43 Ocene Duška Žitko, Giuseppe T artini – violinski virtuoz, skladatelj, teoretik in pedagog svetovnega slovesa Piran: Pomorski muzej Sergej Mašera. 2017, 121 str. Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Italijanski skladatelj, violinist in pedagog slovenskega rodu oz. rojen na Slovenskem v Piranu 8. apr. 1692, ki je večinoma živel in deloval v Padovi in Pragi, je bil zagotovo neke vrste glasbeni poliglot. V Padovi je 26. feb. 1770 tudi umrl. Glasbeno šolanje je začel v rodnem Piranu in sosednjem Kopru. 16-leten se je (1708) vpisal na pravno fakulteto v italijanski Padovi. V As- sisiju pa je v samostanu študiral violino in osnove kompozicije ter raziskoval akustične glasbene zakonitosti. Od 1714 je igral v opernem orkestru v Anconi in l. 1721 postal prvi violinist – koncertni mojster v baziliki sv. Antona v Padovi. V letih 1723– 1726 je bil na gostovanju v Pragi, 1727 pa je v Padovi ustanovil svojo lastno violinsko šolo. Iz nje so izšli pomembni violinisti tistega časa. Tartini je obogatil violinsko tehniko: uporabljal je debelejše strune, daljši lok, izpopolnil je tehniko leve roke in iznašel t. i. diferenčni ton. 1 Tartini je avtorsko ustvarjal in- štrumentalno glasbo, saj njegov opus obsega ok. 125 solističnih koncertov, največ violinskih in 200 violinskih sonat. Izmed njih je zagotovo najznamenitejša Vražji trilček (1713; dandanaš- njo obliko ji je dal sloviti violinski virtuoz Fritz Kreisler,1875– –1962). 2 Tu je še okoli 50 triosonat. Pisal pa je tudi razprave o akustičnih vprašanjih (Traktat o glasbi, 1754). O tem in takem Tartiniju tokrat piše avtorica D. Žitko, ki na najprej omeni vsa dosedanja piranska tj. slovenska prizade- vanja na področju odkrivanja življenja in dela slavnega Giu- seppeja Tartinija. Knjigo, ki jo je izdal Pomorski muzej Sergej Mašera, so posvetili »Vilimu Demšarju, restavratorju Tartinije- 1 Kombinacijski ton, ki se sliši ob razliki frekvenc dveh tonov, ko npr. zvenita c 2 = 517 Hz in g 2 =775 Hz, je slišati tudi g 2 -c 2 , tj. ton c 1 = 258 Hz. 2 Sonata v g-molu iz leta 1713. 44 Duška Žitko, Giuseppe Tartini – violinski virtuoz, skladatelj, teoretik in pedagog svetovnega slovesa ki in skupine, društva in združenja, ljubiteljske in poklicne inštitucije, posmrtne maske, slike njegove violine in njenih delov, vedute Pirana … Literatura (97–112) je obsežna in ne obremenjuje celotnega besedila knjige; 275 enot (avtorjev in naslovov), kar pomeni, da je ime skladatelja in violinista Giu- seppeja Tartinija še kako prisotno tako na svetovni (evropski) kot tudi na slovenski znanstveni glasbeni sceni. Del tega doka- za so (objavljene) samo tri kratice (114). Zato pa je likovni del monografije izredno bogat. Šele skupaj kot »punctum contra punctum« 6 tvorita z besedilom celoto. Za (objavljene) Fotogra- fije (115–118) je na koncu popisan poseben seznam s ponovlje- nimi slikovnimi miniaturami in dodatnimi podatki za nekatere slike. Sledi še poseben spisek Spletnih virov fotografij (119–121) in (zaključna) Zahvala. Bogate in številne (skupaj z naslovno 127 enot) fotografije so v večini primerov v izvirnih barvah. Marsikateri od objavljenih faksimilov 7 izhaja prav iz našega Po- morskega muzeja S. Mašera v Piranu. Knjižica, ki na vsega 121 (paginiranih) straneh prinaša novo in obogateno gradivo o »našem« Tartiniju, zagotovo sodi v našo kulturno in še posebej glasbeno dediščino. Hkrati pa je to ponovni dokaz, da tudi naše interdisciplinarno in multidisci- plinarno združene umetnostne stroke in znanosti (arhivistika, glasba, muzeologija, muzikologija, literatura, umetnostna zgo- dovina …) zmorejo najtežje tovrstne naloge; vključno z naci- onalno in internacionalno, saj gre pri omenjeni knjigi oz. mo- nografiji še za kaj več: za promocijo in turizem, za nadaljevanje tesne povezave med Slovenci in Italijani, ki prav v Tartinijevem rojstnem mestu (Piran) lahko služijo za zgleden primer sožitja. Četudi je v avtorstvu D. Žitko zaznati vse te in še druge nak- lonjenosti, tudi zaradi že omenjene ne pretirane obremenitve monografije z znanstvenim aparatom, ta le sodi tja, torej med izvirne znanstvene tiske, monografije. Lektor knjige je bil Hen- rik Ciglič, oblikovanje je delo Duške Đukić, arhivsko in foto- grafsko gradivo je avtorica skupaj z izdajateljem in založnikom črpala na najrazličnejših naslovih doma in v tujini (Slovenija in Italija), digitalizacijo je opravila Veronika Bjelica, knjigo pa je v nakladi tisoč kosov natisnila Eurografis, d.o.o. Slovenija. 6 Pika proti piki (za notna znamenja so včasih uporabljali pike). 1. Sočasno vodenje več samostojnih melodij. 2. Nauk o večglasju z določenimi pravili o vodenju posamičnih melodičnih linij. 3. Fig. vsebinsko nasprotje. 7 Natančen posnetek rokopisa, tiska, risbe ipd. ve violine«; to hranijo v njegovi rojstni hiši v Piranu, kjer ima dandanes sedež Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini pri nas. To je tista (Tartinijeva) violina, ki jo je znani ljubljanski goslar 3 tako usposobil, da so nanjo igrali že številni domači in tuji vio- linisti (Uto Ughi, T omaž Lorenz, Anja Bukovec, Črtomir Šiško- vič, Žiga Faganel, Stefan Milenković, Benjamin Ziervogel, Filip Feguš idr.). Violinski virtuoz, skladatelj, teoretik in pedagog svetovnega slovesa G. Tartini tako po nekem času spet dobiva (v slovenskem in italijanskem jeziku, v pripravi pa je še njen an- gleški prevod) knjižni spomenik. Kot je povedal eden od piscev uvoda (Franco Juri, aktualni direktor Pomorskega muzeja S. Mašera v Piranu; str. 7), gre v primeru T artinija za Violino, Svet- nika, Vraga. Tako so omenjeno publikacijo izdali ob letošnji in aktualni 120. obletnici odkritja spomenika Antonia Dal Zotta G. Tartiniju na osrednjem piranskem trgu po sedemnajstih le- tih. Po sedemnajstih letih je to nova publikacija, vsebinsko do- polnjena z novimi izsledki po zaslugi neutrudne raziskovalke in avtorice Duške Žitko ali, če že hočete, tudi za njeno osveženo grafično podobo. O samem Tartiniju pa sta se razpisala še dva povsem novodobna violinska virtuoza: Rus David Fjodorovič Ojstrah (9) in naš Črtomir Šiškovič (9); dve povsem različni violinski figuri, po nacionalnosti Rus in Slovenec, po generaci- jah pa »prejšnji« Ojstrah 4 in »sedanji« Šiškovič. 5 Uvodničar je še naš poet, tesno povezan z muziko, akademik Ciril Zlobec iz leta 1992 (11). Knjigi na pot (12–13) se razpiše avtorica D. Žitko in razloži vse povode za izdajo te knjige. Med njimi omeni že nekatere popisane pa še nove. Nekaj malega je prebrati tudi o težavnostni stopnji Tartinijevega opusa in zakaj se npr. tudi do- volj redko pojavlja na repertoarju dandanašnjih izvajalcev. Ve- ličina Giuseppeja T artinija (15–28) poseže v razpoložljivi histo- riat obujanja spominov in zasluge posameznikov in inštitucij za vse dosedanje dosežke in dognanja o velikem »violinskem vragu.« Tartinijeva življenjska pot (29–58) dokumentirano in zanesljivo postavi našega Tartinija med Piranom, številnimi italijanskimi mesti in Prago tako bivanjskih kot tudi šolajočih in delovnih ter življenjskih postajah in profesionalnih uspehih. Še posebej se avtorica dotakne Violinskega virtuoza (59–62), saj Tartinija prav po tem pozna ves, ne le slovenski, italijanski ali češki (glasbeni) svet. Kot Skladatelj (63–68) je Tartini prikazan z nekaterimi faksimili rokopisov in tiskov, kot Pedagog (69–74) pa še z nekaterimi drugimi listinami, ki Tartinija umeščajo in utrjujejo s pismi, slikami, naslovnicami. Med njimi se najdejo tudi dokumenti, ki jih hrani naš Pomorski muzej S. Mašera v Piranu. Ker je bil Tartini tudi Raziskovalec in teoretik (75–78), mu je posvečen še ta fragment njegovega delovanja: naslovni- ca disertacije, rokopis raziskave o Platonovi znanosti, temelječi na krogu, naslovnica ocene Tartinijeve razprave … Posebno in obenem zadnje poglavje pa piše o T artinijevi zapuščini (79–96). Tu so v ospredju prostori in spominska obeležja, posamezni- 3 Vilim Demšar (1937–2017). 4 D. F . Ojstrah (1908-1974). 5 Č. Šiškovič (roj. 1956).