November Q 1Q7R O Lovec glasilo Lovske zveze Slovenije revija za lovstvo letnik LXI., št. 8 november—listopad 1978 Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije. Tiska ga Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Izdajateljski svet: Tone Svetina, predsednik, Franjo Bulc, Janez Černač, Janez Gregori, Gregor Kersnik, Slavko Korbar, Slavko Kovač, Franc Poredoš, Anton Simonič, Peter Soklič, Marijan Šebenik, Henrik Vadnov. Uredniški odbor: Tone Svetina, glavni urednik, France Cvenkel, urednik in odgovorni urednik, Anton Simonič, Henrik Vadnov, Stane Valentinčič. Pomočnik urednika: Janko Perat. LOVEC izide praviloma vsak mesec. Prva številka letnika izide v začetku lovskega leta, v aprilu. Po mnenju Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo SRS, št. 421-2/72, oproščeno prometnega davka. Ta številka je izšla v 19 500 izvodih. Letni prispevek zveze lovskih družin Lovski zvezi Slovenije, v katerem je vračunana tudi naročnina za glasilo Lovec, je po članu 180 din oz. 223 din po članu, sprejetem v LD v letu 1978. Za druge naročnike je letna naročnina 200 din, za inozemstvo 320 din. Posamezna številka 16 din. Naročnino je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu glasila Lovec, Zupančičeva 9 — p. p. 505, 61001 Ljubljana. Telefon (061) 21-245 in 21-819. Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo. Cene malim oglasom: do 15 besed 50 din, od 15 do 25 besed 70 din, od 25 do 30 besed 100 din. Za vsako nadaljnjo besedo 6 din. Za člane lovskih organizacij v SR Sloveniji velja polovična cena. Za oglašanje obrtnih in drugih storitev ali uslug v malih oglasih velja dvojna cena. Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije: 50101-678-47158. Slika na naslovni strani ovitka: Po brakadi v lovišču Lovske družine Otočec. Avtor fotografije Belizar Keršič V novembru ima lisica že dozorelo dlako Narisal Peter Adamič, akademski slikar, član LD Škofja Loka IZ VSEBINE: Franjo Ledinek 226 Kako je z lovsko kinologijo v Sloveniji Ivan Veber 228 Lovci ob jubileju prvega vzpona na Triglav Vinko Uršič 231 Več uspeha pri streljanju na fazane! Janko Perat 233 Šoji v zagovor Rafko Cajhen — France Avčin 235 »Črni oven« — II. Avguštin Tomc 239 Spomini na jerebe Mira B. 240 Jankova srna Iz jugoslovanskih republik in pokrajin: 242 Lovstvo Socialistične avtonomne pokrajine Vojvodine — Luka Atanackovič Lovska organizacija: 244 LD Velika Nedelja — nov lovski dom — D. Cvetko 251 Značke lovskih organizacij — VI. Jubilanti: 245 Lenart Zupan — devetdesetletnik Lovska kinologija: 246 Medrepubliška tekma ptičarjev in šarivcev v vodnem delu — 1. Udovič Mladi pišejo: 248 Lovec — D. Muznik V spomin: 250 Lovski oprtnik: 250 Gamsje garje v Julijcih — B. Galjot 253 Partizani na Triglavu — Ur. Šaljive: 254 Slika na drugi strani ovitka: Počitek po uspešnem nastopu ostrodlakih ptičarjev na tekmovanju. Foto Ciril Pogačar Kako je z lovsko kinologijo v Sloveniji Franjo Ledinek, predsednik komisije pri LZS za pripravo predlogov o organiziranosti lovske kinologije Slovensko lovsko organizacijo že nekaj let obremenjujejo vprašanja o lovski kinologiji. Njeno nezadovoljivo stanje in prešibka učinkovitost terjata odločnejšo intervencijo lovske organizacije. Poizkusi usklajevanja stališč s kinološko organizacijo niso obrodili kakovostnega sadu. Zaradi takih razmer je lovska organizacija vzela pobudo v svoje roke in se v sodelovanju s kinološko organizacijo Slovenije lotila naloge. Pri svojih prizadevanjih je lovska organizacija izhajala iz utemeljene predpostavke, da je lovska kinologija ena izmed strokovnih dejavnosti enotne specializirane kinološke organizacije. Vsebinsko pa zajema tudi eno izmed temeljnih nalog lovske organizacije. Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč obvezuje lovsko organizacijo, da zagotovi v lovišču primerno število preizkušenih lovskih psov čiste pasme (9. odstavek 48. člena). Zakon šteje tudi pospeševanje lovske kinologije med tiste dejavnosti lovske organizacije, za katere se lahko upravičeno trošijo sredstva, pridobljena iz lovišč (28. člen). Vzdrževanje, razvoj in pospeševanje lovske kinologije je torej sestavina gospodarjenja z lovišči, temeljna skrb in obveznost na tem področju pa naloga lovske družine kot osnovne celice lovske organizacije. Brez posebne analize je možno ugotoviti, da v lovski kinologiji že nekaj časa ni potrebnega načrtnega dela. Razlogov za stagnacijo (če ne celo nazadovanje) je sicer lahko več, gotovo pa je eden izmed bistvenih njena neustrezna in neučinkovita organiziranost. To potrjujejo tudi podatki (iz statistike Kinološke zveze Slovenije) o številu mladičev in opravljenih preizkušnjah naravnih zasnov (PNZ) lovskih psov, ki so za vso SR Slovenijo naslednji: V letu Mladičev PNZ 1975 1667 373 1976 1414 460 1977 1393 303 Število lovskih psov na uporabnost-nih preizkušnjah pa je še bolj zaskrbljujoče majhno. Pri tem je še zlasti slabo stanje ustreznih pasem lovskih psov za potrebe posameznih lovišč. Vse bolj prevladuje ljubiteljstvo v odnosu do posameznih pasem, vse manj so odločilne dejanske potrebe lovišč. Grobi opis stanja lovske kinologije, ki v sedanjih razmerah tudi nima odločilnega vpliva na politiko svojega lastnega razvoja, terja ureditev tega dela lovskogospodarskega področja. Sporazum med Lovsko zvezo Slovenije in Kinološko zvezo Slovenije je koristno rešil financiranje lovske kinologije, ne pa problematike lovske kinologije v celoti. To spoznanje je odločilneje prodrlo v slovensko lovsko organizacijo v novejšem obdobju. Zato so se organi Lovske zveze Slovenije lotili ukrepov: — Dne 23. januarja 1978 je bil posvet predstavnikov vseh zvez lovskih družin o »problematiki organiziranosti lovske kinologije in nalogah lovske organizacije pri uresničevanju Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč«. — Izvršni odbor Lovske zveze Slovenije je imenoval posebno komisijo za pripravo predlogov o organiziranosti lovske kinologije in njenem pospeševanju. Le-ta je pripravila naslednje predloge: 1. Ustanovijo se lovska kinološka društva ob zvezah lovskih družin (minimalno število). 2. Administrativne in finančne posle lovskega kinološkega društva lahko vodi služba zveze lovskih družin. 3. člani lovskega kinološkega društva so člani lovske organizacije po svojem interesu. 4. Lovska kinološka društva so podpisniki sporazuma o ustanovitvi Kinološke zveze Slovenije. 5. Lovska kinološka društva z ustanovitvijo in s soustanoviteljstvom Kinološke zveze Slovenije pridobijo ustrezno število delegatskih mest v organih Kinološke zveze Slovenije. 6. Področne zveze lovskih družin zagotovijo v svojem izvršnem odboru delegatsko mesto za predstavnika lovskega kinološkega društva. 7. Predstavniki lovskih kinoloških društev v izvršnih odborih zvez lovskih družin sestavljajo Svet za lovsko kinologijo pri Lovski zvezi Slovenije, ki naj bi bil usmerjevalec razvoja lovske kinologije v skupnih temeljnih zadevah in bi neposredno s Kinološko zvezo Slovenije urejal programiranje in financiranje B programa (republiške in mednarodne prireditve). 8. O letnem delovnem programu (tudi o programiranju za daljši rok) bi se lovsko kinološko društvo dogovorilo s področno lovsko zvezo; finančna sredstva za izvedbo takega programa bi področna lovska organizacija nudila lovskemu kinološkemu društvu neposredno. 9. Financiranje skupnih dejavnosti v okviru Kinološke zveze Slovenije bi le-ta zagotavljala neposredno z lovskimi kinološkimi društvi na osnovi dogovora ob pripravljanju in sprejemanju finančnih načrtov KZS in športnih kinoloških društev. 10. Vsi člani lovske organizacije še nadalje plačujejo solidarnostni članski prispevek za financiranje lovske kinologije, ki pa postane, poleg drugih virov, dohodek lovskega kinološkega društva. Vključevanje lovskih kinoloških društev v Kinološko zvezo Slovenije ima utemeljen družbeni pomen, ki se izraža v enotnosti kinologije. Na taki osnovi temelji tudi Kinološka zveza Jugoslavije. Za uresničitev predočenih predlogov o organiziranosti naše lovske kinologije je komisija predlagala takle postopek: 1. Problematiko lovske kinologije in predloge o njeni organiziranosti vključi v dnevni red svoje 6. seje skupščina Lovske zveze Slovenije. 2. Predlogi o organiziranosti lovske kinologije naj bodo po ustaljeni metodi dela skupščine Lovske zveze Slovenije predmet javne razprave v vseh lovskih družinah in zvezah lovskih družin. O predlogih naj na osnovi mnenj iz javne razprave sklepa skupščina LZS. 3. Po pridobitvi načelnega soglasja za osvojitev predlogov o organiziranosti lovske kinologije se je potrebno dogovoriti z zvezami lovskih družin o izvedbi nove organiziranosti kinologije, kar naj bi bilo uresničeno do konca leta 1978. 4. Ustrezna strokovna komisija pri Lovski zvezi Slovenije naj v sodelovanju s Kinološko zvezo Slovenije pripravi osnutek potrebnih samoupravnih aktov za ustanovitev in registracijo lovskih kinoloških društev. Člani slovenske lovske organizacije so bili o rezultatih javne razprave o predlogih za organiziranost lovske kinologije ter o sklepih 6. seje skupščine Lovske zveze Slovenije obveščeni v glasilu LOVEC, št. 6 — september 1978, na strani 162. Javna razprava je skoraj soglasno in v celoti podprla navedene predloge o bodoči organiziranosti lovske kinologije, zato je skupščina LZS imela ob verifikaciji le-teh lahko delo. Pripomniti pa velja, da le dopolnilnemu predlogu, ki se je zavzemal za ohranitev sedanjih pasemskih organizacij, ni bilo moč ustreči, ker to izključuje teritorialna organiziranost lovskih kinoloških društev. Skladno s potrebami pa bo temu možno ustreči z organiziranjem sekcij ali komisij za posamezne pasme oziroma skupine pasem glede na uporabnost lovskih psov, in sicer v okviru lovskega kinološkega društva. Naj ne pozabimo še na obvestilo, da se s predlagano organizacijo lovske kinologije povsem strinja tudi Kinološka zveza Slovenije, kar je na 6. seji skupščine LZS izjavil predsednik KZS Polde Maček. S tem je podano zagotovilo za skupno in zavzeto urejanje lovske kinološke problematike. Glede na to, da so z opisanim ustvarjeni vsi pogoji za ustanovitev lovskih kinoloških društev, se je treba nalog lotiti brez odlašanja. LZS predvideva izvedbo teh nalog takole: — LZS bo čimprej organizirala razgovor s predsedniki izvršnih odborov ZLD o akcijskem programu za uresničitev sprejetega načrta o bodoči organiziranosti lovske kinologije. — Takoj po tem razgovoru naj bi ZLD imenovale iniciativne odbore za ustanovitev lovskih kinoloških društev (verjetno bodo to sedanje kinološke komisije pri ZLD). — Ustanovni občni zbori lovskih kinoloških društev naj bi bili do konca leta 1978. Operativno organizacijske naloge ne bo težko izvesti v predlaganem roku, ker bodo vzorčni osnutki ustanovnih aktov posredovani iniciativnim odborom pravočasno. K vsemu velja še poudariti, da je organizacijska in vsebinska zasnova o lovski kinologiji dogovorjena. Uspehi, ki jih v tej dejavnosti pričakujemo, pa so odvisni predvsem od nas lovcev. Lovci ob jubileju prvega vzpona na Triglav Ivan Veber V počastitev 200-letnice prvega vzpona na našo najvišjo goro (2863 m) je bilo v soboto, 26. avgusta 1978, na vrhu Triglava planinsko slavje, na katerem se je zbralo okrog tisoč planincev in drugih, med njimi tudi veliko lovcev. O pomenu praznika je govoril dr. Miha Potočnik, predsednik Planinske zveze Slovenije. Z odkritjem spomenika na Ribčevem lazu v nedeljo, 27. avgusta 1978, pa je veliko slavje ob 200-letnici, odkar so 26. 8. 1778 štirje pogumni možje iz Bohinja prvi stopili na vrh najvišje slovenske in jugoslovanske gore, doseglo svoj vrhunec. Na proslavi se je zbralo okrog deset tisoč ljudi. Med njimi so bili tudi najvišji predstavniki našega političnega življenja: Sergej Kraigher, France Popit, Mitja Ribičič in drugi. Lovsko zvezo Slovenije je zastopal Lojze Briški, predsednik njene skupščine. Predsednik častnega odbora proslave Edvard Kardelj se slavja ni mogel udeležiti. Poslal je pismo, ki ga je po krajšem nagovoru udeležencem prebral dr. Marijan Brecelj. Slavnostni govornik je bil dr. Miha Potočnik, ki je tudi odkril spomenik. Med drugim je dejal: »Triglav je simbol našega nenehnega in zmagovitega boja za obstanek in narodno samobitnost, za svobodno življenje. V NOB je bil simbol svobode, simbol je tudi sedaj v našem grbu, kot simbol naše državnosti. Triglav je pa tudi simbol prijateljstva med narodi in njihovega sodelovanja... Srčni možje so zavzeli Triglav 8 let prej, preden je ,padel1 Mont Blanc, 22 let prej, preden je bil zavzet Grossglockner, in še pri tem je sodeloval naš človek —- Valentin Stanič, 78 let prej, preden je človeška noga stopila na Mat-terhorn ... V likih teh štirih mož so združeni in upodobljeni tudi vsi tisti nešteti — mnogi na žalost že neznani in pozabljeni — naši gorski vodniki, pastirji, lovci, kmetje, rudarji, gozdarji in drugi.. .« Slavju v Ribčevem lazu v Bohinju so dali še poseben poudarek: nastop združenih pevskih zborov jeseniške, tolminske in radovljiške občine, nastop godbe na pihala jeseniških železarjev in folklorne skupine iz Bohinja, člani bohinjskih lovskih družin iz Boh. Bistrice, Stare Fužine, Nomenja in od drugod so prišli v lovskih krojih in s prapori. Letalo pa je poneslo venec in ga spustilo na vrh Triglava v počastitev padlih partizanov. Zadnjo avgustovo nedeljo je bilo ob Bohinjskem jezeru veliko slavje. S planinci smo praznovali tudi lovci. Odkrit je bil veličastni spomenik štirim pogumnim možem, ki so se prvi povzpeli na Triglav. Spomenik jih predstavlja zbrane, odločne, da se podajo na nevarno pot, pogled jim je uprt na našo najvišjo goro. Med njimi je tudi lovec Štefan Rožič. Prepoznamo ga po puški na ramenu in bradatem obrazu. Bilo je pred dvesto leti. Bohinjska dolina je bila takrat skoraj tako gosto poseljena kakor sedaj. Za vse prebivalce v Bohinju niso »pridelali« dovolj Spomenik štirim možem, ki so se prvi povzpeli na Triglav, leta 1778 Foto I. Veber Spominska značka Planinske zveze Slovenije ob 200-letnici prvega vzpona na Triglav kruha, čeprav je bilo razvito tudi železarstvo, fužine, ki so požirale rudo iz Jelovice in Pokljuke. Dobre železne rude je začelo primanjkovati in Jelovški ter pokljuški gozdovi so bili (zaradi pridobivanja pogonskega goriva — oglja) že zelo izsekani. Bohinjsko železo, nekdaj znano na evropskem trgu, se ni moglo upirati cenejšemu severnoevropskemu, ki so ga ladje začele dovažati v jadranska pristanišča. Triglav ima z bohinjske strani železovo barvo. In prav želja po odkritju novih, boljših železovih rud je pobudila proslavljeni vzpon na Triglav, s katerim smo se Slovenci uvrstili med prve, ki so tedaj osvojili tako visoke vrhove. Na srečo se želje bohinjskih fužinarjev niso uresničile; Triglav pa je postal naš nacionalni simbol. Kdo so bili štirje prvopristopniki? Značilni so njihovi poklici. Dva sta bila rudarja: Korošec s Koprivnika, ki je prvi splezal na vrh Triglava, in Kos iz Jereke. Rožič je bil lovec, VVillomitzer iz Stare Fužine pa ranocelnik. Njegov učitelj je bil Baltazar Hacguet, po rodu Francoz, profesor medicine v Ljubljani, ljubitelj gorske flore, ki je leto pred uspelim vzponom tudi sam skušal priti na Triglav. Omeniti moramo še lastnika bohinjskih gozdov in fužin barona Žigo Zoisa, velikega prijatelja slovenskih prosvetljencev, ki je razpisal nagrado za prve zmagovalce Triglava. Najbolj nas zanima lovec Štefan. Podatke o njem povzemam iz zapisa Franca Ceklina, enega glavnih pobudnikov za postavitev spomenika. Stara rodovina Rožičev, kot lastnikov kmetije, je zapisana v urbarju že leta 1579, v popisu tlačanov. Po očetovi smrti je veliko kmetijo leta 1707 prevzel Gregor. Njegova žena, Smrekarjeva iz Broda, je po šestih letih umrla in mu zapustila sina Antona. Gregorju ni kazalo drugega, kakor da se zopet poroči. Vzel je Spotčevo iz Žlana. Zadnji njunih petih otrok je bil Štefan, bodoči prvopristopnik Triglava. V krstni knjigi župnije Srednja vas je zapisano, da je bil ob jutranji zori rojeni Štefan Rožič, zakonski sin Gregorja in Elizabete, krščen 22. dec. 1739. Tisto leto je župnik tudi zapisal, da je rdeč sij za veliko noč prestrašil ljudi, tri tedne po veliki noči pa, da je zapadel obilen sneg. Štefan je bil star šele 16 mesecev, ko je ostal brez matere. Novo gospodinjo je tokrat pripeljal v hišo najstarejši sin Anton. Toda, še preden je prejel od očeta ključ nasledstva, je star šestindvajset let umrl in zapustil vdovo s hčerko Ano. Gospodinja je postala najstarejša hči Uršula. Taki so bili tačas nenapisani zakoni, da z vdovo ne bi prišel grunt v tuje roke. Oče Gregor je dalje napravljal drva v srenjskih gozdovih in pasel živino na gmajnah in planinah Poljana in Osredki, je zapisano v urbarju in za to je plačeval štiri goldinarje letno. Mladi Štefan se je ob delu učil hoje po gorah, spoznaval gamse, lepote in nevarnosti, ki v gorah nenehno pretijo. Leta 1754 je bila ob popisu prebivalstva cesarstva Marije Terezije popisana tudi Rožičeva družina: Gregor, vdovec, 62; Marija, hči, 22; Štefan, sin, 15. Najstarejša hči se je medtem omožila, o sinu Jakobu pa ni sledu. Verjetno ga je pogoltnila tujina. Tudi mlajši hčeri Slika zgoraj —- foto J. Pukšič: Slavja na vrhu Triglava so se udeležili tudi številni lovci. Govori dr. Miha Potočnik, predsednik Planinske zveze Slovenije. Med udeleženci sta tudi dr. Marijan Brecelj, član predsedstva SRS, in ing. Andrej Marinc, podpredsednik ZIS. Vsi trije imenovani so navdušeni planinci in tudi lovci. Slika na sredi — foto I. Veber: Bohinjski lovci se zbirajo k proslavi na Ribčevem lazu v Bohinju. Slika desno — foto B. Galjot: Skupina lovcev s prapori na Ribčevem lazu pri proslavi 200-letnice prvega vzpona na Triglav. Na slovesnosti v Bohinju so bili tudi naši družbenopolitični predstavniki. Lovsko zvezo Slovenije je zastopal predsednik njene skupščine Lojze Briški sta se pričeli možiti in kazalo je, da bo domačija ostala brez gospodinje. Tedaj pa se je šestnajstletni Štefan v predpustu poročil z devetnajstletno Nežo iz iste vasi. Čez leto in pol je bil že oče. Od štirih otrok je prerastel otroška leta samo Andrej, ki je bil ob prvem vzponu na Triglav, katerega se je udeležil tudi njegov oče Štefan, star že 21 let. štiriinštiridesetletni Štefan je bil že stari oče. Tri izmed sedmih vnukov so pobrale črne koze. Enainpetdesetletne-mu je umrla žena. Vdovec je ostal do smrti. Umrl je star 64 let, 28. julija 1802. Množica na proslavi po odkritju spomenika, ki je delo Stojana Batiča. Spomenik je visok tisočinko Triglava — 2,863 m Foto J. Pukšič O Štefanu je ostalo do danes izročilo, da je bil korenjaške postave. Sicer se ne bi oženil tako zgodaj. Pred tridesetimi leti je bilo celo zapisano: Pr’ tejle hiš je biv an stric Štefan, k’ je biu jagr, pa še hud jagr. Vstreljeno divjačno je nosu gosposk na Bled. K’ je šov na Bled, sej obov stare, že strgane škorn-ce, da so mo potle tam dal’ nove. Tle pr’hiš so jmel še ano zlo staro jagrsko puško. Jest sm' jo še vidov, pa je zdej ni več. Seve, k' je leta 1905 hiša pogo-reva — je povedal 83-letni Lovrenc Zupan. Štefan je postal lovec, ko mu je sin toliko odvrnil pri delu, da si je lahko poiskal še dodaten zaslužek. To misel sem prevzel od kronista, sam pa menim drugače, da je bil namreč Štefan med najboljšimi divjimi lovci. Take so grofje najemali za lovce, ker so jim najbolj koristili. Vendar tudi korenjaški Štefan ni ugnal divjega lova. Pametni lovci so si delili lovišče z »raubšici«. Lahko dostopni predeli so bili za gosposko in oblast, visoke gore pa za »ta črne«. Lovišča so imeli med seboj razmejena tudi divji lovci in če meja niso spoštovali, je pokalo. Trentarski lovci so često zahajali na Gorenjsko, vendar le po najteže dostopnih gorah. Pri tem so tudi prvič preplezali Severno triglavsko steno. Naša najlepša gorska pravljica, ki se je ohranila pod Triglavom, tako v Trenti kot v Bohinju, pripoveduje o bajnem kozlu Zlatorogu, o njegovih belih ženah in zaljubljenem lovcu, ki je bil zapeljan v pogubno pohlepnost. Kako resnična postaja ta pravljica sedaj! Človek trga zemlji prepovedane zaklade in uničuje samega sebe. Uničuje bogastvo, ki ga je podedoval. Zlatorogovo kraljestvo je bilo gorovje pod Triglavom, med Bohinjem in Trento. Prav tukaj so doma legendarni gorski vodniki, katerih eden je bil tudi Štefan. Živel je v času, ko naše gore, gozdovi, polja in vode niso bili onesnaženi. Naj bo njemu v spomin zapisana tudi misel vseh pravičnih lovcev: prizadevajmo si za prabitno bogastvo domovine — za neoskrunjeno naravo! Več uspeha pri streljanju na fazane! Vinko Uršič Narava v gozdovih in na poljih je zamenjala barvo; darežljiva jesen jih je odela v zlato rumeno obleko. Nam lovcem, prijateljem narave, močneje utriplje srce; tu je težko pričakovani čas lova na pisanega lepotca — fazana. Da bi bilo pri lovu več zadovoljstva in manj grenkih slin, pozorno preberite, kaj svetujejo izkušeni mojstri doma in po svetu o streljanju na tega hitrega ptiča. V množici razlag, ugotovitev in nasvetov sem skušal najti jedro in kar najhitreje pripraviti lovca za uspešno streljanje. Poglavitna, osnovna pravila naj bi bila: A — Zavzemi pravilno stojo! Lovčeva stoja naj bo kakor na sliki 1! Pete narazen največ 10 cm, leva noga nekaj cm naprej. Pri taki stoji se lahko hitro in brez napora obrnemo v levo in desno s trdno držo telesa ter orožja pri lagodni napetosti v rokah. Teža telesa je uravnovešena. Če je treba meriti v desno zadaj, pomaknemo desno stopalo za levo stopalo in zavrtimo konico levega stopala (slika 1). Za merjenje v levo zadaj pomaknemo levo stopalo za desno stopalo in zavrtimo konico desnega stopala (slika 1). Preizkusimo in vadimo! Pri lovu, če hodimo in iščemo, se moramo kar najhitreje postaviti v ustrezno stojo in držo. Z ozirom na proti nam ali mimo nas leteči cilj ter njegovo hitrost primerno prilagodimo naše gibe. To prepustimo v glavnem levi roki, ki naj skoraj stegnjena drži puškin kopišček! B — Pogled imej usmerjen tja, od koder pričakuješ nalet! Na stojišču naj bo pogled usmerjen navzgor na višino, kjer pričakujemo nalet. Ko merimo na cilj, naj leva roka vodi puško pri spremljanju cilja! Ne ustavimo puške, streljajmo med pomikanjem puške! C — Ko opazimo bližajoči se ali mimo leteči cilj, ne izračunavajmo prebita (preddrže puškine cevi). Leva roka opravi to sama! — Na bližnji in bolj oddaljeni cilj naredimo vedno enak kot med puškino cevjo in linijo oko — cilj! (Slika 2 in 3!) O prehitu tole pojasnilo: Šibre potrebujejo za let do različno oddaljenih ciljev različne čase. Npr. snop šiber potrebuje za prelet 20 m ca. 1/20 sekunde, za 30 m ca. 1/10 in za 35 m 1/7. Fazan, ki leti s ca. 65 km na uro, napravi v teh drobcih sekunde 90 cm, 180 cm in 260 cm. Torej je treba napraviti z levo roko ustrezen premik za prehit. Ta prebit je izražen s kotom med linijo puškinih cevi in linijo oko — cilj. Ta kot z vajo uskladimo z ozirom na hitrost in smer cilja. Če leti cilj skoraj točno proti nam v naši višini, merimo v cilj. če leti cilj oz. fazan prečno, zavzame leva roka samodejno največji kot, ki je enak za bližnje cilje in cilje do 35 m oddaljenosti. Pri tem oko samo ostro opazuje cilj in se ne ukvarja z viziranjem po cevi in s korekturo prebita! Manjše razlike izravnava sama velikost snopa šiber. Torej, opustimo izračunavanje prebita, ki nam samo jemlje -•**'* .r ■ «: ■ ’' . v,. v v » Streljanje se približuje čas in nas od strela do strela zavaja v zmoto! Navedeno tudi pojasnjuje, zakaj so tako imenovani vrženi streli tako uspešni. Vežbaj-mo oko in roko — vendar brez razmišljanja! Č — Ne streljaj na večjo razdaljo kakor ca. 35 m! Samo zelo visoko leteči fazani (nad 35 m) so problematični. Snop šiber je že zelo širok (glej tabelo), prebojnost oslabljena in fazan ima trdo tkivo, kosti in perje. Ogroženo ima le glavo in vrat, kar je na veliko razdaljo le majhen cilj; težko ga je smrtno zadeti. Slika 2 30 20 10 0 D — Uporabljaj brezhibne naboje s preizkušeno prebojnostjo i n 3 mm šibre (desetice) za kal. 16 ali 2,5 mm šibre (dvanajst i c e) za kal. 12! V splošnem uporabljamo naboje s šibrami 3 in 2,5 mm (desetice in dvanajstice), ki fazana šokirajo, če ga zadenejo vsaj tri. šibre te debeline ne prodro globoko v tkivo in če ne povzroče šoka, fazan ozdravi in ni izgubljen za lovišče. Drugače je, če uporabimo šibre 3,5 ali 4 mm (osmice in šestice), kakor sicer priporočajo nekateri lovci. Na večjo razdaljo mogoče zadene fazana ena debelejša šibra, ki pa fazana ne šokira. Leti naprej, ne da bi posebno nakazal zadetek, in kasneje pogine. Če ga drugi dan ne najde pes prinašalec, je izgubljen za lovišče in za družinsko blagajno! Zaradi močnega raztrosa šiber in zmanjšanja prebojne moči šiber (na višini oziroma oddaljenosti ca. 36 m imajo šibre za ca. 75 m/sek manjšo hitrost). Zato strele na tako razdaljo opustimo! Moč strela sicer lahko zvečamo s posebno polnjenimi naboji, raztros pa zmanjšamo tem bolj s čim bolj zadrgnjenimi (»čokirani-mi«) cevmi. Toda s puško, ki ima 75% zadrgo, je treba meriti skoraj brez napake! Če nameravamo kupiti novo puško, ne bodimo prehitri v odločitvi, češ puška s 75% zadrgo bi bila najboljša, saj nosi »najbolj skupaj«. Toda ne streljamo le na daleč, pogosto tudi na manjše razdalje. Zato ima večina lovcev na stojišču v gozdu največ uspeha s puško, ki ima zadrgi 50 in 60% (prva in druga cev), in na polju s puško, ki ima zadrgi 65 in 70%, ker pač streljamo na večje razdalje. Preveliko zadrgo puškar lahko zmanjša (poveča Slika 3 Raztros šiber normalno polnjenih nabojev kalibra 12 Razdalja v m 4,5 9,1 13,6 18,2 22,7 27,4 32,0 36,5 Zadrga cevi v % Premeri raztrosa v cm cilindrična cev — 40 22,2 47,5 65,0 80,0 95,0 110,0 127,5 142,5 Vs zadrga — 45 19,7 42,5 57,5 72,5 87,5 102,5 117,5 135,0 Vn zadrga — 50 17,2 37,5 50,0 65,0 80,0 95,0 110,0 127,5 1/2 zadrga — 60 14,7 30,0 40,0 50,0 65,0 80,0 95,0 115,0 % zadrga — 65 12,7 26,1 35,0 45,0 59,0 72,5 87,5 107,5 polna zadrga — 70 11,4 22,5 30,0 40,0 52,5 65,0 80,0 100,0 super zadrga — 75 9,1 19,0 26,0 36,0 47,5 59,2 74,0 95,0 do 20 m smrtno. Zato uporabljajmo normalne naboje in puško z največ 70% zadrgama ter streljajmo najdlje do 35 m! Na fazana, ki leti z velike višine in ima v naši bližini že hitrost tudi do 90 km na uro, ne streljamo. Posebneži, ki so se usposobili zadevati tudi tako leteče fazane, navadno zgrešijo normalno letečega fazana. Te vrstice lovcem marsikaj lahko pojasnijo. Poskusite, vadite — priložnostno tudi s prazno puško — in na lovu boste imeli več uspeha! Vir: Razlaga in dopolnilo k tabeli: Puškina cev, ob normalno polnjenih nabojih kalibra 12, vrže v tarčo premera 75 cm iz naboja s 300 šibrami in z zadrgo: super zadrga — 225 šiber ali 75 % polna zadrga — 210 šiber ali 70% zadrga % — 195 šiber ali 65% zadrga 1/2 — 180 šiber ali 60% zadrga 'U — 150 šiber ali 50% zadrga Vs — 135 šiber ali 45% cilindrična cev — 120 šiber ali 40% odprtino), zelo težko pa je zadrgo povečati (zmanjšati odprtino). Zadrga (imenovana tudi choke — »čok« —) deluje na ta način, da po strelu nekaj tisočink sekunde zadrži čep naboja, da ne more razbiti snopa šiber. Po RWS je dejavnost zadrge učinkovita le pri šibrah do debeline 4,5 mm (štirice). Normalni ceneni naboji učinkujejo R. Churchill, Das Flintenschissen, založba Paul Parey, Hamburg in Berlin. Šoji v zagovor Janko Perat Da, njej v zagovor! Ptici, ki je bila dolgo in je še na črnem seznamu lovcev, kmetov in celo gozdarjev. Ptici, ki je tudi druge ptice ne marajo, od sinice pa do kragulja. Redka ptica, morda le še sraka, je tako na slabem glasu. Človek jo je v svoji domišljavosti in neznanju uvrstil med škodljivce. Tudi v Lovcu, vsa leta nazaj, najdemo kar precej krajših sestavkov o šoji, o njeni škodljivosti in raznih »učinkovitih« načinih za pokonče-vanje tega »škodljivca«. Tudi s strupljenjem, z zankami itd. Zaradi tega že postaja redkejša in malokdo je -že pomislil, koliko bi tudi mi lovci izgubili, če bi šoja izginila iz naših gozdov. A upam, da so že tudi med lovci takšni, ki na to ptico le gledajo drugače kakor stari tradicionalisti, in bodo moj zagovor toliko oklevetani in osovraženi ptici z naklonjenostjo sprejeli. Njeni »grehi« zagotovo niso tako veliki in njena »dobra dela« gotovo odtehtajo zlo, ki ga stori. Še več: s svojim načinom prehranjevanja koristi kmetijstvu in tudi gozdarstvu ni škodljiva. Kmet je šoji gorak, ker se loti mlečne koruze in tu in tam zrelih češenj in češpelj. Redko, zelo redkokdaj morda še tatinsko odnese kakšno negodno pišče, ki se preveč oddalji od koklje. Taki primeri pa so tako izjemni, da omembe niso vredni. Zakaj pa kmet šoji ne šteje v dobro, ker čez leto pomaga zatirati njegove škodljivce, saj se hrani tudi z mišmi in raznimi žuželkami? Še manj razumljivo je, da so jo lovci dolgo uvrščali med hude škodljivce, še sedaj povsem po krivici ali pomoti nima nobene zaščite, niti v času gnezdenja. Z novim zakonom je bil dosežen le tolikšen napredek, da je zdaj uvrščena med divjad. Dovoljeno jo je torej loviti le kot divjad, ne na limanice niti ne s pomočjo sove. To pa že nekaj pomeni tudi glede zaščite. Prav smešno je, da se lovci jezijo na šojo, ker »poje« hrano, ki so jo natrosili fazanom ali jerebicam. Ne marajo je tudi zato, ker objavi vsem živalim, da je lovec s puško prišel v gozd ali na polje. A pozabljajo, da tudi lovcem dela usluge, saj jih opozori, da je v bližini srnjak, morda lisica, potepuška mačka itd. Kako nehvaležni so ti lovci! Nekdaj, ni še dolgo tega, v času razvrščanja dlakastih divjih živali in ptic med »škodljive« in »koristne«, je morda zaradi površnega opazovanja ali takšne usmerjenosti takratnih strokovnjakov ta lepa ptica »pristala« med škodljivci in tam ostala. Še po zadnji vojni so šojine noge ali kljuni veljali za točke. Spodbud za pokončevanje ni manjkalo. Najmanj, kar je lovec dobil za ustreljeno šojo, je bil naboj. Številčnost šoj je v zadnjih letih v dokaj naglem, opaznem upadanju. Vendar ne le po »zaslugi« lovcev v tekmi za točke. Na upadanje njene številčnosti, kakor tudi ptic mnogih drugih vrst, posredno ali neposredno vplivajo pesticidi, herbicidi in drugi strupi, ki se uporabljajo na široko in še vedno premalo nadzorovano. Upam, da je evforično obdobje agrokemije že v zatonu in da prihaja čas iztreznitve. Morda še ni prepozno? Mlada šoja, ki še ni dovolj operjena Foto K. Mlinar Če obstoj šoje res še ni ogrožen, pa gotovo ta ptica že potrebuje več skrbi in varstva ljubiteljev narave, še prav posebej lovcev. Zato bi bilo prav, da bi šojo nekoliko bolje poznali. Naši lovski učbeniki so kaj redkobesedni o njej, češ saj jo pozna vsak otrok. Vendar to ni popolnoma res. Njen način življenja še zdaleč ni vsem tako na očeh, kakor se to zdi. šoja je dokaj skrivnostna ptica, ki se zna dobro varovati. Še najbolj varno se počuti v drevesnih krošnjah na obrobjih gozdov, skrita med vejami, nikoli na vrhu in nikoli dlje kakor nekaj hipov mirujoča. Na samotnih drevesih se le redko in le za bežen hip ustavi. Nerada gre v grmovje, tudi na tla, porasla z visoko podrastjo, se zlepa ne spusti. Pač pa zelo rada na sveže pokošen travnik ali senožet, da ulovi kako kobilico. Pod drevjem rada pobira kostanj, želod, žir. Na tleh pa se zadrži le toliko časa, da najde zalogaj, in že zleti na drevo. Kaj-krat semena tudi zagrebe za slabe čase, a na take zaloge v glavnem pozabi. S tem pa pomaga pri pogozdovanju. Sicer pa je šoja vse: miši, žuželke, jajčka iz gnezd in celo mlade, negodne ptičke. Uživa še jagode in druge gozdne ter poljske sadeže. Posebno pogoltna je na mlečno koruzo in na kostanj. Dolgo sem mislil, da je tudi mravlje in njihove ličinke, ker sem jo večkrat videval na mravljiščih. Vendar sem kasneje spoznal, da to ni res, da mravljišča obiskuje zaradi svojih higienskih potreb. Mravlje jo očisti-stijo mrčesa; hkrati ji prepojijo perje s svojo ostro kislino, ki jo dolgo potem varuje pred nadležnimi zajedavci. šoja (Garrulus glandarius) živi po vsej Evropi, v zmernem pasu, po vsej Aziji, vse do Vietnama. V Afriki jo je najti samo v gorovjih Magreba (Tunizija, Alžirija). Razpon čez peruti ima 54 cm. Oba, samec in samica, sta enako operjena in se po barvi ne ločita. Najljubša so ji polja, prepredena z gozdički. Vendar jo je najti tudi v velikih gozdovih. Le prav Šojo je zelo težko »ujeti« na filmski trak. Avtor te fotografije je naš sodelavec, akademski slikar Peter Adamič. Kako je šojo fotografiral, naj pove sam: »Bil je mrzel dan. Skozi veliko okno mojega ateljeja sem opazoval ptice, kakor so pri-letavale v mojo, vso zimo dobro založeno krmilnico. Naenkrat pa močno trešči v okensko steklo in že opazim na tleh šojo, ležečo na hrbtu. Skočim ven, jo poberem in čutim, kako ji srce močno in neenakomerno bije. Čez nekaj hipov pomežikne in začne prihajati k sebi. Postavim jo na vejo, skočil v atelje, pograbim fotoaparat in jo nekajkrat fotografiram. Še vsa omotična je pozirala brez odpora, nato se je pretegnila, zavreščala in odletela v gozd.« blizu hiš ne mara. Najraje je sama ali po dve, tri skupaj. Le poleti, ko spelje svoje mladiče, se občasno združuje v večje jate, po nekaj gnezd skupaj. Takrat jih je zanimivo opazovati, kako se razposajeno in hkrati previdno spreletajo iz enega gozdička v drugega. Navadno se jata drži skupaj le, dokler se v gozdu spreletava z drevesa na drevo, največkrat na hrast ali kostanj. Kadar pa morajo šoje preleteti odkrit svet, od enega gozdička do drugega, se spreletajo posamič, vsaka posebej in šele v gozdu se spet združijo v jato. Včasih vidimo jate tudi jeseni; vendar so to šoje, ki so pred zimo prebegle k nam iz severnih krajev ali z gora. Sicer pa šoja ni selivka, temveč klatež. Klati se iz kraja v kraj. V pomanjkanju hrane jo brez domotožja pobriše drugam. Šojo na videz resda poznajo skoraj vsi ljudje, gotovo pa lovci. Zato je ne bom opisoval. Njeno perje v ljudski govorici velja (spet po krivici!) za pojem kiča. »Kičasta je kakor šoja,« pravijo ljudje o manj okusno, pisano oblečeni ženski. Vendar v naravi ni kiča. Kič je le v ponarejenostih narave. Lepa je tudi »šojina« frizura, kakor nekoč pre- šernih fantov, v tistih starih časih, ko so se fantje še brili in nosili kratko pristrižene lase. Še vrsta drugih zanimivosti in nasprotij je v Sojinem načinu življenja: zvedava je, kričava, jezikava in oponašava. Pravijo, da zna sedem jezikov. Lovci dobro poznajo njen »skaaak, skaaak«. Prav dobro oponaša žvižg mladega kragulja, kanje, skovikanje sove, vranje krakanje, mačje mijavkanje. Zna »spuščati« še veliko drugih glasov, zna pravo mešanico vseh svojih sedmih »jezikov«. V ujetništvu se nauči celo izgovarjati posamezne besede. Hkrati je pa previdna in nezaupljiva. Še prav posebno je nezaupljiva, skrivnostna in tiha kakor senca v času gnezdenja, še posebno blizu svojega gnezda. Gnezdi aprila in maja, skrita v gostem vejevju, najraje na robu gozdov. Gnezdo si naredi iz drobnih, suhih vejic in ga znotraj preplete z mehkejšo travo, včasih pa obloži tudi z mahom in perjem. Znese 5 do 7 zelenkasto sivih, rjavkasto pikčastih jajčec. Vali le samica, 16 do 17 dni, nakar oba, samec in samica, prehranjujeta mladež. Po treh tednih so mladiči godni, veliki kakor starša in največ- krat celo težji od njih. Zato se razmeroma hitro osamosvoje, čeprav se radi zadržujejo skupaj v jatah še vse poletje. Najhujši njihov sovražnik in preganjalec je kragulj. Šoja je na njegovem jedilnem listu tako pomembna, da skoraj v vsakem kraguljem izbljuvku najdemo šojino perje. Ob pomankanju šoj leti kragulj seveda po hrano na polje, po mlade fazane, jerebice in drugo. Šoja se kragulja blazno boji, vendar ne toliko, da si ne bi upala odnesti jajc iz njegovega gnezda. Šoja s svojim načinom prehranjevanja do neke mere ogroža le gnezda ptic določenih vrst. Zagotovo ne tistih, ki gnezdijo v duplih, grmovju, na tleh in na drevju blizu človeških bivališč. Končno ne pozabimo, da šoja v milijonih let ni ogrozila obstoja niti ene vrste ptičev. To je znal in zna le človek! Šoja spada v red pevcev (Passeri-formes), družino vranov (Corvidae), kamor prištevamo še: srako, kre-kovta ali lešnikarja, planinsko vrano, planinsko kavko, navadno kavko, poljsko, črno in sivo vrano ter največjega med vsemi — krokarja. Na daljnem severu, v prostranih gozdovih iglavcev, vse od Norveške proti vzhodu do Tihega oceana, živi še njena najbližja sestrična, sibirska šoja. Pravijo ji tudi zlovešča šoja (Perisoreus infaustus), kar pa zagotovo ni. Takšno ime je dobila zato, ker so v srednjem veku verjeli, da njen prihod prinaša nesrečo, napoveduje kugo, vdor Tatarov ali Turkov. V resnici pa se ta ljubka ptica mora v jatah seliti iz svoje domovine proti jugu, kadar na visokem severu iglavci ne obrodijo. Da bi kdaj prišla celo v Slovenijo, »uradno« še ni bilo ugotovljeno. Ta šoja je nekoliko manjša od naše, bolj rjavkasta, na perutih skoraj rdečkasta, brez sinjega zrcalca in z repom čokoladne barve. Zanimivo je, da se pri obiranju semen smrekovih storžev obeša s hrbtom navzdol, kakor npr. sinica, šoja je torej po Zakonu o varstvu, Sojin sorodnik — krekovt ali lešnikar, ponekod mu pravijo tudi orehar, ki je po sedanjem lovskem zakonu vse leto zaščitena ptica Foto M. Hain, Diana gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč postala divjad. Čeprav jo je dopustno loviti skozi vse leto, bi bilo prav, da bi jo pustili v času gnezdenja pri miru. Škoda, da tega ni uvidel tudi zakonodajalec. Ker je divjad, jo je dovoljeno loviti le na način in s sredstvi, ki jih dopušča zakon. Zelo lepo je šoje zalezovati, kadar se spreletavajo v jatah. Zabaven je tudi lov ob koruznih njivah in streljanje nanje hkrati dobra vaja za lov na fazane. Pa tudi kmetom je tak lov na šoje všeč. Tudi na jerebji klic, zlasti pa na skovikanje sove, ki jo oponašamo s čvenkom, šoja rada prileti, najraje septembra in oktobra. Vendar naj bo lovec v dobrem kritju, kajti šoja odlično vidi. Jerebov je vse manj, zato je prav, če namesto jereba odstrelimo nekaj šoj. Šoje streljamo tudi na brakadah in drugih skupinskih lovih. Tako vsaj bolj poka. Sicer je pa dolžnost in pravica lovovodje, da lovcem v zbo- »Črni oven« Rafko Cajhen (I) France Avčin (II) S kočijažem sva ropotala po trdo zmrznjenih poteh proti veliki beljski ograji med loviščem in polji. Več kakor četrt stoletja vodi tamkaj svoje bistre konje naš kočijaž, Muso po domače, sicer Metod Bagarič iz Kupresa. Pri vratih ograje že stojita nadlovec Tončika in prijatelj Rafko. Sicer tako uspešna na svojih zalazih peš, to pot nista imela lovskega blagra. S Tončiko sva bila zamenjala puški: on nosi mojo mav-zerico 6,5 X 68. S prijaznim dovoljenjem uprave beljskih lovišč preizkušamo to imenitno evropsko »magnum«, a že s hirtenberško ABC, teže 8 gramov. Na Snežniku ru pred lovom pove, katero divjad lahko streljajo. Priporočam, da pri naštevanju lovne divjadi ne pozabi na šojo. Glede odstrela šoj na skupinskih lovih pač ne soglašam z mnenjem tovariša Sekirnika (Lovec, št. 7 — oktober 78, pod naslovom »Nekaj o naših brakadah«, na strani 20). Seveda mora šoja ob koncu lova dobiti svoje mesto med položeno divjadjo in seveda tudi pri pozdravu lovini, saj je divjad! se je bila že izkazala, da se bolje ni mogla. Izredni lovec in strelec Tončika pa naj ta »strup« preizkusi še na težki beljski divjadi. V zameno imam njegovo kragujevko 7x64 — ABC — 10 g, ki jo tukaj v tem kalibru domala izključno uporabljajo, saj je z njo uspehov največ, izgub in iskanj pa najmanj. Zopet se ločimo: S Husom naj na vozu potisneva prašiče iz gostega, z grmovjem prepreženega visokega trstja. Soko in Jadran, oba pametna, ob strelih mirna, čudovita sivca, previdno stopita v ločje. Nekam vodnato postaja, kopita predirajo ledeno skorjo, rjavkasta močvirnica pričenja brizgati iz lukenj, močne noge se vse bolj ugrezajo. »Živo blato,« sikne Muso in potegne vajeti nazaj proti bregu. A ni bilo potrebno, izkušeni živali sta obrnili kar sami in divje potegnili. Zunaj na »nasipu« sva že zagledala teči močan črn kos z nečem majcenim zadaj. V nasprotno smer pa še štiri take malčke. Te rodbinske ločitve tačas še nisem doumel, Tončika pa je vedel: svinja ni mogla biti sama, gruden, čas bukanja! Muso me je silil streljati po črnem naraščaju, a nisem hotel motiti, sluteč, da še ni vse pri kraju, da v zraku visi nekaj večjega. Glej: čez led vodi krepak krvni sled! Streljala sta, ropot koles in močan sever-nik sta nama preprečila, da bi slišala. Ob rdeči črti so sledovi izredno močnega merjasca. Bil je torej skupaj s svinjo. Njen ljubimec torej! Kri pa le iz ene strani, Rafkova začasna amerikanka Core Lokt, ki »praviloma« vselej izstopi, je zopet »podbacila« in obtičala. Sled pa je začuda enakomeren. Najbrž ni zadet le v mehko, prizadeto bo tudi mišičevje, zadaj nekje. Nikjer ni legel, dva kilometra daleč, pri polni moči bo še. Velja paziti! Edino pametno in pravilno bi bilo skočiti po pse »krvaše«. Ali počakati do jutri? Toda ranjeni orjak bi utegnil napasti prvega človeka, ki bi se mu približal; čuvar ograde stalno hodi prav tod mimo. že mrtvega pa bi utegnili načeti, požreti njegovi sorojaki. Torej posku- simo takoj, z lastnimi silami, odredi Tončika. S Husom peljeva v širnem loku proti naslednjim vratom skozi žico. Na preseki pred nama v močni prašičji steči ni zopet rdeče! Dolgo čakava, Huso zakuri prijeten ogenjček za kosilo: slanina, klobase na dolgi palici nad žarom, kruh in slivovka, pa vroč čaj iz termovke na vozu. Taka je tamkaj imenitna navada. Dolgo čakava. Končno prideta, puški na strel, počasi, previdno. Takile merjasci imajo navado, da se plosko stisnejo v kako kotanjo, sprednje in zadnje parklje zarite in zabite v zemljo kakor tekači na kratke proge in tako pričakajo nič hudega slutečo »krono stvarstva« in napadejo od zadaj, če je razparano samo stegno, je še kar dobro. Lahko je tudi trebuh in zdrobljene kosti po udarcu »bojnega ovna«, da poletiš nekaj metrov skozi zrak. Magister Jan Brna, direktor lova v Bilju, nam je pozneje povedal edini način, da se rešiš, kakor se je bil nekoč rešil on sam, sloki športnik, podzavestno: v zadnjem hipu se pred rilcem vržeš vstran kakor nogometni vratar. Težka napadalčeva gmota tako zdrvi mimo, vrača se pa ponavadi ne. Ponavadi?! Za igro sem približno vedel, Rafko pa ji ni prida verjel. Kmalu smo bili poučeni! Tončika in Rafko naj bi pretaknila slabo pregledno grmovje za rdečo nitjo, jaz pa naj bi nadziral kakih 15 metrov širok dostop k vratom na odprto polje. Ob tem mi je šinilo v glavo: vrniti Tončiki njegovo pe-terostrelno repetirko, bridko bi jo utegnil potrebovati. Moja, žal samo dvostrelna, bi mi na mrtvi straži morala zadostovati. (Le cev ima 6,5 X 68, sicer pa je za silo predelana 8 X 57 IS, s prekratkim sistemom tedaj, pa je tako sprejela zgolj dva naboja.) Rečeno, storjeno in že sta izginila. Pred ognjem, kakih 50 korakov proč, sta mirno stala in žvečila konja, Huso se je udobno grel, čepe po turško. Menda je vedel, da ogenj merjascem ni prav po volji. Ostal sem sam. Pred menoj je bil buldožer nagrmadil zemlje, nanjo pa za moža in več visokega dračja, izkoreninjenega grmovja križem kražem. Niti videl nisi skozi to goščo, kaj šele da bi kdo mogel skoznjo. Razen merjasca? Mogoče, kdo bi vedel, sila kola lomi. Mrzlo se je gnalo od Karpatov čez ogrske ravnine pod jekleno sivim, nizkim nebom. Bolščal sem onstran preseke, stoječ pri edinem hrastiču tostran. Komaj za dlan debela je ta moja edina naravna obramba, če bi bilo treba. Prstov kmalu nisem več čutil, pa sem pričel roki izmenoma vtikati v žep ovčjega kožuha. Toplo dvojno domačo polhovko sem potegnil do oči in čez ušesa. Imel sem dovolj časa za razmišljanje. Postajalo mi je jasno, kako bore malo bi opravil, če bi se goščava pred menoj na vsem lepem razprla in bi se — čeprav pričakovano — črna gmota mišic ter čekanov zagnala vame. Prvič, en sam strel na voljo, drugega bi spravil v cev le s težavo. Drugič, do goščave onstran komaj 20 korakov! Tretjič, ta idiotska toga šestkratna povečava in nikakega predora pod daljnogledom za hiter strel čez muho in kobilico! Daljnogled proč, se pravi lepo teoretično. A kako boš streljal, če se On iznenada pojavi na prostem polju, takole 150, 200 metrov proč? Kolikokrat sem se bil že zaklel, da nikdar več ne primem v roke cevi, kjer pod daljnogledom ne vidiš dobro skozi. Povrh omrzli prsti in nemško naprožilo, namesto mehkega neposrednega sprožilca. In naboj samo 6,5 milimetra, ABC gor ali dol. Sicer nepredstavljivo učinkovit na slovensko jelenjad. Ampak na tako močnega črnuha le 8 gramov tombaka? Pri pristreljeva-nju so bili sicer vsi streli mimo- Približno takle je bil pogled »črnega ovna« pred napadom Narisal Vito Šuligoj grede prhnili skozi domala pol metra debel svež hlod gorskega bora. Toda takle na obeh straneh z oklepom iz blata, dlake, sala in kosti zavarovan orjak! Lahko sem samo upal. Še drugačne goreče želje so se pojavljale. Da bi imel vsaj svojo staro preizkušeno polavtomatsko Re-mington »vvoodmaster — gospodarja gozdov« in njenih pet nabojev. Ali vsaj njeno najbližjo, prav tako ameriško sorodnico »game master — gospodarja divjadi«, pri kateri repe-tiraš s kopiščkom, ne da bi jo odmaknil od lica, dokler nabojnk ni prazen ... In da bi se iz večnih lovišč vrnil k meni moj ljubi srčni lovski terier Tirno blagega spomina. Na hrbet bi skočil merjascu, v uhelj bi se mu zagrizel. Potem bi nama tudi takale nemogoča pokalica zadostovala. Pobožna želja pač! Toda, čuj, zaprasketalo je tam v gošči. On? Oči mi bodo izpadle, kakor nekoč, ko si vsak hip pričakoval, da se pojavi jeklena čelada SS, takrat ko je šlo za biti — ali — ne biti vsega tvojega narodiča. Toda utihnilo je. Po nekaj minutah pa zopet, le da to pot močneje in bolj v levo. Ob mreži pa Tončika! Pred njim se je tedaj umikal. Pomigam mu, kažoč v goščo. Previdno se prikrade, tiho mu prišepetam o dvakratnem visokem obisku za nepreglednim zidom dračja. Ob tem Tončika spremeni načrt. Rafko naj še naprej z nasipa nadzoruje neko čistino v gošči, konja naj peljeta tik ob grmovju, da bi ga Huso z visokega sedeža na vozu mogoče kje ugledal. On ga bo pa šel še enkrat v goščavo pritisnit strelcu prve krogle. Toda to pot poslednjič, dokončno, vse je že prekrižano s samimi rdečimi sledovi. Jaz pa naj stopim za konji tja na vogal, če bi izskočil za vozom na prosto polje, da ga prestrežem. Lepo, toda kdo koga, pri mojih domala 70 letih, prekleto, a starost še ne varuje pred norostjo, vsaj na lovu ne. In pred ljubeznijo tudi ne, pravijo. Toda mar lov ni tudi ljubezen? Konja in jaz smo ubogali povelje. Huso je zavil okrog goščinega vogla v levo in preudarno vozil med grmičevjem ter poljem. Desno, povsem zase na prostem, je samostojen krožnat otok grmičevja. Brž ko ga je dosegel, je Huso pričel, kažoč z bičevnikom v otok, divje kriliti, kričeč: »Dodji, profesore, evo ga, ovde, ovde!« Jaz, tepec, stečem za njim, puško na strel. Nisem še napravil deset skokov, ko se iz oto-kove gošče zakadi kakor naoljen blisk nekaj temnega, nasršenih dlak, z dvignjenim repom, pa v divjih skokih z rilcem napade — voz! Tudi mojo puško je vrglo k licu, a kje neki, že prepozno v nesrečni povečavi 6-krat! Kajti medtem je »črni bojni oven« že treščil z rilcem v zadnje kolo, da je počilo, sunil med špicami kvišku, da je desni bok težkega vozila vidno poskočil. Kočijaža bi bilo vrglo na tla, da se ni zgrabil za stranico. Še tako močan rilec se mora spričo silnega sunka v trden voz zdrobiti, me je prešinilo, one- svestiti se mora! Toda, kje neki, merjasca je sicer vrglo nazaj, a kakor podlasica se je pobral in se zadaj naokrog pognal z nasprotnega boka v nov napad, tokrat proti konjema. Leta sta imela sicer plašni-ce, videla nista, pač pa čutila. Mirno sta obstala, očitno prekaljena. Šele Husove vajeti so ju tisti hip rešilno vrgle v desno in bojeviti »črni oven« je zdrvel mimo njiju v prazno. Razočaran, da na lepem ni ničesar za njegove čekane, je odskočil v grmičevje levo, proti Rafku in Tončiki. Jaz da bi streljal? Kje pa, merjasec, kočijaž, konji, vse je bilo pomešano! Obstal sem odprtih ust. Huso pa mi je zopet zgovorno migal, le da to pot tiho, naj v velikem loku pridem k vozu. Ubogal sem. Tamkaj mi je pokazal v grmovje: »Ona-mo stoji, pucaj, profesore!« Končno sem le ugledal sivo črno senco na kakih 30 korakov skozi gosto grmičevje. Bijočega srca sem prislonil ob voz in previdno stisnil. Senca se