Inseratl se sprejemajo in velj& tristopna vrsta: 8 kr., če se tiska lkrat, 19 9 II II II II H 16 i, n n n ^ * i Pri večkratnem tiskanji so oena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništv > administracija) in ekspedicija na Starem trgu h. št. 16. SLOVENEC« Političen list za siorasül uaroß. Po pošti prejeman velja: Za celo leto . . 10 gl. — kr. za pol leta , , 5 — „ za četrt leta . . -J „ 50 ., V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kr. za pol leta . . 4 „ '20 „ za četrt leta . . 2 „ 10 „ V Ljubljani na (lom pošiljati velja 60 kr. več na leto. Vredništvo je na Stolnem trgu hiš. št. '284. Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto. Cesarjev« popotovanje pa Slovani. Vrnitev cesarjeva liberalcem dela veliko skrb, ker jim slaba vest menda pravi, da njihovo gospodstvo pojema. Zatiranje Slovanov bilo je najpoglavitnejše načelo dosedanjih vlad avstrijskih in Nemec pa Madjar porazumela sta se, da bi Slovane lože pritiskala na steno. Vsled popotovanja cesarjevega se bode to, kakor je videti, nekoliko presuknilo, če ne še splošno po vsej Avstriji, vsaj v Dalmaciji, o kteri se je unidan v „Augsb. AUgem." pisalo, da se mora tam vtrditi narodni živelj, ki bode za Avstrijo krepka obramba. Doslej se je v Dalmaciji na vso moč gojilo lahonstvo, slovan-stvo pa zatiralo. Dežela ima komaj 40.000 laških, in devetkrat toliko t. j. 3C0.000 slovanskih prebivalcev, pa Lahi so se tako šopirili, da bi bil človek Dalmacijo imel za čisto laško zemljo. Da se jc to v Dalmaciji godilo, dokler je bila dežela pod vlado bene-čanske republike, je pač vsakemu umevno, čudno pa je, da je tudi avstrijska vlada tako marljivo pospeševala lahonstvo, ko vsak otrok ve, da Lahi vedno škilijo čez morje in da že komaj pričakujejo zedinjeni biti z Italijo. Zlasti se je v zatiranju slovanskega živelja odlikovalo ministerstvo Giskrovo, ki je s surovo svojo brezozirnostjo dalmatinske Slovane pripravilo celo k uporu, ki je bil še le po milostnem posredovanju cesarja samega končan. Liberalni dunajski nemčurji so namreč videli, da Dal macije ne morejo ponemčiti, zato pa so jo hoteli v pest dati lahonom, da bi le od njih tolikanj sovraženi Slovani ne prišli k nobeni veljavi. Pa vsa sila in vse zatiranje narodne zavesti ni moglo zadušiti; če so pa Slovani za- ostali v omiki za laškimi svojimi sodeželani, bili so najprvo krivi Penečani, ki so dalmatinske Slovane imeli prav za sužnje, potem pa dunajski nemčurski državniki, ki so do najnovejšega časa posnemali to brezvestno in zoper-natorno postopanje. Zdaj pa so se merodajnim krogom začele oči odpirati; sprevideli so, da za Avtsrijo ni dobro pospeševati lahonstvo, narodnost slovansko pa zatirati. Slovani dalmatinski so gotovo bolj zvesti Avstrijanei, kakor pa tamošnji lahoni, zato državna korist zahteva, da se Slovani ne le ne zatirajo, ampak na vso moč podpirajo, da izvrstne svoje naravne spretnosti zamorejo vsestransko razviti v prid narodnosti svoje in cele države. Ker rešeni iz sto- in stoletnfe sužnosti bodo v srcu goreli hvaležnosti do svojih rešiteljev, ki jim dajejo priliko stopiti v vrsto drugih izobraženih narodov, hvaležnost pa bode vtrjevala zvestobo in vdanost do najpresvetlejšega prestola in do pravične jim postale Avstrije! Največo zaslugo za to dalmatinskim Slovanom koristno premembo ima cesarski namestnik baron Rodič, rojen Dalmatinec in iskren narodnjak, kteremu je omika naroda pri srcu. Zato ga p« tudi nemčurski liberalci črtijo, kar le morejo, in so si že na vso moč prizadevali, da bi ga spodrinili! Giskra ga je bil res za nekaj časa spravil iz Dalmacije, pa baron Rodič je prišel kmalo zopet nazaj, in vse prizadevanje sedanje vlade, s ktero se baron Rodič nikakor ne strinja in ktera bi se ga bila že večkrat rada znebila, bilo je zastonj, ker vživa popolno zaupanje cesarjevo. In to ravno jim dela skrb, ker ni le znamenje, da Dalmacija je za nemčurstvo zgubljena, ampak da bode to imelo velik vpliv tudi na druge slovanske narode avstrijske. Razmere med Slovani in nemškir ralci pa madjarskimi zatiralci so nam« povsod ravno take, kakor v Dalmaciji' nasledki nikjer niso tako žalostni, prihajal da so Slovani drugod bolj izobraženi in ši nejši in se zarad tega tudi krepkejše ustavljajo nemčurskim nakanam. Da merodajni krogi tega ne izvedo, krivi so največ tuji deželni namestniki, ki vidijo vse v najlepšem stanu in jih po volji vladajoče stranke slepe z napačnimi poročili. Da bi pa mi Slovenci n. pr. imeli narodnega deželnega predsednika in bi cesar potoval po naših krajih, bi mu pač tudi pri nas zamogel razkriti marsikako skelečo rano, ktero je nemčurstvo vsekalo narodu in ki zadržuje njegovo rast in krepenje. Zamogel bi mu pokazati šole, ki prezirajo, da bi imele biti odgojilnice naroda, in na vso moč ponem-čujejo že v ljudskih šolah! Zamogel bi mu pokazati dosti vradnij, po kterih se šopirijo uradniki, kterih namen ni narodu streči, ampak vsilovati mu nemščino iu trositi brezverni liberalizem. Zamogel bi mu pokazati peščico zagrizenih nemčurjev, kterih na Kranjskem ni 20.000, ki pa vendarle hočejo zapovedovati 450.000 Slovencem in se ne vstrašijo nobene krivice, da le dosežejo svoj namen. Zamogel bi mu povedati, kako je ta svojat v roke dobila deželni šolski svet, zbornico kupčijsko in druge za narodno izobraženje in za pomnože-nje narodnega blagostanja jako potrebne zavode, in kako si prizadeva v pest dobiti tudi še deželni zbor in deželni odbor itd. Slovencem na Štajarskem, Koroškem, Goriškem iu v Primorji godi se ravno taka, če ne še liuja, ker jih tam tlači še v deželnem zboru Slovencem krivična večina nemčurska ali pa lahonska. Tudi na Češkem, piše „Politik", so raz- INdiistefc, Francozi v Kamniku. Zgodovinska igra iz časov francoskega gospodarstva na Kranjskem, spisal J. Aldšovee. Mnogo je še zlasti med gorenjskim ljudstvom pravljic, kako so se obnašali Francozi ua Kranjskem, ko so Napoleonove čete zasedle tedanjo Ilirijo. Take pravljice, pa tudi resnične dogodbe, ki sicer niso zapisane v nobeni zgodovinski knjigi, a vendar starejšim ljudem še znane, ker so jih še sami doživeli, so bile povod ljudski igri „Francozi v Kamniku", ki je bila 2. maja na korist gosp. Schmidta na ljubljanskem glediščnem odru igrana. Ker mislimo, da bi marsikomu, ki je ni imel prilike videti in slišati, vstregli, ako vsaj ob kratkem popišemo dejanje njeno, naj sledi tu površen posnetek njen in pa, kako se je na slovenskem odru predstavljala. Igra spada v tri dele, ki so pa zopet razdeljeni v osem podob ali oddelkov. V prvem oddelku nam predstavlja pisatelj nekoliko kamniških meščanov, ki se s svojim županom pogovarjajo o novejših dogodbah. Francozev še ni v mestu, a bati se je vsak dan njihovega prihoda. V tem pogovoru jih moti „divji Janko", ki pride oborožen v lovski obleki v mesto. Ta Janko je mlad človek, ki je po svojem očetu podedoval gradič v hosti. Prej je nekoliko let hodil v šolo, a zavoljo hude jeze je moral popustiti jo. Oče njegov, že star mož, ga potem ni mogel brzdati in ko je umrl, jel je Janko živeti tako, da si je pridobil priimek „divji", ker je v družbi edinega tovariša svojega, zvesto mu vdanega Pavla, vse dni klatil se po gozdu in streljal zverino in divjačino; pri tem življenji je sam ves divji postal, a spravil tudi svoje posestvo na kant. V mesto ga je ta hip prignala sila; pošel mu je denar in zato je prišel iz gozda k znanemu oderuhu Klavcu denarja na posodo iskat. A ta ga po-smehovaje se mu odpodi, kar divjaka Jankota tako razkači, da mu obljubi maščevati se nad njim in pozneje res pošlje svojega služabnika Pavla, kteri ga hudo našeška. V tem dejanji je dokazana divjost značaja Jankovega. Zupan — Drobnič mu je priimek — ima hčer zalo Roziko, pridno iu bistroumno deklico, kteri se snubačev ne manjka. A ona dozdaj ne mara nobenega, marveč je očetu le pridna gospodinja. Ta hči Rozika pa zbada v oči oderuha Klavca, pa tudi divji Janko jo je videl in sklenil, da mora biti njegova; ravno tako Klavec, kterega dekle vedno zaničljivo gleda. Predno pa pride do dejanja, še pride kardelo francosko v Kamnik, novico to prinese prvi brivec Bertolo, človek, o kterem velja: čegar kruh ješ, tega pesem pöj! Francosk sergeant, poslan naprej, da preskrbi stanovanje, se oglasi pri županu ter mu zagotovlja, da se nikomur v mestu ne bo nič žalega zgodilo, ako bo prebivalstvo mirno. A v istem hipu poči od strani puška in sergeant se zgrudi na tla. Na to njegovi tovarši hočejo napasti nazoče ljudstvo in župana, kteremu nastavijo bodala na prsi. Ta hip pa priteče Rozika, se ustavi pred očeta in ga hoče braniti s svojim telesom. Francoski vojaki strme. S tem se konča prva podoba. V drugi podobi je naslikan v oderuhu Klavcu značaj renegatov in ljudi s temno preteklostjo, o kterih se ne vč, kako so prišli do mere dalmatinskim če ne čisto enake, vsaj jako podobne. Tudi tam je deželno prebivalstvo po večini slovansko, pa njim na škodo se predstvo daje manjšini. Pa ta manjšina ravno tako zapeljivo koketira s sosednjimi rojaki v nemški državi, kakor dalmatinski Lahi s kraljestvom laškim. Če je tedaj treba na jugu v Dalmaciji vtrditi in pospeševati živelj slovanski, treba ga je tudi na severu. Pa Slovani, kakor sklepa „Politik", ne zahtevajo nobene prednosti, ampak le enake pravice za vse. Je pa morda zarad mogočnega soseda, na kterega se opera nemška manjšina, to nemogoče? To bi bilo za veliko državo, kakoršua Avstrija pač hoče biti, vendar prežalostno. Politični pregled. V Ljubljani, 7. maja. Avstrijske dežele. Češki deželni poslanci so 28. aprila predsedništvu deželnega zbora izročili pismo v kterem naštevajo vzroke, zakaj se dežel- ki pa je bilo državnemu pravdništvu tako všeč, da ni bilo zadovoljno z enim samim listom, ampak je pograbilo vse. Vstavoverci imajo že od nekdaj v navadi zatreti in potlačiti vse, kar jim ni po volji: pa tudi za Čehe in z njimi vred tudi za nas druge Slovane bodo prišli prijetnejši časi, ker pravica se pač nekoliko časa more zadrževati, a nikdar ne zatreti in odpraviti 1 Iz (jirarica se poroča, da je cesarski namestnik, baron K ti b e c k, zbolel. Vsakdo ve, kaj to pomeni; bolni baron Kübeck pojde najprvo za nekaj časa na odpust, potem pa —. Naš g. dopisnik iz Gradca je že unidau omenjal govorice, da baron K ü b e c k boje ne ostane več cesarski namestnik štirski. Kolikor poznamo g. Kübecka, bi skoro rekli, da ni iz malomarnosti toliko časa rok križem držal, ampak da je ravnal po smislu vladajoče stranke, ki je v srcu razsajevalcem pritrjevala in kakor se nekemu listu poroča, škandal naročila, da bi imela vzrok Don Alfonsu bivanje v Gradcu prepovedati. Prebivalstvo je jako potrto, zlasti ustavo- nemu zboru odtegujejo. Pismo je silno krepko i verni kričači pobešajo glave in jako obžalujejo in določno; pa poslanci staro češki ga gotovo niso pisali za ustavoverne nemčurje v praškem zboru, ki so že dovoljkrat pokazali, da najtehtnejši razlogi pri njih nič ne veljajo kadar njihovi samovladi žuga kaka nevarnost, tudi ne za mladočeske izdajice, ki imajo oči, pa ne vidijo, in ušesa, pa ne slišijo zahtev naroda češkega, da jim le ni treba spoznati svoje zmote in ponižati se pred Staročehi, od kterih so se predrzno in lahkomišljeno ločili: hoteli so marveč, kakor sodimo, svet poklicati na pričo, da pri sedanjih razmerah jim ni mogoče drugače ravnati. Pač ima liste, v kterih zamorejo pretresati vzroke trpivne svoje politike, pretresali so jih tudi že dostikrat, a godi se jim kakor nam Slovencem, kadar po javnih listih pred svetom razkrivamo skeleče svoje rane, — listi se konfiskujejo in svet reči ne izve. Kar se pa bere ali pretresa v javni seji deželnega zbora, sme se tudi po časnikih objaviti, naj je policiji še tako zoprno ali nevšečno. Pa praški nemčurji so predobro vedeli in čutili, da bo pismo 71 staročeskih poslancev, ako pride med svet, naredilo velik vtis, zato so ga v deželnem zboru utajili in vrgli pod klop. Da bi pa narod in vnanji svet, zvedel, kako poslanci češki skrbe za blagor domovine svoje, se je pismo posebej natisnilo, škandale, kterim so pa ravno oni po vednem svojem hujskanju dali povod. Najbolj pobiti so dijaki, ktere je zadela huda kazen. Vlada je namreč vse dijaške družbe razun dobrodelnih in znanstvenih razrešila, akademični senat pa je pričel disciplinarno preiskavo ne samo zoper razsajalce, ampak tudi zoper tiste dijake, ki so bili v nekem shodu skovali neki protest, ter objavili ga v Tagespošti. Dijaki naj bi bili raji protestirali zoper tovariše, kteri s takimi škandali delajo sramoto njim in graškemu vseučilišču. Nemški dijaki hočejo v škandal zaplesti tudi slovanske vseučilišnike, pa dosedanja preiskava je pokazala, da slovanski dijaki, tudi Srbi, o kterih smo zadnjič poročali, se pobalinske demonštracije in tudi gori omenjenega shoda niso vdeležili. Sicer pa ljudje, ki graško vseučilišče dobro poznajo, trdijo, da bi morali pri gospodih profesorjih pričeti, če hočejo vseučilišče očistiti pruske nesnage, ktere so ravno nekteri profesorji največ zatrosili med graškimi dijaki. Nekteri listi zagovarjajo in opravičujejo tudi župana graškega, pa Gračani sami so ga obsodili. Ker istina je, da je prvi dan policija prišla prepozno, da so se zaprti dijaki precej zopet izpustili in da se policiji po zadušenem rogo viljenju ni izreklo nobeno pripoznanje, ampak se je še grajala, da je prehudo ravnala. Ko bi se bil kak slovansk župan tako čudno obnašal, prepričani smo, da bi ga bila vlada mahoma odstavila, kakor se je bilo svoje dni v Ljubljani zgodilo zarad nekega ponočnega razsajanja ki še senca ni bilo proti graškim škandalom. Doch „Bauer, das ist ganz was anderes!" — Don Alfons je ostal v Gradcu, pa poroča se, da sta ga bila 1. maja, ko se je peljal na sprehod, dva neznana človeka s palicami napadla. Hrvaški ban Mažuranič se jeizBuda-pešte povrnil, kjer se je z vlado razgovarjal o volilni noveli, o graniških železnicah pa o zadevah hrvaškega jezika; pravijo da je dobro opravil. Vnanje države. B'ruska „Prov. Corr." piše, da se kraljevič te dni iz Laškega povrne v Berolin da pozdravi ruskega cara, ki pride v pondeljek za 3 dni tje. Kraljevič gre potem zopet na Laško. Meseca junija se cesar poda v toplice Emske, kjer se zopet snide z ruskim čarom. Nekteri listi bi silno radi videli, da bi tudi cesar avstrijski pri tej priliki prišel — poklonit se mogočnema sosedoma. DežoEni zbori. Dež. zbor kranjski je imel 7. sejo 5. t. m. Poslanec Poklukar in tovariši interpeli-rajo vlado, kako se spolnuje postava o novih zcmljiščinih knjigah in o izsuševanji ljubljanskega močvirja. — Odsekom se izroči več peticij. Poročilo finančnega odseka o proračunih bolnišničnega, porodišnega, najdenišnega in norišnega zaklada za 1. 1876 se sprejme, ravno tako poročilo istega odseka o računskih sklepih kranjskih ustanovnih zakladov za leto 1874. Pri poročilu finančnega odseka o proračunu deželnega zaklada za 1. 1876 in o peticijah ta zaklad zadevajočih se prično pri posameznih točkah obširnejši razgovori. Slednjič se potrdi proračun z dostavkom dr. Zamika, naj bi deželni odbor gledal na vso moč na to, da se število diurnistov pri dež. odboru kolikor mogoče zmanjša. Poslanec bar. Apfaltrern vtemeljuje svoj predlog o načrtu postave, po kteri naj bi se odvezala zemljišča vseh davščin za cerkve, duliovske rede, župnije itd. Predlog postave se potem izroči odseku. Konečno poroča dr. Zarnik o nekterih peticijah, ki se rešijo po želji prosilcev. Pri premoženja. Ta Klavcc je prevzel zdaj pre-skrbovauje francoskega kardela z živežem. Med meščani nima nobenega prijatelja, ker odpadnika vsak zaničuje. Ravno računi, koliko bo pri Francozih pridobil, kar vstopi Strašnik, ki mu je pred 16 leti pomagal oropati in usmrtiti nekega trgovca; a Klavcc, namesto da bi bi! plen ž njim delil, ga je izdal pravici, ki ga je obsodila v težko ječo za vse žive dni, iz ktere je pa vsled splošnega nereda ušel. Klavec na svojega tovarša že ni več mislil in vžival je sad onega hudodelstva prav v miru, zato se zdaj zelo prestraši, ko ga zagleda, posebno pa, ko mu Strašnik pokaže nekaj pisem, ki bi Klavca lahko vsak hip v ječo spravila. Za ta pisma mu ponuja denarja in ko oni reče, da jih za nobeno ceno ne da, ga hoče prebosti, a Strašnik je urnejši od njega, mu iztrga nož in ga vrže skozi okno. Na to mu naravnost povč, da se bo nad njim že maščeval, da pa zdaj ni še pravi čas za to. Klavec, vesel, da je njegov tovariš tako dobrovoljen, ga naprosi, da bi mu pomagal izpeljati zalo Roziko, ki, kar so Francozi očeta njenega zavoljo umora sergeanta prijeli in ga imajo zaprtega, dokler se pravi morivec ne! najde, vsa obupana se ob večernem mraku po vrtu sprehaja in obžaluje osodo očetovo. Strašnik, ki ima tudi svoje namene, mu obljubi pomoč pri tej silovitosti. V tretjem oddelku prideta res Klavec in Strašnik na vrt Drobničev čakat Rozike in se skrijeta za grmovje. Tudi divji Janko pride z enakim namenom v družbi svojega služabnika Pavla, kteremu pa to početje ni po volji, a ker svojega gospoda ne more pregovoriti, sklene pozneje ustaviti se mu in pomagati dekletu, da pobegne ali pomoči dobi. Oba se skrijeta v grmovje. ltozika pride res na vrt, ne vede, kaka nevarnost jej preti od dveh strani, žaluje po očetu in prosi Boga, da bi rešil ga iz francoskih pesti, ker je popolnoma nedolžen. Ker je že noč, hoče iti nazaj v hišo, a Klavec in Strašnik, ki sta se jej na tihem približala, jo zgrabita, da bi jo odpeljala; toda Janko iu Pavel slišita krik njen, priskočita in zapodita Klavca in Strašnika v beg. ltozika med tem brez zavednosti na tleli leži. Janko jo hoče zdaj odpeljati, ali pogumna deklica se mu ustavi in ta ženski pogum osupne divjaka Jankota tako, da se spusti v pogovor ž njo, v kterem ga pripravi llozika kaj naglo do spoznanja, da poklic čvrstih korenjakov ni tako početje in da se pogum ne skazuje proti ženskam, zlasti zdaj ne, ko domovina v tuje spone vkovana potrebuje krepkih rok. Görke besede njene pri Jankotu ne padejo na kamnita tla, marveč ga tako presunejo, da spozna, kako pregrešen, moža nevreden bi bil napad nedolžne deklice. Sramovaje se tedaj svojega naklepa jej pove, da je pri njem pravo struno zadela, jo prosi odpuščenja in obljubi, da bo svojo roko posvetil nemudoma hrambi domovine. Vesela tega vspelia se poda Rozika v hišo nazaj, obljubivši mu popolno odpuščenje, če bo svojo besedo držal. Janko pa hoče urno iti in vvrstiti se med prostovoljce, da bi pomagal Francoze iz dežele pregnati, toda v tem hipu se prikaže Klavec s franeorsko stražo, ktera prime Jankota, ker se je vkljub prepovedi prikazal javno s puško na rami. Tako Klavec prestriže blagi namen Jankov. (Dalje sledi.) tej priliki se sprejme tudi nasvet, naj bi se deželni odbor obrnil do vlade s prošnjo, da bi se pri predpisu davkov od nekterih stvari manj svojevoljno ravnalo in se bolj oziralo na taktične razmere. Danes 8. t. m. je osma seja. Štajarski, koroški, po reški, 1 i n-ški, solnograški pa slezijski zbori so že sklenjeni, ostali se bodo končali sredi meseca maja, izvzemši gališkega, ki bode trajal do 22. maja. Koroški zbor je zavrgel Ein-spielerjev predlog o premembi deželnega opravilnega in volilnega reda, gališki pa je hotel Don Alfonsu izreči svoje sočutje. Pa deželni maršal Potocky je trdil, da deželni zbor presega s tem svoje meje, zato se je to opustilo, pač pa je deželni maršal v imenu teh poslancev nadvojvodi Karolu Ludoviku telegrafično naznanil, da jako milujejo psovanje njegovega svaka Don Alfonsa. Izvirni dopisi. ■k Tr>»la. 5. maja. (Mestni in deželni zbor. Društvo „Edinost".) Znano je, da je pri nas mestni in deželni zbor ravno tisti, to je, mestni svetovalci so ob enem tudi deželni poslanci in mestni župan je tudi deželni glavar. Zato je zdaj o zborovanju deželnih zborov po navadi vsakikrat za sejo dež. zbora tudi seja mestnega svetovalstva. Kakor o liberalnih zborih sploh, tako tudi o našem se lahko reče, da prazno slamo mlati, na prave potrebe deželne pa se premalo ozira. Mestnemu zboru se nekaj sanja o pravici do grada in trdnjav sv. Vita in je sklenilo jih od države po sodnijskej poti za-se tirjati. Deželni zbor pa je bil lani, in če se ne motim tudi predlanskim, zahteval, naj se vse trdnjave poderö. Zastonj je okoliški poslanec dr. Lozer dokazoval s pismi svojim kolegom, da je grad državna lastnina, sklenili so že pred več leti začeto tožbo nadaljevati. Lani so sklepali liberalni gospodje v deželnem zboru, da se imajo kristijanske vaje iz šol odpraviti in morda bodo letos to spet ponavljali; letos pa so tisti gospodje v mestnem zboru odločili za podučevanje v judovskej veri na srednjih šolali 540 goldinarjev na leto iz mestne blagajnice. V zadnji seji, ki je bila sinoči, pa je bila na dnevnem redu prošnja polit, društva „Edinost" v zadevi okoliških županov. Prosilo je namreč društvo, naj bi se dala okolici zopet pravica voliti si svoje delegate mesto sedanjih okrajnih glavarjev ali prav za prav komisarjev, ktere magistrat sam imenuje in ki niso okoličani ter okoliških razmer iu slovenskega jezika ne poznajo. Prebral je laški prevod slovenske prošnje najhujši nasprotnik okoličanov pri magistratu, poročevalec Bratič, kteri si je zaslužil priimek, ki pomenja „okoličanojedec". Zastonj so predlagali okoliški zastopniki, naj se prošnja odda odseku; na Mahličev predlog je zbor z vsemi proti 8 glasovmi prestopil na dnevni red. Evo, kaj morejo okoličani od mestnega zbora pričakovati. — Še hujše pa se obnašajo tisti gospodje v deželnem zboru, se ve da, ker v njem imajo večo postavodajalno moč, ktero pa rabijo le v to, da bi kat. cerkev in slov. okolico zatirali, in ako bi bilo mogoče, celo vničili. Volilna reforma, po kterej bi okolica prišla še ob svojih sedanjih G poslaucev, je letos zopet na dnevnem redu. Lani jo je bila pokopala opozicija okoliških poslancev iu nekterih manj napetih mestnih zastopnikov; letos zadeva zopet ravno ob to trdno steno. Zopet je bilo zastonj vgovarjanje in dokazovanje vrlih poslancev Lozcrja, Wittmauna, Burgstallerja; prvi, okolici pogubonosni paragrafi so bili v drugem branji sprejeti. Smešen je bil sledeči prizor. Poročevalec o volilnej reformi, znani lahon Hermet, odgovarjaje posl. Wittmannu, reče o četrtem volilnem razredu mestnem*): „Kdo ne bi se odpovedal poslanstvu v 1., 2. in 3. volilnem razredu, in tudi v okolici, da bi bil izvoljen od 4. razreda?" — „Jaz", za-kliče na glas vitez Lozer. „Veseli me", odvrne mu na to Ilermet. Ko so bili prvi §§ sprejeti, izreče dr. Lozer, da ne protestuje samo, temveč da se hoče tudi daljnega glasovanja o tej reči zdržati. Po enaki izjavi poslanca Nadlišeka za-puste okoliški poslanci zbornico in zbor ni bil več kompetenten v tej zadevi. To se je godilo v 3. seji 29. p. m. — Sinoči je bila 4. seja in zopet je bila volilna reforma na vrsti. Ker pa so okoličani in nekteri meščani izrekli, da se zdržujejo glasovanja, bila je reč zopet ustavljena in odložena. Upamo toraj, da tudi v tej sesiji krivična reforma ne bo prodrla in ako bi tudi bila sprejeta v tretjem branji, upamo še bolj, da je vlada ne bo potrdila. — Med drugimi rečmi ima priti na dnevni red v tem zborovanji tudi pregled osnovnih državnih postav in takrat bodo ,,onorevoli" zopet enkrat mahali po katoliški cerkvi in kakor se sliši, bodo zahtevali, naj katoličani za svoje cerkve in za svoje bogočastje sami skrbe, ne pa občine. Kako se to vjema s plačilom odločenim judovskim rabinom za srednje šole, to samo modrost naših skrbnih očetov zna. — Zbora polit, društva „Edinost" za tržaško okolico preteklo nedeljo v Rojanu ni bilo, ker je bilo, vsled slabega vremena, prišlo premalo udov (le nekaj nad 70). Zato pa bo zbor prihodnjo nedeljo po tistem programu in (po pravilih) brez ozira na število prišlih udov. Res je sicer, da društvo bode od trž. magistrata težko kaj doseglo, ali vendar mu je trn v peti, okoličanom pa šola političnega izobraževanja in priložnost složnega prizadevanja. Domače novice. V Ljubljani, 8. maja. (Za nove odbornike „Slov. Matice" so na-svetovani sledeči gospodje: v Ljubljani bivajoči (dosedanji): dr. Janez Bleweis, prof. Tu-šek, prof. Vavru, (novi): Franjo Ravnikar, deželni blagajnik, Stegnar Feliks, učitelj v kaznilnici na gradu, prof. Wiesthaler; izmed vnanjih (dosedanji): grof Barbo v Rakovniku, Jožef Gorup v Trstu, Luka Svetec v Litiji, dr. Ulaga v Konjicah, (na novo): prof. Urbas v Trstu. Naj se gospodje udje obilo udeležijo napovedanega zborovanja: kdor pa osebno ne more priti, naj vredništvu „Slovenca" pošlje podpisani volilni list, da ga izroči predsedstvu. Nam prijazni listi, kakor „Slov. Gospodar", „Glas", „Besednik", naj blagovoljno ponatisnejo ta imenik, o kterem bodemo prihodnjič kaj več omenili. („Narodovemu" kritikastru). Slovensko gledišče je — mislimo mi — reč, ktero smo si po dolgem in vsestranskem trudu težavno priborili, ki pa še ne stoji tako trdno, da bi je ne mogel noben vihar podreti. Tedaj je to gledišče najmanj oder, na kterega bi se smel prenesti domač prepir. Kritika inora imeti tu le namen, spodbujati igralce ali odvračati jih z dobrohotuo besedo od napačne poti, ktero so *) Četrti mestni volilni razred obstoji iz tistih, ki najmanj davka plačujejo, med temi je volilec tudi Ilermet kot meščan iu ravuo v tem je tudi on bil izvoljen. morda nastopili, ali pa v drugi vrsti pravično soditi izdelke, ki pridejo na oder. Mi smo se tega načela strogo držali, to nam bo vsak pripoznal, naj bo igralec ali prestavljavec. Grajali smo, kar ni bilo hvale vredno, a to brez vse strasti, naslanjaje se na sodbo občinstva, ki je v tem — vsaj za nas zdaj še — mero-dajno, odločilno, nikakor pa na osebno mnenje; zlasti pa naša kritika ni imela nikdar namena žaliti koga, naj si bo pisatelj, oziroma prestav-ljalec, ali igralec. Namen naš pri tem je bil očividno edini ta, slovenskemu gledišču kolikor mogoče na noge pomagati. Kaj pa po vsem tem moremo reči k temu, kar „Narodov" kri-tikasterali zabavljač piše o Alešovčevih „Francozi v Kamniku?" Njegova kritika ali prav za prav zabavljanje je tako, da se iz vsega vidi, da je komaj čakal prilike mahniti po pisatelju, — iz edinega tega vzioka, ker si g. Alešovec upa pisati slovenske igre, kterih si „Narodovih" kritikastrov nobeden ne upa; dokaz temu, da dozdaj niti eden teh modrijanov ni še stopil pred občinstvo s kakim izdelkom svoje gledališke muze. Dozdaj so se po slovenskih odrih povsod izvirne igre kazale le Vilharjeve in Alešovčeve; Alešovec je prestavil in podomačil že blizo 40 iger, spisal jih je tudi že deset ali še več izvirnih in sicer za slovensko občinstvo, dokaz temu, daje pri njegovih igrah dozdaj bilo gledišče še vselej polno in da so igre občinstvu vselej še bile všeč ter z gromovitim ploskom pohvaljene. Za peščico „Narodovih" čmernikov, zelencev in kislic on, se ve, da ne piše in tudi pisal ne bo, ker je gotovo, da bi bilo gledišče vselej prazno in bi beneticijant moral še nekaj goldinarjev dodati, čeravno bi bila igra v „Narodu" do nebes povzdigovana. Namen benefice je gotovo ta, da beneticijant doseže dober mate-rijaleu vspeh; iu to je gospod Schmidt pri „Francozih" dosegel, ne glede na to, da je občinstvo igri ploskalo. Gosp. Alešovec te igre gotovo sam ne šteje med izgledne, ali bodimo veseli, da se sploh še kdo najde, ki piše izvirne igre iz domačega življenja. Vrh vsega tega je gosp. Alešovec do zdaj še gotovo prvi med vsemi slovenskimi glediščnimi prestavljalci in pisatelji, tega mu celö „Narodov" kritikaster zanikati ne bo mogel. Če bi moralo slovensko gledišče čakati na izdelke „Narodovih" kritikastrov, bi do danes ne bilo še ne ene predstave niti dobre niti slabe. Ako vedno le zabavljate, kje imate kaj boljega, kje kaj enacega, kje celo kaj slabšega? Nič nimate pokazati, prav nič! Tedaj če že sami nič ne delate, ne odvračajte vsaj drugih od dela, ne jemljite jim veselja, kajti vsaka reč je s konca nepopolna, a postaja vedno boljša. — Mi se nadjamo, da se gosp. Alešovec po „Narodovih" zavidljivih kritikastrih ne bo dal motiti v svojem delovanji in da bo iz njegovega peresa še mnogo iger, ki bodo gledišču bolj koristile, kakor sovražna, krivična in strastna kritika v „Narodu". (Slovensko gledišče.) V četrtek je bil za gospodično Podrajškovo dan, kakoršuega najbrže v svojem življenji še ni imela. Ko je stopila na oder, so jo plosk, venci, šopki in klici kar obsuli, nekaj minut je trpelo, predno je nastala zopet tihota. S srčnim veseljem konštatujemo, da tako navdušenega in živahnega sprejema kake igralke po občinstvu v Ljubljani še nismo videli. Slava, komur slava gre ! Gospodična Podkrajškova res zasluži vse pri-poznanje. O igri zavoljo pičlega prostora ne moremo obširno poročati; vršila se je gladko, igralci so zaslužili in dobili glasno pohvalo. Gledišče je bilo polno. — V nedeljo pa bo zadnja bene ,ica na korist pevke in pridne igralke gospice Piskarjeve in prvega slovenskega "komikarja gosp. P. Kaj zelja. Gospiea Piskarjeva kaže na odru lep napredek, brez nje bi ne moglo dramatično društvo dati nobene operete ali burke s petjem ; kaj pa je gosp. Kajzelj za slovensko gledišče, to vsak ve. Zato smo si svesti, da bosta oba beneficijanta našla pri občinstvu zasluženo pripoznanje pridnosti in zaslug za naše gledišče. Igrala se bo jako mikavna burka s petjem „Čevljarska učenca", po nemškem „Unsere Lehrbuben" poslovenjena, v kteri imata beneficijanta zelo hvaležni nalogi. _____ Razne reči. — V M a k o 1 a h stavijo novo šolo za 21.000 gld., v Lembahu pri Mariboru pa za 23.000 gld. Tudi prav, pristavlja „Slov. Gospodar", vsaj imamo dobre letino in denarjev kot listja in trave. — Velik požar je nastal v Podovi na Štajarskem v škednu krčmarja Franc Lašiča. Ogenj se je tako naglo širil, da niso zamogli živine oteti. Zgorelo je 7 goved, 3 konji in 1 svinja. Tudi 3 sosedi so pogoreli. Tri hiše bile so zavarovane za 1500, 1000 in 300 gld. Škoda se ceni na 8000 gld. Lašiča so tudi ne dolgo okradli ter mu vzeli 2 krmljenki in vse meso, Špeli in klobase. — Nek kmet je znanemu vojaškemu komisarju naprej dal 200 gld., da sina vojaščine reši. Ali bilo je zastonj. Žalosten toži kmet: o moj France, moj France, o moja sto taka. ... Komisar ga tolaži rekoč: le za eden las nam je šjo navskriž. Vendar, oče, če ste voljni za Franceta kaj storiti, bomo poskusili ga od vojaščine „proč" spraviti. Kmet se po-prasne za ušesi in pravi: naj bo, eden stotak še vržem, ali gospod, sedaj bodete pa V i p o prej storili svoje, in jaz bom potem storil svoje. Kaj ne? „SI. Gosp. brezplačno prepustil igro „Francozi v Kamniku" za benetico in mu s tem pomagal k izdatnemu materijelnemu vspehu. To in živahna pohvala igre po občinstvu naj bo pisatelju v zadostenje za vso pristransko kritiko nekterih. Ob enem izrekam dijakom višje gimnazije prisrčno zahvalo za krasni venec. Franjo Schmidt, glediični igralec. Javna zalivala. Podpisani izreka prisrčno zahvalo gosp. J. Alešovcu, kteri mu je blagovoljno in Umrli s»: 2. maja. France Nachtigal, ključar, 25 1., — in Janez Marinko, delavec, 45 1., oba za pljučno sušico. — Katarina Kosec, gostica, CO 1., za srčno napako. 3. maja. Ivana Bonač, delavke otrok, 2 1., za vnetjem vratu. — Polona Rode, gostica, 40 1., za vnetjem nužgan.—Janez Slavic, gostač, 04 1, za vročinsko boleznijo. 4. maja. Frančiška Gutkovwsky, lekarja otrok, G m., za pljučnim oslabljenjem. — Lucija Cigoj, kramarja hči, 17 1., za pljučno sušico. — Martin Jeuko, berač, f>4 1., za krčem. — Marija Medvc-šek, gostica, 71 1., za pljučnico. 5. maja. Marija Feicbter, kondukterja žena, 39 1., za spridenjem vranice. — Jožefa Jam», otrok usnjarjevo vdove, 14 m., za pljučno sušico. 0. maja. Frančiška Slovša, mesarja hči, 7 ' „ 1., ga vročinsko boleznijo. — Luka Bengov, gostač, 62 1., za pljučnico. Tržna ccna preteklega tedna: Eksekutivna dražba. 10. maja. 3. Jan. Vizjak-ovo iz Dobrave (2628 gl.) v Krškem. -- 2. Blaž Mrak-ovo iz Jame (745 gl.) v Kranju. — 2. Julijane Toma zin ove (11322 gl.), — 3. Prim. Pader-jevo (24G0 gl.), obe v Ljubljani. — 1. Mat. Novakovo iz Krzine na Brdu. 11. maja. 3. Marko Podlogar jevo iz Brezja (6828 gl.) v Ratečah. — 3. Jern. Zelen-ovo v Senožečah. — 3. Jože Selan-ovo iz Rov v Litiji. — 1. Jože Žnidaršič-evo iz Ritinj (1000 gl.) v Bistrici. 12. maja. 3. Janez Kulmr-jevo iz Mladja (2142 gl.) v Kostanjeve!. — 3. Jak. Zalar-jevo iz Studenca (1093 gl.) v Ljubljano. — 3. Jern. Zelen ovo v Senožečah. Na Štajarskem. 11. maja. 3. Franc MatjaSič v Tmovcib, 925 gld. — 3. Neža Vavhnik v Fraubeimu, 3K68 gld. — Matija Godler pri eodniji v Brežicah 1615 gld. — 3. Anton Levak v Artieah, 4500 gld. „SLAVI JA", vzajemno zavarovalna banka v PRAGi. Oznanilo, P. n. gospodom udom iz 1. IMJSß— KfcSO v I. in II. oddelku (zavarovanje glavnic in dohodkov za doživljenje in po smrti) gre iz čistega dobička za 1. 1870, ki znaša -13':s;»0/0 «liiitlentle po £5°0. Ostali del čistega dobička se obrača po sklepu občnih zborov 1. 1871 —1874 na bankino hišo čislo pop. 978—11. Ta dividenda se bo izplačala iz onih zneskov zavarovalnih, kakor je že poročimo bilo 1. 1870 na podlagi § 3. pravil I. in II. oddelka, giričcnši m fl. it m istri j«'bii ft§kVft na hipotekah (posestvih) v veljavi ostalih, po tem načinu, da se odračunl 25% zavarovalnih plačil od pobotnic, ki se imajo plačati I. 1875; to bi se le tedaj ne zgodilo, ko bi se ravnateljstvu pismeno naznanilo, da se ima dobiček drugače obrniti. (35-1) Splošno ravnateljstvo vzajemne zavarovalne banke „SLAVIJE" V PRAGI. m Mernik * ® p ® u „ , u 0) „ o Mesta : -g g « >£ o S iS >» >so e i i: J3 J- ° v Ljubljani 2 4f> 1.70 1.86 1.10 1.55 1.45 1.55 1.85 v Kranji 2.90 1.90 1.60 1.10 1.65 1.40 1.50 — v Loki 2,85 1.90 1.80 1.10 1.05 1.40 1.50 — vNovomestu 2.50 1.90 1.50 1.10 1.66 1.66 1 90 — v Sodražci 2 90 -- — 1.00 1.70 1.50 1.50 2.40 v Mariboru 2.25 1.80 1.86 1.16 1.50 1.25 1.60 — v Ptuju 2.25 1.73 1.50 1.00 1.40 1 25 1.60 v Celji 2 50 2.00 1.20 1.30 1.60 1.50 1.60 — v Celovca 2.22 2 15 1.60 1.15 1.40 — — — v Trstu 2 80 1.90 1.70 1.10 1.70 — — — v Zagrebu 2.10 1.65 1 35 0.90 1.25 — — — v Varaždinu — j — — — — — — — ua Dunaju 2 80 1.90 1.60 1.22 1 60 — — — v Peštu 2.50 1.76 1.00 1.10 1.42 — — — v Pragi 2.60j 2 13| 1.85 t 45 — — — — v Gradcu 2.20 2.00 1.10 1.60 1.60 - - - Praliim iarju mM. Farmacijske špecijalitete