375    
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
91.
Težave prvega poljedelstva. De Candolle in
Darwiii.
Kar se znk o starosti poljedelstva, narisali smo v poprejnjera članku z zelo splošnimi črtami. Videli smo, da je poljedelstvo mnogo starejše od same povesti človeške, in da je še le ž njega pognal ves ostali napredek. No s tem še nismo se dotaknili vseh onih zanimivih vprašanj, katera bi nam imela razjasniti sam začetek poljedelstva. Kako je človek do tega prišel, da žitarice vzgaja ? Kje jih je našel ? Kje je prva domovina pojedinim žitaricam ? Vrlo so to zanimiva vprašanja, pa če tudi ne moremo še danes na vsako vprašanje jasno odgovoriti, vendar ne smemo molče mimo iti. Uže ono, kar se je do danes odkrilo, služi človeškemu umu na čast, in ves ta uspeh nam jamči, da hočemo kedaj tudi v tem na čistem biti.
Ako narod tudi ob lovu živi, vendar se pogosto dogaja, da ljudje včasih posežejo po plodovih v gozdu, po semenju in korenju na livadi. Ako ti proizvodi tudi niso vselej sami na sebi tečni in redilnJ, vendar človeka dosti potov potreba prisili, da po njih seže. No od tega
pobiranja pa do redovitega vzgajanja onih bilin, s katerimi bi se človek mogel hraniti, velika je še daljava. Za vzgoj bilja je treba potrpežljivosti in tudi delavnosti. Narav človeška se nikdar rada ne ukvarja z dolgim in utrudnim delom. Četudi lov in ribarenje ne podaje vselej redovite in gotove hrane, vendar je eno in drugo zanimljivejše od težavnega poljskega dela. Vidimo to pogosto tudi dandanes pri naobraženejših ljudeh, kaj še le pri divjakih. Prvi početki poljedelstva so zelo težavni. Vojske in lovi so gotovo mnogo potov uničili vse trude. Nevošljivost sosednega plemena je brez dvojbe tudi mnogo potov motila prvi početek poljedelstva. Vse to nam jasno pokazuje, da se človek ni od svoje dobre volje poprijel poljedelstva, primorala ga je velika sila in potreba. Pa tudi ta prvi početek bi bil gotovo človek zopet opustil, da ni bilo skušenih in uglednih ljudi, kateri so svojemu plemenu svetovali, naj se drži gotovejšega dela, če tudi težavnejše. Kitajska povest nam pripoveda, kako je sam cesar moral izdati zapoved, katere bilini se morajo sejati, in da spomin na to zapoved ne mine, odredil je nabožni praznik v ta namen.
Biline, katere je človek počel vzgajati, našel je po livadah in gozdih.JJ Izmed 120.000 raznih vrst, ki jih poznamo, izbral si je človek v vsem, ako ne računamo uresnega cvetja, 247 vrst bilin, in jih je v svojo korist vzgojil. Med temi kulturnimi bilinami ni niti 20 žitaric. Vse te vrste so rasle nekdaj divje, in vendar ne moremo dandanes mnogim njihovih praroditeljev v pri-rodi oslediti. Mi še dandanes ne znamo, ali so te div-jakinje s površja zemlje zginile, ali so se z vzgoje-vanjem tako znamenito spremenile, da nič več niso podobne svojim praroditeljem. Velim, da tega ne znamo, ker se znameniti učenjaki v tem ne morejo še zedi-niti. Glasoviti Darwin trdi, da so se vse biline v člo-veškej skrbi tako spremenile, da nam je v prirodi zelo težko najti njihove divje roditelje. Ali ž njim se ne slaga francoski botanik Alfonz de CandoUe, kije malone vse svoje življenje posvetil preučevanju kulturnih bilin. Ta učenjak trdi, da se kulturne biline niso gotovo nikdar tako spremenile, da jih ne bi mogli v divjem stanu spoznati. Nam je težko reči, kateri ima pravo. Ako so divjakinje naših kulturnih bilin imele uže od naravi svoja glavna dobra svojstva, kakor sodi de Candolle, tedaj je bilo človeku mnogo laglje izbrati in najti prvih kulturnih bilin. Ako se niso te biline v veliko razlikovale od ostalih divjih bilin, kakor Darwin povdarja, tedaj je bilo človeku mnogo teže dobiti naj-pripravnejših vrst, pa jih s svojim vzgajanjem oplemeniti. Vsak sprevidi, da je po vsem tem zelo težko odgovoriti jasno in določno na vprašanje, kako je človek prišel do tega, da vzgaja žitarice in druge kulturne biline. Moramo tedaj priznati, da je to vprašanje dandanes še nerešeno, in najbolje hočemo učiniti, ako jedno-stavno navedemo nazore, ki sta jih razvila Darwin in de Candolle.
De Candolle trdi, da so divjakinje naših kulturnih bilin, a vzlasti žitaric, morale jaka podobne biti svojim oplemenjenim potomkam, ako tega ne bi bilo, tedaj se ne bi ljudje nanje ozirali, a kamo še le za hrano jih vzgajali. Tudi divjaki, ki so najdalje zaostali, veli on, poznajo biline svoje zemlje. Avstraljci Patagonci ne mislijo na to, da bi poskuse delali s takovimi bilinami, o katerih menijo, da niso koristne, da se ž njimi ne bi človek pomagal. Na to odvrača Darwin, da se de Candolle pred kot ne ni oziral na izvestja raznih potnikov, kateri pripovedajo, kako kukavno hrano več potov divjaki nabirajo in použivajo. Divjaki v Avstraliji nabirajo, kedar pritisne glad, vsakovrstne biline in jih na razne načine kuhajo, ker menijo, da hoče potem škodljiva bilina postati redilnejša. V južnej Afriki jedo ljudje ob gladu raznovrstne sadeže in sočno perje, a vzUsti mesnato korenje. Toraj poznajo tudi divjaki svojstva mnogih bilin, ker so v gladnem letu skusili, katere biline se dado jesti, a katere škodujejo. Vele, da divjaki ob poraanjkanjku pazijo na živali, vzlasti na opice, da vidijo, s katerimi bilinami se one hranijo. Ako premotrimo življenje divjih narodov, pravi Darwin, tedaj bodemo radi verovali, da so tudi naše žitarice morale biti nekdaj zelo neugledne. Črnci v osredujej Afriki gredo vsakega leta nabirat seme neke divje trave. To isto pripoveda potnik Livingstone, in potrjujejo tudi mnogi drugi potniki afriški. Tudi v Ameriki so našli uže več potov, kako siromašne ženske po livadah nabirajo zrelo seme raznih trav, in v Avstraliji se to osobito pogosto godi.
Tudi prastari stanovniki švicarskih stavb na kolji so nabirali razne neukusne divje biline. In marsikatera ta neugledna divja bilina, katera se ni z ničim odlikovala, postala je s časom koristna kulturna bilina. Z vsega tega izvaja Darwin, da niso vselej izredna svojstva morala na bilini biti, da jo je človek začel vzgajati. V sili in potrebi je nabiral človek vse, kar je v prirodi našel, in pri tem je postajal vse izkušenejši. Z dolgimi in težavnimi poskusi je našel, katera bi mu bilina mogla biti koristnejša, in prvi korak, ki ga je človek v kulturi učinil, bil je ta, da je takih bilin okoli svojega zavetišča posadil in posejal Livingstone je videl pri nekem afriškem divjem plemenu, kako so kedaj pa kedaj ljudje to ali ono divje sadno drevo v bližino koč zasadili, česar drugej ni nikjer našel. Drugi zname-nitejši napredek je bil. kedar je človek v bližino svoje koče posejal seme divjih bilin, katerih je ob potrebi po livadah iskal. Zemlja okoli koč pri divjakih navadno je po nekoliko nagnojena, in v takej prsti se je mogla divja bilina preje ali sleje nekoliko oplemeniti. Tudi med divjimi bilinami se je našla kedaj pa kedaj po katera bolja povrstica, pa je jo mogel kateri starejši in skušenejši človek med divjimi opaziti, presaditi ali njeno semo posejati. Da se je to moglo dogoditi, lahko verujemo, ako pomislimo, da povse divji narodi, kateri se nikdar s  poljedelstvom ne bavijo, vendar pazijo na
    376
biline, kakor na svoje dobrotnice. Divji Avstraljci imajo zakon, da se ne sme izkopati po cvetanju nobena bilina, katera seme rodi, in potniki pripovedajo, da se divjaki tega vedno drže.
Avstralija in južna Afrika niste izveli nobene kulturne biline, a de Candolle meni, da je to samo zato, ker te zemlje nimajo nobene divjakinje, katera bi uže od naravi imela očita dobra svojstva. On meni, da divjaki v teh zemljah niso tako topi in neskušeni, da jih ne bi moglo vsaj pomanjkanje prisiliti, da začno pojedine biline vzgajati. Najglavnejši je to razlog, ki ga je de Candolle za svoje mnenje navel. Neugledna svojstva teh bilin so vzrok, da tudi doseljeniki evropski niso nobene tamošnje biline vzgojili in oplamenili. V Avstraliji spominjajo preko 100 raznih bilin, s katerimi se ljudje ob gladu prehranjujejo, pa vendar nobene teh bilin človek ni vzgojil, in to samo zato, ker ni, kakor de Candolle meni, našel na njih takih dobrih svoj štev, da bi jih bilo vredno vzgajati. No Darwin tolmači te pojave vse drugače. Ako so naše kulturne biline v Evropi in Aziji s svojimi dobrimi svojstvi uže kot divjakinje rasle, tedaj bi bilo zelo čudno, da uprav Avstraliji in južnej Afriki ni priroda niti jedne koristne biline darovale, dočim je Evropo in Azijo s tolikim obiljem osrečila. Tega Darwin ne veruje, temveč meni, da so tamo ljudje sami krivi, ker se niso vzgajanja bilin lotili.
Tako protivno sodita ta učenjaka. V enem pa se zlagata oba, namreč v tem, da je potreba bila, ki je iloveka spodbola, da je začel biline vzgajati, da je v potrebi in v pomanjkanju prvi začetek poljedelstva.
    377