H 122 42 77 Jf M Trst, 30. nov. 1950 Št. 45*46* Leto VI. ii'......... — 353 — VSEBINA, Poročilo tov. Branka Babiča na konferenci Komunistične partije za Tržaško ozemlje 26. nov. 1950 kr ■---------------------------- J HINAHNa IHStfOMI ' •’ *. '5 > .1 ' • ** V Poročilo tov. Branka Babiča na konferenci Komunistične partije za Tržaško ozemlje 26. nov. 1950 Današnja partijska konferenca ima predvsem nalogo, da obravnava probleme, ki izhajajo iz konkretne politične situacije, jih prikaže v pravilni luči in določi linijo našega dela pri reševanju bodočih nalog. Kakšna je pa v svoji osnovi ta situacija? Ze samo dejstvo, da je današnja partijska konferenca konferenca partijskih organizacij anglo-ameriškega področja Tržaškega ozemlja, ali pa tako-imenovane cone A, kakor se je v vsakodnevni praksi udomačil naziv tega področja, nam govori o še nerešenem tržaškem vprašanju, kar daje pečat, vsemu našemu delu. Predvsem velja; to za cono A Tržaškega ozemlja, kjer je razvoj zadnjih let pod vplivom in pritiskom zunanjih sil šel v takšno smer, da je dovedel do uničenja osnovnih pridobitev tržaškega delovnega ljudstva v narodnoosvobodilni in protifašistični vojni in danes grozi, da Trst postane izhodišče bodočih konfliktov in nemira na tem koncu Evrope. Zato je tudi popolnoma razumljivo, da obravnavanje konkretnih problemov cone A tržaškega področja ne more biti ločeno od celotnega vprašanja Tržaškega ozemlja, kakor tudi rie od mednarodnih dogodkov, ki tako živo zadirajo v našo konkretno politično problematiko. Tržaško vprašanje Kakcir smo že uvodoma ugotovili, tržaško vprašanje še vedno nt rešeno. Nasprotno, je predmet reakcionarnim-silam, predvsem zunanjim, za ustvarjanje novih nasprotij, za nova mešetarjenja in politične špekulacije na škodo tržaškega prebivalstva. Tri leta sq že pretekla, odkar je stopila v veljavo mirovna pogodba z Italijo, ki Je določala vsaj začasno in kompromisno rešitev tega vprašanja z ustanovitvijo tako imenovanega Svobodnega tržaškega ozemlja, Znano je, da smo takrat sprejeli to kom. promisno rešitev, pri kateri tržaškp prebivalstvo ni sodelovalo in ki je bila rezultat kompromisa velesil, čeravno so pri tem motale upoštevati tudi borbo naših ljudskih množic, kot izvršeno dejstvo, želeč s. tem prispevati h konsolidaciji povojnih razmer in utrditvi miru v svetu. Odgovorne velesile, ki so se predhodno sporazumele za kompromisno rešitev tržaškega vprašanja, pa so vodile v tem vprašanju politiko, ki je preprečevala vsako dejansko realizacijo tega kompromisa. Spomnimo se samo brezplodnih diskusij o guvernerju, k° ,so z ene in druge strani dejansko delali na tem, da nikakor ne pride do sporazuma. Pri nas se je pa vo-dila politika postopnega vključevanja cone A v upravno-poli-tični in ekonomski državni, sistem Italije, kar so potem sankcioniral; tudi znani ekonomsko.finar.čni sporazumi iz marca 1948. leta z italijansko vlado. V duhu te politike in s pomočjo anglo-ameriške vojaške uprave so bile v cdni A ukinjene pridobitve narodnoosvobodilne in protifašistične vojne, ki so jo naše ljudske množice zmagovit«? dokončale. Oblast je bila postopoma izročena italijanski šovinistični in imperialistični reakciji in dan je bil svoboden razmah italijanskemu šovinizmu in iredentizmu, ki se je zopet razbohotil v vsej svoji brutalnosti, tako da danes predstavlja v tem delu Evrope glavni element nemira in vojnega hujskaštva ter nevarnosti bodočih konfliktov. Ta politika je bila potem kronana z znano tripartitno izjavo o priključitvi Tržaškega ozemlja k Italiji. S strani Sovjetske zveze pa ni bil storjen noben resen korak, ki'bi se uprl tej enostranski revizionistični politiki zahodnih velesil, temveč je Sovjetska zveza to politiko zahodnih velesil do tržaškega vprašanja izrabljala v propagandne namene proti njim in za utrjevanje svojih pozicij na drugem mednarodnem področju, danes pa ga izrablja v borbi zoper socialistično Jugoslavijo. Kaj nam pove vse to? In h kakšnim sklepom nas vodijo te ugotovitve? Prvič to, da Svobodno tržaško ozemlje, kakor ga je določila mirovna pogodba z Italijo, ni bilo nikdar ustvarjeno, drugič, da velesile, ki so se sporazumele za takšno kompromisno rešitev tržaškega vprašanja, niso nikdar resno mislile na njegovo ostvaritev, in tretjič, da Svobodno tržaško ozemlje nima, posebno v današnji mednarodni situaciji, nobenih pogojev, da se v duhu mirovne pogodbe kdaj koli ustvari. Ali nam tripartitna izjava ne govori dovolj jasno o tem. Ta izjava, ki je sicer imela namen vplivati na volitve v ItaMji, je pa politično likvidirala Svobodno tržaško ozemlje in pokazala, da Svobodno tržaško ozemlje služi reakcionarnim krogom velesil samo za njihove politične špekulacije. V podkrepitev te ugotovitve nam služi danes še politika Kominforma, odnosno Sovjetske zveze do Jugoslavije. Ta politika, ki je prepojena s sovraštvom do nove socialistične Jugoslavije, ki ji skuša škodovati, kjer le more, se najbolj jasno Odraža z znanem stališču kominformigtičnega vodstva KPI do tržaškega vprašanja, ko se pridružuje ostali italijanski imperialistični reakciji v zahtevi po obrambi »italianissimega« Tržaškega ozemlja in njegovi priključitvi k amadrepatrii Italiji«. Po vsebini je končno to stališče, ki ga zastopa tržaška podružnica Kominforma, le da ta ne more tega stališča tako odkrito postavljati pred tržaške delovne množice, kot ga v italijanskem parlamentu in svojem tisku po- — 354 — Jt *jqura/vou. *oe Ovijajo kominformlstični voditelji KPI. In to iz razumljivih glogov, ker bi si tržaški kominformisti, če bi pred tržaške de-°vne množice odkrito postavili zahtevo po priključitvi Tržaškega Etnija k Italiji, skrčili možnost varanja ljudskih množic o tem *Jrašanju ir: zato rajši uporabljajo znano demagoško formulo '“oljše rešitve«, za katero skušajo nekoliko prikriti svojo težnjo 11 Priključitvi Tržaškega ozemlja k Italiji. V ta namen jim tudi l^ži njihova znana teza o zatiranju Tržačanov po anglo-ameriški "iržoaziji, da bi tako z ene strani prikrili politiko nacionalnega ^tiranja slovenskega življa po italijanski šovinistični buržoaziji j® na drugi strani prikazali priključitev Trsta in vsega Trža-šega ozemlja, k Italiji kot osvobodilno dejanje. SZ in STO . Takšno stališče italijanskih in tržaških kominformistov je bdi stališče Sovjetske zveze. Zato je njena nedavna zahteva v Organizaciji združenih narodov o imenovanju kakršnega koli gu-vernerja, s katerim naj bi se strinjali Angloamerikanci, hinavska demagoška poteza, preračunana na propagandni učinek, potem '0 dobro ve, da je to, posebno danes, za kar nosi odgovornost 'Udi ona sama, nerealno. Obenem naj seveda takšna poteza So-betske zveze predstavlja neko indirektno oporo tržaškim komm-‘Urmistom v njihovi zahtevi po «boljši rešitvi« tržaškega vpra-*anja. , Takšna so stvarna dejstva v zvezi z vprašanjem Svobodnega bfaškega ozemlja. Kdor koli danes v svoji politični akciji po. kavlja parolo o guvernerju, ali je politični naivnež in ne vidi Srnjih dejstev, ne zna pravilno ocenjevati današnje politične !i'uacije, ali pa za to parolo skriva pred množicami svoje prave cilje, kar delajo kominformisti, ali Pa v svojem sovraštvu do no-ve socialistične Jugoslavije ne vidi, da pelje vodo na mlin konformistom in vsi skupaj italijanski šovinistični reakciji. Eni |tot drugi torej, zavestno ali ne, ustvarjajo pogoje italijanski 'imperialistični reakciji, da stegne svojo grabežljivo roko po tržaškem ozemlju. Pa ni samo v tem vprašanje takšne politike, bi italijanska šovinistična in imperialistična reakcija dosegla s«oje cilje v zvezi s Tržaškim ozemljem, bi tu ustvarila svoje Najmočnejše šovinistično in vojnohujskaško gnezdo ter odskočno Ufsko za bodoče agresije proti Jugoslaviji in Balkanu. Ze dose. ^anja praksa te politike v Trstu in tudi na Goriškem nam to fovolj jasno dokazuje. Šovinistični izpadi proti slovenskemu živ-iu, bombni atentati na slovenske ustanove in ljudi, kratenje na-"lonalnih pravic Slovencem, vse mogoče šovinistične in iredenti-stifne manifestacije in celo demonstrativne vojaške parade vsekakor ne morejo služiti politiki miru in dobrih sosedskih odnosov, ampak lahko samo ustvarjajo napeto in sovražno ozračje ter po-Soje bodočih konfliktov. Vedno močnejše kričanje po Pulju, Reki, Zadru, Dalmaciji itd., so jasen opomin, da takšna politika vodi 'ahko'samo do vojne, politika, ki nima nič skupnega tudi z inte-tesi italijanskega naroda in ki je zaradi tega tudi italijanski na. fod ne more odobravati. Parola o obrambi italijanstva je pri tem samo krinka ih sredstvo za izvajanje takšne vojnohujskaške fiolitike italijanskega imperializma KP Italije in STO Na teh pozicijah se danes torej nahaja tudi kominformistično Vodstvo KPI in njegova Vidalijeva agentura v Trstu. To dejstvo Ustvarja položaj še bolj težak in nevaren, ker je italijanski impe-tializem tako dobil nove zaveznike, razširil svoje vrste in dobiva s te strani vedno nove izpodbude za svojo razbojniško poetiko. Kominformistično vodstvo KPI, ki je postalo odkrita agen-lUra ruske zunanje politike, je izdalo razredno borbo italijanskega proletariata in danes tekmuje z ostalo italijansko reakcijo, kdo bo bolje zagovarjal interese imperialistične Italije. Njena Politika napadanja De Gasperijeve vlade-ne pa italijanske reak-°ionarne imperialistične buržoazije — obstoji samo v tem, ko- likor se ona udinja ameriškemu gospostvu, ne pa Rusiji. Bur. žoaziji kot takšni pa ponuja mirno sožitje — sožitje med bogatimi in revnimi, med buržoazijo In proletariatom, skratka razred-no sodelovanje z buržoazijo na osnovi izdajstva razredne borbe proletariata, pod okriljem ruskega gospodarja. Interese italijanskega proletariata pa vodstvo KPI istoveti z interesi imperialistične buržoazije. Kaj je drugega kot to, kar piše Longo v uvodnem članku «l’Unita» z dne 20. septembra t. 1.7 Tam Lujgi Longo, prvi za Togliattijem v vodstvu KPI, polemizira z deriio-kristijani in pravi:« «Mi vemo, d£ obstaja neko italijansko mesto, ki je okupirano po tujih četah. To mesto je Trst in čete, ki ga okupirajo, hišo sovjetske, ampak ameriške«. «Mi Vemo, da je tudi nedavno Sovjetska zveza zahtevala, de se za Trst uveljavi mirovna pogodba. S tem bi se ameriške čete umaknile in mesto bi bilo izročeno kontroli guvernerja, ki bi ga določila OZN.,.. To bi bilo najmanjše zlo v sedanji situaciji v želji, da se zaščiti italijanstvo Trsta, Ta sovjetska zahteva je bila od Angloamerikancev odbita, ker imajo ves interes, da p a-dalje držijo svoje čete v tem mestu in tako z vojaško okupacijo kršijo ha jo integriteto in žalijo našo narodno čast«. «Grožnja visi danes, ne samo nad italijanstvom Trsta, ampak nad vsem ozemljem. In ta grožnja še enkrat ne prihaja od strani Sovjetske zveze, ampak od Jugoslavije, ljubljenke Američanov...«. * «Briga in Tenda so bile odvzete italijanski suverenosti go. tovO ne s strani Sovjetske zveze, ampak Francije...«. • 1 «Vsak italijanski interes v naših kolonijah je bil nezakonito in brezsrčno žrtvovan še enkrat ne od strani Sovjetske zveze, ki je nasprotno vedno podpirala naše težnje, ampak od Angloamerikancev...« itd.. ■ Tako piše Longo v enem izmed člankov, ki jih je serijsko objavljala v zadnjem času «l’Unita» in ki so nosili podpise raznih kominformističnih voditeljev KPI, od Togliattija navzdol, v polemiki demokristjani, kdo je bolj patriot in kdo bolje brani imperialistične interese Italije ter kako se ti interesi bolje Ščitijo, ali če Italija postane ameriška interesna sfera ali pa ruska gu-berriija. Po mnenju kominformističnega vodstva KPI, kar je popolnoma jasno, bi ti imperialistični interesi bili najbolje zaščiteni, če Italija postane ruska gubernija. ‘ , \ Kaj pa interesi italijanskega proletariata in ostalega delovnega ljudstva Italije? Ti so pozabljeni, pravzaprav premalen. kostni nasproti «višjim ciljem«, ki jih zasleduje ruska zunanja politika, kateri je treba žrtvovati tudi lastno proletarsko revo-, lucijo. Kaj naj pomenijo gcrnje trditve Longa drugega kot pa po-litiko, ki nima nič skupnega z interesi proletariata in delovne, ga ljudstva Italije, ampak politiko, ki zagovarja in izpodbuja imperialistične težnje današnje Italije, le s to razliko od demokristjanov in njihovih trabantov, da je to politiko po mnenju kominformističnega vodstva KPI mogoče bolje in uspešneje voditi pod okriljem «sovjetske» prav tako hegemonistične in imperialistične zunanje politike. Od kdaj so bili interesi proletariata katerega koli naroda istovetni z interesi kolonialne politike imperialistične buržoazije? Kdaj je imel proletariat Interes nad izkoriščanjem kolonialnih narodov? Namesto borbe proti vsaki kolonialni politiki in zatiranju ter izkoriščanju tamkajšnjih narodov po «lastni» buržoazni vladi, namesto borbe za samoodločbo in neodvisnost kolonialnih narodov, kar je sveta dolžnost naprednega proletariata, pa podpiranje «lastne» buržoazije v njenih imperialističnih težnjah. Vse to zveni, kakor da bi italijanski kominformisti radi postali najboljši nasledniki imperialistične politike fašistične Italije iz Mussolinijeve dobe. In končno stališče do tržaškega vprašanja, ki je še bolj šovinistično in imperialistično ter vojnohujskaško od samih oflcialnih predstavnikov De Gasperijeve vlade. Tako stališče do tržaškega vprašanja* pa pride kominformističnemu vodstvu KPI prav sedanja politika Kominforma, da lahko blati, napada in hujska na vojno zoper,socialistično Jugoslavijo v duhu izjave KPI z dne 14. septembra t. 1., v kateri je dobesedno rečeno sledeče: «Ce obstaja kakšna država, s katero je mogoč konflikt v 7u. nanji politiki, je to samo Jugoslavija...«. — 355 — A ^ ...................................... MINA9N.G IHSHOMIUd Tako stališče pomeni direkten poziv italijanski imperiali-itKnl reakciji na vojno zoper Jugoslavijo, v kateri ji kominfor-mistično vodstvo KPI zagotavlja vso pomoč in ji da celo indirektno razumeti, da bi Sovjetska zveza tako vojno podprla glede na njeno današnje sovražno stališče do Jugoslavije, Potem si pa Longo na kraju omenjenega članka še upa trditi sledeče: «Mi hočemo iskreno, resnično politiko miru in sodelovanje z vsemi državami«. Kako neiskrena, neresnična ln farizejska ter resnično ko. minformistična je ta izjava odgovornega voditelja KPI in nič kaj v skladu s proklamiranimi načeli ravno tako neiskrene, lažne ir; hinavske kominformlstične politike škokholmskega poziva za mir in zoper atomsko bombo. Se manj je pa to v skladu z načeli in interesi delavskega gibanja ln politike miru sploh. Dejstva namreč govore, da je kominformistično vodstvo KPI izdalo na vsej črti interese delavskega gibanja, da vodi vojnohujskaško politiko, da parolo o socializmu samo izrablja kot sredstvo za varanje delovnih množic in za njihovo mobilizacijo na pozicije italijanskega Imperializma in v skrajni liniji na pozicije vellko-ruske vojnohujskaške imperialistične zunanje politike. Vidalijeva frakcija in STO To politiko na tržaškem področju pa izvaja kominformistično vodstvo KPI po svoji loka’ni podružnici — Vidalijevi komlnfor-mistični frakciji. Ta komiriormistična frakcija, ki je razbila enotnost demokratičnega gibanja tržaških delovnih množic, iz. dala njihove interese, pljunila na herojsko protifašistično preteklost teh množic, se uvrstila v skupen zbor z ostalo šovinistično Italijansko reakcijo v napadih na socialistično Jugoslavijo in jugoslovansko področje Tržaškega ozemlja, ki skuša biti najdo-slednejša v «obrambi italijanstva* Trsta itd., danes vodi politiko tako Imenovane «boljše rešitve« tržaškega vprašanja in zahteva kot najnovejše imenovanje nekakšne komisije Varnostnega sveta, ki naj prevzame zaupno upravo na Tržaškem ozemlju, nato pa izvede referendum, isto, kar zahtevajo razni CLN-i in drugi zastopniki italijanske šovinistična reakcije, o priključitvi Trža. škega ozemlja k Italiji. O priključitvi k Italiji sicer izrecno r.e govori iz razumljivih razl-ogov, o katerih smo že govorili, vendar pa je popolnoma jasno na podlagi že omenjenih dejstev, kakšno M bilo stališče Vidalijeve kominformlstične frakcije v primeru takšnega referenduma. To bi bil referendum za f*stano trgajo verige imperializma, nastajajo nove, več ali J*nj samostojne države: Kitajska, Indija, Indonezija, Indokina * cela vrsta manjših azijskih dežel, Palestina, arabske države, --^t, Libija 'itd.. Imperialistični sistem 'kolonialnega tipa Izko-\?5anja izgublja tako vse osnovne baze in gre k svojemu zatonu. Staja doba neodvisnih in samostojnih držav, (sicer v forma’-? buržoaznem smislu — razen Kitajske) ki se vsaki posebej, j&leni notranjosti vsiljuje proces ekonomskega razvoja iz Ntalosti v napredno industrijsko deželo ter krepitve napredli demokratičnih Sili kjer delavski razred, tam kjer še ni, po- vedno bolj nosilec tega razvoja in borbe za resnično rieod-i^Rost svoje dežele. Te sile vedno odločneje posegajo v medna, rtoo dogajanje in nosijo s seboj težnjo po miru in svobodi. One ,'^ts odločno vplivajo na razvoj demokratičnih sil tudi v ma-I Mh deželah kapitalizma. Istočasno pa te sile kot celota, ne gle- * n* to, do kakšne stopnje so se razvile na enem ali drugem S?ročju sveta, v eni ali drugi državi, predstavljajo objektivno •jftjo človeštva po novem načinu življenja, ki jim ga nudi so-JjUstični razvoj. Te sile dajejo razredni borbi proletariata proti jjMtalizmu in imperializmu najširšo osnovo. Te sile torej predajajo novi mogočni politični faktor v mednarodnih odnosih in Wbi teh sil je tudi perspektiva socialistične revolucije y svetu, Letošnje zasedanje OZN i Poglejmo stdaj še bolj konkfetno, kako se te sile odražajo i' mednarodni pozornici. Najbolj verno sliko tega nam nudi J/S*»je zasedanje OZN. Ne bomo se motili, če trdimo, da je le-^•1e zasedanje OZN, bodisi po vprašanjih, kd so bila na dnev-^ redu, in po svojih sklepih kakor tudi po perspektivi, ki nam J! to zasedanje daje, zgodovinskega pomena. Eno od osnovnih C»šanj je bilo vprašanje miru. To tako bistveno in usodno ?*»ianje v življenju narodov je na letošnjem zasedanju doseglo jNembno zmago. Sklep o kolektivni varnosti, pri katerem je t tvene važnosti dejstvo, da se lahko na zahtevo enega ali pa ? Članov OZN, ki so žrtve agresije, skliče v 24 urah generalna veščina OZN, da podvzame potrebne ukrepe za zaščito miru J Kroti agresorju, če Varnostni svet zaradi veta neke velesile, M.We preprečiti vsako akcijo OZN za zaščito miru, ne more ukreniti, kakor tudi dodatni sklepi k temu na predlog jugoslovanske delegacije o dolžnosti držav ob izbruhu sovražnosti, ki omogoča ugotovitev agresorja, komisija za dobre usluge je velik uspeh letošnjega zasedanja in vliva vsem miroljubnim narodom zaupanje, da je mogoče ohraniti mir in preprečiti tretjo svetovno vojno. Dalje deklaracija o pravicah in dolžnostih držav, o genocidu, itd., so sklepi, kj izražajo težnje narodov po miru, neodvisnosti, in medsebojnem mirnem reševanju vseh medna, rodnih vprašanj in sporov. Mi vemo, da sami sklepi OZN še ne pomenijo, da je zagotovljen sedaj mir v svetu, da bodo vse države, predvsem velesile, te sklepe absolutno spoštovale in jih iz. vajale. če vemo, da niso ostali prikriti poskusi s strani Amerike, da spremeni OZN v nekak glasovalni stroj in ga izkoristi le sebi v prid, in na drugi strani pa, da je Sovjetska zveza izrabljala govorniški oder OZN za propagandistično postojanko, medtem ko je dosledno glasovala proti vsem pozitivnim sklepom letošnjega zasedanja. Politika velesil, njihove težnje po razširitvi inte. resnih sfer in prizadevanje dokopati se — na lep način ali pa s silo — do nekaterih prednostnih pozicij v svetu, bo še nadalje predstavljala oviro pozitivnemu delu OZN in nevarnost, da kljub OZN zabrede človeštvo v novo svetovno katastrofo. Vendar pa OZN predstavlja močan faktor miru v svetu, danes edini mednarodni organ, ki lahko prepreči tretjo svetovno vojno, organ zbližanja med narodi, kjer se narodnoosvobodilne težnje svobo-doljubnih narodov v borbi proti imperialističnemu zasužnjevanju med seboj povezujejo, ustvarjajo vedno močnejšo mednarodno protiimperialistično fronto v borbi za mir, neodvisnost in enako-pravnost vseh narodov, malih in velikih, v borbi proti politiki interesnih sfer in tajni diplomaciji velesil, v borbi torej za vedno močnejšo krepitev demokratičnih in miroljubnih sil v svetu. Letošnje zasedanje je kljub vsem slabostim in poizkusom reakcionarnih krogov velesil, izrabljati OZN v svoje sebične in protidemokratične namene, imelo vse te značilnosti in tudi njeni sklepi, o katerih smo govorili, so v veliki meri izražali gornje težnje. Te pozitivne strani letošnjega zasedanja OZN so rezultat naporov in borbe svetovnih demokratičnih sil, katere vedno bolj odločilno vplivajo na mednarodno dogajanje in nadaljnji razvoj dogodkov v korist demokracije in napredka v svetu. Ekonomske reforme v Angliji Ta proces razvoja in krepitve demokratičnih sil v svetu, na. stajanja novih samostojnih in neodvisnih držav, (četudi le v formalno — buržoaznem smislu), njihov industrijski razvoj poraja v •deželah kapitalizma takšne preobrate, takšne kvalitetne spremembe, ki jih neizbežno ženejo nasproti socializmu. Poglejmo samo primer Anglije, te klasične dežele kapitalizma, ko se je na. enkrat znašla dejansko v položaju razpada njenega prejšnjega imperija. Danes se v Angliji vršijo takšne spremembe v njeni ekonomski strukturi, ki po svojem značaju dokazujejo, da kapitalizem nima drugega izhoda, kakor dovoliti po laburistični vladi nacionalizacijo produkcijskih sredstev (gre za nacionalizacijo rudnikov in industrije), zaradi česar se borba med delavci in kapitalisti avtomatično prenaša od stopnje reform na mnogo višje razvojne stopnje. Pri tem nastaja ln bo vedno bolj nastajalo vprašanje neposredne borbe od strani delavcev za nadzorstvo in upravljanje produkcijskih sredstev, čemur bo buržoazna država skušala nasprotovati s tem, da bo te reforme skušala omejiti na državni kapitalizem. Tako se bo neizbežno razvila neposredna borba na ta specifični način, za oblast in preko oblasti za neposredno upravljanje produkcijskih sredstev po proizvajalcih. Ta borba pa se dogaja v specifičnih pogojih, v novih pogojih visoke stopnje razvoja produktivnih sil, na višji stopnji organi, zacije delavskega razreda Anglije, v globokih težnjah in zahtevah najširših ljudskih množic, da svojemu politlčno-ekonomske-mu življenju dajo vedno bolj socialistično osnovo. Ekonomske reforme v Angliji so med drugim tudi rezultat vedno večjega pritiska teh množic in njihovih teženj. 2e ta primer Anglije, ki je morda najbolj izrazit in ki nd edini, je dovolj poučen in zadosten z« izvajanje splošnih ugotovitev, Kako bo šel ta razvoj, je danes težko predvidevati. Prav go- nima dovolj sile, da bi se postavil po robu zrrtagovitemu soc1^ tovo pa' bo šel po različnih poteh na osnovi specifičnih pogojev lizmu. Objektivni razvoj produktivnih sil in pritisk proletark v posameznih krajih in deželah, ne pa po nekem enotnem re- in delovnih množic vsiljujejo torej kapitalizmu določene ceptu, ki bi ga hotela danes vsiliti svetu Sovjetska zveza, ki pa me, ki so na liniji socialističnega razvoja m ki še bolj povečuj«) nima r;ič opraviti s socializmom. Dejstva nam torej govore, da r.-otranja nasprotja v kapitalizmu in nakazujejo nemožnost 0 kapitalizem kot sistem preživlja globoko notranjo krizo in da stoja kapitalističnih produktivnih in družbenih odnosov. Odnos ZSSR do bistvenih vprašanj , mednarodne politike ' Ko ugotavljamo ta dejstva, si bo morda kdo postavil vprašanje, kako vse to, če pa na drugi strani vidimo, kako se v posameznih državah po vojni krepijo reakcionarne sile, na primer v Italiji, kako se v celoti kapitalistični svet na zapadu ponovno organizira, ustvarja vojaške bloke, se oborožuje in nastopa celo ofer/zivno proti tako imenovanemu socialističnemu bloku vzhoda V prvi vrsti na svetu ne obstaja noben socialistični blok. Sile socializma obstajajo in delujejo po vsem svetu, kjer koli se vodi razredna borba. Kvečjemu je treba govoriti o razredni fronti, ki'pa nima meje in ki obstaja tako na vzhodu kakor na zapadu. Ne obstajata dva bloka kvalitativno različna. Tako vzhodni kot zapadni blok sta si podobna po družbenih silah, ki jih tvorijo, kakor po svojih reakcionarnih težnjah, ki jih zasledujejo. (O tako imenovanem socialističnem bloku vzhoda bomo pozneje govorili). Drugič, relativno jačenje kapitalizma in njegove reakcionarne politike v posameznih državah ne more zaustaviti objektiven razvoj in krepitev sil socializma v svetu kot celoten ekonomsko družbeni proces. In tretjič, kolikor se danes kapitalizem jači, bodisi v posameznih državah, kakor v mednarodnem merilu, je zasluga «soyjetske» ekspar.'zionistične in imperialistične politike. V borbi proti vzhodnemu «sovjetskemu» imperialističnemu blo. ku se organizira in krepi politično in vojaško zapadni kapitalizem. On črpa tudi sile iz tega, da narodi nočejo biti več tlačeni in odvisni, kar hoče Sovjetska zveza danes vsiliti drugim naro. ^om.. Zato zapadni imperializem v tej borbi izkorišča tudi resnično miroljubne sile. Ni samo zgolj naključje, da je tudi Amerika bila med tistimi sedmimi članicami OZN, ki so na letošnjem zasedanju predlagale resolucijo o kolektivni varnosti in so potem na osnovi te resolucije bili sprejeti znani sklepi o kolektivni vafnosti, kakor tudi silno važni dodatni sklepi o ugotovitvi agre. sorja, ki jih je predlagala jugoslovanska delegacija. Tudi isti pomeri ima nedavna izjava ameriškega ministra za zunanje zadeve Achesona, da mora ameriška zunanja politika sloneti na Želji narodov po neodvisnosti in enakopravnosti in politiki miru ter proti vsaki agresiji. Na tej politični platformi se zapadni ka. pitalizem pod vodstvom Amerike oborožuje in ustvarja vojaški atlantski pakt, oživlja že staro idejo o združeni vojski Evropo, ki ima danes obrambni zr.ačaj pred rusko napadalnostjo* kar pa obenem zapadni imperialistični krogi izkoriščajo, ta vojaški vojni *troj, za svoje imperialistične cilje. Ravno tako danes kapitalizem znotraj vsake posamezne države črpa svojo moč v dejstvu, da Sovjetska zveza preko kominformističnih vodstev pretvarja komunistične partije v kapitalističnih deželah v pete kolone svo. je napadalne politike. Zaradi tega kapitalizem, ki namenoma istoveti takšne sovjetske agenture kominformističnih partij^ z naprednimi socialističnimi silami, kar mu omogoča ravno takšna izdajalska politika «sovjetskega» vodstva, vodi borbo proti tem naprednim socialističnim silam kot zunanji agenturi, peti kolor.i tuje države. Ce ne bi obstajalo to dejstvo, kapitalistične reakcionarna sile ne bi imele te moči, kakrš« sicer imajo, v borbi proti, napredno-demokratičnim in socialističnim silam. V s« ta dejstva nam jasno govore, da kolikor se danes relativno krepi kapitfcJizem v svetu, je predvsem zasluga veliko- ruske imperialistične politike in agenturne, petokolonaške P°0 tike kominformističnih partij. Dalje nam govore, da neposred" nevarnost za tretjo svetovno vojno predstavlja «soyjetski» bl° s svojo agresivno imperialistično zunanjo politiko. ZSSR in države »ljudske demokracije" Manifestacije takšne politike zasledimo danes v odnosih ^ vjetske zveze do vseh bistvenih vprašanj mednarodne politi^ Ob obravnavanju te politike Sovjetsk^ zveze nas v pr v* vp* zanima njen odnos do tako imenovanih držav ljudskih dei? kracij, ki tvorijo danes «sovjetski» blok. «Sovjetska» polit'. do teh držav je vse prej kot socialistična. Ona sloni na P0^ tičnem podrejanju in ekonomskem izkoriščanju. Vse te drž® ne vodijo danes neke samostojne zunanje politike, ki naj { diktirajo interesi te ali one države. Ne, ona je diktirana izklJ^, no od državnih interesov Sovjetske zveze. Te države so deJ3^, sko pretvorjene v satelitske države Sovjetske zveze, ki se raznih mednarodnih forumih vrstijo v kričanju na ruski n ( galon. Včasih se Sovjetska zveza jezi na Ameriko, ki večfc*) in v nekaterih vprašanjih uporablja v OZN tako imeno^ .. glasovalni stroj, kar je sicer res. Nič drugega pa ne dela So^j, ska zveza z delegati držav, ki spadajo v njen blok. Ti deležI kimajo z glavo, dvigajo roke, vstajajo, da zatrjujejo že na Ko met naučeno rusko stališče o tem ali onem vprašanju, ^ r strumno kot en mož na povelje Višinskega ali Malika, da V stajajo kar smešni in končno dolgočasni, ker nimajo nič s'' ji, ga povedati. Smešno bi bilo in neprepričljivo, če bi kdo tr da je takšno ravnanje teh držav le rezultat neke enotne s° listične politike, ki jo vodi Sovjetska zveza. Ne gre tuk3^. nobeno enotno socialistično politiko, ampak za enostavno s je litsko pokorščino Sovjetski zvezd, ki je zavrgla in izdal3,jjO vse principe socialistične politike. Ravno tako te države ^ od Kominforma sem nesramno lažno in obrekovalno povelje iz Moskve proti socialistični Jugoslaviji, ki se je takšni satelitski politiki. Radio Moskva zatrobi v svet novo laž o Jugoslaviji aili pa «Pravda» objavi kakšen P0<;%' članek, nato nastane tekma, kdo bo prej bolj obširno irj s f3* {i stičnimi komentarji objavil to novo laž. Prav g<4wo je, da p pri tem še manj za kakršno koli enotno socialistično stališč« ^ izdajalske Jugoslavije. Ne, to je vloga teh satelitskih drža^,, pokorno in hlapčevsko izvajajo kontrarevolucionarno P Sovjetske zveze, politiko njenih državnih imperialističnih 1 resov, ne pa socializma. Kako pa Sovjetska zveza plačuje takšno hlapčevsko P° ^ ko? Z brezobzirnim ekonomskim izkoriščanjem in ropanj«^ jti telitskih držav. Ekonomska politika tako imenovanih gori ružb. je tipičen primer takšnega izkoriščanja. Na primerLcv vjetska zveza vloži 50 odst. kapitala Romunija 50 odst°^p V takšno mešano družbo, recimo za izkoriščanje petroKJ . j vrelcev v Romuniji. Dobiček, ki ga potem družba ustv0 črpanjem surovin, se deli pol na pol. ^ Sovjetska sveža, ki j« dala samo kapital, dobi isti dobic®6 Romunija, Jel Je dala tudi ddfvno Bilo. Znano ie, da vrednost, ki se izraža v ceni proizvoaov, ustvarja delo, ne pa feapitsL Evidentno je pri tein izkoriščanje romunske delovne sile, ne glede na to, da je romunska delovna sila še cenejša kot ruska zaradi ekonomske zaostalosti in nizke stopnje industrijskega razvoja Romunije, kar «sovjetski» ekstra-profit še poveča. Poleg tega pa so navadno na čelu teli družb Rusi z mastnimi plažami in posebnimi tantiemami zaradii tega, ker so v inozemstvu. To rej uživajo posebne privilegije na raguri delovnega ljudstva ti. ste dežele, kjer ta družba obstaja. Podobne mešane družbe obstajajo po vseh tako imenovanih državah ljudskih demokracij, ki spadajo pod interesno sfero Sovjetske zveze in po raznih gospodarskih panogah. Potem »e ix moremu čudliti, da Sovjetska zveza prodaja kot svoje blago na mednarodnem tržišču znani najfinejši romunski les, češke čevlje, madžarske industrijske stroje, poljske rude itd. Da morajo madžarski delavci zopet stisniti pas, ker so se preveč navadili dobro živeti, kakor pravi Rakoši, da se Bolgarska ne sme industrijsko razvijati, ampak mora ostati agrarno-surovinska dežela za Sovjetsko zvezo, da mora Albanija stradati in rediti ruske strokovnjake, da učijo albanske satelite, kako je treba držati v. pokornosti delovno ljudstvo itd, itd: Brez števila konkretnih primerov bi lahko še navedli, ki pričajo, kako plačujejo sate- litske držav« svojo, priktorščino ,}n genialnemu eocia. lističnemu vdtstvu» Sovjetske zveze. Naj zadostujejo za enkrat ti primeri, ki dovolj jasno' dokazujejo ekonomiko izkoriščanje podložniških eržav s strani Sovjetske zveze. Seveda, di se prikrije tako brezobzirno izkoriščanje od strani Sovjetslc zveze, je bilo potrebno ustvariti, posebno teorijo o tako imeiovani pomoči socialističnim državam od strani Sovjetske zveze, da v nobeni državi ni mogoče zgraditi socializma brez te ponoči itd. Kako daleč je vse to od socialistična pomoči in socialEma sploh, kot dan in noč! Takšna politika samo zavira vsak'šer; razvoj socializma in krepi kapitalistične elemente v družini strukturi v dotičnih državah. Namesto resnične, nesebičh; in neprnJitarske pomoči s ciljem, da se tudi najbolj zaostala socialistična država čimprej dvigne na isto stopinjo najbolj razvitt industrijske socialistična države, pa brea obzirno izkoriščanje in držanje držav v čim večji zaostalosti in podrejenosti, v kattrih so bili, vsaj v začetku, ustvarjeni poli. tični pogoji za njihov socialistični razvoj. Ne, v takšni politiki ni mogoč noben scialistični razvoj, kvečjemu v borbi proti takšni «socialistični ?omoči», ki se s pravo besedo imenuje imperializem, pot, ki jt je izbrala socialistična Jugoslavija, zaradi česar je bila od korrfhfortnističnib sodnikov proglašena za verolomno in izdajalsko. ZSSR in kitajska revolucija Podobna politika od strani Sovjetske zveze se danes vodi proti Kitajski. V zvezi s tem je potrebno, da vsaj bežno pogledamo nekoliko nazaj v zgodovino rusko-kitajskih odnosov že izza časov carske Rusije, nato razvoj teh odnosov po socialistični revoluciji v Sovjetski zvezi in končno ob razvoju in po zmagi kitajske revolucije. Politika carske Rusije na Daljnem vzhodu je bila imperialistična, ki je ustrezala koristim ruskih veleposestnikov in kapitalistov ter temeljila, na podjarmljenju Kitajske, kršitve njene suverenosti v Mandžuriji, na preobrazbi Mandžurije v rusko kolonijo. V borbi za interesna področja na Kitajskem, ki se je vodila med carsko Rusijo, Anglijo, Nemčijo, Francijo in Japonsko, si je carska Rusija s posebno rusko—kitajsko pogodbo iz leta 1896 priborila pravico zgraditev (1841 km dolge) ;železniške proge preko Mandžurije do svojih pomorskih oporišč na Daljnem vzhodu. 2elezijice so v novejši zgodovini Kitajske imeie poseben pomen, ker so predstavljale orodje imperialistične penetracije ir.1 razdeljevanje področij vpliva na Kitajskem. Pogodba za zgraditev te železnice je dala carski Rusiji pravico do potrebnega ozemlja, kakor tudi za proizvajanje potrebščin, kopati premog, sekati les, ustanavljati druga podjetja za zgraditev železniške proge. Komaj pa so začeli graditi to progo (leta 1897), ki je bila veja transsiibirsikie železnice, so zahtevali nenasitni apetiti ruskih imperialistov nove koncesije od Kitajske. Zgraditev prečne proge, ki bi vezala gornjo progo s Ciliskim zalivom od Hartbina preko Mukdena do Poirt Arturja, ki so ga Rusi poprej zasedli, kljub protestom svojih kitajskih zaveznikov, in do novega pristanišča Daljnega, ki bi ga zgradili Rusi. S koncesijo za zgraditev te nove železnice (dolge 941 km), je bilo Rusom omogočeno popolno gospodarsko izkoriščanje Mandžu. rije. Po novem železniškem omrežju, vezanem na zgraditev pristanišč, ki ne zmrznejo (Daljni) in z zgraditvijo vojnopomor-skega oporišča v Port Arturju se je Mandžurija v celoti spremenila v rusko področje vpliva. Nato je prišlo še do okupacije Mandžurije po ruskih četah, ki so se pa konec 1. 1902. pod pritiskom drugih imperialistični sil, umaknile iz Južne Mandžurije, medtem ko so ostale v Severni Mandžuriji do rusko-japonske vojne, dP katere je prišlo ravno zaradi imperialističnih nasprotij med Japonsko in Rusijo zaradi Mandžurije in Koreje, kakor tudi zaradi vpliva na Kitajskem na splošno. Po porazu v vojni z Japonsko, se je morala carska Rusija odreči določenim- Pozicijam. Japonska je dobila vse ruske položaje v Južni Man- džuriji s Port Arturjem h Daljnim vred, obdržala pa je v glavnem vse pozicije v Sevehi Mandžuriji. Pred nevarnostjo Američanov, ki so sktišali prtdreti v Mandžurijo, 'ta si končno v dfeh sporazumih 1. 1907,'in 1910,' Rusija in Japonska določili svoja področja vpliva: Japonski Južna Mandžuiija ir Koreja ter pokrajini Džehol in Cihar, Rusiji pa Severna Mandžurija in. Zunanja Mongolija. Leninov odftos do Kitajske V skladu z internacionaUsUčnimi r.ačeli delavskega razreda se je Sovjetska Rusija pod Leninovim vodstvom takoj po revoluciji postavila na določeno stališče nasproti imperialističnim osvajanjem carske Rusije:’ V splošni deklaraciji o miru te je sovjetska vlada odrekla vseh »pravicam*- in' privilegijem v dobro ruskih kapitalistov in veleposestnikov, bi if*oeljenih na račun drugih narodov. V posebki deklaraciji ljudstvu Kitajske ter vladam Severne in Južne Kitajske pa je dobesedno t ečeno: «Sovjetska vlada vrača kitajskemu narodu biez odškodnine kitajsko 'vzhodno železnico ter v^e gozdove, rudnike, ilato in druge koncesije, ki so se jih polastili ruski generali, trgovci in kapitalisti pod vlado carja, Kerenskega kakor tudi banditov Horvata, Semjonova in Kolčaka*. To je bil dejansko revolucionaren akt, . Cim bolj pa se je Sovjetska zveza krepila, tem bolj se Je njeno vodstvo oprijemalo državnih metod zavarovanja predvsem korUti prve socialistične države, ne pa v tolikšni fneri Razvijanja . rev 'lucionarnih Sil v svetu. Cim več časa je minilo, tem bolj so sovjetski pred. s-tavniki poudarjali pravice do kitajske vznodne železnice (tako so se namreč imenovale te železnice y Mandžuriji). Začela so se ponovna pogajanja s kitajsko vlado, za uieditev tega vpra-šfspja. M$d pogajanji leta 1922; je vodju sovjetske delegacije v Pekingu izjavil, da deklaraciji iz leta (namreč splošni deklaraciji o miru in deklaraciji ljudstvu Kitajske), s katerima se {Sovjetska zveza odreka carskim privilegijem, ne spreminjata pravnega statuta železnice, kajti celo,, če bi Rusija prenesla svoje pravice na kitajski narod, bi njeni mte-esi na tej železnici trajali še naprej, ker je kitajska vzhodna železnica del sibir-stoe železnice in ker vežg razne dele sovjetskega ozemlja. Končng sta bSa maja 1924 podpisana dva k litaj skosov Jetskj sporazuma: Sporazum o splošnih načelih- za ureditev vprašanj ned ZSSR in republiko Kitajsko ter sporazum o začasnem upravljanju kitajske vzhodne železnice. Sporazum o splošnih načelih za ureditev vprašanj med ZSSR in Kitajsko je med drugim določal, da bo sklicana posebna konferenca, na kateri se bodo obravnavah pogoji odkupa sovjetskih pravic do kitajske vzhodne železnice po Kitajski, toda izključno s kitajskim kapitalom. Do sklicanja te konference pa bosta obe vladi uživali vse pravice na tenelju pogodbe iz leta 1896. V sporazumu o začasnem upravljanju kitajske vzhodne železnice sta se ZSSR in Kitajska sporazumeli, da bo vodil železnico upravni odbor, v katerem bo 5 ruskih in i kitajskih članov. Predsednika odbora bo imenovala kitajska vlada, namestnika pa sovjetska. Upravni odbor imenuje ravnstelja, tako da sta ravnatelj in 1 namestnik sovjetska državljaia. Kitajsko—sovjetska sp'orazuma iz leta 1924. sta praktično omogočila sovjetsko kontrolo ned severno nandžursko železnico, čeprav se je Sovjetska zveza formalno adrekla eksteritorial-nim pravicam. Tako se je Sovjetska zveza ssaj delno spremenila v koristnika imperialističnih privilegijev carske Rusije v nasprotju z obema izjavama iz leta 191iJ ir.1 If20, v katerih se odreka tem privilegijem. Leta 1931. je Japonska napadla Kitajko in v nekaj tednih okupirala vso Mandžurijo ter ustanovila svizlinčko državo Man-žukuo. V trenutku japonskega napada je divjala na Kitajskem državljanska vojna, ki se je bila med naprednimi silami pod vodstvom Komunistične partije in Cangkajškovo reakcionarno kliko, ki so jo podpirali imperialisti. Takrat so bila na Kitajskem osvobojena obširna ozemlja, bilt je revolucionarna delavsko—kmečka vojska. Osvobodilne sle Kitajske, ki so pravilno ocenile domačo reakcijo, predvsim kot ekspozituro tujih zasužnjevalcev, so naperile ostrino ivojega boja Proti njirp. Leta 1932. je kitajska sovjetska vlada, ki ji je predsedoval Mao Ce Turig v imenu kitajskega naroda sapovedala vojno Japonski, Da bi se ohranil mir, se je začel« Sovjetska zveza leta 1933. pogajati z Japonsko in Mandžukuoir in v začetku leta 1935 je prodala Mandžuku-u kitajsko vzhodno železnico. S to prodajo je Sovjetska zveza tako dejansko pripoznala državo Mandžukuo in sankcionirala japonsko agresijo in aneksijo Mandžurije. Očitno je bilo, da Sovjetska zveza v tistem trenutku ni mogla začeti vojne proti Japonski zaradi kitajske vzhodne železnice, vendar pa bi se bila ZSSR lahko še vedno omejila na to, da bi sprejela dejansko stanje na železnici, namesto da je s kupoprodajno pogodbo priznala imperialistično agresijo na polkolonial-no državo. Ni dvoma, da Sovjetska zveza s svojo uradno zunanjo politiko tu ni več nastopal* kot zaveznik polkolonialnega kitajskega naroda v boju za nacionalno osvoboditev. Nasprotje med državno politiko ZSSR in politično linijo, ki naj bi jo imelo osvobodilno gibanje kitajskega naroda, je postajalo čedalje očitnejše. Od leta 1937. je bila Kitajska v vojni odpora (kakor jo imenujejo kitajski komunisti) proti Japonski. Med japonsko—kitajsko vojno je prišlo za krajšo dobo do formiranja združene pro-tijaponske fronte skupaj s Cangkajškovo vlado. V prvih letih te vojne je sovjetska vlada izdatno podpirala centralno vlado Kitajske. Hkrati pa st }e sovjetska diplomacija prizadevala preprečiti sleherno možno agresijo Japonske proti ZSSR in v ta namen je bil naposled aprila 1941. (podpisan med Japonsko in Sovjetsko zvezo pakt o nevtralnosti. Paktu je bila priključena deklaracija, v kateri je med drugim rečeno: «Da se zagotove mirni in prijateljski odnosi med obema državama, vladi ZSSR in Japonske svečano izjavljata, da se ZSSR zavezuje, da bo spoštovala teritorialno integriteto In nedotakljivost Mandžukua, Japonska pa se zaveže, da bo spoštovala teritorialno nedotakljivost ljudske republike Mongolije#. Ta deklaracija je pomenila razdelitev področij vpliva za hrbtom kitajskega naroda, ki je bil takrat srdit boj proti ja. ponsklm osvajalcem prav za osvoboditev svoje domovine, vštev-ši tudi Mandžurijo. Nepotrebno je posebej dokazovati, kolikšpo škodo je morala nujno povzročiti takšna »sovjetska# zunanja politika osvobodilnemu gibanju na Kitajskem. Konferenca v Jalti 11. februarja 1945 Med drugo svetovno vojno je velikodrržavn® zunanja politika ZSSR prerasla v izrazito imperialistično politiko, v politiko tajnih pogodb, Razdelitev področij vpliva, aneksij in odkritega ropanja. To je prav tista politika, proti kateri so nastopali Lenin in boljševikl v dekretu o miru. Pri takšni politiki ne moremo več govoriti o svobodnem odločanju narodov, o njihovi usodi. O usodi narodov so odločale tri velesile, med njimi tudi Sovjetska zveza, za hrbtom teh narodov. Analogno z razdelitvijo področij vpliva na Balkanu po anglosovjetskih sporazumih iz jeseni 1944. (o katerih bomo še pozneje govorili) je prišlo do ponovne razdelitve piodročij vpliva tudi na Kitajskem. Ni čudno, da je revizionistično vodstvo ZSSR pri tem znova zahtevalo, naj mu vrnejo pravice, ki jih je uživala carska Rusija na Kitajskem pred napadom Japonske na Mandžurijo 1904. Na konferenci v Jalti je bil podpisan 11. februarja 1945. med Stalinom, Rooseveltom in Churchillom tajni sporazum, v katerem je določena «nagrada» Sovjetski zvezi za sodelovanje v vojni proti Japonski. Besedilo sporazuma je sledeče: «Voditelji treh velesil — Sovjetske zveze, ZDA in Velike Britanije — so se sporazumeli, da bo Sovjetska zveza na strani zaveznikov posegla v vojno proti Japonski dva ali tri mesece po kapitulaciji Nemčije in končani vojni v Evropi s pogojem, da: 1. bo ohranjen status quo v Zunanji Mongoliji (Ljudski republiki Mongoliji); 2. bodo vzpostavljene prejšnje pravice Rusije, poteptane z verolomnim napadom Japonske leta 1804. in sicer; a) da se južni del Sahalina in sosednji otoki vrnejo Sovjetski zvezi; b) da bodo zagotovljene prevladujoče koristi Sovjetske zveze v pristanišču in da bo obnovljen najem Port Arturja kot pomorskega oporišča ZSSR; c) da se ustanovi skupna sovjetsko—kitajska družba za skupno upravljanje kitajske vzhodne železnice in južnoman-džurske železnice, ki omogoča izhod na Dajren (Daljni), s tem da bodo zagotovljene prvenstvene koristi Sovjetske zveze ln da obdrži Kitajska polno suverenost y Mandžuriji; 3. Kurilski otoki bodo izročeni Sovjetski zvezi. To je razumeti tako, da bo sporazum o Zunanji Mongoliji ter zgoraj navedenih železnicah in pristaniščih zahteval soglasje generalissima Cangkajška. Predsednik Roosevelt bo storil korake po posvetovanju z maršalom Stalinom, da doseže to soglasje. Poglavarji treh velesil so sporazumni, da bodo te zahtev* Sovjetske zveze brezpogojno izpolnjene po porazu Japonske. Sovjetska zveza p® je pripravljena stelenitj z nacionalno vlado Kitajske pakt o prijateljstvu in zvezi med ZSSR ln Kitajsko, da s svojimi qboroženiml silami pomaga Kitajski osvoboditi se izpod japonskega jarma*. Sporazum nosi podpis Stalina, Roosevelta in Churchilla. Na temelju tega sporazuma je bila avgusta 1945. podpisana pogodba o prijateljstvu in zvezi med Sovjetsko zvezo In Cangkajškovo Kitajsko. Ta pogodba, v kateri se je ZSSR zavezala, da bo nudila vojaško pomoč Cangkajšku, je bila znatna pomoč silam kitajske reakcije. Sporazum v Jalti ter pogodbe o prija, teljstvu ln zvezi s Cangkajškom, da bi »vrnili# imperialistične privilegije, ki jih je nekoč imela carska Rusija na Kitajskem, v pogojih zmage nad Nemčijo in Japor/sko, v pogojih vsestran-skega naraščanja revolucionarnih sil v Evropi in Aziji, v pogojih obstoja večjega števila socialističnih držav, predvsem pa izredno močnega revolucionarnega gibanja na Kitajskem z njegovo močno vojsko in zgrajeno ljudsko oblastjo, ne moremo opravičevati z nobenimi splošnimi koristmi socializma ln krepitvi edine socialistične države. Tu so se znašle koristi sovjetske države, kakor jih pojmuje zbirokratizirano «3ovjetsko» vodstvo, dokončno na nasprotni strani, kakor so koristi mednarodnega delavskega in demokratičnega gibanja, ZSSR zavirala kitajsko revolucijo ISovjetska zveza je rast in razvoj kitajske revolucije dejan-l^lno zavirala. Njo niso zanimale kitajske revolucionarne f*mpak le njene državne imperialistične koristi. Sovjetska r je stalno priporočala kitajskim komunistom, da naj se [^umejo s Cangkajškom. Se neposredno med zmagovito pvo narodnoosvobodilne vojske Kitajske 1948, leta je S®-P*a zveza skušala pripraviti vodstvo KP Kitajske do tega, P se raje omejilo na partizansko vojskovanje, čei da se bodo FiSanl baje tako bolj izčrpali. Medtem ko se je bil na Kd-P®m gigantski boj med silami napredka in reakcionarnimi p. ki so jih vsestransko podpirali ameriški imperialisti, je Pov r;a prvem zasedanju Kominforma v svojem poročilu »O Porodnem položaju« Kitajsko v celoti priitel med polkolo-F* dežele, ki si jih je podjarmil ameriški imperializem in ki fkjo za njim ter s katerih ameriški imperializem pripravlja [ napad na «socialistični taboru. Ko je našteval, kdo vse je f“oru miru, ali kdo simpatizira z njim, je 2danov omenil Egipt, Indijo (katere pa sedaj sovjetski tisk in njemu P*ni prišteva med ameriške hlapce), Indonezijo Itd- Nikjer IJ* bilo niti besede o velikem kitajskem narodu, ki se je krva. IVii proti imperializmu in od katerega je takrat približno f^a (okrog 150 milijonov) živelo na osvobojenem Ozemlju Izvoljeno demokratično ljudsko oblastjo. Takšno stališče ftva Sovjetske zveze se je zrcalilo tudi v tem, da sovjetski f in ostali velik propagandni aparat Sovjetske zveze nista j?*® borcem zmagovite kitajske revolucije nobene moralne r^re. Sovjetski tisk je tedaj skoraj molčal o veličastnih r8ah narodnoosvobodilne vojske Kitajske. Se več, sovjetski rOoslanik Roščin je bil menda edini voditelj tuje diplomatske fie na Kitajskem, ki se je umaknil pred prodirajočimi zrna-[tirni četami narodnoosvobodilne vojske v Kanton. Sovjetska r* se je dejansko bala zmage kitajske revolucije, ker se le P da bo z zmago revolucdje izgubila vse privilegije iz dobe [''e Rusije in ki jih' je zopet pridobila z mešetarjenjem na Er1* kitajskega naroda. Zato je raje do kraja podpirala Cang-L^a, ker je tako računala, da si bo s Cangkajškom te privi-fl* ohranila. Notranje sile kitajske revolucije pa so bile tako P»e, da so kljub tem oviram in ravno v borbi proti njim do. P*6 veličastno zmago. Le takrat, ko ni bilo več nobenega P!|Ja za Cangkajška, je Sovjetska zveza končno priznala ki-ljudsko republiko. Vsa ta dejstva pa niso potem motila P1® »sovjetske® gobezdače, da so svečano izjavljali očitne laži, «o dejali, da je «sovjetsko ljudstvo osvobodi:« ne le Kitajsko | ®*Verno Korejo izpod jarma japonskih okupatorjev, marveč k^tvaiilo tudi ugodne pogoje za organizacijo ljudske—demo-'ČQe oblasti)). l Naklepi «sovJetskega» vodstva na Kitajskem so se očltro kazali že v ukrepiih sovjetskih okupacijskih oblasti v Mandli. Vedenje teh oblasti je bilo nenavadno, podobno ukre-? «sovjetskih« oblasti v vzhodnoevropskih državah ln v Nni Nemčiji. Od prvih dni okupacije Je bilo glavni cilj Roditeljev« prostaško ropanje. Vsa japonska podjetja, ki /*užlla japonski vojski, so razglasile »sovjetske* okupacijske j9,ti za vojni plen. Takšna definicija vojnega plena je obse-!* balone vso mandžursko industrijo, ki sq jo dejansko s svo. ^ rokami zgradili kitajski delavci. Ce upoštevamo, da so bile sile narodnoosvobodilne vojske Kitajske na mejah Man-f>Je in da je bilo najbolj verjetno, da Cangkajšek po umiku Wskih čet ne bo, mogel zavzeti Mandžurije, je lahko cdvaža-velikega dela mandžurske industrijske opreme samo zelo |5bHo bodoče oporišče narodnoosvobodilnega gibanja, kakor ' bodočo, industrijsko bazo nove demokratične Kitajske. Ne-zgodovina Je dokazala, da je to odvažanje dejansko zadelo v demokratične sile Kitajske, ki so kmalu po umiku sovjetskih .osvobodile vso Mar.dŽurijo. Skoda, ki je bila povzročena “Jurski industriji s Sovjetskim jemanjem «reparacij», je Izredno velika, V poročilu neke komisije, ki Je proučevala stanje mandžurske Industrije po umiku sovjetskih čet, je ugotovila, da Je škoda, ki Jo je utrpela mandžurska Industrija od dneva zmage nad Japonsko, za cel rod potisnila nazaj industrijski napredek Ki-tajske, Današnji odnosi Kakšni bo pa danes sovjetsko-kitajakl odnosi In Kako se oni odražajo na gospodarsko in nacionalno neodvisnost Kitajske ljudske republike? Dobra dva meseca Je svetovna javnost z velikim zanimanjem čakala na sadove razgovorov med Stalinom in Mao Ce Tungqm in njunimi pomočniki. Pogodba In sporazum, ki sta bila naposled sklenjena februarja 1950, so plod teh nenavadno dolgih pogajanj. Podrobnejša analiza besedil, ki so bila objavljena o teh sporazumih, dokazujejo, da si je ZSSR priskrbela znatna sredstva za pritisk na Kitajsko. Tako se je ZSSR v sporazumu o kitajski čangčungski železnici, Port Arturju ir.' Daljnem zavezala, da bo takoj, ko bo podpisan mir z Japonsko, oziroma najpozneje do konca leta 1952. brezplačno izročila Kitajski kitajsko čangčung-sko železnico, dokler pa je ne bo izročila, ostane obstoječe stanje praktično nespremenjeno. V istem roku, kakor izročitev železnice naj bi izročili Kitajcem tudi vojno-pomorska oporišča v Port Arturju in Daljnem. To kratko ln malo pomeni, da bo glavna žila železnUkega sistema v Mandžuriji ie tri leta po sklenitvi te pogodbe pod sovjetsko kontrolo, kot lastnina mešane kitajsko-sovjetske družbe, da bo torej sovjetsko vodstvo ie nadalje črpalo profite iz tega kitajskega podjetja ter po njem vplivalo na mandžursko in kitajsko gospodarstvo. Dalje, da Je Sovjetska zveza formalno dobila pravico Imeti še čete na ozemlje ljudsko-demokratlčne Kitajske tja do konca lete 1952. Cemu je bilo potrebno podaljšanje teh pravic Sovjetske zveze na ozemlju ljudsko-demokratične republike Kitajske? Kje je tu socialistično načelo o enakopravnosti, načelo o ukinitvi vseh privilegijev s strani socialistične države na račun drugih narodov? Ali se ne bodo morda poskušale v teku teh treh let najti kakine druge oblike, ki bi ie nadalje ohranile Sovjetski zvezi te pravice ra Kitajskem? To bo vsekakor še bodočnost pokazala. Dejstvo pa je, da privilegije, ki jih Je carska Rusija nasilno izsilila od gnile fevdalne kitajske dinastije Mandžu, še zdaj uživa »socialistična« država — Sovjetska zveza na račun ljudske republike Kitajske. Dalje je znano, kako se v sovjetskem posojilu Kitajski, ki Je že tako neznatno, zrcalijo kapitalistični odnosi med državami, ki zagotavljajo bolj razviti Sovjetski zvezi, da izkorišča nerazvito Kitajsko. (Menjava po svetovnih cenah). Tisto pa, kar ni bilo predvideno y besedilu »prijateljske« pogodbe februarskega spoiazuma, pa je ustanavljanje mešanih družb (ki jih je celo Cangkajšek odklonil, ko mu jih je ponujala Sovjetska zveza). Doslej so bdle ustanovljene meiane družbe za izkoriščanje nekovin v severnozahodni Kitajski, za črpanje nafte in za zračni promet. V statutu teh podjetij se strogo spoštuje buržoazna »enakopravnost«. Polovica profita teh podjetij — sadovi dela kitajskih delovnih ljudi — pojde v Sovjetsko zvezo. Tako bodo kitajski delovni ljudje delali za koristi moskovske birokracije ra-mesto da bi Sovjetska iveza pomagala Izgraditi Kitajski.. Vzporedno z ustanavljanjem teh družb je Kitajska preplavljena s čedalje večjim številom sovjetskih »strokovnjakov« ki naj bi pripomogli, da bi se kitajsko gospqdarstvo razvilo v tisti smeri, ki «sovjetskemu» vodstvu najbolj ustreza. Vse to omogoča »sovjetskemu« vodstvu čvrsto kontrolo nad kitajskim gospodarstvom, tudi če bi v treh letih prišlo d0 obljubljene vrnitve man-džurskih železnic in Port Arturja Kitajski. Vse to potrjuje našo tezo, da za «sovjetsko» vodstvo ni bala glavno zmaga revolucije. ali hitra izgraditev novega višjega družbenoekonomskega reda na Kitajskem, marveč izkoriščanje velikanskih naravnih bogastev te države in dela kitajskih delovnih ljudi. Podreditev Ljudske republike Kitajske Sovjetski zvezi povzroča ln je le povzročila veliko gospodarsko Jkodo ljudski r«- Kitajski. Ta podreditev Kitajske imperialistični zunanji politiki Sovjetske zveze bo otežkočila in morda tudi ogrožala socialistično izgraditev Kitajske. Medtem ko je Kitajski predvsem potreben dolgotrajen mir, mirna graditev, kar najširši gospodarski stiki z vsemi državami, pa Sovjetska zveza skuša izolirati Kitajsko od držav izven «sovjetskega» bloka, da bi jo *B,ko Pritegnila k sebi in jo še bolj podredila svojemu izkoriščanju. Sovjetska zveza zapleta Kitajsko v svojo avanturistično vojnohujskaško zunanjo politiko, kot je primer s Korejo, otežkoča sprejem Ljudske republike Kitajske v OZN. Udeležba kitajskih čet v Koreji in vojne operacije v Tibetu so precej omajale mednarodni položaj Kitajske in dale tistim, ki nasprotujejo njenemu sprejemu v OZN, nove pobude za odlašanje dokončne odstranitve predstavnikov Kuomintanga. Sovj«J zveza se poslužuje Kitajske v prizadevanju, da likvidira 0 kot sredstvo za ohranitev miru in razvijanje mednarodnega delovanja v sedanjih pogojih. Tu si dejanske koristi kitajs^ naroda in «sovjetskega» vodstva popolnoma nasprotujejo* ' politiki Sovjetske zveze je do sedaj Kitajska verjetno z3,1 težavnega političnega in gospodarskega položaja, v katerei») nahaja po zmagi revolucije, klonila, vendar pa smo prepf^ da bo moral boj za izgraditev socializma v lastni državi-, takšni komunistični partiji, kakor je kitajska, ki je z lasW'! silami izvojevala eno najveličastnejših revolucij v zgod0* anaiui i^vujevdic* eno najveiicastnejšin revolucij v zg0 človeštva, skovati sile, ki se bodo uprle «sovjetskemu» he£g niznui in. neenakopravnosti, ki zavira pot v socializem. ZSSR in Balkan Ko smo govorili o sovjetsko-kifajskih odnosih, smo navedli besedilo tajnega sporazuma iz leta 1945., ki je bil sklenjen med Sovjetsko zvezo, Anglijo in Ameriko o razdelitvi področij vpliva na Daljnem vzhodu. Podobno tajno pogodbo je Sovjetska zveza sklenila z Anglijo v jeseni leta 1944. o razdelitvi področij vpliva na Balkanu. Po tej pogodbi je bilo določeno, da Sovjetska zveza dobi v Romuniji, Madžarski in Bolgariji 75 odst., Anglija pa 25 odst. vpliva, v Jugoslaviji pa vsaka na pol, Grčija Pa pride popolnoma pod vpliv Anglije. Kakšno usodo je imela ta tajna pogodba, so poznejši dogodki pokazali: Romunijo, Madžarsko in Bolgarijo je Sovjetska zveza v nadaljnji borbi za interesna področja popolnoma podredila svojemu vplivu. Herojska narodnoosvobodilna borba jugoslovanskih narodov je preprečila, da bi se ta kupčija na račun jugoslovanskih narodov izvršila. Trst Vendar pa je ta pogodba vplivala na stališče Sovjetske zveze v tržaškem vprašanju. Čeravno je Sovjetska zveza v začetku navidezno in formalno podpirala stališče Jugoslavije na mirovni konferenci o vprašanju Julijske krajine in Trsta ter novih mej z Italijo, je vendar pozneje, za hrbtom Jugoslavije, pristala na kompromisna rešitev tržaškega vprašanja, kakor tudi na krivične meje, ki so ponovno odtrgale od Jugoslavije veliko število Slovencev. To stališče Sovjetske zveze je prišlo posebno do izraza ob priliki umika jugoslovanskih čet iz Trsta, potem ko so ga osvobodile. Na pritisk in grožnjo Aleksandra, ki je tedaj bil na čelu sredozemskega štaba zavezniških sil. da bo s silo nastopil, če se jugoslovanske čete ne bobo umaknile iz Trsta, ni ((sovjetska* vlada dala nobenega odgovora jugoslovanski vladi, ko jo je vprašala, kaj misli o tem in kakšno je njeno stališče. Molk «sovjetske» vlade je tedaj pomenil jasen odgovor, da se ona ne bo zavzela za Jugoslavijo in da pristaja na zahtevo Aleksandra. V takšni situaciji in da preprečijo novo prelivanje krvi, so se tedaj jugoslovanske čete umaknile iz Trsta na tako imenovano Morganovo črto. To jasno dokazuje, da nosi v veliki meri tudi Sovjetska zveza odgovornost za sedanjo situacijo v zvezi s Tržaškim ozemljem. Podobna in še bolj nesramna kupčija je bila izvršena s Koroško, ko je za 150 milijonov dolarjev Sovjetska zveza izdala upravičeno borbo koroških Slovencev in jih prodala ponovno y nacionalno sužnost tujim zatiralcem. Grčija V Grčiji pa je bila s pomočno Sovjetske zveze V krvi zadušena r.-arodno-osvobodilna borba in ljudska revolucija grškega naroda na ljubo anglo-amerikanskih imperialistov. Ta strašen zločin nad grškimi narodom bo ostal za vedno v ,<# vini kot neizpodbiten primer in dokaz sramotne izdaje nar osvobodilne borbe svobodoljubnih narodov in socialistične voluciije od strani današnjega kontrarevolucionarnega v<^5^ Sovjetske zveze. Kominformisti- so si sicer izmislili slabo vičilo za svojo izdajo nad grškim narodom. Krivdo za poraz - um VUUUI, 1V1VUU /Kt » revolucije so hoteli naprtiti Jugoslaviji, češ da je ona skočil* hrbet grškim narodno-osvobodilnim borcem, ko naj bi, po ^ hovem zatrjevanju, jugoslovanske čete streljale čez mej0/J grške narodno-osvobodilne borce in pomagale grškim fašisTj pri uničevanju grške narodno-osvobodilne vojske. Ta podla % pa ima. zelo kratke noge, če jo primerjamo z dejstvi, kak° Zahariades, sekretar grške Komunistične partije, po nalogu * minforma opravičeval predajo narodno-osvobodilne vojske * škim monarho-fašistom. Poglejmo kaj pravi Zahariades: ((Gospodarsko in politično je Grčija dokaj odvisna od kapitala, t. j. dejansko od angleškega kapitala. Gospodar^0 zemljepisno, torej tudi politično, pa pripada Grčija Balkan11 Evropi in izven tega svojega naravnega okolja ne more il irt se razvijati. Grčija sega v Sredozemlju skopo do afriške 0 \ le in dominira v zahodnem delu vzhodnega Sredozemlja. poti, ki veže Anglijo z mosulskim petrolejem, Suezom in in še naprej s Kitajsko in Pacifikom. Stojimo torej na eni 12 , strateško najobčutljivejših in najvažnejših točk, na eni iz^,e najbolj življenjskih prometnih žil britanskega imperija. V°h bo na svetu angleški imperij, mora biti tudi ta žila, in AP^J bo storila vse, kar bo v njenih močeh, da jo bo obdržala. Za te se je vojskovala zlasti dvakrat, leta 1914 in 1939, ker icXl žila steber njene svetovne stavbe. Na enem vretencu te hrbteš1 stojimo mi, in če ji vzamemo to vretence, se bo podrl« • stavba*. Tako govori Zahariades o zunanjepolitičnem položaju je. Ko govori, kakšna naj bo zunanja politika narodno-oSV0 dilnega gibanja Grčije, pravu t ((Pravilna zunanja politira bi bila tista, ki bi predstav1^, zo med dvema nasprotnima tečajema: evropsko-b^jj vjetsko zvezo kot središčem in sredozemskim z An* os kot zvezo skim s Sovjetsko kot središčem«. , ((Narodnoosvobodilno gibanje si je že od začetka odkritoS. no prizadevalo, da bi se sporazumevalo z Anglijo... in da f pomagalo premagati velike težave, krizo, ki jo je preživi)«1 Sredozemlju«. Stvar je torej popolnoma jasna. Prvič, da je zmaga re^j1 cionarnih sil v Grčiji dejansko odvisna od tega, ali se bo »” ški imperij odrekel tej važni sredozemski žili, drugič, da |a narodnoosvobodilnega ji Zahariadesovo vodstvo grškega ucmmiiuusvuuuaiinega 0; odkritosrčno prizadevalo pomagati angleškim imperialtston1- ^ bi prebrodili krizo, ki so jo preživljali v Sredozemlju a[l.ijU bi tako utrdili svoje imperialistične pozicije v Sredoze1” Skratka nekoliko drugaSe povedano, da Je zmaga narodnoosvobodilne borbe in revolucija nekega naroda odvisna od tega, če se bodo s tem strinjali imperialisti. Dokler se pa ne strinjajo, Jih ja treba podpirati. Ker se pa imperialisti nikoli ne bodo strinjali, da bi prostovoljno zapustili svoje imperialistične pozicije, to je, mislim jasno vsakemu preprostemu človeku, potem pa sploh ni mogoča narodnoosvobodilna borba in zmaga revolucije nikjer v svetu, razen če Rusi to izrecno ne dovolijo in se o tem ne zmenijo z imperialisti. V tem je pravzaprav pomen ZaHariadesovih izjav. Ne vprašanje revolucije, ampak dogovora med Sovjetsko zvezo in Anglijo, kateri prepušča Sovjetska zveza v Grčiji njene imperialistične pozicije. Zato je bilo treba najti teoretično razlago in pameten Zahariades si jo je izmislil, čeravno precej nerodno, tako da iz nje ne bi jasno in neizpodbitno izvirala kupčija na račun grškega naroda. Sporazum s Hitlerjem Novejša zgodovina nam še govori o takšnih tajnih pogodbah Sovjetske zveze z imperialisti. Na primer o tajnem sporazumu Sovjetske zveze s Hitlerjevo Nemčijo. Sovjetska zveza je izkoristila vojno med Nemčijo in Anglijo ter Francijo, da se j® leta 1939 s Hitlerjem sporazumela o razdelitvi področij vpliva v vzhodni Evropi. Pri tem je bila razkosana Poljska in razdeljena med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. O tem nam govorijo tajni dokumenti, ki so bili po vojni objavljeni v ameriškem zunanjem ministrstvu in ki niso bilj nikoli demantirani, kakor tudi ne ostali dokumenti, o katerih smo govorili spredaj in ki jih je objavil Cordelle Hull, ameriški zunanji minister med vojno, v svojih spominih'. V teh dokumentih čitamo, kako so je Molotov, ki je tedaj vodil zadevna pogajanja z Ribentroppom, cinično izražal o poljskem narodu, češ da ni sposoben in ne vreden, da bi živel kot narod ir.* si samostojno vladal. Zato ga je treba uničiti, da ne bo zaradi njega v bodoče nobenih sporov med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Na tej osnovi je bil tudi sklenjen pakt o nenapadanju in prijateljstvu med Hitlerjevo Nemčijo in Sovjetsko zvezo, v katerem je bilo že predhodno določeno, da si bosta Nemčija in Sovjetska zveza medsebojno pomagali zatreti vsak odpor poljskega naroda, ki bi v življenjski samoobrambi stremel preprečiti izvršitev smrtne obsodbe, ki je b la s tem sporazumom nad njim izrečena. Le «verolomni» napad Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo, kakor ga je imenoval- Stalin, je spremenil položaj poljskega naroda. Danes pa ^sovjetska« vlada hinavsko govori o nekem tradicionalnem prijateljstvu med poljskim in ruskim narodom. Pod tem prijatelistvom pa vladajoča birokratična kasta v Sovjetski zvezi misli na podiožniško vdanost vladajočih krogov današnje Poljske. Ker pa takšnega pri- jateljstva poljski narod ne sprejema »to mu Sovjetska zveza pošilja Rokosovskega, da ga s sijo, če zlepa, noče, nažene hlan-čevati velikoruski imperialistični politiki. Kako je učil Lenin? Do takšnih strahotnih posledic je vodila politika take imenovanih «višjih ciljev« Sovjetske zveze, ki pome.Jijo dejansko izdajstvo revolucije na vsej črti. Ta zgodovinska dejstva nam dovolj jasno in prepričljivo dokazujejo to izdajstvo. Naj mimogrede omenimo še izjave Stalina ob priliki razgovorov z zapad-nimi zavezniki v drugi svetovni vojni, ko so se sklepali omenjeni tajni sporazumi. Tedaj je Stalin dejal, da edinole velesile, ki toliko žrtvujejo v vojni, so poklicane, da odločajo o bodoči ureditvi sveta, da majhni narodi, ki nič, ali pa skoraj nič ne žrtvujejo, nimajo pravice odločati o tem. Da kitajski komunisti niso pravi komunisti, da je Cangkajšek edina prava osebnost, ki lahko združi Kitajsko itd. (Izjava o kitajskih komunistih je pomenila odkrito podporo Cangkajšku v borbi, proti kitajskim komunistom v duhu sporazuma z Anglijo in Ameriko o razdelitvi področij vpliva na Kitajskem). Kako je vso to politiko mogoče spraviti v sklad z dekretom o miru in njegovimi revolucionarnimi načeli, ki jih je tako slovesno proglašala sovjetska vlada pod Leninovim vodstvom v tem svojem prvem zunanjepolitičnem dokumentu? Ta dokument pravi dobesebno takole: «Vlada odpravlja tajno diplomacijo in ima trden namen voditi vsa pogajanja popolnoma odkrito pred vsem ljudstvom in. takoj v celoti objaviti tajne pogodbe, ki jih je potrdila ali sklenila vlada zemljiške gospode in kapitalistov. Vse določbe tajnih pogodb, kolikor so namenjene, kakor je bilo v večini primerov, pridobivanju koristi in privilegijev ruskih veleposestnikov in kapitalistov, ohranitvi ali razširjenju velikoruskih aneksij, razglaša vlada brezpogojno in takoj za razveljavljene*. Tako govori sovjetska vlada pod Leninovim vodstvom v prvem razdobju po oktobrski revoluciji. In dalje načela o samoodločbi in enakopravnosti vseh narodov, ki jih vsebujejo deklaracije takratne sovjetske vlade. Vse to je že davno pokopano, izdaja vseh načel oktobrske revolucije je dokončno izvršena in današnje kontrarevolucionarno vodstvo Sovjetske zveze je prišlo zopet na politično prakso prejšnji ruskih kapitalistov in veleposestnikov. V potrdilo teh neizpodbitnih ugotovitev se bomo dotaknili na kratko še nekaterih strani današnje zunanje politike Sovjetske zveze. Njen odnos do vprašanja miru in vojne in kakšne posledice ima ta politika za revolucionarna delavska in narodnoosvobodilna gibanja v svetu. Istočasno pa se bojno dotaknili tudi toliko proklamirane načelnosti današnje «sovjetske» zunanje politike. Delovanje ZSSR v OZN Poglejmo najprej njeno delovanje v okviru OZN. Reki: smo že, da je bila OZN ustvarjena za utrjevanje miru in mednarodnega sodelovanja na osnovi neodvisnosti in enakoprovnesti vseh narodov. Ali se «sovjetska» zunanja politika sklada s temi načeli? Se zdaleč ne, ampak v celoti nasprotuje tem načelom. Sovjetska zveza bi rada pretvorila OZN v svojo propagandistično postojanko in organ za sporazumevanje z imperialističnimi krogi na zapadu. V kolikor ji to ne uspeva, pa deluje na tem, da razbije OZN, ker takšna, kakršna je, z vsemi slabostmi, ki jih ima, predstavlja oviro na poti njene imperialistične in vojno-hujskaške politike, Vprašanje miru Najbolj prihaja do izraza ta politika Sovjetske zveze v njenem odnosu do vprašanja miru. »Sovjetska« de legacija, in z njo ostale delegacije njenih satelitskih držav, je dosledno glasovala proti vsem pozitivnim predlogom, ki so do-prinašali k utrditvi miru v svetu. Ona se je odločno uprla in glasovala proti predlogu sedmih držav o kolektivni varnosti in predložila neki svoj načrt o sporazumu petih, velesil o tem vprašanju. Sovjetska zveza stalno potiska s ospredje to zahtevo, namreč, da naj se o vseh bistvenih mednarodnih vprašanjih predhodno zmeni teh pet velesil, nato pa naj OZN samo sankcionira takšen eventualni sporazum. Čeravno ne zanikamo važnosti sporazuma med velesilami, vendar se pri tem opravičeno vprašujemo, čemu stalno in tako konstantno odrivati ostale narode od skupnega reševanja vseh perečih mednarodnih vprašanj? Prav gotovo tiči tu od zadaj težnja Sovjetske zveze, da še z ostalimi velesilami pogodi o razdelitvi sveta na vplivna področja, pri čemer bi morali takšno kupčijo plačati drugi, predvsan mali narodi. Pri takih kupčijah bi hotela Sovjetska zveza seveda zmanjšati na nič vsakršno vlogo OZN kot kolektivnega organa pri reševanju mednarodnih problemov. V prvi vrsti ne more takšna politika nikdar dovesti do trajnega miru v svetu, kvečjemu do odlaganja tretjega svetovnega konflikta, ki ga Sovjetska zveza tako rada proglaša kot neizbežnega. Drugič pa vodi do novih krivic proti drugim narodom, do njihovega zasužnjevanja in izkoriščanja. V tem je tudi dejansko težnja Sovjetske zveze, ki bi hotela v sporazumevanju z ostalimi velesilami iztisniti čim več za svoj velikoruski imperij s perspektivo, da v nadaljnji fazi. svoje ekspanzionistične politike, ojačena, doseže, če je treba, tudi z vojno, imperialistično prevlado v svetu. Cemu se je potem tako upirala jugoslovanskemu predlogu o dolžnostih držav v primeru izbruha sovražnosti, ki omogoča ugotavljanje a-gresorja in proti kateremu je glasoval «sovjetski» blok? Cemu je Sovjetska zveza najprej predlagala, da se v primeru nekega napada ne skliče posebno zasedanje generalne skupščine v 24. urah, kakor je predvideval jugoslovanski predlog, ampak šele v 14. dneh? Pri tem se je Višinski trudil, kako bi dokazal, da v 24. urah ni mogoče sklicati posebno zasedanje generalne skupščine OZN, češ da vsi delegati v tem kratkem času ne bi mogli priti na zasedanje, da komaj začete sovražnosti še ne morejo nuditi dovolj jasne slike in možnosti ugotovitve agresorja itd. Pri definiciji napada se «sovjetska» resolucija izogiba, da bi poleg pomorske blokade luk in obal imenovala tudi blokado s kopnega, gospodarsko blokado n. primer, ki prav tako predstavlja obliko pritiska in agresije. (To seveda iz enostavnega razloga, ker sama Sovjetska zveza izvaja take vrste agresije na primer proti Jugoslaviji). Ko je «sovjetski» blok videl, da ne bo uspel s tem ovreči jugoslovanskega predloga, je spremenil taktiko. Na enkrat je «sovjetska» delegacija izjavila, da je predvideni rok (24 ur) za objavo izjave o ustavitvi operacij predolg, ker bi v tem času napadalec mnogo napravil, da jugoslovanska resolucija ne govori o dolžnostih držav pred napadom itd. ter da je zaradi tega nesprejemljiva in jo je treba zato spraviti z dnevnega reda. Vse te akrobacije je počenjala «sovjetska» delegacija samo, da bi ovrgla za njo tako neprijeten in nevaren jugoslovanski predlog, kar pa ni uspela. Pri tem se vidi ne samo nenačelnost Sovjetske zveze, ampak predvsem strah pred možnostjo, da OZN pred svetovno javnostjo pokaže a prstom na njo kot agresorja. Vprašanje Koreje Posebno prihaja do izraza ta politika Sovjetske zveze pri korejskem vprašanju. Danes je popolnoma jasno, da je korejski spopad povzročila Sovjetska zveza. Ona je izkoristila narodnoosvobodilno gibanje korejskega naroda za svoje zavojevalne težnje. Najprej je na teritoriju Severne Koreje, okupiranem po «sovjetski» armadi, formirala svojo lutkovno vlado, organizirala in oborožila severnokorejsko armado, nato pa pod parolo na-rodno-osvobodilne vojne pognala Korejce v vojno avanturo za osvajanje novih področij vpliva za Sovjetsko zvezo. Ta agresija je jasno izzvala reakcijo ameriškega bloka in konflikt je bil tu. Da se prepreči širjenje konflikta, ki se lahko pretvori v novi svetovni spopad in da se doseže mirna in demokratična rešitev korejskega vprašanja, je tedaj jugoslovanska delegacija predlagala da se takoj prenehajo sovražnosti, vzpostavi prejšnje stanje 38. vzporednika, zaslišijo Severno in Južnokorejci in doseže posredovanje OZN za mirno rešitev korejskega vprašanja. Tedaj je Sovjetska zveza na ta predlog Jugoslavije odgovorila, da je t0 ameriški vojnohujskaški predlog in vmešavanje v korejsko vpra- šanje. Takrat je kazalo, da bo #sovjetska» akcija na Koreji uspela in da dobo Amerikanci vrženi v morje. Dogodki so pa pokazali, da je «sovjetska« akcija na Koreji temeljila na nepravilni oceni mednarodnega položaja. Medtem so se pa dogodki obrnili proti Sovjetski zvezi, nakar vidimo, da Višinski v političnem komiteju OZN govori o pravilnosti predlogov v zvezi s korejskim vprašanjem, ki jih je V Varnostnem svetu pred časom predlagala neka država, in pri tem seveda fte imenuje Jugoslavije. Danes je pa Sovjetski zvezi uspelo vplesti y korejsko zadevo še Kitajsko m s tem se je povečala napetost in nevarnost, da se vojna na Koreji pretvori v splošen svetovni konflikt. Namesto da bi se iskreno trudila za mirno rešitev korejskega konflikta v duhu njenih miroljubnih besed, Sovjetska zveza dela na tem, kako bi s pomočjo korejskega vprašanja izzvajala pritisk na ameriški blok, pa tudi na miroljubne sile, da bi dosegla za sebe določene koncesije, istočasno pa tudi še bolj poglobila na. sprotje med Ljudsko republiko Kitajsko in zapadrrim svetom, da bi jo tako še bolj priklenila nase, kakor tudi, da bi čimbolj oslabila in kompromitirala OZN. Takšna politika Sovjetske zveze konkretno v pogledu korejskega vprašanja vsekakor ni miroljubna, ampak je edino vojnohujskaška in v popolnem nasprotju z miroljubnimi besedami, ki jih ona tako rada trosi z jasno določenim namenom, da bi tako prevarila svet in izkoristila miroljubne »ile za svojo vojnohujskaško imperialistično politiko. / Primer Tn/gve Lieja Se par stvari v zvezi s takšno politiko Sovjetske zveze v okviru OZN. Skoraj devet mesecev je Sovjetska zveza sabotirala OZN. Ni se udeleževala sej Varnostnega sveta, kakor tudi ostalih komisij v okviru OZN. Sovjetski delegati, kakor tudi delegati ostalih njenih satelitskih držav, so izstopali, eden za drugim, iz vseh organov OZN. Kazalo je. da Sovjetska zveza zapušča OZN in da bo z njo pretrgala končno vse vezi, In vse to na liniji nekega' načelnega stališča, namreč zato, ker je v OZN še vedno sedel delegat nacionalistične Cangkajškove Kitajske. Med tem časom je Sovjetska zveza kratko malo vse sklepe, ki jih je prinesla OZN, proglašala za ilegalne. Celo Varnostni svet je proglasila za ilegalen. Naenkrat se pa Malik, po skoro devetih mesecih, vrača v Varnostni svet in postane celo predsednik tega »ilegalnega« organa OZN. Nič ga ni sedaj motilo, da je v Varnostnem svetu še vedno sedel Cangkajškov delegat. To je pomenilo poraz «sovjetske» politike v OZN. Malik se seveda ni vrnil v Varnostni svet, da bi konstruktivno prispeval k reševanju raznih perečih mednarodnih vprašanj, ampak da bi dejansko preprečeval v okviru OZN, ker drugače ni mogel, vsak napor za ohranitev miru v svetu. Samo en primer, ki pa je zelo značilen. Nastane vprašanje izvolitve novega generalnega sekretarja OZN, ker je Trygve Lieju mandat potekel. Večina je za to, da se Trygve Lieju podaljša mandat za nadaljnja tri leta. Sovjetska zveza se odločno protivi temu, napade Trygve Lieja za ameriškega agenta in vojnega hujskača, ne glede na to, da ga je pred nekaj meseci hvalila kot človeka, ki iskreno dela za mir, in da se je vedno trudil za čimprejšnji sprejem Ljudske republike Kitajske v OZN. Najprej je Sovjetska zveza poskušala odrekati pravico generalni skupščini, da sklepa o tem vprašanju, češ da je samo Varnostni svet kompetenten, da odloča o tem. Ko pa je plenum generalne skupščine z ogromno večino sprejel sklep o podaljšanju mandata Trygve Lieju, so delegati «Sovjetskega» bloka začeli ponavljati stare argumente, češ da je sklep nelegalen, »Sovjetska« delegacija je pa podpirala kuomintanškl predlog za novega tajnika OZN v osebi filipinskega predstavnika Romula. Ko je nekdo Višinskega vprašal, zakaj podpira kuomintanški predlog za novega tajnika OZN, je ta odgovorili: «Nasprotja s Cijangom (kuomintanškim predstavnikom v OZN) niso politične prirode. Cijang je živ človek in če bo on glasoval za kakšen naš predlog, mi ne bomo rekli, da nje'gov glas ne velja. Kot predstavnik Kitajske sedi sedaj v OZN kuo-mintanški predstavnik to je dejstvo«. Torej 4e glasuje za kakšen »sovjetski« predlog. Je njegova prisotnost v OZN legalna, če pa je proti, je seveda njegova prisotnost ilegalna. Res lepa «načelnost«, ki pa jasno kaže, koliko je Sovjetski zvezi res iskreno do tega, da se reži enkrat vpra-ianje zastopstva Kitajske v OZN v korist Ljudske republike Kitajske, kakor tudi, kako je Sovjetska zveza to vprašanje samo hinavsko izkoriščala za svoje nepoštene cilje, ko je zaradi tega proglašala vsak sklep OZN za ilegalen. Zanjo je torej vsak sklep OZN, ki ne zadosti njeni imperialistični politiki, ilegalen, nasprotno pa vse, kar je v njerem imperialističnem interesu legalno. Konvencija, o genocidu Ravna tako je poučno stališče ((sovjetskega« bloka v OZN do konvencije o genocidu. Sovjetska zveza in njene satelitske drfave s'o to konvencijo ratificirale s pridržkom namreč, da lahko sprejmejo iz konvencije tisto, kar jim ustreza, V diskusiji o tem vprašanju so se pokazale zanimive stvari. Sovjetska zveza, ki je sicer načelno pristala na to konvencijo, je pa zahtevala, naj bi pojem genocida povezali izključno z nacizmom in fašizmom, čeprav je dejstvo, da se je ta zločin proti človeštvu pojavljal že pred fašizmom In da se pojavlja tudi danes. Sovjetska zveza je dalje zahtevala, naj ne pride y konvencijo preseljevanje nacionalnih in etničnih skupin kot genocidno dejanje, (kar sicer ni vključeno), kakor tudi ne prisilno odvažanje otrok ene skupine v drugo (to je pa vključeno). Sovjetska zveza je še zahtevala, naj bi verskih skupin s konvencijo posebej ne zaščitili (recimo pregajanja Židov, verski pokolji v kolonialnih deželah itd.), čeprav je znano, da so bile prav takšne skupine često izpostavljene strašnemu pregajanju in uničevanju. Ce vemo, da so se takšna preseljevanja in uničevanja narodov vršila v Sovjetski zvezi (o čemer bomo še pozneje govorili), če vemo za pregajanje in -preseljevanje jugoslovanskih manjšin v kominformističnih državah in prisilno zadrževanje jugoslovanskih otrok v Sovjetski zvezi, potem lahko razumemo, zakaj je »sovjetski» blok pristal na konvencijo o genocidu s pridržkom in zakaj vse tiste zahteve Sovjetske zveze, ko se je o tej konvenciji diskutiralo, Ce je tako, kar dejansko je tako, ker dejstva dokazujejo, potem vidimo vso lažnivost in hinavščino «sovjetskih» delegatov in delegatov njenih satelitskih držav, kadar govorijo o miru, svobodi, o samoodločbi, neodvisnosti ir.' enakopravnosti narodov. Večjega cinizma in večje hinavščine, večjega odkritega nasprotja med be. sedami in dejanji je težko zaslediti v zgodovin; družbenih odnosov, in posebno še, če primerjamo te besede z dejansko politiko laži, obrekovanj, ekonomske in politične blokade, vsakovrstnega pritiska, groženj, rožljanja z orožjem, izzivanja obmejnih incidentov itd. od strani Sovjetske zveze in kominformističnih držav proti novi socialistični Jugoslaviji. Vprašanje Libije Karakteristično je tudi njeno stališče do vprašanja Libije, Sovjetska zveza je od leta 1945. do danes večkrat spremenila stališče o vprašanju Libije. Najprej je zahtevala razdelitev Libije na Cirenajko ir/ Tripolitanijo, pri tem pa zahtevala Tripolita-nijo zase, Cirenajko pa je prepustila Veliki Britaniji. Nato je predlagala vrnitev Libije Italiji, pozneje pa je nasprotovala svojemu lastnemu predlogu in ponovno predlagala razdelitev bivših italijanskih kolonij med štiri velike sile, končno je Sovjetska zveza zahtevala enotno ir; samostojno Libijo. Brez števila je primerov, ki nesporno pričajo o takšni, nič kaj miroljubni, nenačelni, imperialistični zunanji politiki Sovjetske zveze. Sicer bi nas pa predaleč dovedlo, če bi hoteli naštevati vse primere. Toliko jih je, da se človek naravnost čudi nesramnosti in pokvarjenosti kominforniistov, ko bi hoteli vse to istovetiti a socializmom in komunizmom. Par besed pa vseeno moramo še spregovoriti o tako imenovanem kominformističnem pokretu za mir. Ta pokret ni nič drugega kakor izkoriščanje miroljubnih sil za njihovo mobilizacijo na voj-r.ohujskaške in imperialistične pozicije Sovjetske zveze, istočasno pa za zaveso miru poskušati skrivati takšne resnične kontrarevolucionarne težnje «sovjetske» politike, Stališče tega pokre-ta za mir je stališče »sovjetske* vlade. V Varšavi Je bilo kakor, da je zasedal kolegij zunanjega ministrstva Sovjetske zveze. Za temi raznimi kongresi za mir navadno zmeraj sledi ofenziva «so. vjetske* zunanje politike, ali pa obratno se ti kongresi vršijo, kadar Sovjetska zveza ne more uspeti v OZN s svojo agresivno politiko. Skratka so vsi ti kongresi za mir le podpora ((sovjetski« agresivni politiki ali pa pripravljajo pot tej politiki. Zato bi se ti kongresi morali imenovati kongresi agresije, ne pa kongresi miru. Izkoriščanje revolucionarnih sil Tej politiki Sovjetska zveza podreja vsa revolucionarna delavska jn narodnoosvobodilna gibanja v svetu. Za Sovjetsko zve-zo Se ne postavlja več vprašanje revolucije, razvijanje In krepitev revolucionarnih sil v svetu, ampak izkoriščanje istih za kontrarevolucionarne cilje njenega današnjega vodstva. Temu cilju služi tudi «teorija», da ni mogoča zmaga revolucionarnih sil v nobeni deželi brez 'direktne pomoči sovjetske armade. Torej le vojna ir: zasedba dežele po »sovjetskih« četah Je za komin-formiste perspektiva zmage revolucije. Sicer pa je ta parola le fraza, ker v tej perspektivi je le perspektiva velikoruske imperialistične politike. Na tej liniji se kominformistične partije pretvarjajo v pete kolone Sovjetske zveze, ker se njihova poli. tika in borba podreja izključno interesom »sovjetske* zunanje politike. Na ta način hočejo pretvarjati delavsko in narodnoosvobodilno gibanje v orodje Sovjetske zveze, ki jih Izkorišča za širjenje svojega hegemonizma in zasužnjevanja narodov, ali pa za menjalni drobiž, s katerim plačuje Sovjetska zveza sporazume z ostalimi imperialisti pri delitvi sveta na vplivna področja. Takšna kontrarevolucionarna politika Sovjetske zveze raz* bija enotnost naprednih in demokratičnih sil v svetu, uničuje celo vrsto teh gibanj in jih izroča udarcem imperialistov ln reakcije, kot je primer Grčije, Koreje, pa tudi Italije in Francije, kjer so kljub objektivnim pogojem v teku druge svetovne vojne morali po direktivah Moskve odložiti vprašanje revolucije za po vojni, odnosno za takrat, ko bo tja prišla «sovjetska» armada na svojem zavojevalnem pohodu po Evropi. Pretvarjanje komunističnih partij v «sovjetsko» peto kolono odvaja te partije od konkretno revolucionarne borbe v lastnih deželah in Jih onesposablja za vsakršno revolucionarno borbo, ker se ta vodstva v ča-kanju »sovjetske« armade zbirokratizirajo od vrha do tal po »sovjetskem« sistemu ln tako izgubljajo stik z množicami ir.1 njihovimi težnjami. Dalje se na tej liniji uvaja v politiko komunističnih partij najbolj reakcionarne metode laži, potvarjanja dejstev, varanja delavskih množic, makiavelizma, nacionalnega šovinizma irj končno manevriranja in sodelovanja z »lastnimi* buržoazijami na osnovi izdajstva vseh principov razredne borbe, na liniji izdajstva vseh načel marksizma in vse to v skladu le t trenutnimi interesi »sovjetske* zunanje hegemonistične politike in njenega manevriranja ter sporazumevanja z ostalimi imperialističnimi krogi na zapadu. Kdor koli se pa v okviru partije ne podreja tej politiki, se proti njemu uvaja najhujši moralni in fi. žični teror, označuje za izdajalca, trockista, sovražnika socializma, imperialističnega agenta itd.. S tem se dejansko likvidira vsak sistem svobodnega mišljenja, svobodne diskusije, kritike irj samokritike. Vsa ta politika, ki deli ljudi v svetu na ameriške ali »sovjetske* agente, pa demoralizira široke delovne množice, jim jemlje perspektivo borbe in maja zaupanje v njih v ideje socializma, kar jih razorožuje pred reakcijo, tako da laže postajajo plen reakcionarne politike. Vsa ta politika pa na drugi strani daje orožje reakciji, da komunistične partije upravičeno napada in jih onemogoča v svojem delovanju kot peto kolono tuje države. — 365 — aiNAaua isshokih«! Končno pa ta politika Sovjetske zveze ho5e »siliti ljudem in narodom razdelitev sveta na ruski in ameriiki blok in jih postaviti pred alternativno: al-i za ruski, ali pa za ameriški blok. Sovjetski zvezi in njeni politiki je danes potreben ameriški blok, da lahko z obtoževanjem ameriškega bloka, da pripravlja vojr:o in zavojevanje sveta, skriva svojo dejansko vojnohujskaško im. perialistično politiko in težnjo za gospostvom nad svetom. Najbolj strašno pri vsem tem pa je dejstvo, da vodi Sovjetska zveza takšno politiko v imenu borbe za socializem. S takšno politiko torej oaa dejansko ustvarja ameriiki blok ln krepi p »jem xeak- cionarne kapitalistične in imperialistične sile, kQ mu je v borbi proti svojemu konkurentu — Sovjetski zvezi — v veliki meri omogočeno, da borbo za socializem istoveti z borbo proti vojno-hujskaški in imperialistični politiki Sovjetske zveze. V tem je tudi zločin in izdajstvo Sovjetske zveze nad socializmom. Ta dejstva nam tudi dokazujejo, da predstavlja danes največjo nevarnost za mir v svetu ravno takšna agresivna, imperialistična politika Sovjetske zveze. Vzroki protirevolucionarne politike ZSSR Ko ugotavljamo vsa ta dejstva, se nujno in neizbežno vprašamo, kako je vse to mogoče, da prva dežela na svetu, ki je krenila na pot socializma, danes, po več ko 30,-letih, vodi takšno zunanjo politiko, ki se prav nič r.'e razlikuje po svojem bistvu in reakcionarnih ciljih od kapitalističnega imperializma in da je po svojih metodah celo še bolj absolutistična, despotska in ma-kiavelistična. Morajo za to prav gotovo obstajati določeni vzroki, pogoji, iz katerih se poraja takšna zunanja politika Sovjetske zveze. Te vzroke in pogoje pa je treba iskati v njenem notranjem razvoju. Zato bo nujno potrebno, da se vsaj v osnovnih obrisih dotaknemo notranjega političnega položaja v Sovjetski zvezi. Nedvomno je, da je velika oktobrska socialistična revolucija pomenila največji zgodovinski korak v razvoju človeške družbe. Prvič v zgodovini je ruski proletariat, pod Leninovim vodstvom, zrušil oblast veleposestnikov in kapitalistov in vzpostavil novo, svojo sovjetsko oblast. Prvič so velike ideje Marxa in Engelsa o nujnosti zmage proletarske revolucije doživele svojo praktično ostvaritev. Stoletne težnje vseh tlačenih ljudi in narodov so doživele svojo prvo zmago proletariata. S tem se je začela nova doba v zgodovini človeštva, doba socialističnih revolucij in socializma. Oktobrska revolucija, ki je prebila svetovno verigo imperializma in zrušila imperialistično buržoazijo v eni deželi, je vsemu delavskemu razredu in ostalim delovnim množicam pokazala pot borbe za osvoboditev izpod kapitalističnega jarma. Oktobrska revolucija je na svoji borbeni zastavi zapisala leninski princip samoodločbe in enakopravnosti narodov in s tem razgibala in okrepila odločnost narodno.osvobodilnih gibanj kolonialnih in polkolonialnih dežel. Zaradi vsega tega ima oktobrska revolucija svetovno-zgodo-vinski značaj. Zato delavski razred in vsi delovni in napredni ljudje v svetu praznujejo ta zgodovinski dogodek. Z zmago oktobrske socialistične revolucije je bila odprta pot v komunizem, novi družbeni sistem, ki je rezultat zmage nad kapitalizmom. Na tej poti pa imamo prehodno dobo socializma. Socializem torej ni družbeni sistem, ampak le prehodna doba v komunizem, v kateri se vrši borba med ostanki kapitalizma in novimi elementi komunizma. Končna zmaga komunističnih elementov nad kapitalističnimi označuje konec prehodne dobe socializma in nastanek novega družbenega sistema — komunizma. Ta proces pa se ne razvija enakomerno in po točno določenih poteh. Ne, on je neenakomeren, različen v posameznih deželah irj se razvija v neprestanih nasprotjih med starim in novim. Marx in Lenin sta dejal-a, da zmagovitemu proletariatu na poti od kapitalizma v komunizem preti dvojna nevarnost: od zrušene buržoazije, ki bo ponovno, posebno v prvi dobi po zmagoviti proletarski revoluciji in še neutrjeni oblasti proletariata, poskušala dokbpati se zopet do oblasti, in od njegove lastne birokracije, ki bo z razvojem postala nevarna sami revoluciji, če se ne bo proletariat tega pravočasno zavedal in povedel proti njej odločen boj. V Sovjetski zvezi se je uresničila in udejstvila v vsem njenem notranjem življenju druga nevarnost — birokracija. V notranjem politično-ekonomskem in vsem družbenem razvoju Sovjetske zveze prisostvujemo procesu ustvarjanja ogromnega centralistično-birokratičnega državnega aparata ir.- političnega formiranja birokratične kaste, ki vedno boij živi na račun izko. riščanja delovnega ljudstva. V tej vladajoči državno-birokratični kasti nastaja težnja za položajem, karierizem, lov za boljše privilegirane pozicije v državnem aparatu, nastaja teorija, da je vsak birokrat na svojem mestu neobhodno potreben in nenadomestljiv, skratka se je ta vladajoča birokratična kasta spremenila iz ((služabnikov družbe«, kakor je dejal Mara, v gospodarje nad njo. Ta razvoj se je izvršil vzporedno z jačenjem centralistično-buokratične države, v kateri birokratična kasta vidi obrambo in zagotovitev svojih privilegijev. Birokratizem in birokracija je tesno povezana z obstojem države. Birokratična kasta se v ekonomskem pogledu naslanja na državno lastnino produktivnih sredstev, s katerimi ona iz-ključno upravlja. Ta lastnina produktivnih sredstev ji omogoča, da izkorišča delavski razred. Kakor je znano po Marxu, se delovni čas delavca deli na dva dela: na del, ki je potreben, da obdrži sebe in svojo družino pri življenju, in na del, ki obstaja v višku dela. Drugi del v večvrednost ali profit, ki se spreminja v kapitalizem, si prilašča kapitalist. V Sovjetski zvezi si pa ta drugi del prilašča birokratska kasta, katera monopolizira upravljanje produkcijskih sredstev s pomočjo države. V tem so tudi materialne osnove «sovjetske« birokratične kaste. Iz teh materialnih osnov potem izhaja težnja za vedno večjo krepitev centralističnega državno-birokratičnega aparata in držav« kot takšne. Da bi ohranila im ovekovečila svoj privilegirani izkoriščevalski položaj, je ta birokratična kasta uvedla najbolj desipoteke in aibsodutistične metode vladanja, vpregla v svojo službo oborožene sile, sodišča, filozofijo, zgodovino, politično ekonomije in druge družbene vedli, književnost, umetnost itd. Danes Prisostvujemo dejstvom, kako razr.i advokati te birokratske kaste razvijajo vse mogoče ((teorije« o vodečem ruskem narodu«, o ((bratski pomoči«, o ((miroljubni« politiki Sovjetske zveze. Iz zaprašenih predalov vlečejo na dan slike starih ruskih carskih vladarj-ev in generalov, ,k>i predstavljajo simbol imperialistične in absolutistične, mračnjaške politiKe veleposestnikov, generalov kapitalistov bivše carske Rusije in ki jih prikazujejo kot simbole močne in napredne Rusije. «Namesto veselih in svobodnih oblik duhovnega in družbenega življenja delovnih ljudi — kakor pravi Dijlas —, ki so se otresli skrbi kapitalističnih gospodarjev in fevdalnih velmož — siva % enolična misel, besni neljudski in alkoholični izlivi patentirane sreče in tako močan ter totalni pritisk železne pete — katere vohunstvo se je povleklo v najmanjšo celico družbo; v odnose med možem in ženo, starši in otroki, medi umetnika in njegovo delo — kakršnega do sedaj ni poznala ljudska zgodovina«. «IZ carskih muzejev so izšle prašne in pozabljene uir.iiforme in niti ne ryne iz ((slavnih« jekaterinskih časiov, temveč iz nikolajev-skih, in z vsem svojim novim sijajem padle na pleča »socialističnih« maršalov, generalov irj policajev. Plitva in trivialna laž in demagogija, inscenirami procesi, kaikor proti krivovercem in čarovnicam, računajoč pri tern na prevaro preprostega, navadnega delovnega človeka — ki sami po sebi označujejo 366 0561 feiqH»AOU -oe ^ neljudsk; prezir in nevero v njegov um in njegove sila Jtaesto noutešenega in strastnega iskanja resnice, laž in *s povsod in v vsem«. ■ie, namesto intemacionalizma, bratstva in enakopravnosti *jov, zatirarjje drugih narodov preseljevanje in umičeva-^tarov, Gruzincev, Nemcev ob Volgi, jugoslovanskih manj-' kominformističnih državah, preganjanje milijonov Nem-h lastnih rooinih krajev iiz vzhodir.ih pokrajin, Madžarov L^e, Turkov iz Bolgarije itd. Namesto mirnega reševanja prodnih sporov pripravljanje na roparsko osvajalno vojno idobivanje novih področij vpliva. V svojo službo so «so-*M birokrat; vpregli avtoriteto oktobrske revolucije irj I e-ter uporabljajo marksistično fraeologijo, da bd tako pre-•i milijone delovnih ljudi po svetu, Birokratična kasta takšnih ugotovitev nas še vodi vse to, kar se dBnes v notra/rjjosti Sovjetske zveze m v njeni zunanji poli-V prvi vrsti nam govori, da so se v prehodni socialistični v Sovjetski zvez; birokratsko-kaipitalistični elementi ne 'obdržali v popolnoma novi obliki, — ampak so se okre-celo prevladali še slabe elemente komunizma, rojenega brski revoluciji. Kako pa naj bj si drugače razlagali V3e piave. Le kapitalistične tendence lahko porajajo takšno to. Rekli smo že, da «.?ovjetskI» birokrati obožujejo drža-’ njih je država vir pridobivanja ekstraprofita in gai an-,a njihove privilegirane izkoriščevalske pozicije. Država J ostanek kapitalizma. Proletariat sicer potrebuje državo, % v prvi dobi po osvojitvi oblasti, ampak takšno »Iržavo, jjftira. kakor pravi Manc, r.-e pa da jo še bolj jači, kar l*«s dogaja v Sovjetski zvezi. Nacionalizacija in podiržav-' industrijfe je revolucionaren socialistični akt, vendar v svoji prvi fazj socializma, to, kar je izvršila Sovjetska ' ie pod Leninovim vodstvom. Državna lastnina je dejan-Sfnižji tip socialistične lastnine. Cim pa socialistična drža-je kapitalističen ostanek, v nadaljnjem razvoju ne preda lucijskih sredstev v roke samih proizvajalcev, da z nijimi jisjo, se potem zgodi to, kar se je danes zgodilo v So-,« zvezi. Država, ki je lastnik produkcijskih sredstev, po-' izkoriščevalec delovnega ljudstva, kateremu^odvzema vi-a in pi oizvodov. Državni socializem se v ničemer, po J* ekonomskem bistvu, ne razlikuje od državnega kapita-' Tam pobira profit kapitalist, tu pa državna birokratska m? pretvarjanje državnega socializma v svobodno «asoeia. .•^posrednih proizvajalcev, kakor pravi Marke, lahko ,^tnih proizvajalnih sredstev popolni socialistični katralk-j°vjetski» birokrati tako radi hvalijo svojo demokracijo. Je demokracija samo na papirju — formalna — dejansko ^ despotizem najhujše vrste. Socialistična demokracija j satno v tem, kolikor delavci sami upravljajo producijska 'a in kolikor sodelujejo pri razdelitvi viška dela in pro- ——1 ----------'--j-c— ----------vvi • ni pru* V- ki jih sami ustvarjajo. V Sovjetski zvezi pa nimajo ^ pri tem nobene pravice. O tem odloča država. Direktor !■* v Sovjetski zvezi je predstavnik birokratske države, H’j j ‘ /.o V C, njene interese, kot je direktor tovarne v kapitalizmu ^Vnik kapitalista, ki ščiti njegove interese, le s to razli-S| v kapitalizmu, kjer obstaja kolikor toliko neke vrste^ a buržoazna demokracija imajo delavci možnost, da s sindikalnih organizacij irj stavk vedno nekaj odtr-■** kapitalista za sebe. O nujnosti takega razvoja V * to nam kaže, kako demagoške in preračunane na pre-,0vnih ljudi ter zgodovinsko lažne so vse parole, ki iih l* svet «sojrjetski» birokrati o tem, kako se V Sovjetski rt ”Suje doba socializma in začenja prehod v komunizem. «leč so v Sovjetski avezi me samo od komunizma am- pak celo od resničnega socializma. Kakšna pa je karakteristika današnjega stanja v Sovjetski zvezi? v Sovjetski zvez; je socializem stagniral, njegov daljnji razvoj je trenutno ustavljen in prevladali so kapitalistični elementi. Ali pa parafrazirano kakor je dejal Lenin: kapitalizem brez buržoazije. Ta situacija v Sovjetski zvezi jasn0 poraja n^ znotraj kapitalistične odnose v i eravno v novi obliki — na zunaj pa imperia- listične težnje za osvajanje vedno novih ozemelj, da bi tako lahko opravičiti in obdržali takšne kapitalistične in monopolistične odnose izkoriščanja od' strani birokratske kaste v Sovjetski zvezi sami. Vse to pa jasno zavira daljnji razvoj produktivnih sil v Sovjetski zvezi, kakor tudi v ostalih vzhodnoevropskih satelitskih državah Sovjetske zveze. V tem je tudi na-sp»°tje v notranjem sistemu Sovjetske zveze, ki ga ona skuša i e še vati z imperialistično zunanjo politiko, z osvajanjem rovih področij in ropanjem bogastev in dela dlrugih narodov. V svetu Pa taksna Sovjetska zveza predstavlja oviro daljnjemu razvoju socializma. Obenem Pa vse to predstavlja izdajo oktobrske revolucije in. socializma. Ali je bil nujen takšen razvoj v Sovjetski zvezi? Nujer. je bil v kolikor se sovjetski proletariat, pravzaprav njegova avant. mo za^°mUm partUa ~ ni te nevarnoati birokratizma zavedala ir, preti njemu povzela odločnega boja ko ie n"ŠeJ/r;.PrVi rasti' P°5ebr-'° še, ko so za razvoj takšnega bnokiatizina obstajali objektivni pogoji v zaostalosti de- !etv’ e dolgoietni kapitalistični obkro-zitvi itd. Cim te borbe proti birokratizmu ni bilo, ie bil torej taksen razvoj nujen. ’ J J Kljub vsemu pa takšen razvoj v Sovjetski zvezi ki siefr ,,!? skodu3e socialističnemu razvoju v svetu,’ ne more ■staviti zmagoslavnega pohoda socializma, ki je daAes portal irt postaja ve«no bolj nujen v življenju narodov Socialistični razvoj postaja vedno bolj potreba vseh narodov ^anju novih oblik življenja. Danes nastajajo oJekU^S ve za novo m širšo pregrupacijo sil na pozicijah socializma. gazita negacija današnjega stanja v Sovjetski zvezi predstavlja danes socialistična Jugoslavija. V Jugoslaviji se danes izvajajo ukrepi, ki jasno kažejo nujnost nadaljnjega razvoja tralfJa^f’ k!n njegovo življenjsko moč. Ukrepi o decen- tializaciji, odločna borba proti birokratizmu in poglabljanje socialistične demokracije, odprava vseh državnih in drugih pri- nnm8ni-n k "ajvažnejše P* zakon o delavskih svetih, s pomočjo katerih delavci prevzemajo upravo podjetij v svoje lastne roke in vedno bo!j sodelujejo pri razdeljevanju viška ki ga ustvarjajo s svojim delom. Vsi ti ukrepi gredo za tem ’ da LI! tVJ,g0flni uresničujejo v praktičnem življenju naro- i" v0V rna SiZma’ Marxa- En^l«a ir; Lenina o so-c a tet.čni demokracij,. 0 odmiranju države, o svobodni «asocia- miiniof* °lre f Proizvajalcev, 0 vedno močnejši krepitvi ko. munističnih elementov nad kapitalističnimi. To so zgodovin- oben^eW‘Ja Za "a.d^,jnji razvoj socia]izma in zmago komunizma, enem pa predstavljajo tudi najmočnejše orožje v borbi proti birokratični kasti v Sovjetski zvezi. Vedeti je treba, da Je X daljnji razvoj socializma v svetu mogoč le v borbi proti tej biro-kraticni kasti, ki danes vlada v Sovjetski zvezi in v njenem končnem uničenju. Zato je borba socialistične Jugoslavije proti Kominformu obenem velik prispevek naprednim socialističnim silam Sovjetski zvezi, ki brez dvoma obstajajo in ki bodo končno zrušile oblast današnje birokratične kaste. Sovjetska birokra-ticna kasta se tudi zaveda te nevarnosti za svoi položai Vi prihaja iz socialistične Jugoslavije. Zato Se je tudi tako šilo. revolucijo3 Jugoslavii°’ da zaduži tukajšnjo socialistično Pomen upora socialistične Jugoslavije proti Kominformu Upor socialistične Jugoslavije proti Kominformu predstavlja torej upor napredmh revolucionarnih sil proti izdaji marksizma, la upar m le notranja zadeva Jugoslavije, ampak izraža težnje — 367 3INA3tfa vseh naprednih revolucionarnih sil na svetu In Gaje perspektivo daljnjega razvoja socializma ln napredka sploh, ki ga Je •sovjetska# kominformistična Izdaja pripeljala na mrtvo točko, pravzaprav sprevrgla v njegovo nasprotje. Zato ni mogel primer Jugoslavije ostati qsamljen. Nujno je bilo, da je primer Jugoslavije postal predmet pozornosti, zanimanja vseh naprednih ljudi na svetu, da je bil postavljen na dnevni red vseh delavskih gibanj, da je primer Jugoslavije odkril v delavskih gibanjih vseh dežel mnogo negativnih pojavov, ki so zavirali razvoj teh gibanj, pojavov, ki so dovedli in vodijo do neštetih porazov in ki so re- zultaf revizionistične in izdajalske politike »sovjetskega« stva Se pred resolucijo kominforma in proti kateri se ' razvija bitka v okviru vsakega delavskega gibanja posebej osnovi konkretnih razmer, ki tam vladajo. Socialistična "v slavija s tem izpolnjuje tudi svoje zgodovinsko poslanstvo P človeštvom. Zgodovinski pomen današnje herojske borbe J slavije bo v celoti pokazala bodočnost, posebno pa tedaj, njen notranji razvoj v poglabljanju socialistične dem<>'?r® in graditev resničnega socializma poznan širokim ljudskim žicam vseh narodov. Naše osrtovne naloge V tej zunanjepolitični stvarnosti Je naša orientacija popolnoma jasna. Poznavajoč to stvarnost smo se ml odločno opredelili za napredek, za socializem. Naše gledanje odločno nasprotuje politiki Kominforma, ker je reakcionarna, kar smo ugotovili tudi iz lastnih izkušenj. Kominformistl se trudijo, da naše qbsojanje revizionistične in kontrarevolucionarne politike Sovjetske zveze prikažejo kot antisovjetizem, kar bi moralo pomeniti isto kot biti proti socializmu. Na tem lažnem argumentu so gradiii in še danes gradijo svojo propagando, računajoč na neinformiranost delovnih ljudi ir/ izrabljajoč njihova čustva do socializma. V tem so tudi v precejšnji meri uspevali ravno zato, ker mnogim ni bila stvar Kominforma jasna (kar velja še danes, Četudi v manjši meri) ln niso mogli verjeti, da je Sovjetska zveza mogla tako globoko zabresti v kontrarevolucijo. Zato je potreba pojačiti razkrinkavanje politike Kominlorma, potrebno je prikazati ljudem, da obsojanje današnje imperialistične politike Sovjetske zveze na pomeni biti proti socializmu, ampak dejansko boriti se za stvar socializma. Dati je treba širokim delovnim množicam resnično perspektivo nadaljnjega razvoja socializma ln jačenja njegovih si) v svetovnem merilu. Pomagati je treba delovnim ljudem lz brezperspektivnosti ln nevere v lastne sile, v katero jih Je pahnilo razočaranje nad Sovjetsko zvezo. Pri tem Je nujno potrebno seznanjati delovne ljudi z notranjim razvojem in pridobitvami socialistične Jugoslavije. Treba je y naših delovnih množicah utrditi prepričanje, da izdajstvo Sovjetske zveze ne more preprečiti daljnjega razvoja socializma in napredka v svetu sploh. V borbi proti reakcionarni politiki Sovjetske zveze se socializem dejansko osvobaja mnogih ovir na poti svojega razvoja do fconSne zmage naprednejše, brezrazredne komunistične družbe. Poznati današnji mednarodni položaj, odnose si) % svetu, gledati pravilno na ves razvoj je neobhodno potrebno pri 1,1 konkretnem delu, Ko smo govorili o objektivnem obstoju in razvoju s( lističnih sil v svetu, smo nujno mednje vključili tudi istc sf ki obstajajo pri nas. V čem in kje obstajajo te sile pri 1,8 p tržaškem proletariatu in širokih delovnih množicah našel* ročja. Ta proletariat in te delovne množice so v teku svetovne vojne in po vojni vodile nešteto revolucionarnih:! ogorčene in herojsko so se borile za ljudsko oblast, za ^ zem in so v tej borbi žele simpatije in priznanje, lahko vseh naprednih sil v svetu. One so to bitko vodile do zločinske resolucije Kominlorma, ko so ob tem prelomu, rane Od socialističnih gesel izdajalskega Kominforma in-**"J v Sovjetsko zvezo iz časov oktobrske socialistične rev01,^ misleč v dobri veri, da nadaljujejo borbo za socializem, trenutno v veJiki večini izdajalski politiki Kominforma. ^ js herojsko revolucionarno preteklost tržaškega proletark ^ delovnih množic Imenoval »sramotno preteklosti), da bi laže vodil na reakcionarne pozicije italijanske imperij reakcije. AH težnje za socializmom pa v teh množicah i*“^ Kominforma ni moglo ubiti, ampak jim je samo trenutno , perspektivo, jih zmedlo in pasiviziralo, tako da danes še (četudi v manjši meri) pasivno oddajajo glasove tej 8L reakcionarni politični skupini ali stranki. Ali v njjh tlijo ciallzma, ki bodo ponovno še silnejše zagorele v mogočen ko bodo te delovne množice v ejeloti spoznale izdajstvo forma ln Sovjetske zveze ter se ponovno dokopale do re„ji perspektive v borbi za socializem. Ta proces razči teh množicah se neprestano vrši vzporedno z razkrink8 izdajalske politike Kominforma ln se bo v bodoče Še ,,||l razvijal. Pri tem pa je ena od osnovnih nalog naše Komu1’^ partije borba za te množice, ki so za socializem in ki se boriti za njegovo zmago, — 368 — 0961 &xqp»gou -08