Naročnina za Avstroogrsko: '/« leta K 2'— Vi leta K 4— celo leto K 8-— za Nemčijo: „ „3— „ „6— „ „12 — ost. Inozemstvo: „ fr. 3-50 „ fr. 7'— „ fr. 141— Uredništvo in upravništvo: Frančiškanska uUca štev. 10. Naročnina za Ameriko znaša celoletno 3 dolarje. Oglasnina za 6 krat deljeno petltno vrsto enkrat 20 vin. — Pri večkratnih objavah primeren popust. Leto III. Posamezna številka 20 vinarjev. Na naročila brez denarja se ne ozira. Naročnina za dijake in vojake 6 kron. Štev. 33. Mir na Balkanu sklenjen. Mirovni delegati balkanskih držav pri svojih posvetovanjih v Bukarešta. Opozarjamo čitatelje na knjigo: R. Badiura, Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo. (Gl. zadaj, rubrika „Književnost“!) Od delitve Srbije do svetovnega fiaska. Vsa lažnivost politične morale se je pokazala preteklo jesen, ko so prijeli balkanski narodi sami za krmilo svoje usode; evropske tetke so zavekale v glušečem koncertu, iz katerega se je najbolj presunljivo razločil glas izvestne skupinice na Dunaju, ki je izkušal predstavljati svetu — glas Avstrije. Vsak srbski uspeh je veljal tem ljudem za nečuveno kršenje avstrijskih pravic, vsaka srbska pridobitev je pomenjala življenjsko nevarnost za donavsko monarhijo; komaj so čakali prilike, da bi pognali milijonsko armado nad hrabri narod naših najmilejših bratov in ga zadavili baš v trenotku njegove sijajne renesanse. Bolgarom, Grkom in celo Ar-navtom so privoščili vse, Srbiji ničesar; ti hujskači so obremenili državo z ogromnimi vojaškimi izdatki, odtegnili stotisoče rodbini in poklicu, povzročili prekinjenje malo da ne vsega gospodarskega življenja in onesrečenje celih dežel z izvennormalnimi razmerami — samo zato, ker so znani krogi komaj čakali, da izbrišejo raz balkanski zemljevid svojo slabo vest —- močno in neodvisno Srbijo. Namesto da bi priznali milijonom zatiranih avstrijskih Jugoslovanov njihove pravice, so hoteli rajši oslabiti prvo slovansko državo na Balkanu — da ne bi trpini v monarhiji zavidali svojim bratom onstran njenih mej in bi — to je bil cilj hrepenenja! — sčasoma sploh pozabiti, da so še ljudje. Niti za hip niso pomislili, da lahko odstranijo „jugoslovansko nevarnost“ brez vsake opasnosti in brez vinarja troškov: s tem, da nam dado popolno enakopravnost z drugimi narodi — n, pr. z Nemci. Čemu ne? Ali ne sloni habsburški prestol na nas prav tako kakor na onih? A ne, to sredstvo jim je bilo preveč drago, zakaj oni nočejo enakopravnosti, marveč uničenje Slovanstva, na razvalinah katerega naj odkrije Avstrija po njihovem načrtu svoje lice kot nemška velemoč. In zato so prežali tisti — žalibog vplivni krogi na trenotek, ko bi mogli ugonobiti Srbijo; najzagrizenejši dunajski časopisi so jo delili že naprej med Bolgarijo, Romunijo, Albanijo in seveda tudi Avstrijo, kar bi se gotovo ne bilo godilo, ako ne bi vedeli židovski pisači, da izražajo mnenja važnih ljudi. No — iz moke ni bilo kruha; Srbija je še cela, večja in močnejša nego prej, z lavorikami ovenčana zmagalka Bolgarije, na kateri je slonel poslednji up zakulisnih protivnikov Srbstva. Pa tudi ti protivniki drže zdaj svoje uspehe v rokah: oglejmo si malo, kaj so nam pridobili s svojim hujskanjem. Srbije niso razdelili, ^Sandžaka, ki naj bi jo ločil na veke od Črne gore, niso spravili pod Avstrijo; preostalo bi torej vsaj, da bi bili zagotovili srbski trg avstrijski industriji, ki bi bila — kot najbližja — prva poklicana, kriti potrebe dežele, stopajoče po dveh slavnih vojnah v dobo silnega napredka, modernizacije, gradnje cest in ustanavljanja neštetih industrijskih podjetij. Vse to se je že pričelo; preden je utihnil grom železnih srbskih pariamentarjev pred Vidinom in Čustendilom, je oddala Srbija milijonske dobave. Kako se je pri tem spominjala avstrijske industrije, izvaja „Slov. Narod“ s suhimi dejstvi: Srbija je oddala dobavo lokomotiv tovarnam v Nemčiji. Sedemnajst lokomotiv se bo zgradilo v tovarni Linke-Hoffman v Breslavi, 20 pa v tovarni Borsig v Tegelu. Naša industrija lokomotiv, ki že delj časa toži o pomanjkanju dela, naj pa mirno čaka na boljše čase in boljše — diplomate. Francoska tovarna za topove Schneider-Creuzot se bo etablirala v Kragujevcu. Belgijski in nemški kapitalisti iz rajha bodo ustanovili v Belgradu tovarno za usnje. Ustanovil pa se je pred kratkim tudi Bavarski Lloyd. Dozdaj je bila paroplovba na Donavi v rokah avstrijskih družb, pred vsem donavske roplovne družbe. Zdaj pa se je s sodelovanjem bank, velike industrije in različnih petrolejskih družb ustanovila v Mona-kovem pod imenom Bavarski Lloyd ladje-plovna družba s štirimi milijoni mark akcijskega kapitala. Gotovo, da je to ustanovitev pred vsem povzročil boj za nemški petrolejski trg. Standard Oil Company, ki hoče na vsak način dobiti v svoje roke svetovni monopol, je ustanovila Nem-ško-ameriško akcijsko družbo. Nemški tr- Dr. Velimir Deželic, znani hrvatski pesnik in pisatelj, avtor naših romanov „V službi kalifa“ in „V burji in viharju“. govci s petrolejem, pa so ustanovili Nemško družbo za prodajanje petroleja (Deutsche Petroleumverkaufsgesellschaft). In med obema skupinama se je začel oster boj. Nemška družba pa potrebuje predvsem petroleja, in tega bo vozil Bavarski Lloyd iz Rtimunske. Nemške banke in velika industrija v Nemčiji, pa tudi politični in dip-lomatični krogi so pravočasno začutili novo življenje, ki se poraja na Balkanu, vsled česar je ostala Nemčija v balkanskem konfliktu tako lepo v ozadju, v rezervi. Nič ni grozila, nič rožljala z orožjem, ker je vedela, da bo ta njena rezerva tisočerno poplačana. Avstrija pa ni dobila ničesar! Prazne roke — to je plačilo nesrečne politike, ki nas je stala kri naših žil in mozeg naših kosti. Možje na Dunaju so zavrgli edini trg, ki bi bil druga č n i Avstriji brez dvoma zagotovljen — zavrgli ga najbrže za vedno, kajti narod, ki ni pozabil enega samega kosovskega dneva celih petsto let, tudi ne bo lahko pozabil neprijateljstva, ki mu ga je izkazovala njegova podonavska soseda skozi vse dolge mesece njegove junaške borbe v letih 1912—13. Naše slike. Dr. Velimir Deželić, hrvatski pisatelj. Eden najpopularnejših ljudi na Hrvatskem je gotovo dr. Velimir Deželic, pisec romanov „V burji in viharju“ in „V službi kalifa“, ki sta izšla tudi v našem listu, ter mnogih drugih krasnih del. Rodil se je v Zagrebu 1. 1864. kot sin znanega hrvatskoga književnika Gjure Deželica in dovršil gimnazijo v svojem rodnem mestu. Ze kot dijak je poizkušal svoje nadarjeno pero v leposlovnem lističu „Mladenac“, ki so ga izdajali v četrti šoli; rad je tudi popotoval in sledil stopinjam hrvatskoga naroda po njegovi zgodovini, kar je rodilo čez leta bogate sadove v njegovih zgodovinskih romanih; toda ko je prišel dne 1. oktobra 1881. na Dunaj, se ni vpisal na filozofski, marveč na medicinski fakulteti, ker je bil zdravniški stan že takrat najsamostojnejši. Kot vseučiliščnik je postal odbornik dijaškega društva „Zvonimir“, v čigar almanahu 1. 1886. in 1887. je žel s svojimi povestmi „Mijat“ in „U očaju“ prvo javno priznanje. Poleg strokovnega študija se je bavil Vladimir Deželic na Dunaju z zgodovinskimi in književnimi vprašanji ter se učil jezikov, posebno francoskega, italijanskega, angleškega, ruskega, češkega in bolgarskega. Leta 1885. se je poročil s Tonko Kontakovo, ki mu je še danes vzorna družica in mu je rodila devetero dece. Zdravniškemu poklicu pa se vendar ni posvetil; prestopil je na filozofsko fakulteto in postal doktor filozofije; kat takšen je dobil službo v hrvatski vse-učiliščni knjižnici v Zagrebu, kjer službuje še dandanašnji. Dr. Velimir Deželić potuje rad in mnogo; bil je v naših krajih, prepotoval Dalmacijo, Bosno in Hercegovino, dvakrat je bil tudi v Italiji, ki je silno oplodila njegovo pesniško dušo. Kot pisatelj je bil vedno zvest sotrudnik zagrebške „Prosvete“, v kateri je priobčil več romanov. Poleg mnogobrojnih znanstvenih razprav in člankov so njegova glavna dela tri zbirke poezij — „Pjesme“ (1899), „Kopnom i morem“ (1900) in „Zvuci iz katakomba“ (1902) ter štirje veliki zgodovinski romani „U buri i olečji“ (V burji in viharju“), „Prvi kralj“ (nadaljevanje prejšnjega), „Car Dioklecijan“ in „U služlikal if a“, mimo njih pa še mnogo večjih in manjših povesti, ki jih ne naštevamo posebej. Najlepše je označil Deželica moderni pesnik Mihovil Nikolič: „Kdor ga pozna osebno, ta ve, kako se mu sklada poezija z življenjem. On je mirna narava, poglobljena vase, polna tople intimnosti. Tako je tudi v njegovih pesmih. Dal nam je v njih svojo dušo, in več od pesnika ne moremo zahtevati. Njegova idealnost je glavna naloga njegovega dela“. Mirovna konferenca v Bukarešti. Na naslovnem listu prinašamo sliko z buka-reške mirovne konference, ki se je končala s pravičnim in častnim mirom za vse vojujoče stranke. Čitatelj bo spoznal brez težave romunskega ministra predsednika Ma-joresca, ki je vodil tudi konferenco, jugoslovanskega Bismarcka Pasiča, nadalje Ton-čeva, Fičeva, Venizelosa, Panasa i. dr. Nemiri v Sofiji. Poraz bolgarske armade na makedonskem bojišču in fiasko politike bivšega ministrskega predsednika dr. Daneva sta izzvala v vsej Bolgarski odločen odpor proti mogotcem, ki so zakrivili nesrečno vojsko in privedli vso deželo na rob pogube. V Sofiji so se godili opasni nemiri, ki so dali povod skrivnostnim vestem o atentatu na Daneva in carja, o njunem begu itd. Te vesti so bile sicer pretirane, toda resnica je, da vlada v Sofiji obsedno stanje: vodilnim možem so pokazala bolgarska zverstva na bojiščih, česa se jim je bati v lastni prestolnici, ako ne zaduše revolucije v kali. Naša fotografija kaže vojaštvo, ki tabori v Sofiji po ulicah in vzdržuje red in mir; ako ga bo vzdrževalo tako' kakor v Seresu, Kilkišu in na drugih krvavih pozoriščih bolgarskih tatarščin, potem — gorje! Bolgarski jetniki v Bukarešti. Romunska je izvojevala svoj delež pri bukareš-kem plenu z najmanjšimi žrtvami, Naše časopisje se večinoma huduje na Romune, dasi utegne postati bas srbsko-romunsko zbližanje velepomembno za nas, ako bo vztrajala Bolgarska na potu izdajstva in odpada. No, eno se mora vsaj priznati Romunom: njih nekrvavi dobiček je sad preudarne in spretne politike, ki še vedno ni bila tako zavratna kakor bolgarski napad na zaveznike Srbe. Na svojem kratkem pohodu so zajeli Romuni mnogo bolgarskega vojaštva, ki čaka zdaj po romunskih mestih vrnitve v nesrečno domovino. Prva pogajanja za mir v Nišu. Kakor znano, so se sestali zastopniki vojujočih balkanskih držav v Nišu k prvi konferenci, na kateri naj bi se bili pogodili o ustav-Ijenju sovražnosti. Pogajanja v Nišu pa niso rodila uspeha in so naglo prenehala, leer so nasprotniki preložili bojišče mirovnih pogajanj v Bukarešto. Objavljamo sliko generala Paprikova, ki je bil v Nišu kot bolgarski pooblaščenec. Prva pogajanja med balkanskimi državami: Ge-neraKPaprikov, ki je bil v Nišu kot bolgarski delegat. Lahka zmaga Romunije: Skupina bolgarskih vojakov, ki so jih nalovili Romuni na svojem pohodu. navzočih jedrnato poročilo o zvezinem delovanju. Kot zastopnika obrtnih oblasti sta se udeležila občnega zbora tudi zadružni inštruktor dr. Blodig in magistratni konci-pist dr. Berce. Po sprejetem blagajniškem poročilu in resolucijah, posebno glede u-stanovitve podružnice zavarovalnice proti nezgodam v Ljubljani, glede ustanovitve meščanskih šol na Kranjskem in po imenovanju častnih članov zveze se je vršilo v magistratni dvorani slavnostno zborovanje povodom desetletnice obstanka zveze. Kot glavni slavnostni govornik je nastopil predsednik zveze g. Engelbert Franchetti, ki je žel za svoja temeljita in za obrtni napredek važna izvajanja posebno zahvalo in vsestransko priznanje. Po slavnostnem zborovanju se je vršil v hotelu „Zlata kaplja“ skupen obed, katerega so se udeležili polnoštevilno vsi zborovalci. NOVICE. Palic se je zopet pojavil in sicer mrtev. Albanska korespondenca poroča: Truplo pa- tra Palica, katerega so ustrelili črnogorski vojaki, je bilo dne 15. julija izkopano iz provizorične grobnice in nato v navzočnosti zastopnika črnogorske vlade ob mnogobrojnem spremstvu katoliškega prebivalstva pokopan na Zombiju. S tem je izpolnjen prvi del med avstrijsko in črnogorsko vlado dogovorjenega spravnega programa. Blagoslovljenje spominskega križa za patra Paliča na licu mesta, se izvrši v jeseni. Bolgarski begunec v Zemunu. Dva bolgarska vojna jetnika, zarobljena v krvavi bitki na Bregalnici, sta pobegnila te dni iz belgrajske trdnjave in poizkusila preplavati Savo. Eden je našel smrt v valovih, drugi, močan in vitek kmetski fant, je dospel srečno na ono stran. Avstrijske oblasti so ga poslale v petdnevno karanteno. Begunec pripoveduje, -da si je zaslužil v vojni podčastniški čin. „Zakaj si pobegnil?“ ga je prašal dopisnik nekega dunajskega lista. „Ali vam je bilo v belgrajski trdnjavi tako zlo?“ — „Ni nam bilo zlo, gospodine,“ je odgovoril Bolgar, „a nočem, da me odvlečejo spet I na Bolgarsko, kadar sklenejo mir. Nič več Brezplačen učni tečaj za vezenje, krpanje perila in nogavic itd. je priredila znana Singerjeva tvrdka šivalnih strojev, oz. nje podružnice v Kranju od 21. julija do 2. avgusta t. 1. v ljudski šoli v Idriji. Objavljamo sliko udeleženk tega tečaja, ker se ne da tajiti, da pridobe naša dekleta in gospodinje na takih prireditvah mnogokaj koristnega, dasi služijo v prvi vrsti reklami za — sicer svetovnoznani — Singerjev farikat. Iz Bosne in Hercegovine. Pod tem naslovom priobčimo serijo vrlo . uspelih slik, ki nam jih dal na razpolago prijateij našega lista; upamo, da ustrežemo s tein živemu zanimanju svojih čitateljev za ubogi deželi, ki sta nosili 1. 1908/9'in zdaj vse težko breme vojne pripravljenosti. Izbrali smo vzlasti slike, ki kažejo narodne noše v vsej njihovi izvirnosti in slikovitosti. Deželna zveza kranjskih obrtnih zadrug je imela dne 4. julija svoj redni občni zbor, ki se je vršil v posvetovalni dvorani mestnega magistrata. Zborovanja so se udeležile vse včlanjene zadruge po svojih odposlancih, tako ljubljanske kakor pode-želne. Zborovanje je otvoril in vodil načelnik zadruge g. Engelbert Franchetti, ki je podal po kratkem pozdravu vseh nočem biti vojak: to ni človeška služba. Ravnali so z nami kakor s psi. Z revolverji so nas tirali v boj. Niti na predvečer dne, ko se je začela vojna s Srbijo, nismo vedeli, da se bomo morali biti s svojimi brati in sem se na to obrežje, da se naužijem tihote in nočnega pokoja“. Redarja sta se posvetovala nekaj časa in pozvala grofa, naj se izkaže. Njegove listine so bile v redu, imel je denar, orožja ali vlomilnih priprav ni bilo Brezplačnijučni tečaj za umetno vezenje, prirejen v Idriji po kranjski podružnici Singerjeve tvrdke šivalnih strojev. (Prva na desni g. učiteljica, v sredi poslovodja podružnice). zavezniki. Mi vojaki smo storili svojo dolžnost, toda naši oficirji so živine. Sovražim jih. Izkušal se bom preživeti tu kot vrtnar. Krvi sem videl dovolj — več je ne bi mogel prenesti . . In krepki, visoki mož je naslonil glavo na rame in zajokal kakor dete. V njegovi domovini ga čakajo dragi, njega pa je tako groza Kajnove kletve, ki plava nad to domovino, da se ji je odrekel za vse žive dni . . . Na begu pred hrupom in — ženo. Te dni sta patruljirala v Parizu dva redarja ob bregu Seine in gledala tudi pod mostovi, ali ne najdeta kaj sumljivega. Tako zapazita zdajci moža, zavitega v širok plašč, ki je spal pod nekim mostom blaženo spanje. Zbudita ga s par brcami in ga povabita, naj ju spremi do najbližje policijske stražnice. Mož zazeha, sede, izmane si oči, oboroži svoj pogled z — monckljem in ju pomeri začudeno. Pa tudi vrla polipa se zavzameta nekoliko, videča, da je „vagabund“ nenavadno fino oblečen ter ima na rokah dragocene prstane, v kravati pa iglo z briljantom. Še bolj ostrmita seveda, ko jima pravi: „Gospoda, kako naj bi ne bilo dovoljeno poštenemu državljanu in vestnemu davkoplačevalcu, da se naspi pod mostom, kjer ni nikomur na poti? Moje ime je grof de Lautery. V svojem stanovanju na bulvarju Saint-Germain ne morem vso ndč zatisniti očesa zaradi nemira, ki ga povzročajo avtobusi, podzemeljska železnica, izvoščki, kočije in — moja žena. Zatekel najti v njegovih žepih, pijan ali nor pa tudi ni bil. Moža pravice sta se torej poslovila in šla razočarana svojo pot, a grof se je zleknil nazaj in vdal spet svoji radosti, da more počivati daleč od avtobusov, izvoščkov in sitne zakonske polovice. Film za železniške uslužbence. Sklicujoč se na dejstvo, da zakrivi večino železniških nesreč nepaznost ali nerodnost železniških uslužbencev, je izbrala Chicaška železniška družba svoje najboljše uradnike, ki bodo opravili svoje službene posle pred kinematografskim aparatom; tako se izvrši film, ki ga bodo predvajali drugim železničarjem zjt zgled. Druga vrsta filmov pa bo obsegala tudi razne nesreče, t. j. povod nesreče in vse možnosti zabranitve ali nagle pomoči. Te kinematografske prireditve tvore tečaje, obvezne za vse železniško osobje. Gotovo je, da bo ta bistroumna naprava preprečila mnogo nesreč in ohranila marsikateremu popotniku življenje, ki bi ga drugače izgubil v železniški katastrofi. Nenavaden umor se je zgodil v mestu Taškendu v Sibiriji. Tam so igrali v gledišču zadnje tedne narodno igro, junak katere umre naposled na vešalih. Smrtna obsodba se izvrši na odru; razume se, da so opremljena v to določena vešala z varnostnimi napravami, tako da je obešenje samo dozdevno. Predstavitelj te uloge je igral svojo smrt z velikim mojstrstvom; ko pa so ga sneli nekega večera z vešal, so videli, da je bil obe- Dela v Ljubljaničini strugi: Na Prulah. (V ozadju nova šola na Prulah in ljubljanski grad.) šen to pot po vseh pravilih in da je mrtev tako temeljito kakor katerikoli drugi obe-šenec. Izprva so menili, da se je zgodila nesreča; v nadaljni preiskavi pa se je izkazalo, da se je sukal zadnje čase okrog vešal neki igralec, ki je imel ljubavno razmerje z obe-šenčevo ženo. Glediški „krvnik“ je izpovedal tudi, da ga je izprašal natanko o vsem ustroju varnostnih naprav na vešalih — z očividnim namenom, da jih pozneje skrivaj pokvari in zakrivi nesrečneževo smrt. Morda dobi podjetni ljubimec priliko, prepričati se z lastno kožo, kako prijetno je biti obešenemu brez varnostnih naprav. Revolver, ki sam razsvetli svoj cilj, je izumil neki pariški policijski komisar. Revolver ima pod cevjo pritrjeno majhno električno žarnico s suho baterijo v obliki paličice; neznaten pritisk s prstom — pa ti pade na cilj svetla lisa. V močni leči pred žarnico sta vdelani dve črni, križajoči se črti, in mesto, kamor pade to križišče v svoji projekciji na cilju, je natančno tisto, ki ga zadene krogla, ako ustreliš. S to napravo je sigurno merjenje po noči baje še mnogo lažje kakor v dnevni svetlobi. Iz Bosne in Hercegovine: Bosanka v narodni noši s hlačami. Nova srbska medalja za hrabrost. Kakor poročajo iz Belgrada, se nadomesti lani ustanovljena zlata in srebrna medalja za hrabrost z novim modelom, ki bo imel na sprednji strani podobo srbskega narodnega junaka Miloša Obilica, ki je zabodel sultana Mu-rata II. v njegovem šatoru na predvečer kosovske bitke 1. 1389. Zadaj na medalji sta dva meča, nad njima križ, in spodaj napis: „Hrabrosti“. Američanka v vozu za pušilce. Američani so zelo hudi na dame, ki puši j o v javnosti; ženska, ki si zapali v kakem boljšem restoranu ali hotelu cigareto, stori velik pre-grešek proti dobri šegi, in parkrat se je zgodilo zadnje čase, da so spodili take dame enostavno ven. Te dni pa, poroča „New Jork Herald“, je stopila neka potujoča dama, gospa Mc Kayeva, nenadoma s cigareto v ustih v enega ekspresnih vlakov, ki vozijo od zapadne obale proti New Jorku; to pa naravnost v pušilski voz, kjer sede samo gospodje. Nekaj potnikov je začelo protestirati prav negalantno zoper ta ženski poset; poklicali so celo izprevodnika, ki je bil v veliki zadregi: navada sicer ni, da bi sedele dame v pušilskem vozu, a tudi nobenega paragrafa ni, ki bi to prepovedoval. No, kot pristen Amerikanec si je pomagal kaj naglo: predlagal je glasovanje — in ker je gospa Me Kayeva še precej čedne zunanjosti, se razume, da je zmagala z večino glasov ter ostala v pušilskem oddelku. čila prodati nepotrebne stare listine kot makulaturo. Pri tem seveda ni nihče mislil na to, da bi se prepričal, ali so med papirjem tudi kakšne jvažne listine. Za par kopejk je kupil neki trgovec cel zaboj papirja. Slučajno stokrat tudi ponoči. Hodil je iz sobe v sobo in čital glasno svoj rokopis, da -ni pregledal niti ene napake. Neko noč je tudi tako delal. Hodil je po razsvetljeni sobi in čital glasno svoje delo. Po naključju je pripeljal mimo iz- Iz Bosne in Hercegovine: Razbiti aeroplan poročnika Hudiča, ki Tipična bosanska hiša — stanovanje^oficirjev pri Ilidžu. je dne 11. julija 1913 smrtno ponesrečil pri Ilidžah. Deklamacijski večer piiredita znana slovenska igralca gg. Milan Skrbinšek in Josip Šest dne 16. avgusta ob 'AD. uri zvečer v mali dvorani „Narodnega doma“ v Ljubljani. Program obsega 20 izbranih točk iz tujega in domačega pesništva, med temi 6 Župančičevih, 4 Cankarjeve, 2 Aškerčevi, 1 Meš-kovo in Stritarjevega „Gresta“. Cene sedežev so 3 K, 2 K, 1 K in 60 v (za dijane, ki pa dobe vstopnice šele zvečer pri blagajni). Opozarjamo na to razveseljivo prireditev vse prijatelje višjega duševnega užitka, za katerega jima jamčita že imeni predavateljev. Dolžnost vsakega naobraženca v Ljubljani je, da si oskrbi pravočasno vstopnico, ki jo dobi v predprodaji v trafiki gdč. Dolenčeve (Prešernova ulica). Pisma Petra Velikega najdena v — delikatesni trgovini. Lastnoročna pisma carja Petra Velikega so našli v prodajalnici za j delikatese! V pisma so zavijali klobase, sa- i lame itd. Car je svoječasno dopisoval zelo pogostoma z ravnateljem državnih rudnikov v Uralu, grofom Tatiščevim. Te dopise je grof odstopil državnemu rudniškemu arhivu v Je- i katerinoslavu. Uprava arhiva se je zdaj odlo- ' , je dobil neki poznavalec starin kos klobase, j zavite v pismo Petra Velikega. In temu se je posrečilo, da je, ohranil par carjevih pisem. Kako se prodajajo v Nemčiji naslovi „dvornih dobaviteljev“. Iz Kölna poročajo: Pred več tedni so ponudili iz Berlina renskim veleindustrijcem, da jim preskrbe naslov dvornega dobavitelja. Veleindustrijci so začeli dopisovati s prodajalci teh naslovov, da dobe s tem potrebni material za državnega pravdni ka. V soboto pa so dobili od višjega državnega pravdništva v Kölnu odlok, da proti osebi, ki je pisala ta pisma, ne morejo nastopiti potom javne obtožbe, ker je doprinesla zadostne dokaze, da more v resnici pridobiti te naslove. Kakor se govori, je ta berlinska tvrdka sestavila natančno tarifo o zneskih, ki jih treba plačati za tak naslov in ki znašajo 4< 00 do 20.000 mark. Kako je delal Gustave Flaubert. Avtor romana „Madame Bovary“, ki je umrl 7. maja 1. 1880, je imel krasen slog. Pisatelj pa je povečal svojemu slogu tudi mnogo časa. Mnogokrat je delal samo na par vrstah po več ur. Stanoval je v petem nadstropju, da ne bi slišal ropota na cesti, in je delal če- vošček. Opazil je razsvetljena okna in močan glas. Menil je, da je zbrana kaka večja družba in da nekdo predava. Ustavil se je torej ter čakal, da se družba razide in da morda zasluži kak vinar. Njegovemu zgledu so sledili tudi drugi njegovi tovariši in kmalu se je nabralo okoli dvajset izvoščkov, ki so vsi čakali, kdaj bo konec predavanja. Toda kmalu je Flaubert prenehal čitati, svetilke so ugasnile, izvoščki pa so se odpeljali z — dolgimi nosovi. Quo vadiš ? V kinematografu na Jesenicah v dvorani gostilne pri „Jelenu“ na Savi se vidi 14. in 15. avg. t. 1. sloviti film „Quo vadiš?“ To domače podjetje prinaša vedno kaj novega ne glede na stroške, samo da nudi občinstvu res nekaj pomembnega. NEšim bralcem to podjetje priporočamo, posebno pa opozarjamo na sliko „Quo vadiš?“ katera se ta čas, po vseh delih sveta z velikanskim uspehom uprizarja. Zahtevajte povsod „Slovenski Hustrovani Tednik. Udeležniki slavnostnega zborovanja povodom 10 letnice obstoja „Deželne zveze kranjskih obrtnih zadrug v Ljubljani. Izgubljen je dan ki se prične po noči brez spanja. Le po okrepčil-nem spanju moremo nastopiti s popolno krepkostjo svoje delo. Po noči brez spanja smo potrli, delamo brez moči in brez zavesti, in kar napravimo, je j skoro brez vrednosti. Večinoma nas zapušča spanec i vsled nervoznih napadov ali krvnih navalov in v I takih primerih je raba Fellerjevega fluida iz rastlinskih esenc z znamko „Elsafluid“ potreben, ker učinkuje pomirjevalno, krepi živce, osvežuje, zbuja I in pospešuje spanje. 12 steklenic velja 5 K franko. < Če je vzrok pomanjkanju^"spanca slabo prebavljanje, potem vzemimo Fellerjeve odvajalne rabarbara kroglice z znamko „Elsakroglice“, ki jih stane šest škatlic franko 4 krone. Oba preparata pošlje edino prava lekarnar E. V. Feiler, Stubica, Elzatrg št. 280 (Hrvaško). Re.......... Ostra, mrzla sapa je brila nad morjem znanilka bližnje zime. Ivan in Dušan sta stala na krovu ter zrla zamišljeno na čarobno mesto, ki jima je bežalo izpred oči. V srcih obeh je trepetala otožna misel: ni begalo oko po ladijah, ki so jih srečavali, ko se se peljali z Johnsonovim motornim čolnomna Brownovo jahto „Florida“. Če pa bi bilo v njihovih dušah le količkaj tiste tajne bojazui, ki zveri ne da Iz Bosne in Hercegovine: Mladi kmetje v narodnih nošah. MARKO STOJAN: Za svobodo in ljubezen. Roman z Balkana. Vse pravice pridržane. 26. nadaljevanje. „In mi se lahko izkrcamo natanko tam,“ je menil poročnik. „Ako treba, lahko napademo jadrnico na odprtem morju, kajti čas ni gospodar mlstra Browna — nasprotno pa je njegova jahta kaj pripravna za tak namen. Baš prej naju je peljal v dve skriti kajuti, kjer stojita dva prelestna, fina brzostrelna kanončka in gledata vsak na svojo stran — eden naprej drugi nazaj. Ko sem prašal romantičnega čudaka, čemu si je nabavil ta nenavadni komfort, je odgovoril suho, da mora biti za vse slučaje . . . Potem pa bi opozoril gospodo še na nekaj. Vsak premislek nam mora reči, da je nevarnost za dami spotoma na morju prav neverjetna; in če bi jima pretila, potem na morju ni manjša kakor na kopni poti.“ Marko, ki se je zanimal zdaj — tik pred odhodom na svoja stara, omiljena bojišča — za vso zadevo še živeje nego v početku, je prašal Ivana, kaj pripoveduje „mokri Anglež“, kadar je imenoval Whelerja od sinoči. „Eh“, je vzkliknil skoraj z obžalovanjem, ko je izvedel, vsebino razgovora. „Tako pojde vse eno prehitro: prestrežemo jih v Solunu, in konec bo vse lepe stvari. Ako mislite opraviti tako naglo, ljudje božji, storite mi vsaj ljubav in pustite jih malo dalje gor, da se poigramo z njimi na solncu in vetru!“ Vsi so se zasmejali potrtosti starega junaka; toda Ivan in Dušan sta umolknila takoj, videča skrito roso v Markovih očeh. In spomnila sta se, da ga ne vodi zgolj prijateljstvo do njiju, marveč dolžnost, ki je prva med vsemi, koder utriplje srbska kri: dolžnost, osvetiti pobratimovo smrt. Tudi Miloš je pogledal žalostno in dejal: „Ako je v Solunu konec — jaz pojdem z Markom !“ „Tak ne žaluj preveč, ti norče,“ se je nasmehnil Dušan resnobno, „saj smo vendar vsi obljubili!. . . Odpravimo se torej, prijatelji, in glejmo čimprej, kaj se da storiti.“ Običajna angleška resnoba je čisto izginila iz kapitanovih oči, ko je videl, da se mala armada poslavlja od njega in njegove ladije. Prisilil je tovariše, da so stopili z njim v kajuto na kozarec ruma, „privezat si dušo za bodoče dogodke.“ Obljubiti so mu morali sveto in svečano, da mu pišejo, karkoli se jim pripeti važnejšega. „Povabil bi vas, da me obiščite, kadar opravite svoje delo,“ je zaklical s krova, ko so stali v čolnu, „toda kdo ve, kje bom že jaz tedaj s svojo ljubo plavajočo škatljo ,Victory‘. . . Ampak fantje — ako se srečamo še katerikrat... goddam, potem zalijemo svoje srečanje z najboljšo mokroto, kar se je dobi od Vzhodnje do Zapadne Indije!. . .“ Motor je zateptal — bela pena je brizgnila okrog čolna; kapitan Johnson, vrla duša, je postajal čim dalje manjši in manjši. Še dolgo je stal na robu ladije in mahal z roko . . . Pičlo uro nato je odplula Brownova jahta iz Carigrada. „Ti mesto krasote — mesto opojnih sanj — mesto zločina in kovarstva . . . ali zagledava še kdaj tvoje zidove, sezidane s krivično prelito krvjo? In če jih vidiva zopet — ali bo takrat storjeno delo rešitve? Ali ti bo moglo srce odpustiti, kar je pretrpelo zaradi tebe, mesto neusmiljenega greha? Kdo ve . . .“ XX. Ladije v mraku. ^Bister je pogled sokola, jasno vidi tiger v noči, toda ni jih na svetu ostrejših oči, kakor so oči zločina. Naši prijatelji so bili pošteni možje, nekateri med njimi sicer vajeni krvavega boja za križ in svobodo proti trinoštvu vernikov Allahovih — toda vendar, pošteni in pravični, nezmožni zlobne nakane zoper življenje in blagor svojega bližnjega. In nikomur izmed njih miru ter jo goni v vedni opreznosti sem ter tja po pustinji, in tiste temne sile, ki išče in voha na vsakem koraku le rop in plen — potem bi bili opazili majhno toda naglo ladjico, kije švignila mimo njih; opazili bi bili dve človeški postavi, ki sta se obrnili sunkoma v drugo stran, ko je ena izmed njiju spoznala v motornem čolnu Dušana in Ivana . . . Kakor hitro pa se je čoln dovolj oddaljil, je velel ravno tisti izmed obeh, ki se je prej najprvi obrnil stran, čolnarju, naj sledi previdno družbi, ki ga je presenetila s svojim pojavljenjem tako živo in burno . . . „Donnerwetter !“ je zaklel ta človek, videč daje pristal čoln ob krasni jahti, ki se je očividno pripravljala k odhodu. „Fine znance imata vse eno tu v Carigradu, satana. Če to ni jahta kakega kneza ali milijarderja, naj me vzame hudič na mestu, ali pa naj postanem tak osel, da me napravijo za ministra zunanjih zadev . . . Birbantini, Iz Bosne in Hercegovine: Fant in dekle v bosanski narodni noši. Trgovci, peki! Drože (kvas) iz odlikovane slovenske tovarne drož IV. SUBAN, Trst, ulica Georgio Vašari 10, so dosegle dosedaj vsepovsod najboljši sloves. Naročajte pri -------narodni tvrdki, ki vam postreže po konkurenčnihcenah.------------ slovanska sodrga je že spet na lovu! Paziva zdaj. . .“ „Corpo di bacco ! To je veselje za naju in za Halila beja! Za takšno odkritje nama mora primakniti najmanj vsakemu po dvajset funtov, figliuolo d’un cane.“ „Versteht sich — to se razume! . . . Namesto da bi iskala križemsvet, jim bomo zdaj enostavno sledili; zakaj dozdeva se mi močno, da se niso odpravili na pot, ne da bi imeli sigurno sled Alija Kemala in ptičic, ki ju je odpeljal staremu lumpu.“ „Misliš?“ je zategnil Birbantini. „To se pravi, jaz menim tudi.“ prte po solnčnem vzhodu? Strel iz topa naznani, da ne sme nobena ladija več skozi — in če bi katera poizkusila, bi jo dohitele kaj naglo granate s Kale Sultanie.. „Misliš torej. . „Mislim, da se vidimo v Galipolju. Ako je Halil bej voljan odriniti še nocoj, si lahko ogledamo vso družbo jutri zarana, ko se dvigne prva zarja nad to prelepo sultanovo deželo. . .“ „Donnerwetter — to bi bilo krasno! Zakaj reči moram, da mi je ljubše, če obdrživa sled in dokončava nalogo Halila beja ter najino lastno čim preje ... ne pa V dalji seje pokazalo živahno trgovsko mesto Rodosto, zasmejalo se skozi somrak in izginilo v koprenah noči, ki se je naglo zgostila nad morjem. In ko je sičala jahta mimo odalnega Marmarskega otoka, je sijala okrog nje svetla mesečna noč, iz katere se je bližalo po obeh straneh daljno obrežje, temni megli podobno, ki se strinja od obzorja. Ladija je plula v Dardanelski rokav — bližala se je Galipolju. Vsa naša družba Mr. Brownom vred je stala na palubi; zdelo se je, da razgledujejo ta krasni večer — v resnici pa jih je Najvišja mostova na svetu: Železni most nad Konstantinsko Najvišji zidani most na svetu: Most čez reko Tajo v Rondi na sotesko v Alžeriji (francoska severna Afrika). Španskem. „Verdammt, ti Slovani imajo dobre nosove, in česar se oprimejo, tega ne izpuste živi; posebno Srb ti je ptič! Če me kaj ljubiš Birbantini, zahvali Boga z mano vred, da ni na svetu še več teh opan-karjev — drugače bi bili že zdavnaj iztrebili naš deutsches Volk, kakor je velik in mogočen. . .“ „Prava škoda,“ je zamrmral Italijan sovražno. „Kaj godeš, mačkojedec?“ „Hotel sem reči, da morava nemudoma k beju . . . Kako je ime jahti, ah — Florida! Tega ne ^smerno pozabiti. . .“ „Res je. Se nocoj moramo za njimi — samo, če nam ta čas ne uidejo.“ „Impossibile! To ni mogoče. . .“ je dejal Italijan z veliko sigurnostjo. „Ni mogoče?“ je zategnil von.Schratten, ki se ni mogel ubraniti občudovanja ob pogledu na vitko telo „Floride“, pričajoče v vseh svojih posameznostih o hitrosti in moči. „Glavo stavinp da ne dobiš v vsem carigrajskem pristanišču bolj nagle ladij e kakor se zdi tale. Kako boš lovil konja z juncem?“ „Hehehe! Pozna se ti, da ne misliš dalje, kakor seže nemška pamet ali pa oslov glas. Mari ne veš, da so ožine za- preveč na samem kje, v balkanskih gorah.“ ■ Dična zaveznika, ki sta se bila dala med tem zapeljati k obrežju, sta skočila na suho. Ko sta se ozrla zadnjikrat, sta videla pluti „Florido“ lagotno in ponosno iz pristanišča. Mračilo se je. Hej, kako je bežala „Florida“ po Bosporu v krvavo zarjo, ki se je dvigala na zahodu do Carigrada! Že zdavnaj je bilo utonilo mesto padišahovo s svojimi kupolami, minareti in krasnimi bregovi v morju... izgubilo se v žarkem, izprva zlatem, nato čim dalje bolj škrlatastem lesketanju, ki je šlo od vztočne proti zapadni strani. En sam plamen je bilo nebo — eno samo razbeljeno steklo gladina. . . Veter je bil odjenjal popolnoma; toda ameriški prapor na „Floridi“ je vihral ponosno od naglice, s katero je rezala ladija vodo in zrak. Pluli so po globokem zalivu Bujuk-Ček-medže, v ozadju katerega se vleče veliki starorimski most na obokih tja do Silivrije in njenih štrlečih razvalin silne bizantinske trdnjave. Mimo — mimo s polno paro!... vznemirjalo samo vprašanje: , „Kje je ,Hanuma‘ ? Kje je jadrnica, na kateri se vozi Arnavt in tira Jerico in lady Heleno v negotovo, morebiti .strašno usodo? . . .“ Edini Marko je zdržal na mestu. Slonel je nepremično nad krmo in strmel tja v daljavo, kjer je počivalo v mokri globini drago truplo pobratima. > . Mihajlo Jankovič je prestopal daleč od ostalih; po razburjenjih sinočnje noči in današnjega dne ter v bajnem čaru tega jesenskega večera ga je' prijemalo tem huje temno, blazno čuvstvo, ki ga ni bil razodel še nikomur — čuvstvo, ki se je zavedal vse njegove paleče sile šele, odkar se je bil seznanil z Ivanom — odkar je videl sladko zadrego med njim in Ljubico — odkar je pustil domači Belgrad za seboj. . • Ivan, Miloš in Estournelle so stali okrog Browna, ki se je naslanjal s cigareto med zobmi na poveljniškem mostičku in gledal okrog sebe kakor majhen kralj. Bil je še mlad mož — komaj trideset let — in nenavadno lepe, krepke postave. Velika moč se je izražala v potezah njegovega obraza in v vsem njegovem vitkem stasu, ki ni pričal, da bi si bil ogreni veselje do življenja z mehkužno razuzdanostjo. Že od prvega trenotka je bil ta človek našim prijateljem zagonetka, ki je postala še skrivnostnejša vsakikrat, kadar so ujeli v njegovem očesu kratek blisk, podoben blaznemu odsvitu skrite, neizmerne bridkosti. V njegovem vedenju ni bilo tiste odurne prevzetnosti denarnih magnatov. Poznalo se mu je pač na sleherni gesti in vsaki besedi, da ve, kaj premore z zlatom, ki mu ga je vrgla usoda v zibelko, toda razgovarjal se je kakor naboljši prijatelj. Ako je stala med njim in sobesedniki vendarle tajna, neprodorna stena, je bila to pred vsem tujost, ki loči vse ljudi v začetku njihovega znanja, in nemara tudi misel Browna samega, da vidijo ti možje v njem, modernem Krezu, nekaj nesvojega, bajeslovnega, na tihem oholega — človeka, ki jih morda prezira v dnu svoje duše. Zato je tudi nenadoma presekal razgovor, ki se je vršil v par jezikih — Mr. Brown je lomil vsakega nekoliko — večinoma pa angleško: Estournelle je govoril prav dobro in tolmačil tovarišema Brow-nove in Brownu njune opazke. Prekinil je razgovor in dejal na vsem lepem: „Eno bi vas prosil, gospodje: ako o-stanemo kaj časa skupaj — ne glejte v meni lastnika mojega premoženja, marveč navadnega pustolovca, ki ga veseli, postati deležnemu vaših zanimivih usod — nič več, nič manj. Oziri in razlike — to spada na parkete, kjer oblačijo ljudje frak in lak, odlagajo pa pogum in energijo. Za vas sem kapitan te ladij e in vaš tovariš, ako bo treba iti na kopno — in če me hočete vzeti s seboj . . .“ „Res! Bi li hoteli! ..." je vzkliknil Estournelle. „Potem je odveč, da prašate, gospod . . . kapitan . . . Saj veste sami, da si ne moremo želeti ničesar bolj kakor dražbo moža z vašimi vrlinami.“ „Kmalu bomo v Galipolju,,, je menil Mr. Brown, kakor da je preslišal pohvalo. „Toda — razen če veste tehten razlog — pristali ne bomo. Križarimo rajši . . .“ Estournelle je povedal ta predlog Ivanu, kije takoj uvidel njegovo umestnost. Dejal je samo: „Pred nami itak menda niso . . .“ „Ne morejo biti, ako se vozijo na jadrnici; niti z brzoparnikom nas ne bi bili prehiteli za mnogo. Tu, kjer smo, ne more mimo nas nobena ladija, ne da bi jo videli; najboljše je tedaj, ako porabimo noč v to, da stražimo in gledamo, kdo se približa. Jutri zarana izkusimo priti prvi skozi ožino. Ako nas kdo prehiti, nas ne more prehiteti neopažen; najbrže pa bo tako, da se postavimo zunaj in počakamo, da odplovejo vse ladij e mimo nas — kakor na paradi.“ Ivan, ki je bil ves čas nekam resnoben, je pripomnil k temu: „Nekaj mi pravi, da bi bili morali srečati ,Hanumo‘, ako bi plula res v to smer.“ „Drugam nima razloga pluti“, se je oglasil Miloš. „Saj to ni tisto; meni se ves čas nekaj svita, da Alija Kemala in naših dam sploh ni več na ,Hanumi‘ .. .“ (Dalje prihodnjič) Mir na Balkanu — nemir na Dunaju. Položaj na bojišču, notranje stiske, nasveti velesil in spravljivost Srbije — vse je nekoliko pripomoglo, da so bolgarski delegati v Bukarešti sprejeli mirovne pogoje zaveznikov z neznatnimi izpremem-bami. Mirovna pogodba, sklenjena dne 10. t. m., določa za Bolgarsko in Romunsko mejo od Donave severno mimo Tutrakana do Črnega morja, južno od Erkene. Utrdbe v Ruščuku, Sunili in okrog Balčika se podro. Srbsko-bolgarska meja pojde od Partarice planine ob stari bolgarsko-turški meji in nato po razvodju Vardarja in Stru-mice, izvzemši zgornjo dolino Strumice, ki ostane Srbiji, ter se konča ob Belašici planini. Grško-bolgarska meja pojde ob slemenu Belašice planine do ustja Meste ob Egejskem morju. Demobilizacija armad se prične takoj, zasedeno ozemlje, ki ostane glasom pogodbe Bolgariji, pa izpraznita Srbija in Grčija neposredno po izvršeni demobilizaciji bolgarske armade. — To so bistvene pogodbe miruj ki je navdal srbski, grški in romunski narod z radostjo in ponosom, Bolgare pa — upamo — vsaj s spoznanjem, da se dado vse druge rastline laglje vdomačiti na Balkanu kakor pa švabska politika, ki tam doli tako nerada obrodi. Balkanski narodi bodo zdaj lahko prijeli spet za mirno delo, da popravijo opustošenja vojne in začno izrabljati svoje pridobitve; lahko si bodo oddehnili, ako bo dal Dunaj mir. Baš to pa še ni zagotovljeno. Kakor je Rusija nezadovoljna z mirom tam, kjer določa pristanišče Kavalo Grčiji, tako zahteva Avstrija^ da se revidira mirovna pogodba glede Štipa, Kočane in najbrže še drugih točk, na katere se grof Berchtold v prvem hipu ne spomni. V tej dvojni nezadovoljnosti pa je velika razlika: Rusija bi samo rada otela Bolgariji velevažen dohod na Egejsko morje, dočim hoče Avstrija zmanjšati Šrbijo samo zato, ker se ji zdi prevelika in prenevarna. Bog ve kako opasna pa ta avstrijska nakana ni, in le malo upanja je, da se zgodi po želji Berchtoldovi, ki si je pridobil s svojimi svetovnimi blamažami zadnjega časa tako vabljiv ugled, da zapušča Av-celo že njena nibelunško zvesta sestra Nemčija, ve bo hotala Avstrija kaj revidirati“, bo našla polno nasprotnikov, zaveznika pa morda nobenega, in zato upajmo, da opusti pravočasno to neplodno aventuro. Miru smo vsi že potrebni, posebno pa — grof Berchtold, in marsikdo si pač oddahne kadar pokažejo temu gospodu po naporih let 1912/13 vrata zasluženega pokoja ... Iz Pešte poročajo, da se pripravlja takšno radostno presenečenje že za najbližji čas. V svojem veselju nad mirom in svojem nesoglasju glede revizije, ki bi jo — mimogrede rečeno — balkanske države brez dvoma zavrnile, je svet te dni skoraj pozabil na Odrin. Bolgarija ga bo sama le težko vzela, Turčija ga velesilam ne da, pač pa pravi, da ima v Trakiji 400.000 mož armade. . . Ali ostane ta vroči kostanj v ognju in Turčija v Odrinu, ali pa pojde kdo ponj — o tem nam prinese prihodnji teden morda več gotovosti. Polom fabrikanta aeroplanov. V Parizu je propadla sloveča Deperdussinova tvornica aeroplanov; Deperdussina so aretirali. Njegov bankerot bo imel neizmerne finančne in tudi politične posledice. Deficit znaša skoraj 30 milijonov frankov. Zasebni bankirji so izgubili 7, neka banka pa, ki je bila v zvezah z Deperdussinom, 23 milijonov. Oškodovana banka je ovadila zadevo po pregledu Deper-dussinovih trgovskih knjig. Baje je dokazano, da je Deperdussin ponarejal listine, s katerimi je potem dokazoval, da ima gotovo blago, in si priskrbljal na ta način denarja. Šlo je velike zaloge svile, o katerih je pravil, da jih je kupil v špekulacijske svrhe z omenjeno banko. Deperdussin je živel zelo razkošno; porabil je letno nad en milijon frankov. Imel je krasno stanovanje v Avenue Villiers in tri gradove. Star je 45 let. Njegov polom bo tudi bridko zadel francosko zrakoplovstvo, zakaj letala Deperdussinovega sestava so bila zadnji čas najboljša in so dosezala vzlasti na armadnih tekmah sijajne uspehe. Kdor želi prodati, zamenjati ali v najem dati grajščino, \ posestv°, hišo, I gostilno, ali išee komPanjona za trgovino, ( svoie Podietie it