KOROŠKI
Leto XXVI
št. 3
Ravne na Koroškem, 25. avgusta 1976
ZA SREČO IN BLAGINJO NAČRTUJEMO NOVO SREDNJEROČNO OBDOBJE
Mehka pot
Djuro Haramija, dipl. oec.
Načrtno v skladnejši, celovit in hitrejši razvoj
Ob sprejemanju družbenega plana razvoja občine Ravne na Koroškem za obdobje 1976—1980
UVOD
Ustavi SFRJ in SRS omogočata in nalagata delavcem in vsem delovnim ljudem, da v samoupravnem združenem delu v razmerah ekonomskih zakonitosti socialistične blagovne proizvodnje in enotnega jugoslovanskega trga z družbenim planiranjem opravljajo ekonomsko in družbeno kontrolo nad družbeno reprodukcijo; usklajujejo odnose v razvoju gospodarstva in družbe. Pri določanju ciljev in interesov, ki jih uresničujemo z družbenim planiranjem, se opiramo na znanstvena spoznanja in na njih temelječe razvojne možnosti, pri čemer so nam vodilo načela delitve po delu, vzajemnosti in solidarnosti.
2e ob sprejemanju ustave je dokončno prevladalo spoznanje, da uravnavanje elementarnih tokov družbene reprodukcije ne more biti prepuščeno golemu delovanju tržnih zakonitosti, ampak ga moramo jasno načrtovati. Prav tako je docela jasno, da plani ne morejo in ne smejo biti kabinet-ski izdelki. Zakon o temeljih sistema družbenega planiranja, ki ga je sprejela skupščina SFRJ februarja letos, podrobno določa sistem planiranja, pravice in obveznosti ter medsebojne odnose nosilcev in postopek planiranja. Drugi člen zakona določa: »Delavci in vsi delovni ljudje, samoupravne organizacije in skupnosti ter družbenopolitične skupnosti uresničujejo pravico in dolžnost planiranja s tem, da sklepajo samoupravne sporazume o osnovah planov samoupravnih organizacij in skupnosti ter dogovore o osnovah planov družbeno političnih skupnosti, da sprejemajo te plane in da nastopajo z ukrepi in akcijami za njihovo uresničevanje.«
S samoupravnimi sporazumi in dogovori o osnovah plana se določijo skupni interesi in cilji, zaradi katerih se sklepajo in v njih urejajo medsebojni odnosi, pravice, obveznosti in odgovornosti za njiihovo uresničevanje.
Samoupravni sporazum oziroma dogovor o osnovah plana je obvezen za tiste, ki ga sklenejo. Samo skupščine družbenopolitičnih skupnosti smejo v mejah svojih ustavnih pristojnosti določati temeljnim organizacijam združenega dela in drugim samoupravnim organizacijam in skupnostim planske obveznosti brez njihovega soglasja.
Glede postopka zakon o družbenem planiranju zahteva uporabo načela sočasnega planiranja in načela kontinuiranega planiranja. Z načelom sočasnega planiranja je mišljeno, da vsi nosilci družbenega planiranja v mejah svojih pravic in dolžnosti plane sočasno pripravljajo, jih med seboj usklajujejo in sprejemajo. Z načelom kontinuiranega planiranja je mišljeno, da morajo nosilci družbenega planiranja nenehno analizirati in predvidevati svoj razvoj in vselej imeti načrte in programe za delo in razvoj za ustrezno plansko obdobje.
Tako v občini kot v SR Sloveniji smo skušali v dosedanjem postopku planiranja
razvoja za obdobje 1976—1980 v največji možni meri uveljaviti določila zakona o temeljih sistema družbenega planiranja.
Temeljni cilj družbenega planiranja razvoja občine Ravne na Koroškem za obdobje 1976—1980 je v tem, da nudi delavcem informacijo o problemih dosedanjega gospodarskega, prostorskega in socialnega razvoj a, hkrati pa ugotovi splošne dimenzije razvoja občine v razvitejših samoupravnih razmerah bodočega življenja in dela.
Osnutek družbenega plana občine Ravne za obdobje 1976—1980 temelji na:
— dogovoru o osnovah načrta družbeno gospodarskega razvoja občine 1976—1980,
— osnutkih samoupravnih sporazumov o temeljih planov TOZD, OZD, SIS in KS,
— podatkih iz ankete o minimumu kazalcev razvoja,
— skupno ocenjenih možnostih in razmerah za razvoj v občini.
Življenjsko vodilo našega planskega dokumenta je v tem, da postavlja v ospredje človeka in njegov položaj v združenem delu, socialno enakost in pravičnost, ugodne in zdrave pogoje življenja in dela. Gospodarski razvoj ni sam sebi namen, je predvsem sredstvo za humano, človeka dostojno življenje, za pravičnejše socialne razmere. Družbeni proizvod, ki bo leta 1980 dosegel blizu 75.000 din na prebivalca mora dobiti svojio humano, človeško vsebino.
Dosedanji razvoj in težnje ob prehodu v novo srednjeročno obdobje
V povojno obdobje je občina Ravne star-tala, za takratne razmere, z dokaj močno gospodarsko bazo. V preteklih tridesetih letih so se menjavala krajša razvojna obdobja neenakomerno hitrega razvoja, od zelo dinamičnega do izrazito stagnacij ske-ga ali drugače povedano, debelim letom so sledila suha leta in obratno. V obdobju 1965—1970 smo bili priča izredno težavnim gospodarskim razmeram v občini, na kar so vplivale predvsem zunanje gospodarske razmere, saj narodnogospodarska politika ni bila naklonjena bazičnim industrijskim vejam. Lahko bi rekli, da smo v tem obdobju celo nazadovali. Tako je občina Ravne leta 1965 prispevala še 2% družbenega proizvoda Slovenije, leta 1970 pa samo še 1,1 %. Tudi pri gibanju prebivalstva in zaposlenosti so bile tendence neugodne. Število zaposlenih je stagniralo, odseljevanje je bilo večje od priseljevanja.
Za obdobje zadnjih petih let lahko na splošno ugotovimo hiter gospodarski in družbeni razvoj, kar velja zlasti za leti 1974 in 1975. Neugodne razvojne tendence iz obdobja 1965—1970 smo obvladali in obrnili razvojno krivuljo navzgor. Po stopnji rasti družbenega proizvoda in drugih kazalcih splošne razvitosti smo v zadnjih nekaj letih med občinami, ki zaznamujejo zelo hitro rast. Po narodnem dohodku smo v letu 1974 s 35.000 din na prebivalca za blizu 10 °/o nad republiškim povprečjem, oziroma na 15. mestu med 60 slovenskimi občinami. Ocenjujemo, da smo po narodnem dohodku v letu 1975 (še ni končnih podatkov) še za kakšno mesto višje na le-
stvici razvitosti slovenskih občin. V zadnjih letih beležimo tudi nekoliko višje priselitve kot odselitve iz občine, kar je gotovo ugoden pokazatelj.
V zadnjih petih letih je bistveno napredovalo zaposlovanje žena. Od leta 1971 do avgusta 1975 se je zaposlovanje žensk povečalo za 48,5 % oziroma za 1.098 oseb, tako da je zaposlenih že 3.362 žensk. S tem še vedno ne dosegamo republiškega poprečja, po katerem je bilo leta 1975 43 % vseh zaposlenih v Sloveniji žena, v občini pa 32,2%. Ob tem odstotku velja pojasniti, da ima Slovenija eno najvišjih stopenj zaposlenosti žena in da se poprečje naše občine izboljša za nekaj odstotkov, če upoštevamo, da so sezonski delavci in delavoi, ki se dnevno vozijo iz sosednjih občin, v glavnem moški, hkrati pa se precej naših delavk dnevno vozi na delo izven občine Ravne. Pri zaposlovanju žena je bil storjen bistven razvojni korak z izgradnjo Tekstilne industrije — konfekcije na Prevaljah, hkrati pa se tudi v drugih delovnih organizacijah spreminja miselnost, po kateri so nekateri poklici ali delovna mesta rezervirana za moške.
Nadpoprečna akumulativnost gospodarstva in produktivnost dela sta gotovo razveseljiva kazalca, toda resnica ni tako idealna, ko jo postavimo pod drobnogled in ugotovimo, da se v teh rezultatih odraža vpliv železarne, medtem ko večina ostalih temeljnih organizacij, zlasti TOZD v sestavu Lesne Slovenj Gradec, beležijo neugodne rezultate in ko hkrati ugotavljamo, da je ugodnim rezultatom poslovanja v železarni, poleg nespornega deleža zaposlenih, v precejšnji meri pripomogla ugodna tržna situacija in politika cen, naklonjena izdelkom črne metalurgije.
V razvoju kmetijstva v preteklem obdobju velja podčrtati sistematičen pristop k razvoju te gospodarske veje, ki v svetu zaradi svoje odvisnosti od naravnih razmer, raste počasneje od drugih gospodarskih panog. Odločna programska usmeritev zasebnega kmetijstva, ki v občini prevladuje, poteka v tri smeri: prirejo mleka, pitanje goveje živine in vzrejo plemenskih telic. Z usmeritvijo dela državnega kapitala, dela proračunskih sredstev in z uspelim združevanjem sredstev v višini 0,3 °/o od celotnega dohodka TOZD, z boljšo prometno povezanostjo je začrtana razvojna usmeritev kmetijstva dobila še trdnejšo materialno podlago.
Doseženi uspehi v stanovanjski gradnji in gradnji večjih objektov za skupne komunalne potrebe so v preteklem obdobju več kot zadovoljivi. Z 934 zgrajenimi stanovanji v družbenem in zasebnem sektorju v letih 1971—1975 (samo v letu 1975: 363 stanovanj) smo poleg pokritja tekočih potreb precej izboljšali stanovanjski standard in omilili stanovanjsko stisko. Gradnja stanovanj pa je bila preveč koncentrirana na Ravne, kar je povzročilo nekatera strukturna neskladja, ker je gradnja drugih objektov in razvoj dejavnosti v zaostanku za potrebami, ki jih narekuje povečana koncentracija prebivalstva na Ravnah (na primer: šolski prostori).
Komunalno gospodarstvo je v tem obdobju bilo deležno potrebne pozornosti in ustreznega deleža družbenega proizvoda, usmerjeno pa v reševanje ključnih problemov. Osnovna je vsekakor preskrba prebivalstva z zadostnimi količinami zdrave pitne vode, kar je uspešno rešeno v KS Ravne, Prevalje in Mežica (sedaj je na vrsti KS Črna).
Gradnja toplovodnega omrežja na Ravnah, ki je v večjem delu zaključena, je največja komunalna investicija, gotovo pa zelo smotrna in daljnovidna tako z ekonomskega kot s socialnega iin ekološkega stališča. Komunalno je na novo opremljenih več zazidalnih kompleksov.
Občani smo se na referendumih za samoprispevek po krajevnih skupnostih skoraj povsod odločili, da del tako zbranih sredstev porabimo za kritje nujnih komunalnih potreb v svojih krajih (mrliške veže, asfaltiranje ulic itd.). Za kompleksno in sprotno izgradnjo novih sosesk je bil uveden komunalni prispevek.
V družbenih dejavnostih je dosežen precejšen napredek, toda daleč pod tem, kar smo predvidevali v družbenem planu za obdobje 1971—1975. Razvoj družbenih dejavnosti bomo podrobneje obravnavali septembra letos, toda sedaj je treba ugotoviti predvsem dvoje:
— redna dejavnost v interesnih skupnostih je po obsegu in kvaliteti dela na zadovoljivi ravni,
— gradnja objektov za vzgojo iin izobraževanje je precej pod planskimi predvidevanji, predvsem zaradi želja, ki nimajo materialne podlage v ustvarjenem dohodku, pa tudi združevanje sredstev za te namene je premalo učinkovito.
O rezultatih dosedanjega razvoja SR Slovenije kot celote povzemamo samo nekaj informacij:
— družbeni proizvod je rasel poprečno za okoli 6,5 % letno; v petih letih je porasel za 37 °/o, industrijska proizvodnja za 50 °/o,
— pospešil se je proces ustavne preobrazbe združenega dela in oblikovanja samoupravnih socialističnih proizvodnih odnosov v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in v celotni družbeni reprodukciji. Preosnoval se je celotni finančni sistem; odpravili smo državni kapital. V letih 1974 in 1975 se je pozitivno premaknilo samoupravno urejanje v družbenih dejavnostih. Pri dejavnostih posebnega pomena pa se proces samoupravnega združevanja dela in sredstev uveljavlja počasneje. V združenem delu so premalo uveljavljeni samoupravni družbenoekonomski odnosi, zlasti še dohodkovni odnosi na osnovi medsebojne povezanosti in odvisnosti posameznih organizacij združenega dela v procesu družbene reprodukcije.
— precej so se izboljšale tudi življenjske in delovne razmere delavcev. Dosežena je visoka raven zaposlenosti prebivalstva in močno zmanjšano odhajanje naših delavcev v tujino, zlasti po letu 1973. Ob porastu zaposlenosti za 24% se je povečala življenjska raven (ta zajema osebno porabo prebivalstva ter investicije in materialne izdatke v družbenih dejavnostih) za okoli 32 °/o oziroma 5,7 % poprečno na leto. Premalo so se uveljavili kvalitetni dejavniki razvoja, saj je delež produktivnosti v naraščanju družbenega proizvoda znašal
le 34 % (predvideno 75 %). Ekonomska motivacija pri nagrajevanju živega dela in zlasti gospodarjenje z minulim delom je pomanjkljivo in premalo razvito.
— močno so se zmanjšale tudi razlike v družbenem razvoju posameznih območij. Družbeni proizvod in zaposlovanje na gospodarsko manj razvitih območjih sta rasla hitreje kot poprečno v SR Sloveniji.
— v zadnjih letih so se ob energetski krizi in gospodarski recesiji, iki je zajela pretežni del sveta in ob premalo skladnem razvoju doma močno zaostrili nekateri gospodarski problemi, ki so posledica dosedanjega hitrega razvoja in neusklajenosti v gospodarski strukturi in se kažejo v veliki odvisnosti slovenskega gospodarstva od uvoza energije, surovin, reprodukcijskega materiala, opreme in tehnologije ter s tem povezanim primanjkljajem v zunanjetrgovinski menjavi. Nekatere predelovalne industrijske kapacitete so se razvijale na osnovi nižjih uvoznih cen surovin in energetskih virov, primarna in bazična proizvodnja ter gospodarska in družbena infrastruktura pa so zaostajale in postajajo vse bolj omejitveni faktor nadaljnjega razvoja.
V strukturi porabe (investicijske, proizvodne, osebne, skupne in siplošne) je narasel obseg tistih zvrsti porabe, ki relativno skromno vplivajo na rast produktivnosti. Posamezne oblike porabe so se širile brez odvisnosti od gospodarskih gibanj in niso bile dovolj usmerjene v neposredno produktivnost dela in gospodarskega napredka.
— Ob prehodu na novo srednjeročno obdobje se močno spreminja struktura investicij v smeri hitrejših vlaganj v nekatere prioritetne dejavnosti; doseženi so začetni uspehi pri umirjanju cen in delno zmanjšan deficit v blagovni menjavi s tujdno. Vendar pa ti rezultati še niso odsev globljih strukturnih sprememb v gospodarstvu, ampak so predvsem posledica administrativnih omejitev.
Gospodarski položaj na prehodu v novo srednjeročno obdobje je zapleten, ker se v njem prepletajo znaki stagnacije in inflacije. Zato bo težišče razvojne politike usmerjeno na reševanje strukturnih neskladij v gospodarstvu in družbenih dejavnostih; hitra gospodarska rast naj bi temeljila na kvaliteti ter na večji produktivnosti celotnega družbenega dela in na doslednem izpolnjevanju obveznosti in sklenjenih dogovorov, kar bo ustvarjalo pogoje za večjo stabilizacijo gospodarstva in družbe.
Glede strateških vsebinskih opredelitev nadaljnjega razvoja velja posebej podčrtati, da ne gre za preobrate, ki bi bili doseženi šele sedaj ali čez noč. V mnogih debatah o konceptu razvoja so v letih 1973 do 1975 zastavljeni programi, ki predstavljajo srž, razvojno vsebino, sedaj zapisano v planu. Gre v bistvu za kontinuiteto razvojne politike, sprejete na X. kongresu ZKJ in VII. kongresu ZKS.
Vsa prioritetna vprašanja skupnega razvojnega interesa, kot so energija, promet, hrana, surovine, vse to že — ponekod bolj drugod manj — rešujejo.
Bistveno novo je to, da sedaj prihajajo računi v drugačnih razmerah odločanja.
Pomembnejše novo v tem obdobju je:
— na področju energije se široki program že uresničuje, zagotovili si bomo mir-
Duro Haramija: dograditi in uveljaviti bomo morali sistem sporazumevanja
nejše obdobje po letu 1983. Z vidika energetske bilance sta zlasti kritični leti 1976 in 1977. Izgradnja velikih energetskih agregatov traja 4—6 let, zato mora biti politika na tem področju zastavljena dolgoročno. V letih 1978—1980 moramo začeti graditi objekte, ki bodo aktivirani po letu 1983. Za zagotovitev potrebe energije so nujna skupna vlaganja, npr. skupaj s SR BiH v termoelektrarno Tuzla, skupaj s SRH v nuklearno energijo. Tu je tudi uvedba plina kot energetskega in tehnološkega vira. To pomeni novo kvaliteto v gorivu. Sedaj, ko je praktično vsa Evropa v procesu plinifikacije, bi bila neodpustljiva razvojna napaka, če te prilike ne bi izrabili.
— izgradnja in modernizacija celotne prometne infrastrukture, od železnic preko cest, letališč, luških zmogljivosti do PTT, je izrednega pomena za druge gospodarske panoge din za celotno območje SFRJ, ne le za SRS. Slovenija je vstopno mesto za največji del blagovnega in skoraj ves turistični promet. Če to vstopno mesto prometno ni dovolj propustno, postaja zaviralni dejavnik celotnega razvoja. V tej luči je posojilo za ceste, za katero je akcija v teku, izrednega pomena. Ne gre le za obseg sredstev, ki jih bomo zbrali z ljudskim posojilom, gre za visoko kvaliteto teh sredstev, potrebnih, da premostimo kritično obdobje napetih investicijskih programov.
— dogovor o temeljih družbenega načrta, ko obravnava kmetijstvo in živilstvo (10. člen), postavlja pred vse nas zahtevne naloge; tako na primer: intenzivno razvijanje proizvodnje v manj razvitih območjih, hribovitih in gorskih predelih; ali na primer melioracija 15.000 ha zemlje. Občine bodo z ukrepi davčne politike, s sofinanciranjem v družbenih dogovorih opredeljenih nalog pri pospeševanju kmetijstva in z ukrepi kmetijske zemljiške politike ter skladno s kmetijskimi prostorskimi plani in družbenimi plani podprle Izvajanje planov razvoja v občinah. Poseben poudarek je na racionalni izrabi prostora in njegovi ohranitvi za proizvodnjo hrane. Bodoče
generacije nam za nerazumno izrabo prostora, zlasti spreminjanje kmetijskih zemljišč v druge namene, nikakor ne bodo hvaležne. SR Slovenija bo skupno z občinami na podlagi dogovora republik in pokrajin o temeljih agrodindustrijskega kompleksa zagotovila zadostne količine hrane iin surovin iz kmetijstva za domače potrebe in za racionalen izvoz. Občinske skupščine bodo poskrbele za organiziranje poslovnih skupnosti kmetijskih, živilsko predelovalnih in trgovskih organizacij, ki so nujne za oskrbo središč z živili, predvsem s kmetijskimi pridelki. Prav tako bomo zagotovili, da bodo delegati potrošnikov v krajevnih skupnostih lahko vplivali na poslovanje teh organizacij.
— Ker bo družbeno ekonomski razvoj SR Slovenije hiter, bo moral biti tudi dinamičen. V družbenih dejavnostih je predvidena selektivnost; frontalnega razvoja z ustvarjenim družbenim proizvodom nismo v stanju financirati, prednost imajo dejavnosti, ki najbolj prispevajo k družbeni produktivnosti. Manj razvita območja se bodo razvijala relativno hitreje, toda v pospeševanje, ki bo izvršeno na kvalitetnih osnovah, bo država manj posegala kot doslej.
— Izredno se je okrepila zavest, da moramo varovati okolje, ter s tem v zvezi udeleženci dogovora prevzemamo številne obveznosti. Prevladujejo stvarna stališča, večina ljudi se zaveda nevarnosti. Ukrepati bomo morali v okviru možnosti in postopoma, toda bolj intenzivno kot doslej. Tu nas čaka veliko nalog; vseh ne bomo opravili do leta 1980, levji delež pa moramo. Pri odločitvah in ravnanjih bomo upoštevali stroške, ki jih povzroča sedanje onesnaževanje tal, voda im zraka ter uresničevali sanacijske programe.
Ključni problemi razvoja občine Ravne
V dosedanjem družbeno gospodarskem razvoju občine Ravne na Koroškem so bili doseženi pomembni uspehi, vendar pa so se nakopičili tudi problemi, ki že leta delujejo zaviralno. Reševanje teh problemov uvrščamo zato med najpomembnejše naloge bodočega razvoja. Če bomo te probleme uspešno reševali, bomo dosegli hitrejši družbeni razvoj in s tem se bo tudi hitreje dvigal osebni in družbeni standard.
Na kratko bi opredelil ključne probleme, o katerih smo doslej razpravljali:
1. Enostranska struktura gospodarstva. Razmerje med posameznimi sektorji je zelo neugodno, predvsem za terciarni sektor (promet, trgovina, gostinstvo, turizem, obrtna, stanovanjska in komunalna dejavnost). Lokacija industrije na našem območju je zgodovinskega značaja. Oba velika industrijska agregata, namreč železarna Ravne ter Rudniki svinca in topilnica Mežica sta si po naravi podobna: to je bazična industrija; močan onesnaževalec okolja; relativno slaba možnost zaposlovanja žena; relativno ozko število poklicev in strok. Cene za izdelke bazične industrije so praviloma določene na zvezni ravni in je tako primarna delitev dohodka usmerjena z državno regulativo; od tod tudi močna nihanja izven možnosti vpliva delavcev, zaposlenih v teh delovnih organizacijah. K temu je treba dodati slabe naravne pogoje v rudnikih Mežica. Dotok zveznih sredstev
in podjetniško pojmovanje dohodka sta dolga leta povzročala predvsem reprodukcijo v lastnih dejavnostih, le v manjši meri pa vlaganja v druge dejavnosti, ki so s širšega družbenega stališča bolj potrebne. V drugih gospodarskih dejavnostih občina, v glavnem pa tudi regija, nima močnih nosilcev razvoja in gospodarske pozicije zavzemajo večje trgovske in gostinske organizacije iz drugih centrov, ki so doslej bolj zastopale podjetniški interes kot pa interes občanov naše občine.
2. Neugodna struktura zaposlenih po spolu in strokovni usposobljenosti, ki je predvsem posledica enostranske strukture gospodarstva. Le del kadra, ki izven regije končuje šolanje na višjih in visokih šolah, se vrača na Koroško.
3. Zaradi zgoščenosti prebivalstva v dolinskem delu je hriboviti del občine gospodarsko manj aktiven. Tako kot druga naselja v obmejnem pasu v severovzhodni Sloveniji se v ožjem 5 km pasu naše občine, na katerem živi 1/4 prebivalcev, kaže izrazita stagnacija prebivalstva: višji delež starejših od 65 let, opuščanje kmetij oz. kmetije brez naslednika.
4. Neenakomerna razvitost; zgornji del Mežiške doline, zlasti krajevna skupnost Črna na Koroškem, zaostaja v razvoju.
5. Slaba prometna povezanost in nepro-pustnost. Prometni sistem ima obliko nefunkcionalnega prometnega »žepa«. Čeprav
Investicijska vlaganja v gospodarstvu
V osnutku plana smo zapisali, da gospodarstvo računa na skupne naložbe v višini 2,8 milijard dinarjev, kar predstavlja dobrih 36 % družbenega proizvoda. V teku razprave in usklajevanja (kar še ni končano) pa postaja vse bolj jasno, da je predvideni znesek investicij preveč optimističen, saj računa kar na 60 % tujih investicijskih virov in na visoko stopnjo lastne akumulativnosti.
Realno smemo računati na investicije od 1,8 do 2,0 milijardi dinarjev. Večji del investicij v gospodarstvu bo, razumljivo,
je okoli 70 °/o regionalnih cest asfaltiranih, je kvaliteta dolinske ceste od Stoparja do Črne zelo slaba in je rekonstrukcija za današnjo prometno frekvenco več kot nujna.
6. Naravno biofizično okolje je na nekaterih delih občine močno ogroženo. Poleg tega, da onesnaženost okolja zelo vpliva na počutje in zdravstveno stanje ljudi, živali in rastlin, zavira tudi druge dejavnosti, zlasti turizem.
Osnovna usmeritev bodočega razvoja
Na bodoči tempo razvoja bo odločilno vplivalo prav reševanje ključnih problemov.
Osnovne predpostavke za hitrejši razvoj so:
— hitrejši razvoj samoupravnih družbenih odnosov z urejenimi družbeno ekonomskimi odnosi in razvitimi oblikami svobodne menjave dela,
— povečanje produktivnosti na osnovi hitrejšega uvajanja sodobne tehnologije in organizacije dela, boljše izkoriščenosti kapacitet in doslednim uvajanjem stimulativnega nagrajevanja po delu,
— usmerjenost v skladnejšo gospodarsko strukturo,
— nadaljevanje integracijskih procesov,
— sorazmerna rast zaposlenosti s poudarkom na kvaliteti kadrov in večjem zaposlovanju žena.
vložen v industrijo, z jasnim namenom, da bi povečali kakovost in za finalizaoijo proizvodnje, a tudi za nastajanje povsem novih industrijskih panog (farmacevtska industrija in industrija nekovin). V obstoječih delovnih organizacijah, zlasti v Železarni Ravne in Rudnikih svinca in topilnici Mežica, se bo nadaljeval proces notranje spremembe strukture v smeri čistejše tehnologije, večje stopnje finalizacije, večje uporabe znanja, ter pridobivanje delovnih mest, primernih za ženske. K temu smotru bo težilo nastajanje novih industrijskih vej, ki naj postopoma privedejo k sklad-
Nekateri kazalci predvidenega razvoja občine Ravne na Koroškem do leta 1980:
Občina 8,0
stopnja rasti družbenega proizvoda povečanje števila zaposlenih stopnja rasti zaposlenosti v družb. sekt. skupno število zaposlenih leta 1980 stopnja rasti produktivnosti dela
1408
2.5 12.096
5.5
SRS
6,1
108.500
2,7
827.000
3,6
Če bi dosegli te stopnje rasti, bi bili rezultati leta 1980 naslednji:
1. Družbeni proizvod v 000
— v občini
— v republiki
2. Število prebivalcev
— v občini
— v republiki
3. DP na prebivalca
— v občini
— v republiki
4. Število zaposlenih
— v občini
— v SRS
5. DP na zaposlenega
— v občini
— v republiki
1,884.580
110,300.000
25.560
1,862.700
73.732
59.215
12.096
827.000
155.802
133.374
razmerje
razmerje
razmerje
razmerje
razmerje
DP občine
DP republike
preb. občine preb. republike
DP obč. na preb. DP rep. na preb.
zaposl. v obč. zaposl. v rep.
DP obč. na zap. DP rep. na zap.
1,7 °/o
1,4 %
= 124,5%
= 1,5%
116,8%
Pri škodljarjih v Topli
nejši industrijski in sploh gospodarski strukturi. Skladnejši industrijski razvoj bo povzročil manj nihanj in izgradnjo skladnejše kadrovske in socialne strukture ter enakomernejši prostorski razvoj.
Predvidena vlaganja v izboljšanje prometne infrastrukture, v čistejšo tehnologijo oz. očiščevanje okolja pa pomenijo ustvarjanje nujno potrebnih pogojev za hitrejši razvoj turizma, gostinstva in obrti po letu 1980.
Prostorski razvoj, gradnja stanovanj
Visoka stopnja urbanizacije, to je delež prebivalstva, ki živi v urbano urejenih naseljih v Črni, Mežici, Prevaljah in Ravnah, se bo še povečala za nekaj odstotkov in bo tod živelo okrog 74% ali več kot 18.000 prebivalcev.
V osnutku plana so opredeljene urbane funkcije po krajih, kot to določajo sprejeti urbanistični načrti. Urbanistične načrte bo treba obnoviti, kjer bo nujno predvideti nekatere funkcije regionalnega značaja. Pravtako bomo načrtno urbanizirali okoliška naselja, predvsem Leše, Šentanel in Kotlje. Izdelati bo treba nove zazidalne načrte za posamezna naselja, v katerih bo prišlo do popolnega izraza skrbno gospodarjenje s prostorom, ne glede na namen posamezne cone (družbena gradnja, zasebna gradnja, industrija, komunala in obrt).
V stanovanjskem gospodarstvu bomo še naprej pospešeno gradili nova družbena stanovanja, vendar ne na škodo drugih objektov, t. j. skrbeli bomo za celovito in sprotno gradnjo vseh elementov nekega naselja. Letno predvidevamo izgradnjo 200 stanovanj v razmerju 70 : 30 med družbeno in zasebno gradnjo. Zlasti pomembno je gospodarjenje z obstoječim stanovanjskim skladom, kakor tudi z drugimi družbenimi objekti. Sedanje stanje je skorajda kritično. S postopnim uveljavljanjem stroškovnih stanarin in dodatnim vlaganjem v obnavljanje, renoviranje in vzdrževanje obstoječih, zlasti starejših stanovanjskih hiš bomo bistveno izboljšali stanovanjski standard občanov, zlasti tistih z nižjimi osebnimi dohodki.
Komunalna dejavnost
Dosežena splošna raven razvoja in ustvarjeni družbeni proizvod omogočata in terjata načrten pristop in višjo raven komunalnih storitev. Ze sedaj solidno preskrbo občanov z zdravo pitno vodo bomo razširili. Na Ravnah, v Dobji vasi in Kotljah bomo dokončali toplovodno omrežje ter pripravili dokumentacijo za Prevalje in Mežico. Zgrajen bo magistralni plinovod, na katerega se bo v tem obdobju priključila le železarna, toda kasneje se bodo mogli priključiti tudi drugi večji porabniki. Z zgraditvijo vozliščne telefonske centrale na Prevaljah ,so dani osnovni pogoji, da se telefonija bistveno razširi in prilagodi povečanim potrebam. Položili bomo kabel od Raven do Prevalj in povečali kapacitete končnih central tako, da bo vključenih okrog 800 novih telefonskih priključkov.
Največ bomo vlagali v modernizacijo in rekonstrukcijo regionalnih in občinskih cest, kjer ocenjujemo investicije v višini najmanj 50,000.000 dim, od tega 2/3 za rekonstrukcijo ceste Prevalje—Crna.
Uredili bomo tudi avtomobilska postajališča in javna parkirišča, rekonstruirali cestna križišča, zgradili pločnike, modernizirali ulice in poti.
Razvoj SIS s področja družbenih dejavnosti
Glede razvoja samoupravnih interesnih skupnosti s področja družbenih dejavnosti še nismo dosegli takšne stopnje usklajenosti, da bi lahko plan dokončno oblikovali. Nujna je uskladitev tako med posameznimi SIS v občini kot tudi vertikalna uskladitev, t.j. med občino in republiko, kar velja zlasti za sistem in obseg solidarnosti, skupnih programov in podobno.
Osnutki planov interesnih skupnosti temeljijo na potrebah, ki jih je nemogoče uresničiti v tem srednjeročnem obdobju, ker so v velikem razkoraku z materialnimi možnostmi. Do konca septembra bo treba to dokončno uskladiti, izhajajoč iz temeljnega kriterija za razporejanje družbenega proizvoda, ki smo ga sprejeli z dogovorom o osnovah načrta družbenogospodarskega razvoja občine Ravne za obdobje 1976 do 1930, namreč: vse oblike porabe, t. j. splošna, skupna in osebna rastejo počasneje od sklada akumulacije. Nestvarno planiranje bi pomenilo zavajanje, prazne obljube, ob koncu planskega obdobja pa razočaranje in iskanje krivcev. Zakon o temeljih sistema družbenega planiranja v 7. členu izrecno določa: »Plani samoupravnih organizacij in skupnosti ter plani družbeno političnih skupnosti morajo biti v skladu z dohodkom, ki je planiran v temeljnih organizacijah združenega dela v materialni proizvodnji.«
Za redno dejavnost samoupravnih interesnih skupnosti s področja družbenih dejavnosti bodo s svobodno menjavo dela zagotovljena sredstva. Njihov obseg bo sistemsko odvisen od gibanja družbenega proizvoda in bo rasel nekoliko počasneje kot družbeni proizvod. To pomeni, da bodo v primeru 8°/o letne rasti porasla sredstva za te namene za okrog 7°/o. V primeru hitrejše rasti družbenega proizvoda bodo tudi sredstva za SIS rasla hitreje in obratno, v primeru počasnejše rasti družbenega
Parada na Prevaljah
Filma jc konec
Kako pospešiti raziskovalno dejavnost in kako povečati zanimanje zanjo v združenem delu koroške regije
proizvoda bodo sredstva SIS rasla počasneje. Posebej bo treba proučiti in skladno z instrumenti plana SRS opredeliti startno obdobje. V letu 1976 imamo v občini Ravne eno najnižjih prispevnih stopenj, kar gotovo ni realen odsev razvitosti in potreb v družbenih dejavnostih. Gotovo bi bilo primerneje, če bi za izhodišče vzeli vsaj poprečno prispevno stopnjo iz OD v SR Sloveniji.
Še bolj kot sedaj bo vzpostavljena soodvisnost vseh elementov družbene reprodukcije. Tu velja pribiti, da takšna usmeritev v razporejanju družbenega proizvoda terja, da se vsi sprijaznimo, da se obseg pravic, ki jih uresničujemo v SIS, ne more bistveno povečati (npr. zdravstveno ali socialno varstvo), ker prav obseg pravic najbolj odločilno vpliva na višino porabljenega dohodka v SIS. To seveda ne pomeni, da ni mogoče s skrbnejšim gospodarjenjem doseči boljših učinkov z enakimi sredstvi. V družbenih dejavnostih bosta brez dvoma imeli prednost vzgoja in izobraževanje.
Investicije v objekte za vzgojo in izobraževanje, kulturo ter telesno kulturo so po zahtevah SIS prevelike. Objekti so sicer potrebni in omogočajo delo, ne smemo pa jih zamenjati s samo dejavnostjo v okviru SIS.
Gradnja in oprema objektov, naštetih v osnutkih planov SIS družbenih dejavnosti, bi veljala najmanj 200 milijonov dinarjev. Izvršni svet je ocenil, da bo potrebno veliko naporov, sistematičnega zbiranja in odrekanja, da bi do leta 1980 za te potrebe združili 120 milijonov din iz vseh virov (že obstoječega samoupravnega sporazuma o združevanju 3% iz dohodka TOZD, dela samoprispevka in morebitnih dopolnilnih virov). Ta sredstva bodo uporabljena za gradnjo objektov po že sprejetem sporazumu, in sicer: dokončanje telovadnice pri osnovni šoli Ravne, telovadnice Mežica, osnovne šole Ravne-Javomik, kulturnega doma Črna, otroškega vrtca Prevalje, osnovne šole Strojna, otroškega vrtca Leše, otroškega vrtca Žerjav, osnovne šole Šentanel. Nujno bo tudi nadaljevati že sprejeti program širitve in modernizacije mreže objektov za osnovno zdravstveno varstvo.
Zaključek
Kakšne so možnosti, da tako zastavljen razvoj uresničimo? Cilji in naloge so zahtevne, njihovo uresničevanje je v veliki meri odvisno od naše subjektivne naravnosti in pripravljenosti, da rezerve, ki so še na razpolago, iztisnemo in preidemo iz ekstenzivnega v intenzivni razvoj. Na stari način ne bomo smeli več delati. Dograditi in uveljaviti bomo morali sistem sporazumevanja. Če ne bomo hitreje uveljavljali nagrajevanja po delu, ne bomo dosegli večje produktivnosti zlasti ne v strokovnih službah in upravah, kjer smo zelo daleč od nagrajevanja po delu.
Morali se bomo zelo potruditi, da bomo premagali lokalizme in podjetniško zaprtost ter dosegli družbeni značaj dohodka, večjo gibljivost družbenega kapitala, tako da bo njegov učinek naj večji.
(Iz ekspozeja predsednika IS Sob na 15. zasedanju vseh zborov, dne 29. 6. 1976).
Uvod
V preteklem obdobju za domače raziskovalno delo v koroški regiji ni bilo pravega vzdušja. Raje smo kupovali tuje licence, lastni izumi, odkritja in izpopolnitve pa so bili nekako skriti.
Lani so pri Gospodarski zbornici Slovenije ustanovili odbor za novatorstvo s sekretariatom in komisijami za sistemska vprašanja, množično izumiteljsko dejavnost, normativno dejavnost, prenos tehnologije (postopkov), industrijsko lastnino, izobraževanje in za obveščevalno propagandno dejavnost.
Da bi pospešili izumiteljsko dejavnost v širšem merilu, bi morali ukrepata na naslednjih ravneh:
1. Dolgoročno sistemsko bi morali urediti izplačevanje nagrade in povračila za odkritja, izume in izpopolnitve.
2. V delovnih organizacijah s pomočjo družbenopolitičnih organizacij ustvariti vzdušje, da so izumi in izpopolnitve kapital, ki glede na vložena sredstva daje najvišje prihranke.
3. S samoupravnimi akti v TOZD-dh točno določiti merila za nagrade, ki naj bodo vzpodbudne za posameznika in za skupino.
Tehnično poenostaviti prijave, omogočiti, da se zamisel hitro uresniči.
Na prvi ravni je odbor za novatorstvo lani in letos začel dopolnjevati zakonska določila, da uskladi ukrepe davčne politike za spodbujanje znanstveno raziskovalnega dela, izumiteljstva in tehničnih izboljšav v okviru federacije. Tako so že določili depozite za opremo v objektih, ki so namenjeni raziskovalni dejavnosti, in brezcarinski uvoz raziskovalne opreme.
Zavedamo se, da odbor za novatorstvo pri GZ Slovenije lahko le razčiščuje politiko odnosa do raziskovalne dejavnosti, zato menimo, da so dosežene sistemske spre-
membe v zakonodaji šele začetek za nadaljnje izboljšave v korist Izumiteljstva.
Odbor za novatorstvo naj bi bil trajna oblika organiziranega delovanja za širjenje novatorstva v Sloveniji, člani odbora pa naj bi bili izvoljeni za 4-letno mandatno dobo.
Na drugi, zlasti pa na tretji ravni ni občutiti, da bi vidno porasla ustvarjalnost in izumiteljstvo, čeprav smo že v podaljšanem letu za novatorstvo.
Kaj je novatorska dejavnost
Novatorsko dejavnost lahko delimo na dve področji. Prvo predstavlja raziskoval-no-razvojna dejavnost, drugo pa prizadevanje vseh zaposlenih za izboljšanje proizvodnje.
Znanstveno raziskovalna razvojna dejavnost ima že vnaprej določen cilj. Znanstveniki, specializirani strokovnjaki so zbrani v prostorih, dobro opremljenih za raziskovalno dejavnost, z namenom, da odkrivajo nove rešitve, bodisi v tehničnih napravah, tehniki dela, predmetu dela, v pripravi dela, v operativni pripravi dela, poenostavitvah in v načrtovanju.
Prihranki pri izboljšavah, bodisi patentih, modelih, vzorcih, izpopolnitvah, so osnova za določanje učinkovitosti raziskovalne dejavnosti v OZD ali učinkovitosti celotnega družbenega novatorskega potenciala.
Z množično novatorsko dejavnostjo lahko brez večjih investicij dvignemo produktivnost, rentabilnost in ekonomičnost proizvodnje, kar so zelo pomembni stabilizacijski dejavniki, ki omogočajo večji dohodek.
Med obema področjema ni mogoče postaviti ostre meje, ker se prekrivata, vendar so znanstveno novatorske raziskave zelo uspešen dejavnik inovacijske konkurence na mednarodnem trgu.
Z osrednje mladinske proslave na Prevaljah
Novatorski potencial v koroški regiji
V množični novatorski dejavnosti predstavlja 22.000 zaposlenih v regiji potencial, ki ga moramo prav v času, ko stabilizacijska prizadevanja v gospodarstvu postavljamo na prvo mesto, aktivirati. Imamo strokovni kader, ki presega število
1.000, od tega je tretjina višje in visokošolsko izobražena.
Zanima nas ustvarjalna uspešnost tega množičnega in strokovnega potenciala.
V regiji je bilo leta 1969 v Železarni Ravne ustanovljeno Društvo izumiteljev in tehničnih izboljšav. Društvo vključuje tudi DO Rudniki svinca in topilnica Mežica. Ostale organizacije združenega dela v koroški regiji nimajo nobenih združenj za raziskovalno dejavnost. Ni tudi podatkov, da bi bili prijavljeni kakršnikoli izumi, odkritja ali izpopolnitve.
Menimo, da se izpopolnitve v ostalih OZD pojavljajo, vendar so zaradi pomanjkljivosti samoupravnih aktov in meril za nagrajevanje in spodbujanje novatorske dejavnosti — šle neopazno mimo, ne da bi jih evidentirali.
V združenem delu prevladuje mnenje, da je inovacija samo izum, ki se patentira, medtem ko je izpolnitev dolžnost vsakega zaposlenega na njegovem delovnem mestu in v obsegu funkcije, ki jo zaposleni opravlja, zato se ne nagrajuje in evidentira. Zaradi takšnega mišljenja oziroma miselnosti večine je prijav izredno malo.
Delovna organizacija Železarne Ravne ima 4.500 zaposlenih. Glede na letno število prijav v obdobju 1973 do 1975 je delež prijav 0,0015%. To pomeni, da pride na 100 zaposlenih le 0,15 % prijav ali, da je bilo v tem obdobju poprečno 7 prijav na leto.
Navzlic tako revnemu številu novator-skih prijav se pa vendar lahko prepričamo, da je bilo od ustanovitve društva v Železarni Ravne prihranjenih 15,563.800 dinarjev zaradi izboljšav v proizvodnji.
Pri tako velikem znesku in majhnem številu prijav se nehote vprašujemo, kaj bi pomenilo, če bi se prijave povišale na 1 %, t. j. na 100 delavcev ena prijava. V 7-letnem obdobju je bilo v železarni poprečno 16 prijav za inovacije. Na eno uspešno prijavo je bilo 135.365 dinarjev prihranka. Če bi povišali delež uspešnih prijav na l°/o, bi v obravnavanem obdobju lahko prihranili 43,000.000 dinarjev.
Odbor za novatorstvo pri GZ Slovenije bi moral opredeliti tudi delež prijav na zaposlenega, ki pa bi ob izteku planskega srednjeročnega obdobja leta 1980 ne smel biti nižji od 5%. Za slovensko gospodarstvo bi bil ta porast novatorske dejavnosti največji prispevek stabilizaciji, ki bi zahteval le majhna investicijska sredstva.
Za koroško regijo bi, če upoštevamo podatke iz Železarne Ravne, povišanje prijav za novatorstvo, in sicer ena prijava na 20 zaposlenih, pomenilo letni prihranek
140.000.000 dinarjev, v Železarni Ravne pa 28 milijonov dinarjev.
Pri GZ Slovenije, MO za koroško regijo v Dravogradu je bil marca letos ustanovljen akcijski odbor za novatorstvo na Koroškem. V program dela je vključil tudi poziv vsem OZD, naj se do konca leta 1976 na 100 zaposlenih prijavi vsaj ena izbolj-
šava. Akcijski odbor tesno sodeluje z občinskimi raziskovalnimi skupnostmi pri spodbujanju raziskovalnega dela v združenem delu, kar daje stvarno podlago za razširitev novatorske dejavnosti v vseh štirih koroških občinah.
Medobčinski svet sindikata in SZDL za Koroško sta prevzela odgovornost, da bodo sindikalne organizacije v TOZD in OZD poskrbele za sprejetje ustreznih dokumentov v samoupravne sporazume.
Železarna Ravne bo organizirala seminar za vse delavce v koroški regiji, ki se zanimajo za novatorstvo. Medobčinski odbor pri GZ Slovenije bo formiral poseben sklad za tiste inovacije, ki jih ni mogoče takoj oceniti, imajo pa družbeni pomen.
Ze v starih časih so se ljudje naseljevali tam, kjer je bila v bližini voda. »Brez vode ni življenja«, pravi ljudski pregovor. Komunalci se tega zavedamo, zato že nekaj let uspešno raziskujemo vodne vire v Kotljah, točneje ob severnem pobočju Uršlje gore. Iz kemijskih in bakterioloških analiz ugotavljamo, da teče izpod Uršlje gore zelo dobra, zdrava pitna voda, taka menda, da bi se jo splačalo prodajati celo v steklenicah, vsaj tako nam zatrjujejo tisti, ki nam izdelujejo bakteriološke in kemijske analize virov. In katere so bistvene značilnosti v kvaliteti vode? Stalna temperatura 12° C, normalna trdota ter minimalni odstotek kemičnih raztopin. Bakteriološko mora biti seveda taka voda neoporečna brez dodatka klora. Vse te lastnosti voda iz zajetij v Kotljah ima. Le izvir Podpečnik nam ob večjih nalivih povzroča nekoliko težav, ker je kraškega izvora. Upamo pa, da se bo sčasoma teren stabiliziral, ter da nam tudi tega vira ne bo potrebno klorirati. Bakteriološko neoporečnost dosežemo pri izviru »Podpečnik«
Ob koncu leta bo v Železarni Ravne razstava vseh inovacij v regiji.
Akcijski odbor za novatorstvo skupaj z družbenopolitičnimi organizacijami trajno vodi akcijo za spodbujanje novatorstva ter tesno sodeluje s sekretariatom odbora za novatorstvo pri GS Slovenije in z njenimi komisijami.
V koroški regiji imamo še veliko možnosti in dela, da bomo povečali vlogo domačih izumov in izpopolnitev, ki bodo prispevali k razvoju samoupravljanja. Delavec-samoupravljavec naj bi se zavzemal za to, da bi bile izboljšave v proizvodnji ne samo plod fizičnega dela, ampak tudi rezultat njegovega znanja.
Mag. Franc Pečnik, dipl. ing.
le s stalnim dodajanjem klora. Naj povemo še to, da nam dodajanje klora pitni vodi določa Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, ki izvaja tudi konstantne bakteriološke in kemijske analize vseh virov, iz katerih oskrbujemo s pitno vodo krajane Raven, Prevalj in Kotelj.
Leta 1971 smo zgradili prva vodna vira »Stari mlin« in »Rudniški rov« ter speljali 5 km novega cevovoda 0 250 od obeh izvirov do omrežja Ob Suhi. Oba vira dajeta približno 20 1/sek., kar je za mesto Ravne takrat tudi zadostovalo, seveda izključno za pitno vodo. Železarna Ravne se je oskrbovala z vodo iz lastnih virov v Dobji vasi.
Leta 1974 so bili dodatno priklopljeni novi viri pri »Podpečniku« in to s kapaciteto 171/sek. Danes oskrbujemo iz zajetij v Kotljah celotno naselje Kotlje, Ravne in polovico Prevalj. Povprečna poraba pitne vode je 40—451 vode/sek. Od tega porabi samo železarna Ravne 15—20 1 vode/sek.
Naselja Kotlje, Ravne in Prevalje rastejo, s tem raste tudi poraba pitne vode. Da nas razvoj naselij ne bo prehitel, razisku-
NOVA VODOVODNA ZAJETJA POD URŠLJO GORO
Valentin Polanšek
KORAKI IN MISLI 9. APRILA 76
V CELOVCU
jemo nove vire pod Uršljo in sicer tri zajetja v Kozarnici. Zaradi slabih terenskih razmer imamo pri raziskovalnih delih nekoliko težav. Popolnoma nam je že uspelo zajeti dva vira, ki ležita 200 m nad gozdno cesto, ki pelje k Poštarskemu domu (Absolutna nadmorska višina terena je 700 m). Konec julija letos ju bomo tudi priključili s posebnim cevovodom, dolgim 700 m, na razbremenilnik »Stari mlin«, ki je že zgrajen. Raziskujemo tudi tretji vir, ki je nekoliko odmaknjen od prvih dveh. Tega nismo ukrotili, ker bruha voda iz peščenega melišča in nam med delom povzroča stalne plazove. Na pomoč smo poklicali strokovnjake iz Maribora (Biro za hidrotehniko in promet), ki imajo s podobnimi zajetji več izkušenj in nam že izdelujejo projekt za ureditev tretjega zajetja v Kozarnici.
Iz bakterioloških in kemičnih analiz sledi, da je voda iz zajetij v Kozarnici primerna, lahko rečemo celo idealna. Pri normalnih vremenskih razmerah bi morali dajati vsi trije viri 9—101 vode/sek.
Povemo naj še to, da tudi s temi zajetji naše raziskave pitne vode ne bodo zaključene. V bližini teh zajetij smo odkrili še nove vire, ki jih bo potrebno temeljito raziskati in seveda, če bodo analize pokazale ugodne rezultate, tudi priključiti na že zgrajene vodne objekte. Cevovod Kotlje— Ravne je zgrajen za kapaciteto 120 1 vode/sek. Danes se po ceveh pretaka le v povprečju 40—45 1 vode/sek.
Ugotovimo, da smo krajani Raven, Prevalj in Kotelj preskrbljeni z zadostno količino zdrave, pitne vode, ki teče izpod Uršlje gore. Potrebno bo vložiti še nekoliko naporov, da bomo nove vire pravilno zajeli in za nove investicije preskrbeti zadostna finančna sredstva.
Komunalni sklad je naročil pri zavodu za urbanizem Maribor, Biro za hidrotehniko in promet, tudi raziskave pitne vode za naselje Črna. O teh raziskavah bomo poročali v eni izmed naslednjih številk Fuži-narja.
Alenka Gorjanc, dipl. kom. ing.
Vedno več nas je, ki rastemo v skupno silo na tisto pozno aprilsko popoldne pred celovškim kolodvorom, na zbirališču, od koder se bo spustil protestni sprevod skozi celovške ulice kakor radikalno zdravilo skozi rakasti goltanec zanemarjenega pacienta, ki si ne upa k zdravniku, ki gnije svojo neprebavljeno gavlajtersko, hajmat-dinstovsko, anahranistično-velenemško epilepsijo. Vedno več nas je. In vedno večje so oči posameznikov, ki švigajo mimo tebe, kot da iščejo prve pošasti tistega napovedanega, ki grozi današnjemu protestnemu pohodu. Časopisi so se včeraj na široko razpisovali, kako so varnostne sile pripravljene na pojav ekstremističnih mas od vrag vedi kod. Tukaj se mi že zagozdi prva misel:
Pri tem ustrahovalnem, teroijalsko-smeš-nem poročanju se je izkazal zlasti časopis, ki naj bi bil glasilo tako na deželni kot zvezni ravni vladajoče politične grupacije. Ni čudno, da si je že pred desetimi leti moral privezati ime, ki pove »svetovnonazorsko« orientacijo — a ne strankarsko linijo — kakor da je logično, če imenuješ časopis po deželi, v kateri izhaja. Kaj ima to opraviti z ideologijo, stranko ali celo z napredno idejo? Hop, napredna ideja — to je morda tista velika spotika! Časopis se je vsaj dve desetletji po vojni, če se ne motim (pa če sem se tudi, se ne bo brez-ideološka grupacija počutila užaloščeno), imenoval »Novi čas«. Da, res tako. Saj je bilo tudi videti nekaj časa tako, kot da je na Koroškem novi čas. Vsaj toliko, da ne visijo več hitlerske zastave, da ne pobijajo več Slovencev in partizanov in takih, ki so s partizani simpatizirali, pa takih, ki niso verovali v hitlerjanske napovedi skorajšnje zmage in tako dalje in tako dalje. Da, tako je ime »Novi čas« zbodel marsikatera neozdravljena velenemška jetra. Pa
še kake ostanke iz neumrljivih borcev za deželo, četudi so nesli kot tihotapci samo čez consko mejo leta 1919 nahrbtnike SHS-rnoke. Smešno, da tudi kaj takega lahko postane po desetletjih zgodovinsko herojstvo. V tej deželi ob Dravi že. Ki je bila že vedno ...
Aha, tukaj se zavozlja druga misel:
(Medtem se nas je na nasprotni strani kolodvora že nabralo, da je bilo vse trdo.)
Dežela karantanska nikakor ni bila enojezična — če so se vsii zgodovinarji že do kraja izpesnili in izfantazirali in kaj še vse. Vzemimo samo obdobje po našem štetju. Kako je bilo s tisto zadevo Kelti—Veneti —Rimljani? Je bil kdo oblastnik? Zasedbena oblast? Rimljani gotovo niso bili na letovanju tukaj? Ali pa na sezonskem delu? V obliki vojaških formacij? In ilirski Kelti? Ali so govorili ilirski ali keltski jezik? Dvojezičnost torej? In kaka, ali je spet nekdo nekoga podrejeval? Ali pa sta bila oba jezika tako enakopravna kot ogenj in voda? Pa če sta bila, je to držalo kvečjemu do razpada rimskega imperija, kajti potlej so prišli Sloveni kot pastirji in poljedelci. In Obri so bili troti v panju? Ali pa so jih šele pozneje odkrili? Da, da s Slovenci se je začelo tisto s krvjo in oblastjo in silo in pravico in resnico in z Bogom in nebesi in s peklom in sovraštvom i,n z Nemcem in Nenemcem ... Kaj so severnjaki storili slabega? Samo dobro. Iz ljubezni do nas Slovenov-Karantancev so naše davne prednike prekrščevali in kršče-vali. Kaj potem, če je tudi tako naneslo, da so kakega pogana za glavo skrajšali, preden so ga dosegli; sila lomi kole in dela človeka iznajdljivega, zlasti takega, ki ima vso moč na tem in onem svetu. Zato je res toliko prirojene slovenske hvaležnosti v nas, da so nas blagovestniki iz nemških ba-juvarskih in frankovskih dežel privedli na pravo pot z ljubeznijo in velikim krščanskim duhom. Brez sprejetja tega velikega duha, ne bi mi kot zanamci takratnih Slovenov-Karantancev tlačili te svete pokristjanjene zemlje. Moj krščenduš, ali ni to kletev? Tudi relikt iz tiste srečne krvave dobe pokristjanjevanja.
— Zdaj nas po zvočnikih opozarja odločen glas, naj se kolone po štiri osebe zbirajo za kombijem, v katerem je akcijski komite današnjega protesta —.
Ker sem tako prijetno ujet sredi slovenskih teles tukaj na celovškem pločniku, sredi mladine, deklet in hipijev, sredi kmetic m gospa, sredi dedcev im bab, sredi Ro-žanov in Podjunčanov in Zilanov in »Gu-ranov« in Celovčanov (da, prav smo slišali, Celovčanov, kajti v mestu je lepo število slovenskih domačinov) — pa se spomnim, da imenujejo prav ta trg »Walther von der Vogelweide-Platz«. Kako pesniško? Zlasti se Celovčani postavljajo, da so zelo pesniško izobraženi, kaj čuda pri taki množici ljudi, ki se vsako desetletje tega stoletja za toliko povišuje, da dela skoraj nepesniški vtis. Dobro ime kolodvorskega trga mi ugaja, ker zagledam na vogalu tik
Dela na razbremenilniku
nad sabo ploščo, ki naznanja, da je to poslopje rojstna hiša svetovno znanega pisatelja avstrijske medvojne generacije Roberta Musila. Vsekakor se Celovčani zelo pietetno in na visoki kulturni ravni spominjajo svojih velikih sinov in hčera — mislim rajnih. Zlasti mislim pri tem na Inge-borg Bachmann!
Pa me zmoti neka soseda. Ker sva tako tesno skupaj, me pač kar nagovori. Prav ima. Nekaj me je vprašala. Pa je prvič nisem razumel, zakaj iz zvočnika, ki tiči vrh agitacijskega kombija tik pred mojim nosom, vrvali neka glasba, ki me hoče spominjati na kozaške napeve. »Kje pa je škof?« Sprva sem ji mislil reči, da pač ne poznam nobenega človeka tukaj, ki bi se pisal Škof, pa se ženska zareži: »Škofa, celovškega škofa mislim!« Nisem vedel kaj boljšega odgovoriti, kot da bo nadpastir pač najbrž staroizkušenega misijonskega božjepotoega Muharja poslal.
Pridreviil se je do mojega hrbta nekdo in me mahnil, da se že moraš okreniti. Res. Dober znanec je. Drugače bi mu rekel prijatelj, če me ne bi tako usekal. Bom pa storil to drugič, ko bo tudi on zaželeno storil. A spravil me je na čisto druge misli:
— Veš, kaj je danes? — sili vame. — Seveda! Zato sem pa tukaj! — mu rečem. Šele zdaj se mi posveti — in počasi trgam spoznanje iz sebe: Danes pred triintridesetimi leti so prav tukaj v Celovcu končali s smrtno obsodbo trinajstih koroških Slovencev, antifašistov, rodoljubov, tridnevni sodnijski proces, ki mu je predsedoval krvnik Freissler. Pred triintridesetimi leti! Kako težko bi šli v smrt takrat naši Selani, Obirčani, Kapelčani, Rebrčani, Borovelj-čani, če bi morali zvedeti, da se bodo morali boriti triintrideset let po njihovi junaški žrtvi preživeli bodoči rodovi koroških Slovencev še in še za svoj obstanek. Boriti, kot se borimo danes, 9. aprila 1976, tukaj, sredi Celovca? Po triintridesetih letih! Vseeno raste v meni in moji sosedi in mojem znancu in v vseh nas nekaj velikega skupnega: Zavest, da borba za pravico ni nekaj časovno odmerjenega, je nekaj, čim dalje traja, tem bolj okremenijo borbeni značaji in vse bolj zorijo junaška srca! Glej, tam je Mirko — sin obglavljenega Meležnikovega Urha, ki je na dan svoje smrtne obsodbe 9. aprila 1943 skrivaj oddal v celici svojemu sojetniku, poznejšemu zdravniku dr. Jelenu, skromen spominek, da ga ta, ako bo preživel, izročil sinu, s katerim je ostala mlada mati Pavla doma v selški šajdi. Glej ga Mirka! Tam spodaj pod Musilovo ploščo pa sem pozneje trčil na Jurčija. Tudi on s svojoi je tukaj. Ko bi njegov oče vedel pred triintridesetimi leti, da bo še danes potreben ta boj? Bral sem nekaj poslovilnih pisem Jurčijevega očeta Jur j a, Tavčmanovega gospodarja1, katerega se dobro spominjam, kako je v kapelskih cerkvah pobiral ofer in vselej jasno rekel: Hvala! — In brat tega ob-glavljenca, Franci? France Pasterk-Lenart! Tisti legendarni junaški komandant Prvega koroškega partizanskega bataljona, ki je teden dni prej padel v Mežici, preden so zaprtega brata Jurja obsodili na smrt. Najbrž nista nikdar izvedela za smrt drug drugega? Kolikšna smrt mora biti, da človek smeš živeti? Kdo to odmerja? Koliko žrtev je treba, da obstaneš posameznik? Kdo to določuje? Značaj? Vera? Kri in ljube-
zen? Samoohranitveni nagon kot plemenita naravna nujnost? Kot usoda? Kot izgovor, da močnejšemu zmaga pade sama v naročje? — Ko to premišljuješ, pa srečaš ljudi, ki danes niso šli na demonstracijo. Kaj izgovorov? Izogibanj? Plahosti? Nasprotij? Ta se boji za glavo. Drugi za službo. Tretji za obleko, da mu je ne popackajo. Četrti se nikamor ne vtikuje. Kdo bi naštel razne ovire in vzroke in utemeljitve in izgovore in oprostitve in vrag vedi, kaj še ... Pa sem že v mislih na potovanjih po naših domovih: kje so bili domačini tistih hiš med vojno? Aha, ta in ta je bil v lesu, oni zaprt, tamle tista že poprej izseljena — tista in tista hiša pa se je tako po sredi izmuznila skozi vse dogodke. Vsi ne morejo tako delati. Vsi nočejo tako delati. Ko bi vsi tako reagirali, bi bilo nas že zdavnaj konec. To je dobro. Samo peščica mora biti odločnih, pa bo že dvignila precejšnje število. Vedno obstaja določena masa, ki hoče biti vodena. Koliko zmore spreten aktivist! Koliko je zmogel za časa partizanstva že jeseni 42. leta v kapelskih krajih!
Zdaj korakamo iSkozi kolodvorsko ulico in vzklikamo: »Nismo sami — demokrati so z nami!«, pa »Člen sedem —naša pravica!«, pa še nemško »Artikel sieben — unser Recht«! ...
A moje misli so se pocedile postrani, pri številki, oziroma nemški besedi »sieben« je misel priskočila na ime Sima: Lahko bi danes šel z nami demonstrirat! Saj so te zaradi nekakih simpatij do Slovencev odrinili od koroškega rdečega strankinega korita. Kdor v tej deželi živi in ima tako, malce otožno, trpežno kmečko-praletarsko-bajtarsko-levičarsko-panslovansko kri v sebi, se ne bo čudil zaradi takih ali takih dogodkov na Koroškem. To je dežela, ki je zaradi izginule Vzhodne Prusije prevzela vlogo najbolj germanskega osemlja v »slovanskem naselitvenem področju«. Tukaj v tej srečni deželi — tako se vsaj lažejo neki zakotni pesniki in pisuni — je tako nekaj edinstvenega na svetu, da drugod pač ni takega. Celo pesmi imajo, ki zatrjujejo, da se je Bog smejal, ko je Koroško ustvarjal. Kateri Bog le? Ilirski? Keltski? Rimski? Bajuvarski? Frankovski? Slovenski gotovo ne — zato imamo vse polno Marijinih božjih poti. Na Koroškem se ni in ni mogla takratna socialdemokratska stranka februarja leta 1934 prekopati do odločitve, da bi stala danes vsaj vredna časti heroja Wal-lischa? Pač pa je na Koroškem dosegel zlasti julijski (reci: Naci) puč široko odzivnost. Meni se večkrat v glavi zavrti, če se spomnim, da je baje okoli leta 1928 — ko sem jaz prilezel na svet — bilo med ta-
kratnim koroškim učiteljstvom največ nacionalsocialistov. Kako to? Kod je ta ideološki pritok mogoč? In 38. leta je bila prav na Koroškem najprej izvedena »priključitev« k Hitlerjevi Nemčiji — voditelj takrat, kaj čuda, neki učitelj!
Zdaj gremo po štirje vštric in vzklikamo skozi Celovec. Ob strani začne pri trgovinski zbornici razganjati nekega staru-harja »koroška domovinska ljubezen«, zato se kar peni od psovk. Oko in uho postave hodi poleg nas demonstrantov. Kaij le gre uniformirancu skozi glavo? Saj ni narobe, če se v mislih ubadam tudi s tem? Narobe? Marsikaj je narobe, kar se dandanes tiče slovenstva. To je iz dneva v dan nova »filozofija«, če že ne »ideologija«. Natanko slutim, da nobenemu demonstrantu
Dragi moji!
»Korotan je čudn svet ko lipa nosi hrastov cvet«
Zadnja sobota junija. Koroška praznuje, zlasti je prazničen Celovec: zastave, plesi, petje, slavnostni govori. Koroška slavi 1000-letnioo. Dejal bi, srečna dežela! O, du ma Hamatle!
A kje so glasovi Roža, Gur, Podjune in Zilje: Mau čez izaro ... Mojcej... Vsa ta čudovita ubranost dn mehkoba slovenskega petja? Kje si Ziljski, tvoj zaneseni odgovor cesarjev, ki je začudeno vprašal, ali tod še živijo Slovani: »Jawol Maistat! Von hieher bis zu den Toren v Konstantinopel!« In ti, Drabosnjalk, »poreden paver iz Korotane«, bi ob tem slavju zamahnil z roko in v brk bi ponosno povedal:
»Vino pije moj sovražnik, noj gr a prato jist, jes mam po glih tuj doro, da imam ano
doro viest!«
Sicer pa, glavno da je praznik, da teče pivo v potokih mimo »lintverja« pa četudi častimo krpanovo kobilo.
Leta 976, torej pred 1000 leti je »Ftir-stengericht« kaznoval upornega bavarskega vojvodo in da bi oslabil Bavarce, so jim odvzeli Koroško, ki je postala šesta vojvodina nemškega cesarstva; namesto bavarskih so odslej, za nekaj stoletij sedali na knežji kamen švabski plemiči. Tako se je rodila tisočletnica!
Kljub temu, da jev drugih deželah bila oblast dedna, so na Koroškem zaradi častitljive starosti in zakoreninjenosti pustili še iz časov slovenske Karantanije ustoličevanje, ki je ves čas bilo in ostalo do zadnjega ustoličevanja v slovenščini, »das Kemdten ein rehts Windisch Land ist. Das hat auch Sannd Kayser Hainrich besttat«. (Jakob Unrest, koroški zgodovinar iz 15. stol., pokopan v Podkrnosu).
V švabskem zrcalu pa beremo, da pri obredni maši ustoličevanja »... singt och alle ... ir vvindisch Gesang ...« (Schwaben-spiegel, 13. stol.). Enej Silvo Piccolomini, kasnejši papež Pij II. pa je povedal, »sunt enim ... Carinthiaci Sclaui...« (so namreč Korošci Slovani). Neki angleški popotnik je leta 1973 ugotavljal, da je jezik Korošcev slovenščina in da ni veliko nemško govorečih (podatek je iz Carinthije 1. 1974, str. 170). Tako so tujci izpričevali slovensko osnovo koroške dežele.
ni vseeno, ko greš tako skozi Celovec. Ako primerjamo s tem, kako se je demonstrantom leta 1947 godilo. Seveda, ker so bile to formacije še obstoječe Osvobodilne fronte, so tako Angleži kot v naglici v oivil preoblečeni, še gorki hitlerjanci kar na vsem lepem na skupni liniji »nastopili« proti komunistom. To je še danes najlažja psovka za Slovence nasploh, da jih gotovo gobci nahrulijo s komunisti. Taka je koroška dežela. Antikomunistična, nacistična, farška in starinsko-zlagana, kajti biti hoče najbolj germanska vseh nemških dežel, čeprav ima tisočletno slovansko srbečico. V primerjavi z demonstracijami kar po vojni smo danes napredovali. Skupno s silami z demokratične nemške strani vse Avstrije.
Slovenščina na Koroškem ni živela le na polju in hlevu, bila je čaščen jezik obredov, v tem jeziku kmetov in dežele so sprejemali oblast na knežnjem kamnu in v tem jeziku so še nemški plemiči zagotavljali okrog knežjega kamna stoječemu ljudstvu, da bodo pravični sodniki; v slovenščini so prepevali svoje obredne pesmi v cerkvi in drugi brižinski spomenik je priča ritmično retorične zrelosti jezika. »Et’e bi ded naš ne sgrešil te w weki jernu be žiti ...« (začetek II. sp. iz druge polovice 10. stol.). Slovenščina je tu živela na dvorih, »von allter haben ali Herzogen von Kerdtn die Freihait gehabt sind worden, oder ange-sprochen, so haben sy sich in windischer Sprach verantwourt«. (J. V.) Koroški vojvoda je s svojim spremstvom, okrog sto vitezov jih je bilo, brez pomislekov prijazno izrekel svojo dobrodošlico, svoj »Buge was primi« ... (U. Liechtensteinski, 13. stol.).
Za večino na Koroškem, na srečo ne za vse nemško govoreče, niti ne za vse avstrijske zgodovinarje, se začne zgodovina Koroške z letom 976 in slovenske, resnično
samostojne Karantanije ta zgodovina ne obravnava, a se do tega spoznanja javno niti ne želi dokopati in vsa ta pričevanja o slovenskem bistvu Koroške sovpadajo celo prav v stoletja teh tisoč let. Takrat je lipa še medila. In danes naj bi bili Koroški Slovenci morda samo še kot etnografska znamenitost za turiste, da bi prepevali svoje pesmi, ki jim vsi priznajo, da so lepe, da bi plesali visoki rej, v javnosti pa bi morda le kletvica ostala slovenska »moj duši« Kerntn is la ans!
So zgodovinski trenutki, ki so hote prikriti, prikriti ali pa vsaj (celo?) zakrivljeni šolski mladini in jim marsikdaj ne poznajo pravega obraza. Še danes je prisotna tista miselnost, ki jo odkriva za Koroško dr. Jagschitz v knjigi Der Putsoh, da je bila Koroška srčika nacionalsocializma v Avstriji in koroški Slovenci so se ob nacističnem poskusu državnega udara leta 1834 ponekod zoperstavili nacistom celo z orožjem in tako pomagali braniti demokratično republiko. (Povzemam po recenziji H. Ogrisa, objavljeni v Kleine Zeitung). Zav-dajajo ozračje s »pra strahom« z juga. Od tod še nobena vojska ni rušila meje: leta 1919 po razsulu Avstro-Ogrske do plebiscita ni bilo meje, leta 1941 je pa hitlerjeva vojska porušila mejo na Karavankah. Če je Avstrija žrtev nacistov, potem je okupator prišel edinole s severa, česar pa mnogi ne morejo doumeti, ali pa jim tudi ni bilo in je bil to za nekatere vendarle »An-schluss«. Kadar bo zgodovina brez traume razčiščena in jo bodo tako prečiščeno sprejemali brez izjeme vsi, bo marsikak nesporazum odpadel in bo ustvarjeno ugodnejše ozrapje sožitju.
Vaš
Štefan Borovčnik
Če je molčanje modrost, potem so mrtveci največji modreci.
Ne plavajo samo ribe, plavajo tudi načrti, obljube in sklepi.
Dušan Mevlja
Da nc bo »zobobola«
PISMO S KOROTANA
Mitja Šipek, dipl. -ing.
K R
(nadaljevanje)
Nekoč je imel Šentanel svojo občino, gmajno so jo imenovali. Zupani so bili vsi brez izjeme zavedni Slovenci in so na uradne akte iz Velikovca, ki so se glasili v nemščini, odgovarjali po slovensko aiii pa jih zavrnili s pripombo, da jih naj pošiljajo v slovenskem jeziku. Tudi šentanelska fara je bila samostojna in je še danes.
Kot samostojna občina je imela seveda tudi najnujnejše institucije, ki k občini spadajo. Ena takih ustanov je bil arest. Ta zapor je bdi in je še danes tik pod mrtvašnico. Seveda se danes ne uporablja več za take nehumane namene, temveč ga naj-bližji kmet uporablja za spravilo orodja. Zadnji zaporniki so tam čikali ječmen menda med prvo svetovno vojno. Zapor je bil pravzaprav kletni prostor z ilovnatimi tlemi .in majhnim zamreženim oknom, hi je lahko nudil svoje gostoljubje le enemu, največ dvema klientoma, za tretjega pa že ni bilo prostora. Za vaške klateže in nedeljske pretepače, ki so bili vajeni vseh komfortov, od stanovanja v kašti, v holc-uti ali v št ali pa tudi v kleti, tak zapor pravzaprav ni predstavljal nič posebnega, vendar je njegova lokacija ravno pod mrtvašnico vlivala strah in grozo v razbojniške kosti. Kar naprej je nekaj škripalo in cvililo kot na vsakem pokopališču. Smola pa je bila še ta, da je bila mrtvašnica postavljena prav v tistem kotu pokopališča, ki ni posvečen. Tam so odlagali odpadke, uvele vence, suho travo, polomljene križe in podobno šaro, od časa do časa pa so v tem od boga zapuščenem kraju pokopali kakega samomorilca ali hudega odpadnika vere. Težo greha sta presodila faj-mošter, mežnar in kak občinski mož. Ta prekleti kot je grozil tudi zakrknjenim pohotnim babam, ki so se sfretale in uporno rojevale otroke zunaj zakona, pa se na zadnjo uro niso spovedale. V starih časih ni bilo redko, da je mežnar skopal jamo na tem kraju in tak pogreb ni bil ravno manifestacija. Ker je bil celi fari v sramoto, so ga opravili v temi, brez zvonov in brez pogrebcev. Lojzna niso pokopali tako, temveč je imel običajen krščanski pogreb, ker so bili tisti časi že bolj prosvetljeni, razen tega so ga po smrti razglasili za ziranega, norega in kot tak ni mogel biti odgovoren za samomor.
Tudi mrtvašnica, kolikor pomnim, ni bila nič drugega kot skladišče za orodje in pribor, katerega so rabili ob pogrebnih svečanostih, Šentanelci že ne pomnijo več, kdaj se je vršila zadnja obdukcija v tem prostoru, grozo pa je vseeno vzbujala. V tistih časih, pa še danes, so umrlega člana družine obdržali do pogreba v hiši, smrt pa je potrdil mrliški oglednik — »totenpešaver«, ki je bil zopet kar mežnar. Govorile so se čudne reči. Ko so čez leta prekopali neki grob, je skelet ležal v krsti obrnjen z obrazom navzdol, kar naj bi pomenilo, da se je prebudil iz globoke nezavesti in tako tragično preminul, ko ni mogel več nikogar doklicati. Taka zgodba, ki je menda celo resnična, še danes kroži po Šentanelu:
Eden izmed Kajžarjevih gospodarjev je iznenada umrl. Po treh dneh so ga odpe-
ZA
ljali s parom konj in mogočnim sprevodom do Šentanela. Kaj žar je bil in je še danes mogočen paver in taki so imeli konje, pa so svoje gospodarje z vsemi častmi prepeljali k zadnjemu počitku. Bajtarske so ponavadi odnesli štirje pogrebci na ramah do pokopališča, če je bilo pa le predaleč, so se pač nosači menjavali. Ko so Kajžarja prevzeli pogrebci, se je menda med potekom ceremonij prebudil. Doma so že čakali pogrebce, da bi opravili še sedmino, ki je bila v takih hišah sila mogočna. Že so zagledali pogrebce pri lesi, ki zapira pot z gorice v les, ko priteče pastir v kuhinjo in pravi, dedi so domov prišli. In res, na čelu sprevoda je stopal umrli gospodar v nogavicah, za njim pa do smrti prestrašeni pogrebci. Namesto sedmine so opravili zahvalno molitev. Gospodar je menda še dolga leta živel, v zahvalo za ta čudež pa je kupil zvon ki ga sedaj Šentanelci imenujejo »srednja« in še danes pozvanja v slovo Šentanelcem, ko se odpravljajo na drugi svet.
Kadarkoli zaide sonce za Obirjem, posvetita na šentanelsko pokopališče dva pramena sončne svetlobe, ki se počasi plazita prek cerkvenega zidu, čez razvegvaine križe in zamreta za pokopališkim zidom v prosojno vijoličastem ognju. Tedaj se prebudijo spomini za sto let nazaj, kot da se zbirajo k slovesu. Menda ni človeka, ki bi šel tod mimo in se v njem ne bi nekaj zganilo, vsaj en spomin, ki se mu je globoko zasadil v dušo in ki ga veže na njegovo življenjsko pot. Tudi meni se je zapičil tak spomin, kot trnjev poganjek še iz mladih dni in ostal v njem za večne čase.
Umrlo je otroče, ki še shodilo ni, nezakonske matere sin. Že ko se je rodilo, je bilo bledično in je jokalo s slabotnim skrušenim glasom, kot da šušti posušena vejica v jesenski hlad. Otroče je nekega dne ugasnilo in ker sem bil otroku boter, sem mu bil dolžan prirediti pogreb, kot se šegam in navadam kraja spodobi. Položili so mi belo krsto z otrokovim truplom v naročje. Bila je manjša kot čebelji panj in nobene teže ni imela, tako se mi je zdelo. Na čelu sprevoda sem nesel to onemoglo dušico do pokopališča. Tam je bila izkopana jamica, grob, ki mi je segal malo čez kolena. Pogrebcev je bilo le malo. Položil sem belo krsto na sveže izkopano zemljo, stopili v grob in pogrebci so mi zopet dali krsto v roke, da jo položim v zemljo. Položil sem otroka v plitvi grob in zvonovi so zazvonila prav tako, kot zvonijo takrat, ko leže k počitku mogočen kmet. Pravzaprav na tak dan ni žalosti, saj je nedolžni otrok brez greha in je itak odšel v lepše življenje, še preden je okusil grenkobo posvetnega življenja. Nihče se ni zganil, nobena mišica na obrazu maloštevilnih pogrebcev ni trenila, le iz žalostnih oči njegove matere so polzele solze, ena za drugo in kapale na svežo pokopališko zemljo. Stopil sem iz plitvega groba, v njem pa je ostal ob beli krsti, ki je bila podobna čebeljemu panju, del mojega življenja — grenko spoznanje, da je smrt osnovna sestavina življenja in njegov edini zvesti prijatelj.
Šentanelska gmajna je živela še nekaj let po prvi svetovni vojni, potem pa jo je
pobrala dolina. Prevalje so stegnile svoje roke čeznjo, fara se pa ni dala. Po drugi svetovni vojni je oblast v Šentanelu ponovno oživela. Tam je bil samostojen krajevni odbor, ki pa se je pravtako kot gmajna nekoč pretopil v dolinsko oblast, ki je s Prevalj romala na Ravne in tamkaj obtičala.
Tista suha leta menda 'ni bEo hiše, ki ne bi občutila takega ali drugačnega pomanjkanja. Tudi kmečka obrt je le životarila, najbolj pa so bdi prizadeti dninarji in sezonski delavci. Pomanjkanje kruha je bilo tolikšno, da so bajtarji najemali pri grun-tarjiih odročne, strme in z grmovjem in trnjem zarasle bregove ter jih trebili. Imenovali so jih »novne«. Najprej so posekali grmovje in ga še svežega zvlačili v dolino ali do najbližje poti. Tako vejevje z bogatim listjem je silužEo pri kmetu za letno steljo. Delo je opravljala cela družina. Oče je sekal grmovje in pozneje ruval korenine iz zemlje, kar je bilo več kot težaško delo. Mati je klestila veje, otroci so vejevje ravnali in vlačili stoge v dolino. Pri tem so si nalezli klopov, da so bili vsi roglj asiti, čudno, za meningitisom pa ni nihče zbolel. Potem so na to puščobo zasejali oves ali rž, ki je prvo leto tako bomo obrodil, da so le tu pa tam videli kak šop klasja, okoli pa je bilo golo. Taka gladovna zemlja, ki so jo odnašali nalivi, paleti pa jo je sonce osušilo, da je bila kot opeka, je žrla gnoj, da ga ta suženjska žvot ni utegnila tovoriti v koših. Koš je bE tudi edino transportno sredstvo za spravilo žetve. Šele čez dve, tri leta, ko se je zemlja že nažrla gnoja in znoja, so si bajtarji upali posaditi prgišče krompirja. Če je gratal, je bil krompir lep, to pa je bilo zelo težko reči vnaprej. Kot protiuslugo za te ošpičene rebri so morali najemniki odrajtati nekoliko šihtov pri košnji ali žetvi, še najrajši pa pri mlačvi ali štrajfanju žita. Tudi tam, kjer so imeli ročno mlatilnico ali pa so si jo lahko sposodili, so se izogibali strojne mlačve rži in pšenice. Dolga slama pri teh visokih žitih je gromozansko zadrževala 9troj. Ročna mlatilnica je imela na vsaki strani po eno kruko, ki sta jo zgrabila dva čvrsta moška. Morala sta jo gnati z vso močjo, da je pi-nja dobila zadostno število obratov, v nasprotnem primeru se je pričela slama ovijati okoli pinje in latovje je letelo iz stroja napol polno in zmečkano. Žita s kratkim steblom, kot so oves, ajda in j ara pšenica, so bila bolj hvaležna za strojno mlačev. Zato se je stegnjeno žito štrajfalo. Z zvezanimi snopi so udarjali po štrajfanci, da so izbili zrnje iz latovja. Tako obdelano snopje pa še ni bilo godno za živinsko krmo ali nastEj, ker je še vsebovalo zrnje. Takrat se je gledalo na vsako zrno. Snopje je prišlo na vrsto še enkrat za cepe. V dolgih zimskih nočeh je družina vstajala ob dveh ali treh zjutraj in se razpostavila po gumnu. Na sredino gumna so naložili oštrajfano snopje, gospodar je naredil križ čezenj in dal povelje za pričetek, kot da se je pričela bitka. Če so bili štirje mlatci, so udarjali v ritmu polke nekako tako:
pika poka pika poka,
če pa jih je bilo šest, je bil takt tričetrtinski in se je čulo:
v vsakem koti rit napoti v vsakem koti rit napoti.
■sijsi ' ::
Da bo čimbolj obrodilo
Če jiih je hiša premogla kar osem, je bil ritem štiriosmiinski, takole:
pod janko pod kikl
pod janko pod kiikl.
Mlačev je bila umetnost. Takt se za nobeno ceno ni smel zmešati. Če je samo eden od mlatičev udaril napak, je bilo v hipu mlačve konec. Vsi so obstali kot ina povelje. Hlaipec Ainza pa je zarobantil: hu-dlie, a spiš in bil pripravljen, da zbudi dre-muha z ročajem cepca. Take težave so obhajale mlatiče začetnike, običajno pastirje, bi so zjutraj tako radi spali, pa jih je Anza brez milosti izvlekel izpod kovtrov. To pa še ni bila najhujša nesreča. Če si vrtel cepec nerodno, se je znalo zgoditi, da si oplazil soseda, saj pobiči niso bili kaj prida visoki, cepe pa je moral vihteti nad glavo. V strahu, da ne bi maznil soseda, je revše vihtelo cepec z mainjšo silo, zato pa je cepec omahnil in ga kresnil po glavi, da je po prvi rundi nosil na glavi buške kot kak neuki bider po prvi paši.
Strajfanje je bil pravi hudičev posel. Oblaki prahu so se valili po gumnu in štrajfovci so bili črni, da jih nisi prepoznal. Kot pošasti so se zbirali na gumenskih vratih in si otirali kepe prahu raz brke in obrvi. Ostre rese so se jim zatikale v globoke potne gube in razpraskale kožo do krvi. Umivanje med tednom je bilo brez pomena, ker je razen prhe ni metode, ki bi sprala plasti cementa iz potu in gumen-skega prahu s kože, a te na kmetih niso poznali, pa se je ob koncu sezone cedil gnoj iz ogno j enih rain na vratu, pod pazduho in pod obrvmi. Strajfanje se je vleklo od poznega poletja pa vse do pozne jeseni, potem je sledila mlačev. Kmetije, ki niso imele obilne vode, si niso mogle omisliti mlaičve na vodni pogon, voli pa so po večini bili pri hiši. Ročna mlatilnica je bila le prehuda in zanjo nisi mogel več dobiti gonilcev, tudi med bajtarji ne, rajši so stradali, kot da bi se v nekaj letih pretegnili in za vse življenje postali pohabljenci.
Da bi izkoristili govejo vleko, so konstruirati geplne. Te naprave so imele ogromne zobnike, jermenje in prenose ter
so delovale najbrž s silno slabim izkoristkom. Par voilov, vprežen v oje geplna, je ure in ure hodilo v krogu, pa so morali biti kar krepki, da se je mlatilnica zavrtela, tako da je ulila. Znaino je bilo, da se živina, vprežena v gepl, pokvari, posebno vol na notranji strani vprege je postal čez čas nekako pijan, tudi ko si ga izpregel, ga je vleklo ko kakega pijanca na eno stiran in je bil za ralo skoro neuporaben. Zgodilo se je tudi, da so se voli pretegnili, če je strojnik pri nakladalni mizi le preveč bu-lal snopje v žrelo mlatilnice, gonjač pa je vedno bolj mlatil po upognjenih hrbtih živine. Znak za tako pretirano vnemo je bil, da je vol pričel scati kri. Takemu volu ni pomagalo nobeno domače zdravilo, najboljša rešitev je bila nož. To pa je pomenilo, da si vola vrgel vstran, saj že za zdravega mesar ni dail, da bi bilo besede vredno, za takega pa si lahko pričakoval le izkupiček za kožo. Gepli so se kmalu izrodili in stali pod gumna le še kot trpek spomin tistih neusmiljenih časov. Zares težka je bila pot od zrnja do novega zrnja in ni bilo večjega užitka kot nositi 60 kg težke vreče, ki so vsebovale en birn žita, z gumna v kašio. Če je bila letina dobra, smo pridelali tudi po 30 birnov rži, če pa je bila toča, ali pa je žito poleglo in pa v hudi suši, se je znalo zgoditi, da smo pri desetem birnu zarezali zadnjo zarezo v podboj na kastnih durih. Tisto leto je bilo žaltavo. Kruh kupovati na kmetih je pomenilo popoln polom, celo sramoto. Pri sosedu so imeli z žitom še večje težave kot mi. Med rž se je vgnezdil vu-šenc, škodljivo bilje, ki je v celih plahtah prekrilo koristno setev in dajalo neko semenje sladkobnega okusa in temno modre barve, tako da je bil takšen kruh črn, kar modrikast in je klasificiral dobre in slabe gospodarje. Če pa je bila nuja že prevelika, smo kupili koruzo in iz njene moke pekli koruzni duš. Tak kruh je bil brez okusa, praivtako kot ovsen ali s primesjo ajde. Čudno, danes ga iščemo z lučjo in smo zanj pripravljeni plačati vsako ceno, pa ga ne moremo dobiti. Nd bilo redko, da se je v kruhu našel tudi krompir, ki je naredil kruh pacast, da se je lepil na prste in na
zobe in je bil prava nadloga. Pa kaj bi, lakota je bila prehuda, na prebavo pa je menda zelo blago deloval, bil je pravi me-dikament proti zaprtju.
Mlinarji so imeli v tistih časih vedno de-
lo.	Mlinov mi manjkalo posebno v rieki, kjer je bilo vedno dovolj vode. Taki mlini so imeli poleg mlinskih kamnov še stope, ki so phale različno zrnje. To pomerti, da so mu luščile luskine. Kmečki mlini po grabnih so imeli običajno le mlinske kamne, saj so delali z malo vode, ki je pritekala včasih kar iz tajhtov. Vsak malo večji kmet je težil za tem, da si je zgradil svoj mlin, včasih kar kak kilometer daleč od hiše. Računal je, da bo mnogo prištedil, če ne bo mlinarju treba odrajtatii deleža. Takrat se je mletje plačevalo izključno v naravi, del moke je mlinar obdržal za delo. Ta delež je biilo težko kontrolirati, pa so se razširile različne govorice o poštenosti mlinarjev. Dile so tudi velike razlike med kvaliteto zamlete moke, zato so se posamezni kmetje navadili, da so desetletja vozili ali pa nosili zrnje v isti mlin, pa če je bil tudi bolj oddaljen od kmetije kot pa drugi, ki ni imel najboljšega slovesa za dalj moike ali pa za delj merice. Bajtarski, ki niso imeli svojih volov, pa so si oprtali vrečo zrnja na rame in ga vlekli v dolino v mlin in pravtako nazaj navkreber, ker pa niso imeli kaj prida zaloge v kašti, jim je bilo to trpljenje prišparano za nekaj poti v letu.
Dolinski mlini so imeli vedno še žago v prizidku, le redki so bili brez nje. Žaga je bila pogruntacija, da je kaj. Meni se je zdela vedno tako skrivnostna in tako mogočna. V podzemlju se je vrtel ogromen zobnik, ki je poganjal mnogo manjšega. Veliki zobnik je imel zobe iz lesa, mali pa menda ne, sicer pa to ni važno. Ta dva zobnika sta bila kat ogromna pošast, ki je pohrustala vse, kar je prišlo med njene krvoločne zobe. Enkrat, žail prav zares, je menda zašel otrok in pošast ga je zmlela kot zrelo hruško. Od tistih mal sem se pošasti še bolj bal. V zgornjem delu žage je bil žagin list, ki je z neverjetno hitrostjo nihal gor in dol, poleg njega pa je bila airku-lairka, ki je piskala kot sirena, kadar je enonogi žagar obrezoval komaj nažagane deske. Kljub veliki radovednosti se tem čudesom nikoli nisem upal približati, bolj zaradi žagarja kot pa zaradi glasov, ki so prihajali iz žage. Kmečkim žagam pa so hudo konkurirale podjetniške žage, bi so bile toliko bolj moderne, čim globlje v dolini so bile postavljene. Te žage sem mrzil že od mladih nog, ko mi je oče pripovedoval, za kakšno goljufivo ceno so prekupčevalci odkupovali les, pri tem so za nameček še pičlo merili, za vsako figo hlode škartirali in jih skoraj zastonj odkupovali, nekaj so jiih pa njihovi furmani kar pokradli. Kadarkoli sem šel mimo teh gosposkih žag, se mi je zdelo, kot da žagajo trupla teh zgaranih kmetov in njihovih hlapcev, ki so se šintali, da so spravili les do doline. No, tudi te hudobe je bilo enkrat konec, le spomin nanjo je še ostal. Danes klepeta v dolini šentanelske rieke en sam mlin in en sam mlinar še melje zrnje in zgodovino šentanelske fare.
Za pustne dni je bilo v Šentanelu živahno. Pustni krapi so dišali že daleč naokoli hiše, pri južinii se je iz ogromne glinaste sklede kadilo, zajetni kosii prekajene svinjine so se valjali po površini na repičevem zosu,
ki je bil tako gost, da je žlica, zasajena v belkasto maso, stala pokonci. Številna družina je družno zatsaijata žlice v to maiso, ki je kopnela kot sneg pod pomladanskim soncem. Vsakdo je imel svojo žlico, ki jo je dobro poznal, čeprav niso bile zaznamovane in gorje, če se je kdo spozabil in vzel tujo, takoj je bil prepir na dlani. Anz»nova žlica je bila le še ostanek žlice, saj je je manjkala kar tretjina na tisti strani, kjer je imel Anza še tri zobe; med njimi je bil podočnjak, dolg in čvrst kot prašičji okel. Z njim je dolbel v aluminijasto žlico, ki jo je menda prinesel kar iz Galicije, ko se je vrnil z vojske. Robovi žlice pa so bili obru-šemi tako, da je služila obenem tudi kot nož in sem se vedno čudil, da si Anza še ni odrezal jezika z njo.
Po kosilu smo se otroci zagnali na gumno, kjer je bila na petru pripeta veriga in nanjo privezana dedka. Ta naprava — ujčka, je Služila kot zanesljiva gugalnica. Čeprav je bil strupen mraz, smo se otroci ujčkali ure in ure, vsi premrli in žnodravi, tako da smo pozabili še na krape. Šele ko> so se pojavile pustne šeme, smo se v strahu poskrili po slami, mlajši pa so se jokajoč oprijemali starejših in pri njih iskali zavetja, Vsak pust je dobili kakšen krap, včasih pa še kakšen kovanec po petindvajset pair, posebno še ubožnii, ki so se od drugih razlikovali po tem, da so bili oblečeni v predolge in razcapane mamine janke in v prevelik očetov katar ter so k hiši prihajali zello boječe. Po pravilih je od ene hiše smel nastopiti kot pust te eden od otrok, ker pa so vedeli, da bodo obdarjeni vsi, so pri uboižnih hišah našemili kar celo posadko. Pusti so svoje želje lahko izražali samo s kretnjami, molče, pri tem so uporabljali vsie mogoče gibe in znake in kazali na prazne malhe in strgane žepe. Zgodilo pa se je, da se je najmlajši izmed pustov ob pogledu na pogačo in klobaso le spozabil in talko milo zastokal: »Teta baso^« da mu je maiti z nasmehom potisnila v predpasnik celo klobaso in še kak krap.
Miniaturni pust se ni utegnil zahvaliti, le velike svetle oči so zažarele kot dva oglja. Od prevelike sreče je izgubil občutek za čais in prostor, planil je proti vratom in na vrat na nos telebnil čez prag, se urno pobral in stekel proti lesi, čez kako uro pa se je vrnil prav tako in stegoval ročice proti materi: »Teta baiso«.
Popoldan so pustniijo priredili odrasli. Oče, ki je bil že prileten in mu za take šale mi bilo, je že robantil: »Je pa že društvo lačnih in žejnih spet tu.« Tako ime so dobili veseli Šentanelci. Nekaj je bilo med njimi sicer še fantov, sicer malo starejših, ki si še niso nakopali babe na vrat, večji del pa 90 bili poročeni možje, pa so take in podobne vesele navade prinesli v zakon in jih ni bilo mogoče od tega odvaditi. Žene so nekaj časa kramentirale, potem pa so se vdale v usodo, najbolj preudarne pa so šle kair z njimi na zabave.
Ze od daleč se je zaslišala harmonika in vriskanje, smeh in petje. Izza ovinka se je prikazala čudna povorka. Voli so vlekli sani, na njih pa je bila ogromna Skrinja, zbita iz starih desk in kvanic, ob strani je bila kruka, ta kruka je služila za muziko. Bolj ko si jo vrtel, bolj je igrala harmonika v zaboju, proti večeru pa je ta kruka služila bolj za to, da se je neutrudni Jozej, ki je ves dan gomil kruko, držal zanjo, da
ni omahnil v globoki sneg. Na vrhu zaboja je bil trahter — lesen lijak, v katerega je bilo treba nalivati mošt, če ne, je harmonika pela zmeraj tiše, dokler končno ni utihnila. Z zadnje strani je bila odprtina, kamor so potiskali razposajeni spremljevalci stare babe; te so nalovili med številnimi deklami in če je bilo mošta dovolj, je namesto nje na sprednji strani izstopila lepa mladenka.
Oče najprej sploh ni maral iz hiše, vendar mu taka trdobuonost ni dosti pomagala. Ce se je hotel hrupnih obiskovalcev znebiti, je le moral z mevtro v klet. Tam je podstavil mevtro pod sod z matrnikom, ki je bil namenjen za ibržnike in berače, če pa ne bi bilo drugače, pa tudi za kosce v vročih poletnih dneh, ako bi le zmanjkalo vsega drugega. Počasi se je babjii mlin z vso posadko vred odmajal po globači k sosedu. Preden se je dan nagnil, je bilo treba obiskati še nekaj kmetij, katere, ni vedel nihče od spremstva, najbolje so pot poznali le še voli, ki so bili od vse številne skupine še edino trezni, zato so krenili po bližnjici proti domu. Harmonika v zaboju se je oglašala le bolj poredko, zaito pa so se vse bolj pogosto slišale kletvice. »Hudič, saj se bom utopil,« je doprinašal mehač Tevž, ki je že napol plaval v moštu, saj je bil sod že zdavnaj poln. Zamotan problem se je rešil sam od sebe, ko so voli zapeljali na stran in se je krama prevrnila s sodom in harmonikarjem vred. Žal je odteklo tudi precej mošta iz soda, tako da je gavda, ki so jo s to pijačo po pustnih dneh priredili v društvu lačnih in žejnih, bolj suha.
Pustni dni so bili tudi ženitovanjski dni. Veliki pavri so prirejali take ovseiti, da so trajale po dve noči in tri dni in takrat je bila vsa vas na nogah, pa ne samo takrat, že .nekaj tednov prej in še dolgo po tem.
Riečnikova kmetija je bila vzor trdne kmetije. Hiša in gospodarsko poslopje sta bulla sicer zelo stara in vsa lesena, le klet je bila zidana, zato je bilo v njej vedno enako hladno, kair je posebno dobro delo moštom. Stari Riečnik je bil pravi mojister za mošte. Z Riečniikovim lesmikoveem se ni mogel meniti nobeden v vasi, Riecnilk ni
nikoli dovolil, da bi se k moštu dolivala voda. Štok po prvi preši je imel še vedno precej soka, zato so se za to štokovje bajtarji kar tepli. Ce si tak Štok premlel in nanj nalil vode, je pritekla iz njega kar lepa količina martrnika. Kdor je znal doliti pravilno mero vode, je pridelal še kar uporabno pijačo, le da se ni držala kdove kako dolgo. Protii koncu poletja je tak mošt cik-nil in postal kisel, da še za jesih ni bil prav uporaben.
Riečnikova družina je bila zelo številna. Stari Riečnik se je oženil, kot je bil takrat običaj, z bogato nevesto. Sam je bil sin manjšega kmeta, malo večjega bajtarja, Riečnikova Katra pa je bila edinka in kot taka edini dedič velike kmetije. Lepa ni bila, prej grda, bila pa je zelo delavna in varčna gospodinja.
Pri Riečniiku so se rojevali otroci vsako leto. Devet jih je bilo, šest fantov in tri dekleta. Riečnica je delala nepretrgoma, čeprav je bila že visoko v nošenju. Eden izmed fantov se je menda rodil kar na travniku. Riečnica je grabila listje, ko je prišel njen čas. V predpasniku je prinesla domov novorojenčka, na hrbtu pa koš listja. Tako fretanje pa jo je ugonobilo. Nenadoma je zbolela lin jo je vrglo. Rekli so, da so se ji zmešale čreve. Riečnik ni klical zdravnika, še po gospoda so komaj utegnili poslati in takoj po tem, bo jo je dal v poslednje olje, je ugasnila. Otroci so bili večinoma že odrasli, le najmlajši Rok je bil še šolar. Naijstarejši Rokov brat Polda je bil veseljak; delo pa mu ni dišalo. Cele noči je popival v vaški gostilni. Čeprav ni imel kaj prida posluha, se je navadil brenkati ma kravo — tako imenujejo v Šentanelu bais. Odšel je v petek in se vrnil v ponedeljek ali v torek ves povaljan, včasih pa tudi ves opraskan ali potolčen, saj se je zaradi strupenega jezika neštetokrat stepel. Tako ponočevanje in neredno življenje sta načela njegovo sloko postavo. Pričel je pokašljevati in bledeti, ljudje pa so se ga pričel izogibati »Sušieo ima,« so šušljali, Polda pa ni odnehal. Še bolj se je klatil, tudi po cel teden ga ni bilo na spregled, prej da je prikašljal domov, je že prišla
S traktorjem gre lažje
novica: »Na Svetem mestu se je Polda stepel.« Bili so pozni jesenski dnevi in prve snežinke so že poplesavale pod dolgočasnimi oblaka. Poldana kot po navadi ni bilo domov. Čeprav je minilo šele tri dni, odkar je odšel, pa stari Riečnik ni mogel biti pri miru. Proti večeru se je odpravil proti Strojni. Ko je stopil pri Pernatovi puši iz gozda, je opazil ob kupu drvi nekaj hlodu podobnega. S hudo slutnjo je dregnil ob črni kup. Ni se zmotil Polda je sedel tam negiben ob svojii kravi in se je krčevito oklepal z mrtvimi rokami.
Riečnikova dekleta so se pomalem poženita, ena na kmetijo, dve pa sta vzeli kna-pe. Tudi fantje so počasi zapuščali dom, ker je bil stari Riečnik še pri močeh in še sploh ni mislil na to, da bi komu prepisal. Drugi sin Boltej, ki bi po vseh pravilih moral naslediti grunt, sedaj ko je Poldana pobralo, pa se mu ni zdel primeren. Bil je zelo zabiknjen, samosvoj, terc, ki si ni dal ničesar dopovedati. V štirirazredni osnovni šoli ni nikamor napredoval, vsa štiri leta je sedel v prvem razredu in se je komaj znal podpisati. Bil je nagle jeze in božjast ga je metala. Take dni je bilo najbolje pustiti ga pri miru. Odsotno je gledal tjavendan in pene so se mu nabirale na ustih. Potem pa se je kar sam od sebe pomiril. Za kmečko delo mu ni bilo, zato je Riečnik sklenil, da bo dal posestvo tretjemu, ki se je zdel od vseh še najbolj okreten. Bil je silno iznajdljiv, postaven fant, kot šolar pretirano sramežljiv, pozneje pa bolesten babjek. Nobena dekla ni bila vama pred njiim, tega pa se je Riečnik zelo bal. Na vsak način je hotel, da sin naredi kariero, kot jo je naredil sam. Zato je iskal bodočemu gospodarju bogato ženo. Riečnik je pomalem odgnal vse mlajše dekle in zadržal le starejše, ki ne bi omrežile Štefa, bodočega Riečnika. To je tudi staremu ustrezalo, saj je bil krepki vdovec še pri najboljših močeh, pri tem pa je silno pazil, da se ne bi soseski v zobe dajal. Takrat so bili pri Riečniku poleg domačih še trije hlapci, dve dekli in ena pastirica. Pastirica je bila še zelo mlada in lepe postave, bila pa je zaamana in so ji tudi rekli Riečnikova ter-ba. Bila je sirota pri hiši že od majhnega,
ko jo je prinesla neka posvetna baba in jo kratkomalo odložila v senu. Terba je odraščala kot vsi drugi otroci, toda prav kmalu se je opazilo, da jo zadržuje in da ni prav jasnih misli. Pri Riečniku so jo lepo imelii, jesti je imela, obleke je nosila še tiste, ki so ostale po domačih čirah in so bile vse predolge, zato je bila videti še bolj srutasta, kot je v resnici bila. Spala je pa v izbi, tam kot stara dekla Treza. Treza je bila čudno audržna, pa se je mlada pastirica od nje navadila prav takega obnašanja. Ko je najmlajša hči pričela frleti in je potrebovala svojo izbo, stara Treza pa je medtem umrla, se je morala terba umaknite v kašto. Kašta ni imela oken in je bila videti kot ječa, ki je vzbujala strah. Terba se ni ničesar bala, venomer se je režala in hlipajoče piskala skozi snežno bele zobe. Ko je terba odraščala, so se okoli nje pričeli sukati pobalini in vsa mogoča sodrga jo je zalezovala na paši. Terba pa je reagirala tako divje, da si nihče, ki je enkrat poizkusil srečo, ni upal ponovno je nadlegovati. Z ostrimi nohti in zobmi mu je za vedno pregnala skomine po mladem mesu.
Zenske so potihoma upale, vsaka zase, da bo postala mlada Riečnica, posebno potem, ko se je zvedelo, da Riečnik misli resna na Štefna. Čeprav so vedele, da Štef hodi enkrat k eni, drugič k drugi, največkrat pa kar k trem, so voljno potrpele im upale, da si bo že premislil, še bolj pa, da se mu bo kdaj zalomilo in bo moral že zaradi ugleda Riečnikove hiše bodočo mamico vzete. Da bi naredile čim boljši vtis, so se kar teple, katera bo šla v taverh k Riečniku. Tista, ki jo je ta sreča doletela, je ves dan garala kot živina in se sukala okoli Riečnika, da bi ja naredila dober vtis na starega.
Stef pa se je nasmihal in še preden je bilo po večerji, je že izginil v noč. Imel je srečo, bab se je v zadnjem trenutku iznebil. če ne zlepa pa zgrda,
Nikomur pa ni prišlo na misel, da bi šaril okoli terbe. Terba ni bila nikomur prav naklonjena, zdelo se je, da v svoji omejenosti ni zmožna nikakršnega čustva, zato stari Riečnik ni niti najmanj posumil v svojega sina. Nekako o venartnici je bilo ravno pri večerji, ko je terba pričela čudno
grgrate. Postala je bleda in vsa potna, potem pa se je zvalila s klopi in stegnjena obležala na tleh. Riečnik je zagledal na tleh negibno telo z razkoračenimi, kot sneg belimi stegni in napetim trebuhom. »Ježeš-marija, je pa ja šroka,« je zarigala Nana, prva dekla, ki je istočasno veljala tudi za gospodinjo pri hiši. Nihče se ni ganil, da bi terbo dvignil, grobna tihota je legla v temačno izbo in vse oči so se uprle v gospodarja. Fravtako so se gospodarjeve oči sprehodile po začudenih obrazih in obstale na Štefanu, ki je spreminjal barve kot ob hudem mrazu.
Nana se je zganila in odšurjala v kuhinjo po mokro cunjo in se trudila okoli terbe, da bi jo spravila k zavesti. Terbo so odnesli v štailo, kjer je v zimskih nočeh prenočevala. Nana ji je premenjala prt in zrahljala slamnato ležišče. Še tisto noč se je rodil krepak deček — sramota Riečniiko-vega grunta. Ko se je terba zavedla, je z vso močjo zgrabila krhko bitje in ga ni izpustila iz rok. Nevarnost je bila, da bo otroku zdrobila kosti, tako krčevito ga je stiskala k sebi in ga tlačila v okrvavljene odeje, zato so se dekle trudile, da bi ji razklenile krčeviti objem. Terba pa je opletala z nogami, tolkla z glavo in sekala z zobmi, pri tem pa spuščala živalske glasove, da se je vsa živina v štali vznemirila in pričela mukati, kot da je požar. Končno je terba onemoglo zaspala in šele tedaj so rešili napol mrtvega otroka iz njenega železnega objema.
Štef je izginil v noč kot vsak večer in se šele čez dva dni vrnil pijan do onemoglosti. Stari Riečnik ga ni pogledal, če je srečal kogarkoli, je zarjul nad njim, tako da so se ga vsi po vrsti izogibali. Venomer je tuhtal, kako bi se dala ta neprijetna reč urediti, da bi bilo čim manj besed. Vsako misel, ki se mu je porodila v vročični glavi, je sproti zavrgel. Da je bil Štef oče otroku, ni dvomil, popolnoma prepričan pa le ni bil. Kaj ko bi krivdo obesil kakemu prihajaču, potepuhov tiste dni ni manjkalo in terba je bila nairibtana kjer koli si hotel. Nihče ne bo dvomil, da jo je povaljal kak potepin na paši aiii pa je zlezel k njej v kašto, saj duri ni za sabo nikoli zapahnila. Ko je že izbiral svojo žrtev domnevnega očeta, se je zgodilo nekaj, kar mu je prekrižalo vse načrte, ki jih je s tako skrbjo in še bolj črno vestjo pripravljal. Pravtako kot stari je tudi Štef noč in dan razmišljal, kako bi se dala sramota zakriti. Zanašal se je na to, da terba itak ne bo vedela natančno opisati dogodka niti svojega ljubčka. Tako je mislil, kadar je bil trezen, ko pa je bil pijan, se je v njem oglašal hudodelec. Tehtal je, kako bi jo z otrokom vred spravil s sveta. Ni in ni našel primernega načina, ki bi ga lahko uporabil, ne da bi ga zasačili in obtožili umora. Potem pa se mu je zabliskalo v pijanih možganih.
V hlevu je stal par konjev, eden izmed njih je bil prav nevaren. Če si se mu preveč približal, je šavsnil z režečimi zobmi ali pa udaril s kopitom, da bi razbil kamen, kaj še glavo. Terba je imela ležišče na nasprotnem koncu hleva. Treba jo je le nekako spraviti v bližino ritaste mrhe in razdražiti konja in nesreča bo tu, ni hudič. Nekaj dni je razglabljal o potankosti tega podviga, ponoči se mu je zdelo v plašču teme vse tako enostavno, ko pa je posijal dan, je misel zavrgel. Nekega večera se
V gozdu
je odločil. Popil je pol libra žganja, si pripravil gnojne vile in se odmajal k hlevu. Terba pa, kot da je slutila nevarnost, ni zatisnila očesa. Strastno se je oklepala otrokovega telesa in bolščala v temo.
Štef je prižgal vžigalnik iin ga držal v eni roki, v drugi pa je stiskal gnojne vile. Nevarno se je približal terbi in pričel zlepa. »Lej, podgane so pod koritom, požrle te bodo,« jo je strašil. »Vstani,« je silil vanjo in ji molil ošpičene vile pod nos.
Terba se ni zmenila za podgane pa tudi vstala ni. Z eno roko je stiskala otroka k sebi, z drugo in po kolenih se je napol dvignila z ležišča, potem pa kot kača planila polzeč med živino prav tja, kamor jo je Štef hotel zbezati pod konje. Konj je pametna žival, če začuti človeka pod seboj, obstane kot vkopan, te sem slišal pripovedovati in sem se o tem tudi sam prepričal ob koncu vojne, ko sem do nezavesti utrujen malo nižje Laboda zaspal na cesti, ko sem se umikal napadajočim ustašem. Ko sem se zjutraj prebudil, pokrit s kosom
Skoraj vsak dan se v življenju srečujemo z raznimi jubileji, obletnicami, spominskimi dnevi in podobno. Vsi so več ali manj zanimivi, pomembni ali pa vsaj predstavljajo prehojeno pot in razvoj določenega društva, podjetja, organizacije ali tudi posameznika.
Ob velikih in pomembnih praznovanjih v tem letu, ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja, 35. obletnici ustanovitve OF, 35. obletnici vstaje in začetka oborožene borbe vseh jugoslovanskih narodov: trideseto obletnico dela šolskega centra in petdeseto obletnico ustanovitve obrtne nadaljevalne šole za razne stroke na Ravnah na Koroškem.
Z razvojem železarstva na Koroškem in v Mežiški dolini se je tudi strokovno izobraževanje za razne fužinarske poklice dejansko začelo že mnogo prej kot pred 50 leti. Zal iz obdobja avstroogrske vladavine o tem šolstvu ni ohranjena nobena dokumentacija. Po izročilih še živečih domačinov pa je poklicna šola na Ravnah obstajala že pred prvo svetovno vojno, verjetno pa že v prejšnjem stoletju. Vzgajala je kadre za vse štiri železarne Mežiške doline, ki so takrat zaposlovale od 800 do 1200 delavcev.
Uradno pa je ohranjen začetek poklicnega izobraževanja iz leta 1926, ko je bila ustanovljena ali bolje, oblikovana Obrtna nadaljevalna šola Guštanj.
Iz glavne knjige te šole je razvidno, da je bilo pred 50 leti vpisanih v prvi razred 26 učencev, med katerimi so znana imena ravenskih fužinarjev: Ivan Čevnik, Franc Gradišnik, Josip Kresnik, Leopold Močnik in drugi.
Vsi ti so sedaj že v zasluženem pokoju. V času, ko so še delali v podjetju, so bili na odgovornih delovnih mestih v proizvodnji kot vodje skupin, oddelkov ali kot visokokvalificirani strokovnjaki. Svoje znanje, ki jim ga je dala poklicna šola pred petdesetimi leti, so dopolnili z bogatimi
strešne lepenke, so nad menoj stali mogočni konji. Čeprav je bila trda tema, me konj ni pohodil, verjetno ga gonjači niso mogli premakniti z mesta in tako so me obvarovali, da me v strašni zmedi umikajoče se bande niso pohodili.
Ko je konj zaslutil terbo pod sprednjimi nogami, se je umaknil nekoliko nazaj in napel hrbet. Štef je planil za njo in dregnil konja od zadaj z vilami, da je brizgnila kri. Mrha je v trenutku šinila z zadnjimi nogami kvišku in s kopitom zadela Štefna v obraz. Kot žoga je odletel v nasprotni zid in obležal tam ves krvav s strahovito zmaličenim obrazom. Konjii so rezgetali kot ponoreli in živina se je z mukanjem trgala z verig. Terba je nagonsko planila pokonci in vrešče zdivjala skozi hlevska vrata v noč.
Terbo z otrokom je vzela pod streho sosedova hiša, štefna pa je zdravnik za silo zakrpal, vendar mu je ostala na desni strani lica globoka sled podkve za vse življenje.
življenjskimi izkušnjami ter jih prenašali na mlajše generacije.
Prav zaradi pozitivnega vpliva, ki ga je imela ta šola na nadaljnji razvoj železarstva in strokovne vzgoje fužinarskih kadrov, se moramo ob jubileju spomniti pionirjev strokovnega šolstva na Ravnah: takratnega ravnatelja Ivana Pačnika in strokovnih sodelavcev Jožka Zega im Albina Halba ter poznejšega dolgoletnega ravnatelja Janka Gačnika.
Še posebej je pomembna 50. obletnica zaradi tega, ker je iz korenin te šole zrastla v osvobojeni domovini leta 1946 metalurška industrijska šola (MIŠ). Ta je začela vzgajati mlade fužinarje v novem duhu in z novimi metodami, čeprav še vedno v starih tovarniških prostorih. Ustanovitelj MIŠ pred 30 leti je bila železarna Ravne. Vodstvo je že takrat dojelo, da bo samo strokovno usposobljen delavec lahko uspešno reševal zapletene naloge tehnologije in proizvodnje. Z razvojem železarne v novi socialistični družbi so rastle tudi potrebe po novih kadrih, ki jiih šola v obstoječih okvirih ni mogla več zagotavljati.
Po dobrih desetih letih so pričeli graditi nove šolske prostore ob Meži. V teh prostorih je šola še danes. Vanje se je preselila leta 1957. Ker se je dejavnost v tem času že močno razširila in prerastla obseg metalurške industrijske šole, je bil po sklepu delavskega sveta železarne z dne 2. julija 1959 ustanovljen Izobraževalni center Ravne na Koroškem, devet let pozneje pa so ga preimenovali v šolski center. Šola (in kasneje center) je imela tudi svoj internat, najprej na Rimskem vrelcu v Kotljah, v letu 1959 je bil zgrajen novi internat za 120 učencev na Čečovju. Internat je bil ukinjen leta 1966, ko je prenehal dotok učencev z drugih področij in republik ter so bile urejene avtobusne zveze v koroški regiji, da so se lahko učenci vozili domov. V internatu so sedaj posebna osnovna šola, poslovni prostori in stanovanja. V okviru
MIŠ in kasneje centra se je razen poklicnega izobraževanja razvijala tudi druga izobraževalna dejavnost. Do leta 1961 je bila v tem sklopu šola za razne stroke, kot naslednica šole, ustanovljene pred petdesetimi leti. Pozneje, ko se je poklicno šolstvo organiziralo po panogah, je ta šola prenehala delovati, razvile pa so se druge izobraževalne dejavnosti. Predvsem je dobilo svoje mesto izobraževanje zaposlenih delavcev v rednih šolah in v oddelkih za odrasle ter v raznih tečajih.
V tridesetih letih svojega obstoja je dal Šolski center Ravne na Koroškem združenemu delu koroške regije, predvsem pa železarni Ravne, naslednje število strokovnih kadrov:
absolventov
— triletna poklicna šola	2.409
— poklicna šola — odrasli	85
— dveletna administrativna šola 28
— dveletna poklicna šola
(ozek profil)	141
— dveletna poklicna šola
(ozek profil interno)	251
— tehniška šola — metalurški tehniki	46
— tehniška šola — strojne stroke
— odrasli	140
— delovodska šola strojne in metalurške stroke	184
— delovodska šola — interno za 2R 14
— delovodska šola pri Izobraževalnem centru Štore	41
— dveletna šola za visokokvalificirane delavce	100
— dveletna administrativna šola — interno za železarno	58
Skupno je bilo za razne poklice izšolanih na šolskem centru 3485 kandidatov, od tega z verificiranimi poklici 3168 in neve-rificirano za železarno 317 absolventov. (Opomba: za neverificirane poklice se štejejo tisti, ki so uspešno končali izobraževanje po programu redne šole, vendar niso izpolnjevali vpisnih pogojev zanjo.) (Glej tabelo I)
V izobraževanje za delo in priučitev za razne poklice ožjega profila je bilo vključenih skupno 1429 zaposlenih delavcev, od tega:
poklic	štev.	delavcev
— talilci	57
—• livarji	29
— valjavci	72
— kovači	57
— žarilci in kaliici	51
— ključavničarji	21
— strugarji	69
— rezkal ci	15
—■ brusilci	46
— žagarji	9
— vrtalci	17
— adjusterji	15
— laboranti, iskrilci iin kontrolorji 103
— strojevodje	28
— kretniki, premikači	27
— strojniki, vozniki viličarjev in šoferji	113
— žerjavovodje	386
— kurjači	132
— plamenski rezalci	49
— elektrovarilci in plamenski varilci 71
— prva pomoč in reševalci	62
Skupno	1429
Trideset in petdeset let dela šolskega
centra
SOLSKO LETO	ključavničarji	strugarji	rezkalci	brusilci	elektrikarji	orodjarji	livarji	kovači	kalivci	topilci	valjavci	j mod. mizar	j administratorke	frizerji	čevljarji	' krojači — I šivilje	mizarji	I mesarji	kleparji	talivci elektro peči strojni kalupar	jedrarji i strojni kovači	valjavci profilov	žarilci	strojni tehniki	metalni tehniki	delovodje strojni in met.	VK delavci KV — odrasli razni drugi poklici	SKUPAJ
1946/47	4				2																							6
1947/48	2				3							1															1	8
1948/49	5	8	1		1		5					1																21
1949/50	15	11	4		4		15					4		6	1	4											5	69
1950/51	23	9	2		6		14	4				2			1	6	3										2	72
1951/52	11	8	4				6	3								6	3											41
1952/53	16	5	3					1							4	2	3		1									35
1953/54	17	6	4				14	5							6	11	1	i	1								21 7	93
1954/55	16	6	2				21	2								3	4		2								1	57
1955/56	10	10	4					3							4	1	8	i									46 2	89
1956/57	10	16	4				19	7				5				5	4											70
1957/58	12	16	5	2			12	8	5	10	4	5	18		1	7	4	n	1									121
1958/59	21	16	3	1			19	8	5	12	5	9			1	8	13		2								26 2	151
1959/60	38	16	5	2				7	6	9	6		16				9		3								20 2	139
1960/61	42	18	4	2				9	4				13				7		3								23 2	127
1961/62	45	16	6	3				9	8	1	4								3									95
1962/63	39	10	5	2	7			7	6				11						3								5 18	113
1963/64	45	13	3	2	8				1															51				123
1964/65	47	13	5		9			4	16																			94
1965/66	98	22	11	2																14	3						4	154
1966/67	66	21	10	6	20			1													1			22				147
1967/68	48	23	7	3	7	1		3	12												6	7						117
1968/69	42	12	6	4				5	6	4	5		28								6	9						127
1969/70	81	10	1	4	13	1		2	2											15	8	9		9		54	26 3	238
1970/71	43	29	11	9		1	6	8	4	5	5									15 10	10			6		49		211
1971/72	40	35	18	10	6	1	2	5	6	2										12	8 10		22			41		218
1972/73	86	17	7	5	14			2	3	1	2									7	10	10	8			29		201
1973/74	86	24	15	5	1	4															10	5	8	42				200
1974/75	57	19	11	9	5	1															10		10	10	29	43		204
1975/76	35	22	10	4	15																8	8			17	23		142
SKUPNO	1100	431	171	75	121	9	134	103	84	44	31	27	86	6	18	53	59	13	18	51 22	8 82	48	48	140	46	239	100 85 31	3485
Izobraževanje je bilo organizirano v tečajih, ki so trajali od 14 dni do 6 mesecev, odvisno od zahtevnosti posameznega poklica in predznanja kandidatov.
Razen strokovnega izobraževanja vodi center še funkcionalno izobraževanje za delovna mesta in ozko določeno delo. V to izobraževanje je bilo vključenih naslednje število zaposlenih delavcev:
delavcev
— za upravljavce žerjavov, vodenih
s tal	595
— za signal iste in privezovalce je
bilo usposobljenih	2975
— za razna druga dela in opravila
je opravilo usposabljanje	96
— v tečaje za člane samoupravnih organov je bilo vključenih	225
Skupno se je funkcionalno izobraževalo	3891
Skupno je bilo v tridesetih letih vključeno v izobraževanje 8805 učencev in delavcev, kar pomeni poprečno 249 na leto.
Ti podatki se nanašajo na trideset let dela poklicnih šol in izobraževalnega centra, ker za petdesetletno obdobje od leta 1926 do 1946 ni popolnih podatkov o številu absolventov in o poklicih.
Ko pregledujemo našo prehojeno pot in ugotavljamo rezultate minulega dela, ne moremo mimo dejstva, da so bili na tem področju doseženi vidni uspehi. 2e poda-
tek, da je dobilo gospodarstvo koroške regije 3486 kvalificiranih delavcev in strokovno usposobljenih kadrov, nam je porok za kvalitetnejše delo in izdelke, obenem se pa dviguje tudi kulturna in izobrazbena raven tega področja. Del teh kadrov je sicer zapustil Koroško in se usmeril drugam, jedro je pa ostalo in na tem jedru sloni danes in jutri proizvodnja, pa tudi napredek občine Ravne in šolskega centra.
Vedno bolj spoznavamo, da so naša moč, napredek in nadaljnji razvoj v znanju, da je to naš, če že ne edini, pa vendar naj večji umski kapital. Gojiti ga moramo in razvijati v naš prid in napredek celotne socialistične družbe.
Pripravljamo se na preoblikovanje srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje, to pa pomeni, da bomo morali naše tridesetletno delo še tesneje povezati z gospodarstvom. Vzgojni in izobraževalni smotri bodo morali še močneje poudariti cilj, da bo naš delovni človek postal resnični samoupravljavec, kvalitetni proizvajalec, ki bo lahko z vso odgovornostjo odločal o svojem delu in o rezultatih svojega dela.
Ko proslavljamo tako pomemben jubilej, se spominjamo tudi vseh tistih, ki so vložili svoj delež v izobraževalno, strokovno in vzgojno delo; saj se prav na strokovnih šolah spopadamo s težavami in problemi, ki jih je na drugih izobraževalnih ustanovah manj.
Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem, ki so pred petdesetimi in tridesetimi leti
začeli pionirsko delo, predvsem prvemu ravnatelju Ivanu Pačniku, Janku Gačniku, Aleksandru Graoijanskemu, Ivanu Zupanu, Dragu Fanedlu, in profesorju Ladislavu Kukcu, ki uspešno vodi center že 25 let.
Iskrena hvala vsem sedanjim in prejšnjim učiteljem, inštruktorjem in strokovnim sodelavcem centra, ki so prispevali svoj delež za duhovni, materialni in splošni napredek strokovnega izobraževanja v naši regiji in v naši samoupravni socialistični skupnosti. Hvala vam v imenu sedanjih in bodočih generacij, ki bodo vaše sadove gojile naprej ...
Franc Vreš
IZREKI
CINIZEM
Cinizem je navada intelektualcev
(Meredith)
Videti stvari, kakršne so, a ne kakršne naj bi bile
(O. Wilde)
Čestitanje
Dobra vzgoja zavisti
(A. Bierce)
GUMB
Nekdo, ki je slišal da so izumili stroj za šivanje gumbov je rekel: »Škoda, da to ni bilo že pred desetimi leti — ne bi se oženil.«
(C. Dossi)
NAŠ ŠOLSKI CENTER
daje poročilo za šolsko leto 1975-76
Sestav šolskega centra
V obsegu šolskega centra so organizirane naslednje šole:
1. poklicna kovinarska in metalurška šola Ravne (PKMS)
2. šola za specializirane metalurške delavce Ravne (SSMD)
3. tehniška šola metalurške in strojne stroke Jesenice — enota Ravne na Koroškem (TŠMS)
4. delovodska šola strojne in metalurške stroke Ravne in pri izobraževalnem centru »Litostroj« Ljubljana (DŠO)
5. tehniška šola za elektrotehniško in strojno stroko Maribor, oddelek za izobraževanje odraslih Ravne (TSŠO)
6. šola za specializirane metalurške delavce Ravne, oddelek za odrasle (SSMDO)
Zbor delovne skupnosti
Predsednik: Erat Božidar; namestnik predsednika: Čeplak Franc.
Odbor za medsebojna delovna razmerja in poslovanje
Predsednik: Svečko Anton; namestnik predsednika: Krauberger Breda; člani: Dretnik Marica, Gaberšek Vinko, prof. Hadžiagič Esad, Počivalnik Ivan; namestniki članov: Mihelič Marija, Brložnik Milan, Ovnič Stanislav, dipl. ing., prof. Breznik Silva.
Samoupravna delavska kontrola
Predsednik: Kuzman Ivan; člana: prof. Brglez Janez, in Mesner Franc.
Svet šolskega centra:
Predsednik: prof. Kodela Rudolf; namestnik predsednika: Jostl Jože; delegati delovne skupnosti: Blatnik Anton, Hudovernik Albin, prof. Keber Štefan, Klemenčič Marija, Košak Cilka, Krebl Avgust, Mesner Franc, Planinc Leopold; delegati TOZD železarne Ravne in OZD koroške regije: Dornik Jože, ing. Lavre Silvo, Potočnik Stanislav, Skledar Jože in Štern Anton; delegati sveta staršev: Koren Jože, Libnik Silvester in Vavče Ivana; delegati učencev: Božič Irena, Golob Sonja, Janežič Pavel.
Svet staršev
Predsednik: Stefanovič Tomo; člani: Ban Nežka, Bartulovič Marko, Črešnik Ivan, Ge-rold Peter, Golob Edita, Jurač Jože, Karničnik Anton, Koren Jože, Libnik Silvester, Mak Rok, Novak Jakob, Praznik Jože, Prislan Vili, Pustoslemšek Franc, Račnik Alojz, Štumber-ger Peter, Vavče Ivana.
Sodelavci šolskega centra
(naziv in stroka; rojstno leto, začetno leto službovanja, od kdaj je na šolskem centru, kaj in kje poučuje; zadolžitve)
a) vodstveno osebje:
Kukec Ladislav: ravnatelj; profesor — industrijski pedagog; 1919, 1940, 1948. Radivojevič Božo: pomočnik ravnatelja; predmetni učitelj tehnološke smeri; 1925, 1947, 1950; strojeslovje; varuh zbirke strojeslovja. Erjavec Mirko: vodja učnih delavnic; predmetni učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1919, 1937, 1946.
Vreš Franc: vodja izobraževanja odraslih; predmetni učitelj tehniškega pouka in fizike; 1931, 1949, 1965.
b) redni učitelji:
Blatnik Anton; predmetni učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1931, 1949, 1955; praktični pouk strugarjev; varuh strugarske delavnice; mentor šolske skupnosti.
Breznik Silva: profesorica slovenskega jezika in umetnostne zgodovine; 1946, 1971, 1971; slovenski jezik z estetsko vzgojo; organizacija proslav, bralna značka, varuh zbirke učil slovenskega jezika z estetsko vzgojo.
Brglez Janez: profesor zgodovine in geografije; 1940, 1967, 1970; samoupravljanje s temelji marksizma; mentor marksističnega krožka.
Brložnik Milan: učitelj praktičnega pouka kovinostrugarjev; 1928, 1946, 1950; praktični pouk strugarjev; varuh strugarske delavnice.
Čeplak Franc: predmetni učitelj tehnološke smeri; 1937, 1956, 1965; tehnologija gradiv, tehniško risanje; varuh zbirke učil tehnologije gradiv.
Ceru Mirko: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1932, 1950, 1950; praktični pouk ključavničarjev, varuh ključavničarske delavnice z varilnico.
Erat Božidar: predmetni učitelj tehniškega pouka in fizike; 1939, 1957, 1960; praktični pouk rezkalcev in brusilcev; vodja šahovske sekcije, mentor mladinske organizacije.
Gaberšek Vinko: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1946, 1964, 1971; praktični pouk strugarjev; varuh strugarske delavnice in III. učilnice.
Gregorek Marija; absolvent filozofske fakultete; 1953, 1975, 1975; angleški in nemški jezik.
Hadžiagič Esad: profesor telesne vzgoje; 1939, 1968, 1970; telesna vzgoja, mentor šolskega športnega društva, varuh kabineta za telesno vzgojo.
Holci Jože: predmetni učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1925, 1947, 1956; praktični pouk ključavničarjev; varuh ključavničarske delavnice, letopis »Fužinar«.
Hudovernik Albin: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1925, 1948, 1961 — s presledki; praktični pouk ključavničarjev, mentor šolske skupnosti.
Jostl Jože: predmetni učitelj tehnološke smeri; 1944, 1962, 1965; tehnologija obdelave, poklicna tehnologija, tehniško risanje; varuh kabineta za tehnologijo obdelave.
Keber Štefan: profesor geografije in zgodovine; 1947, 1966, 1971; ekonomika in organizacija podjetja, gospodarska geografija, samoupravljanje s temelji marksizma, zgodovina; varuh zbirke učil za geografijo in zgodovino; proslave, mentor MO planinskega društva, mentor kluba OZN.
Kodela Rudolf: profesor slovenskega jezika s književnostjo; 1931, 1958, 1970; slovenski jezik z estetsko vzgojo, samoupravljanje s temelji marksizma; letopis za glasilo »Fužinar«, bralna značka in proslave.
Krauberger Breda: predmetni učitelj matematike in fizike; 1948, 1970, 1973; matematika.
Krebl Avgust: strojni tehnik, učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1947, 1965, 1970; praktični pouk — A program, varuh
I. učne delavnice.
Kuzman Ivan: predmetni učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1930, 1947, 1947; praktični pouk rezkalcev in brusilcev; mentor podmladka Rdečega križa, varuh rez-kalske in brusilske delavnice in III. delavnice.
Matija Alojz: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke: 1943, 1961, 1973; praktični pouk rezkalcev in brusilcev, varuh brusilske in rezkalske delavnice.
Mesner Franc: inženir strojništva; 1943, 1961, 1973; praktični pouk, obramba in zaščita, strokovno računstvo; mentor mladinske organizacije, varuh kabineta za obrambo in zaščito.
Ovnič Stanislav: diplomirani inženir elektrotehnike — profesor; 1947, 1967, 1972, fizika, meritve in regulacije, matematika; varuh kabineta za avdiovizualna sredstva in kabineta za matematiko in fiziko.
Planinc Leopold: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1934, 1954, 1964; praktični pouk kovačev; vodja strelske sekcije, varuh kovaške delavnice.
Sedar Andrej: učitelj praktičnega pouka kovinarske stroke; 1946, 1964, 1974; učitelj praktičnega pouka ključavničarjev, varuh
II. učne delavnice.
Svečko Anton: strojni tehnik, učitelj praktičnega pouka; 1941, 1957, 1971; praktični pouk, nadzor praktičnega pouka učencev v organizacijah združenega dela; poklicna tehnologija, zdravstvena vzgoja in varstvo pri delu, strojni elementi z risanjem, matematika; varuh zbirke učil za tehniško risanje s strojnimi elementi.
Tomaž Nada: socialna delavka; 1948, 1969, 1973.
Na izletu
c) v krajšem delovnem času so na centru
poučevali:
Ažnoh Ivan: magister metalurgije; matematika (PKMS).
Božikov Milovan: dipl. ing. metalurgije; metalurgija železa (TŠMS).
Cas Miroslav: dipl. ing. strojništva; matematika in mehanika (TSSO).
Čegovnik Franc: varnostni inženir, zdravstvena vzgoja (TSMS).
Dokl Janez: inženir metalurgije; poklicna metalurgija (SSMD in ŠSMDO) in livarstvo (TSMS).
Globočnik Ivan: dipl. ing. strojništva; tehnologija obdelave (TŠMS).
Gnamuš Ferdo: dipl. oec. tehniške smeri; organizacija dela (DŠO).
Gnamuš Janko: dipl. ing. metalurgije; metalurška tehnologija (TŠMS).
Grešovnik Ferdo: doktor fizikalnih ved; matematika (TŠMS).
Kovač Janez: dipl. ing. metalurgije; metalurgija barvastih kovin (TŠMS).
Keber Gabrijela:	zdravnica;	zdravstvena
vzgoja (PKMŠ).
Ivič Franc: predmetni učitelj; matematika (ŠSMDO).
Pečnik Jožko: absolvent strojne fakultete; poklicna tehnologija (ŠSMDO).
Pikalo Mirko: dipl. ing. fizike; fizika (TŠMS).
Pratnekar Jurij: dipl. ing. strojništva; termodinamika, strojni elementi z risanjem (TSŠO).
Radovič Radivoje: dipl. ing. metalurgije; poklicna tehnologija (ŠSMD).
Rodič Alenka: dipl. ing. metalurgije; metalo-grafija (TŠMS).
Senica Marjan: dipl. ing. strojništva; mehanika (TSMŠ), strojni elementi (ŠSMDO).
Strahovnik Vlado: dipl. ing. metalurgije: gradiva, preiskava materialov (TSMŠ).
Štrucl Edvard: dipl. ing. metalurgije; matematika (TSMŠ).
Šipek Anton: inženir strojništva; strojni elementi s konstrukcijskimi vajami (TSMŠ).
Trafela Vinko: profesor strojništva; strojni elementi (TSMŠ).
Večko Maks: dipl. ing. metalurgije; plastična predelava (TSMŠ).
Vodeb Dušan: dipl. ing. strojništva; metalurške naprave, strojeslovje, toplotna tehnika in metalurške peči (TSMŠ).
Vrečič Koloman: inženir organizacije dela; poklicna tehnologija (SŠMD).
Zlof Jože: dipl. ing. kemije; kemija (TSMŠ).
Zunec Jože: magister metalurgije; matematika (TSMŠ).
č) administrativno osebje:
Bobek Anica: višja upravna šola; 1944, 1962, 1974; sekretarka.
Dretnik Marica:	ekonomska srednja šola;
1931, 1947, 1947; računovodkinja.
Klemenčič Marija: trgovska pomočnica; 1936, 1958, 1962; materialna knjigovodkinja, knjižničarka.
Košak Cilka: komercialna srednja šola; 1929, 1948, 1958; knjigovodkinja osebnih dohodkov.
Mihelič Marija: ekonomska srednja šola; 1944, 1963, 1965; finančna knjigovodkinja.
Zivič Helena: administrativna manipulantka; 1934, 1950, 1962; tajnica.
d) tehnično in pomožno osebje:
Fonovič Mirko: strojni tehnik; 1940, 1958, 1973; konstrukter.
Ortan Zvonko: VK strojni ključavničar; 1927, 1945, 1960; skladiščnik.
Počivalnik Ivan: delovodja kovinske stroke; 1940, 1958, 1971; referent priprave dela.
Rane Anton: kvalificirani mizar; 1930, 1956, 1973; mizar.
Vrabič Edvard: kvalificirani ključavničar; 1953, 1970, 1975; vodja remontne delavnice.
Ban Nežka: 1932, 1974, 1974; kuharica.
Boh Ana: 1928, 1975, 1975; kuharica.
Cesar Jožefa: 1940, 1956, 1957; skladiščna delavka.
Koren Ana: 1928, 1945, 1962; hišnica.
Gostenčnik Jožefa: 1934, 1971, 1972; snažilka.
Kivač Silva; 1953, 1969, 1975; snažilka.
Nedok Marija: 1942, 1976, 1976; snažilka.
Prednik Jožefa: 1931, 1952, 1952; snažilka.
Sušeč Angela: 1931, 1965, 1965; snažilka.
IZ KRONIKE ŠOLSKEGA CENTRA ZA TO ŠOLSKO LETO:
1.	septembra 1975 začetek šolskega leta, začetek pouka za vse šole šolskega centra.
Od 5. do 13. septembra so opravljali zaključni izpit slušatelji 2. a in 2. b razreda de-lovodske šole za odrasle.
Od 15. do 17. septembra so opravljali zaključne izpite učenci poklicne šole (septembrski rok).
19. septembra so bili vsi učenci poklicne šole, tehniške šole in šole za specializirane metalurške delavce na zagrebškem velesejmu.
30. septembra so imeli učenci šol za mladino šolskega centra prvi športni dan v Šentanelu z jesenskim krosom in medrazrednimi tekmovanji.
3. in 4. oktobra so se učitelji šolskega centra udeležili andragoškega seminarja na Ravnah. Predavali so prof. J. Valentinčič, mag. G. Glogovšek, dr. A. Kranjc in drugi.
Posvetovanja slavistov v Postojni se je udeležila 3., 4. in 5. oktobra prof. Silva Breznik.
Prof. Rudolf Kodela se je 10. oktobra vpisal na podiplomski študij teorije marksizma in samoupravljanja; študij tretje stopnje organizira Marksistični center pri CK ZKS v sodelovanju z visokošolskimi zavodi.
Prof. Janez Brglez se je 10. oktobra vpisal na podiplomsko specializacijo za pouk Samoupravljanje s temelji marksizma; študij specializacije organizira visoka komercialna šola v Mariboru.
13. oktobra je bil zbor delovne skupnosti; obravnavali in sprejeli smo samoupravni sporazum o delitvi osebnih dohodkov za grupacije srednjega šolstva.
14. oktobra se je prof. Rudolf Kodela udeležil aktiva učiteljev za samoupravljanje s temelji marksizma v Mariboru.
15. oktobra smo na drugi seji učiteljskega zbora obravnavali novi pravilnik o ocenjevanju učencev v osnovnih in srednjih šolah in načrt usmerjenega izobraževanja v koroški regiji.
27. oktobra so se učenci zaključnih razredov udeležili literarnega večera, ki so ga pripravili književniki neuvrščenih držav v ravenski študijski knjižnici.
4. novembra so učitelji praktičnega pouka opravljali periodične izpite o varstvu pri delu.
10.	novembra smo začeli z izobraževanjem odraslih v šoli za specializirane metalurške delavce in v oddelku za kovinarske poklice.
V prvi polovici novembra: razredni roditeljski sestanki.
13. novembra: prva redovalna konferenca.
20. novembra so imeli učenci šol za mladino šolskega centra drugi športni dan s pohodom z Raven na Sele in v Slovenj Gradec; tam so si ogledali mednarodno razstavo MIR 75, muzej ljudske revolucije in freske v gotski cerkvi.
28. novembra smo svečano praznovali dan republike: učenci so pripravili recital pod vodstvom prof. Silve Breznikove. Sodelovali so tudi na ravenski krajevni proslavi.
13.	decembra so se učitelji šolskega centra udeležili že tradicionalnega srečanja ob dnevu koroških prosvetnih delavcev, ki je bil tokrat v Mežici.
16. decembra so se udeležili strokovne ekskurzije v Žerjavu (pridobivanje in predelava svinca) učenci 4. razreda tehniške šole.
30.	decembra je OO ZSMS organizirala na šoli novoletni ples.
16.	in 23. januarja 1976 je bila druga redovalna konferenca.
Med 20. in 26. februarjem so učenci zaključnih razredov poklicne šole zaradi periodičnega pouka opravljali prvi del zaključnega izpita (eni praktični del, drugi teoretični del).
25.	februarja — tretji športni dan: tekmovanje v smučanju (slalom) in sankanju na Ošvenovem travniku in po cesti nad Smučarsko kočo.
27.	februarja — seja delovne skupnosti: med drugim smo potrdili zaključni račun za leto 1975.
Majda Gregorek se je 11. in 12. marca udeležila aktiva germanistov v Škofji Loki.
Ravnatelj prof. Ladislav Kukec in Božidar Radivojevič sta od 29. do 31. marca sodelovala na seminarju v Radencih, kjer so razpravljali
o slovenskem konceptu usmerjenega izobraževanja.
9.	aprila je bila tretja redovalna konferenca. Ob rednih problemih smo podrobneje obravnavali tudi koncept usmerjenega izobraževanja in možnosti realizacije v koroški regiji.
Sledijo razredni roditeljski sestanki. Zaradi težke vzgoje in izobraževalne situacije v 1. razredu šole za specializirane metalurške delavce je bil 21. aprila skupni sestanek učencev, staršev, učiteljev in predstavnikov železarne Ravne.
28.	aprila so učenci proslavili obletnico OF in praznik dela; proslavo so pripravili učenci sami ob mentorstvu prof. Breznikove in prof. Kebra.
Od 7. do 15. maja so opravljali zaključni izpit slušatelji 2. c razreda delovodske šole za odrasle.
9. maja je 86 učencev sodelovalo na 20. pohodu ob žici okupirane Ljubljane, na osrednji proslavi in na sprejemu Titove štafete.
11.	maja je bila krajevna mladinska svečanost ob sprejemu Titove štafete na Ravnah.
V okviru proslav ob stoletnici rojstva pisatelja Ivana Cankarja smo si poleg spominske proslave z recitalom Staneta Severja »Iz hlapca Jerneja« (magn. trak) ogledali tudi novi slovenski film Idealist, posnet po Cankarjevem romanu Martin Kačur.
V mesecu maju je OO ZSMS na šoli ob podpori šolske skupnosti organizirala tri zbiralne akcije: za odkup Prežihove bajte — Prežihov dinar, za spomenik padlemu sekretarju okrožnega odbora mladine in SKOJ Maribor Marjanu Bantanu-Stojanu, za od potresa prizadeto prebivalstvo Tolminskega. Te akcije je finančno podprla tudi delovna skupnost z individualnimi in skupnim prispevkom.
Svečane proslave dneva mladosti, shoda mladine na Naravskih ledinah 25. maja, so se udeležili vsi učenci šol za mladino šolskega centra.
Na sejah zbora delovne skupnosti 1. in 11. junija smo obravnavali in sprejeli med drugim tudi dopolnitve k statutu šolskega centra, samoupravni sporazum o sistemizaciji delovnih mest in samoupravni sporazum o delitvi dohodka ter osebnih dohodkov delavcev šolskega centra.
4.	junija je zaključni letnik tehniške šole končal s poukom. Po tradicionalnih šegah sestavljeni program je »ključ znanja« izročil učencem 3. letnika.
4.,	11. in 18. junija — četrta redovalna konferenca.
8.	junija so se delavci šolskega centra udeležili seminarja o javni razpravi osnutka zakona o združenem delu.
10. junija se je šest učencev udeležilo republiškega zbora odličnih srednješolcev v Križankah v Ljubljani.
Učenec Zvonko čodrl iz 4. razreda tehniške šole je na republiškem literarnem tekmovanju ob stoletnici Cankarjevega rojstva dosegel prvo mesto v drugi srednješolski skupini.
Med 14. in 24. junijem so učenci poklicne šole opravljali drugi del zaključnega izpita (eni teoretični del, drugi praktični del). Zaključni razred šole za specializirane metalurške delavce in zaključni razred tehniške metalurške šole sta v tem času tudi opravljala zaključne izpite.
Svečana podelitev diplom je bila 24. junija v Titovem domu.
17. junija — četrti športni dan za vse učence šol za mladino (razen zaključnih letnikov); organiziran kot obrambni dan šole: z zamišljeno nevarnostjo zračnega napada se učenci umaknejo v Reko; od tod pohod na prevaljsko lovsko kočo ter vrnitev na Ravne.
18. junija so bile volitve v nove samoupravne organe šolskega centra; izvolili smo nov svet delovne skupnosti in svet šolskega centra, odbor za medsebojna delovna razmerja ter člane samoupravne delavske kontrole.
19. junija je sodelovala skupina učencev z recitalom »Junakom borbe naj slede junaki dela« pod vodstvom prof. Silve Breznikove na osrednji proslavi petdesetletnice SKOJ na Ravnah.
21.	junija — svečani zaključek šolskega leta z mladinsko konferenco, recitalom, gimnastičnim nastopom učencev in razstavo fotografij v Titovem domu na Ravnah.
V zadnjem tednu junija in v začetku julija se je vrsta učiteljev strokovnih predmetov in praktičnega pouka udeležila periodičnega strokovnega izobraževanja.
DELO ŠOLSKE SKUPNOSTI
Po uvodnem delegiranju predstavnikov razrednih skupnosti in sestavljanju delovnega programa se je šolska skupnost usmerila v prizadevanja, da bi izboljšali učne uspehe; organizirala je tekmovanja med razredi in oddelki. Ob vsaki redovalni konferenci so kritično pretresali dosežene vzgojne in izobraževalne rezultate ter dajali pobude za izboljšanje dela in za organizacijo učnih krožkov ter medsebojne pomoči učencev. Kritično je šolska skupnost spremljala tudi vzgojne ukrepe, neopravičeno izostajanje od pouka ter zelo visoko število bolezenskih izostankov v nekaterih oddelkih.
Šolska skupnost sodeluje tudi z mladinsko organizacijo ter drugimi oblikami aktivnosti mladih na šoli.
DELO MLADINSKE ORGANIZACIJE
Program dela je bil zelo pester. Sodelovali smo z občinsko konferenco zveze mladine in s tovarniškim mladinskim komitejem. Organizirali smo predavanja in posvetovanja, delno samostojno, delno v sodelovanju z marksističnim krožkom in klubom OZN na šoli. Neposredno smo se vključevali v razne manjše delovne akcije (čiščenje okolice železarne Ravne, delovna akcija MIR 75 v Slovenj Gradcu), v zbiralne akcije, v pripravo in izvedbo proslav, v razne pohode v okviru šolskega športnega društva ter sodelovali pri mladinskih urah na šoli. Z mladinskimi urami smo skušali popestriti izobraževalni program šole, razširiti našo splošno razgledanost in se pripraviti za vstop v življenje. V konferenci mladih v izobraževanju smo razpravljali tudi o uspešnosti samoupravljanja na šolskem centru, zlasti o vključevanju mladine v samoupravno in delegatsko delo. Sami pa občutimo, da smo premalo kulturno aktivni; delni vzrok je dvoizmenski in periodični pouk.
V okviru mladinske organizacije je delal tudi marksistični krožek, ki je zbiral najaktivnejše člane ZSMS kot idejno in akcijsko jedro. V rednih mesečnih predavanjih in razgovorih smo kritično obravnavali nekatere teme iz sedanjega mednarodnega političnega položaja, mednarodnega delavskega gibanja ter zanimive idejne in svetovnonazorske teme.
Mladinska organizacija je dala tudi pobudo za ustanovitev kluba OZN. Člani kluba so se sestajali mesečno in obravnavali teme iz mednarodnega področja predvsem s stališča politike neuvrščenosti in uspešnosti OZN. Poglobili smo se tudi v kulturni pomen in umetniško vrednost edinstvene razstave na svetu — likovne razstave MIR 75 v Slovenj Gradcu. Prihodnje šolsko leto bomo lahko obogateni z letošnjimi izkušnjami bolj poglobljeno obravnavali nekatere aktualne dogodke.
Podmladek rdečega križa je sodeloval v okviru mladinske organizacije ter poskrbel za zbiralno akcijo, s katero smo pomagali od poplav prizadetim v Kragujevcu. S predavanjem in razpravo smo se vključili tudi v letošnji dan zdravja.
Mladinska organizacija je iz svojih vrst predlagala za sprejem v ZKS devet mladincev, aktivnih zlasti v marksističnem krožku.
PRIZADEVANJA IN DELO ŠOLSKEGA ŠPORTNEGA DRUŠTVA
Šolsko športno društvo ima na šoli že svojo tradicijo. Letos smo se oblekli — ne le v enotne kroje, ampak tudi v enotne kroje z napisi, da bi že navzven prikazali našo pripadnost in prizadevanost. Pod starim, a vedno živim geslom »Zdrav duh v zdravem telesu«, smo se množično udejstvovali v skladu z dobro začrtanim programom. Ta program smo kritično pretresli tudi na občnem zboru šolskega športnega društva.
Med najbolj množičnimi in uspešnimi tekmovanji in prizadevanji bi omenili le nekatera: 50 nogometnih tekem v okviru medod-delčnih tekmovanj; množičen pohod ob žici
okupirane Ljubljane; okoli 40 neplavalcev smo v posebnih tečajih naučili plavanja; sodelovali smo na jesenskem in spomladanskem občinskem krosu, na raznih atletskih tekmovanjih. Strelska sekcija je po uspešnih treningih dosegla lepe tekmovalne uspehe. Planinska sekcija je izvedla dva pohoda: enega v zimskih razmerah od Šoštanja čez Sleme in mimo Križana na Ravne, drugega v letnih razmerah čez Pohorje.
Letošnjo množično in pestro aktivnost smo zaključili tudi s samokritično analizo na zaključni mladinski konferenci. Dokumentirali pa so jo člani fotografskega krožka; ti so zopet pripravili fotografsko razstavo.
IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH
Izobraževanje zaposlenih delavcev je bilo organizirano v rednih šolah oziroma oddelkih za odrasle ter v tečajih in seminarjih. V rednih šolah za odrasle je bilo vpisanih naslednje število slušateljev: oddelek delovodske metalurške stroke s 33 slušatelji; od tega se 14 slušateljev izobražuje interno za železarno, ostali so redni slušatelji delovodske šole; oddelek za odrasle tehniške šole strojne stroke s 33 slušatelji.
Dva oddelka dveletne šole za specializirane metalurške delavce za odrasle s 40 slušatelji in oddelek za kovinarske poklice — interno za železarno z 12 slušatelji. V tej šoli se letos prvič izobražujejo zaposleni delavci za poklice ožjih profilov; izpopolnijo si teoretično znanje v poklicu, obenem si pa odpirajo možnost nadaljnjega izobraževanja v stroki, čeprav niso uspešno končali osnovne šole.
Uvajalnega seminarja se je udeležilo 274 novo sprejetih delavcev. Na teh seminarjih se novi delavci seznanijo s podjetjem, njegovo organizacijo, samoupravljanjem, z varstvom pri delu, zdravstvenim varstvom, požarno varnostjo in razvojem železarstva.
V uvajalni seminar je vključeno tudi privezovanje in prenašanje bremen z žerjavi za vse tiste, ki imajo taka opravila.
Strokovno izobraževanje za delovna mesta je bilo organizirano v naslednjih tečajih:
— osnovni tečaj za elektroobločno varjenje — 13 udeležencev,
— tečaj za žerjavovodje — 14 udeležencev,
— tečaj za voznike viličarjev — 7 udeležencev,
— nadaljevalni tečaj za elektroobločno in plamensko varjenje — 9 udeležencev,
— tečaj iz varstva pri delu — 15 udeležencev,
— tečaj za upravljavce žerjavov, vodenih s tal — 3 skupine — skupno 106 udeležencev in
— 3 tečaji za ultrazvočno defektoskopijo — 72 udeležencev.
Skupno se je udeležilo strokovnega izpopolnjevanja za delovna mesta iz železarne 41 zaposlenih, iz šolskega centra 20 zaposlenih in 102 učenca, iz drugih TOZD in OZD 73 udeležencev.
V dopolnilno strokovno izobraževanje je bilo vključenih 23 zaposlenih delavcev v okviru priprav za periodične izpite prometnega osebja. V periodično preverjanje znanja na delovnih mestih s povečano stopnjo ogroženosti in žerjavovodij, je bilo zajetih 1520 zaposlenih iz železarne in TRO. Namen tega izobraževanja je izboljšanje delovne varnosti, kvalitete dela in storilnosti.
Skupaj je bilo v izobraževanje vključenih 416 delavcev iz železarne, 102 učenca — štipendisti železarne Ravne in 93 zaposlenih iz drugih TOZD in OZD.
Če pregledamo letno bilanco izobraževanja zaposlenih iz železarne, je ta zelo skromna, posebno še zaradi tega, ker je kvalifikacijska struktura izredno nizka (celo pod republiškim poprečjem). Res je sicer, da se z dolgoletnimi izkušnjami delno nadomesti pomankljivo strokovno znanje, v celoti se pa to brez izobraževanja ne da doseči. Rezultati dela strokovno premalo usposobljenih kadrov so nam vsem znani in jih občutimo na lastni koži, pa naj šibo kot posamezniki ali družba kot celota.
Mnogo smo si obetali od novega sistema nagrajevanja, analitične ocene delovnih mest in sistemizacije; s tem bi naj dobilo strokovno izobraževanje tisto mesto, ki mu v proizvodnji gre. Zal pa vedno bolj kaže, da bo tudi tokrat zmagala »linija manjšega odpora« in bo še vedno ostalo izobraževanje drugotnega pomena.
Seveda bodo temu primerni ostajali tudi rezultati dela.
Največ smo na tem področju storili z uvajanjem šole za specializirane delavce (odrasli). Zanjo je bilo sprva precej zanimanja, saj je bilo 170 prijavljenih kandidatov. Zal se jih je potem dejansko vključila v izobraževanje komaj tretjina, kar znaša 2 “/o od 2500 nekvalificiranih delavcev železarne. Če bomo s takim tempom nadaljevali, je vprašanje, do kdaj bomo kvalificirali še ostalih 98 %> zaposlenih, ali pa bomo še naprej plačevali davek za nestrokovno in nekvalitetno delo. O tem mora razmišljati vsak delavec — samoupravljavec, posebno pa še odgovorni v združenem delu.
ORGANIZACIJA POUKA
	Število oddelkov	Moški	Zenske	Skupaj
Poklicna kovinarska in metalurška šola	12	219	50	269
Sola za specializirane metalurške delavce	2	32	—	32
Tehniška šola metalurške in strojne stroke Jesenice — enota Ravne na Koroškem	4	85	16	101
Delovodska šola strojne in metalurške stroke Ravne	1	33		33
Enota pri izobraževalnem centru »Litostroj« Ljubljana	1	17		17
Tehniška šola za elektrotehniško in strojno stroko Maribor, oddelek za izobraževanje odraslih Ravne	1	24	9	33
Šola za specializirane metalurške delavce Ravne na Koroškem, oddelka za odrasle	2	48	4	52
Skupaj	23	458	79	537
USPEH UČENCEV
(Opomba: * učenec je opravljal popravni izpit, ** učenec bo opravljal popravni izpit.)
POKLICNA KOVINARSKA IN METALURŠKA SOLA
1.	a poklicna kovinarska in metalurška šola
23 m + 0 ž = 23 Razrednik: prof. Keber Stefan
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 1 + 0=1 Prosen Milan, ključavničar DOBRI: 15 + 0 = 15 Dornik Florijan, ključavničar Fišer Darko, ključavničar Grobelnik Vojko, ključavničar Gruber Janko, ključavničar Hutinski Stefan, ključavničar Kordež Roman, ključavničar Lipnik Srečko, ključavničar
Leskovec Jožef, ključavničar Markuš Stanislav, ključavničar Mlačnik Drago, ključavničar Novak Miran, ključavničar Panzi Vilko, ključavničar Pustoslemšek Drago, ključavničar Skutnik Branko, ključavničar Varšnik Janez, ključavničar
ZADOSTNI: 3 + 0 = 3 Novak Franc, ključavničar Pečnik Darko, ključavničar Zaponšek Janko, ključavničar
NEZADOSTNI: 4 + 0 = 4 Leskovec Ivan, ključavničar ** (M)
Levovnik Alojz, orodjar ** (Sl)
Podpečan Zvonko, orodjar ** (Sl)
Rek Rafael, ključavničar ** (Sl)
1.	b poklicna kovinarska in metalurška šola
22 m + 5 ž = 27 Razrednik: Gaberšek Vinko
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 1 + 1 = 2 Brusnik Anica, strugarka Skratek Milan, strugar
DOBRI: 12 + 3 = 15 Ban Stanko, strugar Brdnik Boris, strugar Gril Jože, strugar Kamnik Ivan, strugar Klavž Jurij, strugar Knez Jožica, strugarka Kojzek Danilo, strugar Kričej Frančiška, strugarka Mikic Jože, strugar Poročnik Ivan, strugar Skitek Zdenko, strugar Štruc Drago, strugar Urnaut Bojan, strugar Veber Stefan, strugar Zaveršnik Jožica, strugarka
ZADOSTNI: 8+1 = 9 Bivšek Milan, strugar Bolko Milan, strugar Buher Marjan, strugar Mešel Jože, strugar Prevalnik Mirko, strugar Pušnik Drago, strugar Ravlan Jože, strugar Veber Stanislav, strugar Viderman Danica, strugarka
1.	c poklicna kovinarska in metalurška šola
24 m + 0 ž = 24 Razrednik: Sedar Andrej
ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Petek Zdravko, strojni ključavničar
PRAV DOBRI: 4 + 0 = 4 Gašper Bojan, strojni ključavničar Kordež Drago, strojni ključavničar Svenšek Jože, strojni ključavničar Spes Feliks, strojni ključavničar
DOBRI: 10 + 0 = 10 Duler Milan, strojni ključavničar Fajmut Janez, strojni ključavničar Fužir Avgust, strojni ključavničar Golob Drago, strojni ključavničar Hartman Peter, strojni ključavničar Jeseničnik Beno, strojni ključavničar Jeseničnik Oskar, strojni ključavničar Proje Marjan, strojni ključavničar Slatinek Igor, strojni ključavničar Sovič Herman, strojni ključavničar
ZADOSTNI: 6 + 0 = 6 Balažič Ermin, strojni ključavničar Kalajžič Janko, strojni ključavničar Mikeln Janez, strojni ključavničar Šimunovič Franjo, strojni ključavničar Tomažič Janez, strojni ključavničar Vavče Jože, strojni ključavničar
NEZADOSTNI: 3 + 0 = 3 Maklin Anton, strojni ključavničar ** (M) Paradiž Danilo, strojni ključavničar ** (M) Rožej Anton, strojni ključavničar ** (M)
1. d poklicna kovinarska in metalurška šola
12 m + 6 ž = 18 Razrednik: Kuzman Ivan
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 3 + 1 = 4 Blatnik Vlado, rezkalec Borko Miran, rezkalec Maze Ferdo, brusilec Mežnarc Jolanda, rezkalka
DOBRI: 5 + 3 = 8 Ajtnik Zdenko, rezkalec Burjak Majda, brusilka Krajger Anton, rezkalec Merkač Jože, brusilec Paternuš Vladimir, rezkalec Starnik Marjeta, rezkalka Studenčnik Marjan, rezkalec Škoflek Jožica, rezkalka
ZADOSTNI: 2 + 1 = 3 Jurač Adolf, brusilec Medved Stanko, brusilec Pesjak Justina, brusilka
NEZADOSTNI: 2 + 1 = 3 Cernevšek Kristina, brusilka ** (M)
Lakovšek Jure, rezkalec ** (M)
Smonkar Miroslav, brusilec ** (M)
2.	a poklicna kovinarska in metalurška šola
26 m + 0 ž = 26 Razrednik: Čeplak Franc
ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Golob Franc, strojni ključavničar
PRAV DOBRI: 2 + 0 = 2 Gostenčnik Alojz, strojni ključavničar Sekolovnik Rudolf, ključavničar
DOBRI: 10 + 0 = 10 Curč Branko, orodjar
Kostanjevec Slavko, strojni ključavničar Krivec Janez, orodjar Osojnik Andrej, strojni ključavničar Semernik Drago, strojni ključavničar Senica Gregor, strojni ključavničar Smolar Marko, strojni ključavničar Škorjanec Branko, strojni ključavničar Tomaž Stanko, strojni ključavničar Žerdoner Marjan, strojni ključavničar
ZADOSTNI: 4 + 0 = 4 Laznik Hinko, ključavničar Lužnik Ferdo, orodjar Mestek Jože, ključavničar Salčnik Anton, strojni ključavničar
NEZADOSTNI: 9 + 0 = 9 Bitenc Branko, str. ključavničar ** (Pt, Fi, To) Gradišnik Jože, ključavničar ** (Pt)
Libnik Jurij, strojni ključavničar ** (M) Ramšak Marjan, strojni ključavničar ** (Pt) Slekovec Miran, strojni ključavničar ** (M) Stropnik Oto, ključavničar ** (M, Pt) Studenčnik Drago, str. ključavničar ** (Sl, M) Stumberger Marjan, ključavničar ** (Sl) Zaponšek Peter, str. ključavničar ** (Sl, M)
2. b poklicna kovinarska in metalurška šola
26 m + 0 ž = 26 Razrednik: dipl. inž. Ovnič Stanislav
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 3 + 0 = 3 Kučej Zdravko, strojni ključavničar Martinc Miran, strojni ključavničar Polajner Roman, strojni ključavničar
DOBRI: 13 + 0 = 13 Bartulovič Srečko, strojni ključavničar Dretnik Tomaž, strojni ključavničar Golob Anton, strojni ključavničar Kaker Zvonko, strojni ključavničar Kordež Alojz, strojni ključavničar Kraker Branko, strojni ključavničar Kupnik Maks, strojni ključavničar Miler Franjo, strojni ključavničar Petre j Stanislav, strojni ključavničar Prikeržnik Jože, strojni Ključavničar Proje Bojan, strojni ključavničar Rudi Jože, strojni ključavničar Ritonja Karel, strojni ključavničar
ZADOSTNI: 6 + 0 = 6 Izak Franjo, strojni ključavničar Kacl Bojan, strojni ključavničar Konečnik Bojan, strojni ključavničar Mak Milan, strojni ključavničar Novinšek Jožef, strojni ključavničar Plazovnik Marjan, strojni ključavničar
NEZADOSTNI: 4 + 0 = 4 Konečnik Izidor, str. ključavn. ** (To, Tr, Pt) Lužnik Gvido, str. ključavničar ** (M, Fi, Tr) Pušpan Franc, str. ključavničar (M, Tr, To, Pt) Rožej Franc, str. ključavničar ** (M)
2.	c poklicna kovinarska in metalurška šola
9 m + 7ž = 16 Razrednik: prof. Kodela Franc
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 2 + 0 = 2 Črešnik Milan, strugar Grauf Miran, strugar
DOBRI: 4 + 4 = 8 Bricman Srečko, strugar Filipančič Matjaž, strugar Herceg Štefan, strugar Kaučič Marija, strugarka Kep Zdenka, strugarka Krajnc Srečko, strugar Oder Žalika, strugarka Založnik Bojana, strugarka
ZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Ribič Jožef, strugar Turičnik Anton, strugar
NEZADOSTNI: 1 + 3 = 4 Koprivnikar Branko, strugar ** (M)
Rudolf Marija, strugarka ** (M)
Skrube Marija, strugarka ** (Fi, To)
Viedner Gabrijela, strugarka ** (Fi, Tg)
2. d poklicna kovinarska in metalurška šola
7 m + 12 ž = 19 Razrednik: Matija Alojz
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 0 + 3 = 3 Borovnik Kristina, rezkalka Pogorevčnik Jožica, brusilka Žagar Ana, brusilka
DOBRI: 4 + 3 = 7 Čebulj Danilo, rezkalec Divjak Viktor, rezkalec Ferenc Alojzija, rezkalka Lakovšek Franjo, rezkalec Pogorevčnik Ivica, rezkalka Ternik Zlatko, rezkalec Vrabič Kristina, rezkalka
ZADOSTNI: 2 + 2 = 4 Arih Drago, rezkalec Gregorec Sonja, rezkalka Kolar Boris, rezkalec Pustoslemšek Darja, brusilka
NEZADOSTNI: 1 + 4 = 5 Kordež Stanislav, rezkalec ** (M)
Neumajster Marija, brusilka ** (M, Fi)
Paradiž Irena, brusilka ** (Fi)
Prikeržnik Olga, brusilka ** (M, Fi)
Vogel Marija, rezkalka ** (M)
3. a poklicna kovinarska in metalurška šola
25 m + 0 ž = 25
Razrednik: Kraubcrgcr Breda
ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Mravljak Jože, strojni ključavničar
PRAV DOBRI: 4 + 0 = 4 Herman Marjan, strojni ključavničar Kolar Karlo, strojni ključavničar Pušnik Emil, strojni ključavničar Zaberčnik Vojko, strojni ključavničar
DOBRI: 11 + 0 = 11
Grobelnik Jernej, strojni ključavničar Ivartnik Tomislav, strojni ključavničar Klemenčič Maksimiljan, strojni ključavničar Popovič Roman, strojni ključavničar Potočnik Vinko, strojni ključavničar Praznik Jože, strojni ključavničar Rotovnik Mirko, strojni ključavničar
Sekavčnik Marjan, strojni ključavničar Skernišek Stanislav, strojni ključavničar Strigi Anton, strojni ključavničar Tomažič Anton, strojni ključavničar
ZADOSTNI: 8 10 = 8 Balažič Bojan, strojni ključavničar Jamšek Anton, strojni ključavničar Krivec Srečko, strojni ključavničar Mežnarc Stanko, strojni ključavničar Piko Franc, strojni ključavničar Pokržnik Alojz, strojni ključavničar Potočnik Anton, strojni ključavničar Rojko Danilo, strojni ključavničar
NEZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Krivec Branko, strojni ključavničar ** (Pt)
3. b poklicna kovinarska in metalurška šola
25 m + 0 ž = 25 Razrednik: Jostl Jože
ODLIČNI: 1 + 0=1 Tandler Mirko, strojni ključavničar PRAV DOBRI: 1 + 0=1 Zorman Franc, orodjar DOBRI: 5 + 0 = 5 Holci Andrej, strojni ključavničar Koren Konrad, strojni ključavničar Krajnc Marjan, strojni ključavničar Leskovec Štefan, strojni ključavničar Zorman Ivan, strojni ključavničar
ZADOSTNI: 5 + 0 = 5 Brajnik Janko, strojni ključavničar Gabrovec Andrej, strojni ključavničar Kotnik Milan, strojni ključavničar Mlinar Franc, strojni ključavničar Oder Darko, strojni ključavničar
NEZADOSTNI: 13 + 0 = 13 Belčič Josip, strojni ključavničar ** (Tr) Bizjak Marjan, str. ključavničar (Sl, Ep, M, Tr, Fi, To, S, Pt)
Bobovnik Danijel, strojni ključavničar ** (M) Britovšek Drago, strojni ključavničar ** (To) Gologranc Miran, str. ključavničar ** (Sl, M, Pt)
Granda Ivan, str. ključavničar (Ep, Tr, Fi, Pt) Peruš Bogdan, str. ključavničar ** (M, To, S) Pšeničnik Boško, str. ključavničar ** (M) Slivnik Franjo, str. ključavničar ** (Pt) Strmčnik Milan, str. ključavničar ** (To, Pt) Vrance Darko, str. ključavničar ** (M, Pt) Zavolovšek Bojan, str. ključavničar ** (Ep, S, Pt)
Zmrzlikar Srečko, str. ključavničar (Ep, M, S, Pt)
3. c poklicna kovinarska in metalurška šola
16 m + 8 ž = 24 Razrednik: Svečko Anton
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 4 + 1 = 5 Grešovnik Marta, strugarka Gruber Adolf, strugar Kotnik Marjan, strugar Krajnc Bernard, strugar Štrekelj Stefan, strugar
DOBRI: 8 + 5 = 13 Benko Alojz, strugar Božič Irena, strugarka Curč Anica, strugarka Kramolc Marija, strugarka Kresnik Edvard, strugar Mazgan Srečko, strugar Mlačnik Milan, strugar Pesičer Marija, strugarka Petrej Anica, strugarka Potočnik Andrej, strugar Potočnik Milan, strugar Stavdeker Milan, strugar Verdel Branko, strugar
ZADOSTNI: 3 + 1 = 4 Kert Bojan, strugar Podpečan Jožica, strugarka Rahten Jožef, strugar Triplat Vlado, strugar
NEZADOSTNI: 1 + 1 = 2 Poročnik Irma, strugarka ** (Fi)
Zlabornik Henrik, strugar ** (M)
3.	d poklicna kovinarska in metalurška šola
5 m + 11 ž = 16 Razrednik: Erat Božidar
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 0 + 0 = 0
DOBRI: 2 + 9 = 11 Borko Cvetka, rezkalka Ferenc Kristina, rezkalka Fužir Slavka, brusilka Kojzek Melita, rezkalka Kunc Ivanka, rezkalka Morn Dominik, rezkalec Prislan Vlasta, rezkalka Robnik Irma, brusilka Sredenšek Igor, rezkalec Skarlovnik Ida, brusilka Šapek Cvetka, brusilka
ZADOSTNI: 1+2 = 3 Kavtičnik Darinka, rezkalka Turk Nevenka, rezkalka Vogrin Boris, rezkalec
NEZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Tamše Marjan, rezkalec ** (M, Fi, Pt)
Tasič Milivoj, rezkalec ** (M, Fi)
ŠOLA ZA SPECIALIZIRANE METALURŠKE DELAVCE
1.	razred šole za specializirane metalurške delavce
16 m + 0 ž = 16 Razrednik: Čeplak Franc
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 0 + 0 = 0
DOBRI: 4 + 0 = 4 Božinovski Boris, valjavec Karničnik Jože, žičar Novak Bojan, žičar Trbovšek Lovro, valjavec
ZADOSTNI: 4 + 0 = 4 Kotnik Andrej, valjavec Pečnik Božo, valjavec Štaher Jože, talivec elektro peči Zupančič Miran, valjavec
NEZADOSTNI: 8 + 0 = 8 Bandalo Franc, valjavec ** (Sm, Str, Se) Britovšek Dušan, valjavec ** (Se)
Gracej Franc, livar-kalupar ** (Sm)
Kancler Viktor, livar-kalupar ** (Sl, Str, Se,
PP)
Kotnik Pavel, valjavec ** (Sl)
Oder Mirko, valjavec ** (Sl)
Pečovnik Stanislav, talivec elektro peči ** (Sm) Smrečnik Pavel, žičar ** (se)
2.	razred šole za specializirane metalurške delavce
16 m + 0 ž = 16 Razrednik: Planinc Leopold
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 1 + 0 = 1 Škafar Milan, valjavec profilov
DOBRI: 5 + 0 = 5 Fortin Alojz, strojni kovač Grobelnik Janez, strojni kovač Gerold Silvo, strojni kovač Račnik Željko, strojni kovač Verhovnik Danilo, valjavec profilov
ZADOSTNI: 9 + 0 = 9 Fužir Štefan, valjavec profilov Mihev Ivan, strojni kovač Pipan Drago, strojni kovač Pirnat Anton, valjavec profilov Retko Ivan, strojni kovač Sorčan Jože, valjavec profilov Stočko Marjan, valjavec profilov Tomis Marjan, valjavec profilov Žilavec Ludvik, strojni kovač
NEZADOSTNI: 0 + 0 = 0
NEOCENJEN: 1 + 0 = 1 Gerold Marko, valjavec profilov
TEHNIŠKA METALURŠKA IN STROJNA ŠOLA
1.	razred tehniške strojne šole
29 m + 2 ž = 31 Razrednik: prof. Breznik Silva
ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Lipovnik Stanko
PRAV DOBRI: 4 + 04 Brložnik Janez Gerold Peter Jelen Bojan Pušnik Jože
DOBRI: 19 + 2 = 21 Berložnik Damijan Broman Andrej Črešnik Beno Dlopst Milan Erat Robert
Na Pohorju
Gorenšek Andrej Kladnik Andrej Kseneman Franc Kunc Marjan Levar Marijan Nedok Silvo Oder Janez Paradiž Franc Praper Andrej Potočnik Amalija Radivojevič Marjan Smode Marjan Stanta Darja Suler Darko Turk Anton Viderman Branko
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
NEZADOSTNI: 5 + 0 = 5 Glavica Mirko ** (An)
Krajcer Radovan ** (Fi)
Mlakar Janez ** (An, Fi)
Rožej Ivan ** (Fi)
Šteharnik Peter ** (An)
2.	razred tehniške strojne šole
21 m + 7 ž = 28 Razrednik: prof. Brglez Janez
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 3+1 = 4 Gerdej Marjan Grešovnik Berta Pirtovšek Miran Sumah Beno
DOBRI: 16 + 6 = 22 Baran Vera Gačnik Otmar Hovnik Andrej Kogelnik Miro Lahovnik Irena Mališnik Metod Ortan Drago Pastirk Darinko Petrič Bernarda Petrovič Jože Poberžnik Vlasta Pokeršnik Milan Požarnik Sonja Ravnjak Zlatko Rožič Miroslava Srebotnik Erhard Stefanovič Andrej Svetec Janez Vajt Milan Večko Samo Zimic Boris Žganec Drago
ZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Grubelnik Franc Vrlič Bojan
NEZADOSTNI: 0 + 0 = 0
3.	razred tehniške metalurške šole 24 m + 1 ž = 25 Razrednik: prof. Hadžiagič Esad
ODLIČNI: 1 + 0=1 Zalesnik Kristijan
PRAV DOBRI: 5 + 0 = 5 Praznik Jože Lečnik Marjan Cegovnik Rajko Pavše Marko Kotnik Drago
DOBRI: 11 + 1 = 12 Breznik Jože Ferlež Robert Golob Zoran Hovnik Srečko Kaker Ciril Karner Vojko Kastivnik Danilo Kodrun Alojz Kotnik Boris Lupuh Roman Potočnik Jože Režonja Danica
ZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Kert Miran
NEZADOSTNI: 6 + 06 Ilermonko Miran ** (Pl)
Horvat Branko (Pl, Mž, Sl, Mb)
Paradiž Milan ** (Mž)
Suler Silvo ** (Pl)
Verčko Drago ** (Pl)
Vončina Matjaž (An, Pl, Mž, Mb)
4.	razred tehniške metalurške šole
11 m + 6 ž = 17 Razrednik: Mesner Franc
ODLIČNI: 1+4 = 5 Balant Miran Golob Sonja Ivartnik Janja Orešnik Nataša Piko Marija
PRAV DOBRI: 3 + 1 = 4 Capelnik Marjana Coderl Zvonko Kumer Milan Videtič Franc
DOBRI: 5+1 = 6 Cimerman Rado Gerkšič Anton Karničnik Ivan Komprej Mirko Ramšak Drago Štruc Antonija
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
NEZADOSTNI: 2 + 0=2 Koren Danilo * (Pl, Mt)
Oto Ivan * (Pl)
DELOVODSKA SOLA STROJNE IN METALURŠKE STROKE
2.	a razred delovodska šola — strojne stroke
27 m + 0 ž = 27 Razrednik: Vreš Franc
ODLIČNI: 3 + 0 = 3 Jesenek Jožef Majdič Karel Rožič Ivan
PRAV DOBRI: 9 + 0 = 9 Cas Jožef Dura Anton Gostenčnik Vincenc Klemenc Milan Kosmač Alojz Kosmač Jožef Kramer Ivan Novinšek Vlado Serafini Maks
DOBRI: 10 + 0 = 10 Durič Jovan Hovnik Mihael Kovačeč Milan Krivograd Avgust Kuzman Jožef Nikič Brane Pogorevc Rudolf Gnamuš Franc (interno za ZR)
Kotnik Stanko (interno za ZR)
Kovačič Jožo (interno za ZR)
NISO OPRAVILI IZPITOV: 5 + 0 = 5
Došen Milan Knežar Franc Lačen Anton Stojčič Dušan Trup Rudolf
2.	b razred delovodska šola — strojne stroke
26 m + 0 ž = 26 Razrednik: Vreš Franc
ODLIČNI: 2 + 0 = 2 Štern Alojz Zabel Ivan
PRAV DOBRI: 5 + 0 = 5 Grabner Ivan Jančar Engelbert Kasnik Ernest Pudgar Ivan Uršič Marjan
DOBRI: 15 + 0 = 15 Fajmut Ivan Janko Petar Makuc Roman Mlakar Ignac Navršnik Vili Oder Beno Pandel Ernest Potočnik Adolf Pungartnik Anton Rožej Branko Srebre Alojz Zagernik Rok Zorčič Jože Žlebnik Jože
Novak Martin (interno za TRO)
NISO OPRAVILI IZPITOV: 4 + 0 = 4 Jesih Stanko Lever Dorko Praper Anton Ramadanovič Emil
2.	c razred delovodska šola — metalurške stroke
33 m + 0 ž = 33 Razrednik: Vreš Franc
ODLIČNI: 1 + 0=1 Urnaut Oto
PRAV DOBRI: 4 + 0 = 4 Hafner Ivan Kolar Franc Novak Rajmund Plevnik Peter
DOBRI: 7 + 0 = 7 Arnold Ivan Janota Albin Krevzelj Ferdinand Peruš Maksimilijan Ristič Nikola Strmčnik Vinko Vošner Franc
ZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Goričan Janko
NISO OPRAVILI IZPITOV: 6 + 0 = 6 Bošnik Anton Krof Karel Lesičnik Franc Lipovnik Stanko Lojen Jožef Pšeničnik Rudolf
INTERNO ZA ŽELEZARNO
PRAV DOBRI: 1+0 = 1 Sisernik Franc
DOBRI: 7 + 0	7
Kac Jožef Kovačič Marko Mesareč Ivan Mihalj Nikola Pačnik Alojz Petek Anton Vidrih Jožef
ZADOSTNI: 1 + 0=1 Cvetkovič Milutin
NISO OPRAVILI IZPITOV: 5 + 0 = 5 Fajmut Peter Gerdej Jožef Janežič Pavel Marzel Franc Prole Dušan
TEHNIŠKA ŠOLA ZA ELEKTROTEHNIŠKO IN STROJNO STROKO MARIBOR ODDELEK ZA IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH RAVNE
3.,/4. razred tehniška šola — odrasli 24 m + 9 ž = 33 Razrednik: Vreš Franc
Balažič Jože Brežnjak Martin Creslovniik Mirko Golob Barbara Gostenčnik Alberta Ivartnik Marija Juh Otmar Kogelnik Ivan
Kordež Silvo Kos Boris Kraševec Zdenko Krivonog Feliks Mavrin Jakob Mori Marjan Motnik Anton Navotnik Franc Oblak Jožica Ošlovnik Viljem Pečnik Drago Pečnik Miran Plazi Karel Podjaveršek Viktor Podojsteršek Milan Robnik Robert Skudnik Marija Slemenšek Marjan Strmčnik Franc Studenčnik Danica Studenčnik Marija Škrubej Romana Tone Pavla Verbole Jože Vrabič Edo
ŠOLA ZA SPECIALIZIRANE METALURŠKE DELAVCE RAVNE ODDELEK ZA ODRASLE
1.	m — šola za specializirane delavce — metalurgi
39 m + 3 ž = 42
Razrednik: Vrcš Franc
Barič Mirko Čevnik Maks Filip Lovro Glasenčnik Franc Ilič Ratomir Jurčič Leopold Kajič Anton Kobovc Jakob Kočnik Stanko Konečnik Vekoslav Kotnik Alojz Krajnc Friderik Krajnc Kristijan Krauberger Marija Krevzelj Jože Laznik Jožica Lečnik Mirko Legat Stanko Lorenci Matej Naglič Mirko Napečnik Jože Penšek Jože Pešl Mirko Pogorevčnik Ivan Prosenc Leon Repotočnik Ferdo Robin Adolf Skarlovnik Vinko Šestir Mirko Simič Križan Šipek Rudolf Šrot Ivan Štaudekar Pavel Štrikar Ferdo Štrikar Valentin Štuk Vlado Šuler Vinko Topler Ida Vidovič Štefan Vrance Maks Založnik Bogomir
POKLICNA KOVINARSKA IN METALURŠKA ŠOLA
3.	a razred
ODLIČNI: 2 + 0 = 2 Mravljak Jože Zaberčnik Vojko
PRAV DOBRI: 6 + 0 = 6 Herman Marjan Ivartnik Tomislav Klemenčič Maksimilijan Potočnik Vinko Pušnik Emil Rotovnik Mirko
DOBRI: 13 + 0 = 13 Balažič Bojan Grobelnik Jernej Jamšek Anton Krivec Srečko Mežnarc Stanko * (Sl)
Popovič Roman Potočnik Anton Praznik Jože Rojko Danilo Sekavčnik Marjan Skernišek Stanislav Strigi Anton Tomažič Anton * (Pt)
ZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Piko Franc * (Sm)
Pokržnik Alojz
3.	b razred
ODLIČNI: 2 + 0 = 2 Tandler Mirko Zorman Franc
PRAV DOBRI: 2 + 0 = 2 Mlinar Franc Zorman Ivan
DOBRI: 5 + 0 = 5 Brajnik Rojko Koren Konrad Krajnc Marjan Leskovec Štefan Oder Darko
ZADOSTNI: 3 + 0 = 3
Gabrovec Andrej Holci Andrej * (Pt)
Kotnik Miran
1.	k — šola za specializirane delavce — kovinarji
11 m + 1 ž = 12
Božič Simon Franc Alojz Gostenčnik Stanko Jelen Maks Krajnc Miroslav Krof Lovrenc Makan Emil Mori Marija Ošlak Stanislav Rednak Rajko Šuler Drago Vališer Roman
USPEH KANDIDATOV, ki so opravljali zaključni izpit v junijskem roku 1976
Kros
3.c razred
ODLIČNI: 0 + 0 = 0 PRAV DOBRI: 6 + 3 = 9 Curč Anica Grešovnik Marta Gruber Adolf Krajnc Bernard Kresnik Edvard Mlačnik Milan Petrej Anica Potočnik Andrej Štrekelj Štefan
DOBRI: 3 + 1 = 4 Božič Irena Kotnik Marjan Mazgan Srečko
Lupljenje krompirja
Pesičer Marija Verdel Branko
ZADOSTNI: 5 + 2 = 7 Benko Alojz Kramolc Marija Podpečan Jožica Potočnik Milan Rahten Jožef Štavdekar Milan Triplat Vlado
NEZADOSTNI: 1 + 0=1 Kert Bojan ** (Sl)
3.	d razred
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 0 + 3 = 3 Ferenc Kristina Fužir Slavko Šapek Cvetka
DOBRI: 2 + 7 = 9 Borko Cvetka Kavtičnik Darinka Kojzek Melita Kunc Ivanka Morn Dominik Prislan Vlasta Robnik Irma Skarlovnik Ida Sredenšek Igor
ZADOSTNI: 1 + 1 = 2 Turk Nevenka Vogrin Boris
ŠOLA ZA SPECIALIZIRANE METALURŠKE DELAVCE
2.	razred
ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Škafar Milan
PRAV DOBRI: 3 + 0 = 3 Fortin Alojz Gerold Silvo Račnik Željko
DOBRI: 8 + 0 = 8 Fužir Štefan Grobelnik Janez Pirnat Anton Sorčan Jože Stočko Marjan Verhovnik Danilo Žilavec Ludvik
ZADOSTNI: 3 + 0 = 3 Mihev Ivan Pipan Drago Retko Ivan
TEHNIŠKA METALURŠKA IN STROJNA ŠOLA
4.	razred
ODLIČNI: 1 + 4 = 5 (oproščeni zaključnega izpita)
Balant Miran Golob Sonja Ivartnik Janja Orešnik Nataša Piko Marija
PRAV DOBRI: 3 + 0 = 3 Gerkšič Anton Kumer Milan Ramšak Drago
DOBRI: 5 + 2 = 7 Cimerman Rado Capelnik Marjana Coderl Zvonko Kamičnik Ivan Koren Danilo Štruc Antonija Videtič Franc
ZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Komprej Danilo
NEZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Oto Ivan (Sl, Zm, Mb)
DELOVODSKA ŠOLA STROJNE IN METALURŠKE STROKE
2.	a delovodske šole — strojne stroke
ODLIČNI: 3 + 0 = 3 Jesenek Jože Majdič Karel Rožič Ivan
PRAV DOBRI: 4 + 0 = 4 Cas Jožef Klemenc Milan Kosmač Alojz Kramer Ivan
DOBRI: 11 + 0 = 11 Dura Anton Durič Jovan Gostenčnik Vinko Hovnik Mihael Kosmač Jožef Kovačec Milan Krivograd Avgust Kuzman Jožef Novinšek Vladimir Pogorevc Rudolf Serafini Maks
ZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Nikič Brane
2.	b delovodske šole — strojne stroke
ODLIČNI: 2 + 0 = 2 Štern Alojz Zabel Ivan
PRAV DOBRI: 5 + 0 = 5 Grabner Ivan Pudgar Ivan Pungartnik Anton Srebre Alojz Uršič Marjan
DOBRI: 11+0=11 Fajmut Ivan Jančar Engelbert Janko Petar Kasnik Ernest Makuc Roman Mlakar Ignac Navršnik Vili Oder Beno Pandel Ernest Rožej Branko Zorčič Jožef
ZADOSTNI: 3 + 0 = 3 Potočnik Adolf Zagernik Rok Žlebnik Jožef
Interno za železarno Ravne:
DOBRI: 3 + 0 = 3 Gnamuš Franc Kotnik Stanko Novak Martin
ZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Kovačič Jožo
2.	c delovodske šole — metalurške stroke
ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Urnaut Oto
PRAV DOBRI: 4 + 0 = 4 Hafner Ivan Kolar Franc Novak Rajmund Plevnik Peter
DOBRI: 4 + 0 = 4 Arnold Ivan Janota Albin Krevzelj Ferdinand Vošner Franc
ZADOSTNI: 4 + 0 = 4 Goričan Janko Peruš Maksimiljan Ristič Nikola Strmčnik Vinko
INTERNO ZA ŽELEZARNO
ODLIČNI: 0 -1 0 = 0
PRAV DOBRI: 1+0 = 1 Vidrih Jožef
DOBRI: 7 + 0 = 7 Cvetkovič Milutin Kac Jožef Kovačič Marko Mihalj Nikola Pačnik Alojz Petek Anton Šisernik Franc
ZADOSTNI: 1+0 = 1 Mesareč Ivan
POPRAVNI IZPITI IZ ŠOLSKEGA LETA 1974/75
a)	Uspešno so jih opravili in dosegli naslednji uspeh:
POKLICNA KOVINARSKA IN METALURŠKA ŠOLA
1.	b Rudolf Marija, strugarka (dober), Škru-be Marija, strugarka (zadosten);
1.	c Studenčnik Drago, strojni ključavničar (zadosten), Pušpan Franc, strojni ključavničar (zadosten);
1.d Vogel Marija, rezkalka (zadosten);
2. b Zavolovšek Bojan, strojni ključavničar (zadosten), Zmrzlikar Srečko, strojni ključavničar (zadosten);
2.	c Kramolc Marija, strugarka (zadosten), Perečnik Irma, strugarka (zadosten);
2. d Tasič Milivoj, rezkalec (dober), Turk Nevenka, rezkalka (zadosten);
3. a Paradiž Ivan, strojni ključavničar (zadosten);
3.	b Ceru Srečko, ključavničar (dober), Galun Franc, ključavničar (zadosten), Gamboc Jože, ključavničar (zadosten), Kadiš Ivan, ključavničar (zadosten), Ternik Rajko, ključavničar (zadosten);
3.	d — razredni izpit: Garb Andrej, rezkalec (dober), Krauberger Barbara, rezkalka (dober).
ŠOLA ZA SPECIALIZIRANE METALURŠKE DELAVCE
1.	a Retko Ivan, strojni kovač (zadosten), Sorčan Jože, valjavec profilov (dober), Tomis Marjan, valjavec profilov (dober), Žilavec Ludvik, strojni kovač (zadosten).
TEHNIŠKA ŠOLA METALURŠKE IN STROJNE STROKE
1.r. Baran Vera (dober), Petrič Bernarda (dober), Poberžnik Vlasta (dober), Vrlič Bojan (dober);
2. r. Ferlež Robert (zadosten), Kert Miran (zadosten), Paradiž Milan (zadosten), Repnik Franc (zadosten), Verčko Drago (dober), Vončina Matjaž (zadosten);
3. r. Koren Danilo (zadosten), Štruc Antonija (dober).
b)	Popravnih izpitov niso opravili:
1.	b Kamnik Ivan, Urnaut Bojan;
1.	r. Prosen Milan, Račnik Jože.
USPEH PO ZAKLJUČNIH IZPITIH V JESENSKEM ROKU 1975
3.	a Paradiž Ivan (zadosten);
3.	b Ceru Srečko (zadosten), Franc Marjan (zadosten), Galun Franc (zadosten), Gomboc Jože (dober), Kadiš Ivan (zadosten), Kališnik Janko (zadosten), Klemenc Drago (zadosten), Ternik Rajko (zadosten); Sušeč Ivan (dober).
3.	d Pavlinič Zdravka (zadosten), Sveček Marija (zadosten).
MAŠA GIMNAZIJA
daje poročilo za šolsko leto 1975-76
SVET ŠOLE
1.	Svet šole sestavljajo štiri delegacije, in
to:
a) delegacija delovne skupnosti: Verovnik Antonija, Filipančič Jožica, Kodrin Mihael, Šuler Marija, Vevar Jerica;
b) delegacija dijakov:	Strmčnik	Dušan,
Golob Irena, Koren Janja, Podričnik Martina, Bukovnik Majda;
c) delegacija sveta staršev: Ferk Konrad, Gašper Franc, Babin Jakob, Berčič Marija, Kadiš Jože;
č) delegacija občinskih skupščin in delovnih organizacij koroške regije: Vrečič Koloman — SO Ravne, Potočnik Anton — SO Slovenj Gradec, Gobec Alojz — SO Radlje, Mori Janez — SO Dravograd, Grzina Jože — železarna Ravne.
ZBOR DELOVNE SKUPNOSTI
Zbor delovne skupnosti sestavljajo vsi zaposleni sodelavci; predsednik zbora delovne skupnosti je Kožar Jernej.
UPRAVNI ODBOR
Mrdavšič Vera, Krivograd Alojz, Leitinger Ivan, Vevar Danijel, Vučko Stanko.
ODBOR ZA MEDSEBOJNA DELOVNA RAZMERJA
Burg Metka, Čepin Branko, Kožar Erna, Košuta Josip, Perič Pavla, Pur Marija.
ODBOR DELAVSKE KONTROLE
Mrdavšič Janez, Lodrant Stanko, Pečovnik Marija.
ŠOLSKA SKUPNOST
(mentorica: Mrdavšič Vera)
V tem šolskem letu je bila predsednica Pogorelčnik Metka, člani pa predsedniki razrednih skupnosti.
OSNOVNA ORGANIZACIJA ZSMS
(mentorica: Verovnik Tončka)
Predsednica OO ZSMS na šoli je bila Potočnik Alenka, člani pa predstavniki razredov in aktivov letnikov.
ŠOLSKI DELAVCI
(Naziv, rojstno leto, začetno leto službovanja, od kdaj je na gimnaziji Ravne, stroka, kaj in kje je učil, zadolžitve, PZ-praktična znanja, STM-samoupravljanje s temelji marksizma; navajamo stanje, kakršno je bilo v
4.	redovalni konferenci.)
I.	REDNI UČITELJI:
GOLČER Anton: ravnatelj (profesor, 1931, 1956, 1956, Bio)
BURG Marjeta (profesorica, 1941, 1963, 1963, An, Fr): an: lb, ld, 2c, 2d, 3c, 3d, 4c, 4č, 4d; PZ-an: III., IV. = 28 ur; mentorica MKUD ČEPIN Branko (profesor, 1949, 1975, 1975, glasba): osnove umetnostne vzgoje (gl. vzg.): la, lb, lc, lč, ld; glasba in glasbilo: 2d, 3d = 22 ur; umetniški vodja pevskega zbora FILIPANČIČ Jožica (predmetna učiteljica, 1933, 1958, 1963, Te): te: la, lb, lč, 2a, 2b, 2d, 3b, 3c, 3d, 4a, 4b, 4d = 24 ur, varuhinja učil za dekliško telovadbo, somentorica športnega društva
IVARTNIK Anton (rezervni oficir, absolvent VPŠ, 1935, 1959, 1964): obramba in zaščita: la, lb, lc, 2a, 2c, 4ac-d, 4ac-f, 4b-f, 4b-d, 4č, 4d; osnove umetnostne vzgoje (gl. vzgoja): 2a, 2b, 2c, 2č = 24 ur; varuh kabineta za obrambno vzgojo KACL Gvidon (profesor, 1945, 1969, 1971, 1973, Ma, Fi): ma: ld, 3a, 3č, 3d, 4a, 4c, 4d = 24 ur KECERIN Josip (profesor, 1938, 1955, 1973, Te); te: la, lc, ld, 2a, 2c, 2čd, 3a, 3b, 3c, 3č, 3d, 4c = 25 ur; mentor športnega društva KODRIN Mihael (profesor, 1924, 1956, 1962, Bio): bio: la, lb, lc, 2a, 2b, 2c, 2č, 3a, 3b, 3č;
PZ-bio: III. = 24 ur; varuh zemljišča, biološke zbirke, urednik urnika KOMPREJ Vinko (predmetni učitelj, 1939, 1956, 1964, Teh. vzg.): teh. vzg.: la, lb, lc, lč, ld-I., ld-II., 2a, 2b, 2c, 2č, 2d-I., 2d-II. = = 33 ur; organizator proizvodnega dela, varuh delavnice za tehnično vzgojo, mentor fotoamaterskega krožka KOŠUTA Josip (prof. pripravnik, 1946, 1970, 1973, Fil, Soc): fil: 4a, 4c, 4č; STM: lb, lc, 2b, 2c, 2č, 4d; psi: 3c, 3č = 22 ur; mentor marksističnega krožka KOTNIK Janko (profesor, 1939, 1963, 1963, Te): te: lb, lc, lč, ld, 2b, 2č, 3a, 3č, 4a, 4b, 4c, 4č = 26 ur; varuh učil za fantovsko telovadbo, somentor športnega društva KOŽAR Erna (profesorica, 1942, 1965, 1965, An, Ne): an: lč, 2b, 3b, 4b; ne-I.: 2čd, 3čd; ne-II.: la, 2a, 3a, 4a = 24 ur; mentorica jutranjih oddaj; varuhinja učil za nemški jezik
KOŽAR Jernej (profesor, 1940, 1966, 1969, An, Ne): an: la, 2a, 3č, 4a; ne-I.: ld; ne-II.: lb, 2b, 3b, 3c, 4b = 25 ur; varuh zbirke učil za angleški jezik in fonolaboratorija; mentor mladinskih ur KRIVOGRAD Alojz (profesor, 1934,	1962,
1962, Zg): zg: la, lb, ld, 2a, 2b, 3a, 3b, 3d, 4a, 4b; STM: 4a, 4b = 26 ur; varuh učil za zgodovino, mentor zgodovinskega krožka KRIVOGRAD Irena (profesorica, 1937, 1961, 1962, Um. zg., Zg): zg: lc, lč, 2c, 2č, 3c, 3č, 4d; umet. vzg. (um. zg.): la, lb, lc, lč, ld, 2a, 2b, 2c, 2č = 24 ur; varuh učil za umetnostno vzgojo LEITINGER Ivan (profesor, 1944, 1968, 1973, Bio): bio: lč, ld, 2d, 3c, 3d; PZ-bio: -IV.; ke: lč, ld, 3a, 3b, 3c, 3č, 3d = 26 ur; mentor biološkega krožka LODRANT Stanko (profesor, 1927, 1950, 1950, Ke): ke: la, lb, lc, 2a, 2b, 2c, 2č, 2d; PZ-ke:
III., IV.; fi: 3a, 3b, 3č = 27 ur; varuh zbirke učil za kemijo, mentor planinskega odseka pri ŠŠD
MIHEU Joža (absolvent fak. za elektroteh., 1950, 1975, 1975) fi: ld, 2d, 3d, 4d; PZ-fi:
IV. = 11 ur; asistent za fiziko in varuh učil za fiziko
MEDVED Drago (profesor, 1931, 1953, 1961, Ze): ze: la, lb, lc, lč, ld, 2a, 2b, 2c, 2č, 3a,
3b, 3c, 3d, 4b, 4c, 4d = 24 ur; varuh učil za zemljepis
MRDAVŠIČ Janez (profesor, 1928, 1957, 1957, Sl): sl.: la, 2b, 2c, 3a, 4a, 4b; PZ-sl: III.; psi: 3a, 3b = 27 ur; mentor recitacijskega krožka, poverjenik za Prežihovo značko MRDAVŠIČ Vera (profesorica, 1933,	1958,
1962, Sl, Sh): sl.: lb, ld, 2a, 3b, 3d, 4c, 4č = 25 ur; varuhinja učil za slovenski jezik, pover-jenica za Prežihovo značko LEŠNIK Marija (prof. pripravnik, 1946, 1973, 1973, An, Sl): an: na porodniškem dopustu STOPAR Marjana (profesorica, 1942, 1965, 1972, Ze, Zg): zg: 2d, 4c, 4č; ze: 2d, 3č, 4a, 4č = 15 ur; delno še na porodniškem dopustu; mentorica krožka OZN SUŠNIK Anton (profesor, 1932, 1957, 1961, Sl, Sh): sl: lc, lč, 2č, 2d, 3c, 3č, 4d; PZ-sl: IV. = = 25 ur; mentor literarnega in dramskega krožka, šolski kronist, poverjenik za Prežihovo značko URŠNIK Franc (inž., 1950, 1974, 1974, Ma): ma: 2a, 2b, 2c, 2d; PZ-ma: III., IV.; fi: 2a, 2b, 2c, 2č = 25 ur; organizacijski vodja pevskega zbora VEROVNIK Antonija (profesorica, 1946, 1971, 1971, Fil, Soc): fil: 4b, 4d; soc: 3b, 3d; STM: la, lč, ld, 2a, 2d, 4c, 4č; PZ-soc: III.; psi: 3d = 26 ur; mentorica organizacije ZSMS na šoli
VEVAR Danijel (profesor, 1934, 1959, 1962, Ma): ma: la, lb, lc, lč, 2č, 3b, 3c, 4b, 4č = 29 ur; varuh učil za matematiko, mentor matematičnega krožka, sourednik urnika VEVAR Jerica (profesorica, 1940, 1964, 1964, Fr, It): fr: lc, lč, 2c, 2č, 2d, 3č, 3d, 4c, 4č, 4d = 20 ur; varuhinja učil za francoski jezik
VUČKO Stanko (strokovni učitelj, 1942, 1960, 1964, Ke): teh. vzg.-ke: 2a, 2c, 2č; obramba in zaščita: lč, ld, 2b, 2č, 2d = 16 ur; asistent za kemijo in biologijo
II.	ZUNANJI UČITELJI:
Dr. GREŠOVNIK Ferdo (dipl. ing. fizike, železarna Ravne): fizika: 4a, 4b = 6 ur GROŠELJ Andrej (profesor, osnovna šola Prevalje): likovni pouk: 2d, 3d = 3 ure
Zvonilo je
LIPOVNIK Alojz (profesor, glasbena šola Ravne): glasbilo: 2d, 3d = 5 ur PIKALO Mirko (dipl. ing. fizike, železarna Ravne): fizika: 4c, 4č = 6 ur GREGOREK Marija (absolvent-An, Ne, šolski center Ravne): an: lc, 2č, 3a = 8 ur OVNIC Vlado (absolvent Zg, Soc, osnovna šola Dravograd): soc: 3a, 3c, 3č = 6 ur
III.	TAJNIŠTVO:
GARB Marija, materialni knjigovodja (1932, 1949, 1962)
PUR Marija, računovodja (1942, 1962, 1974)
IV.	POMOŽNI IN TEHNIČNI DELAVCI:
DROFENIK Helena (snažilka, 1922, 1961, 1961) LESJAK Matilda (snažilka, 1916, 1954, 1954) MIHELIČ Antonija (kuh. pomočnica, 1938, 1970, 1974)
PEČOVNIK Anton (hišnik, 1925, 1949, 1953) PEČOVNIK Marija (snažilka, 1931, 1962, 1962) PERIC Pavla (snažilka, 1936, 1956, 1956) SULER Marija (snažilka, 1922, 1955, 1955) VERCKO Angela (kuharica, 1931, 1951, 1969)
SPREMEMBE NA ZAVODU:
PRIŠLI: MIHEU Joža (abs. elektrotehnike)
1.	septembra 1975 na novo ODŠLI: URAN Terezija (prof. matematike)
31.	avgusta 1975 na zavod za šolstvo SRS MERVA Drago (dipl. ing. fizike) 1. oktobra 1975 v JLA
DIJAKI
I.	Statistični pregled:
a) število in uspeh dijakov: ob zaključku šolskega leta je bilo na šoli 210 + 362 = 572 dijakov: razred je izdelalo 510 dijakov ali 89,2«/»; od tega je bilo 62 (10,8 %>) odličnih, 187 (32,7 «/o) prav dobrih, 251 (43,9 “/o) dobrih in 10 (1,7 ®/o) zadostnih. Popravne izpite ima 60 (10,5 %>) dijakov, ena dijakinja je neocenjena, ena pa ni izdelala razreda;
b) socialni sestav dijakov: delavskega porekla — 262 (45,8 «/»), kmečkega — 33 (5,8 %>), obrtniškega — 16 (2,8 "/o) in uslužbenskega —
261 — (45,6 %>);
c) dijaki po občinah: Ravne na Koroškem 273 (47,79/o), Slovenj Gradec 133 (23,3 °/o), Radlje ob Dravi 99 (17,3«/»), Dravograd 65 (11,4«/o), ostale občine 2 (0,3®/o);
č) v šolo se vozi 442 (77,3«/») dijakov, z avtobusi 401, z vlakom pa 41.
1.	a (16 + 14 = 30)
Razrednik: Janez Mrdavšič
ODLIČNI: 2 + 1 = 3 Kos Drago (Ravne)
Vrečič Marko (Dobja vas)
Predikaka Marjetka (Prevalje)
PRAV DOBRI: 9 + 10 = 19 Gorenšek Peter (Ravne)
Gorše Franjo (Mežica)
Javornik Franc (Mislinja)
Kaker Vojko (Ravne)
Košan Marko (Slovenj Gradec)
Krištofelc Frenk (Slovenj Gradec)
Lončar Stanislav (Ravne)
Raišp Ivo (Slovenj Gradec)
Sušnik Tomaž (Prevalje)
Bevc Cvetka (Ravne)
Gašper Marta (Podgorje)
Grošelj Joža (Prevalje)
Knez Irena (Ravne)
Metelko Metka (Prevalje)
Osrajnik Ljubica (Slovenj Gradec)
Plohl Anita (Ravne)
Ramšak Suzana (Mežica)
Stimnikar Brigita (Ravne)
Zorman Olga (Slovenj Gradec)
DOBRI: 5 + 2 = 7 Božič Zvonko (Prevalje)
Faktor Viktor (Mežica)
Knez Hinko (Stari trg)
Medi Jaro (Ravne)
Rogina Boris (Prevalje)
Rane Darinka (Prevalje)
Sverc Miroslava (Dovže)
POPRAVNI IZPIT IMA: 0 + 1 = 1 Bukovec Magdalena (Ravne): ma
1.	b (15 + 16 = 31)
Razrednik: Košuta Josip
ODLIČNI: 2 + 2=4 Grešovnik Miroslav (Mislinja)
Perman Mihael (Ravne)
Hovnik Marjetica (Slovenj Gradec) Komprej Irena (Prevalje)
PRAV DOBRI: 4 + 6 = 10 Glavič Gorazd (Slovenj Gradec)
Gobec Marjan (Vuzenica)
Prša Milan (Dravograd)
Strojnik Vojko (Prevalje)
Buhvald Mira (Ravne)
Cegovnik Zdenka (Slovenj Gradec)
Igerc Breda (Ravne)
Metelko Gordana (Dravograd)
Pratnekar Zvezdana (Prevalje)
Šteharnik Vesna (Ravne)
DOBRI: 5 + 8 = 13 Gaber Danilo (Šmartno)
Gnamuš Janez (Ravne)
Kac Stanko (Slovenj Gradec)
Kovačič Stanko (Ravne)
Strmčnik Dušan (Dobja vas)
Lagoja Marija (Mežica)
Ledi Eva (Vič)
Lotrič Marta (Ravne)
Pajnik Marija (Dravograd)
Pečovnik Jožica (Ravne)
Pšeničnik Zorislava (Ravne)
Skuk Darinka (Prevalje)
Žnidaršič Brigita (Mežica)
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
POPRAVNI IZPIT IMAJO: 4 + 0 = 4 Lednik Mitja (Mežica): an Osrajnik Peter (Slovenj Gradec): ma Podpečan Janez (Mislinja): ma Tisnikar Robert (Slovenj Gradec): an, ma
1.	c (12 + 16 = 28) Razredničarka: Krivograd Irena
ODLIČNI: 1 + 0 = 1 Pušnik Dušan (Slovenj Gradec)
PRAV DOBRI: 6 + 5 = 11 Blatnik Andrej (Podgorje)
Cas Andrej (Slovenj Gradec)
Ferk Iztok (Slovenj Gradec)
Peserl Danilo (Vuzenica)
Rek Zlatko (Vuzenica)
Skutnik Branko (Slovenj Gradec)
Sadovnik Branka (Ravne)
Tomaž Tatjana (Ravne)
Vaupot Smiljana (Slovenj Gradec)
Verbole Danijela (Ravne)
Založnik Ivica (Mislinjska Dobrava)
DOBRI: 2 + 5 = 7 Vinki Darko (Mežica)
Vošner Miroslav (Mislinjska Dobrava) Dobemik Simona (Slovenj Gradec) Grobelnik Bojana (Ravne)
Miheu Terezija (Turiška vas)
Nabernik Sonja (Dobja vas)
Ošlak Marjana (Mežica)
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
POPRAVNI IZPIT IMAJO: 3 + 6 = 9 Hojnik Roman (Podgorje): an, ma Horvat Dušan (Vuhred): fr Leštan Črtomir (Vuzenica): ma Geršak Petra (Prevalje): ma Gostenčnik Metoda (Šmartno): an Jehart Stanislava (Slovenj Gradec): fr, ma Osojnik Mira (Crna): fr, ze, ma Pogorevčnik Marija (Ravne): ma Stumberger Blanka (Mežica): an
1.	č (13 + 16 = 29)
Razrednik: Komprej Vinko
ODLIČNI: 0 + 3 = 3 Grubelnik Alenka (Radlje)
Jamšek Marinka (Ravne)
Knez Dragica (Radlje)
PRAV DOBRI: 4 + 4 = 8 Deberšek Bojan (Radlje)
Melinc Bojan (Dravograd)
Štornik Janez (Prevalje)
Vrhovnik Mitja (Črneče)
Havle Zdenka (Dravograd)
Kocjančič Danica (Ravne)
Kralj Rozalija (Dravograd)
Navodnik Vladislava (Dravograd)
DOBRI: 6 + 8 = 14 Krenker Franc (Ravne)
Križanovski Vasilij (Crna)
Plesec Ivan (Crna)
Štosir Stanko (Ravne)
Tj uka jev Maks (Radlje)
Šisernik Edvard (Ravne)
Arih Milena (Kotlje)
Ceru Nanika (Slovenj Gradec)
Gagič Milena (Slovenj Gradec)
Kaiser Olga (Remšnik)
Markota Gordana (Slovenj Gradec)
Mori Bojana (Vuhred)
Repotočnik Nežika (Slovenj Gradec) Srebnik Vanja (Radlje)
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
POPRAVNI IZPIT IMAJO: 3 + 1 = 4 Izak Jaroslav (Ravne): ma Kajzer Miran (Libeliče): ma Kotnik Zdravko (Ravne): an, ma Medved Bernarda (Šentjanž): ma
IZSTOPILI: 0 + 2 = 2 Bedrač Dušanka (Ravne) 8. 1. 1976 Ristič Zora (Ravne) 17. 6. 1976
1. d (2 + 31 = 33) Razredničarka: Burg Marjeta
ODLIČNI: 0 + 2 = 2 Šinko Jelka (Tolsti vrh)
Zupanc Irena (Lokovica)
PRAV DOBRI: 1 + 8 = 9 Heršold Danilo (Muta)
Borovnik Ida (Zg. Dolič)
Konečnik Sonja (Šmartno)
Konič Leonida (Dobja vas)
Lešnik Vida (Radlje)
Podričnik Martina (Lom)
Pušnik Marija (Ravne)
Sibeenik Milena (Ravne)
Zmagaj Ksenija (Crna)
DOBRI: 1 + 19 = 20 Močivnik Jožef (Prevalje)
Kac Irena (Selovec)
Knez Marija (Primož/Poh.)
Kolar Dragica (Dobrije)
Konečnik Nada (Šmartno)
Konič Bojana (Prevalje)
Kordež Jelka (Primož/Poh.)
Kordež Marija (Prevalje)
Majcenovič Tanja (Slovenj Gradec) Plevnik Valerija (Slovenj Gradec) Podstenšek Marija (Libeliška gora) Pušnik Majda (Vuzenica)
Račnik Darinka (Muta)
Rebernik Antonija (Muta)
Ročnik Irena (Crna)
Smolar Diana (Muta)
Šeško Leonida (Muta)
Tisnikar Marija (Mislinja)
Trs Andreja (Slovenj Gradec)
Zvikart Mihaela (Dravograd)
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
POPRAVNI IZPIT IMATA: 0 + 2 = 2 Proje Karla (Otiški vrh): ne Strmčnik Frančiška (Primož): an
2. a (12 + 17 = 29) Razredničarka: Mrdavšič Vera
ODLIČNI: 4 + 2 = 6 Geršak Borut (Prevalje)
Sagmeister Miroslav (Dravograd) Žerdoner Branko (Ravne)
Žižek Janko (Dravograd)
Koren Janja (Slovenj Gradec)
Lenassi Blanka (Ravne)
PRAV DOBRI: 1 + 7 = 8 Veršnik Igor (Šentjanž)
Borovnik Silvija (Dravograd)
Konič Renata (Prevalje)
Krivograd Natalija (Ravne)
Lampreht Majda (Polena)
Planinšek Zdenka (Mežica)
Šisernik Darinka (Ravne)
Trbižan Karmen (Ravne)
DOBRI: 5 + 5 = 10 Lesnik Silvin (Dravograd)
Plevnik Mojmir (Ravne)
Šater Stojan (Ravne)
Škorjanc Janez (Dravograd)
Urnaut Borut (Ravne)
Hancman Gabrijela (Žerjav)
Hudej Berta (Ravne)
Kos Irena (Muta)
Kristavčnik Tatjana (Črna)
Pravdič Lilijana (Dravograd)
ZADOSTNI: 1 + 1=2 Beber Bojan (Ravne)
Pezdirc Andreja (Poljana)
POPRAVNE IZPITE IMAJO: 1 + 2 = 3 Grainer Sandi (Ravne): ma, fi Celcer Maja (Slovenj Gradec): ma, fi Forstner Andreja (Prevalje): fi
2.	b (10 + 18 = 28)
Razrednik: Krivograd Alojz
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 0 + 4 = 4 Slatinek Sonja (Slovenj Gradec)
Strah Jelka (Ravne)
Volmajer Marjeta (Ravne)
Zdovc Maja (Slovenj Gradec)
DOBRI: 10 + II = 21 Flis Davorin (Prevalje)
Konečnik Albert (Legen)
Kolar Rok (Prevalje)
Leskovar Dušan (Slovenj Gradec)
Mauhler Andrej (Mežica)
Nabernik Jožef (Dobrije)
Pinter Jože (Slovenj Gradec)
Štrucl Dušan (Mežica)
Spegelj Stanko (Muta)
Uranc Sašo (Mežica)
Berčič Bojana (Ravne)
Breznik Marija (Muta)
Cvilak Nada (Ravne)
Gerold Darja (Dobja vas)
Gradišnik Majda (Slovenj Gradec)
Gros Milena (Ravne)
Panjek Edita (Slovenj Gradec)
Perovec Nataša (Ravne)
Šuler Ivica (Slovenj Gradec)
Verdinek Bojana (Kotlje)
Vivod Jana (Goriški vrh)
ZADOSTNI: 0 + 1 = 1 Benka Malvina (Slovenj Gradec)
POPRAVNE IZPITE IMATA: 0 + 2 = 2 Dražnik Metka (Dravograd): ma Kotnik Nataša (Muta): ma
2.	c (10 + 14 = 24)
Razrednik: Lodrant Stanko
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 3 + 4 = 7 Jurko Blaž (Slovenj Gradec)
Panšek Marjan (Slovenj Gradec)
Sonjak Nikolaj (Prevalje)
Kamnik Blanka (Črna)
Rožej Irena (Ravne)
Vidrih Neva (Črna)
Vrbnjak Bojana (Slovenj Gradec)
DOBRI: 5 + 7 = 12 černovšek Vilko (Črna)
Gradišnik Branko (Prevalje)
Keček Milan (Ravne)
Pavič Milan (Ravne)
Rebernik Bojan (Slovenj Gradec)
Glavica Jelka (Ravne)
Gostenčnik Nevenka (Ravne)
Klemenc Jolanda (Prevalje)
Lauko Breda (Šmartno)
Pogorelčnik Cvetka (Šmartno)
Slabe Cvetka (Črna)
Večko Marija (Ravne)
ZADOSTNI: 0+1 = 1 Grnjak Tatjana (Prevalje)
POPRAVNE IZPITE IMAJO: 2 + 2 = 4 Gagič Miodrag (Slovenj Gradec)): fi Velunšek Miran (Prevalje): ma, fi,
Fišer Alenka (Stari trg): an
Kostanjevec Irena (Slovenj Gradec): an, ma, fi
2.	č (10 + 14 = 24) Razrednik: Vevar Danijel ODLIČNI: 0 + 1 = 1 Falnoga Ingrid (Mežica)
PRAV DOBRI: 1+6 = 7 Kogoj Miroslav (Žerjav)
Burjak Zorica (Mežica)
Erjavc Nada (Radlje)
Hrvacki Vida (Trbonje)
Jamer Nežka (Mežica)
Marhl Silva (Radlje)
Werber Jožica (Sp. Vižinga)
DOBRI: 9 + 7 = 16 Breg Janko (Kotlje)
Dretnik Darko (Mežica)
Golob Srečko (Radlje)
Goršek Dušan (Šentjanž)
Kaiser Hubert (Remšnik)
Miklavc Branko (Dravograd)
Petek Miro (Črna)
Semlak Janez (Radlje)
Smolar Adi (Muta)
Čas Branka (Tomaška vas)
Kokol Milena (Dovže)
Krajnc Hilda (Podgorje)
Langerholc Alenka (Šmartno)
Langerholz Metka (Šmartno)
Sredenšek Tanja (Radlje)
Urh Cvetka (Vuzenica)
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0 IZSTOPIL: 1 + 0 = 1 Medved Zdeno (Slovenj Gradec) 2. 2. 1976
2. d (8 + 24 = 32) Razredničarka: Verovnik Antonija
ODLIČNI: 0 + 1 = 1 Vrhovnik Majda (Dravograd)
PRAV DOBRI: 2 + 7 = 9 Antolič Irena (Ravne)
Babin Jakiča (Ravne)
Belaj Marjeta (Ravne)
Kadiš Mitja (Prevalje)
Lešnik Marjeta (Mežica)
Podojstršek Miran (Prevalje)
Preglav Cvetka (Dravograd)
Razgoršek Irena (Slovenj Gradec) Srnovršnik Polona (Slovenj Gradec)
DOBRI: 2 + 7 = 9 Anželak Ivan (Ravne)
Hribernik Vasja (Dravograd)
Forštner Irena (Mežica)
Kodrun Slavka (Črna)
Lesnik Metka (Črna)
Mithans Olga (Mislinja)
Orač Zdenka (Prevalje)
Rader Olga (Slovenj Gradec)
Veršnik Nevenka (Mežica)
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
POPRAVNI IZPIT IMAJO: 4 + 8 = 12 Čas Marjana (Mislinja): an, fr, glasbilo Čebulj Ana (Ravne) an, fr, glasbilo Dobovičnik Samo (Dravograd): ma Gorenjak Lea (Mežica): ma Grabner Melita (Ravne): an, ma Krevh Ivan (Vič): ma, glasbilo Krevzelj Jožica (Ravne): an Kurnik Jožefa (Črna): ne, zg, glasbilo Pavlič Zvonko (Trbonje): an Šegovc Tatjana (Ravne): an Vinšek Suzana (Vuzenica): ma Vožič Janez (Črneče): fr
NI IZDELALA: 0 + 1 = 1 Krumpačnik Vera (Prevalje)
IZSTOPILI: 0 + 2 = 2 Strmčnik Andreja (Prevalje): 2. 2. 1976 Gostenčnik Tanja (Dravograd): 17. 6. 1976
3. a (16 + 17 = 33) Razredničarka: Grcgorek Marija
ODLIČNI: 0 + 3 = 3 Pogorelčnik Metka (Vuzenica)
Potočnik Alenka (Slovenj Gradec)
Kašnik Silvestra (Slovenj Gradec)
»Dedi«
PRAV DOBRI: 6 + 6 = 12 Kadiš Bogdan (Prevalje)
Linasi Marjan (Slovenj Gradec) Pogorevc Bojan (Ravne)
Ruter Ernest (Ravne)
Stravnik Borut (Slovenj Gradec) Vengušt Miro (Dravograd)
Andric Olga (Vuzenica)
Laure Janja (Slovenj Gradec)
Ramšak Marija (Mislinjska Dobrava) Slemenik Cirila (Tomaška vas)
Tušnik Jelka (Šmartno)
Waltl Alenka (Slovenj Gradec)
DOBRI: 6 + 8 = 14 Gobec Andrej (Vuzenica)
Gregorek Nino (Vuzenica)
Kolar Slavko (Podklanc)
Šetina Božidar (Dobja vas)
Šisernik Bojan (Slovenj Gradec) Veršnik Samo (Šentjanž)
Ceru Bernarda (Slovenj Gradec) Dretnik Petra (Slovenj Gradec)
Golob Irena (Črna)
Golob Marta (Dravograd)
Kac Tadeja (Šmartno)
Pinter Karolina (Otiški vrh)
Rogina Bernarda (Podgorje)
Simetinger Marjana (Črna)
ZADOSTNI: 2 + 0 = 2 Gorše Borut (Podgorje)
Klančnik Miran (Ravne)
POPRAVNI IZPIT IMATA: 2 + 0 = 2 Kosi Igor (Vuzenica): ne, fi,
Mlakar Bojan (Slovenj Gradec): ne
3.	b (14 + 17 = 31) Razrednik: Kožar Jernej
ODLIČNI: 0 + 1 = 1 Ramšak Marina (Brda, Slovenj Gradec)
PRAV DOBRI: 5 + 8 = 13 Kac Boris (Slovenj Gradec)
Kresnik Ivan (Mislinjska Dobrava) Lipovšek Ivan (Ravne)
Pušnik Janez (Šentilj)
Šrot Božidar (Ravne)
Bari Vlasta (Slovenj Gradec)
Komprej Majda (Prevalje)
Kotnik Majda (Dobrije)
Kumprej Matilda (Mežica)
Lekše Nevenka (Mislinja)
Potočnik Maja (Slovenj Gradec)
Zorman Jelka (Slovenj Gradec)
Žohar Jelka (Mislinja)
DOBRI: 5 + 7 = 12 Brumen Marko (Žerjav)
Polak Zlatko (Vuzenica)
Strmčnik Bojan (Dobja vas)
Suhodolčan Primož (Prevalje)
Zuželj Drago (Tomaška vas)
Cajnkar Marija (Ravne)
Godec Alenka (Dobja vas)
Kadiš Milena (Dravograd)
Pogorelčnik Irena (Šmartno)
Rizmal Marija (Žerjav)
Sojč Bojana (Cma)
Šol Sonja (Vuzenica)
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
POPRAVNI IZPIT IMAJO: 4 + 0 = 4 Kumprej Frančišek (Leše): an, ma Ktizma Ladislav (Prevalje): ma Smonkar Zvonko (Mislinjska Dobrava): ma Vovk Vojko (Mislinja): ma
NEOCENJENI: 0 + 1 = 1 Lužnik Darja (Slovenj Gradec)
3.	c (11 + 20 = 31)
Razrednik: Sušnik Tone
ODLIČNI: 1 + 2 = 3 Pušnik Stanislav (Ravne)
Kodrin Janeta (Ravne)
Rožanc Bojanka (Dobja vas)
PRAV DOBRI: 6 + 6 = 12 Bevc Albin (Ravne)
Ledi Gorazd (Vič)
Planinšek Branko (Mežica)
Svetina Branko (Ravne)
Triglav Jože (Ravne)
Vreš Branko (Črneče)
Grošelj Marija (Prevalje)
Kavšak Ana (Ravne)
Krivograd Irena (Ravne)
Kukenberg Jožica (Dravograd)
Levičar Marta (Dobja vas)
Vernekar Melita (Ravne)
DOBRI: 2 + 9 = 11 Logar Janko (Pameče)
Vute Danilo (Prevalje)
Butolen Irena (Slovenj Gradec)
Naveršnik Mihaela (Prevalje)
Novak Mira (Prevalje)
Oletič Jožica (Pameče)
Rane Majda (Tolsti vrh)
Sagajšek Renata (Prevalje)
Šarkezi Cvetka (Ravne)
Škrubej Ana (Crna)
Tompa Tatjana (Stari trg)
ZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Vidrih Janez (Žerjav)
POPRAVNE IZPITE IMAJO: 1+3 = 4 Palir Branko (Slovenj Gradec): ma Breznik Sonja (Stari trg): ma Oto Betka (Libeliška gora): an, ma Šavc Lidija (Slovenj Gradec): an, ma, ke
3.	č (12 + 21 = 33)
Razrednik: Kodrin Mihael
ODLIČNI: 1 + 6 = 7 Svečko Rajmund (Vuhred)
Borovčanin Darja (Mežica)
Geč Irena (Slovenj Gradec)
Mrdavšič Metka (Ravne)
Javornik Irma (Dravograd)
Podpečan Marija (Bukovska vas)
Zlatar Ljudmila (Zg. Vižinga)
PRAV DOBRI: 5 + 3 = 8 Kogelnik Janko (Prevalje)
Lajtinger Zlatko (Radlje)
Miklavc Janko (Ravne)
Rane Marjan (Ravne)
Ravnikar Tone (Slovenj Gradec)
Cigler Ivanka (Radlje)
Doberšek Dunja (Radlje)
Oderlap Ida (Leše)
DOBRI: 4 + 11 = 15 Bukovnik Milan (Radlje)
Cehner Mirko (Črneče)
Pori Simon (Prevalje)
Sušeč Slavko (Slovenj Gradec)
Cifer Marta (Ravne)
Dragolič Marjeta (Ravne)
Jehart Cvetka (Ravne)
Kralj Ivica (Radlje)
Lodrant Alenka (Prevalje)
Mirkac Ljuba (Vuzenica)
Pristolič Silva (Ravne)
Planinšec Bernarda (Mislinja)
Robin Sabina (Radlje)
Turkuš Marjana (Radlje)
Voh Marta (Vuzenica)
ZADOSTNI: 1 + 1 = 2 Arbeiter Franjo (Prevalje)
Repnik Ida (Vuhred)
POPRAVNI IZPIT IMA: 1 + 0 = 1 Ajd Darko (Dravograd): an
3.	d (3 + 23 = 26)
Razrednik: Leitingcr Ivan
ODLIČNI: 0 + 1 = 1 Pepelnik Irena (Ravne)
PRAV DOBRI: 1 + 3 = 4 Ramšak Jože (Vič)
Britovšek Veronika (Ravne)
Gostenčnik Marija (Ravne)
Grubelnik Vida (Šentvid)
DOBRI: 2 + 14 = 16 Krevh Matjaž (Vič)
Sušnik Marjan (Mežica)
Belej Milena (Prevalje)
Breznik Milena (Troblje)
Cehner Stanislava (Dobja vas)
Friškovec Ana (Mežica)
Ivaniševič Zvonka (Slovenj Gradec) Kladnik Nežka (Dobja vas)
Kranjc Dragica (Dravograd)
Krevh Ljuba (Troblje)
Lorenci Nada (Vuzenica)
Pečovnik Mirjam (Mežica)
Penšek Irena (Slovenj Gradec)
Rose Danica (Mežica)
Sušnik Barbara (Prevalje)
Zabukovec Darinka (Ravne)
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
POPRAVNE IZPITE IMAJO: 0 + 5 = 5 Križovnik Marina (Mislinja): an, fr, glasbilo Močnik Jožica (Libeliče): fr Praper Marina (Mežica): an Pšeničnik Marija (Dravograd): glasbilo Završnik Marjana (Vuzenica): an, glasbilo
4.	a (16 + 15 = 31)
Razrednik: Kacl Gvidon
ODLIČNI: 4 + 5 = 9 Bertoncelj Andrej (Dravograd)
Camlek Aleksander (Slovenj Gradec)
Čas Andrej (Turiška vas)
Dolenc Igor (Stari trg)
Cuješ Marija (Prevalje)
Gros Anka (Mislinja)
Kotnik Irena (Prevalje)
Matija Nada (Kotlje)
Šavc Anica (Pameče)
PRAV DOBRI: 6 + 5=11 Berzelak Stanislav (Dravograd)
Lasnik Štefan (Mežica)
Lužnik Mihael (Slovenj Gradec)
Rane Danilo (Prevalje)
Šipek Miroslav (Mežica)
Tasič Anton (Mislinja)
Epšek Marjetica (Črneče)
Lenassi Marjana (Ravne)
Movh Irena (Slovenj Gradec)
Petrič Angela (Podgora)
Rogina Marija (Gortina)
DOBRI: 6 + 5 = 11 Klakočar Slavko (Slovenj Gradec)
Ozimic Rudolf (Podpeca)
Potočnik Janez (Slovenj Gradec)
Rane Janez (Ravne)
Rev Jožko (Slovenj Gradec)
Vehovec Matjaž (Slovenj Gradec)
Aberšek Petra (Slovenj Gradec)
Kvas Fani (Prevalje)
Mori Marjetica (Dravograd)
Rozman Tatjana (Slovenj Gradec)
Štern Irena (Dobja vas)
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
4.	b (15 + 13 = 28) Razredničarka: Kožar Erna
ODLIČNI: 3 + 3 = 6 Benko Dragomir (Prevalje)
Burjak Rudolf (Mežica)
Rac Igor (Ravne)
Blagojevič Milena (Prevalje) Bukovnik Majda (Slovenj Gradec) Ferlin Lidija (Ravne)
PRAV DOBRI: 6 + 3 = 9 Bukovec Danilo (Ravne)
Jezeršek Janez (Vuzenica)
Kodrin Miran (Ravne)
Likar Bogomir (Muta)
Medved Bojan (Ravne)
Šebez Drago (Brezno)
Matvoz Alenka (Prevalje)
Rotovnik Erika (Slovenj Gradec) Zorman Zorica (Slovenj Gradec)
DOBRI: 6 + 7 = 13 Brodar Srečko (Vuzenica)
Dretnik Bojan (Slovenj Gradec) Miheu Karl (Muta)
Robar Marjan (Prevalje)
Šater Tomislav (Ravne)
Štruc Mirko (Podgora)
Hutmeier Marija (Gortina)
Kolar Vera (Brdinje)
Pšeničnik Jelka (Ravne)
Rudolf Anka (Trbonje)
Smolar Marija (Podlipje)
Šušel Nevenka (Črna)
Waltl Mojca (Slovenj Gradec)
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
4.	c (15 + 14 = 29) Razrednik: Medved Drago
ODLIČNI: 0 + 3 = 3 Gangl Ljuba (Slovenj Gradec) Lauko Alenka (Šmartno)
Proje Sonja (Vuzenica)
PRAV DOBRI: 6 + 9 = 15 Čeh Rajko (Dravograd)
Grbec Ivan (Prevalje)
Kacl Alojz (Prevalje)
Klanjšek Stanislav (Ravne)
Korat Edi (Radlje)
Mori Danilo (Dravograd)
Kos Draga (Mežica)
Krivec Judita (Pameče)
Melinc Jadranka (Dravograd) Pratnekar Milena (Mežica)
Reven Cvetka (Ravne)
Skarlovnik Cvetka (Mežica)
Šober Nada (Muta)
Ternik Silva (Slovenj Gradec) Urbanci Breda (Dravograd)
DOBRI: 9 + 2 = 11 Dobovičnik Miloš (Dravograd) Drevenšek Alfonz (Radlje) Gologranc Zlatko (Ravne)
Konšak Milan (Črna)
Lasnik Jože (Dravograd)
Ledinek Ivan (Ravne)
Valcl Marjan (Ravne)
Žagar Marjan (Črna)
Žvab Ivan (Prevalje)
Jernej Branka (Ravne)
Konečnik Angela (Šmartno)
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
4.	č (0 + 21 = 21) Razredničarka: Stopar Marjana
ODLIČNI: 0 + 3 = 3 Ferk Andreja (Prevalje)
Kukovič Cvetka (Vuhred)
Miklavc Metka (Radlje)
PRAV DOBRI: 0 + 3 = 3 Harnik Angela (Muta)
Oderlap Irena (Mežica)
Reven Slavica (Dravograd)
DOBRI: 0 + 14 = 14 Bah Mira (Dravograd)
Črnčec Emica (Vuzenica)
Doler Darja (Vuzenica) Forstner Vida (Prevalje) Germadnik Nevenka (Črna) Jandrišič Nada (Črna)
Juraški Erika (Vuzenica) Legnar Stanislava (Podgorje) Mithans Dragica (Vuzenica) Plešej Sonja (Slovenj Gradec) Podlesnik Marija (Mežica) Topolšek Irena (Vuzenica) Urnaut Majda (Radlje)
Zajc Anica (Žerjav)
ZADOSTNI: 0 + 1 = 1 Uršnik Tatjana (Vuzenica)
4.	d (0 + 21 = 21) Razredničarka: Vevar Jerica
ODLIČNI: 0 + 5 = 5 Brumen Monika (Mežica)
Jenišek Albina (Vuzenica)
Mravljak Nataša (Vuzenica)
Pažek Ivica (Sp. Vižinga)
Šteharnik Ljubica (Ravne)
PRAV DOBRI: 0 + 8 = 8 Brvar Hedvika (Leše)
Jeromelj Marjanca (Prevalje)
Kamnik Cvetka (Ravne)
Otič Zorislava (Vuzenica)
Pirnat Lidija (Šentjanž)
Poročnik Jožica (Vuzenica)
Robar Anita (Prevalje)
Svečar Nada (Zg. Vižinga)
DOBRI: 0 + 6 = 6 Gošnak Majda (Vuzenica) *
Fasvald Erika (Vuzenica)
Podbevšek Irena (Ravne)
Repnik Antonija (Muta)
Skok Dragica (Mežica)
Vončina Ljubomira (Mežica)
ZADOSTNI: 0 + 1 = 1 Tratnik Marta (Prevalje) *
POPRAVNI IZPIT IMA: 0 + 1 = 1 Jeseničnik Franja (Ravne): ma (* po popravnem izpitu)
ZAKJUČNI IZPIT JUNIJA 1976
Izpitni odbor so sestavljali: predsednik: Golčer Anton, ravnatelj; podpredsednik: Lodrant Stanko, izpraševalec za kemijo; tajnica: Filipančič Jožica.
ČLANI: Burg Marjeta (an), Cepin Branko, Ivartnik Anton (u. v.), Kacl Gvidon (ma), Ke-cerin Josip, Košuta Josip (fil, soc, psi, STM), Kožar Erna, (an, ne), Kožar Jernej (an, ne), Krivograd Alojz (zg, STM), Krivograd Irena (zg, g. v.), Kotnik Janko, Komprej Vinko, Leitinger Ivan, Medved Drago (ze), Miheu Joža, Mrdavšič Janez (sl, psi), Mrdavšič Vera (sl), Stopar Marjana (zg, ze), Sušnik Anton (sl), Uršnik Franc, Vevar Jerica (fr), Vevar Danijel (ma), Verovnik Antonija (STM, soc, fil, psi), Vučko Stanko, Pikalo Mirko (fi).
KANDIDATI: redni dijaki, ki so uspešno dovršili 4. razred:
iz 4. a: 16 + 15 = 31; 4. b: 15 + 13 = 28; 4. c: 15 + 14 = 29; 4. č: 0 + 21 = 21; 4. d: 0 + 20 = = 20; skupaj 46 + 83 = 129.
Po členu 18 pravilnika o izpitih (Uradni list SRS, št. 4-151/75) so učenci, ki so končali
4.	razred z odličnim uspehom, oproščeni opravljanja zaključnega izpita in se jim šteje, da so zaključni izpit opravili z odličnim uspehom.
OPROŠČENIH JE BILO 26 DIJAKOV, IN SICER:
iz 4. a:
Bertoncelj Andrej'
Camlek Aleksander Čas Andrej Dolenc Igor Čuješ Marija Gros Anka Kotnik Irena Matija Nada Šavc Anica
iz 4. b:
Benko Dragomir Burjak Rudolf Rac Igor
Blagojevič Milena Bukovnik Majda Ferlin Lidija
iz 4. c:
Gangl Ljuba Lauko Alenka Proje Sonja
iz 4. č:
Ferk Andreja Kukovič Cvetka Miklavc Metka
iz 4. d:
Brumen Monika Jenišek Albina Mravljak Nataša Pažek Ivica Šteharnik Ljubica Pismena izpita iz slovenskega jezika in matematike ali tujega jezika sta bila 17. in 18. junija; ustni izpiti pa od 22. do 25. 6. 1976.
USPEHI KANDIDATOV, KI SO OPRAVLJALI ZAKLJUČNI IZPIT
iz 4. a razreda:
ODLIČNI: 0 + 2 = 2 Epšek Marjetica Lenasi Marjana
PRAV DOBRI: 7 + 3 = 10 Berzelak Stanko Klakočar Slavko Lasnik Štefan Rane Janez Rev Jožko Šipek Miroslav Tasič Anton Mori Marjetica Movh Irena Petrič Angela
DOBRI: 5 + 5 = 10 Lužnik Mihael Ozimic Rudolf Potočnik Janez Rane Danilo Vehovec Matjaž Aberšek Petra Kvas Fani Rogina Marija Rozman Tatjana Štern Irena
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
iz 4. b razreda:
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 6 + 5 = 11 Bukovec Danilo Jezeršek Janez Kodrin Miran Likar Bogomir Medved Bojan Šebez Drago Hutmeier Marija Kolar Vera Matvoz Alenka Rotovnik Erika Zorman Zorica
DOBRI: 5 + 5 = 10 Brodar Srečko Dretnik Bojan Miheu Karel Robar Marjan Šater Tomislav Štruc Mirko Rudolf Anka Smolar Marija Šušel Nevenka Waltl Mojca
ZADOSTNI: 0+1 = 1 Pšeničnik Jelka
iz 4. c razreda:
ODLIČNI: 2 + 2 = 4 Čeh Rajko Grbec Ivan
Ternik Silva Urbanci Breda
PRAV DOBRI: 6 + 8 = 14 Dobovičnik Miloš Kacl Alojz Klanjšek Stanislav Korat Edi Ledinek Ivan Mori Danilo Jernej Branka Kos Dragica Krivec Judita Melinc Jadranka Pratnekar Milena Reven Cvetka Skralovnik Cvetka Šober Nada
DOBRI: 5 + 1 = 6 Drevenšek Alfonz Gologranc Zlatko Laznik Jože Žvab Ivan Konečnik Angela
ZADOSTNI: 1 + 0 = 1 Žagar Marjan
POPRAVNI IZPIT IMA:
Konšak Milan (an)
iz 4. č razreda:
ODLIČNI: 0 + 3 = 3 Harnik Angela Oderlap Irena Plešej Sonja
PRAV DOBRI: 0 + 5 = 5 Doler Darja Forstner Vida Mithans Dragica Reven Slavica Urnaut Majda
DOBRI: 0 + 8 = 8 Črnčec Emica Germadnik Nevenka Jandrišič Nadica Juraški Erika Legnar Stanislava Podlesnik Marija Topolšek Irena Zajec Anica
ZADOSTNI: 0 + 0 = 0
POPRAVNI IZPIT IMATA: 0 + 2 = 2 Bah Mira (an)
Uršnik Tatjana (ma)
iz 4. d razreda:
ODLIČNI: 0 + 0 = 0
PRAV DOBRI: 0 + 6 = 6 Brvar Hedvika Jeromel Marjanca Otič Zorislava Pirnat Lidija Poročnik Jožica Skok Dragica
DOBRI: 0 + 7 = 7 Fasvald Erika Gošnak Majda Kamnik Cvetka Repnik Antonija Robar Anita Sveček Nada Vončina Ljubomira
ZADOSTNI: 0+1 = 1 Tratnik Marta
POPRAVNI IZPIT IMA: 0 + 1 = 1 Podbevšek Irena (STM)
Končni uspeh zaključnih izpitov, vključno z oproščenimi, je bil tale: odličnih 9 + 26 =35, prav dobrih: 19 + 27 = 46, dobrih: 16 + 25 = = 41, zadostnih: 1+2 = 3, popravni izpit imajo 1 + 3 = 4 kandidati. Skupaj je torej opravilo zaključni izpit 45 + 80 = 125 (96,7%) kandidatov.
ZAKLJUČNI IZPIT V JESENSKEM ROKU 1975
Hace Simona — zadosten, Fajmut Irma — dober, Koželj Andrej — zadosten, Šrifl Da-
nica — prav dober, Novak Zdenka — dober, Krebl Dušan — Dober, Kukovič Marjan — dober, Klemen Branko — dober.
POPRAVNI IZPITI IZ ŠOLSKEGA LETA 1974/75
a) Uspešno so jih opravili in dosegli naslednji uspeh (naveden v oklepaju):
1. a Forstner Andreja (zadosten), Kos Irena (dober);
1. b Benka Malvina (zadosten), Breznik Marija (zadosten), Kotnik Nataša (dober), Pero-vec Nataša (dober);
1. c Grnjak Tatjana (dober);
l.č Langerholc Alenka (dober);
1. d Krevh Janez (dober), Grabner Melita (dober), Kurnik Jožefa (zadosten);
2. a Klančnik Miran (dober), Ceru Bernarda (dober), Pinter Karolina (zadosten), Rogina Bernarda (zadosten), Simetinger Marjana (dober);
2.	b Kuzma Ladislav (zadosten), Vovk Vojko (dober), Cajnkar Marija (dober);
2.	c Palir Branko (zadosten), Vidrih Janez (zadosten), Vute Danilo (dober), Novak Mira (dober), Oto Betka (dober);
2.	č Ajd Darko (zadosten), Repnik Ida (dober), Turkuš Marjana (dober);
2. d Praper Marina (dober);
3. a Berzelak Stanislav (dober), Potočnik Janez (dober), Vehovec Matjaž (dober), Aber-šek Petra (dober), Kvas Fani (dober);
3.	b Brodar Srečko (zadosten), Dretnik Bojan (dober), Kolar Vera (dober), Pšeničnik Jelka (zadosten), Rudolf Anka (dober), Šušel Nevenka (dober), Waltl Mojca (dober);
3.	c Konšak Milan (dober), Zvab Ivan (zadosten);
3.	č Bah Mira (dober), Jandrišič Nada (zadosten), Zajc Anica (zadosten);
3. d Gošnak Majda (dober), Jeseničnik Franja (zadosten), Podbevšek Irena (dober), Repnik Antonija (zadosten), Tratnik Marta (zadosten) ;
4. a Koželj Andrej (dober), Krebel Dušan (dober), Kukovič Marjan (dober);
4.	b Novak Zdenka (dober);
4.	č Klemen Branko (dober); Fajmut Irma (dober), Šrifl Danica (dober);
b) Popravnih izpitov niso opravili:
1. b Faktor Viktor, Knez Hinko, Rapnik Darko, Zadnikar Tatjana;
1. c Verdnik Drago, Kocjančič Danica, Štigl Petra;
l.č Erjavec Magda, Geršak Petra;
1. d Šeško Leonida;
2. a Dražnik Metka;
2.	b Špegelj Stanislav;
2.	c Štrucl Dušan, Uranc Sašo;
2.	č Pandev Adrijan, Pravdič Bojan;
2.	d Gostenčnik Tanja, Kodrun Slavka, Strmčnik Andreja.
c) K popravnim izpitom niso prišli:
Tisnikar Robert (l.b), Peter Edita (1. c), Vivod Jana (2. c), Ošlak Alenka (3. a), Kumprej Frančišek (3. b), Krevh Matjaž (3. c), Krajnc Ruža (3. d), Planinšec Bernarda (3. d).
RAZREDNI IZPITI IZ ŠOLSKEGA LETA 1974/75:
a) uspešno so jih opravili in dosegli naslednji uspeh (naveden v oklepaju): 2. a Kosi Igor (zadosten);
b) k razrednemu izpitu ni prišla: 4. d Do-mitrovič Erna.
IZ GIMNAZIJSKE KRONIKE
1. september — začetek novega šolskega leta;
1.	in 2. september — profesorji pedagoških oddelkov na seminarju;
10.	september — 1. seja profesorskega zbora in zbora delovne skupnosti;
19.	september — dijaki 4. letnikov na zagrebškem velesejmu;
24.	september — III. letniki na strokovni ekskurziji po Gorenjski;
30.	september — prvi športni dan: pohod do partizanskega spomenika pri Neži;
7.	oktober — tov. ravnatelj na seji strok, sveta za vzgojo in izobraževanje SRS;
9. oktober — delovna skupnost in sindikalna organizacija gimnazije sta organizirali strokovno ekskurzijo v Beneško Slovenijo, Novo Gorico in na Cerkljansko v bolnico »Franjo«;
15.	oktober — profesor Kodrin — delegat del. skupnosti OZD gimnazije na podpisu samoupravnega sporazuma za srednje šolstvo;
17. oktober — strokovna ekskurzija MKUD v Šoštanj, Šempeter in Celje;
23.	oktober — I. in II. letniki so si ogledali film »Povest o dobrih ljudeh«; III. in IV. letniki pa Kozakovo satiro — Kralj Matjaž (gostovalo celjsko gledališče);
27. oktober — v okviru proslav OZN so v študijski knjižnici brali svoja dela literati iz nekaterih neuvrščenih držav raznih kontinentov (Cipra, Senegala, Alžira, Kube, Kuvaita, Indije); naši dijaki višjih letnikov so prisostvovali pri tej literarni uri;
10. november — koncert solistov ljubljanske opere — prisostvovali so dijaki II. in IV. letnikov;
13. november — prva redovalna konferenca:
14. november — tov. A. Krivograd delegat na raziskovalni skupnosti v Ljubljani;
17. november — tov. Verovnik na podpisu samoupravnega sporazuma o ustanovitvi pedagoškega centra pri PA Maribor;
18. november — prof. Verovnikova, Košuta, A. Krivograd na seminarju STM v Mariboru; Ivartnik na seminarju za OZ v Mariboru; 1. roditeljski sestanek;
19. november — predavatelja OZ na seminarju v Mariboru;
20. november — najboljši člani ŠŠD na ekskurziji v tovarni ELAN in na SPENT v Ljubljani;
21. november — tov. Verovnikova na dopolnilnem študiju za STM na VEKŠ v Mariboru;
22. november — srečanje s profesorskim zborom slovenske gimnazije iz Celovca;
25. november — tov. V. Mrdavšič na aktivu slavistov ped. oddelkov; tov. Kodrin delegat na skupščini republiške konference RK;
26. november — tov. Košuta delegat na kulturni skupnosti SRS;
28. november — proslava ob dnevu republike;
4. december — tov. ravnatelj na seji sveta za vzgojo in izobraževanje na zavodu za šolstvo SRS;
5. december — tov. ravnatelj in tov. Verovnikova prisostvovala predavanju univ. prof. dr. Strmčnika o programiranem pouku v Slovenj Gradcu;
8. december — tov. Burgova na aktivu anglistov;
9. december — tov. ravnatelj na aktivu ravnateljev v Mariboru;
10. december — ogled filma »Partizan«;
15. december — seja delovne skupnosti — sprejem delovnega načrta;
18. in 19. december — člani ZB — partizani so pripovedovali o svojih dogodkih iz NOB (sodelovali so: Florjančič, Kogelnik, Golob, Močnik, Vušnik, Polanc);
19. december — prof. zboru predaval univ. profesor dr. Strmčnik; profesorja Kodrin in Leitinger na aktivu biologov v Mariboru;
25. december — tov. Košuta na seji kulturne skupnosti SRS;
26. december — tov. V. Mrdavšič delegat na skup. RIS;
8. januar — dijaki I. letnikov na slikovni razstavi »MIR 75« v Slov. Gradcu;
9. januar — informativni dan za IV. letnike v Ljubljani; II. letniki na razstavi v Slov. Gradcu;
12. januar — III. letniki na razstavi v Slov. Gradcu;
13. januar — 2. roditeljski sestanek; IV. letniki na razstavi v Slov. Gradcu;
15.	januar — učitelji telesne vzgoje na strok, aktivu in seminarju o ocenjevanju; A. Krivograd na seminarju za zg. — usmerjeno izobraževanje;
21. januar — II. redovalna konferenca;
22. januar — drugi športni dan: pohodi v različne smeri; tov. ravnatelj na seji sveta bioteh. fak. — TOZD biologija;
23. januar — tov. ravnatelj na seji pri izvršnem odboru SZDL — SRS;
31.	januar — osnovna organizacija ZKS gimnazije dobila priznanje za udeležbo in prizadevanje v akciji ob tednu Komunista;
4. februar — zbor delovne skupnosti — razprava o sporazumu o delitvi osebnih dohodkov; seja učiteljskega zbora;
5. februar — tov. ravnatelj in tov. Košuta na razgovoru s tov. Popitom, ko je obiskal ravensko občino;
5. in 6. februar — tovariša Vevar in Uršnik na seminarju matematikov;
6. februar — Prešernova proslava;
11. februar — tov. Verovnikova na študiju v Mariboru (STM); tov. V. Mrdavšič na aktivu pedag. oddelkov;
12. februar — visokošolski dan za IV. letnike v Ljubljani;
18. februar — Prežihova proslava; testiranje dijakov 4 b in 4 c;
19. februar — testiranje 4 č;
24. februar — zimski športni dan: smučanje in sankanje (v Mežici, na Lešah, na Ravnah, na Partizanki, nad Starim trgom);
25. februar — testiranje 4 a in 4 d;
1. marec — na državnem prvenstvu v krosu na Kosovem polju — Kosovo so naše dijakinje dosegle prvo mesto;
4. marec — naši dijaki na republiškem prvenstvu v smučanju v Kranjski gori;
8. marec — proslava ob dnevu žena; MKUD je pripravil dve enodejanki;
24. marec — študijska seja o konceptu usmerjenega izobraževanja (govoril je tov. ravnatelj);
25. in 26. marec — na DIDACTO v Basel so šli A. Krivograd, Kotnik, Ivartnik, Vevar;
1. april — dijaki na področnem prvenstvu v orodni telovadbi v Mariboru;
8. april — tov. Košuta na seji, ki jo je organiziral medobčinski svet ZK o izobraževanju; dijaki na področnem tekmovanju v orodni telovadbi v Mariboru;
9. april — tov. Leitinger na seminarju sekretarjev OOZKS;
10. april — Camlek, Harnik, Kresnik in Komprej na rep. tekmovanju matematikov;
12. april — tretja redovalna konferenca;
13. april — 1 d na ekskurziji v tovarni pohištva na Prevaljah;
16. april — drugi letniki na ekskurziji v rudniku Mežica; J. Mrdavšič na seji odbora Prežihovega sklada;
17. april — tekmovanje v fr. jeziku v Ljubljani (Metka Miklavc, Silva Ternik, Ljuba Gangl, Silva Pristolič);
20. april — 3. roditeljski sestanek;
22.	april — dijaki so v skladu z učnim načrtom OZ streljali z vojaško puško;
26. april — IV. letnik na zg.-slavistični ekskurziji: Vrhnika, Kočevje, Baza 20;
30.	april — prvomajska in Cankarjeva proslava;
29.	april — 4. in 6. maja; tov. Boris Florjančič predaval dijakom o informbiroju;
5. maj — zbor delovne skupnosti: priprava za volitve v samoupravne organe;
7. maj — vsi dijaki so si ogledali film »Idealist«;
8. maj — dijaki sodelujejo »Po poteh okupirane Ljubljane«;
12.	maj — končana solidarnostna akcija za prizadete ob potresu na Tolminskem; z dijaki vred smo zbrali 6.150,00 din;
14. maj — člani KKŠ iz Ljubljane so se srečali z našimi četrtošolci;
16.	maj — ravnatelj zastopa gimnazijo na akademiji slov. gimnazije v Celovcu;
19. maj — tov. A. Krivograd na aktivu zg.;
20. maj — vsi dijaki so si ogledali film »Ivo Lola Ribar«;
24. maj — odbojkarji, košarkarji in rokometaši na prvenstvu srednjih šol v Velenju in Ljubljani;
25. maj — dan mladosti — tradicionalni pohod na Naravske ledine, tu so pri kulturnem programu sodelovali tudi naši recitatorji;
27. maj — akademija za starše, povezana s
4.	roditeljskim sestankom;
28. maj — pevski zbor na republiški reviji v Zagorju;
29. maj — Janez Pušnik in Metka Miklavc sta se udeležila republiškega tekmovanja III. stopnje v materinščini za Cankarjevo nagrado v Ljubljani in osvojila 1. nagrado;
1.	junij — seja učiteljskega zbora — pogovor o ocenjevanju vedenja po anketi, ki jo je opravila z dijaki tov. Verovnikova;
2. junij — dijaki na atletskem tekmovanju v Ljubljani;
3. junij — slovo maturantov; zaključna konferenca za 4. letnike;
4. junij — ekskurzija v železarno Ravne — 2 a in 2 c;
7. junij — III. letniki odšli na proizvodno delo;
8. junij — študijski sestanek — osnutek zakona o združenem delu: osnutek je razlagal Ivan Žagar, družbeni pravobranilec samoupravljanja;
11.	junij — ekskurzija v železarno Ravne — 2 b, 2 č, 2 d;
med 1000 najboljšimi dijaki, ki so jim podelili priznanje, je bilo tudi 11 naših dijakov (Lasnik, Proje, A. Ferk, Ljubica Šteharnik, Pogorelčnikova, Pepevnikova, Žerdoner, Koren, Gangl, Rac);
14.	junij — dijaki 3. d na ekskurziji po Jugoslaviji: Ravne—Kumrovec—Jasenovac—Banja Luka—Prijedor—Bos. Novi—Bihač—Oto-čac—Gospič—Jablanac—Rab—Reka—Ljubija^-na—Ravne; potovanje je trajalo do 18. junija;
začetek zaključnega izpita;
17.	junij — četrta redovalna konferenca;
19. junij — športni dan — prisostvovali smo tudi pri proslavi ob 50-letnici III. kongresa SKOJ, ki je bil v Kefrovem mlinu;
22.	junij — naše SSD osvojilo 1. mesto na tekmovanju SSD srednjih šol in prejelo prehodni pokal;
28.	junij — razdelitev spričeval; seja delovne skupnosti in konferenca učit. Zbora;
20.—25. avgusta — priprava za popravne izpite;
25.	avgust in dalje — popravni izpiti;
1. september — začetek novega šolskega leta.
O PROIZVODNEM DELU DIJAKOV
III.	LETNIKA V ŠOLSKEM LETU 1975/76 od 7. junija do 18. junija
Dijaki so bili razporejeni po naslednjih
podjetjih oziroma ustanovah:
Železarna Ravne	38
Rudnik Mežica	7
Elektrarna Dravograd	3
Elektrarna Vuhred	3
Bolnišnica Slovenj Gradec	9
Koroški zdravstveni dom Ravne	4
Lekarna Ravne	2
Lekarna Radlje	1
Tovarna poljedelskega orodja Muta-Gorenje	7
Studijska knjižnica Ravne	4
Šolski center Ravne	4
Kmetijska zadruga Prevalje	7
Stavbenik Prevalje	2
Zavod za del. usposabljanje mladine Crna	12
Tovarna meril Slovenj	Gradec	17
Tekstilna industrija Otiški vrh—Prevalje 2 Tovarna ivernih plošč	Otiški	vrh	5
Splošen vtis z dela v proizvodnji je zelo ugoden. Takega mnenja so vsi mentorji, ki so sodelovali, pa tudi dijaki v svojih poročilih zelo pogumno opisujejo svoja doživetja na delovnih mestih. Dijaki so bili na delovnih mestih disciplinirani in prizadevni pri delu.
Za čas dela v proizvodnji so bili vsi dijaki nezgodno zavarovani.
O DELU MKUD FRANCI PARADIŽ
V šolskem letu 1975/76 je v MKUD Franci Paradiž delovalo 6 krožkov: recitacijski, literarni, dramski, fotografski, likovni in pevski zbor. Krožki so delovali vse šolsko leto po zastavljenih načrtih. Svet MKUD je delo krožkov povezoval in usmerjal za skupne akcije.
Javni nastopi članov krožkov MKUD v šolskem letu 1975/76 so bili: Kviz-proslave ob Dnevu republike, za 1. in 2. letnike gimnazije. Kviz-proslave ob Dnevu republike za 3. in
4.	letnike gimnazije. Razpis natečaja za najboljše literarno delo. Proslava za Prešernov dan, proslava ob Prežihovem dnevu, proslava ob dnevu žena, proslava ob prazniku dela — 1. maju. Jutranja oddaja ob obletnici OF, proslava oziroma akademija za starše. Člani MKUD so sodelovali tudi na krajevnih proslavah in prireditvah. Člani likovnega in fotografskega krožka so se udeležili razstave likovnih in fotografskih del srednješolcev v Mariboru. Pevski zbor je sodeloval na občinski reviji pevskih zborov na Ravnah na Koroškem ter na republiški reviji v Zagorju. Literarni krožek je izdal eno glasilo, več jih zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni mogel.
Likovni in fotografski krožek sta pripravila razstavo ob 100-letnici Cankarjevega rojstva, razen tega pa še več priložnostnih manjših razstav.
MKUD Franci Paradiž je v preteklem letu delal v skladu s kulturno politiko KS Ravne na Koroškem. Pri svojem delu je težil za tem, da je opravil vse naloge kar najbolje, predvsem si je prizadeval angažirati čimveč mladih pri svojem delu, kar mu je v glavnem uspelo.
IZ DELA ŠŠD GIMNAZIJE
Delo ŠŠD gimnazije Ravne sloni na množičnosti in kvaliteti. Leto 1974/75 je bilo zaključno leto prve petletke tekmovanj ŠŠD, ki jih razpisuje RŠC ŠŠD. V tem obdobju smo osvojili prehodni pokal in dobili za naše delo veliko priznanje — Bloudkovo plaketo.
To je bila odlična stimulacija za naše nadaljnje delo. Takoj na začetku letošnjega šolskega leta smo organizirali medrazredna tekmovanja v odbojki (za fante in dekleta), v košarki in malem nogometu, v rokometu (za fante) in v namiznem tenisu (ekipno za fante in dekleta) ter prvenstvo šole za posameznike (pare in mešane pare). Od okrog 600 članov kolikor jih je bilo vključenih v ŠŠD (tudi profesorji), je bilo kar dve tretjini aktivnih!
Pri tako veliki dejavnosti smo imeli na razpolago telovadnico le dvakrat tedensko od 13. ure do 14.45. Toda kljub temu uspehi niso iz-
ostali. Petim ekipam (moški in ženski odbojkarski in rokometni ter moški košarkarski) se je uspelo uvrstiti na republiška tekmovanja. Poleg tega je to uspelo še 7 smučarjem, 5 atletom in gimnastičarki. Dve ekipi (moška in ženska odbojkarska) sta osvojili republiško prvenstvo, rokometaši pa so osvojili odlično četrto mesto.
Vse to kaže, da na šoli gojimo množičnost in kvaliteto. Da je bilo delo ŠŠD v tem letu uspešno, nam dokazuje osvojeno prvo mesto v tekmovanju ŠŠD — srednjih šol Slovenije v prvem letu novega petletnega obdobja.
Upamo, da bomo dosegali uspehe tudi v prihodnje.
IZ DELA PRIRODOSLOVNEGA KROŽKA
Krožek obiskuje in v njem tudi uspešno dela 15 članov. Vse sile so člani krožka v tem šolskem letu usmerili v raziskavo onesnaženosti voda (reka Meža in njeni pritoki). S tem delom so se vključili v vseslovensko akcijo. Pri delu so se razdelili na kemično in biološko skupino.
Poleg tega dela so imeli več predavanj, lastne raziskave in ekskurzijo v ribogojnico na Muti. 2 dijakinji sta bili na nagradni ekskur-ziij v Kočevskem Rogu, 1 dijak pa se je udeležil seminarja o preseljevanju ptic. Dnevu slovenskih prirodoslovcev in občnemu zboru Prirodoslovnega društva sta prisostvovala dva člana.
OO ZKS GIMNAZIJE IN NJENA DEJAVNOST
V osnovno organizacijo ZKS na gimnaziji so vključeni delavci šole in dijaki-komunisti. Oboji so povezani v učnovzgojnem procesu.
Osnovna organizacija ima dve posebnosti: dve kategoriji članstva, ki se vsaka zase in skupaj vključujeta v delovni proces (dijaki, profesorji);
— velika fluktuacija članstva — dijakov, saj po dveh letih, ko so sprejeti, končajo gimnazijo. Zato je sprejemanje in vključevanje novih članov v ZK naša glavna skrb.
Zaradi take sestave članstva naše OO ZKS smo formirali stalna aktiva komunistov-dijako v in komunistov-profesorjev. Dijaki so vključeni v vse oblike samoupravljanja, prav posebno pa so tu angažirani dijaki-komunisti.
Aktiva se sestajata po potrebi. Zelo uspešno sta se vključila v razpravo o novem ocenjevanju vedenja, o odnosih med profesorji in dijaki itd. Razen tega pa so dijaki-komunisti glavni nosilci idejnopolitičnega dela med mladino.
Osnovna organizacija ZK je organizirala na šoli mladinsko politično šolo, ki je obsegala 10 dveurnih predavanj in razgovorov. Šolo je uspešno končalo kar 67 dijakov.
Ob tednu komunista smo se komunisti na gimnaziji zelo angažirali in prejeli zato republiško priznanje.
Naša osnovna organizacija je štela ob koncu šolskega leta kar 68 članov, od tega 52 dijakov in 16 profesorjev (tj. 50% učiteljskega zbora).
IZOBRAŽEVALNI CENTER REDNIKOV SVINCA IN TOPILNICA MEŽICA
daje poročilo za šolsko leto 1975-76
Izobraževalni center deluje kot organizacijska enota rudnika svinca in topilnice Mežica. Center opravlja naloge s področja izobraževanja in štipendiranja za vse TOZD in delovno skupnost skupnih služb v sestavu organizacije združenega dela rudnika Mežica.
Sodelavci izobraževalnega centra
(naziv, rojstno leto, začetno leto službovanja, leta službovanja v izobraževalnem centru, stroka, zadolžitve)
LOGAR Ernest, vodja izobraževalnega centra (predmetni učitelj, 1927, 1948, 1958, inženir organizacije dela)
OCEPEK Edvard, vodja šolskih delovišč (učitelj praktičnega pouka, 1929, 1957, 1976, rudarski nadzornik)
KRUMPACNIK Jure, vodja učne kovinarske delavnice (učitelj praktičnega pouka, 1942, 1962, 1971, delovodja kovinarske stroke) ŠKRJANC Anton, organizator izobraževanja (predmetni učitelj — abs., 1940, 1960, 1973, mentor mladinske organizacije)
Inštruktorji praktičnega pouka
BORNEKAR Ivan, inštruktor (VK kopač rude, 1927, 1947, 1962)
HOLCMAN Albin, inštruktor (KV kopač rude, 1935, 1955, 1976)
LIBNIK Silvester, inštruktor (VK kopač rude, 1928, 1943, 1970)
Učitelji teoretičnih predmetov v podaljšanem delovnem času
BRUMEN Alojz, dipl. inženir geologije — geologija
FONOVIC Marija, predmetna učiteljica — slovenski jezik KNEZ Mirko, rudarski tehnik — varstvo pri delu in tehnologija materiala
LOGAR Ernest, predmetni učitelj — osnove organizacije dela MORI Emil, pravnik — samoupravljanje s temelji marksizma MEŽNAR Franc, dipl. inž. rudarstva — tehnično risanje in poklicna tehnologija SKUDNIK Mirko, rudarski tehnik — strokovno računstvo STOPAR Ivan, dipl. inž. rud. — poklicna tehnologija
VEVAR Tomaž, kmetijski tehnik — telesna vzgoja
VINKL Ivan, dipl. inž. elektrotehnike — fizika z elektrotehniko v rudarstvu Poleg naštetih sodelavcev je v preteklem šolskem letu občasno sodelovalo še 17 strokovnjakov iz podjetja in drugih zunanjih sodelavcev.
Administrativno osebje
ŽIBRET Ema — tajnica, 1942, 1960, 1960, srednja administrativna šola LUJINOVIČ Rozka — administr.-računovod-ja, 1944, 1960, 1971, administrativna šola
Organizacija izobraževanja
V izobraževalnem centru so organizirane naslednje dejavnosti:
1. Izobraževanje mladine, kamor prištevamo rudarsko šolo, dom učencev in praktično usposabljanje učencev, ki so pri rudniku v učnem in štipendijskem razmerju;
2. Štipendiranje in izobraževanje ob delu (izredno šolanje);
3. Dopolnilno (funkcionalno) izobraževanje;
4. Strokovna knjižnica.
I.	IZOBRAŽEVANJE MLADINE
a)	Rudarska šola
Sola je delovala po zakonu o poklicnem izobraževanju in urejanju učnih razmerij.
V začetku šolskega leta 1975/76 se je vpisalo v šolo 32 učencev, in sicer:
v 1. razred 21 učencev
v 2. razred 11 učencev
Tretjega razreda šola v preteklem šolskem letu ni imela, ker v šolskem letu 1973/74 ni bilo dovolj kandidatov za vpis.
Med šolskim letom je samovoljno prekinilo šolanje 9 učencev. Od tega 8 učencev v 1. razredu in 1 učenec v 2. razredu.
Ob zaključku šolskega leta so učenci dosegli naslednji uspeh:
1. razred, razrednik Skudnik Mirko, rudarski tehnik
Priimek in ime	Poklic	Uspeh v razredu
1. Arnaut Fahrudin	rudar	zadosten
2. Barešič Anto	plemenitelj	dober
3. Bjelobrkovič Ismet	rudar	dober
4. Črep Edvard	rudar	zadosten
5. Devedžič Salko	rudar	dober
6. Gutovnik Jože	rudar	zadosten
7. Kovačevič Šefik	rudar	prav dober
8. Likar Ivan	rudar	zadosten
9. Marič Jožo	plemenitelj	dober
10. Miličevič Zdravko	plemenitelj	prav dober
11. Musa Slavko	plemenitelj	odličen
12. Mušanovič Mirsad	rudar	dober
13. Otorepec Vinko	rudar	dober
2. razred, razrednik Knez Mirko, rudarski	tehnik	
1. Bešič Salko	rudar	zadosten
2. Burdevič Draško	rudar	prav dober
3. Halilovič	rudar	zadosten
Mehmed	rudar	zadosten
4. Jakopec Jože		
5. Kovačevič Sead	rudar	odličen
6. Lampret Marjan	plemenitelj	zadosten
7. Lazič Tripun	rudar	zadosten
8. Omerovič Šemso	rudar	dober
9. Pavlovič Anton	rudar	zadosten
10. Zapečnik Jože	rudar	dober
3.	razred
1.	Kovačevič Sead je opravljal razredni izpit za 3. razred in ga opravil z odličnim uspehom.
Vzgojno izobraževalno delo je potekalo po delovnem načrtu, ki je bil realiziran.
V rudarsko šolo se že več let ne prijavi dovolj učencev iz bližnje okolice, zato smo prisiljeni sprejemati učence od drugod, pretežno iz drugih republik (Bosne in Hercegovine). Za nastanitev teh učencev pa nimamo dovolj prostorov. Trenutno imamo le 6 sob, v katere lahko sprejmemo le 24 učencev.
Če ta problem ne bo pravočasno rešen, prihodnje šolsko leto (1976/77) ne bomo mogli odpreti prvega letnika, ker bosta sedanji prvi in drugi letnik zasedla vse prostore.
Če bi imeli več prostora, bi lahko imeli močnejše letnike in izobraževali tudi za druge delovne organizacije, ki jim ustrezata profila (rudar, oplemenitelj rude), kakršna izobražuje naša šola.
Delo mladinske organizacije
V šolskem letu 1975/76 je osnovna organizacija zveze socialistične mladine v rudarski šoli svoj letni plan v celoti izpolnila. Med šolskim letom smo imeli redne mladinske ure. Vsi člani so se udeležili področnega mladinskega prvenstva v malem nogometu, namiznem tenisu in spomladanskega krosa na Ravnah. Ob dnevu JLA smo organizirali v domu učencev srečanje z graničarji karavle Reht,
22.	decembra smo jih obiskali na karavli. Med
šolskim letom smo organizirali več športnih srečanj.
Dne 24. 1. 1976 smo se udeležili pohoda »Koroška v zimi 76«. Strelska družina Tone Okrogar nas je povabila na strelsko tekmovanje v počastitev krajevnega praznika. Naša ekipa je zasedla 5. mesto. Ob dnevu mladosti smo se udeležili srečanja mladih na Narav-skih ledinah.
Dva mladinca sta se udeležila mladinske delovne akcije pri Kefrovem mlinu, dne 18. 6. 1976 pa sta se udeležila mladinske delovne brigade v Slovenskih goricah.
b)	Učenci drugih poklicnih šol
Ob zaključku šolskega leta 1975/76 je bilo razen učencev RŠ v učnem razmerju še 44 učencev, od teh:
Stroka	Letnik I. II.		III.	Skupaj
kovinarska	11	6	6	23
elektro	7	7	2	16
lesno predelovalna	—	1	—	1
gostinska	2	1	1	4
Skupaj :	19	15	9	44
V junijskem roku so opravili zaključni izpit:
za rudarja	1	učenec
za strugarja	4	učenci
za obratnega elektrikarja 1	učenec
za kuharico	1	učenka
c)	Štipendisti
Številčno stanje štipendistov je razvidno iz naslednje tabele:
Število
štipendistov
Stroka
ra
o ra ra — ■v o > >ra
Skupaj
rudarska	2	—	3	5
metalurška	2	—	2	4
elektro	3	1	2	6
strojna	6	—	3	9
ekonomsko komerc.	9	—	3	12
filozofska	1	—	—	1
administrativna	—	—	3	3
risarska — poklicna	—	—	1 poki.	1
Skupaj :	23	1	17	41
Razen rednih štipendij plačuje organizacija združenega dela še 58 delavcem stroške šolanja ob delu. Od teh je vpisanih 31 na višjih šolah, 27 na srednjih in delovodskih šolah, 1 pa študira na 3. stopnji.
Šolanje je končalo 9 rednih štipendistov, in sicer: 1 štipendist na fakulteti, 1 štipendist na višji šoli, 7 štipendistov pa na srednjih šolah.
Šolanje ob delu je končalo 8 delavcev.
II.	DOPOLNILNO (FUNKCIONALNO) IZOBRAŽEVANJE
V organizaciji združenega dela so bili organizirani naslednji tečaji in seminarji:
— tečaj za PK izdelovalce akumulatorjev, 12 udeležencev,
— tečaj za varjenje s svincem, 30 udeležencev,
— dva tečaja za PK talilce v barvni metalurgiji, 14 udeležencev,
— tečaj za strojnike izvažalnih strojev, 12 udeležencev,
— tečaj za voznike vozil za mehaniz. nakladanje in razkladanje, 17 udeležencev,
— seminar za člane samoupravne delavske kontrole, 41 udeležencev,
— dva seminarja za vodje delovnih skupin, 87 udeležencev.
Zunaj organizacije združenega dela se je udeležilo tečajev in seminarjev 130 delavcev.
Po uspešno opravljenem tečaju in izpitu je bila priznana stopnja strokovne usposobljenosti za delovna mesta 93 delavcem.
Skupno je bilo v organizirani izobraževalni proces vključenih 518 udeležencev, od tega:
— 433 redno zaposlenih delavcev
— 44 učencev poklicnih šol
— 41 štipendistov
III.	STROKOVNA KNJIŽNICA
Knjižnica ima 1400 strokovnih knjig. Naročenih imamo 27 domačih in 24 tujih revij. V letu 1975 je bilo posojenih 770 knjig in revij. Strokovna knjižnica po potrebi sodeluje in naroča knjige tudi od drugih knjižnic, največ pa od Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani in iz Študijske knjižnice na Ravnah.
Ob tednu Komunista smo organizirali razstavo marksističnega tiska.
Da bi ta tisk čim bolj približali delavcem, je potrebno poleg strokovne knjižnice organizirati tudi knjižnico marksističnega in drugega družboslovnega tiska. Zato pa je potrebno preskrbeti primeren prostor za knjižnico.
IZREKI
Kadar so človekove sanje lepše od resničnosti, bi bilo bolje, če bi umrl.
Tisti, ki hoče zmeraj imeti zadnjo besedo, bo kmalu govoril sam s seboj.
Tudi spanje je oblika kritike — posebno v gledališču.
Shaw
Začetki vstaje v Mežiški dolini
Letos bo minilo 35 let, odkar se je majhen, vedno ponižan im zatiran slovenski narod, dvignil k uporu proti svojim tlačiteljem, ki so ga hoteli, kot že mnogokrat prej, izbrisati iz zgodovine. Mnogo je bilo že napisanega o teh težkih, vendar slavnih časih, toda ob tako pomembni obletnici je prav, da spregovorimo nekoliko tudi o tistem delu Koroške, ki je po nesrečnem plebiscitu leta 1920 vendarle ostal v Jugoslaviji. Mežiška dolina in njena okolica je bila ena izmed tistih pokrajin, ki so najbolj občutile nacistični bič, saj jev boju za svobodo padlo okrog 600 partizanov s tega področja, še več žrtev pa je bilo med civilnim prebivalstvom. Ponekod so Nemci pobili cele družine; mnogo družin so izselili v Srbijo in drugam, v Dravogradu pa je bila mučilnica, v kateri so gestapovci mučili nedolžne ljudi. Ogromna je bila tudi materialna škoda. O tem bomo spregovorili kdaj drugič, v tem sestavku pa se bomo omejili le na leto 1941, torej na začetek vstaje v naši dolini. Še prej pa moramo na kratko opisati delovanje Komunistične partije pri nas pred vojno.
Delavsko gibanje je bilo v Mežiški dolini precej dobro razvito že v stari Jugoslaviji. Leta 1920 je bila na Ravnah ustanovljena partijska organizacija. Njen ustanovitelj in dolgo časa tudi vodja je bil znani slovenski pisatelj Lovro Kuhar — Prežihov Vo-ranc. Svojega zastopnika so ravenski komunisti poslali tudi na ustanovni kongres KPJ, ki je bil leta 1920 v Vukovaru. Na Ravnah je delovala tudi močna SKOJ-ev-ska organizacija. Leta 1926 je bil v Kefro-vem mlinu v bližini Raven tretji kongres SKOJ. V letih pred drugo svetovno vojno sta na Ravnah delovali dve partijski celici. Sekretar prve je bil Jakob Logar, člani pa so bili: Karel Medvejšek, Franc Narobe, Anton Godec, Viktor Krevh, Pepo Krevh, Anton Radušnik, Ivan Pongrac, Jože Kolar, Namte Oder, Štefan Trbovšek, Ivan Diftin-ger in Jože Globočnik. Sekretar druge celice je bil Matevž Bavče, in sicer do leta 1940, ko si je moral poiskati delo v Avstriji. Člani te celice so bili: Jožef Zorman, Ivan Kragelnik, Franc Valantar in Franc Apšner. Člani obeh celic so uživali velik ugled med delavci in kmeti. Sestajali so se v gozdovih okrog Raven in na stanovanju Jakoba Logarja. V Podkraju blizu Raven je bila leta 1939 ustanovljena še ena partijska celica, katere člani so bili: Karel Do-beršek, Mira Doberšek in Beno Kotnik.
Tudi rudarske Leše in Prevalje sta bili revolucionarna kraja. Po razpustu delavskega kulturnega društva Svoboda je bilo tu ustanovljeno društvo Vzajemnost, v katerem so začeli komunisti ilegalno delovati. Med drugimi je bil zelo aktiven učitelj Karel Doberšek. Močna partijska organizacija je delovala v tovarni lepenke na Prevaljah. Znani komunisti iz te tovarne so bili: Marko Prosen, Avgust Božič, Ernest in Franci Štern, Jurij Mesner, Jakob Pečnik, Alojz Brunker in drugi. Sestajali so se pri urarju Henriku Zagerniku, ki je imel delavnico pri gostilni Štefana na Prevaljah. Zagernik je imel zveze z rudarji iz Zasavja, kajti Trbovlje, Zagorje in Hrastnik so bili zelo
revolucionarni kraji. Od tam so prevaljski komunisti dobivali ilegalne brošure, ki so jih naito razpečavali zavednim ljudem. Tudi komunisti so uživali zelo velik ugled. Leta 1939, meseca julija in avgusta, so prišli letovat na Leše študentje iz Maribora. Bili so napredno usmerjeni in mnogi izmed njih so bili člani KPS. Tukajšnjim komunistom so prinesli različno marksistično literaturo. Prirejali so družabne večere in učili ljudi raznih ruskih pesmi. Čez en mesec so se morali posloviti in odpotovati domov. Komunisti, pa tudi drugi krajani, so jih spremljali do železniške postaje ter skupaj z njimi prepevali pesem »Nabrusimo kose«. Kljub temu pa se jih noben žandar ni dotaknil.
Stalni spopadi z nemčurji Križnikom, Hermanom, Petričem, Serafinijem, Remšnikom, Kolarjem, Cimerletom, Močnikom ter Tratnikoma — Fricem in Valterjem, vse to je uvod v pomlad 1941.
Tudi v drugih krajih Mežiške doline so bili komunisti (v Mežici Ožbej Prosen in Gustav Jankovič), pa tudi mnogi člani Sokola so simpatizirali s partijo.
Prihod okupatorja v Mežiško dolino
V Mežiško dolino je vdrl celovški polk, v katerem so bili izključno Avstrijci, in jo zasedel 9. in 10. aprila 1941. Naši kraji so zaradi prisotnosti številne nemške vojske in uradništva dobili povsem tuj videz. Nemški učitelji so zbirali po šolah slovenske knjige ter jih sežigali. Našemu ljudstvu je ostal le še doma slovenski jezik, ki mu je grozila popolna iztrebitev. Nemci so pozivali ljudi, naj govorijo nemško in naj se vpišejo v organizacijo Karntnervolksbund. Na osnovi spiskov, ki so jih sestavili kul-turbundovci že pred vojno, so okupatorji pri nas že zelo zgodaj začeli z aretacijami in selitvami. Janko Močilnik, delavec v topilnici svinca v Žerjavu, je bil prvi talec
z našega področja. 8. julija so Nemci odpeljali 187 oseb iz Mežiške doline v Srbijo, njihovo premoženje pa zaplenili v korist Reicha.
Prihod Miloša Zidanška v Mežiško dolino in prve akcije
Ob nemškem napadu na Jugoslavijo so mnogi komunisti iz Mežiške doline morali v vojsko. Bili so ujeti, a so jih Nemci kmalu izpustili. Komunisti s Prevalj, Leš in Holmca so iz opuščenih bunkerjev jugoslovanske vojske začeli odnašati orožje ter ga skrivati v Brančurnikovem grabnu in na Lešah pri Popovi bajti. Hoteli so že oditi v gozdove, vendar so od CK KPS dobili nalogo, naj ostanejo doma in ljudi politično pripravljajo na vstajo. Med nemško zasedbo je bila začasno prekinjena zveza med Okrožnim komitejem komunistične partije Slovenije v Mariboru in mežiškimi partijskimi celicami. To zvezo je znova vzpostavil Miloš Zidanšek, ki je prišel na Prevalje julija 1941. V delavnici Henrika Zagernika je naročil komunistom, naj zbirajo orožje, munioijo in hrano ter pridobijo čimveč ljudi za osvobodilni boj.
Po tem sestanku so se zbrali pri Kajžar-jevi bajti na Lešah člani domačih partijskih celic na posvet. V prisotnosti neke osebe (menda iz Trbovelj) so sklenili, da bodo minirali Stoparjev viadukt in nove naprave za črpanje vode v rudniku na Holmcu. Razstrelivo bi moraili dobiti iz Trbovelj, vžigalnike pa bi priskrbel Rafael Pavlin. Razstrelivo pa so dobili teden dni pozneje, kot je bila predvidena akcija. K viaduktu so šli konec julija ob desetih zvečer Zagernik, Prosen, Brunker, Pavlin in Trink-aus. Ze so začeli vrtati luknje, da bi vanje položili razstrelivo, vendar jih je opazila nemška patrulja in na klic »halt« so se razbežali. Še to noč pa so poškodovali naprave v holmškem rudniku.
Naslednji večer je prišla iz Maribora na Prevalje neka kurirka Nada ter prinesla cel kovček letakov od OK KPS. Bili so natiskani v slovenskem in nemškem jeziku in
Vedno pripravljeni
so pozivali ljudstvo k uporu. Henrik Zagernik in Marko Prosen sta jih ponoči z avtomobilom raztrosila po vsej Mežiški dolini.
Tudi ravenski komunisti so bili v tem času aktivni, posebno Jakob Logar in Ivan Pomgrac. Ta dva sta nekaj tednov po nemški zasedbi izobesila na drevo v bližini Pongračeve hiše jugoslovansko zastavo. To je Nemce zelo razburilo. Zastave si sprva niso upali sneti, ker so mislili, da je poleg nje peklenski stroj. Tudi letake sta trosila.
Usoda prevaljske in dravograjske uporniške skupine
Pri zbiranju pristašev je prevaljski komunist Franc Štern zagrešil napako, da je sprejel za kandidata partije sorodnika Ivana Petriča, ki se je ravno takrat vrnil iz nemškega ujetništva. Potem ko so komunisti iz papirnice na Prevaljah raztrosili letake po Mežiški dolini, jih je Petrič izdal, prav tako pa tudi skladišče orožja v Bran-čurnikovem grabnu. Začele so se množične aretacije. 1. avgusta so Nemci prijeli Franca Šterna, brata Ernesta in njunega očeta, Matijo Štebiha in Alojza Krajgerja. Naslednjega dne so aretirali: Hinka (Henrika?) Zagernika, Avgusta Božiča, Franca Lepka, Ivana Kristana, Jurija Mesnerja, Jakoba Pečnika, Alojza Brunkerja, Dušana Millerja, Lovra Pečnika, Vilija Trink-ausa, Avgusta Kopmajerja, Stanka Čopa, Franca Podgorška, Jožeta Rozmana, Mihaela Špacapana ter skupino Rafaela Pavlina s Holmca. 9. avgusta so vse te aretirance odpeljali v Begunje, 19. avgusta 1941 pa so obsodili na smrt in ustrelili: Henrika Zagernika', Rafaela Pavlina, Jurija Mesnerja, Mihaela Špacapana, Antona Jeriča in Franca Šterna.
Lovro Pačnik je v svojem pismu, ki ga je poslal iz Begunj domov, natančno opisal smrt teh tovarišev. Med drugim pravi: »Vsi so bili zvezani in pritrjeni na eno verigo. Prva sta stopila pred stebra Jerič in Mesner. Privezali so ju pod pazduho in čez prsi ter jima zavezali oči. Pristopilo je pet gestapovcev v črnih hlačah, na bluzah so imeli znake z mrtvaško glavo in prekrižanimi kostmi. Padlo je pet strelov. Hitro smo morali priskočiti, razvezati vrvi in ju položiti v krste. Zagernik in Pavlin sta pristopila k stebrom in nista dovolila, da bi jima zavezali oči. Rekla sta, da umirata na svoji zemlji. Oba sta klicala: maščujte nas!«
13.	septembra 1941 so Nemci aretirali še Marka Prosena, Franca Jelenka, Rudolfa Zaka in Franca Mravljaka ter jih odpeljali najprej v Begunje, nato pa skupaj s preostalimi člani uporniške skupine v Au-schwditz, kjer so večinoma pomrli. Preživeli so samo Lovro Pačnik, Avgust Božič, Dušan Miller, Alojz Krajger, Rudi Žak, Maks Cihal in Marko Prosen.
Leta 1941 so Nemci začeli graditi elektrarno v Dravogradu. Med delavci na gradbišču je bila zelo aktivna SKOJ-evska skupina, ki jo je vodil slikar Franci Golob iz Prevalj. V njej so bili tudi nekateri Slovenjgradčani. Člani te skupine so se sestajali v gozdovih na Dobravi in Podklancu. Dobivali so navadila od Maksa Gašperiča in ing. Rada Iršiča. Zbirali so orožje za Pohorsko četo in se pripravljali, da bi minirali železniški most in majhno elektrarno
na Meži. Po tej akciji naj bi odšli k partizanom. Mednje se je vrinil Rus Postnikov, ki se je izdajal za organizatorja vstaje. Ta je skupino izdal in Nemci so jo 23. avgusta aretirali, jo peljali v Begunje in 3. septembra ustrelili: Franca Goloba, Oskarja Slemenika, Ervina Mlekuža in Nanta Ja-nuška.
S temi ukrepi so Nemci uničili glavno organizacijsko jedro upora v Mežiški dolini in s tem za dalj časa zavrli razvoj osvobodilnega gibanja na tem področju.
Prihod Dušana Kvedra v Mežiško dolino
Po teh dogodkih je PK KPS iz Maribora poslal v Mežiško dolino Dušana Kvedra-Tomaža z nalogo, da znova poveže preostale komuniste in utrdi OF. Ta je prišel v Mežiško dolino v začetku oktobra 1941. Z njim je bila Štefka Štiblerjeva, ki je že prej vzdrževala zvezo z mežiškimi partijskimi celicami. Najprej sta se oglasila na Ravnah pri sekretarju Jakobu Logarju. Logar je takoj sklical partijski sestanek, ki je bil v gozdu nad sedanjo gimnazijo. Kveder je obrazložil komunistom politično situacijo in jih zadolžil, naj zbirajo orožje, muni-cijo ter sanitetni material. Deset naj bi jih takoj odšlo v Pohorsko četo. (Do odhoda ni prišlo). Logar je kasneje dobil zvezo s Pohorsko četo. Z Ivanom Pongarcem sta dobila od nemških vojakov nekaj orožja in municije. V Šrotneškem gozdu sta vse to oddala kurirju Pohorske čete.
Nemci so Logarja aretirali januarja 1942. Odpeljali so ga najprej v Celovec, nato pa v Begunje, kjer so ga pretepali in mučili. Nikogar ni izdal. Februarja tega leta so ga ustrelili.
Z Raven sta Kveder in Štiblerjeva odšla v Podkraj h komunistu Benu Kotniku ter mu povedala, kaj so se zmenili na sestanku na Ravnah. Krenila sta še h kmetu Pratnekarju nad Mežico, nato pa v Črno, kjer sta se sestala z zaupniki, posebno z županom Knezom in njegovim sinom Jože-
Sandžak, Črna gora, prihod regrutov v 48. pešadijski polk. Bil sem dodeljen mi-tralješki četi, ki je bila sestavljena iz dveh vodov mitraljezcev in voda brdske artilerije. Skoraj cela četa je bila sestavljena iz nas Slovencev. V prvem vodu smo bili skupaj sami domačini in znanci s Prevalj, Raven, iz črne in Mežice. Komandir čete je bil kapetan 1. klase Ljudevit Edest, vodja topov podporočnik Nikola Lomanski in naš komandir podporočnik Miroslav Nalje-vič.
Z Raven sta bila Cvetko Ladinek in Ivan Kokal, oba delavca v tovarni, s Prevalj Fric Mudobnik in jaz ter Adi Garbes z Leš. Mi smo se držali skupaj, saj smo se poznali že od prej, posebno pa sem se navezal na Ivana Kokalja, ki je imel s seboj svojo staro »vrano« — mislim reči harmoniko. Ime ji je dal sam in sprejeli smo ga vsi. Saj nam je z njo pomagal, da smo lahko premagali in pozabili marsikatere težke trenutke, ki smo jih imeli kot regruti.
V sobi sem spal zraven Ivana in vsak večer sva se pogovarjala o marsičem, toda on
tam, ki je med prvimi začel sodelovati s partijo in OF. Navezala sta tudi stike s skavtsko organizacijo in njenim predsednikom Jožetom Prislanom. Obiskala sta še aktivista Zdravka Pavliča, nato pa sta odšla v Mislinjsko dolino.
S tem se je končalo prvo obdobje osvobodilnega boja v Mežiški dolini. Če natančno analiziramo razmere v tem času, pridemo do pomembnih ugotovitev. Predvsem je važno to, da je bila sovražnikova propaganda na našem področju v začetku zelo močna in je negativno vplivala na ljudi. Ze pred vojno so tu delovale razne nacistično usmerjene skupine (kulturbundovci), ki so za Nemce delale sezname zavednih ljudi. Zaradi vsega tega je okupatorju že zelo zgodaj uspelo odkriti in uničiti organizatorje in tako je bila vstaja že v kali zatrta. Če se to ne bi zgodilo, bi bila že leta 1941 nastala v Mežiški dolini vsaj ena razmeroma močna partizanska enota, pa tudi tiste, ki so že obstajale v bližini (na Pohorju), bi se povečala s prihodom komunistov in sploh zavednih ljudi iz Mežiške doline. Tako pa razmere temu niso bile naklonjene in je bilo pozneje treba začeti vse znova.
Stanje se je začelo izboljševati leta 1942. V jeseni tega leta je nastala koroška četa, ki je po mnogih akcijah prerasla v bataljon. Pozneje se je tu izoblikoval Vzhodno-koroški odred. Ta je deloval na našem področju do konca vojne in prizadejal sovražniku hude izgube.
Prav je, da se ob tej priložnosti spomnimo na vse, ki so med vojno žrtvovali svoja življenja za svobodo. Mnogi so bili mladi, kot smo zdaj mi. Neustrašno so šli v boj, kajti vedeli so, da njihove žrtve ne bodo zaman.
SESTAVIL: Zgodovinski krožek gimnazije Ravne na Koroškem.
(Ta članek je že objavljen v TV 15. Ker bi ga radi predstavili širšemu kroigu bralcev, ga objavljamo tudi mi. Uredništvo).
je bil nekako vase zaprt, ni mi povsem zaupal, zamišljen. Mnogokrat sem mu ponudil pomoč, da bi mi potožil gorje, ki ga tare, toda dejal je: »Hanzi, ti tega tako in tako ne bi razumel!«
Mnogo smo govorili o socializmu in komunizmu in tedaj je bil Kokalj govorljiv bolj kot naj večji govornik v četi, vendar nam je pripovedoval povsem jasno in je marsikaj zamolčal, tudi to, da je komunist. Toda poznal sem ga in ga nisem nadlegoval z vprašanji.
Tako smo bili vsi iznenadeni, ko smo nekega dne zvedeli, da so aretirali našega Ivana. Imeli so ga zaprtega v poveljstvu polka. Sklicali so zbor naše čete in komandir L. Edest je dejal: »Rekel bi lahko, da ste vi boljševiška, komunistična četa, ne pa četa mitraljezcev! Med vami je več komunistov kot pa v vsem ostalem polku!«
Ko se je po nekaj dneh vse malo poleglo, sem se začel spraševati, zakaj mi ni povedal več o tem, kaj je komunizem. Toda že čez teden dni so ga odpeljali na sodišče v Ljubljano, kjer je bil obsojen na
SPOMIN NA LETO 1930
Rožanc, Korak in Kokal
ŠENTANELSKI PARLAMENT
mesec dni zapora. Medtem so našo četo razdelili na dva dela. Naša četa je morala iz Plevelj v Berane in tudi Ivan Kokalj ji je bil dodeljen. Ker pa je bil v zaporu, ni šel z nami. Po mesecu dni smo zvedeli, da so ga izpustili. Vsi smo ga težko pričakovali, saj nas je znal tako potolažiti in pregnati črne misli s svojo »vrano«. Toda njega mi in ni bilo. Prišel je šele mesec dni kasneje. 2e od daleč smo vedeli, kdo prihaja, saj smo vsi poznali glas njegove harmonike. Priigral in pripel si je skozi kapljo, kakor da bi prišel z nagradnega dopusta- Vsi smo ga bili veseli in vprašanja so se prepletala drugo čez drugo. On pa se je samo smejal. Nato nam je pravil, kako je potoval:
»V Ljubljano me je spremljal paznik desetar Nikola Durevič. Na vsaki postaji, kjer sva čakala vsaj pol ure, sva šla v gostilno. Razvlekel sem svojo harmoniko in že sva imela pijače in jedače. Desetar se je napil, da sem ga moral prijeti pod pazduho, na rame obesiti puško in svojo »vrano« ter odnesti svojega paznika na vlak.
Tako sem imel veliko možnosti, da bi pobegnil, toda tega nisem storil!...«
Naposled smo dobili tako pričakovani dopust. Odšli smo domov. Z nami je bil tudi Kokalj.
Dan pred potekam dopusta nekdo potrka na vrata. Vstopi Kokalj. Začela sva se pogovarjati. Rekel je: »Hanzi, pojdi z menoj, greva malo na pavre mošt koštovat in bo veselje!« ter pokazal na svojo harmoniko. Tako sva se odpravila. Ze sva prišla mimo Klemena. Naenkrat je obstal, začel poslušati, se ogledovati. Vprašal sem ga: »Ivan! Kaj pa je?« »Nič, samo prepričati se hočem, da sva sama!« Z rame je vzel harmoniko in jo raztegnil, toda iz nje ni bilo nobenega glasu. Gledal sem ga, kaj dela. Razstavil je harmoniko in iz nje potegnil cel kup listov. Na njih so bili naslovi »Mladi boljševtik«. Vzel je šop listov in mi jih pomolil: »Hanzi, vzemi jih ter jih raz-pečaj. Toda če se ti bo godilo hudo, da te bodo začeli loviti, zbeži v Avstrijo, od tam pa v Rusijo«. Letake sva nato razdajala po okoliških kmetijah. Naslednji dan sem se vrnil v Črno goro. Ko sem bil tam že dobrih 15 dni, sem zvedel, da so Ivana zopet ujeli, toda to pot jim je pobegnil iz domače hiše. Bil sem vesel, da se je rešil. Od tedaj sem zgubil vsak stik z njim.
Minila so leta, prišla je svoboda. Leta 1946. Ravne — Partizanska cesta.
Namenjen sem bil na avtobusno postajo. Zagledal sem znan obraz.
Gledal sem ga in on mene. Tako sva šla še kakšnih deset korakov in se kot na povelje obrnila. Rekel je: »Hanzi! Si ti?« »A? Si ti Ivan?« sem odgovoril.
Podala sva si roke, se stisnila v objem, oči pa so se nama od sreče ozorile. Popeljal me je v svojo pisarno na Partizanski cesti. Tam sva vsa vesela ponovnega srečanja začela obujati stare spomine.
Ivan Korak
Kadarkoli človeka pot zanese v Šentanel, se od tam vrača bogatejši, že sama sončna lega in lep razgled na Uršljo, tja na Peco, daleč po Podjuni naredijo svoje, do dna duše občutiš lepoto naše Koroške; svoje pa prispevajo ljudje, ki so naravni, v začetku molčeči, bolj redkobesedni, a je vsaka beseda polna soka; tu še znajo pomagati drug drugemu, še najdejo čas, da premeljejo vaške novice.
Tako boste lahko našli v nedeljo po maši v Marinovi gostilni najstarejše Šentanelce, ki se jim pridružijo tudi mlajši; posedejo okoli mize, počakajo še na zamudnike in VAŠKI PARLAMENT začne z delom. Dnevni red je skoraj vsako nedeljo podoben; ugotovijo prisotnost, neopravičeno odsotnost, začno z domačimi vaškimi problemi, nadaljujejo z dogodki v občini, večkrat pa beseda nanese tudi na svetovna dogajanja.
Ta parlament so ustanovili v času velike krize, jeseni leta 1930 in od takrat se zbirajo vsako nedeljo. Med ustanovitelji so bili: Sekav, Močnik, Rifel, Pikova Alojz in Maks, Rezarjev Rudi, Šumnikov Feliks (Senica), in seveda vodilna sila Marinov Ciril-Andrejc; včasih se jim je pridružil še učitelj Grafenauer, ki je takrat služboval v Šentanelu. Zbirali so se vedno pri Marinu, ker imajo tam že od nekdaj dober mošt. Včasih so veliko bolj pili mošt, danes pa marsikdo raje seže po pivu ali vi-
nu. Z moštom je bilo povezano tudi novo članstvo. Kdor je na novo hotel v njihove vrste, je pač moral plačati za rundo starim članom, ravnotako je moral tisti, ki je izostal in njegovo opravičilo ni bilo dovolj dobro, plačati več kot ostali.
V parlament so bili vključeni tako kmetje kot delavci, zato so bili včasih njihovi pogovori zelo glasni, posebno v tistih predvojnih časih okrog volitev, zaostrilo se je celo do kreganja. Največkrat so govorili o setvi, o delu, o vaških zanimivostih, o hudih časih, ker les ne gre v prodajo, o veliki brezposelnosti, večkrat pa potožili o družinskih težavah.
Tu so se zmenili tudi za posojo volov, konj, orodja ..., kmetje so poprosili za pomoč pri košnji in žetvi; tudi marsikatera vesela se je rodila. O pustu so se oblekli, na voz so dali veliko kišto, ki je bila na zunaj videti kot lajna, vanjo postavili sedem-desetlitrski sod, ki je bil povezan z lijakom od zunaj, k sodu je zlezel Feliksov oče s harmoniko in sprevod od kmeta do kmeta se je začel. Ce je kmet v lajno na mošt vlil le kregel mošta, še ni pela, zaigrala je šele po dobrem litru. Sod je bil že precej poln, ko se jim je pri farovžu voz obrnil. Ker pa je vse ostalo celo, so pot nadaljevali proti Jamnici in lajna je pela, končali pa so pri Plodru na ovseti.
Rezarjev Rudi je vedel za vsak god in so se že v parlamentu zmenili, kam ga bo-
CENIK
Parlament zaseda
do šli opravljat. Za Tri kralje so šli pet k Sekavu. Zunaj so zapeli: Mi smo se skupaj zbrali, tvoji vsi prijatelji, da bi še enkrat zapeli, za tvoj god ti voščili. Iz hiše je prišel oče, jih povabil v črno kuhinjo, jim najprej prinesel »žegnane vode«, da so pokropili po grlih, posadil za mize in so še
peli. Gospodinja jim je narezala mesa, gospodar pa je prinesel ta boljšega mošta. Opravilo je navadno trajalo do jutra, ko so se bolni vračali domov. Ker pa petje izsuši grlo, so na takih godovanjih veliko pili in jedli in si prislužili comen »ta gladovno društvo«.
Vojna tudi parlamentu ni prizanesla, Se-kav je šel v partizane, kjer so ga Nemci ujeli in zaprli, Rifel je moral v zapor in našel smrt v Augsburgu med bombnim napadom. Feliksa Senico so izgnali v Srbijo. Tisti pa, ki so ostali, so se v teh hudih časih zbirali skrivaj in ob večerih poslušali poročila in s strahom čakali, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Hudi dogodki pa so se vrstili drug za drugim; na binkoštno nedeljo 1943 so napadli bunker v Lužniko-vem grabnu in ubili štiri partizane; spomladi naslednjega leta je umrl Lužnik v lagerju; skozi Šentanel je šlo okoli 300 ustašev in takrat so ustrelili Gerdijevega Tomaža. Oktobra 1945 pa se je spet začel slovenski pouk.
Po vojni je parlament spet zaživel, pridružili so se jim tudi mlajši: Novakov Tonč, Tabelnov Toma (Kramolc), Rezarjev sin Rudi, Marinov Mirko, Dvornikov Nanti. Radi so se jim pridružili, saj starejši vedo veliko povedati o prejšnjih časih. Snovi za razgovore pa nikoli ne zmanjka, saj se v vasi vsak dan kaj dogaja. Včasih pa kdo za vedno odide, kot je odšel Feliks Senica; vmes, tako je življenje, pa se vplete vesel dogodek, kot je bilo praznovanje Sekavove zlate poroke.
Parlament pa zaseda vsako nedeljo, včasih v pozen popoldan, da jih pridejo domači klicat h kosilu.
Po pripovedovanju Marinovega Cirila-Andrejca
Silva Breznik
Angelca Močnik — človek z vero v življenje
Tako zelo radi pišemo o direktorjih, politikih, o velikih osebnostih, preradi pa pozabljamo na tiste velike ljudi, ki živijo skromno, delaijo marljivo in nimajo vedno časa, da bi živeli na veliki tribuni življenja, Ob velikih kulturnih dogodkih čestitamo organizatorju, hvalimo prireditelja, čestitamo režiserju, igralec pa največkrat stoji ob strani, zadovoljen je, če mu občinstvo navdušeno ploska. Veliki možje so ustvarjali podobo Raven, dali kraju sloves, ponesli ime Raven daleč po domovini, taki ljudje, kot je ANGELCA MOČNIKOVA, pa so kovali kulturo v kraju.
Večer za večerom je prihajala na vaje, nikdar ni zamujala in bila je nam mlajšim za vzgled. Ko smo kot začetniki vstopali v gledališke vršite, je bila vedno pripravljena pomagati, svetovati, odpravljati napake. Kadar smo že obupali nad predstavo, je še vedno našla pravo besedo. Njena največja odlika je točnost; drugi, mlajši, so zamujali, jih ni bilo, ona je vedno bila v Titovem domu. Kadar nam je šlo za nohte in smo vajo sklicali za nedeljo, je prišla in se od tam odpeljala k bolnemu možu v Topolšico.
Pravijo, da so ljudje, ki delajo v gledališču, nori, je pa še druga različica: gledališče te zastruplja, počasi, a vztrajno. Enostavno ne moreš brez njega. Preklinjaš vaje, ki se vlečejo pozno v noč, preklinjaš, ker moraš v soboto v Titov dom, vendar
ko je predstava izdelana, pride tisti veliki trenutek, ki je velik za igralca le takrat, kadar je dvorana polna. Takrat pozabi na dolge vaje, živi le še za svojo vlogo.
Tudi Angelco je gledališče zgodaj zagrabilo; že v otroških letih, ko so v vrtcu igra-
li spevoigro Trnjulčioo; skozi šolska leta je recitirala, včasih igrala fantovske vloge, kasneje je igrala pri sokolih, igrala in še igrala.
Pred našimi očmi se vrstijo njene vloge. Nepozabno doživetje je bila kot Lola v drami Vrni se mala Sheeba v režiji Zofke Volčanškove; predstava je ravno zaradi nje doživela na tekmovanjih velik uspeh, igrali so jo tudi zunaj naših meja. Pa spet je pred nami kot dobrodušna tetka Abby
Angelca Močnikova v Učenih ženah
Ta paver pa grahovco seje...
Poletje se je razživelo nad našo pokrajino. Košnja je opravljena, seno pospravljeno, a v hribih in v dolini že zorijo in rumenijo žita. Ni še dolgo tega, kar smo čuli pesem koscev in grabljic, ko je že napočil čas žarujic, da pospravijo sadove dela.
Podobno velja tudi za »žetev« delovnih uspehov v kulturi, recimo v društvu, sekciji ali v pevskem zboru. Zanimanje za zborovsko petje je močno, žal pa manjka strokovno uvežbanih pevcev. Brez njih se bo zbor lahko naučil pesmi, jih tudi dobro zapel, a prej ali slej se bo v svojem razvoju ustavil, človek je pa že po svoji naravi tak, da želi doseči boljše rezultate. Pri pevcih je enako. Seveda ne trdimo, da gre pri zborovskem petju samo za doseganje boljše kakovosti — veliko in morda celo največja vrednost zborovskega petja je prav v tem, da zbor druži ljudi raznih poklicev in hotenj v celoto in da se v njem navajajo na pravo tovarištvo in razumevanje. To pa so vrednote, za katere se v naši družbi borimo. Strinjamo se tudi, da je potrebno naš vsakdanjik obogatiti s kulturnimi prvinami. Žal pa se ob denarju marsikaj ustavi, kajti govori se, da je kultura draga. Menimo, da bomo lahko socialistične vrednosti uresničevali samo pri ljudeh, ki smo jim duševno obzorje razširili na vseh področjih. Kulturen človek bo boljši in zavednejši samoupravtljalec. Teh misli je tudi pevski kolektiv fužinarjev, ki ve, da veselje do zborovskega petja ne bo izumrlo, če bodo v njem prevladovale socialistične vrednote.
Moški pevski zbor FUŽINAR je zaključil sezono 1975/76 uspešno. Sadovi dela se zrcalijo v številnih nastopih dama in drugod, npr. v Kidričevem, na reviji OD PLIBERKA DO TRABERKA v Mežici in na Prevaljah, združeni nastop v Titovem domu itd. Zastavljeni kulturni plan smo dosegli in smemo trditi, da je pevski zbor navzlic težavam solidno napredoval. Razgiban program in zavzetost pevcev do petja sta pripomogla, da je zbor v kratkem razdobju ob koncu sezone pripravil še tri nastope. V
v Arzeniku in starih čipkah, pa lanska vloga v Snahi in letošnja Opala, ki prinaša s sabo toliko vere v človeka, toliko življenjske moči, kakršno ima tudi sama.
Koliko lepih, nepozabnih večerov je s svojimi vlogami pripravila gledalcem, nikdar jih ni razočarala, že njeno ime na plakatih je jamstvo za dobro predstavo. Velikokrat se na Ravnah sliši: »Gelco pa moram iti gledat.« In plačilo so ji iskreni stiski rok, posebno še tistih, ki jih komaj pozna. Takrat je vedela, da je naredila dobro delo.
Za svoje delo je prejela mnoga priznanja, od Linhartove značke, Linhartove plakete do najvišjega priznanja, ki ga lahko dobi amaterski igralec — Severjevo nagrado.
Največ pa ji pomeni, kadar lahko svojim krajanom pripravi lep večer. Takih ljudi ne moremo poplačati z denarjem, lahko pa napolnimo Titov dom do zadnjega kotička, tako plačilo jim prinese največje zadovoljstvo.
okviru Cankarjevih proslav je FUŽINAR v sredo, 30. junija s šolarji OŠ Strojna pripravil skupen program in tako pomagal popestriti zaključek šolskega leta na tej šo-
li.	Nastop je bil ob sedmih zvečer pri Plesniku, prijazni domačiji v prijetnem okolju. Prijazni »nasvidenje« ob slovesu se je utišal v tihi, poletni noči.
Naslednji nastop je bil namenjen ravenskim upokojencem, s katerimi nas vežejo še vedno tovariške vezi. S pomočjo odbora društva upokojencev smo organi-zacijisko plat zadovoljivo uredili. Za pestrost petkovega nastopa je poskrbel znani mariborski humorist Vinko Šimek. Z veseljem smo sprejeli vabilo za nadaljnje sodelovanje, saj dobro vemo, da je prav pesem tista zvrst kulturnega doživetja, ki si ga upokojeni sodelavec rad privošči.
Zadnji nastop v sezoni 1975/76 pa je imel moški pevski zbor FUŽINAR na dan borca v Šentvidu pri Stični — na velikem pevskem taboru, ki se ga je udeležilo več kot tri tisoč pevcev in pevk iz Slovenije in iz tujine (Avstrija, Madžarska). V dopoldanskih urah je v lepem šentviškem kulturnem domu naš zbor zapel Pavla Kernjaka: Prav po tiho je prcaplov in Čukovo ženitev Petra Liparja. Občinstvo je sprejelo naš nastop zelo prisrčno, kar nam je bilo v dokaz, da smo nastop dobro opravili. V tem kulturnem domu je nastopilo ta dan 40 pevskih zborov. Popoldan smo po veličastni povorki nastopili s petimi skladbami v združenem zboru in z godbo.
a) Okoli cerkve sv. Egidija v Guštanju in v njej (do leta 1860)
b) Pri sv. Antonu na Ravnah na Koroškem (od 1. 1. 1861—31. 10. 1965)
c) Pri Barbari na Prevaljah (od 1. 11.1965 dalje)
Viri podatkov: mrliške knjige Ravne, Črna, Slovenj Gradec; cerkvena kronika Ravne na Koroškem; 720 let Ravne na Koroškem — Maks Dolinšek; nagrobniki okoli cerkve sv. Egidija im v njej — Ravne na Koroškem; nagrobniki pri sv. Antonu — Ravne na Koroškem; Koledar družbe svetega Mohorja 1948 — Dr. Franc Kotnik; Čas — revija Leonove družbe, Ljubljana 1942 — XXI. Dr. Kotnik F.; skupščina občine Ravne na Koroškem — odločba; krajevna Skupnost Ravne na Koroškem — razni dopisi in sklepi.
Slike: Franc Ocepek, Ravne na Koroškem, Maks Dolinšek, Ravne na Koroškem, Ervin Wlodyga, Ravne na Koroškem.
Zbral in sestavil: Ervin Wlodyga.
Pokopališče pri župni cerkvi sv. Egidija na Ravnah na Koroškem (do leta 1860)
Najstarejši podatki o pokopu pokojnikov v Guštanju so zapisani v župnijski kroniki farne cerkve sv. Egidija in mrliški knjigi na matičnem uradu Ravne na
Odpraševanje?
Nastop je prenašala tudi televizija. Za naše pevce je bil ta nastop enkratno doživetje, tolikšne masovnosti še nismo doživeli.
Za prihodnje pa našemu zboru ostanejo zamisli, načrti in hotenja, združena z delavnostjo, voljo in ljubeznijo.
ci
Koroškem. Razen tega so v cerkvi in na zunanjih stenah vzidani spomeniki, iz katerih je razvidno, da so okoli cerkve začeli pokopavati konec leta 1684, v cerkvi pa že prej.
Najstarejši je nagrobnik nekdanjega prošta v Kraigu Sebastijana Vinošiča (Vino-schioh), umrlega 2. februarja 1659. leta. V cerkvi so pokopavali le duhovnike im plemenitaše, vse ostale iz najbližje okolice pa okoli cerkve. Umrle iz daljne okolice pa so pokopavali na pokopališču na Prevaljah oziroma v Kotljah, kjer so bile župnije že mnogo prej kot v Guštanju.
Iz cerkvenih podatkov je razvidno, da je bilo za vse svete leta 1698 popoldan še opravilo za pokojnike pri fari na Prevaljah, na vernih duš dan pa že tudi v Guštanju. Spoštovanje do starega pokopališča pri farni cerkvi v Guštanju se je še leta 1920 izražalo tako, da so bili na vse svete popoldan najprej obredi okoli farne cerkve, potem šele pri sv. Antonu.
Od leta 1848 (naprej obstaja mrliška knjiga) pa do konca leta 1860. je bilo okoli župne cerkve lin v njej pokopanih 279 ljudi, od tega 94 moških, 69 žensk ter 116 otrok.
Mrtvašnica za to pokopališče je bila v sedanji Prevorčičevi hiši v Stari ulici. Ko so to hišo pred leti popravljali, so še našli človeške kosti. Posebnega prostora za kost-
Ervin Wlodyga
NAŠA POKOPALIŠČA
nico ni bilo, zato so kosti prekopanih pokojnikov odlagali v »kleti« pod križevim oltarjem.
V farni cerkvi sv. Egidija oziroma
ob njej so pokopani sledeči duhovniki oziroma plemenitaši: (nagrobnika)
SEBASTIJAN VINOŠlC (VINOSCHICH) PROŠT V KRAIGU — umrl 2. 2. 1659.
JOHANN CARL VON JABORNEGG (JAVORNIK) UND GAMBS ter njegov oče in žena — umrl leta 1671.
MATIJA VON SICHTEN BARON — LASTNIK GRADU RAVNE (STREITEBEN) — umrl leta 1683.
DUHOVNIK PETER MITSCHE, POSEBNO SE JE IZKAZAL V CASU KUGE LETA 1680 — umrl 4. junija 1689.
GAŠPER PILAT, ŽUP. PRI DEV. MARIJI NA JEZERU IN GENERALNI VIKAR PODJUNSKE DOLINE! VELIKI DOBROTNIK SLOV. DIJAŠTVA IN USTANOVITELJ VEC ŠTIPENDIJ. KER JE BIL GAŠPER PILAT NEKAK UTEMELJITELJ GUŠTANJSKEGA BENEFICIJA, SI JE IZVOLIL GROB V TEJ CERKVI! — Umrl je 28. julija 1706.
BENEFICIAT SIMON MATAJDL (MAT-THEIDL) — umrl v 73. letu starosti, dne
27.	2. 1754.
ZA SPOVEDNICO V KRIŽEVI KAPELI JE SKRIT NAPIS PL. JAKOBA KRIŠTOFA STEINBERGA, TEDANJEGA LASTNIKA GRAŠČINE UNTERBERGEN. (PODGORA — DANES KMETIJA LUBAS.) TA NAPIS SO ŠELE PRED NEDAVNIM ODKRILI. — Umrl je leta 1763.
ZUNAJ CERKVE JE NAGROBNIK »NEPLEMENITEGA« ANDREJA ČEBULA (TSCHEBULL) — umrl leta 1781.
KLJUB TEMU, DA SO PO LETU 1861 POKOPAVALI POKOJNIKE 2E NA NOVEM POKOPALIŠČU PRI SV. ANTONU,
so prvega Župnika obnovljene
GUŠTANJSKE ŽUPNIJE, FRANCA FEICHTIN GER J A, KI JE UMRL LETA 1874, LE POKOPALI PRI ŽUPNI CERKVI.
Cerkvena organizacija v naših krajih do XV. stoletja
Fara Šmartno pri Slovenj Gradcu
Župnija je nastala konec XI. stoletja. Leta 1106 je prešla v okvir avguštinskega samostana v Dobrli vasi. Fara je imela mnogo vikarijatov. Med te so spadale: cerkev sv. Pankracija v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, cerkev v Razborju in cerkev sv. Egidija pri Turjaku, cerkev sv. Marjete v Kotljah, ki je postala leta 1307 župnija pod patronatom Šmartna pri Slovenj Gradcu ter poznejša cerkev s-v. Mohorja im For-tunata pri Šrotneku.
V župnijo sv. Marjete v Kotljah so bile vključene poleg Kotelj še Dobrije, Tolsti vrh, Selovec in Sele. O njenem nastanku in razvoju nam poroča zgodovina lavantinske škofije, ki pravi tudi, da je 25. oktobra 1367. leta oglejski patriarh zadostil prošnji šmartinskega župnika Markvarda Punthamerja ter mu dovolil, da je postavil v Kotljah cerkev v čast sv. Fortunata in Felicijana. Ob tej priložnosti je patriarh posebej poudaril, da ostane cerkev s svojim duhovnikom (vikarjem) še nadalje povezana z župno cerkvijo v Šmartnem. Spo-
Vhodna vrata k cerkvi sv. Egidija
četka cerkev ni imela niti lastnega pokopališča. Ves okoliš Kotelj je bil tedaj popolnoma odrezan od matične župnije v Šmartnem. Mrliče so morali zato nositi od Kotelj na pokopališče k sv. Martinu skozi starotrško župnijo, in to več kot tri ure hoda. Ta položaj Kotelj je Hotuljcem priboril lastno župnijo. Ker pa so bile prvotno vifcarijat Šmartinske župnije, je imel na župnijo v Kotljah še vedno patronat župnik iz Šmartna. Cerkev je bila nato posvečena v čast sv. Marjete. Pozneje je bilo območje hotuljske župnije močno okrnjeno. V 18. in 19. stoletju je izgubila Sele, ki so pripadle župniji sv. Roka. Tolsti vrh, Dobrije in Selovec pa je morala odstopiti v letu 1860, novo ustanovljeni župniji sv. Egidija v Guštanju.
Pokojnike so pokopavali duhovniki, iz knjige umrlih pa je razvidno, da je od leta 1848 pa do leta 1874 to delo opravljal pro-vizor Franc Feichtinger, ki je leta 1861 postal prvi guštanjski župnik.
Sebastijan Vinošič (Vinoschich) umrl 2. februarja 1659. leta
Na nagrobniku, ki je napisan v latinskem jeziku (prevedel g. župnik Jaroš Kotnik), stoji sledeče:
TU LEZI PREČASTITI GOSPOD SEBASTIJAN VINOSCHICH (VINOŠlC), NEKOČ PROŠT V KRAIGU, KRŠKEGA ŠKOFA GENERALNI VIKAR. ŽIVEL JE 73 LET. UMRL LETA 1659. 2. FEBRUARJA. ZELO JE SKRBEL ZA BOŽJO CAST. ŠE KO JE ZDRAV ZlVEL, JE VSE BOGU DAROVAL. BOG PA MU JE ZA ZASLUGE DAL NEBESA. SVOJEMU DOBROTNIKU HVALEŽNA CELOVŠKA JEZU-
SOVA DRUŽBA PA MU JE POSTAVILA TA SPOMENIK.
Zelo malo nam je znano o vplivnih plemičih na gospostvu Podgora (Unterpergen) —■ danes kmetija Lubas. Po Valvasorju vemo, da so bili v letu 1688 lastniki ondotne gospoščine plemeniti Russdorffi, prej pa, kakor zvemo z nagrobnika v cerkvi sv. Egidija na Ravnah, je tu živel Boštjan (Sebastijan) Vinoschich (Vinošič), nekdanji prošt v Kraigu (Greich) na Koroškem.
Johann Carl von Jabornegg und Giimbs
Johan Karl Javorniški in Gamseneški
Tu je pokopan blagorodni gospod Javorniški in Gambs (Gamseneški)... gospod Gamseneški in Modernški... v Podgori nad Dobom v njegovega veličanstva rimskega cesarstva španski službi in tudi v slavni pokrajini in vojvodini Koroški, katere konjenice in Gil (gilde) je bil konjeniški stotnik, pehotni in konjeniški. Prav tako poslanec velikega odbora in višji davkar v Guštanju. Umrl je v starosti 57 let. Njegov gospod oče in gospa mati, kot gospod Hans Jakob Zavorniški, visokospošto-vani Lobi. Deželni poslanec velikega odbora in v konjenici konjeniški stotnik in njegova soproga Uršula rojena Mosheimb-ska.
Grad Javornik
Na terasi vzhodno nad trgom Guštanj stoji grad Javornik (nekdaj so ga imenovali Gamsenegg). Ze v XVI. stoletju je bil sedež fevdalnih gospodov. Tedaj so ga imenovali »Pruschnigghof«. Sredi XVI. stoletja je bil lastnik tega gradu Lukas Gambs, kar je lepo razvidno iz listine cesarja Fer-
Sebastijan VinoSie — prošt, umrl 2. 2. 1659
dinanda (Dunaj, 10. januarja 1540.). Originalna listina dokazuje, da je bil za zasluge, ki jih je izkazal avstrijski vladarski hiši, dobil dovoljenje, da svoj grad »Pruschnigg-hof« pri Guštanju lahko znova popravi in obnovi s stolpi in obzidjem. Iz istega vira zvemo tudi, da se je ta grad odtlej imenoval Gamsenegg in da je cesar dovolil njemu in vsem njegovim potomcem, da lahko ta naziv uporabljajo. Toda kmalu po smrti Lukasa Gambsa je z vsemi pravicami in častmi ter posestmi prešel v last vitezov von Jabornegg. Oba brata Janeza Karla in Gregorja Krištofa, kakor tudi njunega nečaka Maksimiljana, viteza von Jabornegg, je zaradi zaslug njihovih staršev in dedov v vojnem času in v miru ter zaradi prastarega viteštva z diplomo (Dunaj, 7. marca 667.) cesar Leopold dvignil v svoboden plemiški stan. Prvi od teh /ima v guštanjski cerkvi tudi nagrobno ploščo s prej navedenim besedilom.
Njemu je za časa Valvasorja sledil Janez Andrej von Jabornegg. Zadnji teh javor n iških gospodov je prodal vse posesti Petru Lassacherju von Meyersberg, po njegovi smrti pa so prešle na njegovo vdovo in njegove naslednike. Proti (koncu XVII. stoletja je bil lastnik Javornika že Matija J. Gatschnigg, oče znanih baronov Schlan-genbergov, nato pa je prešel v roke Franca Xaverja Schmieda. Pred I. svetovno vojno pa vse do konca okupacije je bil lastnik gradu Ernest Osiander, ki je umrl na Javorniku dne 21. oktobra 1945. leta. Rodil se je 26. 6. 1866 v Hruševcih na Moravskem CSSR.
Ravenski grof Matija Sichten (Umrl 16. julija 1683)
Okoli leta 1650 so bili lastniki gradu Ravne (Streiteben) baroni von Siichten. Leta 1809 je grad kupil grof Thurn Valsas-sina, njegov sin Jurij (roj. 22. 9. 1835, umrl v Guštanju ter pokopan v Pliberku, dne 26. 7. 1904) je dal pozneje ta grad prezidati in preurediti.
Na nagrobniku, ki je napisan v latinskem jeziku (prevedel župnik Jaroš Kotnik), stoji sledeče:
GESLO ZGORAJ NAGROBNIKA: CE PRAV DELAŠ, SE NIKOGAR NE BOJ.
V TEJ KRIPTI LEZI POKOPAN PLEMENITI GOSPOD MATIJA SICHTEN GOSPOD NA RAVNAH. IZVOLJEN V VIŠJI SVET SLAVNE VOJVODINE KOROŠKE TER VRHOVNI KVESTOR (sodnik) SPODNJEGA DRAVOGRADA IN GUŠTANJA. KO JE BILA NA NJEGOVE STROŠKE DOVRŠENA TA KAPELA V CAST KRIŽANEGA BOŽJEGA SINA JEZUSA, JE UMRL V PETEK, 16. JULIJA 1683, 59 LET STAR. GOSPOD JEZUS DAJ MU POKOJ.
Duhovnik Peter Mitsche (Miče)
(Umrl 4. junija 1689)
Iz latinsko napisanega nagrobnika je razbrati sledeče:
Častiti gospod peter mitsche,
DUHOVNIK VZGLEDNEGA ŽIVLJENJA ZA CASA KUGE LETA 1680, PA TUDI SICER SKOZI 16 LET V GOSPODOVEM VINOGRADU TE ŽUPNIJE DELAVEC. V TEM GROBU POClVA OD SVOJEGA TRUDA. NJEGOVA DELA PA MU SLEDIJO. UMRL 4. JUNIJA 1689 (ali 8 — težko čitljivo).
V knjigi Tri doline v koroški zgodovini piše Maks Dolinšek o kugi v naših krajih na strani 88—89 sledeče:
Leopold I. je imel mnogo težav s Francozi na zahodu in Turki na vzhodu. Leta 1683 so na Koroškem zaradi strahu pred Turkli, ki so se pod Karo Mustafo pojavili pred Dunajem, zopet utrdili in zavarovali vse deželne prehode. Po bojih s Francozi (za španski prestol) in Bavarci so se dvignili še Ogri. Proti njim je pri nas deželna bramba podvzela vse potrebne ukrepe. Ko so uporni Madžari leta 1704 prišli v bližino Ptuja, so v naših dolinah kakor v dobi turških navalov obnovili in utrdili Dravski gozd ter šance pri Guštanju in Dravogradu. Povsod so podvojili straže in razglasili, da mora v sili dati vsaka hiša enega brambovca. Stroški za obrambo so se tako še povečali. Še sreča, da kuga, ki je v letu 1680 strahotno gospodarila po Podjuni in Laboški dolini (tu je ponekod pobralo do 40fl/o ljudi), ni zajela Mežiške doline, prav gotovo pa ne samega Guštanja. To nam potrjuje cerkvena kronika, kjer je povedano, da so odkrili ob beljenju cerkve pod ometom na oboku križevega oltarja napise, ki izkazujejo Zveličarju hvaležnost — da je prizanesel kraju s kugo. Pod obema napisoma je bila označena letnica 1680. Na strani 90 pa piše o kugi še naslednje:
Kljub skrbnosti pa je kuga za dalj časa obiskala tudi našo dolino. Vliri govorijo, da je pobrala pri nas v tistih letih skoraj polovico prebivalstva. V nekaterih krajih kmetje svojih mrličev niso smeli pokopavati na pbkopališčih. V mrliških knjigah prevaljske in črnske župnije je na mnogih mestih zapisano, da so kmetje svoje mrliče pokopavali kar v bližini domačij. Tako je umrlo v tistih hudih letih na Suškem (predniki dr. Franca Sušnika), na Pogorelcu pod goro na eni kmetiji kar 5 ljudi, ki so jih pokopali v bližini domačije. In tako povsod po naših dolinah in hribih. V strnjenih naseljih, kakor v Guštanju, je bil uveden strog kontumac. Ljudje se niso smeli shajati, ne hoditi v cerkev, ne zahajati v bližino okuženih hiš itd. Šele leta
1716 je črna smrt prenehala kositi po naši dolini.
Župnik Gašpar Pilat (Umrl 28. julija 1706)
NIKOGAR DRUGEGA NE POSTAVLJA SVOJEGA UPANJA, KDOR GA POSTAVLJA V TEBE, KRISTUS. ZATO JAZ GAŠPAR PILAT VERUJEM, UPAM, LJUBIM, SE V PRAH VRAČAM, PRIČAKUJEM VSTAJENJE MESA IN VEČNO ŽIVLJENJE. AMEN.
BRALEC, BOŽJI PRIJATELJ, PROSIM, SPOMNI SE ME.
Umrl je 62 let star leta 1706. 28. julija.
Ta napis je v latinščini in ga je prevedel župnik Jaroš Kotnik.
V guštanjski cerkvi je na desni strani križevega oltarja čeden baročni spomenik Gašparja Pilata, župnika »Pri naši ljubi Gospe Dev. Mariji na jezeru« (Prevalje) in generalnega vikarja Podjunske doline. Rodil se je leta 1644 v Vrhpolju nad Vipavo. V študijskih letih so ga podpirali dobrotniki. Leta 1672 je bil vikar v Dobrli vasi, od 25. aprila 1678 do svoje smrti
28.	julija 1706 pa generalni vikar v Podjunski dolini in župnik pri Dev. Mariji na jezeru.
Ozemlje pod Dravo na Koroškem je spadalo od 811 do 1751 pod oglejski patriarhat. Patriarh je imel tam svojega arhidi-akona, prošta v Dobrli vasi, ta pa je imel generalnega vikarja. Nekateri župniki pri Dev. Marij/i na jezeru so bili generalni vikarji, tako Simon Freimitl 1625 do 1658, znani župnik Jakob Rohrmeister 1665 do 1678, ki je bil pozneje župnik pri mestni cerkvi v Celovcu, in Gašpar Pilat, za njim pa Gašpar Alojzij Cebal (1712—1752).
Gašpar Pilat je bil velik dobrotnik slovenskega dijaštva, ki mu je ustanovil več štipendij v zahvalo dobrotnikom, ki so ga za časa študij podpirali, in da bi tudi on ubogim dijakom pomagal. Zadnjega aprila
1699.	je položil pri deželni gosposki v Celovcu 4.000 goldinarjev z namenom, da s 5% obrestmi v znesku 200 goldinarjev vzdržuje rektor jezuitskega kolegija v Celovcu tri dijake. Prednost imajo sorodniki,
Cerkev sv. Egidija na Ravnah na Koroškem
Matija von Sichten — baron, lastnik grada Kavne — umrl 1. 1683
če so potrebni in sposobni. Če pa teh ni, dva, ki sta rojena v vipavski župniji, eden pa, ki je rojen v guštanjski župniji, kar je takrat pomenilo prevaljsko župnijo, ker je Guštanj spadal pod Prevalje. Če pa tega ni, dijaki, ki so rojeni v župniji arhidiakonata. Kdor uživa Pilatovo ustanovo, se ob vstopu v aluminat ne zaveže, da bi moral postati duhovnik. Ustanovna listina je bila spisana 1. januarja 1700. V svoji oporoki z dne 5. marca 1706 je Gašpar Pilat določil še 1.200 goldinarjev glavnice za gojence iz Vipave v jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Tudi Gašparjev brat Jakob Pilat, rojen
22.	julija 1614 v Vrhpolju pri Vipavi, or-diniran 1644., od 1646 do svoje smrti 2. februarja 1699. župnik v Limbušu, je volil v oporoki 800 goldinarjev za dijaško ustanovo.
Ustanovo Gašparja Pilata za celovške dijake iz Guštanj a, Prevalj ali iz Podjunske doline so uživali dijaki še pred prvo svetovno vojno. V šolskem letu 1894/95 je znašala 107 goldinarjev, v šolskem letu 1901/1902 pa 220 kron.
Andrej pl. Sichten, posestnik na Ravnah in Dobji vasi, in Gašpar Pilat sta ustanovila 1. januarja 1700 tudi mesto benificiata v trgu Guštanj. V ta namen sta sezidala hišo ob cerkvi sv. Tilna (sedanje župnišče), jo opremila z inventarjem v vrednosti 100 goldinarjev v knjigah, živini in hišni opremi in plačala 4.000 goldinarjev glavnice, od katere naj 5°/o obresti v znesku 200 goldinarjev uživa beneficiat. Ker pa benefi-ciat ne bo imel velikega gospodarstva in bo imel zato časa in da se bo izogibal škodljivi brezdelnosti, mora vzeti v uk v latinščini tri uboge, za to sposobne fante. V ZELO MAJHNEM OBSEGU JE TO ZAČETEK GIMNAZIJE V GUŠTANJU.
Ker je Gašpar Pilat nekak utemeljitelj guštainjske župnije, SI JE IZVOLIL GROB V TEJ CERKVI.
Ustanova za Sichten-Pilatovcga benificiata v Guštanju
Generalni vikarji za časa jezuitov v Do-brli vasi so bili navadni »župniki v Guštanju«. A tam takrat še ni bilo župnije.
Trg Guštanj je bil podružnica Dev. Marije na jezeru (Prevalje). Pač se omenja že leta 1341. Guštanj kot župnija, a to je Dev. Marija na jezeru, ker stoji tam »St. Maria in Gutenstein«. Še v poznejših listinah se omenja ta župnija vedno v zvezi z Gušta-njem: pri naši ljubi Gospe nad Guštanjem. Videli smo, da pomeni v listini prevaljsko župnijo, ki obsega takrat tudi Guštanj.
V Guštanj so hodili kaplani in župniki s Fare, ki so ga oskrbovali. Še danes pravimo Farski vasi, kjer stoji cerkev D. M. na jezeru, »Pri fari« ali »Na fari«, dokaz, da smo spadali gor.
Vendar pa dušno pastirstvo za Guštanj, oskrbovano s Fare, ni bilo lahko. To nam priča tudi ustanovna listina z dne 1. januarja 1700, ki sta jo napravila za mesto be-neficiata v Guštanju Ivan Andrej pl. Sichten, gospod na Ravnah in Dobu (Dobji vasi), ter Gašpar Pilat, generalni vikar v Podjunski dolini in župnik »Pri naši ljubi Gospe na jezeru nad Guštanjem«. Dušni pastirji so od Guštanja oddaljeni, zato je oskrbovanje ponoči, v dežju in snegu ali kadar naraste voda, težavno in se tudi opušča. Tudi druge pobožnosti se ne morejo opravljati. Da bi te razmere izboljšala, sta se v čast božjo in blagor duš odločila, da napravita ustanovo za duhovnika-benefici-ata, ki naj bi stalno prebival v trgu. Z dolžnim pismom zadnjega aprila 1699. leta sta izročila 4.000 goldinarjev, od katerih naj 5°/o letne obresti v znesku 200 goldinarje dviga župnik Pri fari in četrtletno po 50 goldinarjev izroča beneficiatu v Guštanju, ne da bi iskal pri tem svoje koristi, ker mu beneficiat odvzema skrbi in dolžnosti, ki bi jih drugače sam imel.
Beneficiat naj stanuje pri cerkvi sv. Tilna, v hiši, ki sta jo v ta namen sezidala, ki ima tudi inventarja v vrednosti 100 goldinarjev, v knjigah, živini in hišni opremi. Beneficiat mora stalno prebivati v kraju in ne sme brez dovoljenja izostati več kot tri dni. Vse leto mora v trgu, ob večjih praznikih pa Pri fari ali v drugih cerkvah, kjer so ob določenih nedeljah slovesne službe božje — fundator je gotovo mislil na farsko podružnico — imeti krščanski nauk po dobrih katehetičnih knjigah in izpraševati mladino ter jo duhovno vzpodbujati. Vsak teden mora za utemeljitelja in njiju žive in mrtve sorodnike opraviti v cerkvi dve sv. maši, eno ob ponedeljkih pri križevem oltarju, drugo ob sobotah pri oltarju naše ljube Gospe. Vsako leto mora 16. julija ali dan prej ali pozneje opraviti mrtvaški oficij za ustanoviteljeve starše, zanju, sorodnike in za verne duše in dati poljubno miloščino iz svojih dohodkov, ki sta mu jih dodelila fundatorja. Vsako soboto mora zvečer glasno peti litanije naše ljube Gospe ali jih pa vsaj pobožno moliti.
Ker pa beneficiat ne bo imel velikega gospodarstva in bo imel zato časa in da se bo izogibal škodljivi brezdelnosti, mora v svoj dušni prid in za večno plačilo vzeti v uk tri uboge, za to sposobne fante, predvsem v latinščini, toda iz tehtnih vzrokov ga lahko cerkvena oblast tega oprošča.
Imenovani inventar v vrednosti 100 goldinarjev mora neokrnjen ohraniti naslednikom »sive in natura sive in aequiva-lenti«.
Naš beneficiat naj ne bo drug duhovnik kakor kurat, da lahko čas pomaga v duš-
nem pastirstvu. Našega benefieiata naj izbira, nastavlja ali odstavlja rektor kolegija v Celovcu in njegovi nasledniki. Če bi pa iz katerega koli vzroka prenehalo mesto benefieiata ali pa bi moral stanovati zunaj Guštanja, določata utemeljitelja, da se naj njuna ustanova spremeni v bolnišnico v trgu. V njej naj oskrbujejo toliko ubogih ljudi, kolikor bo mogoče. Nadzorstvo nad to ustanovo pa ima p. rektor jezuitskega kolegija v Celovcu. Napravili so štiri izvode ustanovne listine, enega za rektorja v Celovcu, drugega za arhiv trga Guštanja, vsak izmed ustanoviteljev pa je dobil svoj izvod.
Tudi ta ustanova je bila napravljena v župnišču Pri naši ljubi Gospe na jezeru nad Guštanjem 1. januarja v jubilejnem letu
1700.
Zanimalo nas bo, kak je bil inventar, ki ga je moral beneficiat ohraniti ali pa enakovredno nadomestiti.
Knjige: Catechismus Georgii Scherer, Hortus pastorum Jakobi Marchatii. Catechismus historialis Antonii Douroultii. Thesaurus doctrinae christianae Nicolai Turlot. Catechismus praedicatus Joannis Georgii Herlet. Pedagogu christianus Phi-lippi Doutreman, tomus I. II. instructiones practicae P. Tobiae Lohner. Novem, singu-lae seorsim compactae. Item compendium rituale. Theologiae P. F. Patritti Sporer. 6 partes singulae seorsim compactae. Catechismus Romanus. Nucleus catacheticus Bernardini Mercatoris. Praxis catachetica P. Placidi Spies. Catechismus P. Petri Ca-niisii. Englische Kinderlehr in 700 Fragen undt andtworthen. ŽIVINA: 3 krave in dveletna junica. — PLATNO: 20 vatlov hodnika, 20 vatlov tenčice (Reisten). — KOSITRNA POSODA: četrtinska, polovična in bokatna lagev. Četrtinski, polovični, bokalni vrč, 12 skled, 12 krožnikov, vse tehta 46 funtov. — BAKRENA POSODA: Viseč kotel, 2 posodi za nalivanje vode, 6 skled, skupaj 20 funtov. — IZ MEDENINE: 1 kuhinjski možnar, 1 svečnik 3,5 funta. — POHIŠTVO IZ TRDEGA LESA: zložljiva okrogla miza, štirioglata miza s kolesci, štirioglata miza pod knjižno omaro,
Cvetovi bora
knjižna omara, kredenca, omara za obleko, klečalnik, postelja, skrinja, 12 stolov.
Po ustanovitvi tega beneficiata v Gušta-nju je bil imenovan leta 1706, torej takoj po smrti Gašparja Pilata, prvi beneficiat. Ta je bil Simon Mattheidl, ki je umrl 27. februarja 1754, 73 let star. Bil je 48 let beneficiat v trgu. Pokopan je v cerkvi. Pilatovo dijaško ustanovo za celovške dijake iz Guštanja in Dev. Marije na jezeru, kraja, ki sta sestavljala prej eno župnijo, so uživali dijaki iz teh krajev. V šolskem letu 1894/1895 je znašala 107 goldinarjev, v šolskem letu 1901/1902 pa 220 kron. Ta vsota je ostala neizpremenjena vsaj do leta 1915/1916, iz katerega mi je zadnje izvest-je celovške gimnazije na razpolago (dr. F. Kotnik). V Guštanju od leta 1861 tudi ni bilo več beneficiata, ker je bila 1861. ustanovljena samostojna župnija. Krstne, poročne in mrliške knjige pa so vodili tam že od avgusta 1848. Pred letom 1861 pa se spominja beneficiata celo ljudska pripovedka o grajski kapelici pri Javornikovi žagi. Mnogo dobrega sta storila brata Pilata za dijaštvo. Marsikateremu našemu ubogemu dečku sta pripomogla do študija.
Ime Gašparja Pilata je še danes znano med ljudstvom v Guštanju, na Prevaljah in Podjunski dolini.
Pripis: zadnja štipendista te ustanove sta bila dr. Franc Sušnik in Ožbe Lodrant.
DR. FRANC SUŠNIK JE O TEJ ŠTIPENDIJI ZAPISAL DNE 8. 7. 1976 SLEDEČE: ŠTIPENDIJA JE ZNESLA 220 KRON LETNO (POLNA VZDRZEVALNI-NA V MARJANIŠČU 500 KRON, MENI ZNlZANA OD 1. SEP. NA 110 KRON, TAKO TUDI OSTALA, KO SEM DOBIL PILATOVO ŠTIPENDIJO, ZATO DA JE OZBE LODRANT DOBIL 110 KRON.
Prvi beneficiat tega kraja Simon Matajdl (Mattheidl)
(Umrl 27. februarja 1754)
V prezbiteriju župne cerkve je vgrajen nagrobnik prvega beneficiata z latinskim napisom (prevedel župnik Jaroš Kotnik).
V TEM GROBU POČIVA ČASTITI GOSPOD SIMON MATTHEIDL (MATAJDL), DUHOVNIK JUBILANT. SKOZI 48 LET PRVI BENEFICIAT TEGA KRAJA. MOZ POBOŽEN, ZGLEDEN, LJUB BOGU IN LJUDEM TER NEUTRUDEN DELAVEC DO SKRAJNE STAROSTI V BOŽJEM VINOGRADU! UMRL JE 73 LET STAR 27. FEBRUARJA 1754. STAR, DNEVOV POLN. TA PRAVIČNI PA ZlVI V VEČNEM SPOMINU. BOG MU NAJ DA VEČNI MIR IN MU DA V MIRU POČIVATI. AMEN.
Pl. Jakob Kristov Stcinberg (Umrl leta 1763)
Za spovednico v križevi kapeli je skrit nagrobnik tedanjega lastnika graščine Un-terbergen (gospostvo Podgora — danes kmetija Lubas).
Tu počiva v Gospodu blago- in plemeni-to-rodni gospod Jakob Krištof plemenite iz Štajnberga rimskega cesarstva nato dednih cesarsko-kraljevskih in deželni vitez, gospod s Podgore, ki se je 10. julija 1763 v svojem 83. letu poslovil od minovnega, ki mu naj vsemogočni bog podeli večno bla-
ženost. Bralec pa se njegove duše spomni z očenašem.
Leta 1789 je bil lastnik tega gradu Ignac Jakob pl. von Steinberg, od leta 1795 do 1807 brat Sigmund in njegov sin Ignac Jakob. Po letu 1807 je prehajal v roke »neplemenitih« lastnikov: Ivana Werwitza, Luka Sajovica, leta 1812 pa Valentina Lečnika — Vohnečega sina, katerega potomci so obdržali posest vse do danes, ko so na posesti otroci Flore Lečnik — poročene Kotnik.
Andreas Tschcbull (Umrl 19. oktobra 1781)
Zunaj cerkve, pri velikih vratih (lopca), je nagrobnik Andreja Tschebulla. Omeniti moram, da se ime Čebul (Tschebul) pojavlja še velikokrat z raznimi poklici. Nekakšen guštanjski srednji Sloj.
Tu počiva najplemenitejši, najboljši Andrej Čebul (Andreas Tschebull), ustanovitelj devetdnevne pobožnosti k Mariji brezmadežnega spočetja, ki je 19. oktobra 1781 zamenjal minljivo življenje z večnim v svojem 54-em letu. Bog podeli njemu in vsem krščanskim vernim dušam večni mir. Amen.
Bralec zmoli očenaš za mojo ubogo dušo.
KRONOGRAM
Ta spomenik stoji v Križevi kapeli. Najbrž so ga vzidali tedaj, ko so dozidali to kapelo. Napis je latinski (prevedel župnik Jaroš Kotnik).
INOCENC XI.
JE USTANOVIL V TEJ KAPELI BRATOVŠČINO KRISTUSOVE AGONIJE. 1682.
LEOPOLD I.
VPISAN V TO BRATOVŠČINO JE TURKE PREGNAL IZPRED DUNAJA, JIH V ESTERGONU PORAZIL TER Z ZNAMENJEM KRIZA ZMAGAL.
1683.
V TRGU GUŠTANJ JE BIL NASTAVLJEN STALNO BIVAJOČ DUHOVNIK.
1684.
Beneficiat in prvi župnik obnovljene župnije sv. Egidija na Ravnah (Guštanj)
Franc Feichtingcr (Umrl leta 1874)
Njegov nagrobnik je zunaj cerkve in ima sledeč napis:
Tukaj počiva g. Franc Ksaver Feichtin-ger, rojen 9. nov. 1801, za mašnika posvečen 24. avgusta 1825, od 18. septembra 1844 administrator beneficija v Guštanju in od
1.	januarja 1861 prvi župnik v letu 1797 razpuščene trške fare Guštanj. Umrl 18. oktobra 1874. Bog mu daj večni mir. Amen.
Iz mrliške knjige od leta 1848 dalje (to so najstarejši zapisani podatki) je razvidno, da je tedanji provizor pokopal dne 14. avgusta 1848 v Guštanju (cerkev sv. Egidija) 45 let starega Johanna Biera.
S prvim januarjem 1861 je Guštanj zopet postal župnija, s tem pa so cerkvene obla-
sti dale pravico novo postavljenemu župniku, da pokopava mrliče na pokopališču pri sv. Antonu.
Pokopi v in okoli cerkve sv. Egidija v Guštanju od leta 1848 do 1860
Leto	Štev. umrlih	od tega moških	žensk	otrok	
1848	6	1	—	5	(od 14. 8. dalje)
1849	20	9	5	6	
1850	17	4	7	6	
1851	18	1	6	11	
1852	13	5	4	4	
1853	13	6	3	4	
1854	22	8	10	4	
1855	36	7	5	24	(Diphterija)
1856	13	5	5	3	
1857	25	10	4	11	(Diphterija)
1858	46	22	8	16	(Dipht.-tifus)
1859	20	10	6	4	(tifus)
1860	30	6	6	18	(Diphterija)
Sku- paj	279	94	69	116	
V%	100	33,7	24,7	41,6	
Veliko razpelo — pokopališki križ
Veliko razpelo, ki je nameščeno na zunanji steni pri vhodu v Florjanovo kapelo, verjetno predstavlja bivši pokopališki križ. Ob njem sta vzidani dve plošči z imeni petdesetih v prvi svetovni vojni padlih vojakov iz te župnije
SLAVA MUČENIKOM SVETOVNE VOJNE 1914—1919
Areh Franc Božank Franc Božank Janez Brundula Ernst Brundula Vincenc Cvitaržnik Anton Dretnik Ivan Gostenčnik Jurij Hajnžek Josip Hancman Ivan Hovnik Silvester Husar Heinrich Jenžek Luka Kočnik Franc Kotnik Luka Kotnik Silvester Kafer Ivan Krivograd Franc Krivograd Franc Krivograd Jakob Kučer Ernst Lasnik Franc Lečnik Alojz Lipovnik Dominik Lipovnik Franc
Lipovnik Josip Lipovnik Peter Lopan Ivan Logar Ivan Luter Ludvik Mave Gregor Mesner Peter Mihelač Josip Miler Peter Novak Filip Ocvirk Andrej Oder Franc Osiander Ernst Petrač Friderik Petrej Martin Polajner Franc Pori Anton Sterčko Franc Šater Franc Šteharnik Franc Štekl Anton Šular Filip Wassefall Franc Wutscher Herman Zaže Franc
DUHOVNIKI, KI SO POKOPAVALI UMRLE NA POKOPALIŠČU PRI SV. ANTONU — OD
LETA 1880 DALJE:
OD	DO	IME DUHOVNIKA	NAZIV
1. 1. 1861	VIII. 1874	Feichtinger Franc	župnik
8. 1874	7. 1875	? Anton	
7. 1875	8. 1875	? Franc	coop.
10. 1874	10.1874	P. T. Serajnik Lorene	kaplan — Pliberk
6. 1875	9. 1892	Woschner Franc	župnik
2. 1890		Wagner Johann	cooperator
9. 1890	3. 1891	Krejči Adalbert	cooperator
6. 1891	10. 1907	Valeš Wenzel	župnik (do smrti)
6. 1892	1. 1893	Pelnar Anton	provisor
1. 1893		Zentrih Franc	župnik
5. 1894		Pogačnik Josip	župnik iz Kotelj
6. 1894		Warmut Johann	kaplan s Prevalj
3. 1896	6. 1896	Huter Alojz	provisor
10. 1907		Tajnko Rok	kaplan Sveče
10. 1907		Dolejši Vid	župnik
10. 1907		Teul Anton	provisor
2.-3. 1909 in 8. 1909		Sekol Johann	kaplan s Prevalj
3. 1908	5. 1919	Križaj Avgust	župnik
8. 1911		Zel Johann	kaplan
3. 1912		Štingl Franc	župnik iz Kotelj
10. 1912 in 10. 1913		Kusterle Mihael	kaplan
30. 4. 1914		Wolfel Blaž	kaplan v Guštanju
3. 1916		Serajnik Ivan	župnik iz Kotelj
9. 1918		Kotnik Simon	kan. admin. Velikovec
5. 2. 1919		dr. Ludvik Mahnert	prot. pastor — Maribor
6.-8. 1919		Petrič Benjamin OFM	župnijski upravitelj
8. 1919	10. 1919	Razgoršek Vinko	župnijski upravitelj
1919	8. 1926	dr. Cukala Franc	župnik
9. 1919	7. 1924	Oblak Anton	kaplan
9. 1924	1927	Štruc Mirko	kaplan, od 9. 1926 — prov.
2. 1927	4. 1932	Rehar Josip	župnik
8. 1931		Kordež Zdravko	novomašnik
4. 1932	17. 4. 1941	Barbič Miha	provizor — župnik
29. 8. 1937		Kotnik Janko	novomašnik
29. 8. 1937		Jerič Miha	kaplan Prevalje
10. 9. 1937		Jevšnikar Viljem	novomašnik
1941	1947	Stiickler Valentin	župni upravitelj — Mežiška dolina
jeseni 1947	jeseni 1952	Križaj Janez	župni upravitelj
od jeseni 1952 —		Kotnik Jaroš	župnik
dalje			
POKOPALIŠČE PRI SV. ANTONU NA RAVNAH NA KOROŠKEM (od 1. 1. 1861 do 31. 10. 1965)
Zaradi pomanjkanja prostora oziroma tesnobe okoli farne cerkve in zaradi ustanovitve nove fare v Guštanju so morali najti nov prostor za pokopališče. Že mnogo prej so predvideli in kupili zemljo, kjer je sedanje opuščeno pokopališče. Dokler še tam niso pokopavali, so zemljišče (njivo) dajali v najem. Leta 1841, torej že dvajset let prej, preden so tu začeli pokopavati, so od najemnine, po licitaciji oddanega zemljišča dobili 19 goldinarjev in 27 krajcarjev.
Leta 1860 so že resno pristopili k temu, da pripravijo pokopališče za pokop pokojnikov, zato tudi celotnega zemljišča niso dajali več v najem, kar je razvidno iz tega, da so od najemnine dobili samo še 11 goldinarjev in 55 krajcarjev.
Prvega januarja 1861 dobi Guštanj zopet župnijo in s tem dovoljenje za samostojno pokopavanje. Prvi župnik pa je postal Franc Feichtinger.
Iz knjige umrlih sicer ni razvidno, če so res že v začetku leta 1861 začeli pokopavati na novem pokopališču. Prvi, ki je vpisan, da so ga pokopali pri sv. Antonu, je bil Anton Kut-tin, pokopan dne 29. 10. 1861.
Kljub temu, da so mrliče že redno pokopavali pri sv. Antonu, pa so izjemoma prvega guštanjskega župnika Franca Xav. Feichtin-gerja, umrlega leta 1874, le pokopali pri farni cerkvi.
Pokopališče pri sv. Antonu je moralo včasih biti večje (proti severu), saj so ob gradnji livarne odkopali še precej človeških kosti, ki so jih potem pokopali na pokopališču.
Pred več kot dvajsetimi leti, ko so gradili sedanji zdravstveni dom na Ravnah, so nad kotuljsko cesto na Javorniku v globini približno dveh metrov, otroci, ki so se igrali v pesku, odkrili okostnjak. Poleg okostnjaka je bil kakšne 20 cm dolg prelomljen rjav nož. Ogled na licu mesta je opravil dr. Erat v navzočnosti LM. Po mnenju dr. Erata je bil ta človek umorjen in je ležal tam že najmanj 100 let. Kosti je grobar odnesel na pokopališče k sv. Antonu.
MRLIŠKE KNJIGE SO PREGLEDOVALI:
28.	9. 1875	L. Sereinig	dekan
27.	9. 1876	L. Sereinig	dekan
21.	6. 1877	Einspieler L.	po naročilu
29.	9. 1878	Bergman Val.	škofa tajnik
9.	10. 1879	Bergman Val.	dekan
12. 10. 1880		Bergman Val.	dekan
14. 10. 1881		Bergman Val.	dekan
22. 10. 1882		Bergman Val.	dekan
18. 10. 1883		Bergman Val.	dekan
12. 10. 1884		Bergman Val.	dekan
11. 10. 1885		Bergman Val.	dekan
24. 10. 1886		Bergman Val.	dekan
1.	9. 1891	dr. Josip Somer	dekan
17.	9. 1892	dr. Josip Somer	dekan
9.	9. 1894	dr. Josip Somer	dekan
15.	9. 1895	dr. Josip Somer	dekan
1.	9. 1896	Zentrich	dekan
12.	9. 1897	Kesnar A.	
26.	9. 1898	nečitljiv	
13.	6. 1899	dr. Josip Somer	dekan
12.	6. 1900	dr. Josip Somer	dekan
11.	6. 1901	dr. Josip Somer	dekan
3.	6. 1902	dr. Josip Somer	dekan
18.	6. 1903	dr. Josip Quitt	dekan
17.	5.1904	dr. Josip Quitt	dekan
15.	5. 1905	dr. Josip Somer	dekan
15.	6. 1908	Marinič	dekan
3.	6. 1909	Kesnar	
16.	6. 1910	Kesnar	
8.	6. 1911	Dech Franc	
8.	5. 1912	Fr. S. Lasser	tajnik
5.	6. 1913	nečitljiv	dekan
9.	6. 1914	nečitljiv	dekan
5.	7. 1915	Marinič	dekan
10.	7.	1916	Marinič	dekan
5.	7.	1917	Marinič	dekan
22.	7.	1918	Marinič	dekan
1.	10. 1920		Riepl Matej	
12.	6.	1922	Serajnik Ivan	
12.	6.	1923	Serajnik Ivan	
9.	6.	1924	dr. Karlin Andrej	škof
5.	6.	1928	Riepl Matej	dekan
15.	6.	1930	Tomažič I. J.	pom. škof
16.	6.	1930	Riepl Matej	dekan
2.	6.	1931	Riepl Matej	dekan
3.	6.	1935	Tomažič I. J.	škof ap. admin.
17.	5.	1936	Hornbeck Ivan	dekan
Od tega dneva naprej ni bilo več podatkov o pregledu knjig.
POKOPI UMRLIH PRI SV. ANTONU V GUŠTANJU OD LETA 1861 DO 1965
1861	42	10	8	24
1862	40	13	12	15
1863	39	9	9	21
1864	34	4	9	21
1865	45	6	14	25
1866	32	5	6	21
1867	33	9	7	17
1868	39	11	11	17
1869	34	5	11	18
1870	43	17	10	16
1871	48	15	15	18
1872	35	15	11	9
1873	50	3	9	28
1874	30	10	7	13
Leto	Število umrlih	Moških	Žensk	Otrok
1875	38	12	12	14
1876	34	10	10	14
1877	51	12	15	24
1878	48	16	11	21
1879	36	12	9	15
1880	33	13	3	17
1881	49	16	12	21
1882	59	13	15	31
1883	57	17	18	22
1984	50	16	15	19
1885	52	15	17	20
1886	65	18	15	32
1887	60	22	12	26
1888	58	17	17	24
1889	60	18	14	28
1890	50	12	10	28
1891	54	14	12	28
1892	52	19	13	20
1893	65	17	26	22
1894	49	10	16	23
1895	54	13	13	28
1896	57	19	12	26
1897	44	15	11	18
1898	63	7	27	29
1899	76	17	16	43
1900	39	11	6	22
1901	50	8	17	25
1902	46	10	16	20
1903	50	16	8	26
1904	46	13	14	19
1905	49	8	16	25
1906	45	15	17	13
1907	60	16	9	35
1908	34	8	16	10
Leto	Število umrlih	Moških	Žensk	Otrok
1909	46	12	19	15
1910	37	11	12	14
1911	34	7	16	11
1912	44	17	13	14
1913	35	13	10	12
1914	31	9	6	16
1915	51	15	17	19
1916	53	17	17	19
1917	43	13	18	12
1918	68	20	20	28
1919	32	7	17	8
1920	40	16	16	8
1921	35	12	11	12
1922	33	10	12	11
1923	46	15	11	20
1924	26	9	9	8
1925	35	12	11	12
1926	36	7	18	11
1927	38	8	17	13
1928	35	11	14	10
1929	38	13	13	12
1930	35	9	13	13
1931	36	16	6	14
1932	50	14	17	19
1933	40	19	14	7
1934	39	11	18	10
1935	31	7	19	5
1936	25	11	7	7
1937	36	16	15	5
1938	25	11	5	9
1939	24	11	8	5
1940	28	11	10	7
1941	34	15	10	9
1942	46	15	17	14
1943	54	20	12	22
1944	50	24	11	15
1945	56	16	17	23
1946	23	11	6	6
1947	40	13	13	14
1948	39	13	11	15
1949	38	13	9	16
1950	30	14	8	8
1951	42	18	15	9
1952	20	11	6	3
1953	25	13	9	3
1954	38	12	19	7
1955	38	19	12	7
1956	24	14	5	5
1957	30	10	17	3
1958	23	11	6	6
1959	26	16	6	4
1960	22	16	5	1 ?
1961	20	7	11	2
1962	16	5	8	3
1963	29	10	14	5
1964	28	7	20	1 ?
1965	21	13	7	1 ? do 31.10.1965
Skupaj	4294	1343	1312	1639
V%	100	31,3	30,6	38,1
Pokopališče pri sv. Antonu je obstajalo 105 let. V tem stoletju je bila umrljivost otrok manjša kakor v prejšnjem stoletju. Padli vojaki v teh statističnih podatkih niso zajeti, ker niso vpisani v mrliško knjigo. Otroci so računani do 14. leta starosti. Umrli do leta 1945 so vpisani v eni knjigi za vso guštanjsko župnijo, pozneje pa v več knjigah, in sicer ločeno po krajih te krajevne skupnosti. Umrli v bolnicah (Slovenj Gradec in Cma) so vpisani v kraju, kjer je bolnica. Zato je bilo zbiranje
podatkov po letu 1945 mnogo bolj zahtevno kot prej.
Popisal sem tudi pokopane s stanjem ob ukinitvi tega pokopališča. Podatke sem črpal iz mrliške knjige, načrta (KS Ravne), iz obstoječih spomenikov ter iz knjige prekopov pri Barbari. Teh podatkov je nad 700, vpisanih ločeno po letnicah smrti in abecednem redu, ime in priimek, poklic, letnica rojstva, smrti in prekopa. Najstarejši podatki o smrti segajo do leta 1869. Nekaj teh podatkov: (od 1869 do 1899 — 20 pok.)
Ime in priimek
Auguštin Ana Tschebul Jožefa Hlade Eva Tschebul Karel Tschebul Mihael Woschner Xav. Franc Baronica Helene von Scheiber-Gamseneg Hlade Johann Hlade Marija
Mihelič Peter Schmautzer Lukas Tschebul Anton Štrudl Lukas
Grof Johan Douglas Thum-Valsassina
Tschebul Justina Wenzl Valeš
Losch Leopold
Štrudl Marija Kolitsch Peter Kleinercher Josip Ledinek Gašpar Lečnik Marija Hottowy Julijana Petrač Blaž Tschebul Agnes Wapke Karel
Čebul Magdalena-Čužlakinja Orter Jakob Lanoman Franc Sekalo Jakob Prevalnik Gregor Jaensch Gabrijela Ditinger Franc Greger Maks
Resar Gregor — sp. Lečnik
Bido Mihael
Lečnik Terezija
Siher Sebastijan
Husar Janez
Kotnik Dominik-Zupanc
Lipovnik Katarina-Potočnica
Petre j Vincenc
Prevalnik Gregor
Wogl Ferdo
Jamšek Robert
Oražen Andrej
Plešnik Blaž
Brundula Alojzija
Konečnik Ivan
Miler Rudolf
Safer Jurij
Poklic
Rojen Umrl Prekopan
žena guštanjskega	kirurga	1823
žena gostilničarja	1807
žena usnjarskega mojstra	1799
posestnik	1804
sin posestnika	1854
guštanjski župnik	1826
zasebnica	1813
učitelj v Guštanju	1863
žena učitelja	1861
Od leta 1900 do leta 1909 (16 pok.)
upokojen delavec posestnik
rudarski inšpektor gostilničar
grad Ravne
poštna uradnica guštanjski župnik
grofovski nadvrtnar
1815
1845
1839
1845
1835
1872
1865
1829
Od leta 1910 do leta 1919 (28 pok.)
hčerka posestnika	1845
pekovski mojster	1844
trgovec	1838
delavec	1840
gospodinja	1878
»komorna« dama pri grofu Th. 1844 delavec	1860
poštna uradnica	1837
vodja gozd. obrata Plešivec 1849
Od leta 1920 do leta 1929 (86 pok.)
posestnikova žena	1875
posestnik — lesni trgovec	1875
kovaški mojster	1838
mlinarski najemnik	1859
upokojeni cestar	1846
posestnica	1851
čevljar — hišni posestnik	1844
vodja konsuma	1892
posestnik	1862
upok. livarski mojster	1854
žena gostilničarja	1892
upok. valj. preddelavec	1863
posestnik — klobučar	1845
posestnik	1848
posestnikova žena	1861
tesar	1862
upokojeni cestar	1846
pekovski mojster	1862
mizarski mojster	1869
mlinar	1869
hišni posestnik	1852
žena trgovca	1862
kmet	1868
upokojen uradnik	1865
krojaški mojster	1851
1869
1870
1871
1872 1892 1892
1898
1899 1899
1900
1901
1903
1904
1904
1906
1907
1910
1911
1912
1913
1914
1915
1916 1916 1919 1919
1920
1920
1921
1921
1922
1923
1924 1924
1924
1925 1925
1925
1926 1926
1926
1927 1927
1927
1928 1928
1928
1929 1929 1929 1929
samska
1970
pokopan v Pliberku
pok. Zahaja (ČSSR)
1970
1971
Nagrobnik Ivana Ditingerja
umrl I. 1949
Haule Jože Konečnik Ivan Petrač Ivana Frece Ivan Kotnik Franc Gostenčnik Jože Berneker Marija Bohm Pavla Lačen Jakob
Kotnik Elizabeta žena Luke Samec Valentin Widman Leopold Bečva Josip
Od leta 1930 do leta 1939 (83 pok.)
najemnik	1902	1930
posestnik — lesni trgovec	1891	1930
vdova po posestniku	1868	1930
upokojeni zidar	1875	1931
upok. žel. nadzornik	1860	1931
čevljarski mojster	1877	1931
vdova po mežnarju	1849	1932
vdova po šolskem nadzorniku 1850	1932
upokojenec	1891	1932
kmeta — Dobri j e	1868	1933
trgovec — hišni posestnik	1870	1933
upok. ključ, mojster	1874	1933
»komorni« sluga pri grofu Th. 1866	1934
1970
MALGAJEVI liORCI ZA KOROŠKO
Ze prej sem omenil, da vojakov niso vpi-	Ime in priimek	Poklic	Rojen	Umrl	Prekopan
sovali v mrliško knjigo. V bojih za Koroško					
dne 6. maja 1919 so padli sledeči borci: nad-	Pušnik Lorene	posestnik — upok. mojster	1861	1934	
poročnik Franjo Malgaj, Franjo Ermenc, mlad	Večko Edvard	visokošolec	1911	1934	
in pogumen fant iz Gornjega grada, padel na	Kanonik Vinko	upokojeni delavec	1877	1935	
Javorniku, ter Jovo Zapundžič, srbski ujetnik-	Lesjak Jurij	upokojeni delavec	1857	1935	
prostovoljec, ki je bil v bojih za Guštanj	Sterčko Ivan	upokojeni delavec	1883	1935	
težko ranjen, Nemci pa so ga v guštanjskem	Kotnik Luka-Jug	kmet — Dobrije	1854	1936	
občinskem zaporu ustrelili. Še danes je na	Mrak Valentin	upokojeni delavec	1858	1936	
bivši občinski hiši spominska tabla z napi-	Fink Ivan	jeklarniški delavec-organist	1878	1937	
som: V TEJ HIŠI JE DNE 6. MAJNIKA LETA	Kleinerher Marija	gostilničarka — Tirolc	1848	1937	
1919. NAŠEL MUCENIŠKO SMRT JOVO	Pečnik Ferdinand	upokojeni šolski upravitelj	1862	1938	
zapundZič kot junaški borec za	Škof Henrih	upokojeni valjarski mojster	1866	1939	
NAŠE OSVOBOJENJE. Vodja te legendarne	Grof Johann Douglas vonThurn lastnik gradu		1864	1939	pokopan v
čete nadporočnik Franjo Malgaj je padel dne					Pliberku
6. maja 1919 na Tolstem vrhu. Pokopali so ga					
na pokopališču pri sv. Antonu, leta 1920 pa		Od leta 1940 do leta 1949 (240 pok.)			
prepeljali v njegov rojstni kraj Šentjur pri					
Celju. V Dobrijah stoji spomenik, kjer piše:	Brundula Vincenc	trgovec — hišni posestnik	1861	1940	
MALGAJU IN TOVARIŠEM, KI SO PADLI	Dretnik Avgust	uslužbenec	1913	1940	
V BORBAH ZA KOROŠKO 1918—1945. — O	Leš Maks	upokojeni grofovski vrtnar	1867	1940	1976
JAZ NE SPIM LE ČAKAM CAS IN ČAKAM	Cvitanič Juro	gostilničar — Dalmatine — h. p.	1900	1941	1975
VAS, DA GREMO SKUPAJ CEZ ŠT. VID	Globočnik Anton	upokojeni delavec	1892	1941	1969
MED BRATE NAŠE ZILO PIT.	Puh Jurij	upokojen valjarski predd.	1857	1941	
Na pročelju Malgajeve hiše v vasi Hrušovec	Aschenbrenner Franc	prokurist	1878	1942	1975 Celovec
pri Šentjurju je vzidana spominska plošča z	Štrajher Friderik	mornar	1885	1942	1976 žara iz
napisom:					tab.
V TEJ HIŠI JE BIL ROJEN 20. NOVEM-	Tasotto Jakob	upokojen delavec	1856	1942	
BRA 1894. FRANJO MALGAJ NADPOROČ-	Hartman Franc	krojaški mojster — obč. policaj	1872	1943	
NIK — PADEL JE ZA OSVOBOJENJE KO-	Janet Jurij	kovač	1891	1943	
ROŠKE DNE 6. MAJA 1919. NA TOLSTEM	Slapnik Ivan	zidar	1889	1943	
VRHU PRI GUŠTANJU. JUNAK ZlVI, DA	Cikulnik Jurij	upokojen vratar	1893	1944	
UMRE — UMRE, DA ZlVI OD RODA DO	Cas Matija	uradnik — kmet na Prežihovem	1860	1944	
RODA ROJAKOM V PONOS, DOMOVINI NA	Dervodel Aleš	upokojeni valjarski mojster	1865	1944	
SLAVO.	Marzel Franc	mesar	1925	1945	
To spominsko ploščo na Malgajevi rojstni	Osiander Ernst	lastnik gradu Javornik	1866	1945	
hiši so odkrili leta 1920, ko so Malgajevo	Štraser Jurij	zidarski mojster	1876	1945	
truplo prepeljali iz Guštanja na domače šent-	Krivograd Lovro	kroj. mojster — zavar. zastop.	1873	1946	
jursko pokopališče, kjer počivajo njegovi	Naveršnik Ferdo	upokojeni mart. mojster	1888	1946	
starši, bratje in sestre. Na nagrobnem spome-	Šuler Franc	upok. delavec — bivši župan	1879	1946	
niku na Šentjurskem pokopališču pa je na-	Wriesnik Josip	upokojeni obratovodja	1879	1946	
pisano: VSE, KAR SI IMEL, SI DAL DOMO-	Haber Jožef	upokojeni železničar	1971	1947	1967
VINI V DAR, POČIVAJ V MIRU SVOBODE	Kos Dominik	upokojeni mojster	1884	1947	1976
NAŠE ZIDAR. Na trgu v Šentjurju stoji	Rožman Janko	upravnik gozdne uprave	1885	1947	
spomenik padlim vojakom v drugi vojni. Na	Šimon Rudolf	šolski upravitelj	1888	1947	(44)
eni strani spomenika pa je posvetilo Mal-	Štifnik Jožef	upokojeni delavec	1883	1948	1971
gaju.	Videršnik Rok	upokoj enec	1868	1948	
IZ KRAJEV TEH JE VODIL CETO,	Ditinger Ivan	upokojeni delavec	1883	1949	1976
ZA PRAVDO IN SVOBODO VNETO	Renčelj Kristina	šivilja	1911	1949	1972
IN KOROTANSKE ZEMLJE PRAG					
S KRVJO POSVETIL JE JUNAK.					
V Guštanju pa so padlima borcema (Er-		Od leta 1950 do leta 1959 (230 pok.)			
menc — Zapundžič) Malgajeve čete postavili spomenik, na podstavku katerega je nagnjena topovska krogla, izdelek guštanjske jeklarne iz prve svetovne vojne. Nekoč je bil na tej krogli tudi napis obeh padlih vojakov, pozne-	Dolinšek Jože Kave Franc Stopar Vinko Žagar Maks Dretnik Jožef-Zmolak	občinski tajnik — upokojen upokojeni tesarski mojster upokojeni delavec sedlarski mojster tovarniški delavec	1881 1869 1881 1893 1890	1950 1950 1950 1950 1951	1972
je pa ga je nekdo odstranil. Ko so prekopali in premestili partizanske ostanke k Barbari, so prenesli tja tudi ostanke teh dveh borcev.	Konečnik Anton Mori Anton Civnik Florjan	upokojeni nameščenec upok. martinarski mojster livar	1883 1880 1927	1951 1951 1952	
MRTVAŠNICA	Harnold Ela	uslužbenka	1911	1952	
Na zahodnem koncu pokopališča stoji mrtvašnica. Ni preveč velika, ima pa dva prostora, in sicer je en prostor večji, drugi manjši. V večjem prostoru so opravljali obdukcije, manjšega pa so uporabljali za slačilnico, umivalnico in podobno. Je zelo enostavna in brez vode. Danes najbrž ne bi več ustrezala za te namene.	Videčnik Melhijor Franko Martin Glavar Alojz Cvitanič Franček Konečnik Mihael Ledinek Marija žena Metarnik Anton Mrkva Franc	upok. martinarski mojster miličnik upokojeni strugar drž. uslužbenec delovodja vzmetarne mizarski mojster upokojeni gozdar upokojeni obratovodja	1875 1930 1891 1923 1912 1880 1891 1883	1952 1953 1953 1954 1954 1954 1954 1954	1975 1976 1976
	Pipan Gregor	kovaški mojster — I. župan	1875	1954	
NEKAJ PODATKOV O ZNANIH	Jež Maksimiljan	topilec	1934	1955	
GUŠTANJCANIH, KI SO BILI TU	Kotnik dr. Franc	upok. profesor	1882	1955	
POKOPANI	Paradiž Franc	knjižničar	1927	1955	
V prejšnjem in sedanjem stoletju se stalno	Tasotto Mirko	brivski mojster	1903	1955	
pojavlja ime ČEBUL (TSCHEBUL). Bili so to	Erath dr. Boštjan	ravenski zdravnik	1891	1956	1969
nekakšna guštanjska »inteligenca«. Bili so	Jamšek Robert	mizarski mojster	1900	1956	1971
posestniki, gostilničarji, kmetje, rudarski in-	Blatnik Jurij	upok. valjarski preddelavec	1879	1957	
špektor, poštni uradniki, morda celo kakšni	Hanuš Adolf	upok. livarski mojster	1892	1957	1976
sodniki-rihtarji, gospodinje in podobno. Na-	Štor Mihael	upok. strugarski delovodja	1880	1957	
dalje Hlade, kot usnjarski mojster, učitelj,	Kotnik Janez-Jugov	uslužbenec	1941	1958	
gospodinja, Lečniki, kot gostilničarji, hišni	Magrič Gašpar	upok. kladivarski mojster	1880	1958	
posestniki, preužitkarji, gospodinje, nadalje	Breznik Leopold	pečni zidar	1912	1959	1975
Tschare, kot gostilničarji, mesarji, hišni po-	Kokal Gregor	upokojeni kovaški mojster	1897	1959	1976
sestniki, Kleinlercherji — trgovci, gostilni-	Radušnik Sebastijan	upokojeni delavec	1882	1959	1967
čarji, hišni posestniki, nadalje Schmautzer-jevi, Štrudlovi. Posebno znana so imena Kot-	Vravnik Ivan	urar in zlatar	1907	1959	1976
					
nikovih — duhovniki, profesorji, kmetje, de-		Od leta 1960 do 31. 10. 1965 (136 pok.)			
lavci, uradniki, žel. inšpektorji in podobno.					
Nadalje Petračevi, Brundulovi itd.	German Rihard	učitelj	1909	1960	1973
	Kotnik Emilija	žena upok. žel. nadzornika	1875	1960	
GUšTANJSKI ŽUPNIK WOSCHNER	Mezner Kristina	upokojena trafikantka	1886	1960	1967
XAV. FRANC	Štembov Anton	upok. ključavničarski mojster	1892	1960	1973
Umrl 21. 9. 1892	Erjavc Andrej	tesar	1909	1961	
Woschner Franc se je rodil leta 1826 v	Kobolt Leopold	tovarniški delavec	1908	1961	1975
Šmartnem pri Slovenj Gradcu. V Guštanj je	Krevh Viktor	ključavničar	1907	1961	
Ime in priimek	Poklic	Rojen	Umrl	Prekopan
Cevnik Miha	upokojeni vratar	1882	1962	
Čič Leopold	upokojeni prod. časopisov	1883	1962	
Kotnik Rezi	žena prof. dr. Kotnika	1883	1963	
Ring Peter	upok. uslužbenec	1895	1963	
Tola Filip	upok. šofer	1889	1963	1974
Čadeš Anton	upok. pismonoša	1876	1964	1972
Pečnik Olga	upok. učiteljica	1892	1964	
Fink Julijana	upok. diplom, babica	1893	1965	
Kavčič Anton	upok. železničar	1901	1965	1970
Petrač Anton	upok. strugar	1901	1965	1976
Valtl Jože	upok. kovač	1903	1965	1974*
* Zadnji pokop na tem	pokopališču.			
Nagrobnik dr. Franca Kotnika — umrl I. 1955
prišel za župnika 1875. leta. Tu je ostal do svoje smrti dne 21. 9. 1892. Pokopal ga je dr. Josef Somer, dekan, dne 22. 9. 1892 na pokopališču pri sv. Antonu. Na tem pokopališču je pokopan kot edini duhovnik.
Zadnji pokop, ki ga je opravil on, je bil dne 14. julija 1892, ko je pokopal pol leta starega otroka Franca Ocepka iz Guštanja št. 3. Franc Xav. Woschner je umrl, ne da bi prej napisal oporoko, zato je guštanjska cerkev dobila iz zapuščine 2500 goldinarjev. S tem denarjem je cerkev potem popravila zvonik, prižnico in oltar ter kupila nov križev pot, ki obstaja še danes.
Župnik Franc Xav. Woschr»er je umrl ob
3.	uri, pokopali pa so ga naslednjega dne ob
16.	uri. Poslednje olje mu je dal provisor Anton Pelnar. Star je bil 66 let. (Lebercirhose)
GROFJE VON THURN-VALSASSINA-COMO-VERCELLI
Dne 26. julija 1904 je v gradu na Ravnah št. 80 umrl Johann Douglas von Thurn, v starosti 69 let, zaradi srčne slabosti in pljučnice. V Pliberk, kjer je grobnica grofov Thurnov, je bil prepeljan dne 29. julija 1904. leta. Pogrebne formalnosti za pokojnikom je dne
28.	7. 1904 opravil župnik Wenzl Valeš. Johann Douglas, rojen 22. 9. 1835, je služil v K. u. K. armadi, kjer je postal »ritmojster«, poročil se je z Gabrijelo grofico roj. von Bray, hčerko bavarskega odposlanca na dunajskem dvoru, grofa Bray-Steinburg. Od svojega očeta podedovani grad Ravne je na okusen način preuredil in prezidal. V njem je potem tudi stanoval in umrl.
Na tem gradu je dne 23. decembra 1939 nenadoma umrl v 80. letu starosti njegov sin grof Johann Douglas Thurn-Valsassina, rojen 22. 4. 1864 v Gradcu. Pokopal ga je 27. decembra 1939 dekan Janez Hornbeck iz Mežice. Grofa so pozneje izkopali in prepeljali v Pliberk, kjer je pokopan v grobnici grofov Thurnov.
guštanjski Župnik wenzel valeS
(Umrl 21. 10. 1909)
Rojen 18. 11. 1865, župnik v Guštanju od leta 1891 do svoje smrti. Umrl v 42. letu starosti dne 21. 10. 1907 zaradi krvavitve v možganih. Zadnji pokop je opravil dne 12. 10. 1907, in sicer Petra Kričeja pd. Vidriha, 66 let star. Pokopan je v Zahaji — CSSR.
IVAN DITINGER
(Umrl 1. 12. 1949)
Rojen je bil dne 16. 12. 1883. leta v Št. Janžu pri Slovenjem Gradcu. Poročen je bil s Terezijo Ditinger roj. Lužnik. Stanoval v Gu-štaju št. 41, kjer ima tudi spominsko ploščo. Umrl je zaradi srčne kapi dne 1. 12. 1949. Po-
kopan na pokopališču pri sv. Antonu in dne
2.	6. 1976 prekopan k Barbari. Napis na spominski plošči:
SPOMIN IVANU DITINGER JU (1883— 1949), ENEMU PRVIH KOMUNISTOV NAŠEGA KRAJA, ZVESTEMU BORCU ZA PRAVICE DELAVCEV.
DR. FRANC KOTNIK
(Umrl 6. 2. 1955 v Celju)
Narodopisec in književni zgodovinar, rojen
20.	novembra 1882 na Dobrijah pri Guštanju kot sin kmeta, p. d. Zupanca. Dovršil je gimnazijo v Celovcu (1894 do 1902) in po enoletni vojaški službi v Lj. slavistične študije v Gradcu (1903—7, prom. 1908). Služboval je kot suplent in profesor od 1908—19 na gimnaziji v Celovcu, 1919—20 kot vodja snujoče se gimnazije in učiteljišča v Velikovcu, nato na realni gimnaziji v Ptuju, od 1927 prosvetni inšpektor v Mariboru, od decembra 1929 inšpektor pri banski upravi v Ljubljani. Književno delo je pričel K. kot gimnazijec 1900 z leposlovnimi in narodopisnimi listki v Miru; na vseučilišču pa se je začel znanstveno ukvarjati s kulturo koroških Slovencev, predvsem z narodopisjem, pa tudi s kulturno in književno zgodovino, najtemeljiteje z življenjem in delom koroško-slovenskega ljudskega pesnika in pisatelja A. Schusterja-Drabos-njaka in s pasijonskimi in podobnimi igrami
Cerkev sv. Antona na Ravnah na Koroškem
na slovenskem Koroškem. Imel je namen, da bi razložil hkrati s kulturnimi in književnimi posebnostmi koroških Slovencev tudi njih zvezo z ostalimi Slovenci glede značaja in razvoja. Kasneje je obrnil pozornost tudi na Štajerske Slovence. Trudil se je tudi za organizacijo kulturnega in izobraževalnega dela na Koroškem.
Obilo člankov narodnostnega, prosvetnega in gospodarskega značaja je napisal za Mir, ko mu je bil v februarju in marcu 1919 in za časa plebiscita urednik. K. je že dolga leta odbornik Mohorjeve družbe (Koroški fužinar -Grf.).
Zupancev franc
(Dr. Franc Sušnik — IN KAJ SO LJUDJE KO LESOVI)
Zadnji odstavek!
1915 je moral na koroško-laško fronto. Ko se je po vojski vrnil, ga je nemški ravnatelj z odurnim dekretom odslovil: zanj, ki je mislil, da mu bo teklo vse življenje med Dobri -jami in Celovcem, so se zaprla vrata celovške gimnazije. Z ženo, ki je bila doma v Ptuju, je šel tja, junija 1919, ko so jugoslovanske čete za kratek čas zasedle Celovec, ga je Ljubljana brzojavno poklicala, naj prevzame vodstvo celovške gimnazije. Toda jugoslovanske čete so se morale umakniti. Kotnik se je lotil dela v Velikovcu, središču plebiscitne cone A,
in organiziral slovensko gimnazijo in slovensko učiteljišče.
Umrl je v nedeljo 6. februarja 1955 v Celju, naš spomina vredni rojak. Pokopan je na gu-štanjskem pokopališču pri sv. Antonu.
DOBRIJE
(Dr. Franc Sušnik — In kaj so ljudje ko lesovi)
Tu na dnu kotlinice, kjer je bilo nekoč jezero, najmanjše, kar jih je bilo tod okoli, kjer padata strmo vanjo Grobarjev in Steharski vrh, na tihem dnu so doma Kotniki, Zupančevi, Jugovi in Juričevi. Rutnik je više v bregu (tam pokopan) bukovnik, ki se po pravici piše Lipovnilc: svoje domisleke reže v lipov les. Andrej Oset, narodnjak iz Šentjurja pri Celju, predsednik Narodnega sveta za Mežiško dolino 1918/19, je bil tista leta pri Kumru gostilničar; tedaj se je tolstovrška slatina kosala s hotuljsko. Tu blizu je padel njegov rojak Franjo Malgaj.
Toda Dobrije — to so Kotniki. Videti z Dobri j ni kam, pa misliti je kje, in mislil je že stari Zupanc, ko je vsak teden enkrat šel v Traberk uradovat v hranilnico ali pa proti Guštanju v tolstovrško občino, ki se ni dala nemškim purgarjem, kakor se hotuljska ni. Jugova Tončka (Cvitaničeva) je bila prva med dekleti, ko je šentjanški tabor (1918) razvnel ljudi za Jugoslavijo. Zupančev Andrej, Malgajev koroški borec, je dobil najvišje tedanje jugoslovansko vojaško odlikovanje. V osvobodilni borbi je padel Zupančev Lojzi pri Mali Nedelji, Juričevega Drejčka pa so vodili tra-berški gestapovci mimo doma k sv. Neži in ga z drugimi tam pobili. Beno je bil okrožni funkcionar OF, njegova žena in vsi otroci do malega Stanka so bili v partizanih; Zupanc in Jurič in njegov Stanko so bili v Dachauu, Zorko je bil med organizatorji šolstva na osvobojenem ozemlju Savinjske doline, bratranca Rajka so v Gradcu obglavili. Kotnikov je množica. Le redkokje je iz ene rodovine toliko šolanih kakor iz te. Prvi je bil Zupančev France Kotnik, rojen 21. 11. 1882.
DR. BOŠTJAN ERAT
(Umrl 20. julija 1956)
Kot sin Filipa in Ivane, roj. Kolerič, se je rodil v Ukvah pri Beljaku dne 15. 1. 1891. Poročen je bil s Cecilijo Erat, roj. Leitner.
Bil je zdravnik generacij, vse ga je rado imelo. Skoro štirideset let je zdravil, ker je bil vsaj trideset let v kraju sam. Bil je vedno pripravljen se odzvati pavrom in delavcem, organiziral je človekoljubne ustanove, v katerih bo trajno živel, in nosil breme zdravstvenega skrbstva na obširnem področju sam. In ko so v času okupacije zakrvaveli borci za svobodo, se je dr. Erat odzval tudi kot partizanski zdravnik. Vse ga je spoštovalo in imelo rado. Dr. Erat je koroški rojak in tržaški maturant iz Ukve na Koroškem — vasi v Kanalski dolini višarskega predela. Na Ravne je prišel iz Ljubljane in Slovenj ega Gradca jeseni leta 1919. Torej samo v našem kraju 35 let služboval.
35 let zdravnik in sam v enem kraju —-je tak svet, da ga v enem sestavku ne moremo niti v obrisih popisati. Industrijski kraj in dežela, beračija in letovišče, globača in gora,
Partizanska grobnica pri Barbari
krasni mošti in koroške specialitete, obupi, veselje, sovraštvo in ljubezen, mir in vojske — vse to je doživljal z nami kot zdravnik, kjer ne moremo za njim. To je strašanska praksa, izkušnje in spoznanje kraja. Bil je zdravnik, ki smo ga lahko klicali tudi razvajeno. Kjer koli si dr. Erata dobil in kdaj koli, je ustregel. To je za samega zdravnika v kraju tudi nujno, a to je bil pri dr. Eratu njegov značaj.
Kako je bil priljubljen naš zdravnik, se je videlo, ko so ga pospremili na njegovi zadnji poti. Od trga mimo Jagra do sv. Antona en sam sprevod. Takšnega pogreba v Guštanju oziroma na Ravnah še ni bilo.
Letos poteka 20 let, odkar nas je za vedno zapustil, vendar se ga še vedno radi spominjamo. Bil je tudi ustanovitelj reševalne postaje v Guštanju in prvi predsednik RK Gu-štanj.
Kakor je mirno in skromno živel, tako je tudi dne 20. julija 1956 umrl. Pokopan je bil
pri sv. Antonu, leta 1969 pa prekopan k Barbari.
PARTIZANSKA GROBNICA
V levem zgornjem kotu pokopališča (jugozahod) je nagrobnik padlih partizanov in umrlih po raznih zaporih in taboriščih. Pri padlih partizanih je navedena letnica smrti, pri ostalih še tega ni. Skušal sem zbrati potrebne podatke — letnico rojstva, smrti in kraj smrti. Vendar se mi to za sedaj v celoti ni posrečilo.
Poleg tega nagrobnika je tudi v podstavek vgrajena topovska krogla, izdelek Jeklarne na Ravnah iz prve svetovne vojne. Ta je bila postavljena za padle Malgajeve borce.
NA PLOŠČI JE NAPIS:
(1941—1945)
kot Žrtve nemškega fašizma, ki je
HOTEL UNIČITI SLOVENSKI ROD, SO PO STRAŠNEM TRPLJENJU UMRLI KOT MUČENIKI TUDI TUKAJŠNI DOMAČINI.
IME IN PRIIMEK	POKLIC	ROJEN	UMRL	KJE
Vauče Andrej Enci Rudej Globočnik Jože Kolar Franc Krevh Ivan Krivograd Franjo Lačen Franc Lačen Jože Lepko Franc Petrič Nantej Trbovšek Jože	klad. vodja 1906 delavec 1922 delavec 1922 1944 Spandau-Berlin delavec 1919 mizar 1919 1943 Dachau uradnik 1901 Mathausen kmet 1911 1942 Buchenwald kmet-delavec 1918 1942 Buchenwald strojnik 1899 se pojavi na drugem seznamu kot Oder Nantej, kar je tudi pravilno preddelavec 1886 1942 Buchemvald			
Kot talca sta bila ustreljena:				
Kotnik Lojzej Logar Jakob	bogoslovec kovinarski del.	1923 1911	1945 1942	Mala Nedelja Begunje
Obešena v Dravogradu:				
Svetina Antonija-Jank	kmetica	1892	1945	Dravograd
V ječi obglavljen:				
Kotnik Rajko	uradnik	1887	1945	Gr a z
Doma umorjen:				
Kuhar Anza	kmet	1904	1944	Preški vrh
VEČNA SLAVA VSEM ŽRTVAM, KI		SO PADLE	V TEŽKI BORBI ZA PRAVICO IN	
SVOBODO!
Ravenski partizani, padli v tej strašni vojni, pokopani levo in desno od spomenika.
IME IN PRIIMEK	POKLIC	ROJEN	PADEL	KRAJ
Juh Franc	vajenec	1926	1943	pri Španarjevem križu na Brinjevi g.
Juh Luki	jedrar	1915	1943	Mokronog — Dolenj.
Kotnik Drejči	sod. kol. pomočnik	1928	1945	Sv. Neža
Kristan Maks			1944	Zel. Kapla
Krivograd Franc	mesar-plavžar	1906	1945	Brdinje
Knes Josip	strugar	1910	1945	Kot
Levačič Franjo			1945	Ravne
Lipovnik Franc			1944	Solčava
Motnik Milka			1945	Dravograd
Mravljak Pavli	pom. delavec	1905	1944	Tuhinj
Oder Nantej	mesar-delavec	1913	1945	Dravograd — ujet na Selah
Paradiž Stefan	pom. delavec	1926	1944	Podgora
Pletkosič Paja			1945	Ravne
Petrej Franc	pom. delavec	1916	1945	Šentanel
Pisar Adi			1945	Velikovec
Plazovnik Zdenko	mizar	1927	1945	Sele
Plešnik Fridi	el.	1926	1944	Pri Rateju — Leše
Plešnik Nesti	el. pom.	1919	1945	Pri Zabrniku —
				Šentanel
Poropat Franjo	mizarski pom.	1913	1943	Bosiljevo
Paradiž Štefan		1926	1945	Bele vode
Reven Rudi			1943	Macigojevo
Sadovnik Franc	pom. delavec	1922	1945	Zagršnik — Sele
Slemnik Fridi	vajenec	1926	1944	Svinska planina
Slemnik Gusti	čistilec litine	1917	1944	Obretan — Pod Urš-
Šater Rudi				ljo goro
	poljedelec	1911	1944	Krašnja
Trbovšek Štefan	pis. moč	1919	1945	Borovlje — tam pokopan
Verdinek Vanči	avto-meh.	1927	1945	Na Brančurnikovem mostu — Dobja vas
KOROŠKI FUŽINAH
Spomini, ki
Spomenik padlih partizanov in Malgajevih borcev
V glavnem so bili vsi ti padli borci prekopani 6. maja 1970 k Barbari. Prekopana sta bila tisti dan tudi Malgajeva borca Ermenc Anton in Sapundžič Jovo, nadporočnik Malgaj Franjo pa v Šentjur pri Celju leta 1920.
Pripomniti bi še hotel, da so Svetina Antonija, Kuhar Anza, Oder Nantej in Sadovnik Franc vpisani tudi na spomeniku v Kotljah.
Grobovi padlih nemških vojakov
Na pokopališču pri sv. Antonu je šest grobov padlih nemških vojakov. Pokopani so desno od mrtvašnice ter označeni z lesenimi križi.
Grobove je krajevna skupnost Ravne redno vzdrževala. Prišla pa je celo mednarodna komisija za vzdrževanje tujih vojaških grobov in te grobove kontrolirala.
Zaradi pomanjkanja prostora okoli pokopališča (cesta, železarna), je skupščina občine Ravne na Koroškem dne 15. 9. 1965, št. 352-5 (65-5) odločila, da se ustanovi pokopališče pri Barbari v Zagradu. Pokopališče naj obsega sledeče parcele: 328, 329/1, 329/2 in 332 v k. o. Zagrad. To pokopališče bo za območje krajevnih skupnosti Prevalje in Ravne, upravlja pa ga naj krajevna skupnost Prevalje.
Na pokopališču pri sv. Antonu so torej
31.	10. 1965 nehali pokopavati. Zadnji je bil pokopan meseca oktobra upokojeni kovač Jože Valtl, rojen leta 1900 — prekopan k Barbari leta 1974.
Za pravilno likvidacijo tega pokopališča je na Ravnah sestavljena komisija, ki mora tudi skrbeti, da se iz tega pokopališča uredi park.
(Glej Informativni fužinar št. 9, 1. julija 1976, str. 14.)
POKOPALIŠČE BARBARA
Pri Barbari je bil prvi pokopan Franc Kor-dež s Prevalj, in sicer dne 7. novembra 1965, rojen 1. 10. 1895. Prvi Ravenčan in kot drugi na tem pokopališču pa je bil pokopan Albert Plazovnik, dne 9. novembra 1965.
Pri Barbari je bilo od začetka do 17. 5. 1976 pokopanih 1146 ljudi, od tega jih je bilo z raznih pokopališč prekopanih 145 (niso upoštevani prekopi partizanov). Z ravenskega pokopališča jih je bilo prekopanih približno 120, ostali pa s Prevalj, iz Mežice, Dravograda in tudi iz inozemstva.
Posebna zahvala velja g. župniku Jarošu Kotniku, ki mi je dal na razpolago vse podatke (obstoječe) o pokopališču sv. Egidija, razen tega mi je prevedel vse latinske napise. Brez njega bi težko prišel do pravilnega zaključka.
Zahvala velja tudi matičarkam na Ravnah, v Črni in Slovenj Gradcu, ki so mi vedno dale na razpolago knjige umrlih in mi bile pri tem delu v pomoč. Seveda tudi tov. Rašku, ki mi je dovolil uporabljati te knjige.
Zahvaliti se moram tudi Ivanu Globočniku, tajniku KS Ravne na Koroškem, ki mi je dal na razpolago vse gradivo o našem pokopališču. Posebno koristen mi je bil načrt pokopališča.
Nadalje urbanistom tov. ing. arch. Meznerju za izdelavo diagrama.
Med Velikovcem in Celovcem se razprostira obsežna ravan njiv in njivic, ozar in travnikov, med njimi pa kmečke vasice. »Stekaj in teri v Puolah« govorijo domačini — Slovenci — Korošci.
Bilo je pred davnimi, davnimi dvainšestdesetimi leti. Pod leseno ostrešje neke Buožlejeve gospodarske zgradbe je bilo na-nošeno suho listje. Prijetno je šelestelo, ko so se Buožlejevi otroci, ki jih je bilo štirinajst, igrali in prekupicevali s šesterimi Sitarjevimi po tem listju, pripravljenim za steljo prašičem. Radi so prihajali otroci novega Sitarjevega lastnika v pinjak k sosedu Buožleju. Prijazna gospodinja se jim je v hipu prikupila. Pri tej hiši so Sitarjevi otroci spoznali navade in način življenja ravninskega kmeta.
Dobre studenčnice tu ni bilo nikjer. Živino so napajali v »dorfah« — to je prostor, kjer z lopato »zaštehajo« travno rušo v primerne kvadrate, velike kot zidake, te potem zložijo v kupe ali pravokotnike ali piramide, da se zemlja in koreničje posuši. Dodobra osušena ruša jim služi za kurivo. Gozdovi so tam gori zelo oddaljeni od vasi.
»Tik, ko bi v kirfart šov po druve,« so mi pripovedovali rajnki mama. Sadja ni bilo nobenega. Če je bila pri kateri hiši kakšna sliva, drugega pa nič. Mošta ni bilo. Niti domačega kisa. Tako tudi žganja ni bilo domačega.
Je pa tam gori kraj za žito. Tudi proso, ajda je doma tam.
Trinajstletna Sitarjeva hčerka Micka se je tu in tam popeljala z Buožlejevo materjo na semenj v Celovec ali Velikovec. Nesli sta »putr, .skuto, smetano, jajce, perutnino« na tržnico. Na teh tržnicah je Micka prvič videla razkošno odete dame iz mesta, prišle so pokusit razstavljene domače pridelke. Rado se je zgodilo, da je polovica surovega masla pošla pri pokušanju, preden se je našla resna odjemalka. Za izkupiček sta kupili sveče in petrolej in še kaj za gospodinjstvo.
Prijetne so se zdele Micki te vožnje na semnje. Segava Buožlejeva mati se je rada pošalila, ko je pripregala konja h koleslju: »V sredo v Celovc, v četrtek v Blekovc, včasih se prgodi, da je še v petek doma ni.« Gredoč pa je povedala Micki »stekaj žan-stvo pač vuo pije, no pa mštvo glih tik«’ mislila je pivo za ženske in moške. Povedala je tudi, da so tiste »zaštehane« jame nevarne za živino, ker se v deževju v njih zadržuje voda in ker nekateri izkopljejo po več metrov globoko, da si napravijo tega prstenega »dorfa« dovolj za kurjavo.
Štediti je moral Sitarjev novi gospodar, da si je uredil domačijo, nakupil orodje in živino. Mnogo upov je stavil na hčerko Micko, drugih pet je bilo mlajših od nje. Dva fanta pa sta bila starejša.
Privajali so se in življenje v »Puolah« bi bilo kljub težavam steklo.
Utrujeni Sitarjev oče, klicali so ga »ata«, se je ob večerih nasmehnil Micki. »Bo švuo, bo, le štuo še mrmo pršparat, da si še vrihtamo,« je hvaležno pogledal po urejeni domačiji in po tem, kar je še manjkalo.
so še živi...
ii.
Tiho je šelestelo listje v podstrešju Buožlejeve ute. Brez odeje, brez rjuhe, brez toplih jopic so se stiskali k Micki dve leti mlajša Tončka, devetletni Gustl, sedemletna Francka, petletni Maks in triletni Polda.
»Kaj pa je licetirnga« je nevedno in neprizadeto vprašal Polda. »Tiho bodi, čisto tiho, da nas ne bo kdo slišal,« ga je mirila sedemletna Francka. Vsi razen Poldeta so vedeli, da bo jutri nekaj strašnega, nekaj tako groznega, da se bodo razšli.
Polda je prižet k drugim zaspal. Grela so ga telesca bratcev in sestric, sedečih na listju. Bila je noč. Slišalo se je pritajeno hlipanje premraženih otrok. Micka je tudi v temi videla sliko — božjo podobo Rožno-venske matere božje. To je bila ta dan skrila čisto na dno skrinje, pod svoje tako skromne oblekce, pred jutrišnjim premetavanjem, ko bo licitacija. Sitarjevih staršev ni bilo doma. Marljivega in skrbnega očeta so odpoklicali na fronto v I. svetovni vojni. Za očetom sta bila odpoklicana oba starejša brata Anza in Joža.
Sitarjevo mater »mamo« pa je zavedel alkohol. Tudi to noč je ni bilo doma.
Ta uta z listjem je imela odročen vhod, tako da domači niso opazili nočnih gostov, če so prišli tiho. Take prenočitve so bile kaj pogoste na tej mračni utici.
Kdo bi preštel prečute noči otrok, ko so še pred začetkom vojne z nove Sitarjeve domačije pobegnili na sosedovo utico. Po opravkih sta odšla ata in mama dobre volje. Ko pa se je jelo mračiti, so tudi otroci vedno bolj pogosto prisluškovali, kdaj bodo slišali drdrati koleselj. Bolj ko je šlo v noč, bolj so se spogledovali, ker jih je vedno vrgel s postelje prihod staršev. Bali so se prepirov ob vrnitvi. Bali so se za mamo. Branili so mamo pred udarci in nemalokrat prejeli tudi oni klofuto ali brco. Zadnje čase so najraje pobegnili na utico, ne da bi poprej legli. Radi so se priplazili naskrivaj. Niso želeli odgovarjati nikomur. Duševnost teh otrok je bila razdvojena. Ljubili so starše. Bali so se izgovoriti strašne besede »napit, napita«. Prve korenine alkohola so jim porušile prvotni dom — na Pikavačem v Volinjaku. Človek se mora čuditi, ko slišiš s tistim ganotjem povedano besedo »ata — mama«. Kako so ti Sitarjevi otroci ljubili svoje roditelje. Kako so se izogibali besed, ki bi kakorkoli označile življenje mame, zavedene v alkohol.
Kdor je prečul kakšno strašno noč, ki ga je ločila od prihodnjega dne, v katerem je doživel grozo, bi mogel dojeti zle slutnje, ki so begale drobna bitja na uti z listjem.
V rudarsko vasico Leše takrat ni vozil avtobus. S culico v rokah je stopala Sitarjeva Micka proti Krstelu. Neka deklica se je znašla doli na cesti, šla je na Krstel po mleko, ta je Micki pokazala pot in stanovanje njenih. Gori v podstrešju so se tiščali drug ob drugem Gustl, Francka, Maks in Polda. Tončka je že služila na Popovi hubi.
Pred dvema mesecema so se bili vrnili dol iz »Puol«. Mama se je zaposlila pri »knapih«. Iz te podstrešne sobice je dahnil hlad v Micko, ko je vstopila. Nihče ni ku-
ril. Bila je zima, mama na »šihtu«. »O, Micka je prišva,« so vsi hkraiti pritekli k njej. »Kaj si pnnesva?« so jo sestradani vprašali.
Pri odhodu je Micki dobra Buožlejeva mati odrezala četrt hleba kruha; Micka je ostala pri Buožleju dva meseca dalije, njej je rekla gospodinja: »Boš pa s Katrijem spava, pa v hlevu ji boš pomava, dotilej, da si mama kvartir ke najde.« Kako dober je bil ta kruh, solznih očesc in polni ganotja so pobirali s premrlimi prstki drobtinice s kolen, ko so ga pojedli, so pobarali Micko v skrbeh: »Saj boš, Micka, zdaj pri nas, al, da boš.«
Vso noč je Micka prejokala. Zgubljena sta -bila oba domova — obe kmetiji je uničil alkohol. Še vedno je bila vojna. Kruh je bil na karte. Dolgo stanje v vrsti in čakanje na mali hlebec kruha. Micka bi ga bila z lahkoto gredoč s Prevalj do Leš pojedla. Toda svetle oči bratcev in sestrice, ne, hiteti mora, mora z njim domov.
Za vrati je stala vreča krompirja, zmrznjen je bil, mokra sled taleče »rpice« se je risala proti mizi. Tu je Micka prejokala nekaj tednov.
Potem pa je Lojze — poznejši Kančev gospodar — prišel ponjo s konjem. Gredoč je pripeljal vrečo »kvoc in šiberlnov« — posušene hruške rjavke in narezane krhlje — posušena jabolka. Te je vsul v prazno skrinjo za ostale štiri otroke, Micko pa odpeljal služit k Ravnjaku. Tako so se strkljali drug za drugim v kmečke službe. Nekdanji Pikavači otroci so našli službe v Kotu pri Ravnjaku in Lagojetu, na Lešah pri Popu, na Fari pri Vezjaku in Rajsmilerju, na Navrškem vrhu na Kogli, v Stražišču pri Zažetu in Uncu in morda še kje.
Takrat ni bilo dodatka za takega otroka. Ni bilo norme, ni bilo določenih ur za po-
čitek, ni bilo zakonov, ki bi revčke zaščitili. Da bi bila služinčad pokorna gospodarjem, so odmodlovali ob nedeljah ti revčki v farski cerkvi in pogledovali, če je tudi še kdo njihov prišel dol na Faro, da bi si rekli besedo — dve.
Največkrat sta se sešli Micka in šest let mlajša Francka. Mimogrede sta si povedali najnujnejše in že sta morali hiteti vsaka v svojo smer. Čakala so ju kmečka dela. »Ko bi meli duom, ko bi meli kam duomo j it« — to so bile najbolj iskrene želje Piikava-čih otrok.
Od kronične revme na sklepih in z zdrobljeno roko se je Micka, nesposobna za kmečko delo, poročila h Krvavcu, Francka pa je poročila Kotevovega Mihana s Poljane — fabriškega delavca. Tudi pozneje sta se sestri največ videvali. Micka je rada odšla k Francki, ko je postorila opravke v Guštanju. Zaupali sta si težave. Obe sta bili začetnici takorekoč iz nič. O kaki doti ni posanjal noben Pikavačevih. Obe sta imeli skrbne in marljive može.
III.
Med Hofovškimi hribi in Jainečim izvira že od nekdaj drobna umirjena struga. Ta je nakazovala nekako mejo »fabriškim gredam«. Z ročnim vozičkom je tu gor vozil Franckin mož Miha vse potrebno na grede, od gnoja do dolgih fižolovih rant, tu je v prostih urah »štehal, kopal, plel in gojil« ves srečen v zavesti, da dela za otroke, za ženo, za dom.
Francka je gospodinjila, stregla možu, otrokom, redila prašiče, sejala krompir pri kmetih, hodila odsluževat za setev. Stanovali so v personalu pri Sv. Antonu. Ko je ujec Miha tu pa tam prišel gor k Micki h Krvavcu, je rad potegnil sveži gorski zrak skozi nosnice: »Ja, štuo je pa frišna vuft,
»Fužinar«
Igra v pesku
v fabriki pa tega ni. Človek nimaš več apetita, naješ se težkega železovega prahu.«
IV.
Obložena nočna omarica ni vzdržala vseh darov, preozka je bila ob tetinih prihodih k sestri Micki — moji mami. Pet let im štiri mesece je vezalo mamo na bolniško posteljo. Sestre Francke in njenih so se vedno razveselili in razjokali. Sedemnajst mesecev jim je delala družbo vnukinja Mari-jika. Pravi živžav sta imeli. Mama so ji govorili, ona pa se je smejala, pa jokala, mnogo sta bili sami. »Da ne morem biti pokonci, gnala bi Marijiiko na Prevalje, vse bi ji kupila, tako bi bila srečna, če bi še mogla kdaj hoditi, čez zimo bo Marijika shodila, vigred mi bo že rožic nabrava, če me boste peljali v senčko na stol.« Neverjetno veliko volje do življenja je bilo v bolni mami.
Sredi strme škornce — to je Kotnikov travnik, kamor smo se od Krvavca preselili leta 1932, gleda iz zemlje visoka skala, ob tej skali so si upokojeni ata uredili sedež iz nekega macesnovega čoka Ln polmetrskega konca deske. Zgoraj so desko vkopali v rušo, spodaj pa podložili čok, da so v strmem travniku dobili raven sedež. Tu so pasli po končani košnji. Od tod je razgled po soseski in po okoliških planinah, kjer so ata drvarili ali sekali les. Imeli so štiriinštirideset let gozdnega dela. Počutili so se tako osamljeni, odkar so mama obležali v postelji. Ob paši so atove misli uhajale mimo vseh dogodkov tja v najbolj nežno dobo. Bili so prvorojenec gozdnega delavca. 2e z osmimi leti so okusili gorje kmečkih služb. Prvo službo pastirovanja so pričeli na Selah pri Vržišniku.
Gospodinja je bila dobričina. Bilo je v letu 1895. Na zimo so malemu fantku Francu odmerili delovno mesto pri »štanclnu« —• sekanje stelje, čiščenje gnoja po hlevu in še mnogo raznih opravil. Nekega ledenega jutra, ko gospodarja ni bilo doma, je
gospodinja poklicala malega Franca v kuhinjo. »Lej ti pub, zuna je tik mrzvo, h mizi sedi, pa skusi se vučt pisat, dokler nega n/i duomo,« je prijazno povabila malega Franca, da bi se učil. Atu se je to dobro zdelo, radi so to storili, tudi v šolo so šli štirikrat in s pomočjo gospodinje so že zapisala svoje ime.
Proti poldnevu pa prikolovrati domov pijani gospodar. Ko zagleda malega Franca v kuhinji, vpraša: »Kaj delaš tu?«, žena pa se za fanta zavzame: »Pusti ga, sestri naj piše.« Dedec pa zbije gospodinji ruto z glave, zgrabi jo za kite, zvite na tilniku v klopčič in jame ženo vrteti sredi kuhinje. Tako divje je vrtel ženo, da so ji noge stale v vodoravni legi. Ko se je upehal, je ženo izpustil, pa prijel malega Franca za uho in ga povlekel v uto k »štanclju«. »Tu bo tvoja šola,« je pijano in zasoplo zavpil nad atom. Tako je bilo konec atove šole.
Pri hiši je bil tudi močan hlapec. Pijani gospodar in hlapec sta se nekoč stepla. Menda je iskal gospodar hlapčev vrat, pa je s prstom zadel hlapčeva usta, ta pa je gospodarju prst odgriznil. Tega hlapca edinega se je pijani gospodar bal.
Potem so zdrknili spomini mimo drugih služb, teh bolj, drugih manj grenkih.
Radi pa so ata povedali: »Na Žerjavlem v Podkraju mi je bilo pa tako lepo, da nikjer ,ne tako. Gospodaril je neki Majer.«
Lastnik posestva je bil Cimerle s Prevalj. Tja so ata vozili vsak dan mleko. V to stavbo, kjer je danes knjigarna na Prevaljah.
Posebno so se veselili praznikov in nedelj. Vedno so prihajali obiski. Potem pa se je po soseski razlegalo petje in spet petje. Tako rad je prihajal neki kmečki oče in vedno je z njim prišla neka deklica. »Kejko si pa ti pub star, krk ti je pa jime?«, je dekle pobaralo ata. »Jaz som Franc, dvanajst lit som star.« Ata bi bili radi dekle pobarali, koliko je pa ona stara, krk je pa njej jime, pa si niso upali.
Gledala sta se, drugi so načeli novo pesem, dekle je bilo bolj zgovorno in korajžno: »Viš, jaz som pa Mioka, tk som stara ko pa ti, pa viš, ke som doma, v Šebovju.« »Ke pa je tiste,« so se ata ojunačili in jo vprašali. »Lej, tam na gunem kraju,« je Micka atu pokazala čez Apohalovo polje.
To dekletce so lani popeljali k Barbari — bili so to šebovski mati s sedeminosemdesetimi leti starosti.
Potem se je atov spomin ustavljal ob vojnih doživetjih, ob stradanju in pretepanju v italijanskem ujetništvu. Če smo pri mizi kdaj godrnjali čez kakšno ne preveč dobro hrano, so ata radi povedali: »Ja, človek more lačen bit, so pa zeljavi štrklji tudi dobri in če so tudi omrzli. Pa je ustreljen konj tam ležav že osem dni, pa sem hodo okoli njega z bajonetom, da bi se ga votiv, t’k sem biv svab, da sem se tresu, pa ga tud nisem rnov načet.«
Pa so se spet opomnili življenja pri Krvavcu. Od tod so hodili na ši'ht v Kozji hrbet. Malica je bila obenem s kosilom — koruzni kruh in kava ali mleko.
Začetek je bil težak. Vsako kolo pri ga-rah se je zaslužilo v Uršlji gori po dve uri in pol dolgi poti na šiht, tudi tri ure daleč peš. Pred nevihtami je varovala skorjasta
bajta, če je bila blizu ali pa tudi ne. Pelerin in dežnih plaščev olcarji niso poznali.
Tu gori v lesovih Uršlje gore sta spoznavala isto usodo ata — Krvavčev Franc — pozneje Kotnik in Jurij Ošlak — doma v Lubenčevi bajti. Jurij je bil priden delavec. Bil je iskren. Ni poznal dobrikanja predpostavljenim. Atu se je smilil, mnogo je trpel z otiski ina nogah. Večkrat se je na šihtu za hip sezul, da bi se mu boleče noge odpočile. Bil je previden pri delu, ata so radi povedali: »Zravno Jurija rad divam, se ga ni trebi ahtat.«
Spet in spet je prišla jesen, da so ata lahko spustili krave v škornico, s svojega »šamliija« so gledali po soseski, pa po krompirišču, ki je še čakalo na izkop.
Pa so na večer potožili bolni mami: »Jaz si pa kar ne morem predstavljati, da je bvo edino zame odklonjeno, ko smo najemniki prosili za dodelitev najemniške zemlje — tega jaz ne zastopim.« Mama pa so jih lepo pomirili: »Lej, ata, tisti človek vsega tega ni doživev, da bi tvoje življenje poznav, sicer tega ne bi storil. Lej, Vubas je pošten biv, pa nam je pomagav, dobili smo v last, dom nam je ostau.«
Spomladi pa so se upokojeni ata odpravili s kravami v gozd na pašo. Žival se je kobailila čez zložene ali razmetane smrekove veje. Včasih so najemniki lahko steljo spravljali domov.
Nažeta praprot je trohnela v kupih. Ostanki smrekovih vrhov so trohneli, ata pa so si za steljo morali nakopati vresja.
In prav na dan atove devete obletnice so praznovali Ošlakovi prvo obletnico očetove smrti, osem let prej smo položili k počitku ata. Rada sem pohitela ob obletnici na skupen grob ata in mame, gredoč pa mi povedo: »Dans bojo Ošlakovega očeta pokopali.« Zadnja leta je bilo atu zelo dolg čas. Istih letnikov ni bilo v bližini. »Z Ošlakom bi pa še rad prešo vkop,« so ata ob večerji dejali bolni mami.
Preživljala sta isto usodo težkega gozdnega dela. Na isti datum v razmaku osmih
let se jima je izteklo življenje. Bila sta iskrena in marljiva, dobra družini in zvesta svojemu poklicu.
Osem let je v Škornici sameval atov »šamlej«. Čutila sem spoštovanje do tega sedeža, od koder so opazovali Macigojeve lesove. Koliko znoja je kanilo z atovega čela, ko so s Kajžerjeve meje dol čez pušo in po dolgem grabnu spravljali »škurje«, potem pa so gori nekje pri apnici segnile, ker nazadnje »foršnarji« niso imeli kam z njimi. Tako je izostalo tudi izplačilo za spravilo skorij. Pa zopet za dolgomesečno obdelavo in sečnjo hlodovine ni bilo na upravi denarja, da bi plačali za delo.
»Foršnarji« so ponudili atu odpadke za spravljeno hlodovino v Puši in v dolgem grabnu in še nekaj stoječe bukovine, iz katere bi napravili drva za prodajo in z izkupičkom krili zaslužek pri hlodovini.
Spominjam se neke zimske nedelje, ko so se ata vrnili skrušeni, domala obupani, tudi drva si je prilastil nekdo drug.
V frato nad Škornico je vložen izkupiček za edino kravo in zaslužek za štirimesečno sečnjo. Zaupali so gozdarju na besede. Brez podpisa so zglihali za vso sečnjo. Ob izplačilu pa so ata ostali brez dinarja in ob kravo smo bili.
Nešteto takih ran je šlo mimo poštenega očeta.
V.
Ob gradnji Kotnikovega doma se je ulila ploha. Na odkrito hišo je lilo kot iz škafa. Najbolj sem se bala za fotografije. Pokrivala sem jih z nepremočljivimi folijami. Ob pogledu na božjo podobo Rožnovenske matere me stisne v duši.
Tisto dekletce — Sitarjeva Micka, moja mama, jo je dobila za god od svojega očeta, ko svetinjo jo je skrila pred dražbo, da bi ji ostal spomin na dom, na starše...
Mici Kotnikova
Prijetni spomini
Milan Vošank
RADUHA V PESMI VETRA
Z Brančem sva stala na dvorišču Bukov-nikove domačije, med kotoma hišnih streh se je dvigalo ogromno zidovje velike Raduhe. Vrhnji greben se je bleščal v odsevu zahajajočega sonca, skalno pobočje pod grebenom pa je bilo že v senci. Vsa divja strmina je bila raztrgana z množico belih črt in ploskev-žlebov in samotnih jas sredi skalovja. Ravna črta pod skalovjem je ponazarjala nekakšno naravno mejo med drevesi, med vznožjem gore, med sivino prepadov in vrhom, poraščenim z nizkim ma-cesnovjem, odetim v trdo plast nakopičenega snega.
Sonce se je približalo grebenu Kamniških, vrh Ojstrice je zažarel, kot bi ga potegnili iz žarečega oglja, njeni sosedje pa so se skupaj z njo spojili v čudovito barvo, v neenakomeren val vrhov, čakajoč na noč, na zvoke samotnega viharja.
Naslonil sem se na ograjo ob poti, skušal sem odkriti v daljavi vrh Triglava. Pozornost sem posvetil na videz nerazsežni špici, kipeči iz množice vrstnikov. Ta špica se je poganjala v nebo, zazdelo se mi je celo, da hoče biti še bliže modrini neba, da hoče še več, kot je s svojo višino dosegla. Nebo brez sledu oblakov se je spajalo z grebeni.
Nekje iz daljave je prihajal enakomeren šum, kot da se z neba sipa ogromen slap, ko zadeva ob skale, ustvarja zvoke, ki so polni neznanega strahu in srha. Pod Grohatom so divje pošumevali gozdovi, spet utihnili pa se spet zagnali, kot da bi se radi iztrgali in poleteli v daljavo. Vmes pa se je od časa do časa oglašalo nekaj tretjega, podobnega šumu kotalečih skal, ki hočejo pod sabo zmleti vse, kar se jim ne more upreti. Naenkrat pa je zazevala popolna tišina, ki jo je čez nekaj trenutkov prekinil zategel glas ptiča in skoraj neznaten glas vetra, nekje v vrhovih macesnov. Vsi zvoki narave pa so se potem naenkrat spojili v eno, v zbor brez primere, hrumeli so, dokler ni omagala njih mogočna roka, potem so le tiho mrmrali in se počasi razšli, vsak s svojo melodijo, čakajoč, da zopet zahrume.
Komaj vidno se je stemnilo, sonce je že davno skrilo svojo podobo, le kopna južna stran Olševe se je s svojo redko poraščenostjo svetlikala v odsevu zadnjih žarkov.
Zopet sem se zagledal v sivino in bela plazišča velike Raduhe. Pogled mi je obstal na čudno oblikovanem žlebu; od spodaj je širok in mogočen, v sredini se naenkrat zoži v ozko strmo zajedo, potem pa se zopet razširi in raztegne med skalami do vrhnjega grebena. Čisto majhna, samotna se bohoti zajeda, če jo gledam iz daljave, le sneg jo s svojo belino nekako dviga na površje, pred oči gledalca.
Dereze niso prijemale na gladki plošči, desna noga, zagozdena v ozko poč, drsi vedno niže, gmota snega v poči se počasi kruši. Z rokami se krčevito naslanjam na poledenelo skalo za seboj, ko se hočem potegniti naprej, mi zmanjka moči in poguma. Preiskujem teren nad seboj, še kak meter, pa bom na boljšem, moram se izkopati iz tega. Še enkrat se hočem potegniti naprej, pa dereze zopet ne primejo,
roka zahlasta v prostor brez prijemov, sneg pod menoj se še zniža
— Padel bom! —
— Ne smeš! — zavpije Rok, — poskusi še enkrat!—
Sledim vrvi, ki se izgublja v dnu zajede do varovališča, še dobro, da sem malo niže zabil klin. Ponoven poizkus je zopet neuspešen, moral bom uporabiti še zadnjo možnost, snamem rokavice in jih potisnem pod vetrovko. Leva noga se mi zasidra na klinu, desna se še kar dobro ustali na snegu, z rokami poskušam priti čim više, gole prste potisnem v trd sneg. Pričnem se dvigati, roke se krčijo, samo levo nogo moram še dvigniti s klina. Tedaj, nenadoma, so mi prsti na rokah odpovedali, mesta, kamor sem jih potisnil, sploh ne čutim več, obenem se poraja divja bolečina. Dobro se ustopim in potegnem roke k sebi. Za trenutek me ob pogledu na sive konce prstov pograbi nekakšen strah, vendar koj ukrepam.
— Splezaj nazaj! — vpije Rok, ko mu razložim situacijo. Nataknem si rokavice, ter se sila previdno, počasi spustim ob pomoči klina in karabinca do varovališča.
— Roke pod hlače — mi svetuje soplezalec.
Prste zarij em pod obleko, kar začutil sem njihovo spajanje s toplo koža, nato pa pekočo bolečino.
Gladke skale na obeh straneh zajede pa so rasle proti nebu, njihovega konca nisem videl, nisem ga mogel nikjer zaslediti. Bile so popolnoma očiščene snega, na nekaterih mestih so se vlekle ozke police, vmes pa je bilo nekaj razpok. Zdelo se mi je, da je leva stran svetlejša, manj navpična, zato pa bolj gladka.
Macesni pod žlebom so se le s težavo upirali močnemu vetru, njegov oster šum je plaval okrog naju, nad nama, vzdigoval na nekaterih mestih zavese snega, se oddaljeval in znova polnil ozračje.
Konca žleba nisem videl, le majhen planinski travnik se je bohotil sredi dreves in prinašal v vso to strmino vsaj malo polož-nosti.
Gozdovi v dolini so bili s svojo zelenostjo pravi počitek za oči. Širili so se v vsem dolgem pasu pod nama, včasih se je videlo in slišalo njihovo pozibavanje in šumenje. Sredi njih so bile obširne jase s samotnimi kmetijami. Čisto spodaj v dolini se je skrivala Solčava, zvonik njene cerkve se nama je kazal kot nekakšen svetilnik, kažipot cesti v Logarsko dolino. Nad vsem pa se je bohotila Olševa.
Šum vetra pa je vedno bolj polnil ozračje, postajal je pravi orkan, iščoč poti med drevesi in skalami.
Na treningu v petek, pri skalcah nad Votlo pečjo, sva se z Rokom odločila za skupno turo na Raduho. S prvimi sončnimi žarki sva se včeraj že vzpenjala proti Grohatu. Še isti dan sva preplezala Vetrne police, danes pa sva se napotila pod skalovje velike Raduhe. Izredno strmo snežišče naju je pripeljalo v ozko zajedo, na prvo stojišče, kjer sva se navezala in opremila.
Pot naprej je bila mogoča v dveh smereh, dva ozka žlebička sta vsaksebi rasla v
višino. Odločil sem se za levega, zdel se mi je manj gladek in strm. Po nekaj metrih sem zabil klin, potem pa me je ustavila varajoča trda gmota snega, zasidrana med dve skali, prostor nad njo pa je bil presenetljivo gladek, tudi z derezami ni šlo več najbolje.
Pekoča bol v prstih je popustila, nataknil sem si dvojne rokavice in pričel varovati soplezalca, ki se je zagrizel v desni žlebiček. Množica trdih snežnih okruškov se je usipala po meni, le počasi se je vzpenjal. Po nekaj metrih je zapela pesem kladiva in klina. Gladke plošče so mu bile zadnja težka ovira. Izginil mi je izpred oči, nekje visoko sem slišal udiranje v globok sneg, kar oddahnil sem si, ne bo več poledenele skale. Ponovno je zabil klin, potegnil je preostanek vrvi k sebi in me poklical. Po nekaj metrih snega sem se znašel v ozki skalni zajedi, skorajda brez oprimkov. Lotil sem se je z nekakšno oporno tehniko, desno nogo pritisnem čim više na skalo, s hrbtom in rokami pa se na nasprotni steni potegujem naprej, ko ta manever uspe, grem naprej z drugo nogo. To manevriranje me privede do klina, vzpnem se, klin pa mora ostati v steni, tudi kletvica ga ne spravi iz položaja. Pogledam navzgor, vidim dve možnosti. Naj nadaljujem po Rokovi poti, polni gladkih plošč, ali naravnost navzgor, skozi kratko, a izredno ozko zajedico. Odločim se za drugo varianto. Zopet moram uporabiti prejšnji način plezanja, le da je tu zaradi ozkosti nekoliko manj lagodno, napredujem izredno počasi. Vrh zajedice mi v veliko veselje pokaže nekaj oprimkov, z rokavicami se sicer težko obdržim na njih, kljub vsemu se hitro potegnem na snežišče, nekaj korakov, po njem, pa se znajdem pri Roku. Udobno sedi v snežni luknji, idilo mu kazi le mrzel veter. Preplezam še nekaj skal in trdnih snežnih plasti in dosežem ogromno snežišče, ki ga iz doline vidiš kot nekakšen travnik sredi skalovja. Skopljem jamo, s cepinom varujem prihajajočega.
Skušam odgnati zopet porajajoče bolečine v prstih. Sredi stene sva, sredi te velike navpičnosti, le mrzel veter s svojo neenakomerno melodijo, s svojimi vrtinci, le on, nevidni spremljevalec je z nama. Noče naju zapustiti. Spodaj vidim začetek žleba, nad menoj se bohotijo poledenele skale, zgoraj nekje je vrh. Kako drugače je tu poleti. Z Milanom sva tu že plezala, bila je megla, nagonsko sva šla tu čez in izstopila ravno na vrh. Sedaj pa tiste lepe, suhe skale kar odbijajo, odele so se v led in trd sneg.
Pod skalami prečiva po komaj zaznavnih stopinjah predhodnikov na ozek greben z nekaj macesni. Na drugi strani grebena je še večje snežišče, le da je strmina malenkostno zmanjšana. Na takih snežiščih vedno neznansko uživam. Daleč zadaj je tisti nelepi prepad, midva pa drviva navzgor proti soncu. Končno! Na vrhnjem grebenu sva, sneg se ne udira več, tečem proti vrhu. Po dolgih urah sonce, zmagala sva. Odpre se pogled na dolino Savinje, množica hribov tja do Uršlje se razgalja pred nama.
Dolgo sediva na vrhu, zahajajoče sonce ustvarja nešteto barvnih odtenkov. Rdeča barva se razteguje tja do Pece, se spaja z žarki, v nekakšen razsekan splet, zadeva vrhove Kamniških. Strmine Kamniških so že postale temne, razločno so se pokazala
ogromna snežišča, žlebovi in navpične stalne zajede. Spodaj v dolini pa se razširjajo gozdovi, ponekod še pobeljeni, na sončnih straneh pa kopni.
Skoraj popolnoma tiho je, veter, kot da naju je izgubil, le včasih se tako mimogrede še oglasi in spodi še tisto borno toploto bledega sonca. Tiho sva, vsak s svojimi mislimi. Stopim na konec grebena, zagledam se navzdol, kaže se konec žleba, tam sva bila, v tisti zajedi, tako kratki, pa vendar se je pokazala tako divja, čeprav zna biti tudi lepa. Zdi se mi, da na snežišču vidim najine stopinje in celo varovalno luknjo. Snežne zavese tam spodaj pa še vedno upodabljajo vihar, ki izgublja svojo moč ob trdnih razpokah skalnih previsov. Dolga steza naju je vodila skozi Durce, proti zavetišču.
Milan Vošank
Zdaj sem tu, ujet v samotnost štirih sten, ujet v učenost knjig, prebijam se med hrupom cest.
Toda stene, kot da jih ni, knjige še naprej leže na polici, cestni hrup — zbežim od njega.
Paklenica! Ta čudoviti nacionalni park, vsakoletni prvomajski zbiratelj skalašev.
Kadim pipo, zdi se mi, da ne sedim na tleh v sobi, sedim na skali pred šotorom, sedim na vrhnjem grebenu, oblaki dima izginjajo v vetru. Nebo počasi temni, prihaja noč, rahlo pozelenele veje pred oknom,
»Košar«
Obrisi teme so napolnili dolino, dvigali so se vedno više, objemali vrhove, ki so kmalu postali črna neprodirna gmota. Snežišče sredi velike Raduhe pa se je še vedno svetilo, zdelo se mi je, da se njegova belina sploh ne bo skrila v temi, da se bo svetila celo noč, razkazovala svojo moč, razsežnost in mrko lepoto.
Pesem Brančevih orglic me je zmotila v mislih. Sedel sem k njemu, moje orglice so zapele družno z njegovimi.
Šum, podoben slapu, je še vedno polnil okolje. Na poti proti Grohatu sta se premikali najini senci v rahlem odsvitu lune.
(Direktna smer v veliki Raduhi — prvič pozimi plezala starejša pripravnika Milan Vošank, AO Ravne in Rok Kolar, AS Prevalje 18. jan. 1976).
pozelenelo grmovje okrog tabora, pod skalami, zelen grm sredi navpičnosti skal. Poje mi kitara, poje v noči, na skali gori sveča, naokrog sede skalaši, molčijo, včasih pritegnejo v pesmi. Plamen sveče osvetljuje obraze. Kjer so njihove misli, ali se ne pode po razčlenjenih zajedah, gladkih ploščah, oživljajo, delajo nove plezalne zamisli. Nebo je posejano z zvezdami, jutri bo lep dan, sonce bo in lepo bo plezati. Glasovi kitare in pevec se mešajo s šumom reke, na trenutke zapiha lahen vetrič. Skalna gmota s svojo višino pa ostaja tiha, zdi se, da je prisoten le njen duh.
Stojim na vrhu, s Hansom sva pravkar izplezala. Tam spodaj ob reki se blešči splet barv, tam stoji tabor raznobarvnih šotorov, razširja se med grmovje, med ogromnimi skalnimi okruški. Velebitski vrhovi so rahlo pobeljeni, sneg se s soncem spaja v bleščeči odsev odtenkov. Morje, zajeda se v skalno obalo, od daleč je kot ravna modra ploskev, položena med pusto grmičevje.
Med plezanjem vsak oprimek dobro pretehtam, ali bo vzdržal, saj se precej teh skalnih kucljev kar lepo maje. Tu pa drže, trdne so tudi izredno tanke plošče, kot da so prilepljene k skali. Plezam, preizkušam, drži, v prste pa se zajeda, da so kmalu popraskani. Počasi se privajam, toda kaj drugega kot obešati se po teh sumljivo tankih ploščah se tudi ne da. Pa ta drevesa, pri nas najdeš le s travo poraščene poličke, tu pa sredi navpičnosti kar celo drevo. In kaj ti preostane drugega, kot da se ga oprimeš, včasih pride kar prav.
Vsako drevo pa tudi ni zanesljivo, Stan-čeva teža je enega kar odlomila, da je zdrknil nekaj metrov niže.
Krstila me je Ida, zabolel me je šele tretji udarec, očitno je prepozno prišla do spoznanja, da udarja premalo. Preplezala sva tisto smer, Maleno. Nekakšna trojka; ko ravno začneva plezati, je vsega konec. Potem pa sva gledala morje, sončni zahod, pihal je lahen vetrc, kako enkratno je bilo. Sedela 9va na polički in če ne bi pihal vetrc, bi naju grelo toplo sonce. Ampak
bila sva že zagreta in vse je bilo kar primerno. Lepo je plezati v trojki, prijemov toliko, da ne veš, katerega bi zgrabil, človek nehote postane izbirčen. Naenkrat pa se pojavi nekakšen detajl, rahlo težji. Nama z Ido se je to zgodilo v smeri Kukušna, pa še rahel dežek je padal, a sva se le izmazala in izplezala. Izmazalo pa se je tudi sonce izpod oblakov, lahko sva se še sončila in lahko sem kadil suho pipo. Med sestopom se zopet pojavi detalj, ki bi mu lahko rekla: — Zašla sva —, do reke in tabora pa sva vseeno priplezala.
Še dve smeri sva ruknila z Ido. Varianto Severnega grebena sva dolgo iskala s pomočjo vodiča in misleč, da sva našla pravo smer, sva potegnila neko tretjo po ostrem grebenu. Ta greben pa tudi ni bil samo greben, krepko sem moral tolči po klinih, se obešati po redkih prijemih. No, potem pa sva se le znašla na Severnem grebenu. Dva lažja raztežaja naju pripeljeta v nekakšno luknjo, pot naprej je vodila čez gladke plošče. Zapodil sem se nanje, odkril nekaj klinov in se znašel pod majhnim previsom. Elegantno prihiti Ida do mene, sedaj pa ta previs. Dolgo časa ne najdem nobenega primernega oprijema. Začnem se stegovati na slepo naprej, tedaj mi prsti nenadoma otipajo precej dolgo in globoko zarezo. Neslišno sem si oddahnil, korak in že sem bil čez. Preriniti sem se moral še med dvema ogromnima skalnima kockama, tam pa je stal neki Tržičan, ki mi je pojasnil, da je tu smeri konec. Med rušjem sva nato sestopila.
Družinsko smer sva se z Ido namenila še skupaj preplezati. Spet nama je povzročilo težave iskanje te smeri. Po dolgem preudarjanju in spraševanju sva le našla pravo sled. Plezanje med rušjem naju privede pod gladko ploščo, označeno v vodiču za težavnejšo. Počasi se vzpenjam, zabijam kline, stvar pa postaja z metri težja. Znajdem se pred ozko zajedo, vse naokrog pa popolna čistina. Zmanjka mi klinov, kaj sedaj? Pogled naprej ne obeta, da bi bilo možno brez dodatnih sredstev izplezati. Plezalec iz naveze, ki nama je sledil, pripleza do mene. Odločimo se za spust ob vrvi. Skupno nato prestopimo v le ste-žaj oddaljeno Splitsko smer. Druga dva plezata naprej, z Ido počivava, dolgo traja ta počitek, detajl Družinske je terjal svoje. Šele vriski plezalcev naokoli naju poženejo naprej. Z nekakšno varianto naokrog se izogneva ne preveč lepemu kaminu, potem pa se zapodiva naprej, po skalah, med rušjem navzgor. Na nasprotnem grebenu naju strašita Rok in Milan, češ, smer je še zelo dolga. Verjeti ali ne, to je bilo tisto, kar naju je hitro poganjalo naprej. Bala sva se noči, brez baterij bi bil sestop nemogoč. Izplezala pa sva še v soncu in prejšnja naglica se spremeni v lenarjenje. Načrepala sva se umazane vode iz skalnih lukenj, se zavlekla na naj višji greben in se predala razgledom. Morje, zelena dolina, zasnežene gore, skalna sivina vsepovsod ... tisto počivanje ali morda uživanje vrha pa se je obrestovalo. Sestopa ni hotelo biti konec, zadnji skalni spust je bil že napol v temi. Prijatelji z baterijami na melišču so seveda izrekli nekaj gorkih, razgled je pa le bil.
V velenjski ekipi, ki je taborila blizu nas, je bil tudi Hans. Ni bilo treba veliko besed, zapodila sva se v smer Ranpa-kamin. Plezanje po mokri skali, čeprav je trojka, ni
Paklenica v očeh (in dejanjih) Korošca
tako, da bi vriskal. Nekje v sredini mokrote le zmanjka, začneva plezati zelo hitro. Pohvala v taboru mi naprti Milana, pa še njegove zbadljivke, vendar kaj zato, hitro sva pa le izplezala.
Dolgo spanje naslednje jutro je omogočil veter in dež. Ko sem pogledal iz šotora, je bilo še kar znosno, čeprav je bila spalna vreča mokra, na srečo samo pri nogah. Šotor sva si delila s Spilčem, napaka pri postavljanju naju je precej izučila. Iz trave, kjer je stalo bivališče, je voda kar vrela, morala sva ga prestaviti na pesek. Zbudim se prvo jutro, za vraga, bil sem ves moker, grem ven, pada dež. Popoldne se zjasni, vso mokro kramo posušim na soncu, drugo jutro se stvar ponovi. Šele pesek naju zasilno posuši.
Rekel sem, bilo je še kar znosno, le veter je gnal svojo pesem brez konca. Dolgo sem gledal v skale ter ugotovil, da so lepo suhe, primerne za plezanje, veter se bo že ugnal. Takoj vodič v roke in že sem stekel do Hansa. Mnenja so bila enaka, zmečeva opremo v nahrbtnika, pa gremo. Kazalo je, da bova plezala kar sama, nikjer nobenega čeladarja. Naši so se namenili na neko kočo. Pot med grmovjem naju privede pod greben, imenovan Smer po rebru. Dobra štirka, ml pokažejo prvi metri. Pridno zabijam, dokler ne zmanjka vrvi. Lepo sem zasidran, veter pa vseeno komaj zadržujem. Dolgo sem stal, tako se mi je vsaj zdelo, na najbolj vetrovnem mestu. Hans pa se je poganjal mimo mene nekam v navpičnost. Poteg vrvi mi naznani napredovanje. Se ves trd se počasi razmigam in že sem na stojišču. Nad nama se bohoti nekakšen previs, lotim se ga, a preneham. Odločim se za drugo pot. Obplezam skalno kroglo, znajdem se tik nad prepadom, hitro se zmuznem odtod, pa glej čudo, sredi stene prostor z drevjem. Udobno se uležem med dve debli in pokličem Hansa. Z neba pa je vedno močneje kapljal dež, ki ga je veter nosil v vrtincih, da je ostro udarjal v obraz in prste na rokah. Žvenket železja mi naznani soplezalca. Pred njim je zelo strm in skorajda gladek odlom, na srečo ga krasi nekaj klinov. Dolgo se muči, potem pa si le pomaga z lestvinami in se zasidra pod ogromno skalno lusko. Zanesem se na to, da sem drugi in udarim proti njemu kar brez lestvic. Tudi veter in dež nista ohladila mojega razgretega obraza, ko se ustavim na stojišču. Kako pa naprej? Dolgo preudarjam, nato se odločim za pot čez lusko, a ta me odbije, zato sedaj poskusi on. Odloči se za drugo pot. Spusti se malo niže, kjer se vzdiguje ozka razpoka, ki ga pripelje do skalnega roglja. Tu zabije klin in ker mu je pot po razpoki naprej skorajda nemogoča, se odloči za prehod čez gladko ploščo na vrh luske. Klin mora sprijeti lestvico, vendar ga prehod na lusko vseeno odbije. Vrne se na stojišče, oba sva skorajda že obupana. Spodaj prepad, navzgor vse gladko, slabo vreme. Tvegam vse, splezam do klina, stopim v lestvico, z eno roko se držim za karabinc, z drugo odkrijem komajda otipljiva prijema, niže pa vidim še kar znosen stop za nogo. Začnem se dvigovati, počasi, vmes spustim ndkaj krikov-povelj Hansu, spustim karabinc, stopim iz lestvice, držim se nad prepadom, še en zalet in znajdem se na luski, oba sva si oddahnila. Površje luske pa je zopet razsežno, položim se na skale ter potegnem vrv k se-
bi. Soplezalec je kmalu pri meni, pa še deževati je nehalo. V steni pa je ostal klin, kot spomin na to težavno mesto.
Kako lepo je bilo plezanje naprej, polno oprijemov, polno vriskov in zaleta. Ali res da premaganje take težavnostne točke toliko novega poguma, veselja, zagona? Zadovoljstvo pa se je še stopnjevalo, ko sta oba bradata tipa priplezala na vrh, si nabasala pipi in se predala razgledom.
Pri sestopu pa sva srečala v smeri Male-na cel kup Velenjčanov. Pa sva jo mahnila še v to smer, prehitela vse plezalce ter pokadila še eno rundo tobaka.
Vreme se je naslednji dan lepo popravilo, dolgo sem se motovilil po taboru brez pravega cilja. Končno se s Stančem odločiva za smer Sažeti. Smer je kratka, zato pa je dobra petka, piše v vodiču, treba se bo dobro spočiti. Čevlji so mi odpovedali, nenasitno so zijali podplati, mnogo načinov popravila sem uporabil, da so bili vsaj za silo uporabni. Gladka in mokra skala, Stanč je plezal naprej, le počasi je drsela vrv, včasih je zapel klin, se začul udarec lestve ob skalo, z bližnje Akademske smeri pa so se oglašali šaleški skalaši. Da gre res počasi, sem se dobro prepričal. Primeš, držiš, zdrsne, uporabljaš različne tehnike, vzpneš pa se le za kak meter. Naenkrat pa le ozka zajeda brez oprijemov, oporna tehnika ti pusti na obleki prevleko iz blata. Vseeno se znajdem pri Stanču. Bil sem izmučen, on se je med tem že spočil, nato pleza naprej. Ponove se isti glasovi kot v prvem razstežaju, le med plezanjem opažam, da je vse manj mokrote. Pojavi se zelo odprta prečka, pot čez njo mi vzame precej časa, pravzaprav mi pomaga šele Stančev nasvet. Drevo sredi ravne plošče nudi zanesljivo stojišče, pa tudi počivališče, če že ne ležanje. Razčlenjen nasprotni greben nama v zabavo kaže telovadenje dveh malih, debelih Štajercev.
Med iskanjem prehoda pride Stanču v roke drevo, malo tanjše od stojiščnega. Obesi se nanj in se zopet znajde pri meni. Pri ponovnem poskusu se tistega mesta raje izogne. Opazujem ga, njegovo početje na velikem skalnem roglju, tudi po drevesu se je moral zopet obešati, potem pa je izginil v zajedi. Skalni rogel in drevo sta mi pognala kar malo neprijetnih občutkov po hrbtu, rajši sem gledal kar navzgor. Naslednji raztežaj je pokazal bolj slabe zobe, pa tudi plezanje je končal. Ležanje med drevesi, greje te sonce, povrh pa še brezvetrje in razgled, vse je bilo tako prijetno, da je Stanč kar sam odkolovratil naprej. Na dan sem privlekel orglice, tudi pipa ni počivala, pravi romantični trenutki.
Počival pa sem ravno na steni in prijetno sta me presenetila znanca iz krajev ob Soči. Lepo se je srečati v objemu gora, lep je pogovor v takem okolju.
Zadnji dan Paklenice! Dnevi življenja v divjini so potekali, dnevi brez skrbi in misli na ure, prepolne študija, dnevi brez življenjskega hitenja. Vsako jutro se oko ustavi na ogromnih skalah, na nebu, kajti vreme je odločilno v dejanjih tistega dneva. Vsako jutro umivanje v mrzli reki in nerodno pripravljanje zajtrka. Vsako jutro pogovori o plezanju, zbiranje opreme in nato pot med razmetanimi skalami do stene.
Hans si je vseskozi želel preplezati Šaleško smer, le en dan naju je še čakal, zato
nisva odlašala. Smer je pokazala svoje kremplje že s prvim razstežajem, dolgo se je bilo treba zaganjati po zajedi, da sva jo premagala. Razčlenjenost pa tudi ni ravno preobilna, izpostavljenost ravno primerna. Po prvem razstežaju sva se odločila, da bo prvi plezal Hans, izredna forma ga je kar razganjala. Seveda sem se strinjal, da se enkrat oddolžim moji izmučenosti od prejšnjega dne in lakoti čevljev pa je to še kako ustrezalo. Naslednji raztežaj naju je pripeljal v precej dolgo prečko, zgoraj nobenega oprimka, sklonjena drža sredi skale ni ravno najbolj prijetna, a drugače ni šlo. Konec prečke se je le izkazal, na skalo je bila pritisnjena nekakšna plošča, ki pa z majanjem ni ravno skoparila. Hans se mi je režal z nekakšnega razsež-nega oltarja, ker sem bil kmalu pri njem, je zavidanje odpadlo. Zopet se je pojavila krajša, zato pa še bolj gladka prečka. Hans, ki je v takih rečeh f raj er, jo premaga brez lestvic, sam pa sem hotel biti še večji fra-jer in sem lestvice raje uporabil. Nekakšen kamin, od strani zarezan v skalo, izrazito gladek, nama nakaže konec smeri. Lepa plezarija je bila poplačana še z ugotovitvijo, da sva plezala ravno na sedmo obletnico smeri.
Moje obuvalo je ostalo ovekovečeno, poslikala sva še drug drugega ter se nato ob vrvi spustila na melišče. Da pa to spuščanje ni minilo brez kletvic, je jasno in še kar normalno.
Zadnji žarki so se spajali z morjem, še zadnji pogled v kanjon Paklenice, še se bomo vrnili. Visoki nahrbtniki so bili lažji, med topotanjem po asfaltu se je oglasila še pesem.
Valovi so udarjali ob obalo, temno noč je krasila mreža zvezd, tišina in romantičnost obmorskega naselja, tam zadaj pa temni obrisi skalnih vrhov.
Vse se spaja v eno, v vrteči krog življenja.
(Člani AO Ravne Prevalje — udeleženci prvomajskega alpinističnega tabora Pa-klenica 76).
»Lučka«
Smučarski skoki na Koroškem DA ALI NE?
Zelezarji na Peci
Slovenski železarji in Peca ’76
Ze tretjič so se 12. 6. 1976 podali železarji slovenskih železarn na svoj tradicionalni pohod na Peco. Zanimanje za ta pohod je bilo med železarji precejšnje, saj so še bili pod vtisi lanskoletnega enkratnega doživetja v vremenu, kakor tudi vzdušju. Na dan pohoda je bilo v zgodnjih jutranjih urah pred upravo železarne prav živahno. Delovne obleke so zamenjala slikovita planinska oblačila z različnimi pokrivali, lepimi, hipermodernimi nahrbtniki in podobno.
Prvi so krenili na pot ravenski železarji z dvema avtobusoma in med potjo pobirali svoje tovariše na Prevaljah, v Mežici in Orni. Precejšnje število železarjev se je odločilo za lasten prevoz. Na Ravnah še megleno jutro se je proti Orni razjasnjevalo, medtem ko je dolina Tople že sprejela obiskovalce v lepem pomladanskem soncu. Letošnji pohod je potekal od Bur jakovega križa, mimo Burjaka, Florina in dalje proti Mali Peci.
Slednjič so prispeli še naši gostje iz drugih podjetij, železarne Jesenice in Krope. Tako je številna družina železarjev začela svoj pohod proti sivi Peci.
Sled po visoki travi je kazala že od Bur-jakove bajte dalje pa vse do koče, da je na pohodu cela brigada.
Navdušeni nad lepim jutrom in svežim gorskim zrakom so se začeli zbirati pred planinskim domom. Po krajšem postanku je večina nadaljevala pot proti vrhu. Vreme je bilo kot nalašč za izlet, ne prevroče in razgled je bil dober.
Na vrhu pa je pohod doživel svoj vrhunec. Vsi so bili dobre volje in navdušeni nad lepo planinsko naravo, posejano z raznovrstnimi rožami. Bilo je enkratno doživetje.
Ni bilo konca spraševanja, katera dolina je to, kateri vrh je ta, kaj se tam vidi itd. Največ odobravanja in željnih pogledov je šlo na koroško stran.
Veselo kramljanje, medsebojno spoznavanje, menjava izkušenj in podobno je trajalo vse do popoldneva. Manjkalo ni tudi raznih šal in veselih dogodkov, posebno za tiste, ki so morali prestati svoj planinski krst, ker so bili prvič na vrhu.
Po vrnitvi z vrha in krajšem postanku pri koči se je družina železarjev zopet usmerila proti Topli.
Nad Končnikom pri karavli je bil za vse udeležence pohoda pripravljen piknik s krajšim sporedom.
Za vse lačne in žejne želodce je poskrbel naš referent za prehrano tovariš Levar, ki je s pomočjo graničarjev vse potolažil in nahranil.
Pevski zbor »Vres« s pevovodjem Jožkom Kertom je s svojim nastopom vse navdušil.
Vmes pa je s poskočnimi polkami in valčki vzpodbujal železarski ansambel.
V takšnem vzdušju je bilo kmalu pozabljeno vse o dolgem pohodu, o veliki strmini, o izmučenosti, mnogi so pozabili tudi na svoje ožuljke na nogah.
Vsa številna železarska družba je bila kot velika planinska družina.
Za slovo je spregovoril še naš generalni direktor Gregor Klančnik, ki se je udeležil že vseh treh pohodov na Peco. V lepih besedah je prikazal potrebo po zbliževanju železarjev na takih pohodih in koristi, ki jih prinaša posebno železarjem, življenje v naravi.
Z mrakom je železarska družba zadovoljna in srečnih obrazov s pesmijo na ustih začela zapuščati lepo dolino Tople. Njene obronke in vrhove Pece je osvetljevalo zahajajoče sonce. Nasvidenje zopet leta 1977!	Franc Telcer
ALPINIZEM
Dvanajst ur razmišljanja lastnih čevljev med blatom in kamenjem
(A. Bucci)
Smo v času korenitih sprememb in dogajanj v celotnem človekovem in družbenem življenju in tako seveda tudi naše telesne kulture. In če je tako, zakaj te spremembe ne bi zajele tudi naših skokov, ki so bili ena izmed uspešnih športnih panog na Koroškem. In že se postavlja vprašanje, zakaj so bili in zakaj niso več? Odgovor je silno preprost. Zato, ker smo od zadnjih uspehov (Sapporo 1972) počivali na lovorikah, nato zaspali, in končno sedaj upam, da smo se tudi naspali.
Pred nami je velika in odgovorna naloga, kajti zavedati se moramo, da je naš, koroški skakalni šport čisto na tleh, da ni mogoča primerjava z ostalimi slovenskimi klubi, ki imajo ogromna denarna sredstva, tako da ni težko postaviti plastične skakalnice, plačevati profesionalnega trenerja, kupiti magnetoskopa, kombija, sodobne skakalne opreme, privoščiti si celo priprave zunaj naših meja. Za primerjavo naj navedem še naslednje: Na otvoritveni tekmi nove 25-metrske skakalnice v Križah pri Tržiču 26. 6. 1976, je nastopilo čez 140 mladih slovenskih skakalcev. Od tega jih je bilo kar 70 (30 jih je bilo še doma) iz SK TRIGLAV Kranj (SK Črna jih nima niti 20). In kje je vzrok za takšno porazno stanje?
Ni ga težko najti, če le malo pogledamo okrog sebe. Ni osnovnih objektov, in če ni objektov, potem tudi ni naraščaja, čeprav mladih ljudi, željnih skokov, ne manjka. Torej bo treba zavihati rokave, poprijeti za krampe in lopate ter letos narediti 25-metrsko skakalnico na Božičevem pri osnovni šoli Črna, prihodnje leto pa jo pokriti s plastiko. Poskrbeti bo potrebno za propagando in animacijo s filmi, ki bi jih posodil zvezni trener Ludvik Zajc (Sapporo 1792, Oberstdorf 1976, Innsbruck 1976). Najbolje bi jih bilo prikazati na turističnem tednu v Črni ali pa ob pričetku leta. V zimskih počitnicah bi bilo potrebno izvesti tečaj iz smučarskih skokov. Se letos je treba navezati stike z osnovno šolo Črna, da bi ustanovila sekcijo za skoke pri ŠŠD ter prek šole kupiti plastiko in magnetoskop, kar bi vso stvar pocenilo, ker ne bi bilo potrebno plačati carine.
V smučarske tečaje bi morali vnesti informativno tudi skoke. Zato bi bilo potrebno vaditelje in učitelje smučanja praktično poučiti o osnovah tehnike smučarskih skokov.
Posebno vprašanje zavzemajo kadri oz. strokovni team, ki bi naj ob pomoči vseh dejavnikov spet postavil koroške skoke na trdna tla in tako vzpostavil ravnotežje z ostalimi slovenskimi klubi. To pa pomeni v nekaj letih sistematičnega, načrtnega in požrtvovalnega dela dobiti spet reprezentante.
Danilo PUDGAR
Odredov izlet na Vršič in v Posočje
V želji, da bi popestrili letni program taboirniške dejavnosti, smo se v odredu Koroških jeklarjev Ravne odločili za enodnevni avtobusni izlet na Vršič in v Posočje. V ranem sobotnem jutru smo krenili na pot. Da bi prihranili čas, smo ubrali bližnjico prek Brnika in Kranja, kjer je bil krajši postanek. Pot smo nadaljevali proti zakajenim Jesenicam, kjer se v ozki dolini razteza skupaj z mestom razvejana jeseniška železarna. Kmalu nas je z višine pozdravil Triglav s skupino vršacev, ki ga obkrožajo kot zvesti varuhi, in že je tu Kranjska gora, kjer smo se ustavili le toliko, da smo se malce okrepčali in razgledali po tem znanem gorenjskem smučarskem centru. Lepa cesta, opremljena z višinskimi oznakami, nas je opomnila, da se bližamo Vršiču. Vodja izleta Vinko Krevh nas je sprati seznanjal z vrhovi, ki so nas obdajali, povedal pa nam je tudi o žalostni usodi ruskih ujetnikov, ki so po prvi svetovni vojni gradili cesto na Vršič. Veliki plaz je zasul precejšnjo skupino ujetnikov.
Končno smo le prispeli k Tičarjevemu domu na Vršiču (tudi njemu nedavni snežni plaz ni prizanesel). Kot je že v navadi, smo vsi taborniki najprej »navalili« na razglednice in spominke ter raznovrstne značke, ki nas bodo še dolgo spominjale na prijeten izlet, pa tudi staršev in prijateljev smo se spomnili z razglednicami. Pridno smo si beležili gorske lepote na filmski trak in si ogledovali bližnje vrhove. Pod Vršičem pa smo že uzrli gorsko dolino Trente, ki nas je pričakala v svoji lepoti skupaj s spomenikom varuha in odkritelja Julyusa Kuggya. On je bil prvi, ki je s pisano besedo ponesel v svet lepoto alpske doline Trente in okoliških vrhov, ki še danes nosijo njegovo ime. Kot njegov spomenik smo se tudi mi zazrli v najlepši vrh Julijcev — Jalovec, ki je blestel v soncu, kot da se zaveda, da je naj lepša gora, simbol slovenskih planincev. Se posnetek za spomin in že smo se odpeljali k izviru bistre hčere planin — Soče, kot jo je imenoval
pesnik Simon Gregorčič. To ime si tudi zasluži, saj je še ni dosegla uničujoča roka industrije. Čeprav je bila skalnata pot precej strma in nevarna, smo le prispeli do njenega izvira, kjer je z velikim šumenjem z vso močjo vrela iz vznožja strmih skal in v svoji prelepi modro zeleni barvi hitela čez mnoge brzice proti krajem Posočja in Jadranskemu morju nasproti. Kakor da bi razumeli vabilo, naj jo spremljamo na njeni dolgi poti, smo se tudi taborniki poslovili od izvira. Za hip nas je ustavil tudi Alpinetum, kjer smo si lahko kot varuhi narave ogledali redke in zaščitene gorske rože, ki so ponekod v naših gorah povsem izginile zaradi brezčutnih obiskovalcev gora ali gorskih voluharjev, kot pravimo takšnim gorski stražarji. Pri Al-pinetumu smo se poslovili od Trente kakor tudi od redkih in prijaznih Trentar-jev in se napotili proti drugemu slovenskemu smučarskemu centru v Bovcu. Žal tukaj s kosilom ni bilo nič in smo se lepo zedinili, da bomo vse do Tolmina poskusili taborniško veščino v gladu, kar se pravi po taborniško, da se za določen čas odpoveš hrani, čeprav ti pod nos tiščijo vse dobrote sveta, in če hočeš postati zmagovalec, boš rad vzdržal, četudi se ti cedijo sline. Sicer pa najmanjši udeleženci niso čutili pomanjkanje hrane, saj so za to poskrbele njihove mamice, ki so jim dale za popotnjo marsikatero nepotrebno sladkobo.
Na poti proti Tolminu so nas opozorili na nedavni potres razpeti šotori in prikolice kakor tudi močno razpokani zidovi in poškodovane strehe na starejših hišah, in kot smo opazili, tudi novim zgradbam potres ni prizanesel. Okrog poškodovanih hiš pa je bilo mnogo delovnih rok, ki so z ramo ob rami pomagali popraviti, kar se je dalo. Tako smo končno le prispeli v Tolmin, kjer smo se po dolgi vožnji dodobra okrepčali in razgibali. Čakala nas je še zadnja točka izleta, ogled partizanske bolnice Franja v Cerknem.
Lahko rečem, da je to znano bolnico marsikateri od naših tabornikov prvič obi-
skal, zlasti najmlajšim bo ta ogled koristil pri pouku zgodovine, saj smo mnogi težko doumeli veliko poslanstvo te partizanske bolnice, ki nosi ime po svoji upravnici in partizanski zdravnici dr. Franji Bojc-Bi-dovec. Naj omenim, da so bolnico pričeli graditi decembra 1943 v soteski Pasice blizu Novakov za potrebe IX. korupusa, ki je štel skupno 10.000 borcev, napram 75.000 sovražnikovih vojakov v dobro utrjenih postojankah. Gradnjo te partizanske bolnice je po nasvetu domačih aktivistov vodil dr. Viktor Volčjak.
Bolnica Franja je skrita v soteski potoka Pasice. Pot do nje je zelo ozka in na nekaterih mestih izsekana v skalo. Tik pred lesenim dvižnim mostom smo opazili s kamni ograjene partizanske grobove ter spominska obeležja. Do bolnice se je dalo priti le po dvižnem mostu, ki so ga med NOB spustili šele po strogi kontroli in konspiraciji. Težko si predestavljamo, kako so prenašali partizanske ranjence ob vsakem času, saj je vsa pot do bolnice zelo mokra in spolzka. Barak bolnice Franje ne vidiš prej, da prispeš čez zadnji mostič. Vse barake se stiskajo v tej zelo ozki soteski, nad katero se zgrinjajo previsne skale in drevje. Vse barake so prebarvane z varovalno barvo, tako, da jih še danes komaj opaziš z vrha. Opremljene so z napisi, tako da se obiskovalec laže znajde. Tako smo si lahko ogledali sobe za ranjence, operacijsko sobo, rentgen, kuhinjo, jedilnico, invalidski dom in druge prostore ter številne bunkerje za ranjence in obrambo bolnice, kakor tudi rezervoar za električno centralo. Sovražnik je sicer slutil, da mora biti v teh krajih partizanska bolnica, vendar je zaradi stroge konspiracije in požrtvovalnosti naših borcev ni mogel uničiti, čeprav jo je pogosto napadal. V bolnici se je od leta 1943, ko so jo zgradili, pa do osvoboditve zdravilo okrog petsto težkih partizanskih ranjencev, kar je bilo veliko poslanstvo te partizanske bolnišnice.
Po ogledu partizanske bolnišnice Franja pa smo usmerili naš avtobus proti domu, kamor smo prispeli v nočnih urah Židane volje in s pesmijo na ustih ter s skrito željo, da se še kdaj popeljemo po lepih, znamenitih in nam morda še neznanih kotičkih Slovenije.	Karlo	KREVH
MISEL
AH!
Ideja, ki je zamudila na vlak
(F. Mezzina)
Ravenski taborniki v Trenti
CUK — CUK
(pogovor s predsednikom koroške šahovske zveze, šahovskim organizatorjem in znanim dopisnim šahistom dipl. iur. Rajkom Poberžni-kom)
1. Kako ste zadovoljni z uspehi koroških ša-histov v republiškem merilu v pretekli sezoni?
Moštveni uspehi so izvrstni. Mežica je dosegla solidno uvrstitev v 2. vzhodni ligi, Fu-žinar, KOŠK (Dravograd) in ŠK Slovenj Gradec pa so v 1. vzhodni slovenski ligi po naštetem vrstnem redu pristali v sredini razpredelnice, kar kaže na visoko kakovostno raven koroških šahistov in prirojen smisel za kolektivne igre. Nekoliko pod moštvenimi rezultati je delež koroških šahistov pri članih, ženskah in mladincih, čeprav smo ravno v dveh preteklih sezonah dobili prva mojstrska kandidata Eda Mauhlerja in Boža Jeromla. Na moštvenih prvenstvih smo dobili tudi vrsto novih prvokategornikov, članica Fužinarja Ivanka Valtl pa je z lepim uspehom na republiškem ženskem prvenstvu dosegla I. žensko kategorijo. Največ upanja polagamo v naš pionirski naraščaj, ki v slovenskem prostoru vedno sega po najvišjih mestih.
2. V Mariboru in okolici sodelujejo najmočnejši klubi z najboljšimi avstrijskimi klubi v posebni Inter ligi, ki so jo letos celo razširili na I. in II. ligo, s tem da v vsaki nastopajo trije naši in trije avstrijski klubi. Ali ne kaže nekaj podobnega organizirati tudi na našem področju?
V načelu je misel dobra, vendar je težko uresničljiva. Vsi dosedanji poizkusi, da bi navezali športne stike z zamejsko Koroško, so ostali brezuspešni, če izvzamemo športna srečanja obmejnih občin ter manjše število prijateljskih dvobojev. V šahovskem pogledu razširjeno sodelovanje našim šahistom ne bi koristilo, ker šahisti onstran meje — vsaj v krajih Pliberk, Velikovec, Volšperk, St. Paul, ki bi prišli v poštev za tukajšnjo Inter ligo, kakovostno zaostajajo. Seveda pa ne gre zanemariti športnega in političnega pomena takega obojestranskega sodelovanja.
3. Menite, da so včasih koroški šahisti več sodelovali kot danes?
Mnenja o tem so deljena. Vsekakor pogrešamo več pokrajinskih tekmovanj. Ne smemo prezreti, da so se v zadnjih letih v republiškem merilu izoblikovale nekatere tradicionalne oblike tekmovanj, ki so pritegnile kvalitetnejše šahiste in tako so lokalna tekmovanja izgubila pomen. To pa ni prav, ker je potrebno graditi na množičnosti. Izkušnje nas uče, da le redka klubska prvenstva omogočajo normalno zamenjavanje generacij in prispevajo k obnavljanju šahovskih vrst. Izvesti je torej potrebno vsa tista tekmovanja v osnovni šahovski organizaciji, iz teh bodo izšli novi šahovski talenti, končna posledica pa bo nadaljnja selekcija v regiji, medregional-nem prostoru in v republiki. Ne potrebujemo sodelovanja zaradi sodelovanja, ampak zaradi nujne potrebe po merjenju moči. Delovni program naše zveze obeta v tej smeri nekaj korenitih sprememb.
4. V Dravogradu deluje pionirska šahovska šola. Kakšen smoter ima ta šola?
Zal je prvotni namen s to šolo le delno dosežen. Pokazala se je potreba, da mlade šahovske navdušence, pri katerih opažamo veselje do šaha, vključimo v nadaljnje šolanje. Zamišljeno je bilo, da bo v Dravogradu nadaljevalna šahovska šola, ki bo zajela 20 do 25 mladih šahistov iz vseh štirih koroških občin. Zal so Radlje in Ravne to šolo abstinirale, ki pa je v okrnjenem sestavu kljub temu pred zaključkom. Opažamo, da bosta iz te šole izšla teoretsko okrepljena dva talenta Niklova in Beliš, oba iz Slovenj Gradca. Vsekakor je potrebno prihodnje leto organizirati šolo tudi za dve ostali občini.	^
5. Menite, da šah kot posebno vrsto športnega udejstvovanja in rekreacije pri nas pravilno in dovolj cenimo?
V zadnjih letih so razmere bistveno boljše. Prepričan sem, da imamo tudi šahisti ustrezno družbeno veljavo, prav nič pa ne bo škodovalo, če naše dosežke v sredstvih javnega obveščanja večkrat posredujemo družbi, ki v zadnjem obdobju pravilno deli sredstva po delu. Torej, široko udejstvovanje in vidni uspehi — pa bo dovolj sredstev in družbenih priznanj.
C. Menite, da sc bodo vsi trije koroški klubi obdržali v I. slovenski šahovski ligi?
Ni razloga, da bi kak klub izpadel, če bi ostal neizpremenjen tekmovalni sistem. Zdaj pa bo izvedena reorganizacija moštvenih tekmovanj, ki pa ne sme zaviralno vplivati na razvoj koroškega šaha. ŠK Fužinarju, ki bo predstavljal Koroško v najelitnejšem tekmovanju v reorganizirani I. slovenski ligi, želimo dober start in zadovoljiv zaključek. Če bi se ekipa uvrstila v sredino lestvice, bi dostojno zastopala koroški šah.
7. Katere uspehe štejete med najvidnejše v slovenskem in državnem merilu?
V organizacijskem pogledu polfinalno prvenstvo članov v Dravogradu, kjer je zmagal Ivan Buljovčic pred sedanjima velemojstroma Draženom Marivičem in Draganom Jano-ševičem, državno mladinsko prvestvo v Dravogradu, kjer sta zmagala Goran Antunac in Iztok Jelen in državno mladinsko prvenstvo v Slovenjem Gradcu, kjer sta zmagala Vuja-čič in sedanji kandidat za svetovnega prvaka Ljubomir Ljubojevič. V športnem pogledu je izjemen uspeh dosegel Jože Zunec, ki je osvojil naslov problemskega mojstra — reševalca, KOŠK Dravograd, ki se je uvrstil v finale državnega dopisnega prvenstva, ter Andrej Romih, Božo Jeromel in Edo Mauhler, ki so postali bodisi republiški pionirski in mladinski prvaki ali pa so se uvrstili v teh kategorijah na državno prvenstvo.
8. Kakšne uspehe ste dosegli v dopisnem šahu, ekipno in individualno?
Moštvo Mežica igra v polfinalni skupini za državno prvenstvo, KOŠK Dravograd pa nastopa v zaključnem delu ekipnega dopisnega prvenstva Jugoslavije. Vzporedno se je vključilo v dopisna tekmovanja tudi več koroških šahistov. To razširitev zanimanja za dopisni šah, ki omogoča naj cenejšo teoretično izobraževanje s trajnimi učinki, štejem pravzaprav za svoj najpomembnejši dopisni uspeh. Sicer pa sem pred leti dosegel 2. mesto na polfinalnem prvenstvu države ter bil 4. na IV. dopisnem prvenstvu Jugoslavije. Kasneje sem dosegel še 2. mesto na nekem mednarodnem
Blok
mojstrskem turnirju ter izjemni uspeh, ko sem v polfinalu IV. dopisne olimpiade na 2. deski dosegel stoodstotni uspeh in s tem tudi prvi bal za mednarodnega dopisnega mojstra. Kasneje sem igral še večkrat v reprezentanci Jugoslavije, v prijateljskih dvobojih, nazadnje pa sem nastopil za reprezentanco Slovenije na prvem turnirju republik ter moštvenem prvenstvu Evrope.
Jože Jesenek
MISLI
ARHIV
Prostor, kjer se stvari metodično izgubljajo
(F. Thomson)
KOLO
Kovinska duša s posmehom nikla
(M. Donnay)
TRIM železarjev na Veliki planini
Zlata poroka zakoncev Kotnik
Ko sta se Aloj ziija in Andrej KOTNIK ponovno vzela se jima je sin Stanko tako zahvalil:
Dragi starši in svatje
Keir sem v naši družini prvi privekal na svet, imam čast, da se v imenu vseh otrok zahvalim našim staršem za vse, kar so nam v življenju storili dobrega. Da pozdravim vse drage goste, ki so s svojo udeležbo izkazali spoštovanje in naklonjenost našim staršem, kakor tudi nam vsem in ne nazadnje, da se zahvalim vsem, ki so pomagali to našo »ovset« proslaviti na tak slaven in veličasten način.
Petdeset let skupnega življenja je razmeroma dolga doba in le redko katerim otrokom je dano, da to s starši doživijo, zato smo lahko toliko bolj ponosni in srečni, da smo to dočakali.
Njuna življenjska pot ni bila preveč z rožicami postlana. Mnogo je bilo trnja vmes, vijugastih ovinkov, strmih gora im temnih prepadov. Toda vse to sta s svojo zvestobo im ljubeznijo premagala.
Doživela sta grozote prve svetovne vojne. Se hujše rane je zapustila druga svetovna vojna, ko je daroval na oltar domovine svoje mlado življenje njun sin Drej-ček, sama z otroki pa sta morala zapustiti domačijo ter izpiti kelih trpljenja do dna v različnih taboriščih, od koder je bilo le malo upanja na vrnitev v domovino.
Im po osvoboditvi sta krepko pljunila v roke, da sta obnovila opustošen in izropan dom, nasitila številno družino ter izšolala osem otrok.
Ker pa naše srečanje ob tem jubileju ne bi doseglo svojega namena, če bi samo obujali spomine, tudi o veliki prihodnosti ne bomo govorili, saj za bodoče lahko zaželimo našima zlatima jubilantoma le zdravje in mirno življenje v krogu hvaležnih potomcev.
Ko ocenjujemo sebe in svoje otroke v luči nauka naših staršev, naj bo danes naša misel posvečena tudi nam samim. Kotnikovi so vedno veljali za prosvetljene, zavedne in nezlomljive stebre slovenstva in kulture takrat, ko se je bilo treba za vse to boriti im tudi nekaj žrtvovati. To nepre-plačljivo doto so nam starši vsadili v srca in zapisali v naše duše — ponosni smo na to. Da bomo pa tega nauka vredni, jim moramo obljubiti, da bomo ta nauk vedno spoštovali in ga vcepili našim potomcem. In če bomo to storili, bomo poklonili najlepše darilo našim dragim staršem.
Na dolga, zdrava in srečna leta!
Predstavnik skupščine občine tov. Franc Kadiš pa je povedal naslednje:
Draga slavljenca!
Vajina odločitev, da na današnji dan ponovno potrdita zakonsko vez, ki vaju druži že 50 let, nam je v čast in ponos.
Vajina mladostna leta so tekla v prelepem koroškem kotu, kjer že od nekdaj živi naš rod trden, delaven in ustvarjalen. Rod, ki ljubi svojo zemljo, je odprtega srca in prepojen z domačnostjo in gostoljubnostjo. Rod, ki pa je tudi borben in revolucionaren in nepopustljiv v svojih hotenjih za napredek in blagostanje.
Z bojem in revolucijo smo si priborili prostor v naši republiki in v skupnosti naših narodov. Vi, tovariš Kotnik, ste že od
mladih nog prežeti z domoljubnim in revolucionarnim duhom. V prvi svetovni vojni ste se borili v vrstah Malgajevih prostovoljcev, za kar ste prejeli takratno najvišje odlikovanje. V tej skupnosti so se oblikovali mladi liki pridnih, poštenih in zavednih ljudi.
Vaše družinsko tihožitje je pretrgal okupator, ki je takoj usmeril svoje krute metode na vašo družino, da bi jo ustrahoval in si jo s terorjem podjarmil. 2e leta 1941 so Nemci zaprli očeta in moža. Prestati ste morali mnogo strahu in ponižanja. Vedeli ste, da Malgajev borec in njegova družina ne bosta imela miru pred fašistično zverjo, ki je za svoje velikonemške cilje uporabljala najbolj krute metode, kakršnih zgodovina do tega časa ni poznala. Teror, ponižanje in ustrahovanje vas ni uklonilo. Ostali ste zvesti in uporni.
Ko se je v naših krajih začel organiziran odpor, ste takoj začeli sodelovati kot aktivist osvobodilne fronte. Vaša pomoč v protifašističnem boju ni ostala prikrita. Fašisti in domači izdajalci so vas hoteli izseliti in s tem uničiti postojanko odpora in vas upornike poslati v svoja taborišča.
Ni jim uspelo. Cela družina je pobegnila na osvobojeno ozemlje. Ob ofenzivi na Sa-
vinjsko dolino pa so vas spet zgrabili kremplji fašizma. Ujeli so vas. Mater z otroki so zaprli v Celovcu, očeta v zloglasni gestapovski zapor v Dravogradu, nato v Celovec ter od tam v zloglasno taborišče smrti Dachau. Tu sta se srečala oče in sin, ki sta imela malo upanja, da še kdaj vidita svoje drage ter domačo grudo.
Ko je prišel težko pričakovani dan svobode in ko so se oddahnili milijoni ljudi po svetu, se je začela zbirati tudi vaša družina. Oče se je vrnil zaradi težke bolezni šele julija 1945. Sina Andrejčka pa ni bilo nazaj. Dal je svoje mlado življenje kot talec za lepšo prihodnost nas in vsega človeštva.
Začeli ste celiti rane, ki so vam jih prizadela vojna leta. Kljub bolezni in izčrpanosti sta z vsemi močmi pomagala svojim otrokom, da so se šolali in bi si v življenju odrezali boljši kos kruha, kot sta si ga sama.
Kljub delu v tovarni in skrbi za družino, sta še vedno našla čas za aktivno delo v društvih in organizacijah. Vajina življenjska pot je pot dela, požrtvovalnosti in domoljubja. Napredna sta, svobodoljubna in poštena. Vse to sta prenesla na svoje otroke, zato je težko najti besede zahvale za vse, kar sta doslej storila za našo skupnost. Naj za vse, kar sta storila, izrečem preprosto besedo: »Hvala vama!«
Zakonca Kotnik
ZLATA POROKA ZAKONCEV KOLAR
Zakonca Kolar
V cvetočem maju sta si na matičnem uradu na Prevaljah ponovno rekla »DA« in si izmenjala poročna prstana ob 50-let-nici zakonske zveze tudi zakonca Terezija in Tomaž Kolar s Prevalj. Majska zlata poroka zakoncev Kolar je bila enkratna. Vse od skromnega doma jubilantov do matičnega urada je svate in zlatoporočenca spremljala prevaljska godba na pihala, kajti svoj čas je bil Tomaž njen član.
Tomaž se je rodil leta 1902 v Črni na Koroškem kot najmlajši med petimi brati rudarja Kolarja. Ko mu je bilo komaj štiri leta, mu je utonil oče. Po končani osnovni šoli mu mati ni mogla dovoliti, da bi se šel učit tako želenega urarskega poklica. Še zelo mlad, saj mu je bilo le slabih 14 let, se je moral zaposliti v mežiškem rudniku kot knap. Vseh pet bratov Kolar je delalo v rudniku, da bi kljub skromnim zaslužkom nekoliko ublažili težki trenutek po izgubi očeta. Tomaž je moral zaradi bolezni delo v mežiškem rudniku pustiti. Od leta 1922 pa do konca obratovanja leškega premogovnika je delal v njem. Preden je odšel na drugo delovno mesto v premogovnik Lavš Banja Luka se je poročil s Terezijo. Od leta 1926 do 1941 je Tomaž s svojo ženo in otroki zamenjal kar osem rudnikov v Bosni in Srbiji. Ob izbruhu druge svetovne vojne so se vrnili na Prevalje. Kljub bolezni se je zaposlil v rudniku Mežica kot strelni mojster. Vsa leta osvobodilnega boja sta z ženo pomagala partizanom. Kmalu po osvoboditvi je z družino ponovno zapustil Mežiško dolino in odšel v Črno goro. Tokrat se je zaposlil v rudniku Šuplja stena, v katerem je delal vse do leta 1954, ko se je moral zaradi bolezni invalidsko upokojiti.
Terezija, rojena Švab, se je rodila leta 1906 v Dravogradu. Leta 1914 se je družina Švab, v kateri je bilo šest deklet in šest fantov, preselila na Leše. Tudi Terezija je morala kljub mladosti trdo delati v leškem premogovniku vse do leta 1926, ko se je poročila s Tomažem.
Tomažu lin Tereziji Kolar s Prevalj se je v zakonu rodilo šest deklet. Imata pa že tudi 25 vnukov in 15 pravnukov.
Ob zlatem jubileju zakoncev Kolarjtudi nismo mogli mimo tega, da ju ne bi povprašali, kako jima je uspelo, da sta dočakala tako lep zakonski uspeh?
»Vsa leta sva morala«, je dejala Terezija, »z možem trdo delati, če sva hotela svojim otrokom vsaj nekaj nuditi.« Tomaž, pa je k temu dodal, da je bil zmeraj vzoren in pošten zakonski mož.
— In vajine želje ob jubileju?
Želiva si zdravja. Tomaž pa bi rad še naprej obiskoval svoje tovariše v pihalnem orkestru. Že dalj časa je njegov častni član.
Zlatoporočencema čestita tudi naše uredništvo.
F. Rotar
ZLATA POROKA ZAKONCEV PAVŠE
Meseca maja sta si na matičnem uradu na Prevaljah ponovno izmenjala poročna prstana ob 50-letnici zakonske zveze zakonca Alojz in Terezija Pavše s Prevalj.
Terezija Pavše se je rodila 12. 10. 1901 v Crni na Koroškem kmetu Fortinu z Lu-dranskega vrha.
Alojzu pa je zibelka stekla na Prevaljah 22. 8. 1902. leta. Še zelo mlad je moral poprijeti za težko kmečko delo na očetovi kmetiji. Skupaj z ženo Terezijo je delal na svoji kmetiji ob vznožju Uršlje go-
re, da bi sebi in svojim otrokom pridelal vsakdanji kruh. Med drugo svetovno vojno so ga Nemci zaradi sodelovanja in pomoči partizanom za nekaj časa odgnali v Avstrijo. Danes imata oba z ženo priznanje za sodelovanje v osvobodilnem boju od leta 1943.
Alojzu in Tereziji Pavše se je v zakonu rodilo pet otrok, danes pa imata že trinajst vnukov.
Na matičnem uradu v Prevaljah smo zlatoporočenca tudi vprašali, kaj si ob jubileju najbolj želita.
»Nedvomno,« je dejala Terezija, »da si oba želiva še obilo dobrega zdravja.« Alojz, ki je že 60 let član zelene bratovščine, pa poleg dobrega zdravja, da bi lahko še uplenil lepega srnjaka.
K čestitki ob zlatem jubileju zakoncev Pavšetov se pridružuje tudi naše uredništvo.
F. Rotar
Zakonca Pavše
Blaž Rane -1875
Je rasel v strmi gori hrast.
Premnog je majal ga vihar,
uklonil ini se mu nikdar,
na vse strani je korenine gnal.
Z vejami je božal mlado rast, stoletje ji dajal je ves svoj čar.
Čeprav dobil je tudi hud udar, zamajal se je — sklonil — ni se bal.
A ko pomlad poslala gori je pozdrav, v lepoti vsej hrast tiho je obstal.
Objel s pogledom trudnim svet je pod sabo, ki dahnil zadnji »srečno« nam v slovo.
(in memoriam od Anice)
Spoštovani pogrebci!
Jaz sem umrl.
Moje široko razprte oči
ne bodo več gledale sonca nebeškega,
več sladkih ne bo čulo uho melodij ...
Teh besedi sem se spomnil, ko se je začela širiti po Mariboru vest, da je preminul višji poštni kontrolor v. p. Blaž RANC, vsem Mariborčanom znani ljubitelj narave.
Ko smo leta 1975 v Klubu koroških Slovencev v Mariboru proslavili tvoj 100. rojstni dan, si v naši družbi sedel dostojanstveno miren, nato pa si postal živahen, zgovoren, šaljiv in pričel si peti. Na vprašanje, katera pesem ti je najljubša, si prvo zapel: »Kje so tiste stezice«.
Mariborčani vemo, da si do zadnjega diha rad hodil v naravo, ki je vate vlivala vedno novih moči in te bogatila s svojo lepoto.
Hodil si po stezicah okoli Maribora, kot zvesti koroški slovenski sin si pa v resnici ob takih prilikah stopal v duhu po stezicah na Zelenem bregu v hribih med Ravnami in Pliberkom, kjer si 2. februarja 1975 zagledal luč sveta. Še enkrat si doživljal dneve in leta po šolah v Guštanju, Pliberku in v Št. Pavlu v Labotski dolini, kjer si že okusil nadutost nemških učiteljev in zapeljanih sošolcev. Po teh poteh si spremljal prezgodaj umrle brate in sestre in naposled še starše na pokopališče. S pogumnim in trdim bojem si si priboril izobrazbo za samostojno življenjsko pot kot poštni uradnik.
Hodil si po stezah okoli Maribora, v resnici si pa v duhu sedel med člani Slovenskega omizja v Beljaku, hodil si med slovensko ljudstvo v beljaški okolici, ga kulturno bodril ter zbiral njegovo narodno blago. Tudi v Wolfsbergu, kamor so te zaradi trdnega narodnega značaja premestili, si našel pot med Slovence, da ste skupno delali za narodni procvit. In ob razpadu A. O. si čul klic domovine: op tiral si za Jugoslavijo, kjer si v Mariboru z vso vnemo do leta 1931 opravljal višjo poštno službo. Za kulturno delovanje v Mariboru si prejel od Kluba koroških Slovencev v Ljubljani posebno priznanje. Ob vsem mnogo-stranskem in napornem delu pa si bil svoji ženi zvest mož in otrokom skrben oče.
V duhu in resnično si hodil po stezicah med slovenskim ljudstvom od Traberka pa do Ziljske doline, pri tem smo spoznali tvojo možatost in vso toplino tvoje duše: vi-
Račelov stric - 1976
deli smo te, kako si z ljubeznijo objemal slovenske kraje, kako si z bolečino poslušal o trpljenju in zaničevanju ubogega slovenskega ljudstva in kako si ga bodril z dejanji, besedo in petjem.
Blaž Rane
Nadvse si ljubil petje, zato tudi za tebe veljajo Prežihove besede in upi: »Stal sem vrh Plešivca in zrl v vse globeli, doline in ravnine tja do Gorice. Iz nižav so se dvigali glasovi našega ljudstva; pelo je, ko so delavci odhajali v rove, pelo je, ko so se delavci vračali na domove. Rahel veter je zavil in odnesel pesem mežiških fantov in deklet v pozdrav Podjuni, Rožu in Zili. Stal sem vrh Pece in bil sem priča, kako so slovenski Korošci prevzeli slovensko pesem svojih bratov in sester in jo zapeli, da se je čul en sam prelesten akord koroškega slovenskega srca. Če to ljudstvo, zakoreninjeno v svojo sveto zemljo, poje, zakaj bi torej žalovali mi? Dokler bo slovensko ljudstvo po Koroškem pelo, bo imelo vero vase in se zanj ni treba bati!«
Razumemo, zakaj ti je ta pesem tako sveta, dragi Blaž! Drugo kitico si zapel z vsem žarom: »Bom naredov stezice...« Stezice torej, po katerih bo slovensko koroško ljudstvo svobodno hodilo in uživalo svojo radost.
Tvoje zemeljske ostanke smo položili v grob, od tvojega duha pa se ne bomo ločili. Ko nas bo pretresla pesem »Kje so tiste stezice« — mi smo razumeli, zakaj si jo pel s takim žarom in globoko vero — bo v nas vzdramila spomin nate in zopet boš stal pred nami v duhu tisti dobri Blaž, ki se je vsega žrtvoval za svoj narod in svojo družino.
Mirno počivaj!
Prof. Dobernik Klub koroških Slovencev
Avgustu Razgoršku v slovo
Avgust je bil rojen 19. avgusta 1918. leta kot sin drvarja. Najprej so živeli v Kotljah, ko pa je bil Avgust star sedem let, so se preselili v bajtico na Navrškem vrhu. Oče — drvar je s težavo preživljal številno družino in tako si je takoj po končani osnovni šoli sin Avgust poiskal delo v papirnici na Prevaljah. Tu je delal do pomladi leta 1941, ko je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko. Po napadu Nemčije na Jugoslavijo so ga zajeli in odpeljali v ujet-niško taborišče Faling Bostel. Od tod so Nemci v začetku leta 1942. pričeli spuščati ljudi s Koroške domov z namenom, da bi si pri njih pridobili simpatije in da bi jih pozneje vpregli v nemško vojsko.
Pri Avgustu so se močno zmotili. Trnjeva drvarska pot očeta in težko delo Avgusta v papirnici ter lakota v ujetniškem taborišču so skovali iz Avgusta upornika proti fašističnim zavojevalcem. Po vrnitvi iz ujetniškega taborišča se je sicer za kratek čas zaposlil v Guštanjski železarni, vendar je dobil zveze z aktivisti osvobodilne fronte že 1942. leta, tako da se je junij a naslednje leto vključil v narodno osvobodilno vojsko. Avgust — s partizanskim imenom Peter — je bil zaveden komunist in izredno bister ter hraber borec, zato je hitro napredoval in postal politični komisar v prvi četi prvega koroškega bataljona, nato pa komisar tretje čete drugega vzhodno koroškega bataljona. Na tem položaju je ostal do marca 1944. Poveljstvo četrte
operativne cone in okrožni komite KPS za Mežico sta ocenila borbenost partizana Petra in sta ga postavila za člana okrožnega komiteja Partije, kar je ostal do meseca
Avgust Razgoršek
aprila 1944. Tedaj so ga poslali v partijsko šolo v Kočevski Rog.
Taikrat se je potovalo peš, čez strmine in globače, skozi sovražnikove zasede in mimo bunkarjev in utrjenih postojank. Ni bilo mogoče priti po mostovih čez Savinjo, Savo in Krko, temveč je bilo treba reke prebresti ali preplavati, mokrota pa se je posušila pri nadaljnjem maršu. Vsi ti napori, pozimi pa sneg, mraz in lakota, so že takrat močno načeli zdravje partizana Petra.
Oborožen z novim znanjem se je Peter avgusta 1944 vrnil na Koroško in postal sekretar okrajnega komiteja KPJ za okraj Dravograd, poleg tega pa je bil še član okrožnega komiteja in predsednik OF za okraj Dravograd. Na teh položajih je marljivo delal vse do osvoboditve.
15.	maja 1945. leta so v tem delu Koroške divjali še zadnjii boji z ostanki nemške armadne skupine, ki je bila tu poražena. Peter je s svojimi tovariši prispeval svoj delež v tej veliki domovinski vojni.
Prelita kri in prestane muke niso bile zaman.
Utihnili so topovi, obstale so strojnice, nehale so pokati puške in ni bilo več hrupa bombarderjev — nastopila je svoboda in mir, tistega 15. maja 1945.
Ozelenela so polja in gozdovi in delavec je prijel za kladivo, kmet za plug in izobraženec za pero, pa so složno pričeli obnavljati razrušeno domovino.
Med njimi je dajal svetal vzgled tovariš Peter, ki je imel obilico partijskih nalog in jih je vestno izpolnjeval. Skoro ni bilo komiteja ali odbora, kjer Peter ne bi z vso vnemo delal. Pred več kot 20 leti pa se je odločil, da bo delal kot proizvajalec — topilec. S priučevanjem je kmalu dosegel vi-
Franc Fortin —
Ljudje tega stehniziranega, nemirnega in vse hitreje drvečega časa, prepolnega dobrin, prostega časa in drugih dobrot, se vedno pogosteje sprašujemo, kaj je človeku pravzaprav potrebno, da »dolgo živi«? Vsak dan bolj to vprašanje zanima ljudi in vse češče se vprašujejo, kako naj človek živi, po kakšnih receptih in navodilih, da bo učakal »visoko starost«. Debele knjige so že napisali, kupe denarja so že zaslužili z raznimi recepti in navodili za dolgo in srečno življenje, in še več denarja bodo ljudje v ta namen v prihodnje zdajali. Toda uspehi so minimalni. Ljudje dobijo le nezanesljive odgovore. To pa zato, ker moderni človek kljub svojemu znanju in pameti, le težko priznava, da je ta recept le trdo delo in odrekanje v življenju, povezano z veseljem in zadovoljstvom z malim. To, da je človek lahko kdaj vesel im zadovoljen tudi s tem, kar ima im kar je dosegel, ali pa tudi že samo to, da je zadovoljen in vesel, ker lahko živi, da ne hlepi zmeraj le po več in več, in da ga ne grize in jezi, če ima sosed več, boljše in modernejše kot on, in da ima pri vsem tem še veselje in ljubezen do narave, da jo ljubi in skuša živeti z njo!
To pa je najbrž tisti resnični in »ta pravi recept in napotek« za res dolgo življenje!
soho kvalifikacijo topilca in izdelal je na tisoče ton plemenitega jekla, ki ga Jugoslavija zelo potrebuje. Toda napori med NOV in težko delo v metalurgiji so tovariša Petra tako izčrpali, da je močno oslabel in je odšel na lažje delo. Postal je referent za tehnično varstvo pri delu v železarni. Čeprav je bil duševno zelo čil, mu njegove moči niso dopuščale več aktivnega' dela in moral je predčasno oditi v invalidski pokoj.
Tudi v tem obdobju se je tovariš Peter, kadarkoli je mogel, udeleževal sej in zborov borcev NOV in POJ, ter je pomagal z nasveti in svojimi bogatimi življenjskimi izkušnjami. Zadnja leta pa ga je kar več bolezni hkrati priklenilo na bolniško posteljo in vsa prizadevanja zdravnikov so bila zaman.
Prizadet od velikih naporov je tovariš Peter 23. junija podlegel zahrbtni bolezni.
Med nas borce narodnoosvobodilne vojne in partizanskih odredov Jugoslavije in med nas komuniste je ta vest prišla iznenada in boleče je odjeknila v naših srcih in srcih vseh, ki so ga poznali.
Lahko bi še naštevali njegove zasluge v boju in za obnovo. Predsednik Tito ga je odlikoval z medaljami za hrabrost: z redom hrabrosti, z redom zaslug za narod, z redom partizanske zvezde in z redom dela z zlatim vencem.
Ko se borci NOV in komunisti ter vsi delovni ljudje poslavljamo od tovariša Petra, mu se za vsa dela še enkrat zahvalimo.
Njegovi družini in sorodnikom izrekamo iskreno sožalje.
Naj mu bo lahka koroška zemlja, ki ji je posvetil vse svoje življenje.
F. B.
Bognarjev dedi
Da je temu res tako, kar sem povedal, najlepše priča življenje Franca Fortina. Zakaj rajni Bognarjev dedi je bil večino svojega dolgega življenja pravi garač, ki je poznal delo in trpljenje od vseh strani, on ni poznal petdnevnega delavnika, niti osemurnega delovnega dne, kajti v njegovih mladih letih tega še ni bilo. Vesel človek je bil, življenje je znal tudi živeti, se ga veseliti, kolikor se je le dalo in mu je bilo mogoče. Če je delo trajalo dan in noč, je tudi veselje lahko trajalo dolgo, vse dokler ni bila zaužita poslednja kapljica radosti, prav tako, kakor je poprej delo in trpljenje trajalo in terjalo poslednjo srago znoja. Ob vsem tem pa je bil rajni dedi tudi vse življenje velik ljubitelj narave, ki jo je ljubil, poznal in občudoval, živel z njo. Poznal je vsako rastlino, vsako zdravilno lastnost, pa tudi vsako škodljivost. Tej svoji strasti in temu svojemu veselju se vse svoje žive dni ni mogel odreči. 86 let star se je podal na Okrešelj nad Logarsko dolino. Ko je od tam strmel proti Uršlji gori ga je tako neustavljivo prijelo, da se je po več kot 53 letih odločil še za pot na Goro. Odšel je z Naravskih ledin na vrh. Na tej poti je izgubil palico. Zjutraj drugega dne je vstal že ob 3. uri in jo šel iskat, medtem ko so drugi še vsi spali.
Franc Fortin
Kakšna moč in življenjska sila se je skrivala v tem človeku še v tako visoki starosti!
Rajni Bognarjev dedi se je rodil 1866. leta v Jazbini. Letos 8. marca je učakal 90 let. Mladost mu je tekla pri delu po raznih kmetijah. Izučil in znal pa je tudi čevljarsko delo. Hodil je tudi v »štero«, to je delati in popravljati čevlje na dom, od hiše do hiše, kakor je bila navada včasih tudi pri nas v Kotljah. Po dvajsetem letu starosti se je zaposlil v rudniku v Žerjavu kot delavec — knap. Rudarsko delo je opravljal celih 40 let, skupaj z bonificiranim delovnim stažem je imel ob upokojitvi kar 49 let delovne dobe. Stanoval pa je večino življenja uro in pol hoda od delovnega mesta, torej je vsak dan naredil po tri ure peš hoje ali »h nogom«, kakor pravimo Korošci in to vsa dolga dolga leta. Dobra volja, veselje do življenja, skromnost in ljubezen do narave, ga pa tudi še, ko je bil že upokojen, ni minila. Doba, ki jo je preživel kot upokojenec, je bila lepa in dolga. Celih 30 let. Najbrž jo bo med nami le redko kdo učakal.
Pred tremi leti pa je tudi našega dedija doletelo, in to kar na domu, v sobi. Imel je nesrečo, da si je zlomil nogo v kolku, od tedaj je hiral im životaril priklenjen na posteljo, kljub ljubezni in skrbi, s katero so ga obdajali hčerka in vsi domači, kar jih je pri Bognarjevi hiši. Vkljub vsej negi in skrbi je pred dnevi le prišel tisti usodni dan, ko nam je naložil svojo poslednjo, zadnjo, a za nas najtežjo, najbolj žalostno dolžnost. Da smo ga pospremili in ga pokopali tu pod starodavnimi hotuljskimi lipami, v Kotljah, kamor je prišel šele pred 10 leti. Naš kraj mu je prirasel k srcu!
Zato pa nag' sedaj mirno počiva v ljubljeni slovenski, koroški, hotuljski zemlji, dobri naš Bognarjev dedi!
Rok Gorenšek
OBVESTILO UREDNIŠTVA:
Članke in slikovni material dostavljati na naslov: Uredništvo Koroškega fužinarja Železarna Ravne, 62390 Ravne na Koroškem ali oddati osebno v tajništvu kadrovsko splošnega sektorja — soba št. 015.
Rokopisov ne vračamo.
FRANCU MEDVOZU V SLOVO
Franc je bil rojen 3. septembra 1905. leta v Pamečah kot sin oglarja. Ko je bil star 2 leti, mu je umrl oče. Mati ni bila zaposlena in ni mogla preživljati malega Franca, zato ga je oddala v rejo oglarju v gmajno. Tam je odraščal in pomagal oglariti. Kot 20-letni mladenič je služil staro jugoslovansko vojsko. Ko je odslužil vojaški rok, se je vrnil na kmete in tam delal vse do 1941. leta, nato pa je dobil službo pri Stenerju na Dobravi pri Slovenj Gradcu. Kmalu po okupaciji je začel sodelovati z osvobodilno fronto, v partizane pa je odšel 1. avgusta 1944 in bil borec II. Slandrove brigade v legendami XIV. diviziji.
Ker je bila vsa njegova življenjska pot trnjeva, je še toliko bolj junaško prenašal vse tegobe dolgih partizanskih pohodov in bojev, dež, sneg in mraz, lakoto in vse nadčloveške napore. Po osvoboditvi se je zaposlil v železarni Ravne in pomagal pri graditvi porušene domovine. Bil je vesten in požrtvovalen delavec in vsi so ga imeli radi.
Vzorno je skrbel za svojo družino. Toda vojne tegobe so mu zapustile težke posledice, tako da svojega pokoja ni užival zdrav, temveč mu je zahrbtna bolezen dolga leta grenila življenje.
Ko smo zvedeli za njegovo smrt, smo bili vsi borci in njegovi bivši sodelavci zelo prizadeti.
Skromnemu borcu, delavcu in tovarišu izrekamo vso zahvalo za vse, kar je storil za osvoboditev domovine, kakor tudi za vse
njegovo delo pri obnovi in graditvi po vojni.
Da danes živimo v svobodni Jugoslaviji, se moramo zahvaliti borcem NOV in POJ in del zaslug ima tudi pokojni Franc. Zato ne bomo pozabili nanj in v naši mladini bo živel njegov duh dalje kot živi duh vseh njegovih soborcev.
Njegovi družini izražamo naše globoko sožalje.	F.	B.
Franc Medvoz
Moj prvi vzpon
Raduha.
Mnogo slik te planine sem že videl, mnogo sem slišal o njenih skalah in nekaj v meni je hotelo, da jo moram čimprej videti, jo občutiti.
Februarski dnevi so se iztekali in tisto sobotno jutro nas najde na poti iz Črne proti Raduhi. Kar cel ducat nas je bilo, Branč, soimenjak, Bertos, dve dekleti in jaz. V nahrbtniku je bila med drugim tudi plezalna oprema, pred nami pa cilj — Raduha in plezanje po Vetrovni na vrh.
Z Milanom se kmalu ločiva od ostalih.
Med pogovorom prideva do točke, ko se pokažejo prvi obrisi Raduhe. Presenetila me je s svojo mogočnostjo in velikostjo. Pokazale so se še Kamniške, noga mi je obstala, oči pa so begale z vrha na vrh. »Toliko lepot na enem mestu,« zamrmram, oni drugi pa: »Te rajca!« Pa le greva naprej, vedno bliže zasanjanim in zasneženim grebenom.
Pod Raduho se ugnezdimo v zavetišču in pripravimo na plezarijo. Najprej jo mahne Bertos z dekleti, nato pa še mi. Preko strmega pobočja zagazimo proti vstopu. To še mi je nekako vtisnilo v spomin; bilo je čudovito, pa naj še kdo reče, da gaženje ni svojevrsten užitek. Prodiramo med macesni, med komaj iz snega vidnim rušjem, vedno višje in končno, bil sem ves napet — vstop. S soplezalcem se naveževa, seveda mi je moral dati še kup
nasvetov, kar se mu je očitno zdelo zelo imenitno. Potem jo le mahne, kmalu premaga začetno skalo, ter zopet zagazi v strmo snežišče. Vrv mi zdrsi preko ramen, opazujem njegovo početje s cepinom in hojo, tako nekako naj bi se obnašal še sam. V snegu napravi varovališče iz cepina. Sedaj pa jaz! Nisem čutil tesnobe, dereze so škrtale po skali, potegnem se čeznje, še malo po snegu in že sem pri njem. Ker je naslednji raztežaj le gaženje me spusti naprej. Pod zaledenelimi skalami se ustavim in se pripravim na varovanje. Sopihajoč prikoplje soimenjak do mene in se spopade z ledeno skalo. Ta spopad pa je bil kar divji, le počasi je napredoval, še danes ne vem, ali je imel napako led ali njegove dereze, kar ustrašil sem se. Vseeno se zagrizem v skalo in že sem pri varovalcu najinih duš.
Bertosova naveza ostane zadaj, verjetno se je preveč zamudil z deljenjem čokolade dekletoma.
Do naslednjega snežišča je še malo skale, zato pregovorim še vedno izmučenega soplezalca, da me spusti naprej. Berti je kasneje izjavil, da smo bili vsi brez kondicije, vendar se s tem ne bi strinjal, je pač narobe pogledal ali pa sta ga zmedli dekleti (pa brez zamere). Dolgo sem se motovilil preko, tako da je Milan postajal že nestrpen, končno pa sem se le usidral na snežišču. Do vrha naju loči še dober
raztežaj vrvi. Počivava. Branč se približuje vrhu kar sam, seveda se deljenju pomaranče ne izogne.
Soimenjak je kmalu na vrhu in izginil je nekam nazaj, mogoče se je šel naslanjat na meglo. Hitim proti njemu, se potegujem preko skal in srce mi vriska. Le še kak meter me loči od vrha, ko nenadoma začutim močan sunek vrvi, padem naprej, vrv pa me vleče proti vrhu.
»Le kaj hudiča mu je?« mi gre skozi mozeg.
Po trebuhu pridrčim na vrh in najprej opazim Branča, kako vneto meri s fotoaparatom name, nato pa še režečega soplezalca. Podamo si roke, nekje v daljavi se oglasi glasba vetra.
In sedaj? Krst. Tri pekoče udarce sem začutil nekje odzadaj, pa še četrtega, ker sem stopil na vrv. Za mano je prvi vzpon.
Čez vrh se zapodi megla, v daljavi se sveti bledo sonce. Siva barva megle in skal, bela barva snega in zelenih macesnov od spodaj se spoji v eno, ni meja med goro in njenimi vsakodnevnimi prijatelji.
... in zopet glasba vetra, najprej tiho, nato vedno glasneje in bliže, simfonija narave dosega svoj vrhunec. Iz megle se za hip ozro grebeni sosednjih gora, nato se zopet skrijejo.
Po zraku zapleše snežinka ...
Milan Vošank
MISLI
ALIBI
Alibi je topografska laž
(M. Zamacois)
ANARHIJA
Pogoji, v katerih so ljudje toliko svobodni, da ne morejo delati to kar hočejo.
(J. Garland Pollard)
BIOGRAFIJA ZA ZENSKE Do 30. leta je kronologija, od 40. leta naprej pa mitologija
(L. Giraudaux)
BLAGAJNIK
je angel čuvar, ki večkrat uporabi krila
(P. Veron)
BOLNICA hiša brez nedelj
(Macrame)
BRODOLOMEC
Človek, ki mu je najbolj žal, da ne mora govoriti, da se je utopil
(R. Gomez de la Serna)
Fotografije za to številko so prispevali: foto krožek gimnazije in šolskega centra, Kamnik, Rotar, Ocepek, Vever, Dolinšek, WIodyga, Korak, Roman, Nikolič, Čeplak, Sater in arhiv uredništva.
Izdaja odbor za Informiranje In kulturno dejavnost Železarne Ravne. Ureja uredniški odbor: dipl. Inž. Jože Borštner, prof. Sliva Breznik, inž. Joško Kert, Marjan Kolar, Frančiška Korošec, Jože Sater, dipl. Inž. Mitja Sipek, inž. Stefan Vovk, Milan Zafošnik. Lektor: prof. Marija Potočnik. Odgovorni urednik: Jože Sater. Telefon 86 031, Interni 298. Tiska CGP Mariborski tisk, Maribor.
Glasilo Je po 7. točki prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Ur. list SFRJ, št. 33/72) in mnenju sekretariata za informacije SRS, št. 421/72 prosto plačila prometnega davka.