Koloselj  iz  cedilke
Jože   Š m i t
Kadar sonce zahaja, dušica s sueta odhaja, molite zdaj /.a Jožeka, pjeba štajerskega!
VISETI
med življenjem in smrtjo
in čakati,
kdaj bodo drugi pregnali
tvoje zasledovalce,
čakati
in držati v rokah  škarje.
Kristus, to čakanje, to prekleto čakanje!
Tako smo čakali, ko je naš konvoj blodil med minami. tako smo čakali, ko so s Scvthie grmeli topovi in so zvočniki venomer pozivali:
Attention, please. attention, please ...
To je bilo med A/ori
in Gibraltarjem,
to je bilo,
ko se nam je nasmihala
Afrika.
mi pa smo si  utirali
pot med minami.
sedem tisoč na  Sevtliii.
sedem   tisoč na  vsaki ladji.
232
s trideset  ladij
so bruhali topovi
in z ene so vzletala letala.
kakor galebi za hrano
so pikirala  na   mine.
in  to je bilo tisto morje.
po katerem smo hrepeneli,
po vseli  štirih
in kakor smo mogli,
smo se plazili
k njegovim obalam
lam okrog Cherburga,
okrog Bayenxa in  CIranvilla.
še prej pa so nas
kakor  pesek metale  v  /rak
mine in granate.
še prej pa so nas v rovih
zasipavali tanki.
še prej pa smo streljali
svoje podoiieirje
in komandante ...
Kristus,
kako je vse tisto minilo, zdaj  pa je tu most in pod njim zelena  reka strupa, strupa.
ki ni kakor morska voda. kajti  morje so  izbruhale ribe. ta strup pa so povračala Človeška jetra.
človeška usta
so izbljuvala žolč,
v katerem je preveč grenkobe.
preveč sovraštva  in zlobe.
da  bi  bil  smrt.
233
zalo se bodo te škarje
zarezale  v  vrvico.
da ne bo eksplozije.
da nas ta most preživi.
da ostane
še kaj žolča
za jutri  in  za  vse  tiste.
ki bodo korakali.
za vse tiste.
ki se vrnejo,
da  bodo jokali za nami.
za vse tiste . . .
. . . Kristus . . .  Hudič!
Epilog
OTROCI so trgali cediliko in  delali iz nje kolesi je. vsak svoj koleselj. vsak svojega konja, vsak svoj bič.
Eni so se peljali na  Japonsko, drugi so se peljali na Kitajsko.
in potem so šli v  Afriko. še posebej pa so šli v  Ameriko, kajti to je bila dežela sanj:
tam ti niso krave
uhajale na sosedovo,
tam ti ni oče
žugal s podstenja,
tam si ni mati
s predpasnikom brisala oči.
234
kadar je crkavalo lele. kadar je klestila toča in kadar so deca odšla na potep,
ampak tega je že davno, od takrat so potoki spremenili struge, od takrat je pomrlo veliko otrok.
Nekaj sta jih  vzeli škrlatinka in davica, nekaj se jih je utopilo in eden je postal invalid.
a nikoli ni nobeden
od Kijeva do Stalingrada
nosil telečnjaka.
nobeden ni nosil
MCI  in protitankovske pesti,
nobeden ni straži!
Atlantikwalla,
in nobeden ni ubil oficirja, tistega hudičevega majorja, ki so mu rekli Zamorec.
to je storil samo on. Zidaričev  Jožek,
Še prej pa je odvrgel tornister, še prej pa je odvrgel MG, še prej pa je odvrgel protitankovsko pest.
In potem si je umi! roke in potem je vnovič sedel na koleselj, četudi ob morju
235
ne rase eedilika,
četudi ni bil več otrok.
a samo otroci se smejo voziti,
ker še niso videli krvi. ker poznajo samo en most — mavrico, ki se vzpenja po dežju nad potokom, ker poznajo eno samo, lepo Ameriko, ker trgajo cediliko tistih rok .. .
Toda ni ga vabila Amerika, vabila ga je Štajerska,
Kristus.
kako ga je vabila -
mimo Londona in Edinburga.
mimo Azorov in Gibraltarja,
mimo Gravine in Splita.
vabila  in vlekla
ga je čez Velebit.
mimo Medaka do Bilaja.
vlekla ga je prav na most.
z vsemi štirimi ga je vlekla.
dokler se ni zataknilo kolo kolesiju  iz cedi like. dokler ni zadelo ob trdi  kanton . . .
Sto in sto
nas je drvelo mimo.
a nobeden ni  videl voznika.
mrtvega  voznika
ob kolesij u.
nobeden tudi ni videl  mosta. kajti  to je tako naravno, da so na svetu reke
236
in je tako naravno,
da vodijo čeznje mostovi.
kakor so naravne vojne:
premalo je rok,
da bi nabirale cediliko,
premalo je rok,
da bi pletle koleslje,
premalo kolesijev
pripelje v deželo sanj.
Odlomek iz pesnitve, ki izide spomladi pri založbi    Borec
237