iP r o f. J a n k o O r o ž en : 
OB STOLETNICI ROJSTVA FRANCA OROŽNA 
Letos bo preteklo sto let, odkar se je rodil Franc Orožen, prvi pred­
sednik slovenskega planinskega društva. 
Orožnova rodbina izvira iz okolice Laškega in so se njeni davni predniki 
po očetovi strani pisali Kačič. Sili so podložniki laške gospoščine. Po urbari­
alnih zapiskih jim lahko sledimo nazaj do XVI., verjetno celo do XIII. sto­
letja. Francov praded !Matija Orožen se je konec XVIII. stoletja naselil v 
Laškem in se je začel baviti s trgovino. Trgovca sta bila tudi njegov sin 
Ignacij in vnuk Anton. Trgovina je bila na Glavnem trgu na številki, 94, ki 
je dobila svojo današnjo obliko po velikem požaru, ki je leta 1840 upepelil 
skoraj ves trg. 
Orožnova rodbina je dala slovenskemu narodu več inteligentov, med 
njimi dva pomembna znanstvenika Ignacija in Franca Orožna, strica in 
nečaka. Ignacij je bil. Ignacijev, a Franc Antonov sin. 
Franc Orožen se je rodil 17. decembra leta 1853. Njegova mati Karolina 
je bila hči laškega krčmarja Janeza Mastnaka. Ko je preživljal·v očetovi hiši 
svoja mlada leta, je bilo Laško kraj, ki je dmel po pričevanju inženirja 
Boštjana Roša še popolnoma slovenskil značaj. 
Gimnazijo je Franc Orožen študiral v Celju, a vseučilišče na Dunaju. 
Pod vplivom svojega strica Ignacija, velikega zgodovinarja, se je posvetil štu­
diju geografije in zgodovine. Posebno vneto je poslušal predavanja znanega 
raziskovalca Alp, pr<;>fesorja Friderika Simonyja. Na Dunaju je leta 1881 na­
pravjl -profesorski jzpit iz zemljepisa in zgodovine. Leta 1881/1882 je bil 
poskusni kandidat na Dunaju, a v letih 1882-1889 je kot suplent služboval na 
raznih zavodih, na učiteljišču v Kopru, gimnaziji v Novem mestu in na realki 
v 'Ljubljani. šele leta 1889 je dobil stalno profesorsko mesto na učiteljišču v 
Ljubljani. Tedaj se je začelo tudi njegovo obširno kulturno in znanstveno 
književno delo. 
Franc Orožen je deloval 'in pisal v glaV'llem v treh smereh; 'kot didak­
tik, kot znanstveni geograf in zgodovinar. Kot didaktik spada v vrsto tistih 
naših pedagogov iz zadnjih desetletij pred prvo svetovno vojno, ki so svoje 
pedagoško znanje in metodično spretnost združevali s š~okim in globokim 
strokovnim znanjem. Bil je v družbi Schreinerja, dr. Bezjaka, Koprivnika, 
dr. iPotočnika, dr. !Pivka, dr. Kosa in drugih. Z veliko vnemo se je lot-il me­
todične obravnave zemljepisne snovi. Bilo mu je za uvedbo načel, ki upošte­
vajo ne samo jasnost in nazornost ipouka, ampak tudi postopek od neposredne 
okolice k vse širšim področjem. V tem smislu je leta 1891 izdal Metodiko 
zemljepisnega pouka, ki je leta 1898 doživela drugo izdajo. Sledilo je več 
zemljepisnih učnih knjig: Zemljepis za meščanske šole v treh stopnjah 
(1891- 1896), ki je leta 1912 'izšel kot 'izdaja v celotni knjigi, zemljepis avstro­
ogrske države za IV. razred srednjih šol (1907), Ustavoznanstvo (1899) in 
Kranjsko domoznanstvo (1909). Zaradi svoje jasnosti, preglednosti in premiš­
ljene izbire snovi bi te knjige še danes lahko služile za zgled našim piscem 
zemljepisnih učnih knjig. Franc Orožen je uspešno oral tudi ledino v naši 
šolski kartografiji, ki kljub sijajnemu Kocenovemu zgledu ljudski šoli dotlej 
ni nudila skoraj ničesar. 1 Priredil je iprvi slovenski globus, zemljevida obeh 
polut, stenske zemljevide Evrope, Avstro - Ogrske, Kranjske in sosednih po­
.krajin, Primorske in Palestine. Sku'paj s Simonom Rutarjem je izdal Haardtov 
atlas za ljudske šole, ki je imel v prvi izdaji 7, a v drugi 14 zemljevidov. Kot 
pedagog je bil tudi sotrudnik Popotnika .in Učiteljskega tovariša. 
Franc Orožen je veljal v svojem času za najboljšega ljubljanskega zem­
ljepisca in enega izmed najboljših zgodovinarjev. Zato mu je Slovenska Ma­
tica poverila nalogo, da za njeno zbirko Slovenska zemlja opiše K,ranjsko v 
zemljepisnem in zgodovinskem pogledu. Tako je nastalo njegovo najobsežnejše 
delo Vojvodina Kranjska, ki obsega dve knjigi, iprva obravnavajoča zemlje­
'Pisne razmere, je izšla leta 1901, druga, ki se bavi z zgodovino dežele, pa leta 
745 

l!l02. Zlasti v prvi knjigi je podal mnogo novih v zaokroženo obliko združenih 
podatkov. Leta 1912 mu je odbor Slovenske Matice naročil, naj na poqoben 
način ob<iela tudi Slovensko štajersko, toda smrt mu je iztrgala pero iz rok, 
preden se je mogel lotiti dela. 
Kot ljubitelju prirode in zemljepiscu so leta 1893 Francu Orožnu zaupali 
še tretjo nalogo, ki mu je dala obilo dela, a tudi notranjega zadovoljstva. 
Izvolili so ga za prvega predsednika Slovenskega iplaninskega društva, ki mu 
je bil eden izmed ustanoviteljev. Na čelu društva je bil polnih petnajst let, 
do 1908. Kot planinec je štel za svojo dolžnost, da širi med našimi Jjudmi 
zanimanje za planine. Tudi pr:i tem je postopal metodično, kakor je bil na­
vajen iz šole. Obiskoval je najlepše točke v našem sredogorju in je o njih 
pisal v Planinskem Vestniku. Leta 1896 je izšel spis o Rogaški ali Donački 
gori, leta 1898 o Golteh pri Mozirju, leta 1899 o • Lisci in o Krnu, leta 1901 o 
Mrzlici, o naši severni meji na bivšem štajerskem. V koledarju Družbe sv. 
Mohorja je leta 1903 objavil spis »Sveti Kum«. Večino teh spisov je v smo­
trno pregledni obliki izdal tudi v drobnih knjižicah, ki so vršile važno pro­
pagandno nalogo. 
Vendar se je Franc Orožen zanimal tudi za naš visokogorski svet, Julij­
ske in Sav;injske Alpe, ki ga je pridno obiskoval in o njem pisal. Pri tem se 
je opiral tudi na zgodovino. V Ljubljanskem Zvonu je leta 1895 pisal o prvih 
hribolazcih na Triglav v dobi od 1778 do 1837 in o Vodniku kot turistu. V 
Planinskem Vestniku je leta 1899 razpravljal o Vodnikovem Vršacu, leta 1903 
o Valvasorjevem poročilu o Krmi in leta 1907 o Staniču kot prvem veleturistu. 
V 'Zvezi z !lljegovim šolsko didaktičnim in 'turistovskim delovanjem spis o 
zemljevidih slovenskih ,pokrajin v prejšnjem in sedanjem času, ki ga je 
objavil v Zborniku iMatice Slovenske leta 1901. Seveda je Franc Orožen po­
svečal svojo pozornost t udi, perečim vprašanjem našega mladega planinstva: 
graditvi planinskih koč, markiranju poti itd. V Kamniku se je rad ustavljal 
pri svojem bratu Emilu, ki je bil izza leta 19. 02 tam natakar. Tudi Emil je bil 
navdušen planinec; že prej ko je bil v Trebnjem, sta s Francem delala izlete 
na Gorenjsko, njegov kamniški dom pa je bil pravo zbirališče :planincev; 
razen Franca Orožna so se oglašali v njem tudi !Kocbek, ,prof. Frischauf, 
prof. Chodounsky, prof. Seidl in drugi. V prijateljskem kramljanju so kovali 
načrte o planinskih kočah, poteh itd. Skupaj so odhajali v planine. Franca 
Orožna najdemo pri otvoritvi koče na Molički planini, Kamniškem sedlu in 
na Okrešlju. A planinska koča na č:rni prsti, 'ki je nastala kot prva leta 1894, 
je dobila njegovo ime. Leta 1909 ga je društvo imenovalo za častnega člana. 
S tem delo Franca Orožna še ni izčrpano. Vse ,polno njegovih drobnih 
sestavkov, zapiskov In knjižnih ocen najdemo v Ljubljanskem Zvonu, Pla­
ninskem Vestniku in nemškem Ljubljanskem listu. 
Med .njimL so tudi .obsežnejši spisi o stari pisavi (Ljublj. Zvon, 1887, 
1888), o Stanleyje (Ljublj. Zvon 1890, posebna knjižica 1892). 
Orožen je bil tudi prvi predsednik Društv.a slovenskih profesorjev, 
odbornik Muzejskega društva za Kranjsko, odbornik Društva za raziskovanje 
podzemeljskih jam itd. 
Orožen se je oženil leta 1893 v Rajhenburgu s Franico Kocjanovo, hčerjo 
poštarja, trgovca in posestnika. Rodila mu je sina Franca in Janka in je 
umrla leta 1905. Leta 1910 se je drugič poročil s Hildo Brahtl.ovo in se je iz 
Šubičeve ulice št. 3 preselil v njeno hišo na Sv. Petra nas.iJpu. V isti hiši je 
stanovala tudi Ernestina Jelovškova, ki jo je izdatno podpiral. 
Franc Orožen je več let bolehal. Poleti 1912 se je precej opomogel, a 
v jeseni se je bolezen obnovila in dne 26. novembra je zatisnil oči. Pokopali 
so ga pri sv. Križu. Bil je v življenju neumoren ko mravlja; vsi, ki o njem 
govore, poudarjajo, da je bil blaga, mirna in mehka duša, skromen in tih 
človek, dober in odkrit tovar.i.š in prijatelj ter dobrohoten in vesten učitelj. 
V! r i : Ignacij orožen, Kamčev Orožnov rod, 1895, spomini Francovega nečaka 
dr. Milana Orožna, nekrologi v carnlol! (Mllan Pajk), Popotniku (Milan Pajk) in Pla­
ninskem vestniku (Ivan Macher) ter članek v Biografskem leksikonu. 
746