PyP»CttC<C>»^g'.»«Q»OTO^ 91OI(H0»^»OlČJ'l>«o"^y lO*Ql'ojO«p»ul0»O^.?HJ
-t—7—r—i—i—i-----1—i—7—i-----r—s—j—i—t—t—;—i—z—j—r—I—i—I—J-----1—i—i-----j—T—i-
IpP^ Leposloven in znanstver\ list:
Štev.   i.
V Ljubljani,   dne  i. prosinca  1892.         Leto XII.
Mirza.
Romanca   iz  jutrovih   dežel.
T,
o bil je grozni Džami šah, Imel je tri zaklade: Soprdge v haremu  so tri, Iz treh dežel,  od treh stranij, Prekrasne žene mlade.
Sinove  Džami ima tri,
Od žene sina vsake ;
Pozna vas ves iztočni svet,
Vas prince:   Ahmed, Mirza,   Fet
Tri brate,  tri junake.
A muhast vam je stari šah! On ljubi samo Feta; Le Fet ljubimec je njegdv, Podaril mu je sto gradov, Bogastva že nešteta.
Princ Fet z očetom sam povsod Na  častni desni žije; Pri isti mizi ž njim sedi, Iz istih skled je" ž njim jedi, Iz iste čase pije.
Piruje s Fetom vsak dan šah, V razkošnosti živita, A Mirza, Ahmed le drobtin, Če vrže kdo jih z grajskih lin, Za vbogajme dobita.
Princ Fet je vse!   Njegovih želj Šah vsako izpolnuje; A Mirzo,  Ahmeda  črti, Kot sina suženjske krvi Prezira, zaničuje . . .
»Oh, Mirza,   nimaš nič krvi?« Princ Ahmed bratu reče — »In midva mu sindva sva  .  .  . Kaj ? . . .   Otcu pa robova sva! Oh, to me peče,  peče«.
Kaj danes tam razlega se Krik bojni okrog grada ? Osve"titi se če trpin : Princ Ahmed sam, nesrečni sin, Očetov grad napada
Le brani šaha zdaj, sin Fet, Odbijaj  mu sovraga ! Boj ljuti že besni tri dni, V potokih teče rdeča kri .  . In Ahmed grad premaga,
Bistrkn:  Otroku.
Njegov je grad, odstavljen šah . . . Uplenjena je krona  .  .  . Gorje" ti,  oče zdaj,  gorje ! Če puntar te dobi v roke, Že pehnil te je s trona.
A glej! kdo na pomoč biti, Oteti šaha skuša? Kdo zfinj  ko lev se tu bori ? Tron,  krono spet mu podari ? Sin Mirza,  dobra duša !
V   palači svoji Džami  šah Sedi  dnes na prestoli; Stoje sinovi tu trije*  —
V   okovih Ahmedu roke"  — Ministri naokoli,
Kako vesel oblasti spet
Šah stari je lokavi!
Krog ust igra mu zločest  smeh,
Porogljiv  plamen pa v očeh,
Sinovom svojim pravi:
»Jaz ljubim sjimo  tebe,  Fet! Ker ljubim mater tvojo. Ti  sin-prvak ostaneš moj, Ta prestol kdaj bo prestol tvoj, Ti prejmeš krono mojo.
»Sin Ahmed,  tebe se bojim, Ti  človek si nevaren ! Da v miru me poslej  pustiš, Zato  dnes carstva pol dobiš  — Pa bodi blagociaren !
L*>
»In ti,  o Mirza ljubi moj, Ti sama si dobrota! Oh, kaj pretrpel si za me"! S čim pač naj  vse usluge te" Poplačam  ti,   sirota ?  —
»No,  vidiš sam,  čermi — ha,  ha ! Bi moral kaj  ti dati ? Udan si itak mi ko  rob, Ponižen,  skromen ko golob : Ni tebe mi se — bati !«   .  .   .
Užaljen Mirza gre od tod Po belem romat sveti; In koderkoli se mudi, Povsod, povsod uči ljudi To mično pesem peti:
»Oj, ti dišeča rožica, Cvetoča v rajskem logi ! Hvaležnost  tebi je ime", Poznajo dobri te ljudje, A nikdar ne  —  trinogi.«
A. Aškerc.
Otroku.
jSpominov nima, nI spoznanja, In srečen je otrok  vsekdar;
Kjer ni spominov, ni kesanja, Kjer ni spoznanja, ni prevar.
Bistran.