Knjiga Slovenska V dobah XYI. XYII veka. Predgovorček dežele Štajarske, Koroške in Eranjske slavnih velikašev sinovom, vsej viteškega stanu plemeniti mladini. Ker pa pri nekterih bodisi malo previdnih bodisi manj vzobraženih tudi taki, ki menijo, da je svet celo raajhen, češ, ker se nikdar niso oddaljili od očetovskega doraa, ali če so se, jim ni bilo veliko mar, kaj drugod biva ali se godi, o Slovenskera našeia jeziku (de Slavonica nostra lingua) brez ljubezni sodijo in govorijo, ti bodo torej niislili, da boni jaz o Slavenih (de Slavis), češ, o neznatnih ljudeh, kaj brez premislika povedal. Zatorej se nii je vredno zdelo na tem inestu globokeje poseči, vendar to reč prav ob kratkem pojasniti. Ne mislim pa s Slavenskim imenoin (Slavico noraine) kakega ljudstva skritega v neznatnem kraju tcr z gotovhm in kaj ozkimi mejami ograjenega. Temuč imenujem in zapopadam s tem iraenom vse kraje in ljudi, karkoli jih ali Slavenski (Slavice) govori ali se kar največ v besedah vjema, ali kterinu se očitno vidi, da so nekako v svaštvu in v sorodstvu s Slavenskim jezikom. Kar jih je pa dozdaj spisovalo zgodovino ter v njej preiskovalo ljudstev izvirek in njih nrave, vsi se vjemajo v tem, da Heneti, Veneti ali Venedi, Vindi, Vandali in Slaveni so isti narod ter enega in taistega izvirka. Ako tedaj ktero si bodi ime izmed povedanih temu narodu daš, spoznaš, da taisto pomenja. Kajti vsi ti pridevki pripadajo jim po selih pogostoma in velikrat preminjenih, samo poslednji pridevek Slaveni po delih slavno izvršenih je temu narodu došel po njegovem zasluženji. Slava namreč našim ljudem zaznamnja gloria, tedaj se Slaveni (Slavi) imenujejo kakor hvalni, častni i slavni. Vsaj prvega pomena besedi ne bo nikjer nihče praveje razlagal, kakor iz vsakteremu narodu lastnega jezika. Kteri pa na to ne pazijo, pregrešijo se dostikrat prav hudo. V dokaz nam biti more marsikaj. Naj namestu mnogih povem le eno. Mnogi bi namreč radi uganili, kaj Nemcem prav za prav pomeni ono dostojnostno in častno ime Marchschalch. In v tej reči mi je najbolj všeč ne napačna sumnja preučenega moža doktorja Jeremije Hombergerja, ki pravi: da je starim Neracera beseda Schalch zaznamnjala ministrum oskrbnika. In če je temu tako, kdo bo torej dvomil, da Marchshalch je to kar mejni oskrbnik? Kajti iz zgodovine vemo, da so pokrajine (marchias) z veliko previdnostjo bile omejene, da so krotili iu odganjali na Nemškem tudi naše ljudi, takrat še pogane. Da bi tedaj med gotovimi mejami se zdrževali, napravljene so bile okrajine ali posadke; od tod okrajina v Daniji, Brandenburgu, v Mišnji in Turingiji itd. Iz jedine besedice shalch se torej razvidi, kaka je bila služba in kaka dostojnost Maršalkov. To naiureč kar mejnega oskrbnika. Od tod tudi ona najviša dostojnost med prvaki v cesarstvu Archmaschalcha, kar vže kažejo znamenja, s kojimi se kinči, z mečema natnreč navskriž položenima, da je oni veljak prvi med njimi, ki zapovedujejo pokrajinam ali posadkam. 0 prvem delu besede ni mi veliko razpravljati, nekoliko je treba prejšnjira vekom spregledati, ker so sicer v državnem življenji vse jako krepostno in previdno prav oskrbovali, čeravno so v dejanjskera imenovanji rabili tudi v velikih rečeh sim ter tje grozne besede (kajti bolje tedaj po svojih učiteljih ne podučeni). Pač uič ni bilo treba grških mešati z nemškimi besedami. Grški (kakor mislim) archi so poznejši prelagali z Ertz: od tod prihajajo Ertzbischoff. Erztmarchschalch. Erzthertzog itd.; kako dobro, naj sodijo drugi. Zdaj naj v rabo sprejete se rabijo. Pa da se vrnem k imenovanju naših ljudi, namreč Slavenov. Kakor bi namreč po pravici kdo rekel, da je Gerraanom ali Alemanom ime od tod pridejano, ker so bili gar manne ali alle manne, kar je kakor se bere tudi Karolu Velikemu bilo po godu: tako bi tudi ne grešil, kdor Slavene imenuje po Slava, namreč po besedi značeči gloriam. Da so torej Slaveni dobili ime od slavno zvrševanih del, to ni nejasno. A to ime ni bilo prazno pri našem ljudstvu. Kajti občna in vseh časov zgodovina spričuje, da ta narod je bil slaven zarad vojnih kreposti iii strašen innogim drugim ljudstvom. In oče zgovornosti Ciceron nekje tega ne zanikava, rekoč: Dalmati so vedno sloveli za bojevite. Kajti enakogovorečega ljudstva od našega ne ločim. Pa čeravno so se nekteri drznili reči, da od bahanja je ime došlo našim ljudem, vendar se ne manjka več preučenih _ož in to tudi Nemcev, ki trdijo, da se to našemu ljudstvu brez krivde pritikuje največ iz sovraštva, ker iz vedne in resnične zgodovine sprevidijo, da se besede z rečmi prav vjemajo. Tedaj kaj čuda, če izvrstnih in slavnih bodisi svojih bodisi tujih del kdo ni kar zamolčal, ali v prosti in ljudski besedi prav in dostojno ni obravnaval? 0 volih vsaj najpravejše pripoveduje oratar, o vetrovih mornar, o ranah pa vojak. Tudi pregrehe baharije ni koj obdolževati tisti, ki slavno dejanje razkazuje v resničnem pripovedovanji. In kdo bi pač sanjaril, da toliki in tako množni narod sc jc mogel brez pravice in brez 23* izredne modrosti v vojski vladati in brzdati, ali da bi bil mogel brez posebnih omenjenih in drugih vojnih kreposti toliko in takih pa tako dolgih in neprenehanih bojev malo da ne po vsem svetu dovišiti? Ktero ljudstvo bilo je slcdujič kdaj tako brezparaetno, da bi si bilo grdobe ali zadolženja ime samovoljno prilastilo ali da bi si sraraotno ime nadeti pripustilo brezkazno. če kdo vže preiskuje prvi začetek pa starodavnost Slavenov, našel bo, da ta narod je silno star. Kajti ob oni vojski Grkov zoper Trojo so Heneti poklicani na pomoč prišli sosednjim Grkom. In ako se časova doba prav preračuni, pokaže se popolnoma, da se je vojska Trojanska vojevala okoli tisuč let po vesoljnem potopu. Vidi se torej, da naš rod spada med najstarejše. K temu še prištej, da edeu in isti in sicer vzajemni jezik služi našim ljudcru pa prestarim enakogovorečim Misijanom, ktere sedaj imenujejo Bošnjake. Imajo namreč Misijani še sedaj črkopisje staro in lastno ter našemu jeziku prav pristojno, z Grki kot sosedi skoro povse soglasno pa vzajemno z Možoviti in Ruteni. Od teh se Hrvatje po svoji pisavi in po pisinenih znakih sicer ločijo: a po imenovanji in veljavi,kakor tudi po govoru (kar bode malo pozneje razvidno iz gotovih kazal) se ne razločujejo. Kar pa tiče prostranost Slavenskega jezika: Le obrnimo sedaj oči na okrog in ozrimo se tudi povsod, preglejmo kraljestva, ogovorimo ljudstva enakogovoreča, našli bodemo res, da Slavenska beseda razširja se po največem delu sveta, ako ne po vesoljnem svetu. Zakaj na jugu poseli so ves oni zaliv Jadranski, ki se zato tudi imenuje Venetski, kjer stoji ono znamenito mesto Veneta (Benetke — po našetn Ijudstvu tako imenovano), ki glede na prostornost, srečnost, previdnost iu na bogatije v tej dobi mnogo previšuje vse nekdanje i Grške i Latinske države (Rimsko se ve, uekdaj sveta vladarico, zruir izjemljem). V te kraje so namreč pod voditeljem Antenorjem po Trojanski vojski prišli najprej. In to kaže, da Padova, vse Eviope najslavnejša akademija, Benečanov oblasti podložna, je mesto od Antcnorja sezidaiio in iinenovano. Celo v Afriki sami, kjer so si nekdaj Slaveni napravili sedež in vladarstvo, se jih ne manjka, ki še sedaj govorijo Slavenski (Slavice). V Aziji, razun meščanov in se ve da brezdelnih ljudi, pa ki vedno doma posedajo ter držijo z Grki, oni govorijo Grški. Ostali vsi, kakor na dvoru Turškega cesarja, vojaci namreč životni stražniki, ktere nazivajo janičare, tako oni, ki služijo v vojski, vsi ti pravim govorijo naš jezik in si pišejo vse s črkami, ki sem jih v posebnem kazalu dal natisniti ter jih Cirilske zovem. In ta naš jezik je v Turškem cesarstvu tako razširjen in navaden, da bi po svoji razširnosti in rabi skoro prekosil doin in jezik Turkov. Proti severju in prav ob seveiju so Moži ali Možovitje in Ruteni (Mofhi seu Moshovitae et Ruteni), ter vsi tisti, o kterih Ptolomej piše, da so v last dobili Venediški Severni zaliv. Mej tem Venediškim in Venetskim (Venedicum et Venetum) Jadranskim zalivom v sredi so Litvani, Poljci, čehi (Rojemi), Lužičani ali Vendi na vsaki strani Labe, Moravci, Valahi, Rasciji (Rascii) in največ Bulgari. V Avstriji pa jih je velik del, ktere je Turški trinog z njih sedežev pregnal, ta in unkraj Donave, kteri obdelujejo zemljo in njive. Na spodnjein Stajarskeiu ]ih je velik del: tod posebej iinenovani Slovcnci (Slavi — po douiače jih zovejo Bezjake — Besjakos). In inalo niže, vsa Požega: Vsa Kranjska naša, in velik del spodnje Koroške: Kraševci (Chorusci), Istrijani vsi, dotikajoči se onega mesta, ki se zove Pola, Benečanom podložno, pozidano od Argonavtov, kakor poioča Strabon. Po vseh teh kraljestvih, pravim, in po njih pokrajinah ljudstva, Slaveni so in Slavenski govore, in tako od morja do morja govorijo en in isti jezik, to je Slavenski. Ako bi pa kdo zarad nekakega razločka v izgovarjanji in pisanji ne hotel pritrditi, da so vsi ti enakega jezika ali Slaveni, ta po mojem dozdevku z uobcnim drugiin tchtuejšim vziokoui tega ne stori, kakor ko bi raenil, da neinški jezik pač znajo Mišnjani, Svevi pa njibovi sosedje, drugi pa, kakor so Belgijani in Saksonci ter njim najbližnji, da ga ne znajo. Ker pa vse te za Nemce in tudi skupnega doraačega imena zavoljo vzajernne jezikove rabe namreč vredne štejemo. Zakaj ne bi iz enakega vzroka omenjenih narodov, ktere so že stari imenovali Henete, Venete, Vinde ali Vende, ne nazivali tudi Slavenov? Manj skoro se mej vsemi temi narečji loči izreka, kakor to mej Mišnjani, Saksonci, ali Belgijani. In v priporočenje Slavenskega jezika zdi se pripomore tudi to ne malo, da ne tolikauj zuuaj kot znotraj po Nemškem so tudi imenovanja kraljestev, knezov, viteškega reda, starih rodbin, mest, rek in vasi poznamnjana s Slavenskimi besedami. Moši se imenujejo od mož, kar pomenja vir. Ruteni ali bolje Rusi hočejo se zvati kakor Rossojeni, to je, disseminati. Poljci imajo ime od pojle, to je. a campo. Bojemi imenovani od boj, kar znači bellum, od koder tudi Bavari, to je, Bojari ali Vojari, to je duces. Moravi po reki Moravi. Ogrom celo se je tudi tolikanj priljubil Slavenski jezik, da so nekdaj svoje četrtne oblastnike nazivali vojvode (po besedi nernško Hertzogen), to je, exercitus duces. Po domače spačeno pravijo vajda. Bili so pa oni, če se ne motim, vojvode ali oblastniki v kraljestvu Ogerskem, dokler je še bilo celo, na Erdeljskem eden, kakoršen je bil Huniad, res Ogerski Ahilej, oče kralja Matije. Drugi v Sepusiji (in Sepufio), tretji v Valahiji, četrti v Rasciji. Tudi ono mesto stoječe ondi, kjer se Sava in Donava stekate, Alba Graeca, Nemci pravijo Griechisch Weissenburg, ima ime Henetsko, namreč Welgrad. Pomerjani tudi imajo ime a pri morju, kakor če rečeš marioi ali accolae maris. Torej se vodje Potncranije zovejo one pokrajine gospodje. Vodje Meklenburški (Megapolenfes) so tudi Henetov vodje, in imajo ime od Stari Grad, kar znači staro trdnjavo, selo namreč utrjeno. Kakor i oni veliki vodja Mošus (Mofhus) svojo poglavito stolico zove tudi Stari Grad. In Turškega Cesarja stolica Constantinopolis iraenuje se Car grad, to je, Caesaris arx. Glavno mesto Štajarske kliče se Grac popačeno, praveje Gradec, to je, Arx. Mejni grofje Brandenburški so Slavenov ali Vandalov vodje: In presvetli knez Saksonije, volitelj, premilostno ohranjuje in brani več Cerkva, kterim rabi Slavensko narečje. Preslavno mesto Lipsko (Lypfia) ne le zarad blaga, ki se tukaj iz daljnih dežel zlaga in daje kot tržišče onih krajev arapak tudi zastran gojitve vseh prekrasnih umetnosti in pobožnosti jako cvetoče, Avgustu presvetlemu knezu volitelju itd. podložno, ima še doslej Slavensko ime, kajti ima irae od lipa, kar vsem Henetom ali Slavenom poraenja drevo tiliam, nemški Linden, morebiti zato, ker je v tem kraji raslo obilo lip. Mesto Heranicija (Chemnicium), sloveče zarad premnogih kaj prebrisanih glav, kakor zarad Jurija Fabricija, blagega spominja, pa g. Martina Chemnicija, ima ime od Kamen, kar znači lapidem, torej Kamenica, zvana nekako lapidosa. Sredi pota med Lipskim in Vitebergo (VVittebergam) je gradič, ki se sploh zove D&ben, ima ime od Dub, kar zaznamnja quercum. Od tod Dubina quercetum. Pa idimo vže bliže na obrežje reke Labe, prašajmo, kakošna iraena kažejo bližnji naseljenci. Navesti hočem pa v tej reči ne samo svoje dozdevke. Viteberga, vsemu svetu znano mesto, če bolj na tanko reč pretehtamo, dozdeva se to ime, ktero sedaj ima, novo in blezo popačeno: kajti 6e se imenuje od Bele gore, kakor bi se zvalo nekako v Saksonskem narečji: ne vidim, zakaj ne bi se klicalo mari Schwartzberg. Ker tarn ni nobene gore, ni bele ni černe, kadar ono mesto leži na planoti. Torej je bolj verjetna domneva tistih, ki mislijo, da se ono mesto zove beli Brud, to je Album trajectum ali Beli Breg, da je Alba ripa. Kajti bolj prav zove se menda po brodu, kteri je bil nekdaj in dokler niso rabili mostovi, ondukaj bolj sloveč mimo drugih, ali od belega brega, kakoršen se tamkaj kaže očem. Iz enakega vzroka, ako se ob reki Labi više ponmknemo, prikažeta se nam koj Pretin pa Preč, kterima se še danes vidi, da iraata ime od biodov. Tako se Torga brez dvoma zove po tergu, kar pomenja fnrura ali mercatum ali castellum. In da pustim druge, podajmo se k staremu mestu po itnenu Mišnja, ktero je vsej krajini dalo ime, ter je sloveče kot sedež škofa in mejnega grofa vse tiste pokrajine. Od kod čemo ugibati — da prihaja to imenovanje ? Po Slavenskem jeziku ga bode treba loviti. Ker ako ga izpeljujemo iz majcen, kar znači parvuin, se naslov ne pristoji ni mestu ni vsej pokrajini, vzlasti tako stari in tudi sloveči. Morebiti kdo poreče, da ni neprimerno, da ima mesto irae od Misni, kar znači vrbanum. Kajti mestu pomenja Henetom vrbem, torej pridevek mestni vrbanus. Ako torej smerao eno samo črkico ali izpustiti ali mehkeje izreči, se pokaže, da od mistnih ali misnih to je vrbanis prav po znamenitosti ono mesto pa tudi vsa okrajina ima svoje izvirno ime. In ako sem v tem ugibanji kaj zgrešil, naj mi oprostijo, kteri imajo bolj resnična in rečem bolj pristojna, da jih povedo. Tacih je jako mnogo po obrežji reke Labe in po vsej Mišnji, in ker starejših imen mimo teh, ki so jim jih nekdaj bili nadeli naši ljudje, nimajo: sklepa se lahko, da naš rod teh krajev nekdaj ni le imel v posesti, temuč da je ondi zapustil tudi naslednike. Ti so narečje sicer premenili, sploh namreč govorijo nemški, po rodu so vendar prav za prav Heneti. Koliko je sicer v vsakem stanu in pri vseh pogodbah, sosebno pa pri pravem oznanovanji resničnega nauka o Bogu do tega, da človek zna jezik tistega Ijudstva, s kterim mu je opraviti, to vsakdo lahko sprevidi, ako tudi jaz molčim. Ker je pa ta Slavenski jezik (Slavica lingua) jako razširjen, in se tudi po velikem ter poglavitnem delu Nemčije razprostira: niso torej grajati tisti, ki se nekoliko s tem trudijo hoteči ta jezik ohraniti in razširjati ter tako tudi pojasnovati. To reč bolj natanko pretehtavši je nekdaj Karel tega imena Cetrti, Ceski kralj in Rimski cesar v posebni postavi, aurea bulla jej pravijo, brezdvomno po zrelem prevdarku ter soglasnem privoljenji vseh stanov in knezov vsega rimskega cesarstva ukazal, da poslej naj voliteljev sinovi med poglavitnimi jeziki naučijo se tudi Slavenščine (Slavicam). Prav dobro je spoznal ta premodri Cesar, da bi voliteljev sinovi težko mogli pogrešati znanja Slovenskega jezika (Slavonicae linguae): kedar namreč premnogi izmed knezov za podložnike imajo ljudstva tega jezika. Pač pravilnejše se stori sodba in bolj pravično velikrat proglasi, kedar sodnik sam pravdo i sliši i razume, kakor oni, ki to stori po tolmačih. Ker je pa ravno to tudi za oznanjevanje slave Božje in v razširjevanje cerkve Kristusove zelo potrebno: kaj naj bi se vse storilo, ne toliko visokorojenim, kolikor tudi drugim, kakor srednjim tako i prostim ljudem, kteri so rojeni k službovanju in ne k gospodovanju in to ne le na enem in ravno tistem pa stanovitnem, temuč tudi na nestanovitnih in raznih krajih, kakor nanese razmera in čas pa sreča. Nikakor pa ni zamolčati onega prehvaljenega vže omenjenega cesarja Karla četrtega znamenita in neurnrjoča milostnost in ljubezen do roda Slovanskega (genus Slavorum). Kedar je namreč bil podučen, da narod C e s k i (Bohemorum) izvira od Slavenov (a Slavis), se je predobri knez tega tako poprijel ter si tako k srcu vzel, da ni niiroval, dokler je v Pragi svetemu Hieronimu Stridonskemu našemu rojaku posvetil cerkev. In da bi spominj, da so isti narod i Slaveni i Čehi, bil in ostal večen, volil je razun tega, da ondi tudi Slaveni in v Slavenskem jeziku vedno obhajajo in opravljajo službo božjo. Da bi pač dan danes več jih posnemalo tolikega cesarja modri in pobožni ukaz, in da ne bi kakor našega Ijudstva tako i cerkve Kristusove sovražili, marveč z vsemi dejanji pobožne vdanosti pospeševali. Nič bi ne trpeli. Pa naj neham zdaj kaj več naštevati o jeziku Slavenskem. Kajti jaz ne dvomim, da bode vsak pametni človek tej moji sicer priprosti a resnični razlagi prav dal in z menoj trdil, da se narod Slavenski (gentem Slavicam) za najstarejši in najmnožnejši, po vsem svetu skoro razširjen, in tudi ne tako zanikaren, ampak mej najbolj spoštovane po pravici šteti niora, in da jezik njegov je prepotreben, da se ga naučimo nič manj kakor kterega koli drugega.