Za iztočnico razmišljanj o slovenskem kulturnem prazniku naj mi bo dovoljeno uporabiti misel Noela Fevrelišra, direk-torja francoskega kuiturnega centra v Ljubljani. Prešeren je nekaj enkratnega, ne poznam primera, da bi nek pesnik toliko pomenil za narodno identifikacijo.
Pa ne gre le za Prešerna. Slovenskemu narodu preprosto ni preostalo drugega, kot da je ohranjal svojo identiteto s poudarjanjem pomembnosti svojega jezika in svoje kulture. Vburnih dogajanjih, ki so sledila od časov Velike Karantanije sem, ko -samo krvavi punt poznamo. boj Vitovca in ropanje Turčije« sta bila jezik in kultura edina podlaga, ki je sloven-skemu narodu dajala upanje, da bo preživel. Na turobni poti skozi zgodovino je bil naš narod izpostavljen pritiskom ger-manskega in romanskega morja, pa tudi na vzhodu, kjer je slovanski živelj obvladovalo otomansko cesarstvo se mu ni pisalo bolje.
Potem ko je Trubar zakoličil prvi mejnik na tej poti in dal slovenskemu jeziku knjižno obliko, so se razmere spremenile
Več kot kultura več kot poet
v toliko, da je postala siovenščina vendarle nekaj več kot samo jezik tlačanov in kmetov. Svoj prostorje dobila v knjigi;
In v to njivo, ki so jo pred njim obdelovali še Žiga Zois, Linhart, Vodnik je vsadil Prešeren svojo poezijo, ki je povz-dignila Slovence na piedestal evropskih narodov. Čeprav majhni, mogoče nekje v kotu so s skromno knjižico poezij vendarle ostali na odru, kjer so se zvrstili vsi veliki duhovi evropske kulture.
Majhen, odrinjen narod na robu svetovnih tckovje dobil še nekaj več kot svojega poeta in svojo poezijo. Najbrž se Prešeren niti sam ni zavedal, da je s svojo intimno izpovedjo o povsem človeških in globoko doživetih čustvih podal teme-Ije slovenskega nacionalnega programa. To je hkrati pome-nilo močno zmanjšano nevarnost, da bi se slovenski narod utopil v germanskem morju, ki mu v tistih časih ni bilo prav nič naklonjeno.
¦ Težko si je zamisliti, kaj bi bilo, če Prešerna ne bi imeli. Mogoče bi njegovo vrzel zapolhili drugi - mogoče Levstik, Cankar; vendar veliko pozneje, mogoče z manj uspeha in z večjimi težavami.
V vsakem primeru pa slovenski narod spontano sprejema Prešerna za svojega in še več; v njem občuti tisto, kar je ugotovil Francoz, ki živi v Ljubljani - občutil je v njem steber, okrog katerega se spleta narodova zavest, steber, h kateremu se zateka v dobrem in slabem. Od tod dojemljivo praznovanje kulturnega praznika, ki ga Slovenci praznujemo mirno, tiho, brez sicer običajnih okrepčil v obliki pijače in prigrizka.
Na ta dan se pred spomenikom velikega Slovenca na Ijubljanskem Tromostovju zbira staro in mlado. Pridejo zbori, zapojejo nekaj pesmi in odidejo. Recitatorji povedo nekaj poezij, drugi pa so zvečine tiho, kot da so zatopljeni vsak vsvoje misli. Prihajajo stari Ijudje, prihaja mladina vskupinah in posamezno, sern ter ija prineca kdc cveilice, jih položi pred spomenik, postoji in gre dalje svojo pot.
Kadarpa na prireditvah in proslavah zadonijo zvoki Zdrav-Ijice Ijudje vstanejo tako kot to storijo, kadar se poje himna. Prešernova Zdravljica je f.e himna. Ljudje jo sprejemajo kot tako, ne da bi jo kdo uradno potrdil. Jože Smole je lani omenil predlog, naj bi Zdravljico tudi uradno priznali za slovensko himno. Najbrž doslej ni bilo priložnosti, da bi to storili. Mogoče se bomo o tem pogovarjali, ko bo tekla beseda o novi slovenski ustavi.                          Niko Isajevič