Koloselj iz cedilke Jože Š m i t Kadar sonce zahaja, dušica s sueta odhaja, molite zdaj /.a Jožeka, pjeba štajerskega! VISETI med življenjem in smrtjo in čakati, kdaj bodo drugi pregnali tvoje zasledovalce, čakati in držati v rokah škarje. Kristus, to čakanje, to prekleto čakanje! Tako smo čakali, ko je naš konvoj blodil med minami. tako smo čakali, ko so s Scvthie grmeli topovi in so zvočniki venomer pozivali: Attention, please. attention, please ... To je bilo med A/ori in Gibraltarjem, to je bilo, ko se nam je nasmihala Afrika. mi pa smo si utirali pot med minami. sedem tisoč na Sevtliii. sedem tisoč na vsaki ladji. 232 s trideset ladij so bruhali topovi in z ene so vzletala letala. kakor galebi za hrano so pikirala na mine. in to je bilo tisto morje. po katerem smo hrepeneli, po vseli štirih in kakor smo mogli, smo se plazili k njegovim obalam lam okrog Cherburga, okrog Bayenxa in CIranvilla. še prej pa so nas kakor pesek metale v /rak mine in granate. še prej pa so nas v rovih zasipavali tanki. še prej pa smo streljali svoje podoiieirje in komandante ... Kristus, kako je vse tisto minilo, zdaj pa je tu most in pod njim zelena reka strupa, strupa. ki ni kakor morska voda. kajti morje so izbruhale ribe. ta strup pa so povračala Človeška jetra. človeška usta so izbljuvala žolč, v katerem je preveč grenkobe. preveč sovraštva in zlobe. da bi bil smrt. 233 zalo se bodo te škarje zarezale v vrvico. da ne bo eksplozije. da nas ta most preživi. da ostane še kaj žolča za jutri in za vse tiste. ki bodo korakali. za vse tiste. ki se vrnejo, da bodo jokali za nami. za vse tiste . . . . . . Kristus . . . Hudič! Epilog OTROCI so trgali cediliko in delali iz nje kolesi je. vsak svoj koleselj. vsak svojega konja, vsak svoj bič. Eni so se peljali na Japonsko, drugi so se peljali na Kitajsko. in potem so šli v Afriko. še posebej pa so šli v Ameriko, kajti to je bila dežela sanj: tam ti niso krave uhajale na sosedovo, tam ti ni oče žugal s podstenja, tam si ni mati s predpasnikom brisala oči. 234 kadar je crkavalo lele. kadar je klestila toča in kadar so deca odšla na potep, ampak tega je že davno, od takrat so potoki spremenili struge, od takrat je pomrlo veliko otrok. Nekaj sta jih vzeli škrlatinka in davica, nekaj se jih je utopilo in eden je postal invalid. a nikoli ni nobeden od Kijeva do Stalingrada nosil telečnjaka. nobeden ni nosil MCI in protitankovske pesti, nobeden ni straži! Atlantikwalla, in nobeden ni ubil oficirja, tistega hudičevega majorja, ki so mu rekli Zamorec. to je storil samo on. Zidaričev Jožek, Še prej pa je odvrgel tornister, še prej pa je odvrgel MG, še prej pa je odvrgel protitankovsko pest. In potem si je umi! roke in potem je vnovič sedel na koleselj, četudi ob morju 235 ne rase eedilika, četudi ni bil več otrok. a samo otroci se smejo voziti, ker še niso videli krvi. ker poznajo samo en most — mavrico, ki se vzpenja po dežju nad potokom, ker poznajo eno samo, lepo Ameriko, ker trgajo cediliko tistih rok .. . Toda ni ga vabila Amerika, vabila ga je Štajerska, Kristus. kako ga je vabila - mimo Londona in Edinburga. mimo Azorov in Gibraltarja, mimo Gravine in Splita. vabila in vlekla ga je čez Velebit. mimo Medaka do Bilaja. vlekla ga je prav na most. z vsemi štirimi ga je vlekla. dokler se ni zataknilo kolo kolesiju iz cedi like. dokler ni zadelo ob trdi kanton . . . Sto in sto nas je drvelo mimo. a nobeden ni videl voznika. mrtvega voznika ob kolesij u. nobeden tudi ni videl mosta. kajti to je tako naravno, da so na svetu reke 236 in je tako naravno, da vodijo čeznje mostovi. kakor so naravne vojne: premalo je rok, da bi nabirale cediliko, premalo je rok, da bi pletle koleslje, premalo kolesijev pripelje v deželo sanj. Odlomek iz pesnitve, ki izide spomladi pri založbi Borec 237