Oborožen boj —
neizogilma stvarnost
V nedeljo 9. februarja je argentin ska zvezna vlada, prvič odkar je maja 1973 zasedla oblast, vpoklicala oborožene sile, da se pridružijo policijskim oddelkom v boju proti gverili. To jo storila v trenutku, ko je bilo razbitih večina gverilskih gnezd po argentinskih mestih in so levičarski prevratni ele-' menti le s težavo za silo povezovali niti svojih raztrganih mrež.
A vpoklic se je dogodil na drugem prizorišču. Vojaški .oddelki (in v zadnjih dneh tudi oddelki žendarmerije), so bili poslani v hribovite in gozdne predele province Tucumán, kjer je po dolgih letih v novi moči vzplamtelo „žarišče“ in z njim podeželska gverila. Dejstvo, da so prevratni elementi kontrolirali velik del malo obljudenega ozemlja, in da so se počasi bližali večjim naselbinam, ni presenetilo vojaških opazovalcev, ki od vseh početkov preučujejo pota in smeri gverilske strategije. Pravilno so precenili dejstvo tega ’„o svobojenega ozemlja,“ kjer je bila krajevna policija brez moči, in proti kateremu je bila možna le širša ofenziva oboroženih sil. Ta ofenziva traja že sko-ro dva tedna. Zajetih je bilo precej prevratnih elementov. Tudi je prišlo do spopadov in smrtne žrtve so bile na obeh straneh.
Spričo tega si nevešč opazovalec presenečeno stavi vprašanje, če se ni morda vrnila doba v kateri je bila deželska gverila smatrana kot edina možnost za nasilno zasedbo oblasti, tako s praktičnih, kot iz ideološko-teoretičnih vidikov. Vrnimo se za trenutek v tisto dobo, ki se je začela v letu 1959, ko je Fidel Castro zmagovito vkorakal v Havano. Njegov uspeh je bil kažipot, in njegova strategija „žarišča“ vzorec po katerem so se ravnale vse prevratne skupine latinske Amerike. To vse dotlej, dokler ni njegov tovariš, revolucionar „stotih Vietnamov v latinski Ameriki“ Ernesto „Che“ Guevara padel v Boliviji 8. oktobra 1967. Tedaj je no navdihu vodilnega brazilskega gverilca (Carlos Marighela) in njegovega znanega „Priročnika“ nastopila doba mestne gverile.
Ta nova smer je prišla v modo, čeprav njenih odtenkov ni bilo zaznati s kaj močnim odsevom v številnih južnoameriških državah. A dovolj je bilo, da se je pojavila v Brazilu, v Urugvaju (Tupamaros) in v Argentini (praktično vse prevratne skupine, od pero-nističnih Montoneros do trockističnega ERP-a), ter delno v Čilu, da je po prvih uspehih obveljala kot najboljša, če ne edina pot revolucije. Vendar, čas je tekel, in kot deželna, tako tudi mestna gverila nikdar ni prešla druge, razvojne faze. Varnostni organi so se kmalu prilagodili novemu načinu bojevanja in uspešno vračali udarce. Prvi uspehi gverile, čeprav za tedanjo dobo velikopotezni, so se izkazali bolj propagandni kot učinkoviti. Tudi ljudje so se navadili na te nenehne udarce, a nikdar ni prišlo v vsej tej dobi do tretje faze revolucije, do splošne ljudske vstaje.
Kaj naravno je tedaj, da so tas.o teoretiki revolucije, kot prevratni elementi na terenu obupali nad to novo smerjo. Sam Marighela je tragično končal na ulicah Sao Pauia, in brazilska vlada je kmalu razbila ostanke njegove skupine. Urugvajski „Tupamaros“, ki so v začetkp izgledali nepremagljivi na svojem terenu, so po ostrem posegu vojske, in potem, ko jim je zmanjkalo politične podpore levičarskih kongresnikov (po razpustu parlamenta in strank), tragično izginili iz površja. V Čilu se je izkazalo; da ob državnem udaru vsi elementi MIR-a niso mogli prenesti napada vojaških oddelkov, čeprav so bili temeljito pripravljeni in so imeli na razpolago dovolj orožja. V Argentini pa je vsled ideoloških nasprotij in vsled ostrega policijskega nastopa prišlo med gverilskimi skupinami do velike krize. Prišel je torej čas, da revolucija poišče novo, bolj učinkovito pot. In do tega je že prišlo.
Ta „nova pot“ sicer ni nič original-
KOMl'NISTl tSK TEŽAV
Po vsej Jugoslaviji bodo letos 10. maja slavili tridesetletnico, česa? V napovedih si niso edini. Nekateri pišejo in govorijo, da bo proslava 30. letnice osvoboditve Jugoslavije in zmage nad fašizmom. Ti so seveda v zadregi, ker bodo morali skrbno prikrivati resnico. Ne bodo si upali povedati, da je na Titovo prošnjo Stalin poslal sovjetsko vojsko, ki je pripravila fmt Titovim partizanom, da so mogli pritiv Beograd. Sami so bili nesposobni, da bi kaj takega izvedli. Pravtako bodo zamolčali, da je Titu pomagal na oblast Churchill s pritiskom na kralja, da je priznal dogovor Tito-šubašič- Brez Sovjetov in Churcil-la bi se komunisti ne mogli prikopati na oblast. Pravi fašizem je bil res premagan. Toda zmagi nad fašizmom niso prav nič doprinesli Titovi partizani, ker se proti njemu sploh borili niso.
Večina pa trdi, da bo proslava 30. letnice zmage socialistične (pravilno: komunistične) revolucije. Ti so bližje temu, kar bi radi proslavljali. Toda tudi ti bodo imeli težko nalogo. Navidezna zmaga pred 30 leti se je v treh desetletjih spremenila v poraz. Zmaga komunistične revolucije, naj bi bila zmaga marksizma. Ta pa je doživel popolen poraz, ker ni zajel širokih množic katere ga v veliki večini odklanjajo. Danes je v Jugoslaviji še manj prepričanih marksistov, kakor jih j® bil,o pred 30. leti. Ta doba je namreč dokazala, da je marksizem kljub eksperimentiranju komunističnih vodnikov nesposoben rešiti družbena vprašanja. To so se prepričali kmetje in delavci, študentje in razumniki. Tudi so spoznali, da pomeni marksizem izvajanje nasilja nad človeškim duhom in kratenje najosnovnejših človeških pravic.
Prividi Sergija Kraigherja
V Sloveniji je predsednik republiškega odbora za proslavo 30. letnice „osvoboditve“ Sergij Kraigher. Ta je na seji odbora za to proslavo 23. januarja t. 1. v uvodnih besedah sicer ugotovil, da
30.	obletnica osvoboditve „pomeni zmago socialistične revolucije v Jugoslaviji“. Zelo daleč od dejanskega stanja pa so njegova nadaljnja izvajanja, da j® zmaga te revolucije „odprla pot delovnim ljudem in delavskemu razredu vseh narodov Jugoslavije“. Skoro-cinično so iz-venele Kraigherjeve besede, da je samoupravna socialistična demokracija zgrajena na družbeno ekonomskih odnosih socialističnega samoupravljanja, „suverenosti in enakopravnosti narodov in držav, ter socialističnega internacional izma in humanizma.“
Naravnost predrzna je trditev Kraigherja, da so narodi Jugoslavije „suvereni. Kakor se v vlseh 30. letih ni posre-je republike) Jugoslavije tudi suverene“. Resnica je namreč ta, da Kraigher in
na. Njeno bistvo je le istočasen in vzporeden razvoj revolucije na deželi in v mestu. Torej kombinacija in sinhronizacija mestne in deželne gverile, ki bi prisilila varnostne organe, da istočasno posvečajo pažnjo in skušajo zatreti sovražnika na neštetih krajih. Revolucionarna žarišča na deželi naj bi se pojavila istočasno na različnih točkah notranjosti države, medtem ko naj oddelki mestne gverile nastopajo v vseh važnejših mestih. A isto so še pred odločitvijo za to pot imeli v vidiku tudi vojaški teoretiki protigverile. Poleg tega pa tudi, iz raznih vzrokov, sinhronizacija prevratnega delovanja ni kaj popolna. In v Tucumanu je gverila prav zaradi tega ponovno doživela poraz.
Tueumanski primer, ki še ni zaključen, bo posredoval nove elemente za študijo revolucionarne dejavnosti. Zaenkrat je že potrdil teorijo internacionalizacije revolucije. O „nacionalni revoluciji“ je bilo možno govoriti v brazilskem primeru. Prav tako ob peroni-stični gverili v Argentini, in nekoliko teže v slučaju urugvajskih „Tupama-rov“, v Čilu in Boliviji se je izkazalo, da so, vsaj na vodstvu, prevladovali tuji elementi, zlasti kubanski. Prav tako je bilo že nekaj časa v Argentini zasle-
E JUBILEJNEGA LETA
. Zveza komunistov ne bi mogli nastopati ob 30. obletnici zmage revolucije, če bi bili narodi Jugoslavije res suvereni in bi sami odločali o svoji usodi. V svobodi bi se narodi kaj hitro otresli diktature komunistične partije in bi res pravično uredili medsebojne odnose. Tega se Kraigher zaveda, zato bi na vsak način rad narodom Jugoslavije, ki so vklenjeni v partijske okove dopovedal, da so suvereni. Kakor se v vseh 30 letih ni posrečilo partijcem dopovedati narodom, da je komunistična svoboda, ali kakor jo oni imenujejo socialistična svoboda, res svoboda. Narodi dobro vedo, da o kaki njihovi suverenosti pod partijsko diktaturo ni niti sledu.
Milka Planinc in :Stane Dolanc sta zaskrbljena
Hrvatska komunistka številka 1, Milka Planinc je v začetku januarja v članku za zagrebški „Vjesnik“ govorila o nalogah Zveze komunistov pri izgradnji temeljnih organizacij združenega dela — TOZD. Med drugim je dejala: .„v naših dejanjih in ravnanju je še veliko formalizma, praznega teka, prepiranja in širokega angažiranja ob postranskih, včasih celo napačno zastavljenih vprašanjih... Včasih, v najboljši veri, da dobro delamo, prihajamo na dan z dozdevnimi rešitvami, za nekatera velika vprašanja, kjer šele iščemo, oblikujemo konkretne rešitve, ne najdemo pa odgovorov za vse take probleme“. To so porazne ugotovitve ob 30. letnici „zmage revolucije“.
Stane Dolanc pa je 20. januarja povedal na seji centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije ob slovesnosti 50. letnice partijskega lista „Komunist“ :
„Seveda še mnogo slabosti nismo premostili. Čutiti je še vztrajanje pri starih pojmovanjih in ravnanju. Opaziti je površnost in brezbrižno obravnavanje resnih družbenih problemov. Nekateri še abstraktno pojmujejo našo družbeno bazo, ki jo pravzaprav sestavljajo živi, konkretni delovni ljudje, samoupravljal--ci s svojimi vsakdanjimi skrbmi, problemi... Nekateri še fetišizirajo novinarske forme, namesto zdravih intelektualnih in idejnih prizadevanj, znanja in poguma, da se zagrizeš v kompleksno bistvo mnogih sodobnih pojavov in problemov, saj je od rešitve teh vprašanj odvisen nadaljnji razvoj družbe.“
Dolanc je tudi z zaskrbljenostjo govoril „o silah, ki želijo nazaj“. Dejal je: „Pri tem ne smemo pozabiti, da v naši družbi žive, čeprav prikrito, nekatere sile, ki bi hotele zaobrniti naš družbeni razvoj v restavracijo bodisi stare razredne družbe, bodisi etatistično-birokrat-skega sistema, zato je logično, da imajo
diti močan pritok inozemskih revolucionarjev, celo francoskega izvora. Poročila iz Tucumana dokazujejo, kljub veliki tajnosti v kateri se celotna ofenziva izvaja, da je tudi dokončno nastopila doba internacionalizacije prevratnega delovanja v latinski Ameriki. In to ne le z vidika revolucionarnih šol, kjer monopol izvaja Kuba, marveč tudi glede prevratnih oddelkov na terenu. Težko bo v bodoče še govoriti o „nacionalnih revolucijah“ v zvezi z gverilo.
Vsekakor je v bodoče pričakovati novih izbruhov gverile. Verjetno po novem načinu dvojne ofenzive. Katera država bo sedaj na vrsti je težko predvidevati. Zapišimo le, da se ne Brazil, ne Argentina ne bosta rešili iz te ofenzive. Kajti spomnimo se, kaj je že avgusta 1971 v Parizu zatrjeval teoretik revolucije Regis Debray: „Začeli smo se bojevati tam, kjer so bile okoliščine najbolj ugodne da dospemo na oblast (nanašal se je na Čile in Peru — op. p.). A manjkata najtrša oreha, po-slaščici, Brazil in Argentina. Za te države je oborožen boj neizogibna stvarnost. Ljudska vojna je, pod specifičnimi oblikami, norma in prihodnjost na tem kontinentu.“
e. t.
slivensko oddajo Glasa Amerihe
INTERVENCIJA NO ZA SLOVENIJO
V prejšnji številki našega tednika smo poročali o ukinitvi slovenske oddaje Glasa Amerike (Voice of America) od 1. februarja t. 1. in o zadevni akciji slovenskega in jugoslovanskega komunističnega režima proti svobodi slovenstva. Poročali smo tudi o intervencijah, ki so bile izvršene v zaščito slovenske radijske oddaje Glasa Amerike, med njimi o stiku člana Narodnega odbora za Slovenijo v Clevelandu Jožeta Melaherja s senatorjem Frankom Laushetom, ki je nato osebno interveniral pri najvišjih severnoameriških či-niteljih v prid slovenski oddaji.
Kot nadaljnji dokument o tej akciii svobodnega slovenstva za zaščito slovenske radijske oddaje Glasa Amerike, ki sicer treutno ni uspela, objavljamo na tem metu tudi vlogo, ki jo je po naročilu predsedstva Narodnega odbora za Slovenijo eden od njegovih tajnikov, dr. Ludvik Puš iz New Yorka, poslal ravnatelju Severnoameriške obveščevalne agencije (USIA) v Washington, Jamesu Keoghu, 23. januarja t. 1. in k: se glasi:
Spošotvani g. Keogh!
Narodni odbor za Slovenijo, vrhovni predstavnik svobodnih Slovencev, se o-brača na Vas S to prošnjo zaradi Vašega načrta, da bi ukinili oddaje Glasa Amerike v slovenskem jeziku za Ju-goslavijo. Nujno Vas prosimo, da bi se premislili in dopustili, da Glas Amerike nadaljuje svoje oddaje v slovenščini in to za/radi sledečih razlogov:
1)	Slovenska narodna skupnost poseduje, kot svojo domovino, politično in vojaško najvažnejše in od sosedov najbolj ogroženo ozemlje v Evropi. Čezenj tečejo strateška pota iz Sredozemskega morja v samo osrčje Evrope in obratno (Ljubljanska vrata); tam se dotikajo stare kulture treh razsežnih et-niških skupin (slovanske, tevtonske in romanske). Ni torej vseeno, ali je slo-
venski narod trdno povezan z Zahodom (čigar del je), in posebej z ZDA s pomočjo Glasa Amerike, ali pa ni.
2)	Upoštevanje tega je sedaj tembolj nujno, ker je predsednik Tito 83 let star in nihče ne more vedeti, kaj se utegne zgoditi po njegovem odhodu. Tesna povezava prizadevanj slovenske narodne skupine z ameriškim konceptom glede bodočega razvoja na tem prostorni, v neposrednem zaledju Trsta, se zdi bistveno važna za ohranitev miru. Redno oddajanje postaje Glasa Amerike zatorej ne sme biti ukinjeno prav v tej izredni povezanosti problemov.
3)	Slovenski jezik je tako različen od .srb o-hrvaške g a, da radijskih oddaj v tem jeziku povprečen slovenski človek ne more razumeti; posledica * tega bo, da ne bo več poslušal. Majhen, a zelo dragocen zaveznik ZDA bo prepuščen samemu, sebi, se zmedel in se odtujil, če bodo slovenske oddaje Glasa Amerike ukinjene, oddaje, ki jih ljudje na široko poslušajo.
So še drugi razlogi v prid nadaljevanja slovenskih oddaj Glasa Amerike, a zgornji trije se nam zdijo najvažnejši. Upamo, da se strinjate z nami in da boste v tem smislu tudi ravnali v dobro ameriških in slovenskih, interesov.
Za Vaše razumevanje se Vam lepo zahvaljujemo.
Z odličnim spoštovanjem
dr. Ludvik Puš, tajnik NO za Slovenijo,
6i03 Catalpa Ave, Ridgewood, N. Y.
Vlogo skoro identične vsebine je tajnik Narodnega odbora za Slovenijo v New Yorku, dr. Ludvik Puš, istega dne poslal tudi severnoameriškemu zunanjemu ministru dr. Henryju Kissin-gerju.

ali lahko najdejo, svoje zaveznike zunaj naših meja.“
„Psevdo-levičarji“
V	jubilejnem letu ima komunistični režim polno nevšečnosti. Med te spada nedvomno zadeva skupine filozofskih „Praxis“. Pod tem imenom je v Zagrebu dvomesečno izhajala revija, kateri pa je Hrvaška republiška vlada že novembra lanskega leta odvzela vsako podporo, ker so bili izdajatelji, to je zagrebški filozofski profesorji in njihovi sodelavci nedisciplinirani in niso slepo sledili partijskemu vodstvu. Med sodelavce je spadala tudi skupina osmih profesorjev beograjske filozofske fakultete, katere je pred mesecem dni zadela kazen, ker so vztrajali na svoji ideološko politični liniji. Bili so odstavljeni iz svojih službenih mest in smo v Svobodni Sloveniji o tem poročali. V komunistični terminologiji navajajo časopisi „da je bilo 8 predavateljev in sodelavcev iz izobraževalno-vzgojnega procesa, na filozofski fakulteti beograjske univerze Odstranjenih“. Gre tu za redna profesorja dr. Mi-hajla Markoviča in dr. Ljubomira Tadiča, izredne profesorje dr. Milana Živo-tiča, dr. Zagorko Pesič-Golubovič in dr. Svetozara Stojanoviča, doc. dr. Drago-Ijuba Mičunoviča in asistenta Kriva In-djiča in Nebojša Popova.
V	obrazložitvi odpustitvenega odloka je bilo poleg tistega, kar smo že poročali, še navedenpi, „da je bila dejavnost te skupine predavateljev večkrat ostro grajana v zvezi komunistov vse od univerze do predsedstva ZKJ. Obenem so bili mnogi članki in knjige, ki so jih napisali omenjeni avtorji, sodno prepovedani“.
Navedena skupina predavateljev in sodelavcev, je rečeno dalje v obrazložitvi, „je s svojim delovanjem, tako teoretičnim delom, kot tudi pri opravljanju učno-pedagoškilj funkcij, opustila revolucionarni marksistični pogled na svet
in je v odkritem idejnopolitičnem sporu z ZKJ.“
Odpustitvi beograjskih profesorjev je sledilo v Zagrebu razpravljanje o usodi devetih zagrebških profesorjev, kot izdajateljev revije ,/Praxis“. Na nedavni seji hrvatske komunistične partije so padale ostre besede na račun beograjskih, zlasti pa zagrebških profesorjev. član predsedstva partije Račan je pozval k učinkoviti „ideološko politični akciji, da se zatre politično opozicional-no delovanje skupine profesorjev, ki se zbira okrog revije „Praxis“. Račan je poudaril, da ne gre za kake „abstraktne teorije“ ampak za „jasno začrtano opo-zicionalno platformo, ki osporava vodilno ideološko politično vlogo komunistične partije“.
Vseh devet zagrebških filozofov, izdajateljev revije, se ni ustrašilo partijskega vodstva. Nasprotno; poslali so spomenico srbski skupščini, ki je odstranila iz univerze beograjske profesorje, v kateri poudarjajo svojo solidarnost z odpuščenimi srbskimi tovariši, in trdijo, da je odpustitveni dekret v popolnem nasprotju ^socialističnega samoupravljanja“ in protiustaven. Zagrebški profesorji so se v navedeni spomenici postavili na stališče, da je „socialistični napredek družbe brez svobodnega spoprijema idej nemogoč.“
Zagrebški centralni komite partije je spričo trdovratnosti izdajateljev revije napovedal neizprosen boj „psevdo-levičarjem“ kar naj bi bili ti filozofi po mnenju partije.
Iz teh pogledov je razvidno, da je „jubilejno leto“ za jugoislpvanske komuniste težko leto. Poleg negotovosti glede bodpčnost; Jugoslavije in njenega režima, kar jim gre zelo na živce, je tako prepleteno z notranjimi problemi in težavami, da jih ne bodo mogli prikriti s--še tako bučnimi proslavami zmage komunistične revolucije. Dejan'skp bodo komunisti, četudi nehote, slavili svoj — poraz-'	M. S.
ñtran 2
Buenos Aires, 20- februarja 1975
KAHOBNOlVEMáKA KRŠČANSKA DEMOKRACIJA	Mednarodni ieden
POLITIČNA
Sredi prihodnjega leta 1976 bodo v Zahodni Nemčiji predsedniške volitve. Po številnih notranje in zunanjepolitičnih udarcih, ki so jih dobili zahodno-nemški socialisti pod vodstvom bivšega predsednika Willy Brandta, čigar politično ime je za vedno zatonilo z neuspehi v njegovi tkim. Ostpolitik (Odprtja na Vzhod) in z vohunsko afero, ki je segla prav v njegovo predsedniško pisarno, trenutno vlada Zahodni _ Nemčiji levičarska koalicijska vlada Helmuta Schmidta, ki bo že letos v šestih odločilnih pokrajinskih volitvah preživljala težke trenutke svojega obstoja.
Za predsedniške volitve sredi prihodnjega leta pa socialistom, kakor danes kaže položaj, napovedujejo dokončen poraz in novo dobo vladanja zahodnonem-ške krščanske demokracije.
V zahodnonemški krščanski demokraciji, ki je imela, v blagor Zahodni Nemčiji in Zahodni Evropi nasploh, takoj po vojni velikana Adenauerja in 3e nekaj drugih političnih in gospodarskih ter finančnih strokovnjakov pa seveda tudi disciplinirano zahodnonemško prebivalstvo, se je že sedaj začel notranji boj za predsedniško kandidaturo leta
1976.
Trenutno ima zahodnonemška krščanska demokracija štiri osebnosti, ni pa še mogoče vedeti, kateri bo politična usoda podelila predsedniško kandidaturo. So to: sedanji predsednki zahodno-nemške demokrščanske stranke dr. Helmut Kohl, ki je istočasno tudi predsednik države Rhineland-Palatinate; dr. Gerhard Staltenberg, drugi predsednik države Schleswig-Holstein; prof. Karl Carstens, vodja združene parlamentarne opozicije v Bundestagu ter vodja bavarske veje zahodnonemške krščanske demokracije Franz Josef Strauss. In prav Straussovo ime je trenutno najbolj pogosto na ustih zahodnih Nemcev.
Po znani aferi , z zahodnonemško senzacionalistično revijo Spiegel leta 1962, ko mu je ta dokazala, da se je kot obrambni minister zmotil v presoji neke levičarske zarote proti režimu in je zato odstopil, so ga Nemci spet poklicali v vlado na položaj finančnega ministra, da je državo leta 1966 rešil gospodarskega poloma. S svojo avtoritarno gospodarsko politiko je vrnil nemški marki veljavo in zaupanje na mednarodnem in domačem trgu.
Po Brandtovi neuspeli Ostpolitik, ki jo je Strauss nenehno napadal, je Straussovo brezkomipromlsnp* stališče do Moskve in njegova brezkompromisna zahteva po združitvi obeh Nemčij začela znova dobivati pristaše med zahodno-nemškimi volilci ter je na nedavnih volitvah na Bavarskem! dobil 62 odstotkov glasov, naj večji odstotek, kar jih je dobila katera koli zahodnonemška stranka kdaj koli po vojni. No svojih volilnih nastopih po zahodnonem-ških severnih državah pa Strauss tudi žanje vedno večje uspehe.
Poleg notranjepolitičnih je Strauss dosegel doslej svoj največji zunanjepolitični uspeh, ko je bil nedavno sprejet v Pekingu pri Maocetungu s častmi, ki jih rdeči Kitajci dajejo samo državnim poglavarjem, katere smatrajo za odlo-
BODOČNOST
čilne. Mudil se je dva tedna v Pekingu ter imel dolg razgovor z Maocetun-go:m, ki se doslej š'3 ni sestal z nobenim zahodnonemškim državnikom.
Strauss je s svojim obiskom v Pekingu povzročil v Zahodni Nemčiji zmedenost in pravo shizofrenijo med skrajnimi levičarji, zaprepaščenost hied vladajočo levičarsko liberalno koalicijo, v Moskvi pa silovito sovražno reakcijo. V Kremlju Straussa imenujejo „zadnji Pius“ ter so bili zlasti razburjeni nad Čuenlajevo izjavo Straussu, da zanj (za čuenlaja) „sovjetsko mesto Kaliningrad ne bo nikdar kaj drugega kakor je bilo — Königsberg, glavno mesto bivše Vzhodno Prusije do leta 1945.“ Kitajci so Straussu tudi zagotovili podporo v njegovem „boju za združitev Nemčije“ ter se sploh ravnali po svojem starem zunanjepolitičnem geslu: „Sovražnik mojega sovražnika je Ploj prijatelj.“ Peking je politiko pridobivanja prijateljev na zahodnih sovjetskih mejah povsem odkrito pokazal prav ob Straussovem obisku na Kitajskem. Daši sta v Pekingu že bila pred njim tako bivši zun. minister Gerhard Schröder in dr. Helmuh Kohl, Maocetung nobenega od njiju ni osebno sprejel. V tem pogledu se sedaj nahaja v neprijetnem položaju sedanji zahdononemški predsednik Helhiut Schmidt, ki bo v kratkem obiskal Peking. Svojemu veleposlaniku v Pekingu je že naročil, naj pove Kitajcem, da mu takšna počastitev opozicije ni bila po godu.
Naraščajoča brezposelnost v Zahodni Nemčiji, ki dosega že nad en milijon ljudi, delna gospodarska kriza in napačno izpeljana davčna reforma sedanje vlade, pa znova naraščajoče zahteve po združitvi Nemčije, vse tj» daje zahodnonemškim demokristjanom močne politične karte v roke, med njimi zlasti Straussu, za katerega opazovalci napovedujejo, da če že ne bo predsedniški, bo pa gotovo krščanskodemokrat-ski podpredsedniški kandidat za splošne volitve v Zahodni Nemčiji sredi leta 1976.
Pred desetimi leti so ZDA začele bombardirati .Severni Vietnam. Danes, kljub izgubi tisočev življenj, potrošnji stotin milijonov dolarjev in po dvomljivem premirju, ostaja severnoameriško javno mnenje še vedno močno deljeno o pravilnosti in nepravilnosti a-meriškega posega v Vietnam.
Sedanji predsednik Ford je nedavno poslal kongresu zahtevo za odobritev novih 300 milijonov dolarjev južnoviet-namski vladi, „da se bo mogla ustavljati ofenzivi Severnega Vietnama m Vietconga.“ Opazovalci ugotavljajo, da bo kongres odobril samo del zahtevane vsote.
Fordova vlada je sporočila kongresu, da je južnovietnamska vlada v resni nevarnosti pred novim komunističnim napadom, da je skoro tretjina južnoviet-namske letalske sile neuporabne in da
BRITANSKI LABURISTIČNI PREDSEDNIK WILSON se je mudil na obisku v Moskvi, kjer ga je na letališču sprejel Brežnjev sam. Ta se je po dolgih tednih prvič prikazal v javnosti ter so objavili, da je imel ,;gri~ po“. Wilson in Brežnjev sta govorila o pripravljajoči se evropski varnostni konferenci, o Bližnjem Vzhodu in drugih mednarodnih problemih.
BRITANSKA KONSERVATIVNA STRANKA je izvolila za svojega novega vodjo 49-letno plavolaso gospo Margaret Thatcher, mater 21 let starih dvojčkov ter odločno desničarko. V Angliji jo imenujejo Barry Goldwater v britanski politiki. V zadnji Heathovi vladi je bila v letih 1970—74 minister za vzgojo. Thatcher je izjayila, da namerava utrditi stranko in ji znova pridobiti delavske glasove, ki jih je izgubila na zadnjih treh od štirih splošnih volitev.
AMERIŠKI ZUN. MINISTER KISSINGER se je spet mudil na Bližnjem vzhodu ter je obiskal Egipt, Sirijo, Izrael, Saudijevo Arabijo, nakar je odletel v Ženevo, kjer se je sestal z Gro-mikohi'. O svojih razgovorih ni dajal izjav. Opazovalci ugotavljajo, da je od uspeha njegove sedanje poti po Bližnjem vzhodu odvisen mir na tem področju.
ZDA so se po zadnjih poročilih iz Washingtona odločile sklepati bilateralne pogodbe s petrolejskimi državami za dobavo nafte, da bi tako zrahljale e-notnost OPEC-a, t. j. Organizacije petrolej izvažajočih držav. Med temi je Washingtonu najbolj naklonjena Saudi-jeva Arabija, tudi glede ameriških 'zahtev po znižanju cene petroleju, ki se trenutno suče med 10 in 11 dolarjev za sod. Amerikanci menijo, da petrolej ne bi smel veljati več kakor 6 do 7 dolarjev za sod, če naj bi se države potrošnice obvezale za dolgoročne dobave.
SOLŽENICIN je izdal novo knjigo „Teliček se je bodel s hrastom“ (ruski
južnovietnamski vojski primanjkuje mu-nicije.
Na nedavnem zaslišanju pred zadevnim kongresnim odborom je podpredsednik Rockefeller izjavil: „če bodo komunisti dobili in bo milijon ljudi likvidiranih, bomo vedeli, kdo je bil odgovoren za to.“ Obrambni minister Schlesinger pa je ponovil Fordovo izjavo, da „imamo moralno dolžnost“ pomagati Južnemu Vietamu. Obe izjavi so nekateri v kongresu smatrali za očivide.n pritisk Bele hiše, drugi pa s,o- ju vzeli resno in se zavzemajo za pomoč.
V ameriških vojaških krogih ugotavljajo, da so bili zaradi vedno manjše ameriške pomoči v zadnjih mesecih Južni Vietnamci prisiljeni opustiti ameriški način bojevanja s težkim topništvom m raketami, kar jim je prizadelo težke žrtve med vojaštvom. Poleg tega je
V *»/% m razdvojeni glede lužnega Vfeinama
AMERIŠKA LETALA SPET--NAD SEVERNIM VIETNAMOM
J51 Occidente si© cree
En un reciente artículo, publicado por “La Prensa” de Buenos Aires, Eudocio Ravines comenta así la aparición del segundo tomo de “Archipiélago Gulag”:
“01 lshenitzyn aparece después del inmenso éxito de su libr<* “El Archipiélago Gulag”, como el más grande escritor ruso de todos los tiempos. Sobrepasa en altura a Tolstoi y a Dostoievski y ocupa el primer puesto como escritor politic,».
Aparece el segundo tomo que hace adquirir a la obra su carácter monumental. Ella tiene un carácter histórico, sociológico, económico, psicológico y hasta etnográfico y religioso. Es, sin duda, el estudio fundamental del sistema represivo comunista y por lo tanto del fenómeno político totalitario, inherente al^ comunismo. Pero, al mismo tiempo, se presenta como una obra de arte potente y original.
Solshenitzyn se vierte como virtuoso del lenguaje humano y persigue lo* movimientos más íntimos del alma en sus caídas y en sus elevaciones. Hace gal . en cada página de su obra, de un maravilloso talento narrativo, al que añade una ironía desgarradora y discreta. Mediante el juego ágil y dramático de estas calidades, Solshenitzyn ha conseguido que una acusación, un proceso verbal terrorífico, so trasforme en poema torrencial que —a pesar de las traiciones de toda traducción literaria— ya directamente al corazón del lector.
El propio Solshenitzyn se da cuenta de que su narración puede adolecer de pasajes increíbles. Es tal la cantidad y cantidad de crueldad, de sadismo, de repugnante desprecio por la vida humana, que el autor piensa .que sus denuncias pueden no merecer fe. Y es entonces cuando escribe: “La Europa y el Occidente pny one no lleguen a creer en todo esto. . . En tanto que no hayan caído •■•o lo ^’t'mb'ón rusa, no lo creerán tal vez”.
Iir. živ! |©ií ?-*i im dogajanja v Argentini
Vojaška ofenziva na gverilce v Pro- čila o tem, koliko časa bo še ofenziva vinci Tucumán, ki se je začela v nedeljo trajala.
9. februarja, traja že deset dni in po	Ozračje je bilo napeto ta teden tudi
obsegu presega vsako pričakovanje. Po- na političnem polju. Kot smo že omenili leg oddelkov pehote, je bila sedaj v boj v naši zadnji številki, je bilo mnogo go-poklicana tudi žendarmerija, v očitnem voric o pogojili, ki da naj bi jih oboro-dokazu, da je vlada sklenila dokončno žene sile stavile vladi. Te govorice je zatreti prevratna žarišča na severu dr- razkrinkal in njih- vsebino zanikal sam žave. Poleg tega pa so tudi v Cordobi ta notranji minister dr. Rocamora, ki je teden odkrili in zatrli precej obširno ob priliki iste tiskovne konference tudi gverilsko skupino.	omenil skorajšnji sestanek med predse-
V Tucumanu je tudi že prišlo do dnico države, gospo Peronovo, in rad:-ostrih spopadov med vojaškimi oddelki kalnim vodjem dr. Balbinom. in prevratniki. V teh spopadih je bil	Tud¡ dr_ Balbin je ob priliki svojega
ubit nadporočnik Héctor Cáceres, težje obigka v Bahía Blanca zanikal možnost ranjen poročnik Rodolfo Richter, lažje državnega udara, omenil pa je tudi, da ranjena pa še en podporočnik in en de- take govoriCe močno škodujejo ugledu setar. Na drugi strani pa so bili ubiti vja(je
trije ekstremisti. Ker se celotna akcija	Javnost je tudi pretresel zadnje dni
izvaja v največji tajnosti, je težko ugc- uboj narodnega poslanca za Santa Fe, toviti, koliko ekstremistov je bilo zajetih. ki izhaja iz sindikalne veje. Hipólito Prav tako vojska ne da nobenega poro- Acuña je bil od neznancev ubit v petek
..................................... ) ko ge je vragai na SVoj dom v mestu
rek: Bodalsja Teljonok s Dubom), v Santa Fe. Bil je poročen in oče dveh kateri popisuje svoj boj s sovjetskim otrok. Bil je večkrat sindikalni zastop-režimom od leta 1961 do njegovega iz- nik, najlprej pri zidarskem sindikatu, gona iz ZSSR leta 1974. Knjigo, ki oh- potem pa pri prehrambenem. Aktivno sega 630 strani, vključno 150 strani do- se udeleževal tudi v vodstvu okrajnih kumentov, j«r v ruščini izdala pariške za- 62 gremijev (peronistieni sindikati). Je ložba YMCA, ki je izdala tudi Solze* nova žrtev iz vrst ortodoksnega peroni-nicinovo „Otočje Gulag.“	stičnega sindikalizma, ki je zadnje čase
ena najbolj priljubljenih tarč za ekstremistične atentate.
ameriška obveščevalna služba ugotovila, • Za konec omenimo še položaj v proda je Severni Vietnam prepeljal na o- vinci Misiones. Izgleda da bodo volitve, zemlje Vietconga v Južnem Vietnamu sklicane za 13. april, datum ki je bil iz nadaljnjih 200 težkih topov, 800 lahkih najvišjih vladnih krogov neštetokrat potopov in 400 tankov, poleg drugega trjen, bile končno preložene na 17. april, vojaškega materiala. Svoje vojaštvo pa Vzrok temu naj bi bila zakasnitev v je povečal od 160.000 mož, kolikor jih tiskanju volilnega seznama. Ni pa neje imel v trenutku podpisa premirja verjetno, da bi vplival na tako odločitev na 230.000	tudi položaj, v katerem se nahaja pero-
Zaradi takega razvoja je bilo sever- nizem v Misiones. Kljub zamenjavi zve-noameriško poveljstvo v Saigonu prisil- znega interven tor ja v peronističnem gi-jeno znova začeti polete s svojimi leta- banju, ne morejo priti do edinosti. Izgle-li nad Severnim Vietnamom.	da, da bodo vse do volitev ostale jasno
V ameriškem kongresu je eden naj- ločene tri skupine: dvoje ortodoksnih, in zagrizenejših nasprotnikov pomoči Juž- pa levičarska peronistična skupina, ki nemu Vietnamu sanator Edvard Ke.i- bo pa težko dobila potrditev volilnega nedy-	sodišča.
Partijska dialektika oto zaplembi
POLEMIKA MED KOMUNISTI
V zvezi z zaplembo slovenskega verskega tednika Družina, ki izhaja v Ljubljani, o čemer smo poročali v prejšnji številki našega lista, se je v partiji sami sedaj razvnela polemika, ali je partijski odbor občine Ljubljana-Be-žigrad prav ravnal, ko je sklepal o preštevanju „verskih aktivistov,“ se pravi, vernikov, v Sloveniji.
Ni dvoma, da ima partija to akcijo namen izpeljati, da bo še bolj zatirala Slovence, ki ostajajo ali postajajo verni in to svojo vero tudi praktično izvršujejo. Ni pa vrhovom v partiji sedaj prav, da je bil bežigrajski partijski odbor tako nepreviden in je ta načrt na tak način iznesel v javnost, ko je dopustil, da je ljubljanski Dnevnik v soboto, 11. januarja t. 1. objavil sklepe njegove seje in še te pod udarnim naslovom: „Komunisti ostro zahtevajo,“ da je stvar slehernega bralca zbodla v oči.
Zato je partijsko glasilo „Komunist“ kakor v nekakšno samoobrambo partije, dejansko pa v potrdilo pravilnosti sklepa bežigrajskega partijskega
nekomunistično večino: „Za članstvo v zvezi komunistov smo jasno povedali tudi v novih kongresnih dokumentih, da ni združljivo z drugačnim kot z marksističnim svetovnim nazorom. T-,> pomeni, da verniki katere koli veroizpovedi ne morejo biti člani ZK. Živimo pa skupaj v isti skupnosti in se skupno, ne da bi se ločevali (? — op. ur.y, bojujemo za razvoj naše samoupravne socialistične družbe. Tisti verniki in duhovniki, ki ne delujejo v tem okviru ali v imenu cerkve delujejo razdiralno, so klerikalci in takšni (klerikalni) dejavnosti smo se in se bomo vedno postavili po robu ne le v zvezi komunistov, tudi v SZDL...“
„Komunist“ po teh ponižanjih večine Slovencev v domovini na drugorazredne člane tkim. socialistične skupnosti govori o „sodelovanju oziroma skupnem delu za iste cilje tako komunistov kot vernih, napredno mislečih občanov“ in očita bežigrajskemu partijskemu odboru, da „takšna prizadevanja, izkušnje in usmeritev lahko razvrednoti.“ Ne more pa prepričati večine Slovencev, da bi partiji kar koli verjeli, dasi dialektično na koncu zapiše, da „članek v Dnevniku lahko vzbudi pri vernih ljudeh nezaupanje do zveze komunistov.“
..Družine44
odbora, ukazalo ljubljanskemu „Delu“, da je 28. januarja v uokvirjenem članku objavilo njegov „Komentar ob zapisu Dnevnika“ pod naslovom „Ne ustvarjajmo umetnih pregraj.“
V uvodu tega komentarja „Komu-nsit“ povzema pisanje „Dnevnika“ in tako prikrajša njegov pomen, da poziv v naslovu leti na „Družino“, ker je odločno nastopila proti preštevanju slovenskih vernikov in dokazala, da slovenska partija krši ustavo, ki je bila nedavno sprejeta v državi. Ne omeni pa niti z besedico, da bi bila „Družina“ zaplenjena.
Nato nadaljuje: „Res je, da ima zveza komunistov (partija — op. ur.) svojo kadrovsko politiko, ki je točno in jasno določena, vendar ta nikakor ni zasnovana na ,mehanski1 obravnavi posameznikov in na njihovem enostranskem ocenjevanju“! kaj pa je kartoteka komunistične tajne policije drugega, kakor mehansko enostransko ocenjevanje — op ur.).
Zatem pa loči Slovence v domovini v dve skupini: manjšinsko partijo in
Ameriški odgovor Hrvatom
V	reviji „Republika Hrvatska“ (štev. 100) je na str. 97 zanimiv članek z naslovom „Amerika in Hrvatska“.
Iz tega članka je razvidno, da '-¡o imeli zastopniki „Hrvatskega narodnega vjieča“ sestanek s političnim urednikom znanega dnevnika „The Cleveland Press“ Albertom E. Prudence. Ta je nato korektno popisal v omenjenem listu razgovor, ki ga je imel s hrvaškimi predstavniki, in je ob sklepu tega poročila dodal, da pa Državno tajništvo hladno gleda na hrvaške napore, kar je razvidno iz izjave, ki jo je predstavnik Državnega tajništva dal washingtonske-mu zastopniku dnevnika „The Cleveland Press“ Robertu Carteru, ki se glasi: „Mi priznavamo neodvisnost, suve-, renost in celovitost Jugoslavije in imamo prisrčne odnose s sedanjo vlado. Gotovo ne bomo podprli nobenega političnega gibanja, ki ogroža celovitost in edinstvo Jugoslavije.“ Predstavnik Dr-žavnega tajništva je še dodal, da Državno tajništvo ve, da obstojajo izven Jugoslavije separatistične skupine, ali da se tem ne daje priznanje.
V	istem članku je v nadaljevanju navedeno stališče Državnega tajništva, ki je bilo pismeno sporočeno senatorju Richardu S. Schweikeru dne 1. ok-
tobra 1974. Temu je namreč pisal dr, Iv6 Omračanin, profesor na pensilvanskem vseučilišču in ga prosil za pojasnilo, ali gre politika Državnega tajništva za tem, da pomaga pri ohranjevanju komunistične tiranije v Jugoslaviji. Senator Schweiker se je obrnil na Državno tajništvo, ki mu je med drugim odgovorilo takole:
„Naši odnosi z Jugoslavijo slonim na načelih medsebojnega spoštovanja, neodvisnosti in suverene enakosti. Ta načela so bila potrjena po predsedniku Nixonu ,in Titu v skupni izjavi, ki je bila dana v Washingtonu dne 30. oktobra 1971. Verujemo, da bi ta načela morala biti temelj za odnose med nacijami brez ozira na razlike ali podobnosti v njihovi socialni, gospodarski ali politični zgradbi.“
„Prepričani smo, da so ti odnosi,' ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju in enakosti, važen dejavnik za mir in stabilnost Evrope in sveta. Z ozirom na to zagovarjamo nadaljni razvoj medsebojnega koristnega sodelovanja z Jugoslavijo, zlasti na področjih trgovine, znanosti, tehnoloških raziskav in kulturne izmenjave.“
Podpis: Linwood Holton,
pomožni tajnik za zveze s Kongresom

■ 3K
Zaključek otroške počitniške kolonije
NA KINTI SLOGA
LJUBLJANA -— Slikar, grafik, u-metnostni zgodovinar in publicist ter pedagog Marijan Tršar se je po daljšem presledku spet lotil slikanja. V Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev je razstavil deset podob iz novejše dobe svojega slikanja. Krit:k Mesesnel piše, da prav za prav njegove podobe niso prave slike. Tršar je s tremi barvami in dvema ali tremi temeljnimi skupki, abstraktno izbrano in hladno razumsko zrežiral v konflikte, katerim botruje predvsem geometrija.
TOLMIN — Preparator Boris Koman iz Tolmina je eden desetih, ki se ukvarjajo z nagačevanjem živali v Sloveniji. V petih letih, odkar je končal prerparatorsko šolo v Ljubljani — medtem so jo že ukinili — je nagačil na tisoče raznih živali. Preparator mora —'po Komančevem mnenju — poznati nekoliko mesarski poklic, nekaj kemije in precej kiparstva. Prav zaradi tega zadnjega si teh deset slovenskih preparatorjev prizadeva, da bi jim priznali ime „umetnik“. In zato nameravajo ustanoviti preparatorski klub, da se bodo laže potegovali za ime.
LJUBLJANA — Simfonični koncert orkestra Slovenske Filharmonije je 19. januarja pripravil Uroša Prevorška „Rapsodični ples“, L. van Beethovna „Peti koncert za klavir in orkester v Es-duru, ‘ op. 73“ ter Bartokov „Koncert za orkester.“ Dirigiral je Anton Kolar, kot solistka pa je v Beethovnovem Koncertu nastopila najboljša slovenska pianistka Dubravka Tomšičeva, ki je podala izredno tehnično igro in bravurozno interpretacijo.
CELJE — Učiteljski zbor „Emil A-damič“ je za svojo 50-letnico pripravil zahteven program, s katerim se bo predstavil na koncertih v Sežani, Trstu, Gorici in Ljubljani. Zbor dirigira sedaj Branko Rajšter, ki je deseti vodja Učiteljskega zbora. Pevci prihajajo na vaje v Celje ob koncu tedna, za kar je treba kar precej zavzetosti in požrtvovalnosti.
LJUBLJANA — Ljubljanski Grad spet kliče na pomoč. Pravijo, da je že skrajni' čas za temeljito prenovitev. Strokovnjaki zatrjujejo, da se mora Grad ob najšibkejkem potresu zrušiti in da bodo tedaj tone kamenja zgrmele na Magistraturo in staro Ljubljano. Večina Ljubljančanov pa je seveda prepričana, da je kaj takega nemogoče. Odkar so leta 1963 izselili stanovalce Grad še hitreje propada, ker se sedaj nihče ne meni, če kje pušča strop; vlaga in dež imata prost vstop v sleherni prostor.
KOPER — Pri graditvi ankaranskega križišča so naleteli tri metre pod sedanjim križiščem na rimsko cesto iz prvih stoletij po Kristusu. Rimska cesta
je izredno dobro ohranjena, široka je se dem metrov in zgrajena iz več slojev: zgornji tlak tvori pesek z živim apnom. Del ceste bodo ohranili, ker leži v zelenici novega križišča, in ga pripravili za ogled.
LJUBLJANA — V Sloveniji bodo zamenjali dosedanje osebne izkaznice z novimi, kjer bo edina nova rubriko za krvno skupino. Druge spremembe v zvezi z osebno izkaznico so roki o veljavnosti in po novem bo treba zaprositi za novo izkaznico, če bo imetnic 'spremenil le hišno številko.
RIBNICA — Ribniška tovarna pohištva „Inles“ gradi ob stari tovarni novo zgradbo za izdelavo vrat. Za nov obrat bodo zaposlili 50 delavcev; razmišljajo pa, kako bi od projektirane letne produkcije 500.000 vrat kaj prodali v inozemstvo.
Umrli so od 20. do 27. januarja 1975
LJUBLJANA — Vera Adlešič r. Popovič; Polde Logonder, višji statistik; Karel Čepon, posestnik; Janez Leskovec, 76, up.; Jožefa Mihelčič r. Fortuna, 75; Anica Sabor r- Kiferle, up. učit.; Mihael Bahor, up. kroj. mojster; Josipina Černe, up. profesorica; Stane Mraz; Marija Štih r. Božiček; Pavia Čibej r. Robič; Janez Stebla j, 71; Marija Zalaznik r. Accetto; Franc Žmuc; Vinko Klančar; Jože Kogale, up- miz-mojster; Marije Kernin r. Trdan; Franc Lah, up.; Marija Simončič; Jože Završnik, inž-, up. Jug. železnic; Ana Mayer r. Smolile; Marija Draksler r. sinkove":; Polde Tomšič, dipl- pravnik; Karolina Herman r- Pirc; Janja Zabukovec, gospodinja; Ivanka Šuštar; Antonija Ter-pin, up. učit., 89; Julija Bezek r- Golsar, 97; Joiže Maziglon, up.; Lili Poženel, mr. ph.; J.ofe Gros, up. strojevodja; Mira Peles; Ivanka Liberšar r. Skalar, up.; Ema Schott, up. učit-; Majda Škof r. Stritar; Stane Vrhovec; Stana Juva-nec, str učit. v pok.; Elza Poljšak, up.; Karel Petrovčič, 72; Danica Gartner; Amalija Hrovat r. Smrekar, 80; Angela Rejc r. Škrinjar; Janko Osojnik, up. pravni svetnik, 85; Stana Pečenko r-Germek.
RAZINI KRAJI — Dr. Ivan Hribernik, up. zdravnik, 'Nova Gorica; Marija Krančan r. Pesjak, 74, posestnica, Vitanje; Pavel Slanic, up., 86, borec za severno mejo, Prevalje; Anton Pov©nar, posestnik, Kokre; Franc Dimnik, up. žel., 60, Oibrije; Janez Pretnar, up. miz. mojster, Poljšica; Manija Milavec, up., Cerknica; Frančiška Povše, 85, Polhov gradeč; Katarina Bričič r. Jerina, 90, Kamnik; Karel Juteršek, 71, Dob; Tončka Perko, 81, Višnja gora; Katarina iNovak r. Novak, Savlje; Marija Gorše r. Božič, Črni potok; Julka Papež, Hinj«; Matevž Slapnik, up. rudar, Županje njive; Marija Černivc, 89, Vevče; Franc Miklavčič, zidar, Škofja Loka; Olga Simčič r. Sfiligoj, 81, Šmartno v Goriških Brdih; Marija Stele, 86, Perovo; Janez Peterca, 78, up. zidar, Za-dv.or; Ana Groznik r. Virant, Rudnik; Nada Oražem r. Sl ovsa, 77, Kočevieg Marija Žerjal, 85, Jesenice; Frančiška Presetnik r. Nemec, Šmartno; Valentin Hafner, up., Radomlje; Matevž in Marija Lc-žar, prem. nesreča, Zaboršt pri Dolu; Zorka Petrovič r. Murkp, Nomenj; Ivana Gaber r. Jamnik, 73, Sora; Stanko K,omar, 65, geometer, Kobarid; Helena Friedl r. Zupanek, up. učiteljica, Vitanje.
V	soboto, 8. t. m., se je na kinti Sloga v Villa Udaondo pri Buenos Airesu zaključila enomesečna otroška počitniška kolonija, ki jo je letos že tretjič priredilo Vodstvo vaditeljskih tečajev pod okriljem Zedinjene Slovenije. Kolonijo je vodil, kakor prejšnja leta, prof. T. Vivod s sodelovanjem prof. Francija Sušnika, prof. Lučke Šušteršič ter 14 vaditeljev in njihovih pomočnikov. Udeleževalo se je kolonije 105 slovenskih osnovnošolskih otrok, prostor z bazenom in drugimi napravami pa je odstopila zadruga Sloga.
Otroci so na kolonijo dnevno prihajali s posebnimi avtobusi iz vseh slovenskih naselij Velikega Buenos Airesa, ki so jih po koncu vsakodnevnega programa spet razvozili na njihove domove. Rekreacijska dejavnost, šport raznih panog, slovensko pripovedništvo, folklorni plesi, vse je, bilo povezano z duhovno in versko -izobrazbo otrok, ki je prišla do višjega izraza v tedenskih sv. mašah, ki so jih darovali: dr. Alojzij 'Starc (dvakrat) in po enkrat gg. Matija Lamovšek in Jože škerbec. Lape pravljice in basni je mladim poslušalcem z njej prirojeno spretnostjo pripovedovala ga. Rejeva.
Novost letošnje kolonije je bila zdravniška skupina, ki so jo sestavljali zdravnika dr. Helena Pleško in Mihael Stariha, zobozdravnica Snežna Osterc ter kinesiologinja Helena Homovcc Zakrajškova. Deklice in fantiče so pregledali „od nog do glave“ in dali staršem koristna zdravstvena navodila za njihov mladi naraščaj.
V	sklopu kolonije je Zedinjena Slovenija pripravila tudi slovensko radijsko uro 26. januarja ter je po 'radiju govoril poslušalcem o pomenu takih kolonij prof. Tine Vivod. V svojem izvajanju je med drugim opozoril na nujnost koristne- izrabe prostega počitniškega časa, „ki ga v Argentini ni ravno malo: v velikih počitnicah tri mesece; če k temu prištejemo še zimske počitnice, se v teku osnovnega šolanja nabereta celi dve leti. Kakšna odgovornost za starše in ostale vzgojitelje! Koliko prostega časa! Prostega časa bo ,'eiino več.“
Svoje izvajanje je zaključil: „Počitnice so končno tudi zato, da kot kristjani bolj poslušamo glas narave, Kristusov glas in svoj notranji glas. Papež Pavel VI. -pravi, da so ti glasovi med seboj povezani in se med seboj podpirajo.
Vidimo torej, da je tudi v počitnicah potreben v družini red, sistematično delo in disciplina. Napačno pojmovana svoboda bo iz družinskih članov napravila sužnje pokvarjenega okolja ali vsaj lutke v rokah modernega sveta. Zato naj bi se v počitnicah vsi člani vsestransko okrepili, zbližali in naj jim vsa počitniška doživetja povečajo veselje do življenja.“
Tako prof. Tine Vivod na radijski uri, kar je prevedel tudi v program celotne kolonije in na zaključku kolonije, ki je bil pripravljen za vso publiko, tudi dokazal, da ne ostaja pri besedah.
V lepem poletnem sobotnem popoldnevu se je na kinti Sloga zbrala mladina, ki je obiskovala kolonijo, skupaj s svojimi starši in prijatelji rekreacijskega udejstvovanja, ko je po zvočniku prof. Tine Vivod naznanil začetek zaključnega programa. V slavospevu je citiral največjega zdomskega pisatelja Karla Mauserja: „Vsi sin o jo imeli, prešla je, pa se vendar vedno in vedno znova vrača. Pričenja se s palčki In škrateljni, zacvete v Indijo Koromandijo, v čudovita potovanja, v lepe pravljice — tako lep je svet otroških sanj, ki niti niso sanje, temveč le koj sama začarana resničnost, nezavedno hrepenenje po večni lepoti in večni sreči.“
Ob petju pesmi „Poslušaj, brat, to pesem radosti“, je mladina v skupinah, vsaka s svojo vaditeljico oz. vaditeljem posedla po travi v velikem polkrogu pred občinstvom, nakar je kot velik orkester z raznimi instrumenti, zaigrala nekaj melodij.
Sledil je glavni del programa: veselo mestece.
Dvanajst postaj, vsaka s svojo številko, je bilo pripravljenih za izvedbo dvanajst različnih vaj, ki jih je morala vsaka otroška skupina izvršiti, toda tokrat skupno s svojimi starši, ki so bili prijazno povabljeni v program in se tudi veselo odzvali vabilu. Vaje na vsaki postaji so vodili vaditeljice in vaditelji Urbančič Helena, Darinka Zorec, Pavel Fajdiga, Jožica Kopač, Marjan Grohar, Gregor Batagelj, prof. Lučka Šušteršič, Lučka Pavšer, Jože Novak, Peter Pavšer, Marija Novak, Emi Ur-
bančič, Lidija Čop, Snežna Batagelj, Mari Kurnik, Nadi Kopač, Narte Kin-kel, Igor Grohar in Mirjam Klemene-
Zatem so vsi otroci s svojimi starši skupaj zaplesali pravkar naučeni folklorni ples v dvanajstih krogih.
Prof. Tine Vivod je nato občinstvo povabil na ogled razstave ročnih del, ki jih' je mladina napravila na 'koloniji, nakar so deklice in fantiči spet posedli na travo v krog ter s,o zapeli, ob spremljavi instrumentov: Poj, poj, Trum, trum, Pastirica, Marko skače, Naša četica, Jaz pa pojdem, Hvala m Poslušaj, brat.
Predsednik Zedinjene Slovenije Božo Stariha je izi’ekel priznanje vodstvu kolonije in zadrugi Slogi, prvemu za nesebično pripravljenost za delo iz ljubezni do našega naraščaja, drugi za od-stopitev prostora za kolonijo, čemur je sledila: razdelitev znakov novim vaditeljem, ki so konec lanskega leta končali celoten vaditeljski tečaj: Lidiji Čop, Mariji Dolinšek, Anki Golob, Igorju Gr;-har, Kristini Jereb, Mimi Kočar, Bernardi Kopač, Jožetu Novak, Mariji Novak, Mari Kurnik, Daniju Pavšer, Mirti Rant, Slavku Rant, Daniju Sušnik (zaradi .(Nb.olelosti v odsotnosti), Darinki Zorec in Lučki Zorko, častni odlikovanki sta bili ge. Iva Vivod in Ema Blejec, za njuno vztrajno delo za našo mladež.
Spuščanje velikih balonov iz svilenega papirja, napolnjenih s toplim zrakom, je dodalo svoje k izrednemu razpoloženju občinstva. Kakor v zahvalo za lep uspeh in za srečno izvedbo kolonije so nato vaditeljice in vaditelji s prof. Tinetom Vivodom na čelu zapeli Donna nobis, zatem pa še z vsemi otroci pesem slovesa nakar je prof. Tine Vivod končal program z zahvalno besedo v imenu vodstva vaditeljev tečajev vsem sodelujočim, otrokom, staršem, Zedinjeni Sloveniji in zadrugi Slogi in želel vsem spet snidenje na koloniji prihodnje leto.
P. F.
Vodja počitniške kolonije na kinti SLOGA, prof. Tine Vivod, daje navodila mladini, ob \zaključku kolonije
Čile še vedno tarča
Skoro leto in pol je že minilo, odkar so čilske oborožene sile 11. septembra 1973 izvedle državni udar, in s tem preprečile vzpostavitev komunistične diktature v tej državi, pa ni ponehala svetovna kampanja, ki jo je sprožil mednarodni komunizem proti udaru, proti sedanji vladi in sploh proti vsemu kar v Čilu ne prestavlja podrtega A-llendejevega režima.
V	tej kampanji, k,ot je naravno, so izstopale komunistične države, pa tudi mnoge države zapadnega svobodnega 6veta so požrle komunistični trnek. In ne le filokomunistični tisk, ki se svobodno šopiri v teh državah, tudi razno časopisje, ki si nadevlje naziv „liberalnosti“, kot mehiški „Excelsior“*, je dalo na razpolago svoje strani, da so razni pobegli veljaki strmoglavljenega režima širili neresnice o čilski gospodarski in socialni stvarnosti, o vojaškem udaru in zlasti, o številu mrtvih, ki je po poročilih teh ljudi dosegalo neverjetne obsege.
Skrivnost, ki ni skrivnost
V	večini svobodnih držav, kjer se je ta kampanja širila, in med katerimi je gotovo prednjačila švedska, so bili poleg lokalnih levičarskih organizacij gotovo najbolj aktivni bivši čilski diplomatski zastopniki. Ti so takoj po padcu Allendeja začeli sistematično kampanjo proti novi vladi, in to tako sin-
kronično, tako enako, kot da bi imeli „za vsak slučaj“ že vse pripravljeno. Na tem delu se je izkazovala zlasti skupina čilskih komunističnih diplomatov v Rimu.
Kjer pa je svobodno časopisje najbolj nasedlo ¡komunističnim spletkam, je bilo v poročanju okoliščin Allendeje-ve smrti. Kot je znano so oborožene sile ponudile Allendeju letalo, s katerim bi se lahko z vso svojo družino umaknil v inozemstvo. Pa je odklonil in vztrajal na svojem položaju, upajoč na ljudsko vstajo, kot so mu obljubljali najbližji svetovalci. Ko je videl, da je vse izgubljeno, je vpričo svojih zdravnikov naredil samomor.
Kakor je svetovno časopisje najprej nasedlo verzijam, da so Allendeja ubili oddelki vojske, tako je potem, spričo dejstev in izjav lastnih AUendejevih sodelavcev, moralo poročati resnico. In to resnico je potrdila sama žena bivšega predsednika, Hortensia Bussi, ki je to večkrat izrazila v radijskih in časopisnih intervjujih. A sedaj je Allende-jeva vdova znova spremenila svoje mnenje glede tega dogodka. Na svojih nenehnih potovanjih po raznih državah (kdo financira ta potovanja ni znano, a si lahko mislimo), stalno zatrjuje, da so njenega moža ubili člani sedanje vlade. In marsikateri nelevičarski časopis nasede temu govorjenju, in če si že ne upa pisati o „umoru“, dvoumno piše o „Allendejevi skrivnostni smrti.“
Pač „skrivnost“, ki je že davno jasna vsakemu človeku, ki ga komunistična laž ni preslepila.
Gonja se nadaljuje
Proti komunističnem upanju se je vojaška vlada trdno zasidrala v Čilu. Spričo tega dejstva je mednarodni komunizem pripravil novo taktiko, ki sledi po dveh poteh. Ena teh je nenehna mednarodna akcija katere cilj je rušenje prestiža sedanje čilske vlade.
Taka kampanja je prišla do viška spričo incidenta med vojaško vlado in švedskim poslanikom v Santiago. Poslanik Edelstram je odkrito deloval za Allendeja še med njegovo vlado, saj so potom švedskega poslaništva prišli v Čile najbolj zloglasni kubanski zastopniki, strokovnjaki za gverilske akcije. Po vojaškem udaru je bilo švedsko poslaništvo varno zatočišče za vse mednarodne poklicne revolucionarje, najsi-bodo kubanski strokovnjaki ali urugvajski tupamari. Po incidentu z vojaško vlado je bil poslanik Edelstram proglašen za „nezaželeno osebo“ s strani vojaške vlade. Po izgonu iz Čila in odstopu iz švedske diplomatske službe je ta bivši poslanik pokazal svojo pravo barvo, ko se je pridružil komi ti vi Allen-dejeve vdove na njenih mednarodnih propagandnih potovanjih. Seveda je vsa levičarska kampanja medtem slonela na principu prikazati poslanika Edelstra-ma kot žrtev preganjanja čilske vojaške vlade.
Drag tak primer je bila protičilska
gonja v sklopu Svetovne Organizacije za Delo, ob priliki lanskega zasedanja v Ženevi. Tam je bila s strani komunističnih zastopnikov predložena resolucija obsodbe čilskega režima. Ta resolucija je uspela spričo slepote in strahopetnosti zahodnih držav, kajti izid glasovanja je bil 224 glasov za obsodbo čila, 1 glas proti (čilska delegacija), kar 124 delegacij pa se je vzdržalo glalsovanja. Vzdušje za tako glasovanje so dobro pripravili levičarski elementi-
Prav tako je spričo komunistične kampanje prav malo zaleglo potovanje po raznih državah čilske sindikalne delegacije. To delegacijo je sestavljalo e-najst visokih sindikalnih vodij, ki so bili izvoljeni na volitvah še za časa Allendejevega režima. Njih namen je bil dokazati sindikalnim organizacijam v raznih državah, da je bil gospodarski in zlasti socialni položaj ob koncu A-llendejevega vladanja neznosen in zakaj čilski sindikalisti sedaj podpirajo vojaško vlado.
'Še vedno tarča
Mednarodni komunizem se ne more udati ideji, da mu je čile zadnji hip ušel iz rok. Zato napenja vse sile, da bi popravil svojo napako v čilskem slučaju. V to teži draga pot nove taktike, ki sovpada z rušenjem čilskega prestiža: revolucionarna dejavnost v samem Čilu.
čeprav se je vojaški vladi v krepkih posegih posrečilo izjaloviti večino komunističnih vojaških oddelkov, je delo-
vanje prevratnih organizacij še vedno velika skrb sedanjega režima. Mimo raznih filolevičarskih organizacij, ki so bile razpuščene (sem spada tudi izgon, ali premestitve raznih duhovnikov, ki so spadali v organizacijo „duhovniki za socializem“), varnostni oddelki ponovno odkrivajo prevratna gnezda in zlasti zaloge orožja. To orožje, največ kubanskega izvora, ali češkega ki je prišlo v Čile skozi Kubo, izhaja še izza časa A-llendejeve vlade in je trdna priča o namenih, ki jih je komunizem imel v Čilu.
Pa še drag problem skrbi vlado: raz-ne prevratne komunistične skupine so začele v Čilu, zlasti v Santiago in Valparaiso, poleg uličnih napadov, izvajati tudi tihotapstvo in razpečevanje mamil. S tem zasledujejo dvojni cilj: moralni propast, ki prija njihovi taktiki zasege oblasti, in pa zbiranje fondov v sami državi (poleg inozemske financia-cije) za vzdrževanje prevratnega delovanja.
Vse to se dogaja obenem s poizkusom obnovitve političnega delovanja v sklopu Ljudskega zedinjenja (Unidad Populär), v katerem naj bi ponovno delovale vse levičarske politične skupine. Vsekakor je ukaz mednarodnega komunizma ponovno doseči oblast v Čilu. To pa je spričo danih dejstev praktično nemogoče. Sedanja vlada strogo nadzira in skuša v kali zatreti vsak tak poizkus. čilski narod pa je- že enkrat okusil komunizem, in izkušnja je bila nadvse grenka, zaradi česar ni verjetno, da bi znova nasedel komunističnim limanicam.	v »
Po športnem svetu
BOJAN KRIŽAJ — EVROPSKI MLADINSKI PRVAK V SLALOMU. Že konec lanske sezone je mladi Trži-čan pokazal, da je mojster vožnje med vratci. V tej sezoni pa se je prebil iz anonimnosti. Tuji komentatorji so ga hvalili, ko se je na raznih tekmovanjih med lani z neugodnimi visokimi startnimi številkami prebijal med najboljše. V Mayerhofnu se je na mladinskem evropskem prvenstvu v alpskem smučanju spet izkazal. V slalomu je osvojil prvo mesto in s tem zlato medaljo. S tem je Sloveniji prinesel prvo kolajno — bodisi na evropskih, svetovnih ali olimpijskih tekmovanjih in to v članski in mladinski konkurenci. V veleslalomu pa je bil 17. V slalomu je na prvi progi s 55
vratci dosegel prvi čas z 37 sekundami, na drugi progi, prav tako s 55 Vratci, pa je zasedel drugo mesto za Frommel-tom (Liechenstein). Zvezni trener Tone Vogrinec je pred tekmovanjem obljubil, da bo skočil v popolni smuški opremi v vodnjak, če bo kateri reprezentant osvojil kakšno medaljo. In po prihodu reprezentantov pred hotel je obljubo izpolnil.
na Turnirju v Hastingsu je
slovenski mednarodni velemojster Albin Planinc v zadnjem kolu izgubil z zmagovalcem tega turnirja Vlastimilom Hor-tom (ČSSR) in padel s prvega mesta, ki ga je v predzadnjem kolu delil s Hortom, kar na šesto mesto.
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
XXVIII. REDNI LETNI OBČNI ZBOR DRUŠTVA ZEDINJENA SLOVENIJA
Upravni odbor društva „Zedinjena Slovenija“ sklicuje XXVIII. redni letni občni zbor društva za nedeljo 16. marca 1975 ob 9,30 v prostorih Slovenske hiše, Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires.
DNEVNI RED:
1.	Izvolitev dveh overovateljev zapisnika in preštevateljev glasov ;
2.	čitanje in odobritev zapisnika zadnjega občnega zbora;
3.	Poročilo upravnega sveta, nadzornega odbora ter sklepanje o njih:
4.	Volitev novega odbora: upravni svet, nadzorni odbor, razsodišče ;
5i Predlogi;
6. Slučajnosti.
Po členu 16 društvenih pravil bo občni zbor sklepčen ob vsaki udeležbi, eno uro pozneje kot sklican.
Z vsemi pravicami se morejo med seboj zastopati zakonci, starši in otroci. Pooblaščence morejo imenovati tudi člani, ki bivajo izven Velikega Buenos Airesa, ali jih ovira bolezen ali službena zaposlitev. Pooblaščenci se morajo izkazati s pismenim pooblastilom.
Pred občnim zborom bo v cerkvi slovenske hiše sv. maša.
VAŽNO!	ZELO VAŽNO OBVESTILO!
Od 1. januarja 1975 so uradne ure v pisarni
O
KREDITNE ZADRUGE „S. L. O. G. A.“ z o. se, >N
Bme. Mitre 97 — Ramos Mejia — 658-6574 'p> OB PONEDELJKIH, SREDAH IN PETKIH od 15 dn 19
VAŽNO! ZELO VAŽNO! POVEJTE TO ŠE DRUGIM!
>
N<
2
■Ö
ZA SVETO LETO NUDI NAŠ DOM V SAN JUSTU
letalsko potovanje v Evropo
po zelo ugodnj ceni
Informacije v pisarni Našega doma od ponedeljka do sobote od 16. do 20. ure, ob nedeljah in praznikih od 9. do 12- ure. T. E. 651-1760
Preljubo veselje,
kje si doma?
na
SLOMŠKOVI TOMBOLI Ramos Mejia, Castelli 28
n
\ Prof. dr. JUAN J ES US »LASNIK
n
■
specialist za ortopedijo in travmatologijo
sporoča NOVI NASLOV
■
svojega konzultorija:
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja ■
Capital Federal Tel. 41-1413
■
Ordinira v torek in petek od 17 do 20. ; Zahtevati določitev ure na privatni S telefon 628-4188.
OBVESTILA
NEDELJA, 23. februarja 1975:
Na Pristavi — Tombola.
NEDELJA 9. marca 1975:
V	Slovenskem domu v Carapachayu tombola.
V	Hladnikovem domu ,oib 15 občni zbor društva Slovenska vas. Če ob napovedani uri ne bi bila prisotna nadpo-polovična večina članstva, se bo občni zbor kršil ene uro pozneje ob vsaki udeležbi.
NEDELJA, 16. marca 1975:
V	Slovenski hiši ob 9-30 občni zb,or društva „Zedinjena Slovenija“ Občni zbor bo 'sklepčen ob vsaki udetežbi eno uro pozneje k,ot je sklican.
V	Slomškovem domu v Ramos Mejia tombola.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Učiteljska seja bo zadnj-o sredo v v februarju, to je 26., ob 20 v prostorih ZS. Vsi, ki poučujete, v,oibljeni!
Seja upravnega sveta ZS bo 28. februarja ob 20 v društvenih prostorih.
JAVNI NOTAR
FRANCISU® RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air«*. Pta. baja, one. z
T. E. 35-8827
EStOfBM usa
Editor responsable: Miloš Star«-Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr.- Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
i , M i .	FRANQUEO PAGADO
k ^ P- ! O. •_£ c o <-< o> O« g1	Concesión N* 577K
	TARIFA REDUCIDA
	Concesión N' 38z-«
Registro Nacional de la Propiedad	
Intelectual NB 2.233.341	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 240.— (24.000), pri pošiljanju po pošti $ 250.—	(25.000);
ZDA in Kanada pri pošiljanju z avión -sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
Knjižnica ZS se je zopet obogatila z novimi knjigami. Med drugimi A- Sol-ženicin: Avgust štirinajsti; Jože Huda-les: Orel z razprtimi krili, pet knjig Jamesa Cooperja itd. Knjižnica je odprta Vsak dan od 16—20, razen ob sobotah.
SLOVENSKA PRISTAVA monte issu catelar	
tablice	PRIDITE IN
s<> ŽE v "T n J8JSF O n M M	PODPRITE NAS!
prodaji # fjf Jff B £# L šk	HVALEŽNI
	VAM BOMO
V NEDELJO, 23. FERRUARJA 1975 OR 17	
V primeru slabega vremena bo tombola v nedeljo, 2- marca	
Prvi dobitek: MODERNA SPALNICA	
Drugi dobitek: OKROGLA MIZA s 4 stoli	
in potem še veliko tombol, činkvinov in kvatern	VABI ODBOR
B5aaanaBiBseBBtB3f n
rilflllllllRIhlllllllllllllllBRMIIIIIIIIIIIIIIlllDIIIIIIIBIIIIISIIIIHIIBIlIBBMB
EZESZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO LOMAS DE
TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Saenz) ZA MORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
AVDA. PAVON /H. YRIGOYEN 8854/62

Ludvik Puš	•	(7)
NA DOLGO POT
„V kranjskem župnišču je spravljena. Nimava veliko s seboj. Jaz sem se podal na pot s ?amim nahrbtnikom in kolesom. Žena se je pripeljala z begunskim vlakom za menoj in ima ne več s seboj, kot dva srednje velika kovčka.“
„Gotovo ne toliko, da bi se kaj prida poznalo na našem vozu, saj vidiš, da j s velik in visoko naložen. Tudi za Tvojo gospo je prostora, da bo prisedla. Ti praviš, da imaš kolo. Tudi jaz ga bom vzel, saj se lahko tudi kolesa na voz denejo, če bo tako kazalo.“
Tako je bila ta stvar urejena in dogovorili smo se, da greva midva z ženo prenočevat k Brodarjevi hčerki, poročeni v predmestju Kranja. Ima v stanovanju dovolj prostora, tako da naju povabi na večerjo in prenočevanje. Domenili smo se, da se bosta Brodarjeva naslednje dopoldne ustavila z vozom pri hčerki, tam bova z njeno družino vred prisedla in naložila svojo prtljago, kamor jo bo Brodarjev hlapec prepeljal ;z kranjskega župnišča.
Vsa zadeva najinega bega čez Ljubelj se je rešila bolje, kot sem si upal pričakovati.
Naslednje jutro že bolj pozno se je mogočno prizibal Brodarjev ‘begunski’ voz s parom težkih konj in se pred stanovanjem ustavil. Kar jih je bilo na vozu, so prišli v hišo, da bi na radio poslušali že naprej napovedani zaključek vojne in prezgodnje nemške kapi-tulacije.Poslušati tako dolgo pričako-
vano veselo vest, pred vrati pa videti ‘begunski’ voz, namenjen iz ljubega doma v tuji svet, je zgodljan doživljaj, ki ga pozna le, kdor ga je sam iskusil.
Ko človek sedaj po 30 letih pri opisu onih dogodkov omenja ‘brezpogojno kapitulacijo’ Nemcev, mu silijo v pero pikre besede. Kar je od kapitulacije ostalo, je komunizacija vzhodne Nemčije in boljševiška neodjenljiva zahteva, da morajo Nemci ostati državno-politično razdeljeni. Zapadni svet, zlasti Amerika, je iz brezpogojnih kapitulan-tov, nespornih začetnikov strahotne druge svetovne vojne z vsemi koncentracijskimi taborišči in plinskimi pečmi, naredila — zmagovalce. Zapadno Nemčijo so zasuli z Marshall-planom in ji pomagali na noge tako uspešno, da je po nekaj letih ppstala gospodarsko: najmočnejša evropska država. Dovolili so, in celo pomagali, da si je brezpogojni kapitulant’ organiziral in izvežbal lastno armado, ki naj bi pomagala preprečiti vdor komunizma v zapadno Evropo.
V isti sapi so mirno izročili komunističnim režimom cel pas svobodnih in suverenih narodov v prostoru srednje in vzhodne Evrope, in se za ‘drobiž’, kot smo Slovenci, sploh niso brigali. Ko je Broz gazil pakt s šubašičem, se sam polastil absolutne1 oblasti in v sto- in sto-tisočih meril svoje politične nasprotnike, še z mezincem niso mignili. Razmere, ki so ras pognale po svetu, zapadnega sveta niso zanimale. Ameriko je zanimalo
reševanje „brezpogojnega kapitulanta“ zaradi političnih in gospodarskih koristi, če se pa mali narodi pod komunistično krvoločnostjo, kamor so jih demokratični zapadni zavezniki sami pahnili, potopijo v lastni krvi, jim ni bilo mar. Resnično težko se je premagati, da bi človek ne pisal jedke satire.
Ko smo v predmestju Kranja poslušali o brezpogojni predaji Nemčije, seveda nismo vedeli, kako se bo povojna usoda evropskega prostora razvijala. Samo nekje v podzavesti, ki človeka skoro nikoli ne vara, smo doživljali skrivno slutnjo, da bo v domovini tekla nedolžna kri v potokih. Zato pa tudi oznanilo o premirju in kapitulaciji Nemčije nismo poslušali v svojih domovih, ampak na poti v tujino. Slutnja nas ni varala.
Gospodar Ivan Brodar se je odločil po ravnem do Tržiča kolo obesiti zadaj na voz in sam vzeti vajeti v roke. Meni se je zdelo bolje poslužiti se kolesa: imel bom priliko prehitevati dolge kolone beguncev in njihovih vozil in pred začetkom ljubeljskega klanca v Tržiču počakati na brodarjevo ‘barko’, med tem pa bom tam od blizu gledal čudno procesijo.
Procesija bre‘z bander
O ljubi Bog, to ni bila procesija z vihrajočimi banderami, ne pohod s pesmijo in vesejjem v očeh in radostjo v srcih, bil je križev pot po krivem obsojenega in preganjanega ljudstva! Na kolesu počasi vozeč sem videl obraze, ki je iz njih gledalo gorje, usta tako zgovorna in navadno na vesel dovtip ukrojena, zaprta s sedmimi pečati; oči globoko udrte od že prestanega napora, so razodevale neprikrit srd, strah in obup,
vse ob enem. Kam bežimo? Kaj bo z nami? Celokupna karavana od Ljubljane prek Kranja do Tržiča in čez strme klance na Ljubelju ,je vendar na skrivaj gojila eno toplo upanje: da se kmalu spet vrnem nazaj domov, in eno trdno vero: Bog nas ne bo zapustil.
Pravijo, da kadar Bog naloži človeku težak križ, mu vendar ne naloži pretežkega. Ta resnica se mi je razodevala ves čas moje poti prek Ljubelja na Koroško. V pomladnem času je vreme v domovin1 zelo muhasto, redno zelo nestanovitno, dostikrat deževno, hladno in zdravju nevarno. Kaj bi se bilo s temi množicami po cestah zgodilo, če bi bilo ,.v tistih dneh zgodnjega maja vreme deževno, ceste blatne in razmočene, ljudje mokri, morda do kože premočeni, otroci po vozovih prehlajeni, borno imetje na vozičkih, dvokolnicah, nahrbtnikih in pun-kljih prežeto z mokroto in bi vlaga uničevala še tisto borno brano, ki so jo ljudje mogli vzeti s seboj?
Toda nebo se je ozrlo na valove nesrečnih ljudi z jasnim očesom in ga ni zaprlo vse dneve njihovega bega. Narava, odeta v bujno mlado zelenje in bogato cvetje se je kopala v prijetnem, toplem ozračju, bolj toplim kot po navadi v tem letnem času; noči se niso pogrezale v rezek hlad, kakor je v začetku maja običajno. Vse to je ljubi Bog, gledajoč mizerijo svojega ljudstva, usmiljeno prihranil, da križ ni bil pre-težak, da ni bil neznpsen.
Sredi prekrasnega popoldneva sem se znašel v Tržiču,jtik na podnožju ljubeljskih klancev,,ki se poženejo navkreber ob samem robu trga. Ustavil sem se, da počakam! Brodarjev voz, ki se je počasi pomikal naprej med množico dru-
gih vozil in med gručami beguncev. Kar zagledam na nasprotni strani ceste majhno skupino domobrancev in med njimi mladega poročnika, ki sem ga na prvi pogled spoznal. Bil je iz uradniške družine s tremi fanti in on je bil med njimi najstarejši. Stanovali so tik čez ulico nasproti mojega stanovanja v Ljubljani in smo se seveda dobro poznali. Mladec je študiral pravo na ljubljanski univerzi. Vsak dan ga je bilo videti, ko je odhajal v šolo s knjigami v roki in ko se je z njimi vračal. Bil je zelo resen, pa prikupen fant. Končal je juri-dične študije z doktorsko diplomo ravno v času, ko so se bile razmere v domovini tako notranje zaostrile, da je mladi mož spoznal, da ni mogoče mirno gledati strahotnega partizanskega nasilja. Kot široko razgledan človek je dobro vedel, kaj je končni cilj temu nasilju: polastiti se s terorjem oblasti, ko bo vojske konec. Da bo povedano vse, je treba pripomniti, da mladi domobranski oficir ni prišel iz vrst katoliških študentovskih organizacij, ni bil torej po nobeni strani ,klerikalec', zlasti ne po politični. Bil pa je globoko prepričan, da pomeni komunizem veliko nesrečo za narod, ki mu je on bil vdan in mu hotel zvesto sluziti. Iz tega prepričanja se je rodil sklep, pridružiti se aktivno proti-levolucijski armadi večidel kmetskih bojevnikov. Priključil se je zatorej in postal eden njihovih oficirjev.
V Tržiču pod klancem je bil še vedno v aktivni domobranski službi. Ko me je zagledal, sva- se pozdravila kot stara znanca in soseda. Pristopil je k meni in z odločnim glasom izrekel besede:
,To nam bodo komunisti drago plačali!'