rim in Vatikan sta i r v zadnjih dneh demantirala, češ da ni res, kar »e je govorilo o tem, da je papež Paccelli sprejel v avdienci tržaškega župana Bar-tolija in mu izrazil svoje veselje spričo »veselih vesti iz Trsta.« Demantirali so, da ni res, da ga je sprejel v posebni avdien* ot. Niso pa demantirali tega, da je izrazil papež svoje simpatije v zvezi s tem, kako sc rešuje vprašanje Trsta. Dejstvo je, da j« papež sprejel Bartolija in da je ves italijanski tisk pisal in Bartoli sam izjavil,