Y« ISSN (9295 - LETNIK XXVIII. - ŠT. 3 - NOVEMBER 1987 - CENA 500 DINARJEV I I J A ■ \ ml1 ' > , *> i i / (i \ i1 / Iti M M M / * ' , I ■ 4 . ;<л' , ■ ‘n.!'/':. 'n >;'/)''> ■ 'l 1 mn,Ovn„u.i \''vv .-V- v-..'" - r_ .✓ >, i VSi »’l\ 4,ii >: i /. //'v /•/ I) • i / / ' ' ' I I i, У ' 1 (! ',t"/Ч> - '/> ,Гу Л !■. ' ' ' -t V'// ' hfj I.// '/V , t <■ jVhf v 1 ’ ' l J *!1^аП,г/ч'А\''У‘ '1 1 ^чПу ј '*а llmiAl slmiLLlfoJ ПЈЈШШшШшШг&ШмКмКти dmr, »Naj zaključim svoj nagovor s prerokovanjem, gospodje, ki ste oddali glas zoper mene. Zakaj jaz stojim danes tam, kjer ljudje najraje prerokujejo, to je, na pragu smrti. Napovem vam torej, rablji moji, da vas bo neposredno po moji smrti zadela kazen, veliko hujša in močnejša mimo te, ki ste jo vi prisodili meni. Vi ste izrekli obsodbo v mnenju, da se boste s tem oprostili kritike o svojem delu in nedelu. Toda povem vam, da bo uspeh ravno nasproten. Število vaših kritikov bo večje, zakaj doslej sem jih jaz zadrževal, ne da bi vi vedeli. In čimgmjajši so, tem strožji božfofljo vas in tem hujšo db&voljo vam boc№ggwzročali. Če mislite, dgEČp te s pošiljanjem 1јтТт smrt utišalui£H^?zne glasove o svojejar-TFie vrednem življenMSSB v varanju nekaj narobe. ТдЕ^п otresanja ni niti praraKiogoč, Ten. Najboljši in пај1ашшсЈп je, da človek dru/j^j^e maši ise pa gleda, da bo шШо čim neoporečnejši, jr a m imel р<доескЦЈ, > ki ste me obsoj od vas. m v m 1 'n I Jt л^Шб^ШТ '■ •'' ■, ч cJk‘.vv ч, iлм&г--\\\ i/',i/' ’ '' • ’ ''' M 'Veš V' V 1 К'Г'|(М "/ . , ,'/ ; ' /-/ , - i sij.i /Ли//.''',!',/' v., .\ju8n77i 1 erokbo se ро- Poslednji dne pologija) J * * * % v % v % % * spoštovani bralci čas se nam počasi izteka. Naš dopisnik se vrača v zapor, prejeli smo še en obtožni predlog in tako smo na spisku že štirje. Kaj nas torej čaka? Zaporne kazni, morda pogojne. Vsekakor take, ki lahko bistveno otežijo delo tega uredništva. Katedra je v zadnjem času vedno znova razgrabljena. To številko tiskamo v povečani nakladi in samo upamo lahko, da ne bo zadnja. Zakaj so se stvari obrnile tako, kot so se, tega res: nično ne vem. Zadnjič mi je nek tovariš na ulici dejal, da zato, ker premalo telefoniramo. Morda res. Nikoli nismo telefonirali, čeprav so mnogi telefonirali k nam. Vseeno pa je to prekleto žalostna dežela, kjer morajo uredniki za mnenje spraševati politike. Tukaj smo torej bili premalo življenjski, premalo praktični. Upam da nam tega niste zamerili. Veliko jih je, ki so nam. Ne delam si iluzij, da se bomo s temi lahko razšli kot prijatelji in si tega niti ne želim. Vam, ki nas morda razumete, bi rad povedal samo to, da delamo resnično težko in vsak dan težje. Okoli sebe vsak dan vidim obtožene, se z obtoženimi in obsojenimi pogovarjam po te- lefonu . . . Redakcija je vedno bolj podobna preiskovalnemu zaporu in to je moreče. Ne trdim da tudi ni malce zabavno. Vsak od nas ima sedaj svojega tožilca. Če bi bili tožilci prijazni, bi jih lahko družno vodili na sprehod v park in bi se tam sproščeno pogovarjali. .. In Pec poglejte, ali si je resnično zaslužil famozni 157. člen, po katerem sta bila obsojena Mastnak in Šešelj. Sedaj se šopiri v redakciji, kakor da nismo mi tisti, ki bi si takšno čast zaslužili veliko bolj kot pa on. Mislim da je tožilstvo globoko nepravično pri izbiri členov po katerih nas obsoja. Glede na to, da so si obtožbe vse čisto enake v nerazumljivosti, bi predlagal, da člene pri naslednjem procesu izbirajo s kocko. Ali pa morda s tožilci vržemo partijo pokra (tu sem dober), potem pa si glede na igro razdelimo kazni. To bi bila dobra zamisel. . . Bliža se zima in počasi nas mučijo prav nenavadna vprašanja. Nikoli še nisem bil kaznovan in ne vem kakšni so pogoji v zaporih . . . Šeksovim pripovedovanjem seveda ne zaupam. Naj torej v zapor vzamem s seboj debele podložene spodnjice ali ne? Kaj pa knjige, ali jih lahko prebiraš med okopavanjem njiv? Cel kup vprašanj, na katera ne vem odgovora. Za pripravni-ke-zapornike bi si naša oblast resnično lahko omislila kak začetniški tečaj. In obleko po izbiri. Tista štrajfasta mi. sploh ne pristoja . . . Do tega doživetja pa je še nekaj časa. Upam, da bomo v prihodnje lahko popravili nekaj napak, ki niso samo naše. Izhajamo na vsake tri tedne in včasih neredno — tiskajo nas neradi in z zamudami. Saj veste, naša baza si mora stvari najprej temeljito ogledati, da potem ne bi pisala prepovedanega spisa v zadnji minuti. Poskusili bomo to popraviti, Kaj vam naj še povem? Mislim da ni bilo tako slabo leto in morda se bo tistim, ki pridejo za nami posrečilo napraviti še kaj več. Za to ekipo, ki pa je trenutno na položajih pa lahko rečem samo, da sami ne bomo zapustili brisanega prostora. Že pregloboko spredaj smo in se nam pač ne da vračati. In tudi telefonskih zvez ne bomo iskali. Še veliko vam imamo za povedati in preden se bomo potopili bomo še marsikomu zasmodili pečenko. Berite torej med vrsticami in lep pozdrav! Igor Mekina, odg. ur. VLADIMIR MARKOVIČ TOŽI SR SLOVENIJO! Tovariši sodniki se morajo v zadnjem času ukvarjati z resnično težkimi problemi. Medtem ko po naši ožji domovini iščejo sodišče, ki bi bilo primerno in dovolj prostorno za urednike ter sodelavce Katedre pa Vladimir Markovič iz Rakovice toži — SR Slovenijo. In to zaradi literature, ki naj bi mu jo naši cariniki protipravno odvzeli na italijanski meji. Postopek še teče in vas bomo še obveščali. Ul, 10. 4.87 Tov. Urednik! V zvezi z intervjujum Vuka Draškovča dat Katedri št. 1. če je brada tolk zrasla tudi ostalim Srbima pol vojnu boji začel brivci. Albanski brivec Pripis uredništva: Nepodpisanih pisem načeloma ne objavljamo, zato vas prosim, da se pod pisma podpisujete. Pisma lahko objavljamo tudi pod psevdonimom, če seveda poznamo vaš pravi naslov. To pismo oziroma opazko objavljamo izjemoma — ni sicer kritika, zato pa je dokument časa, v katerem živimo. Spoštovani bralci! Po zadnjih obtožbah RSNZ-ja, da smo Katedraši narkomani, se je uredništvo znašlo pred težko dilemo. Zanikati aii potrditi obtožbe? Ker smo se iz novejše zgodovine naučili, da proti montiranim procesom nima smisla nastopati z obrambo, smo prekrasno obtožbo obrnili v svoj prid. Po vseh reklamnih napisih smo trenutno edina legalna organizacija za razpečevanje droge v Jugoslaviji! Naše akcije so strogo legalne ter vestno kontrolirane, prisluškovane ter zasledovane. Če torej želite poskusiti resnično kvalitetno blago, nam pišite in se naročite! Cene so zmerne, postrežba zanesljiva ... Podpisani. naročam . (gramov, kilogramov, lističev) a) marihuane b) LSD-ja c) heroina d) ostalo______ (vpišite po želji) Plačam v gotovini po prevzemu pošiljke. Naslov: Katedra, Tyrševa 23, 62000 Maribor, TOZD DROGA. Študentje imajo 10 %, stalne stranke 20 % popusta. Uradne osebe plačajo dvojno ceno. Študentski časopis KATEDRA, Tyrševa 23, Maribor, tel (062) 22-004 številka žiro računa: 51800-678-81846 Ustanovitelj in izdajatelj: UK ZSMS Maribor Uredništvo: Igor Mekina (odgovorni urednik), Dejan Pušenjak (glavni urednik) Samo Resnik, Peter Tomaž Dobrila, Silvo Zapečnik, Andreja Čurin Tehnični urednik: Marjan Hani Lektor: Boris Svetel Vodja prodaje: Danilo Vezjak Urednik priloge: Svetlana Vasovič Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade Katedra izhaja ob podpori družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji Tisk: ČGP VEČER, Tržaška 14, 62000 Maribor .naklada 6000 izvodov Naročnina za celo leto: 4500 din, 8000 din za pravne osebe, 100 ASch, 10 US $, 15 DM, 10 kLit za tujino Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št 421-1/70, z dne 11. 1. 19 Uradne ure: vsak petek popoldan DVOJNI OBRAZ JOŽETA KALINGERJA, 2. del (odgovor na odprto pismo prof. Janka Kustra) Profesor Janko Kuster je očitno potreboval dobri dve leti, da ie sestavil pogumni spis, v katerem nam razkriva, da bi on, diplomirani pravnik, družno s komunisti miličniki po vzoru beograjskega procesa že zdavnaj spravil pred sodišče zlikovce, ki so tiskali tako kriminalne zadeve, kot so Kmečke in rockodelske novice, če se ne bi dogajale nezakonitosti, ki njemu, komunistom in ostalim delavcem pregona jemljejo veselje do dela. Iz zadnjih dogodkov sicer ni ravno razvidno, da bi delavcem pregona (to je termin prof. Kustra) karkoli jemalo veselje do dela, vendar pustimo sedaj to. 1. Janko Kuster me v svojem pismu nikoli ne imenuje Aleš Razpet, temveč vedno le »sin predsednika MK ZK« in podobno. Tako tretiranje me seveda globoko žali, saj z mano ne ravna kot s samostojno osebo, ki zmore sama odgovarjati za svoja dejanja, ampak kot z nekom, ki sam zase sploh ne obstaja, temveč se vedno na nekoga nanaša. 2. Kmečke in rockodelske novice se niso tiskale v razmnoževalnici Doma družbenih organizacij »s pomočjo Razpetovega sina-, ampak na podlagi dogovora med predsednikom MK ZSMS Francem Zemljaričem in Mladinskim kulturnim centrom. Po tem dogovoru so tiskali v tej razmnoževalnici (katere souporabnik je MK ZSMS) več publikacij Mladinskega kulturnega centra, ker je to bila pač najracional- . nejša možnost. 3. Po zakonu o javnem obveščanju, ki je bil v veljavi takrat (medtem se je namreč spremenil), je obstajalo ogromno »ilegalnih« glasil, kot to imenuje Janko Kuster — glasil torej, ki niso bila prijavljena pri republiškem sekretariatu za informiranje in ki niso imela urejenih izdajateljskih razmerij. Vedeti je namreč treba, da je večina občinskih konferenc ZSMS izdajala (in še izdaja) svoja glasila, pri čemer je bilo le nekaj teh glasil takih, ki so imela urejena izdajateljska razmerja. Po tem zakonu pa so časopisi tudi bilteni in vse podobne tiskane stvari, ki izha-jajo za obveščanje javnosti. Ker smo vedeli, da dandanes ilegalni tisk ni več tako cenjen, kot v časih, ko sta bila tovariša Kuster in Ka-linger še borca, so bile Kmečke in rockodelske novice takrat celo med prvimi mladinskimi časopisi, ki so pričeli urejati ta razmerja ob sodelovanju in podpori Centra za informiranje, raziskovanje in založništvo pri RK ZSMS. Vedeti je tudi treba, da bi lahko bila cela stvar rešena bistveno hitreje, če ne bi MK ZSMS Maribor to' problematiko kljub protestom uredništva prestavljala s seje na sejo. m, nenazadnje, Katedra še lani (kljub temu, da izhaja že preko 25 let) teh istih stvari ni imela urejenih. Le kdo jih (po Kustru) »ščiti«? Da se razumemo: s tem nikakor nočem škodovati Katedri, katere sedanje delo zelo cenim — gre mi le za popolnejšo sliko tega, kako krasno ureja te odnose zakon, ki pa se ne imenuje zakon o tisku, kot to pravi diplomirani pravnik profesor Kuster, ampak zakon o javnem obveščanju. 4. Zaradi vsega napisanega ne potrebujem, zaradi lastnih principov pa tudi nočem nikakršne »zaščite«, še posebej pa ne takšne, kakršno mi pripisuje komunist borec diplomirani pravnik profesor Janko Kuster Lep pozdrav, Aleš Razpet ANKETA O KATEDRI V raziskavi, ki jo je izvedla Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo skupaj z nadebudnimi študenti tretjih in četrtih letnikov v mariborskih občinah pred samoprispevkom, je bilo zastavljeno tudi vprašanje o tem, ali anketiranci poznajo Katedro in kakšno mnenje imajo o njej. Rezultati so presenetljivo dobri, čeprav je bil vzorec sestavljen predvsem iz delavske populacije in to še veliko pred vsemi aferami. Ne pozna nas 24,3 % vprašanih, pozna nas in ima slabo mnenje o nas 6,8 % vprašanih, pozna nas in ima dobro mnenje o nas — kar 50,5 anketirancev. Dovolj za vlado brez koalicij . . . [Жр/1Е1 RAZPET I Aškerčeva 14, RUSE I UREDNIŠTVO "KATEDRE" I Ob parku 5, MARIBOR ZADEVA: 0DC0V0A NA ODPRTO PISHD 00 Z< I v uredništvu KATEDRE ste verjetno navdušeno sprejeli odprto pl 5m° Janka KUSTRA, dipl. prevniRa nagnjeno osnovnr or9anlrac ji . Jj tožilstva v Mariboru. Uživate očitne veliko zaupanje s s blln5kemJ komunistov, tovariš KUSTER namreč svojega pisma ni posla n I komiteju ZKS Marlbor-Rotovž niti Mestnemu komiteju ZKS Maribor. I Pismo le primerno nekaterim sedanjIn mnenjem o Mariboru, oo katerih brez. »Razpetovega iegna« (KUSTER) delavci pregona ne smejo opravljati svojega dela in v analogiji s tem, preganjajo novinarje po direktivah mariborske I politične strukture”. Zaprosil sem tovariško razsodišče pri občinski organizaciji ZKS Rotovž da ugotovi resničnost navedb iz odprtega pisma. Sam namreč dokazatU da nekaj nisem storil (tudi KUSTER ne dokazuje vendar n^ i to ni potrebno). Tako bodo na pismo lahko odgovorili tisti, j o mojem "žegnu"- * Z' Tovariški pozdrav! \ SODBA V IMENU LJUDSTVA Vrhovno sodišče SR Slovenije v Ljubljani je v senatu pod predsedstvom predsednice vrhovnega sodišča Francke Strmole-Hlastec, ob sodelovanju sodnikov dr. Živka Zobca, Toma Grgiča, Milana Kosterca in Franca Mastnaka kot članov ter strojepiske Anice Zupančič kot zapisnikarice po zaslišanju namestnika javnega tožilstva SRS mag. Mitje Deisingerja v zadevi o prepovedi razširjanja časopisa Katedre, št. 12/87, o zahtevi javnega tožilca SRS za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Mariboru, z dne 2. 7. 1987, opr. št. Ks 212/87, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 14. 7. 1987, opr. št. Kp 534/87, na seji dne 4. 11. 1987 odločilo: I. Zahtevi javnega tožilca SRS za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se pravnomočen sklep Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Mariboru, z dne 2. 7. 1987, opr. št. Ks 212/87, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 14. 7. 1987, opr. št. Kp 534/87, spremeni tako, da se izreče: 1) Predlog temeljnega javnega tožilca v Mariboru, naj izreče sodišče prepoved razširjanja Katedre št. 12/87, ki jo je natisnilo 30. 6. 1987 ČGP Večer v Mariboru, se glede besedil pod 1), 3)a), 4)a) in 5) sklepa javnega tožilca o začasni prepovedi z dne 1. 7. 1987, opr. št. Ktr 340/87, zavrne, sklep o začasni prepovedi pa se v tem obsegu izreče za neveljaven. 2) Prepovedni razlog iz 4. točke 98. člena Zakona o javnem obveščanju (Uradni list SRS, št. 2/86) za besedili pod 3)b) in 4)b) obrazložitve sklepa Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Mariboru, z dne 2. 7. 1987, opr. št. Ks 212/87, se odpravi. Zahteva javnega tožilca SRS za varstvo zakonitosti se v delu, v katerem predlaga, naj se izreče prepoved razširjenja tiskane stvari za besedilo pod 1) obrazložitve sklepa Temeljnega sodišča v Mariboru iz prepovednega razloga po 2. točki 98. člena Zakona o javnem obveščanju, se zavrne kot neutemeljena. : 1 1 n : n D > ■ : o > 2 : E ® *■ ’,® S 'sam : O 2 .® S > e -t, > и j E o E 1 * * ia >£ E o 1 Irt 4> c 1 '2-:=. ra L O ° > , » 43 « J »o o -C L (A <0 r - 0N i-o т> .Л : 3 K! M »** 2 ► m k 2 1 c « S ' » S ® u B c g o 00 ЛЈ "v E c| > g o E F O 8 C +* .2 (B O, N C i-o M S, 4 FOTO ŠTEVILKE V BELGRAD, V BELGRADt! Katedra se v Beogradu prodaja kot med. Kljub policijski intervenciji. .. Vojaška sodišča so partizanska sodišča. Vsi sodniki so izbrani izmed borcev. Res je, da sodišča v začetku ne bodo imela tiste prakse, kakor bi jo imela, če bi bila sestavljena iz samih juristov. Toda danes je glavno, da se ugotavlja pravica in krivica pa četudi to ne gre po tistih pravilih, ki so do sedaj uravnavala delo so- dišč. S časom pa bodo tudi naši sodniki, partizani, pridobili dovolj prakse, da tekmujejo s poklicnimi sodniki. (...) Partizanski sodniki so nov mejnik v razvoju slovenske osvobodilne borbe, so pravi znanilci novega rednega življenja in ponoven dokaz, da bo res slovenski človek, sam iz lastnih sil, urejal svoje privatno in javno življenje. Zato morajo vsi Slovenci izkazati tudi tej ustanovi vse spoštovanje, jo gojiti in ji pomagati, da ne bo zadnja med tolikimi lepimi uspehi partizanskih borb in partizanske krvi.« Tako je v »Slovenskem partizanu« konec septembra 1943 zapisal Polič Zoran, načelnik sodnega oddelka pri Glavnem štabu. Če smo v prejšnjem sestavku apelirali na osebno odgovornost sodnikov, si bomo danes nekolko ogledali temeljne prvine, ki krasijo partizanskega sodnika danes ter mehanizem, ki take sodnike ustvarja. Glavno je, da se ugotavlja pravica in krivica, pa četudi to ne gre po tistih pravilih, ki uravnavajo delo sodišč. Primarna lastnost partizanskega sodnika torej ni kompetentnost, temveč nekaj drugega. Ker morajo biti vsi sodniki iz vrst borcev in ker so to borci za socializem se kmalu pokažejo pravi obrisi — glavna odlika sodnikov je seveda njihova pripadnost ideologiji in partiji. Tudi noben neposreden pritisk na sodišče ne bo več potreben — ideološko »primerni« ljudje bodo seveda vedeli, kako je potrebno soditi. Vse je torej popolnoma v redu. Le ena napaka je v takšnem pojmovanju sodstva — od pravice ni ostalo več nič . . . Motili bi se, če bi tako prakso postavljali dobrih štirideset let nazaj ter jo opravičevali z vojno situacijo. Kako si naj razlagamo pozive slovenskega partijskega »rukovodstva«, da naj sodniki uskladijo svojo sodno prakso z sklepi partijskih organov? Čeprav bi morda komunisti imeli najboljši namen se nam znova zasta- vlja vprašanje o neodvisnosti sodstva — tisti, ki lahko danes progresivno vpliva na delo sodnikov, lahko že jutri stori drugače. Problem ni v tem, da sodniki slabo uresničujejo partijske sklepe — problem je v tem da do vplivanja na sodnike, pa naj bo to v katerikoli smeri, sploh prihaja. Neodvisnost sodišč je danes debela in mastna laž, zašpičena v tistih davnih partizanskih časih. Sodniki so danes odgovorni lokalnopartijskim birokratom, ne pa ljudstvu, v imenu katerega sodijo. In tudi to je jasno ter ni odvisno od slabe ali dobre volje sodnikov — utemeljeno je v sistemu financiranja, šolanja ter imenovanja na delovno mesto ... Če je bila taka praksa še nekako razumljiva v času pred štirimi desetletji pa danes postaja anahronizem. Kaj naj takšen koncept sodstva pomeni danes, če ne tega da smo očitno še globoko v obsednem in vojnem stanju, ki ne priznava tolerance? In kaj naj pomeni toleranca drugega kakor to, da, dopuščamo delovanje tistim, ki se z njimi ne strinjajo in nam celo onemogočajo delo? Vendar pa je to tudi pojem, ki ga lahko uporabljamo samo v razvitejših družbah, kjer že obstaja policentrična razporeditev moči med subjekti v sistemu, kjer imajo vsi možnost vpliva, nihče pa možnosti onemogočanja drugega. Nemočne se namreč ne tolerira, temveč se jih maltretira. In to je naš primer. Tisto, kar je omogočilo takšno despotsko razdelitev moči pa je popolna in dokončna zmaga. Ravno popolne zmage so bile tiste, ki so v zgodovini zmeraj znova vodile v totalitarizem in v tem je tragika današnje situacije. Če bi bila naša preteklost nekoliko bolj nejasna, potem bi lahko danes živeli v nekoliko večji svobodi. Tako pa nam je jasnost preteklosti zastrla prihodnost. Sistem, ki ga nadzira ena stranka, ne more voditi do kraljestva na zemlji. Urednikom Katedre se bo torej sodilo in težko bo najti dovolj prostorno dvorano za vse. Vendar pa tudi v tem pri- meru ne are več za nas na Katedri. Študentska uredništva so samo epizoda te tragikomedije, ki se vsak dan odigrava pred našimi očmi. Že jutri nas mogoče ne bo več na oderskih deskah naše zakotne politične scene. Nekaj ljudi ne bo več pisalo, nekaj jih ne bo več razmišljalo in nekateri bodo lahko mirno spali. In samo upamo lahko, da bo kdo spoznal, kako vseh teh stavkov nismo zapisali iz čiste objestnosti ampak zaradi tistih, ki teh besed, čeprav so resnične, nikoli ne bodo mogli izreči. In čeprav sem prepričan, da ustanova partizanskega sodništva prav gotovo ni »zadnja med tolikimi lepimi uspehi partizanskih borb« kljub vsemu ne bi mogel pritrditi Zoranu Poliču. Čas je, da jo pozabimo. Igor Mekina PRIPOVEDUJTE PRAVLJICE KOMU DRUGEMU Znanstvena predpostavka lahko obvelja šele, če jo je mogoče eksperimentalno dokazati in eksperiment tudi uspešno ponoviti. Šele na osnovi uspelih eksperimentov ji lahko verjamemo. Že v osnovni šoli so nam vbijali v glavo teorijo, da je marxizem znanstveni socializem, skratka da je naša družbenopolitična oz. državna ureditev, katere temelj je, znanstveno osnovana. Če ima vladajoča ideologija oz. njene predpostavke v tem primeru vlogo znanstvene predpostavke, potem imajo dogajanja v državi, pa naj gre za globalni projekt kot npr. socialistično samoupravljanje, ali pa za partikularne projekte, vlogo eksperimenta. In če globalni eksperiment, ki traja že nad 40 let, ne le, da še ni uspel, ampak po začetnem vzponu uspeva celo vedno manj, potem lahko dvomim ne le o pravilnosti njegovega izvajanja, ampak upravičeno tudi o »znanstveni predpostavki« sami — torej o ideoloških temeljih sistema; kronični neuspehi partikularnih eksperimentov (zato toliko »reform«, »izrednih ukrepov« itd.) ta dvom le še krepijo. Poleg tega tudi ni prijetno biti del, takorekoč »objekt« eksperimenta, sploh če te nihče niti ne vpraša, ali to sploh hočeš biti. Že v vrtcu, še bolj v O. Š., pa na srednji šoli, da o javnih medijih sploh ne govorim, nam vbijajo v glavo tezo, da je socializem pravičnejši družbeni red od kateregakoli doslej. Če vsi po vrsti pravijo tako, bo že res ... Pa vseeno dvomim. Vsaj v tem stoletju je bilo v imenu socializma, takšnega ali drugačnega, pobitih ali maltre-tiranih vse preveč nedolžnih ljudi in uničene naravne in kulturne dediščine, da bi lahko brez priziva verjel v njegovo apriorno pravičnost. Nacizem je le okrajšava za nacional-socializem. Socializem tovariša Josipa Visarionoviča Džugašvilija je bil vzor za izgradnjo skoraj vseh starejših socialističnih sistemov, prvotno tudi jugoslovanskega. V še bolj vzhodni državi je v imenu »kulturne revolucije« in socializma tako ali drugače »izginilo« neznano število ljudi — govori se o nekaj deset milijonih. Strogo socialistična je bila tudi država, katere voditelj je ukazal vse prebivalce obleči v črno in nagnati na »polja smrti«, s katerih se jih skoraj polovica ni nikoli vrnila (mimogrede, omenjeni voditelj je bil tudi na uradnem in prijateljskem obisku v Jugoslaviji, ko je še vladal, seveda). Pa afriška država, ki si je v času, ko je 3 milijone njenih prebivalcev umiralo od lakote, privoščila tako razkošno proslavljanje 10-letnice socialistične revolucije, da bi lahko z denarjem, porabljenim za slovesnosti, svoje stradajoče še kaj več kot samo dobro nahranila. Sosednja socialistična država, s katero ima naša celo tako dobre odnose, da skupno gradimo velike civilne in vojaške projekte (najbolj znan od slednjih nosi ime največje evropske ujede), podira srednjeveške cerkve, da bi na njihovem mestu zgradila pompozno socrealistično alejo, prestolnico seli v notranjost države (mestece, ki so ga izbrali za bodočo prestolnico, je čisto slučajno rodni kraj velikega voditelja), ena njenih posebnosti pa je tudi ta, da moraš imeti za pisalni stroj takorekoč orožni list. Spisek s tem seveda še ni zaključen; resnici na tjubo se tudi izven socialističnih držav dogajajo najrazličnejše svinjarije. Vendar pa so že omenjene »socialistične cvetke« dovolj vsaj za dvom o deklarirani pravičnosti sistema kot takega. Sploh pa sistem v Jugoslaviji ni primerljiv z zgoraj navedenimi. Za razliko od pogosto nehumanega »realnega« socializma smo se pri nas opredelili za drugačen (morebiti »irealni«?) socializem, tak, ki je delan po človeški meri, samoupravno, z oblastjo ljudstva, ne pa na primer Partije ali/in nesmrtnega, že kar božanskega Voditelja. Nam tudi ni nihče vsilil socializma: sami smo si ga izborili, ga še dodatno potrdili na vseljudskem referendumu in ga kasneje spon- tano, brez državno-partijsko-oblastniških pritiskov, uspešno razvijali. Imamo demokratičen delegatski sistem, ki zagotavlja permanentni vpliv ljudstva na uradno politiko, njene kadre in odločitve. Imamo svobodno, pravno urejeno državo, pa pluralizem samoupravnih interesov, ki v smislu še večje demokracije nadgrajuje in s tem nadomešča meščansko-demo-kratične večpartijske sisteme. Pluralizem, ki je toleranten do drugačnosti in raznoterih pogledov, tudi krepi bratstvo in enotnost v naši večnacionalni državi, ki je poleg tega še neuvrščena, 'povsem svobodna in neodvisna od tujih tutorjev in protektorjev, tako da sta celo vojska in policija, ki sta povsod drugod po svetu sredstvi (oblastne) prisile, ljudski, torej v bistvu instrumenta civilne družbe in njene samozaščite. Poleg tega so vsem državljanom zagotovljene vse pravice in svoboščine, vključno s socialnim blagostanjem itd. . . Lepo je v naši domovini ... Še lepše bo, pravijo, kajti vsa njena povojna zgodovina je ena sama neprestana pot navzgor in naprej (na njej se sicer pojavljajo težave, ki pa jih bomo seveda složno premagali), in nekoč v sivi prihodnosti bomo postopoma prešli v komunistični raj na zemlji... Ampak meni se vseeno zdi, da je »samoupravljanje« marsikdaj to, da oblast ljudem vrže kost v obliki majhnih, nebistvenih problemov, da bi spregledali velike. Ko ima »subjektivna sila«, ki je poleg tega ideološko opredeljena in organizirana po načelu »demokratičnega centralizma«, vlogo »avantgarde« zagotovljeno a pri-ori in enkrat za vekomaj, in lahko poleg tega s svojimi sklepi obvezuje vse in vsakogar, vključno z »najvišjimi predstavniki ljudstva« (le-ti so po pravilu tudi njeni čla- ni), seveda dvomim tudi o nestrankarskem sistemu — to je enopartijski sistem v nekoliko bolj svetleči embalaži. Glede Voditelja in z njim povezanega kulta osebnosti samo primerjava z dvema državama, za kateri vemo, da sta temu kultu zelo zavezani; ali imajo morda v Severni Koreji ali Albaniji poseben državni organ, ki se ukvarja izključno z »ohranjanjem lika in dela tov. Kirn II Sunga oz. Enverja Hoxhe«? Ljudje, ki so bili zraven, vedo povedati tudi marsikaj o političnih bojih in intrigah znotraj NOB, pa o »demokratičnih« postopkih na povojnih referendumih, strogo dirigiranem razvoju itd., seveda precej drugače od »uradne« oz. »šolske« zgodovine. »Permanentni vpliv ljudstva na vse odločitve vladnih organov na vseh nivojih« izgleda v praksi ponavadi tako, da povprečni občan ne pozna niti »svojega« delegata na najnižjem nivoju — izvolil ga je bil pač, ker je bil edini kandidat — o tistih »najvišjih« pa je tako ali tako večinoma prepovedano celo javno podvomiti. Če nekdo vlada ljudstvu v interesu ljudstva, bo v resnični demokraciji vsaj pri naslednjih volitvah skupaj s svojim programom odletel, če bo njegovo tolmačenje »interesa ljudstva« v nasprotju z dejansko voljo ljudstva. Katera demokratično izvoljena vlada si lahko privošči npr. zapiranje meje z depozitom, pa omejevanje razpolaganja ljudi z lastnim denarjem (prepoved hranjenja deviz doma v nogavici ali v tujih bankah in obenem limitiranje mesečne pravice dviga na 250 $ ni nič drugega)? Če se že pojavijo kakšni »alternativci«, jih monolitna družbena »nadgradnja« označi za »kon-trarevolucionarje« (z znanimi, toda nepriljubljenimi posledicami, vsaj za njih), ali pa jih vsaj izrine na obrobje družbenih dogajanj. Če lahko o bistvenih problemih zares odločajo le enako misleči, ni to noben pluralizem. Na svobodnih in neposrednih volitvah na vseh nivojih bi si želel možnost izbire ne le med različnimi predstavniki istega programa (in ideologije), ampak med predstavniki različnih, tudi ideološko nasprotujočih si programov, z možnostjo artikulacije dejanskega razmerja sprejemljivosti le-teh s strani volilcev, skladno s tem pa tudi razporeditev moči odločanja in javnega nasprotovanja predstavnikov med seboj — skratka parlamentarni sistem z možnostmi vseh koalicij itd ... Tudi o »bratstvu in enotnosti« dvomim — ne le zaradi vse pogostejšega pojavljanja raznih nacional-šoviniz-mov, ampak predvsem zaradi vse glasnejših unitarističnih zahtev po poenotenju različnih, kar je lahko kvečjemu nasilno uniformiranje. To slednje pa dobesedno je klicanje v vojsko (pa tudi na orožne vaje) tistih, ki vojsko odklanjajo; vojska, podobno kot policija, sta pač organizirani na principu sub — in superordinacije — »zgledna« primera socialistične ljudske in civilne institucije. Tudi socialno blagostanje — v bistvu je to osebni in družbeni standard — je vse bolj kilavo. Povprečna socialna podpora zahodnonem-škega brezposelnega delavca je nominalno, pogosto pa tudi realno precej višja od dohodka zaposlenega VU-delavca, ki poleg tega dela enega najdaljših delovnih tednov v Evropi. Saj ne, da bi bilo vse povsem črno, nekatere stvari se res premikajo ла boljše, toda naša skupna pot navzgor je, to vemo zdaj, ko se je pot obrnila v nasprotno smer, vsi, temeljila v veliki meri na zadolževanju v tujini, pa tudi na nasilnem, nepreteh-tanem in nenamenskem pretakanju sredstev znotraj same države. Pri tem mislim tudi na »razvite« in »nerazvite«, pri čemer je, če hočemo razviti tudi slednje, širša pomoč družbe seveda samoumevna, ni pa samoumevno to, da o delitvi sredstev odločajo tisti, ki nimajo, enakopravno z onimi, ki imajo (slednji so seveda vedno bolj v manjšini). Raj na Zemlji, ali pa v nebesih, obljubljajo menda skoraj vse religije tega sveta. Vse tudi temeljijo na veri. S krščanstvom, ki je v mojem okolju najbolj udomačeno, sem bolj malo kontaktiral, pa še to ne v obliki vere, ampak skepse. Hari Krišna in podobna orientalska eksotika me ne zanima. Pravzaprav so mi že v vrtcu in vseh šolah doslej pridigali le »socialistično samoupravljanje s temelji marksizma«. Če sem želel šolo zdelovati, sem moral pač verjeti oz. se vsaj delati, da verjamem. Spoznavajoč svet okoli sebe sem vedno manj verjel in se vedno bolj pretvarjal. Končno sem postal ateist... Pa vi? Darinko Kores-JACKS Eden plačuje — drugi gospoduje! JE ODSTOP PONUDILA PRAVA OSEBA? Rafael Razpet je ponudil svoj odstop! Mnogi bodo to gesto mariborskega šefa sprejeli z olajšanjem in z mislijo, da je zmagala demokra- cija. Vsi člani zveze komunistov bodo zatrdili, da je s tem aktom oprana krivda, ki je nastala s prekinitvijo kulturnega programa. Toda v igri ni samo afera prekinitve, proslave — v Mariboru so se dogajale še druge stvari. Novinarskega zapisa v Teleksu 10. 9. 1987 še nihče ni demantiral, zato menim, da je resničen. V tem članku nam novinar razkriva zakulisje nekega — za naše mesto značilnega dogodka. Boris Gričar, bivši šef rotovških komunistov, si je uspel poceni adaptirati stanovanje. Avgust Herič, Ivo Šnajder, Franc Eferl ter Milan Šeško, štirje vodilni ljudje Konstruktorja so zlorabili svoj položaj s tem, da so Gričarju protipravno pridobili premoženjsko korist, v škodo svoje delovne organizacije, oziroma delovnega ljudstva, ki naj bi bilo pri nas dejanski lastnik. Zakaj so Konstruktorjevi delavci to naredili? Partija Rotovž, s sekretarjem Gričarjem in predsednikom Kšelo, je v kadrovski kuhinji z avtoriteto partije — kljub nasprotovanju delavcev-komunistov uspela postaviti na visok položaj svojega človeka. Ta usluga je bila bogato poplačana. Na zatožno klop so prišli neodgovorni Konstruktorjevi delavci, partijski sekretar pa ne. Rafael Razpet, ki je bil seznanjen s celotno afero je podprl Gričarja. S to afero je bil seznanjen tudi mož, zaradi katerega sem se vprašal, ali odstopa pravi — Črt Mesarič, šef SZDL, ki je v Delu povedal, da je vse to samo izmišljotina. Tako prihajamo že k tretjemu škandalu, kjer ponovno srečamo duet Razpet—Mesarič v dosti bolj očitni povezavi. Zopet se moram zateči k novinarskim vestem, ki niso bile demantirane in k anonimnemu pismu, ki ga je prejelo naše uredništvo. Sedanji šef mestne fronte je v Talisu povzročil menda (BAJE) večje nepravilnosti. Te nepravilnosti naj bi raziskal SDK, od koder smo dobili pismo. Raziskavo, tako pravijo, so končali in jo predali mariborskemu javnemu tožilcu, ki pa da stvar počasi premleva. Četrta afera pa je imenovanje Črta Mesariča za šefa SDK — to je iste firme, ki naj bi preiskovala njegove grehe. Delovno mesto si je ta Črni mož, kot se je slikovito izrazil nek novinar, rezerviral kar le- to dni vnaprej. Pri njegovem imenovanju na to mesto pa ni šlo vse gladko!' Uprlo se je več občin, ki bi mu morale podeliti svoje soglasje. Pri teh zastojih pa se vključi Razpet, ki začne s kampanjo prepričevanja, da je Mesarič človek, ki ga potrebuje ta tako zelo pomembna institucija. Toda tudi partijsko prepričevanje ni zaleglo in nepokorne občine Lenart, Slovenska Bistrica ter koroške občine mu niso dale svojega blagoslova. To je bil kratek izsek iz mariborskega političnega življenja. Razpetov ponujen odstop je zame korektna politična poteza, ki v mestu nudi možnost za temeljito kadrovsko prenovo. Gotovo ne gledam z naklonjenostjo na njegovo prekinitev kulturnega programa, na njegovo prikri- vanje omenjenih stvari — moram mu pa priznati politično zrelost, ki je pri nas še vse preredka. Ne morem pa se znebiti občutka, da je šef SZDL tista oseba, ki bi kot naslednja morala potegniti konsekvence. Menim, da fronta v mestu ne more čakati na dan njegove razrešitve, saj bi s tem sama blagoslovila njegovo delo. V deželi, kjer smo breme gospodarskih težav naprtili tistim, ki so zanje najmanj krivi — delavcem, je nastopil čas, ko moramo spregovoriti tudi o napakah do sedaj zaščitenih svetih krav. Le s takšno dosledno akcijo bomo uspeli v času razraščajočega barbarstva preživeti. Silvo Zapečnik SODNIKI PARTIZANI 3 BREZ DIMA NI OGNJA Končno je uspelo KATEDRI priti na strani vseh jugoslovanskih časopisov. Povod temu ni naše dobro pisanje, kakšne zanimive teme ali pripravljenost na dialog in konkretno akcijo, temveč, »narkomanska afera«, ki jo organi za notranje zadeve s pomočjo zahrbtnih novinarjev (Petrovič-Politika, Hojnik bivši policaj-Delo in B. A. (?)-Večer, baje pa novinar Dela) bolj ali manj bivših policajev ali vsaj njihovih nameščencev in glasnikov, proti vsem pravilom človeške etike in morale ter proti novinarskemu kodeksu spravili v javnost. Upam, da so se začetne strasti in pozivi k linču v stilu ogorčenja nad mariborskih študentskim glasilom in predvsem nad mano že polegli in da lahko skupaj preidemo k treznemu razmišljanju in h kritiki takih postopkov. Sporno je bilo že samo poročanje policije o dogodku (na postopke se več ne bi spuščal, ker so nam bolj ali manj vsem znani). Policija sama trdi, da so me povabili za razgovor, kar členi Zakona o kazenskem postopku točno določajo, v isti sapi pa se sklicujejo na postopke proti osumljencem, kjer me niti sama ni mogla najti. Torej v razdalji samo nekaj vrstic demantirajo sami sebe in pod vsako kritiko zapadajo v kontradikcijo. Obenem pa nikoli niso preklicali mojih izjav o njihovem spraševanju in jih tako tiho priznavajo za resnične in eskivira-jo naša direktna vprašanja o tem, kako zvezo imajo vprašanja o uredniški in finančni politiki na KATEDRI z mamilom LSD. Z igranjem na lajno vztrajnih trditev obsojajo rektorja mariborske Univerze, z besedami, ki jih ni nikoli izrekel, ne odgovorijo pa mu na njegovo odprto pismo. Svojega se držijo kot pijanci plota, brez kakršnihkoli argumentov, dokazov in konstruktivne polemike toda z vedno nižjimi udarci, ne prihajajo na srečanja z novinarji (aktiv Društva novinarjev pri mariborskih družbenopolitičnih organizacijah, okrogla miza 7D, izjave za radio ...) in s tem »priznavajo«, da z njimi dialog ni možen. Isti voz vlečejo tudi mariborski tožilci, katerih reakcije so enake (kot da gre za siamske dvojčke). Obsojajo me, da sem zadevo spolitiziral, vendar pa vsa dejstva in pretekli dogodki govorijo — policija je vso zadevo znarkomanizirala! Zgodovina bojev na KATEDRI se vleče že nekaj let, začenši z zagovarjanjem zaradi člankov o paradi pri univerzitetnih ideologi tov. Gujtu in tov. Kšp 'c t > » • < * t џ štvom, zaradi katerega so izpadli kot despoti. Aleš Arih: Dobro poznam občutek, o katerem govoriš. Pogosto sem slišal očitke, da v mestu delam afere. Vedno sem se zavzemal za odprt in demokratičen dialog, v katerem bi sporne stvari prediskutirali tako, da bi lahko nastopali z argumenti in ne s pozicije moči. O poštavitvi Maistrovega spomenika sva se že pogovarjala. Ljudje, ki poznajo zgodovino boja za ta spomenik, se gotovo ne bi strinjali z izjavo predsednika SZDL (Mladina), v kateri si fronta lasti zasluge za njegovo postavitev. Na enem izmed pogovorov z Mesaričem sem izrazil upanje, da zaradi vsega, kar se je v zvezi s spomenikom dogajalo, ne bo ob otvoritvi stal v prvi vrsti zaslužnih. Odvrnil mi je, da ne samo, da bo stal v prvi vrsti, temveč, da bo imel ceio govor. Čas je pokazal, da je imel prav. Poskušal sem posredovati pri Smoletu, apeliral sem na SZDL, da ne dopusti slavnostnega govora človeku, ki je pri postavitvi spomenika igral dvojno vlogo. Deležen sem bil očitkov, da v Ljubljani tožarim. Katedra: Kot Don Kihoti se borimo z mlini na veter, z mlini, ki se obračajo po vetru. Neprestano se izpostavljamo. Čemu? Aleš Arih: Dobro vprašanje. Nekoč sem srečal svojega bivšega dijaka, ki mi je postavil vprašanje, zakaj pri urah zgodovine nisem nikdar omenil dachauskih procesov, Golega otoka in drugih manj slavnih strani zgodovine. Moral sem mu odgovoriti, da zaradi tega, ker za te stvari tudi kot zgodovinar takrat nisem vedel. Borim se proti nepravilnostim, o katerih govorim, ker ne morem samo molčati in kimati. Upam, da ti v tem pogovoru nisem ustvaril vtisa, da sem nezadovoljen z vsem, kar se je pri nas doseglo. Priznam, da so bile nekatere stvari narejene dobro, toda tisto, kar je pri nas slabo, moramo zavreči, da ne bo zadušilo dobrega. Silvo Zapečnik <-.4 V JI O V' ■> 1 ik \4 i' IIMCr, ЦКГОНОГ ВбАИЧЛНСТКЛ тштшшi. //o м/глостп ПожгеЈ // ROJoff //АјКТЛУЛТ/ мшму s^8?Ka(yjSfcmn н',локвмав\л Ibercno Кнсочлмстко 'јм н v а ој РгД I)? И\а*оно.1ео /p пптччспти слеугАи i/ка.ч ! . //и 't'»' c /«'trey •нј.ткцјгмо: x ^.Ууус/у>а (уЈ^///(усму* --------- Нра.*спским ордгном Бглсгл ерлл са л\лч;-кпл\а J*////‘f/o*urmHt4fy JUL' \ -гЧ v / ■ v' . 7i_, us, ai/zasr/t 'yr cr vyJ) Ulf\ c/.. ‘V -ji (Г ;ПЛ i , :. mm w Marjan Pungartnik Pred. sveta za kulturo pri mestni konf. SZDL Maribor Prešernova 17 62000 MARIBOR Aleš Arih Po daljši odsotnosti iz Maribora sem po naključju dobil v roke tvoj poziv k razmišljanju o kulturni bodočnosti Maribora. Kot član sveta za kulturo bi ta dopis sicer moral dobiti na svoje ime, vendar se je tudi ta dopis, kot nekateri pred njim, izgubil na poti iz MK SZDL do Zavoda za spomeniško varstvo. Zares zaskrbljujoča malomarnost naše pošte! Zdaj pa k stvari. Na zadnji seji sveta za kulturo, na kateri smo sprejeli tvojo pobudo za organiziranje sekcijske razprave z naslovom Ali je Maribor siv ali ne, sem izrazil nekaj pomislekov o vsebinski in organizacijski plati predvidene razprave. Predlagal sem, naj se razprava osredotoči na ugotavljanje in razreševanje akutnih problemov'mariborske kulture in njene morebitne sivine in naj ne zaide v splošno ocenjevanje Maribora kot družbenopolitične skupnosti iz vseh zornih kotov, saj je obstajala nevarnost, da bo razprava brez (zdelanega koncepta in sodelovanja vseh mariborskih »dejavnikov« zvodenela. Da se to ne bi zgodilo, sem prav tako predlagal, naj bo organizator razprave Marksistični center, Univerzitetna konferenca ali kdo tretji. Kako je razprava potekala, vemo vsi, tisti, ki so v njej sodelovali, in tisti, ki so jo poslušali ali so o njej brali. Sam si v Večeru zapisal, da je pomembni dejavniki niso vzeli dovolj resno, Darka Zvonar pa jo je označila kot debato brez koncepta. Sprašujem se, kdo je za to kriv! Ali tisti, ki so razpravo pripravljali, ali pa mi, neposredni udeleženci, ki smo izkopali bojne sekire in v medsebojnih besednih spopadih dokazovali, da smo bolj vešči kavarniškega obrekovanja kot kulturnega dialoga, ki bi ga pričakovali od omikanih ljudi. To kavarniško vzdušje, v katerem sva sodelovala tudi tov. MESARIČ in jaz, se je po končani razpravi preneslo v preddverje viteške dvorane, čeprav sem med razpravo napovedal, da se bo to zgodilo v Domu družbenopolitičnih organizacij. Tov. Mesarič in sekretarka sveta BALOHOVA se nista mogla sprijazniti z mojimi že večkrat javno izrečenimi in napisanimi dvomi o delu Mestne konference SZDL Maribor, predvsem pa o njenem vodstvu. Poleg groženj sta si privoščila še nizke udarce in žalitve čisto osebne narave, pri čemer je prednjačila Balohova, kar me je kot človeka in kot člana frontne organizacije močno prizadelo. In prav to je razlog mojega pisanja tebi, oziroma svetu za kulturo. Odločno izjavljam, da ne želim biti član sveta za kulturo pri MK SZDL Maribor vse dotlej, dokler bosta frontno organizacijo vodila tov. Mesarič in tov. Balohova, saj njuno dosedanje družbenopolitično delovanje po mojerfi prepričanju ne prispeva k odpravljanju mariborske sivine in k ustvarjanju pogojev za lepšo kulturno bodočnost Maribora! Hvala za razumevanje! ALEŠ ARIH 7 TOTALITARIZEM OD SPODAJ* Pojem civilne družbe je »pri nas« v presenetljivo kratkem času pridobil državljansko pravico. Ta nostrifikacija je zelo kompleksna: sproža vrsto nadvse zanimivih vprašanj, obenem pa jih tudi že duši, ko ustoličuje novi pojem kot veliki odgovor. Nakazati želim vsaj nekaj vidikov te kompleksnosti. Samospostavitev civilne družbe je artikulirala antagonistično razliko med družbenim in državnim. Diskurz civilne družbe je začel hegemonizirati različne demokratične oziroma demokratizacij-ske, reformistične, emancipacijske, avtonomistične itd. projekte. Ko je segel preko samooprede-Ijene sfere lastnega delovanja, ko je obvladal polje »družbepopoliti-čne« diskurzivnosti, se je nanj pripel dotlejšnji hegemonski diskurz; z drugimi besedami in z druge perspektive: začelo se je integriranje civilne družbe v njeno pojmovno antagonističnost. Po • eni strani je zdaj civilna družba vozlišče različnih diskurzov civilne družbe, po drugi diskurzivno polje, v katerem potekajo boji za hegemonijo. Problemskost te situacije je starejša od same situacije. Civilna družba se spostavi z artikuliranjem antagonističnega razmerja do države; obenem je v civilnodružbeni seriji ekvivalenc momant pravna država. Antagonizem civilne družbe do države je mogoč prav s tem momentom pravne državnosti. Z državnim je, abstraktno, v antagonističnem in ekvivalentskem razmerju. Na drugi strani jg samoupravnosistem-ska apropriacija civilne družbe možna samo z diskriminiranjem nekaterih ključnih momentov civilne družbe, z dezartikuliranjem civilnodružbene invencije. S civilno družbo je v ekvivalentskem razmerju samo, kolikor je do nje obenem antagonistična. Ta oris nam kaže: razcepljenost hege-monizacije civilnodružbenega diskurza z boji za hegemonijo v njem; moment antagonizma v civilnodružbeni seriji ekvivalenc in ekvivalence v antagonističnem razmerju civilne družbe do države; logiko diskriminacije in dezar-tikulacije v sistemskem afirmiranju civilne družbe.' Na vseh teh ravneh pa ostane, celo potem, ko skušamo prikazati različne vidike kompleksnosti, nedotaknjen moment homogenizacije civilne družbe: ne glede na to, kdo jo afirmira, je vselej postavljena kot projekt napredka!,) demokratizacije. Morda si pri tem nasprotujejo različne razlage demokracije, načelno pa ne demokracija in civilna družba. V tem prispevku želim opozoriti — seveda to ni prvo tovrstno opozorilo — da civilna družba ni homogena in da ni identična z demokracijo. Nehomogenost civilne družbe ni le v tem, da zajema pluralnost različnih pozicij; poleg te heterogenosti akterjev in institucij gre za ključno heterogenost med demokratičnimi in protidemokratičnimi pozicijami v njej. In če že nastopamo proti fiksiranju nujne zveze med civilno družbo in demokracijo, je treba dodati: če civilna družba hi nujno demokratična, pa je edini »prostor«, v katerem se lahko konstituirajo demokratični boji.' Če si torej ni težko zamisliti civilne družbe brez demokracije, pa si ni mogoče misliti demokracije brez civilne družbe. Da bi civilna družba ostala odprta za demokracijo, je treba, poleg vsega drugega, opozarjati na njene protidemokratične potenciale Zadnji, ki je pisal o »temni plati« civilne družbe v Jugoslaviji, je Slavoj Žižek Povod za zapis je bil primer Agrokomerc, ob katerem je opozoril, da civilna družba »pri nas« ni le »od države neodvisni prostor javnosti« — ta se sicer šele oblikuje, marveč je tudi »od države relativno neodvisen >boj vseh proti vsem<«: »samouprav-nosocialistično blagovno gospodarstvo«, »samoupravno mafija-štvo, ki pomeni dejanskost naših družbenoekonomskih razmerij« — in ta vidik je že hudo izoblikovan in krepko »navzoč«. Druga Žižkova poanta s tem v zvezi je, da je »Agrokomerc zgledna realizacija samoupravne odprave razcepa med državo in civilno družbo« : država naj ne bi bila več niti formalno »zmožna igrati vloge nevtralnega medija zakonitosti, garanta -pravil igre- civilne družbe, marveč postaja neposredno orodje partikularističnih -civilno-družbenih- interesov«.* to zdaj zadnji zapis o okratični »plati« civilne >a zadeva, ki jo obravna- va, ni tudi zadnja »manifestacija« civilnodružbene protidemokrati-čnosti. Zgleden še novejši primer je protialbansko divjanje jugoslo-vanarske drhali po nesrečnem dogodku v paračinski kasarni. Takih primerov bi bilo mogoče najti še veliko. Vendar se ta prispevek ne želi ukvarjati s tovrstnim ak-tualizmom. Analiziral bo dogajanje, ki je že za nami, čeprav z njegovimi dosežki in doneski še živimo: represijo, proti ljubljanski alternativni sceni, in sicer (1) opisal državno represijo, ki ji je bila podvržena alternativna scena, zlasti punk, konec 70. in na začetku 80. let; (2) pokazal, kako je ta represija spodletela in se prestrukturirala; in (3) interpretiral to prestrukturiranje represije in nakazal nekatere možne konsekvence za konceptualiziranje civilne družbe.4 Ključni moment prestrukturiranja represije vidim namreč v premestitvi represije iz države v civilno družbo. Še dve uvodni pojasnili: Prvič, z deskriptivnim pojmom alternativna scena označujem mrežo družbenih akterjev in institucij, ki se je formirala v drugi polovici 70. let in obstaja oziroma deluje — z določenimi rekompo-zicijami — še danes. Ko govorimo o akterjih alternativne scene, imamo v mislih skupine in posameznike, ki jih označuje skupna konfliktna kultura in — praviloma dokaj ohlapno definirana — kolektivna identiteta. Z vidika akterjev lahko govorimo o mreži novih družbenih gibanj in pobud ali tudi o področjih delovanja. Konec 70. let in na začetku 80. je igralo centralno vlogo punk gibanje — prvo novo družbeno gibanje »pri nas« —, v obdobju, ki je sledilo, pa takšnega agregacijskega središča ni več, področja agregacije so se diferencirala (na mladinske subkulture, mirovno, ekološko, feministično, homoseksualno, duhovno področje). Z vidika konfliktne kulture lahko govorimo o novem poimenovanju sveta, ki se je osamosvojilo od vladajoče komunistične ali nacionalne ideologije, o ustvarjanju novih kulturnih kodov. Z vidika kolektivne identitete je pomembna »zavest« o življenjskem svetu, ki je zunaj sistemskih institucij: neodvisen od države in zunaj kvazidružbenih organizacij.5 To kolektivno identiteto skuša zajeti npr. oznaka »druga Slovenija«.* Drugič, razlog za izbor teme je tudi ta, da je bila alternativna scena na eni strani inventor civilne družbe, po drugi pa med prvimi predmeti analitične uporabe pojma civilne družbe oziroma razlike med civilno družbo in državo. Te analize so se dogajale v njej kot del alternativne teoretske produkcije. Akterji alternativne scene so bili razumljeni kot ključni akterji oziroma producenti civilne družbe, institucije alternativne scene kot privilegirane civilnodružbene institucije, alternativna javnost kot ključna artikulacijska instanca in katalizator neodvisne demokratične javnosti, javnosti civilne družbe. Poleg te analitične uporabe pojma civilne družbe se je v alternativni sceni uveljavila normativna razsežnost distinkcije civilna družba/država, na tretji ravni pa lahko govorimo o uporabi tega pojmovnega razlikovanja v antipolitičnih aktivnostih alternativne scene. I. Represija proti punkovskemu gibanju kot centralni točki.konsti-tuirajoče se mreže novih družbenih gibanj (oziroma alternativne scene) je v letih 1979—1982, zlasti pa 1981, ko je bila najhujša, v Ljubljani privzemala naslednje osnovne oblike: 1. Neposredno policijsko šikaniranje in nasilje. Slo je za legitimiranje akterjev scene »na vsakem vogalu«; za racije v javnih lokalih; preiskave na ulici in hišne preiskave, povezane s samovoljnimi zaplembami različnih predmetov, ki so bili del imidža (policija ni izdajala potrdil o zaplembah); za večdnevna zasliševanja na postajah ljudske milice, med katerimi so bili uporabljani psihični in fizični pritiski oziroma nasilje; za policijske operacije po šolah, ki so jih obiskovali akterji scene (policaji so se »pogovarjali« z mladoletnimi punki pred profesorji), in na njihovih domovih: policija je prihajala na domove mladoletnikov ob načrtno izbranih urah in dnevih in tako vpletala v krog pritiskov tudi starše in okoličb; šlo je, naposled šev ža druge oblike zastraševanja, žalitev ipd. 2. Posredno policijsko kontrolo: specializirane policijske sile so sistematično zbirale podatke o akterjih s scene in jih nadzorovale; podatki, ki so jih zbirali, večkrat niso bili v nobeni zvezi s še tako široko pojmovano »državno varnostjo« in so radi posegali v zasebno in celo intimno sfero posameznikov (poizvedovanja, kdo je homoseksualec, kdo ima s kom spolne odnose, zasliševanje o podrobnostih iz seksualnega življenja ipd.). 3. Grobe klevetniške kampanje, obrekovanja in žalitve v sredstvih javnega obveščanja: napadi na osebno integriteto in dobro ime, lansiranje lažnih in absurdnih obtožb proti akterjem scene (naj-zlohotnejša je bila, da so nacisti). 4. Zakonske posege in kazenskopravne pregone: cenzuriranje in prepovedi neodvisnih tiskov in regularnih publikacij, gramofonskih plošč in kasneje televizijskih oddaj; cenzurirani in prepovedo-vani so bili tudi javni nastopi (koncerti in radijski prenosi koncertov) ; kazenski postopki so bili uperjeni proti ključnim akterjem alternativne scene in avtorjem določenih vizualnih komunikacij, in to na podlagi popolnoma absurdnih in zmontiranih obtožb (ti kazenski postopki so bili izpeljani preko sodnikov za prekrške, kar ni samo »skrilo« sicer očitne politične substance teh pregonov, temveč je tudi občutno zmanjšalo možnosti za obrambo); višek so kazenskopravne intervencije dosegle s pripravo sodnega procesa proti članom skupine 4R, obtoženim za nacizem (po treh letih je sodišče ugotovilo, da za obtožbo ni dokazov). 5. Diskriminacijo akterjev punk gibanja: posamezniki zaradi videza niso imeli dostopa v nekatere javne lokale ali pa so jim odrekali storitver, ki bi jih kot enakopravni državljani morali biti deležni. Povzemimo: v vseh primerih — razen v enem (5) — je šlo za akcije državnih represivnih ali ideoloških aparatov; pogosto je bilo vzpostavljeno sodelovanje med enimi in drugimi. Večjo, odločilno oziroma centralno vlogo, so imeli represivni aparati države. Pri tej represiji je pogosto šlo za kršitev zakonitosti (1, 2, tudi 3, 5), za zakonsko nezaščitenost akterjev alternativne scene (3, 5, tudi 1, 2) in za politično uporabo jurisdikci-je (4). Kršene so bile pravice posameznika, politične pravice in socialne civilne pravice;* represija je bila osredotočena na posameznike. II. Ta poskus represivnega zatrtja in eliminiranja alternativne scene oziroma mreže novih družbenih gibanj je spodletel. Osnovni razlogi za neuspeh represije so bili: 1. Intelektualna moč alternativne scene, ki je znala represivno kampanjo zaustaviti tako, da je vsilila javno razpravo, ki naj bi ugotovila, ali so bile obtožbe proti alternativni sceni utemeljene in upravičene. Spopad je bil z represivnega polja premeščen na ideološko. Tu se je pokazalo, da je kampanja neutemeljena in da je država, kakršna pač je (svobodna asociacija političnih tehnikov in manipulantov) šibkejši nasprotnik. 2. Mobilizacija demokratičnega javnega mnenja, ki je obsodilo »protimladinski šovinizem« in zavrnilo reševanje družbenih vprašanj z nasiljem. Prvič v novejši zgodovini se je zgodilo, da je mobilizacija javnosti presegla ideološke pregrade, ki so dotlej cepile predvsem kritično inteligenco; v precejšnji meri so bili premoščeni tudi medgeneracijski jezovi. Kolikor so bile skupni imenovalec te mobilizacije — oziroma konsenz, ki se je izoblikoval med posameznimi angažiranimi grupacijami ali posamezniki — temeljne demokratične zahteve, lahko govorimo tudi o tem, da je prav s to mobilizacijo neodvisno javno mnenje postalo demokratično. 3. Reagiranje mladinske organizacije (Zveze socialistične mladine Slovenije, zlasti njenega republiškega vodstva), ki je — kot se reče — našla stik z »bazo«, se pravi popustila pritisku aktivnega in kreativnega dela mlade populacije in prisluhnila zahtevam javnosti ter omogočilo javno razpravo. To je bil ključni preobrat v politiki ZSMS, ki je omogočil reformni proces, v katerem je ta organizacija naposled postala »agentura« demokratične' clvilrte družbe v političnem sistemu in se iz prej neugledne in zaničevane transmi-sijske »mladinske partije« razvila v najbolj iniciativno in artikulirano politično organizacijo v državi. Te zadeve, se pravi takšen razplet dogodkov, so bile takrat, ko so nas še pritiskala k tlom svinčena 70. leta in njihova dediščina, vse prej kot samoumevne. Vse je bilo treba narediti ne le na novo, ampak tako rekoč iz nič, in potrebnega je bilo veliko več državljanskega poguma, kot za podobne reči danes. V retrospektivi se nam to obdobje kaže kot konstitucija civilne družbe, kakršno poznamo danes, se pravi možne demokratične alternative, in ta konstitucija je bila, naj ponovim, creatio ex nihilo. V tako rekomponirani situaciji so se spremenili vzorci represije nad alterantivno sceno oziroma proti njej. Kršitev pravic posameznika je bila minimalizirana, težišče se je prevesilo na raven socialnih civilnih pravic. Te pravice so lahko, obče rečeno, uresničevane samo v različnih odnosih med posamezniki in so, v tem smislu, predvsem pravice do komunikacijskega delovanja, do različnih oblik družbene interakcije. Neogibni pogoj njihovega uresničevanja so socialni prostori, v katerih lahko komunikacija oziroma interakcija potekata. Na začetku 80. let začenja proces progresivnega omejevanja in eliminiranja družbenih prostorov drugačnosti oziroma realnih prostorov družbene drugačnosti. Za to občo oznako lahko razberemo naslednje posebne forme prestrukturirane represije: 1. Eden za drugim so bili zaprti vsi prostori (ki jih že tako ali ali tako skoraj ni bilo), specialno namenjeni produkciji in/ali kon-sumpciji alternativne (mladinske) kulture. Zdaj Ljubljana (sicer center te kulture v Jugoslaviji) že tretje leto nima niti enega takega prostora. Veliko težje kot prej po- lacije, ki se kaže kot izganjanje iz lokalov, v katere se je zatekla, ko so bili zaprti njeni prostori najprej v središču mesta in nato se na' periferiji. Ti lokali so bili, če ni šlo drugače, preprosteje (npr. z bojkotom strežnega osebja, klicanjem policije ipd.), zapirani in prenavljanj, spremenjena je bila njihova namembnost, uvedeni so bili finančni in drugi restriktivni oziroma selektivni mehanizmi. Nezaželena populacija se je morala nenehno seliti, po vsaki selitvi jo je bilo manj, bila je bolj razdrobljena in bolj ubita. 3. Brisani so bili simbolni prostori drugačnosti. Komunikacijskega prostora oziroma prostora družbene interakcije ni mogoče pojmovati samo v dobesednem fizičnem smislu. V Ljubljani mestne oblasti sistematično preganjajo pisanje graffitov in permanentno sterilizirajo mestne zidove. Pri tem vsebina zapisov po zidovih niti ni najpomembnejša: preprečuje in onemogoča se simbolno prisvajanje mestnega prostora. Vsak socialni izraz drugačnosti, vsaka njena sled v materialnosti mestnega prostora je konsekventno izbrisana, uničena. Ta protikulturni barbarizem gre tako daleč, da so bili celo po vseh zakonih nalepljeni plakati za eno od alternativnokulturnih prireditev en teden pred to prireditvijo prelepljeni z drugimi (kot po naključju so ti drugi plakati napovedovali neko vojaško športno prireditev); obvestila o kakem al-ternativnokulturnem ali alternativ-nosocialnem dogodku, ki so po mestu nalepljena na črno, so praviloma odstranjena, kar pa se ne godi nujno z vsemi na črno nalepljenimi obvestili. 4. Selektivno prepovedovanje javnega nastopanja: gre za specifično represivno prakso, ki se utemeljuje z močjo prepričanja, da sta ime in/ali imidž kake alter-nativnokulturne skupine takšna, da se ta ne more pojavljati v javnosti. Tudi v tem primeru gre za eni strani ni trga, ki bi omogočal oziroma zahteval, da bi kulturne institucije delovale po zakonih ekonomske učinkovitosti, na drugi pa so paradržavne subvencije, ki jih alternativne institucije dobijo, nesorazmerno majhne v razmerju s količino in kakovostjo njihove produkcije. V takem položaju te institucije ne morejo ne živeti ne umreti; njihovo družbeno učinkovanje je tako omejeno, predvsem pa ne morejo ekspan-dirati v družbenem prostoru, kot bi omogočale njihove ustvarjalne kapacitete. To socialno eksterminacijo (zlasti točko 6) dopolnjuje politična ekskomunikacija: 7. Alternativna scena — oziroma njeni interesi — ni zastopana na ravni političnih organizacij in forumov, ki odločajo o zadevah, ki so bistvenega pomena za njen obstoj in delovanje. »Smo preprosto brez besede oz. glasu na mestih, kjer se odloča o naši usodi,« je zapisano v nekem dokumentu. In ker je v sistemu, kakršen je (tudi) jugoslovanski, vse, kar je, samo po politiki, je alternativna scena, ki nima svoje politične reprezentacije, v principu ne-eksistentna. Povzemimo: Po neuspehu direktne akcije državnih represivnih aparatov je postala represija proti alternativni sceni indirektna (manj oprijemljiva, skritejša, subtilnejša . ..). Usmerila se je proti družbenim prostorom drugačnosti. Akcije nove represije, ki so brisale družbene prostore drugačnosti in s tem drugačnost iz družbenega prostora,* so bile, kot so ugotavljale sprotne analize, transparentno nepolitične, neplanske, anarhične. Razlogi, ki so jih navajali za zapiranje prostorov, so bili urbanistični, prometni, higienski, protipožarni, protipotresni, žvo-čnoizolacijski... Pobudniki in nosilci teh akcij so bili najprej in predvsem občani oziroma krajani: nastopali so bodisi kot ano- -iK Sr '* 'v i' A1- nh JR f* I staja tudi najemanje prostorov za posamezne prireditve, se pravi pridobivanje začasne uporabe družbenih prostorov za alternativ-nokulturne dogodke. 2. Nadomestek za shajanje v lastnih prostorih je zbiranje v gostinskih lokalih. S tem pa že nastopijo finančne sankcije, številčne omejitve, prisilna segmenta-cija in imobilizacija dTužbe, kakor jo narekuje logika prostora, prav tako pa diktatura obratovalnega časa (ti lokali se večinoma zapirajo že ob desetih zvečer, preostali ob polnoči; izjem praktično ni). Tako je zagotovljen lažji nadzor nad populacijo ter učinkovitejše obvladovanje in obračunavanje z njenimi posameznimi deli. Brž ko je populacija v razmerah in pod pogoji, ki jih sama niti ne določa niti nanje ne vpliva, kaj šele da bi jih obvladovala, prostorsko frag-mentirana in so njeni posamezni deli prisilno lokalizirani, jih je mogoče tudi poljubno delokalizirati, preganjati in premeščati po prostoru oziroma brisati iz njega. In dejanska je mogoče . napisati zgodovino prostorskega-preganjanja alternativnokulturne popu- obupno brambo simbolnega statusa quo. 5. Alternativni javnosti je maksimalno otežkočen ali povsem zaprt vstop v dominantno, uradno javnost. Posebej budno se pazi, da v sredstvih množičnega obveščanja ne bi nastopila neposredno. Skrbi se za to, da se ne bi izrazila določena (drugačna) družbena realnost: zanjo v množičnih medijih ni prostora. Šele v zadnjem času se je začel položaj v tem pogledu spreminjati nekoliko na bolje, zlasti po zaslugi nekaterih mladinskih medijev, ki so si izbojevali relativno avtonomijo. Vendar je njihovo družbeno učinkovanje omejeno, predvsem pa ni nobenih pravnih jamstev za nadaljnji obstoj njihove odprtosti in neodvisnosti — hkrati z liberalizacijo množičnih medijev je bil sprejet zakon o javnem obveščanju, ki je restriktivnejši od prejšnjega. 6. Alternativne institucije so materialno podprivilegirane: na nimna moral majority, kot organizirana socialna patologija, ki se boji AIDS-a, zahteva nočni mir, preganja scanje po vogalih, ne prenaša ljudi z nekonfekcijskim videzom in nestandariziranim obnašanjem ipd.; nadalje kot hujskaški vox populi (npr. v pismih bralcev); in seveda kot samoupravno organizirane »množice« v skupnostih stanovalcev, krajevnih skupnostih, lokalnih »družbenopolitičnih« telesih — kot organizirana socialistična zavest ali narodova vest. Aktivisti tega prostorskega čiščenja so bile tudi delovne organizacije, njihovi samoupravni organi — ali — kar delavci, pa lastniki, upravitelji ali ustanovitelji prostorov itd. Niti enega prostora alternativne scene ni odvzela država. Likvidacija socialnih prostorov drugačnosti je bila uspeh spontanih akcij najnižjih organov ljudske oblasti, v katerih je država že podružbljena, delo bazične represije, terorizma »od spodaj«, dosežek neposredne demokracije. (Se nadaljuje) ■ Prispevek za simpozij CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA, ki ga od 29 do 31 oktobra 1987 v Ljubljani pod pokroviteljstvom Slovenskega sociološkega društva organizirata Inštitut za marksistične Študije ZRC SAZU In Inštitut za sociologijo Univerze v Ljubljani. promenada BEOGRAJSKA PRILOGA PROMENADA Na čuvenoj Osmoj sednici CK SK Srbije došlo je do podele u rukovodstvu. Tako je još jedanput potvrdeno jedinstvo Saveza komunista Srbije. & Raskinuto je sa liderstvom svake vrste! U Srbiji trenutno nema nedodirljivih rukovodilaca, osim druga čije ime ne pominjemo. & Na izvanrednom recitalu večito budni su povečali budnost za dva-tri procenta i pravovremeno demaskirali skrivenog neprijatelja, ili kako pesnik reče: guste travice splet gordi mu uvija stas! Drugim rečima, čas ga vidiš, čas ne vidiš, jer bode oči. A kad stoji, ništa ne može da ga zaustavi, jer pati od visokog krvnog delikta, koji mu je negde uoči Male Gospojine, preko nepostoječih ramena, došao glave i uzeo maha. & Sumnjiva su okupljanja utroje, naročito ako je onaj četvrti Ži-vorad Minovič. & Pojedincima nije prvi put da misle drukčije, što samo potvrdu-je da nisu u pravu. & On je pravo od sebe napravio budalu, a posle se posvetio i drugima. I sada njega njegovo delo brani. & Toma Jerotič je nedavno rekao da SK nije nikad odstupio od principa demokratskog centralizma, pa je pozdravio vračanje tom principu. & Težko in je nači zamenu. Naročito posle čistke. & Kod nas se često bezglavo išlo napred. Ko krene napred, izgubi glavu. & Ni Staljin nikada nije odustajao od poteza. Poštovao je pravilo taknuto-maknuto. & A kad Dušan Mitevič govori o krizi morala, to vrlo čudno zvuči. & Miloš Obilič nije istorijski dokazana ličnost, što se za Slobodana Miloševiča ne bi moglo reči. & Uostalom, jedan kandidat je dovoljan, ako birači umeju da bi- raju. & Mada su pravci razvoja jasni, zbog smanjene vidljivosti u tunelu, valja izbegavati vratolomnu vožnju, crne tačke pod razno i druge drumske razbojnike, a naročito zareze, kako isti ne bi svojim neu-mesnim interpelacijama komadali dosledno izloženu dijalektičku promisao, samo nama tako imanentnu. & Još koliko juče računali su na prste, a več danas računaju na nas. & Mi smo se pet vekova privikavali na nove uslove. I šta nam ko može! & Šest godina traje kontrarevolucija na Kosovu i, kako se čuje, preti opasnost da se stvari ispuste iz ruku. & I reč-dve o neprijatelju: radi se o šačici zavedenih koju ne smemo potceniti. & Nečemo reči iz kojih zemalja dolaze izbeglice, jer sa Rumuni-jom imamo dobre odnose, a sa Albanijom nemarno. & Nije jasno na koju Srbiju misle drugovi iz pokrajina: na Srbiju u izvornom značenju ili na Srbiju u užem smislu! & Velike gradanske slobode su, kao što je poznato, specifičnost našeg podneblja. U igrama na sreču, na primer, svi učestvuju do-brovoljno. & Sve što smo do sada postigli verno simbolizuje naš napredak. & Česti sudari stolova ozbiljno ugrožavaju bezbednost saobra-čaja u svim umetniškim pravcima. Uprkos svemu, nečemo klonuti duhom, jer se gnušamo svake mlohavosti, po celom telu, a i šire. Naše trajno opredeljenje je srča do kolena, isto kao i drugi ekstre-miteti. & Uzgred budi rečeno, autor knjige »Crven ban« na najvulgarniji način blati lik i delo legendarnog vodje seksualne revolucije. & A Plehanov je bio lukav plagijator. Pisao je pre nego što se Hamdija Pozderac rodio. & Nije Džugašvili kriv što ga Šuvar citira. & Naši političari misle kad god im se za to ukaže prilika. & Drug čije ime ne pominjemo nije prevrtljiv, nego vetar duva čas na jednu, čas na drugu stranu. & Prvo čemo mi funkcioneri da probamo komunizam, pa ako se nama ništa loše ne dogodi, pričačemo narodu kako nam je bilo. & Narodu su sve oteli, a dosta je narod i povratio. & Čemu istraga? Glavni krivci su toliko poznati da ih ne treba posebno predstavljati. & Bizmark, Hitler, Staljin .. . Opasno je dalje nabrajati. 8, Drug čije ime ne pominjemo u početku je bio zaslužan. Poslije nije znao šta je dosta. & O vampiru se, iz razumljivih razloga, nije moglo pisati krvlju. & Snežana Aleksič, ljubitelj pisane reči, rekla je onomad da se »Književne novine« još-drastičnije politizuju objavljujuči pesme, lirske zapise i aforizme. Lepa devojka, nema šta! & Juče sam stajao ispred Skupštine. Nakon isteka akademskih petnaest minuta ja sam se mirno i dostojanstveno razišao. & A organi gonjenja se sistematski bore protiv otudenja. Privode jednog po jednog. & Nevini nikako ne mogu da se uklope u postoječi pravni sistem & Sudeči po broju članova, SKJ je partija i po. & Demokratska rasprava nije bila valjano usmerena, pa je poslu-žila nazadnim ciljevima. & Prošle su godine blagostanja. Beše mu. ZA NAVEZO DEMOKRATSKIH SIL Demokratični odnosi niso nekaj, kar bi izviralo iz samega nacionalnega bistva narodov, čeprav so tisti, ki lahko takšno bistvo temeljito predrugačijo. Zdi se, da mednacionalno sodelovanje demokratično usmerjenih ljudi danes potrebujemo bolj kot kdajkoli. Na to nas opozarjajo spori med republiškimi birokracijami, ki si poskušajo zmeraj znova iz spopadov z drugimi zagotoviti svojo lastno legitimnost. Spor okoli antiinfla- cijskega programa ni spor med Slovenci in Hrvati na eni in ter vsemi ostalimi na drugi strani. To je laž. Je morda spor med liberalnejšimi in ortodoksnejšimi birokracijami, ki pa so — in tega se premalo zavedamo — variacije na isto temo. Jugoslavije ne bo rešila nikakršna lokalna birokracija pač pa sistem, ki bo globalen in takih sporov ob zagotovljeni suverenosti ne bo umetno produciral. Če je poraz slovensko-hrvaške ini-cijative tragičen, to še zmeraj ni razlog za nacionalistično evforijo. Danes potrebujemo navezo demokratskih sil, usmerjeno ne proti posameznim, temveč proti vsem birokracijam! IGOR MEKINA odg. ur. IDEJNO-POLITIČKI PROCES DIFERENCIJACIJE U »NEZAVISNOJ DEMOKRATSKOJ PARTIJI« SRBIJE POGLEDAJ PROGRESIJU, ANDELE! »VLADAOCI DRUGIMA TREBA DA PREPUSTE SPROVOOENJE NEPRIJATNIH MERA A DA NA SEBE PREUZMU OŽIVOTVORENJE SAMO ONIH PRIJATNIH« Niccolo Machiavelli U beogradskim krugovima je dosta izražena bojazan da se spi-skovi »sumnjivih« ili onih sa »čudnim stavovima« uvečavaju strašnom progresijom, i da se oni koji se ne slažu sa metodom primenjenom u slučaju Dragiše Pavloviča več guraju u protivnike politike SKJ. Ova-ko je — ne samo — zagrebački »Danas« pisao o Osmoj plenarnoj sed- nici Centralnog komiteta Saveza komunista Srbije. Jer, spisak ili — lista nepočudnih je pomenuta javno, prvi put, upravo na toj sednici. Pojedini članovi najvišeg srpskog partijskog foruma su tada, pro-testvujuči zbog te i takvih »političkih evidencija«, upozorili da one vode do stvaranja frakcionaške partije »u kojoj če svakom ko misli drugačije biti prilepljena etiketa i biče svrstan u neki od koševa koje smo zabora- vili«. Na samom plenumu odbačena je, medutim, i pomisao da postoji ikakav »inventar ljudi«. Ispostavilo se, nedugo zatim, da »bauk spiska« i nakon plenuma kruži ne samo glavnim gradom, pa je — stoga, valjda — usledilo nekoliko javnih, dodatnih »objašnjenja«. Tako se p(r)ozva-nim da progovori o »slučaju spiska« osetio čak i Dušan Mitevič, za-menik gen. direktora RTV Beograd, član Predsedništva GK SK i, posebno u poslednje vreme, hiperaktivni političar. — Došlo je dotle da se u beogradskim redakcijama priča da po-stoje liste nepoželjnih, kao te su liste tobože u nečijim šefovima i samo se čeka trenutak da se obelodane. Na te liste stavljaju se stvaraoci, ugledni novinari, pokoji pisac ... — govorio je drug Mitevič operišuči, verovatno, maksimom »quod non est in actis, non est in mundo« (čega nema u spisima, to ne postoji). Ali — bilo bi više nego politički nepismeno uverenje da se kod »toga i toga«, »tih i tih«, može nači beslovesno parče papira sa imeni-ma onih koji su, izraženo diplomatskim vokabularom, persona non gra-ta u sadašnjem političkom trenutku Srbije. »Priča o sefu« druga Mitevi-ča ostavlja ipak utisak perifernog verbalnog zamagljivanja, za razliku od njegove (ne samo) skaske o »nezavisnoj demokratskoj partiji Srbije«, (no — stav o takvoj srpskoj partiji nije primaran za ovaj tekst). »Dogovorili« smo se, dakle, sa mitevičima da spisak ne postoji. Tu je, medutim, PREGLED IMENA I PREZIMENA uglednih — ne isključivo — srpskih javnih radnika, koji su u tekučem procesu diferencijacije (tokom, posle ali i pre plenuma) obeleženi kao »manjina«, ili »frakcija«, ili »antititoisti«, ili »politikanti«, ili »protivnici SKJ« i ostali »antielementi«. By the way, sledeči »prilog teoriji nepostojanja spiska« napravili su, spontano, neki komunisti na sednicama SK širom Srbije. Uglavnom su prozivani: Dragiša Pavlovič, Ivan Stojanjovič, Branislav Miloševič, Živa-na Olbina, Mirko Oekič, Milorad Vučelič, Mihajlo Erič, Slavo-Ijub Oukič, Radmilo Kljajič, Jelena Lovrič, Jela Jevremovič, Branislav Ikonič, Miroslav Višič (& co. iz bivšeg »študenta« zaključno sa kurirom), Spasa Andjelič, Milica Lučič-Čavič, Na-dežda Gače, Gordana Suša, Borislav Srebrič, Ivan Stambolič, Vasa Milinčevič, Miloš Kneževič, Stevan Marošan, Draža Markovič, Špiro Galovič, Radiša Gačič, Desimir Jeftič, Momčilo Baljak, Vukoje Bulatovič, Miloje Stošič, Blagoje Stefanovič, Mirko Perovič, Risto Antunovič, Vlastimir Mijovič, Boro Krivokapič, Ljuba Tadič, Miodrag Perišič, Radoje Stefanovič, general Milisav Dordevič, Krcun Dragovič, Aleksandar Tijanič, Stanko Matijaševič, Milovan Brnič ... Za poimenovanje aktuelnih zbivanja u najistočnijoj YU-republici, bez pokrajina, nužno je izvršiti diferencijaciju izmedu dva pojma, pojave, procesa: diferencijacije s jedne, i čistke ili likvidacije sa druge Strane. Na to je, uostalom, ukazao i Slobodan Miloševič, po funkciji prvi komunista u Srbiji. — Diferencijacija do koje se došlo u Centralnom komitetu SK Srbije i u koju treba da se ide dalje, nije nikakva čistka, nije nikakav obračun sa ljudima, več neophodan način da se dodje do jedinstva — reko je S. Miloševič na GK SK Beograda, (»Večernje novosti«, 23. X). Šta je šija, a šta vrat pokazuju i dogadaji iz dana u dan, pa čak i iz — časa u čas. Jedan od onih koje nesumljivo, treba pribeležiti jeste pismo Bogdana Bogdanoviča adresovano na Predsedništvo CK SK Srbije, objavljeno u »Mladosti«. U pismu, nakon ukazivanja na stranputice kojim je krenuo partijski život u Srbiji i razobličavanja ili-podsečanja na jezičke zamke staljinizma, Bogdanovič kaže: — Dobro, drugovi, ubedili ste me — nema nikakvih lista, nema spiskova, nema čudnih ni nepoželjnih medu nama. Dobro, ali ipak, za svaki slučaj, stavite me, molim, na te vaše spiskove. Stavite me, jer više volim da se jednog dana moje ime čita na tim vašim hipotetičnim spiskovima sumnjivih, no na nekim drugim i drukčijim spiskovima (istorije)... spiskovima sasvim nesumnjivih. Novokomponovana politička filosofija sa geslom (starog) tipa »preko spiska do jedinstva« ima sve šanse da se dokaže uspešnom. Tim pre, što progresija nije zaustavljena a i — drugovi su se saživeli sa rolom. Da li je spisak zaključen?! DRAGICA PUiONJIČ BEOGRAJSKA PRILOGA SLOBODAN SELENIČ: INTELEKTUALAC ne — društvena misao postaje prevremeno sklerotična ukoliko ne postoje suprotna mišljenja. U tom pogledu, ono što poslednjih godina dolazi iz Slovenije je zdrav vetar koji donekle sprečava da ju-goslovensko nebo premreže pau-kovi. KATEDRA: Medutim, nije do-šlo do sukobljavanja samo izme-du Slovenaca i Srba. . . SELENIČ: Imam utisak da poslednjih desetak, pa i više godina, kao da neko huška jedne narode na druge, i čini sve što je moguče da stvori zlu krv. Verujem da je sada nacionalna situacija lošija nego što je ikada bila u Jugoslaviji. Možda je bila lošija samo u jed-nom periodu, negde posle Radi-čevog ubistva, ali i mi smo danas došli do granice koja preti da bu-de prekoračena. Ne usudujem se SELENIČ: Tačno — tu se ne radi ni o kakvom opštem interesu, več o torne da svaka od biro-kratija više ne bi bila ono što jeste kada bi izgubila neke svoje in-gerencije. One vole da imaju svo-ju državu, odnosno sve prerogati-ve države. To je kratkovido i sebično ... Ne bih znao da dam potpun odgovor na vaše pitanje. Nije poznat slučaj u istoriji da se neko dobrovoljno odrekao vlasti... A ubeden sam da nas ova idiotska, autarkična regionalizacija vodi direktno u propast. Recimo, kod mnogih antropologa našao sam opisanu situaciju da primitivno pleme izumire zbog toga što ne može da prevazide odredeni tabu: dode sušna godina, jedino voča koje oni ne smeju da jedu ima u izobilju, ali pošto ga ne jedu — svi izumru. Ovo naše usa- ovom slučaju Srbiju. Od toga neče porasti proizvodnja, od toga ljudi neče biti savesniji, niti če manje da se krade. Ogromnu energiju trošimo na nešto nebitno u momentu kada na sve Strane gori. Srbija ima, čini mi se, sada naj-nižu produktivnost u Jugoslaviji, a mi raspravljamo da li je jedan komunista rekao dve rečenice ili nije ... KATEDRA: Ipak je, zahvaljuju-či več legendarnoj Osmoj sednici CK SK Srbije, došlo do razgoliča-vanja nekih političkih procesa. Koliko je sve to uticalo na »pre-govaračku poziciju« Srbije u Jugoslaviji? SELENIČ: Borba za vlast, naravno, ne počinje Osmom sednicom, ona traje oduvek samo je bila prikrivenija ne- bazi interesa birokratije koja može zadržati punu vlast samo ukoliko je jedinstvena. Verujem da če posle ovih previra-nja birokratija ponovo postati jedinstvena. KATEDRA: U tom previranju izgleda da je sve manje prostora za inteligenciju, pogotovo onu vanpartijsku. Od kada smo imali slučaj sa »Memorandumom« poli-tički je nepoželjno biti, čak, i akademik. To je išlo dotle da je jedan od glavnih kandidata za rektora beogradskog Univerziteta elimini-san u predizbornom postupku upravo zato što je akademik. SELENIČ: Od početka tvrdim da mi »Memorandum« nismo ni imali, zato što je to jedan ukraden dokument, koji je i sam, u onoj fazi do koje se u radu na njemu došlo, bio pun protivrečnosti. Čiji je Rodjen je 1933. godine. Završio engleski jezik na Filološkom fakultetu u Beogradu. Potom je bio na specijalizaciji u Engleskoj. Bio je pozorišni kri-tičar »Borbe« ’50-tih godina, a ’60-tih dramaturg u »Avala-filmu«. Sada je profesor na katedri za dra-maturgiju na beogradskom Fakultetu dramskih umetnosti. U meduvremenu, napisao je četiri sjajna romana. Za »Memoare Pere Bogalja« dobio je NIN-ovu nagradu. Slobodan Selenič je jedan od najboljih srpskih pisaca danas. Ali, ovaj intervju nije opredeljen ka njegovoj literaturi več ka odnosu intelektualca i Partije. Pred sobom imate čist politički intervju, koji zato mnogo govori o nekulturi u politici. PREDSTOJI NAM DUGO MILJENJE KATEDRA: Izgleda da nisu bez osnova tvrdnje po kojima se nesporazumi do kojih je došlo izmedu Slovenije i Srbije tumače potrebama »dnevne politike«. Prosto je neverovatno, na primer, koliko je žuči prema tzv. »iniciativama slovenačke omladine« iska-zala zvanična, velika beogradska štampa. Da li ima osnova za takve tvrdnje, ili pomenute inicijative ni ne zavreduju nešto drugo? SELENIČ: Što se inicijativa slovenačke omladine tiče ja ih, gotovo sve, podržavam: nemam rezervi koje su u javnosti vrlo če-sto izražavane. Medutim, te rezerve nisu izražavali omladinci, kolege slovenačkih mladiča i de-vojaka koji su formulisali zahteve, nego forumi. A u omladinskim fo-rumima več godinama ne sede ljudi koji su predstavnici omladine — ni po načinu na koji su bira-ni a, ni po profilu — več mali bu-duči političari koji su stekli reflekse »vatrogasaca«,zainteresovanih da se ništa ne talasa. U poslednje vreme, pre svega zahvaljujuči ini-cijativi i energiji slovenačke omla-dinske orgaizacije, to mrtvilo, odnosno potpuna otudenost ruko-vodstava omladinske organizacije u drugim krajevima zemlje postala je očiglednija i upadljiva. Dakle, siguran sam da ta osuda nije do-lazila od omladinaca, u šta me ubeduje i činjenica da kao profesor na mom fakultetu nišam na-išao na študente koji su imali a priori negativan stav prema sve-mu što je dolazilo iz Slovenije, naprotiv. Uostalom te ideje praktično su sada prihvačene i od drugih. Rukovodstvo omladinaca Vojvodine, bar što se tiče štafete, govori iste stvari koje su, pre go-dinu il' dve, govorili Slovenci. KATEDRA: No, sve je to dobilo šire razmere, pa je ponajmanje ostalo stvar omladinaca .. . SELENIČ: To je ono što bi se moglo nazvati huškanjem jednog naroda na drugi Sasvim je tačno da nikada u istoriji slove-načko-srpski odnosi nisu bili lošiji nego što su sada. Naprotiv. I u prvoj Jugoslaviji, i za vreme rata naravno, i u drugoj Jugoslaviji ti odnosi su bili izrazito dobri Još samo pre petnae-stak godina, u vreme nacio-nalističke euforije u Hrvat-skoj, sreo sam u Novom Sadu Josipa Vidmara, tada predsednika Sterijinog po-zorja. Da bi ga bilo šta pitao rekao sam »Predsedniče, šta ima novoga u Sloveniji?« On mi je odgovorio »Kopamo tunel«. »Kakav tunel?« ponovo upitam ja — »Tunel ispod Hr-vatske, da se spojimo sa Sr-bijom!« Danas, bojim se, Vidmar ne bi pričao taj vic. Bojim se da tak vic, za moj ukus, suviše velikom broju ljudi u Sloveniji ne bi bio smešan. ALPE - ČUPRIJA?! Nešto se, zaista, bitno poreme-tilo u tim odnosima. Nišam od onih koji veruju da je istorija uvek racionalno disponirana, i da u njoj postoji čvrsto fiksirana zakonitost, kako to, ponekad, marksi-stički istoričari hoče da pokažu. Mislim da glupost ili slučajnost u odnosima izmedu dva naroda igraju dosta značajnu ulogu. Smatram da je nekolicina ljudi koja je neoprezno egzaltirano govorila o Slovencima, kao i nekolicina Slovenaca koja je tako govorila o Srbima, učinila ogromnu štetu i jednom i drugom narodu i našim medusobnim odnosima. Ipak, postoje dva razloga, dve stvari koje u interesu dobrih medusobnih odnosa treba raščistiti. To je, verujem vrlo rasprostranjeno slove-načko uverenje da ih ne samo Sr- bija več cela Jugoslavija — plja-čka, a drugo je civilizacijsko pitanje, pitanje da li mi, bez obzira na nesumnjive civilizacijske razlike koje postoje izmedu, recimo. Prištine i Ljubljane, možemo da živimo zajedno. Ja sam, u vicu, ove naše razgovore koje smo vodili sa slovenačkim pi-scima po analogiji sa Alpe-Adrija zvao Alpe-Čuprija . .. Dakle, da li je moguče uspo-staviti tu transverzalu tako da ona funkcioniše dobro, a da to ne bu-de na štetu jednih ili drugih?! Lično mislim da jeste. Recimo, činjenica da vi, kao Beogradani, tako blisko saradujete sa »Katedrom«, govori da su ipak, pored svega (u Jugoslaviji se, kao i u vojsci, to uvek menjalo — malo te puste, pa te malo stegnu), Beograd i Slovenija dva najslobodni-ja centra, civilizacijska, kulturna, politička, kako god hočete, u kojima se sa najviše energije misli o važnim pitanjima naše epohe i na-šeg zajedničkog života u Jugoslaviji. KATEDRA: Koliko se taj naš zajednički život odvija u istim uslovima? SELENIČ: Mi več skoro pola veka živimo u zajedničkom soci-jalističkom folkloru, koji nam stvara iste životne probleme, i na isti način smo ih rešavali. Ovo do čega smo sada došli, zahtev za civilnim društvom, samo je kraj procesa započetog 1944. godine, koji je s obzirom na iste društvene okolnosti u kojima smo se razvijali — zajednički. Napravio bih mali podsetnik koraka koji su doveli do tema kojima se danas, sa toliko energije, bavi slovenački javni iskaz, a i be-ogradski onda kada za to ima pri-liku — a ima je, na žalost, u ma-njoj meri nego Slovenci — koraka koji su doveli do kompleksa koji se danas naziva »civilno društvo«; sve to verovatno počinje sa Rezolucijom Informbiroa, odnosno Petim kongresom KPJ kada smo se, ipak, radikalno odrekli boljševizama u njihovom najele-mentarnijem obliku; zatim dolazi Dilasova »Nova klasa«; poraz Zi-herlovog Dijamata na bledskom sastanku jugoslovenskih filosofa; čuvena polemika iz šezdesetih godina izmedu Dobriče Čosiča i pokojnog Pirjavca; časopis »Pražiš« i Korčulanski susreti filosofa; Študentski bunt 1968. godine protiv »crvene buržoazije«; »cestna afera« u Sloveniji ; nacionalna euforija u Hrvatskoj; Nikezičev liberalizam u Srbiji; konfederativni Ustav iz 1974; Titova smrt, kada jedna autokratska država postaje zaista konfederativna; da nazo-vem ovu poslednju fazu koja obe-ležava najupadljivije našu dru-štvenu situaciju slovenačkim »ri-sorgimentom«, koji, kao najlibe-ralniji stadijum ovoga razvitka, nudi ideje civilnog društva, alter-nativnog pokreta i svega drugog. Dakle, to što se dešava u Sloveniji nije neka samonikla stvar več kraj jednog dugotrajnog, jugoslo-venskog procesa. KATEDRA: Vratimo se onome što smo formulisali kao potrebu »dnevne politike« za napadom na slovenačke inicijative. Da li je u Srbiji stvorena takva društvena i politička klima kojoj je odgovara-lo da agresivno proživa Slovence? SELENIČ: Deo napada na Slovence je, zapravo, deo napada ha liberalno mišljenje kod nas. Oduvek je postojala potreba političkih struktura (koje su najsrečnije ako se ništa ne dešava u zemlji) da suzbija nezavisnu misao. Njima je najlakše da vladaju ako im se ni-ko ne suprotstavlja. To je pogubno sa stanovišta društvene higije- ni da mislim šta bi se tada desi- lo ... Treba ispitati još jednu stvar — nije li, možda, Jugoslavija tako ' ustrojena da nacionalne birokratije, ako hoče da budu savesne u Svom poslovanju i štičenju svojih interesa, moraju da gledaju preko nišana sve druge birokratije? Odnosno, ne proizilazi li ovaj sukob iz Ustava, tera li on republike na autarkičnost koju pokazuju?! KATEDRA: Kako je moguče uopšte naterati te nacionalne birokratije da malo, umesto u svoje, vladaju u ime onih preko kojih, protokolarno, obezbeduju legiti-mitet svoje vlasti? glašavanje koje apsolutno nije u stanju da išta usaglasi dovodi Ju-goslaviju u Perspektivu tih primitivnih plemena. KATEDRA: Da li se, u tom smislu, i naš kulturni i civilizacijski nivo može smatrati primitivnim? Jednom prilikom ste rekli »da što je civilizacija primitivnija ona je podložnija, recimo, staljiniz-mu« ... SELENIČ: To jeste tako. Inače. mi precenjujemo uticaj politike, pripisujemo joj nešto što ona nije kadra da postigne. Javno ponašanje uslovljeno je mnogo više nekim tradicionalnim parametrima mentaliteta nego sama politika. Da je marksistička revolucija izvedena, na primer, u Švedskoj, društvena organizacija bila bi ta-mo potpuno drugačija no što je u Sovjetskom Savezu. Svi ti bolj-ševički pojavni oblici su mnogo više izvedeni iz tradi-cionalnog ruskog pravosla-vlja nego iz marksističke teorije. Ništa ne liči na Stalji-na onako kao što liči Ivan Grozni. Tako i kod nas. U Srbiji, na primer, radikalska borba za vlast traje od kada postoji vlast u Srbiji. KATEDRA: U vezi s tim svoje-vremeno ste — ponovo čemo se poslužiti Vašim citatom — izjavili i ovo; »Srpska visprenost u politici pokazuje se kao samo »radikal-ska«, levantska, orijentalna luka-vost, najčešče sa ciljem da se uz-me mesto onoga iznad sebe a ne da se svojom političkom akcijom postigne neko trajno društveno dobro za svoj narod. Tradicionalno se u toj radikalskoj politici vodi računa, pre svega, o borbi za vlast u najprivatnijem smislu reči« Znači li to da i u najnovijim »diferencijacijama«, »rešenosti-ma« i »jasnim opredeljenjima« u Srbiji nema ničega što bi iole bilo kvalitativno novo? SELENIČ: Kako god posma-trali, ne samo trenutnu situaciju več jedan duži kontinuitet, u Srbiji se troši jedna ogromna, neprimerna energija ni u šta. To da li če ovaj ili onaj biti prva ličnost republike sasvim je irelevantno za tu republiku, u go što je to sada slučaj. Samo, zahvaljujuči torne što je sada televizija prenosila borbu za vlast videli smo kako ona izbliza izgleda, pa je svet izgubio iluzije da principi igraju veču ulogu od privatnih motiva. . . . Rista Antunovič je u pravu što je rekao da je pregovaračka pozicija Srbije u pogledu rasprava o Ustavu i vitalnim ekonomskim problemima (jer više nema sum-nje da se radi o suprotstavljanju interesa različitih republika i regija) lošija sada nego što je bila pre ovoga sukoba. Mislim da to niko ne može da ospori. Jer, najbi-tnije u svemu torne jeste što se ne radi o sukobu partije sa pet ili šest pojedinaca, kako se to uglavnom predstavlja, več o sukobu partije sa pet ili šest vrhovnih zakono-davnih, izvršnih i privrednih tela Srbije, to jest sa ljudima koji su na čelu tih institucija I Praviti se da tu sukoba nema stvarno je besmisleno. To onda liči na vic u kome Ame-rikanac, Rus i Nemac ulove medveda i odrede da ga sva-ko po dva sata čuva. I tako, dolazi Rusu smena ali — medveda nema! >Gde je medved?« pitaju Nemac i Ameri-kanac — >Koji medved?« pita Rus. >Pa, jesmo li juče bili u lovu?« — Jesmo«. iJesmo li ubili medveda?« — Jesmo«. Jesmo li ga ostavili ovde?« — »Jesmo«. »Jesmo li odlučili da treba da ga čuvamo?« — »Jesmo«. »Pa jel’ bio tu medved?« — »Jeste«. »I gde je sada medved?« — »Koji medved?« na kraju če Rus. Tako se i kod nas prave da medveda, to jest sukoba, sada nema. Sve je sjajno, sve je rešeno, postignu-to je jedinstvo ... Bojim se da to jedinstvo nije postignuto, da sukoba ima i da su oni u punom jeku i da ništa ne koriste Srbiji. KATEDRA: Moglo bi se sarkastično primetiti da je to istorijska šansa da dode do konačnog odvajanja partije od države? SELENIČ: Buduči po prirodi pesimista ja mislim da neče Napraviti če se monolitnost na bio interes da se ukrade i napad-ne jedan nedovršeni dokument nikada nišam uspeo da dokučim. Interesantno je da niko iz politike nije dao odgovor na to zašto se, uopšte, tretirao jedan nepostoje-či dokument. Ponovo dolazimo do sindroma »Koji medved?«. Odnos izmedu politike i in-teligencije prolazi kroz razli-čite mene, ali je očigledno da je poslednjih godina ras-cep izmedu srpske politike i inteligencije dosegao razmere koje dugo nije imao. Istina, i onda kada je inteligencija uspevala da uspostavi kontakt sa politikom i političarima, i kada je dolazilo do izvesnog sklada u mišljenju, nikada uklapanje interesa nije bilo potpuno, interpretacije su bile različite, ali je saradnja ipak bila moguča. Sada se nalazi-mo u periodu u kome je proko-pan nikada dublji jaz. Primetno je, takode, da kada je u Srbiji inteligencija uspevala da saraduje sa politikom, u Hrvatskoj ili Sloveniji to nije bio slučaj. Margina za slo-bodnu razmenu mišljenja menja se u različitim sredinama, ona biva šira ili uža, ali se taj proces, po pravilu, ne obavlja sinhrono u ce-loj Jugoslaviji. Sigurno je da to zavisi i od političke garniture koja je na vlasti, zavisi i od spremno-sti, zainteresovanosti i artikulisa-nosti inteligencije. Ne bi došlo do saglasja izmedu slovenačkih inte-lektualaca i politike da slovena-čka inteligencija nije odjedared postala tako zainteresovana za društvene probleme, da nije ose-tila kao akutnu potrebu da se re-še neki problemi. Opet, jedna intelektualno kompetentna politička garnitura u Sloveniji nije pre-nebregla ovaj glas inteligencije. Mislim da jedna od prvenstvenih stvari koja mora u Srbiji da se uradi, jeste pre-moščivanje tog šanca, isko-panog izmedu inteligencije i političara. KATEDRA: Da li to znači da srpski intelektualci nisu dovoljno zainteresovani, artikulisani i spremni da se upuste u definitivno rešavanje društvenih proble- i ma ili nemarno kompetentne poli-tičare? SELENIČ: Inteligencija jeste več pokazala želju da o torne ra-zgovara, stoga su političari ti koji onemogučavaju dijalog u ovom trenutku. Za dijalog nije samo potrebno dvoje, potrebno je da se tih dvoje slože bar u dve-tri stvari. Ako misle potpuno, dijametral-no suprotno tu nema razgovora več monologa koje jedan drugo-me saopštavaju. Takva klima, ko-ja trenutno vlada u Srbiji, možda je baš razlog što je srpska kriza ozbiljnija od onih u drugim delovi-ma Jugoslavije. KATEDRA: Odbacivanje inteli-gencije podrazumeva i sve militantnije angažovanje prema onima koji drugačije misle. Izgle-da da je posle jednog perioda li-beralnijeg prihvatanja različitih mišljenja ugrožen »lični stav«. Sve se glasnije traži da svi strašno isto mislimo? SELENIČ: Atak na mišljenje je prateči element boljševizma, i to verovatno njegov najružniji element. On vrlo uporno pretrajava naše poku-šaje da uspostavimo civilizovaniji odnos prema svima koji drugačije misle. Ovo je, u tom pogledu, tre-nutak recesije kod nas. Upozora-vam vas samo da to nije neka nova stvar, mislim naravno na nešto nepojamno. Jer, vidite, bez obzira na tu recesiju mi ovakav razgovor pre deset godina ne bismo mogli da vodimo za novine. U Beogradu još uvek postoji par tribina gde se mnoge stvari mogu objaviti. Daleko od toga da mislim da je situacija sjajna, ali je, mogu vam reči, umela da bude i mnogo crnja. KATEDRA: Medutim, utisak je da taj atak na mišljenje, bar u onakvom intenzitetu u kakvom se danas ispoljava, izgleda prilično neprimeren vremenu u kome živimo. Čak i rečnik koji je uobičajen na forumima sve češče je »obo-gačen« anahronim pojmovima, preuzetim iz, nazovimo ga uslo-vno, »vokabulara treče internacionale«. Na primer, reaktivirana je reč »samokritika« ili — opšte mesto u referatima postalo je obavezivanje partijskog članstva na prihvatanje odluka po principu »demokratskog centralizma« koji sve neposrednije postaje eufemi-zam za »direktivu«... SELENIČ: Naravno, intelektualcu koji hoče samostalno da misli plebiscitarno odlučivanje o bilo čemu ne odgovara. Jednosta-vno, ne verujem u demokratski centralizem za intelektualca. Zamislite koliko bi dobrih knjiga bilo napisano u istoriji da su pisane po principu demokratskog centralizma, da je izbacivano sve ono za šta je večina mislila da u njih ne treba da ude!? U partiji koja insistira na demokratskem centralizmu nema mesta za pojedinca kojem je apsolut-no, lično, pojedinačno mišljenje, makar i najpogrešni je, alfa i omega sopstvenog delovanja. Što se tiče samokritike ona mene neodoljivo podse-ča na najcrnje dane staljinizma kod nas. Sečam se, negde 1947. ušao sam u SKOJ, uvek je poslednja tačka dnevnog reda bila samokritika. Onda su se neki di-zali, pričali kako nisu dovoljno ra-dili, kako su imali buržoaske sno-ve . . . To pamtim kao potpuni staljinistički košmar. Verujte mi da ne znam šta bi uopšte, pa i danas, ta samokritika trebalo da znači. Čovekovo mišljenje može biti pobedeno, on može izgubiti bitku, ali ako je ozbiljno i pošteno mislio on mora ostati pri svome mišljenju. Verujem, medutim, da nijedan rigidni autoritarni obrt ne može više dugo da traje. Uz sve loše Strane funkcionisanja sistema sa osam jedinica antagoni-stički okrenutih jedna prema dru-goj, ima makar jedna pozitivna stvar u torne: više nije moguče rigidno autoritarno rukovodenje u onoj meri u kojoj je to bilo ranije kada je postojalo centralističko rukovodstvo. Vi možda ne može-te nešto da objavite u Beogradu, ali zato možete u Sloveniji. Koliko god da se steže stvari če da pro-cure. Javno mnenje je dostiglo jednu meru demokratizma koju je teško oduzeti. Može privremeno, može uz veliku muku, ali videče se koliko je to uzaludan posao. Te recesije u demokratiji postoje od 1945. godine, ali, ipak, nikada jed-nom dosegnuti nivo demokratije nije mogao biti oduzet. Još samo pre nekoliko godina niko nije smeo da posumnja u Kardeljev »idealni« načrt društva, sa idejom da obuhvati celo njegovo funk-cionisanje. Ima tu i ohrabrujučih stvari. Več se sasvim otvoreno govori da su neposredni izbori mnogo bolji nego posredni, što se naravno znalo i ranije, ali se nije smelo, a ni htelo, priznati i prih-vatiti. KATEDRA: Povodom »mari-borskog slučaja« pojavio se strah kod dela mlade slovenačke inteli-gencije da je propala slika o Sloveniji kao »oazi demokratije« u Jugoslaviji, odnosno da politička linija začeta na Jugu, preciznije bi bilo reči u Srbiji, preti da metasta-zira u drugim delovima Jugoslavije. Da li pored osam antagonistič-ki nastrojenih jedinica takvi poli-tički procesi mogu uopšte imati jugoslovenski karakter? SELENIČ: Na- ovom stepenu osamostaljenosti republika to jednostavno nije moguče. Mislim kakav pokušaj izvlačenja cele Jugoslavije iz krize prevazilaženje republiške podeljenosti i zatvore-nosti. Postoji li, bar negde na vidiku, neka inicijativa koja bi mogla garantovati da če do toga i doči? SELENIČ: Na žalost, ne vidim nijednu inicijativu, dovoljno ohra-brujuču i upadljivu, koja govori da če ovaj tabu biti skoro prevazi-den. Niko se ne usuduje da problem otvori na radikalan način. Samo, treba reči da uz ovaj, ozbiljno rešavanje izlaska iz krize ima još jedan preduslov, za koji takode ne vidim da uskoro može biti prevaziden. To je odbacivanje ideološke dogme koja ispred ekonomskog interesa uvek sta-vlja neki ideološki princip, odnosno oduzimanje birokratiji onih ingerencija koje njoj ne pripada-ju. U Srbiji je, istina, bilo takvih pokušaja. Mislim da je Nikezič do 1972. godine intenzivno radio na odvajanju privrednih od političkih ingerencija. Srpska privreda, oči-gledno, nikada nije bolje stajala nego tada, ali onog momenta kada je birokratija shvatila da joj se na taj način oduzima vlast, ona je brže—bolje Nikezičeva nastoja-nja proglasila liberalizmom, teh-nokratizmom, i ne znam čime sve ne. Vlast je, ipak, tamo gde je no-vac. Bojim se da ukoliko ne pre-vazidemo ove dve dogme, a kako stvari stoje to uskoro nečemo uspeti, predstoji nam dugo trulje-nje. prednosti, sebe ozbiljno doveo u pitanje. KATEDRA: Čini se da se zbog takvog ustrojstva socijalizma ne samo ne zna kako se vlast bira, več se ne zna ni stvarno raspolo-ženje javnosti, ne zna se šta narod zaista misli. U stvari, izgleda, baš zbog toga javnošču se pokušava jako mnogo manipulisati što se, utisak je, pokazalo očiglednim u slučaju pisanja o Kosovu? SELENIČ: Mislim da Slovenci sada imaju svoj Galup, što u civi-lizovanom svetu odavno postoji. Štampa kod nas več dugo vremena loži ovaj narod preko Kosova, manipuliše ga u jedno osečanje i mora biti spremna da žanje rezultate takve propagande. Taj svet na Kosovu jako je izvredjan, ponižen, i ako potpiruješ njegovu raz-jarenost, ja nemam ništa protiv, ali budi spreman na to da če on izači na ulice. A kada se tamo bude našao ti moraš da znaš šta češ onda sa njim. Nije bilo mu-drosti u celoj toj propagandno] akciji. Kosovo je naša više-slojna nesreča, pre svega za onih dvesta hiljada Srba koji se tamo nalaze. Mnogi su pre mene rekli da če nas problem Kosova, po sili neke inercije koja je možda izvan naše volje, odgurati u izvesnu staljinizaciju, u neki vid rigidnog društvenog ponašanja. KATEDRA: Nije li suviše opa-sno manipulisati nacionalnim osečanjem? SELENIČ: Vrlo je lako nacionalizem potpiriti aii kada jednom bude pušten iz boce veoma ga je teško nazad vratiti. To smo bar mi kroz istoriju više puta iskusili. Na aktiviranje osečanja nacionalne ugroženosti mislim da imaju pravo vode naroda samo u slučaju krajnje nužde. Za postizanje ne-kog malog i privremenog politič-kog cilja oslobadati to čudovište mislim da nije mudro. KATEDRA: Možete li reči da su nedavni susreti slovenačkog, srpskog PEN kluba doveli do po-puštanja zategnutih srpsko-slo-venačkih odnosa? SELENIČ: Kada smo polazili u Sloveniju mislio sam da če taj naš put biti u mnogo večoj meri uzaludan. Istina, u mnogim stvarima nismo se složili, ali, u krajnjoj liniji, u svemu se ne slažemo ni nas 11 r 1 *<*«*>* - *«■«**.. da je jako pogrešna slovenačka ideja da demokratizam proizilazi iz nacionalnog biča Slovenije, a da nekakav autokratizam proizilazi iz nacionalnog biča Srba. To je jedna devetnaestovekovna, romantična teza o nacionalnom biču koja danas deluje starovrem-ski. Bilo je perioda, eto na primer ziherlovskih, kada je Slovenija bila najdogmatičnija sredina u Jugoslaviji i kada su neke druge sredine daleko prednjačile u odnosu na nju. Medutim, mislim da u izvesnu staljinizaciju — mada to i nije baš odgovarajuči termin jer je suviše iskompromitovan pa danas svašta znači, odnosno ne znači ništa — prema nekim čvr-ščim oblicima birokratskog vladanja može da nas odvede upravo naša podvojenost i svade koje če u jednom trenutku neko morati da preseče. Taj neko neče sigurno biti demokrata i libe-ral. Ako dode do sukoba zbog problema koji su več nepremosti-vi, ultimatumi bilo koje vrste, sa koje god Strane dolazili, veoma su opasni. Ukoliko, na primer, Slovenci kažu da neče da razgo-varaju o promenama Ustava, a svi drugi to hoče, vrlo lako nam se može desiti da se nametne nek spasilac koji če stvar razrešiti »čvrstom rukom«. KATEDRA: Proističe zaklju-čak da je prvi preduslov za bilo KATEDRA: Voluntarizam i ka-rijerizam su pravi proizvodi ova-kve birokratizovane vlasti, ali i instrument pomoču kojeg se ona obnavlja i dalje nesmetano funk-cioniše. Da li je uopšte socijali-zam moguč bez njih? SELENIČ: Mislim da je mnogo zla proisteklo iz jedne optimistič-ke pretpostavke da je čovek do-bar, nesebičan, spreman da žrtvuje lične interese radi zajednič-kog dobra. Kroz celu istoriju on pokazuje nešto sasvim drugo — da nije takav. Ja se ne zgražavam nad činjenicom da su ljudi karije-risti. Meni to izgleda kao pojava koju je moguče antropološki fun-dirati. Vlast je ta koja odreduje njihovu ulogu. Ukoliko neko hoče lako da vlada on če oko sebe okupiti poslušne. Pravilo, nezavisno od politike, je da pametan čovek okuplja oko sebe pametne ljude, a budala okuplja poslušne. Druga je stvar, medutim, što je u boljševičku varijantu socijalizma od početka ugraden jedan defekt. Jedna od stvari koju nije smislio socijalizam jeste legalna promena vlasti. Kod nas se zaista ne zna kako se biraju ljudi za naj-viša rukovodeča mesta. Dosta bi toga bilo rešeno uvodenjem nekih demokratskih mehanizama Upravo isključujuči njih socijalizam je, uz sve svoje humane FAUSTOVSKA DUŠA RADNIKA ILI DUZNICKI petorica iz srpskog PEN-a. Važno je da smo čuli jedni druge — meni je bar mnogo jasnija sada slovenačka pozicija nego što mi je bila pre ovog razgovora. Publika je tamo bila fantastična, sve vreme je održavana prava atmosfera, i ako je tako bilo i u Beogradu mislim da če biti ozbilj-nih koristi od naših razgovora. Znate, i oni nas, kao i mi njih, vide kroz najnegativnije primere. Ne misle svi Slovenci kao Taras Kermauner koji se u »pismi-ma« pokazao, nažalost, kao jedan narcisoidni diletant, koji se upušta u sve živo, ra-zgovara o svemu, i naravno ogorčuje ljude ovde pa nije ni malo čudno što je reakcija bila takva. Njegovi istupi bili su nesavesni, nije vodio računa o torne kakvu medvedu uslugu čini srpsko-slovenačkim odnosima i samoj Sloveniji. Ja, naravno, ne mislim ni kao Rupel o nekim stvarima, ali mi je jako drago što sam ga čuo i vrlo sam mu zahvalan što je on akademski saslušao mene. Štete ne može biti. Dobro je kad se razgovara, i to što otvorenije. Tako čemo se i bolje razumeti. razgovor vodili: DRAGAN PETROVIČ SVETLANA VASOVIČ . fotografjje: Milinko Stefanovič • • BLUES Ekonomska teorija dosta je vremena i energije utrošila na proučavanje logike i ponašanja samoupravnog preduzeča i njegovih radnika. Američki ekonomisti za samoupravno preduzeče kori-ste termin »ilirsko preduzeče«. Po njihovim nalazima, za razliku od klasičnog kapitalističkog preduzeča, ilirsko preduzeče pokazuje neke specifičnosti: na povečanje cena proizvoda i cena materijalnih troškova ilirsko preduzeče odgovara tako što smanjuje obim proizvodnje i zaposlenosti, dakle reaguje suprotno od klasičnog preduzeča. Svoju proizvodnju i zaposlenost povečava jedino onda ako dolazi do povečevanja njegovih fiksnih troškova (kamate, poreži, doprinosi, zalihe, sirovine i slično). Iz ovog modela sledi da ilirsko preduzeče upotrebljava za proizvodnju više kapitala nego kapitali-stičko zbog čega dolazi do manje stope rasta ili, drugim rečima, ilirsko preduzeče, ilirska privreda uopšte ponaša se, bar na kratak rok, neefikasno i nestabilni (takozvani Vardovi paradoksi). Amerikancima je ovaj model ponašanja verovatno interesantna intelektualna igra, a za nas je opora stvarnost koja nas svakodne-vno gura sve niže, na samo dno ljudskog opstanka. Ipak, naši narodi su (neočekivano) snalažljivi te su tako i ovaj paradoks razrešili na krajnje jednostavan način — (samo) obmanom. Jednostavno smo vrednost kapitala koji upotrebljavamo za proizvodnju knjigovod-stveno prikazali manjom nego što on jeste i na taj način je stvoren prostor za veču potrošnju. Po proračunima ekonomista u periodu 1971—1983. naša privreda je obračunala približno za petnaest milijardi dolara manje amortizacije nego što je realno koriščeno, odnosno za toliko je u knjigovodstvu (fiktivno) dohodak iskazan ve-čim nego što je bio. Dok je stvarna vrednost osnovnih sredstava najmanje dva puta veča nego što se knjigovodstveno iskazuje (što ima za posledicu da je amortizacija dva puta manja nego što bi trebalo da bude) vrednost zaliha koje knjigovodstvo iskazuje mnogo je veča nego što u stvarnosti jeste, a sve to da bi poslovna uspešnost privrede bila prikazana boljom nego što jeste. Podatak vredan Riplijeve pažnje je da vrednost zaliha za devet meseci (u 1985) pre-mašuje vrednost ostvarenog društvenog proizvoda u istom periodu. Krajnji rezultat je da smo uspešni jedino u proizvodnji gubitaka i da je večina nekvalitetnih roba koje dobijamo na našem tržištu neuporedivo skuplja od istih roba koje se prodaju na svetskoj pijači. Društvena svojina je data preduzečima na koriščenje uz krajnje labav, skoro nepostoječi, ugovor da za to koriščenje plačaju upotrebnu cenu (amortizaciju) i to je omogučilo preduzečima da minimaliziraju svoja izdvajanja i na taj način maksimiziraju kratkoro-čnu dobit, koju dele kroz plate zaposlenih i društvena davanja. Ku-da vodi ovaj put najbolje pokazuje takozvana zatvorenikova dilema. Ona se, otprilike sastoji u sledečem: uhapšena su dvojica počinila-ca krivičnog dela, ali nema dokaza da su ga počinili i potrebno je njihovo priznanje ili bar priznanje jednog od njih. Istražni sudija im daje šansu da se izvuku i saopštava im sledeča pravila: »ako oboji-ca priznate sledi svakome osam godina zatvora, ako pak ni jedan ne prizna, ja ču vam več nači neke grehe i dobičete godinu dana robije. Ali, ako samo jedan prizna a drugi ne — tada če onaj ko ne prizna dobiti deset godina, a onaj što je priznao biče oslobodjen jer saradjuje.« Potom su smešteni u odvojene čelije da bi razmislili o predlogu sudije. Sledeči svoje egoističke interese — da budu slobodni — obojica su priznali i dobili po osam aodina robije. Ovu igru igra svaki samoupravljaš. Igra se pod nazivom — ra-spodela dohotka. S jedne Strane je njegov individualni interes da dobije što veči lični dohodak, a sa druge Strane je »opšti interes« da »društvo« dobije što više. I, kao što rekosmo, u igri u kojoj za-jedničko dobro koristi še učesnika, od kojih svako sledi svoj egoi-stički interes, kao krajnji rezultat dobija se sveopšti gubitak, koji podjenako pogadja sve igrače. Taj gubitak smo doskora pokrivaii inostranim kreditima i zajmovima i na račun reprodukcije, to jest budučeg standarda, na sto jedinica proizvoda trošili smo sto sedam jedinica. Društveni proizvod se u trideset godina (1954—1984) povečao za 5,7 puta ali ne kao rezultat proizvodnosti društvenog rada (ovaj je iz godine u godinu opadao, sa 6,8 odsto u periodu '55—'64, na dva odsto za period’75—'84) več kao rezultat povečanja osnovnih sredstava (investicija), koja su povečana za čak deset puta. Uz to, takva proizvodnja je sve skuplja tako da nominalno izraženi materijalni troškovi za tih trideset godina beleže rast za 480 puta dok je narodni dohodak za isti period bio povečan samo za 326 puta. Takva situacija dramatično je ugrozila materijalni položaj radničke klase: njeni lični dohoci pali su na nivo iz 1965. Poredjenja radi, naš radnik u »Crvenoj zastavi« dobija nadnicu od šezdeset centi po satu, a njegov kolega u Južnoj Koreji — tri dolara! Vladajuča klasa ovog društva, iz samo njoj znanih razloga, ne koristi vlast (valjda da joj ne bi prebacili kako je zloupotrebljava) kao sredstvo da poboljša svoj materijalni položaj, več za tu svrhu pribegava klasičnim metodama najamnika. U borbi za zaplenu što večeg dela viška vrednosti koristi »nesamoupravna sredstva« — štrajke. Ideološkim čistuncima ovakvo ponašanje radništva nikako nije jasno i oni ga stalno prekorevaju i uvek se iznova iznenaduju činjenicom da se sveti principi sramote pred prljavom stvarnošču. Ako nam je stalo do razrešenja te protivrednosti tada nju, naj-pre treba da priznamo (ideološki) i, zatim, da je politički artikuliše-mo, a to pre svega znači da ozakonimo autonomno i slobodno or-ganizovanje radničke klase kao klase najamnih radnika koja to više neče da bude, a ne da do promuklosti ponavljamo« živela radnička klasa i njen rad«, to jest — njena eksploatacija. DRAGOSLAV GRUJIČ /OKTROISANI DIREKTOR Nesposobni su neverovatno sposobni. Na odgovornim su mesti-ma, odtučuju o važnim političkim, ekonomskim i drugim pitanjima . . . Mada su nesposobni uglavnom ljudi bez fundamentalnog znanja, oni se za čas nametnu, pa ih je teško smaknuti sa odgovornih funkcija. Glavu daju, funkciju ne daju. Od oslobodenja princip negativne selekcije doživeo je punu afir-maciju. Oni, koji su željni vlasti, ako nisu mogli da se dokažu pameču, svojim naučnim, stručnim ili umetničkim delom, dokazivali su se pravo-vernošču. U svojoj bi sredini pronašli nekoliko »okorelih nacionalista«, onda bi ih »raskrinkali«, pozivali se na duh bratstva i jedinstva, a sebe deklarisali kao ljude koji su dosledno na liniji i raznim linijama. Linija im je uvek u pameti. .. Milan Rakas, sadašnji direktor največe novinske kuče u zemlji — NO »Borba«, najbolji je primer koji potvrduje tvrdnju da su nesposobni forsirani, zarad svoje pravovernosti. Milan Rakas je roden u Hrvatskoj, po nacionalnosti je Srbin. Nije učio neke škole, pokušao je nešto da radi u novinarstvu, ali mu to nije, išlo. Uostalom, novinarstvo nije samo zanat, za to treba imati nerv, lični stav i hrabrost. U Hrvatskoj se Rakas pročuo kao borac protiv srpskog nacionalizma. A hvala bogu, Rakas ga je svuda video i nalazio. Što više otkrivenih »nacionalista«, to više Rakasu političkih poena. Milan Rakas se proslavio kao direktor »Komunista« jer je konačno uspeo da svaka republika, pokrajina, JNA i bugarska narodnost imaju svoje izdanje »Komunista«. Bio je to veliki politički uspeh Milana Ra-kasa, doduše — 42 goleme dažbine za partijsko članstvo, jer je štam-panje partijskog lista moralo plačati deset puta skuplje! Po obavljenom poslu Rakas se vratio u bazu, u Hrvatsku. Kako nije bio vičan pisanju, morao je nanovo da se dokazuje. U liku Milana Paviča, taaašnjeg direktora »Jugoturbine« iz Karlovca, a člana CK SK Hrvatske otkrio je lopova i nacionalistu i sve to izjavio »Karlovačkim no-vostima«. Zbog Rakasovih laži urednik novina Franjo Funduk je ostao bez posla, od Rakasa se ogradio i CK Hrvatske, ali je on nastavio lov na nacionaliste. Srpske. naravno, jer je najpreporučljivije tražiti ih u svojoj sredini, medu svojima. Poligon za delovanje Rakas je našao i u »Poletu«. Mladen Babun je, uz punu podršku Milana Rakasa, tadašnjeg člana CK SK Hrvatske, inače zaduženog za informisanje, polovinu prostora u listu ustupao na-pisima o tzv. »srpskim nacionalistima«. Epilog je poznat: kada je Babun dojadio svojim pisanjem i uredivanjem, smenjen je sa dužnosti glavnog urednika, a koncepcija »Poleta« je žestoko kritikovana. Babun i ostali iz »Poleta« su ostali bez posla, samo je Rakas ostao neumoran borac protiv svojih »nacionalno zastranjenih« sunarodnika. Kada su se i u Hrvatskoj umorili od Rakasa, poslali su ga u Beograd. da se u glavnom gradu ponovo dokazuje. Kao član Predsedni-štva SK SSRN Jugoslavije, zadužen za informisanje, Rakas je nemilo- srdno nastavio akciju raskrinkavanja »srpskih nacionalista«. Naročito su mu smetali »nacionalisti u beogradskoj štampi«! Toliko je želeo da im otkine glavu, pa je sam sebe predložio, i bez konkursa, postavio za direktora »Borbe«. Prijatelji iz struktura vlasti su mu savetovali da se više ne bori, da se odmori. Ali, mada teško bolestan, Rakas ostaje nu-moljiv borac protiv nacionalista. Čini se da ne može da sastavi ni dve prostoproširene rečenice, a da bar dva puta ne pomene — neprijatelja. I tako »odlučni borac« protiv kukolja u svom žitu več godinama samo — napreduje. Novinarima »Borbe« nije bilo nikada teže. Rakas vodi kadrovsku politiku, on postavlja i smenjuje urednike, skida tekstove, preti, zabranjuje Pravovernost, nema šta. Ipak, na videlo izbija i druga strana njegovog ponašanja. Ove godi-ne rumunski emigranti su, za male pare, renovirali vilu, u elitnom kvartu Beograda, da bi se u nju uselio drug Milan Rakas. Sve-što je mogao, Rakas je uzeo od društva. Umeo je i da deli — delio je i šakom i kapom stanove svojim poslušnim sledbenicima. Mnogo novinara u »Borbi« je posvadano, meduljudski odnosi su katastrofalni zbog Rakasovih intriga u uplitanje oko raspodele stanova . .. Milan Rakas je uvek u toku. On budno prati politička previranja. On je uvek na strani pobednika. Nepogrešivo. Lovac na »nacionaliste« je očito unosno zanimanje. Isplati se. A takvih kod nas, nažalost, naročito u sezoni borbe za vlast i funkcije mnogo ima. Rakas nije sam! MILOVAN BRKIČ Hf ^ -★ Ф- -ir ■+- -Batin gnros -c Grad, 21. traktor 1987. (vpa) Svebalkanski Odbor za Zaštitu Amputiranih Udova je na jučeraš-njoj vanrednoj sednici u potpunosti razrešio svih funkcija svog dosa-dašnjeg predsednika Petra za kojeg je ustanovljeno da je pod pseudo-nimom »Morbidoar« objavljivao užasne skarednosti u »Lokomotivi«, glasilu Asocijacije za Promociju Imputiranih Citata. »Na našem grbu piše »Moral, moral i opet moral-, stoga nosi govna napolje!«, rečeno je na več legendarnoj sednici SOZAU-a. Za smenjenog predsednika smo čuli glasine da se sprema da osnuje Organizaciju Petrifikaciju Deputa-ciju, zbog toga što če po svoj prilici biti suspendovan i iz »Lokomotive«. Lanac strašnih dogadaja se očito nastavlja o čemu čemo izvešta-vati. Grad, I. vektor 1987. (vpa) Predsedništvo je izdalo važan dekret kojim se ukidaju plima i oseka, zbog, kako je obrazloženo, boljeg pregleda i stabilnosti. Direktive koje su tim povodom začrtane kao bitne, dele se u dve osnovne grupe: one za postupanje u slučaju plime kada treba odlučno reagovati i po potrebi koristiti fizičku argumentaciju, i one kojima se pobliže definišu metoda agitovanja koje treba koristiti u slučaju oseke. Johanesburg, 1. vektor (vpa) Sinoč je došlo do još jednog neočekivano ekstremnog primera delotvornosti rasne politike u ovoj zemlji. U Centru za Ljude osnovan je Pokret za Ukidanje Roditelja koji okuplja indoktrinirino mladje crnačko stanovništvo. Več jutros je održan miting na kom je rečeno: »Da vi niste crni, ni mi ne bismo bili«. Ovo se može nazvati autogolom u rasizmu. Dar es Salaam, 8, tetreb 1987. (vukpressagency) Jutros, izrazito rano po lokalnom vremenu, provereni general Ma-gamba je pružio nedvosmislenu tenkovsku podršku svojoj vladi čiji je dotadašnji položaj bio znatno manje stabilan. Iz različitih izvora stižu različite informacije, ali je jedno očito: javnost je temeljito šokirana. Tanzanijska Narodna Armija uživa veliki ugled u svojoj zemlji čemu če ovaj korak u mnogome doprineti. Stradija, 8. tetreb 1987. (vpa) »Udruženje Ljubitelja Čirilice ponovo jaše, rečeno je, kako izgleda, u jednom privatnom razgovoru dvojice gradnjana. Ovakvoj praksi treba bez odlaganja stati na kraj.«, kazao je u obrazloženju smrtne kazne Za-menik Javnog Tužioca, i dodao: »Po svoj prilici potrebna su i drastična sredstva «. Streljanju dvaju neidentifikovanih gradana prisustvovali su slučajni prolaznici koji su se našli pored njih dvojice u trenutku delikta, a i dalja tri minuta. Pravda postaje sve brža u prijateljskoj Stradiji. 4 . Vuk Cosič ■ t —★------------k ★ k k ★--------------------★---kr----★----★-------k— AFORIZMI: ALEKSANDAR BALJAK To je otvorena zemlja. Raka, tako reči. & Ne mogu da budem vaša žrtva. Da me ubijete, ne mogu. & Policija je prekinula predstavu koju sam imao o vama. & Osečam grižu savesti. Unutrašnji neprijatelj, dakle, ne miruje. & Moja zemlja je mala, ali rastresita. & A Crvenkapi svaka čast. Prva je otišla u šumu. & Omiljeni vodja ima obezbedjenje da razdragane mase ne bi pale u iskuše-nje. & Njegovim spomenicima nismo ni do kolena. On je mnogo veči nego što jeste. & Drugi narodi tek se zanose idejom komunizma, a mi več pripremamo zavr-šnu svečanost. & Ili čemo vas zavoleti ili nas neče biti. & Aleksander Baljak I u V 1 J JčuR^E I z**00' " ' I I ‘f " * * * TV v-rVL 5a * ir ‘UT* T\ A Kod nas nema montiranih procesa. Mi negujemo spontanost u radu. -ir—★- V5/ POOATK/ KAŽEJO, DA SE TRGOVINA Z MAMILI IN NJIHOVO UlIVAbJJE V SLOVENIJI SORAZMERNO HlTQo ŠIRI. JO 3M VZH. SEM NAMREČ t№?EČ£VALFC \t LjUStfAVč. 1 HODIM žrA VOMjFft RA2SIR/6 SVč>Jo ?RekrUPC6uAi-Sfc K«f£o /V PovvCHL HALVCKSEvo | JREDSJTo, ki Ri>vteoGAMcctA<-te0 veoev) 1 C i& STOPIM IZ VLAKA IM ZAVOHAL VEKM tuANEGA . B/t J(f VO/V3 Vo PAfiVEH MAMILU' 1F lAKO je fACADI Tf6/1 BR/ 5o TAAf SEDELI SO IN FU4ALI... POSLUJAL se M PgG&VOR. F/ASA NAS LAHAo cELO | I AZšTlBAJo /H TAKo ■ ^Kompromitirajo 4 NAS b DELO f jFTA пл^пмлнил v Л v 1Л ««ux SEVEDA MARIBORSKI PA J /CA H TA Ko AL) TAK.O ME reagirajo Vsako VRVAVO I O OfoAM\ &A NOTRANJE j ZADEVE oZ\vLJ№» II Ш VPESPhL SEh V ftSACpi U«FDM$TVA ŽJUTfiAJ, <0 SCM ODŠEL, SEM JlM odnesel cel ?&k Časopisov SPLETAL SEM Skož! OkNO II 1 P Г0 zffTOiejAvm TRI PoLVI ZAVES M 1E LAboRATDRlj LSD-јл V UUBUAMJ sam*> podružnica i 2 ЦАШ bo RA 71/01 REfiARTciJ^ S F JE KOMPROrib TIRALA SAMA. <\\\* 13 - Ta knjiga je poskus razumeti obrambo moderne driave pred nasilnimi grožnjami. Njen osrednji razmislek je preprost. Modema zahodna država pozna dve grožnji: napad od zunaj, skoraj gotovo z atomskimi orožji — in notranjo revolucijo. Vsaka oblast se mora nekako pripravljati, da bi ti nevarnosti preživela in načrti za to (ponavadi so tajni, v najboljšem primeru pa prikriti in težko dosegljivi) bi morali zavestnega državljana hudo zanimati. Nič mu ne more tako jasno pokazati, kaj je resničnost oblasti. V ŽELEZU IN BETONU BUNKERJEV, V RADIJSKIH STOLPIH, SKLADIŠČIH HRANE, RAZPRŠENIH UPRAVNIH CENTRIH LAHKO BERE PARANOJO MOČI. Ti dokazi so izpisani čez obraz Anglije: iz knjige naše sodobne politične arheologije sem bral, ker mi je pač prr roki: iste razmisleke, iste dokaze bi lahko izvlekli iz katere koli civilizirane dežele. Rekli bodo, da so te stvari tajne, da je tako prav, in da ta knjiga ne bi smela iziti. Na praktični ravni poznam štiri odgovore: Prvič, nobena oblast ne more zgraditi svoje moči zgolj na tajnosti. Nekatere teh zgradb so stare desetletja, druge stoletja. Lahko bodo minila desetletja in še več, preden bodo spet v rabi. Pričakujemo lahko, da bo dotlej sovražnik vedel že vse o njih. Drugič, če naj imamo tukaj revolucijo (in nekateri pravijo, da bo mor-da le treba) bi želel (kot nekdo, ki bo morda nehote vmešan vanjo), da bo to dobra revolucija — ali pa da je sploh ne bo. Zdi se mi, da imajo tisti, ki najbolj zagovarjajo revolucije, najmanj pojma o strašnih praktičnih težavah, ki čakajo prizadevanja za srečen konec takšnih podjetij. Britanci so si pridobili sloves politično stabilnega ljudstva tudi zaradi izredne sposobnosti svoje vlade, da odkrije in razminira revolucionarne grožnje. Del razloga za to sposobnost so skrbne priprave države, da se zaščiti pred NAMI. Da se reči, da te priprave omogočajo vladi, da se izmakne ljudstvu. Leta bodo minila, in morda bo bolj zatiralska vlada, kot smo jih doslej poznali, izkoristila ta oklep za zlo. Pa vendar bi bilo naivno (tako se mi vsaj zdi) zahtevati, naj se ta oklep zavrže. V pogojih našega sveta, kjer lahko države zelo hitro naredijo veliko škodo ena drugi, nas lahko vse reši, če bo naša vlada zmogla vzdržati pred grožnjo napada. Če sovražnik ne more uničiti nje, ima komajda kak razlog, da napade nas. Nedavno se je pojavil tretji dober razlog za objavo. »ABC« primer, ko so bili dva novinarja in bivši vojak obtoženi izdaje državnih tajnosti, se je vlekel čez 1977 in jeseni 1978 prišel do sodišča. Država je menila, da novinar, ki — kot to delam jaz — zbira objavljene informacije in iz njih izpeljuje zadeve, ki bi jih vlada rada ohranila v tajnosti, s tem prekrši zakon. (Obsodb ni bilo), a že to, da je prišlo do sojenja, kaže, da je treba braniti pravico, da opazuješ, da misliš, da izpeljuješ sklepe. Najboljša obramba neke pravice je, da, jo uveljavljaš. To dela ta knjiga. (...) Peter Laurie Vrzimo v zrak kovanec nasilja in si po atomski vojni poglejmo še njegovo drugo plat — prevrat od znotraj. Dokaj omejeni repertoar atomskega orožja dovoljuje kar precizne opise pritiskov, ki jih bodo morale vzdržati obrambne strukture, čeravno ostane veliko vprašanje, kam bodo udarci padli. Problem, kako naj se oblast brani pred svojimi državljani, pa je ekstremno nebulozen. Čeprav ocenjujejo, da je od zadnje vojne približno vsaka druga država na planetu vsaj enkrat menjala vlado na neustaven način, se je le malo teh dogodkov izvršilo v razvitih zahodnih državah, kjer bi bile sile v igri količkaj podobne tistim, ki bi končno prišli stražarji, ki jih je zahteval. V takih pogojih dramatični uspeh ni bil posebno presenetljiv. Za našo diskusijo je bolj zanimivo, da je Trocki uporabil isto orožje tehnične paralize deset let kasneje v Moskvi proti Stalinu — in propadel, ker se je Gruzijec leta 1917 naučil trika. S časom so se ga naučile oblasti vseh razvitih držav. Ko danes vidite na vratih pomembnejših londonskih telefonskih central sporočilo, da je vstop dovoljen le s prepustnico, se lahko zahvalite Trockemu. Moderne države se zelo trudijo, da bi zaščitile tehnične nujnosti vladnega in mestnega življenja. predpostavljene, ki so doživeli posledice, kakršne običajno čakajo udeležence po neuspehu takšnih podjetij. Morala tega žalostnega dogodka je, da mora biti sedež vlade zaščiten pred napadom in infiltracijo. Smiselno je. da je fizično oddaljen in da je vstop težak celo tistim, ki tam delajo. Nujnih je več komunikacijskih sitemov — če bi zarotniki presekali telefonske linije SS, Hitlerja ne bi mogel nihče opozoriti, kaj se mu pripravlja. Vlada torej potrebuje različne vrste komunikacij, s katerimi naj upravljajo različne organizacije. Tako bo, če se spuntajo poštarji, vlada še vedno lahko upora- (iii) vojna proti orožju (counter-force war), kjer je civilno prebivalstvo irelevantno; (iv) vojna proti mestom, kjer je to prebivalstvo orožje v vojni (sovražnik pričakuje, da bo imelo vojne dovolj in bo od vlade doseglo kapitulacijo) V primeru (i) moramo v vseh državljanih videti potencialne sovražnike režima. Kot kleno pove priročnik britanske armade Kopenske operacije III: protirevolucionarne operacije, so nujni naslednji ukrepi: (i) uvedba izjemnega stanja (da so ukrepi legalni): REVOLUCIJA KAKO jih lahko pričakovali v Britaniji. Ostanejo nam domneve in ugibanja. (..) Žal je kljub obsežni literaturi o teoriji revolucije napisanega zelo malo o tem, kako doseči, da bi takšna stvar uspela danes. Sorokin je pregledal 1622 zgodovinskih dogodkov, ki bi se jih dalo opisati kot revolucije. Le pet odstotkov ste jih je izteklo brez vidnega nasilja. V povprečju pa so minile zelo hitro — njihova kritična obdobja so trajala le po nekaj tednov. Druge poti se je lotil Edvvard Luttvvak (Coup dEtat, London 1968). Preučil je 381 poskusov za neustavno spremembo oblasti med 1946 in 1964 in opazil, da je bila med različnimi metodami (demonstracije, puč, vojaški upor, gverila . .) najpogosteje na odru ljudska vstaja z neredi in demonstracijami (40 %), puč se je pojavil le v 23 % — bil pa je veliko uspešnejši, saj so pučisti v treh primerih od sedmih dosegli jasno zmago nad režimom. Čeprav prihaja večina primerov iz nerazvitih držav, kjer je položaj drugačen kot pri nas, se zdi, da tehnološki razvoj favorizira puč in oži upanje za uspešno ljudsko vstajo. Že 1917 je strelna mo,č vojakov z mitraljezi jasno kazala Trockemu (Lenin tega n: razumel), da je revolucija množice kaj neobetavno podjetje. Strelna moč redne vojske je sedaj trikrat večja kot v času Oktobra. Edina dobra novica je, da so komplicirane moderne armade veliko bolj odvisne od tehnikov, da so ti tehniki včasih civilisti, da prihajajo iz povsem drugačnega političnega okolja od poklicnih vojakov in da jih je zato morda lažje dobiti na svojo stran. V klasičnih časih si organiziral revolucijo tako, da si zbral množico in šel obiskat kralja, imperatorja, cesarja, šah-in šaha, skratka tistega, ki je bil .na tronu. Tradicionalno si ga našel v njegovi palači, obdanega z vojsko — in vojaki so s svojim superiornim orožjem ponavadi odločili, kdo bo vladal naslednjega dne. Zato se je moder revolucionar vselej poskušal že nekaj prej domeniti z vojaki. Pri zbiranju množice si si pomagal z družbenim nemirom, za tega pa je tradicionalno poskrbel režim v obliki pomanjkanja hrane, inflacije, izgubljenih vojn ali oderuških davkov. Tako je francosko revolucijo uvedel državni bankrot, ki so ga v Parizu začutili, ko je zmanjkalo kruha — in prvo javno dejanje revolucije je bil pohod pariških revežev na Versailles, subtilno izveden z ženskami v prvih vrstah (nekateri trdijo, da so hodili med njimi preoblečeni agitatorji). Ženske so pčnižno prosile kralja za kruh in vojaki niso hoteli streljati. Ta isti vzorec je nameraval 1917 uporabiti Lenin. Za nemir so poskrbeli Nemci, ki so premagali rusko vojsko, St Petersburg je bil poln dezerterjev iz razhajkanih armad. Množice so se dan in noč premikale po cestah. Kerenski, premier, se je ravnal po najboljših idejah svojega časa. Pred Zimski dvorec, Tauridsko palačo, ministrstva in telefonsko centralo je postavil oddelke kozakov in kadetov, ki so čakali, da množica pridre po avenijah in se nasadi na njihove bajonete. Trocki je razmišljal drugače. Domislil si je, da izkoristi splošno stavko, ki naj bi uvedla konflikt, za infiltracijo tehničnih centrov moči — infrastrukture države, kot jo sedaj vidimo. Meril je na telefonsko centralo, elektrarno in okrajne elektro-distribucijske postaje, železniške signale, kretnice, telegrafe, vodovodne in kanalizacijske sisteme. Kolege je prepričeval, da hiš, v katerih sedi oblast, sploh ni potrebno zavzemati, če lahko uradnikom preprečiš izdajanje ukazov in sprejemanje informacij. Če tem zgradbam hkrati še odrežeš vodo, elektriko in kanalizacijo, boš zmagal v tednu dni Trockijeva tehnična revolucija se je izvedla pred Leninovo klasično Bila je tako spektakularno uspešna, da one druge skoraj ni bilo treba. Odpor je bil tako slaboten in tehnika tako neza-misljiva, da so naskočne skupine lahko vadile v samih operativnih ciljih. Njegovi mornarji so se v dnevih pred napadom mirno sprehajali po glavni telefonski centrali. (Pred vrati so kozaki pričakovali valečo se množico.) Branilci države so tako prepričano pričakovali nekaj drugega, da je direktor elektrarne toplo pozdravil tri Trockijeve tehnike, ki so prišli na dan prevrata, prepričan, da so Pred zunanjimi obiskovalci jih je razmeroma lahko obvarovati, veliko težje pa preprečiš subverzivne dejavnosti tam zaposlenih. Največja grožnja moderni državi — kot virus, ki paralizira živčni sistem svojega gostitelja — je prestop delov njenih lastnih oboroženih sil v prevratniške vrste, spreminjanje njenih tehnikov v saboterje, njenih uradnikov obveščevalce upora. Zarota generalov proti Hitlerju leta 1943 je morda še najboljši primer delovanja prevrata v moderni tehnični državi. Čeprav je bil med njimi Gi-skes, Šef Abvvehrove signalske organizacije, zarotnikom ni uspelo prevzeti popolnega nadzora nad komunikacijskim sistemom. Prevrat je zlorabil načrt, ki ga je pripravila armada (po Hitlerjevem nalogu), da bi ob grožnji ljudske vstaje zavzela ključne točke v večjih nemških mestih. Načrt je bil odvisen samo od Abvvehra (vojaške obveščevalne službe), tako da bi bil proti SS enako učinkovit kot proti kateri koli revolucionarni skupini. In SS bi bila očitno skupina, ki bi ji bil Hitlerjev padec najmanj pogodu. Žal je bilo v Hitlerjevem štabu v Rastenburgu pet komunikacijskih centrov: trije pod Giskesovo komando — ti so po Stauffenbergovi bombi obmolknili — in dva, ki ju je nadzoroval SS. Giskes si teh dveh ni upal dotakniti. Še slabše, ni si upal poslati ukaza, naj Ab-vvehr prevzame kontrolo države. Tako med dvema urama Stauffenbergovega leta v Berlin njegovi tamkajšnji kolegi — poveljniki Abvvehra — niso storili ničesar resnega Na večer tega nesrečnega dne so poslali manjši oddelek pehote z nekaj tanki in topništvom, naj zasede vodstvo nacistične partije, kjer je sedel Goebbels, gauleiter Berlina. Le-ta je zvito povabil nepomembnega majorja, ki je vodil te čete, naj po SS linijah pokliče firerja v Rastenburg. Po izjemnem naključju je tega majorja Hitler nedavno osebno odlikoval in mož se je še spomnil njegovega glasu. Prevrata je bilo konec. Po Hitlerjevih ukazih je major aretiral svoje bljala vojaško mrežo. Načrt generalov se je dokončno izjalovil, ko je Hitler uspel še isti večer po radiu govoriti Nemcem in s tem razbil glavni argument zarote — da je on, Hitler, mrtev. Za režim je življenjsko važno, da si varuje možnost sporočanja ljudstvu. Iz teh modelov lahko izvlečemo nekaj splošnih sklepov o sedežu vlade, ki bi bil varen pred revolucijo: (1) Fizično oddaljen, težko ga je najti, težko je vstopiti. Da se ga braniti pred gverilskim ali padalskim napadom. (2) Splača se ga razcepiti na majhne dele: tako se ga lažje brani, zarote v štabu — posebno med tehničnim osebjem — so težje, saj morejo tudi njihova sporočila potovati po kanalih, ki jih obvladuje in morda nadzoruje režim. (3) Potrebuje pestre komunikacije — različne tehnologije, različne poti. Potrebni so številni telefonski KV, UKV in mikrovalovski kanali. Te specifikacije so kaj podobne tistim za atomsko trdnjavo. Lahko revolucija\ispe, tudi če vlada uboga te nasvete? Katherine Chorley piše v eni prvih sodobnih študij o tem vprašanju: »Vlade statusa quo, ki imajo polno kontrolo nad svojimi oboroženimi silami in lahko te sile uporabijo v polni meri, imajo odločilno prednost, proti kateri je vsak upor brez upanja.« Kakšni so v takšnih situacijah politični odnosi med vladajočimi in vladanimi? Najprej naj opozorim na razliko med revolucijo ali državnim udarom in atomsko vojno. Kar se tiče infrastrukture oblasti, si ti grožnji nista dosti različni, javnost pa ju seveda povsem drugače dojema. Imamo torej štiri glavne možnosti rušenja oblasti: (i) revolucija, ki potegne svoje voditelje na vrh; (ii) državni udar, ki prenese moč z ene majhne skupine na drugo — s tehničnimi, političnimi ali drugačnimi sredstvi; (ii) najrazličnejši politični, socialni in ekonomski ukrepi, ki naj zagotovijo podporo javnosti ter blokirajo ali presežejo obljube prevratnikov; (iii) vzpostavitev učinkovite organizacije za združeno civilno in vojaško kontrolo na vseh nivojih; (iv) vzpostavitev učinkovite, povezane in vsedržavne organizacije, brez katere vojaške operacije ne morejo uspeti (je to pisal član Obveščevalne službe?): (v) okrepitev domače policije in oboroženih sil, tako da je njihova lojalnost zajamčena ir njihovo delo učinkovito (to je laže reči kot storiti): (vi) kontrolni ukrepi, ki naj izolirajo prevratnike od prebivalstva; Kot pripominja Bunyan v Britanski politični policiji, je imela od druge svetovne vojne sem britanska armada opravka s kakšnimi petdesetimi kolonialnimi kampanjami, od katerih se najdlje vleče tista na Severnem Irskem. Sodi, da bi lahko v domači revoluciji vlada računala na kakšen milijon mož, kar bi poleg sedanjega vojaškega osebja pomenilo pribl, enega vojaka na 10 odraslih moških. Toda Severna Irska kaže, da je razpostavljanje čet eno, iztrebljanje revolucionarjev pa drugo. Tako kot telo vedno gosti bolezni, ki le občasno izbruhnejo in položijo človeka v posteljo, ima vsaka država ob vsakem času nekaj ljudi, ki bi vrgli vlado, če bi jo le mogli. Njihova vloga je, da opozarjajo na napake, da poskrbe, da se ljudje zavedajo zatiranja, in tem ljudem smo lahko hvaležni za mnoge napredke civilizacije, saj se oblast še najlažje brani pred njimi, če prevzame najzapeljivejše dele njihovih programov in si pridobi naklonjenost ljudstva s popravljanjem krivic. Ko pa je oblast v težavah — kot se je zdelo, da je bila v Britaniji sredi 70’ih zaradi svetovne recesije — ji je ta izhod zaprt. Pritožbe revolucionarjev so sedaj veliko resnejše, vlada pe ne more odpravljati vzrokov. In revolucionarji prično spodbujati THE PLANS TO DEFEND THE STATE stavke, demonstracije, zastoje, počasno delo. Vedno skušajo nastopati razumno, da bi vlada naredila čim slabši vtis. Vlada se seveda trudi, da bi prepričala javnost, da so revolucionarji krivi za vse. Rudarska stavka 1972 je prelep primer: imeli so izvrstne razloge, da zahtevajo boljše plače. Vlada bi se še kako rada pogovorila, pa se ni mogla, ker jo je pritiskal strah pred masivnimi skoki plač v drugih industrijah. Da bi razlili gnojnico po rudarjih je država razglasila, da bodo zaloge premoga v termoelektrarnah skopnele pred koncem zime' in da bo treba torej zmanjšati porabo elektrike. To so dosegli s kontrolo distribucijskega sistema. Večini tovarn, pisarn in domov so dovolili elektriko le pol tedna Verjetno so upali, da bodo tako ustvarjene sitnosti dvignile javno mnenje proti rudarjem in jih prisilile k umiku. Ta poteza je lisjaško obrnila ost klasične revolucionarne taktike splošne stavke. V Britaniji polovica ljudi živi v mestih z vsaj 100.000 prebivalci. Brez elektrike, plina, vode, kanalizacije, hrane, goriva in transporta je mestno življenje nemogoče, podeželsko pa neudobno. Tako je ena glavnih dolžnosti oblasti, da organizira ali zagotovi te usluge, revolucionar, ki kliče delavce k stavki pa demonstrira nesposobnost vlade, da bi vladala. Splošnost generalnega štrajka simbolično predstavi širino ljudske podpore gibanju, obenem pa praktično pomaga revolucionarjem: onemogoči mestno življenje in nazorno pokaže ljudem, da potrebujejo novo vlado, ki bo lahko obvladovala položaj — to pa je vlada prevratnikov. Splošna stavka naj bi tudi poskrbela za zmedo, ki bo morda prikrila tehnični državni udar, po katerem bodo revolucionarji zavladali, pa naj ljudstvo to želi ali ne. Prva obramba oblasti pred splošno stavko je preventiva s častitljivimi metodami podkupovanja šibkih sindikalnih voditeljev, hkrati pa oblast spodbuja prepire med nekupljivimi nasprotniki. Revolucionarje, ki bi lahko podpihovali sitnosti, oblasti identificirajo, opazujejo in kadar je le mogoče spodnesejo, povozijo ali upokojijo. Če splošne stavke tudi to ne ustavi, skušajo oblasti same poskrbeti za nujne službe. Tako so storili 1926, ko so študentje upravljali z metrojem in mornarji z elektrarnami. Ko postaja mašinerija moderne države bolj in bolj komplicirana, je tudi ta tehnika manj in manj obetajoča. Misel na kurjače Kraljeve mornarice, ki bi skušali skrbeti za atomsko elektrarno, ne navdušuje in tudi vojaki niso blesteli v vlogi gasilcev med njihovo stavko konec 1976. Pa vendar: ko postaja industrija vse bolj avtomatizirana, kopnijo njene potrebe po delavcih. Peščici, ki ostane, lahko tedaj dovoliš poseben status. Opogumlja se jih, da videvajo v sebi elito, ločeno od ostalega ljudstva, in tedaj jih ni težko izolirati od razlogov zaradi katerih agitator na ulici poziva k uporu Svetel primer tega vidimo v obdelavi podatkov, kjer želijo ustvariti elito operatorjev, indiferentnih do skušnjav, ki zapeljujejo navadne delavce. Preludij k splošni stavki bodo marsikdaj aktivni napadi na režimske ljudi — ugrabitve politikov, sodnikov, poslovnih velikašev, bombardiranja policijskih postaj, vojašnic, klubov itd. Smisel teh početij — poleg sproščanja agresivnosti tistih, ki jih izvajajo — je, pa izzovejo samoobrambno represijo oblasti. Ta je praviloma splošna: policijska ura, preiskave, nadzor, racije — in lahko povzroči jezo državljanov na njihove voditelje. Modra poteza je, da zavaruješ pomembne dele državne ma-šinerije, tiste protiukrepe, ki so že potrebni, pa uvajaš blago. Britanska vlada je v tem še posebno spretna in pogosto razočara svoje notranje sovražnike z blagostjo svojih reakcij. Pa vendar, ni dvoma, da se Zahod in Velika Britanija z njim pripravljata na ostrejše notranje bitke kot smo jih videvali v zadnjih desetletjih. Rudarski štrajk 1972, ko so oblaki stavkajočih preprečili policiji, da bi odprla depot v Saltleyu pri Birminghamu, je pokazal, da policija sama ne more vselej ustaviti delavcev. Približno tedaj je bil ustanovljen Nacionalni varnostni komite, ki skrbi tudi za zbiranje podatkov o industrijskih subver-zivcih, likanje kriznih shem za povezavo med lokalnimi in regionalnimi oblastmi in policijo, tako da lahko vojaške enote podpirajo policijske akcije — kot na Severnem Irskem. V sistemu civilne zaščite je kavelj — shema telefonskih prednosti — ki izključi civilne klice in rezervira telefoniranje za uradne organe. Ta kavelj lahko revolucionarjem hudo zagreni življenje. Bunyan pravi: Prevratniki se bodo znašli brez telefonov, brez pošte, po radiu in TV bodo prihajale prečiščene novice. Ostali jim bodo le osebni stiki, ti pa pomenijo uporabo cest. kjer bodo delale policijske patrulje. Naj dodam, da bo uporaba radia za komunikacijo še nevarnejša od cest. Položaj oddajnikov bo kmalu določen, vsebina mnogih kodiranih sporočil prebrana. Omrežje avtomobilskih cest, ki se jih zlahka zapre nepooblaščenim civilistom, bo vladi v veliko pomoč: varnostne sile bodo imele tako svoje lastne ceste, uporniki pa bodo morali uporabljati stari cestni sistem. V naslednjih poglavjih bomo videli, da obstaja zanimiva povezava med mnogimi mesti civilnega kontrolnega sistema in. avtocestami. Težko je danes napisati pošteno oceno o Sovjetski Zvezi. Tam sem bil v oktobru in začetku novembra in videl sem dovolj za bežno skico, ne pa za zgodbo. Kaj naj bi torej popisal? Vrste pred trgovinami, prodajalnami čevljev, to, da ni mogoče dobiti prave kave ter da je pivo komajda mogoče najti v hotelih, da gostiln ni... Vseprisotna in odbijajoča kontrola kvari idilično sliko pokrajine in mest, ki si zaslužijo, da bi jih videl še kdo razen z vodiči opremljene črede turistov. Revolucija je danes mrtva beseda, po kateri ti v ustih ostaja grenak priokus. Ali lahko razsvetljeni absolutizem gospoda Gorbačova spremeni take poglede? Mislim, da ne ... Tragično je primerjati podobo Nevskega prospekta, ki se ti je zarisala ob prebiranju Peterburga Andreja Belega z resnično sliko. Tudi Leningrajska ekonomska fakulteta leži ob Nevi, vendar je prelepljena z udarniškimi slikami, slavospevi in partijskimi zastavami... Taki prizori pokvarijo vso občutje lepega. Ne bom tudi pripovedoval o doživljajih in ljudeh, ki sem jih spoznal. Ni pravi trenutek za to in občutek imam, da se mi čas izteka. Potrebno je pisati o stvareh, ki so se namenile, da Rusijo vzpostavijo kot našo prihodnost. Potrebno je pisati o tem . . . Z Emilijo Aleksejevno smo se pogovarjali v posebnem lokalu za tujce v restavraciji Sadko. Bilo je hrupno, zaradi Fincev tudi nekoliko bojevito. In zdi se mi, da ni niti tako pomembno to, kar je gospa Eleksejevna povedala — pomembno je tisto, kar je zamolčala in čemu se je izognila. To so tiste lise, ki jih srečamo povsod a so v Sovjetski zvezi še posebej izražene. Nenavadno je, da se določena dejstva enostavno pozabljajo še danes, nenavaden je največji šopek cvetja na Stalinovem grobu ... Sovjetska Zveza kljub otoplitvi ostaja danes še zmeraj dežela brez zgodovinskega spomina. Vendar pa podobno velja tudi za nas. Verjetno bi se morali vprašati, kaj pomeni vsaj počasno približevanje Sovjetov samoupravljanju? Ali to ne pomeni, da samoupravljanje dejansko ni alternativa realnemu socializmu, pač pa njegova modifikacija? Kaj pomenijo takšne spremembe za naš sistem? Ali ne izgubljamo s tem pomembne ideološke meje, ki so nas razmejevale z Vzhodom? In kako bomo reagirali? Vse kaže, da z regresijo, ki bo iluzijo samoupravljanja pokrajšala na njegovo osnovo — realni in administrativni socializem ... Prepustimo ta vprašanja bližnji prihodnosti. O tej pa tako kot v Rusiji tudi pri nas — še zdaleč ne odloča tisk .. , , • Obramba pred napar jm od zunaj bi tekla po podobnih kolesnicah kot obramba pred poskusom prevrata. Pred atomsko vojno lahko pričakujemo poskuse preusmeriti množice ter poskuse, da bi zgradili med njimi tajne mreže za sabotaže in propagando. Branilci bodo te poskuse seveda poskušali spodnesti, sami pa se bodo trudili z istimi ukrepi na nasprotni strani. Ves postopek je sijajno opisan v knjigi Michaela Foota SOE. v kontekstu invazije na Hitlerjevo Evropo. Isti material se pokaže v zanimivi luči v Straži laži (Antony Ca-ve Brovvn: Bodyguard of Lies), nujnem branju za vsakogar, ki bi želel razumeti resničnost vojne. Čeprav se zdi, da ni tako pomembno, ali bo civilno prebivalstvo, ki nima ne organizacije ne moči, skušalo ugovarjati pripravam in vodenju vojne, pa je drugo vprašanje, kaj bo menilo številno osebje civilnih in vojaških sistemov nadzora in vodenja — da se sploh ne vprašamo, kako se bodo vedli vojaki v zavesti, da lahko njihove družine in vse, za kar se borijo, izginejo še isto uro. »Bolje rdeč kot mrtev« lahko postane zelo popularno prepričanje. Pa vendar, na začetku druge svetovne vojne so se stvari zdele zelo podobne kot sedaj. Strah pred milijonom žrtev zgolj v Londonu je gotovo grizel večino aktivno vmešanih z vprašanjem, ali je modro nadaljevati z vojno. Pa vendar so ljudje sprejeli to tveganje in se borili. (Seveda se je hitro pokazalo, da so bili strahovi zelo pretirani, a to ne vzame cene pripravljenosti dežele, da se bori vsemu navkljub.) Tako ni v tem pričakovanju izničenja borcev in njihovih družin ničesar novega. To je bilo tveganje, ki si ga moral sprejeti, če si se postavil proti Rimu — in marsikdo se je. Židovski uporniki so se leta 60, oblegani v Masadi. raje odločili, da pobijejo svoje otroke, svoje žene in končno sebe, kot da bi se predali. Rimljani so ta propagandni poraz zelo slabo sprejeli. Manjkajoči faktor v naši sliki tretje svetovne vojne je morala. Ko to pišem, si ne morem predstavljati nobenega razloga, zaradi katerega bi se bilo vredno boriti, tako da si tudi ne morem predstavljati nikogar, ki bi bil voljan sodelovati v vojni. Verjetno imam tu prav, kajti — kolikor vem — ni nobene verjetnosti, da bi se vojna kmalu začela. Ko se bo pojavil kak razlog — tedaj bomo pa že videli, ali bodo ljudje voljni sprejeti tveganje ali ne. Vojaški planer, ki razmišlja, da bi jutri začel vojno, mora pričakovati, da mu civilni prebivalci Britanije — čim bodo razumeli, za kaj gre — ne bodo z navdušenjem pomagali. Pripravljalci vojne morajo torej načrtovati še ukrepe, kako naj izigrajo zlobo civilistov. Te grožnje so seveda maslo na vsakdanjem kruhu britanske politične policije: Posebne službe, Ml 5, vojaške obveščevalne. Zanimivo je, da je že v mirnih 60. letih Obveščevalna organizirala protiobveščevalne vaje, kjer so vlekli subverzivce iz njihovih civilnih lukenj (v druidih so tako našli krinko za podtalno gibanje valižanskih separatistov, op. pr.). Uspešne armade niso nikoli podcenjevale teh zadev. Britanska oblast ima stoletja tradicije špijonaže in kontrašpijonaže: Svoboda, s katero lahko danes povemo nekatere od stvari, ki so nam všeč, je sad dolgoletnih uspehov naše države v tihem boju z grožnjami njeni avtoriteti. Nekatere ljudi skrbi, da bodo intenzivne priprave za notranjo vojno dosegle, da bo oblast kar predobro poučena o drugače mislečih — in da bo v njihovih mislih in besedah namesto legitimnih političnih mnenj še raje videvala grožnjo zakonom in redu, priprave na revolucijo, izdajo. Žalostna resnica je, da ti bodo dali popolno svobodo govora, dokler tvoje besede nimajo nobenega učinka. Čim pa ne boš več govoril v prazno, ti bodo zaprli gobec. Tako deluje država. p.: Samo Resnik Literatura: Топу Bunyan: The Political Police in Britain Frank Kitson: Lovv lntensity Operations Peter Calvert: Revolution, London 1970 C. Malaparte: Technique du Coup d'E tat Pariš 1948 Katherine C. Chorley: Armies and Art of the Art of Revolution, London 1943 * Takrat sem bif novinar pri Surtday Timesu. Predlagal sem, da najamemo letalo in posnamemo stereo fotografije kupov premoga pri vzorčnih elektrarnah. Tako bi izračunali, koliko je teh zalog v resnici Moj urednik je rekel, da ni potrebe, da bi zapravljali denar za tako neumno raziskavo: premier mu je osebno zagotovil, da premoga ni dovolj. Ko sem govoril o isti ideji z urednikom Oaily Mirrorja (delavski časopisi, mi je rekel, naj ne bom neumen; rudarski voditelji so mu osebno zagotovili, da je premoga dovoli komiteja in tja smo povabili rektorja. Na zasedanju smo od njega zahtevali izboljšanje naših pogojev v podjetju. Rektor je bil zelo začuden, da smo ga s tem vznemirjali, nadlegovali... Vendar pa nam je v naših željah prišel naproti. Težko bi rekla kaj podrobnejšega .. . KATEDRA: Ali še zmerom vztrajate na marxističnih ekonomskih zakonih? Zdi se, da so nekoliko neuporabni v praksi? Emilija Aleksejevna: Vse te zakone uporabljamo, seveda kritično. Tudi politična ekonomija spoznava nove stvari in zakone spreminja. Eden večjih problemov pri nas je neusklajenost med maso denarja ter izdelki, ki jih je moč kupiti. Kupna moč prebivalstva je velika, manjka pa blaga, ki bi ga ljudje želeli kupiti... KATEDRA. Kaj pa sistem izobraževanja, ali bo še naprej brezplačno? Emilija Aleksejevna: Specialističen študij bodo štipendirala podjetja, kjer bo študent zaposlen. Zato pa bo študent še naprej imel pravico do brezplačnih knjig in študijskih potrebščin. To bo ostalo tako kot sedaj. KATEDRA: Kakšna pa je možnost za investicije tujega kapitala pri vas. Ali o tem sploh razmišljate? Emilija Aleksejevna: Trenutno imamo v Leningradu deset INTERVJU Z EMILIJO ALEKSEJEVNO. PROFESORICO EKONOMSKE FAKULTETE V LENINGRADU KATEDRA: Gospa Aleksejevna, v zadnjem času se govori o velikih spremembah v ekonomskem sistemu, ki se danes vršijo v Rusiji. Ali je to res, oziroma, kjer jih lahko zasledite? Emilija Aleksejevna: Prav gotovo lahko opazimo velike spremembe v proizvodnji. Pri nas se sedaj prvič spreminja cel sistem planiranja. Spreminja se tudi sistem upravljanja z industrijo, odnos do ljudi, kadrovska politika. Če je prej lahko sedel na vodilnem položaju samo član partije, danes več ni tako. Lahko tudi sami izbiramo ljudi na vodilne položaje. Tako pravzaprav prevzemamo samo pozitivne pridobitve našega sistema in se približujemo vašemu sistemu samoupravljanja. KATEDRA: Torej si želite uresničiti naš samoupravni sistem?! Emilija Aleksejevna: Brez vaših napak seveda! KATEDRA: Vsekakor je jasno, da je v vašem sistemu danes veliko izostankov z dela, imate celo dve leti plačanega porodniškega dopusta. Ne vem . .. Emilija Aleksejevna: Kaj vas torej zanima, ženske ali ti odnosi? KATEDRA: Odnosi, seveda odnosi... Ali je sploh kakšna razlika v obdobju pred in po Gorbačovu. V Jugoslaviji govorimo o dveh obdobjih. Emilija Aleksejevna: Velika razlika je. To ni nikakršna formalna »perestrojka«. Gre za globje stvari. Vsa podjetja so prešla na sistem samofinancira-nja in ne samoupravljanja, kot to imenujete vi. To pomeni popolnoma čisto gospodarsko ra-čunico. Ta sistem vključuje kadrovsko perestrojko, sprejetje novega zakona o satelitskih podjetjih, reorganizacijo upravne sfere To vodi do tega, da bodo ljudje začeli '-eniti svoje delo, upravni aparat pa se bo zmanjšal. KATEDRA: Toda pri nas se samoupravljanje razlikuje od tako pojmovanega samoupravljanja pri vas. Emilija Aleksejevna: Sedaj bodo podjetja sama odločala o tem, koliko bo šlo za novo opremo, za razvoj. KATEDRA: Kako pa perestrojko čutite na vaši matični fakulteti? Emilija Aleksejevna: To je težko vprašanje Jaz delam na zvezni visoki ekonomski šoli, ki je pravzaprav institut za planiranje. Tudi nam se pravice počasi razširjajo. Prejšnji teden smo tako, imeli zagecfanje zveznega mešanih podjetij. Vendar je to vprašanje zelo zapleteno in ga je težko rešiti. Vendar pa smo že začeli sodelovati s tujimi podjetji, s Finsko v obutvi, konfekciji, sodelujemo pa tudi z Avstrijo, Italijo. Do sedaj smo vlagali predvsem v težko industrijo, lahka pa je nazadovala. KATEDRA: Kako pa je z ce-hami, ali se bodo oblikovale na tržišču? Emilija Aleksejevna: Cene bodo v glavnem še zmeraj pod državno kontrolo vendar se bodo nekatere, predvsem tiste za licenčne izdelke oblikovale na trgu in bodo višje od domačih. IGOR MEKINA: Najlepša hvala za ta kratek intervju ... JUGOSLAVIJA JE šele ko sem imel intervju z Vladimirjem Arzenikom v žepu, sem se zavedel, kakšno delo sem opravil. Niso bile težave na strani kateregakoli od naju dveh, pač pa so bila vprašanja tista, ki so zahtevala temeljite odgovore. Namesto lahkotnega klepeta je pogovor postal podoben tistim ostrim in doslednim analizam, po katerih Arzenška poznamo in po katerih je mož marsikomu trn v peti... To seveda ne pomeni, da v pogovoru nisva razdrla kakšne vesele na račun pravkar prekopane preteklosti in vprašljive prihodnosti — vendar vam morajo ta vprašanja in njih odgovori zaradi objektivnih razlogov ostati skriti. Kar pa skrito ne sme in ne more ostati so raziskave o strukturah moči v podjetjih, ki jih je Vladimir Arzenšek opravljal dolgo vrsto let in njegove interpretacije naše nič kaj rožnato stvarnosti... Prijetno branje! Tovariš Arzenšek, z raziskavami o distribuciji moči v delovnih organizacijah se ukvarjate že dalj časa. Kakšen je položaj in kakšne so tendence v porazdelitvi moči danes? Raziskave kažejo, da je nedemokratična, oligarhijska struktura moči trajna lastnost naših .delovnih organizacij, in to navkljub dejstvu, da je prišlo v sedemdesetih letih do pomembnih institucionalnih sprememb; tu mislim predvsem na ustanavljanje temeljnih organizacij združenega dela z večjo vlogo neposrednega odločanja delavcev in uvedbo delegatskega sistema. Uprava podjetij dominira nad delavskimi sveti. Moč je dimenzija družbene razslojenosti in težko si je zamisliti, kako spremeniti porazdelitev moči v organizaciji s pomočjo prerazdelitve formalne oblasti, ki daje delavskemu svetu velika pooblastila. Neenaka moč ni samo pojav, ki je značilen za delovno organizacijo, ampak je bistvena značilnost socialne stratifikacije v globalni družbi. V družbi vladajo odnosi ekonomske in politične dominacije. Kot raziskovalec ste se več kot desetletje ukvarjali z vprašanjem razdelitve moči v podjetjih ter z vprašanjem štraj-kov. Kako torej po izsledkih raziskav ocenjujete sedanje stanje? Ali velika normativna moč delavcev pomeni tudi dejansko moč delavcev, ali pa je prej take narave, da resnično moč celo zavira? Ideološki pomen normativno-institucionalnega sistema je v pojmovanju oligarhičnosti jugoslovanske družbe kot nekaj začasnega, kot »prehodno obdobje«. Deterministični pristop k razvoju družbe ne dvomi v pozitivno evolucijo obstoječega sistema, kar onemogoča načrtovanje in izvajanje družbenih sprememb, povezanih s stvarnimi razmerami v družbi. Res bi lahko rekli, da je neutemeljena normativna moč delavcev kot institucionalizacija programsko-vrednostne strukture ovira za realno demokratizacijo družbe. AH bi po vašem mnenju legalizacija štrajkov pomenila korak naprej v razreševanju »pat položaja« v sferi industrijskega konflikta? Zakaj je ta ideja s pozicije oblasti še vedno nesprejemljiva? Legalizacija bi pomenilo pravico delavstva do boja za svoje interese. Delavci kot družbena skupina bi prestavljali sistem kolektivne akcije in sleherni sistem akcije predstavlja generator družbene moči. Takšen razvoj bi pomenil tudi možnosti, če že ne nujnost nastanka avtonomnih sindikatov. Fundamentalna posledica obstoja avtonomnih sindikatov in njihove pravice na štrajk bi bila bistvena prerazdelitev moči in vpliva v prid delovnim ljudem, ki svobodno in javno izražajo svoje interese. Prišlo bi do omejevanja neformalnega izvajanja moči s strani političnih in ekonomskih elit ter do večje odgovornosti močnih. V delovnih organizacijah bi obstoj delavstva kot avtonomen sistem akcije povečal samoupravni značaj upravljanja; predvsem bi omogočil demokratičen izbor in zamenjavo profesionalne uprave ter njeno večjo odgovornost. Takšna institucionalna sprememba bi imela posledice ne le na ravni podjetja, ampak tudi v globalni družbi. Politična birokracija seveda nima nikakršnega interesa za preseganje situacije, v kateri so delavci neavtonomni in neorganizirani. Na sejah slovenskih partijskih forumov je bilo izraženo mišljenje, da legalizacija stavke ne sme predstavljati politične evo-bodščine kot klasične politične pravice. Govori se o tendenci formalističnega liberalizma, ki postavlja zahtevo po legalizaciji stavk in pri tem Izhšja iz mezdnega po- ložaja delavcev. Legalizacija stavke naj bi pomenila uzakonitev tega položaja. Očitek formalističnega liberalizma opredeljuje pravico do stavke kot buržoazno pravico, ki nima nobene zveze z razrednim bojem, ki poteka v socialistični družbi. Temeljna nejasnost te argumentacije je v tem, da se na eni strani prizna, da so stavke izraz mezdnega položaja delavcev, na drugi strani pa legalizacija stavke ne bi smela imeti nobene zveze s tem osnovnim položajem delavcev v produkciji in družbi. Poglavitni argument politične elite neodvisnemu sindikatu in pravici na štrajk je, da bi bil opozicija svojemu lastnemu razredu, ki je na oblasti, in opozicija partiji. Značilna je diskusija Marjana Orožna na lanskem kongresu Zveze komunistov Slovenije, v kateri je zavzel tudi stališče do štrajka kot sredstva delavcev za zaščito njihovih interesov. Štrajk pomeni nazadovanje v primerjavi s samoupravnim mehanizmom reševanja sporov, ki je opredeljen v zakonu o združenem delu. V Orožnovi diskusiji je posebej zanimiva misel, da obstoječe insti-tucionalizacije industrijskega konflikta ne smemo nadomestiti z nečim, kar naj bi bilo vsaj idejno, če že ne tudi v praksi preseženo. Gre za splošno znano prakso politične diskvalifikacije predlogov za institucionalno spremembo tako, da jih primerjamo s program-sko-vrednostno strukturo kot ideološko konstanto. Povečan vpliv delavcev v realni strukturi moči ne šteje nič v primerjavi z idealom samoupravljanja kot brezkonfliktne, participativne civilizacije komunizma. Opraviti imamo z gigantsko ideološko racionalizacijo želje politične birokracije po ohranitvi monopola v družbi. Dokončna in brezprizivna delitev realnega in idealnega sistema predstavlja specifični »postmarksizem« naše politične elite. V svojih tekstih omenjate idejo političnega pluralizma. Ali je ta pojem vezan izključno na večpartijskisistem? Če ne, kako si je mogoče zamisliti politični pluralizem v socialistični (samoupravni?) družbi. Za ideološko orientacijo jugoslovanske politične elite je zelo pomembno dejstvo, da dosledno negativno opredeljuje koncept političnega pluralizma, ki ga istoveti s parlamentarnim političnim pluralizmom buržoazne države, čeprav ga Kardelj opredeljuje tudi pozitivno, saj misli, da Jugoslaviji sicer ni potreben večpartijski sistem, ampak potrebuje specifične družbenopolitične in podobne organizacije, ki ne smejo biti transmisija partije. Socialistična zveza naj združuje vse družbene sile ne glede na razlike v ideologiji in praktični politiki, ki sprejemajo socialistično in samoupravno naravo naše družbe. V tem smislu, pravi Kardelj, vsebuje Socialistična zveza elemente klasičnega političnega pluralizma, ki so še vedno nujni v strukturi naše družbe. Poudarjanje klasičnih elementov političnega pluralizma očitno pomeni, da ne gre samo za idejni in mnenjski pluralizem posameznikov, ampak tudi za pluralizem družbenih skupin, ki nastajajo s svobodnim združevanjem. Pluralistična demokracija pomeni organizacijski pluralizem, eksistenco neodvisnih organizacij kot interesnih skupin v državi. V pravici do stavke, ki jo naj ima sindikat kot delavska organizacija, se kaže njegova neodvisnost od uprave podjetja, države in partije. To seveda nasprotuje tistemu stališču, ki meni, da po odpravi lastniških razredov ne obstaja nikakršen razlog več za organizacijski pluralizem, ker ena sama partija predstavlja interese celotne družbe. Kardeljeve smeri razvoja političnega sistema so bile programsko sprejeteteta 1978-na 11. kon-gresb ZKJ. Do danes ni bil nobe- den od partijskih plenumov posvečen problematiki političnega pluralizma, ki predstavlja eno od največjih inovacij socialistične misli v deželah, kjer vladajo komunistične partije. Ideološki molk o konceptu političnega pluralizma je znak nepripravljenosti jugoslovanske politične birokracije za odpravljanje enopartijskega sistema. Kakšen je danes položaj sindikatov glede na interese delavcev? Kako bi lahko preprečili odtujevanje oligarhičnih vrhov od interesov delavstva? So neodvisni sindikati rešitev tega problema? Sindikati niso avtonomne delavske organizacije in ne zastopajo delavskih interesov. Njihovi funkcionarji bolj izražajo interese vodilnih oseb. Sindikalni forumi so del politične birokracije. Večina delavcev v raziskavah izjavlja, da niso člani sindikata. Na drugi strani si delavci želijo neodvisen sindikat, ki bi imel reprezentativno in zaščitno funkcijo. Neodvisen sindikat bi vplival na odločitev v globalnem sistemu. To bi omogočalo dekoncentracijo upravljalskih funkcij in s tem dekoncentracijo moči. Tu zadevamo v enega najtežjih problemov socialističnih družb. Moč državno-partijskega kompleksa temelji na enotnosti političnega in ekonomskega monopola. Družba nima nikakršnih možnosti, da odloča o distribuciji investicijskih fondov in fondov potrošnje. V tem smislu je socialistični sistem dosti rigid-nejši od kapitalističnega, saj ne obstajajo politični mehanizmi, preko katerih bi lahko različni deli družbe izražali svoje interese in jih nato uresničevali preko zakonodajnih in izvršnih organov. Ali obstaja razlika med samoupravljanjem kot institucionalnim sistemom in samoupravljanjem kot avtonomno delavsko akcijo? Kje je razlika? Ali lahko argumentirate tezo, da je »bilo samoupravljanje uvedeno od zgoraj?« Nedemokratična struktura moči je izraz institucionaliziranega samoupravljanja in avtonomna delavska akcija je koncept, ki naj bi spremenil razmerje moči med delavstvom na eni strani ter ekonomsko in politično elito na drugi. Temeljna nezadostnost institucionalnega sistema samoupravljanja se kaže prav v njegovi nesposobnosti, da zagotavlja socialno integracijo delovnih kolektivov, se pravi reševanje interesnih konfliktov. Te funkcije delavski sveti zaradi svoje nesamostojnosti in podrejenosti upravi ne opravljajo. Koncept avtonomne delavske akcije, ki je še danes docela aktualen in pravzaprav postaja vsak dan aktualnejši, je že pred dvajsetimi leti definiral Josip Županov. Izhajal je iz že omenjenega dejstva, ki ga kažejo empirične raziskave, da uprava podjetij dominira nad delavskimi sveti in delavci. Problem je v tem, kako doseči enakomerno distribucijo moči v socialnem sistemu delovne organizacije. Ker je ta sistem heterogen in razpršen, mora dobiti določeno institucionalno obliko, da bi lahko deloval kot avtonomen sistem akcije. Institucionalizacija pa je vselej povezana z birokratizacijo, a birokratizacija — to je izdvajanje profesionalnih predstavnikov delavcev iz množice navadnih članov — pelje k neenakomerni, oligarhični distribuciji moči. Da bi se to ne zgodilo, predlaga Županov »minimum in-stitucionalizacije«. Tega ne pojmuje zgolj kvantitativno, kot zmanjševanja števila organizacijskih oblik samoupravljanja — svetov, odborov, komisij itd. — ampak tudi kvalitativno. Demokratičen socialni sistem mora omogočati izražanje in predstavljanje skupinskih interesov, kar pomeni, da se institucionalno definirajo pogoji avtonomne akcije vseh skupin in interesov v delovnem kolektivu. Tu gre za pravila vedenja, kriterije vrednotenja in presojanja, definicijo dopuščenih sredstev in postopkov. Probleme in konflikte v kolektivu ne rešujejo organi, ki predstavljajo nekakšen homogen kolektiv, ampak tisti, ki jih to neposredno zadeva, in to v okviru institucionalno priznanih pravil igre. Avtonomna akcija kot izvor moči delavcev bi bila trajno aktivna tudi brez štrajka, ki bi bil poslednje sredstvo reševanja konfliktov. To, da je bilo samoupravljanje v Jugoslaviji uvedeno od zgoraj, kot državna ureditev, je očitno. Zgodovinsko gledano -je samoupravljanji produkt dfužbenih gi- banj, predvsem delavskega gibanja. Ne pripada kategoriji struktur in reda, ampak je specifična oblika spontanega družbenega vedenja. Samoupravljanje lahko nastane samo od spodaj, kot kolektivna akcija samih delavcev. V Jugoslaviji naj bi se razvilo z evoluti-vno preobrazbo obstoječe strukture državnega socializma. Sociološka naivnost načrta je v pojmovanju, da lahko pravno-in-stitucionalne reforme nadomestijo avtonomno delavsko akcijo. Jugoslovansko samoupravljanje predstavlja poskus iztrgati historično prakso sistema svetov iz konteksta evropskih revolucij in jo uvesti v postrevolucionarno obdobje enopartijskega sistema. Družbeni razvoj Jugoslavije po letu 1950 dokazuje, da evolucija enopartijskega sistema ne more pripeljati do republike svetov. Tragična protislovnost revolucionarne motivacije jugoslovanske partije izvira iz zgodovinskega dejstva, da partijski sistem v evropskih revolucijah ni bil realizator, ampak likvidator sistema svetov. Kakšna je vloga komitejev za SLO in DS danes? Kako je ta vloga pravno normirana? Kakšno je delovanje v praksi? Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Jugoslavije se je oktobra 1986 izreklo proti legalizaciji štrajkov. Za to sejo je bila pripravljena analiza, ki govori tudi o vlogi komitejev za SLO in DS. Ugotavlja vse močnejše delovanje teh ščin nujen pogoj za sleherno socialistično revolucijo. Politična birokracija propagira državljanske svoboščine kot formalne, ki da so zato pod ravnijo socializma. Temeljna mentaliteta socializma je pomanjkanje patetičnega občutka za svoboščine, ki ne služijo ničemur, ki so vrednote same na sebi. Na drugi strani pa kontrola državljanov nad socialistično državo zahteva politične in državljanske svoboščine. V imenu takšne instrumentalnosti seveda ni mogoče zavreči teh svoboščin kot meščansko obliko demokracije. Povrnil bi se na problem legalizacije stavk in na mišljenje slovenskih partijskih funkcionarjev, da ta ne sme predstavljati politične svoboščine. Ideološko vzeto gre spet za totalitarno zanikanje kumulativnega smisla svetovne zgodovine: pravica do stavke je buržoazna pravica in zato pod ravnijo samoupravnega socializma. Kdor trdi, da pravica do stavke ni klasična državljanska in politična pravica prebivalcev Jugoslavije, se ne strinja z Zakonom o ratifikaciji mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ga je sprejela zvezna skupščina januarja 1971. Takšno stališče je privatna zadeva posameznika. Nekateri teoretiki postavljajo v sedanjih družbah na prvo mesto konflikt med nosilci državnih aparatov in njihovimi uporabniki? AH tudi v naši komitejev, ki ne omejujejo svoje aktivnosti samo na oceno varno-stno-politične situacije, ampak so vedno bolj nosilci aktivnosti pri reševanju neposrednih povodov prekinitve dela. Igrajo vlogo zaščitnikov obstoječih razmer in birokratskih sil v kolektivu. Najbolj se potrudijo pri iskanju organizatorjev štrajka in ugotavljanju njihove odgovornosti. Janez Janša ugotavlja, da imajo komiteji za SLO in DS velike pristojnosti. Represivnost njihovih ukrepov je v dosedanji praksi v Sloveniji manjša, kot bi lahko bila glede na zakonske možnosti. Janša pa se sprašuje, kaj si lahko obetamo ob morebitnih ekoloških ali mirovnih demonstracijah, ob stavkah večjih razsežnosti ali bojkotih. Že Marx je nastopat proti zgolj politični emancipaciji. AH ukinjanje te emancipacije pomeni dejanski prodor filozofije samoorganizirane družbe ? Ukinjanje politične emancipacije in politične demokracije v socialističnih državah ne pomeni samoorganizacije družbe, ampak stabilizacijo enopartijskega sistema. Strah, ki so ga imeli manjše-viki v Rusiji pred preuranjenim poseganjem po oblasti, je izhajal iz predpostavke, da je določena raven civiliziranosti, razvoja produkcijskih sil in političnih svobo- nanten. Gre za protislovje med produkcijskimi silami in produkcijskimi odnosi. Rešitev je v tem, da postane določen razred dominanten povsod, da ima ekonomsko, družbeno in politično moč. Paradigma je buržoazija. Buržoazna revolucija je mehanizem, ki vzpostavlja uravnoteženo stratifikacijo tako, da koncentrira vse dimenzije moči v rokah enega razreda. Po marsistični teoriji obstaja v socialističnih družbah ključni konflikt med partijsko in državno birokracijo na eni strani ter inteligenco na drugi. Moč birokracije izvira iz kontrole nad političnim in administrativnim aparatom. Moč inteligence izvira iz znanja in sposobnosti, ki so osrednjega pomena za ekonomski razvoj v moderni industrijski družbi. Marko Kos v Naših razgledih ugotavlja, da se je naša tehnična inteligenca spremenila v nezainteresirane uradnike. Umaknila se je v svojo privatnost in se posveča sivi ekonomiji. Janez Jerovšek v raziskovalni nalogi »Mikro in makro blokade v inovacijski dejavnosti« ugotavlja, da inteligenca ne kaže želje, da bi se organizacijsko formirala kot politična sila. V socialnem pogledu nima nobenih izdelanih političnih idej ali platform. Lahko bi rekli, da gre za temeljni nesklad med strukturnim položajem inteligence v družbenem sistemu in njeno vrednostno orientacijo. V smislu marksistične terminologije je izobraženstvo v družbi »industrijski konflikt« predstavlja zgolj obroben pojav, ki ga bodo potisnili v ozadje drugi konflikti? (Tourai-ne...) Če je v Jugoslaviji — približno rečene — tri milijone fizičnih delavcev, tri milijone uslužbencev in tri milijone kmetov, potem industrijski konflikt in neodvisni sindikat ne moreta biti obrobna problema. Upoštevati moramo tudi to, da štrajki nišo značilni samo za gospodarstvo, ampak da jih imamo tudi v bolnišnicah, šolah in gledališčih. Ker gre tudi tukaj za ekonomske interese, je težko govoriti o »postindustrijskem konfliktu«. Tourainova analiza pariškega gibanja v maju 1968 ugotavlja, da je med učitelji, inženirji, študenti, mladimi delavci in novinarji prišlo do novih oblik bojev, kjer glavni problem ni bila eksploatacija, ampak alienacija kot stanje nemoči. Docela odprto je vprašanje, kakšno organizacijsko obliko bo pri-nas dobil latentni konflikt nemočnih intelektualcev z obstoječimi aparati moči. Teoretično bi moral biti ta konflikt zelo intenziven. Po Marxu je neka družba zrela za transformacijo, ko je gtratifikacij-ski sistem, neuravnotežen, ko razred, ki je preko kontrole produkcijskega procesa ekonomsko do-rhinšnten, ni tudi politično dOmi- Jugoslaviji sloj po sebi, ni pa še sloj za sebe. Kljub mandstični pretpo-stavki o komunizmu kot o »racionalni ekonomiji« je praksa socialističnih dežel prenapolnjena z neverjetnim voluntarizmom. Odkod takšna razlika? Dominacija politike nad ekonomijo je vir voluntarizma v socialističnih deželah. Sociološka analiza skuša uporabiti marksizem za kritiko voluntarizma in leninizma. Po Marxu je historični razvoj družb tesno povezan z vsakokratno vladavino tistega razreda, katerega člani imajo značilnosti, ki najbolj ustrezajo za reševanje novih materialnih in institucionalnih nalog. Dokler nek družbeni razred ni dosegel tega stanja prevlade znotraj starega reda, ne more izvršiti sistemske spremembe. Ideja, da lahko proletariat prevzame oblast, ko je še docela podrejen razred, je leninistična. To, kar se je zgodilo v Sovjetski zvezi, ni zgolj preprosta posledica revolucije v zaostali deželi, ampak rezultat dejstva, da je bil proletariat v docela podrejenem položaju. Zavladala je partijska in državna birokracija. Kako doseči učinkovitost sistema v okviru visoko centralizirane ekonomije? Komandni sistem je učinkovit v zgodnjem Obdobju POSTTOTALITARNA DRUŽBA socialističnega razvoja, ko je poudarek na akumulaciji kapitala. Kasneje postane dirigistični sistem disfunkcionalen. Izoblikuje se temeljni antaginizem med politično birokracijo in inteligenco, o čemer sem že govoril. Odpor do ekonomskih reform je najmočnejši med člani partijskega aparata in državne administracije, katerih položaj bi bil resno prizadet z uveljavljanjem tržnega gospodarstva. S stališča oblasti se zastavlja problem, kako zmanjšati ekonomsko moč centralnega aparata brez redukcije partijskega monopola v političnem sistemu. Zato ni mogoče zmanjšati pomena političnih kriterijev v korist tehničnih kriterijev, saj bi to sekulariziralo družbo. V tem je globok pomen moralno-političnih kriterijev v kadrovski politiki, ki pa so spet v nasprotju z ekonomskim in civilizacijskim razvojem socialističnih družb. Sposobnosti in lastnosti politične birokracije niso sistemsko potrebne za razvoj moderne industrijske in postindustrijske družbe. Kontrola nad cirkulacijo znanja in kreativnih idej je indikativna za vladajoči sloj, ki dvomi v lastno legitimnost. Pri analizi voluntaristične nelegitimnosti kot faktorja neučinkovitosti socialističnih družb pa je treba upoštevati še neko zelo pomembno stvar. Poglaviten rezultat legitimnosti moči za socialni sistem je stanje stabilnosti. Takšna stabilnost pa spet pomeni, da se lahko moč uporablja za dolgoročne projekte. V nestabilnih sistemih moči s kroničnim pomanjkanjem legitimnosti je večina energije posvečena obrambi moči, namesto da bi bila koristno uporabljena. V luči opisanega fundamental-nega problema socializma kot politokratske civilizacije se sprašujemo, koliko zaleže sklep ustavnega sodišča Jugoslavije, ki je proglasil moralno-politično ustreznost kot pogoj zaposlovanja za protiustavno. V Sloveniji je bila 1985 izvedena raziskava, ki je zajela različna institucionalna področja. Tri četrtine ali več anketiranih je izrazilo mišljenje, da je članstvo v Zvezi komunistov pomembno pri postavljanju ljudi na vodilna delovna mesta. Velika pa je razlika glede želje po politizaciji profesionalne strukture: med tehnično inteligenco v tovarnah jih le 11 % izraža mišljenje, naj bo članstvo v ZK pomemben faktor kadrovske politike med občinskimi funkcionarji sindikata je takšnih 86 %. Velika večina v tovarnah in šolah odklanja politizacijo profesionalne strukture. Le pri delavcih ugotavljamo, da negativno stališče ni tako izrazito: 43% jih zagovarja pomen članstva v ZK. Velika večina občinskih političnih funkcionarjev (74 %) se strinja z obstoječo politizacijo. Na občinah so ravno člani izvršnega sveta kot dominantna skupina zagovorniki obstoječega stanja. Med njimi jih 70 % izraža mišljenje, da mora biti članstvo v ZK pomembno pri postavjanju ljudi na vodilna delovna mesta. Ugotavljamo izrazit vrednostni konflikt med ekonomsko in intelektualno elito na eni strani ter politično birokracijo na drugi strani. Ali je racionalnost kot najvišji princip dejansko tisti postulat, ki je -kriv« vseh naših napak? Ali tudi ideja o avtonomnih sindikatih posredno ne teži k racionalizaciji sistema (in tako pada pod isto kritiko) ? Strukturne spremembe, ki so povezane s procesom racionalizacije, institucionalizacije in organizacije družbene aktivnosti skrivajo v sebi nevarnost zmanjševanja participacije članstva. Pride do diferenciacije 'strukture v smislu izdvajanja aktivistov in voditeljev iz množice članstva. Gurvitch govori o dominaciji, ki je rezultat odnosa med organiziranimi elementi neke skupine in njenim spontanim slojem Rešitev vidi v organizaciji, ki je globoko zakoreninjena v spontanosti in urejena tako, da je docela odprta za pre-žemanje s to spontanostjo v smislu združenja, ki temelji na sodelovanju. Aktualnost vašega vprašanja je razvidna iz predlogov sindikata za spremembe zakona o združenem delu glede reševanja kolektivnih sporov. Te predloge sta letos februarja sprejela predsedstvo in republiški svet slovenskih sindikatov. Čeprav so zamišljeni kot regulacija »avtonomne delavske akcije-, je iz njih razviden odpor do sindikata kot delavske organizacije. Predlagani 638. člen se glasi: »Sindikat je dolžan oblikovati mnenje o zahtevah delavcev in jih posredovati delavskemu svetu.« Sprašujem se: kdo je sindikat? V Tezah za spremembe in dopolnitve zakona o združenem delu, ki so bile del gradiva za omenjeni seji, piše, da mora izvršni odbor OO ZSS zavzeti stališče o zahtevah delavcev. Sindikat ni skupnost delavcev, ki so ustanovili sindikat, ampak njegovi funkcionarji. Če pride do štrajka, se formira skupni odbor, v katerem so tudi predstavniki sindikata. Predvideno je, da je naloga izvršnega odbora osnovne organizacije ZSS, da ocenjuje delo svojih predstavnikov v skupnem odboru in predlaga moralno-politične sankcije, če se niso ravnali v skladu z njegovimi stališči in predlogi. Normalno bi bilo, da delo predstavnikov sindikata v skupnem odboru ocenjujejo člani sindikata v osnovni organizaciji. Predlogi izražajo birokratsko inertnost sindikalnih forumov, ki so polni strahu pred spontanostjo delavcev. Ni govora o pravici do stavke. Govorimo o nasprotju med samoupravljanjem in diktaturo proletariata. Če ni mogoče govorili o mirnem razreševanju tega konflikta, v katero smer bi bilo potrebno usmeriti energije? To vprašanje je treba postaviti v kontekst bojev prebivalstva proti enopartijskemu sistemu v socialističnih deželah. Andrevv Arato govori o treh poteh k rekonstrukciji socialistične družbe. Na Madžarskem je šlo 1956 za poskus revolucionarnega prevrata avtoritarne države od spodaj. Češkoslovaška 1968 predstavlja poskus reforme od zgoraj. Poljska opozicija v letih 1976 do 1980 je skušala izvršiti strukturne reforme avtoritarnega socializma od spodaj. Za Jugoslavijo je verjetno najpomembnejša tretja pot. Omejitve, ki so postavljene Jugoslaviji na drugi poti, so razvidne iz neuspehov pri uresničitvi programa ekonomske stabilizacije. Sprašujemo se, če so se v Jugoslaviji v primerjavi z reformo 1965 spremenili odnosi moči med pristaši in nasprotniki reforme. Če se je sploh kaj spremenilo, se je to zgodilo na škodo prvih. Vaše vprašanje vsebuje problem, ki je eden najglobljih. Gre za problem oblasti. Jacek Ku-ron, član poljskega Komiteja za zaščito delavcev, je imel julija 1981 na seji deželne koordinacijske komisije Solidarnosti v Gdansku govor, v katerem je poudaril, da je Solidarnost množično gibanje za obrambo sindikalnih, družbenih in nacionalnih interesov, za obrambo pred državno oblastjo. In vendar noče prevzeti oblasti. Kuron prav v tem vidi veliko pridobitev in velik uspeh. Med vsemi dosedanjimi revolucijami, v katerih so revolucionarne organizacije osvojile oblast, sta družba in ljudstvo izgubila svojo organizacijo, ki je postala državna moč, sami pa se nista bili več zmožni braniti. To je ena od temeljnih idej civilne družbe. Gibanje industrijskih delavcev, institucionalizirano kot Solidarnost, je doseglo novo stopnjo neodvisnosti civilne družbe. Zastopanje empiričnih interesov nasproti državi pomeni demi-tologizacijo delavcev kot univerzalnega subjekta. Pomen novih družbenih gibanj in njihovih bojev za konkretne interese je prav v tej človeški skromnosti antiesha-tološke pozicije. Kako ocenjujete pomen družbenih gibanj na procese družbene reprodukcije. V kolikšni meri so družbena' gibanja pri nas dejansko avtonomna? Ali pomenijo tudi dovolj veliko kontrolo in opozicijo oblasti? Če ne, ali po vašem mnenju lahko proizvedejo (dosežejo) avtonomnost nekaterih organizacij (SZDL, sindikati) Alternativna gibanja so zelo avtonomna, če je o njih predsednik CK ZKJ dejal, da pri njih ne gre za varstvo narave in podobne stvari, ampak za politični pluralizem, zahtevo po spremembi političnega sistema in razvrednotenje revolucionarnih pridobitev boja delavskega razreda. Pomen teh gibanj je v tem, kar sta Agnes Heller in Ferenc Feher opredelila kot transfunk-cionalnost. Pri mobilizaciji pristašev gibanja niso vezana na strukturo in funkcije Njihov dinamizem in fluidnost sta razvidna iz dejstva, da nimajo vnaprej opredeljenega prostora, ampak se gi- bljejo po celotni površini družbe. Ne organizirajo razredov in slojev, ampak ljudi okrog ene ali več tem. Odsotnost formaliziranega članstva pomeni, da obstaja samo disciplina, ki jo udeleženci sprejemajo, dokler traja neka akcija. Njihova kontrolna funkcija je odvisna od množičnosti demonstrativnih akcij. Verjetno bo pri nas dobilo največji vpliv gibanje proti graditvi jedrskih elektrarn. Gibanja imajo velik pomen za demokratizacijo družbe in ogrožajo legitimnost Socialistične zveze kot čisto transmisijo partije. V tem kontekstu je treba razumeti nedavno razpravo v zvezni konferenci SZDL, kjer so ugotovili, da so programski cilji Socialistične zveze meja za sprejemanje alternativnih zamisli in spontanih akcij. »Programski cilji« pomenijo v političnem žargonu nesamostojnost Socialistične zveze. V tem smislu je citirana razprava razumljiva vsakemu človeku. Težko pa je govoriti o vplivu novih gibanj na osamosvajanje sindikata. Sindikat kot oblika družbenega delovanja ni trans-funkcionalen, saj izvira iz delitve dela, na kateri temeljita struktura in stratifikacija moderne družbe. Če pojmujemo delo kot družbeno funkcijo, proletariat pa kot razred, ki je opredeljen s to funkcijo, si lahko spopad med delom in kapitalom zamišljamo samo po sindikalnih linijah. Funkcije so v moderni družbi postajale vse bolj diferencirane in prav to je povzročilo ekspanzijo sindikalnih gibanj. »Zgodovinskega poslanstva« — ki za Магха pomeni, da postane proletariat nosilec socialistične revolucije, osvobajajoč sebe in s tem vse človeštvo — ni mogoče pripisati funkciji »dela«. Agnes Heller je mišljenja, da se je Marx tega docela zavedal, in se zato ni skliceval na funkcijo dela, ampak na revolucionarno zavest delavcev kot razreda za sebe. S tem je bilo vzpostavljeno posebno razmerje med gibanjem delavskega razreda in socialistično ideologijo (marksizmom). Spontanost obvladuje razredna zavest, ki se institucionalizira v partiji. Gibanje postane socialisti- čno, ko zmaga ideologija nad njegovo spontanostjo in si ga podredi. Klasična kapitalistična koncepcija »ekonomskega človeka« je bila nadomeščena s socialistično koncepcijo »ideološkega človeka«. Redukcija stvarnega človeka na idealni simbol pomeni nadomestitev določene ekonomske funkcije in družbene vloge z nekim eshatološkim stališčem. Te ideološke obremenitve nova družbena gibanja ne poznajo. Delavski boji so moderni, nova družbena gibanja so postmoderna. Delavske zahteve kot empirični interesi so »postmarksistične«. »Postmarksizem« kot redukcija ideologije je — danes še docela abstraktna — skupna točka realnih delavskih bojev in novih družbenih gibanj. Očitek sindikalizma je najstrašnejši leninistični argument proti legitimni vlogi delavcev v procesu demokratizacije socialističnih družb. Omenjate samostojnost sindikatov in SZDL-ja. Ali je samostojnost socialistične zveze realna možnost? (Lahko torej starec postane sprin-ter...!?) Samostojnost Socialistične zveze je seveda problem političnega pluralizma. Tekst, o katerem govorite, se zaključuje z mi- slijo, da o političnem pluralizmu v Jugoslaviji v smislu samostojnosti sindikata in Socialistične zveze ni mogoče govoriti brez obstoja družbenega’ gibanja. Takšno gibanje danes ne obstoja. Kakšna je danes Socialistična zveza? Pred kratkim je Frane Adam objavil v Mladini podatke o kadrovski strukturi, ki kažejo, da je Socialistična zveza čista transmisija partije. V predsedstvu'RK SZDL Slovenije-le dva člana nista člana ZK. V občinskih predsedstvih je le 14% nečlanov ZK. Adam sarkastično komentira to situacijo z oceno, da ima ZK v Socialistični zvezi ne samo vodilno vlogo, ampak edino vlogo. V tem kontekstu je razumljiv podatek iz slovenskih raziskav, da večina delavcev izjavlja, da niso člani Socialistične zveze. Pred nekaj dnevi je Franc Šetinc izjavil, da se naš sistem ne bi mogel uspešno razvijati, če bi SZDL in ZK delovali kot dve konkurenčni organizaciji, saj bi to odpiralo vrata za strankarski sistem. Konkurenčnost pomeni v političnem žargonu samostojnost. Neka slovenska raziskava je vsebovala tudi vprašanje: Kakšen naj bi bil odnos med Zvezo komunistov in Socialistično zvezo pri zavzemanju stališč do družbenih vprašanj? Občinski politični funkcionarji se docela strinjajo z mišljenjem Šetinca: le 14% funkcionarjev Socialistične zveze je mišljenja, da lahko imata ZK in SZDL nasprotna stališča, med funkcionarji ZK pa je takih 18 %. Največji zagovorniki političnega pluralizma so univerzitetni profesorji (65 %) in vodilne osebe v tovarnah (49 %). Prvi korak k osamosvajanju sindikatov so svobodne volitve funkcionarjev v osnovnih organizacijah. Povsod tam, kjer si delavci to želijo, naj se to izvede. Resnični korak pa je seveda v tem, da delavci neodvisno ustanavljajo sindikate, ki jim bodo zaupali in ki bodo zastopali njihove interese. Potreben je sindikalni pluralizem. Kako ocenjujete stavkovni -val« v Jugoslaviji? AH stavke končno presegajo svojo ato- miziranost in kratkotrajnost in postajajo stvaren element pritiska, ali pa je to le kratkotrajen pretres, ki mu bo sledil še hitrejši zlom . . . Labinksi štrajk dokazuje, da lahko štrajk v Jugoslaviji dolgo traja. Toda štrajki so še vedno atomizirani. Takšni ne morejo predstavljati kolektivnega pritiska za spremembo stanja in izhoda iz krize. Stavkovno gibanje bi zahtevalo koordinacijo protestov in solidarnostne štrajke. Omeniti velja odprti pismi, ki so ju letos razposlali po Jugoslaviji delavci splitskih ladjedelnic in občinski sindikalni svet Zadra, v katerih protestirajo proti nenehnemu povečevanju cen. Pismo iz Zadra opozarja delavce Jugoslavije, da vsi dosedanji ukrepi ekonomske politike niso dali zadovoljivih rezultatov in poziva k skupni akciji in solidarnosti za izboljašnje stanja Nekateri vidijo v teh pismih znak, da delavska solidarnost še ni docela uničena. Kako pa potem ocenjujete vlogo Edvarda Kardelja? AH se vam ne zdi protislovno, da se je Kardelj po eni strani zavzemal za samostojnost sindikata ter socialistične zveze, po drugi strani pa je bil prav on tvorec tistega sistema, ki je takšne trende tudi zakonsko onemogočil? To je dobro vprašanje. Po eni strani je seveda res, da imamo pri Kardelju, predvsem v Smereh razvoja, razvit cel koncept samoupravljanja. Vendar pa je prav tako jasno, da se Kardelj glavnega vprašanja, torej odnosa med leninizmom in samoupravljanjem sploh ni lotil. Že Ustava je normativno definirala našo ureditev kot »diktaturo proletariata«. Pravo vprašanje in dilema danes pa je razmerje med diktaturo proletariata ter med političnim pluralizmom. Tega vprašanja Kardelj sploh ni načel in ostaja odprto še danes... Če se izrazim nekoliko naravnost, bi si upal postaviti naslednje vprašanje: ali si torej lahko zamišljate nekakšen »večstrankarski socializem«, torej tak, da bi v sistemu nastopale tudi avtonomne politične sile? Sam nekakšnega modela »več-partijskega socializma« nisem nikoli zastopal, vendar je to legitimen problem že tudi znotraj mar-xistične literature. Teoretska izhodišča sta podala predvsem Ernest Mandel in Adam Schaff. Gre predvsem za dejstvo, da tudi nacionalizacija ne more odpraviti razslojenosti in da tukaj sloji nastopajo kot razredi, ki prav tako potrebujejo svojo zastopstvo. Po drugi strani pa tudi socializem potrebuje idejni pluralizem v okviru različnih konceptov socializma, od tod pa tudi potreba po večpartijskem socializmu. Določene raziskave (predvsem Bogdana Kavčiča) odstopajo od vaših v določenih pogledih. Lahko razložite te razlike? Novejše Kavčičeve raziskave kažejo demokratsko porazdelitev vpliva v delovnih organizacijah, v čemer vidi avtor nekaj zgodovinsko novega in v svetu edinstvenega. Strinjam se z metodološko kritiko, ki jo je opravil Frane Adam. Ugotavlja pomanjkljivo oblikovan merski instrument. Pri skupinah, med katerimi anketiranci izbirajo, ni ustrezno zasto- pana uprava, ki je nadomeščena z »vplivnimi posamezniki«. Anketiranci so od navedenih skupin odbrali le eno, ki ima po njihovem mnenju največji vpliv. Pri drugih raziskavah so za vsako skupino ocenili njen vpliv na petstopenjski lestvici. Adam ugotavlja tudi slabo, površno izvedbo ankete. Problem pa ima tudi globalnej-šo dimenzijo. Oligarhična struktura moči v jugoslovanskih delovnih organizacijah je vidik etatističnega načina proizvodnje. Sprašujemo se torej, kako spremeniti porazdelitev moči, ki izvira iz obstoječih organizacijskih struktur. Empirične raziskave, ki kažejo nespremenjeno oligarhično strukturo, dokazujejo sociološko zakonitost, da se lahko struktura moči spremeni samo z aktiviranjem novih centrov moči. Če že govorimo o centrih moči — v -Strukturi in gibanju« ste zapisali, da totalitarna družba ni tista, kjer bi obstajala samo ena centralna organizacija, pač pa tista, kjer ena organizacija nadzira vse druge. Bi torej jugoslovansko družbo lahko označili za totalitarno? Prav gotovo ne. Jugoslavija je posttotalitama družba. Če vzamemo Evropo in gledamo na vse skupaj s stališča privatizacije, potem tudi na Vzhodu lahko najdemo samo posttotalitarne družbe. Teoretiki so že opozorili na nenavadno protislovnost teh sistemov. Na političnem področju ne dopuščajo ničesar, prebivalce pravzaprav zapirajo v geto, zato pa toliko bolj vzpodbujajo potrošništvo. Potrošništvo pa zahteva efektivno gospodarstvo, to pa seveda redistribucijo moči. Tovariš Arzenšek, tudi vi ste eden tistih, ki so morali zapustiti Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Ali bi danes še želeli nazaj na to isto fakulteto, ste še pripravljeni predavati? Pripravljen sem delati kot predavatelj v primeru, da svet FSPN sprejme stališče, da je bila ideološka gonja proti meni, ki je trajala od 1973 do konca 1976, ko sem moral zapustiti fakulteto, neupravičena. Gotovo ste spremljali polemiko med Bogdanom Kavčičem in Janezom Jerovškom. V dogodkih iz leta 1974/5, ko so štirje družboslovci morali zapustiti fakulteto. Tovariš Kavčič trdi, da je šlo zgolj za strokovno razpravo o programih, ne pa za represijo. AH to drži? Bogdan Kavčič pravi, da je šlo pri delu podskupine, katere predsednik je bil, za »normalno, sorazmerno strkovno razpravo o posameznih programih, kakršno pravzaprav skoraj vsako leto ob sprejemanju letnega učenega načrta sedaj opravljamo na FSPN«. Malo pred tem, ko je bila ustanovljena Kavčičeva podskupina, je ljubljanski časopis Delo 12. oktobra 1974 seznanil bralce z informacijo, ki jo je Franc Šali, predsednik komisije za oceno razmer na FSPN, poslal predsedstvu CK ZKS. V tej informaciji piše tudi naslednje: »Že dosedanje razprave so pokazale, da moramo z vso potrebno argumentiranostjo razpravljati o idejni, moralnopolitični in strokovni kvaliteti nekaterih učiteljev, to razpravo čimprej zaključiti ter se dokončno odločiti, kdo ne more ostati na šoli.« Sedaj nam skuša Kavčič dopovedati, da na FSPN skoraj vsako leto na zahtevo partijskega predsedstva razpravljajo o idejni, moralnopolitični in strokovni kvaliteti nekaterih učiteljev, da se jim pri tem zelo mudi in da se potem odločijo, kdo ne sme ostati na šoli. Kavčič je torej natančno vedel, kaj počne, ko je v oceni predmeta Sociologija dela, ki ga je predaval Veljko Rus, in predmeta Teorija delovnih organizacij, ki ga je predaval Janez Jerovšek, zapisat, da z vidika interesov združenega dela ne potrebujemo tako koncipiranih predmetov, ampak nov predmet z imenom Teorija združenega dela. Natančno je vedel, kaj počne, ko je zapisal neresnično oceno, da sta predmeta le »pokrpana« z marksizmom. Takšno stališče je predstavljalo »znanstveno« legitimnost za odločitev partijskega vrha, s katero sta bila Janez Jerovšek in Veljko Rus nasilno in nezakonito odstranjena z učiteljskih mest na FSPN. Kavčičevo odprto pismo vzbudi v normalnem, poučenem bralcu občutek srhljive presunjenosti ob dejstvu, da lahko amoralnost nekega človeškega bitja doseže stopnjo čiste estetike grdega. Od Bogdana Kavčiča in njegove podskupine preko nadrejenih komisij do vrha Partije, ki sprejema odločitve, se vzpenja neomajna zanesljivost hierarhične strukture socializma, ki človeškemu bivanju odvzame sleherno težo odgovornosti. Ne delujejo ljudje, ampak plazovi, ki se morajo sprožiti in ki morajo zgrmeti v dolino. I.: Igor Mekina 17 O aidsu, novi in po zatrjevanju mnogih tudi najbolj grozni in krvoločni bolezni tega sveta, je bilo že ogromno napisanega. S to temo so se vsak po. .svoje ukvarjali praktično vsi mediji, bolezen pa je še vedno v marsičem uganka tako za laike kot za strokovnjake. Vitko Kogoj, 39 novinar, urednik prvega zbornika domačih in tujih tekstov o aidsu v slovenščini, se 4e nekaj let ukvarja z boleznijo in pojavi, ki jo spremljajo. Njegovo sicršnje novinarsko delo je bilo mnogokrat napadeno, a stanovski kolegi so mu letos pomladi dali Tomšičevo nagrado za novinarske dosežke v zadnjem letu. ee »Vzhoda virus iaogiba* ZRN -je imela tako 23. aprila letos registriranih 1025 bolnikov, NDR pa do 30. decembra lani le enega. Glede na precejšen pretok ljudi, sicer le v eni smeri, in stike — konec koncev so vsi en narod — je razlika šokantna. nanj ne more,kaj dosti л/pUvaV na potek bolezni KAT.: V poletnih mesecih teče v Evropi velika reka turistov v smeri sever—jug. Pomladi so ocenjevali, da bo Jugoslavijo obiskalo okrog 5000 tujcev, okuže- Pred dvema letoma sem gledal na prvem programu italijanske državne televizije (ki ni ravno nenaklonjen Američanom) oddajo o začetkih širjenja aidsa. Zanimanje mi je vzbudila izjava ameriške znanstvenice Jane Geas s harvardske univerze, ki je raziskovala podobnost in razširjenost pojavnih oblik aidsa in neke oblike prašičje mrzlice, ki se je pojavlja- , tem raje ne razpravljajo, poleg le-, ga pa velja tema za sluzasto A odnos se je do danes vendarle malce spremenil. O spolnih boleznih se fine družbe niso nikoli pogovarjale, poznale pa so jih. Skrbi me nekaj drugega, to kar ugotavljata Helmova in Stjller v že omenjenem memorandumu. >>V naši družbi obstaja presenetljiva nesposobnost za pravilno oceno plazečih se katastrof.« Aids je že precej časa katastrofa, a vidni del te ledene gore je neznaten. Lju- ip fptoh „vse vJruga.c.r«;- ljudi spravili v lagerje V spominu ria polpreteklo zgodovino se riarrt ta rešitev ne zdi sprejemljiva Ne gre stvari politizirati, ker bi to po menilo potop v kaos. kjer bomo vsi skupaj pozabili, kaj je glavni problem. Glavni problem pa je kako upočasniti — ne preprečiti, nihče si ne drzne upati v to — širjenje virusa. Iz tega sledi vprašanje: ali je dopustno uporabiti vsa sredstva, ki količkaj upočasnjujejo epidemijo? Ali pa so dovoljena NEVARNOST PLAZEČE SE NEV KATEDRA: Bolezen je nova, drugačna, težko razumljiva. Po uradnih podatkih svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je na svetu okrog 60 tisoč bolnikov. Pri nas jih je do 21. oktobra umrlo 14. Kogoj: Osnovna značilnost razvoja bolezni je, da je presenetil medicince vseh smeri (virolo-ge, epidemiologe, infektologe.), tudi tiste na najvišjih ravneh in tudi WHO. Slednja je to tudi priznala, ko je konec lanskega leta poslala človeštvu oz. državam članicam poziv, da je treba na ta problem gledati kot na največjo grožnjo človeštvu v tem stoletju. Pri tem pa stroka danes zelo malo ve o aidsu. Niso še raziskani načini prenosa, pa še to vemo, da tisto, kar danes vemo, ni zanesljivo. Zanesljivo pa je, da se je virus iz t. i. rizičnih skupin začel širiti med celotno prebivalstvo. Absolutno vzeto, odstotki še niso zaskrbljujoči in mnogo ljudi verjame, da zadeva še ni huda. nih držav članic. Njeni strokovnjaki pa menijo, da je na svetu bolnih 100 do 150 tisoč ljudi. Če to številko pomnožimo s 50 do 100, dobimo približno število okuženih (seropozitivnih). Teh naj bi bilo vsaj deset milijonov. Generalni direktor WHO, dr. Halfdan Mahler, napoveduje, da bo v naslednjem desetletju inficiranih sto milijonov ljudi. Število okuženih se podvaja vsakih osem do petnajst mesecev, precizni Nemci pa so pred kratkim izračunali, da je pri njih podvojitvena doba 9,3 meseca. KAT.: Zanimivo je, da prihaja do velikih razhajanj med uradnimi Ocene o verjetnosti, da bo okuženi zbolel, so zelo različne, a odstotek se je za obe obliki bolezni (aids in ARC) nenehoma zviševal. 1984 je veljalo, da zbolita dva od stotih okuženih. Jeseni 1985 so strokovnjaki govorili o največ sedmih odstotkih. Konec minulega leta je ameriška akademija znanosti objavila podatek, ki govori o 25—50 % možnosti, kasneje so v Frankfurtu sporočili, da gre za 70 % verjetnost. Na koncu te verige procentov pa je trditev ameriškega virologa, soodkritelja Primorske novice so v oktobru izdale brošuro na 104 straneh. Naslov brošure je AIDS — PROBLEMI, PREVENTIVA, PERSPEKTIVA. Tekste je zbral, uredil in prevedel Vitko Kogoj. Knjižica stane samo 1200 din, naročite pa jo lahko na naslov: čDO Primorske novice, oglasni oddelek, Ulica OF 12, 66000 Koper. Gre za zbornik že objavljenih in tudi avtorskih tekstov iz domačega in tujega časopisja. Prof. dr. Miha Likar: »Bralci bodo v knjižici novinarja Vitka Kogoja našli skoraj vse, kar danes strokovnjaki vedo o aidsu.« podatki strokovne politike ter podatki in ocenami raziskovalcev. Kogoj: Strokovnjaki, ki sedijo v inštitucijah, tudi strokovnjaki WHO, opozarjajo, da so številke dejansko mnogo višje od tistih, ki jih sicer sami uradno razglašajo. Še posebej drastičen je primer Afrike, kjer še lani uradno niso imeli nobenega bolnika. Države pač niso dajale podatkov o tem. Za to je tudi nekaj razumljivih razlogov, med njimi nerazvita zdravstvena služba Po drugi strani pa se vlade mnogih držav bojijo, da bi informacije o aidsu povzročile gospodarsko škodo, predvsem turizmu. Tajska, npr., ki virusa HIV, dr. Roberta Galla, ki pravi, da bodo zboleli vsi. V ameriški reviji Science so nedavno tiskali anketo z ducat najbolj priza-nimi svetovnimi virologi, in na vprašanje, koliko okuženih bo zbolelo, so vsi odgovorili — 100 %. Smrtnost obolelih je prav tolikšna. Kdor zboli, zanesljivo umre. Še nihče ni preživel. KAT.: To so zelo pesimistične napovedi. Lahko bi torej sklepali, da bo ob koncu stoletja to že bolezen polovice sveta Kogoj: Nihče si ne drzne napovedati vesoljnega potopa. A številni strokovnjaki napovedujejo katastrofo, predvsem za deže- Ze zato, da se nekaj stori proti velikanskemu plazu stroškov, ki se zgrinja nad zdravstveno službo, se testiranju skupin prebivalstva ni mogoče odpovedati. V ZDA računajo, da bodo imeli leta 1991 probližno 15 do 30 milijard mark stroškov z zdravljenjem obolelih za aidsom. Sedanji skupni stroški zdravljenja na stacionarnem in ambulantnem področju dosegajo v ZRN nekaj več kot 30 milijard mark. Ta znesek, ki pa ga verjetno sploh ne bo mogoče financirati, bo verjetno za zdravljenje za aidsom obolelih v ZRN dosežen sredi devetdesetih let. Primerjava stroškov s koristmi (računica costbenefit, op. ur), pokaže, da je že pri 1500 preprečenih okužbah z aidsom testiranje skupin cenejše kot zdravljenje posledic okužb, ki bi jih bilo mogoče preprečiti. dr. Gert Frosner, pismo uredništvu Suddeutsche Zeitung, 11. marca 1987 (iz Aids-problemi, preventiva perspektive) ima močno razvit t. i. seksualni turizem, se je šele pred kratkim odločila, da bo nekako priznala problem aidsa V Jugoslaviji je podobno, in v večini ostalih držav tretjega sveta tudi Imamo slabo razvito osnovno zdravstveno službo ki že iz strokovnih razlogov (če ne upoštevamo finančnih) ne izvaja preiskav in nima razvite diagnostike v obsegu, podobnem razvitejšim deželam Pri nas gre tudi za to. da vlada speci: fično razpoloženje nerazvite dežele, kjer pretežni del prebivalstva, vključno s političnim vrhom, vidi v tej bolezni velikansko sramoto, tako da se problemi velikokrat tlačijo pod preprogo Pa še za turizem se bojijo KAT.: Koliko jih zboli, koliko jih umre? Kogoj: Po zadnjem sporočilu WHO je na svetu čez 62000 bolnikov Ta podatek ni zanesljiv, saj omenjena organizacija objavlja le številke, ki jih dobi od posamez- le tretjega sveta. Za to je več razlogov Bral sem memorandum dveh vodilnih zahodnonemških infektologov, Eilke Brigite Helm in VVolfganga Stillerja, ki pravita, da bodo razvite dežele bolezen še nekako obvladale. Vse drugače pa bo z deželami tretjega sveta, »ki imajo pomanjkljivo zdrav-stvneo infrastrukturo in velike gospodarske težave. Za kaotična tropska velemesta pa se že sedaj kažejo obrisi srhljivih vizij.« Zanimivo je, da se nekaterih držav, vsaj po biltenu WHO sodeč, virus tako rekoč izogiba Gre predvsem za socialistične države Upam. da |e res tako. A po vsej verjetnosti gre za podobno zadevo kot pri nas Za vtikanje glave v pesek Sovjeti denimo, so bolezen še pred dvema letoma imeli za bolezen degeneriranega kapitalizma, ki domovini socializma ne more biti nevarna Temu ustrezno so tudi zavirali pretok informacij, a stvar se je kmalu spremenila Še vedno pa samo tista sredstva, ki so še sprejemljiva za politično prepričanje neke večine? To je pomembno vprašanje in ne obračuni preko starih barikad. Če sem zelo ciničen, mislim, da je ta diskusija o problemu karantene sedaj, ko je okužen vsak sto- ali desettisoči, drugačna, kot bo takrat, ko bo okužen vsak četrti ali peti. V državi New York imajo pol milijona okuženih. Najudobneje je biti sedaj liberalen in kričati proti represivnim ukrepom. To je zelo grda matematika, etično vprašanje, pred katerim se večina umika, celo beži. Ne bo mu ubežala A takrat ne bo več govora o človeških pravicah. Bojim se, da bodo zmagala čustva, srd neke iracionalne množice. O aidsu se ne bo mogoče racionalno pogovarjati, ko boš imel v vsakem kolektivu ali družini bolnike. Bolnike, ki se morda lahko za svojo bolezen zahvalijo predvsem svoji liberalni družbi. Ko pa ji bo ta ista družba — sodelavci, družinski člani — zagledala, bo nenadoma postala zelo neliberalna. KAT.: Morda pa je bil Orvvell le videc? nih z virusom aidsa. Naši uradn krogi so napovedali široko osveš-čevalno akcijo Pa nič. Kogoj: O vplivu turizma na širjenje aidsa ni pri nas nikakršnih uradnih podatkov ali ocen. Vsi se sprenevedajo. Zahodnoevropski turisti so običajno bolje informirani kot pa naši ljudje. Vsaj možnost imajo. Na aids gledajo bolj zrelo človeško od preplašenih in zavrtih funkcionarjev na različnih ravneh pri nas. Umaknili so plakate, namenjene tujim turistom. Letake z opozorili za turiste delijo celo v Braziliji, ki velja za manj razvito in zelo katoliško. Pri nas pa se ljudje v nekaterih forumih obnašajo bolj katoliško kot papež in manj razvito kot nerazvito. Problem turizma v senci aidsa je velikanski. Poglejmo slovensko obalo — veliko ljudi živi od nočnega življenja. Tu ne gre brez seksa. Obstajajo indici, da prostitucija zadnje čase dobiva nov polet. Padanje življenjske ravni seveda spodbuja vse oblike pridobitniške dejavnosti. A pri nas prostitucije uradno ni. Videl sem poatke iz Či- la, kjer se je zaradi gospodarske krize veliko mladih ljudi začelo ukvarjati s prostitucijo. Naša država je s Čilom primerljiva po obsegu gospodarske krize in vse večjem deležu prebivalstva, ki se lovi na robu eksistence. KAT.: Odkod pravzaprav virus? Američani trdijo, da iz Afrike. vzhodnonemški virolog Segal pa verjame, da je prišel iz ameriških laboratorijev la na Karibih v začetku 70. let. Za mnenje je prosila tudi ameriški epidemiološki center CDC v Atlanti, vendar niso hoteli ničesar komentirati. Šlo je za čas kubanske krize, ko so Castra in njegovo deželo hoteli zlomiti tudi gospodarsko. Ameriško časopisje je konec 60'ih in začetek 70’ih pisalo, da je CIA eksperimentirala z virusom, ki naj bi pomoril veliko prašičev. Nek naš strokovnjak, ki je že pred leti hodil na simpozije o aidsu, mi je pripovedoval, da poskušajo Američani na vse kriplje prepričati ostale, da je virus dejansko prišel iz Afrike. To so le domneve. Vendar pa več evropskih strokovnjakov dvomi v afriški izvor bolezni. Hamburški Spiegel je 18/11/85 zapisal: >>Znanstveniki v Hamburgu in Gottingenu so preiskati globoko zmrznjene krvne vzorce iz Afrike Protitelesa povzročitelja aidsa so našli le v vzorcih, starih največ tri leta. -Pred tem, • pravi hamburški tropski me-dicinec Herbert Shmitz, •ni bilo tam nič - Po njegovem mnenju so aids v Afriko >zajamčeno uvozili belci.-« Nemci so lahko dokaj nevtralni, saj gre pri izvoru aidsa za spor med Američani in Afričani. Pa vendar prevladuje uradna virološka teza, da je bilo tak virus vsaj tedaj nemogoče narediti. Prvič naj bi ga uspeli sintetizirati šele pred nekaj meseci v Angliji. dje se ravnajo predvsem po svojih čutilih. Nekateri celo zelo ponosno trdijo: česar ne vidim, česar ne slišim, tega se ne bojim! Celo če vidijo in slišijo se včsih gredo junake. Ta nesposobnost zaznavanja plazečih se katastrof je po svoje tudi razložljiva. Politiki imajo veliko opravkov s prav krepko vidnimi katastrofami. Njihova energija je usmerjena v boj proti le-tem. A plazeča se katastrofa je lahko nekajkrat večja od tiste na mizi. Včerajšnji načini razmišljanja niso najboljši vodnik v spopadu s povsem novo realnostjo. KAT.: V Jugoslaviji od poletja sem pregledujejo vso podarjeno kri. oz naj bi jo. V Sloveniji to delajo že mnogo dlje. V ZSSR so zakonsko predpisali, da lahko vsakogar na njihovem ozemlju pregledajo in tudi prisilno zdravijo. AH ne gre za preveč represiven poseg, ali pa so ostre metode res edina možnost za zmago nad to kugo ? Kogoj: Orvvell je aktualen, tudi, če govorimo o aidsu, kot človek, ki je izrisal podobo mogočega svetovnega totalitarizma. Možnost, da zmes iracionalizma- in tesnobe, strahu, obupa nad svojo nemočjo, razočaranja nad družbo, nad njenimi izvoljenimi in neizvoljenimi predstavniki, da ta zmes — iz zgodovine jo že poznamo — izbruhne in gre na barikade proti čemerkoli, nakar se da ukrotiti nekemu totalitarnemu sistemu, te možnosti se ob širjenju aidsa bojijo zelo resni strokovnjaki. Ni eden, ki o tem govori. Vedeti pa je treba, da ne govorijo o prihodnjem letu ali desetletju. Toda plazeča se katastrofa je po današnji vednosti neustavljiva. In lahko ocenimo, da bodo na neki točki ljudje terjali trdo roko. Morda pa bodo trde roke celo obvladale problem širjenja. Namenoma govorim o najbolj črnih scenarijih. Na Zahodu se o tem veliko diskutira, zelo odprto diskutira. Pri nas pa,. . no, ne bi ponavljal že povedanega. Kogoj: Vemo. da je bilo v vsej človeški zgodovini primerljivih epidemičnih bolezni tako malo. da jih lahko preštejemo na prste. Od kod torej ta? Žal je to akademsko vprašanje, saj odgovor KAT.: Aids tudi našim krajem ne bo prizanesel Pa vendar je za večino ljudi ta bolezen nekaj abstraktnega Kogoj: Ne le za večino, skoraj za vse Tudi za tiste, ki bi po kvalifikacijah in položaju morali imeti mnenje. Mnogi so nedovzetni in po liniji najmanšega odpora o Kogoj: Gledamo protislovno situacijo. Takšni postopki so v nasprotju z zdravniško in človeško etiko, še posebej pa z liberalnimi prepričanji dvajsetega stoletja. Toda, če bi to vendarle bil način, da z zavestnim žrtvovanjem manjšine rešiš večino? Tako razmišlja veliko ljudi, nekateri tudi skoraj glasno. Vendar tega čisto na glas ne sme reči nihče, še manj pa politiki Karantenske ukrepe — torej represijo — predvidevajo vsi zakoni za zatiranje nalezljivih bolezni. Tudi jugoslovanski. Za aids si tega nihče ne upa reči. Aids je povsem nova situacija. Karantenski ukrepi so dostikrat videti kot želja, da bi tujce KAT.: Kako je z razmerjem poklicna/človeška etika pri ljudeh, ki morajo prvi reševati problem aidsa, pri zdravnikih? Kogoj: Mislim, da se bodo z nekaterimi etičnimi vprašanji znašli v hujši zagati kot doslej Povedati ali ne povedati bolniku, da je okužen? In kako? Nekateri pri nas — ljudje iz visokih strokovnih krogov — so menili, naj zdravnik okuženemu molči. To je le navidezen humanizem Tak ukrep se mi zdi nečloveški. Nečloveški do vseh ostalih, ki lahko zaradi takšne filozofije umro, pa okuženi sploh ne bo vedel, da jim je zav-dal Zgrozilo me je, da takšni ljudje obstajajo. Zdravniki, ki mislijo, da so vse znanje dobili z diplomo % in da jirrt ni potrebno spremljati dogodkov. Nisem medicinec, a vem, zakaj jih kritiziram. To je zelo žalostno. Takšne izjave pri nas so nastale iz udobja, neznanja in arogance, vere, da lahko človek z določenim družbenim statusom reče karkoli. Vedno me je najbolj revoltiralo, če je kdo delil nauke, ne da bi sledil tistim informacijam, ki so relativno najbolj zanesljive, iz institucij in držav, kjer se s problemom aidsa resno in dolgo nove seve. Torej .bi bilo cepivo verjetno omejeno na eno sezono, kot cepivo proti gripi. AIDS Pre-vention Institute iz VVashingtona pa opozarja na možnost, da se bo način prenosa virusa spreminjal. Sedaj imamo pravzaprav srečo, virus ni močno infektiven in ni nalezljiv v vsakdanjih stikih. Ni treba preveč razmišljati, kako bomo živeli, če se ta način prenosa spremeni na slabše. In to se lahko godi. Sedanja zdravila, kvazi ukvarajo. Na nekem Balkanu lahko vse rečeš, pa ti bodo vsi verjeli, če si le dovolj visoko. KAT.: Ob nezavedanju družbe vidimo še nezavedanje strokovnjakov. Zdi se, da so tisti med njimi, ki krojijo politiko, kar nekaj let za svojimi kolegi na Zahodu. Kogoj: Dovolj bo, če omenim težave, ki jih je imel profesor Miha Likar, predstojik mikrobiološkega inštituta ljubljanske medicinske fakultete, eden naših naj- zdravila, so draga in neučinkovita. Terapija z azidodeoksitimidinom stane 5—10 tisoč $ letno. Po najnovejših mnenjih iz ZDA cepiva ne bo še vsaj 10, 15 let. V tem času se bo število okuženih še velikokrat podvojilo. KAT.: Po podatkih v našem tisku je zdravljenje edine neanonimne žrtve aidsa v Jugoslaviji, hemofiii-tika Steva Katalina, stalo več kot staro milijardo. Bodo revni mirno umirati brez medicine ? Morda bo- Osamljeni, posamični ukrepi ne morejo prispevati k obvladovanju celotnega problema. Samo s kondomi problem aidsa ni rešljiv. Promiskuitetnih življenjskih navad pa ni mogoče spremeniti z letaki ali govorniškimi deklaracijami. Treba pa je opozoriti na to, da je lahko prosvetljevanje učinkovito le pri uvidevnih in na sodelovanje pripravljenih osebah. Pri debilih, psihotikih in analfabetih, posebno pa pri narkomanih in osebah z mentaliteto desperadosov (indiferentnih obupancev, op. ur.) so prosvetljevalne akcije vseh vrst obsojene na neuspeh. prof. dr. Eilke Brigitte Helm prof. dr. VVolfgang Stille Spiegel, št 18/1987 (iz AIDS — problemi, preventiva, perspektive) vidnejših virologov, večkrat je bil tudi edini naš strokovnjak, ki je potoval na kongrese o aidsu — in to že preden je le-ta postal svetovni problem. Imel je težave, včasih že kar tragikomične. Tako so ga zdravniki hoteli postaviti pred etično komisijo, češ da širi paniko. V osrednjem slovenskem dnevniku mu niso hoteli objaviti prispevka. Ni dovolj zanimiv za javnost, so dejali, objavite ga v kakšni strokovni reviji. Mene pa so na republiškem komiteju za zdravstvo prepričevali, da tisti, ki imajo protitelesa, torej seropozitivni, niso kužni za ostale. Ogorčeni so bili, češ, kako se upamo novinarji spuščati v strokovne zadeve. To je bilo še lani. KAT.: Zadeva bo korenito vplivala na družbene odnose, na spreminjanje celih sistemov. Pa vendar, je kaj upanja za srečno rešitev? AH lahko pričakujemo cepivo? Kogoj: Če bi jutri zvedeli, da so našli cepivo — ljudje mnogokrat mislijo, da bi bila to rešitev problema, da strahu pred aidsom potem ne bi bilo več. Mislim, da ni vse tako zelo preprosto. Cepivo ne more prinesti rešitve, če je predrago za kupno moč neke družbe, posameznikov ali zdravstva. To bi pomenilo rešitev za do politične posledice bolezni ubijale še hitreje in temeljiteje kot aids. Kogoj: To je ena možnost. Druga možnost, o kateri sem bral, pa je, da bo širjenje aidsa napravilo konec demografski eksploziji v tretjem svetu in s tem posredno zmanjšalo vojno nevarnost. Nekateri se črno smejejo, da tretja svetovna vojna sploh ne bo potrebna. Tretji, to so resnejši strokovnjaki, zatrjujejo, da je nevarnost, ki jo pomeni aids, večja od vseh političnih, pa tudi vojnih nevarnosti. Menijo, da bodo razsežnosti katastrofe večini ljudi dojemljive šele okoli leta 2000. Ustaviti se te reke ne da. Ni sredstev za biološko, kemično ali kakršnokoli že uničenje virusa. Noben strokovnjak ne govori o upanju, da bi bilo to mogoče. Zdaj je virus tu in bo ostal. Dokler ne umre zadnji bolnik in zadnji prenašalec. Seveda se virus ne bi smel ohraniti nikjer, niti v kakšnem laboratoriju. Morda bomo imeli srečo in bo postal manj infektiven, ne bolj. Nihče pa ne govori, da virusa ne bo več. Virus je in bo. pogovarjal se je Sašo Dravinec foto ZDRAVKO PRIMOŽIČ Jugoslavija, 31. 12. 1986 število primerov: 8 vir: WHO Jugoslavija, 21. 1Q. 1987 število bolnikov: 21, od tega 14 že mrtvih število okuženih: 800 vir: Delo, 22. 10. 1987 bogate, če smo zelo grobi. Pa še potem bo problem aidsa obstajal, dokler bodo bolniki. Tudi če bi našli učinkovito cepivo, bi to lahko imelo omejen časovni učinek in bi morda delovalo samo na določene seve virisov — npr. na HIV 1, ne pa tudi na HIV 2 in 3. Napovedujejo pa vedno precej opazovalcev meni da bi represija zatrla solidarnost k|er le-ta obstaia ali nastaia (indikativen je bil uspeh skupnosti newyor ških homoseksualcev v boju proti hepatitisu b) in uničila možnost za |avno življenje z virusom Sekretivna m sumničava družba bi bila morda še ugodnejše gojišče, če pa svobodni družbi ne bo uspelo bo seveda morala dobiti (Science editor speaking — sr) NOVA »MEJNA« GODBA V LJUBLJANI KONCERTNA DEJAVNOST CIDM Ljubljanski Center interesnih dejavnosti mladih (CIDM) je v zadnjem času prevzel organizacijo koncertov skupin in posameznikov, ki delujejo na področju jazza, improvizirane glasbe, raznih post-RIO strujanj in sploh vsake nezapečkarske glasbe, ki v naše kraje na vsake kvatre prinese nekaj svežine in nam vsaj za kakšno urco razvedri obzorja. Koncertna ponudba se je v zadnjih letih (žal le v Ljubljani) zadovoljivo povečala, predvsem pa razširila. V Ljubljani se otepajo večinoma s prostorskimi težavami, tako da se koncertne predstavitve selijo iz prostora v prostor, kar uspeva predvsem zaradi entuziazma in, roko na srce, tudi poslovne spretnosti organizatorjev. Med obdravskimi goricami je situacija malce drugačna: prostor bi se še nekako našel, entuzia-zem pa se sesuje v prah že pri prvih resnejših organizacijskih naporih. Tako nam žal ne kaže drugega, kot poročati z ljubljanskih koncertnih odrov o dogodkih, ki prinašajo valove sodobne angažirane glasbe, pa naj gre za hard core, novi rock ali razne »električne« struje. Upam lahko, da je za nekatere štajerske (ne)radovedneže napisana informacija o nastopih kreativnih glasbenikov in skupin vsaj začetni impulz k boljšemu stanju na mariborski koncertni sceni. Nazadnje je CIDM organiziral nastop Sunny Murray Ouarteta, ki pa se je žal »ponesrečil«: Sunny Murray se je »izgubil« nekje na poti od Amsterdama do Ljubljane. Njegov spremljevalni tri (VVolfgang Schmidtke — saksofoni, John Lindberg — bas, Uwe Krapinski — akustična kitara) je sicer nastopil, vendar zelo povprečno. V sicer ad hoc improviziranem koncertu smo na srečo začutili nekaj vonja (vsem potrebne) klubske scene, trio sam pa je ponudil premalo: že slišane okvire ECM produkcije (akustičnega jazza) in nekaj (bog ne daj!) kitarskih ekshibicij v.stilu John Mc. Laughlina. V prihodnjih tednih bo CIDM-ova koncertna produkcija (žal seveda v Ljubljani) tekla s polno paro in obetajo se nam vsaj zanimivi, če že ne izredni glasbeni dogodki (če seveda vmes ne bo posegla roka božje nemilosti). Že v četrtek, 29. oktobra, bodo (oz. so že) v dvorani Študentskega naselja nastopili nam doslej neznani Danci HUNK Al!, ki igrajo drugačni rock post-RIO sorte — recimo, da spletajo v svojem zvočnem prostoru niti novega (dark wawe) rocka, starih RIO prvin, sodobnega jazza in še česa. Predskupine, Demolition group iz Cerkelj pri Krki, pa (upam) ni treba posebej predstavljati. Izreden glasbeni dogodek bo prav gotovo solistični nastop trčenega, genialnega, zmedenega ali če hočete amerikanskega urbanega cowboya iz prerij: EUGE-Na CHADBOURNEa. (Bila je možnost, da bi maestro Chadbo-urne nastopil tudi v Mariboru — če se to ne bo zgodilo, vas lahko tudi v torek, 10. novembra dobra stara Franc-Jožefova železnica pripelje do Ljubljane v vsega treh urah — pomislite, kje je New York!). Eugen Chadbourne je kitarist in pevec, ki je doslej deloval v New Yorku z znanci iz off off scene (mimogrede: pojavlja se tudi na Frithovih Guitar Solos), v skupini Schockabilly, občasno sodeluje s skupino Butthole Sur-fers, v zadnjem času pa nastopa tudi sam. Izvaja sodobno angažirano glasbo in poje protireaga-novske ironično zafrkljive (protestne) pesmi. Velikokrat izhaja iz country glasbe (igra tudi banjo), iz katere pa se na vse pretege norčuje; v osnovi uporablja tudi I bluegrass in blues obrazce (se še spominjate Cpt. Beefhearta?), ki jih nadgrajuje s kitaro, ki velikokrat doda veliko dozo atonalnega hrupa v največkrat Zornov-sko raztrganih skladbah. Kot višek vsega skupaj ponuja še ekshibicije na električnih grabljah, ki so njegov lasten patent. Dovolj reklame? Za sedaj kaže, da bo nastopila tudi angleška zasedba KAHON-DO STYLE, ki z izvrstno japonsko vokalistko deluje na razmejitvah alter rocka, angleške folk glasbe in improvizirane glasbe. Okvirni datum: 23. november. Gore, Непгу Rollins in Social Un-rest v dvorani ŠN Lanski Novi rock me je za nekaj časa povsem prepričal, da je HC (žal) mrtev rokav post punk glasbenih strujanj, ker razen hrupne in ritmične radikalizacije (najverjetneje) ne dopušča kakšnih resnejših glasbenih inovacij (vedno pa je bila pomembna zunajglasbena pozicija: »Misli s svojo glavo!«). V naši HC orto-doksiji še vedno ni videti izhoda, ne glede na to pa zdravo okolje, ki ne cenzurira referenc (in s tem z umazano vodo ne izvrže tudi dojenčka, kot je v navadi v našem močvirju), dopušča obogatitev teh minimalnih glasbenih osnov, kar lahko nepripravljenega skeptika prijetno preseneti. Gnile ZDA so bile konec sedemdesetih v svojih »srečnih letih« preprosto neprijavljene sprejeti izziv angleškega punka, zato pa so se z reaganizmom in Dead Kennedys začeli novi časi. Dead Kennedys so pokazali, da je v ZDA (tudi) mogoče igrati punk in ne samo to: v svojih radikalno pospešenih ritmičnih izpadih so Dead Kennedys silili tudi v HC hudournik, ki v ZDA že nekaj let (čeprav na obrobju, oziroma v getu) neusahljivo teče, predvsem v najrazličnejših odklonih od HC dogme. Ljubljanskemu Hard core kolektivu uspeva (ob simpatično nerodnih organizacijskih težavah) bolj ali manj redno pripravljati koncerte HC bendov iz krajev onkraj velike mlake, kjer se je (žlahtne in okusne sorte) HC kar nekako »prijel«. Ob navezavah na kvalitetne obrazce iz preteklosti (od bluesa preko starega rocka do metala) se mladi hard corovci uspešno upirajo kloniranju HC klišejev (kar se je vse prerado dogajalo našim bendom). V zadnjem mesecu (datumi že minulega zares niso važni) sta bila dva zelo zanimiva HC koncerta v Ljubljani (ali bi Maribor kaj takega sploh prenesel?), na katera se mi zdi vredno vsaj opozoriti. Gore prihajajo iz Nizozemske in so bili morda najprijetnejše presenečenje obeh dogodkov. Igrajo instrumentalen (recimo) novi metal — odlikuje jih premišljen pristop h glasbi in hkrati prepričljiva sproščenost nastopa ob zdaj že kar nujni eksploziji notranjega »besa«. Pred leti smo večinoma heavy metal odpisali za zmeraj, toda zlomek se je po dolgih letih znova znašel v poziciji, ko ima kaj povedati. Če me novi metal (razen v redkih trenutkih) doslej še ni dovolj pritegnil, pa so Gore pokazali, da zvočni prostor novega metala dopušča sveže in kreativne glasbene pristope. Lepo, ne? Непгу Rollins (morda ste že slišali (za) kalifornijski bend Black Flag, katerega vodja je bil) je izvedel s svojo skupino nastop, kakršnega smo si lahko samo želeli. 2 izvrstnim oblvadovanjem inter-pretacijske napetosti, z iskrenostjo in HC razdiralnostjo, zvrhano mero rockerskega naboja in nenazadnje s šarmom izredne osebnosti, je Непгу Rollins vodil maloštevilno občinstvo (in tudi svojo skupino, ki ni mogla prebresti rock-Rubycona, čeprav je v bisu presenetila z izvedbo pravega HC bluesa) na poti skozi sedanjo točko preseka zgodovine in prihodnosti rock'n’rolla. (Rock bi v tem trenutku potreboval vsaj ducat Непгу Rollinsov, da ga ne bi požrl in izpljunil video zlodej.) Social Unrest so bolj ortodoksni HC (vsaj v živo) od Непгу Rol-linsa, s tem pa glasbeno »lažji« (nikakor pa ne dogmatično dolgočasni, kot npr. Quod Masaker iz Ljubljane, ki so nastopili za ogrevanje). Social Unrest so zaradi zamude »padali« v zagreto (beri: pijano) občinstvo, ki je vzvalovilo že ob prvih taktih in se umirilo šele po dveh dodatkih. Ameriški fantje so bili vidno (prijetno) presenečeni nad odzivom ljubljanske (HC) mladeži in jim v danih okoliščinah zares ni preostalo nič drugega, kot dati vse od sebe: kakšno uro je tekel pristni rockerski fluid v obe smeri. Social Unrest so (predvsem ritmično) zvesti HC tradiciji, kljub temu pa igrajo glasbo, ki nikakor ni »poceni«, saj se v zvočni silovitosti skupine in predvsem značilnem petju glavnega »shovvmana« (ki je med pavzami sicer deloval kot tipičen ameriški športni college boy, med izvajanjem glasbe pa kot indijanski vrač, ki ga med inkarnacijami obseda hudič rock’n’rolla) zmeraj čuti sporočilo (upora in samosvojosti), ki se ga (skorajda) ne da ubesediti. Rajko Muršič GLASBENO PABERKOVANJE Jesen je že dokaj globoka; toda letošnja glasbena jesen je popoln odraz celotnega stanja v državi: medtem ko je njena značilnost vedno bila zelo močna koncertna dejavnost, se je letos pokazala neverjetno utrujena. Utrujenost se sicer poskuša kar se da zakriti in popestriti, vendar ne vem, ali je prišla dalje od neke agonije. O tem nam lahko pričajo na primer dokaj pogosti hard core koncerti v Ljubljani, ki pomenijo loterijo za organizatorje in publiko pa najsi govorimo o kvaliteti (čeprav je tudi kakšen dober kot koncert Social Unrest npr.) ali o vprašlji-vosti samega prihoda k nam. Vse to so na koncu same polanonimne skupine, skope z nastopi, skope s podatki, skope z diskografijo, ki preizkušajo naše zanimanje in čutila. To je na koncu koncev še vedno dosti boljše kot fijasko, ki nam ga je priredila ameriško-jamajška reag-ge skupina (kot so nam jo predstavljali v dnevnih občilih) THIRD WORLD na koncertu v Hali Tivoli, 23. 10. 1987. Skupina, ki je pred desetimi leti tvorila barikade novega reagge vala ob boku z Black Uhuru in Asvvard, je popolnoma spremenila tok svoje glasbe, ki predstavlja ogabno mešanico reaggeja, funka in ameriškega popa. Publika je to iz-gleda slutila, saj še pol ure po uradnem začetku koncerta ni bilo jasno, kaj bi se naj sploh dogajalo: zelo prazna hala Tivoli (nekaj sto ljudi) ni dajala nikakršnega videza o koncertu. Tudi skupina ni bila najbolj odločna v svojih namerah, saj so nas pustili čakati več kot uro, da so nato vsi veseli in pripravljeni za koncert, kot da ni nič narobe, prihiteli na oder in začeli zbirati negativne točke. Prvi hendikep je pokazala že izpraznjena hala, ki ni varčevala pri kvarjenju zvoka (odmev je bil čaroben); svoj lonček so k temu pristavili še tonski tehniki, ki so v želji za večjo jakostjo (ali le zaradi površnosti in neznanja) odpirali potenciometre do skrajnih popačenj (na začetku se mi je zdelo, da je kriv za te zvoke synthesizer) in krasne mikrofonije. Piko na ž pa je dodala sama skupina s svojo slabo, dolgočasno, plitko, kvazikomercialno (ste jih že kdaj videli na lestvicah?) in prepotentno glasbo, ki je najbolj spominjala na kakšen poletni terasni ansambel, seveda na ameriški način. Vse to kljub vsemu ni motilo publike spredaj, da ne bi za 6000 din žurirala in se trudila iskati vsaj dela še mogoče preostalih kvalitet (mogoče jih je pa k temu prisilil le mraz v ledeni dvorani). Čeprav je del vključno z mano pozabil tudi na to in zapustil prizorišče pred koncem. Zopet se je potrdila teza, da k nam prihajajo le še odslužene skupine, pa čeprav so »stare« šele deset let ali polanonimne stvari, ki sem jih omenjal na začetku. Ampak še vedno je boljše drugo, saj na odsluženo gardo ljudi tudi gola radovednost očitno že stežka privede. Kriteriji za to so ob vsej naši izločenosti iz aktualnega svetovnega dogajanja zelo smešni in nekaterim deset let nič ne pomeni, čeprav je očitno, da bo tudi to potrebno, saj se je večji del skupin iz prvega novega vala ali grdo sko-mercializiral ali pa so nekatere bolj lucidne (hvala njim) že razpadle in zadržale svoj košček legende. Očitno, da prihaja zopet do veljave pregovor, da ne verjamemo nikomur, ki je starejši od trideset. Gnusno! Borno jesen zagovarja tudi edini letošnji večji jazz projekt, ki je bil te dni v Ljubljani. ■ . Kaj pa zibelka dogmatičnosti, podtikanj, laži, klanov in hinavščine — Maribor? Klub Gustav je pokazal svoje slabosti in opiranje na dobro voljo in prostovoljno delo posameznikov, saj se lahko pohvali samo s koncertom Azre, ki pa sploh ni vreden komentarja in še enkrat bi bilo bolje, da bi pustili svojo legendo na miru in se ne bi spuščali na nivo te-rasa-benda. Več kot enourna zamuda je pregnala preveč zainteresirane publike, ostala pa tudi ni zdržala poltretjo uro dolgega žaganja, ki je vsebovalo poleg Azrinih komadov še del »standardnega« rock and roli repertoarja od Tvvist and shout do preigravanja starih Rolling Stone-sov, kar pa je s svojo nekvaliteto in odkrito željo po zabavljaštvu le še bolj mazalo (če se je to sploh še dalo) sam nastop. Zvezdništvo tokrat resnično ni bilo na mestu, čeprav jim mogoče kje uspeva. Prav smešno je, da je v Mariboru v igri le še poslovalnica ŠTUK, ki pa ji mnogi oporekajo delovanje. Vendar so oni ob lenem (predvsem po zaslugi sekretarja Zorana Predina) Klubu mladih — MKC-ju edina organizacija s kontinuiranim delom. Poleg novosti Študentskega kluba, v katerem bo prostora za razne diskusije, glasbene poslušalnice, gledanje video programov in stalnih obvestil in že utečenega Country clu-ba, imamo vsak petek priliko poslušati koncert. Paleta je tu zelo široka, saj njene barve segajo od starega rocka in bluesa (Telephone call in Don Mentoni blues band), preko jazza (Pečenko — Ugrin kvartet) in countryja do »novega« vala (Le cinema) ter novega aktualnega jugoslovanskega rocka (Psihomodo pop). In ravno zaradi tega širokega (ohlapnega?) programskega koncepta pošiljajo nekateri največ pripomb na ŠTUK-ovo delovanje, kjer pa ne pomislijo na zelo težko pot, ki jo zahtevajo vsakotedenski koncerti še posebno sedaj ob velikem osipu in krizi jugoslovanske in delno tudi svetovne glasbe. Več prostora za nove poti Yu-rocka bi se moralo najti, saj niti reška ekipa, ki je verjetno najmočnejša v državi z Grčem, Letom 3, Idejnimi nemiri, Strukturnimi pticami in še kom niti zelo dobra, perspektivna in zanimi-voinovativna (posebno vnašanje narodnega melosa v rock, vendar zelo daleč od new partisans variante) makedonska skupina MISAR niso predstavili svojega delovanja mariborski publiki. Tudi če je mogoče to teritorij Gustava, ali Kluba mladih, ga je treba brez problemov sprejeti medse in vsaj nekaj časa držati sceno pokonci, dokler se stanje ne »normalizira«. V močni mladinski kulturi so še velike rezerve mariborskih sprememb. Škoda le, da stvar, razen pri ŠTUK-u, ostaja na plečih bolj ali manj sposobnih in zagnanih posameznikov, ki se poleg vsega še razparcelirajo na različnih mestih. Kaj bo? Konec petdesetih je prišlo do razcveta rock and rolla, konec šestdesetih smo imeli hyppie gibanje, ki je poleg ideologije pomenilo tudi revolucijo v glasbi, konec sedemdesetih je to vlogo opravil punk, sedaj pa se nam končujejo naša alternativno-komercialno obravnava osemdeseta leta, ki pomenijo svetovno revolucijo v informatiki. Bo kdo prevzel slepe glasbene, ulice? PEC Kako čuvajmo Jugosiavik PREDAVANJA J. ROBNIKA V DRUŠTVU »NANOS« Preteklo sredo je predaval na rednem sestanku »Nanosa« strokovni učitelj iu znani mariborski obmejni delavec gosp. Robnik o temi, kako čuvajmo Jugoslavijo. Predavanje je bilo lepo obiskano, tako, da je bila velika soba »Nanosa« nabito polna. Predavatelj je skoro v dvournem globoko zamišljenem predavanju orisal in očrtal glavne smernice oporoke, katero nam je zapustil naš nepozabni viteški kralj A'eksander I. Zedinitelj in katere se moramo držati in hoditi v našem življenju po poti, ki nam jo je on začrtal, in ta je: Nad vse ljubiti svojo domovino, nio delati in za njo skrbet: in se tudi ~ ‘kovati, kot se je žrtvoval on. ckrbno čuvati njegove "• Vsedah rav-'^slo- dit v svetu ne bo narastel; vrednost našega denarja utegne še pasti vsled lenobe, nedelavnosti in nesposobnosti vladnih strank. Splošno mnenje opozicije, kar je je sploh še v Belgradu, je to, da se mora sedanji politični sistem zrušiti sam v svoji gnjilobi in nesposobnosti. Sedanja vlada demokratov in radikalcev mora sama pojesti juho, ki si jo je skuhala: spraviti mora pod streho dr- Neresničnošt ni nič taki resničnost resničnejša čnost.. . nič takega, česar bi se morali sramovati. Pogosto je prav ne-ičnejša od resničnosti. Naročite se na Katedro — neresni- w* it, NERESNIČNOST « V* &S <■ OSVOBAJA Katedra, Tyrševa 23, 62000 Maribor, telefon (062) 22-004. Uradne ure vsak petek popoldan od 17. do 20. ure. Vznemirite se danes jutri bo prepozno. £ °;е'о1£Г Blagaj da„aCed™ do -dantklS°soni2eam' 'тог? nosilci bili pokrpajo in podališain’ т J° ^a«oi-|coli io ie neko£ J AvS'kTo-f ВоШ1|м- kl Čnl slhiaclil!« Premembe v naši politi- *■ »Pomenlk Viteškega kralia Aleksandra I. Zedinitelia v Mariboru' ,vo u na* Uves,u 11 usPe^eIn\adJ • „rotaC*?’ t)° sVSS Pa P itv tovo v.-, pcAettv 7,\astt> P**? „V* ptev ptVP^v • aesP°s°.avo, totet \ttv° se VECERNIK Uredništvo in upravai Maribor, Ooapooka el.11 / T«J»on uredništva »440, uprav« »4« "Ш ГТТШП m99 . po potu to Ola, dostavljen na dom 1« Oln / Og