MIROSLAV  KOŠUTA,  MORJE  BREZ  OBALE
Košutov pesniški prvenec Morje brez obale* je zbirka sedemintridesetih pesmi, razdeljenih v pet ciklov z zaključno pesmijo. Komponiran je na temo morje, obala in človek, čemur se podreja vsa snov. motivika ter izrazni fond, ali če drugače rečeni, iz česar izhaja domala sleherna prvina Košutove zbirke. Ta enovitost daje slutiti, da pesniku ta svet predstavlja življenjsko osnovo. v kateri je zakoreninjen z intimnostjo svojega prvinskega doživetja. Jasno pa je, da je treba ves ta zaznavni svet prenesti v sfero pesnikovega oblikovanja, zlasti pa še njegovega metaforičnega abstrahiranja. Ta proces razodeva že ustaljen prijem, kar samo potrjuje, da stopa naš pesnik v javnost dokaj formiran.
Kompozicija petih ciklov vsebinsko usklaja avtorjevo notranje dozorevanje, oblikovalni razpon časa. v katerem so pesmi nastajale, ter motivno in idejno sorodnost. Prvi cikel Pomladno popoldne je avtorjev pogled na lastno izhodišče, ko v pesmi z istim naslovom lirično refleksivno določa prve mejnike svojih življenjskih sooznanj, ki so tradicionalno boleča (In nebo je bilo čisto nizko I da sem si ožgal roke od sonca). Vse ostale pesmi govore o pesnikovi osveščenosti in občutku lastnega bivanja, kakor ga pojmuje nekdo iz mlade generacije. ki je tu še ves optimistično čist. a se kasneje prevesi v načeto upadanje. Tudi
* Miroslav Košuta, Morje brez obale. Opremil Zdravko Vatovec. Izdala založba Lipa. Koper  196"V
836
naslednja dva cikla. Sipina in Bisernica v produ, pojeta o pesnikovem doživljanju lastnega sveta, toda, gledano razvojno, z novih stališč, predvsem pa z novim tonom, ki bravca prepričuje o dobršni avtorjevi umirjenosti, o nekakšni lirični objektivizaciji sveta (Zapri oči, obala se razgalja I mi je rekel les II Zda] ga božam I prsti iščejo d njem samoto I ki mi je tu tako blizu). V tretjem ciklu poseže globlje v erotiko in je oblikovno morda najbolj homogen in samosvoj (Nikdar nisi, Ni tako dobrega).
Četrti cikel — Razklani jambor — združuje pesmi o generaciji in času. Košuta je v nekaterih pesmih postavil lastne poglede, sicer pa se programsko podreja Zajcu (Zarjovi. črni bik. ..) Sklicevanje na omenjenega avtorja je razumljivo, ker Košuta tudi v drugih momentih teži v območje tovrstnih pojmovanj časa, ni pa bilo to povsem nujno, saj ima v svoji poeziji dovolj lastnih idej. To je vsekakor davek, ki ga je Košuta moral plačati ob svojem knjižnem debutu. Zajcu se je najbrž zelo težko izogniti, ker gre za fenomen, ki postavlja norme generaciji. Prav zaradi tega vpliva in pa tudi nekaterih drugih hetero-genih stilnih prvin je četrti cikel na splošno najmanj enoten in najmanj avtorjev. To nam preprosto pokaže primerjava pesmi Miši s Travo nemira ali z Goro nad dolino.
Zlizana obala, peti in zadnji cikel, je vsebinsko nadaljevanje prvega in tretjega cikla, po izpovedni fakturi pa so te pesmi najbolj globoke in najbolj prepričljive. To je homogena lirika ljubezenskega doživljanja in refleksija o njem (Si, ko tkeš šepetanje trav v omamo I ki z njo odevaš telo ali Po na-plaoljenih algah dišita telesi I in po slovesu). Ta Košutova ljubezenska pesem je ena izmed najmočnejših enot v zbirki.
Za Košutovo poezijo v celoti je značilna motivna ožina, ki sicer intenzivno variira med ljubezensko izpovedjo in življenjsko refleksijo, vse pa je vpeto v ozek prostor morja in obale, od koder je pesnik eliminiral vse, kar ni moglo podpreti njegove izraznosti. Tako je zbirka sorazmerno skopa, pa tembolj enotna. Pesniku je tržaška obala bolj ali manj samo izhodiščna pozicija, sicer pa se vsa poezija dviga v intimnost osebne problematike in le sporadično v širša obzorja. Potemtakem ne dopolnjuje tržaških ustvarjalcev, ki so z upodobitvami tržaškega predela prinašali pomembne vrednote v slovensko literaturo. Za Košuto ni več tistih problemov, ki so pestili prejšnje generacije, njegov edini namen je, da po svoje interpretira čas in svojo bivanje v njem. V metaforično postavljenem naslovu — Morje brez obale — je najbrž treba iskati Košutovo življenjsko razpoloženje oziroma  filozofijo.
Kakor je mogoče v motiviki in v idejni zasnovi zbirke govoriti o dobršnem deležu avtorjeve izvirnosti, tako velja za oblikovno stran, da ima precej samostojno formiran koncept, ki skozenj sicer bolj ali manj opazno bodejo vzorniki. Košuta se je šolal pri svetovni pesniški eliti, na prvem mestu so Španci in Italijani, ter pri sodobnih domačih avtorjih. Brez posebnih težav bi se avtor izognil kakšni preočitni šabloni in konventionalnosti (noži, grlo, jezik, potuhnjene sence), ker ima dovolj močan osebni izrazni podstavek, ki ga odlikujeta discipliniranost in svežina. Košutov pesniški jezik premore marsikatero stilno fineso, ki je novost v naši poeziji, opazno pa je, da se v precejšnji meri nagiba k esteti-cizmu. Pri tem mu pomaga svoboden verz, čeprav je žal grajen po različnih stilnih normah. Kljub mnogim modernizmom ostaja Košutova poezija še vedno v mejah umirjenega oblikovanja in vzbuja deloma celo vtis žlahtne preprostosti.
837
»
Vrsta zrelih izpovedi, svojskih stilnih upodobitev, uravnana besedna faktura in eiiotnost zbirke potrjujejo, da je bil Košutov vstop v javnost upravičen. To je poezija, ki jo sprejemamo zaradi čistega liričnega stržena, sprejemamo pa seveda s pridržkom. Svojo umetniško kvaliteto, ki je v zbirki prepričljivo nakazana, bo pesnik moral potrditi z novim delom. To je zanj tudi največja odgovornost, ki jo je izzval s prvencem.
Andrej   Tušek
838