Mlado JulrČ')
št. 3.	V Ljubljani, dne 1$. januarja	1939
T 41 Al £ TH DA tf:
Od Ribn'ce do Rakfttn'ce
Zaprl se je v drvarnico, dia bi ga ne dobili vaški otroci, in začel delati nov golobnjak.
6.
Blaženi tisti topli junijski dnevi! In tisto Brezje, košček zemlje, majhen, a lep in veselje za našega Vinka. Kolikokrat je šel v trg zgodaj zjutraj in se namesto popoldne vračal proti večeru, ker je z otroci sosednjih vasi uganjal vse mogoče reči na poti iz šole. Tam je Vinko imel dobršen del svojega življenja. Tam je stikal za gnezdi, se podil z otroci po travnikih, delal piščali, se pretepal in se učil Da, tudi učil se je na poti v šolo, ker ni utegnil prejšnji popoldan. Kako bi se učil, kp pa je bilo tako prijetno v Matevžkovi družbi.
Cesto je hodil v družbo pastirjev iz sosednje vasi, ki so pasli na Brezju Pekel je krompir in živel veselo pastirsko življenje.
Tam se je naučil, kar je premogla njegova glava. Tam je odprl knjigo, kadar je le utegnil. Spraševal je rajši sošolko Gozdarjevo Milko, ki je bila z njim v istem razredu. Učila sta se po poti. Milka je takoj vedela, kdaj Vinko prav nič ne zna. Takrat je priliznjeno spraševal to in ono iz šole, da mu je Milka nazadnje povedala vse, kar je bilo treba znati. Drugače jo je puščal samo, on pa se je klatil z dečki okoli
Milka je bila drobna punčka, črnih las in črnih oči. Kratko krilce, ostriženi lasje, nizki čeveljčki in modra mestna kapica — vse to je bilo zavidanja vredno za marsikatero vaško deklico njenih let. Doma je bila tam pod goro. Daleč je imela v šolo. Toda, ker je bila pridna, ji tudi to ni bilo preveč Pozneje je stanovala pri svoji teti, ki je bila Nosankina soseda. To je bilo Vinku zelo všeč.
Neko popoldne sta šla Vinko in Milka iz šole. Takrat je bil dal gospod učitelj težko nalogo Ni čudno, da sta jo reševala vso dolgo pto proti domu.
Od daleč je bilo slišati žvižganje. Vinko je splezal na mali bor in zagledal za malim gričkom Matevžka in Toneta ter Ivana, ki so igrali za gumba.
»Ho- hoj!«
»Ju-hu-hu!«
Vinko je zabrlizgal in ni minilo pet minut, že so bili skupaj.
»Vinko! Markotov, Polentarjev in Krapežev so nam povedali, da bodo oni s Pristave šli po »kres«.
Dajmo ga še mi! Zato smo prišli tebi nasproti, da one prehitimo, da gremo kar danes, kar zdajle!« je so# pihal Tone ves zasopel.
»Kam pa bi šli?« je vprašal Vinko.
Matevžek je postrani pogledal Milko in se že bal, da ne bi Tone kaj blek-nil, kar ne smejo deklice vedeti.
»To ne sme nihče vedeti razen nas«, je Matevžek zašepetal Vinku na uho.
»Milka! Nesi mojo torbico s knjigami k nam. pa ne v hišo, pusti jo v drvarnici. Če pa mama vpraša, kje sem, reci. da delam domačo nalogo kar v šoli Saj bom kmalu doma,« je gospodovalno povedal Vinko in potisnil torbico Milki na ramo
Milka je gledala za onimi, ki so zdir-jali čez hrib in izginili za brezami. Re-vica je ostala sama z dvema torbicama na rami.
»Kje pa je žaga?« je vprašal Vinko, ko so bili tako daleč, da jih nihče ni mogel videti.
»Ni je treba. Jaz sem prinesel sekirico od doma, Tone ima meter, drugega pa ne rabimo«, je rekel Ivan.
»Spravili smo vse skupaj v Založju za tistim grmom, kjer jaz navadno spravljam krompir, kadar pasem«, se je pobahal Matevžek
»Kam pa naj gremo? Fantje gredo navadno na graščinsko Tam se toliko ne pozna«, je tiho za.šepeta! Ivan in se bal. da bi ga kdo ne slišal.
Po vsej dolini je bila navada, da so otroci za kresni večer prinašali domov sveže stelje. ki so jo potem raznesli po
vseh prostorih v hiši, hlevu, svinjaku, kozolcu, skednju in drugod. To naj bi ljudi varovalo kač. Tako je vedno trdil stric Primož, in on je že vedel, saj je bil nočni čuvaj. Gotovo je bilo res, ko je pripovedoval, da se je od Križ-narjeve bajte preko ceste plazila ostu» dna kača ravno na kresni večer, ker je bil stari Križnar pozabil položiti v kamrico par vejic stelje.
Zato so morali skrbeti otroci, da je bila na kresni večer po vseh prostorih stelja.
Bilo je tudi v navadi, da so fantje posekali za kresni večer velik mlaj. Imenovali so ga tudi »kres«. Vsako leto je pred cerkvijo ali na kakšnem drugem prostoru stal »kres«, velika hoja z zastavo in venci pri vrhu. Ta velikan je včasih meril v višino tudi do štirideset metrov. Vence so spletla dekleta, kadar so utegnila. Fantje pa so mlaj potem postavili ob veliki množici mladih in starih radovednežev. Vsa vas se je zbrala in vzklikanja »ho-ruk« ni bilo konca.
Zato ni čudno, da so navado starih prevzeli tudi otroci od petega do osmega razreda, torej gori do ponavljal cev.
* * *
»Resk, resk, resk«. je odmevalo po gozdu. Naši štirje so si bili izbrali lepo in vitko hojo za svojo žrtev.
»Matevžek, začni!« je velel Vinko.
In seveda naš Matevžek je bil tisti, ki je neusmiljeno vihtel malo sekirico ter sekal mlado drevesce.
»Tone, zdaj pa ti malo!« si je obrisal Matevžek pot s čela in popravil naramnico, da mu ne bi padle hlače.
»R&sk, resk!« je kar grmelo po po» bočjih Bukovice.
Preplašen zajec je skočil iz grma in jo ubral povprek po mahu proti vodi. Žolna, ki je v bližini na smrekovem lubju iskala črvov, je utihnila.
»Na, Vinko, zdaj pa ti!« je odložil sekiro Tone. Vlegel se je v mehek mah ter gledal daleč gori v jasno nebo.
Vinko si je ogledal obsekano deblo, ki je izgledalo prav takšno, kakor bi ga bober oglodal. Le na sredi se je dr-lal. Kmalu bo padla hojica.
»Kam naj zasekam?« se je ponašal Vinko.
»Kar tule«, se je ojunačil Matevžek.
»Resk, resk, reški«
Vinko je mahal neusmiljeno, Matev-fek pa je porival deblo v »meri, kamor Daj pada.
»Resk, resk ----tresk!«
,Kres' je z velikim truščem telebnil po pobočju, polomil je nekaj vej najbližjih mladih hojic in obležal na tleh.
Nato so ga oklestili, olupili skorjo, pustili par metrov vrha, izmerili in šli domov.
»Dvajsetdva metra ima«, se je smehljal Vinko, ko ga je izmeril in dal lepo rumen meter v Tonetov žep.
»Jutri proti večeru bomo šli ponj«, je rekel Matevžek, »jaz bom vzel naš voziček, Tone pa naj preskrbi enega in Ivan enega«, je še dodal
Ko so pokrili parobek z mahom, da bi kdo ne zasledil, so se vrnili domov. Po poti so se pomenkovali, kako bodo ljudi presenetili. Skrbelo jih je pa vseeno, kje neki bodo dobili vence.
»Milka bo gotovo rada naredila okrogli venec, samo reci ji, Vinko, tebe bo ubogala«, je rekel Matevžek.
»In Tončka tudi, pa Francka ji bo pomagala«' je dodal Ivan.
Pozno popoldne so prišli domov in šli vsak po svojem opravilu.
Ko je Vinko pokosil — — kosilo Je bilo mrzlo, matere ni bilo doma — — je šel k Milki, da bi skupaj dokončala računsko nalogo. Po končanem računanju ji je razkril svoje in svojih tovarišev načrte. Povedal ji je, da je »kres« že posekan.
Milka je našobila ustnice in sprva ni rekla ničesar. Hudo ji je bilo, ko je Vinko pred tovariši tako skrivnostno govoril na poti iz šole. Saj ne bi povedala. O, to pa že ne, ona ni taka čenča. Na Matevžka je bila kar jezna, ker je pomežikoval Tonetu, češ: kakšno junaštvo bodo napravili, samo Milka ne sme vedeti...
»Bomo naredile«, je rekla po dolgem čakanju.
»Tončka in Francka ti bosta pomagali«, je ves vesel, da je tako srečno opravil, dodal Vinko. Kar zavriskal bi bil od samega veselja.
»Povej obema,« je še zagostolela, ko je zapirala zvezek.
»Brez skrbi!« je srečen poskočil Vin« ko in odhitel po vasi.
Drugi dan je bila sobota. Kot malokdaj, je prišel Vinko zelo zgodaj i* šole.
»Matevžek, pripravi voziček in našo vrv«, je bilo prvo njegovo povelje, ko je hitel v sobo 1«r vrgel torbico na posteljo, da so se knjige sesule ven in je bilo naslikanih živali te prirodopia-ne knjige po vsej postelji dovolj.
Kako ]e naš
rešil utopljenko
—a. .		
	v	ij
Ob vodi se naš stric sprehaja, začuden zdaj pa zdaj postaja, pogleda v strugo: — ženska glava obupno nad gladino plava!
Glavico nežno on ob jamo jo proti lestvi vleči Jam®« to bo zahvale ln priznanja ln ▼ časopisih mnogo branja!...
Ni dvoma: treba je rešitve pogumne, nagle odločitve. — Naš striček se v vodo požene —« bojazni ne pozna nobene...
A glej, — ko za lase Jo vleče to vendar žrtev ni nesreče! Model zavržen je Šivilje — naS striček se zastonj — potil Je. m

Bekš France:
Berač Jurko
Berač Jurko je za svojo priletno že" nico Mico zelo siabo skrbel. Skoro ničesar ji ni privoščil. Da bi bila odvisna samo od njega, bi morala biti večkrat lačno kot sita, jesti bi morala samo ze" lje ta krompir. On je namreč predvsem skrbel, da je bil sam sit in da mu ni nikdar zmanjkalo »žlahtne kaplji-
ti domu je imel polno vrečo mesa. klobas ta potic ta seveda tudi nekaj denarja. »Ah, takega božiča pa že zdavnaj nisem imel kot bo letošnji,« je mislil sam pri sebi. »Polno vrečo imam samih dobrih reči, še vina si moram kupiti, pa bom z vsem preskrbljen za praznike. Kaj pa žena, ta me bo seve-
ce«. Vse drugo — tudi žena — mu je bilo deveta briga. Kadar pa ga je žena prosila in opominjala,, naj malo bolje skrbi zanjo, jo je zavrnil: »Kaj me brigaš ti, jaz te ne bom živel, še sebe s težavo preživljam. Ce si lačna, pa pojdi še ti okrog dobrih ljudi, zakaj pa sa samo doma ta se nikamor ne ganeš.« Zenica mu je seveda ob takih prilikah dokazovala, da ne more sama s trebuhom za kruhom, ker je že prestara. Nadalje mu je pojasnjevala, da bi bilo vse dobro, če bi se on odpove" dal pijači: »Z denarjem, ki ga zapiješ, bi prav lahko živela«, mu je rekla. »Med nama bi vladalo prijateljstvo, bila bi srečna.« Toda vsi opomini niso na žalost nič zalegli. Njen mož se pač ni hotel ali pa morda ni mogel poboljšati.
Pa se je zgodilo, da je imel Jurko tisti teden pred božičem posebno srečo. Ko se je dan pred božičem vračal pro-
da postrani gledala in nadlegovala kot i je že njena navada. No, malo krompirja ji bom pa že dal, da ne bo rekla, da ji nič ne dam.« Tako govoreč pride do vaške krčme in zavije vanjo »Danes mi ne bo nihče zameril, če sem malo bolj vesel,« sa misli, »saj nocoj bo sve" ti večer.« Ker pa £>e krčmar ni bal za vino, Jurko pa je bi] čimdalje bolj žejen, se ga je naposled kar nalezel In ko mu je krčmar natočil še steklenico za domov, se je počasi napotil dalje. Toda daleč ni prišel Žlahtna kapljica je postajala čimdalje bolj močna in muhasta. Ni dolgo trajalo, pa se je Jurko moral sesesti kraj ceste ta tam je naposled utrujen zaspal.
Slučaj pa je nanesel, da je med tem časom, ko je Jurko počival tam ob cesti, prišla mimo njegova žena, ki se je vračala iz bližnje vasi, kjer je prosila za krompir Na svoje začudenje pa je tam ob cesti zapazila svojega moža spe-
čega. In ko je stopila k njemu, Ji je duh po vinu takoj pojasnil, zakaj je mož obležal sredi poti Nejevoljna, ker ga je našla v takem položaju ga je hotela zbuditi Ln odpraviti domov. Iz radovednosti pa je še prei pogledala, kaj ima mož v vreči Ko pa je ugledala same dobre reči. jo je premagala skušnjava »Ne bom imela posebno velikega greha,« si je mislila.« če tele dobro" te zamenjam za svoj krompir saj mož mi drugače itak ne bi dal ničesar, vse bi sam pojedel, jaz pa bi ga morala lačna gledati!« In kakor se je zajmio1< la, tako je tudi storila Svoi krompir je dala v moževo vrečo njegove dobre reči oa )e pospravila v svojo Ko se je se prepričala da mož spi in da ni ničesar opazil, ga je pustila na miru in zadovoljna odhitela domov. »Takih božičnih praznikov pa že zdavnaj nisem imela«. si je mislila, ko je pojedla kos potice, ostannek pa je skrbno skrila v svojo kamrico.
Domala skoro ves popoldan je Jur-ko počival tam ob cesti, šele proti večeru je počasi prišel domov Doma pa se je utrujen vlegel v posteljo in zaspal Ko pa je drugi dan vstal, ga je žena kakor vedno, kadar je pijan prišel domov, okregala. Dokazovala mu je, kako velik greh ima, ker pije, njo pa lačno pusti doma Jurko pa na te ženine opomine to jutro prvič ni odgcr varjal, ampak je nekam potuhnjeno mo^lčal. Ko pa je žena že utihnila, tedaj je stopil k vreči, se moško postavil zraven in dejal: »Vem, da se čudiš, ker se danes nisem nič zmenil za tvoj kreg. Nisem ti nalašč odgovarjal, ker se mi ni zdelo vredno. Kaznoval pa te bom zato na drugi način. Poglej tole vrečo, polna je samih dobrih reči in imel sem namen, da bi delila vse to. Ker pa si me sedaj tako po nedolžnem okregala, ne dobiš ničesar. Jedla boš ob praznikih krompir, jaz pa se boim gostil s temi dobrotami.« Tako govoreč je razvezal vrečo, da bi ženi pokazal, kaj vse bi dobila, ko ga ne bi tako »po nedolžnem okregala«, a tisti hip se je nemo zastrmel v vrečo in dolgo ni mogel od začudenja in jeze z besedo na dan. Potem pa je skoro obupno zastokal: »Krompir, sam krompir, kje so potice, meso in vino, kdo mi je to pokradel in mi dal krompirja.« In ko se mu je pri tem še žena škodoželjno nasmejala, je bil Jurko tako jezen, da bi najraje zdrobi ves svet.
Potem pa je moral Jurko čez praznike jesti sam krompir Zena pa se je
med tem naskrivaj gostila z dobrotami, ki jih je on pripravil za sebe. Tako sta enkrat pravično zamenjala. Jurko pa še danes razmišlja, kdo ga je takrat tako grdo potegnil Da je to storila njegova žena, to mu pa še na misel ne pride.
Manicat
Ošabni petelin
Mladi petelin, ki je pravkar pričel voditi svoje pute, se razkorači pred starim psom »Murnom«, ki dremlje sam pred hlevom in ga ošabno nahru-M:
»Hoj, ti stari kuža, zakaj neki si ti prav za prav pri hiši?! Od vseh drugih živali ima gospodar koristi, le ti samo lenariš. Jaz na primer vodim kokoši, pute neso jajca, krava daje mleko, vol vleče plug in konj vozi gospodarja Namesto tebe je za hišnega čuvaja priklenjen zdaj mlajši pes — torej res ne vem, čemu te pri hiši sploh še redijo, ko nisi za nobeno rabo. Jaz bi te takoj —«
Naduti petelinček obstane sredi stavka. Iz grla vrže obupen glas, kajti, kakor bi švignil iz zraka, pade nanj po" žrešni llisjak in ga stisne za vrat. Le še trenotek in bilo bi po njem, da ni zdajci stari Muren skočil na grabežljivca. Lisjak spusti svoj plen in se požene v psa. Nastane strahovita borba, ki pa traja le malo časa, kajti vrišč opozori gospodarja, ki se ozre skozi okno. Brž sname s stene puško, pomeri — pok, pok — in že pomoli lisjak vse štiri od selbe.
Nato pokliče gospodar Murna, ga objame in potaplja po glavi in hrbtu:
»Oj ti moj stari, zvesti kuža, kakor si priden! Nocoj dobiš posebno dobro večsrjo. Zaslužil si jo!«
Domišljavi petelinček se pa, od strahu in sramu ves zmešan zgubi v hlev in se stisne v najtemnejši kot
Se le naslednje jutro si upa pred svojega rešitelja Murna Ves skesan ga prosi odpuščanja zahvali se mu za rešitev in sveto obljubi, da ga ne bo žalil nikoli več.
Jutrovčkl pišejo
DRAGI JUTROVČKI1
Ubogi poštni uslužbenci, ubogi pl-smonoše, ubogi stric Matic. Koliko dela so imeli vsi skupaj in koliko dela še imajo in ga bodo še imeli preden bodo vse risbe pregledane in vsa pisemca prebrana! Dobili smo čez pet tisoč rešitev. Ko bodo vse risbe pregledane bo žreb določil nagrade. Upamo, da bomo v prihodnji številki že lahko objavili imena nagrajencev. Dotlej pa morate potrpeti in krotiti svojo radovednost .Obenem se Vam stric Matic prisrčno zahvali za vse dobre želje k novemu letu.
Najlepše mesto
Ob reki mogočni ob Donavi mesto stoji.
v katerem biva kralj §e mlad to mesto imenuje, se Beligrad.
To mesto ml najljubše je, ker je srce
naše lepe in mogočna, Jugoslavije!
Volferl Marija
u?. 3. r. m. S. Sol. sester v Celju Lisce St. 4.
Dragi stric Matic! Jaz se tudi udele" žim tvojega natečaja. Moja mama me ne pusti igrati. Večkrat je pa tudi moja mama bolha in tedai moram jaz iti k botri in delati namesto nje. Seveda ne naredim jaz vsega tako dobro kakor ona, ker sem šele stara enajst let. O mestu Ti pa tudi ne morem pisati, ker še v nobenem nisem bila.
Pišem Ti pa lahko samo te, kal bi rada postala ko bom velika. Ko bom velika bi rada postala kuharica. Nekaj malega že vem, ker večkiat vidim pri botri kako kuha. Vsaka kuharica je pa vesela, če jo kdo pohvali, da je dobro skuhala. Mama pa seveda pravi, ko bom velika, naj se grem učit šivat. Tudi to me veseli. To je tudi potrebno. Ali najrajši bi bila kuharica.
Tu Ti pa pošiljam to, kar sem sama naredila. V malo šivankino uho sem staknila 16 nitk sukanca St. 5Q In tO
v 8 minutah. Slišala sem, da je neka gospa v Nemčiji v % ure vtaknila v tako šivanko komaj 10 nitk sukanca št. 60. NTaj Jutrovčki poizkusijo, koliko nitk oni lahko vtaknejo v tako malo šivankino uho.
Petek Micika Rogatec ,uč. 4. raz. lj. šole
Ljuba Micika! Tvoja spretnost me je kar presenetila. Pa si res dekle od fare! Radoveden sem, če te bo katera od naših bralk prekosila? Ob zaključku natečaja Ti pošljemo lepo knjigo. Lepo te pozdravlja Tvoj stari
stric Matic
Bragi stric Matic! V »Mladem Ju" tru« si zastavil tri vprašanja za nov natečaj, izmed katerih meni najbolj ugaja d»ugo, ki vpraša: »kaj bi rad postal, ks bom velik?« Postal bi rad učitelj, da bi poučeval slovensko mladino v slovenskem jeziku. Preden se mi bo želja izpolnila, bom moral čakati še dolgo let, zakaj sedaj hodim šele v prvi razred meščanske Šole, potem pa bom šel na učiteljišče. Le nekaj mi zastavlja pot, moj oče, ki v tovarni malo zasluži, da me bo bolj težko mogel vzdrževati. Te lepo pozdravlja
Šturm Guštin
dijak I. c. razreda meščanske šole na Jesenicah, Slov. Javornik 151
Dragi stric Matic! V naši domovini mi je najboli všeč mesto Sušak. Na to mesto me vežejo najOlepšd spomini. Kajti tam sem šla s svojim nepozabnim atkom. V Sušaku mi je pokazal vse znamenitosti, velike ladje v pristanišču, z avtobusom sem se peljala na Trsat, kjer mi je razložil vse, kar nisem razumela. Prav posebno se spominjam, kako mi je razlagal pomen raznih slik, ki so jih poklonili mornarji, ki so za fes ušli smrti v daljnjih krajih. Rada se spominjam tega mesta, čeprav me pri tem srce boli, kajti moj atek počiva že dve leti v grobu.
Prav lepo Te pozdravlja in upa, da mojega pisma ne boš vrgel v koš.
Maruška Mlakar učenka IV. razreda X Marijinem domu, Kočevje 191,
Katero mesto naše lepe domovine mi mi je najbolj všeč? Kakor ima otrok rad svoje igrače, svojo mamico, vse, kar ga obdaja, tako mi je všeč in mi je pri srcu tudi moj domači kraj, naš lepi Maribor. Že njegova lega me veže nanj, ima namreč milo podnebje, ker ga obdajajo griči in hribi, ki preprečijo mrzlim vetrovom vstop v mesto. Dičdjo ga krasni parki, lepe hiše s krasnimi izložbami V poletnem času pa me vabi kopališče na Mariborskem otoku, ki sliovi kot eno najmodernejših v Jugoslaviji. Naše zeleno Pohorje pa nas vabi poleti kakor pozimi, v zimi na sankanje in smučanje, poleti pa v hladno senco košatih dreves. Tudi naš Glavni trg in Aleksandrova cesta sta leipa. zlasti v noči se bleščita v bajni svetlobi Pogrešamo le še četrti most za pešce čez Dravo ter obnovo gotovih prometnih cest, ki ovirajo vsled blata pešce, ki pridejo v sredino mesta blatni kot bi prihajali iz kmetov.
Mauko Santa
dijakinja I. č. raz. drž. klas. girun.
v Mariboru, Glavni trg 23 II .desno.
Kaj mi pripoveduje božična smrečica? Medlo dogorevajo svečice na mojem božičnem drevesu. Zelenje moje smrečice ni več tako sveže, deblo se »uši a veje žalostno klonejo k tlom m mi tiho na uho šepečejo svojo povest:
»Z radostjo se spominjam svoje mladosti, ko sem še srečno živela v gozdu. Imela sem mnogo tovarišic, s katerimi sem se igrala. Občudovale smo prelest-no božjo naravo in gledale ljubke gozdne živali. Največ veselja sem ime" la s pticami, ki so me s svojim sladkim petjem od jutra do mraka kratkočasile. Ljubka seničica je napravila gnezdeče v mojih vejah in varno sem čuvala srčkane mladiče pred sovražnikom. V veselju in sreči so potekali moji dnevi.
Prvi neprijetni občutek sem imela, ko mi je plezala veverica po telesu in mi glodala roke. Klicala sem veter in mogočne hraste na pomoč, a pomoči ni bilo. Bolelo me je. Nekega dne so obledele vse tovarišice in so začele umirati. Bilo je nekaj zagonetnega; prišel je gozdar, zmajal z glavo in govoril: »Lu-badar, lubadar«. Nisem mogla razumeti, kaj misli s tem. Moje tovarišice pa so pomrle; gozdar jih je posekal. Mi-•flUla sem, da me čaka ista usoda, toda Kmrrtila sem se. Bilo mi je nekaj bolj'
šega namenjeno. Pozimi me je gozdar posekal, kar me je neznansko bolelo. Vendar sem z zanimanjem pričakovala, kaj se bo zgodilo. Gozdar me je izročal nekemu dečku, ki me je odnesel na svoj dom.
Deček me je postavil v lepo, toplo sobo in me vso okrasil s srebrnimi in zlatimi okraski. Na moje vejice je pritrdil svečice. a na vrh lepo srebrno zvezdico. Ko se je zmračilo, sem vsa zablestela v žaru neštetih svečic. Mnogo ljudi se je zbralo okoli mene in vsi so strmeli vame z radostnimi, pobožnimi očmi. Na obranih mojih občudovalcev sem čitala srečo in veselje. Bil je najlepši trenutek mojega življenja.
Sedaj pa so moje ure štete. Kmalu bom umrla, a ni mi žal, ker vem, da mi je usoda namenila boljši konec, kakor mojim tovarišicam. Moje življenje ni bilo brezplodno, kajti delila sem srečo in veselje.«
Pavel Zupan, dijak III. c. razreda klasične gimnazije.
Katero mesto naše lepe domovine mi je najbolj všeč? Morda se bo kdo smejal, a vseeno — najbolj všeč mi je Murska Sobota v Prekmurju. Mnogo je lepih mest v naši domovini, a vendar, najbolj k srcu mi je priraslo to malo mestece. Tam prebijem mnogo lepih dni v počitnicah, tam je središče Prekmurja in jaz sem Prekmurec. Po-nosem sem na svoj rojstni kraj in ga ljubim. Zato mi tudi ugaja mesto, ki je blizu rtas
Kovač Helmut, V. raz. osnovne šole, Gor. Slaveča, p. Rogaševci, Prekmurje.
Dragi stric Matic! Danes se prvič oglašam in Ti pošiljam mnogo pozdravov.
Vprašaš me, kaj bi hotela postati, ko odrastem. Ko postanem velika, se bom omožila. Bila bi dobra gospodinja in bi se z možem dobro razumela.
V slučaju, da se ne bi omožila, bi hatela priti v kako pisarno. Tam bi služila svoj vsakdanji kruh, ter bi bila vesela in zadovoljna.
Ne želim si bogastva, kajti ljudje, ki so bogati, niso vedno srečni, lipam, da mojega spisa ne boš vrgel v koš. Te lepo pozdravlja
Mlakar Zorica, uč. II. razr. meščanska šole pri Uršulinkali v Ljubljani.
Spoznanje
samega sebe
Gladys Vanderbiit, hči ameriškega multimilijonarja, ima posebno veselje s tem, da obiskuje v New Yorku neko bolnišnico za otroke in prinaša malim bolnikom sadja, cvetic in drugih lepih stvari. Tako se je nekoč seznanila z majhnim, zelo bistroglavim dečkom, ki si je bil zlomil nogo in s katerim se je ona lahko imenitno razgovarjala, ki pa je delal s svojo živahnostjo in nestrpnostjo strežnicam veliiko preglavic.
»Čuj, dečko,« mu je rekla nekega dne, »tvoje strežnice se zelo pritožujejo zastran tebe. Pravijo, da si izmed vseh dečkov v tej bolnišnici najbolj neubogljiv. Jaz pa vendarle vidim, da znaš biti kai ljubezniv malček, samo če hočeš, Nu, odloči se že in prestani jezici strežnice. Glej, čez teden dni te pridem spet obiskat. Če zvem, da si bil ves teden priden, ti podarim dolar.«
Deček je obljubil, da si bo na vse fcripljje prizadeval, in gospodična Van-derbiltova je napeto čakala, kakšen bo uspeh njenega vzgojnega poizkusa.
Ko je teden dni minil, se je kakor po navadi pripeljala v bolnišnico in krenila naravnost k posteljici svojega malega prijatelja.
»Nu, mali,« ga je pozdravila, »ne maram (povpraševati pri strežnicah, kako si ie vedel ta teden; od tebe samega hočem slišati, ali si bil mož beseda. Kaj misliš — ali si zaslužil obljubljeni dolar ali ne?«
Mali navihanec je s skrbjo na obrazu najprej molče pogledal svojo prijateljico. Nato se je zasmejal, rekoč: »Mi" sflim, da nisem zaslužil več kakor četrt dolarja.«
Bistrim glavicam
Stanko in Branko sta pravkar prišla iz šole. Zdaj stojita pred Brankovo hišo in se pogovarjata:
»Izmed vseh mladinskih knjig mi je najljubša Prešernova: ,Deček brez imena. Lani sem jo dobil za Božič in gotovo sem jo že desetkrat prečita!,« pravi Branko.
Stanko nekaj časa premišljuje, potem pa reče: »Meni je pa .Tolovaj Mata', ki ga je spisal Vladimir Levstik,
š ljubši Izmed pesmic mi pa najbolj ugaja Grudnova: .Psiček laja hov, hov, hov...'«
Branko: »Da, poznam jo. Se v šolo nL-;m hodil, ko sem jo že znal na pa-mej. In .Cicibana', ki ga je spisal Josip Jurčič, tudi zelo rad berem.«
Stanko: »O priliki prečitaj še Cankarjevo .Miško osedlano' Ta ti bo tudi ugajala. Zdaj moram pa domov. Do svidenja, Brankol«
»Zdravo, Stanko!«
Posetnica
Jurij Letič	
	Rim
Kaj je ta gospod?
Križanka
		1				2		
	3		4		5			
		6		7				
	8						9	
10								
	11				12			
								
Vodoravno: 3. obrambni izrastek nekaterih živali, tudi: trobilo; 5. iglato drevo; 6. dejstvo, ki potrjuje resničnost izvajanj; 8. poklic; 10. vrsta raka; 11. vrsta hrasta; 12. nagnjenje k usva-janju hrane.
Navpično: l, okrasna naprava v parku, vrtu; 2. pivska posoda; 4. način izražanja; 5. pokrajina v Jugoslaviji; 7. morska žival; 8. slaboumen človek; 9. narodna pametnica.
Rešitev križanke
Vodoravno: 3. ček; 5. pir; 6. sol. 8. kes; 9. velerilec; 11. netopir; 12. davek; 13. mak; 14. car.
Navpično: 1. jesen; 2. biser; 4. koledar; 5. pelikan; 7. letak; 9. kipec; 10.
TOV.