Listek.
519
sprejema vč. g. dr. Fr. Sedej, c. in kr. dvorni kapelan, ravnatelj v Avgustineju na Dunaju (I., Augustinerstrasse Nr. 7.).*
Jagičevega zbornika »Archiv fur slav. Philologie« VIII. zvezek (1. in 2.) ima naslednjo vsebino: »Die Baltica des Libellus Lasicki«. Un-tersuchungen zur litauischen Mvthologie, von Dr. Theodor R. von Grien-berger; »Die Behandlung der Lautgruppen in, un + Consonant im Sla-vischen«, von Friedrich Lorenz; »Zur Provenienz der Kijewer und Prager Fragmente*, von V. Oblak; »Die apokrvphische Erzahlung vom Tode Abra-hams*, von G. Polivka; »Zwei bohmische Flugblatter des XVI. Jahrhun-derts«, von Dr. J. Bolte (z opazko Briicknerjevo); »Quellennachweise zum Codex Suprasliensis«, von Dr. Abicht u. Dr. Schmidt; »Das Martvrium des heil. Pionius«, von Oskar von Gebhardt; »Martvrium des Kodratus«, von Dr. Schmidt; »Martvrium des S. Sabinus*, von I. v. d. Gheyn; Martvrium der XLII Martyrer zu Amorium, von Dr. Abicht u. Dr. Schmidt; »Zur slav. Paromiographie«, von A. Bruckner; »Dialektologische Merkmale des siidrussischen Denkmales »Žitije sv. Savy«, von A. Kolessa; »Eine Bemer-kung zur altesten siidslavischen Geschichte«, von Dr. V. Oblak. (str. 228. do 234.) V tej kratki razpravi zagovarja sedaj že pokojni Oblak isto s filološkega stališča, kar je dokazoval v ^Izvestjih" dr. Kos z zgodovinskega stališča (Ljub. Zvon. je v 7. št. opozoril tudi na to razpravo), da so namreč Slovenci prišli v VI. stol. v svoje pokrajine, upirajoč se mnenju, da bi bili Slovani avtohtoni v Panoniji, Noriku in v Veneciji, kar so zagovarjali in dokazovali Sembera, Trstenjak in tudi nemški historiki Mannert (Germanien 499 — 501) in Contzen (Die Wanderungen der Celten 67 sqq.) ali pa drugi, ki trdijo, da so se Slovenci baš zato tako naglo razširili, ker so našli avtohtonske Slovane, s katerimi so se združili in asimilovali. Oblak sodi: Brž ko smo spoznali, da tvorijo južnoslovanska narečja nepretrgano vrsto ozko spojenih in sorodnih narečij, ki so tako razdeljena, da so si sosedna narečja najbolj sorodna (n. pr. da imajo južnosrbska narečja svoje najbližje sorodnike v severnomacedonskih. iztočnosrbska svoje organsko nadaljevanje v narečjih zapadne Bolgarije, da prehajajo slovenska narečja po beneškem in goriškem nar. na jugu v čakavsko skupino, na iztoku pa po starem kaj-narečju v štokavščino in čakavščino — tedaj se mora sklepati, da so bili v onem velikem toku, ki je v VI. stol. preplavil pokrajine na Hemu, ob Adriji in v Alpah, tudi predniki Slovencev. Čuden slučaj bi bil sicer, da bi slovenska narečja kot organsko nadaljevanje srbohr. zavzemala baš tisto mesto v južnoslovanski dialektni skupini, ki jim pristaje po njih sorodnosti. Današnji Slovenci torej ne morejo biti potomci onih avtohtonskih Slovanov, o katerih govori Perwolf; sicer bi bili gotovo oni avtohtoni vplivali na jezik Slovencev, a to se ni zgodilo; tako slični pa tudi niso mogli biti oni avtohtonski Slovani poznejšnjim Slovencem, da bi se bili takoj združili in asimilovali; saj so se nekaj stoletij samostojno razvijali. Pred prihodom Slovencev v drugi polovici VI. stol torej v alpskih deželah ni bilo Slovanov.
V kritikovalnem oddelku je ocenil V. Oblak poleg drugih del tudi Glaserjeve slovstvene zgodovine I. del in sicer precej rezko. V bibliografskem oddelku poročajo V. Jagič, V. Oblak in M. Rešetar. Le-ta je podal tudi pregled filološke vsebine srbohrvaških periodnih publikacij za leto 1894.
520
Listek.
Manjše beležke so spisali Olaf Broch, V. Jagič in V. Oblak, in sicer Oblak: »Zur Verbreitung des Kirchenslavischen im mittleren Dalmatien am Aus-gange des XVII. Jahrh.«   in   »Ein altes kroatisches  Vocabularium.«
Fr.   Vidic. Popravek.   V   ponatisk   Prešernovega   soneta in Levstikove poprave v zadnji   številki   so   se   vrinile nekatere    pomote.   Na str. 450. v  6. vrsti od spodaj  beri ljubez/zz nam. ljubem«;   na isti strani v drugi vrsti sz  nam.  se; na str.  451.  v   18.  vrsti od zgoraj  beri 'z nam.  's.
Listnica uredništva.  Milan A—č.:   Začetna   pesmica   kaže   lirsko žilo.  Drugo ni  izvirno.    Nadaljujte,  pa samo   takrat,   kadar   Vas  bo  sililo k delu resnično  čuvstvo.    Potem   bodemo videli in  Vas sčasoma spoznali.  — Ingo: Vi pojete:
»Sevaj  luna, Bleda luna! Spati možno danes ni. Le pogledi, Glej, tu v sredi Srčna rana  me skeli
Luna plava Deva spava, Ali z drugim zdaj sedi«   .  . . itd.
Ali res mislite, g. Ingo, da uredništvo »Zvonovo« še nikoli ni čitalo ali slišalo prepevati Prešernove serenade:  »Pod oknom*?  —
Nenad Slavski: Žal, ne moremo porabiti.  —
Viator: Negodno. —
Dolinski: Vam pa mora biti zelo trda za papir, da nam kar na indiskretni karti-dopisnici pošiljate svoje pesmice — katerih ne moremo objaviti. —
Dostavek. Ker smo že omenili prof. Levca razpravo o nekaterih zemljepisnih naših imenih, sodi vsekakor opozoriti tudi na takisto zanimive »Imenoslovne paberke«, objavljene med »Malimi zapiski* v zgoraj omenjenem sešitku »Izvestij« (str. 81.—83.). Neimenovani pisatelj je tu poskusil raztolmačiti nekatera gorenjska zemljepisna imena (Zaka, Bača, Frtuna, Mužakla, Pokljuka), o katerih si je gotovo že mnog slovenski turist zaman belil glavo; saj so pa tudi res zagonetna, in neimenovani raziskovalec si po pravici ne prisvaja nezmotljivosti. Zanimivi članek se zvrši prihodnjič.