K O N E C  L E T OŠ N J E  KONCERTNE SEZONE
C) koncertih v aprilu, maju in juniju samo na kratko. Če ne upoštevamo številnih nastopov na ravni šolskih produkcij ali zaključnih koncertov na Akademiji za glasbo, se je v teh mesecih zvrstilo devet simfoničnih koncertov, devet solističnih nastopov in dva zborovska večera.
Na solističnih recitalih je razen sovjetskega pianista Sergeja Dorenskega nastopila cela vrsta domačih mlajših reproduktivcev. Nekateri — Manja Jemee-Malus. Vladimir Škerlak, Janez Lovše, Olga Skalar, Nevenka Rovan in Igor Karlin — so s tem šele stopili pred koncertno javnost, medtem ko sta Dejan Bravničar in Boris Campa že prekaljena koncertanta. Zanimivo je, da so domači umetniki nastopali z mnogo novejšim in sodobnejšim programom kot vrsta velikih imen. ki smo jih imeli priliko slišati v letošnji koncertni sezoni. Ne da bi načenjal tolikanj pereči problem posodobljenja naših koncertnih programov, se mi zdi. da so mladi umetniki pravilno začutili potrebo po izvajanju zanimivejših del. Z izbiro novih, še neznanih skladb lahko pritegnejo publiko, ki sicer prihaja v večjem številu le na koncerte priznanih tujih umetnikov. Tako je bil marsikateri večer domačega umetnika prijetnejše doživetje, kot pa še tako blesteča parada tujega virtuoza. ki stremi bolj za lastnim uspehom in so mu osnovni motivi muziciranja — predstavljanje skladatelja in dela samega ¦— že postranska stvar. Naj ob koncu pristavim, da je večina mladih koncertantov priredila svoje nastope v lastni  režiji  v delni organizaciji Koncertne direkcije
860
Slovenije ali pa Akademije za glasbo. Ker so \ vsakem primeru morali kriti iz svojega žepa precejšen primanjkljaj, so njih uspehi toliko večji, saj so rezultat čistega idealizma in želje po muziciranju, ne pa zaslužkarstva. Prav takšne koncerte bi moralo naše glasbeno občinstvo zato še bolj podpreti.
Simfonični koncerti so prinesli nekaj zanimivih del. ki jih \ Ljubljani še nismo imeli prilike slišati. Prav to je dalo koncu koncertne sezone poseben mik. Stravinskega simfonična pesnitev Le Chant du Rossignol. ki je nastala iz redkeje izvajane mladostne opere, kaže vse značilnosti avtorja, ki je tedaj še živel od slave svoje »ruske periode«.. Seveda pa skladba ne doseza Le Sacre du Priniemps ali Petruške, čeprav ima nekaj izvrstnih odstavkov. Kot celota je dramaturško preveč neučinkovita in ji tudi dobra izvedba (orkester Slovenske filharmonije pod taktirko Boga Leskovica) ni zagotovila večjega uspeha. Vsekakor pa je bilo zelo zanimivo slišati v Ljubljani tudi to redkeje izvajano delo. ker si na ta način lahko ustvarimo jasnejšo podobo o skladatelju. Letošnja sezona je bila v tem pogledu neverjetno srečna, saj smo slišali poleg omenjenega dela še Pulcinello in Simfonijo za pihala. Na istem koncertu je nastopil naš stari znanec Kendall Tavlor v redkeje izvajanem /. klavirskem koncertu Johannesa Bralimsa.
Na radijski matineji smo slišali francoskega skladatelja Alberta Roussela baletno suito št. 2. Bacchus in Arianne in pa nekaj samospevov Antona Lajovica. ki so vse preredko na sporedih simfoničnih koncertov. Orkester je temperamentno vodil Samo Hubad.
Letošnji bienale sodobne glasbe v Zagrebu nam je zagotovil kot odmev dvoje odličnih gostovanj — Moskovsko filharmonijo z dirigentom Kirilom Kon-drašinom in izvrstno violinistko Irino Bočkovo ter Krakovski komorni orkester pod vodstvom Andrzeja Markovvskega. Če je bil koncert Moskovske filharmonije izreden dogodek za vso našo javnost, saj so bile izvedbe na zavidljivi reproduk-tivni ravni, pa je bil nastop Krakovčanov poslastica za ljubitelje sodobne glasbe. Naj omenim, da je Irina Bočkova ob spremljavi Moskovske filharmonije izvajala Prokofjcva /. violinski koncert, eno najlepših del violinske literature sploh, in s tem napravila veliko uslugo naši koncertni politiki, ki sicer od tujih solistov zahteva vedno le standardna dela romantičnih mojstrov. Danes je ta koncert že tako sprejemljiv, da sodi nedvomno že v železni repertoar vsakega solista.
Žal koncert Krakovske filharmonije ni tako uspel zaradi slabšega odziva publike in neinformiranosti poslušalcev. Ker je šlo v večini primerov za ekstrem-nejša dela, bi nevajeni publiki morali nujno tako ali drugače — ali s tiskanim komentarjem ali z živo besedo — pojasniti namen in dati osnovne tehnične podatke o vsaki skladbi. Vsekakor pa je koncert Krakovske filharmonije, poleg koncerta skupine Pro musica viva*. precej razgibal naše okostenelo koncertno življenje in bi zato kazalo bolj načrtno začeti s predstavljanjem sodobnejših del. Za zdaj so vsi takšni poizkusi preveč izolirani od utrjenega sistema abonmajskih koncertov in zato ne dosezajo vedno maksimalnega uspeha. Trud, ki je vložen v izvedbe takšnih koncertov, pa je seveda neprimerno večji od truda, ki ga terja študija običajnega koncertnega programa.
V tem času sta nastopila z orkestrom Slovenske filharmonije dva odlična violinista: Italijan slovenskega porekla Franco Gulli (z naravnost nenadkriljivo izvedbo sicer zaprašenega Paganinijevega koncerta) in Romun Ion Voicu (Lalo:
861
Španska, simfonija). Največja letošnja atrakcija pa je bil vsekakor maratonski nastop violinista Henrvka Szerynga s tremi koncerti (Vivaldi-Szervng, Mozart, Brahms) in s celo vrsto dodatkov. Pri oceni takšnega mojstra pa pero skorajda odpove, saj je njegovo mojstrstvo takšno, muzikalnost pa tako nadkriljuje vse tehnične težave, da so njegove izvedbe zares idealne. Za tako ekskluzivno kvalitetni koncert je bilo žal vse premalo poslušalcev, saj bi pričakovali, da bo avditorij odločno premajhen. V dvorani pa nas je bilo ravno toliko, da se nam ni bilo treba sramovati pred velikim mojstrom, ki je simpatično in neprisiljeno delil svojo umetnost in neutrudno dodajal navdušeni publiki skladbo za skladbo.
Slovenska filharmonija je za konec sezone odprla na široko vrata našim najmlajšim reproduktivnim umetnikom. Na koncertih so se zvrstili dirigent Marijan Fajdiga, ki deluje v Novem Sadu, ter vrsta instrumentalistov — Igor Karlin, Igor Dekleva, Vladimir Škerlak. Drago Golob. Olga Skalar in Vlado Požar. To je vsekakor garancija, da naši vrhunski, že afirmirani umetniki niso brez naslednikov. Včasih nas že kar skrbi, kam bomo z vsemi mladimi močmi, saj je za tako majhen narod glasbeno tržišče že skoraj zasičeno, prihajajo pa vedno novi in novi. Vsi letošnji koncertanti so dokazali že precejšnjo mero zrelosti in lepih obetov za prihodnost
V tem času sta bili tudi dve pomembnejši zborovski prireditvi. Zbor RTV Ljubljana, ki ga je prevzel mladi, talentirani Lojze Lebič, je s tem naznanil morda novo koncertno delovanje. Tradicionalni koncert Celovških madrigalistov pa nam je prinesel tudi novost — Stravinskega Kantato iz leta 1952. Zal smo bili nad delom precej razočarani, kar deloma potrjuje mnenje, da je mojster v poznih letih vse preveč popustil in! podlegel tujim vplivom.
Ce potegnemo pod letošnjo sezono črto, moramo ugotoviti predvsem eno: v našem koncertnem življenju so se poleg stalnih prirediteljev. Slovenske filharmonije in Koncertne direkcije Slovenije, pojavili še novi: predvsem RTV Ljubljana, ki je vpeljala celo serijo matinejskih koncertov, in pa manjši prireditelji, ki jih je pa vedno več in tako že precej pomembno posegajo v oblikovanje našega koncertnega življenja. S tem smo dosegli sicer zdravo konkurenco in več prireditev, po drugi strani pa smo že skoraj prekoračili dopustno mejo nastopov v enem letu in dosegli precejšnjo zmedo v programski politiki. Potrebni bi bili skupni razgovori in koordinirano sestavljanje programa, da ne bi prišlo do ponavljanj in prenasičenosti. Številčni pregled izvedenih simfoničnih del — tu niso všteti koncerti za mladino in razne slavnostne akademije — nam pokaže precejšen porast del našega časa (29). kar pa seveda še ne pomeni zavestnega izboljšanja, ker so bili, kot rečeno, nekateri izključno sodobni koncerti bolj slučajni. Sem moramo prišteti še sedemnajst slovenskih del. kar je za eno sezono izredno veliko, pri tem pa le tri dela drugih jugoslovanskih avtorjev, kar je znak preozke orientacije. Potrebni bi bili bolj energični medrepubliški izmenjalni načrti. Na prvem mestu je seveda slejkoprej romantika s 36 skladbami, klasika ima solidnih 24 del. medtem ko je letos predklasika zastopana s 14 skladbami, kar je v primeri s prejšnjimi sezonami velik korak naprej.
Še nekaj besed o domačih skladbah, med katerimi jih je bilo mnogo prvič izvedenih (Švara, Srebotnjak, Ramovš. Merku, Stibilj, Petrič, Cipci. Božič, Ježi, nekaj pa je bilo ponovitev ali prvih izvedb v Ljubljani. Takšno veliko število dokazuje hvale vreden odnos do domače tvornosti. Nismo pa se še znebili osnovnega predsodka, po katerem sodi domače delo na začetek koncerta kot čim-krajša   uvertura  ali  priložnostna   skladbica.   Domače   simfonije   so   zelo   redek
862
gost na naših sporedih, če pa že so, nikakor ne zavzemajo centralnega mesta
v programu. Isto se godi naši koncertni literaturi. Ali res nimamo' (kar seveda
ni res) dovolj takšnih del ali pa se zde izvajalcem prešibka in nezrela za javno
izvedbo.  Nedvomno  ne nosijo  krivde za  to  samo ustvarjalci. Posledice  pa  se
v naši ustvarjalnosti  že kažejo:  propada žanr simfonije, velikih cikličnih  del
in koncertov. Ker pa kratkih priložnostnih del ni ravno na pretek, se ponavljajo
tista, ki so najbolj uspela, iz leta v leto. S tem pa seveda ne vzpodbujamo naših
ustvarjalcev. Zal zaradi tega malokoga boli glava, saj kot majhen narod vneto
častimo tujo umetnost.
Ivo  Petnč
863