Nataša Sukič
Petindvajset let lezbične sekcije LL
Prek svojih kulturno in politično angažiranih projektov LL (pri Društvu ŠKUC) že petindvajset let napada diaspore lezbofobije in homofobije ter socializira družbo v ideale razsvetljenske, vključujoče, solidarne in egalitarne družbe. LL je sestavni del protioblastnih, političnih in kulturnih prizadevanj, ki razbijajo visoke zidove državljanske apatije, politične nevednosti, ideološkega terorja in zlorabe razuma.
Alternativna osemdeseta
Ko govorimo o osemdesetih, ne moremo mimo vzpostavitve gejevskega in lezbičnega gibanja in mednarodnega večmedijskega festivala Magnus, predhodnika Tedna gejevskega in lezbičnega filma. Pomembne niso bile samo umetniške in teoretske vsebine, ampak predvsem implikacije, ki jih je dogodek prinesel s seboj: skozi kanon gejevske in lezbične kulture je festival vzpostavil diskurz o homoseksualnosti. Leta 1987 je bil pod pretvezo, da z dekadentnega zahoda uvaža aids, odpovedan. Že leta 1988 sta mu v prostorih Galerije Škuc sledila Teden lezbičnega filma in Teden gejevskega filma (do letos, ko smo ob petindvajsetletnici lezbične sekcije LL organizirale večmedijski festival Lezbična četrt, prvi in edini lezbični kulturno-umetniški festival), ki sta se leta 1989 združila v skupni festival, kakršnega poznamo še danes.
Že v osemdesetih, v času nastanka alternativne civilnodružbene scene in novih umetniških govoric ter medijev izražanja, je ohlapnejši družbeni nadzor omogočal osebno pisavo in angaž-ma do tedaj prezrtih družbenih skupin (npr. homoseksualcev) in marginalnih umetniških produkcij (panka, underground rocka ipd.). Tako je videomedij v osemdesetih, kot meni Marina Gržinic »... posebej reflektiral dve polji: telo v povezavi s seksualnostjo in zgodovino v povezavi s politiko. Ta refleksija je v videu privzela obliko zavestno performirane pornografije, s katero je bila označena neposredno in v celoti pred kamerami izpeljana uprizoritev seksualnega akta z
izbiro istospolnih seksualnih partnerjev. Takšno medijsko pozicioniranje istospolnih preferenc je bilo v kontekstu socializma političen akt par excellence ...«
To dogajanje je bilo v videoumetnosti pogojeno z razvojem civilnih družbenih gibanj - geje-vskim, feminističnim, lezbičnim in mirovniškim -, ki so se v slovenskem prostoru vzpostavila v sredini osemdesetih, pri čemer so tako imenovane »deviantne« neheteroseksualne izbire pomenile politično pozicioniranje seksualnega v socializmu. Primer vnosa marginalnih seksualnih identitet v videoustvarjalnost je glasbena in multimedijska skupina Borghesia.
Za trenutek se bom vrnila k izviru, k sanjam, ki sem jih sanjala davnega leta 1987, sanjam, ki jih je navdahnila takratna družbena klima in ki so navdahnile mene. V nekem drugem eseju (ob dvajseti obletnici nastanka gejevske skupine Magnus) sem vzdušje osemdesetih opisala takole:
1987. Scena v Ljubljani je blazno alter. Nova družbena gibanja so na vrhuncu. Borghesia šokira s homoerotičnimi videospoti, Dario Sereval, njen pevec, se v štrumfpantlih in z mej-kapom sprehaja po Ljubljani, Aldo Ivančic, njen frontmen in ustanovitelj Magnusa, fura usnje, njegov tip pa nekakšen teddy bear imidž. Kalejdoskop gejevskih stilov, skratka. Village People in njihov YMCA so hit, koda, trend. Jimmy Sommerville je zakon, Tom of Finland kult. Lilitke razburjajo in provocirajo javnost z debatami o enakosti spolov, rušijo tabuje o ženski seksualnosti in lansirajo besedo feminizem. Tožibabe razsujejo mit o ženskih starletah v rocku in postanejo pest ženske subkulturne revolucije. Magnus festivalov je resda konec, ampak geji so totalno in ...
Samo predstavljajte si, da živite v družbi, kjer ste komajda kdaj slišali za besede homoseksualnost, peder, lezbijka, natančneje, kjer ste za obstoj lezbištva slišali v gimnaziji pri obravnavi literature starogrške pesnice Sapho in pozneje v kontekstu pojava aidsa, potem pa pridete v Ljubljano študirat in trčite ob vso to družbeno vročico in se pridružite feministični skupini Lilit, za nameček pa se poleti 1987 pomotoma znajdete na Paradi ponosa na Nizozemskem (Enshede) in doživite kulturni šok, ki vas pretrese do te mere, da se odločite, da boste zagnali lezbično iniciativo, ko se vrnete domov. S pomočjo Mojce Dobnikar, ki se v Mladini dogovori za tematsko prilogo o lezbištvu, in s pomočjo Suzane Tratnik, ki jo ena od lilitk po naključju sreča v mestu in ji pove za to novo pobudo, se to potem tudi zgodi. V Mladini 30. oktobra 1987 izide osrednja tematska priloga »Ljubimo ženske«, v okviru te pa tudi prvi lezbični Manifest (ki poudari predvsem pomen vidnosti/vizibilnosti lezbijk).
Takšen je bil moj prihod v Ljubljano in zaradi takih stvari sem, ljubiteljica filma, literature in glasbe, sčasoma začela sanjati, da bi lezbijke imele tudi svoj umetniški festival. Val nas je preprosto nosil s seboj.
Delno sva s Suzano Tratnik te sanje uresničili leta 1988, ko sva s tovornjakom preštopali pol Evrope in iz Londona prinesli nahrbtnik, poln filmov, posnetih na videokasetah (nekaj iz lezbično-feminističnega arhiva, nekaj kar z BBC), in potem v Galeriji Škuc organizirali Teden lezbičnega filma.
Obdobje po devetdesetih
Družbene spremembe in z njimi demokratizacija družbe pomenijo tudi vzpon novega kon-servativizma in politizacijo lezbičnega in gejevskega gibanja (denimo, ustanovitev Roza kluba, prve lezbične in gejevske politične skupine v Sloveniji).
Kar se medijskih podob homoseksualnosti tiče, je bilo v devetdesetih v Sloveniji podobno kot na Zahodu - po zaslugi MTV je prišlo do komercializacije queer podob v medijih. Jezik androgine pojavnosti (Madonna, Michael Jackson in drugi) je odkrito namigoval na homoe-rotiko. Madonna je s svojim teatrom identitet veliko prispevala k tako imenovani lezbinizaciji ženskih podob, k procesu, ki vključuje tako estetiko kot politiko telesa. Na prvi pogled je bilo videti, da je lezbištvo (v)stopilo v novo obdobje kulturne vizibilnosti. Podrobnejša analiza te eksplozije lezbičnih reprezentacij v devetdesetih pa pokaže, da gre v resnici za ugajanje, za tako imenovani lezbični šik, in da se s tem subkulturno jedro razblinja.
Medtem ko je bil v osemdesetih aids sprožilec novih umetniških projektov in nosilec atmosfere, nabite z jezo proti družbeni brezbrižnosti in težnjam, da se homoseksualna skupnost potisne v družbeni molk, pa devetdeseta kažejo občuten vzpon medijskih reprezentacij, ki so posledica novih teoretskih pogledov ob prelomu tisočletja, usmerjenih v moderno analizo konstrukcije spola in seksualnosti.
Po letu 1997, ko se sekcija LL znova osredini na avtonomno oblikovanje lezbičnih politik, kultur in socialnosti, izide drugi lezbični Manifest (ki je obsežnejši in bolj političen od prvega), sekcija pa odpre številne projekte, ki potekajo še danes in tvorijo jedro njenega delovanja: s pomočjo stalnih političnih akcij zagovarja politike enakopravnega državljanstva ter širjenja državljanskih in človekovih pravic in si prizadeva za uvedbo protidiskriminatorne zakonodaje, odpravo institucionalizirane diskriminacije in homofobije ter izboljšanje družbenega položaja gejev in lezbijk. LL politični aktivizem oblikuje skozi javni angažma, tako skozi dialog kot pritisk na državne in meddržavne institucije, kot tudi skozi sodelovanje s socialnimi partnerji, sindikati in delodajalci, mediji in nevladnimi LGBT organizacijami doma in v tujini. LL ponuja tudi zagovorništvo in pravno pomoč in prek izobraževalnih akcij odpira vrata v analize spolov in seksualnosti, začenši z blokom prvih lezbičnih in gejevskih študij pri nas v Časopisu za kritiko znanosti, ki ga je uredila Nataša Velikonja (teh tematskih blokov je izšlo še več, po Nataši Velikonja je urednikovanje le-teh prevzela Tatjana Greif) ter v okviru sodelovanja z univerzitetnimi institucijami. S pomočjo kreiranja lastnih medijev, kamor spadajo revija Lesbo (ki po ustavitvi subvencije še vedno izhaja periodično, ureja jo Nataša Velikonja), ki je od leta 1997 namenjena ostrenju kritičnih in intelektualnih rezil ter defektažam, praksam in teorijam odpora proti aktualnim izključevalnim orientacijam, ter razbijanju identitetnih konsolidacij tam, kjer le-te omejujejo različnost kot neodtujljivo eksistencialno pravico; radijska oddaja Lezbomanija, ki na Radiu Študent brez prekinitve poteka že štirinajst let in s pomočjo novic, analiz, intervjujev in komentarjev obravnava vse za LGBT populacijo najpomembnejše družbene, kulturne in umetniške teme in dogodke (s pomočjo stalne sodelavke Tatjane Greif jo ureja Nataša Sukič) ter tri spletne strani sekcije: www.ljudmila.org/lesbo,www.raznolikost.org in www.klubmonokel.com. V okviru knjižne zbirke Škuc-Vizibilija sekcija LL od leta 1998 (pod uredniško taktirko prve urednice Nataše Sukič in zdajšnje urednice Tatjane Greif) izdaja leposlovne in teoretske članke s področja lezbičnih študij, študij spolov in seksualnosti, s poudarkom na izdajanju domačih avtoric in najpomembnejših tujih teoretičark in literatinj. Prvega maja 2001 je bila ustanovljena Lezbična knjižnica in arhiv (ki jo še danes vodita Nataša Velikonja, njena snovalka, in Urška Sterle); gre za prostor sistematičnega zbiranja knjižnega, dokumentarnega in arhivskega gradiva, ki se veže na lezbično, gejevsko, biseksualno in transseksualno tematiko oziroma področje spolov in seksualnosti. Obsega teorijo, poezijo in prozna dela, stripovsko in obsežno revijalno zbirko, medijski arhiv, avdio-video, dokumentarno, arhivsko in ostala gradiva. LGBT konteksti so v knjižničnem fondu najmočneje zastopani, vendar pa knjižnica s svojim gradivom detektira tudi
številna druga osišča razlikovanj na ravni seksualnosti, telesnosti in spolov. Knjižnični katalog je dostopen na spletni strani www.ljudmila.org/lesbo. Znotraj Lezbične knjižnice in arhiva poteka projekt graditve bibliografije z gejevsko in lezbično tematiko v slovenskem jeziku (dostopen na spletni strani). Lezbična knjižnica je - skupaj s Škratovo čitalnico KUD Anarhiv, knjižnico Mirovnega inštituta, Strip-burgerja in Zavoda za sodobne umetnosti - povezana v Mrežo avtonomnih knjižnic.
Med projekte, ki tvorijo jedro delovanja sekcije LL, vse od septembra 1993, ko so članice sekcije v sozvočju z drugimi urbanimi subkulturami in scenami ter umetniškimi in kulturnimi avantgardami sodelovale pri zasedbi nekdanje vojašnice JLA ob Metelkovi in Masarykovi ulici v Ljubljani, spada tudi lezbični klub Monokel (ki ga zdaj vodi Nina Hudej), ki na približno petdesetih kvadratnih metrih in s pomočjo družabnih, kulturnih, glasbenih, galerijskih in debatnih pripomočkov realizira iluzije o preživetju klubskih noči (predvsem) lezbijk in vseh, ne glede na seksualno usmeritev.
Festival Lezbična četrt ob petindvajsetletnici sekcije LL
Lepšega darila kot je bil prvi lezbični festival (ki je potekal od 3. do 10. novembra 2012), ki je zaobjel presek raznovrstne in bogate domače lezbične umetniške produkcije, zrasle iz lez-bične scene v četrtstoletnem obdobju, ne bi mogle podariti: od literature do performativnih umetnosti, od prvega domačega celovečernega dokumentarca o sekciji LL avtoric Marine Gržinic, Zvonke T. Simčič in Aine Šmid (o prvi lezbični skupini v nekdanji Vzhodni Evropi in Jugoslaviji in njenem vplivu ter razmerjih z nekdanjim skupnim, jugoslovanski prostorom) do prikaza umetniške in dokumentarne fotografije, od predstavitve izjemne knjige o zgodovini sekcije LL (z nikoli doslej raziskano predzgodovino, se pravi, lezbištva pred lezbičnim gibanjem od 19. stoletja naprej(!), avtoric Tatjane Greif in Nataše Velikonja) in razvoju lezbične scene do teoretskih razprav o lezbični umetnosti, artivizmu in aktivizmu - vse to je bila Lezbična četrt, festival, ki bo zaradi navdušenih odzivov na lezbični sceni (p)ostal stalni letni dogodek, čeprav je bil sprva zamišljen kot enkratna manifestacija ob jubileju ali kvečjemu kot bienalni dogodek.
Lezbična umetniška produkcija je zadnja leta v bliskovitem vzponu, lezbična scena je prvič v zadnjih petindvajsetih letih zares močna, dovolj močna, množična, barvita in kreativna, nanjo zahajajo nove in nove generacije literatk, vizualnih in performativnih umetnic, didžejk in glasbenih ustvarjalk in videti je, da obstoj »kritične mase« lezbičnih umetnic privablja nove in nove, jih spodbuja in inspirira, jim ponuja »varno« okolje, v katero lahko vstopajo hitreje, z več samozavesti in manj samocenzure.
Čedalje več je tudi lezbijk kolumnistk, esejistk, urednic, literarnih in na splošno umetnostnih kritičark in lezbični festival je pravzaprav »naravni« habitat, pravšnje okolje za letno revizijo lezbične umetniške produkcije, ki jo ob vsej tej novi ustvarjalni eksploziji po novem merimo v letih in ne več v desetletjih, kot smo jo pred tem.
Kot sta zapisali Nataša Velikonja in Tatjana Greif v knjigi LL 25 - Lezbična sekcija LL: kronologija 1987-2012 s predzgodovino (Škuc-Vizibilija, 2012), je
»... področje umetnosti 'najprijaznejša tujka': po eni strani zato, ker je umetnost vedno bila zatočišče tistih brez glasu, po drugi strani pa smo si lezbijke same ustvarile infrastrukturo za umetniško ustvarjanje, prostore, založbe, medije in z njihovo pomočjo prebile železno steno izolacije. Lezbične pisateljice in pesnice so dandanes v Sloveniji kljub še vedno pogo-
stim in v pričujoči knjigi popisanim blokadam literarnih homofobov priznane in nagrajevane (Greif in Velikonja naštejeta in podrobno opišeta delo literatinj Suzane Tratnik, Urške Sterle, Kristine Hočevar, Nataše Velikonja, Nataše Sukič, Sare Lubej in Petre Hrovatin, op. a.) ... Poleg literarnega je lezbično umetniško ustvarjanje izjemno močno na vizualnem področju s fotografinjama Aquarius in Jasno Klančišar ter likovnima umetnicama Aprilijo Lužar in Andrejo Gomišček. Na lezbični sceni je vseskozi prisotno gledališko ustvarjanje: po skupinah, ki jih je oblikovala Aquarius, Wild Girlz, Amazonas in Golden Eye, več lezbičnih predstavah Irene Duša in Nataše Jereb, gledališki predstavi 'Ime mi je Damjan' Suzane Tratnik ter performansih Urške Sterle se je za petindvajsetletnico LL oziroma odrsko uprizoritev radijske igre Nataše Sukič 'Slepi tir' oblikovala lezbična gledališka skupina Ponovivajo. Urška Sterle je leta 2003 posnela kratek dokumentarni film 'Aktivno državljanstvo', Vstaja Lezbosov je ustvarila dva kratka filma Homorisk' in 'Prvovrstni drugi'. Na glas-beno-performativnem področju ne moremo spregledati Mete Erženičnik v njenih neštetih vlogah in projektih ali jazz pevke Teje Pribac. Tu so scenske didžejke, začenši s pionirko Natašo Sukič, in DJ - kolektivi Female's'cream, Esterion, Lezklektika ...«
Ključne besede: okoljsko zanikanje, okoljska filozofija, okoljska etika.
Tomaž Grušovnik je višji predavatelj na Fakulteti za humanistične študije in Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Bil je Fulbrightov štipendist na Univerzi Nove Mehike in gostujoči predavatelj na Centru za razvoj in okolje Univerze v Oslu. Lani je za svojo monografijo s področja okoljske etike z naslovom Odtenki zelene prejel nagrado Glasnik znanosti 2012. (tomaz.grusovnik@zrs.upr.si)
176-178 Suzana Tratnik
AntiFa seminar v Lezbični četrti Avtorica prepleta osebno aktivistično zgodovino in porajanje gejevske, feministične in lezbične iniciative v osemdesetih v Ljubljani. Tako kot so nanjo vplivale izkušnje mednarodnega lezbičnega gibanja in specifika lezbične situacije v okviru socialistične Jugoslavije, je tudi samo lezbično gibanje v Sloveniji pogosto nihalo med svojimi naravnimi zavezniki: feministkami in geji. Slednjič se je osamosvojilo v Lezbično sekcijo LL pri Društvu Škuc, v okviru Metelkove mesta pa vodi lezbični klub Monokel. Od nastanka lezbične skupine leta 1987 je ta v 25-ih letih razvila bogato infrastrukturo programov, dejavnosti in prostorov.
Ključne besede: alternativna scena, gejevsko gibanje, feministična iniciativa, mednarodna lezbična konferenca, lezbijke tretjega sveta, lezbična raznolikost in konflikti, lezbični zavezniki, lezbično gibanje v Sloveniji, Metelkova mesto.
Suzana Tratnik je magistrica antropologije spolov. Je pisateljica, prevajalka, publicistka in lezbična aktivistka, ki živi in dela v Ljubljani. (suzana.tratnik@ mail.ljudmila.org)
179-183 Nataša Sukič
Petindvajset let lezbične sekcije LL
Avtorica v prispevku oriše nastanek in zgodovino prve aktivistične lezbične skupine v vzhodni Evropi in nekdanji Jugoslaviji Škuc LL. Skupina s svojimi kulturno in politično angažiranimi projekti že petindvajset let napada diaspore lesbofobije in homofobije ter socializira družbo v ideale razsvetljenske, vključujoče, solidarne in egalitarne družbe. Avtorica v besedilu prepleta osebno aktivistično zgodovino in razvoj lezbičnega gibanja, od prve iniciative v alternativnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Ljubljani pa vse do danes.
Ključne besede: alternativna scena v osemdesetih, lezbično in gejevsko gibanje, festival Magnus, lezbo-fobija, homofobija, razsvetljenjska družba, demokratizacija družbe, medijske podobe homoseksualnosti, festival Lezbična četrt.
Nataša Sukič je diplomirana inženirka elektrotehnike. Je pisateljica, publicistka, didžejka in lezbična aktivistka, ki živi in dela v Ljubljani. (sukicnatasa@mail. ljudmila.org)
185-193 Franc Trček
Refleksiji ob »Gotof je!«
Prispevek združuje besedili, ki sta nastali v času tretje mariborske vstaje leta 2012. V prvem avtor pojasni imaginarnemu tujcu, zakaj se je v Marboru zgodil vstaja Gotof je!. Pri tem izhaja iz koncepta primarne akumulacije kapitala, ki je značilna za večino tranzicij, ter iz neuspešne reforme lokalne samouprave v Slovenije, katere posledice so lokalni šerifi. V drugem besedilu pa poskuša skozi analizo dogajanja v mestni politki odgovoriti na vprašanje, kakšne volitve potrebuje Maribor.
Pri obeh besedilih gre za sprotno analizo, za teorijo v praksi. Ta je, ker jo praksa seveda prehiteva, šibka. Avtor v tem vidi njeno prednost, ne slabost, saj ne posplošuje tam, kjer še ni mogoče.
Ključne besede: šibka teorija, mariborska vstaja, primarna akumulacija kapitala, tranzicija, reforma lokalne samouprave, Gotof je!
state the responsibility for implementing environmental protection measures in order to protect future generations and eliminate generacism from our society and economy. We propose the so-called green state, which bases environmental protection measures on fairness to future generations. Keywords: climate change, generacism, intergeneratio-nal justice, green state, John Rawls.
Dejan Savic is a PhD student in philosophy at the Faculty of Arts of the University of Ljubljana. His research covers the field of justice to future generations in regards to environmental protection. From 2010 he has been working at the international environmental organization Greenpeace as a climate and energy campaigner in Slovenia. (dejan.svet@gmail.com)
168-174 Tomaž Grušovnik Environmental Denial
Even though today reliable information about the negative impact of humans on the environment is only two clicks away, a considerable number of people still deny it. Why? Research shows that what we might call 'environmental denial' is a consequence of specific social and psychological factors: if we were to admit the negative impact of our lifestyles on the environment, we would have to change our way of life founded on consumerism. However, consumerism is not simply a way of exchanging goods; it is also something around which we organize the meaning of our lives, as consumer research clearly shows. Therefore we deny the information on the negattive impact of human activity on the environment because admitting it would lead to a conflict between cognition (attitudes, beliefs) and actions (behaviour) around which we organize the meaning of our lives. Such an exposition points to wider sociopolitical effects. Firstly, it raises questions about education that have to take into account the non-rational nature of human beings, and secondly it raises questions about the directions and possible outcomes of social action.
Keywords: environmental denial, environmental philosophy, environmental ethics.
Tomaž Grušovnik is a senior lecturer at the University of Primorska where he teaches in the Faculty of Humanities and Faculty of Education. He was a Fulbright student at the University of New Mexico and guest lecturer at the Centre for Development and the Environment, University of Oslo. He was awarded the Herald of science 2012 prize for his monograph on environmental ethics Shades of Green (Odtenki zelene). (tomaz.grusovnik@zrs.upr.si)
176-178 Suzana Tratnik
AntiFa Seminar in the Lesbian Quarter
The author interlaces a personal activist history and the rise of gay, feminist and finally lesbian initiatives in the 80s in Ljubljana. Influenced by the experiences of the international lesbian movement and the particular lesbian situation in the context of socialist Yugoslavia, the Slovenian lesbian movement itself often wavered between its natural allies: feminists and gays. Finally it attained independence as a Lesbian group LL within the ŠKUC Association, and the group now runs the lesbian Monokel club in the Metelkova squat. Since its beginning in 1987, it has developed a rich infrastructure of programs, activities and spaces.
Keywords: alternative scene, gay movement, feminist initiative, international lesbian conference, 3rd world lesbians, lesbian diversity and conflicts, lesbian allies, lesbian movement in Slovenia, Metelkova squat.
Suzana Tratnik has obtained MA in Gender Anthropology. She is a fiction writer, translator, publicist and lesbian activist who lives and works in Ljubljana. (suzana.tratnik@mail.ljudmila.org)
179-183 Nataša Sukič
25 Years of the Lesbian Section LL Author describes the beginnings and the history of Škuc LL, the first activist lesbian group in Eastern Europe and former Yugoslavia. Trough projects within the cultural and political domains the group has been fighting against lesbophobia and homophobia for the last 25 years.
The group tries to create an inclusive, united and egalitarian society of enlightment ideals. The author mixes personal activist history with a development of a lesbian movement from the first initiative in the alternative society of the 80s in Ljubljana to the situation today.
Keywords: alternative scene in the 80s, lesbian and gay movement, Magnus festival, lesbophobia, homophobia, society of enlightment, democratization of society, homosexuality in the media, the Lezbična četrt festival.
Nataša Sukič holds a Diploma and is a engineer in Electrotechnics. She is a writer, DJ and lesbian activist. (sukicnatasa@mail.ljudmila.org)
185-193 Franc Trcek
Reflection on »Gotof je!« This article combines two texts, which were written at the time of the third Maribor uprising in 2012. The first explains to an imaginary foreigner, why Gotof je! happened. In doing so, I start from the concept of primary accumulation of capital, which is typical for most of the transitions in Eastern European countries, and the failure of reform of local government in Slovenia, the consequence of which is local sheriffs. The second text is trying - through the analysis of actual political events in the city and municipality - to answer the question of what kind of election we need in Maribor. Both texts are a real-time analysis of the theory in practice. I call such attempts »weak theory« because the practice course ahead. I see this as a big advantage of weak theory, not as a weakness, because it not generalises where it is not possible.
Keywords: weak theory, Maribor uprising, primary accumulation of capital, transition, reform of local self-government, Gotof je!
Franc Trcek is an active member of the Gotof si! movement. He is a resident of Maribor and analytical sociologist. He studies socio-spatial developmental challenges and in particular local and regional deve-
lopment, the sociology of architecture, cybersociology and Balkan studies. (franc.trcek@guest.arnes.si)
194-197 Klemen Plostajner
Knowledge Must be Committed to Emancipation
The article considers the place of knowledge and the role of intellectuals in contemporary knowledge society in which knowledge is more and more subsumed under the logic of production and commodities. Subjects are supposed to know and their products (knowledge) are thus completely immersed in mechanisms of domination, which is practised more and more in the name of rational, technical, objective laws of capitalist production. The protest movement in Slovenia rejects the traditional status of intellectuals, forcing them to wake up and start using their knowledge as a tool of emancipation. If fascism represents a failure of revolution to achieve emancipation, then intellectuals have the task to prevent the march of fascism.
Keywords: protests, knowledge society, role of intellectuals, production.
Klemen Plostajner is an undergraduate student of Sociology in the Faculty of Social Science, University of Ljubljana. He is active in various local social movements. He is also one of the co-creators of danesje-novdan.si portal. (plostajner.klemen@gmail.com)
199-210 Andrej Kurnik
A New Generation of Uprisings -from Tunisia to Slovenia The uprising in Tunisia, the occupation of public squares in Spain, the Occupy Wall Street movement, the global uprising on 15 October 2011 and the recent widespread demonstrations in Slovenia can be understood as the new generation of uprisings following the eruption of financial crisis. Those multitudinal expressions of indignation and quests for real democracy are expressions of the irreversible crisis of neoliberalism and represen-