luan Hlbreht:

Pri umu.
1 o hodijo in hodijo, a kam, ne vejo same, iz dalje v daljo blodijo in v temo iz omame.
Oj, misli moje žalostne — kdo vas <ft besedi kliče, življenja osamelega nemirne, žive priče!? —
In prva misel: vir vsega, lepote in življenja — kdo naj razume in dozna, kje se začne, kje jenja?
In misel druga — ljubica, še veš, kak si ji pravi? Ej, ni jih več, minuli so pač časi nam sanjavi!
Umrla v krvi je mladost, osorni so P°g'e^          „      ^
m zdi se mi, da jedka ost tiči povsod v besedi.
Pa kaj zato! Saj vendarle še solnce se .nam smeje, in kadar pride pravi čas, želje prikrite greje.
»Ljubljanski zvon" XXXVII. 1917. 3.
114
A. Debeljak: V srlegU.
In kadar pride dan za nas, vasujemo kot mladi, poljubčke vincu krademo, politiki v^^di!'^^?
^
In to je misel zadnja še, da je lepo na sveti: Sladko lagati vsenavskriž, pod krinko pa — živeti.
H. Debeljak :
U snegu.
Oren, volčji mraz. Korak opolzli škriplje,
ne škrta-li z zobovi zima-zver?
ne srečaš bitja živega nikjer,
v meglicah ivje z drevja se osiplje.
Povsod le biser, demant in dragulj, a tu — rubin, krvava lisa klije, okrog peščica puha še se vije; kdo ve, kod ziblje ropar se kragulj?
Pretresel me je v dušo grizki mraz. Meže ta hip uzrem Ujedo gladno: dolžnost, družabnost in obzir neštet.
Meže zapazim jasno v isti čas poletov prostih Sinjo ptičko jadno —¦ in raste, veča se rdeča sled.