GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA GORENJSKO CENA 39.000 din _ LETO XLII - št. 100 Kranj,petek, 29.decembra 1989 stran 7 BARVITOST SLIKARSKEGA RAZGLEDA DOBRA BESEDA JE NAJBOLJŠA PO- stran 12 ljubljanska banka STREŽBA FORMU Hoja za človekom Na prehodu v leta z okroglimi števili se ne sprašujemo samo, kaj nam je prineslo preteklo leto in kaj nam bo prihodnje. Desetletja sicer lahko začenjamo šteti od poljubnih let naprej, a najenostavneje jih je poimenovati po imenih desetič. Začnemo torej i(z) nič in končamo z devet. Malo zlobno lahko ugotovimo, da naši vrli planerji, ki svoja obdobja začenjajo (i)z ena, končujejo z nič(imer). Znani francoski publicist je sedemdeseta leta imenoval leta ameriškega izziva, osemdeseta leta pa leta svetovnega izziva. Ameriški izziv je bil poleg gospodarskega še izrazito vo-jaško-političen. Svetovni izziv osemdesetih let je bil izrazito gospodarsko-znanstven. Vsi ti izzivi, ki seveda ostajajo, so postavili v ospredje nov izziv. Izziv človeku, njegovi kulturi in civilizaciji. Otrok, ki se je rodil na začetku univerziade v Zagrebu, ni bil kriv pompa okoli sebe. Začel naj bi ne-vem-katero-že milijardo pripadnikov človeškega rodu. Človek prihodnjega desetletja torej. Devetdesetih let. Do začetka naslednje milijarde. Starejši sin je gledal ceremonial in me je prostodušno vprašal, zakaj vendar se je tako pomembni deček rodil ravno v Zagrebu. Vidoč zraven sekretarja Združenih narodov, Peruj-ca, sem mu odgovoril, da se slavljenja potrebni otrok zagotovo ni rodil v Zagrebu, ampak v Macondu. V kraju, katerega napisne table ne moreš najti, a ga zato lahko najdeš povsod od obronkov Andov, preko Recifeja do Djakovice. V Zagrebu, v porodnišnici, na toplem, pod zdravniško oskrbo, pri že opremljeni sobi za sebe v družinskem stanovanju. Ne, v Zagrebu zagotovo ne. Rodil se je doma, v kolibi, skozi katere stene je pihalo, pomagale so sosede. Morda sploh ni dočakal konca zagrebške univerziade. morda se je rodil v hlevskih jaslih in je preživel. Toda, ali bo dočakal konec devetdesetih let. Ali ne bo nekoč, ko bo šel iz šole, lačen kruha in svobode, padel pod streli policije katerega od velikih voditeljev? Eden od mnogih. Kot da ne bi imel imena. Resnica je resnica Malega princa. V otroški zbirki pravljic sem našel naslednjo arabsko. Ljudem je bilo rečeno, da bo za kazen za vsako njihovo neumnost padlo zrno peska z neba. Oh, zrno peska, kaj bo to. Puščave pa se nezadržno širijo- Ali bo »človek iz Zagreba« zaznal izziv? Izziv sebi in svojemu navidez nedolžnemu obnašanju, zaradi katerega se puščave nezadržno širijo. Izziv svoji kulturi, ki ne bo človeška kultura, če bo samo »kultura ljudi iz Zagreba« in ne hkrati tudi »kultura ljudi iz Maconda«. Izziv civilizaciji ter eni in edini zemlji, ki je sicer res posvečena za in zaradi leganja človeka k počitku vanjo, a tudi in predvsem za in zaradi njegove hoje po njej. Po obdobju blagostanja v sedemdesetih letih je za nami (ni še) obdobje streznitve in pomanjkanja v osemdesetih letih. Nič od tega ni bilo sad naše volje in prizadevanj. Blagostanje je bilo umetno povzročeno, pomanjkanje vsiljeno. Zaenkrat je soglasje o nujnosti prizadevanj za ponovno blagostanje zelo široko. Upajmo, da ga bomo, trdno utemeljenega, dosegli v naslednjem desetletju. Hkrati upajmo, da bo skupaj z njim zrasla volja do, zopet trdno utemeljenega, zavestnega, ne vsiljenega odrekanja. Da bi bili kot berači sposobni v svoji torbi najti vsaj drobno žitno zrno — za miloščino — človeku. Blaž Kujundiič - fotoi Franc Perdan ^ VAM ZELI SREČNO NOVO LETO GLAS 2. STRAN NOVICE IN DOGODKI Petek, 29. decembra 1989 Ni vse staro slabo Krajani že iščejo odbornike Škofja Loka, 28. decembra — Podobno, kot je škofjeloška socialistična zveza pohitela z izbiro svojih kandidatov za župana in i/vršnika za spomladanske občinske volitve, se ji »mudi« tudi z izbiro kandidatov za bodoče odbornike v občinskem zboru krajevnih skupnosti. Ker ljudje še dobro pomnijo star odborniški način, ki je bil v kakavosti dogovarjanja in odločanja neprimerno boljši, učinkovitejši in racionalnejši od delegatskega sistema, je razumljivo, da izbiri svojih predstavnikov za za občinski parlament posvečajo veliko pozornost. Škofjeloški zbor krajevnih skupnosti bo predvidoma imel 23 stalnih delegatov oziroma odbornikov iz vsake krajevne skupnosti, ne glede na velikost, po enega. Že pred dvema letoma spremenjen statut je število delegatov z 28 skrčil na 23, zato je dokaj verjetno, da bo to število zdržal tudi sedanjo spremembo političnega sistema. Zaenkrat je slišati zahteve po več odborniških mestih le iz krajevne skupnosti Trata, kjer pravijo, da krajevna skupnost s skoraj 7000 prebivalci mora imeti več mest v parlamentu kot neka majhna z, denimo, vsega 200 krajani. Večina od 23 krajevnih konferenc socialistične zveze je že evidentirala kandidate za bodoče odbornike, in to celo po več ljudi za eno mesto. S soglasji predlaganih za kandidaturo pa marsikje še kasnijo, ker niso povsem prepričani, daje predsedstvo krajevne konference socialistične zveze dovolj široko telo, da si prisvoji pravico predlagati kandidate za odbornike. Zato bodo v nekaterih krajevnih skupnostih v ta namen sklicali še zbore krajanov. Končni cilj bo vendarle dosežen, so prepričani v socialistični zvezi. Krajani bodo za volitve v zbor krajevnih skupnosti dosti bolje opremljeni kot delavci za zbor združenega dela (mnogi sicer sprašujejo, zakaj sploh trodomni partament), kjer se sindikat (?) še ni začel ozirati po najprimernejših ljudeh zanj. i* • i «i • i H. Jelovčan Pretrgani stiki med občinama Škofja Loka - Na novico, da je občinska konferenca SZDL Smederevska Palanka enostransko prekinila pobratenje z občino Škofja Loka - zaradi znanih političnih zahtev SR Srbije do SR Slovenije so v Škofji Loki reagirali mirno. Sekretar občinske konference Škofja Loka Blaž Kujundžič je dejal, da v Škofji Loki ne morejo menjati prepričanja in so pač za sodelovanje brez pogojev. Dosedanje sodelovanje ni bilo posebej živahno, večinoma je šlo le za protokolarne obiske enkrat letno ob občinskih praznikih. Nič pa nimajo proti temu, če bodo stiki, ki jih imajo vpeljane druge loške organizacije in društva, obstajale tudi naprej; skratka Škofja Loka je za sodelovanje v duhu prijateljstva, ne pa političnih izsiljevanj. - L. M. Ideja o skupni olimpijadi živi Slovenski komite oblikovan Jesenice, 28. decembraE - Ideja o skupni organizaciji zimskih olimpijskih iger leta 1998 še živi. Kot je znano, so pobudniki skupne organizacije Slovenija, Koroška in Furlanija Julijska Krajina. V vseh treh sosednjih deželah so organizirali posebne organizacijske komiteje. Slovenski komite se je sestal v Četrtek, 18. decembra, na Jesenicah, vodi pa ga Janez Zaje. pfs? I Kflnaint TRGOVINA S TEKSTILNIMI IZDELKI CANKARJEVA 68, RADOVLJICA Ob 35-letnici izhajanja je kolektiv Gorenjskega glasa prejel red zaslug za narod s srebrno zvezdo Ustanoviteljice Gorenjskega glasa so občinske konference SZDL Jesenic, Kranja, Radovljice, Škofje Loke in Tržiča Izdaja Časopisno podjetje Glas Kranj, tisk ČGP Delo Ljubljana Naročnina za IV. trimesečje plačljiva decembra: 580.000.- din. Predsednica časopisnega sveta Kristina Kobal Gorenjski glas urejamo in pišemo: Štefan Zargi (glavni urednik in direktor). Leopoldina Bogataj (odgovorna urednica). Jože Košnjek (notranja politika, šport). Marija Volčjak (gospodarstvo. Kranj). Andrej Zalar (gorenjski kraji in ljudje, komunalne dejavnosti). Le a Mencinger (kultura). Helena Jelovčan (izobraževanje, iz .šolskih klopi. Škofja 1 oka). Cveto Zaplotnik (kmetijstvo, kronika. Radovljica). Darinka Sede j (razvedrilo. Jesenice). Danica Dolenc (tradicije NOB. naši kraji, za dom in družino). Stojan Saje (družbene organizacije in društva. SLO in DS. ekologija). Danica Zavrl Zlebir (socialna politika. Tržič). Dušan Humer (šport). Vine Bešter (mladina, kultura). Franc Perdan in Gora/d Šinik (fotografija). Igor Pokorn (oblikovanje). Mirjana Draksler in Uroš Bizjak (tehnično urejanje) in Marjeta Vozlič (lektoriranje). Naslov uredništva in uprave: Kranj, Moše Pijadeja I — Tekoči račun pri SDK 51500-603-31999 - Telefoni: direktor in glavni urednik 28-463, novinarji in odgovorna urednica 21-860 in 21-835, ekonomska propaganda 23-987, računovodstvo, naročnine 28-463, mali oglasi 27-960. Časopis je oproščen prometnega davka po pristojnem mnenju 421-1/72. uredništvo tel. 21860 Slovenska skupščina sprejela sveženj volilnih zakonov Slovenija ima večstrankarski sistem Ljubljana, 27. decembra - Vrata v parlamentarno demokracijo so v Sloveniji odprta. Skupščina je v sredo sprejela zakon o volitvah v skupščine, zakon o volilnih enotah, zakon o volitvah in odpoklicu predsednika in članov predsedstva republike, zakon o političnem združevanju in zakon o volilni evidenci. Delegati so tudi sklenili, da bomo v Sloveniji na splošnih volitvah volili 8., 12. in 22. aprila. Uspelo nam je torej, da smo na pot večstrankarstva stopili brez večjih političnih in socialnih pretresov za razliko od večine vzhodnoevropskih držav. Odločili smo se torej za svobodo in demokracijo, obenem pa tudi za večjo odgovornost vseh, ki bodo odslej dalje nastopali na slovenski politični sceni. Igra naj bi bila sedaj enakopravna, brez privilegiranih in tlačenih, kot je bila praksa doslej. Sveženj zakonov sicer še ni popoln. Nanj bodo še padale pripombe in nobenega razloga ni, da zakonodaje v prihodnje ne bi dopolnjevali. Pomembno je, da smo se za to pot odločili in s tem pretrgali štiri desetletja dolg politični mrak. Več trdih orehov so morali streti delegati na sredinem zasedanju. Prvi je bil nedvomno delovanje političnih organizacij v podjetjih. Skupščina je menila, da zanje v podjetjih ne sme biti prostora in da mora biti v pol leta opravljena tovrstna reorganizacija. Odločeno je bilo tudi, da so sredstva javnega obveščanja dolžna objaviti, povsem enakovredno, imena kandidatnih list in kandidatov. stroške objave pa plačajo družbenopolitične skupnosti. Politične organizacije registrirajo upravni organi, s čimer je zagotovljeno tudi sodno varstvo. Vse, tudi že doslej, se bodo morale registrirati in za registracijo predložiti program in statut. Na skupščini je bilo precej govora o novi vlogi SZDL, ki je doslej imela glavno vlogo pri volitvah. Po novem bo njena vloga predvsem administrativna, kar še vedno določa ustava. Razmišljanja so bila tudi. da bi sedanjim delegatom podaljšali mandat, ker je rok za pripravo in izvedbo volitev zelo kratek. Kljub temu so se odločili, da bodo volitve 8., 12. in 22. aprila, pred tem pa je treba temeljito podučiti volilne komisije, saj bodo drugačne volitve za člane teh organov nekaj povsem novega. Predvsem pa so se delegati zavzemali, naj bo predvolilni boj enak za vse, vsem morajo biti omogočeni enaki pogoji agitiranja v javnih medijih, o čemer se bodo morale pošteno dogovoriti vse prizadete stranke, družbenopolitične skupnosti in sredstva obveščanja. . Košnjek Novo v gorenjski opoziciji Obrtniki ustanovili stranko Kranj, 27. decembra - Gorenjski in kranjski obrtniki, podjetniki, državljani s svobodnimi poklici in somišljeniki so ustanovili Slovensko obrtniško stranko za Gorenjsko in za občino Kranj, sprejeli program, statut in volilna pravila, izvolili izvršilna odbora in sklenili, da se priključijo gorenjski oz. kranjski Demokratični opoziciji Slovenije (Demos). Kot piše v njihovem kratkem programu, napisanem na manj kot eni strani, se bo Slovenska obrtniška stranka (SOS) zavzemala za poslovno svobodo, pravičnost in demokracijo, za izenačevanje zasebnega gospodarstva z vsemi ostalimi ter za nedotakljivost zasebne in vseh drugih oblik lastnine, skušala bo zavarovati narodno lastnino, ki ji grozi mednarodna razprodaja, se ukvarjala s stanovskimi problemi zasebnih gospodarstvenikov, zagovarjala politično in poslovno svobodo državljanov (ob pravičnem socialnem programu), se prizadevala za narodno spravo in za pravično odpravo moralnih in materialnih krivic, ki jih je oblast storila v povojnem času, spremljala in ocenjevala bo delo oblasti in po potrebi tudi ukrepala, organizirano vplivala Odlikovanja ob prazniku Bohinjska Bistrica - V radovljiški občini je bila osrednja proslava ob prazniku JLA v Bohinjski Bistrici. Na proslavi so podelili tudi državna odlikovanja. Red zaslug za narod s srebrno zvezdo sta dobila Alojz Oman z Brezij in Janez Vari iz Gorij; medaljo zaslug za narod Rajko Benedičič iz Prezrenj, Jože Dežman iz Ribnega, Janez Kocijančič iz Vrbenj; red dela s srebrnim vencem Stanislav Ažman iz Bohinjske Bistrice, Vasilij Novak iz Lesc in Leopold Zonik z Bleda; medaljo zaslug za narod pa Veselko Piškur iz Radovljice. Plaketi ZRVS Jugoslavije sta dobili krajevni organizaciji ZRVS Bohinjska Bistrica in Lancovo, zlati znački ZRVS Stane Oblak iz Bohinjske Bistrice in Janez Kunstelj iz Gorij, plaketi ZRVS pa Drago Rozman iz Radovljice, Janko Stušek iz Lesc, Miran Lavrič z Bleda in Marjan Markovič iz Ljubnega. V kulturnem programu na svečanosti je nastopilo Slovensko narodno gledališče Ljubljana s celovečerno enodejanko Dušana Jovanovića Zid-jezero. na politično razpoloženje javnosti, se prizadevala, da "pride" v parlament in se vključi v boj za oblast... Vitomir Gros je dejal, da kratica SOS, ki pomeni klic na pomoč ali v neposrednem prevodu "rešite naše duše", simbolično ponazarja, zakaj so se obrtniki in podjetniki z Gorenjske ter iz kamniške in domžalske občine odločili za ustanovitev stranke - zaradi nemoči pri odločanju, odrinjenosti zasebnega gospodarstva v vsem povojnem obdobju, moralne in materialne bede, v katero se vse bolj pogrezamo zaradi monopola oblasti ene partije. Rado Bergant, predsednik republiškega iniciativnega odbora za ustanovitev Slovenske obrtniške stranke, je dejal, da so obrtniki zdaj sicer zastopani v zboru združenega dela, vendar pa je njihov cilj, da bi dobili mesto tudi v družbenopolitičnem zboru, v katerem se snujejo zakoni in sprejemajo najpomembnejše odločitve. Zakoni so slabi in bi jih bilo treba spremeniti, je dejal. V zakonih, ki opredeljujejo obrt, je veliko ideološke navlake; sporen je že tisti člen, ki pravi, da mora tisti, ki več ustvari, tudi več prispevati. Bergant seje zavzel tudi za to, da bi ohranili narodno premoženje in da bi pri vlaganjih imeli domači zasebniki enake možnosti kot tuji partnerji. Čeprav je iz Zveze obrtnih združenj Slovenije slišati očitke, da je stranka opozicija zvezi, je bilo na ustanovni skupščini SOS-a poudarjeno, da to ni res in da je politična opredelitev "stvar posameznika". "Res pa je, da bo stranka tedaj, ko bo dobila zveza bolj modro vodstvo, z njim zelo tesno sodelovala," je dejal Rado Bergant in poudaril, da imajo obrtniki, ki pridno polnijo občinske proračune, tudi pravico kaj reči in da bi v Sloveniji po- Ustanovni zbor Slovenske obrtniške stranke za Gorenjsko in za občino Kranj so pozdravili Brane Grims, predsednik Socialdemokratske zveze za Gorenjsko, Andrej Šter, predsednik kranjskega odbora Slovenske demokratične zveze, Giril Meglic, predsednik nakelske kmečke zveze, in Peter Metlikovič, predstavnik slovenskih krščanskih demokratov. Višja doplačila v zdravstvu Participacije v zdravstvu bodo z novim letom višje za 58,4 od-stotka,za kolikor so statistično višje oktobrske plače. Prvi pregled pri splošnem zdravniku bo z novim letom veljal 86.000 dinarjev, za tri ponovne preglede pa po 43.000 dinarjev. Prvi obisk v specialistični ambulanti bo pacient prvič plačal 168.000 dinarjev, za tri naslednje preglede pa 61.000 dinarjev. Če bo zdravnik na zahtevo bolnika prišel na dom, bo to slednjega stalo 211.000 dinarjev, ponoči celo 421.000. Nočni obisk pri zobozdravniku bo stal 99.000 dinarjev. Za oskrbni dan v bolnišnici bo treba doplačati 125.000 dinarjev, pri večkratni hospitalizaciji (do 60 dni) pa 183.000 dinarjev. Za medicinske storitve v bolnišnici ali v zdravilišču bodo plačali 417.000 dinarjev. Tudi v zobozdravstvu bo vse dražje: zalivka bo stala 77.000 dinarjev, za celotno zobno protezo 1.795.000 in za zahtevnejšo vlito protezo 5.034.000 dinarjev. trebovali ministrstvo za obrt in podjetništvo. V razpravi, ki je bila na trenutke čustveno obarvana, je bilo mogoče slišati, da so bili obrtniki v povojnem času vredni le toliko, kolikor so dajali v proračune, da je v občinskih upravnih organih tudi še veliko boljševikov, ki povzročajo obrtnikom številne težave, da tudi takšnega razvoja obrti ne bi bilo, če bi obrtniki natančno spoštovali nazadnjaške zakone... C. Zaplotnik Drsanje med prazniki, Kališče odprto Kranj - Med novoletnimi prazniki bo drsališče v Savskem logu obratovalo. 1. in 2. januarja od 15. do 17. ure bo za vse obiskovalce rekreativno drsanje. Če pa se boste med prazniki podali na Kališče, se primerno oziroma toplo oblecite. Končno zgradili most čez Piš-nico - Ob koncu minulega tedna so v Kranjski gori odprli nov most čez Pišnico, ki ga je Gradiš z Jesenic začel graditi že leta 1988. Vendar so kasne* je morali načrt spreminjati, kajti na pritožbe nekaterih krajanov so posredovali pri Zavodu za naravno in kultur no dediščino. Traso mostu preko Pišnice so morali nekoliko spremeniti, kasneje pa so imeli graditelji še nekaj težav pri zemeljskih delih. Stari most ob Pišnici bodo podrli-Tako zdaj ne bo več nenehnih prometnih težav, saj je bila vožnja preko starega mostu nevarna in so morali potniki M avtobusov pred mostom izstopati. Prometna povezava Kranjske gore s Trento in Bovcem je tako brez večjih ovir. - Foto: D. S. Petek, 29. decembra 1989 NOVICE IN DOGODKI 3. STRAN -» v Sloveniji ob dosedanjih protiinflacijskih programih najbolj oporekali. 1 Premier Markovič je omenil tudi denacionalizacijo zadružne v zemlje, na vprašanje, kaj sodi o tem. je Janez Tavčar odgovoril, da s smo nemara preveč obremenjeni z lastništvom, bistveno je. kako je ff zemlja obdelana in da so bili v K2K pri tem doslej pretežno uspešni. f tudi bodoči cilj bi moral biti, kako bo zemlja obdelana, kdo jo bo imel. pa naj pove zakon. ML Volčjak Janez Tavčar Nekdaj je bilo na Jezerskem deset žag "Na Jezerskem je pred drugo svetovno vojno živelo 850 ljudi, več kot zdaj. Večina se je preživljala z delom v gozdu, z oddajo in s predelavo lesa ter delno tudi s turizmom, ki je bil po razvitosti takoj za blejskim, zdaj pa je povsem na Jože Skuber-Makek repu. Nekdaj je tod obratovalo deset žag, ki so skupaj s predelavo lesa v polizdelke dajale zaslužek precejšnjemu številu domačinov... Po vojni smo ustanovili lesno produktivno zadrugo, ki je dobro delovala. Vsi gozdovi so bili v zadrugi, kupili smo žago Na fužinah, kjer smo predelovali ves les, posekan na območju Jezerskega. To je dajalo ljudem velik zaslužek, življenje seje izboljšalo, v kraju pa smo načrtovali, da bi s privarčevanim denarjem postavili sodobno žago in zabojarno, v katerih bi zaposlili vso odvečno jezersko delovno silo. Z načrti ni bilo nič, denar smo morali dati za "gozdno", ki je bila tedaj v velikih težavah," je dejal Jože Skuber-Makek. "Občina Jezersko je nekdaj imela 850 hektarov gozdov, ki pa so kasneje prešli v last skupnosti in v upravljanje gozdnega gospodarstva. Predlagam, da "pritiskamo" na oblast, da te gozdove spet vrne krajevni skupnosti. Mislim, da se bo dolina razvijala le, če bodo ljudem dali nazaj, kar jim je bi- lo odvzeto. Ne rečem, da je gozdno gospodarstvo slab gospodar gozdov, vendar pa vzame kmetu od lesa preveč, v nekaterih primerih tudi polovico. Včasih smo pri trgovanju z lesom govorili o raznih izkoriščevalcih naroda, ki pa so dajali boljše kupne pogoje, kot jih zdaj, ko sicer ne govorimo o izkoriščevalcih." C. Zaplotnik V športnem društvu je največ zanimanja za alpsko smučanje. Vsako leto je začetni in nadaljevalni smučarski tečaj, tako da praktično skorajda ni Jezerjana, ki ne bi znal smučati; teniško in večnamensko športno igrišče po ni pomembno samo za krajane, ampak tudi za turistično ponudbo. C. Zaplotnik Devetdeset let Češke koče Čez dve leti v Ande? Andrej Karničar "Planinci na Jezerskem se z veseljem pripravljamo na praznovanje 90-letnice Češke koče. Ker je planinska tradicija v kraju močna in je tudi velika pripravljenost za pomoč, upamo, da bomo obletnico proslavili tako, kot se tudi spodobi. Koča bo, kot rečeno, prihodnje leto stara devetdeset let; ob častitljivi starosti pa je pomembno tudi to, da je edina visokogorska koča v Sloveniji, ki v vseh teh letih ni spremenila svoje zunanjosti," je dejal Andrej Karničar, ki je že več kot trideset let oskrbnik koče, sicer pa je tudi povojni ustanovitelj športnega društva in smučarskega kluba. "Velika oddaljenost kraja od Kranja in drugih središč je narekovala, da so Jezerjani že pred več kot stotimi leti organizirali razna tekmovanja. Tudi zdaj je poskrbljeno, da se lahko razmigamo doma, v kraju. Luka Karničar "Planinsko **• društvo Jezersko je v 41. letu delovanja in šteje 370 čla- \ nov, kar je več kot polovica vseh krajanov. Poleg Češk*|| koče in tovorne ži' čnice skrbimo š£ za novourejeti0 društveno pisarn" ter za manjšo smučarsko vlečnico v Požarju. Alpinisti, člani odseka, ki smo ustanovili 1977. leta, smo doslej plezali že VJ domala vseh pomembnih gorstvih sveta inf smo doslej največ dosegli v alpinističneflij smučanju. Letos sva se z bratom Davof udeležila odprave na 8125 metrov visoki Nanga Parbat v Himalaji, predvsem z željo! da bi bil Jezerjan prvi Slovenec, ki bi smuf čal z vrha osemtisočaka, vendar pa odprava ni dosegla vrha. Jezerski alpinisti smo doslej priključevali drugim odpravam, ž^l čez dve leti pa bomo verjetno organiziral1 's,c samostojno odpravo v Ande."C. Zaplotnik __^ ^. \9 Petek, 29. decembra 1989 NOVINARSKI VEČER NA JEZERSKEM 5. stran, (mmssm^oLAs Bogata kulturna tradicija Jezersko - Prav gotovo so vsi, ki so nekdaj dobesedno dihali s kulturnim dogajanjem na Jezerskem, najtežje čakali obnovo Kulturnega doma Korotan. med njimi prav gotovo tudi Venci Krč. Začetki organiziranega kulturnega delovanja segajo daleč nazaj, tja v leto I912, ko so na Jezerskem ustanovili ljudsko knjižnico in v njenem okviru pripravljali različne prireditve. "Prva igra. se mi zdi. je bila pri Slularju," se spominja Venci Krč. Do prve svetovne vojne so postavili na oder, takšnega montažnega je izdelal pokojni mizar Vinko Tepina. kar nekaj iger, po vojni pa so nadaljevali. Predvsem učitelji so se izkazali kot vneti režiserji in pobudniki gledališkega dogajanja." Z našega odra je bilo slišati besede Cankarja. Jurčiča. Finžgarja. Dickensa, pa tudi Prešerna. Vovka. Klinar- Venci Krč ja ih druge." pravi Venci Krč. Koje bilo leta 1927 ustanovljeno še katoliško prosvetno društvo, so kmalu začeli graditi tudi sedanji Korotan. Žal je zmanjkalo denarja, pa ga je zato dokončala župna nadar-bina. Z dograjenim kulturnim domom seje dramska dejavnost lahko povsem razvila, na oder smo postavili takšne igre, kot je na primer Miklova Zala. Kralj neba, v katerih je nastopalo tudi po 50 do 60 igralcev. Takšno navdušenje za nastopanje na odru seje nadaljevalo tudi po zadnji vojni. Pa ni šlo samo za igre. pač pa za vse mogoče kulturne prireditve, saj smo imeli tudi mešani pevski zbor." je povedal Venci Krč. ki je tudi sam režiralin med drugim tudi vodil pevski zbor. Na takšni tradiciji in z novimi možnostmi kulturnega razmaha v obnovljenem kulturnem domu mladini ne bi smelo biti pretežko graditi naprej. Venci Krč je prepričan, da bodo mladi poprijeli, če le bodo gojili ljubezen do domače zemlje, do slovenske besede in če bodo vedno ravnali enotno. Lea Mencinger Na trgu tam v Celovcu. Jezerjani sicer dobro poznajo Rozko Polajnar, kot eno od vaščank, ki se pri svojih osemdesetih letih res dobro drži. Tako dobro, da bi ji prisodili vsaj dvajset let manj. Manj pa jih ve, da pri teh svojih letih še danes zna na pamet pesmico o slovenskem duhovniku in nemškem ribiču, ki je na ce-> lovskem trgu prodajal ribe, preklinjal Slovence in njihovo govorico, tako daleč, da je bil sam preklet in je sredi celovškega trga okamenel... Rozko je pesmico, koje hodila V 2. razred, naučila njena učiteljica Helena . Piskernik. V soboto jo je v nabito polni dvorani povedala Jezerjanom in z njo spomnila na nenehni boj Slovencev ob meji za svoj narodni obstanek. In še nekaj. Rozka je tudi muzikalna. Vsa njena družina je znata igrati na citre. Njej, ki je služila od Koroške do Zagreba, ni bilo dalo, da bi kdaj imela svoje citre. Lani pa je od dobre Kranjčanke dobila orglice. Nanje si zaigra, kadar ji je do domače viže in venček Narodnih je ta večer zaigrala tudi Jezerjanom.. D. Dolenc Hozka Polajnar Vsak ga je hotel imeti Vinko Zaplotnik - Cenko je pri svojih 87 letih med najstarejšimi Jezerjani. Vse življenje je bil pastir, vsi kmetje so ga hoteli v tabrh. Presneto dobro ve. kaj pomeni biti ubog. sam, brez staršev na svetu. Po vojni je svoj drugi dom dobil pri Kropivniku na Jezerskem. Še danes je pri hiši, svojo ima, da si lahko sam kupi kakšno kapljico vin-čka in pogreje žile, vsak dan še za kuhinjo nanosi drva. postori to in ono pri živini. In kar je najlepše: radi ga imajo. Cenko je s svojim večnim tropom živine ob sebi postal simbol Jezerskega. Če ga pa vprašate, kako se ima. vam bo na ves glas in tako Prepričljivo dopovedoval, da se mu še nikoli na tem svetu ni tako lepo godilo, kot danes, da ima vsega, kar mu srce poželi... Kako malo le treba, da je človek srečen! D. Dolenc *---- Jezerska mladina ostaja v kraju Birbar, Šavs je dve leti na čelu jezerske mladinske organizacije, ki pretekla leta ni imela posebne sreče pri mobilizaciji mladih. Zdaj pa jih od 70 mladincev stalno deluje okoli 20 v tako imenovanem akcijskem jedru. vi, da ne delajo kol politična organizacija, pač pa se ukvarjajo /lasti z izpolnjevanjem prostega časa mladih, ki so na Jezerskem kljub dobrim prometnim zvezam še vedno precej odrezani od središč. »Malo oddaljeni smo. da bi hodili na sestanke v Kranj, pomembneje se nam zdi. da naredimo nekaj za mlade v našem kraju. Začeli smo na kulturnem področju, zdaj ^ se ukvarjamo ludi z drugimi akcijami. Tako smo letos izpeljali ak-''jo "očistimo naš kraj", sodelovali pri delovni akciji obnova vodovo-.. K skupaj z vojaki s karavle smo izvedli kviz in nogometni turnir, tniK '»delujemo ludi pri vseh krajevnih proslavah, imamo lutkovno in Mesno skupino. Mladince je najti tudi v drugih organizcijah. med ^'"linci. gasilci in drugod. V naši organizaciji so zajeti mladi od 15. 11 tja do 30. leta. Vse kaže. da se kraj pomlajuje, saj mladi ostajamo Ia Jezerskem. Mladinska organizacija pa skuša skrbeti za prosti čas. Udi s plesi. Zanje in za ostalo delovanje nam ustrezne prostore od-l°pa osnovna šola.« D. Z. Žlebir a za i in rak- I /m;'Vbara Šavs rtno ane, Oživljajo Rokčeve plese koje lova-)čla-i kot kra-•eške te žH d še ;jenc arno; smU'; jo v i že v i ■ 1.1 inT inem ivorn j isoki sniU'] >rava 7 . io se ,,ler»ja Konecnik n, Ž#tom v Kazini. Upam. ziral' Me.« jtnik Otroška folklorna skupina - zdaj jo vodi OValerija KonečnikE - ima na Jezerskem že tradicijo. Prvi. ki je zbiral otroke in jih učil starih koroških plesov, je bil Rokec Šenk. Ni sicer imel stalne skupine, pač pa 2 otroke nekaj pred koncem šole zbral skupaj in jih do tradicionalnega ovčarskega bala naučil folklornih plesov. Med njegovimi učenci je bila tudi Valerija, ki zdaj nadaljuje Rokčevo izročilo. »Otroška folklorna skupina Jezersko, ki jo vodim sedem mesecev, pleše izključno Rokčeve plese. Do zdaj so otroci nastopili (tradicionalno) na ovčarskem balu in da bodo vztrajali in prerasli v dobre folklo- D. Ž. Kdaj spet šolski pevski zbor? Štirirazredna šola na Jezerskem ima komaj 27 učencev, pa celo vrsto skupin od dramske, do literarno pravljične, pa vrtnarskega krožka, plesnega, planinskega - skratka tudi kakšna osemletka bi jih težko imela več. Obe učiteljici - Anica Jakopič in Zofija Po-gorelec sicer pravita, da le nadaljujeta z delom, ki ga je pred njima zastavil zdaj že upokojeni ravnatelj šole Anton Mušič. Otrok je sicer premalo, da bi lahko imeli tudi pevski zbor. toda glede na to. da se počasi vendarle povečuje število otrok - že v mali šoli jih je zdaj deset - tudi to ni nekaj nemogočega. Tako bi bilo tudi prav: velika i šola. ki svoje prostore odpira tudi mladini, ne bi smela ostaja-aznimi razredi. L. M. Anica Jakopič in lep. ti s pr V dvorano sodi še oprema Matevž Oman. predsednik ZKO Kranj: "Tako lepa dvorana mora dobiti tudi opremo - stole, reflektorje. Obljubim, da se bomo v Kranju trudili pomagali. Kako bo z denarjem ne vem. zagotovo pa bo kulturnemu društvu dobrodošla pomoč naših strokovnih sodelavcev." L. M. Matevž Oman Dušan Peter Muri Gasilci delavni, turizem zamira Gasilci z Jezerskega so zelo delavni, saj letno pripravijo več zahtevnih gasilskih vaj, pomagali pa so tudi po neurju. Turistični obisk upada, za turizem med domačini ni zanimanja. Gasilsko društvo Jezersko že štirinajst let vodi Dušan Šemrov. Vodi nadvse uspešno, kajti gasilci na Jezerskem so se v zadnjih letih imenitno izkazali. Ne le pri vsakoletnih gasilskih vajah, ki jih večkrat prire-jjajo skupaj s pobratenimi gasilci s Črne na Koroškem in z avstrijskimi gasilci iz Železne Kaple in Reberce. Omenimo naj le avgustovsko zahte-jvno vajo s Spodnjega Jezerskega do kmeta Viktorja Robnika. Tedaj je sodelovalo 76 gasilcev, vajo so snemali, gasilci pa so se tako zelo izkazali, da so mnogi ocenili, da niti poklicni iz Kranja ne bi mogli biti boljši. Tisti, ki poznajo teren, vedo, da je zelo zahteven, trajalo pa je le 27 minut, da je na višino 1.200 metrov pritekla voda. Zdaj imajo sedem hidrantov in stalno skrbijo za zadovoljivo vodno oskrbo, saj si ne morejo predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi na odmaknjenih kmetijah zagorelo. Morajo biti v stalni pripravljenosti, saj so precej oddaljeni od Kranja in zato ne morejo računati na tako hitro intervencijo poklicnih gasilcev, kot jo lahko nudijo sami. Gasilci tudi redno sodelujejo pri vseh drugih akcijah na Jezerskem in drugod. Čeprav so dobro opremljeni, bi opremo radi še bolj izpopolnili in upajmo, da jim bo uspelo. Peter Muri pa je predsednik Turističnega društva Jezersko, ki šteje 243 članov. Peter Muri je dokaj kritičnih pogledov na razvoj turizma na Jezerskem, kar ni čudno: razvoj nezadržno stagnira, še huje pa je, da se ne kažejo kaj boljše perspektive v prihodnje. Zanimivo je, da so med obema vojnama, koje bilo na Jezerskem precej turistov, Jezersko po razvitosti turizma in po obisku postavljali ob bok Bledu, zdaj pa je vse manj oddajatcev sob in vse manj zanimanja za razvoj kmečkega turizma. Ljudje samo v turizmu ne vidijo možnosti, zato se tudi otroci ne odločajo, da bi se v turizmu zaposlili. Pa vendar je Turistično društvo aktivno, saj so prav letos izdali nov prospekt v nakladi 50.000 izvodov in tudi razglednice Jezerskega, sodelujejo pri organizaciji turističnih in drugih prireditev, v Korotanu pa bodo prihodnje leto odprli tudi turistično pisarno, če bodo le imeli dovolj denarja. Najbolj pa je vsakokrat, ko je bilo vendarle treba narediti malo predaha, da so se misli uredile in stran obrnila, osvežil večer Ansambel Bled, ki ga vodi Sašo Gale (harmonika in vokal), Filip Zelič (kitara in vokal), Franc Ambrož (bobni in bariton) in pevka Marija Zelič. Veselih viž in moči ansamblu še dolgo ni zmanjkalo tudi po končanem Novinarskem večeru... Obiskovalcev tristo, nagrad pa kar 121. Žrebala sta Egon in Špela, prispevali pa so jih Gorenjska banka, Gorenjski glas, Zavarovalna skupnost Triglav Kranj, Oljarica, Mesoizdelki Škofja Loka, Mlekarna, Agro-mehanika, Alpetour Potniški promet in RTC Krvavec, Kompas, Agencija Odisej, Hotel Bel-levue Smarjetna gora, Exoterm, Živila, Žito, GG, Neoplanta, Sava, Ibi, Elita in še številni drugi; med njimi tudi domačini. - Posebno darilo vsem Jezerjanom, da bo pozimi dvorana topla, je dal Merkur Kranj in sicer tri tone premoga. Pa tudi okrepčilo na koncu so omogočili darovalci... Da ni bilo dolgčas Na začetku je program obogati- Kmalu na začetki la ila š( ... za njimi pa pred pogovorom s ...prireditev pa so zaključile s Ferdom Rauterjem še Nonet... plesom mladinke... V drugem delu so zapeli Smrtni kovi fantje... Za priznanje krajevni skupnosti se je zahvalil predsednik sveta Milan Kocijan, ki je direktorju in glavnemu uredniku Gorenjskega glasa Štefanu Žargiju izročil spominsko darilo... Prireditev je ves čas s fotoaparatom spremljal naš fotoreporter Franc Perdan, pri podelitvi priznanja krajevni skupnosti pa tudi snemalec RTV Ljubljana Tine Golob (Jezerjani so mu naročili, naj odnese bodečo nežo RTV-jevcem, med drugim tudi zato, ker na televizorjih tako rekoč nimajo slike...) 'GLAS 6. STRAN Petek, 29. decembra 1989 Pe ODPRTO PISMO RAZPISO-VALCEM PREŠERNOVIH NAGRAD GORENJSKE Vsakoletni javni poziv oziroma vabilo k predlaganju kandidatov za »Prešernovo nagrado Gorenjske« je namenjen tudi nam, tako posamezniku kot kolektivu Prešernovega gledališča. Verjetno ni težko opaziti, da se že nekaj let ne odzovemo vabilu. Če pustimo vnemar smiselnost, nujnost in vprašljivost predlaganja (ti predlagaj mene, jaz bom tebe), ki vodi lahko tudi h koruptivnosti ter izpušča iz možnega izbora vse tiste umetnike, ki bi si nagrado zalužili, pa jih nihče ne predlaga, se nam kriterij podeljevanja skozi nagrajence zadnjih let kažejo skrajno vprašljivi. Vemo, da je bila nagrada pred desetletjem deležna reforme v tem smislu, da lahko nagrado dobijo le umetniki za izjemne dosežke. Kriterij, kdo je umetnik, se je kaj hitro razblinil, saj so po nagrade prihajali celo zaslužni ljudje, ki pa z umetnostjo v izvornem pomenu pojma umetnost niso imeli posebne zveze. Skozi večletno podeljevanje se izkazuje tudi ne-smiselen trud, da bi vsaka gorenjska občina imela svojega nagrajenca. To načelo že vnaprej opravlja svojevrstno selekcijo, ki postaja povsem neizbirčna. Zadnje nagrade za gledališko delo potrjujejo to neizbirčnost, kar nas še dodatno prepričuje, da bi se tudi samoiniciativno prepustili k igri slepega prepuščanja merilom, ki težko loči profesionalnost od dobronamerne zaljubljenosti amaterizma v umetnost. Predanost umetnosti ne more biti vrhunski kriterij za podelitev nagrade. Nekajkrat smo v zadnjem desetletju opozorili žirijo oziroma razpisovalce nagrade na umetniško delo gledališča. Žirija ne more in ne sme biti odvisna od predlogov, strokovna žirija mora sama spremljati umetniško delo. Če pristaja na predloge in izklju- čuje nepredlagane. si vsebinsko oži prostor svojih odločitev in je objektivno krivična. V precejšnji meri razvrednoteno nagrado, kot posledico takih postopkov je možno rešiti samo skozi strokovnost žirij, ki bodo s strokovno selekcijo vsega umetniško ustvarjenega brez vnaprejšnjih predlogov (to krni samostojnost žirij) samostojno in odgovorno odločale o nagrajencih. Ker smo prepričani, da je umetnost visoko dejanje človekovega duha, ne moremo pristajati na kriterije, uveljavljene v zadnjih letih, in se zato ne želimo udeleževati navidezne demokratičnosti samega predlaganja. Po našem mnenju bi morali »Nagradi« povrniti vsaj tisti minimalni ugled, ki ga nosi v svojem naslovu, v nasprotnem primeru bi bilo nujno zaščititi dobro ime dr. Franceta Prešerna. To naše odprto razmišljanje je močan dokaz, da nam ni vseeno. Zavedamo se, da je podeljevanje nagrad za umetnost lahko vedno problematično, toda skrajno vprašljivi kriteriji in način zbiranja »ponudb« te problematičnosti ne odpravljajo. Umetniški ansambel PG SPOROČILO »KLUBA STARŠEV ZA BOLJŠO ŠOLO« ZA JAVNOST št. 5 Prva redovalna konferenca je spet pokazala nenormalno veli-4 ko število nezadostnih ocen po mnogih srednjih šolah. Na osnovi pritožb staršev in stisk otrok zahtevamo javno objavo uspeha po posameznih srednjih šolah po letnikih. Od učiteljev, vodstev šol ter ustreznih upravnih organov zahtevamo, da preverijo vzroke na šolah, ki odstopajo od povprečja. Od vseh pričakujemo obrazložitev in ustrezno ukrepanje. Pozivamo še posebej srednje šole vseh stopenj, da iščejo oblike pomoči neuspešnim dijakom. Dijake naj seznanjajo z oblikami pomoči kot dodatna razlaga, samopomoč med dijaki, dogovor o minimalnem znanju za pozitivno oceno i. t.n. Pripominjamo tudi, da smo na Komite za vzgojo in izobraževanje SRtSlovenije sporočili pripombe na osnutek izvršilnih predpisov s področja srednjega izobraževanja. Pripombe bomo v celoti objavili v sredstvih javnega obveščanja. Klub staršev za boljšo šolo MLADI BODO PRIŠLI, KO BODO REZULTATI Ah, ti nesrečni mladi, ki bodo prišli, ko bodo rezultati. V tretje gre rado, od tam naprej pa sploh. Tretje v seriji besedil s tem naslovom je bilo objavljeno 15. 12. 1989. V njem je govorila o nesporazumu, nastalem ob februarskem zbiranju podpisov proti uvedbi izrednega stanja na Kosovu in njegovih možnih posledicah. Odgovori na pisanja drugih so objektivno neceloviti, ker so opredeljeni z vprašanji oziroma izzivi. Tudi omenjeni odgovor je tak, da se lahko posredno napačno razlaga: da je šlo tudi za nesporazum z občinsko konferenco SZDL in da nesporazumi z Zvezo komunistov lahko potegnejo za seboj posledico — s strani SZDL. Nesporazum ni bil v tem primeru v ničemer nesporazum z OK SZDL, ki je bila organizator podpisovanja. Nesporazumi z Zvezo komunistov na odločanje v organih SZDL vplivajo samo toliko, kolikor delegati ZK v organih SZDL uspejo vplivati na odločitve, če to hočejo seveda. V tem primeru je bilo mišljeno, da niso niti hoteli in so se strinjali z ostalimi. Tak način odločanja bo v SZDL še do januarskih sprememb statuta, ko bo Socialistična zveza iz združevalke drugih političnih organizacij prešla v samostojno politično organizacijo. Se beseda o koordinacijskem odboru za kadrovska vprašanja. Ta organ za dajanja soglasij na vsakovrstne kandidature je v novih razmerah postal že pravo breme. Podpisovanje takih ali drugačnih mnenj splošnega pomena o nekom v pogojih politične konkurence s strani ene izmed političnih organizacij. Nehajmo... Tudi v parlamentarnih sistemih v državo organizirana dru- žba daje svoja mnenja o kandidatih za nekatere nepolitične javne funkcije. Upajmo, da bo tega pri nas čim manj in da bodo od SZDL to čimprej prevzeli državni organi. V teh organih si bo Socialistična zveza poleg drugih političnih organizacij pač skušala zagotoviti sebi ustrezen vpliv. Blaž Kujundžič ODPRTE STRANI O POVOJNEM KMETIJSTVU V eni prejšnjih številki ste objavili moje pismo o zaprtosti javnih občil za drugače misleče, nisem pa predlagal, kako to spremeniti. Če boste poskušali upoštevati še moj predlog, lahko pa je način tudi drugačen, bom z veseljem spremenil svojo trditev. Ker objavljate večinoma prispevke vaših novinarjev in sogovornikov, in sicer tistih, ki njim najbolj ustrezajo za dokazovanje že vnaprej predvidenih stališč, to še ni splošno javno mnenje. To velja za navedbe v eni od Odprtih strani. Na članke, ki prikazujejo minula obdobja preračunljivo z namenom pridobivanja vo-lilcev, bi bralci imeli pripombe, pa za to nimamo možnosti. Zato predlagam, da tudi v vašem glasilu namenite več možnosti za sodelovanje z bralci, kakor tudi posebno rubriko za ugovore na objavljene članke in pisma. To bi prisililo pisce in poročevalce k bolj premišljenemu pisanju, bralce pa spodbudilo k sodelovanju. Na prispevek novinarja Za-plotnika in njegovih sogovornikov bi lahko na dolgo polemizirali, kar pa ni moj namen in tudi ne bi bilo smiselno. Predvsem pa bi poudaril, da ta spis ni opis 45-letnega razvoja zadružništva pri nas. Prav je, da se spominjamo preteklih in tudi povojnih časov, ko je tedanje vodstvo zaradi neizkušenosti v evforičnih prizadevanjih za hitre spremembe uvajalo tudi vsiljene sovjetske koncepte in metode razvoja gospodarstva, še posebej pa kmetijstva. Kakšen pomen pa ima po skoraj 50 letih pogrevati napake, ki jih je takratno vodstvo tudi spoznalo in večino tudi odpravilo? Zakaj se nekateri tako radi spominjajo prav teh časov in zakaj ne posežejo v svojih spominih še bolj v preteklost? Odgovor je preprost: Ker hočejo očrniti vse, kar se je po vojni pri nas dogajalo. Napake so bile, so in bodo: tudi pregovor pravi, da se iz njih učimo. Splošna nacionalizacija in ustanavljanje obdelovalnih zadrug pa je bila največja. Jugoslovansko vodstvo je to kmalu ugotovilo, zato se je tudi uprlo sovjetskemu vplivu in zadrugo razpustilo. Z ustanavljanjem kmetijskih posestev in arondacijo pa je vodstvo hotelo združiti nacionalizirana zemljišča, da bi ustvarilo boljše razmere za gospodarjenje, v kmetovo privatno lastnino pa se ni več vtikalo. Zaradi nacionalizacije tovarn, trgovin in večjih obrtnih delavnic ni bilo večjih težav, predvsem zato, ker zaposleni delavci temu niso nasprotovali, saj so imeli večinoma slabe izkušnje z bivšimi delodajalci. Ne bi bilo odveč, če bi se tudi kmetje spomnili razmer pred vojno, če že tako vztrajno kritizirajo čas po njej. Po vaseh je bilo res nekaj večjih in uspešnih kmetij, kjer so si lahko privoščili mehanizacijo in poceni najeto delovno silo (hlapce in dekle), ki so bili najbolj izkoriščena raja od suženjskih časov. Niso bili zavarovani niti zdravstveno niti starostno, zato je moralo to breme zanje po vojni prevzeti splošno socialno zavarovanje tudi za nazaj. Večina kmetij pa je životarila: ob napornem delu in samo-odpovedovanju pri vsem, tudi pri hrani, ker so poskušali prodati večino pridelkov na tržnici ali s ponujanjem na dom, za lastno rabo pa je ostalo najslabše. Kdor si je privoščil več, se je kmalu znašel v dolgovih, in zadolženih posestev je bilo vedno več, kar očitno kaže na začetek propadanja posestev v Sloveniji. Takšen proces je zaustavila vojna, po njej pa neustrezna kmetijska politika. Marsikaj je bilo po vojni storjeno zaradi grenkih izkušenj in spominov na čas pred njo, pri tem pa so zašli v drugo skrajnost: Pretirana socialna zaščita, ki so jo ljudje na različne načine izrabljali, je odpravila trg delovne sile in njegovo vrednost; sindikalne liste in zajamčeni osebni dohodek pa še vedno dajeta po-tuho lenuhom, ki jih podjetja in ostali delodajalci zaradi zakonske zaščite še vedno ne morejo odpustiti. Vse to je povzročilo sedanjo anarhijo v odnosih v družbenih podjetjih, kiji vodstveni in vodilni kader marsikje ni več kos. Glede miselnosti slovenskega kmeta, ki jo je navedel Ivan Oman, predsednik Slovenske kmečke zveze, da se kmetje ne morejo odpovedati lastništva nad posestvom, bi pripomnil, da se bo končno temu le morala odpovedati večina sedanjih posestnikov, ker jih bo v to prisilil razvoj, kajti ni si mogoče zamisliti povečevanja enih, brez zmanjševanja in propadanja drugih. Seveda bo to verjetno počasni razvoj v tržnih pogojih, ki pa bo bolj neusmiljen, kot so bili nekateri prejšnji ukrepi. Tudi o pripovedi Jožeta Bohinca iz Zgornjega Brnika imam kratko pripombo, ki je na videz malenkostna, vendar je njegova obtožba celotnega obdobja in sistema tega pomena, da so tudi malenkosti pomembne. Trdi. da je njihova KOZA obstajala dve leti in pol, in da so mu v zaporu predpodpisom pristopa v zadrugo grozili z Golim otokom. Splošno pa je znano, da so Goli otok začeli naseljevati s kaznjenci šele po prekinitvi odnosov z ln-formbirojem in po razpustitvi delovnih zadrug. Kaznjenci na Golem otoku pa so bili ljudje, ki so nasprotovali takratni politiki, kar pa gotovo niso bili kmetje. Iz navedenega sledi, da so nekatere govorice, ki se danes širi' jo pri nas, zagotovo za lase privlečene in na umazan način blatijo vse povprek z namenom pridobivanja »fis točk« za bližajoče volitve. Takšna igra pa jim lahko več škoduje kot koristi. Stane RakoveC Slap 23, Tržič SPAR MARKT SPAROVEC, STRUGA/ STRAU obvešča, da j bo trgovina od 1.do7. januarja zaradi kolektivnega dopusta ZAPRTA. Ije pr mi tei mi i k., kn ka sv< tal. tih ftei grt da po lu, se Str hiš Čet las bil, k ni naj ogi km kal rov SREČNO VOŽNJO V LETU 1990 VAM ŽELI V.A.G., VW, AUDI AVTOMEHANIKA BRANE VOMBERGAR, BRITOF180 ga rad tira tišč hot nja živi čno mal maj ba, ji z, ne osti Pa Io. ohr pre< nja ^g; dob ka glec 0 j * G gov gov na i 2na. sa z nem tanč Mi. BORUT KOS PAKISTAN V ČASU SPREMEMB IN UPANJA Vnel se je nepopisen boj za pridobitev ljudi na svojo stran. Po vsej deželi so različne stranke prirejale mitinge ter tiskovne konference, kjer so predstavljali svoje programe, ki pa so si bili v glavnem zelo podobni. Predvsem so poudarjali pereče probleme v državi in obljubljali zvišanje življenjskega standarda, zmanjšanje nezaposlenosti in podobno, vendar so ljudje v tej muslimanski državi bolj občutljivi za druge stvari. Pakistanska ljudska stranka (PPP) ima svoj program usmerjen k revnim množicam in teži k izboljšanju njihovih življenjskih razmer. Toda tukaj se je pojavila težava-voditeljica je ženska, kar je nesprejemlivo za številne ljudi, ker po njihovem prepričanju v islamski deželi ženska ne more biti voditeljica države. Čeprav so se nekateri zavedali, da bi bila zmaga PPP v njihovo korist, jih je tradicija spravljala v zadrego, kajti v Pakistanu je ženska še vedno precej zapostaljena in zato mnogi še nekaj dni pred volitvami niso bili odločeni, za koga bodo volili. Po drugi strani pa je islamska stranka IJ1 pritiskala na verska čustva državljanov ter si s tem poskušala pridobiti simpatije. V vsakem večjem mestu ali provinci izhajajo različni dnevniki, ki so se v predvolilnem boju ravno tako opredeljevali za podporo določenim strankam. Včasih je bil že vprašljiv novinarski kodeks, ko so se preko "papirnate vojne" stranke blatile med sabo. Poročanja o različnih mitingih ali tiskovnih konferencah so bila tako kontraverzna, da sem moral kupiti v enem dnevu več različnih dnevnikov ter iz njih potegniti bistvo, vendar sem to prakso kmalu opustil in se raje neposredno pogovarjal z ljudmi. Ker je vožnja trajala 34 ur, sva imela dovolj časa za pogovor s sopotniki, vendar so naju bolj zanimali ljudje na železniških postajah, ki so nestrpno po več ur čakali na vlak z Benazir Bhut-to. Vsak vlak, ki seje ustavil na postaji, so dobesedno preplavili s strankinimi zastavami, slikami umorjenega predsednika in njegove hčerke, pri tem so bili zelo hrupni. Z Ireno sva postala prava atrakcija. Ko so naju zagledali, so se nagnetli pod najino okno ter nama v zanosu dajali razne zaponke in nalepke s simboli stranke. Počutila sva se kot kandidata za ministrski sedež, kajti ko so videli, da imava na sebi simbole Pakistanske ljudske stranke, niso mogli verjeti, da se lahko tudi tujci zanimajo za njihovo prihodnost in so nama zopet znova podarjali vse mogoče stvari. Kmalu sva bila utrujena od tolikšne pozornosti in sva zamrežila okno, da so imeli tudi najini sopotniki mir. BALTISTAN Ker sva iz Ravvalpindija hotela čimprej oditi na sever in si ogledati gore, sva se odločila, da poletiva z letalom, iz katerega naj bi bil odličen razgled na gorovje Karakoram. Na letališču skoraj nisva mogla verjeti, da sva v Pakistanu, kajti moderna zgradba in okolica sta popolno nasprotje nesnage v deželi. Čeprav je bil to domači let, so prtljago in tudi naju temeljito pregledali, ker smo leteli v pokrajino Baltistan, ki je še vedno jabolko spora med Indijo in Pakistanom. Imel sem srečo, da sem sedel ob oknu, in kmalu ko smo zapustili ravninski del Punjaba, se je pred nami odkrilo gorovje Karakoram, popolnoma prekrito z večnim snegom. Leteli smo pravzaprav po dolini med gorovjem, ker se letalo ni moglo povzpeti višje. Na trenutke sem imel občutek, da se bomo s krili dotaknili belih gora. Šele po pristanku v Skarduju nama je neki tujec, ki je sedel na drugi strani letala povedal, da je imel čudovit pogled na Nanga Parbat enega izmed najvišjih vrhov in kar sijal je od sreče, saj se je zavedal, da ga mogoče nikoli več ne bo videl. Baltistan, nekoč del Ladake, je bil znan pod imenom Mali Tibet, po katerem je potekala s Kitajske stara svilena trgovska pot. To področje seje hitreje razvijalo potem koje bila zgrajena Karako-ramska cesta do Kitajske, kar je trajalo celih 20 let, in ko je vlada začenjala namenjati več finančne pomoči temu predelu, kajti ravno sem prihaja največ turistov, pretežno planincev in alpinistov. Zato ni čudno, da pride sem skoraj vsak dan kakšna tuja odpf&; va. Skardu kot center Baltistana je zadnje mesto, kjer se alpinist! dokončno lahko pripravijo za dolgo pot do mogočnih vrhov, k' pa se jih iz mesta ne da videti. V hotelu, kjer sva prebivala, sva srečala japonsko odpravo, ki se je namenila na Gashar Brun1' vendar sva kasneje izvedela, da jim ni uspelo postaviti niti bazrtf' ga tabora. Ravno tako je bil neuspel poskus osvojitve Broad Pe^' ka španske odprave, ki seje zaradi hudega mraza morala vrniti/ Skardu. Začenjala se je zimska sezona, to pa sta bili eni zadnji1 večjih odprav, kajti mraz in novozapadli sneg v tem času popo'' noma omenogočita naskoke na vrhove višje od 7000 metrov. VAS, KJER SE JE ČAS USTAVIL Poleg planinarjenja pa je Baltistan zanimiv tudi arheloško. Tf kaj naletiš na ljudi, ki jim življenje poteka enako kot pred stol*' tji. To se v Skarduju ne opazi, ker ga pravzaprav predstavlja dO' ga prašnata cesta, ob kateri so ena poleg druge majhne prodajaj' ne, kjer dobiš vse mogoče stvari. Mesto, ki je pravzaprav le vel1' ka vas, pa leži ob Indu in ga obkrožajo polja razdeljena na maji1' ne parcele, ki so last posameznih družin. V vasici Shigar, &° katere sva prispela po dveh urah nevarne vožnje z jeepom po o? ki, vijugasti poti, sva naletela na povsem drugačno okolje. Zaf1' mive so hiše, ki imajo posebno arhitekturo zaradi mongolske^ vpliva. Zgrajene so pretežno iz kamenja, nadgradnja pa je lesen3, značilna za Tibet ali Nepal in tudi domačini imajo mongols^ poteze. Čeprav ljudje živijo tako kot pred stoletji, so v vasi zgf^' dili osnovno šolo, nekakšno višjo šolo in bolnišnico, vendar v v? si ni opaziti kakšnega zahodnega vpliva. Ljudje v tej široki dol'111 živijo precej izolirano, hrane pridelajo dovolj za svoje potrebi živino lahko srečaš na vsakem koraku in v primerjavi z večji1111 mesti tukaj ni neposrednega prosjačenja. Težava pa se pojavi, W poskušaš fotografirati ženske, ki zbežijo pred kamero, kot da ^ vanje nameril puško. Z nekaj drobiža pa se kot povsod tudi str^ premaga. Vasica naj je tako prevzela, da je bilo že prepozno *a prevoz nazaj. Na srečo je ravno tedaj pripeljal traktor, težko &\ ložen z debli, kamor sva dala na preizkušnjo najini riti tako, dav hotelu niti sedeti nisva mogla. 1 kaj tern sam je h čin i dan sliki slov ivce kovi še n Pa t ka, loči N holi Preh Jo, i Po i Pa l mi, [reje Kot vez, cu. i ji sti *ara vršir 989 Petek, 29. decembra 1989 KULTURA 7. STRAN @©m®SkJJ©IEnGLAS Konrad Peternelj - Slovenec štva , da od->est-raz-sliti uše-Se-raz-bolj iteri Bo-nam idez tova n si-tudi , da dve ooru dru-Iplo-otok i še-ln-ide-Goli so itiki je. ) ne-širi-priv ilati-ndo-ijoće lah- ovec Tržič KT ga BARVITOST SLIKARSKEGA RAZGLEDA S čopičem lovi barve, da v slikarski govorici pripoveduje staro, a vedno novo, nikoli do konca izpovedano bajko o strahu bivanja na tem svetu, strahu vsega nehanja in tudi radosti ob tem, da je tako, kakor drugače ne more biti - ne včeraj in ne jutri. dpra; inis" >v, *» L, SV3 Irum-azrtf' Pesniti » dnj'11 opo1' v. ).TU" stole; i dol" dajal' : vel'" maji1' r, &> >o oi; Zaf"' skeg* jsefl3-;olskf zgr»' ■ v v»: dolii11 trebe vi> da^' stra* no i» co n*- Velika okna njegovega ateljeja so obrnjena proti Žirem, proti razgibanemu, gričevnatemu Mrzlemu vrhu, poraslemu s temnimi smrekami, med katerimi so na goličavah že od daleč vidne velike bele stavbe, takšne kakor jih danes zidajo sodobni kmetje. Teh stavb pač ni na slikah Konrada Peternelja. Skozi svoja okna vidi drugačen svet, tak izpred tridesetih, štiridesetih let, ko so okoli danes zapuščenih kmetij še brkljali ljudje, grabili travo po senožetih, si dali opraviti z živino, se na svoj poseben način poveselili po delu, se žalostili in radostih, kot se življenju v teh hribih priliče. Streljaj proč od Petemeljeve hiše stoji zdaj že dve leti zapuščena kmetija, nikogar ni več, lastniki so pomrli in začuda ni bilo še nikogar, ki bi staro kmečko hišo prezidal po današnjih zidarskih merah v ogromen, dvo ali trinadstropen kmečki dvorec osemdesetih let, kakršnih ne manjka ne na Ži-rovskem ne daleč naokoli. Tja gor, kjer ni več nobenega življenja, se slikar ne ozira rad. Čeprav se sliši morda pretirano, toda prvi dve leti ga je tiščalo pri srcu, niti ozreti se ni hotel na hišo, v počasi spreminjajoči se spomenik kmečkemu življenju, ki mu je čas dokončno sklenil spremeniti lice. Le malo proč, na drugi strani, komaj še stoji skupaj lesena stavba, bolj zasluži ime baraka, ki ji zob časa vsake toliko odkrh-ne kakšno desko, tramovje v ostrešju je načeto, ne bo dolgo pa se bo pod lastno težo sesulo. Kot da bi hotel na slikah ohraniti ta svet, ki dobesedno pred očmi leze vase, se spreminja v nekaj, kar ni bilo del našega otroštva, nekaj kar smo dobro poznali in imeli radi, slika Ko nrad Peternelj svoj razgled po žirovskem svetu. Morda zato rad naslika tudi cerkev ? Goropek, od koder je bil njegov oče doma - čeprav je z njegovega okna ni videti. Pokrajina njegovih slik je zdaj prijazna, zdaj malce grozjiva, drevesa zvijajo veje v značilno naivnem slikarstvu temelječem natančnem odslikavanju stvarnosti. Toda na teh slikah je še nekaj drugega, kar Konrada Peternelja izdvaja iz vrst slikarjev samorastnikov. Pravzaprav se je hotel vedno na določen način izdvajati, morda že s pripadanjem slovenskemu naivnemu slikarstvu, ko je v družbi jugoslovanskih velikih slikarjev na-'Vcev kot sta Generalič in Lac-kovič, dodal svojemu pisanju še novo ime - Slovenec. Vendar Pa to ni najbolj bistvena razlika, ki tega žirovskega slikarja 'oči iz skupine naivcev. Morda je prav nadih melanholije, ki na nekaterih slikah Prehaja tudi v izrazito nostalgijo, pravo pesnitev hrepenenja P° izginevanju sveta, ki je bil, Pa bledi pred slikarjevimi oč-Pi, nenehno, vztrajno, zdaj hi-Nje, zdaj počasi, a nezadržno kot pesek v peščeni uri - tista vez, ki jo slikar ponuja gledalcu. V Peterneijevi pokrajini, ki J' steklo prav nič ne odvzema zaradi gladke in svetleče se po-Vršine, se rojeva in ostaja ro- mantična in nedosegljiva dolina kot obet in hrepenenja vredna pot v nikamor in od nikoder. In tu, v dolini in okoli na obronkih hribov se prepletajo ljudje z željami vsakdana, s pričakovanji praznika, upognjeni v obupu, strti pod bremenom dela in skrbi pa spet radoživi in trdni v prepričanju, da je svet tak, kot ga ustvarjajo človeške želje. Neka blaga groza lebdi v tej slikarjevi pokrajini, ki ne more zaboli tudi gledalca, predre stekleni zid dveh svetov, vzbudi spomin preteklega s sledmi vsepovsod okoli nas. Morda so prav ob Peterne-Ijevih slikah kaj podobnega zaslutili tudi belgijski ljubitelji slikarstva, ki so pred kakim poldrugim letom hoteli videti in spoznati kakšnega slikarja slovenske naive. Morda so zato, toda to je bilo že na letošnji razstavi v bruseljski Mestni hiši, kjer Peternelj razstavlja oko- biti pokrajina z razgleda, pač pa slikarjevo videnje in nenehen obupen poskus do bolečine prignano željo za hip ustaviti neustavljivo. Zato so barve v zadnjem obdobju na Peterne-Ijevih slikah postale tako pomembne v izražanju slikarjeve govorice: žitno polje se žolto zvija pod sunki vetra, le kje na robovih ostaja klasje še prijazno rumene barve, nebo ne zmore nebesne sinjine, pač pa se zavija zdaj v neprosojno megleno belino, zdaj v grozeče kovinsko sivo z obetom ledu in viharja. "Neozdravljiva" ro mantika bi se v tej večni, le s spreminjanjem letnih časov, pripovedovani sliki slikarjeve-ga notranjega sveta hitro zazdela celo dolgočasna, če ne bi slikar zmogel tistega najvažnejšega: njegova nostalgija s slike li trideset svojih olj, slovenskega slikarja primerjali s svojim znamenitim Brueglom. Pravzaprav to niti ni tako pomembno in slikarji prav gotovo ne marajo dosti, da se jih primerja z zvenečimi imeni slikarstva. Toda Rubensova medalja, visoko umetniško priznanje, ki so ga v Belgiji letos prisodili Peterne-ljevemu slikarstvu, zagotovo ni znak pritrjevanja že videnemu, pač pa spoštovanje slikarski izvirnosti izpod Mrzlih vrhov. Toda to ni bilo edino visoko priznanje Peterneljevemu slikarstvu - prav tako je v Belgiji pred kratkim prejel tudi priznanje svOji umetnosti - zlato medaljo Komisije za umetnost pri Evropski skupnosti. Priznanj, da bi se lahko človeku zvrtelo v glavi. Toda slikarju, ki je od čevljarja postal mode- lir v žirovski Alpini in vsak dan po šihtu vzame čopič v roke in z že skoraj garaštvu podobnemu slikanju natančno izpolni določen del slike, se v dolgih letih uspehov in tudi neuspehov, ni tako lahko zamajati notranje trdnosti. Tri desetletja in pol slikarske poti so prinesla ne le ustvarjalno zrelost, pač pa tudi marsikatero dragoceno spoznanje, da slikarska pota niso ravna in nimajo postavljenih smerokazov - pač pa so trda, garaška in ne podarjajo uspeha kar tako. Zgodi se res, da so na nekem kraju ali v nekem času, določene slike drugače sprejete, odklonjene, drugje poberejo prve nagrade. Toda to je bilo še bolj na začetkih Peterneljevega slikarskega uveljavljanja. Zdaj žirovskega samorastni-ka poznajo marsikje doma in po svetu, slike je predstavil na več kot devetdesetih razstavah, največ na skupinskih. Všeč je bil ameriškim ljubiteljem naivnega slikarstva, razstavljal je v Švici, Italiji, Franciji, Avstriji, na Švedskem, Nizozemskem, v Zah. Nemčiji in zdaj v Belgiji in še kje. S tisto posebno pojočo žirovsko govorico mirno pripoveduje o svojem slikarskem prodoru v svet, kamor se pride le po poti garanja in poštenega odnosa do slikanja. Zdaj si kakšne posebne vznemirjenosti niti ni treba privoščiti, dolga leta iskanja lastnega izraza so ga preskusila in marsčesa naučila. Naučila so ga tudi, da uspeh v slikarskem svetu sicer res lahko veliko pomeni, toda le tedaj, če slikar ne pozabi, kaj je vložil v temelje tega uspeha: to pa je trdna zasidranost v okolje, ki ga je ustvarilo, v Mrzli vrh in v nikoli ozdravljeno prizadetost ob izginjevanju sveta, katerega del si bil. Kot bi bilo najhuje prav dedičem takega sveta, ki ga ohranja slika. Konrad Peternelj je med temi dediči gotovo najbolj samosvoj slikar, ki bi se brez sposobnosti izpovedati svojo razboleno nostalgijo, izgubil v množici hladne ravnodušnosti do vsega, kar je "zunaj". Besedilo in slike: Lea Mencinger KULTURNI KOLEDAR KRANJ - Danes, v petek, ob 18. uri odpirajo v Prešernovi hiši razstavo likovnih del akad. slikarke Brigite Poiegar. V galerijskih prostorih Mestne hiše pa ob 18.30 odpirajo razstavo slikarskih upodobitev na cerkvenih handerih, ki jih hrani Gorenjski muzej v Kranju. JESENICE - V Gledališču Tone Čufar bodo jutri, v soboto, ob 19.30 še zadnjič uprizorili komedijo Carla Goldonija Ribiške zdrahe - za izven. V galeriji Kosove graščine razstavlja usnjene izdelke oblikovalka Mojca Graj. RADOVLJICA - V Šivčevi hiši je na ogled razstava slik na temo A.T. Linharta akademske slikarke Melite Vovk. V galeriji Kamen je odprta novoletna prodajna likovna razstava. V fotogaleriji Pasaža radovljiške graščine je na ogled razstava črno belih fotografij domačin avtorjev. ŠKOFJA LOKA - V galeriji Avia na Titovem trgu je odprta stalna prodajna galerija del likovnih umetnikov Slane, Šubica, , Novinca, Adamiča, Peternelja - Mauserja in drugih. Do 15. januarja je odprta tudi razstava del Maje Šubic. KAMNIK - V razstavišču Veronika razstavljata Rok Zelenko in Lea Bernetič - Zelenko. ŠKOFJA LOKA - Na Loškem odru bo 5. 1. 1990 ob 19.30 na ogled predstava F. Knotta: Kliči »M« za umor v režiji Slavka Kurdija. LINHARTOV PRAZNIK Radovljica - V okviru prireditev ob 200-letnici prve uprizoritve Županove Micke so prejšnji teden v Šivčevi hiši odprli razstavo del akademske slikarke Melite Vovk na temo Anton Tomaž Linhart in Županova Micka. Otvoritev je bila praktično na vsem primerno okrašenem Linhartovem trgu, po katerem se je prelivala glasba Janeza Novaka Krstnika. Z odlomkom iz Linhartove Županove Micke sta nastopila Nataša Čeme in Miran Kenda. Likovne upodobitve Linhartovih junakov Micke, An-žeta, Tulpenheima, Šternfeldovke in drugi motivi izpred dvestotih let bodo v Šivčevi hiši na ogled do 15. januarja, esedilo in foto: Igor Kavčič PIKA NOGAVIČKA V PODLJUBELJU Podljubelj - Jutri, v soboto, ob 13. uri bo v domu DPO novoletna prireditev. Predstavili se bodo šolarji osnovno šole Podljubelj z igrico Pika Nogavička. Marsikaj pa se bo dogajalo tudi na prostem. Kmečke žene bodo napekle domačih dobrot in jih ponudile na stojnicah. Ob stojnici Pedenjžepov sejem bodo otroci menjali svoje zaklade, pomagali okrasiti Piki Nogavički okrasiti drevo, peli in plesali bodo v Pikinem kolu. To pa še ni vse - popeljati se bo mogoče naokoli s konjsko vprego, zaplesati na gala plesu, možno pa bo na srečelovu M^ček v žaklju kupiti tudi malce sreče, ki jo ponuja Sankaški klub Podljubelj. Ne bo manjkal tudi dedek Mraz. PRODAJNA GALERIJA V CREINI Kranj - Sredi tega meseca so v Vinoteki hotela Creina odprli prodajno likovno razstavo. Razstavljajo slikarji: Ernest Krnaič, Edi Sever, Dušan Premrl, Franc Vozel, Janez Eržen, Janez Knez, Nataša Pičman, Izidor Jalovec, Alenka Kham -Pičman in Zmago Puhar. Slike so na ogled vsak dan od 12. ure dalje, to je v času, ko je Vinoteka odprta. Ogled (in nakup) je možen do konca tega leta. Naše razmišljanje NEZNOSNA LAHKOST LEBDENJA Kulturna skupnost Slovenije se je na svoji zadnji skupščini pred dnevi znašla v nekakšnem brezzračnem prostoru. Na papirju še vedno obstaja, toda brez moči odločanja, saj delegati niso izglasovali njene razrešnice zaradi nesklepčnosti. Nekaj je sicer jasno: rebalans načrta za to leto je sprejet, načelno je podprt samoupravni sklad za kulturo. Toda, ko naj bi se udejanila predvidena sprememba samoupravnega organiziranja za prihodnje leto, seje ustavilo vse skupaj pri nesklepčnosti. Kako bo v prihodnje organizirana slovenska kultura, bo odločal parlament. Do takrat pa bi seveda moral spremljati izvajanje programov v kulturi Programski odbor. Vendar pa se za zdaj ne ve, kdo naj bi v tem časovnem medprostoru urejal tako pomembna vprašanja slovenske kulture, saj delegati niso imenovali tudi članov tega odbora. Tega niso imenovali med drugim tudi zato, ker so delegati nasprotovali tako sestavi sami kot tudi številu članov. Gre namreč za mnenje, da bo imel Programski odbor dokajšnje pristojnosti; princip "škarje in platno" v kulturi pa za delegate ni bil sprejemljiv. Kako se bo v prihodnje izoblikovala organiziranost slovenske kulture, je kot kaže ne glede na vsa dosedanja dolgotrajna razglabljanja, še vedno precej nejasen. ^ \f ©®S®S&H©IEIIGLAS 8. STRAN NOVOLETNA KRONIKA Petek, 29. decembra 198i Leto 1989 bo prišlo v zgodovino Ne le Berlinski zid, tudi rdeči diktatorji so padali Leto, ki mu dajemo slovo, ni bilo običajno leto. Po svetu in tudi v Jugoslaviji so se zgodile reči, ki ne bodo tako hitro, oziroma če bodo sploh kdaj pozabljene, in bodo vplivale na naše prihodnje življenje. Evropa, predvsem njen vzhodni, socialistični del, je bila v središču pozornosti, žal ne vedno v pozitivnem smislu. Padel je Berlinski zid, ta kruta ostalina časov hladne vojne in preživete delitve sveta na socializem in kapitalizem, kot domine so padali komunistični režimi in njihovi veljaki na Poljskem, Češkoslovaškem, v Nemški demokratični republiki in Bolgariji ter tudi v Romuniji, vendar krvavo, brutalno, za ceno skoraj 100.000 življenj, še mnogo huje, kot med pokolom na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Tega madeža socializem kot sistem organizacije družbe ter iznakaženi komunizem kot vodilna ideologija teh sistemov, ne bosta nikdar oprala. Na prvih straneh svetovnih časnikov in v osrednjih oddajah televizijskih in radijskih oddaj je bila omenjana tudi Jugoslavija, vendar večkrat v slabi kot dobri luči. Nimamo razloga, da bi bili Jugoslovani na leto 1989 prav posebej ponosni. HRPilltaii:':1' i iihi^r.i,., 1 jJOHHl Kij !;■ '"' 7 Azem Vllasi pred sodniki v Titovi Mitrovici. Proces nam ni ravti ponos. Novice, ki so dvigovale svetovno javnost na noge, so prihajale z Vzhoda in zasenčile, vsaj kar se politike tiče, dogajanja prek Atlantika in na drugih celinah, izvzem.ši Kitajsko, kjer so na Trgu nebeškega miru krvavo, v imenu socializma in edine resnice Komunistične partije, pobili in pomendrali več tisoč študentov, delavcev, ljudi. Nedavna ameriška vojaška invazija na Panamo, kjer je gospodaril trenutno potuhnjeni general Noriega, ki mu Američani očitajo mafijaštvo in podoben kriminal, po desetletjih prve svobodne volitve v Čilu, na kar je pristal tudi general tega pa ni več doživel dolgoletni madžarski voditelj Janos Kadar, ki je med prvimi, rad ali nerad, predal vladavino drugim in kmalu zatem umrl. V Romuniji, ki smo jo mi še mesec nazaj kovali v zvezde, pa teče kri, iz katere se bodo, če ne danes, pa jutri zanesljivo, rodili kruh, svoboda in demokracija. Ceausescu in njegov klan, z velikim bogastvom v tujini, s katerim bi lahko vsaj za nekaj časa nahranil lačna usta, sta se grdo igrala z ljudmi, jih namesto s kruhom pitala s političnimi igrami in frazami, pa so urice laži odbile. Bo to, kar se je dogajalo prek meje, končno Fotografija, ki nam ni v ponos: nekdanji predsednik predsedstva Jugoslavije Raif Dizdarevič in smrtno kaznovani romunski tiran Ceausescu. Z njim so prijateljevali, ko je svet že opozarjal na teror njegovega režima, ko je ta isti režim nam kradel vodo iz Donave in se znašal nad manjšinami, tudi nad srbsko. T*inochet, ter obupen spopad kolumbijskih oblasti s kralji mafije, pri čemer uživa ta država tudi pomoč mednarodne skupnosti, so v senci dogajanj v socializmu, saj se je vse skupaj odvijalo z bliskovito naglico, ob očitni podpori prvega moža socializma Mihaila Gor-bačova, ki tudi doma nima miru, pa ima položaj v svojih rokah in je zato tudi letos zaslužil naslov "svetovne osebnosti leta". Kruh, svoboda in demokracija To je nedvomni skupni imenovalec vsega letošnjega dogajanja v deželah realnega socializma, ta virus pa se je letos že začel lotevati tudi Tibeta, ki je pod Kitajsko oblastjo, in Mongolije, kjer gospodarijo Sovjeti. V samo eni noči; ko Vzhodna Nemčija ni mogla več zadržati doma ljudi, ki so želeli ven iz ječe državnega socializma, je padel Berlinski zid in njegovi ostanki so že in bodo za marsikoga drag spomin, za mnoge pa trpka preteklost, saj je svoboda onkraj zidu marsikoga spravila v smrt pod kroglami stražarjev. Honnecker in njegov pomočnik Stoph, prva moža Nemške demokratične republike, sta padla in jima grozi sodba v imenu ljudstva. Tudi naslednik Krenz ni dolgo vladal. Partija je izgubila oblast in jo je sedaj prisiljena deliti z opozicijo. Na Češkem sta odšla Husak in Jakeš, na njuni mesti pa utegneta priti doslej človeško ponižana Vaclav Havel in Aleksander Dubček. V Bolgariji je padel Todor Zivkov, vsega le streznilo marsikoga tudi pri nas. Tudi za naše pojme fanatični Iranci to že spoznavajo. Veliki Homeini je umrl, njegovi nasledniki pa prav vsi ne mislijo tako kot pokojni veliki in dolgo objokovani voditelj. Preizkušnja slovenske suverenosti Kar trikrat je bila letos na težki preizkušnji slovenska suverenost in bili smo izpostavljeni grožnjam, da bo kdo drug, tudi JLA, gospodaril v naši hiši. Prvič je bilo to ob izjavi v Cankarjevem domu in ob nasilju ter naši obsodbi izrednih ukrepov ter uporabe orožja na Kosovu, v senci katerih so se sprejemale tudi spremembe k srbski ustavi. Drugič je bilo to 17. septembra ob sprejemu dopolnil k slovenski ustavi, tretjič pa pred 1. decembrom in potem, ko smo prepovedali miting resnice v Ljubljani, ki so ga ob soglasju srbske politike načrtovali znani režiserji s Ko-sovega polja. Kam greš, Jugoslavija Kam? Večji del nazaj, v čase, na katere večina kolikor toliko razvitega sveta ne pomišlja več. Kam pa bi sploh lahko prišli, če smo leto 1989 vrgli skozi okno v imenu prepirov, mitingov, iskanja notranjih in zunanjih sovražnikov, revolucije in kontrarevolucije. Mitingi so bili (in so še) za kar lep del Jugoslavije višek demokracije in po mitingih so se menda zgledovali tudi v drugih socialističnih državah. Ta demokracija je bi- Dan ponosa in napadov. Predsednik predsedstva Jugoslavije dr. Janez Drnovšek, predsednik slovenske skupščine Miran Potrč, predsednik slovenskega predsedstva Janez Stanovnik in podpredsednik slovenske skupščine Sandi Ravnikar prihajajo v slovensko skupščino, ki je sprejemala za del Jugoslavije sporna ustavna dopolnila. -Slika: G. Sinik la 1. decembra ustavljena na pragu Ljubljane, za kar smo bili Slovenci deležni novih ploh in bojkota sodelovanja z nami na pobudo Srbije z njenim prvim možem, Slobodanom Mi-loševičem, na čelu. Ko so najvišji državni organi plaho in neodločno ukrepali ter odmerili obema stranema enako kazen, da se ja ne bi komu zamerili, je država tonila vedno globlje in Ante Markovič, ki je v Tragedije Mnoge nesreče so se letos zgodile v svetu in pri nas. Potres v Armeniji, kjer je sicer že dovolj političnih razprtij, pa potres v Kaliforniji, v San Franciscu, ki leži na nevarnem potresnem območju, pri nas pa je rudniška nesreča v Aleksincu terjala nad 90 življenj, 13 otrok je umrlo, ko je pri Zaprešiču avtobus zapeljal pred vlak, nesreče in nasilje pa vdira tudi na športna igrišča. Na sheffieldskem stadionu so podivjani navijači pomendrali 39 ljudi, pretepi, tudi na nacionalni v osnovi, pa so vedno bolj pogosti tudi na naših igriščih. Prava bomba pa je bila novica, da so strežnice v nekem dunajskem domu za ostarele umorile'v dveh letih 44 pacientov. Na Brniku, dan pred mitingom, pa je strmoglavilo vojaško letalo jastreb. Pilot, doma iz Maribora, je umrl. Menda smo bili zelo blizu hude letalske nesreče. Ljme so se znašale nad Slovenijo, predvsem nad njenim vzhodnim delom, nad Halozami in delom Štajerske. Škoda je velika, vendar solidarnost ni odpovedala. začetku leta začel mandat z novo vlado, je ponudil formulo rešitve. Večina, razen Srbije, ki očitno želi tudi na ta način po- kazati svojo moč in pomembnost ter dokazati, da je najbolj izkoriščana republika v Jugo-/ slaviji (vsaj eno tako bi lahko še našli), je Markoviča podprla, čeprav pot navzgor ne bo lahka. Imamo konvertibilni dinar, pa več zaupanja tujine, ki je nad nami že obupavala in nam v obraz povedala, da nam tako skreganim in nerazumnim nima namena pomagati. Obračamo tako ali drugače, v Jugoslaviji seje v letu 1989 marsikaj spremenilo in ta država ni več taka, kot je bila, je razdvojena med prevladujočo demokratično potjo k razvoju in sistemom, ki v svetu zgublja zadnje zagovornike. Gospodarstvo ječi, krizam, tudi socialnim, ki jih pri nas znamo čudovito izkoristiti v politične namene, še ni videti konca. Imamo Kosovo in namere po kosovizaciji Jugoslavije, red in demokracijo v delu Jugoslavije še vzdržujemo s prisilo in strahom, sodimo ljudem, ki mislijo drugače in to je težko breme, kljub demokratičnim pomladim v Sloveniji, na Hrvaškem ter bolj boječe v nekaterih drugih delih Zmagal je mlajši Janez Aprila smo volili in to kar množično. Izbirali smo novega člana predsedstva države iz Slovenije-Izbirali smo med preizkušenih in bolj znanim ter starejšim inž. Markom Bulcem, predsednikon] slovenske gospodarske zbornice, ter med mlajšim dr. Janezoni Drnovškom. Zmagal je mlajši, kar je dokaz, da Slovenci želim« tudi na vrhu novih imen. JaneJ se dobro drži, čeprav mu ni lahko, saj je bilo že slišati glasove; naj odstopi, ker je slovenski "trojanski konj" v federaciji i' sploh premalo Jugoslovani Upajmo, da bo Janez do maja prihodnjega leta zdržal na predsedniškem stolčku. Azem in Fikret Maratonski proces zoper Fikre-ta Abdiča se je končal, začel P2 se je proces zoper Azema Vllas' ja, sovražnika Jugoslavije, in H soobtoženih. Politično nevtraln* domača in tuja stroka pravi, d* je obtožnica na trhlih nogah Pretirano velikega ugleda v svetu, predvsem zaradi procesa z*' per Vllasija, nimamo, sicer pa nam je to očitno bore mal° manj. Smo za pravi socializem in takšni procesi, tudi še ne p0' vsem raziskani ljubljanski, *" pač del tega. Za to pa očitno ni dosti maf Darku Škodi, ki se je spet vrni' iz avstrijskih zaporov domov, p3 jo je spet pobrisal. Nov uspeh blejskega veslanja. Člani blejskega dvojca s krmarjem Robert Krašovec, Milan Janša in krmar Gorazd Slivnik prejemajo bronasto kolajno na svetovnem veslaškem prvenstvu na Bledu. - Slika: F. Perdan Popit ovo slovo Ker ni soglašal s politiko sedanjega vodstva Zveze komunistov Slovenije, je centralnemu komiteju poslal pismo njegov dolgoletni predsednik in upokojeni politik France Popit in iz cekaja izstopil. Sploh pa se je na slovenski politični sceni, tako .uradni kot alternativni, marsikaj dogajalo. Začeli smo z okroglo mizo, pa smo jo sedaj opustili. Dachauskim žrtvam smo postavili spomenik in se na zadnjem kongresu ZKS odločili, da je treba kar se da v največji meri popraviti krivice preteklosti. Jugoslavije, ki ga bomo še težko nosili tudi prihodnje leto. Stranke in Božič Po dveh stvareh se bomo spominjali leta 1989. Po tem, da sta Slovenija in Hrvaška odprli vrata strankarstvu in da bomo v na- Ena najboljših teniških igral' na svetu Monika Seleš je ši republiki prvi dobili sodobna Svetovi, judoistih, veslačih, *° zakona o volitvah in političnem gometaših, ki so se uvrstili 1,1 združevanju. Božič je bil v Slo- svetovno prvenstvo, košarkarji!1 veniji prvič dela prost dan na os- strelcih, vaterpolistih, Čižmai»u novi zakona, na Hrvaškem pa je bilo to še prepuščeno odločitvi posameznika, kmalu pa utegnejo sprejeti podoben zakon kot v Sloveniji. alpinistih ponos našega športa-Slika F. Perdan iSrečanje predsednikov vlad Avstrije in Jugoslavije Vranitzkega in Markoviča ob preboju predora pod Karavankami. Letos je bila začeta tudi gradnja odseka avtomobilske ceste med Hrušico in Vrbo. Slika: F. Perda Neuvrščeni v Beogradu V Beogradu smo gostili najvisJ predstavnike neuvrščenega s>* ta. Gibanje se je v preteklih 'e tih v sodobnih svetovnih spre membah precej zgubilo, zato flj! je bilo treba dati svežih mocl Koliko mu je to uspelo, bo P° kazal čas. Jugoslavija je prev^e la odgovorno nalogo predsed" jočega v gibanju. Med drug'111 dogodki, vezanimi na sodelova nje Jugoslavije s svetom, je ^ ba omeniti po dolgem času Šte vilnejše stike naših predstav"1 kov z zahodom, z Južno KortF smo vzpostavili diplomatske s" ke, načrrujemo normalno sodf lovanje z Izraelom, ozirali s"1! se k Efti in Evropski skupnog dobrega sodelavca pa smo dob',' v Italiji. Andreotti in Marko^ sta v Umagu podpisala Jadra"' sko pobudo. Jože Košnji Petek, 29. decembra 1989 NOVOLETNI POGOVORI 9. STRAN < @©IM!SSOTEHCyLAS Medalja dela za - smetarja Mehmed Koštić: Ljudje, ne tako! Z vlakom se je pred osemindvajsetimi leti pripeljal v Tržič. Šestnajst let je bil star, še ves otrok. Kot vsi ostali fantje iz njegovega kraja, se je zaposlil v tržiškem Splošnem gradbenem podjetju. Od tu je šel k vojakom in se spet vrnil k tržiškim zidarjem. Decembra šestinšestdesetega se je zaposlil pri gradbeni enoti Komunalnega podjetja Tržič. In ko je nekoč bilo treba zamenjati enega od smetarjev, je privolil, da bo nadomeščal štiri dni. Iz štirih dni pa je nastalo štiriindvajset let... Dober, priden, pošten delavec, ki mu nič ni pretežko, nobeno delo pod častjo - to je Mehmed Koštić, Bosanec iz Vrnograča. Letos so se Tržičani spomnili tudi njega. Predlagali so ga za odlikovanje in ob 29. novembru ga je Predsedstvo SFRJ odlikovalo z Medaljo dela. Kar vesela sem, da poznam njegov Vrnograč, malo večjo bosansko vas blizu Fikretove Velike Kladuše. V kotlini leži, kot Tržič, in stare trdnjave iz turških časov bedi nad njo. Polja imajo zgoraj, na planoti. Nepozaben mi bo vedno dogodek z moje avnojske poti prav nad Vrnogračem. Brigada gre naprej z zastavo na čelu, zadaj harmonikar. Tu zgoraj je pot utrta kar čez žitno polje. Na čelu zastave, jugoslovanska, slovenska, pohodna, za njimi pa dolga veriga pohodnikov. Žito je visoko, iz njega se vidijo le glave in rdeče zastave plapolajo nad zlatim klasjem. Pesem! Bo še kdaj ponovljen ta prizor? Bo še kdaj slovenska mladina hodila po poteh Avnoja? Na robu polja smo se spustili po strmi stezi proti vasi pod nami. Vrnograč. Čudno ime za nas. Spodaj pri šoli smo se potem utaborili, ob mali vodi, Vrno-gračnici. Okrog nas je bilo takoj polno otrok, gospodinje so nas spraševale, kako utrujeni smo. Vrnogračani so bili že vajeni pohodnikov, vsaki dve leti so prihajali, od Bužima sem in potem nadaljevali pot proti To-puskemu... Tule v Vrnograču, v hribu nad šolo, si svoj domek gradi Mehmed Koštić. Osem in pol krat sedem metrov bo velika hišica. Za potem, ko bo šel v pokoj. Morda bo z njima z ženo šel tudi kdo od obeh sinov. Kdo ve? Saj sta tudi on in žena že prava Tržičana, več let sta že tu, kot sta jih preživela doma, vendar v rodni kraj te vleče bolj, kot si misliš. Sinova sta rojena tu, zanju je drugače. Kakor bosta hotela, hišica v Vrnograču bo stala. Vso je naredil sam. Vsake štirinajst dni gre domov. Delavci SGP Tržič imajo organiziran prevoz z avtobusom, pa se jim priključijo tudi iz drugih podjetij. Vsak tak konec tedna doma pri hišici kaj postori. Skrbno izrabi tisti dan, dva. Zadovoljen se potem vrača v slovenski dom v Bistrici. Z vsakim obiskom doma je bližje dan "vseljenja". Nak, nima časa za hojo v hribe. Po gobe še gre, to je res, sicer pa vsak prosti dan, ki ga preživi v Tržiču, raje porabi za delo. Vedno kdo rabi dobrega, pridnega zidarja. Njemu pa tudi vsak dinar prav pride. Saj nimajo tako slabih plač pri Komunalnem podjetju, pa i vendar današnji draginji niso kos. Posebej še, ko ima žena le invalidnino. Toliko dobi, da je ravno za elektriko. Mehmed se ne pritožuje. Če bo le zdrav in krepak, kot je danes, se ne boji za zaslužek. Koliko je tržiških hiš, kjer je mešal malto, polagal zidake, pokrival strehe. In še jih bo, preden bo tu pokojnina. In kdo ve, koliko kant bo še stresel v smetarski kamion?! Ko je začel, so pri komunali imeli le majhen star kasonar, fiat 850, na katerega so ročno metali smeti. Kadilo se je v obraz, smrdelo. Pri blokih so bile še betonirane smetiščne jame, ki so jih oni praznili. Namučili so se z lopatami. To res ni bilo zavidanja vredno delo. No, takrat so smetarji v Tržiču dobivali še dodatek, dvajset odstotkov na težke pogoje dela. Ko so začeli delati na normo, so jim dodatek vzeli. Zdaj že deset let ne delajo na normo, a dodatka ni od nikoder. Že res, da imajo zdaj neprimerno lažje delo, kot nekoč, in še lažje bo, ko bo ves Tržič imel nove smetnjake na kolesca, da jih enostavno brez muke pripelješ do avtomobilskega dvigala. Toda to še ne bo kmalu. Tržič ima veliko upokojencev in delavci nižje dohodke kot drugod, zato ne bodo mogli zahte- vati, da bi kar vsi po vrsti kupili nove smetnjake. Najprej bodo do konca izrabili stare. To ve. Toda še vedno ostajajo vremenske nevšečnosti, pozimi mraz, dež, ki kljub pelerini sili za vrat, poleti smrad in muhe. Ne, nič ne terja, le pove, kako je. Če bi se že pritožil, bi se čez trgovce. Kako morejo metati v smeti mleko in kruh! Polne vrečke mleka, cele štruce kruha! In to pri taki draginji. Zakaj ne uvedejo cenejše prodaje starega kruha ali zasirjenega mleka v večernih urah, ko je glavna prodaja mimo. Marsikdo bi ga rad vzel. Vsak dan raje, saj bodo ljudje kmalu lačni. Tako pa vrže škatlo, ki jo dobi pred trgovino, v smetnjak, hidravlika stisne vrečke in on dobi v obraz slap mleka... Ničko-likokrat se je to že zgodilo. Ljudje, ne tako! In štruce kruha! Zakaj v smeti? Saj jih vendar lahko vrnejo pekarnam za drobtine! Ali pa naj jih dajo ceneje ljudem, ki bi jih vzeli za živali. Kamorkoli, samo v smetnjak ne z njim! Nismo tako bogati, tako neumni smo! Če že mečejo mleko proč, naj ga zlijejo v lijak, da ga ne bo videl, da se ne bo polival po njem! Ali smo res lahko taki, da raje vržemo proč, kot bi s tem pomagali drugemu. Kolikokrat inšpekcije zavrnejo cele kilograme šunke, salam in vse to se znajde v kontejnerju. Bi res ne mogli dati ceneje, pa bi šlo za živali? Mar ni žalostno, da on, smetar ugotavlja vse te naše neodgovornosti, popstaja naša slaba vest. Tudi sicer je kruha še vedno preveč v smeteh. Pri hišah tega ni, pri blokih pa. Ko je bil v trgovinah socialni kruh, je bilo še huje. Čisto prav je, da ga ni več, prav zaradi tega. In pozna se, kdaj imajo Tržičani denar. Ob plačah so smetnjaki polni embalaže, proti koncu meseca pa nakupi pojenjujejo in smeti in dela za smetarje je vse manj. Z Medaljo dela so ga odlikovali zaradi njegove delavnosti, pridnosti, zaradi njegovega sodelovanja v samoupravnih organih, v delegaciji za skupščino SIS, v sindikatu, v disciplinski komisiji. Če ne bi dobro opravljal svojega dela, bi ga zagotovo ne predlagali. Svoje naredi, tako kot je treba, pa so vsi zadovoljni, razmišlja. Eni pravijo, da jih je sram opravljati to delo. Njega ni. Opravlja ga kot vsako drugo. Zato, ker je potrebno, ker nekdo mora biti tudi smetar. In če je ravno on, kaj potem. Kaj si želi v novem letu? Nič posebnega, da bi le bil zdrav in vesel bi bil, ko bi ljudje metali v smetnjake le tisto, kar spada vanje, ne pa žerjavice, da se jim je že dvakrat vžgal kamion, kamenja, odpadkov od zidave in podobnega, kar spada na deponijo. Če bo kdaj kakšen smetnjak ostal neizpraznjen pred hišo, naj se stanovalci, preden se pritožijo na komunalo, raje vprašajo, zakaj... Sicer pa bo Meho, kot ga kličejo, še naprej ostal njihov prijatelj, njihov zvesti smetar. D. Dolenc Koširjeva gostilna v Tržiču je stara že sto let Da bi še sto let nam Bog dal pri Damulnek sedet Saj je lepo, če je gostilna polna in tudi privoščim Damulnekovim gostov, da se tare, da je naročil, da ne vedo, kje bi prej poprijeli, toda meni je bolj prijetno, kadar je vsaj na pol prazna, da kakšni mirni stalni gostje počasi žulijo svoja dva deci ali štamperle in zraven po svoje modrujejo, da imata gospodinja Metka in gospodar Cene čas za pogovor. Tako prijetna sta, vsak po svoje, Metka s svojim čipkastim predpasnikom, ki ti iz pustega turobnega dne naredi praznik, in te Cene s svojimi kratkimi in jedrnatimi gostilniškimi resnicami in bodicami zagotovo spravi v smeh. Včasih je šla runda za rundo na mizo "Če bi nam vzeli cerkev in Blejcem jezero, bi lahko šli vsi fehtat," je dejal oni dan, ko je bila gostilna skorajda prazna pa tudi noben pogreb se ni obetal v sosednji cerkvi Marijinega oznanjenja. "Pozna se, da ni denarja! Včasih pa je bilo vsak dan, da je le malo dišalo po kakšnem cerkvenem prazniku, polno. Runda za rundo so šle na mizo. Pred vojno so bili časi za gostince! Pa med obema vojnama, takrat je tule skozi, med cerkvijo in našo gostilno še šla glavna cesta proti Lomu in Dolini. Tu so se ustavljali furmani. In od vsake maše se je usulo Tržičanov sem čez na "gabele", mesno jed, pol golaža in pol vampov. Vsaj po trideset golažev smo pred vojno prodali po maši. Po stopetdeset raglarjev se je včasih zbralo. Danes tega ni več. Kot bi ne veljala več tista, da ko zagledate Tržičana, se morate zavedati, da ste lačni in žejni... Sicer pa, toliko je, da svoje obveznosti do države poravnamo, zase smo pa skromni..." Stempel in koncesija sta prišla 1889. leta 22. aprila šo praznovali stoletnico gostilne. Saj je bila po malem že prej, pri hiši so vsa leta kuhali žganje in ga tudi prodajali, a "štempel in koncesija" sta prišla 1889. Metka je bila še enkrat razočarana nad svojimi Tržičani in občinskimi možmi. Petstošestinšestdeset vabil je odposlala, pa se je od vse tržiške smetane edinole Bohoričev Janez, ki je pravzaprav v Ljubljano posojen, udeležil slovesnosti. "Pa tej občini ves denar pustiš!", se še danes razjezi Metka. "Od turizma, ki so ga v Tržiču tako polnih ust, je pa le Miran Štefe z Gorenjske turistične zveze poslal pozdravni telegram". Ampak pri Da-mulneku takrat vseeno ni bilo prazno. Prišel je lomljanski pevski zbor, ki je praznoval 70-letnico obstajanja in še drugi gostje. Do treh zjutraj so vse mize pele, ob sedmih zjutraj pa so bili že prvi jutranji gostje na vratih. "Najlepše doživetje so bili brez dvoma lomljanski pevci," je še danes navdušena Metka. "Kar kri mi je zastala po žilah, ko so zunaj zapeli Vojteha Kurnika pesem "Odpri kamro..." Notri so potem zapeli Zdravljico. Vsa gostilna je stala in pela, v meni se je pa kar trgalo, da bi zajokala... Le poglejte v knjigo vtisov, kaj vse so nam napisali!" In res se v knjigi kar vrste pohvale, zdravljice in lepe želje, da bi še sto let jim Bog dal pri Damulnek sedet... Ko so potem Lomljani praznovali, se jih je spomnila z jerba-som krofov in z vinom. Sploh pa so Lomljani tesneje povezani z Damulnekom kot drugi okoličani: tukajšnja gostilni-čarka Frančiška Ruech je leta 1896 darovala lomski cerkvi imenitne omarične stopničaste jaslice. Ribnikarji, Ruechi, Dobrini in Koširji Saj si Metka in Cene ne domišljata, da je njuna gostilna usnjarjem Ruechom iz gradu Kleviše pri Polšniku pri Litiji. Mladi gospodar je hotel več prostora za trgovino in gostilno ter kupil v ta namen še sosednjo Katrušnekovo hišo in jo prizidal k Vodamulnekovi. Gostinsko obrt so dobili leta 1889. Metka in Cene Košir, Damulneka iz Tržiča najboljša, je pa res ena najstarejših v Tržiču, ima za seboj bogato zgodovino, ki jo stari Tržičani vedno znova prihajajo obujat in posebno domačnost, ki je zlepa ne najdeš po drugih gostilnah. Gostilno naredijo ljudje v njej. Pri Damulneku so jo delali rodovi Ribnikarjev, Ruechov, Dobrinov in Koširjev. Današnje gostinsko poslopje je nastalo iz dveh hiš, iz Vodamulnekove in Katrušne-kove, vmes so pa še malo pozidali. Prvi znani lastnik Vodamulnekove hiše je bil Franc Primožič, vešč zidarski mojster. Hiša je že tedaj imela svoj vodovod in je po tem prav slovela. Okrog leta 1835 seje Primo-žičeva hči Frančiška poročila z izdelovalcem platna Valentinom Ribnikarjem iz Seničnega. Že ta se je lotil branjarije in žganjetoča. Tudi "krahrle" so izdelovali. Ribnikarjeva hči Frančiška se je poročila z Novo gosilno so preimenovali v Damulnek. Frančiška in Karel Ruech sta imela štiri hčere, ena od njih, Ana, se je poročila z Andrejem Dobrinom. Poleg dela v gostilni sta mama Frančiška in hči Ana šivali cerkveno perilo, mašne plašče in prte. Bržole, tržiški klun pa bržanka Sicer pa je Damulnekova gostilna vedno slovela po dobri jedači. Tako so kuhali na juhi krape, dišalo je po kuretini, slovel je "tržiški klun", pečenka pa je vedno imela "tonko", da so vanjo pomakali doma pečeni kruh. Vse te dobrote so zalivali s sladkim istrskim vinom "bržanko", manjkalo pa ni tudi vipavca in dolenjca. Nekateri so prihajali na "pol ohtelca tas-vaščga", to je bil sladkani ne premočni pelinkovec. Za po- stne dni se je kuhala lorberjeva juha. Na veliko soboto so se tu zbrali tržiški raglarji; Damul-nekovi so jim postregli z ajdovim kruhom in češminovim čajem. Med obema vojnama so prav pri Damulneku vajenci dobili zadnjo piko na "i"; tu je namreč zasedala komisija, ki je ocenjevala izdelke čevljarskih, mizarskih, kovaških, kleparskih in drugih vajencev. Tudi šuštarska nedelja izhaja od Damulneka. Vrsto let po zadnji vojni so se Damulnekovi stalni gostje shajali v kuhinji, in tu imeli na prvo nedeljo septembra, to je na angelsko, skupno večerjo po tradiciji čevljarskih cehov. To je potem preraslo v šuštarski sejem in šuštarsko nedeljo. Tudi pri Damulneku je na ta dan polno, kajti takrat se tu kuhajo bržole. Robeževa Metka ima največ zaslug, da Damulnekova Metka kuha tako dobre bržole. Zelene so od šatraja. In kadar kakšni nemški gostje povprašujejo po "ajn-topfu", jim jih postreže. Ga ni, ki bi posebej ne vprašal, kakšne dišave so notri. Na "rožce" pa Metka da veliko. Po hiši mora dišati, kadar se kuha. Kajti ona je kuharica, ki se bolj zanese na vonj, kot na okus. In nikoli se ne ušteje. Stoletnica res ni kar tako. Metka in Cene sta se nanjo dobro pripravila. Posebno vabilo z vso zgodovino Damulnekove gostilne sta dala natisniti, na serviete sta dala odtisniti staro Damulnekovo hišo iz časa med obema vojnama, že vso prezi-dano. Staro sliko je nekje izbrskala Metka. In za stoletnico je tudi opremila dve turistični sobi. Morda je edina od tržiških gostincev, ki ima vse od domače Bombažne predilnice in tkalnice: prte, nadprte, vso posteljnino. Tak "lokal patriot" je in prav je tako. Če domačini ne bodo skupaj držali, kdo pa bo! Prepovedano je slajše Za Božič je imela zvečer zaprto, kajti tudi oni hočejo imeti zase ta domači praznik, malo pred polnočjo pa je odprla, da so se vsuli od polnočnice, kot včasih. Lepo je bilo, potico je spekla, pripravila grog in kuhano vino, a tistega ni več, kot prejšnja leta, se zdi Metki. Ko je bil praznik prepovedan, je bilo vse bolj zadržano, bolj skrivnostno. Prehitro gre iz ene skrajnosti v drugo. So pa ostali do šestih zjutraj in peli. Peli so tudi potem dopoldne, po deveti maši. Najprej "Zvezdice božje", potem pa so bile stare tržiške na vrsti. Tudi na Silve-strovo bo imela odprto. Nič ne bo rezervacij, vsak bo lahko po želji naročil, bo večje zadovoljstvo, pravi Metka. To ni želja gostov, če imaš vnaprej pripravljen menu. Če bo hotel kaj naročiti, bo, če ne, bo pa pil in pel. Pili in peli bodo zagotovo. Ker je bila to furmanska gostilna, so imeli Damulnekovi včasih tudi po tri ali štiri mule, s katerimi so tovorih "robo" v Lom in Dolino, pa tudi pošto so jim nosili. 1936. leta je Dobrinovo oziroma Damulnekovo hišo kupil Vinko Košir, trgovec in gostilničar iz Bistrice, ki je leta 1910 sezidal gostilno ln trgovino pri kolodvoru. Oče je tudi sina Vinka Koširja vpeljal v gostinske posle pri Damulneku. V hiši je bila tudi pekarija, v kateri je Miha Ambrož pekel dober domač kruh in sladke kifeljčke še vse do leta 1947. Leta 1946 so gostilno nacionalizirali in jo vključili v ME-GOPOT - Mestno gospodarsko podjetje Tržič. Hvala bogu, da to podjetje ni trajalo dolgo: leta 1954 je gostilno zopet prevzel Cene Košir in jo uspešno vodil do svoje upokojitve 1973. leta. Danes je tu gostilničarka njegova žena Metka Košir, ki se je sicer izučila za šiviljo, a se je po vseh svojih močeh posve tila dobri kuhinji. Zjutraj pa bodo stari Tržičani prišli voščit Novo leto. Če vse leto ne pridejo, to jutro pridejo. In Metka bi jih vse po vrsti najraje objela... D. Dolenc (ML's$&'S)S'jIGLAS/ 10. STRAN NOVOLETNI POGOVORI Petek, 29. decembra 1989 Brskanje po "smetišču zgodovine" ali čemu se danes (potihem ali naglas) smejemo Še dedek Mraz ni bil varen pred vladajočo ideologijo Mnenja o tem, ali je smiselno brskanje po "smetišču zgodovine" in vleči na dan stvari, ki so že domala pozabljene, so vedno deljena. Nekateri pravijo, da je zgodovina modra učiteljica in da je treba poznati preteklost že zato, da tudi v sedanjosti ne bi ponavljali neumnosti, ki so jih naredili naši predniki. Drugi menijo, da brskanje po preteklosti jemlje moči za sedanjost in da je že zato treba vse moči usmeriti v to, kako bomo živeli v (bližnji) prihodnosti... Naj bo tako ali drugače: za generacijo, ki ni doživela povojnih štiridesetih in petdesetih let so ob vseh velikih dogodkih, pojavih in problemih, ki so (precej enostransko) predstavljeni že v osnovnošolskih in srednješolskih učbenikih, zanimivi predvsem "drobci" iz vsakdanjega življenja. Nekaterim se lahko danes na ves glas nasmejemo, drugim bolj potihem, ob vsem pa si ne delamo utvar, da se ne bodo temu, kar delamo (in pišemo) zdaj, smejali čez trideset, štirideset let (ali še veliko prej). gledano skozi očala sedanjosti, tipični primeri mešanja poslovnosti in političnosti. Jeseniški hotel Korotan je v isti oglas zapisal: "Naj živi VI. kongres naše herojske Komunistične partije!", nekaj nižje pa: "V kavarni vsako soboto in nedeljo ples!" Sindikat metalurških delavcev jeseniške Železarne je poslal kongresu borbene delavske pozdrave in (med drugim) nine. Na Bledu so se dobro organizirali in so izvedli več "sanitetnih, tehničnih in kemičnih tečajev", kasneje pa so sklenili, da je treba z nalogami PLZ seznaniti vse krajane, predvsem lastnike hiš. V Ribnem in na Bohinjski Beli so bili upornej-ši: tisti, ki so bili določeni za ustanovitev organizacije protiletalske zaščite, se na to niso odzvali in so bili zato javno Pod isto jelko - otroci, dedek Mraz, borci in udarniki Kako so, na primer, pred tremi, štirimi desetletji praznovali dedka Mraza? Časopisje je poročalo, kako si Novoletna jelka kar ni mogla popolnoma utreti poti med ljudske množice; mnogi so jo hoteli prirediti, toda niso vedeli, kaj bi pravzaprav z njo, kakšen pomen naj ji dajo, kako naj jo organizirajo, kakšen naj bo program in podobno. No, pravi pomen ji je dala oblast, ki je pozabila na Miklavža in na božično drevesce, in je tudi to prireditev izrabila za "socialistično ozavešča-^ nje otrok". Kronika navaja, kako je Mestni komitet KPS Škofja Loka pred novim letom sklical predstavnike množičnih organizacij, društev in prosvetnih ustanov, da bi se skupno pogovorili, kako bi najuspešneje "izvedli" Novo leto, pa tudi v Kranju (in drugod) so se za to "angažirali" politični aktivisti, partijski aktivi, članice AFŽ, mladina in vsi drugi, ki ljubijo otroke in so bili pripravljeni obogatiti njihovo mladost z razkošjem fantazije. To "razkošje" je bilo res bogato in vsestransko: na proslavah Novoletne jelke so člani Zveze borcev pripovedovali otrokom svoje spomine iz dni težkih bojev za svobodo, udarniki so razlagali, "kako se ob strojih gradijo temelji socializma", umetniki so jim v šaljivi in resni besedi prikazovali stvaritve pesniških del; vse pa je razveselil dedek Mraz in jih popeljal v "mi-stičnost fantazije in v resničnost graditve socializma v naši državi". Dedek Mraz je v Kranju na prehodu iz starega v novo leto (1950-51) obiskal tudi partizansko dvorano, v kateri so otroci lahko videli raznovrstno orožje in poslušali pripovedovanje dogodkov iz partizanskega življenja. Nasilna upokojitev se ni posrečila V Kranju so šli v tem, kako obogatiti otroško "razkošje fantazije", še precej dlje in so v začetku petdesetih let, že po sporu z Informbirojem, na nekem sestanku ugotovili, da pomeni dedek Mraz "nekritični uvoz sovjetske šare" in da bi bilo treba za nelepo, neokusno in nam tujo pojavo sibirskega kmeta poiskati nadomestilo, ki bi lahko "v otroški domišljiji izpodrinilo današnjemu času še manj primernega Miklavža". Pri iskanju novega dedka Mraza jih je vodilo načelo, da mora imeti domače, narodno obeležje, ki bo otrokom razumljivo in dovolj privlačno. Predlogov je bilo več, po daljšem premisleku pa so se odločili za Triglavskega očeta - tudi zato, ker je Triglav posebej v času revolucije postal simbol "naprednega slovenstva". In kakšen naj bi bil Triglavski oče? Častitljiv starček, oblečen v bogata oblačila, sestavljena iz delov narodne noše, ledenih sveč, snežink in skal ali česa podobnega, spremljali pa naj bi ga planšar-ji s polnimi koši daril, kozorog, gamsi, vile snežinke, planike itd. Na takratnem sestanku je bilo tudi sklenjeno, da se bo Triglavski oče prvič pojavil na novoletnem sejmu v Kranju. Čeprav so v Kranju predvidevali, da se bo novi dedek Mraz uveljavil (v Sloveniji in morda tudi drugje) in čeprav so odgovorni na raznih sestankih sklenili, da je "ruski možic" že prestar, se poskus nasilne upokojitve ni posprečil. Stari "Mraz", zdaj že docela ideološko razbarvan, še vedno hodi in se vozi po kranjskih ulicah in se smeji tistim, ki so načrtovali njegovo likvidacijo. Po grlu namesto za spomenik Zdaj, ko so se začela razčiščevanja o preteklosti in je že precej popustila nekdanja evforija postavljanja spomenikov, se nam zdi zgodba fantov s Hrušice precej smešna. Fantje so namreč, kljub temu da je "les v gozdu naš največji skupni zaklad, ki ga moramo pravilno izkoriščati in plansko uporabljati", na pustni torek 1952. leta posekali debelo smreko, jo /vlekli na vas in jo tam zlicitirali. Da so s tem oškodovali vaško skupnost, še ne bi bilo tako narobe, če ne bi kupnino v znesku 4.000 dinarjev še tisti dan zapili in če ne bi pri vsem tem sodelovalo tudi nekaj mladincev-aktivistov. Fantje so se izgovarjali, da gre za star običaj, vendar to ni pomagalo. "Pošteni in delovni ljudje" na Hrušici so zahtevali, da jeseniška oblast razišče primer; pri tem pa jih je še najbolj motilo to, da so denar pognali po grlu, namesto da bi ga izročili skladu za postavitev spomenika padlim talcem. Novoletna voščila z borbenimi pozdravi Če se še nekoliko zadržimo pri novoletnem dogajanju: ko smo v starih časopisih pregledovali novoletna voščila, smo spoznali tudi vse bogastvo bolj-ševistično-socialističnega besednjaka. Okrajni sindikalni svet Kranj je, na primer, ob prestopu v zadnje leto prve Titove petletke poslal vsem delovnim kolektivom in sindikalnim podružnicam svojega območja borbene delavske pozdrave, kolektiv tekstilne tovarne Inteks v Kranju je ob novem letu iskreno čestital delovnim kolektivom mesta Kranj "z borbeno željo, da v četrtem planskem letu skupaj dosežemo še večje uspehe, ki nas vodijo k skorajšnji popolni izgraditvi socializma", voščilo pa končal z geslom - "S Titom in Partijo v borbi za socializem!" Kranjska tovarna Tiskanina je vsem najprej zaželela mnogo uspehov v izgradnji socializma, nato pa zapisala v voščilo, naj bo leto 1950 leto novih delovnih zmag, zmage pa naj bodo dokaz vsem, ki klevetajo linijo Partije in vodstva tovarne... Zdaj so voščilnice in v njih zapisane želje precej drugačne. Ideološkost je ostala na smetišču zgodovine, sicer pa ob pretresih v domala vseh socialističnih državah in globoki krizi v Jugoslaviji zdaj ni nikogar, ki bi si še upal napovedati "skorajšnjo popolno izgraditev socializma". Kmetje vzgajajo svoje otroke v sovražnike socializma Povojna oblast je bila v želji po kolektivizaciji in vzpostavitvi socializma na vasi neumorna: najprej je silila kmete v kmetijsko obdelovalne zadruge, jim očitala kulaštvo, jih zapirala in jim odvzemala premoženje, nazadnje je nekaterim očitala še to, da vzgajajo svoje otroke v sovražnike socializma. V časopisju, letnik 1952, smo lahko prebrali: "Kmet-gruntar, zaverovan v svojo zemljo, v svojo posest, z močnimi stremljenji po profitar-stvu, pod vplivom klera, vzgaja v otrocih vse tipične lastnosti nazadnjaškega človeka; pohlep po zemlji, težnjo po izkoriščanju hlapcev, dekel in najetih delavcev ter po dobičkarstvu, da bi vsakogar pri kupčiji odri; vzgaja ga v odporu do oblasti, do vsega novega in naprednega. Pod vplivi klerikalnih nazorov in zgledov se vzgaja v hinavca, na glas da moli in se križa, na skrivaj da laže in greši". Je bilo ob vsem teh grobih očitkih in obtožbah kaj nenavadno, da je kmet postal še bolj nezaupljiv, kot je bil, in da je precej nezaupljiv še danes. Zgodovina je pokazala, da vse, kar je uveljavljala oblast, ni bilo napredno pa tudi vse, kar je hotelo kmetstvo, ni bilo nazadnjaško. Čast kongresa - ogled frizur V soboto se je v Ljubljani končal kongres Zveze komunistov Slovenije, pred durmi je izredni kongres jugoslovanske komunistične organizacije. Če sodimo po napovedih, bo kongres ZKJ pomemben za nadaljnjo usodo Jugoslavije in za premagovanje krize, vendar kljub temu ni mogoče pričakovati, da bi se zgodilo kaj takšnega, kot se je pred kongresom KPJ v Zagrebu leta 1952. Takrat naj bi ljudstvo Gorenjske, kot je zapisalo časopisje, pospremilo gorenjske delegate-ko-muniste na pot z besedami: "Dajte priznanje in zaupanje tistim, ki so nas tako hrabro in uspešno vodili do sedaj!" Trži-ška strelska družina je na čast kongresa na predvečer streljala Neljubi sledovi V povojnih, štiridesetih in petdesetih letih je bila prava gonja zoper lastnike in upravnike trgovskih in obrtnih lokalov, ki niso pravočasno odstranili nemških napisov. Na tiste, ki niso poskrbeli za zamenjavo, so kazali s prstom, jih ožigosali za nezavedne ničvredneže brez narodnega ponosa. Zgodovina se ponavlja, po štirih desetletjih spet lahko vidimo pri nas napise v nemščini (Kaufhaus, Gasthaus itd.) in v drugih jezikih. Pa ne le to: razmere nas silijo, da si pomagamo iz težav tudi z denarjem in znanjem naših nekdanjih vojnih sovražnikov. z možnarji in pripravila ognjemete, gasilci in planinci so ob pomoči tabornikov in mladine na gričih in hribih zakurili kresove. Zvečer je bila na mestnih ulicah najprej velika baklada, nato pa politično zborovanje. Jeseniška Svoboda je skupaj z Ljudsko univerzo in Mestnim gledališčem pripravila celote-denski kulturni program, kranjski obrtniki so v čast kongresa priredili kulturni večer in več športnih tekmovanj, frizerji pa še posebej v mestni brivnici ogled frizur. Politične organizacije, podjetja in ustanove so kar tekmovali, kdo bo lepše in z večjim oglasom v časopisu pozdravil kongres. V takratnem Gorenjskem glasu je bilo več kot sedem strani oglasov, ki so, obljubil, da bo ostal še naprej zvesta šola komunizma; delovni kolektiv Železarne pa je javno napovedal, da bo z delom utrjeval socialistično gospodarstvo in se trudil, da bo uspešno upravljal svoje podjetje. (Mimogrede: več kot štiri tisoč delavcev je zaradi likvidnostnih težav že od 22. decembra na prisilnem dopustu.) Sedemintrideset let po zagrebškem kongresu KPJ je povsem drugače: opozicija pa tudi nekatere uradne politične organizacije se zavzemajo, da bi politiko, tudi zvezo komunistov, izrinili iz podjetij in da naj bi tam ostal le neodvisni delavski sindikat. O "pompu", ki je bil nekdaj značilen za komunistične kongrese, pa zdaj ni več govora, tudi zato, ker je zveza komunistov izgubila veliko nekdanjega ugleda. Povojni strah pred letalskim napadom Ker socialistične revolucije tudi po maju 1945 ni hotelo biti konec, nekaterim pa se zdi, da traja še zdaj, je bila povojna oblast ves čas obremenjena z iskanjem notranjih in zunanjih sovražnikov pa tudi s tem, kako se zavarovati, če, na primer, pride do novega napada. Na Bledu so v zimi 1950-51 ustanovili organizacijo protiletalske zaščite (PLZ). Čeprav so nekateri na Bledu, v Ribnem in na Bohinjski Beli menili, da v primeru vojne ti kraji ne bi bili ogroženi in da takšna organizacija ne bi bila potrebna, pa so bili bolj prepričljivi tisti, ki so opozarjali na izkušnje iz druge svetovne vojne, ko so predvsem bližnje Lesce in nekoliko bolj oddaljene Jesenice utrpele veliko škodo prav zaradi bombnih napadov. Organizacija protiletalske zaščite bi po njihovem mnenju lahko ob morebitnem zračnem napadu preprečila marsikatero nesrečo in obvarovala pred uničenjem velik del zasebne in skupne last- ožigosani, da so malomarni brezbrižni. Oh, koliko drugih skrbi iflP jo zdaj na Bledu! O letalske* napadu ne razmišljajo, v neb^ gledajo tedaj, ko si zaradi tuf stov in večjega zaslužka želijc lepšega vremena, sicer pa se i bi branili "napada" kakšni' premožnih gostov, ki bi se 0] Bled ali vsaj do bližnjih Les' pripeljali z letalom. C. Zaplotn Frontni kotiček Ko je Osvobodilna fronj1 ugotovila, da je politična " ideološka vzgoja članstva pre skromna, je začela ustanavlja' frontne kotičke, ki so kmalu p" stala "politična žarišča in zbir" lišče naprednih vaščanov". Pr Sv. Ani pri Tržiču so uredili k" tiček v sobi nekdanjega vaškef' trgovca in tudi določili urnik sf stajanja. Ob torkih, petkih sobotah so se v kotičku zbir* mladinci, ob sredah pionirji,0 ponedeljkih možje in žene, v flf deljskih dopoldnevih pionir) popoldne pa vsi, ki so hoteli p*1 slušati radio. Kot je poroča časopisje, se je vas po odprt» frontnega kotička politično i"' čno razgibala, oživel je mno/ifl, študij, začelo se je razpravlja"! o političnih in gospodarski vprašanjih. Vse bi bilo lepo 1 prav, če se ne bi tudi pri Sv. malo zataknilo. Učiteljstvo, bi moralo biti "idejni vodnik J1 poti v socializem", je odpoved' io. Še več: krenilo je na poti vodi v mračnjaštvo in protilj"' sko delovanje, saj je mladini1,1 kazovalo, da je bolje iti k vei'"' ku kot v frontni kotiček. Danes se vsemu temu lahk° nasmehnemo. Poskus, da bi ljudje ukvarjali samo s polit' in da bi se odrekli svojemu P' pričanju in tudi tradiciji, sej ob tem, da so Gorenjci pred v ^ delavci (z različnimi nazori mišljenji), izjalovil, spomin ' frontne kotičke, ki naj bi od* nili mladino od srednjeveške 1,1 selnosti, zasidrane v prazno^ ju, pa je ostal. Petek, 29. decembra 1989 11. STRAN ' <®m8mšm®XHJkS Oj koledo, leto lepo mlado Oj kole — kole — koledo, leto lepo mlado! Da bi prav veselo b'lo, imelo mastno brado! Oj kole — kole — koledo! Oj kole — kole — koledo, leto lepo mlado! Da b' vsak dan prinašalo nam v hišo božjo gnado! Oj kole — kole — koledo! Oj kole — kole — koledo, leto lepo mlado! Da bi nam pomnožilo Našo ovčjo stado! Oj kole — kole — koledo! Oj kole — kole — koledo, leto lepo mlado! Da bi vinčece sladko Nam porosilo brado! Oj kole — kole — koledo! Oj kole — kole — koledo, Mlado lepo leto! Daj Bog, da vsi pridemo Tje u nebo sveto! Oj kole — kole — koledo! Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi TONE BOHINC Želimo si, da bi nam bila Jugoslavija domovina, ne mačeha Tone Bohinc je župnik v Retečah pri Škofji Loki, član predsedstva republiške konference SZDL Slovenije, član slovenske ustavne komisije, predsednik slovenskega duhovniškega društva. Kako bi na kratko označili leto, ki se izteka? »Minulo leto je bilo v našem družbenopolitičnem, kulturnem pa tudi verskem oziru zelo pestro in vsebinsko bogato. V družbenopolitičnem življenju se je močno razvijala in širila ideja pluralizma. To je tudi prav. Dozorel je čas, da ljudje z različnih političnih in svetovno nazorskih obzorij oblikujejo življenje, kakršnega želijo. Pluralizem idej in mišljenj je velika obogatitev in pridobitev minulega leta.» Letos ste praznovali 40 let slovenskega duhovniškega društva. Kako ocenjujete vlogo društva v sedanjem trenutku? »40. obletnica duhovniškega društva je pokazala, da je društvo v vsem obdobju delovalo tako v slovenski družbi kot slovenski Cerkvi pošteno in konstruktivno. Predvsem je zasluga društva v preteklosti, da je pomagalo iskati pa tudi našlo prve stike dialoga, ki so potem pripeljali do urejenih odnosov med Cerkvijo in družbo, kakor jih imamo danes. Društvo želi tudi v prihodnje ustvarjalno, dialoško in vsestransko delovati in služiti Cerkvi pa tudi soustvarjati humane medčloveške odnose tako na konfesional-nem kot obče človeškem področju.« Kako gledate v prihodnost? »Prerokovanje je težko in nehvaležno delo, za kar nimam ne talenta in ne karizme. Prepričan pa sem, da bo naša prihodnost takšna, kakršno bomo ustvarili. Ustvarjamo jo pa vsi. Osebno sem optimist. Mislim, da so vsi družbeni tokovi in intelektualni potenciali, ki se sproščajo tako pri nas kot v svetu, potrditev za takšen optimizem. Pripravljeni pa moramo biti tudi na žrtve in odpovedi. Vse velike stvari v življenju in svetu so z njimi povezane. Če bomo gledali med seboj na to, kar nas zbližuje, ne bo nobenih problemov z malenkostmi, ki nas ideološko razlikujejo. In to je najvažnejše za našo prihodnost. To potrjuje tudi zgodovina kot modra učiteljica življenja, da je bilo veliko sovraštva pa tudi prelivanja krvi zato, ker so različne ideologije hotele zavzemati prednost pred realnostjo življenja.« ■■■H HELENA JELOVČAN Vraže Na novega leta dan ni dobro jesti perutnine, ampak le svinjino, ker kokoši brskajo nazaj, kar pomeni, da gre potem gospodarstvo nazaj. Svinje pa rijejo naprej in tako gre tudi gospodarstvo naprej. Kdor gre na sv. večer ali na večer pred novim letom daleč od hiše, da ne sliši več petelina, ta bo zvedel vse, kaj se bo zgodilo v prihodnjem letu. Vošenje noviga leta Zdravi fantiči, čedne deklici majo živet vekomaj let Kakšno prihodnost vidite za Jugoslavijo? »Družbenopolitični trenutek, ki ga preživlja Jugoslavija, je po svoje zelo zanimiv in pester. Še bolj pa težak in resen. Jugoslavija ima samo eno prihodnost, zgrajeno na enakopravnosti narodov in narodnosti, brez kakršnekoli hegemonije večjih nad manjšimi pa tudi brez kakršnihkoli nacionalnih, verskih ali katerikoli drugih trenj. Tako različne zgodovinske usode jugoslovanskih narodov in narodnosti nujno terjajo enotnost v različnosti. Ta različnost je bogastvo Jugoslavije. Prepričan sem, da velika večina naših ljudi želi živeti V Jugoslaviji, toda ne v vsakršni. Želimo živeti v taki Jugoslaviji, ki nas bo razumela, kjer se bomo počutili doma. Nikakor pa ne želim in lahko rečem, ne želimo, živeti v takšni Jugoslaviji, ki bo mačehovsko ravnala z našimi iskrenimi prizadevanji za čim večjo svobodo, za popolno izpolnjevanje človekovih svoboščin, za pravnost na vseh področjih, skratka, za državo, ki bo v vsakem oziru pravna in civilna. Ne morem si predstavljati, da se lahko dogaja v neuvrščeni Jugoslaviji, da nas nekateri mečejo iz te skupnosti in da nam kažejo pot v Gradec ali Philadelphijo. Tega slovenski narod ni zaslužil. Za to Jugoslavijo in takšno Jugoslavijo smo toliko intelektualno in zlasti še materialno žrtvovali, da imamo pravico tudi povedati, kaj smo, kaj hočemo in kaj želimo. Prepričan sem, da je v Slo- veniji pa tudi v Jugoslaviji vedno več dobro hotečih in dobronamernih ljudi, ki hočejo tako Jugoslavijo. Zato sem optimist. ' Pri uresničitvi teh idealov ima tudi Cerkev veliko vlogo. Ne politične, pač pa moralno, etično in ekumensko. Za to se Cerkev v Sloveniji, kar lahko spoznamo iz njene konstruktivne dialoške ekumenske usmerjenosti, resnično trudi in prizadeva. Seveda pa kot vernik in duhovnik globoko zaupam v božjo previdnost. Nad nami je Bog in On vodi usodo časov in zgodovine. Želim, da bi v letu, ki je pred nami, že marsikaj izmed tega tudi uresničili in v tem duhu želim vsem blagoslovljeno, srečno, zdravo, uspešno in mirno leto 1990.« Deb zlomil si glavo, kaj vošit nevem; Lan' tlačil sem travo, še letaš jo grem. Sto let doživeli, na nov omladeli, od prviga spet začnemo živet. Preteklo sto let, oblubim jih spet, privošim na dalje saj petkat deset. Se noviga leta vsak veseli: Si več let obeta, vesel naj živi. Veselo se kaže nov letašni dan, Mi srce ne laže ne letaš ne lan'. 1799 1798 1801 1800 1799 1802 Valentin vodnik Pesme za pokušmo, 1806 @®m®SS»ES50 676_19017 Prodam LADO riva, letnik december 1986. Suha 51, Kranj 19020 FRIZERSTVO IVANKA SEUAKOVO NASELJE 29, KRANJ — STRAŽIŠČE CENJENIM STRANKAM SREČNO NOVO LETO 1990 PRIPOROČAMO SE ZA OBISK! INF0-STAN Računalniško posredovanje informacij o zamenjavi, nakupu, prodaji, oddaji (brezplačno) in najemu stanovanj, hiš, parcel, vikendov, lokalov. Tel. (061) 443-242. od 8 do 14. ure. v soboto od 10. do 12. ure. Prodam FIAT 132, registriran celo le*o. Gradnikova 105, stan. 1, Rakijica 18979 Prodam Z 101 mediteran, letnik oktober 1979. Peterman, Podnom 51, z9-Gorje, g 74-498 18981 Prodam ŠKODO 120 LS, letnik 1979. g* 50-710_ 18618 Prodam karambolirano Z 101, mo-tor brezhiben, g 79-518 19021 Prodam Z 750, letnik 1980. Ovijač, Trboje 1, Kranj 19024 Prodam Z 128, letnik 1982, 39.000 km. Cena 3.500 DEM v dinarski protivrednosti. Kokalj, Pot na Močila 8, Križe, «> 57-761 19025 ZAPOSLITVE Starejša, pokretna zakonca, želita pomoč mlajše upokojenke. Nudita samostojno kompletno 1-sobno stanovanje. Ostalo po dogovoru. Črnivec 20/b, Brezje_18915 Redno ali honorarno zaposlim TRGOVKO v trgovini z mešanim blagom. Pisne vloge pošljite na oglasni oddelek. Šifra: JEZERSKO __ 18956 Redno zaposlim KV KUHARICO, brez obveznosti, za delo v Šentjakobu, v Avstriji. Hrana in stanovanje v hiši. g 81 -740, int. 138 18959 Gostilna "Lakner" na Kokrici zaposli KV KUHARJA ali KUHARICO in SNAŽILKO, honorarno. Zglasite se osebno v soboto, 30. 12. 1989 ali 2. 1. 1990. C. na Brdo 33, Kranj - Ko-krica 18960 Pizzerija "Orli" honorarno zaposli KUHARJA za peko pizz. Možnost priučitve. g 46-198 18986 Iščem honorarno PR EŠIVALKO zaščitnih rokavic. Šifra: GORENJSKA_19009 Za obrtnike in mala podjetja, ki nimajo lastnega telefona ali so prezaposleni, SPREJEMAM telefonska naročila, TIPKAM in opravljam druga ADMINISTRATIVNA DELA. ■g 83-727, po 20. uri_19010 Nudimo ZAPOSLITEV mlajšim upokojenkam, 4 ure dnevno, v Kranju, g 33-133 19022 Vsem prijateljem, znancem in poslovnim partnerjem srečno novo leto 1990 Se priporočamo LIČARSTVO Peter Zupan Tekstilna 14 Kranj, tel. 23-168 ŽIVALI Prodam PRAŠIČE, težke od 25 do 120 kg. Luže 19, Šenčur 18841 Zamenjam ali prodam jalovo KRAVO za brejo. Sebenje 36, Križe _18897 Prodam visoko breje črno-bele TE-LICE, po izbiri. Voglje 88, Šenčur _18899 Sive PUDLJE, brez rodovnika, čistokrvne, prodam.« 23-335 18905 Prodam polovico mlade KRAVE. g 70-045_18918 Prodam 100 kg težko TELICO si-mentalko. Poljče 23, Begunje, «g 73-697 _18919 Prodam TELIČKA. Bilban, Sp. Pir-niče 42, Medvode_18920 Prodam TELETA simetalca, starega 5tednoy_3H__3_C_^ Prodam OSLA. Mrak, Pokopališka 26, Kranj - Kokrica__18951 Prodam dve SVINJI in PRAŠIČE, težke od 25 do 35 kg. Struževo 3/a, Kranj 18961 Prodam KRAVO po ®58-356 izbiri. 18970 Prodam polovico mlade GOVEDI (telica). Zg. Brnik 28, Cerklje 18973 Prodam 14 dni starega TELETA Žabnica 53 18993 Prodam 1 leto stare KOKOŠI nes-nice, za zakol ali za nadaljno rejo. Zadraga 18, Duplje, -S" 58-405 __19003 Prodam JAGENJČKE. 57-281 __19005 Prodam KRAVO za zakol. Virmaše 42, Škofja Loka 19023 Drogerija LABER Veselimo se vašega obiska in vam nudimo najboljše svetovne proizvode: *::M0GTQ56MiČ:V;tA^ S TEM OGLASOM DOBITE OD NAS ENO DARILO! NE POZABITE TUDI NA POVRAČILO DAVKA (20 %)! Beljak, Bahnhofstrasse 3, Tel.: 9943 — 4242 — 24883 (na dravskem mostu) Zetekel se je mešanec, podoben šnavcerju.