II. tečaj y četertl'k 23. velk. serpana. TT 8- jlst. 1849. ' II. polovice. Sreča v nesreči. (Povest.) Malokdo se je na slabo hišico ozerl, ki je pol ure od farne vasi N. na Dolenskim pred vec leti stala, In kdo bi se bil pač nadjal, de bi v stari, od dveh strani podperli, červivi bajti kak človek tičal. V ti hišici pak je prebivala poštena, še mlada vdova z osem let starim sinkam v veliki široščini. Majhne dve njivici zraven hiše sle jo zamogle komaj po siromaško preživiti. Tode ni godernjala, ampak se voljno vklonila nakloinbi božji. Ravno je bil somen pri farni cerkvi, in god vdo-viniga sina. Rada bi bila povitico spefcla, in ljubčika malo pogostila. Ali v omari ni ne moke ne slanine, Mesa ne grize. Le v kotcu je tičala stara kokoš, edina žival v hiši. „S težkim sercam vzame nož, in jo hoče zaklati. Kar stopi kerčmarica, njena prijatli-ca, k ognjišu, ji nož iz rok vzame in pravi: „Ne storite nič žaliga kokoši. O Duhovim jo zakolite, ako jajc ne nese. Vem, de bi godnjaku radi kaj dobriga pripekli. To pa dans opustite. Le hitro zavijačo na glavo, in z mano. Dans ste namreč s sinam k nam na obed povabljeni." Se ve, de si reva ni dvakrat veljevati pustila. 58 Smerti oteta kokoš dobi pest debeljače, in zdaj se vsi na pot proti gostivnici vzdignejo. Kerčma je od gostačev — bi rekel — zver-hama nagažena. Nekaj pernjevih godcov fruli in se napenja na vso moč, si kakih par petič pridobiti. — Nekaj fantalinov pak se verti po hiši; in v neizrečeno veselje čevljarjev svojo obučo brusijo. — V kotu za mizo sede pri izpraznjenim bokalu trije poznani postopači, kteri, dnarjev mende ne imevši, na komolce naslonjeni, tobak pijd, zijale prodajajo, in kmalo eni-mu, kmalo druzimu zabavljajo. Kerčmar in gostači so jih že zdavnej po strani gledali, in se jim grozili. Malopridni fantalini pa so se le posmehvali. Med tim stopi povabljena vdova, s sinam na rokah, v hišo. Njo zagledati, vstanejo imenovani zani-kerniki iz za mize, se odkrijejo, in se ji, klobuke v rokah derže, kakor kaki gospej priklanjajo. — Zdaj stopi nar imenitniši izmed treh zrelih bratcov pred njo, se vdari po jerhastih hlačah, ktere se od masti kakor zerkalo svetijo, in ji roko k plesu ponudi. Kerčmar to viditi, pelja osramoteno vdovo in sinka v bližnjo stanico, kjer se je juha že hladila. Potim pak zgrabi gorjačo, osmukne malopridneža po zakerpani suknji (kamižoli), iz ktere se oblaki prahu vzdigujejo, in reče: „Harambaša vsih potepuhov! Ze dolgo moram tvoje in tvojih tebe vrednih tovaršev prederznost gledati. Zdaj mi je dosti. — Plačajte hitro tri bokale popitiga vina, in nosite se vun *) sicer. vam bom do čistiga prah iz vaših zakerpanih sukinj iztepel." Zanikerna trimnožica prične v smeh vsih pričujočih po žepih berbati. „Bo kmalo?" se kerčmar oglasi. „No, no!" eden zagodernja „nimamo dnarjev, imamo vero." — — „Saj tudi drugim upate" povzame drugi. „Ki Bog ve, kdaj vam bodo plačali" reče tretji, in postrani fante z očmi meri. *) )tNosi «e vun** — io je: poberi se vun, -* se tu in lani v Viniiki (ari, in v bližnji Hrovaiiji sliii. 59 Kerčmar pak na to nič ne reče, ampak jim ma-hama klobuke pobere. „Stojte boter!" se neki mladeneč oglasi. „Vsi trije klobuki niso — razun, de bi jih mačke za gnje-zda, ali prelice za podloge v kolovrat porabile — ne piškoviga oreha vredni. Proti temu, de nam ti beračoni več nepokoja ne delajo, ampak se precej vuu neso, sim pripravljen jaz plačati, kar so dolžni." To se je tudi zgodilo. Postopači nimajo časa, občutljejev neizrečene hvaležnosti izreči. Kot blisk šinejo skozi vrata, zasmehovani od cele družbe. — Nekteri so jih slišali zvunaj žugati — tode ni nobe-din kaj več na to porajtal, kakor de bi se jim bili mladi miši grozili. Večer se napravi. Po prav zidani volji se vdova s svojim sinam proti do'mu spravlja. Cerni oblaki visijo pod podnebjem. Zmiram veči tamota prihaja* Kerčmar in kercmarica vdovo nagavarjata, de naj s sinam pri njih ostane. Ker pa noče, jo mora hlapec s svetilnico spremiti. Dež prične tako strašno liti, de hlapcu ni mogoče bilo vbraniti, de bi luč ne vgasni-la. — Malo od ceste je stala neka suhota za ovce. Tje tapajo po grozovitni tamoti, in tu čakajo, dokler bi se malo zvedrilo. Dolgo se noče. Ko pa vender ploha malo pojenja, ko se nekaj vmilih zvezd na nebu zasveti, se na pot vzdignejo. Še imajo le kakšnih dvajset korakov do bajte, kar hlapec obstoji in reče: „Meni se zvdi, mati, de se nekdo pri vaši hiši pogovarja. — Cujte!" — „Tudi jaz slišim nekako šeptanje. Kdo more neki to biti?" — Hlapec vdovi z roko maha, de naj bo tiho. Vsi trije gredo tiho nekaj stopinj dalje, in za košat germ počenejo. Tu dobro slišijo, kako je nekdo nazadnje rekel: „Be! be! Jaz pravim, de je ni doma — Hola! hitro poprimita s kolam vsak od ene strani — jaz od tretje, v trenutji se mora streha doli zgrohati." Hlapec zakriči, in dere proti hišici. Ali pri ti priči se z velikim hrumam streha zruši. 60 „Joj meni! joj meni lu se glas zasliši. „Moja noga! o j moja noga!" Zastonj joka in stoka, rjuli in tuli. Ko hlapet k nesrečniku pristopi, ni od njegovih tovaršev ne duha ne sluha. Kaj je bilo pak zdaj storiti? Nesrečni človek ne more na noge vstati. Ihtijoča vdova, kteri se malopridnež že miluje, ponudi star samdtež, v kteriga ga hlapec položi, in v vas pelja. Z žalostnim sercam mu uboga vdova s sinam sledi. V kerčmi je bilo še vse po koncu. Groza in to-gota vse opade, strašno prigodbo slišali. Spoznali kmalo so vsi Franceta, poglavarja nepridne trimno-žice. — Poklicani zdravnik oznani, de si je France nogo vlomil. — Domu ga peljajo. •— Francetu dru-gači pomagati ni, kakor de mora po leseni nogi hoditi. — Od njegovih tovaršev ni bilo nič slišati. Men-de sta jo bila na Hrovaško potegnila. Staro, od dveh strani podperto červivo bajto pa je nadomestovala kmalo lepa, dva stropa visoka zidana, z opeko pokrita gostivnica. Preddvor, na kterim je prej le kak petelin svoj „kikiriki" prepeval, je zdaj večkrat donel od podkev konj, od derčanja kočij, od veselih ptujih in domačih gostačev. Bogastvo je pričelo rasti. Blagoslov božji je bil v hiši. Se le v veliki starosti vdova vmerje, potim ko je sina bogato oženila. — Cez 80 let je minilo — in še se bogata hiša v rodu vdove znajde. Kako pa je bilo — bote vpračali — revni vdovi moč, tako lepo hišo sozidati? Na prijazno ponudbo bogatiga kerčmarja vdova s sinam pri njem ostane. Na nagovor gospod duhovnov dobi sirota kmalo nekaj od farmanov nabranih denarjev, tudi lesa, de bi si zopet hišico napravila. Cez tri mesce ji pak bogat svak, od kteriga, kakor od terdoserčniga človeka, ni ne groša milodara dobiti upala, 100 goldinarjev v srebru prinese. — Velika sreča za ubogo vdovo. — Zdaj v napravo hiše po zidarje pošlje. Poslušajte. Ko so zidarji jamo za podnožje kopali, na kterim bi bila lesena hišica stala, zapazi eden zmed njih veliko, persteno posodo, ktera 61 je bila polna denarjev. Med denarjem je tičal per-gamentni listek, na kterim so bile naslednje besede pisane: „Turk požiga, ropa in mori. Mende se bo tudi mo-jirau gradu taka zgodila. Namesto de bi ga divji Tur-čin v svojo s kervjo omadežvano pest dobil, moj zaklad tu z željami zakopljem, de bi enkrat kakimu revežu v roke prišel." To se je tudi zgodilo, in ta najdba je bila pač za revno vdovo sreča v nesreči. — Ta povest pak uči, de Bog hudodelnike kaznuje, pobožne zapušene siromake pa po svoji nezapo-padljivi previdnosti večkrat, ako ravno prečudno s časnim bogastvam osrečuje. Bernard Tomšič. Stare zgodbe Slavijanov sploli. (Konec.) Meje slavijanskih sedežev so mogle v pervih časih," kakor marsikteri sled kaže, proti jugu dalje seči, kakor pa pozneje, in sicer do jadranskiga (teržaškiga) morja. Ko so pa v petim ali šestim stoletji pred Kristusam Galij ani ali Vlahi od zapada čez snežnike proti jugu, in poleg Donave proti jutru derli, so se mogli Slavijani čez Donavo nazaj in zad za Karpaške hribe umakniti, kjer je po tem njih meja proti jugu bila. Proti jutru so njih stanovanja šle čez reko Dnje-per in doli do černiga morja, kjer še dan danes Rusi prebivajo. Proti polnočni strani je bila Volga mejnik, in naprej so sedeli mnogi rodovi Skitov ali C ud o v. Proti večeru je bilo vzhodno morje, dokler niso Normani Slavijanov od tam pregnali, kar se je zgoditi moglo v drugim stoletji pred Kristusam. Nižej doli med Vjadro (OdroJ in Visi o CW"eichselj pa ni bilo stanovitne meje. Od posebnih zgodb med Slavijani malo vedo stari pisatelji, ker so bili ljudstvo miroljubno, ki je raji v po- 62 koji svoje polje obdelovalo, kakor pa z vojsko se pečalo, če ravno so bili, ako je bilo treba, hrabri vojšaki; saj bi drugač ne bili mogli obstati pred roparskimi sosedi. To vender je gotovo, de so z Galij ani ali Vlahi, z Nemci in Normani, in.s Sar mati imeli hude hoje. Tudi z Rimljani pod cesarjem Voluzijanam so se vojskovali v letu 253. Hvaljeno sploh pa je bilo njih kmetijstvo, hvaljena njih gostoljubnost ali postrežnost do popotnikov, in imenovana je bila njih kupčija. V starih časih Slavijani niso bili v cele kraljestva ali cesarstva združeni, ampak večidel so se v veliko manjših rodov ločili, kterih je vsak imel svoje kneze^ župane ali vojvode, in svoje postave in naredbe. Le v kaki sili ali vojski se jih je po več vkupej zedinilo zoper ob-činskiga sovražnika, in so si koga v velikiga kneza ali vojvoda izvolili, kteriga ptuji pisatelji včasih kralja imenujejo. Od tod je prišlo, de ako ravno jih je bilo silno veliko število, ni od njih nekdajne mogočnosti in' ^ospo-dovanja čez druge ljudstva nikjer posebne besede. — Vera starih Slavjanov je več Bogov razločila, posebno je bil Belibog in Černibog; uni darovavec do-briga, ta začetik hudiga. Tudi so po raznih krajih imeli posebne bogove, med kterimi so bolj znani: Perun, kakor Bog groma, Svautovit, Radogost kakor bog sprejemanja in postrežbe ptujcov, Živa kakor boginja življenja i. t. d. Tem so darove nosili, in za njih službo so imeli kostele, to je tempeljne in loge s posebnimi služabniki teh svetiš, ki so bili zlo časteni. Življenje imenitnih Slovanov. Jernej #) Kopitar. (Konec) Visoko učen in marljiv začne Kopitar močno sloveti. Leta 1814 so ga samiga v Pariz poslali, da je dra- *) V poprejinim listu stoji Juri namesto Jernej Kopitar. Vnaglosti je bila pomota prezrena. 63 ge bukve, ktere so bili Francozi leta 1809 iz cesarske knjižnice odnesli, spet srečno nazaj pripravil. Leta 1839 je spisal v latinskim govoru spet ene zna-menitne bukve, ki jim pravijo ,.Hesychius." (Tako je bilo ime nekimu učenimu možu.) Veliko je tudi napisal iz slovanske zgodovine v raznih časopisih. V znamnje spoznanja njegove visoke učenosti sta mu podelila Njega svetost, rimski papež Gregor XVI., red svetiga Jurja in pruski kralj vitežki red zaslug. Kopitar je bil ud Petrograskiga družtva znanstev na Ruskim in več drugih učenih družtev. On si je pisma pisal z nar učenejšimi moži cele Evrope, in je bil eden nar bolj znajdenih j ezikoslovcov. 27. maliga travna 1844 ga postavi svitli cesar Ferdinand L za perviga varha c. k. dvorne knjižnici na Du-naji. Poslednjič ga povikša za cesarskiga svetovavca. Tako je šlo od časti do časti. — Pa že 11. velikiga travna 1844 mu pljučna sušica slavno življenje konča v 64. letu njegove starosti. Ravno seje na dolgo pot v Rim pripravljal, ondi po želji Očeta papeža, Gregorja XVI., stolico za slovanske učenosti osnovati. Kopitarjevo truplo, truplo našiga rojaka, ki so ga zavolj njegove visoke učenosti kralji in cesarji častili, počiva proti koncu Dunajskiga pokopališa, kterimu pravijo ,.Marxer Friedhof (Marksarjevo pokopališe)." Velika množica njegovih prijatlov, slovanskih učencov in drugih spoštovavcov ga je t je spremila. Več njegovih spoštovav-cov in imenitnih rojakov iz Slovenskiga pa mu je omislilo za zloženih 350 goldinarjev srebra na grob lep kamen. V tega so vrezali naslednji pozlačeni napis v latinskim jeziku: Jernej Ko pitar, Goratanec, rojen v Repnjah, vasi blizo Ljubljane, 23. dan včlikiga serpana 1780, v povzdigovanji slovanskih učenost velikiga Dobrovski-ga *) bistroumni naslednjik, vmerl na Dunaj i 11. včlk. travna 1844. Goratanec pomeni toliko, kot Slovenec. Kopitar je bil v ime Goratanec, nekdanje ime Sloven-cov, ves zaljubljen. Toraj so mu ga tudi na grob napisali.— Vse njegove dragocene bukve z unimi vred, ki jih je Kopitar sam spisal, je kupila po njegovi smerti Ljubljanska knjižnica za 1400 goldinarjev, kjer jih lahko vsak brez plačila bere. J. Navratil. Vsakdanji pogovori v slovenskim in ilirskim jeziku. Učenih mož misel je, da se moramo mi Slovenci *) Dobrovski je bil tudi učen Slovan, rojen Slovak. 64 v pisanji ilirskimu jeziku če dalje bolj približevati; ako hočemo, da se bodo tudi take slovenske bukve lahko spečale, in mi ilirske lahko razumeli, ki se pišejo za učence višjih šol in pa za druge bolj omikane ljudi, ki bi radi vedili kaj več, kot hruške peč'. Razloček med tema dvema jezikama je prav majhen. Slovenska mladost! od tebe poje tvoj rojak Vodnik, da si „— prebrisane glave, pa čedne in terdne postave/1' Na-te se tedaj opira nada (up) vsih domoljubov in matere naše „ Slovenije". Stara breza se ne da všibiti. Sleherniga prepričati, da je razloček med slove-šino in iliršino zares prav majhein in da ste si nar bolj v žlahti, bo Ve dež prinesil nekoliko pogovorov V slovenskim iu ilirs kim jeziku. I. Kadar koga srečaš. Po slovensko. Bog ([Vas, te) sprimi. Dobro jutro. Dober dan. Dober večer. Zdrav ([zdravi). Kako je kaj ? Kako se kaj imate (imaš) ? Hvala Bogu, dx>bro, prav dobro, še precej. Kako pa Vi (ti)? Zahvalim za vprašanje, tudi dobro, tako tako, slabo. Z Bogam. Srečno. Lahko noč. Dobro se imejte (imej). Sladko spite (spi). Po ilirsko. Pomoz Bog. Dobro jutro. Dobar dan. Dobar večer. Zdravo. Kako je? Kako se imate (i- maš)? Fala Bogu, dobro, verlo dobro, dovoljno. A kako Vi (ti)? Fala na pitanju, takodjer dobro, kako tako, slabo. S Bogom. Srečno. Lahko noč. Dobro se imajte (imaj). Sladko spavajte (spavaj). Nenavadne besede v ti m listu. Debeljača ali turšica (koruza). — Duhovo ali f binku-šti, ker se je tisti dan aposteljnam sv. Duh prikazal. — Jezlkozlovec (Philolog) je tisti, ki se z razlaganjem kaki-ga jezika po njegovih koreninah peča. — Koteč ali k urni k. — Pernjcv ali razcapan (?). — Samotež namesto f šajterga. — Somen cerkveni namesto -}- žegna-nje. — Zakerpati namesto -j- zaflikati. Popravek. V zadnjim listu sir. 50 v 5. vcrsli beri ž i v o-čutljiviKa namesto „žtvo6ntljiviga". — Na 54. sir. v 12. versti: Kako bo voz sam tekel, nameslo: „Kako bo voz to sckel." Bozalija Eg-er, založnica, J. Navratil, odgovorni vrednik.