ELEGIJA sestri-učiteljici iz zavetišča
Janez  Menart
Voščen obrazek in droban, mladostni ogenj vžgan očem ... Zakaj odšli ste v samostan? Tega nikoli ne izvem.
Kot hladna, marmorna Marija, ki nikdar ne spregovori, kot votla korska melodija, ki pri Te Deum zadoni,
ste romali voščenobledi, uklenjeni v škrobljenke bele, zdaj od kapele do razreda, zdaj od razreda do kapele.
Vendar vsa druga ste jeseni pokojno poleg šip sedeli in kot zamaknjeni strmeli, kako se velo listje peni.
Obstale misli so. V tišino jecljalo je peres škrebljanje. Pozabil sem nalogo: sanje snubile vašo so milino.
In nehote se mi je zdelo, da ste kraljična iz balad, ki jo je v pusti, mračni grad zaprlo roparsko krdelo...
Zavijal veter je ledeni in vi ob oknu ste sedeli in kot zamaknjeni strmeli, kako se velo listje peni...
413
In ko nejasne so želje ustavile me pred kukalom* — zakaj ste stali pred zrcalom, ravnaje kratke si lase?
Bila je glava lepotice. Zakaj jo skrivati ljudem? In mojim zbeganim očem bilo je drago vaše lice.
Ste vedeli, da sem vas ljubil? Ljubezen prva je bila. "V  očeh ljubezen se pozna ... Kaj hil Saj nisem nič izgubil..
Kot hladna, marmorna Marija bili ste mi iz dneva v dan. Zdaj veter čez vaš grob zavija. Zakaj odšli ste v samostan?
414
t951