Za poduk in kratek oas. Potres na Kranjskem. (Po lastnem ogledovanju spisal J. Žičkar.) »Slov. Gospodar« je že v mnogih člankih popisoval grozno nesrečo, katera je zadela vsled potresa belo Ljubljano. Toda treslo se ni samo glavno mesto Kranjske, ne le samo v stolnici so pokale hiše in cerkve; neznana podzemeljska moč je napravila tudi izven LjubIjane po trgih, vasčh in kmetskih selih neprecenljivo škodo. Da bi se o tem z lastnimi očmi vsaj nekoliko prepričal, podal sem se 12. majnika v Ljubljano, dan pozneje pa pogledal nekatere kraje v kamniškem okraju. Ge se voziš mimo Zaloga, ki je prva železnična postaja od Ljubljane proti Zidanemu mostu, poglej iz železničnega voza proti zapadu; zvonika pri cerkvi Device Marije ni več, vsled potresa je bil ves razdjan in so ga morali podreti. Iz Ljubljane ti podam le par prizorov. V nedeljo, 12. majnika pridem proti večni luči v Trnovsko predmestje. Kar zagledam na ulici trumo ljudstva, ki glasno s svojim duhovnikom moli pred kapelico Matere božje lavretanske litanije. Obhajale so se šmarnice na cesti; prelepa farna cerkva trnovska je razpokana in zaklenjena. Farna služba božja se obhajn vsled tega v bližnji kapelici. Poleg župne cerkve so postavili lično utico, v kateri visi 5 zvonov, katere so sneli iz razdjanega zvonika. Obiskal sem tudi Marijanišče. To vam je velikanska hiSa, katero so pozidali z milimi darovi dobrot- niki mladine, da se v njej izgojujejo v krščanskem duhu siromašni dečki. Pred potresom jih je bilo tamkaj 170vsled potresa so jih morali odpraviti 100. Večinoma vse izbe in hodniki so razpokani; vsi oboki so podprti z močnimi trami. Ali najbolj grozen je pogled v domačo poprej tako krasno kapelico. Strop je poknil od kora proti oltarju ter se znižal; podprt je z močnimi trami. — Stopiva še v cerkev Srca Jezusovega! Velika razpoklina na stropu od vhoda proti oltarju je hudo poškodovala to zalo hišo božjo. Poglejmo zdaj nekoliko v ljubljansko okolico. V Medvodah, ki so druga postaja od Ljubljane na gorenjski železnici, izstopim iz železničnega voza. V tej vasi bodo kmalu popravili škodo, katero je napravil potres na hišah tudi tukaj. Pot me pelje mima Smlednika skozi razpokano vas Zapoge v Vodice. Citali smo v časnikih, da v Vodicah so najhujše treskale neznano podzemske moči. Trdijo, da tukaj sta skupaj treščila dva sunka, vsak od nasprotne strani. Se pa tudi očitno poznajo grozoviti nasledki teh sunkov. Zvonik župne cerkve je vse križem razpokan. Stene v župnišču (farovžu) so odtrgane ena od druge; groza me je bila, hoditi po izbah. Pa to še ni najbujše. Stopim v župno cerkev sv. Marjete. Oj, kako krasna je bila poprej! In zdaj? V sredi eerkve zagledaš velik kup opeke in kamenja; med strašnim potresom se je kos cerkvenega stropa udrl in razsul. Skozi velikansko votlino na oboku gledaš na cerkveno streho. Vse cerkvene stene so razpokane. Kako grozna je bila raoč potresa tukaj, spoznaš iz tega, da je po potresu ležal stranski oltar na cerkvenih klopeh. Škodo te cerkve so cenili že trikrat: prvokrat na 20.000 gold., drugokrat na 30.000 gold. in tretjokrat na 36.000 gold.; to je: šest in trideset tisoč goldinarjov! Razdjano je cel6 obzidje okrog cerkve. Blizu župne cerkve stoji kapelica, v kateri se zdaj opravlja služba božja za vodiško župnijo. Kaj pa kmetske hiše po tej vasi? >Poglejva si le eno — vsaj je drugih 30 ravno tako razdjanih«, mi rečejo gospod župnik. Izpraznjena je; kako bi neki ljudje mogli v njej prebivati? Pa saj to ni vee hiša; dve steni sta zginili; kup kamenja in opeke ti kaže mesto, kjer so pred kratkim prebivali srečni ljudje. Zdaj se potikajo po podih. Res, ubogo, nesrečno ljudstvo! Zdaj v tem groznem mrazu prenoeevati na ostrem zraku! Vendar sreča v nesreči: Da si ravno so se udirali stropi in stene, se vendar v vodiški župniji ni ponesrečil nobeden človek; ubilo se je pa nekaj glav živine. »Kdo se bo nas usmilil?« zdihujejo ti reveži klaverno in obupno. >V mesto pošiljajo darove, nas bodo pa pozabili«. — »Ne bodo vas pozabili; tudi vam se bo poinagalo«. — »Kedaj boste pa začeli popravljati svoja poslopja?« — »Kedaj? ko bi tudi imeli denarjev, zdaj ne moremo: kajti vst zidarji so odšli v Ljubljano«. Omenim še to-le. Tisto grozno noč so bili ljudje po Vodicah tako prestrušeni, da so sploh pričakovali sodnega dne. Na ves glas so torej molili grevengo ter klieali: Jaz ubogi grešnik . . . in prosili svoja dušna pastirja: »Gospod, prosimo za vesoljno odvezo!« Iz Vodic se podam v Repnje. Repnje so zaslovele po naših krajih po zavodu šolskih sesler iz mariborske materine hiše; tam imajo dvorazredno dekliško šolo. V nekem časniku*) sem čital, da je samostan šolskih sester v Repnjah tako razdjan, da se dvomi, je-li se bode kedaj več pozidal. Hvala Bogu, da temu ni tako! Hiša, v kateri prebivajo pobožne nune in imajo svojo dekliško šolo, je bila res poškodovana vsled potresa; pa *) nSiidst. Post". 13. majnika, ko sem bil ondi, je bilo poslopje že vse zvezano in popravljeno. Tamošnja cerkvica je pač zel6 poškodovana; božja služba je v nji-j preneliala. Toda menim, da jo bodo že zopet zvezali z močnimi železnimi vezmi, med tem, ko bodo brez dvoma morali župno cerkvo v Vodicah podreti. Hiše po Repnjah so tudi vse razpokane; cnako ludi po soscdnih vaseb: v Polju, v Selu, Golu, v Kosezab, Utikn, Bukovici in Skaručini. Gas mi ni pripuščal, da bi obiskal šc drugc kraje v kamniskem okraju, ki so bliza tako, kakor Vodice, silno poškodovani. Škoda v kamniškem okraju se ceni črez jeden milijon goldinarjev. Podal sem se preko Kranju k Mariji Pomagaj, da se zahvalim Bogu in Mariji, da so naši kraji na Štajarskem bili obvarovani lolike škode in nesreče, ki je zadela naše brate na Kranjskem. Smešnica. Berač poprosi gospoda darti. Gospod mu reče: »Vi bi še lahko dclali!« — Berač se pa odreže: »Berača siliti delati je ravno tako, kakor mačka siliti orati!«