Kristus je zmagal. Ni š8 dolgo tega, ko so težke megle zakrivale nebo, preko zamrzlih livad in zasneženih goric so pa vihrali mrzli vetrovi. Zdaj pa nas mebko božajo 5epetajoCe sapice, livade in bregovi so pa oživeli. Vrnila se je spomlad, polna kipečega mladega življenja. in je strla težke okovc, v katere je okovalefc smrt dihajoea zima vse stvarstvo. Zopet vse kipi in brsti. Na v globoki modrini se kopajoče nebo je priplulo solnce, ponosno in zmagujoče. Razpršile so se svinčenar ste, neprijazne megle, in zemlja drhti v objemu poljubljajočih solnčnih žarkov. Vsepovsod vlada bujna in sveža mladost. Zivijenje je premagalo smrt. Moreče megle suženjstva in paganstva so tla6ile vse človeštvo. Preko zemlje so zmagoslavno vihrale nebrzdane strasti. Kakor mora je ležala na vsem človeštvu brezobzn-na sebičnost, ki je v tem času sla vila slavje. Hipoma se megle razganejo in preko širnih poljaii se razlije zarja zmagoslavnega Kristusa. Težak je bil boj. Bog-čiovek je moral pretrpeti neštevilno preganjanj in mnogo groznih muk. Se celo v hladni grob so gd položili in poetavili pred njega močno straža. A vse to ni moglo zabraniti včlovefienemu Sinu božjemu, da bi ne dovršil svoje zmagoslavne poti. Silna življenska volja, ki je hotela v neskončni ljubezni vdahniti ogenj novega plemenitega življenja vsemu človeštvu, je zmagala. Kristus Jezus, Bog iu človek, je vstal od smrti, in s tem dovršil in potrdil svoje božanstvono delo. Nesrečno, v, smrt obsojeno človeštvo je zavriskalo. Na obzorje je priplavalo žarko solnce premagalca teme Boga-Kristusa. Cloveštvo se-Je opatalo z življenje vzbujajočimi žarki, in nove moči so zaplule po žilah. Pomlajeno, prerojeno človeštvo je razbilo odbijajoče okove suženjstva in paganstva. Vihre strasti so se polegle, in zakraljeval je večno lepi nauk: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. Vsepovsod se je vse prirejalo v novem, krepkem življenju, človeštvo je slavilo novo spomlad. Kristus, vir življenja, je zmagal smrt. Stoletja je prenašal naš narod tujfievo peto. Ko se je pa pričel zavedati, završalo je med našimi nar sprotniki. Z vsemi silami se je navalil na nas in nas boče zatreti. A ne napada nas le zunanji sovražnik, tudi notranjih nasprotnikov nam ne primanjkuje. Dolgo 6asa so vihrale mad naSimi pokrajinami vihre brezidejnega frazerstva. Puhlice o praznem narodnjaŁtvu brez pravega temelja so gospodovale. Pa prišli so možjo orjaki duha, in so vzbudili zamrlo življenje v srcih našega naroda. Ljudstvo se ,je otreslo tujih, importiranih idej, in razpršilo meg]o plitvega frazerstva. Sledilo je klicu svoje duše, in se je oklenilo njega, ki je vir vsega življenja. Na trdni podlagi, ki jo je dal človeštvu Kristus-Bog, in ki ima edina v sebi predpogoje za življenje in obstoj, je pričelo graditi ponosno stavbo svoje samostojnosti. In kakor bi nam na novo vdahnil Vsemogočni silnih življenskih moči in neomajno voljo, da se ne uklonimo, tako v našem gibanju vse kipi in vre. V tisočih je zaplulo sveže, mladostno življenje, in na tisoče rok je na delu, da dogradi svojo stavbo. Ves odpor nasprotnikov, ako je še tako silen in brezobziren, ni6 ne pomaga. Ljudstvo, ki firpa iz nevsahljivega vira življenja Kristusa-zmagovalca, mora zmagati. V tem prepričanju obhajajmo velikonočne praznike, mladostno navdušeni in trdno upajoči, potembo spomin Kristusove zmage v nas vzbujal veselje in radost. Da se to zgodi, želimo vsem.