PLAVANJE V VZGOJNO- IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU VSEŽIVLJENJSKO SPREMLJANJE TELESNE ZMOGLJIVOSTI PRILOGA UMESTITEV GIBALNIH DEJAV- NOSTI V VZGOJNO -IZOBRAŽEVALNI VSAKDAN NATANČNOST PRI METU NA KOŠ TELESNA DEJAVNOST IN ONKOLOŠKO ZDRAVLJE- NJE UČINKI RAZISKAV V ŠPORTU GIBALNE DEJAVNOSTI ZA PREDŠOLSKE OTROKE LETNIK LXXI • LETO 2023 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA NAVODILA ZA AVTORJE ČLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgoščene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenščini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neopo- rečno. Izvleček v slovenščini in angleščini naj v največ 200 besedah (po možnosti manj) vsebinsko povzema pomembnejše dele članka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlečka v angleščino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge članke. Rokopisov in slik ne vračamo. Besedilo prispevka mora biti urejeno v programu MS WORD, z razmikom med vrsticami 1.5 in 2.5 cm širokim levim in desnim robom. V celotnem besedilu naj bo uporabljena pisava Times New Roman, velikost 12. Prispevek pošljite po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran članka naj vsebuje ime avtorja, naslov članka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Če je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespon- denčnega avtorja (v kolikor je avtorjev več je običajno to prvi avtor), njegov naziv, naslov stalnega prebivališča, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo: »Pod- pisani (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo oz. avtorsko delo navedenih avtorjev članka. Besedilo še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah. Avtorske pravice za objavo besedila in avtorskih slik prenašam(o) na revijo Šport. Potrjujem(o) tudi, da nihče od (so)avtorjev ni v konfliktu interesov.« Če je avtorjev več, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju članka sledijo: kratek izvleček in ključne besede (v slovenščini in angleščini), besedilo članka in literatura. Strani morajo biti oštevilčene. Pri raziskavah besedilo članka sestavljajo poglavja z naslovi: Uvod, Metode, Rezultati, Razprava, Zaključek. Poglavja niso oštevilčena. Tabele in slike lahko vključite v besedilo. Če so izdelane ločeno od besedila, je potrebno z zaporedno številko označiti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, označevanje in oštevilčenje slik in tabel, mora biti v skla- du z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association) (www.apastyle.org). Citati morajo biti označeni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citi- ranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). K članku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in fotografijo, ki se tematsko nanaša na vsebino članka (pazite na ustrezno ločljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Vnos članka v bibliografski sistem COBISS uredi uredništvo revije, ki na podlagi mnenja recenzenta predlaga tudi tipologijo članka. Osnovo za določanje tipologije predstavljajo pravila za vodenje bibliografij v sis- temu COBISS (http://home.izum.si/COBISS/bibliografije/Tipologija_slv.pdf). Če je bil del besedila že objavljen v kakšni drugi publikaciji je potrebno predložiti dovoljenje za objavo s strani te publikacije. Pri člankih, ki so (delno) financirani s strani privatnih ali javnih inštitucij je potrebno navesti vire financiranja. Raziskave morajo biti opravljene v skladu z etičnimi standardi, po potrebi lahko uredništvo zahteva soglasje etične komisije. Upoštevana mora biti helsinška deklaracija o človekovih pravicah. Mnenja izražena v člankih predstavljajo osebna menja avtorjev člankov in ne uredništva revije. Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtor- je ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine določeno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva več k razjasnjevanju vpra- šanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. V tej številki revije so recenzirani naslednji članki: Marko Bolha, Nejc Šarabon – Biomehanika in fiziologija veslanja na simulatorju, Manca Opara, Žiga Kozinc – Mišično-skeletne poškodbe pri igralcih golfa s poudarkom na mehanizmih nastanka, Veronika Meke, Nejc Šarabon – Pomen vadbe in dru- gih komplementarnih rehabilitacijskih tehnik pri obravnavi tendinopatij komolca, Matevž Arčon, Nejc Šarabon – Učinki telesne dejavnosti na zdrav življenjski slog, Klara Rosič, Nejc Šarabon, Marina Dobnik – Pregled priporočil za telesno dejavnost med onkološkim zdravljenjem in po njem, Luka Križaj, Žiga Kozinc, Nejc Šarabon – Učinkovitost vadbenih protokolov pri obravnavi najpogostejših tendinopatij spodnjega uda, Saša Maučec, Denisa Manoj- lović – Vpliv aerobne vadbe na obvladovanje simptomov pri ankilozirajočem spondilitisu, Vita Slak, Petra Železnik, Marina Dobnik – Poznavanje in pojavnost stresne urinske inkontinence med študentkami in študenti Fakultete za vede, Nika Pori – Doživljanje poškodb pri športnikih, David Poredoš, Zala Jenko Pražnikar, Žiga Kozinc – Koncentrirani sok rdeče pese za izboljšanje mišične jakosti, moči in hitrosti: pregled literature, Urša Zagorac, Melin- da Skoliber, Darjan Spudić – Vpliv stopnjevanega programa vadbe za moč na telesno sestavo in moč rok pri starejših ženskah, Eva Ivana Kopše, Saša Maučec, Žiga Kozinc – Vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov: razlike glede na starost, spol in vrsto športa, Pia Trbov- šek, Žan Breznikar, Darjan Spudić – Kriterijska veljavnost dvotočkovne metode za ocenjevanje profila sila-hitrost-moč, Fatmir Misimi, Tanja Kajtna, Jer- nej Kapus – Učinki uporabe plavalnih očal in dihalke pri plavalnih začetnikih z izrazitim strahom pred vodo, Bojan Jošt – Ali je linearno ovrednotenje vpliva vetra na dolžino skoka smučarjev skakalcev res ustrezno?, Matej Supej – Analiza hitrosti v veleslalomu s pomočjo RTK GNSS, Janez Konjar, Matej Supej, Peter Lombergar, Igor Štirn – Vpliv dolžine odmora med posameznimi ponovitvami in serijami na izbrane parametre pri treningu potega – štu- dija primera, Darjan Smajla, Teo Masten, Iztok Kavčič, Nejc Šarabon – Povezave relativne starosti z antropometričnimi spremenljivkami in živčno-mišič- no zmogljivostjo mladih slovenskih nogometašev.. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Revije je vključena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscus in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), dr. Aleš Filipčič, dr. Vedran Hadžič, dr. Matej Majerič, dr. Tomaž Pavlin, mag. Peter Škerlj, dr. Janez Vodičar Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna naročnina 30 €, Posamezna številka (dvojna) je 20 € (v ceno je vključen 9,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Špela Križ Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: Tiskarna PRESENT d.o.o. V letu 2022 revija izhaja s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Slika na naslovnici – Foto: Roman Šipić Center za vseživljenjsko učenje Fakultete za šport PLAVANJE V VZGOJNO- IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU VSEŽIVLJENJSKO SPREMLJANJE TELESNE ZMOGLJIVOSTI PRILOGA UMESTITEV GIBALNIH DEJAV- NOSTI V VZGOJNO -IZOBRAŽEVALNI VSAKDAN NATANČNOST PRI METU NA KOŠ TELESNA DEJAVNOST IN ONKOLOŠKO ZDRA- VLJENJE UČINKI RAZISKAV V ŠPORTU GIBALNE DEJAVNOSTI ZA PREDŠOLSKE OTROKE LETNIK LXXI • LETO 2023 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA 1 Kazalo uvodnik / leading article 3 Gregor Jurak – Pomemben trenutek za strateški premislek / Time for strategic consideration aktualno / current topic 5 Simon Čadež, Vinko Zovko – Merjenje družbenoekonomskih učinkov znanstvenih raziskav v športu – izzivi in smeri razvoja / Measuring the socio-economic impact of scientific research in sport – challenges and directions for development 10 Ivan Čuk – Puhlice in dejstva / Platitudes and facts 14 Silvo Kristan – Še nekaj misli ob prispevku Slovenec sem in kdo je več? (Šport, 2022, št. 1-2) / A few more thoughts about the contribution i am slovenian and who is more? (Sport, 2022, Issue 1–2) športna vzgoja / physical education 19 Marjeta Kovač, Gregor Jurak, Jernej Kapus in Dorica Šajber – Kompetentnost strokovnega kadra je ključna za učinkovito izvajanje plavanja v slovenskem vzgojno- izobraževalnem sistemu / The competence of professional staff is key to the effective implementation of swimming in the Slovenian educational system 25 Lale Pooryamanesh, Marjeta Kovač, Miran Kondrič – Položaj športne vzgoje v iranskih šolah / The status of physical education in Iranian schools iz prakse za prakso / from practice for practice 32 Špela Mikeln, Tomaž Pavlin, Ana Šuštaršič, Maja Dolenc – Model sodobnega umetnostnega kotalkarja / A model of an artistic roller skater 39 Marko Bolha, Nejc Šarabon – Biomehanika in fiziologija veslanja na simulatorju / Biomechanics and physiology of rowing on a simulator 47 Matej Majerič, Blaž Lešnik – Šola deskanja na snegu / Snowboarding school 56 Matic Sirnik, Primož Pori, Frane Erčulj – Testiranje gibljivosti košarkarjev z modificirano FMS-metodo / Testing mobility of basketball players with modified FMS method 61 Frane Erčulj – Natančnost pri metu na koš - kako jo izboljšati? / Basketball shooting accuracy and how to improve it? iz teorije za prakso / from theory for practice 69 Silvo Pšeničnik Sluga, Žiga Kozinc – Proprioceptivna in senzorno-motorična vadba: primerjava konceptov in učinki na ravnotežje pri starejših odraslih / Proprioceptive and sensorimotor training: a comparison of concepts and the effects on balance ability in older adults 76 Eva Andoljšek, Neža Skuk, Žiga Kozinc – Aktivnost mišic pri različnih vajah za moč trupa in spodnjih okončin / Trunk and lower limb muscle activity during different resistance exercises izrazoslovje v športu / sports terminology 81 Silvo Kristan – Sedentary behaviour? / Sedentary behaviour? športna rekreacija / sports recreation 84 Lena Založnik, Mateja Videmšek, Ana Šuštaršič – Gibalne dejavnosti na trim stezi za predšolske otroke / Movement activities on the trim trail for preschool children 89 Herman Berčič – Športna rekreacija na fakulteti za šport in njeni odmevi v slovenskem športnem in družbenem prostoru / Sport recreation at the faculty of sport and its echoes in the Slovenian sports and social environment šport in zdravje / sport and health 98 Manca Opara, Žiga Kozinc – Mišično-skeletne poškodbe pri igralcih golfa s poudarkom na mehanizmih nastanka / Musculoskeletal injuries in golf players with an emphasis on injury mechanisms 104 Gregor Jurak, Marjeta Kovač, Bojan Leskošek, Maroje Sorić, Tjaša Ocvirk, Kaja Meh, Jaka Kramaršič, Žan Luca Potočnik, Vedrana Sember, Shawnda A. Morrison, Vojko Strojnik, Vedran Hadžić, Rok Blagus, Petra Golja, Neja Markelj, Jerneja Premelč, Urška Kereži, Gregor Starc – SLOfit odrasli omogoča vseživljenjsko spremljanje telesne zmogljivosti / SLOfit adults system enables lifelong monitoring of physical fitness 117 Veronika Meke, Nejc Šarabon – Pomen vadbe in drugih komplementarnih rehabilitacijskih tehnik pri obravnavi tendinopatij komolca / The role of exercise and other complementary rehabilitation techniques in treatment of elbow tendinopathies 125 Matevž Arčon, Nejc Šarabon – Učinki telesne dejavnosti na zdrav življenjski slog / The effects of physical activity on healthspan 131 Klara Rosič, Nejc Šarabon, Marina Dobnik – Pregled priporočil za telesno dejavnost med onkološkim zdravljenjem in po njem / Review of recommendations for physical activity during and after oncological treatment 138 Luka Križaj, Žiga Kozinc, Nejc Šarabon – Učinkovitost vadbenih protokolov pri obravnavi najpogostejših tendinopatij spodnjega uda / Effectiveness of exercise-therapeutic protocols for treating the most common lower limb tendinopathies 149 Saša Maučec, Denisa Manojlović – Vpliv aerobne vadbe na obvladovanje simptomov pri ankilozirajočem spondilitisu / Effect of aerobic exercise on symptom management in ankylosing spondylitis 154 Vita Slak, Petra Železnik, Marina Dobnik – Poznavanje in pojavnost stresne urinske inkontinence med študentkami in študenti Fakultete za vede / Knowledge and incidence of stress urinary incontinence among students of Faculty of Health Sciences dogodki – čas / time – events 160 Ivan Čuk – IN MEMORIAM Borut Trekman (1942–2023) 161 Milan Žvan – IN MEMORIAM Dušan Macura (1953 – 2023) nove knjige / new books 162 Mateja Videmšek, Ana Šuštaršič – Aktivna nosečnica 163 Tomaž Pavlin – Sto let nogometnega Elana ob Krki 2 glas mladih / young experts 165 Nika Pori – Doživljanje poškodb pri športnikih / Injuries experience in athletes 172 David Poredoš, Zala Jenko Pražnikar, Žiga Kozinc – Koncentrirani sok rdeče pese za izboljšanje mišične jakosti, moči in hitrosti: pregled literature / Beetroot juice concentrate for improving muscle strength, power and speed: a review of the literature raziskovalna dejavnost / research work 180 Urša Zagorac, Melinda Skoliber, Darjan Spudić – Vpliv stopnjevanega programa vadbe za moč na telesno sestavo in moč rok pri starejših ženskah / The influence of progressive resistance exercise protocol on body composition and upper extremity strength among older adult women 187 Eva Ivana Kopše, Saša Maučec, Žiga Kozinc – Vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov: razlike glede na starost, spol in vrsto športa / Involvement of parents in the training and competition process of youth athletes: influence of age, gender and sport type. 192 Pia Trbovšek, Žan Breznikar, Darjan Spudić – Kriterijska veljavnost dvotočkovne metode za ocenjevanje profila sila-hitrost-moč / Criterion validity of two-point method for assessing the force-velocity-power profile 199 Fatmir Misimi, Tanja Kajtna, Jernej Kapus – Učinki uporabe plavalnih očal in dihalke pri plavalnih začetnikih z izrazitim strahom pred vodo / The effect of using goggles and snorkels for water adaptation of non-swimmers with fear of water 207 Bojan Jošt – Ali je linearno ovrednotenje vpliva vetra na dolžino skoka smučarjev skakalcev res ustrezno? / Is a linear evaluation of the effect of wind on ski jumpers’ jump length really appropriate? 215 Matej Supej – Analiza hitrosti v veleslalomu s pomočjo RTK GNSS / Speed analysis in giant slalom employing RTK GNSS 222 Janez Konjar, Matej Supej, Peter Lombergar, Igor Štirn – Vpliv dolžine odmora med posameznimi ponovitvami in serijami na izbrane parametre pri treningu potega – študija primera / The effect of the rest period between repetitions and series on the chosen parameters during snatch training - case study 229 Darjan Smajla, Teo Masten, Iztok Kavčič, Nejc Šarabon – Povezave relativne starosti z antropometričnimi spremenljivkami in živčno-mišično zmogljivostjo mladih slovenskih nogometašev / Associations of relative age effect wih anthropometric variables and neuromuscular capacity of young Slovenian soccer players PRILOGA: Smernice za umestitev gibalnih dejavnosti v vzgojno-izobraževalni vsakdan / SUPLEMENT: Guidelines for employment of physical activities in educational everyday 239 Gregor Jurak, Petra Rankel, Katarina Bizjak Slanič, Gregor Starc, Neja Markelj, Žan Luca Potočnik, Kaja Meh, Mateja Videmšek, Jaka Fetih, Matjaž Plesec, Jera Gregorc, Vesna Štemberger, Vesna Geršak, Natalija Dolenc, Urška Kovač, Tadeja Volmut, Jurij Planinšec, Marjeta Kovač – Smernice za umestitev gibalnih dejavnosti v vzgojno-izobraževalni vsakdan / Guidelines for placing physical activities in educational everyday uvodnik 3 Gregor Jurak Pomemben trenutek za strateški premislek Še pred nastopom sedanje poli- tične oblasti, smo v večji skupini strokovnjakov iz akademskega okolja in izvajalcev vzgoje in izo- braževanja strnili moči ter, v okvi- ru Partnerstva za razvoj kako- vostne vzgoje in izobraževanja, začeli razmišljati o novem vzgoj- no-izobraževalnem sistemu. Po- memben vzgib za to je bilo dej- stvo, da je Zavod za šolstvo RS začel s prenovo učnih načrtov. Čeprav smo mnogi strokovnjaki opozarjali, da moramo najprej ustrezno opredeliti osnovna iz- hodišča šolske reforme. Sedanja politična oblast je z re- formo nadaljevala ter ob tem na- povedala, da bo njena izhodišča opredelila kar sproti. Vsekakor ču- dna pot, (po)vezana z evropskimi sredstvi za okrevanje po pande- miji, ki ne navdaja z optimizmom, da bodo namen in cilji doseženi. Foto: Roman Šipić 4 A tudi, če prenove ne bo, le po- sodobitve, je to pomemben tre- nutek za strateški razmislek celo- tne pedagoške stroke, vključno s področjem športne vzgoje. Zato smo v skupini športnih pe- dagogov in akademikov iz vseh slovenskih pedagoških fakultet, ki izobražujemo učitelje športne vzgoje, v okviru partnerstva pri- pravili izhodišča, kako naj bo gi- banje umeščeno v šolski vsakdan prihodnih rodov otrok in mlado- stnikov. In naše sporočilo je jasno - giba- nje mora biti vsak dan na otro- kovem urniku. Poleg vsakodnev- ne ure športne vzgoje, tudi kot način preživljanja šolskega dne, učenja pri čim več predmetih. Ne kot dodatna dejavnost, kot otrokova osnovna pravica. Ne kot njegova učna obremenitev, ampak razbremenitev. Naše sporočilo je tudi (pre)dr- zno - gibanje mora biti nujen del napovedane šolske reforme. Ne stranski produkt, ampak eden od osrednjih ciljev. Ne posodobitev, temveč prenova. Ne prilagoditev, ampak sprememba. In naše izhodišče je tudi uporno - gibanje mora biti del vsake šolske skupnosti. Ne priporočilo, ampak zahteva. Ne pobuda, temveč de- janja. Ne možnost, odgovornost. Tudi če snovalci šolske prenove teh izhodišč ne bodo sprejeli, predstavljajo iz naše stroke do- govorjene usmeritve, ki jih lahko uresničimo po principu od spo- daj navzgor, z iniciativami iz oko- lij in od učiteljev torej, ki (prepo) znajo in zmorejo umestiti več gi- banja v svoj in otrokov vsakdan. V dokumentu, ki ga predstavlja- mo v prilogi pričujoče številke revije Šport, so zbrani tudi znan- stveni dokazi o pomenu gibanja za otrokovo kognitivno delova- nje, učno uspešnost in vse plati zdravja, kot tudi predstavitev nekaterih naših in tujih primerov dobrih praks umeščanja gibanja v vzgojno-izobraževalni prostor. V prilogi boste našli tudi konkre- tne predloge, preproste in učin- kovite načine, kako lahko učitelji in vodstveni delavci spodbujajo gibanje med učenci in dijaki ter tako prispevajo k njihovemu ce- lostnemu razvoju. Zato lahko predstavlja pomembno študijsko in učno gradivo za nove ter ob- stoječe generacije pedagoških in vodstvenih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Vabim vas, da ga preberete. aktualno 5 Measuring the socio-economic impact of scientific research in sport – challenges and directions for development Abstract Two contemporary problems in scientific research are the segregation of knowledge creation and research productivity as well as the inability to demonstrate the value for money of public research funding. More and more countries are therefore moving from a strategy of increasing “research productivity” to one of increasing the “socio-economic impact” of scientific research. This shift in strategy is inevitably linked to the development of models for measuring the socio-economic impact of science, which are cur- rently still under development. This paper analyses the challenges in developing such models and the direction of development. We conclude that the development of more sophisticated models is inevitable, as policymakers want a tool that would allow for an optimal allocation of research resources between fields in terms of their contribution to welfare. Key words: research, sport, development Izvleček Sodobna problema znanstvenega raz- iskovanja sta segregacija ustvarjanja znanja in raziskovalne produktivnosti ter nezmožnost demonstracije smotrno- sti uporabe javnofinančnih sredstev za raziskave. Vse več držav se zato premika od strategije povečevanja »raziskovalne produktivnosti« k strategiji povečevanja »družbenoekonomskih učinkov« znan- stvenih raziskav. Premik v strategiji je ne- izogibno povezan z razvojem modelov merjenja družbenoekonomskih učinkov znanosti, ki so trenutno še v nastajanju. Prispevek analizira izzive pri razvoju ta- kih modelov in smeri razvoja. Ugotavljamo, da je razvoj bolj sofistici- ranih modelov neizogiben, saj si politika želi orodje, ki bi omogočalo optimalno alokacijo raziskovalnih sredstev med področji z vidika njihovega prispevka k blaginji. Ključne besede: raziskovanje, šport, razvoj Simon Čadež, Vinko Zovko Merjenje družbenoekonomskih učinkov znanstvenih raziskav v športu – izzivi in smeri razvoja 6 Uvod Kljub velikanskemu obsegu raziskovalnih aktivnosti, ki povečujejo naše znanje, ter vse bolj sofisticiranim metodam za njihovo merjenje je znanstvenoraziskovalna sfera v zadnjem času vse pogosteje tarča kritik (Graham idr., 2018). Prva težava je vse večja segregacija raziskovalne produktivnosti in ustvarjanja znanja (Whitley, 2007). Zaradi naraščajočih pritiskov po legitimaciji razi- skovalnega dela v obliki objav namreč cilj raziskovanja namesto ustvarjanja znanja vse bolj postaja kopičenje objav, znano pod paradigmo »objavljaj ali izgini« (pu- blish or perish) (Cadez, 2013). Drugi pro- blem je demonstracija smotrnosti uporabe denarja za raziskovalno dejavnost (Hicks, 2012). Financerji želijo otipljive dokaze, da porabljena raziskovalna sredstva povečuje- jo blaginjo (Bozeman in Youtie, 2017), ne pa le števila znanstvenih objav in citatov brez pomembnega vpliva na dobrobit družbe (Salter idr., 2017). Navedene kritike so privedle do pomemb- nega zasuka znanstvenoraziskovalne pa- radigme, ki od raziskovalne sfere zahteva demonstracijo družbenoekonomskih učin- kov raziskovalnega dela, ne le povečevanja raziskovalne produktivnosti v obliki objav in citatov (Bozeman in Youtie, 2017; Salter idr., 2017). Premik od strategije povečevanja »raziskovalne produktivnosti« k strategiji povečevanja »družbenoekonomskih učin- kov« znanosti pa zahteva dva velika koraka: vsebinsko opredelitev družbenoekonom- skih učinkov znanosti in raziskav ter vzpo- stavitev novih sistemov merjenja znanstve- noraziskovalnega dela, ki bodo upoštevali tudi družbenoekonomske učinke, ne le raz- iskovalne produktivnosti. V povezavi s prvim korakom literatura po- nuja vrsto opredelitev družbenoekonom- skih učinkov znanosti. Ena bolj generičnih pravi, da je to zabeleženo ali kako drugače preverljivo vplivanje raziskav na posame- znike, organizacije ali družbo, ki niso del raziskovalne sfere (LSE Public Policy Group, 2011). Drugi korak vključuje spremembe sistemov vrednotenja raziskovalnega dela, ki presegajo tradicionalno spremljanje raz- iskovalne produktivnosti s kazalniki, kot so objave in citati (Rebora in Turri, 2013; Bo- zeman in Youtie, 2017). Tradicionalna pri- stopa, bibliometrični in recenzijski, sta v ta namen omejeno uporabna predvsem zato, ker družbenoekonomskih učinkov raziskav pogosto ni mogoče zaznati takoj, ampak se ti opazijo šele z določenim časovnim zamikom. Verjetno vodilna pri vzpostavljanju sistema vrednotenja družbenoekonomskih učin- kov znanstvenih raziskav je Velika Britanija s svojim sistemom Research Excellence Framework (v nadaljevanju: REF) (Gunn in Mintrom, 2016). REF je celovit okvir evalva- cije raziskovalne odličnosti, ki uvaja oce- njevanje družbenoekonomskih učinkov raziskav (HEFCE, 2011; 2014). Ker je britanski sistem demonstracije in merjenja družbe- noekonomskih učinkov še v zgodnji fazi, to povzroča precej nelagodja in negotovosti v raziskovalnih institucijah in pri posameznih raziskovalcih (Salter idr., 2017). Namen tega prispevka je analiza izzivov in smeri razvoja pri sistemih merjenja druž- benoekonomskih učinkov znanstvenoraz- iskovalnega dela. V nadaljevanju najprej opredelimo družbenoekonomske učinke znanstvenih raziskav, nato predstavimo iz- zive njihovega merjenja ter smeri razvoja. Prispevek zaključimo s sklepnimi mislimi. „Opredelitev druž- benoekonomskih učinkov znanstvenih raziskav Nosilci znanstvenoraziskovalne dejavnosti so raziskovalci, ki navadno delujejo v razi- skovalnih organizacijah, predvsem na uni- verzah in raziskovalnih inštitutih (Cadez idr., 2017), najdemo pa jih tudi v drugih organi- zacijah, kot so podjetja, državni organi, ne- pridobitne organizacije, in drugje. Na svetu je danes več kot 7 milijonov raziskovalcev, svoje raziskovalne dosežke objavljajo v približno 25.000 znanstvenih revijah (The Royal Society, 2011). Že več desetletij de- javnost znanstvenih raziskav zaradi njenih pozitivnih učinkov na družbo financirajo vlade (Auranen in Nieminen, 2010; Hicks, 2012). Cilj financiranja znanosti in raziskav ni povečanje števila objav, temveč povečanje ekonomske in socialne blaginje (Graham idr., 2018; Lane in Bertuzzi, 2011; Prettner in Werner, 2016; Salter idr., 2018). Družbenoekonomske učinke znanosti lah- ko generično opredelimo kot zabeleženo ali kako drugače preverljivo vplivanje razi- skav na posameznike, organizacije ali druž- bo, ki niso del raziskovalne sfere (LSE Public Policy Group, 2011). Družbenoekonomske učinke lahko klasificiramo glede na različne dimenzije. Tri pomembne so: – akterji, na katere znanost in raziskave vplivajo (akademski in zunanji), – način učinkovanja znanosti (konceptual- ni in direktni učinki), – področje vpliva znanosti (ekonomija, zdravje, naravno okolje, tehnologija itd.). K 1) Akademski in zunanji učinki Akademski učinek nastane, ko ima znan- stvena raziskava vpliv na nekega drugega raziskovalca, akademika ali znanstvenoraz- iskovalno organizacijo. Najpogosteje se ta učinek manifestira s citiranjem. Tako lahko sledimo poti in razvoju ideje od prvega raziskovalca do vseh drugih, ki gradijo na njegovi ideji (Karanatsiou idr., 2017). Zunanji učinek nastane, kadar raziskava ne vpliva samo na druge raziskovalce, ampak spremeni tudi delovanje in ravnanje ne- raziskovalnih organizacij, kot so korpora- cije, državni organi, civilna družba, mediji, skupine ljudi ali posamezniki. V nasprotju z akademskimi učinki, ki se manifestirajo prek citatov, so ti učinki težje ugotovljivi in dokazljivi. Dokazila so lahko reference, cita- ti, diskusije v različnih dokumentih (zapiski konferenc in seminarjev, govori vplivnih ljudi, internetne povezave na straneh zuna- njih organizacij, sodelovanje raziskovalcev pri sprejemanju rešitev), lahko pa tudi kon- kretne spremembe produktov, politik ali aktivnosti. Ker se te konkretne spremembe navadno zgodijo pod vplivom več silnic v nekem obdobju, je pogosto težko izluščiti delen učinek znanosti in raziskav nanje (LSE Public Policy Group, 2011). K 2) Konceptualni in direktni učinki Konceptualni učinki prinašajo spremembe na ravni razumevanja, znanja ali ravnanja ljudi. Pri konceptualnih učinkih je način učinkovanja navadno abstrakten in poča- sen. Manifestira se v obsegu, v katerem se raziskave berejo, omenjajo, upoštevajo, na- vajajo v dokumentih, na višji ravni pa lahko povzroči spremembe znanja in razume- vanja, stališč in prepričanj ter končno tudi spremembe v obnašanju (Walter idr., 2003). Na primer, ko je postalo znano, da kajenje škodi zdravju, so ljudje začeli spreminjati svoja prepričanja in vedenje. To dimenzijo družbenoekonomskih učinkov je zaradi ab- straktnosti težko meriti. Direktni učinki prinašajo neposredne spre- membe v praksi ali politiki (Walter idr., 2003). Pri direktnih učinkih je povezava na- vadno hitrejša in neposredna. Če denimo znanstveniki ugotovijo, da določena vrsta aktualno 7 fizične vadbe škodi zdravju, jo lahko drža- va nemudoma prepove, kar neposredno učinkuje na zdravje prebivalstva (Zovko in Sember, 2020). K 3) Področje vpliva učinkov Tretja pomembna dimenzija učinkov zna- nosti je povezana z vsebinskimi področji, na katera znanost in raziskave vplivajo. Poznamo veliko tipologij področij druž- benoekonomskih učinkov znanosti, eno obsežnejših sta oblikovala Godin in Dore (2006), ki sta prepoznala 11 področij druž- benoekonomskih učinkov znanosti (zna- nost, tehnologija, gospodarstvo, kultura, družba, politika, organizacija, zdravstvo, okolje, simbolika, usposabljanje). „Merjenje družbeno- ekonomskih učinkov znanstvenih raziskav – teoretični izzivi Zgodovina merjenja in vrednotenja razi- skovalnega dela je dolga, osredotočena je na inpute (raziskovalci, vložena sredstva), procese (uporabljene metode, medna- rodno sodelovanje) in produkte (objave, citati, patenti) znanstvenoraziskovalnega dela (Tijssen, 2003), le redko pa na njegove družbenoekonomske učinke (Bozeman in Youtie, 2017). Sistemi vrednotenja in merjenja znanstve- noraziskovalnega dela postajajo vse bolj sofisticirani, znanstvena metrika (sciento- metrics) in bibliometrika (bibliometrics) pa sta se uveljavili celo kot znanstveni di- sciplini (Karanatsiou idr., 2017). Današnji indikatorji znanstvene metrike so sposobni dobro identificirati raziskovalno produktiv- nost, raziskovalno kakovost in vpliv določe- nih raziskovalcev ali raziskovalnih organi- zacij v znanstvenoraziskovalni sferi bodisi na organizacijski, nacionalni, regionalni ali globalni ravni. Precej slabše se znanstvena metrika odre- že pri vrednotenju družbenoekonomskih učinkov znanosti in raziskav (Garcia-Rome- ro idr., 2017), torej na področju, za katero se vse bolj zanimajo nacionalne raziskovalne agencije (Bozeman in Youtie, 2017; Salter idr., 2017). Pri usmerjanju znanstvenorazi- skovalnega dela z javnim financiranjem je namreč ključno vprašanje oportunitetnih stroškov. Povedano drugače, če vlade na- menijo denar za raziskave, se pojavita dve vprašanji: – Ali bi lahko bil ta denar bolje porabljen v kakšne druge namene? – Kako doseči, da bo učinek sredstev, usmerjenih v raziskave, čim večji? Ker se na svetovni ravni za raziskave na leto porabi več kot 1000 milijard ameriških do- larjev, sta vprašanji še kako relevantni (The Royal Society, 2011). Ugotavljanje povezave med znanstvenimi raziskavami in njihovimi družbenoekonom- skimi učinki pogosto izhaja iz predpostav- ke, da so prve neodvisna spremenljivka, drugi pa odvisna spremenljivka (Prettner in Werner, 2016). Kot je razvidno iz Slike 1, povezava med raziskavami in družbenoe- konomskimi učinki ni neposredna. Vmes se pojavljata mediacijski spremenljivki disemi- nacija in aplikativni rezultati. 2018), vključuje pa različne dimenzije, kot so ekonomska rast, socialna vključenost, zdravje prebivalstva, zdravo okolje, naci- onalna varnost in drugi (Salter idr., 2017). Družbenoekonomski učinki raziskav so zaradi abstraktnosti veliko manj otipljivi, merljivi, dokazljivi in preverljivi kot aplika- tivni rezultati. Povezava med raziskavami in družbenoe- konomskimi učinki je kompleksna iz štirih razlogov. 1. Povezava ni neposredna, ampak se vmes pojavljajo mediatorji, kot so dise- minacija, razvoj, tehnologija in inovacije (Prettner in Werner, 2016). 2. Proces pretvorbe raziskav v družbenoe- konomske učinke je pogosto dolgotra- jen (Bozeman in Youtee, 2017). Slika 1. Proces pretvorbe znanstvenih raziskav v družbenoekonomske učinke Diseminacija je proces razširjanja ugoto- vitev raziskav neznanstvenim javnostim. Alternativno jo lahko opredelimo tudi kot poskus raziskovalcev zagotoviti, da bodo njihove ugotovitve aplicirane v prakso. Neakademska javnost namreč ne upora- blja tradicionalnih znanstvenih outputov, kot so znanstvene objave in predstavitve na znanstvenih konferencah, zato mora biti diseminacija za te javnosti prilagojena ravni njihovega razumevanja. Diseminacija lahko poteka v zelo različnih oblikah, kot so poljudne objave, medijske objave, spletne strani, govori na strokovnih srečanjih in strokovnih konferencah, neposredni stiki s potencialnimi uporabniki znanja (javni uslužbenci, podjetja, posamezniki) in šte- vilne druge. Aplikativni rezultati so razmeroma otiplji- vi, merljivi, dokazljivi in preverljivi outputi raziskav, ki že imajo družbenoekonomske učinke ali pa izkazujejo potencial za to. Aplikativni rezultati raziskav so lahko nov diagnostični postopek v medicini, nov pa- tent, nov produkt, novo podjetje, nov po- slovni proces in drugi (Garcia-Romero idr., 2017). Družbenoekonomski učinki so posledica aplikativnih rezultatov. Končni družbeno- ekonomski učinek je navadno konceptua- liziran zelo abstraktno kot »ekonomska in socialna blaginja« ali »kakovost življenja« (Bozeman in Youtee, 2017; Graham idr., 3. Proces ni samo enosmeren, saj tudi družbenoekonomski učinki povratno vplivajo na temeljne in aplikativne raz- iskave (Sutherland idr., 2011). 4. Družbenoekonomski učinki so posle- dica interakcije različnih dejavnikov, ne samo parcialnega vpliva raziskav, zato je pogosto težko prepoznati parcialno po- vezavo med določenim družbenoeko- nomskim učinkom in točno določenim znanstvenoraziskovalnim projektom (Spaapen in van Drooge, 2011). Poleg zgoraj navedenih konceptualnih kompleksnosti se pojavljajo tudi pomemb- ne operativne ovire za razvoj metodoloških modelov vrednotenja družbenoekonom- skih učinkov znanosti in raziskav: 1. pomanjkanje političnega in družbe- nega soglasja o tem, kateri družbeno- ekonomski učinki so pomembni (npr. ekonomija ali zdravje, ekonomija ali na- ravno okolje itd.); 2. nedostopnost uporabnih in objektiv- nih podatkov o družbenoekonomskih učinkih; 3. različni interesi in pričakovanja znan- stvenoraziskovalne sfere. Pri znanstveni metriki so ovire veliko manj- še ali pa jih sploh ni. Pri citiranju ni časovnih zamikov in je vpliv enega raziskovalca na drugega lahko takojšen. Na voljo je veliko 8 citatnih baz podatkov, v katerih so podatki o citiranju dostopni. Tudi želja raziskoval- cev po citiranju njihovih del je splošna, saj si vsaj intimno vsi raziskovalci želijo, da bi njihovo delo vplivalo na druge raziskovalce (Aguinis idr., 2014). „Smeri razvoja merjenja družbeno- ekonomskih učinkov znanstvenih raziskav Čeprav je vrednotenje družbenoekonom- skih učinkov znanosti za zdaj še močno v senci znanstvene metrike, pa ne moremo trditi, da razvoja ni bilo. Za preverjanje in dokazovanje povezave med znanstvenimi raziskavami in njihovimi družbenoekonomskimi učinki se upora- bljajo podobne metode kot pri znanstveni metriki: – kvantitativne metode (npr. ekonometri- ja) in – recenzijske metode. Pri kvantitativnih metodah navadno tako raziskave kot družbenoekonomske učinke izmerimo z numeričnimi indikatorji ter em- pirično preučujemo povezave med njimi (Prettner in Werner, 2016). Znanost in razi- skave lahko merimo z izdatki za raziskave, s številom objav ali citatov in podobnimi kazalniki. Družbenoekonomske učinke na nacionalni ravni lahko merimo s kazalniki, kot so rast BDP, delež visokotehnološke- ga izvoza, pričakovana življenjska doba in podobno. Kadar sta obe spremenljivki merjeni z numeričnimi indikatorji, lahko povezave tudi statistično testiramo (Garcia Romero idr., 2017). Recenzijske metode se navadno ne opi- rajo na numerične indikatorje, ampak na zapisane opise vpliva raziskav na družbo in ekonomijo – te nato recenzenti kvalitativno ovrednotijo. Iz teh zapisov je samo opisno razvidno, ali je bil vpliv velik, srednji ali maj- hen (Salter idr., 2017). Med najnaprednejšimi državami pri razvo- ju modelov vrednotenja so Velika Britanija, Avstralija in Nizozemska (Sutherland idr., 2011). Primerjalna analiza pristopov je pri- kazana v Tabeli 1. Kot je razvidno iz Tabele 1, so primerjani sistemi precej podobni. Zdi se, da avstralski in nizozemski sledita britanskemu sistemu REF (HEFCE 2011; 2014) z najdaljšo tradicijo (od leta 1986). V vseh se družbenoekonom- ski učinki raziskav demonstrirajo kvalitativ- no s študijami vpliva (te na poljuden način predstavijo, kako je določeno raziskovalno delo prispevalo k boljšemu svetu), kvali- tativno je tudi vrednotenje (z recenzijo). Treba je poudariti, da panel recenzentov kakovost in vpliv raziskav institucije oceni celovito ob upoštevanju kombinacije znan- stvene metrike (večja utež) in družbenoe- konomskih učinkov (manjša utež). „Zaključek Ob konceptualnih in operativnih izzivih, predstavljenih v tem prispevku, ni nepriča- kovano, da so modeli merjenja družbenoe- konomskih učinkov znanstvenih raziskav še v začetni fazi, sploh primerjalno glede na sofisticirane modele znanstvene metrike (Bozeman in Youtie, 2017). Vzpostavitev ta- kih modelov je neizogibno povezana tudi z obsežnimi razpravami v okviru znanstvene sfere o tem, zakaj so nekatere raziskave in znanstvena dognanja vrednoteni bolje kot drugi, zato je morda prav znanstvenorazi- skovalna sfera glavna ovira pri implemen- taciji takih sistemov (Whitley, 2007). Ker pa pritisk financerjev po otipljivih do- kazih, da porabljena raziskovalna sredstva povečujejo blaginjo, ne le števila objav, narašča (Bozeman in Youtie, 2017; Salter idr., 2017), je smer razvoja predvidljiva – v prihodnosti bodo metodološki okviri za merjenje družbenoekonomskih učinkov znanosti postali bolj sofisticirani. Če bi imeli politiki na voljo objektiven merski model, ki bi omogočil razvrstitev raziskav po njihovi vrednosti za družbo, bi lahko usmerili ome- jena sredstva tako, da bi bili družbenoeko- nomski učinki najvišji (Bozeman in Youtie, 2017). To ne bi le povečalo blaginje, ampak bi odpravilo tudi neproduktivne prepire v znanstveni sferi o tem, katere raziskave so pomembnejše (Gunn in Mintrom, 2016). Najnaprednejše države pri razvoju mo- delov vrednotenja družbenoekonomskih učinkov raziskav so Velika Britanija, Avstra- lija in Nizozemska (Sutherland idr., 2011). Primerjalna analiza kaže, da so njihovi modeli precej podobni. Kakovost vredno- ti osrednja nacionalna institucija, tako demonstracija (študije primerov) kot vre- dnotenje (recenzije) družbenoekonomskih učinkov sta kvalitativna. Čeprav družbeno- ekonomski učinki v celotni oceni institucije oz. enote niso zanemarljivi, pa je večji del skupne ocene kakovosti v vseh državah še vedno znanstvena metrika. Tabela 1 Primerjalna analiza nacionalnih pristopov demonstracije in vrednotenja družbenoekonom- skih učinkov aktualno 9 „Literatura 1. Aguinis, H., Shapiro, L. D., Antonacopoulou, P. E. in Cummings, G. T. (2014). Scholarly Im- pact: A Pluralist Conceptualization. Academy of Management Learning & Education, 13(4), 623–639. 2. Auranen, O. in Nieminen, M. (2010). Univer- sity research funding and publication per- formance – an international comparison. Research Policy, 39, 822–834. 3. Bozeman, B. in Youtie, J. (2017). Socio-eco- nomic impacts and public value of gover- nment-funded research: lessons from four US national science foundations initiatives. Research Policy, 46, 1387–1398. 4. Cadez, S. (2013). Social change, institutional pressures and knowledge creation: a biblio- metric analysis. Expert Systems with Applicati- ons, 40, 885–897. 5. Cadez, S., Dimovski, V. in Zaman, M. (2017). Research, teaching and performance eva- luation in academia: the salience of quality. Studies in Higher Education, 42(8), 1455–1473. 6. Cadez, S., Slapnicar, S. in Valentincic, A. (2011). Accounting research in Slovenia–the intertwining of research and practice. Euro- pean Accounting Association Newsletter, 34 (2), 17–1893. 7. Garcia-Romero, A., Escribano, A. in Tribo, J. (2017). The impact of health research on length of stay in Spanish public hospitals. Research Policy, 46, 591–604. 8. Godin, B. in Dore, C. (2006). Measuring the Impacts of Science: The Economic Dimension. Quebec Department of Research, Science and Technology. 9. Graham, C., Laffan, K. in Pinto, S. (2018). Well- -being in metrics and policy. Science, 363, 6412, pp. 287–288. 10. Gunn, A. in Mintrom, M. (2016). Higher Edu- cation Policy Change in Europe: Academic Research Funding and the Impact Agenda. European Education, 48, 241–257. 11. HEFCE (2011). Research Excellence Framework 2014: The results. Higher Education Funding Council for England, Department for Emplo- yment and Learning, REF 01, 2014. 12. HEFCE (2014). About the REF. Pridobljeno iz ref.ac.uk: http://www.ref.ac.uk/about/ 13. Hicks, D. (2012). Performance-based universi- ty research funding systems. Research Policy, 41, 251–261. 14. Karanatsiou, D., Misirlis, N. in Vlachopoulou, M. (2017). Bibliometrics and altmetrics lite- rature review: Performance indicators and comparison analysis. Performance Measure- ment and Metrics, 18(1), 16–27. 15. Lane, J. in Bertuzzi, S. (2011). Measuring the results of science investments. Science, 331, 678–680. 16. LSE Public Policy Group. (2011). Maximizing the impact of your research: A Handbook for Social Scientists. LSE Public Policy Group, London. 17. Prettner, K. in Werner, K. (2016). Why it pays off to pay us well: the impact of basic rese- arch on economic growth and welfare. Rese- arch Policy, 45, 1075–1090. 18. Rebora, G. in Turri, M. (2013). The UK and Ita- lian research assessment exercises face to face. Research Policy, 42, 1657–1666. 19. Salter, A. J. in Martin, B. R. (2001). The eco- nomic benefits of publicly funded basic re- search: a critical review. Research Policy, 30, 509–532. 20. Salter, A., Salandra, R. in Walker, J. (2017). Exploring preferences for impact versus publications among UK business and ma- nagement academics. Research Policy, 46, 1769–1782. 21. Spaapen, J. in van Drooge, L. (2011). Introdu- cing ‚productive interactions‘ in social im- pact assessment. Research Evaluation, 20(3), 211–218. 22. Sutherland, W., Goulson, D., Potts, S. in Dicks, L. (2011). Quantifying the impact and relevance of scientific research. PlosOne, 6, e27537. 23. Tijssen, R. (2003). Scoreboards of research excellence. Research Evaluation, 12, 91–103. 24. The Royal Society (2011). Knowledge, net- works and nations. The Royal Society, Lon- don. 25. Walter, I., Nutley, S. in Davies, H. (2003). Rese- arch impact: A cross sector review. Literature Review. St. Andrews: University of St. An- drews. 26. Whitley, R. (2007). The consequences of establi- shing research evaluation systems for knowled- ge production in different countries and scien- tific fields. In: Whitley, R. in Glaeser, J. (eds). The Changing Governance of the Sciences. Dordrecht: Springer Science+Business Me- dia, pp. 3–27. 27. Zovko, V. in Sember, V. (2020). Dual career for students with athlete status at faculty of Economics, University of Ljubljana. Physical Education and Sports, 7(1), 11–19. prof. dr. Simon Čadež Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani simon.cadez@ef.uni-lj.si 10 Platitudes and facts Abstract In 2022’s second issue of Sport, Associate Professor Dr Silvo Kristan devoted a whole article to me, where he answered the thoughts and words I wrote in the article “I am Slovenian and who is more?” published in the previous edition. I thank Dr Kristan for his attention, but in the name of accuracy and truth, I have to reply to him. Izvleček V drugi številki revije Šport letnika 2022 mi je izredni profesor dr. Silvo Kristan po- svetil cel članek, v katerem odgovarja na moje misli in besede iz članka »Slovenec sem in kdo je več?«, objavljenega v prvi številki revije Šport letnika 2022. Dr. Kri- stanu se zahvaljujem za pozornost, ven- dar mu v imenu natančnosti in resnice pač moram odgovoriti. Ivan Čuk Puhlice in dejstva Za uvod bi rad pojasnil naslov. Puhlica po SSKJ pomeni vsebinsko prazne besede ali misli, dejstvo pa pomeni nekaj, kar dejan- sko obstaja ali se je dejansko zgodilo. Vesel sem, da ima dr. Kristan rad natanč- nost in resnico, saj ju je odlično izrazil z besedami, kot so menda, najbrž, morda, mi na misel prihaja, zdi se, ki jih v svojem sestavku mnogo uporablja in na ta način dodatno znanstveno podkrepljuje svoje mnenje. Prav tako mu niso všeč resnice, ki so nastale pred več kot devetdesetimi leti, saj kot napredni izobraženec očitno meni, da so pretekli dosežki mislecev povsem ne- primerni za današnji čas (Newton, Kopernik in drugi znanstveniki mu morajo biti hvale- žni, da njihova odkritja po dr. Kristanu ne veljajo več – npr. zemeljske težnosti ni več). Dr. Kristan me podučuje, da sem premlad, da bi vedel, kaj se je zgodilo s sokoli, saj on je bil pa ja zraven in točno ve, da jih niso ukinili, temveč le preimenovali. Zanimiv očitek, sicer pa ima dr. Kristan bogate izku- šnje s preimenovanjem, saj je preimenoval izraz telesna kultura v izraz športna kultura s povsem enakim določilom. Po njegovem se z zgodovino pred mojim rojstvom ne smem ukvarjati, saj sem očitno premlad za taka dejanja, imam pa pomisleke, da zanikuje tudi pravico vsem, ki se ukvarjajo z zgodovino npr. srednjega veka ali antike. Je pa bil, kot kaže, dr. Kristan že pri devetih letih dozorel znanstvenik in je razumel, kaj se dogaja s sokoli in poznal vse dokumen- te o sokolih v obdobju, ko so sokole ukinili. Če ni poznal dokumentov, so mu pa zato verjetno iz zanesljivih (komunističnih) virov strici povedali. Sokolska vzgoja je imela štiri vrste vzgoje, in sicer narodno, telesno, de- mokratično in moralno; če je manjkala ena, to ni bila več sokolska vzgoja. Če še ni, mu priporočam, da si prebere knjigo Prevara- ni sokoli (2017), ki sva jo napisala z dr. Ale- ksom Leom Vestom ter pridobila pozitivne ocene slovenskih zgodovinarjev. Iz knjige na kratko str. 433: »Sokolstvo je našlo v Komunistični partiji izpolnjevalko svojih idealov«. Knjiga temelji predvsem na arhi- vskem gradivu komunistične partije Slove- nije. Komunistična partija (četudi je imela na koncu imena besedo Slovenije) ni bila narodna organizacija, temveč mednarodna (pod neposrednim vodstvom Lenina in Stalina), demokratična vzgoja pri komuni- stih je bistroumni nesmisel, saj je bila vode- na po vojaškem načinu od zgoraj navzdol, pri moralni vzgoji pa je komunistična parti- ja ne le omogočala, temveč tudi zapovedo- vala ubijanje drugače mislečih, kar se moč- no razlikuje od sokolske vzgoje, ki je čuvala življenja članov slovenskega naroda. Edina skupna točka s partijo je želja po telesno zdravem človeku, kar pa jasno ne pomeni, da je lahko sokolstvo nadaljevalo svoje de- lovanje v vzgojnem in v pravnem pomenu. Vso imovino so na zboru sokolstva (na ka- teri so bili lahko prisotni le člani KP in OF) leta 1945 prenesli na novo organizacijo fiskulturno zvezo, v kateri so bile tudi dru- ge športne in planinske organizacije. Se pravi, Sokolov niso preimenovali, temveč priključili novi organizaciji. In kakšno je bilo mnenje dolgoletnega prvega podstaro- ste (kraljevič Peter II. je bil uradno starosta, Oče slovenske telesne kulture dr. Viktor Murnik uresniči obe temeljni misli telesne kulture: zdrava duša v zdravem telesu in višje, močneje, hitreje na zletu in svetovnem prvenstvu leta 1922 v Ljubljani. (Arhiv Fakultete za šport) aktualno 11 Slika 1. Prva stran zapisnika z ustanovitvenega občnega zbora TD Ljubljana I (Arhiv ŠD Narodni dom). samo delovanje organizacije je zaradi kra- ljevičeve mladosti vodil prvi podstarosta) Sokola kraljevine Jugoslavije Engelber- ta Gangla – ki je bil kot podstarosta vrsto let zadolžen za pravne in organizacijske zadeve – ob ukinitvi sokolske organizacije (str. 439): »Pri tako važnem dogodku, ko gre za obstoj vsedržavne organizacije in za njeno milijonsko imetje, bi morali sklicati sokolski sabor, kjer bi se zadeve pretresale in odločile. Pred tem bi moralo vsako društvo in vsaka četa imeti svojo glavno skupščino, kjer bi iz- volilo članstvo svoje delegate in jim naročilo, kakšno bodi njihovo stališče nasproti dnev- nemu redu, ki bi moral biti splošno razglašen in vsakomur znan. Ti in takšni sklepi, stvarno utemeljeni, bi bili edino merodajni in obvezni za vse sokolske edinice in za vsakega poedin- ca. Od vsega tega se ni ničesar zgodilo, torej je ves postopek nepravilen in po naših sokolskih zakonih in pravilnikih nezakonit. Sklepi z dne 8. julija so neveljevni in vse, kar se dogaja od takrat dalje po sokolskih domovih in s sokol- skim inventarjem, je nepravilno in proti- zakonito, absolutno nedemokratično in nasilno.« Morda pa vam bodo besede, ki jih je zapisal Leon Štukelj, sokol in prav- nik, v pismu Mitji Ribičiču leta 1997 odstrle kakšno miselno tančico: »Menim, da končno ni več zanimivo vprašanje, kdo je ukinil slo- vensko sokolsko organizacijo oz. osebno sodeloval ob ukinitvi ali jo odobraval. Razume se, da tega Vi sami niste mogli storiti, marveč, vsaj formalno, Vaš ideološki forum. K temu forumu, pa smo Vas glede na visoke položa- je, ki ste jih nekdaj imeli, vsi prištevali … Naj h koncu pripomnim, da mi je ob prevzemu nove oblasti jasno, da bo sokolska organizacija kot izrazito narodna, nastala in živeč na drugačni ideološki in gospodarski podla- gi kot nov sistem, ukinjena. Zato me uki- nitev ni prav nič iznenadila, pač pa nekatere, predvsem starejše Sokole, ki nastopajočega ideološkega, gospodarskega in političnega položaja niso razumeli. Zato ni mogel Partizan niti ne more sedanja katerakoli te- lesnovzgojna organizacija dobiti nekdanje sokolske enakosti /identitete/.« (iz knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, Čuk, Pu- har, Vest, 2019, str. 238) Sedanje športno društvo Narodni dom se ima za moralnega naslednika Južnega So- kola (Južni Sokol je bil prepovedan s strani avstroogrske oblasti, nato so ustanovili Lju- bljanski Sokol, ki je deloval do leta 1941, ko ga italijanski okupator poleti 1941 prepove. Sokolstvo po okupaciji ni začelo delovati, bilo je ukinjeno, celotna imovina podrža- vljena in prenesena na novo organizacijo fizkulturno zvezo. Zaradi komunistične ne- sposobnosti vodenja so iz fizkulturne zveze začeli ustanavljati društva, najprej Udarnik, nato Enotnost, ki pa zaradi vsebinskih, vzgojnih in denarnih raznorodnosti posa- meznih športov niso mogle najti skupnega jezika. Tako so leta 1948 na novo ustanovili Telovadno društvo Ljubljana I, ki pa se je potem preimenovalo v TVD Partizan Na- rodni dom ter leta 1991 v Športno društvo Narodni dom.). In o čem govori zapisnik na ustanovni skupščini Telovadnega društva Ljubljana I? Iz govora polkovnika Alojza Vrhovca (komunistični sokol, član OF, nosilec partizanske spomenice 1941, med drugim pomočnik politkomisarja glavne- ga poveljstva NOB za Dolenjsko): »Naši prvi napori so šli za tem, da se doseže enotnost fizkulturne organizacije, da ta kot sestavni del Osvobodilne fronte vključi čim najširše množice. V tej fazi razvoja so morale biti tudi postavljene odgovarjajoče oblike dela. Na te- melju izkušenj in da se omogoči kar največji razvoj splošne telesne vzgoje, je drugi kongres FISJ-a sklenil, da se za telovadbo, za streljanje, planinarstvo in za sport osnujejo posebne organizacije. Zato ni slučaj, da se vrši vprav v teh prostorih prvi ustanovni občni zbor telovadnega društva, kjer ima splošna te- lesna vzgoja že svojo tradicijo. S tem, če se v organizacijskem delu približujemo nekdanjim sokolskim ali fantovskim društvom, pa ni re- čeno, da se povračamo na staro pot. Orga- nizacijske oblike so resnično podobne bivšim sokolskim organizacijam, toda, ker je naš družbeni red v primerjavi s pre- daprilsko Jugoslavijo v osnovi drugačen, ni mogel niti pomislit, da se vračamo na staro. Naši fiskulturniki v novi Titovi Jugosla- viji napenjajo in krepijo svoje mišice ne več za kapitalistične izkoriščevalce, marveč se fizično in duševno vzgajajo, da sebi zgradijo po poti socijalizma lepše in srečnejše življenje. To pou- darjam predvsem zaradi tega, da ne bo novo pristopivše članstvo iz nekdanjih sokolskih vrst v zmoti.« 12 Vesel sem dopolnitve o Stanku Gogali, saj roko na srce, ko sem zapisal filozof dr. Stan- ko Gogala, si nisem mislil, da bo to pri dr. Kristanu vzbudilo tak gnev. Verjamem, da če bi napisal namesto besede filozof bese- do mislec (kar je slovenska beseda za filo- zofa), ne bi bilo teh težav. Za zdaj velja za splošni zapis pri poimenovanju oseb nasle- dnje: naprej habilitacijski naziv (odvisno od univerze in fakultete, lahko je tudi za ime- nom in priimkom), potem znanstveni naziv, sledita ime in priimek ter na koncu strokov- ni naziv. Kadar ne poznamo vseh posame- znikovih nazivov, se uporabijo tisti, ki jih. Iz zapisanega ne sledi, da je bil moj zapis na- pačen ali zavajajoč, kar mi dr. Kristan očita. Dr. Kristan se je upokojil kot izredni profe- sor (Zbornik Fakultete za šport Univerze v Ljubljani 1960–2010, str. 74) in mu po veljav- nem zakonu o visokem šolstvu ta naziv še vedno pripada. Njegov podpis pod njegov članek pa je res zavajajoč. Žal naziv upoko- jeni profesor za imenom ne obstaja ne v habilitacijskem ne v strokovnem nazivu. Je pa lahko književna bravura, ki pa z natanč- nostjo in resnico nima nobene zveze. Ob tem mi dr. Kristan podtakne v odstavku o Stanku Gogali tudi misli, ki jih v mojem predhodnem članku ni. Dr. Kristan zapiše: »Še manj primerno je, če se ob današnjih ter- minoloških razpravah sklicujemo na posa- mezne razumnike (avtoritete), ki so delovali v drugi polovici 17. stoletja, na primer na poli- historja J. J. Valvasorja, ki je bil vse drugo bolj kot jezikoslovec oz. terminolog.« V mojem članku se glasi omemba Valvasorja glede na temeljno dejavnost športa, tekmovanje, takole: »Tako se šport absolutno ne začne z ustanovitvijo športnega društva Ilirija ali Športne zveze Ljubljana, na kar so napeljevali nekateri zgodovinarji pri OKS-ZŠZ in tako sla- vili pred kratkim stoletnico slovenskega špor- ta. Če bi šli po določilu, kaj šport je, potem je najstarejši zapis športa v Valvasorjevi knjigi Slava vojvodine Kranjske, kjer opisuje športni dogodek tekmovanje in borbo čolnarjev za sod vipavca v organizaciji mestnega pogla- varstva v letu 1092 v Ljubljani.« Naj še enkrat ponovim temeljne raz- like med določiloma za izraza telesna kultura (oblika in sestavni del kulture, ki jo predstavljajo stvarne in duhovne vre- dnosti na področju telesne vzgoje, športa in poživljujoče dejavnosti) in šport (po Evropski listini 1992 so to vse vrste telesne dejavnosti, tako organizirane kot neorgani- zirane, katerih namen je izraziti ali izboljšati telesne zmogljivosti, psihično stanje, obli- kovati socialne stike ali dosegati športne rezultate na vseh ravneh tekmovanj). Tole najino dopisovanje z dr. Kristanom bi on poimenoval šport, sam pa mislim, da je to del telesne kulture, prav tako revija Šport ni šport, čeprav ima tako ime, ampak del telesne kulture, morda za razmislek, da se revija znova preimenuje v revijo Telesna kultura. V nadaljevanju ga tudi ne zanimajo zakonska določila, iz katerih sem izpeljeval, kaj v Sloveniji pomeni šport. Tako kot se dr. Kristan požvižga na pravne poglede na ukinitev sokolstva, uporabe nazivov, se tudi tu gladko izogne slovenskemu pravnemu pogledu, kdaj lahko športnik v Sloveniji pri- čakuje, da bo upoštevan kot športnik. Naj ponovim: najprej mora biti član športnega društva, potem mora imeti tekmovalno li- cenco – dovoljenje za nastopanje posame- znika v uradnem tekmovalnem sistemu, ki jo v skladu s svojimi pravili podeli posa- mezna NPŠZ ali ŠIS-SPK. Uradni tekmovalni sistem je sistem domačih in mednarodnih tekmovanj v posamezni športni panogi, ki so ustrezno stopenjsko razvrščena glede na njihovo medsebojno konkurenčnost (iz Pogoji, pravila in kriteriji za registriranje in kategoriziranje športnikov v RS, 2022). Skratka, da te slovenska stroka prizna kot športnika, moraš tekmovati. Vse ostalo so puhlice. Pa še o dr. Viktorju Murniku kot očetu slo- venske telesne kulture in tistem, ki je pri- pravil večino slovenskega strokovnega izrazja. Dr. Murnik je postavil izrazje, ki ga še danes po več kot sto letih uporabljamo v naši stroki z izrazi, ki predstavljajo položaje in temeljna gibanja brez orodij. Tudi izrazi pri uporabi orodij, kjer so temeljni položaji vese ali opore ter njihove izmene, so ostali. Četudi ni mogel predvideti razvoja telesne kulture, pa se njegovi izrazi dnevno upora- bljajo v vsakdanjem življenju, saj izraze, kot so ročenja, kloni, noženja, redno dnevno uporabljamo. Drugi smo le razvijalci tega temeljnega izrazja, pa naj si gre za telovad- bo, smučanje, planinstvo ali kaj tretjega. In kaj pomeni poimenovati nekoga za oče- ta neke dejavnosti ali področja? Pomeni, da je taka oseba kot miselni utemeljitelj neke- ga področja to področje tako zaznamovala, da je omogočila izjemen razvoj te dejavno- sti. Z zgodovinskega in vsebinskega pogle- da lahko poiščemo osebo, ki je imela na ra- zvoj telesne kulture največji vpliv. Razume se, da mladeničev, ki pridejo na postlano, ne bomo razglašali za očete telesne kultu- re (tudi Draga Ulago ne; zanimivo je, da dr. Kristan ni nikoli ugovarjal, ko so razglašali Janeza Stanovnika za očeta slovenskega naroda). Čeprav so Južnega Sokola usta- novili leta 1863, se to gibanje do prihoda dr. Viktorja Murnika nikakor ne more razvi- ti. Šele njegov prihod v Sokola in njegovo delovanje razširita tudi sokolstvo, s tem pa tudi telesno kulturo, do neslutenih razse- žnosti. Najpomembnejši dejavnik za razvoj slovenske telesne kulture je ustanovitev sokolskega vaditeljskega zbora 1896, ko se začne načrtno izobraževanje na področju telesne kulture. Tečajniki so kot plamen ra- znesli sokolstvo po Sloveniji in pred drugo svetovno vojno je bilo sokolov prek 40.000 (z besedo: štirideset tisoč), športnikov pa le nekaj več kot 20.000 (z besedo: dvajset tisoč) v vseh takratnih športnih društvih. Leta 1898 se postavi ženski vaditeljski zbor z Murnikovimi besedami: »Ženska naj vadi ženske«, od takrat dalje ženske neprekinje- no delujejo na področju telesne kulture ter jim je bila tako omogočena enakopravnost delovanja. Za razširjanje svojih idej je leta 1904 postal tudi založnik Sokolskega ve- stnika, kjer je dosledno razvijal slovensko izrazje. Tudi revija Šport je neke vrste vsaj moralni naslednik tega časopisa. Prvi je postavil Slovence na mednarodni športni zemljevid, ko nas je vključil v najstarejšo mednarodno športno zvezo, mednarodno telovadno zvezo, in od leta 1907 Slovenci tekmujemo na svetovnih prvenstvih. Prav tako je Ljubljana zaradi njegovega delova- nja že leta 1922 pripravila svetovno prven- stvo v telovadbi in v ta namen zgradila v Zupančičevi jami stadion za več kot 55.000 (z besedo: petinpetdeset tisoč) gledalcev. V enem tednu prireditve so slovenske žele- znice prepeljale pol milijona potnikov. Tega leta se telovadci kot vrsta pod vodstvom dr. Murnika prvič zavihtijo na zmagovalni oder, njegov telovadec Peter Šumi pa po- stane prvi Slovenec z nazivom svetovni pr- vak. Leta 1928 postane dr. Murnik prvi slo- venski vaditelj, ki osvoji olimpijsko odličje s telovadno vrsto. Telovadni plesi, po katerih je bil znan, so se prelevili v ritmiko in z grdo besedo »aerobiko«, dve dejavnosti, ki ima- ta na milijone privržencev na vseh celinah. Kot načrtnemu raziskovalcu in razvijalcu strokovnega izrazja bi mu lahko dejali, da je tudi prvi znanstvenik na področju tele- sne kulture. V Murnikovi knjigi Sokolstvo in življenje kot resni mislec prvi ugotavlja po- men telesne kulture za gospodarstvo in to tudi z logičnimi orodji dokaže. Tudi druge misli iz te knjige so še vedno pomembne. Mislim, da je navedenih dovolj dejstev za ta laskavi naziv očeta slovenske telesne kulture. aktualno 13 Slika 2. Telovadci na svetovnem prvenstvu leta 1922 v Ljubljani v kopalkah, v sokolskih oblačilih na sredini dr. Viktor Murnik. Pa poglejmo še njegovega najbolj ostrega tekmeca za ta laskavi naziv Stanka Bloud- ka. Komunistična oblast je Bloudka posta- vila na prestol pomembnosti predvsem z namenom dodatno okrniti spomin na sokolstvo ter poudariti komunistične pod- pornike in sodelavce. Morda je bil eden od razlogov tudi podobnost z nekim bolj pomembnim ključavničarjem, ki je sokol- sko štafeto za kralja Petra I. in potem Petra II. enostavno prevzel kot štafeto mladosti in ki je eno od himen sokolstva prevzel za državno himno. Ob obravnavi Bloudka je v javnosti zelo veliko puhlic in malo dejstev. Najprej je bil dosledno imenovan kot ing. Stanko Bloudek, dokler nisem javno izpo- stavil, da tega naziva nima, saj ni dokončal nobene šole, ki bi mu omogočila ta naziv. Zanimivo je, da sam Bloudek nikoli ni javno izrazil nezadovoljstva ob tem inženirskem naslavljanju. Pripisujejo mu, da je začetnik tenisa v Sloveniji. Res je na prelomu iz de- vetnajstega v dvajseto stoletje v Ljubljani deloval Leo Bloudek (ni v sorodu s Stan- kom), ki je načrtoval in uporabljal teniška igrišča na letnem telovadišču ljubljanskega Sokola. Bloudek naj bi bil začetnik atletike. Sokoli prvo mednarodno tekmovanje v skoku v daljino pripravijo že leta 1888, kjer zmagovalec skoči 5,90 metra. Murnik prine- se domov diplomo z zleta v Pragi leta 1895, ki je za dosežke v atletskih disciplinah v teku, skokih in metih. Sokoli na svetovnem prvenstvu v telovadbi leta 1907 tekmujejo v naslednjih disciplinah: teku na 150 me- trov, skoku v daljino in skoku v višino, leta 1922 v Ljubljani tekmujejo v skoku v višino, metu krogle in teku na 100 metrov (za ko- munistične zgodovinarje to ni bila atleti- ka). Pripisujejo mu, da je začetnik plavanja, Sokoli leta 1922 na svetovnem prvenstvu v telovadbi tekmujejo v plavanju, že pred tem imajo tudi tekmovanja v tej panogi (za komunistične zgodovinarje to ni bilo pra- vo plavanje). Naj bi bil zaslužen za razvoj sabljanja, Rudolf Cvetko (srebrn na olimpij- skih igrah leta 1912 z avstrijskim moštvom) se verjetno obrača v grobu. Bloudek naj bi bil zaslužen za prvo nogometno žogo in nogometne čevlje v Sloveniji. Resno se sprašujem, s čim so igrali prve nogometne tekme, na prelomu iz devetnajstega v dvaj- seto stoletje, ko je bil Bloudek desetletnik. Kar se smučanja tiče, v arhivu Ministrstva za telesno vzgojo Kraljevine Jugoslavije je Bloudek član komisije za izgradnjo špor- tnih objektov, kakšne druge velike vloge ni imel, saj je bil Joso Gorec pravi poganjalec smučanja in smučarskih skokov. Pred kon- cem druge svetovne vojne so domobranci Bloudka zaradi izjemno velike denarne po- dore OF zaprli, Joso Gorec je pri generalu Rupniku izposloval izpustitev Bloudka ter zagotovitev, da mu ne bodo več stregli po življenju (Drago Stepišnik: Stanko Bloudek, 1971, str. 128). Po drugi svetovni vojni Blou- dek s prstom ni mignil za svojega mecena in prijatelja Josa Gorca, da bi ga spustili iz zapora zaradi obtožb o črnoborzijanstvu (Aleš Guček: Planica, Joso Gorec in slo- vensko smučanje, 2012, str. 150). Pa še eno dejstvo, Stanko Bloudek se je v letu 1928 udeležil olimpijskih iger in hotel na njih na- stopiti kot umetnostni drsalec. Kljub temu, da je bil na tekmovanju prisoten, se je na- stopu odpovedal, saj je ugotovil, da ni do- volj kakovosten za nastop, ter tako prekršil takratno osnovno olimpijsko načelo »važno je sodelovati« (Drago Stepišnik: Stanko Blo- udek, 1971, str. 54). Naj še enkrat spomnim, tisto leto je dr. Murnik z vrsto osvojil brona- sto olimpijsko odličje na olimpijskih igrah. Res pravi pomen je imel za razvoj športov, npr. umetnostnega drsanja, hokeja na ledu in kotalkanja, dejavnosti, ki se na nekaterih celinah šele razvijajo. Največkrat se njego- va zasluga za šport meri z njegovim po- vabilom v mednarodni olimpijski komite, kamor so ga na vneto prigovarjanje komu- nistične oblasti (zaradi novonastale – ne le preimenovane – države) nato tudi povabili. Morda ni naključje, da je sedaj šport že skoraj gospodarska dejavnost, saj sodi pod okrilje ministrstva za gospodarstvo, turi- zem in šport. Telesna vzgoja s predmetoma šport in športna vzgoja je po sili dolžnosti pri ministrstvu za vzgojo in izobraževanje. Telovadba starostnikov pri ministrstvu za solidarno prihodnost. Telovadba pri okre- vanju po poškodbah ali pri boleznih pa pri ministrstvu za zdravje. Telesno vzgojo ima- jo tudi na ministrstvu za obrambo, tam so določeni športi celo odsvetovani za dejav- nost telesne priprave vojakov. Ko pomislim na zgodovino in Kraljevino Jugoslavijo, ki je imela ministrstvo za telesno vzgojo, se mi kar milo stori, kam so nas moji predhodniki v socializmu, vključno z dr. Kristanom, pri- peljali s takim razumevanjem temeljnega izrazja. Ker mi je namenil dr. Kristan v zaključku pregovor o lulanju proti vetru, mu odgo- varjam z vaško pripovedko, ki ima športni in zdravstveni značaj: »Fantje na vasi so se odločili, da bodo priredili tekmovanje v lula- nju proti vetru. Mnogim je uspelo in dobili so zmagovalca (najdaljši curek). Na tekmovanju je bil tudi fant, ki se je popackal tudi, če je lulal z vetrom; ta fant je šel naslednji dan k zdravni- ku in dobil je plenice.« Na misel mi prihaja, da boste spoštovani dr. Kristan menda, najbrž z lahkoto ugotovili, kateri del pripovedke se zdi športni del in kateri del se zdi zdra- vstveni. Modremu je dovolj. prof. dr. Ivan Čuk, prof. tel. vzg. ivan.cuk@fsp.uni-lj.si 14 A few more thoughts about the contribution i am slovenian and who is more? (Sport, 2022, Issue 1–2) Abstract A more detailed hermeneutical1 dissection of the article with the above title revealed a number of other “curiosities” that, for the sake of the credibility of sport theory and the clarification of the slip-ups of renowned experts, are worthy of being recorded in a peer-reviewed journal. If these comments had been published in another journal, they would certainly have bypassed most sports experts, and that would certainly not have been a good thing. Therefore, after a second reading of the above-mentioned article, I am supplementing my controversial contribution entitled In the name of accuracy and truth, which the editors of the Sport journal kindly published in issue 3–4, 2022. I will only keep to myself my opinion on the unnecessary political barbs with which the author of the above-mentioned article casually peppers the text without actually clarifying anything (apart from the author's identity). I will also keep to myself the idea of the chaotic nature of the presentation and treatment of the “subject and problem” (as we say in science), because it is subjective and based on the stricter criteria of monograph writing. Izvleček Natančnejša hermenevtična1 členitev prispevka z omenjenim naslovom je od- krila še vrsto ‘zanimivosti’, ki jih zaradi verodostojnosti teorije o športu in raz- čiščevanja spodrsov priznanih strokov- njakov velja zapisati v strokovni reviji. Če bi bile pričujoče opombe objavljene v kakem drugem glasilu, bi zagotovo obšle večino športnih strokovnjakov, to pa zagotovo ne bi bilo dobro. Zato po drugem branju omenjenega prispevka dopolnjujem moj polemični prispevek z naslovom V imenu natančnosti in resnice, ki ga je uredništvo revije Šport dobrohotno objavilo v številki 3-4, 2022. Le mnenje o nepotrebnih političnih bodicah, ki jih pisec v naslovu imenovanega prispevka priložnostno vrinja v besedilo, čeprav ničesar ne pojasnjujejo (razen avtorjevo identiteto), bom zadržal zase. Pa tudi mi- sel o kaotičnosti predstavitve in obravna- ve “predmeta in problema” (kot rečemo v znanosti) bom zadržal zase, ker je pač subjektivna in temelji na strožjih merilih snovanja monografij. Silvo Kristan Še nekaj misli ob prispevku Slovenec sem in kdo je več? (Šport, 2022, št. 1-2) https://gymgear.com/case-studies/body-culture/ aktualno 15 V domači strokovni reviji (Šport, 2021, št. 1-2) je bil objavljen prispevek z naslovom Šport med telesno kulturo in kulturo telesa. Žal pisec tega prispevka (D. M.) ni opredelil ključnih naslovnih pojmov, tako da je plodna terminološka (vsebinska) razprava skoraj nemogoča. Zato je tovr- stni očitek današnjega pooblaščenega skrbnika športnega strokovnega izrazja s pristojne visokošolske institucije (dr. I. Čuk) piscu omenjenega prispevka popolnoma utemeljen (Šport, 2022, št. 1-2, str. 38). Ker je kritik omenjenega naslova pri nas eden redkih zagovornikov najbrž že izumirajo- čega izraza telesna kultura, ga še posebno zanima, navajam: “neposredno določilo, kaj je telesna kultura, kaj je kultura telesa in kaj je šport”. Ker je o pojmu šport že večkrat tekla beseda, vzemimo zdaj pod drobnogled iz- raza telesna kultura in kultura telesa, ki očitno zagovornika izraza telesna kultura najbolj vznemirjata. Vprašanje je bolj pra- vopisno kot vsebinsko, čeprav se zdi, da ju pisec prispevka z navedenim naslovom (D. M.) tudi vsebinsko razlikuje, kar pa žal v svojem razmišljanju ne pojasni in s tem še poveča terminološko zmedo. Najprej na kratko: med izrazoma telesna kultura in kul- tura telesa ni vsebinske razlike; oba pome- nita isto (kar koli že pomenita). Zagotovo bi to najbolje razložil slovenist, a poskušal bom vsem, ki jih to vprašanje zanima, ‘ljubi- teljsko’ (kot neslovenist) in poenostavljeno pojasniti zadevo. Prilastek je stavčni člen, ki stoji ob jedrnem samostalniku in označuje vrsto tega samo- stalnika. V našem primeru je samostalnik kultura jedrni pojem (jedrni samostalnik, odnosnica). Prilastek, ki označuje vrsto je- drnega pojma (samostalnika), lahko stoji levo ali desno od samostalnika, zato v skla- dnji govorimo o levem in desnem prilastku. V obravnavanih primerih (telesna kultura in kultura telesa) se srečujemo z obema razli- čicama. V prvem primeru (telesna kultura) pridevnik telesna stoji levo od jedrnega pojma; v jezikovnih virih ga najdemo pod imeni levi prilastek, pridevniški prilastek in označevalni pridevnik. V drugem primeru (kultura telesa) je beseda ‘telesa’ desni pri- lastek, ki mu pravimo tudi samostalniški prilastek. Tako levi kot desni prilastek v obeh obravnavanih primerih označuje- ta isto vrsto jedrnega pojma, zato med obema dvobesednima izrazoma (telesna kultura in kultura telesa) ni vsebinske razlike. Z jezikovnega zornega kota oba pomenita isto. Podobni primeri so še športni pouk – pouk športa, glasbeni pouk – pouk glasbe, vinska razstava – razstava vin itn. Vsebinske razlike med naštetimi dvojnicami torej ni, vendar pa nas pravopis uči, da kadar lahko isti pojem izrazimo tako z levim kot z de- snim prilastkom, se desnega izogibamo in uporabimo levega. Zato mi je pri mnogih mojih pisnih izdelkih vedno tudi lektor ‘pre- stavil’ desni prilastek na levo stran jedrnega pojma, če je bilo to ob nespremenjenem smislu sporočila mogoče. Skladno s pra- vopisom je torej pravilnejši izraz telesna kultura (karkoli že ta pomeni). In če med izrazoma telesna kultura in kultura telesa ni bistvene vsebinske razlike, je tudi naslov prispevka v domači strokovni reviji (D. M., Šport med telesno kulturo in kulturo telesa, Šport, 2021, št. 1-2) nesmiseln. Najbrž pa je razprava o obeh obravnavanih dvobesednih izrazih odvečna (fr. passe, sh. bilo pa prošlo, slov. preteklost), saj se na- mesto nekoliko arhaičnega izraza telesna kultura čedalje bolj uveljavljata izraza šport oziroma športna kultura (zakon o športu, športni tisk, športni dan, športni življenjski slog, športna tekma, športno uredništvo, športna oddaja, športna vzgoja, športno po- poldne, športna gimnastika, športna trgovi- na, športanje4, olimpijski športi, športno dru- štvo, športni klub, Fakulteta za šport, revija Šport, šolski sleng ‘športka’, športni peda- gog, športoslovje/sportology/Sportwissen- schaft, športnovzgojni karton, Zveza društev športnih pedagogov, športni življenjski slog, nem. Sportphilosophie, Sportunterricht/ športni pouk, ang. Sport Studies itn.). Vem, da se ponavljam, a nekaterim je empirična dejstva pač treba večkrat predočiti. Dvakrat zašito bolje drži. Tudi Latinci pravijo ‘repe- titio est mater studiorum’. O pojmu šport ter slabljenju in opuščanju dvobesednega izraza telesna kultura je bilo v strokovnem tisku že veliko napisanega. Kljub temu še nekaj dodatnih misli, ki jih je spodbudilo drugo branje ‘zanimivega’ prispevka, ne bo odveč. Bralcu, ki nekaj ve o svetovnem kulturnem pojavu z imenom šport in etimologiji (iz- voru) tega pojma, se dvigne tlak ob nasle- dnjem zapisu dr. Ivana Čuka (Šport, 2022, št. 1-2, str. 41): “… tudi zaradi teh mahinacij postaja šport prevladujoč izraz …” (pou- darjen črkopis S. K.). O kakšnih mahinacijah avtor prispevka piše, iz sobesedila ni popol- noma jasno, a vseeno ponovimo zgoraj za- pisano misel: prevladujoči izraz šport naj bi bil proizvod mahinacij. Neverjetno! Izraz mahinacija je latinskega izvora (lat. machi- natio) in ima slabšalni pomen. Verbinc ga (v svojem Slovarju tujk) pojasnjuje z izrazi nakana, zvijača, spletka, zahrbtno spletkar- jenje. Pa ne da je prevladujoči mednarodni izraz šport proizvod nakane, zvijače, spletke in zahrbtnega spletkarjenja? Slovar sloven- skega knjižnega jezika (SSKJ) geslo mahi- nacija pojasni kot “preračunljivo, navadno nezakonito dejanje”. Nadaljnje sklepanje na podlagi profesorjeve ‘ugotovitve’ nam poleg vsega drugega pove tudi to, da je preimenovanje nekdanje Fakultete za tele- sno kulturo v Fakulteto za šport pravzaprav mahinacija (zvijača, spletka, nezakonito dejanje). In da je tudi strokovna revija z imenom Šport zvijača, nezakonito dejanje in vse drugo, kar slabšalni izraz mahinaci- ja sporoča. In ne nazadnje, tudi OKS-ZŠZ je – zaradi črke Š (šport) v kratici – mahi- nacija. (Žal se logike ne da prelisičiti). Res nenavadno! Najbolj nenavadno pa je to, da ta dvomljiv izmislek zapiše v strokovni revi- ji Šport doktor športoslovja, ki si služi kruh na instituciji, ki nosi domnevno slabšalni naziv. Upati je, da gre bolj za nespretno ‘le- voročno’ ubesedovanje kot za poglobljeno ‘znanstveno’ odkritje. Predvsem pa je upati, da ne gre za manipulacijo, ki je po pomenu zelo blizu mahinaciji (lat. fig. pejor. manipu- lare, spretno slepariti) … Opuščanje izraza telesna kultura ni samo slovenski pojav, ampak tudi drugod po sve- tu namesto njega že najmanj tri desetletja čedalje bolj pogosto uporabljajo medna- rodni izraz šport. Zato ni nenavadno, da je eden vidnejših jugoslovanskih športnih teoretikov D. Tomić v svoji knjigi (D. Tomić, Teorija sporta, str. 11), ki je veljala za visoko- šolski učbenik na nekdanjih jugoslovanskih visokih športnih šolah, že pred več kot tre- mi desetletji zapisal: “V sodobnem svetu termin šport pomeni najširši pojem, ki obsega vsa področja, ki v nekaterih državah pomenijo telesno kulturo” (poudaril S. K.). Ob Tomićevi ugotovitvi se ponuja naslednja misel: Najbrž bi (kljub čustveni navezanosti na starejše izraze) tudi v terminologiji veljalo upoštevati de- mokratično načelo (strokovne) večine. Če že večina področnih strokovnjakov (glej D. Tomić, Teorija sporta) en strokovni izraz zamenja z drugim, ima najbrž za to pame- tne razloge. Seveda se postavlja vprašanje, zakaj so sodobni športni strokovnjaki zače- li opuščati izraz telesna kultura. Vzrokov je najbrž več, zagotovo pa ne gre spregledati naslednjega: očitno vsebina ’starega’ izraza ni več ustrezala sodobnim pogledom na strokovno izrazje. Zato – to je vendar splo- šno znano – se strokovno izrazje sčasoma tudi spreminja in posodablja. Kdo še danes govori o trpoteku, kot so Sokoli poimeno- vali vzdržljivostni tek? Logika s pojmovno 16 analizo ima pri sodobnem oblikovanju strokovnih izrazov ali têrminov pomemb- no vlogo. Začnimo pri pojmu kultura. Pojem kultura ima več pomenov (SSKJ jih našteva v šestih točkah), vsi pa so nastali na podlagi prvo- bitnega latinskega izraza kultus, ki pomeni obdelovati, gojiti, častiti. Tudi ponašen izraz kultura (iz lat. cultura) je prvotno pomenil obdelovanje, gojenje, negovanje zemlje (agrikultura). Z razvojem jezika nekate- ri izrazi postajajo večpomenski, kar velja tudi za pojem kultura. Če se oprimemo izvirnega prvobitnega (etimološkega5) po- mena izraza kultura, pojem telesna kultura pomeni obdelovati, gojiti, negovati, častiti telo(!). Gojiti cvetje, gojiti ovce, gojiti glasbo, gojiti hmelj, gojiti vinsko trto, goji- ti čebele, gojiti sadno drevje, gojiti šport, gojiti atletiko … je jezikovno in pomensko smiselno (logično), nenavadno pa se sliši in bere gojiti telo, čeprav nedoločnik ’gojiti’ res pomeni krepiti, razvijati, utrjevati, ven- dar predvsem v zvezi z ’gojenjem’ etičnih lastnosti (prijateljstvo, domoljubje, huma- na čustva in tako naprej). V vsakdanji rabi pogosto namesto pojma telo uporabimo izraz ’trup’, ki pa je po anatomski definiciji del človeškega telesa brez okončin (Veliki splošni leksikon DZS, 2006). Obdelovati, gojiti, negovati, častiti trup (brez okončin) je še bolj nenavaden pojav. Telesa tudi ne vzgajamo (kar sporoča anahronistična be- sedna zveza telesna vzgoja – to je bil tudi eden od razlogov za opustitev tega izraza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja), ampak ga urimo in krepimo. Izrazov body education (kar v prevodu pomeni sloven- ska ustreznica telesna vzgoja) in body cul- ture (v slovenskem prevodu telesna kultura) nismo zasledili v dostopnem svetovnem slovstvu. Tudi uveljavljenega angleškega izraza physical education ni mogoče dobe- sedno (čisto, neoporečno, kot kalk) prevesti v telesno vzgojo. Prav tako ne izraza physical culture v telesno kulturo, ker angleški pridev- nik physical kot večpomenka pomeni tudi naraven, fizikalen, prirodoznanski, samo- stalnik physics pa tudi fiziko, physician pa je zdravnik. Vse navedene podrobnosti so še dodatno spodbujale razmislek o izrazu telesna vzgoja (ang. physical education) in k iskanju izraza, ki bo udejanjal temeljno ter- minotvorno načelo ’nomen est omen’. Izraz športna vzgoja se je ponujal sam od sebe. Nekateri nasprotniki izraza športna vzgoja (ki je ob ’osamosvojitveni’ šolski reformi zamenjal pojem telesna vzgoja) lahkotno izumijo ugovor, da tudi “športa ne vzgaja- mo” (kar naj bi sporočal novi naziv šolskega predmeta športna vzgoja). Seveda imajo prav, le sprenevedajo se: športna vzgoja s športnimi vsebinami res ne ’vzgaja športa’ ampak predvsem izobražuje in vzgaja mladi rod za ’športni življenjski slog’ ozi- roma za vseživljenjsko prostočasno ukvar- janje s to ali ono gibalno (športno) dejav- nostjo. Toliko bolje, če ob tem ’najdemo’ še kakega talentiranega kandidata za selekcij- ski tekmovalni šport, ki nato nadaljuje svo- jo športno kariero v ustreznem športnem klubu. V takšnem primeru je izraz športna vzgoja še bolj utemeljen, čeprav nekaterim povzroča alergije. Enobesedni naziv šolske- ga predmeta ‘šport’ je pa res neumnost, ki si jo je izmislil eden od prejšnjih ministrov za šolstvo. Tudi o tem je že tekla beseda tako v strokovnem kot poljudnem glasilu. Žal je – neumnosti namreč – tudi poznej- ša državna sekretarka iz legla Fakultete za šport (M. D.) ni popravila, ko je bila nekaj časa ’pri koritu’ in je za to imela priložnost. Na srečo – in po pameti – se enobesedni izraz šport kot ime za šolski predmet nikoli ni večinsko prijel, čeprav je zapisan v šol- skih uradnih listinah; za večino športnih pedagogov je to še vedno športna vzgoja. Zakaj to ne more biti telovadba, je pa tudi bilo že obširno razloženo v tem glasilu (Šport, 2021, št. 3-4, Paberki iz terminološke beležnice). Tudi pojem telo lahko razumemo na raz- lične načine, ker gre za večpomenko (ho- monim). SSKJ navaja kar deset pomenov v desetih točkah. Prav tako Websterjev Com- prehensive Dictionary (International Edition, 1992) navaja kar šestnajst pomenov angle- škega izraza body (slov. telo). Znano je, da se terminologija izogiba večpomenskih izrazov, in mogoče je domnevati, da tudi zaradi večpomenskosti pojma telo izraz telesna vzgoja izgublja na veljavi. Če pa se v resnejših terminoloških razpravah že opi- ramo na različne slovarje, upoštevamo naj- večkrat predvsem temeljni in prevladujoči pomen iskanega gesla, ki je zapisan pod točko 1 (ena), pa še to počnemo cum grano salis (z zrnom soli). V anatomiji beseda telo pomeni “trup brez glave in okončin ali tudi celoten život” (Veliki splošni leksikon DZS, 2006). Ja, tudi ’celoten život’, kar potrjuje, da je pojem telo najmanj dvopomenka (ki se jih neoporečna terminologija izogiba, če je le mogoče). V vsakdanjem govoru namesto pojma telo pogosto uporabljamo izraz ’trup’. Toda po Leksikonu Cankarjeve založbe (1988) je “trup (op. S. K.: po leksi- konu DZS telo) osrednji del človeškega in živalskega organizma; z njim se vežejo gla- va in okončine’’. Prepričan sem, da nam pri našem delu ne gre zgolj za ’osrednji del or- ganizma’ ali za ’trup brez glave in okončin’. Po SSKJ je temeljna (pod točko 1) oprede- litev pojma telo naslednja: “snovni del člo- veškega ali živalskega bitja” (poudaril S. K.). Snovni!? Ali nam gre res samo za snovni del človeškega bitja? Kaj pa nesnovni del? Kaj pa vzgojno-izobraževalni, psihološki in sociološki učinki športanja4? Če za obliko- vanje strokovnih izrazov velja eno temelj- nih sodobnih (znanstvenih) terminotvornih načel nomen est omen (v imenu/têrminu je vsebina, pomen), potem pojem telesna kultura vsebuje le skrb za kultiviranje (go- jenje, obdelovanje, negovanje) snovnega dela človeškega bitja, ne pa tudi skrb za sodobno holistično (celostno) pojmovanje učinkov gibalne dejavnosti. Besedna zveza telo in duh je pa sploh znan binarni pojem iz idealistične filozofije, v vsakdanjem življe- nju pa bolj znan iz katekizma kot iz resnega znanstvenega slovstva. V sodobnem špor- toslovju ne ločimo duh od telesa, ampak govorimo o bio-psiho-socialnem bitju, ki za svoj celostni razvoj rabi vzajemne spod- bude z vseh navedenih področij. Očitno têrmin telesna kultura ni (več) v skladu s temeljnim sodobnim načelom oblikovanja strokovnih izrazov. Za obdelovanje, goje- nje, negovanje in čaščenje telesa (mišičja) poznamo posebno športno zvrst, ki se je pri nas in po svetu še vedno drži tuje ime body building (ang. body, telo; building, graditi). Ker gre pri omenjeni telesni vadbi predvsem za kult telesa (za snovni/mišič- ni del človeškega bitja), so ponekod (tudi na jugu naše prejšnje skupne države) za to športno zvrst izumili izraz kulturistika, kar pa spet ni v skladu s terminotvornim načelom nomen est omen. Žal – to pa je ob tej pri- ložnosti res treba zapisati – ljubitelj ’lepih domačih izrazov’ je pred leti zavrnil pome- noslovno smiselno podomačenje tujega izraza body building v atletsko gimnastiko (SSKJ: atlet, ekspr. močen, mišičast človek), ker – pozor! – nikjer v svetu body buildingu ne rečejo atletska gimnastika!? Žal oporeč- nik tudi boljšega domačega izraza ni po- nudil. Moj modus operandi je drugačen. Če že nekaj rušimo, je razumno, smiselno in pošteno, da na ruševinah zgradimo tudi kaj novega in boljšega. Zgolj rušenje ni ustvar- jalna kritika, ampak destruktivno kritikastr- stvo … zato še vedno pišemo in govorimo o body buildingu. Upoštevanja vreden vzrok za opuščanje iz- raza telesna kultura, je zagotovo tudi ta, da se navadno vrsta kulture imenuje po de- javnosti (bralna kultura, glasbena kultura, aktualno 17 filmska kultura, govorna kultura, politična kultura, prometna kultura, plesna kultura, tehnična kultura itn.) in ne po organu, ki pri konkretni dejavnosti igra osrednjo vlogo. In ker je šport dejavnost (športna dejavnost), se je po logiki stvari in v skladu z jezikov- no prakso začel uveljavljati izraz športna kultura oziroma šport. In s tega zornega kota (če gibanje štejemo za dejavnost) bi bil vsebinsko, jezikovno in logično (ter z ustrezno razlago) še ‘prebavljiv’ pojem gibalna kultura. Zato tudi ni nič narobe, če na predšolski stopnji govorimo o gibalni vzgoji. Najbrž je za opuščanje izraza tele- sna kultura še več drugih razlogov, ki bi jih bilo vredno ’raziskovalno’ obdelati v kaki diplomski ali magistrski nalogi in sistem- sko urejeno predstaviti športni javnosti na način, kot se spodobi za neoporečne mo- nografije (natančna opredelitev ’predmeta in problema’; pregledna, sistematična raz- prava po vzorcu prvič, drugič, tretjič, četrtič …; argumenti ’za’ in ’proti’; veljavni/validni zgledi; razumen in razumljiv sklep/rezime, ki temelji na empiričnih dejstvih in tako na- prej). Profesor, hic Rhodus, hic salta2! Nekateri argumenti, ki jih beremo v bran izraza telesna kultura, v znanosti niso vredni veliko. Eden teh je, da je “telesna kultura iz- raz, ki ga uporabljamo (množina, op. S. K.) že skoraj sto let”. (Mimogrede, tudi izraz šport je pri nas znan že več kot stoletje, ven- dar o tem nekoliko pozneje). Ob zapisanem navedku sta potrebni najmanj dve opombi: Prvič, gre za napačno (nelogično, neznan- stveno) posploševanje. Posploševanje je namreč logični postopek, ko neko dejstvo, ki se nanaša na en ali nekaj primerov, pre- prosto posplošimo na celoto. Ni res, da omenjeni izraz uporabljamo/uporabljajo (množina) vsi (glej D. Tomić, Teorija sporta), sploh pa ne “že skoraj sto let”. Napačno po- sploševanje! Empirično dejstvo je, da izraz slabi. In drugič, zagovornik izraza telesna kultura se sklicuje na tradicijo (lat. traditio, izročilo, prenašanje navad iz roda v rod, “že skoraj sto let”). Žal tradicija v znanosti (in terminologija je znanstvena disciplina) ne igra posebne vloge. Uravnavanje življenja po tradiciji je najboljša pot k zaostalosti. Pred sto leti še nismo poznali računalnikov – ali naj jih zato zdaj zavržemo, da bomo ravnali v skladu s tradicijo? Navajanje še drugih primerov bi preseglo obseg tega zapisa. Znanost temelji na dialektiki3 v skla- du s Heraklitovim izrekom panta rhei, vse teče, vse se spreminja, ’včerajšnja resnica je današnja laž’. Tudi sokolski ’trpotek’ je dobil drugo ime. Pri oblikovanju hipotez ter pri razpravi o ’predmetu in problemu’ in predstavljanju znanstvenih spoznanj se pogosto sklicu- jemo na posamezne avtoritete. Samou- mevno je, da se sklicujemo na avtoritete s področja, o katerem teče beseda oziroma razprava. Žal je izbira ‘avtoritet’, ki jih zago- vornik izraza telesna kultura tako ali drugače kaotično vpleta v svojo ’teorijo’, ponesre- čena. Polihistor J. V. Valvasor (1641-1693), telovadec Henrik de Costa (1832-1875), (ki se je zavzemal za ’telovadstvo’ že pred ustanovitvijo Sokola), pedagog dr. Stanko Gogala, nekdanji francoski smučar J. Clau- de Killy in smučarski trener Andrea Massi so avtoritete na drugih področjih in v svojem času, ne pa v športoslovju, filozofiji, logiki, semantiki, fenomenologiji in jezikoslovju/ terminologiji, ki so ključne ’avtoritete’ za oblikovanje športnih strokovnih izrazov. Tudi oxfordski slovar (na katerega se zago- vornik izraza telesna kultura sklicuje) je treba jemati s pridržkom. Žal! Slovar, ki uporablja besedno zvezo ’telovadba IN šport’ (z vezni- kom IN) je ’z napako’. Če je telovadba/špor- tna gimnastika del športa, gre za odnos med podrejenim in nadrejenim pojmom. V takšnem primeru pa veznik IN ni dopusten, ker je telovadba/športna gimnastika že ima- nentni (neločljivi) del pojma šport. Primer iz oxfordskega slovarja je podoben besednim zvezam solata IN vrtnine, sliva IN sadje, Celje IN Slovenija, košarka IN šport, ki so (ne)logič- no zmedene. Žal tudi Oxford ni ’zlato, ki se sveti’. In malikovanje Oxforda zgolj zato, ker je Oxford, je bolj malikovanje kot znanost. Malikovanje in znanost sta vedno na na- sprotnem polu. Pri reševanju terminoloških vprašanj se po- gosto oziramo tudi po svetu. Vendar se pri- čakuje, da se ne zgledujemo slepo zgolj po enem ali nekaj primerih, ki jih nato laično posplošimo. Še slabše je, če si nekaj izmisli- mo, kar bi potrjevalo naše stališče. Pred leti je eden od športnih didaktikov s slovenske športne alme mater v strokovni reviji za- pisal, da “nikjer v svetu (poudaril S. K.) ni zaslediti izraza športna vzgoja.” Navedena trditev je spodbudila avtorja tega zapisa, da je kar precej časa posvetil raziskovanju verodostojnosti te trditve in svoje ugotovi- tve tudi objavil v strokovnem tisku. Skrajšan povzetek tega zapisa zdaj še enkrat obja- vljam. Na nemškem govornem območju sta bila najdena izraza Sportunterricht6 (športni pouk) in Sporterziehung (športna vzgoja). Knjižnica na Fakulteti za šport je bila nekaj časa naročena na nemško stro- kovno revijo z imenom Der Sportunterri- cht. V Italiji so na pobudo rimske športne visoke šole (ustni vir športne pedagoginje iz Trsta) nekateri razmišljali o uvedbi šolske- ga predmeta educazione sportiva (name- sto educazione fisica). Na Irskem imajo že v vrtcu vzgojno-izobraževalno področje z imenom šport. (Op. S. K.: vzgojno področje z imenom šport je vendar športna vzgoja). Evropska unija je eno leto posvetila vzgoji s športom. Če desni prilastek ’s športom’ pre- stavimo na levo stran jedrnega samostal- nika vzgoja in iz njega naredimo pridevnik, dobimo izraz športna vzgoja. Na različnih spletnih straneh je čedalje pogosteje za- slediti izraz sport education. V ZDA je znan ASEP – American Sport Education Program. Znana založba Human Kinetics ponuja vr- sto knjig, ki pišejo o sport education. V Rigi (Latvija) deluje Latvijas Sporta pedagogijas akade~mia, ki izobražuje in vzgaja športne pedagoge, ki so izvedenci za vodenje šol- ske športne vzgoje. Avstralska zvezna država Viktorija ima spletno stran z imenom He- alth, Physical and Sport Education. Acade- my of sport iz Canberre (Avstralija) redno izdaja Sport Education Events Calendar. Juž- noafriška spletna stran se imenuje Tourism, Hospitality and Sport Education and Train- ing Authority. Švedska spletna stran nosi naslov Sport Education. Trditev, da “nikjer v svetu ni zaslediti izraza športna vzgoja”, je torej neresnična in jo je mogoče pripisati neznanju ali namernemu zavajanju. Da o napačnem (nelogičnem, neutemeljenem, nedokazljivem) posploševanju (’nikjer v svetu’!) sploh ne pišemo. Podoben spodr- sljaj si je dovolil tudi pisec prispevka Slove- nec sem …, le da je svojo trditev omilil in se omejil le na Veliko Britanijo. Zapisal je namreč, da “v Veliki Britaniji niti pod razno ne preimenujejo predmeta telesna vzgoja v športno vzgojo …’’ Ne vem, kako je v Ve- liki Britaniji, in tudi ne vem, kako pisec to ve, vem pa, kako je drugod po svetu. Iz zbra- nih ’dokaznih’ primerov je mogoče pritrditi, da izraz Sport Education vendarle obstaja tudi na angleškem govornem področju. Samostojno geslo s tem imenom najdemo tudi v leksikonu Sport and Physical Educati- on (založba Routledbe, London and New York, 2002 in 2007), kjer lahko preberemo, da učitelji ‹telesne vzgoje› (ang. physical educationalists) zlasti v Avstraliji in ZDA v svoj predmet čedalje pogosteje vključujejo prvine športa. Isti leksikon nam še sporo- ča, da ta učna metoda pridobiva na velja- vi tudi v Združenem kraljestvu, čeprav so ob tem nekateri učitelji zaskrbljeni, ker se bojijo, da bi pri predmetu prevladala tek- movalna storilnost. Nekateri tudi pri nas podobno razmišljajo. Ta bojazen je odveč, 18 če kadrovske šole, ki izobražujejo športne pedagoge, svoje diplomante na pedagoški smeri ustrezno poučijo in izobrazijo. Filozo- fija šolske športne vzgoje je res drugačna od filozofije selekcijskega tekmovalnega športa. Iz leksikona Sport and Physical Edu- cation izvemo, da nekateri učitelji čedalje pogosteje v vzgojno-izobraževalno delo vnašajo prvine športa (zakaj to počnejo, je predmet širše razprave), čeprav je uradno ime predmeta (tako trdi dr. Čuk) še vedno physical education (telesna vzgoja). Tudi pri nas smo čedalje pogosteje vzgojno- -izobraževalnemu procesu dodajali prvine športa, vendar smo kmalu bobu rekli bob, pač v skladu s temeljnim terminotvornim načelom nomen est omen. Vzgojno-izobra- ževalni proces s prvinami športa je v resni- ci športna vzgoja. Če imamo na krožniku juho, ne moremo trditi, da so nas postregli z golažem. Očitno smo tujo terminologijo nekoliko prehiteli, posodobili; mogoče je domnevati, da nas bodo kmalu posnemali tisti, ki v skladu s tradicijo (’že sto let’) še ve- dno pišejo in govorijo o Physical Education. Ja, vem, da stališča o nazivu šolskega pred- meta niso enotna, a hkrati sem prepričan, da je vsako tendenciozno psevdoposplo- ševanje nekaterih polresnic nedostojno zavajanje, ki se spogleduje s kaprico ali celo dvomljivo ideologijo. Potvarjanje resničnih dejstev res ni akademska odlika. Zato pa ra- bimo ustrezno raziskavo, ki bo s kritično di- stanco premerila nekatere osebne občutke. V obravnavanem prispevku je tudi nekaj protislovnih trditev. Zagovornik izraza tele- sna kultura med drugim zapiše (Šport, 2022, št. 1-2, str. 39), da “šport pod tem izrazom v našem okolju še ni obstajal.” Iz precej nepreglednega sobesedila ni mogoče ’uganiti’ namena te trditve, a zdi se, da pi- sec s to ’ugotovitvijo’ utemeljuje nastanek in neoporečnost izraza telesna kultura. Iz razmeroma kaotičnega sobesedila je mo- goče ugotoviti, da se trditev uglednega športnega strokovnjaka nanaša na konec 19. in začetek 20. stoletja. Trditev je seveda napačna. V zgodovinskih zapisih namreč beremo, da je bila aprila 1920 ustanovljena Športna zveza Ljubljane s plavalnim, vesla- škim, smučarskim, atletskim, teniškim, ko- lesarskim, motociklističnim in konjeniškim odsekom. In zagotovo je mogoče tudi sklepati, da je je bil izraz šport znan v jav- ni rabi že pred nastankom športne zveze. Logično je namreč, da mora nekaj najprej obstajati in šele nato lahko nekdo združuje tisto, kar obstaja. To priznava tudi dr. Čuk, ki zapiše: “Tako se šport absolutno ne začne z ustanovitvijo … Športne zveze Ljublja- na’’ in hkrati ob letnici 1888 zapiše, da se “tega leta v Sloveniji rodi šport”. Pozorni bralec lahko zazna dve nasprotni trditvi: da “šport pod tem izrazom v našem okolju (verjetno konec 19. in začetek 20. stoletja) še ni obstajal”, hkrati pa, da se “v Sloveniji rodi šport” leta 1888. Ob natančnem bra- nju obravnavanega prispevka je mogoče ugotoviti še eno protislovje: čeprav “šport pod tem izrazom v našem okolju (verjetno konec 19. in začetek 20. stoletja) še ni ob- stajal’’, se pisec sklicuje na, navajam “najsta- rejši zapis športa v Valvasorjevi knjigi Slava vojvodine Kranjske, kjer opisuje športni dogodek tekmovanje in borba čolnarjev … v letu 1092 v Ljubljani”. 1092! (Opomba: navedek pravopisno ni popravljen). Očitno je piscu pri pisanju prispevka nekoliko po- pustila pozornost. Sploh je težko slediti ka- otičnemu besedilu in namenu posameznih trditev. Urejeno področje, verodostojnost pisca in čista misel ne dopuščajo proti- slovij, ki so “vedno izhodišče za ribarjenje v kalnem”, hkrati pa “si po potrebi eno ali drugo” (oba navedka sta iz obravnavanega prispevka dr. Čuka). Obe odklonilni stališči o vlogi protislovij podpišem. Resnici na ljubo je res treba zapisati, da iz- raz šport pri nas zagotovo nekoliko ’zamuja’, a hkrati je znano, da je Sokol ta izraz ideolo- ško preganjal in domala vse športne zvrsti, ki jih je poleg telovadbe tudi gojil (atletske discipline, sabljanje, rokoborbo, dviganje uteži, ples, odbojko, košarko, izlete, smu- čanje), imenoval telovadba. Mogoče izraz šport pri nas ’zamuja’ tudi zaradi ideološke- ga nasprotovanja tej dejavnosti. Žal se zdi, da ta miselni vzorec brez kritične distance še vedno obvladuje tudi prispevek Slovenec sem in kdo je več? „Pripis (nasvet prihodnjim piscem kakršnihkoli pi- snih izdelkov) Že nekaj mesecev me muči vprašanje, kaj je pisec terminološkega sestavka želel po- vedati z zadnjim stavkom, ki ga je prevzel iz Pedagoške enciklopedije iz leta 1989. Zdi se, da je to sklep (zaključek, povzetek, rezime, nauk) njegove ’razprave’, ki je nastal na podlagi obravnave ’predmeta in proble- ma’. S poudarjenim tiskom je zapisal, da “je učenje obvladovanje dosežkov predho- dnih generacij.” Če odmislim, da o pojmu učenje obstaja ’nešteto’ novodobnih defi- nicij (določil, opredelitev), me moti glagol obvladovati, ki pomeni “nad kom imeti oblast’’ (obvladati napadalca ali sovražnika), pa tudi “znati, biti sposoben”. Nad kom je treba imeti oblast in kaj je treba znati ozi- roma biti sposoben? Še razmišljam … in iščem smisel in sporočilnost takega zaključ- ka. Nerazumljiv nasvet (“ko temeljni poj- mi niso natančno določeni”) pač nikomur ne koristi. Pa še srednješolska anekdota, ki mi je ob branju obravnavanega prispevka prišla na misel. Profesorica slovenščine je razdelila ocenjene pisne šolske naloge. Če- prav sta v mojem izdelku manjkali le dve vejici, je bila pod nalogo z rdečilom zapi- sana ocena “nezadostno” in pripis: “vsebi- na ne ustreza naslovu”. Profesorici sem še danes hvaležen za življenjski napotek. Skla- dnost naslova z vsebino obravnave je ena temeljnih zahtev vsakega pisnega izdelka. Nomen est omen! Ne nazadnje je na po- diplomskem študiju o tem govoril tudi dr. Momirović. Opombe 1Hermenevtika, veščina interpretacije zapi- sanega ali izgovorjenega besedila; filozof- ska disciplina, ki poskuša s pomočjo jeziko- slovja, semantike in logike razčleniti kako zapisano ali govorjeno besedilo ter odkri- vati v njem različna protislovja. Vidnejša predstavnika hermenevtike sta bila nem- ška filozofa Martin Heidegger (1889-1976) in Hans-George Gadamer (1900-2002). 2Hic Rhodus, hic salta! – dobesedno: tu je Rod, tu skoči! (tako so v Ezopovi basni veleli bahaškemu atletu, ki se je hvalil, kako daleč je skočil na Rodu); tukaj pokaži, kaj znaš. 3Dialektika, v filozofiji metoda znanstvene- ga spoznanja, ki na vse pojave gleda s stali- šča gibanja, spreminjanja, razvoja. Sodobni utemeljitelj dialektike je nemški filozof He- gel. 4Športanje, čedalje pogostejši izraz za ‹ukvarjanje s športom› (Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, 2012). 5Etimologija, veda o zgodovini besed, po- sebno njihovega izvora in pomena. 6Več športnih pedagogov in svetovalcev Zavoda za šolstvo se je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zavzemalo za to, da bi po nemškem zgledu (Sportunterricht) predmet poimenovali ’športni pouk’, ven- dar se je moral predlagani izraz na zahtevo učiteljev drugih strok prilagoditi že obsto- ječima izrazoma glasbena vzgoja in likovna vzgoja. dr. Silvo Kristan, upokojeni profesor Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport silvo.kristan@guest.arnes.si športna vzgoja 19 The competence of professional staff is key to the effective implementation of swimming in the Slovenian educational system Abstract In the Slovenian educational system schools have been making sure that almost all students can become swimmers. Swimming contents are placed in the kindergarten area Movement and curriculum for Physical education at primary school, while the state also co-finances courses for non-swimmers in the last triennium of primary schools and in secondary schools. Schools provide multi-level swimming teaching in multi-organisational forms, which are also co-financed by local communities through the na- tional programme Let’s Learn to Swim. The most difficult organisational tasks for kindergartens and schools are how to provide sufficient professionally competent staff to teach swimming. The paper explains who can teach swimming in Slovenia according to law and advises kindergartens, schools and political decision-makers on how to provide sufficient professional staff to teach this vital skill. Key words: swimming, curriculum, teaching, competence, professional staff Izvleček V slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu že vrsto let skrbimo, da lahko vsi učenci postanejo plavalci. Vsebine pla- vanja so umeščene v vrtčevsko področje Gibanje in učni načrt za osnovnošolski predmet šport, država pa sofinanci- ra tudi tečaje za neplavalce v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju ter v srednji šoli. Šole poskrbijo za poučevanje plavanja na več ravneh in v več organi- zacijskih oblikah, ki jih sofinancirajo tudi lokalne skupnosti prek nacionalnega programa Naučimo se plavati. Ena naj- težjih organizacijskih nalog za vrtce in šole je, kako zagotoviti dovolj strokovno kompetentnega kadra za poučevanje plavanja. V prispevku pojasnjujemo, kdo lahko v Sloveniji poučuje plavanje skla- dno z zakonodajo, in svetujemo vrtcem, šolam ter političnim odločevalcem, kako naj zagotovijo dovolj strokovnega kadra za poučevanje te življenjsko pomembne veščine. Ključne besede: plavanje, učni načrt, pouče- vanje, kompetentnost, strokovni kader. Marjeta Kovač1, Gregor Jurak1, Jernej Kapus1 in Dorica Šajber1,2 Kompetentnost strokovnega kadra je ključna za učinkovito izvajanje plavanja v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 2Plavalna zveza Slovenije Fotografija: Niko Slana 20 „Uvod Z modelom poučevanja plavanja, ki smo ga v Sloveniji dograjevali več kot petdeset let, smo dosegli zavidljivo stopnjo znanja plavanja med šolsko populacijo (Informa- tor 2022/23, Šport mladih, 2022; Kolar idr., 2010; Kovač in Jurak, 2012). Sistematičnost posameznih stopenj poučevanja plavanja, natančna določenost učenčevih dosežkov po opravljeni posamezni stopnji, uspešno prepletanje šolskega obveznega in intere- snega programa ter projektov nacionalne- ga programa športa v Republiki Sloveniji, ustrezni sistemski ukrepi v preteklih letih in javno sofinanciranje (Kolar idr., 2010) ter dovolj kakovostne, vsem dostopne stro- kovne podpore (spletno gradivo E-učenje plavanja, spletna revija SLOfit nasvet) so tisti dejavniki, zaradi katerih je bil model poučevanja plavanja v Sloveniji predsta- vljen na evropski ravni kot vzorčen primer načrtovanja in implementacije tovrstnih sistemov (Kovač idr., 2007). Po poročilu Zavoda za šport RS Planica (Grujić, 2021) je bilo v šolskem letu 2018/19 (pred epidemijo COVID-19) preverjenih 82,8 % šestošolcev, med njimi pa je bilo 91,8 % plavalcev, po 15-urnih tečajih za neplavalce pa je bil ta delež 92,7 %. Zaradi varnostnega pomena znanja plava- nja in njegovih drugih pomembnih vplivov na človeka (Jurak in Kovač, 1998; Kapus idr., 2006) so standardi znanja plavanja v uč- nem načrtu za športno vzgojo za osnovno šolo (Kovač idr., 2011) v primerjavi s tistimi pri drugih športnih vsebinah določeni naj- bolj natančno, prav tako pa so določene organizacijske oblike, v katerih šole izpelje- jo plavalni program (priporočeni plavalni tečaj v vrtcu ali 1. razredu; obvezni 20-urni plavalni tečaj za vse učence kot del redne- ga pouka športne vzgoje v 2. ali 3. razredu; obvezno preverjanje znanja plavanja v 6. razredu osnovne šole; priporočeni 15-urni plavalni tečaj za neplavalce v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnov- ne šole in v srednji šoli). Obseg plavalnih vsebin ostaja približno enak kot v učnem načrtu športne vzgoje (takrat imenovane telesne vzgoje), ki je veljal od leta 1984 do leta 2007 za program osemletnega šolanja (Program življenja in dela osnovnih šol, 6. zve- zek: Telesno-vzgojno in zdravstveno-vzgojno izobraževalno področje, 1984), zahteve po natančnem stopenjskem usvajanju znanja in obveznost izpeljave vsebin med pou- kom športne vzgoje v obliki tečaja pa so bile prvič vključene v učni načrt, ki je bil sprejet leta 1998 za program devetletne osnovne šole (Kovač in Novak, 1998). Naj- večja finančna podpora države za šolo v naravi s plavalnimi vsebinami in uvrstitev vsebin plavanja v izbirni predmet Šport pripomorejo, da večina otrok v celotnem osnovnošolskem programu postanejo plavalci, ob primerni organizaciji pa lahko svoje znanje plavanja še nadgradijo, kar jim zagotavlja ustrezno varnost tudi pri drugih, danes vse bolj zanimivih prostočasnih de- javnostih na vodi, v njej ali pod njo. „Cilji in vsebine plava- nja v osnovnošolskem učnem načrtu za predmet šport V učnem načrtu za telesno vzgojo iz leta 1984 (Program življenja in dela osnovnih šol, 6. zvezek: Telesno-vzgojno in zdravstveno- -vzgojno izobraževalno področje, 1984) je bilo opredeljeno, da je treba vsakega učen- ca naučiti plavati do take stopnje, da se varno in rad ukvarja z dejavnostmi v vodi. Učenci naj bi tudi znali pomagati slabšim plavalcem, boljše plavalce pa naj bi naučili reševati ponesrečenca. Sicer dobra oprede- litev zaradi organizacijskih nedorečenosti ni zagotavljala ustreznega udejanjanja, saj vse šole niso izvajale programa, ker ta ni bil vključen v redni pouk športne vzgoje. Učni načrt za športno vzgojo, sprejet leta 1998 (Kovač in Novak, 1998), in posodobljen učni načrt (Kovač idr., 2011) program plava- nja zelo natančno umeščata v devetletno obvezno šolanje. Tako je eden od najpo- membnejših ciljev športne vzgoje, da naj bi ob koncu prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja vsi učenci preplavali 25 metrov v poljubnem načinu (Kovač idr., 2011, str. 32). Šole morajo zato organizirati obvezni 20- urni plavalni tečaj v 2. ali 3. razredu kot del rednega pouka, kar pomeni, da ga izve- dejo v sklopu za vse učence obveznih 105 ur predmeta šport. Poleg tega lahko vrtci in šole v 1. razredu pri rednem pouku ali interesnih programih organizirajo tudi 10- urni plavalni tečaj. Običajno ga ponudijo v predšolskem obdobju v okviru športnega programa Mali sonček, prvošolcem pa v sklopu športnega programa Zlati sonček, ki sta del Nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji 2014–2023 (2013). Tečaje sofinancirajo lokalne skupnosti in Zavod za šport RS Planica (Informator 2022/23, Šport mladih, str. 13). V šoli v naravi, ki jo šole organizirajo obi- čajno v 4. ali 5. razredu (če se je učenec ne udeleži, mora šola zanj organizirati pri- merljiv program v šoli), učenci izpopolnijo znanje plavanja in izboljšajo plavalno vzdr- žljivost, tako da ob koncu drugega vzgoj- no-izobraževalnega obdobja dosežejo slovensko merilo znanja plavanja: Učenec preplava 50 metrov. Plava lahko v preprostih oblikah plavanja ali v uporabnih plavalnih tehnikah ali v plavalnih tehnikah. Nalogo začne s skokom v vodo, plava v eno smer 25 metrov, se med plavanjem brez dotika stene obrne in plava proti cilju. Med plavanjem dru- gih 25 metrov se plavalec v sredini plavališča ustavi in opravi t. i. vajo varnosti – iz ležečega prsnega položaja preide skozi pokončni v le- žeči hrbtni položaj, v tem položaju se obdrži 3 sekunde ter se vrne nazaj skozi pokončni v ležeči prsni položaj, nakar nadaljuje s plava- njem do cilja (Informator 2022/23, Šport mla- dih, 2022, str. 15; Kapus, 2018). Po različnih podatkih večina osnovnih šol izpelje šolo v naravi s plavalnimi vsebinami v 5. razredu v petih dneh (Drevenšek in Kovač, 2019; Kresal, 2006), prevladujejo pa izvedbe ob morju (77%), ostale pa organizirajo v slo- venskih termalnih zdraviliščih (Drevenšek in Kovač, 2019). Ob koncu drugega vzgoj- no-izobraževalnega obdobja morajo šole poznati plavalno znanje vseh učencev. Za neplavalce lahko osnovne šole v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju in sre- dnje šole kadar koli v okviru rednega pouka ali interesnih dejavnosti izpeljejo dodatne plavalne tečaje, ki jih sofinancira Zavod za šport RS Planica (Informator 2022/23, Šport mladih, 2022, str. 13). Za učence, ki si želijo izpopolniti svoje pla- valno znanje, lahko šole, ki imajo pogoje (svoj bazen ali bazen v neposredni bližini), organizirajo v zadnjem vzgojno-izobra- ževalnem obdobju tudi izbirni predmet izbrani šport – plavanje, vsebine plavanja in dejavnosti v vodi, na njej ali pod njo pa so lahko vključene tudi v izbirna predmeta šport za zdravje in šport za sprostitev (Ko- vač in Jurak, 2012). Vsako leto lahko šole organizirajo tudi plavalne športne dni (Ko- vač idr., 2011), učencem pa lahko ponudijo plavalne vsebine tudi v okviru interesnih programov ali počitniških tečajev. Svoje znanje lahko učenci preizkusijo na šolskih plavalnih tekmovanjih, ki potekajo od re- gijske do državne ravni (Informator 2022/23, Šport mladih, 2022). Vključijo se lahko tudi v plavalne tečaje ali redno plavalno vadbo zunaj šole, v društvih ali pri zasebnikih, ki ponujajo plavalne programe. Kljub bolj zavezujoči opredelitvi, kako ure- sničiti cilje učnega načrta, ki so povezani športna vzgoja 21 s plavalnim znanjem, se vseeno pojavljajo nekatera vprašanja pri izvedbi plavalnih vsebin. Šolska praksa kaže, da imajo šole težave predvsem s kadrom za poučeva- nje plavanja, saj so normativi za izpeljavo te vsebine strožji, težave povzročajo tudi premajhna kompetentnost razrednih uči- teljev, ki bi morali izpeljati program pou- čevanja plavanja v 2. ali 3. razredu osnovne šole, ter njihova nedorečena vloga, pa tudi različne interpretacije pravilnikov, ki urejajo to področje, in okrožnic pristojnega mini- strstva. Pričujoč sestavek še bolj natančno pojasnjuje okrožnico pristojnega ministr- stva o poučevanju plavanja in smučanja v osnovni šoli (izdano 11. aprila 2022), ki je dostopna na spletnih straneh Zveze dru- štev športnih pedagogov Slovenije. „Kdo lahko poučuje plavanje v sloven- skem vzgojno-izobra- ževalnem sistemu? 1) V slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu (tako v vrtcu, osnovni in sre- dnji šoli) lahko poučuje plavanje učitelj športa/športne vzgoje, ki je končal izo- braževanje na področju športne vzgo- je in mu pridobljeni naslov (profesor športne vzgoje ali magister profesor športne vzgoje) omogoča poučevanje predmeta šport oziroma športna vzgo- ja skladno s šolsko zakonodajo (Pravil- nik o izobrazbi učiteljev in drugih strokov- nih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole, 2022; Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih gimnazije, 2022; Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v poklicnem in strokovnem izobraževanju, 2022; Za- kon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2022). 2) V vrtcu lahko plavanje poučuje vzgo- jitelj predšolskih otrok (Pravilnik o izo- brazbi vzgojiteljev predšolskih otrok in drugih strokovnih delavcev v programih za predšolske otroke in v prilagojenih pro- gramih za predšolske otroke s posebnimi potrebami, 2022), saj je prilagajanje na vodo in učenje osnov plavalnih tehnik vsebina Kurikuluma za vrtce (Bahovec idr., 1999). Pridobljeni naslov naj bi dokazoval, da je vzgojitelj predšolskih otrok v procesu izobraževanja dosegel stopnjo, ko je sposoben samostojno izvajati vsebine uradnega programa, tj. Kurikuluma za vrtce. 3) V osnovni šoli do vključno 5. razreda lahko plavanje poučuje učitelj razre- dnega pouka, saj je prilagajanje na vodo in učenje osnov plavalnih tehnik vsebina učnega načrta za predmet šport (Kovač idr., 2011). Zaključeno univerzitetno oziroma magistrsko iz- obraževanje naj bi dokazovalo, da je razredni učitelj v procesu izobraževa- nja dosegel stopnjo, ko je sposoben izvajati vsebine učnega načrta pred- meta šport od 1. do 5. razreda (Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole, 2022). 4) V osnovni šoli lahko poučuje kot dru- gi učitelj v 1. razredu tudi vzgojitelj predšolskih otrok (Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole, 2022; Zakon o organizaciji in financira- nju vzgoje in izobraževanja, 2022), kar pomeni, da lahko izvaja tudi program plavanja prvošolcev, če ga šola uvrsti v svoj letni delovni načrt, učitelj, ki po- učuje predmet šport, pa v svojo letno pripravo na pouk, če program poteka znotraj rednih ur predmeta. 5) Ker so normativi za velikost vadbene skupine zaradi zahtevnosti poučevanja plavanja nižji (največ 8 učencev nepla- valcev in 12 učencev plavalcev v vad- beni skupini) (Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnov- ne šole, 2022), šola potrebuje za izved- bo programa tudi druge, običajno zu- nanje sodelavce. Ti morajo imeti ali: • izobrazbo športne smeri (program športna vzgoja oziroma drug pro- gram na področju športa (športno treniranje in kineziologija na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za šport; aplika- tivna kineziologija na Univerzi na Pri- morskem, Fakulteti za vede o zdravju, športno treniranje na Univerzi v Mari- boru)), ki zagotavlja, da so udeleženci izobraževanja med študijem pridobili kompetentnost za poučevanje plava- nja z opravljenim predmetom s po- dročja plavanja ali si pridobili uspo- sobljenost in naziv strokovni delavec 1 – športno treniranje – plavanje) ali • usposobljenost na področju plavanja skladno z zakonodajo na področju športa (strokovni delavec 1 ali stro- kovni delavec 2), ki si jo pridobijo pod okriljem Plavalne zveze Slovenije in s katero dokazujejo kompetentnost za poučevanje plavanja. Obenem mora- jo biti vpisani tudi v razvid športnih delavcev pri ministrstvu, pristojnem za šport. „Ali ustrezna stopnja in smer izobrazbe res vedno zagotavljata kompetentnost vzgo- jiteljev predšolskih otrok in razrednih učiteljev za izpeljavo plavalnega programa? Obstaja razlika med formalno pridobljeno izobrazbo, ki jo določa za delo v vzgojno- -izobraževalnem sistemu šolska zakono- daja, in kompetentnostjo (Kovač in Jurak, 2022). Strokovni delavci so se namreč šolali v različnih obdobjih, izobraževalni progra- mi pa se večkrat spreminjajo. Tako imajo vsi vzgojitelji predšolskih otrok ali učitelji razrednega pouka sicer končano ustrezno izobraževanje, kar naj bi zagotavljalo, da znajo, vsaj na formalni ravni, poučevati vse vsebine uradnih programov (Kurikuluma za vrtce in učnega načrta za predmet šport v osnovni šoli). Vendar vsi niso imeli v svojih izobraževalnih programih vsebin poučeva- nja plavanja ali pa so med svojim izobraže- valnim procesom to veščino poučevanja usvojili v premajhni meri, da bi lahko bili kompetentni za njeno varno izvedbo. Zato je pri izvajanju plavalnih vsebin potrebna kritična presoja vodje tečaja oziroma šole v naravi, ali je vzgojitelj oziroma razredni učitelje res dovolj kompetenten za pou- čevanje plavanja in morebitno reševanje iz vode. Njihovo kompetentnost se namreč lahko preverja tudi v primeru, če bi prišlo do kakšnega neljubega dogodka med po- učevanjem plavanja in posledično do so- dnega postopka. „Kako lahko šola zagotovi dovolj lastnega strokovnega kadra za poučevanje plavanja? Ravnatelj, pristojno ministrstvo za izobraže- vanje in fakultete, ki izobražujejo pedago- 22 ške kadre, bi morale zagotoviti, da vzgoji- telji predšolskih otrok, razredni učitelji in učitelji drugih predmetov, ki se udeležujejo šol v naravi, pridobijo ustrezne kompeten- ce na tem področju. Tako vrtci in osnovne šole ne bodo imele večjih težav s plavalnim poučevanjem. Navajamo tri možnosti, ki jih za vzgojitel- je predšolskih otrok, razredne učitelje kot tudi za učitelje drugih predmetov ponuja Plavalna zveza Slovenije: 1. Vzgojitelji predšolskih otrok in razredni učitelji se lahko vključijo v krajši tečaj spopolnjevanja, kjer bodo dobili doda- tna znanja in kompetence za pouče- vanje plavanja, ne pa tudi strokovnega naziva strokovni delavec 1 – športno treniranje – plavanje (učitelj plavanja), ki je prva stopnja usposobljenosti za delo na področju športa skladno s športno zakonodajo (Pravilnik o usposabljanju strokovnih delavcev v športu, 2018; Zakon o športu, 2022). Dobili bodo tudi točke za napredovanje v naziv. S temi tečaji naj bi Plavalna zveza Slovenije začela v letu 2023, a žal na razpisan seminar v marcu ni bilo dovolj prijav. 2. Ker so si v preteklosti številni vzgojite- lji predšolskih otrok, razredni učitelji in učitelji drugih predmetov že pridobili naziv vaditelj plavanja po starem Zako- nu o športu iz leta 2000, ki pa po novi športni zakonodaji (Pravilnik o usposa- bljanju strokovnih delavcev v športu, 2018; Zakon o športu, 2022) ne ustreza zahte- vam prve stopnje usposobljenosti, Pla- valna zveza Slovenije še vedno omogo- ča s programi dousposabljanja prehod iz nekdanjega naziva vaditelj plavanja v naziv učitelj plavanja (strokovni delavec 1 – športno treniranje – plavanje). 3. Seveda se lahko vsaka polnoletna ose- ba s končano najmanj poklicno srednjo šolo (npr. nekdanji učenci šole, starši učencev) vključi v programe usposa- bljanja Plavalne zveze Slovenije za naziv strokovni delavec 1 – športno treniranje – plavanje. Če vzgojitelji predšolskih otrok, razredni učitelji in učitelji drugih predmetov prido- bijo naziv strokovni delavec 1 – športno treniranje – plavanje, imajo formalno doka- zilo o svoji kompetentnosti in usposoblje- nosti za izvajanje programov poučevanja plavanja tudi zunaj vzgojno-izobraževal- nega sistema (v plavalnih društvih, v okviru različnih humanitarnih organizacij, ki po- nujajo letovanja s plavalnimi vsebinami, pri zasebnikih, ki ponujajo programe plaval- nega poučevanja). V tem primeru morajo biti vpisani v razvid strokovnih delavcev na področju športa (Zakon o športu, 2022) pri pristojnem ministrstvu za šport (zaradi zamudnosti postopkov trenutno zadostu- je že prošnja za vpis v razvid). Vsa dodatna pojasnila glede usposabljanja, termine seminarjev in odgovore na najpogostejša vprašanja lahko vsak najde na spletnih stra- neh Plavalne zveze Slovenije. „Ali lahko pri pou- čevanju plavanja v šolskem sistemu sodelujejo študenti študijskih programov na področju športa, predšolske vzgoje in razrednega pouka? Študenti prvostopenjskih študijskih programov športne smeri, ki jih je pri- stojno ministrstvo določilo kot ustrezne za pridobitev kompetenc za delo na področju športa (Seznam študijskih programov, ki da- jejo kompetence za delo na področju športa, b. d.), lahko samostojno izvajajo poučeva- nje plavanja v šolah, a le, če imajo ustrezno usposobljenost (pridobljen naziv strokovni delavec 1 – športno treniranje – plavanje). Enako velja za študente pedagoških štu- dijskih programov, ki lahko med svojim študijem pridobijo v okviru predmetov s področja plavanja tudi usposobljenost skladno s sporazumom med pedagoškimi fakultetami in Plavalno zvezo Slovenije. V tem primeru šola sklene s študenti ustre- zno pogodbo o delu. Študenti pa lahko pomagajo pri poučevanju plavanja v okviru svojega praktičnega pedagoškega usposa- bljanja (v tem primeru mora šola imeti podpisan sporazum s fakultetami), a delajo pod nadzorom svojega mentorja, nikakor pa ne samostojno. Študenti drugostopenjskega študijskega programa Športna vzgoja imajo že pri- dobljeno izobrazbo prve stopnje, ki jim omogoča delo na področju športa skla- dno z Zakonom o športu (2022) in sklepom pristojnega ministrstva (Seznam študijskih programov, ki dajejo kompetence za delo na področju športa, b. d.). Skladno s svojimi kompetencami, pridobljenimi s končanim prvostopenjskim študijskim programom, lahko samostojno poučujejo plavanje prek ustrezne pogodbe o delu. Seveda pa lahko poučujejo plavanje tudi v okviru svojega praktičnega pedagoškega usposabljanja (šola mora imeti podpisan sporazum o iz- peljavi praktičnega pedagoškega usposa- bljanja s fakulteto). Študenti drugostopenj- skih študijskih programov Kineziologija (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport) in Aplikativna kineziologija (Univerza na Pri- morskem, Fakulteta za vede o zdravju) pa lahko poučujejo plavanje, če so na prvi sto- pnji opravili predmete s področja plavanja in tistih splošnih vsebin, ki jih vključujejo programi usposabljanja ter si tako pridobili naziv strokovni delavec 1 – športno trenira- nje – plavanje. „Pri organizaciji pouče- vanja plavanja v šoli lahko sodeluje tudi odgovorna služba za šport v lokalni skupnosti Pogosto večje lokalne skupnosti organizira- jo 10-urne plavalne tečaje v okviru progra- mov Mali sonček in Zlati sonček oziroma 20-urne plavalne tečaje, ki jih mora šola organizirati v okviru rednega pouka v 2. ali 3. razredu osnovne šole, pa tudi plavalne tečaje za neplavalce v zadnjem vzgojno-iz- obraževalnem obdobju in v srednji šoli. V tem primeru lokalne skupnosti zagotovijo izvajalca plavalnih tečajev, ki je odgovoren, da imajo njegovi strokovni delavci ustrezno športno izobrazbo oziroma usposobljenost s področja plavanja in so vpisani v razvid strokovnih delavcev na področju športa. Šola lahko sodeluje pri poučevanju s svo- jimi učitelji pod pogoji, ki smo jih navedli zgoraj, lahko pa so učitelji le spremljevalci otrok. Taka organizacija šolam zelo olajša izpeljavo poučevanja plavanja, saj izvajalec plavalnih tečajev poskrbi ne le za strokovni kader, pač pa tudi za bazen, še vedno pa morajo šole zagotoviti strokovni kader, ki poučuje plavanje v šoli v naravi in na špor- tnih dnevih ter izpelje preverjanje znanja plavanja v 6. razredu. „Zaključek Z opredelitvijo obveznega plavalnega te- čaja v prvem vzgojno-izobraževalnem ob- dobju v učnem načrtu za športno vzgojo v osnovni šoli (Kovač idr., 2011) niso rešene težave plavalnega znanja naših otrok, tem- športna vzgoja 23 več nam to skupaj z drugimi oblikami daje le dobro izhodišče za njihovo reševanje. Še tako dobro zasnovan program ne bo učin- kovit, če ga ne bodo izvajali ljudje s primer- nim strokovnim znanjem in pedagoškimi kompetencami, ki so tudi motivirani za to izjemno naporno in odgovorno delo. Sistem poučevanja plavanja danes temelji na povezanosti za otroka obveznih (20-urni plavalni tečaj v prvem vzgojno-izobraže- valnem obdobju, šola v naravi, športni dan) in interesnih oblik poučevanja ali nadgraje- vanja znanja plavanja (plavalni tečaj v vrtcu ali 1. razredu, izbirni predmeti, interesne dejavnosti, plavalna tekmovanja, pa tudi plavalni tečaji ali vadba v društvih oziroma pri zasebnikih). Skladno s tem morata biti povezana tudi sistem organizacije (javni športni zavodi, šole, vrtci, občinske športne zveze, plavalna in druga športna društva) in sistem financiranja (lokalni, državni in dru- žinski proračun) teh dejavnosti. Naloga šol je, da poiščejo v okolju najprimernejše or- ganizacijske in druge rešitve za nemoteno poučevanje plavanja, naloga države pa, da omogoči kadrovske in materialne pogoje za udejanjanje začrtanega sistema pouče- vanja plavanja. Na področju plavalnega znanja naših otrok že vrsto let uspešno združujemo finančna sredstva s področij šolstva in športa, saj je organizacijsko najbolj smiselno, da lokalne skupnosti, ki so ustanoviteljice osnovnih šol, finančno podprejo organizacijo ob- veznih 20-urnih plavalnih tečajev, v katere so vključeni vsi učenci. Tako daje dosega- nje predpisanih standardov znanj učnega načrta predmeta šport in uresničevanje programa Naučimo se plavati v okviru na- cionalnega programa športa najoptimal- nejše učinke. Upamo, da se s prenosom športa na Ministrstvo za gospodarstvo ta pomembna vez ne bo pretrgala. Omeniti velja še nekatere pobude, ki bi pomembno izboljšale kompetentnost pe- dagoškega kadra. Strokovnjaki Univerze v Ljubljani, Fakultete za šport že vrsto let predlagajo, da naj bi univerze omogočale pridobitev ustreznih kompetenc za po- učevanje plavanja vsem študentom pe- dagoških študijskih programov v okviru izbirnih predmetov ali pa kot obštudijsko dejavnost, pristojno ministrstvo pa naj bi razpisalo dodatne brezplačne seminarje (kot naročene programe) spopolnjevanja za vzgojitelje predšolskih otrok in razredne učitelje (Kovač in Jurak, 2012). Svetujemo tudi, da ravnatelji napotijo uči- telje na zgoraj omenjena strokovna uspo- sabljanja ali tečaje spopolnjevanja na po- dročju plavanja, ki jih organizira Plavalna zveza Slovenije. Tako si bodo zagotovili dovolj kompetentnih strokovnjakov za po- učevanje plavanja v obveznem 20-urnem tečaju plavanja in v plavalni šoli v naravi. Znanje hitro zastara, marsikaj tudi pozabi- mo, v določenih spretnostih, ki jih ne upo- rabljamo pogosto (npr. reševanje iz vode), smo sčasoma manj vešči, zato je treba ustrezno strokovno znanje redno spopol- njevati in nadgrajevati. Priporočamo, da se tako učitelji športne vzgoje, vzgojitelji predšolskih otrok in razredni učitelji ude- ležujejo seminarjev stalnega strokovnega spopolnjevanja s področja poučevanja plavanja in reševanja iz vode, tisti, ki potre- bujejo licenco za poučevanje zunaj vzgoj- no-izobraževalnega sistema, pa dodatna znanja pridobivajo na vsakoletnih licenčnih seminarjih Plavalne zveze Slovenije vsako tretjo soboto v januarju. „Literatura 1. Bahovec, D. E., Bregar, K. G. , Čas, M., Domi- celj, M., Saje – Hribar, N., Japelj, B., Jontes, B., Kastelic, L., Kranjc, S., Marjanovič Umek, L., Požar Matjašič, N., Vonta, T. in Vrščaj, D. (1999). Kurikulum za vrtce. Ministrstvo za šolstvo in šport. https://www.gov.si/assets/ ministrstva/MIZS/Dokumenti/Sektor-za- -predsolsko-vzgojo/Programi/Kurikulum-za- -vrtce.pdf 2. Drevenšek, M. in Kovač, M. (2019). Analiza osnovnošolskih šol v naravi s plavalnimi vse- binami. Šport, 67(1/2), 9–15. 3. Grujić, S. (2021). Šport v številkah. Pregled špor- ta v Republiki Sloveniji v obdobju od leta 2016 do 2021. https://www.zsrs-planica.si/PageFi- les/Sport_v_stevilkah_2021_WEB.pdf 4. Informator 2022/23. Šport mladih. (2022). https://www.sportmladih.net/wp-content/ uploads/2022/08/Informator_2022_23_ splet_koncni.pdf 5. Jurak, G. in Kovač, M. (1998). Morski konjiček, priročnik za učenje plavanja. Zavod za šport Slovenije. 6. Kapus, J. (2018). Razlaga dopolnjenih meril za ocenjevanje znanja plavanja in plavalnih spo- sobnosti. Naučimo se plavati. Zavod za šport RS Planica. https://arhiv.sportmladih.net/ uploads/cms/file/NSP/NSP_prirocnik_okto- ber_2018.pdf 7. Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber Pincolič, D., Vute, R., Bednarik, J. in Kapus, M. (2006). Plavanje, učenje – slovenska šola plavanja za novo tisočletje. Fakulteta za šport. 8. Kolar, E., Jurak, G. in Kovač, M. (ur.). (2010). Analiza nacionalnega programa športa v Re- publiki Sloveniji 2000–2010. Fakulteta za šport. 9. Kovač, M. in Jurak, G. (2012). Izpeljava športne vzgoje. Didaktični pojavi, športni programi in učno okolje. Fakulteta za šport. 10. Kovač, M. in Jurak, G. (2022). Učiteljski po- klic zahteva visoko izobraženega in peda- goško kompetentnega strokovnjaka. Slofit nasvet. https://www.slofit.org/slofit-nasvet/ ArticleID/464/U%C4%8Diteljski-poklic- -zahteva-visoko-izobra%C5%BEenega-in- -pedago%C5%A1ko-kompetentnega-stro- kovnjaka 11. Kovač, M. in Novak, D. (1999). Učni načrt – iz- birni predmet Šport. Program osnovnošolskega izobraževanja. Urad za šolstvo, Predmetna kurikularna komisija za športno vzgojo. 12. Kovač, M., Strel, J., Starc, G. in Jurak, G. (2007). Physical Education and Education throuth sport in Slovenia. V G. Klein in K. Hardman (ur.), Physical Education and Sport Education in European Union (str. 389–404). Editions Revue EP.S. 13. Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., No- vak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., Pleteršek, K. in Muha, V. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola. Športna vzgoja. https://www.gov.si/ assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Osnov- na-sola/Ucni-nacrti/obvezni/UN_sportna_ vzgoja.pdf 14. Kresal, B. (2006). Analiza ŠVN 2005 – Poročilo MŠŠ. http://www.google.si/search?hl=sl&q =Analiza+%C5%A0VN+2005+&btnG=Iskan je+Google&meta=cr%3DcountrySI&aq=f& oq= 15. Nacionalni program športa v Republiki Sloveni- ji 2014–2023. (2013). https://e-uprava.gov.si/. download/edemokracija/datotekaVsebina/1 41875?disposition=inline 16. Pravilnik o izobrazbi vzgojiteljev predšolskih otrok in drugih strokovnih delavcev v pro- gramih za predšolske otroke in v prilagojenih programih za predšolske otroke s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 92/12, 98/12 – popr. in 85/22). http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRAV11474 17. Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole (Uradni list RS, št. 85/22). http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRAV14591 18. Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih stro- kovnih delavcev v izobraževalnih progra- mih gimnazije (Uradni list RS, št. 75/15 in 87/22). http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRAV12514 19. Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih stro- kovnih delavcev v poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 48/11, 92/12 in 87/22). http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRAV10817 24 20. Pravilnik o normativih in standardih za izvaja- nje programa osnovne šole (Uradni list RS, št. 57/07, 65/08, 99/10, 51/14, 64/15, 47/17, 54/19, 180/20, 54/21 in 161/22). http://www.pisrs.si/ Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV7973 21. Pravilnik o usposabljanju strokovnih de- lavcev v športu (Uradni list RS, št. 49/18). http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRAV13445 22. Program življenja in dela osnovnih šol, 6. zve- zek: Telesno-vzgojno in zdravstveno-vzgojno izobraževalno področje (1984). Zavod RS za šolstvo. 23. Seznam študijskih programov, ki dajejo kom- petence za delo na področju športa. https:// w w w.gov.si/assets/ministrst va/MIZS/ Dokumenti/Direktorat-za-sport/Seznam- -javnoveljavnih-studijskih-programov-ki- -dajejo-kompetence-za-strokovno-izobra- zenega-delavca-v-sportu.pdf 24. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 47/15, 46/16, 49/16 – popr., 25/17 – ZVaj, 123/21, 172/21, 207/21, 105/22 – ZZNŠPP, 141/22 in 158/22 – ZDoh-2AA). http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO445 25. Zakon o športu (Uradni list RS, št. 29/17, 21/18 – ZNOrg, 82/20 in 3/22 – ZDeb). http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO6853 prof. dr. Marjeta Kovač Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport marjeta.kovac@fsp.uni-lj.si športna vzgoja 25 The status of physical education in Iranian schools Abstract Movement plays a central role in a child‘s physical development. Its role is crucial during the period of growing up, as it has a significant impact on the child‘s cognitive, emotional, social and movement development. A child moves spontaneously, and during school period, a special subject of physical education is dedicated to the development of his motor literacy, based on the needs, interests and developmental level of the children. Different coun- tries include movement and physical education in their curricula in different ways. With this contribution, we want to present the concept of physical education in Iranian schools, as comparisons are a good opportunity to see how the goals of certain subjects are universal, and their realization is also culturally and historically conditioned. Most of the educational goals of the modern school can be realized by involving children and adolescents in sports activities. Teaching physical edu- cation is included as one of the eleven learning areas in the Iranian national curriculum. The purpose of the content area of physical education is to establish comprehensive physical and mental health of children through the correct selection of physical activity, improvement of movement skills and recognition of healthy ways of exercise. Therefore, physical education is one of the main subjects in many Iranian schools. The broader program thus includes activities with which the student learns through movement, and development takes place from the acquisition of basic movement patterns in the lower grades to the implementation of complex movement skills and a high level of movement efficiency at the high school level. At the same time, the school in Iran is also the most important environment for identifying talented children for sports. Keywords: curriculum, performance characteristics, physical education, Iran Izvleček Osrednjo vlogo v otrokovem celostnem razvoju predstavlja gibanje. Njegova vloga je ključnega pomena v obdobju odra- ščanja, saj pomembno vpliva na otrokov kognitivni, čustveni, socialni in gibalni razvoj. Otrok se giblje spontano, v času šola- nja pa je razvoju njegove gibalne pismenosti namenjen pose- ben predmet športna vzgoja, ki temelji na potrebah, interesih in razvojni stopnji otrok. Različne države gibanje in športno vzgojo vključujejo v svoje kurikulume na različne načine. S tem prispevkom želimo predstaviti koncept športne vzgoje na iran- skih šolah, saj so primerjave dobra priložnost za uvid, kako so cilji določenih predmetov univerzalni, njihova uresničitev pa tudi kulturno in zgodovinsko pogojena. Večino vzgojno-izobraževalnih ciljev sodobne šole je mogo- če uresničiti z vključevanjem otrok in mladostnikov v športne dejavnosti, zato je športna vzgoja eno izmed enajstih učnih področij v iranskem nacionalnem kurikulumu. Namen vsebin- skega področja športne vzgoje je vzpostavitev celovitega tele- snega in duševnega zdravja otrok s pravilnim izborom telesne dejavnosti, izboljšanjem gibalnih sposobnosti in prepoznava- njem zdravih načinov vadbe. Športna vzgoja je eden glavnih predmetov v številnih iranskih šolah. Širše zasnovan program vključuje dejavnosti, s katerimi se učenec uči skozi gibanje, ra- zvoj pa poteka od usvajanja osnovnih gibalnih vzorcev v nižjih razredih do izvedbe kompleksnih gibalnih spretnosti in visoke ravni gibalne učinkovitosti na srednješolski ravni. Obenem je šola v Iranu tudi najpomembnejše okolje za prepoznavanje za šport nadarjenih otrok. Ključne besede: kurikulum, športna vzgoja, značilnosti izvedbe, Iran Lale Pooryamanesh1**, Marjeta Kovač2, Miran Kondrič2 Položaj športne vzgoje v iranskih šolah 1University of Guilan, Faculty of Sports Science and Physical Education, Guilan, Iran 2Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana, Slovenija **Avtorica fotografij: Lale Pooryamanesh 26 „Uvod Islamska republika Iran (uradno ime od leta 1979 po padcu šaha Reze Pahlavija) je ob- morska država v jugozahodni Aziji, ki meji na sedem sosednjih držav. Do leta 1935 je bila znana kot Perzija. S 87 milijoni prebival- cev je četrta največja država v Aziji in je tudi domovina ene najstarejših civiliza- cij. Iran je šiitska muslimanska država, vendar je večina njenih prebivalcev Per- zijcev in ne Arabcev. Uradni jezik v Iranu je farsi/perzijski. Država se razprostira na kar 1,6 milijona kvadratnih kilome- trih, kar jo uvršča na osemnajsto mesto po velikosti na svetu. Za primerjavo se Slo- venija s svojimi 20.273 km2 uvršča na 153. mesto med 232 državami sveta (Wikipedia, 2022). Iran je razdeljen na pet regij in v okvi- ru teh na 31 provinc, ki jih vodijo guverner- ji. Država namenja za izobraževanje 3,7 % bruto družbenega proizvoda, Slovenija pa 5,3% (EAG, 2021). Iran nima le bogate zgodovine (z najstarej- šimi mesti, kot sta Susa in Perzepolis) in knji- ževnosti (najbolj poznana sta pesnika Hafis in Omar Hajam), temveč ima dolgo športno zgodovino, saj so se določeni tradicionalni športi pojavili že v antiki. Na njihovih vre- dnotah, kot so spoštovanje zdravja, odlična telesna pripravljenost, poudarjanje telesne in mentalne moči, temeljijo tudi nekatera konceptualna izhodišča današnje športne vzgoje v iranskem šolskem sistemu. Čeprav ti športi niso prisotni v šolskem kurikulu, pa se lahko z njimi učenci srečujejo na različ- nih predstavitvah in v društvih. „Tradicionalni športi v Iranu Zgodovina športa in tekmovanj v antičnem Iranu še ni dobro raziskana, vemo pa, da so nekateri iranski športi starejši od grških. V stari Grčiji so olimpijske igre vključevale tek, rokoborbo, boks, konjske dirke, dirke z vozovi in peteroboj (Wikipedia, 2023). Za razliko od Grčije pa sta bila v antičnem Ira- nu – čeprav imajo nekateri od teh športov daljšo zgodovino – priljubljena športa loko- strelstvo in vožnja s kanuji. Med državami Bližnjega vzhoda je bil Iran nedvomno edina država, ki je že v preteklo- sti v svojem izobraževalnem sistemu dala največjo prednost športu in telesni vadbi. Iranci so spoznali vrednote zdravja kot zelo pomembnega elementa za zagotavljanje pogumnega in zmagovitega vojskova- nja. Herodot, slavni grški zgodovinar, piše: „Iranci so se od petega do dvajsetega leta naučili treh stvari: jahanja, lokostrelstva in resnicoljubnosti“ (Mark, 2012). „Zoorkhanei rituali Irance že dolgo zanimajo borbe in tako imenovani terenski športi. Eden njihovih temeljnih ciljev je bila priprava na rokobor- bo in boj z rokami. Tako vse zgodbe, kot je obešanje Rostama z belim hudičem, roko- borba med Rostamom in Sohrabom, bitka z golimi rokami pri Bahramu z rimskim voj- skovodjo Kutom, kot tudi opisi bitk v Darab Nameh, Samak Ayar, Hossein Kurd ter dru- gih ljudskih zgodbah, govorijo o priljublje- nosti borilnih veščin v starem Iranu. Zaradi pozornosti starodavnih kultur do telesno odlično pripravljenih posameznikov so imele borilne veščine posebno vrednost za premagovanje sovražnikov v vojnah in so bile del vsakodnevnih dejavnosti moških. V starih civilizacijah so bila športna tek- movanja vedno povezana z mitologijo in posebnimi obredi. Zoorkhanei običaji izstopajo in vsak gledalec, ki prvič stopi v kraj Zoorkhanei, bo očaran nad njim. Staro- davni Zoroastrianci so verjeli, da se razvoj telesne in duševne moči lahko uporabi za krepitev duhovnosti. Po zgodovinskih dokazih Zoorkhaneh kot starodavni šport sega v začetek 7. stoletja po hidžri (v začetku 13. stoletja). Zoorkhanei igro (spretnosti s kiji; Slika 1) igrajo mojster in preostali tekmovalci v posebnih okroglih dvoranah. Po pridobitvi dovoljenja gledal- cev se mojster in občinstvo dotaknejo in poljubijo svojo desno roko na tleh jame, ki je na sredini dvorane; tako izrazijo spošto- vanje do svete jame ter oživijo svoje tele- sne in mentalne moči. Kopajo se in telova- dijo ob glasbi Murshida. Slika 1 Zoorkhaneh dvorana (Vir: یرصتخم شزرو مسر 22 | ناریا یناتساب شزرو دروم رد -sport) دنرب ترپسا هلجم - هناخروز و یناتساب brand.ir)) „ Iranski polo Davno preden je šah Ismail Safavi sedel na plemiškem dvorcu Quipu na zgodovin- skem trgu Naqsh Jahan v Isfahanu (enem najlepših iranskih mest z ogromnim trgom) in gledal igro polo, so Ahemenovi knezi leta 600 pr. n. št. začeli igrati polo. Polo je bil zaradi priljubljenosti med kralji in plemi- či znan tudi kot igra kraljev, iranski konjeniki pa so lahko preizkusili nadarjenost in moč svojih bojnih konjev prav v igri polo (Sliki 2 in 3). Zgodovinski viri kažejo, da polo iz- vira iz Irana in se je kasneje iz Irana razširil v Indijo. Slika 2. Iranski polo (Vir: طخ هیرشن :: یرنه راثآ رد ناگوچ یزاب ریوصت (blog.ir)) športna vzgoja 27 „Zgodovina športne vzgoje Športna vzgoja se je v iranskem izobra- ževalnem sistemu pojavila leta 1927, ko je bila uradno vključena v predmetnike vseh izobraževalnih stopenj. V urniku naj bi bila vsak dan ena ura namenjena pouku takratne »telesne vzgoje«. Vendar zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, primernih prostorov in strokovnega kadra v praksi ni prišlo do uresničitve te, za takratni čas iz- redno napredne ideje. Leta 1935 je bil za zagotovitev zadostnega števila učiteljev športne vzgoje v okviru ministrstva, od- govornega za izobraževanje, ustanovljen oddelek za poučevanje športne vzgoje na vseh stopnjah izobraževanja od osnovne do konca srednje šole. Sistemsko organizacijo športne vzgoje in šolskega športa lahko zasledimo od leta 1944 na dveh ravneh: a) deželni s projek- tnim nazivom »Glavna direkcija za (špor- tno) telesno vzgojo na pokrajinski ravni«, ter b) na mestni ravni s projektom »Glav- na direkcija za (športno) telesno vzgojo na mestni ravni«. Danes je športna vzgoja vključena kot obvezni predmet v vse sto- pnje iranskega šolskega sistema z dvema urama tedensko (Hosseini, 2013). „ Iranski šolski sistem Predšolska vzgoja je v Iranu, tako kot v Slo- veniji, še vedno neobvezna. Od šolskega leta 2012 je v iranskem izobraževalnem sis- temu uveljavljena struktura dvanajstletne- ga obveznega šolanja »6-3-3« (prej »5-3-3«). Šolski sistem temelji na 6-letni osnovni šoli (1.-6. razred, ki vključuje starostne skupine od 6 do 12 let), treh letih nižje srednje šole (7.-9. razred) in nadaljnjih treh letih višje sre- dnje šole (10.-12. razred). Strukturo šolskega sistema »6-3-3« trenutno zasledimo v več državah po vsem svetu. Šole so javne in zasebne. Kot zanimivost naj navedemo, da so šole v Iranu fanto- vske in dekliške. Le v ruralnih področjih, kjer je v šoli malo otrok, lahko pouk izjemo- ma poteka skupaj za fante in dekleta. V od- delkih je lahko največ 35 otrok, v povprečju pa jih je 30. V osnovni šoli, zlasti v prvem izobraževal- nem obdobju (1.-3. razred), so pomemb- na osnovna življenjska načela in temeljne vsebine, pri čemer seveda številčne ocene ne morejo dobro opisati znanja učencev. Ocene so zapisane besedno z naslednjo klasifikacijo: »zelo dobro«, »dobro«, »spre- jemljivo« in »treba se je bolj potruditi«. Ob vstopu v prvo triletje srednje šole (7.- 9. razred) otroci dobijo številčne ocene, ki se gibljejo v razponu od 0 do 20 glede na uspešnost učenca (Hosseini, 2013), za napredovanje na višjo raven pa mora uče- nec doseči najmanj oceno 10. Vsaka raven šolanja ima ob zaključku obvezno zunanje preverjanje znanja. „Kurikulum Kurikulum ima dva pomena (Marsh, 1994): širšega, ki vključuje različne dejavnike edu- kacijskega sistema, od zakonodaje, pred- metnikov, učnih načrtov, izobraževanja in spopolnjevanja učiteljev, organizacije vzgojno-izobraževalnega področja, mate- rialnih možnosti za izvedbo programov in učnih gradiv), in ožjega, ki ga predstavlja učni načrt za posamezni predmet. Učni na- črt je uradni dokument, ki usmerja učitelja k strokovnemu in sistematičnemu delu na njegovem strokovnem področju. Športna vzgoja je sestavni del širšega šol- skega kurikuluma. Ta bi moral urejati vse dejavnosti športne vzgoje (tako obve- znega pouka kot obšolskih dejavnosti), za njeno uresničitev pa bi morali biti zagoto- vljeni finančni viri, strokovni kadri, razvojne možnosti, možnosti ustreznih raziskovalnih pristopov, ki omogočajo spremljavo po- dročja, ter nenazadnje tudi ustrezna orga- nizacija. Iranci se zavedajo, da če bo kuri- kulum dobro zasnovan, bo središče vseh dejavnosti, tudi športnih; tako se bodo šole izognile nepotrebnemu zapravljanju sred- stev za dodatne programe, usposabljanje kadrov bo našlo pravo smer, identificirane bodo sorodne raziskovalne teme, ki bodo obogatile prakso, in končno bodo ravna- telji/direktorji bolje prepoznali usmeritve vodenja šole na športnem področju. Glede na pomen in vlogo športne vzgoje v ra- zvoju otroka se je v pravilno oblikovanem kurikulumu treba vedno usmeriti tako k te- lesnemu kot tudi kognitivnemu razvoju in zdravju otrok. Vrednost kakovostne športne vzgoje je neprecenljiva (UNESCO, 2015). Med vsemi predmeti ima posebno mesto za dosega- nje skladnega telesnega razvoja (Janssen in Leblanc, 2010) in razvoja kognitivnih sposobnosti otrok ter mladostnikov (Du- dley in Burden, 2020; Ruiz-Ariza idr., 2017). V strokovni literaturi zasledimo, da je pouk športne vzgoje zaradi drugačnega načina poučevanja lahko zelo učinkovito sredstvo za doseganje številnih splošnih ciljev vzgo- je in izobraževanja, obenem pa zadovoljuje naravne potrebe otrok po gibanju in igri ter spodbuja njihovo motivacijo za redno gi- balno dejavnost (UNESCO, 2015). Novejša znanstvena spoznanja kažejo, da predstavlja športna vzgoja tisti predmet v osnovnošolskem obdobju, ki ob pravilnem načrtovanju in izvedbi vpliva na kognitiv- ni razvoj ter pomaga učencem pri učenju vseh predmetov (Ruiz-Ariza idr., 2017). Športna vzgoja naj bi omogočala razvoj gibalnih sposobnosti, s pridobivanjem raz- ličnih spretnosti pa tudi duhovno rast po- sameznika (v Iranu poudarjajo razvoj tako telesne kot duhovne moči), vplivala naj bi na čustvene, moralne in socialne značilno- sti otrok. Obenem lahko pri tem predmetu odkrivamo nadarjenost učencev za različ- ne športe. Zato po mnenju stroke pouk športne vzgoje nikakor ne sme biti eden od obrobnih ali dopolnilnih predmetov v iranskem osnovnošolskem sistemu. Kurikulum športne vzgoje v Iranu izhaja iz ciljev, določenih v nacionalnem izobraže- valnem programu (Nazari idr., 2017). Skla- dno z zastavljenimi cilji in programom kuri- kulum športne vzgoje vključuje: ¾usposabljanje otrok in mladostnikov za vadbo v določeni športni panogi; ¾ redno ukvarjanje s telesno dejavnostjo; ¾poučevanje znanstvenih principov špor- tne vadbe; ¾ zdravstvene informacije o zasvojenosti in drugih družbenih odklonih; Slika 3. Zidna poslikava iranskega pola (Vir: طخ هیرشن یرنه راثآ رد ناگوچ یزاب ریوصت (blog.ir)) 28 ¾ kratkotrajne rekreacijske in terenske ta- bore ter izkušnje s skupinskih potovanj; ¾ analizo nacionalnih in svetovnih špor- tnih dogodkov; ¾ za srednje šole je predlagana usmeritev dijakov v vadbo v športnih društvih zu- naj šole. Kurikulum v iranskih osnovnih šolah je pri- pravljen tako, da so njegovi deli oblikovani na podlagi celovitega pristopa k učencem, pri tem pa šola upošteva njihove interese in potrebe. Osnovnošolski učitelji svoje poučevanje usmerjajo v učenčevo usvajanje dejavnega življenjskega sloga, rednega gibanja in in- dividualnega socialnega vedenja. Prav tako pa imajo vidno mesto v kurikulumu modeli poučevanja gibanja skozi igro ob hkra- tnem upoštevanju značilnosti otrokovih razvojnih stopenj. V celovit razvoj usmer- jena športna vzgoja poudarja humanizem, telesno pripravljenost, upoštevanje kine- zioloških zakonitosti, samospoznavanje in konceptualno izobraževanje. Program športne vzgoje v osnovni šoli vključuje v prvem triletju poučevanje osnovnih gibalnih spretnosti ter razvija- nje telesne pripravljenosti v obliki izobra- ževalnih in skupinskih iger. Drugo triletje osnovne šole obsega nadaljevalno gibalno usposabljanje na raznovrstnih športnih po- dročjih. Pri tem je poudarjeno tudi iskanje nadarjenih otrok v različnih športnih pa- nogah, ki se tako praktično začne in izvaja predvsem v osnovni šoli. „Poučevanje športne vzgoje Predmetnik športne vzgoje v iranskih šolah v različnih obdobjih šolskega sistema (»6-3- 3«) vključuje dve obvezni uri športne vzgo- je tedensko za vse učence, ki so popolno- ma telesno in mentalno zdravi. Predmet v vseh razredih poučujejo učitelji športne vzgoje (Hosseini, 2013), ki morajo končati izobraževalni program s področja športne vzgoje in športnih znanosti, obenem pa morajo imeti trenerska in sodniška znanja na področju šolskega športa. Prav tako pa so pomembna njihovo znanstveno razmi- šljanje, telesne in vedenjske značilnosti. V vadbenih skupinah je povprečno 30 otrok. Otroci morajo pri pouku športne vzgoje nositi udobna oblačila in obutev, čez ta oblačila pa imajo še obvezno šolsko unifor- mo. Dekleta imajo od prvega razreda dalje na glavi ruto. Učitelji športne vzgoje v svoje programe na vseh stopnjah šolanja vključujejo pred- vsem naslednje: ¾poučevanje različnih gibalnih spretnosti, ¾predstavitev različnih načinov razvoja in povečevanja telesne zmogljivosti, ¾poučevanje pravil in zakonitosti različnih športov, ¾poučevanje pravilnega načina izvajanja športnih vaj ob upoštevanju pedagoških in zdravstvenih načel. Učitelj mora dobro poznati vsebino pred- meta športne vzgoje in njenih ciljev v šoli. Poučevanje naj učencu omogoča pravilno razumevanje temeljnih vsebin predmeta športne vzgoje. Praktična učna gradiva, ki jih uporablja učitelj pri pouku, naj bi učen- cem pomagala razumeti načela zdravja skozi vse življenje, spodbujala naj bi učenje z izboljšanjem motivacije učencev in želje po učenju. Gibalne spretnosti, izbrane za poučevanje, morajo biti primerne telesni zmogljivosti in sposobnostim učencev. Zaporedje uporabe učnih gradiv in vsebin športne vzgoje mora učitelj ustrezno vklju- čevati v vsakem učnem obdobju. Splošna vsebinska piramida šolskih programov športne vzgoje glede na starost vključuje: enostavna (naravna) osnovna gibanja, lo- komotorna, stabilnostna in kombinirana osnovna gibanja, enostavne športne igre (manipulativna gibanja), zahtevnejše spre- tnosti, poučevanje enostavnih športnih ve- ščin s prilagojenimi pripomočki ter učenje zahtevnejših gibalnih vzorcev v različnih športih. Prav tako vsebina predmeta špor- tna vzgoja vključuje telesno/kondicijsko pripravljenost in sposobnost reševanja do- ločenih gibalnih nalog. Na osnovi tega lah- ko učitelji s krepitvijo in višjo ravnijo telesne pripravljenosti otrok ter njihovim obvlado- vanjem osnovnih gibalnih spretnosti dose- žejo skladnejši razvoj otroka ter zmožnost usvajanja zapletenejših gibalnih vzorcev, ki jih vključujejo različni športi. Načrtovanje pouka športne vzgoje v osnovni šoli mora potekati tako, da ne bo omejeno le na telesno rast in razvoj gi- balnih sposobnosti ter usvajanje gibalnih spretnosti, temveč naj bi vključevalo vplive na vse vidike otrokove osebnosti, vključno s čustvenim, psihološkim in socialnim ra- zvojem. V osnovnošolskem obdobju naj učitelji športne vzgoje vsebine, povezane s te- lesno pripravljenostjo, predstavijo tako, da učence spodbujajo k vadbi in telesni dejavnosti tudi zunaj šole (Hosseini, 2013). Eden od pomembnih in dolgoročnih ci- ljev športne vzgoje je ohranjanje optimal- ne ravni telesne pripravljenosti učencev v naslednjih letih. Športnih veščin se učijo v zadnjih letih osnovne šole, saj so otroci v tej starosti telesno, duševno, čustveno in psihično bolje pripravljeni ter lahko resneje in bolje izvajajo športne treninge. Športna vzgoja v srednji šoli enakomerno poudarja tako teoretične vsebine kot gibal- ne spretnosti: Teoretične vsebine: 1. Zavedanje vloge športne vzgoje pri po- sameznikovem doseganju moralne in človeške popolnosti ter ustvarjanju rav- novesja med njegovimi eksistencialnimi razsežnostmi. 2. Poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na telesno pripravljenost in zdravje, nači- nov njunega ohranjanja in krepitve ter njunega spremljanja z meritvami. 3. Poznavanje principov izvajanja zahtev- nejših gibalnih vzorcev v vsaj enem in- dividualnem in enem ekipnem športu. 4. Poznavanje nekaterih gibalnih in bio- mehanskih principov, ki omogočajo učinkovitost v športnih veščinah. 5. Poznavanje osnovnih taktik v vsaj enem individualnem in ekipnem športu, pravil in navodil, ki to urejajo. 6. Poznavanje osnovnih načel zdravja, pre- hrane in nadzora telesne mase ter teles- nih dejavnosti za njihovo izboljšanje. 7. Poznavanje pogostih športnih poškodb in uporabe načel prve pomoči ter var- nostnih nasvetov v športu. 8. Spoznavanje fizioloških, telesnih in čustvenih sprememb v obdobju pub- ertete. 9. Zavedanje vloge športne vzgoje pri bo- gatenju prostega časa. 10. Poznavanje vloge fiziologije, vadbe in njenega vpliva na različne telesne sis- teme. 11. Zavedanje vloge športne vzgoje pri zmanjševanju socialnih odklonov, ne- gativnih vplivov moderne družbe, raz- ličnih zasvojenosti itd. 12. Spoznavanje stranskih učinkov uporabe stimulativnih in prepovedanih substanc v športu. 13. Spoznavanje politične, družbene in ekonomske vloge športa. 14. Spoznavanje načel in osnov športne vzgoje. športna vzgoja 29 Spretnosti: 1. Izvedba telesnih vaj in vaj za zdravje. 2. Sposobnost pravilne izvedbe tehničnih elementov v vsaj enem individualnem in enem ekipnem športu. 3. Sposobnost uporabe osnovnih taktič- nih ravnanj v vsaj enem individualnem in enem ekipnem športu. 4. Sposobnost upoštevanja nekaterih gibalnih, biomehanskih in fizioloških principov pri izvajanju športnih veščin. 5. Sposobnost upoštevanja načel varnos- ti pri športnih dejavnostih in pravilne uporabe osnovnih načel prve pomoči pri soočanju s športnimi poškodbami. Stališča: 1. Zanimanje za spoštovanje moralnih in islamskih načel skozi športne veščine. 2. Interes za udejstvovanje v športnih de- javnostih in ohranjanje ter izboljšanje telesne pripravljenosti in zdravja. 3. Želja po učenju in razvijanju športnih veščin ter uživanje v njih. 4. Zanimanje za uporabo pomembnih gi- balnih, biomehanskih in fizioloških prin- cipov v športnih dejavnostih. 5. Pripravljenost za upoštevanje po- membnih načel varnosti, zdravja in športne prehrane. Vse zgoraj navedene postavke bi morali učitelji športne vzgoje vključevati v svoje letne priprave na pouk. „Razširjen program – dodatne in obšolske dejavnosti Poslanstvo izobraževanja v vsaki državi je krepitev človeškega odnosa do življenja in spodbujanje posameznikove filozofi- je, da živi v družbi zdravo in produktivno. Ena od značilnosti naprednega in sodob- nega izobraževanja je posvečanje poseb- ne pozornosti dejavnostim, ki jih učenci opravljajo zunaj pouka in organiziranega šolskega urnika, pa tudi zunaj razreda in šole na različnih lokacijah. Takšne dejav- nosti, skladne z glavnimi programi, ki jih učenci sicer spoznavajo pri pouku v sku- pini svojega razreda, so lahko učinkovite pri vsestranskem razvoju učencev. Nujno je, da sistem izobraževanja in usposablja- nja vsake države zagotavlja povezovanje šole z okoljem in programi zunaj šole. Te programe imenujemo dodatne in obšol- ske dejavnosti. Izobraževalni čas vključuje formalni (redni pouk po predmetniku) in neformalni kurikulum (razširjeni program). Čas pouka je čas, namenjen vsem formal- nim izobraževalnim dejavnostim v šoli, za katere so določene naloge v kurikulumu vzgojno-izobraževalnih področij. Dejavno- sti dodatnega programa so tiste dejavnosti učencev, ki jih lahko vodijo zunanji sodelav- ci v šoli, a zahtevajo določen nadzor s strani šole; razlikujejo se od vadbe v razredu, ki jo vodi samo učitelj. Obšolske športne dejav- nosti so namenjene ohranjanju motivacije in ustvarjanju izzivov pri učencu za doži- vljanje športa zunaj šole (v društvih), hkrati pa širijo športno znanje učencev. Potekajo od ravni šol v mestih/regijah do pokrajine in države. Ne glede na svoj status pa vseeno razširjen program predstavlja pomemben del izo- braževalnega sistema šole. Izhodišča izvedbe dodatnih in obšolskih programov: ¾ Takšne dejavnosti bi morale biti zasno- vane in organizirane v skladu z lokalnimi in regionalnimi interesi za razvoj nadar- jenih otrok ter prilagojene možnostim in posebnostim vsake šole. ¾Dejavnosti naj bodo skladne s starostjo ter spoznavnim, čustvenim in socialnim razvojem učencev. ¾Zasnovane naj bodo tako, da bodo ob potrebni pestrosti in prožnosti v vsebi- nah in metodah ter z zagotavljanjem prijetnih in učencu privlačnih izkušenj skladne z dnevnim urnikom ter urami šolskega življenja. V fleksibilnem izobraževanju je predvideno področje dodatnih in obšolskih progra- mov, ki na eni strani nadomeščajo pomanj- kljivosti glavnega programa, na drugi stra- ni pa približujejo in objektivizirajo učenje učencev na področjih poklicnega ter druž- benega življenja. Zato je načrtovanje doda- tnih in obšolskih dejavnosti z visoko mero pestrosti in učinkovitostjo za pridobivanje temeljnih kompetenc (razumevanje, vera, znanost, praksa in etika) nujnost. V teore- tičnih izhodiščih iranskega formalnega in javnega izobraževalnega sistema mora biti pridobivanje osnovnih spretnosti ter kom- petenc realizirano v okviru šestih področij: 1) Samozaupanje, predanost in moralna vzgoja. 2) Ekonomsko in strokovno (poklicno) iz- obraževanje. 3) Naravoslovno in tehnološko izobraže- vanje. 4) Socialna vzgoja in politično izobraže- vanje. 5) Biološka in športna vzgoja. 6) Estetska in umetniška vzgoja (Nazari idr., 2017). To pomeni, da se bo učinkovitost celotne- ga sistema izobraževanja in usposabljanja povečala, ko bosta usposabljanje in uče- nje končno celovito uresničevala potrebe učencev po pridobivanju kompetenc na vseh omenjenih področjih. To se ustrezno uresničuje prav z načrtovanjem in izvaja- njem dodatnih in obšolskih dejavnosti, ki dopolnjujejo glavne programe. Vrste dodatnih dejavnosti na področju športne vzgoje in šolskega športa: ¾ jutranja telovadba (Pred začetkom pou- ka, preden učenci vstopijo v razred, se udeležijo 10-15 minutne jutranje vadbe, da se prebudijo in pridejo v učilnico ve- dri ter nasmejani. Sem so vključena vsa dinamična in statična raztezanja ter lažje oblike poskokov.), ¾ šolska tekmovanja, ¾ rekreativni odmori (Ti potekajo med po- sameznimi bloki ur in trajajo 15 minut. Običajno jih učenci izvajajo na šolskem dvorišču v obliki zabavnih dejavnosti.), ¾ korektivni program, ¾ »sabah« (poučevanje osnovnih veščin plavanja učencev tretjega razreda), ¾gimnastika (poučevanje začetnih gimna- stičnih veščin učencev drugega razreda), ¾programi šolskih športnih centrov za vse učence na šoli, ¾ »tanavarz« (poučevanje veščin uporabe kolebnice in vadba s kolebnico). Nekaj primerov obšolskih dejavnosti špor- tne vzgoje in šolskega športa: ¾ šolska športna tekmovanja od mestne/ regijske do državne ravni, ¾mednarodna športna tekmovanja (v okviru ISF – International School Sport Federation), ¾programi športnih centrov za vse učen- ce zunaj šole, ¾ centri za opazovanje in korektivne vaje ter vaje moči (V nekaterih mestih obsta- jajo centri pod nadzorom ministrstva, pristojnega za izobraževanje, kamor učence napotijo na merjenja, s katerimi ugotavljajo njihove mišično-skeletne 30 nepravilnosti. Na podlagi rezultatov me- ritev jim predpišejo korektivno vadbo.). „Prepoznavanje nadar- jenih otrok V Iranu so tekmovalne športne panoge ve- dno vzbujale pozornost in zanimanje po- sameznikov ter različnih interesnih skupin. Zato se zanje vsako leto porabi velik del materialnih in finančnih sredstev. Vsekakor pa enotnega modela prepoznavanja in iz- bora nadarjenih za vrhunski šport v državi ni. Po drugi strani pa so bile nacionalne panožne zveze v zadnjih letih zelo dejavne na področju iskanja nadarjenih športnikov in vsaka je oblikovala svoj pristop. Iranska družba ima zelo veliko nadarjenih posame- znikov, za njihov razvoj pa obstajajo tudi temu namenjena ustrezna področja in in- stitucije. Športna društva in njihovi prostori, športne organizacije, športni zavodi, špor- tne zveze, Ministrstvo za šport in mladino ter Ministrstvo za šolstvo in druge organi- zacije so institucije, ki trenutno delujejo na področju iskanja nadarjenih v državi, ven- dar pa ne obstaja poseben celovit model za ta namen. Raziskave kažejo, da imajo športna društva pomembno vlogo v pro- cesu prepoznavanja in negovanja nadarje- nih športnikov (Kalani idr., 2020; Leite idr., 2021; Pouyandekia in Memari, 2022). Narav- na selekcija je normalen pristop in naraven način za napredek v športu. Na podlagi te usmeritve so otroci dejavni v določenih športih pod vplivom dejavnikov okolja, kot so tradicija, šola, želje staršev, družba in pri- jatelji, zagotavljanje njihove športne uspe- šnosti pa določa naravna selekcija. V več športih se za iskanje nadarjenih upo- rabljajo posebne metode. Eden najbolj popularnih športov v Iranu je futsal. Iranska moška reprezentanca velja za eno najmoč- nejših ekip v svetu futsala in prevladuje na tekmovanjih v azijski regiji. Trenutno zase- da sedmo mesto na lestvici Mednarodne nogometne zveze (FIFA, 2022). Futsal je tudi del šolskega kurikuluma tako v fan- tovskih kot dekliških šolah. Vse šole imajo materialne pogoje za izvedbo te igre. V fut- salu se z uporabo različnih sklopov merskih nalog in znanstvenim pristopom s strani trenerjev in iskalcev nadarjenih prepozna nadarjene posameznike in se jih usmeri v vadbo. Nadarjeni, ki so v selekciji izbrani po znanstveni metodi, potrebujejo manj časa za doseganje optimalnih in odmevnih športnih rezultatov v primerjavi s športniki, ki so izbrani s slučajnimi metodami. Prav tako pa zasledimo veliko manj poškodb pri igralcih, ki so bili v selekcijo vključeni s sis- tematičnim naborom (Angoorani idr., 2014). Glavni dejavniki pri odkrivanju nadarjenih igralcev futsala so: značaj, zdravstveni sta- tus posameznika, inteligentnost, gibalne sposobnosti, tehnika osnovnih elementov, morfološki status posameznika, psihološke značilnosti, telesne predispozicije in taktič- no razmišljanje (Mendes idr., 2022). Načrt iskanja nadarjenih posameznikov za začetne kategorije najmlajših športnikov v različnih športih se začne z ustvarjanjem mreže za iskanje nadarjenih, ki poteka na več ravneh, na ravni: ¾države, ¾pokrajine, ¾mesta ter ¾ tekmovanj šol in mest. V okviru teh mrež pa poteka še: ¾ sistematično sodelovanje s športnimi za- vodi za izobraževanje v smislu podelitve pooblastil in nadzora panožnih zvez; ¾prirejanje sezonskih taborov za izbrane nadarjene na ravneh mesta, province in države; ¾oblikovanje elitnih skupin vsake staro- stne skupine; ¾usposabljanje trenerjev osnovnih staro- stnih skupin; ¾usposabljanje sodnikov v osnovnih sta- rostnih kategorijah; ¾usposabljanje iskalcev nadarjenih; ¾usposabljanje vodij tekmovanj na ravni osnovnih šol in ¾usposabljanje organizatorjev osnovnih tekmovanj. „Zaključek Športna vzgoja v iranskih šolah temelji na zgodovinski tradiciji iranskih športov, ki se prepletajo s sodobnimi koncepti, vključuje pa športne dejavnosti za spodbujanje raz- ličnih gibalnih in kognitivnih sposobnosti ter razvijanje nekaterih vidikov otrokove osebnosti. Vključevanje športa v dodatne programe in obšolske dejavnosti v času šolanja je ključnega pomena, saj ponuja možnosti za izvajanje športnih dejavnosti tudi zunaj šole. To omogoča učencem, da se vključijo v posamezne športne dejav- nosti v šoli in zunaj nje, hkrati pa ustvarja pozitivne spremembe v njihovem obnaša- nju in vedenju. Ukvarjanje s športom krepi samozavest, ki učencem pomaga pri soo- čanju z vsakdanjimi izzivi. Poleg tega pa se z udejstvovanjem v športu doseže sposob- nost vodenja, timskega dela, sposobnost odločanja, discipline in učenja iz porazov in zmag. Podobna izhodišča zasledimo tudi v evropskih učnih načrtih za športno vzgojo. Predstavljen primer umeščenosti športne vzgoje v iranski šolski sistem, nekateri vpli- vi tradicionalnih športov, poudarek na veri (islamu) in moralni vzgoji ter ločeno šolanje fantov in deklet pa samo potrjujejo dejstvo, da je oblikovanje izhodišč tako širšega kot ožjega kurikuluma v vsaki državi tudi zgo- dovinsko, kulturno in družbeno pogojeno. „Literatura 1. Angoorani, H., Haratian, Z., Mazeherineza- had, A. in Younespour, S. (2014). Injuries in Iran Futsal National Teams: A Comparative Study of Incidence and Characteristics. Asian Journal of Sports Medicine, 5(3), e23070. 2. Dudley, D. in Burden, R. (2020). What Effect on Learning Does Increasing the Proporti- on of Curriculum Time Allocated to Physi- cal Education Have? A Systematic Review and Meta-Analysis. European Physical Edu- cation Review, 26, 85–100, https://doi.org/ 10.1177/1356336X19830113. 3. EAG (2021). Pogled na izobraževanje 2021 – Education at a glance 2021. https://www. gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Fotografi- je/Novice/EAG-2021/EAG-2021_Poudarki- -EAG-2021.pdf 4. FIFA (2022). World Ranking. https://fut- salworldranking.com/rank.htm 5. Hosseini, F. (2013). National curriculum of Iran. https://www.academia.edu/44798693/ .(v perzijskem jeziku) . یلم_سرد_همانرب 6. Janssen, I. in Leblanc, A. (2010). Systemic Re- view of the Health Benefits of Physical Activi- ty and Fitness in School-Aged Children and Youth. International Journal of Behavioural Nutrition & Physical Activity, 7, 40. 7. Kalani, A., Elahi, A. R., Sajjadi, N. in Zareian, H. (2020). Developing a Comprehensive Model of Identify Talent in Iranian Championship Sport. Research on Educational Sport, 8(20), 33–50. (v perzijskem jeziku). https://doi. org/10.22089/res.2019.6547.1559. 8. Kazemian, R., Ghasemi, H., Movahhed, T. in Kazemian, A. (2014). Health education in pri- mary school textbooks in Iran in school year 2010–2011. Journal of Dentistry (Tehran, Iran), 11(5), 536. 9. Khosravizadeh, E., Saneh, A. in Haqhdady, A. (2012). A study of the status of physical edu- cation curriculum in high schools of Markazi province. Journal of Curriculum Studies, 6(23), 162–183. športna vzgoja 31 10. Leite, N., Calvo, A. L., Cumming, S., Gonçalves, B. in Calleja-Gonzalez, J. (2021). Talent identi- fication and development in sports perfor- mance. Frontiers in Sports and Active Living, 272(29), 17907–17911. https://doi.org/10.1074/ jbc.272.29.17907. 11. Mark, J. J. (2012, Januar 18). Herodotus: On The Customs of the Persians. World History Encyclopedia. https://www.worldhistory. org/article/149/herodotus-on-the-customs- -of-the-persians/ 12. Marsh, C. J. (1994). Kurikulum. Temeljni pojmo- vi. Educa. 13. Mendes, D., Travassos, B., Carmo, J.M., Cardo- so, F., Costa, I. in Sarmento, H. (2022). Talent Identification and Development in Male Futsal: A Systematic Review. International Jo- urnal of Environment Research and Public He- alth, 19(17), 10648. https://doi.org/10.3390/ ijerph191710648. 14. Nazari, H., Jafari, E. M., Nasr, A. R. in Marandi, S. M. (2017). School Physical Education Cur- riculum of Iran from Experts‘ Perspective: „What It Is and Should Be“. International Jo- urnal of Environmental and Science Education, 12(5), 971–984. 15. Pouyandekia, M. in Memari Z. (2022). How can clubs play an essential role in talent identification and development program- mes? A case study of German football. Sport in Society, 25(9), 1679–713. 16. Rajabi, F., Safania, A. M. in Nazari, H. (2021). An Analysis of Physical Education Infrastructure in the Iranian Education System. Journal of Curriculum Studies (JCS), 16(61), 151–174. 17. Ruiz-Ariza, A., Grao-Cruces, A., de Loureiro, N. E. M. in Martinez-Lopez, E. J. (2017). Influence of Physical Fitness on Cognitive and Acade- mic Performance in Adolescents: A Systema- tic Review from 2005--2015. International Re- view of Sport Exercise Psychology, 10, 108–133. 18. UNESCO (2015). Quality Physical Education (QPE). http://unescoittralee.com/wp-con- tent/uploads/2015/01/Quaility-Physical-Edu- cation-Guidelines-for-Policy-Makers.pdf 19. Wikipedia (2022). Seznam držav po velikosti. https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_držav_ in_zunanjih_ozemelj_po_površini 20. Wikipedia (2023). Antične olimpijske igre. https://sl.wikipedia.org/wiki/Antične_olim- pijske_igre prof. dr. Miran Kondrič Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport miran.kondric@fsp.uni-lj.si 32 A model of an artistic roller skater Abstract Artistic roller skating is a competitive sports discipline in which the competitors are using specific skating shoes, attached to a plate with small wheels and with a break in the front for movement in sports halls or outside on concrete surfaces. Skaters can compete in different disciplines separated by age, however the focus of this article is the discipline of free skating. The main feature of free skating is improved proficiency of certain technical elements which are jumps, spins, footwork sequence and cho- reographic sequence. These elements are connected into a programme while their execution has to match with the rhythm and theme of the individually chosen music. In this articale we‘ve done a thorough research of a profound model of an artistic roller skater and areas of their physical preperation. In order to achieve success, artistic roller skaters from the age category of cadets and on should strive to improve predominantly development of power, take-off power, specific endurance, specific coordination, balance and flexibility. Key words: artistic roller skating, physical preperation, physical abilites, aerobic capacity. Izvleček Umetnostno kotalkanje je tekmovalna športna panoga, pri kateri se tekmoval- ci v posebnih čevljih s pritrjenimi majh- nimi kolesci z zavoro spredaj premikajo v športnih dvoranah ali na zunanjih be- tonskih površinah. Športniki lahko tek- mujejo v različnih disciplinah, ločenih po starosti, osredotočili pa smo se na disci- plino prostega kotalkanja posameznikov. Značilnost te je izpopolnjeno znanje do- ločenih tehničnih elementov, to so skoki, piruete, sekvenca korakov in koreograf- ska sekvenca. Ti elementi se povezujejo v tekmovalni program, njihova izvedba pa se mora skladati z ritmom in temo individualno izbrane glasbe. V prispevku smo temeljito raziskali sodobni model umetnostnega kotalkarja in področja njegove telesne priprave. Umetnostni kotalkarji morajo za dosego uspešnosti od starostne kategorije kadetov naprej izboljševati predvsem razvoj hitre moči, odrivne moči, specifične vzdržljivosti, specifične koordinacije, ravnotežja in gi- bljivosti. Ključne besede: umetnostno kotalkanje, telesna priprava, gibalne sposobnosti, aerobne sposobnosti. Špela Mikeln, Tomaž Pavlin, Ana Šuštaršič, Maja Dolenc Model sodobnega umetnostnega kotalkarja iz prakse za prakso 33 „Uvod Umetnostno kotalkanje Kotalkanje je oblika športne rekreacije in tekmovalna športna panoga, pri kateri se udeleženci v posebnih čevljih s pritrjenimi majhnimi kolesci in zavoro spredaj premi- kajo v športnih dvoranah ali na zunanjih betonskih površinah (Vila idr., 2015). Ume- tnostno kotalkanje kot tekmovalna špor- tna panoga združuje različne discipline, ki zahtevajo prikaz svojevrstnih tehničnih ele- mentov, vse pa povezuje estetika gibanja (Kotalkarski klub Zvezda, 2023). V prispevku obravnavamo disciplino prosto kotalkanje posameznikov, v kateri športnik izvaja teh- nične elemente – skoke, piruete, sekvence korakov – in ta kompleksna gibanja uskla- juje z glasbo (World Skate Artistic Tehnical Comission – World Skate ATC, 2021). Prvi par kotalk je izdelal belgijski izumitelj Joseph Merlin (1760), a niso bile primerne za širšo uporabo. Po dobrih sto letih (1863) je Američan James L. Plimpton izdelal šti- rikolesni tip kotalk. Priljubljenost kotalkanja je zaradi večje stabilnosti hitro rasla, kmalu zatem (1866) so v New Yorku odprli prvo javno kotalkališče. Od leta 1924 se kotalka- nje načrtno razvija, mejnik v razvoju pa po- meni ustanovitev mednarodne kotalkarske zveze, imenovane FIPR (Fédération Interna- tionale de Patinage a Roulettes). Leta 1960 se je preimenovala v FIRS (Federation In- ternationale de Roller Sports), od leta 2017 se imenuje World Skate (»History of the organization of FIRS«, 2015). V Sloveniji je za razvoj tega športa v največji meri poskrbel Stanko Bloudek, ki je leta 1951 uredil prvo kotalkarsko ploščo, leto pozneje ustanovil šolo za mlade kotalkarje, leta 1958 pa se je s svojo tekmovalko udeležil svetovnega prvenstva v Bologni (D. Ozebek, osebni za- piski, april 2021). Discipline in kategorije V umetnostnem kotalkanju poznamo raz- lične discipline, ki se v prvi vrsti ločijo po številu udeleženih tekmovalcev (posame- zniki, pari, skupine), specializaciji (prosto ko- talkanje, obvezni liki, kvarteti …) in starosti. V disciplinah posameznikov se kategorije delijo tudi po spolu (moški in ženske tek- mujejo ločeno), v disciplinah parov morajo biti ti mešani po spolu – torej ženska in mo- ški, medtem ko v disciplinah skupin pri spo- lu ni omejitev. Predmet tega prispevka je disciplina posamezniki – prosto kotalkanje. Tekmovalni programi so v disciplini proste- ga kotalkanja časovno opredeljeni, različno za kratki in za dolgi program. V kratkem programu tekmujejo samo starostne kate- gorije od vključno »espoir« (starejši dečki/ deklice) do »senior« (člani/članice), mlajše starostne kategorije tekmujejo le v dolgem programu. Poleg dolžine trajanja tekmo- valnega programa se dolgi in kratki pro- gram razlikujeta po tem, da so pri drugem obvezni točno določeni tehnični elementi. Kratki program npr. v kadetski starostni skupini traja 2 minuti in 30 sek +/– 5 sek, dolgi program pa 3 minute in 30 sek +/– 10 sek. Izbira in vrstni red elementov sta pre- puščena tekmovalcu oz. trenerju glede na tekmovalčevo tehnično znanje elementov, telesno pripravo, usklajenost z glasbo … „Model sodobnega umetnostnega kotal- karja Da bi lažje razumeli zahteve in karakte- ristike umetnostnega kotalkanja, smo pregledali literaturo, ki se osredotoča na telesne značilnosti in gibalne sposobnosti sodobnih umetnostnih kotalkarjev. Ker je umetnostno kotalkanje športna panoga v razvoju, tako v Sloveniji kot v svetu, je stro- kovna literatura temu primerno pomanjklji- va. Ugotovili smo, da je bilo opravljenih kar nekaj takšnih raziskav na področju ume- tnostnega drsanja, ki je z več vidikov po- dobno umetnostnemu kotalkanju (o tem več v nadaljevanju prispevka), zato je kar nekaj raziskav uporabnih tudi za umetno- stno kotalkanje. Kljub temu smo našli ne- kaj raziskav, ki se ukvarjajo z umetnostnim kotalkanjem. Tri raziskave (Vila Suárez idr., 2013; Vila Suárez, Manchado idr., 2015; Vila Suárez, Ferragut idr., 2015) so preiskovale antropometrični profil in konstitucijske tipe umetnostnih kotalkarjev pri obeh spo- lih različnih starostnih skupin med različni- mi disciplinami na najvišji ravni kakovosti. Rebelo idr. (2022) so poleg preiskovanja telesnih in fizioloških značilnosti kotalkaric glede na disciplino ter raven kakovosti iz- vedli tudi meritve nekaterih gibalnih spo- sobnosti. Raziskava Medeiros idr. (2016) pa se je osredotočila na aerobno kapaciteto mladih elitnih umetnostnih kotalkaric. V nadaljevanju smo predstavili glavne ugo- tovitve omenjenih raziskav, na katere smo se opirali pri določanju modela sodobnega umetnostnega kotalkarja. „Antropometrični profil in telesna sestava Telesna sestava in morfološke značilnosti športnika so pomemben dejavnik uspe- šnosti v več športih. Izkazalo se je, da imata telesna višina in teža velik vpliv na učinko- vitost izvedbe pri rotacijskih gibanjih, ki se pojavljajo v umetnostnem drsanju in ume- tnostnem kotalkanju, in z biomehanskega vidika vplivata na pospeševanje, ustavlja- nje, vrtenje in podobna specifična drsalna oziroma kotalkarska gibanja (Kutlay idr., 2020). Trenutno je s področja umetnostne- ga kotalkanja na voljo le nekaj raziskav. V Tabeli 1 so predstavljene tiste, ki so obrav- navale tako razlike med starostnimi skupi- nami in spoloma kot med posameznimi disciplinami. Ker je vsebina tega prispevka disciplina prostega kotalkanja posamezni- kov, so v tabeli prikazani samo relevantni podatki. ITM kotalkarjev in kotalkaric se giblje v okvi- ru normalnih vrednosti, pri čemer je treba poudariti, da ITM ni dober pokazatelj sto- pnje debelosti, saj ne upošteva razmerja med mišično in maščobno maso. Raziskavi avtorjev Vila Suárez, Ferragut idr. (2015) ter avtorjev Vila Suárez, Manchado idr. (2015) Tabela 1 Pregled rezultatov raziskav antropometričnih značilnosti umetnostnih kotalkarjev discipline »posamezniki – prosto kotalkanje« Raziskava n Spol Starost (leta) Telesna višina (cm) Telesna teža (kg) ITM (kg/m2) Konst. tip Vila Suárez, Manchado idr. (2015) 62 ž 20,1 ± 4,1 166,4 ± 6,2 54,7 ± 8,3 21,7 ± 2, 0 endo-mezo Rebelo idr. (2022) 108 ž 14,7 ± 2,8 156,0 ± 8,2 49,4 ± 10,8 20,1 ± 3,0 / Vila Suárez, Ferragut idr. (2015) 88 m 20,6 ± 3,9 172,4 ± 7,5 63,7 ± 7,7 21,4 ± 2,0 endo-mezo Opomba. Konst. tip = konstitucijski tip; endo-mezo = endomorfni mezomorf. 34 sta namreč pokazali, da imajo športniki normalne ali celo previsoke vrednosti ITM zaradi večjega deleža mišične mase v pri- merjavi z neaktivno populacijo. Prevladu- joč konstitucijski tip med kotalkarji in ko- talkaricami discipline prosto kotalkanje je endomorfni mezomorf. Tri raziskave (Vila Suárez idr., 2013; Rebelo idr., 2022; Vila Suárez, Ferragut idr., 2015) so izvedle tudi meritve nekaterih kožnih gub ter obseg bokov in pasu. Opazili so velike statistične razlike med spoloma, pri ženskah so bile vrednosti vseh izmerjenih kožnih gub višje kot pri moških (Slika 1). Av- torji raziskave razlike pripisujejo spremem- bam v obdobju mladostništva, v katerem dekleta pridobijo maščobno maso, kar na- vajata tudi Škof in Kotnik (2016). Kotalkarice v disciplini prosto kotalkanje imajo manjši delež maščobne mase in večji delež mišič- ne mase v primerjavi z disciplinama »solo dance« in obvezni liki, kar lahko pripišemo razlikam med zahtevnostjo in naporom ter drugim značilnostim posameznih disci- plin. Enako velja za elitne kotalkarice v isti disciplini v primerjavi z neelitnimi. V splo- šnem pa imajo umetnostne kotalkarice, ne glede na disciplino, nizke vrednosti kožnih gub in maščobne mase. Kot eden izmed estetskih športov, podobno kot pri ume- tnostnem drsanju in plesu, je telesni videz pomembna komponenta uspešnosti, ne le z vidika športne učinkovitosti, ampak tudi z estetskega vidika (Monsma in Malina, 2005; Rebelo idr., 2022; Vila Suárez, Ferragut idr., 2015). „Gibalne in aerobne sposobnosti Tehnični in povezovalni elementi (namen zadnjih je izražanje estetske komponente med tekmovalnim nastopom) vključujejo različne oblike moči, vzdržljivosti, dobro gibljivost in ravnotežje ter zahtevajo visoko raven koordinacije. Ti elementi se poveže- jo v smiselno celoto, tekmovalni program, sestavljen v skladu s tekmovalnimi pravil- niki za določeno starostno kategorijo in oblikovan za vsakega tekmovalca posebej. Športnikova naloga je uspešno izvedena gibanja in tehnične elemente uskladiti z iz- brano glasbo, z estetskim gibanjem prika- zati izbrano zgodbo ali temo ter z obrazno mimiko izraziti čustva. Tehnični elementi in sestavljanje tekmovalnih programov so podobni kot pri umetnostnem drsanju, z malenkostnimi razlikami v tekmovalnih pravilnikih in pri tistih tehničnih elementih, ki jih ni mogoče izvesti na drsalkah oziroma kotalkah (npr. pirueta »Upright Split Spin«, prikazana na Sliki 2, je izvedljiva na kotal- kah in drsalkah, pirueta na peti, prikazana na Sliki 5, pa na drsalkah ni mogoča). V tem poglavju smo opredelili tiste gibalne in aerobne sposobnosti ter njihove pojavne oblike, ki vplivajo na uspešnost v umetno- stnem kotalkanju. Moč Med gibalnimi sposobnosti pri umetno- stnem kotalkanju hitra moč najbolj zazna- muje kakovost izvedbe večine tehničnih elementov. Najbolj je izražena pri skokih. Pri teh je v fazi odskoka treba izvesti odriv spodnjih okončin in zamah zgornjih okon- čin s čim večjim pospeškom, kar bo v fazi leta zagotovilo izvedbo določenega števila rotacij okoli vzdolžne telesne osi. To opisuje tudi King (2005) v svoji raziskavi o biome- hanskih značilnostih trojnih in četvernih skokov v umetnostnem drsanju. Tukaj je pomembna tudi odrivna moč, ki so jo Re- belo idr. (2022) izmerili s testiranjem skoka z nasprotnim gibanjem, skoka iz počepa in globinskega skoka z dveh različnih višin (15 cm in 35 cm). Po pričakovanjih so najboljše rezultate dosegle kotalkarice iz discipline prosto kotalkanje, pri kateri je nujno proi- zvesti eksploziven in visok odriv zaradi zah- tevnih dvojnih in trojnih skokov, še posebej takrat, kadar morajo biti ti skoki izvedeni drug za drugim ritmično, brez vmesnih prekinitev. Boljše rezultate v testu skoka iz počepa so dosegle tudi kotalkarice elitne ravni kakovosti, kar nakazuje na zmožnost proizvodnje večje koncentrične moči v iz- tegovalkah nog v primerjavi z neelitnimi kotalkaricami. Tudi na podlagi teh rezulta- tov zaključujemo, da je dobro razvita od- rivna moč pomemben dejavnik, ki prispeva k ravni kakovosti umetnostnih kotalkarjev. Ker mora športnik pri umetnostnem kotal- kanju obvladovati svojo telesno maso, sta pomembni tudi relativna moč – razmerje med športnikovo največjo močjo in njego- vo telesno maso – in statična vzdržljivost v moči, ki je izražena predvsem v stabilizaciji položaja telesa v fazi leta skoka, med vr- tenjem piruet in izvajanjem koreografskih elementov, saj se morajo telesni segmenti med izvajanjem teh tehničnih elementov ves čas upirati silam, ki delujejo nanje (Če- lesnik, 2012). Ključnega pomena je ustrezna in stabilna postavitev telesnih segmentov v optimalen položaj, v katerem lahko piruete in skoki dosežejo zadostno število obratov (Mapelli idr., 2013). Gibljivost Za dosego elitne ravni v umetnostnem kotalkanju, predvsem v disciplini prosto Slika 1. Meritve kožnih gub, ločeno po spolu Opomba. Skinfolds – kožne gube; male – moški; female – ženska; biceps – kožna guba bicepsa; triceps – kožna guba tricepsa; supraspinale – supraspinalna kožna guba; iliac crest – suprailiakalna kožna guba; abdominal – kožna guba trebuha; thigh – sprednja stegenska kožna guba; calf – kožna guba meč. Iz »The anthropometric profile of elite roller figure skaters«, avtorji Vila Suárez idr., 2013, Journal of Human Sport and Exercise 8(3), str. 639. iz prakse za prakso 35 kotalkanje, je treba razviti visoke ravni gi- bljivosti, saj ta pogojuje izvedbo nekaterih tehničnih elementov (npr. težkih pozicij piruet, ena izmed teh je prikazana na Sliki 2), prispeva pa tudi h kakovosti kotalkanja in umetniškemu vtisu pri izvajanju koreo- grafskih gibanj, ki zahtevajo nadpovprečno gibljivost. Gibljivost je priporočljivo načrtno razvijati v vseh starostnih obdobjih, z začet- kom v otroštvu, torej ob vključitvi v usmer- jeni proces vadbe. Posebno kritično je prav obdobje mladostništva, v katerem se zara- di pospešene telesne rasti gibljivost lahko hitro poslabša zaradi neprilagoditve hitrim spremembam v dolžini mišic kot posledici rasti kosti (Škof, 2016). Zaradi karakteristik umetnostnega kotalkanja, ki zahteva viso- ko razvitost gibljivosti, predvsem v kolč- nem sklepu, trupu in ramenskem sklepu, je treba gibljivost razvijati redno in dosledno. Slika 2. Težka visoka pirueta, »Upright Split Spin« Opomba. Iz »Rules for artistic skating, Free ska- ting«, avtorji World Skate ATC, 2022, str. 14. Ravnotežje Kovacs idr. (2004) ugotavljajo, da je v ume- tnostnem drsanju (velja tudi za umetno- stno kotalkanje) uspešno ohranjanje oz. vzpostavljanje ravnotežja izjemnega po- mena, predvsem v smislu zavedanja telesa in posameznih telesnih delov v prostoru. To omogoča optimalno izvajanje tehničnih elementov, ki nenehno izzivajo ravnotežje posameznika. Pri tem je izjemno pomem- ben dober nadzor nad telesno držo, ki umetnostnemu drsalcu oziroma umetno- stnemu kotalkarju omogoča ohranjanje ravnotežja med izvajanjem tehničnih in koreografskih elementov. Avtorji omenje- ne raziskave so na populaciji umetnostnih drsalcev raziskovali vpliv vadbe ravnotežja in propriocepcije. Ena skupina je izvajala proprioceptivni trening 3-krat na teden, testna skupina pa prav tako 3-krat na teden klasični trening na suhem brez vadbe na ledu, ki je obsegal nekaj razteznih in nekaj krepilnih vaj. Trening je pri obeh skupinah trajal 20–25 minut. Po enomesečni inter- venciji so ob ponovnih meritvah sposob- nosti nadzora nad telesno držo in ohranja- njem ravnotežja ugotovili, da je skupina, ki je izvajala proprioceptivni trening, opazno izboljšala rezultate v testiranju ravnotežja pri zahtevnejših gibalnih nalogah (doskok v izpeljavo z zaprtimi očmi), medtem ko pri enostavnih gibalnih nalogah (stoja na eni nogi z odprtimi in zaprtimi očmi, do- skok v izpeljavo z odprtimi očmi) ni bilo statistično značilnih razlik (Slika 3). Avtorji te ugotovitve pripisujejo dejstvu, da so v raziskavi sodelovale umetnostne drsalke s približno 12 leti drsalnih izkušenj, ki so med trenažnim procesom že zelo dobro razvile sposobnost ohranjanja ravnotežja. V umetnostnem kotalkanju je uspešno vzpostavljanje ravnotežja izjemnega po- mena predvsem na doskočni nogi, ki je s tega vidika verjetno najbolj obremenjena. Pri desničarjih je doskočna noga običajno desna, in sicer pri sedmih skokih (kadet, Axel, Toe-Loop, Salchow, Flip, Lutz, Loop), pri enem pa je to leva noga (Thoren). Za doskočno nogo levičarjev je situacija obr- njena. Doskočni položaj (in izpeljava) je prikazan na Sliki 4. Ta predstavlja tudi eno izmed gibalnih nalog za merjenje ravno- težja v prej omenjeni raziskavi. Slika 4. Testiranje doskoka (in izpeljave) na eno (doskočno) nogo desničarja Opomba. Iz »Effect of training on postural con- trol in figure skaters«, avtorji E. J. Kovacs idr., 2004, Clinical Journal of Sport Medicine, 14(4), str. 218. Slika 3. Meritve ravnotežja pred enomesečno intervencijo vadbe in po njej Opomba. Single limb stance, eyes open – enonožna stoja, odprte oči; Single limb stance, eyes clo- sed – enonožna stoja, zaprte oči; Landing, eyes open – doskok, odpre oči; Landing, eyes closed – doskok, zaprte oči; Single limb stance, skate on, eyes open – enonožna stoja, obute drsalke, odprte oči; Neuromuscular Training Group – nevromišična trenažna skupina; Basic Exercise Group – splošna trenažna skupina; Percent Improvement (%) – napredek v odstotkih; Test – test. Iz »Effect of training on postural control in figure skaters«, avtorji E. J. Kovacs idr., 2004, Clinical Journal of Sport Medicine, 14(4), str. 222. 36 Koordinacija Vadbo koordinacije v umetnostnem drsa- nju in umetnostnem kotalkanju predstavlja pravzaprav tehnični trening športnika, saj gre za izboljšanje specifične koordinacije v določeni gibalni nalogi (Čelesnik, 2012). Ta proces poteka na podlagi zakonitosti gibalnega učenja, pri katerem športnik izpopolnjuje posamezne gibe ali njihovo zaporedje s ciljem, da bi jih opravil s čim manjšim številom napak (Ušaj, 2003). Uče- nje novega skoka ali piruete začnemo s tre- ningom brez kotalk, s t. i. suhim treningom. Pri tem upoštevamo didaktična načela vadbe (načelo individualizacije, načelo po- stopnosti, načelo neprekinjenosti, načelo raznovrstnosti in pestrosti, načelo nihajoče obremenitve in načelo sistematičnosti), ki vadbeni proces usmerjajo in omogočajo njegovo uspešnost (Škof B. in Škof L., 2016). Vzdržljivost Tekmovalni program traja od minute in pol do štiri minute in pol, odvisno od sta- rostne kategorije. Pri kadetih traja pribli- žno tri minute in pol, napor pa se ujema z zahtevnejšo in visoko intenzivnostjo. Na Sliki 6 je prikazana meritev srčnega utripa kotalkarice med tekmovalnim programom pri simulaciji tekmovanja (polna črta) in na dejanskem tekmovanju (črtkana črta), pred- stavljena v raziskavi Medeiros idr. (2016), v kateri so primerjali dvig srčnega utripa v obeh pogojih. Vidimo lahko, da napor so- vpada z zgornjim delom tretje ravni in s četrto ravnijo fiziološkega napora, torej v aerobno-anaerobni napor, kot jih opisuje Škof (2016), ter da imajo športniki z višjo izmerjeno vrednostjo VO 2max manj povišan srčni utrip med tekmovanjem v primerjavi s simulacijo. Rebelo idr. (2022) pa so ae- robno zmogljivost izmerili z 20-metrskim stopnjevanim kotalkanjem, pri katerem so športnice kotalkale na razdalji 20 metrov z začetno hitrostjo 8,5 km/h in vsako minuto hitrost kotalkanja povečale za 0,5 km/h. Iz- merili so število opravljenih krogov, hitrost zadnje opravljene stopnje in skupni čas od začetka do trenutka prekinitve zaradi utru- jenosti ali diskvalifikacije. Ugotovili so velike statistično značilne razlike med elitnimi in neelitnimi kotalkaricami prostega kotalka- nja v vseh treh parametrih. Elitne kotalkari- ce so bile neprimerljivo boljše v primerjavi z neelitnimi. Podobne rezultate so dobili tudi v raziskavah pri umetnostnih drsalkah z uporabo Cooperjevega 12-minutnega te- sta (Comuk in Erden, 2012) in testa teka na eno miljo (1,6 km) (Fischer idr., 2016). Dobra razvitost srčno-žilnega in mišičnega sistema je samo eden izmed številnih de- javnikov, ki vplivajo na uspešno izvedbo tehničnih elementov med tekmovalnim programom. King (2005) navaja, da mora umetnostni drsalec oziroma umetnostni kotalkar za uspešno izvedbo skokov, pred- vsem v smislu zagotavljanja opravljenega zadostnega števila obratov v fazi leta, urav- notežiti povprečno kotno hitrost s časom v zraku. Hitrost v vertikalni smeri pri odskoku enojnih, dvojnih ali trojnih skokov je sicer med vsemi zelo podobna, vendar pa dr- salci in kotalkarji z višje razvitimi nekateri- mi gibalnimi sposobnostmi dosegajo višje vrednosti navpične hitrosti pri istem skoku. Glavni dejavnik ustvarjanja navpične hitro- sti je močan izteg nog (pomen odrivne moči). Kotno hitrost pa nadzira predvsem vztrajnostni moment drsalca in kotalkarja, kar pomeni, da mora ta po silovitem od- rivu spodnjih okončin in zamahu zgornjih okončin oboje sunkovito zaustaviti po fazi odskoka ter jih čim hitreje privesti v tesen položaj ob telesu, blizu vzdolžne osi v fazi leta (pomen hitre moči). Mapelli idr. (2013) so preiskovali tudi piruete umetnostnega drsanja. Te so z vidika položajev telesa, po- sameznih telesnih delov ter zahtev, pove- zanih z izvedbo, zelo podobne piruetam umetnostnega kotalkanja. Avtorji navajajo, da so v umetnostnem drsanju in umetno- stnem kotalkanju pomembni ravnotežje, koordinacija in ritem, skupaj s hitro močjo, nadzorom drsalnega roba, iztegi v sklepih in hitrostjo. Senzorični sistemi so med dr- sanjem in kotalkanjem pod veliko obreme- nitvijo, da lahko športnik uspešno nadzira ravnotežje med izvajanjem elementov. Med vrtenjem piruet je poleg dobrega nadzora ravnotežja potrebno tudi nadzi- ranje položaja glave, trupa in okončin, da športnik doseže predpisane položaje piru- et, opredeljene s tekmovalnimi pravilniki. Glavni dejavniki, ki določajo kakovostne in dolgo časa trajajoče piruete, so dobro centriranje piruet, ravnotežje in ohranjanje kotnega momenta (Mapelli idr., 2013). „Zaključek Umetnostno kotalkanje kot tekmovalna športna panoga združuje različne discipli- ne, ki zahtevajo prikaz svojevrstnih tehnič- nih elementov, vse pa povezuje estetika gibanja. Kot specifična športna panoga po- meni izziv tako za trenerja, ki skrbi za teh- nično pripravo, kot za trenerje, čigar naloga je telesna pripravljenost športnika. Trener- ska ekipa mora poznati značilnosti vsake- ga razvojnega obdobja ter vsaki starostni kategoriji ustrezno prilagoditi vadbo za izboljšanje tehnične in telesne pripravlje- nosti. Obdobje mladostništva in pubertete zaznamujejo intenzivne morfološke in fizi- ološke spremembe, ki športniku omogoči- jo podlago za razvoj največje mišične sile, hitrih oblik moči in hitrosti, te lahko uspe- šno razvijajo od starostne kategorije kade- Slika 5. Pirueta v stoji na peti Opomba. Avtor fotografije Raniero Corbelletti. Iz »Photos, AWSC – Goettingen 2022« https://www. worldskate.org/artistic/media/photos/fotogallery/artistic/artistic-skating-world-cup-2022/awsc- -goettingen-2022.html). iz prakse za prakso 37 tov. Po drugi strani se ob burnem hormon- skem delovanju pri dekletih poveča delež maščobnega tkiva. To lahko povzroči upad relativne moči, ene izmed pomembnejših v umetnostnem kotalkanju, s tem pa tudi upad samozavesti in motivacije športnice. Načrtovanje je trenerjevo najpomembnej- še orodje, s katerim lahko na podlagi meto- dičnih postopkov in znanstvenih dognanj strukturira proces športne vadbe tako, da bo športniku omogočil dosego športne uspešnosti v primernem času. Nujno je po- znavanje gibalnih in aerobnih sposobnosti, pomembnih za umetnostne kotalkarje, torej relativna, odrivna in hitra moč, spe- cifična vzdržljivost, gibljivost, ravnotežje in koordinacija ter njihove pojavne oblike in vadbene metode, primerne za izboljševa- nje teh sposobnosti. „Literatura 1. Bompa, T. O. in Buzzichelli C. A. (2019). Perio- dization: Theory and methodology of training (sixth edition). Champaign, IL, Human Kine- tics. 2. Comuk, N. in Erden, Z. (2015). The effect of muscular strength and endurance on tehnical skill in professional figure skaters. Isokinetics and Exercise Science, 20, 85–90. https://doi.org/ 10.3233/IES-2012-0445 3. Fischer, L. E., Darby, L. A., Morgan, A. L. in To- bar, D. A. (2016). Physiological characteristics of youth synchronized skaters. International Journal of Exercise Science, 9 (3), 270–282. https://digitalcommons.wku.edu/cgi/view- content.cgi? article=1719&con-text=ijes 4. King, D. L. (2005). Performing triple and quadriple figure skating jumps: impli- cations for training. Canadian Journal of Applied Physiology, 30(6), 743–753. https://doi.org/ 10.1139/h05-153 5. Kotalkarski klub Zvezda (2022). Umetnostno kotalkanje. Pridobljeno s https://www.kk- -zvezda.si/umetnostno-kotalkanje 6. Kovacs, E. J., Birmingham, T. B., Forwell, L. in Litchfield, R. B. (2004). Effect of training on postural control in figure skaters. Clinical Jo- urnal of Sport Medicine, 14(4), 215–224. https:/ doi.org/10.1097/00042752-200407000-00004 7. Kutlay, E., Haslofça, F. in Haslofça, E. (2020). The relationship between anthropometric characteristics and physical fitness parame- ters of figure skating athletes. European Jo- urnal of Physical Education and Sport Science, 6(7), 97–112. https://doi.org/10.46827/ejpe. v6i7.3290 8. Mapelli, A., Rodano, R., Fiorentini, A., Giusto- lisi, A., Sidequersky, F. V. in Sforza, C. (2013) Body movements durgin the off-ice execu- tion of back spins in figure skating. Journal of Electromyography and Kinesiology, 23(5), 1097–1105. https://doi.org/ 10.1016/j.jele- -kin.2013.04.013 9. Medeiros, A. R., Tonello, L., Gasparini, N., Foster, C. in Boullosa, A. D. (2016). Lowered heart rate response during competition in figure skaters with greater aerobic fitness. International Journal of Performance Analysis in Sport, 16(2), 581–589. https://doi.org/10.10 80/24748668.2016.11868910 10. Monsma, E. V. in Malina, R. M. (2005). Anthro- pometry and somatotype of competitive female figure skaters 11-22 years: Variation by competitive level and discipline. The Jo- urnal of sports medicine and physical fitness, 45(4), 491–500. https://usfigureskatingssmc- blogdotcom.files.wordpress.com/2012/06/ anthropometry-and-somatotype-of-compe- titive-female-figure-skaters-11-22-years.pdf 11. Mostaert, M., Deconick, F. in Lenoir, P. M. (2016). Anthropometry, physical fitness and coordination of young figure skaters Slika 6. Meritev srčnega utripa med tekmovanjem in simulacijo tekmovanja Opomba. Heart Rate (bpm) – srčni utrip; Training – trening; Competition – tekmovanje. Iz »Lowered heart rate response during competition in figure skaters with greater aerobic fitness«, avtorji A. R. Medeiros idr., 2016, International Journal of Performance Analysis in Sport, 16(2), str. 585. 38 od different levels. International Journal of Sports Medicine, 37(07), 531–538. https://doi. org/10.1055/s-0042-100280 12. Rebelo, A., Valamatos, M. J., Franco, S. in Ta- vares, F. (2022). Physical and physiological characteristics of female artistic roller skaters based on discipline and level of expertise. Polish Journal of Sport and Tourism, 29(1), 30– 38. https://doi.org/10.2478/pjst-2022-0006 13. Škof, B. (2016). Vadba vzdržljivosti. V B. Škof in N. Bratina (ur.), Šport po meri otrok in mla- dostnikov, 2. dopolnjena izdaja: Pedagoški, di- daktični, psiho-socialni, biološki in zdravstveni vidiki športne vadbe mladih (str. 603–655). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inšti- tut za kineziologijo. 14. Škof, B. s sodelavci (2016). Šport po meri otrok in mladostnikov, 2. dopolnjena izdaja: Pedago- ški, didaktični, psiho-socialni, biološki in zdra- vstveni vidiki športne vadbe mladih. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za ki- neziologijo. 15. Škof, B. in Kotnik, P. (2016). Didaktični vidiki športne/kondicijske vadbe. V B. Škof in N. Bratina (ur.), Šport po meri otrok in mladostni- kov, 2. dopolnjena izdaja: Pedagoški, didaktič- ni, psiho-socialni, biološki in zdravstveni vidiki športne vadbe mladih (str. 517–521). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za ki- neziologijo. 16. Škof, B. in Škof, L. (2016). Biološki razvoj – tele- sni in spolni razvoj. V B. Škof in N. Bratina (ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov, 2. dopol- njena izdaja: Pedagoški, didaktični, psiho-soci- alni, biološki in zdravstveni vidiki športne vadbe mladih (str. 275–301). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 17. Ušaj, A. (2013). Kratek pregled športnega treni- ranja (ponatis). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 18. Vila Suárez, M. H., Abraldes, J., A., Rodríguez, N., Manchado, C. in Ferragut, C. (2013). The anthropometric profile of elite roller figure skaters. Journal of Human Sport and Exerci- se 8(3), 633–641. https://doi.org/ 10.4100/ jhse.2013.8.Proc3.09 19. Vila Suárez, M. H., Abraldes, J., A., Rodríguez, N. in Ferragut, C. (2015). Anthropometric and somatotype characteristics of world class male roller skaters by discipline. The Journal of sports medicine and physical fitness, 55(7- 8), 742–748. https://www.researchgate.net/ publication/281679613_Anthropometric_ and_somatotype_characteristics_of_wor- ld_class_male_roller_skaters_by_discipline 20. Vila Suárez, M. H., Manchado López, C. in Ferragut Fiol, C. (2015). Antropometría, Composición Corporal y Somatotipo de las Patinadoras de Elite en Patinaje Artístico sobre Ruedas: Análisis por Disciplinas [An- tropometrija, telesna sestava in somatotip elitnih umetnostnih kotalkaric: analiza med disciplinami]. Journal of Morphology, 33(3), 1130–1135. https://doi.org/10.4067/S0717- 95022015000300051 21. World Skate (2015, 30. marec). History of the organization of FIRS. http://www.world- ska- te.org/news/19-about-firs/2881-about-firs. html 22. World Skate Artistic Tehnical Comission (2021). Rules for artistic skating, General. Pridobljeno 10. oktobra 2022 s http://www. worldskate.org/artistic/about/regulations/ category/875-artistic-skating-technical-ru- les-2022.html 23. World Skate Artistic Tehnical Comission (2022). Rules for artistic skating, Promotional. Pridobljeno 10. oktobra 2022 s https://www. worldskate.org/artistic/about/ regulations/ category/1008-artistic-skating-technical-ru- les-2023.html Špela Mikeln, mag. prof. šp. vzg. spela.mikeln@gmail.com iz prakse za prakso 39 Biomechanics and physiology of rowing on a simulator Abstract A rowing simulator is a widely used aid in the rowing training process. The use of a simulator makes it possible to learn rowing technique or to carry out specific rowing training. Currently, several versions of simulators are used in the training process, which are similar to each other, but knowing the differences between them allows to optimise the training process. This paper focuses on the factors that influence the outcome of rowing in a simulator. The first section describes the operation and characteristics of the most commonly used simulators. In the first section we describe the performance and characteristics of the most commonly used simulators. This is followed by a section on physiological limiting factors. The last chapter is devoted to biomechanical meas- ures of rowing performance. Knowing the physiological limiting factors and biomechanical measures of rowing performance allows coaches to optimise the training process in the pursuit of the best possible result. Keywords: training load, performance, ergometer design, performance, Concept II, RowPerfect. Izvleček Veslaški simulator je pogosto uporablje- ni pripomoček v veslaškem trenažnem procesu. Uporaba simulatorja omogoča učenje veslaške tehnike ali izvajanje spe- cifičnih veslaških treningov. Trenutno se v trenažnem procesu uporablja več različic simulatorjev, pri čemer poznavanje razlik med njimi omogoča optimizacijo trena- žnega procesa. Ta prispevek se osredoto- ča na dejavnike, ki vplivajo na tekmoval- ni rezultat pri veslanju na simulatorju. V prvem poglavju so opisani delovanje in značilnosti najpogosteje uporabljenih simulatorjev. Sledi poglavje o fizioloških omejitvenih dejavnikih. Zadnje poglavje je posvečeno meram biomehanske učin- kovitosti veslanja. Poznavanje fizioloških omejitvenih dejavnikov in biomehanskih mer učinkovitosti veslanja omogoča tre- nerjem optimizacijo trenažnega procesa pri prizadevanjih za čim boljši rezultat. Ključne besede: trenažna obremenitev, zmogljivost, ustroj ergometra, učinkovi- tost, Concept II, RowPerfect. Marko Bolha1, Nejc Šarabon1,2,3,4 Biomehanika in fiziologija veslanja na simulatorju 1 Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem 2 Človekovo zdravje v grajenem okolju, InnoRenew CoE 3 Laboratorij za gibalni nadzor in gibalno vedenje, S2P – Science to Practice 4 Ludwig Boltzmann Institute for Rehabilitation Research, Dunaj, Avstrija 40 „Uvod Veslanje je gibalna naloga ponavljajočega se kroženja z vesli. Uporaba vesel omogoča posamezniku ali ekipi stalno poganjanje čolna ali spremembo smeri plovbe. Zaradi ponavljanja veslaškega cikla spada vesla- nje med ciklična gibanja. Osnovna gibalna enota v veslanju je zaveslaj, ki se deli na dve podfazi – aktivno in pasivno (Thompson, 2005). Aktivna faze je namenjena poga- njanju čolna. Traja od vhoda vesla v vodo do izhoda vesla iz vode. Potovanje vesla po zraku do ponovnega vhoda v vodo je pasivna faza (Thornton idr., 2016). Pri vesla- nju na simulatorju ima veslač na začetku aktivne faze zaveslaja pokrčene spodnje okončine (gleženj, koleno in kolk) in trup ter iztegnjeni zgornji okončini. Aktivna faza se zaključi z iztegom spodnjih okončin in trupa, roki se pokrčita (Colloud idr., 2007). Razmerje med aktivno in pasivno fazo se imenuje ritem (Thompson, 2005; Thornton idr., 2016). Veslaška tekmovanja v čolnih se delijo na dve podskupini. Tekmovanja v klasičnem veslanju so organizirana najpogosteje in pritegnejo največ veslačev. Potekajo na vodni površini, dolgi 2000 m in razdeljeni na šest vzporednih prog. Takšen format tekmovanj je tudi na olimpijskih igrah (Thompson, 2005). V klasičnem veslanju lo- čimo dve disciplini glede na število vesel, ki jih tekmovalec drži v rokah. V kategoriji skul veslanja (angl. »scull«) veslač v vsaki roki drži po eno veslo. V disciplini rimen (angl. »sweep«) veslač z obema rokama drži eno veslo (Elliott idr., 2007; Thompson, 2005). Druga vrsta tekmovanja v čolnu so tek- movanja v obalnem veslanju. V obalnem veslanju tekmovalci tekmujejo v disciplini »Endurance«, pri čemer se spopadejo s 6 km dolgo progo, na kateri jih čaka poljub- no število obratov okrog boj. Druga disci- plina obalnega veslanja, ki bo najverjetneje leta 2028 postala olimpijska disciplina, je »Beach Sprint«. Gre za kombinacijo teka po peščeni plaži in veslanja v slalomu na razdalji 500 m. Vsi čolni v obalnem veslanju spadajo v skul (US Rowing, 2022). Veslanje je šport, ki je tesno povezan z naravo. Izvedba treningov in tekmovanj je odvisna od vremenskih razmer. Močen veter ali razburkana vodna gladina in ne- vihte onemogočajo izvedbo tekmovanj ali treningov v čolnih. Neprimerne vremen- ske razmere ogrožajo varnost vadečih. V takšnih primerih se v trenažnem procesu ali pri izvedbi tekmovanj uporabi vesla- ške simulatorje. Ti so odličen pripomoček za kakovostno učenje veslaške tehnike na varen in nadzorovan način. Uporaba vesla- škega simulatorja v trenažnem procesu je priljubljena metoda za razvoj z veslanjem povezanih fizioloških zahtev. Gibanje vesla- ča v čolnu je podobno tistemu na simula- torju (Greene idr., 2013; Nowicky idr., 2005). Nadaljevanje prispevka bo osredotočeno na opis delovanja simulatorja, fiziološke in biomehanske zahteve veslanja ter predno- sti in slabosti uporabe simulatorja v trena- žnem procesu. „Delovanje simulatorja Nastanki prvih simulatorjev veslanja so po- vezani s potrebo po učenju veslaške teh- nike in uporabi, ko vremenske razmere ne omogočajo veslanja v čolnu. Od prvih pro- totipov so si proizvajalci prizadevali, da bi bilo veslanje na simulatorju podobno tiste- mu v čolnu. Prvi poskusi snovanja veslaške- ga simulatorja segajo v leto 1871. Prvi večji napredek v razvoju je bila uporaba zračne- ga zaviralnega kolesa leta 1960 v Avstraliji. Leta 1981 sta Peter in Dick Dreissigacker naredila prvi model simulatorja Concept 2. Opremljen je bil z monitorjem, ki je vade- čemu posredoval takojšnjo povratno infor- macijo za vsak opravljen zaveslaj. Od izdaje modela Concept 2 se osnovni ustroj simu- latorja ni več veliko spreminjal, izboljšali so se predvsem monitorji (Gluckman, 2005). Trenutno najbolj razširjen veslaški simula- tor proizvaja podjetje Concept 2 (Slika 1) (Concept 2 inc. Morrisville, Vermont, ZDA) (Gluckman, 2005; Kleshnev, 2005). Veslač ima med veslanjem na simulatorju tri stič- ne točke: sedi na sedežu, v rokah drži ročaj, noge so vpete v nožnike (Gluckman, 2005). Ročaj je pripet na verigo, vpeto čez zob- nik na zračno zaviralno kolo (Nowicky idr., 2005). Simulator deluje po načelu nudenja upora veslaču. Vrtenje zračnega zaviral- nega kolesa ustvarja upor, proti kateremu vadeči izvaja simuliran gib zaveslaja. Z izte- gom spodnjih okončin in trupa ter upogi- bom rok v aktivni fazi veslači vlečejo k sebi ročaj, ki je pripet na verigo, ta pa poganja zračno zaviralno kolo (Gluckman, 2005; Thompson, 2005; Thornton idr., 2016). Pre- mičen sedež, ki potuje po tirnici naprej in nazaj, omogoča, da veslači v gib zaveslaja ustrezno vključujejo tudi gibanje spodnje- ga dela telesa (Nowicky idr., 2005). Kljub podobnosti gibalne naloge z vesla- njem v čolnu so razlike v primerjavi s tistim na simulatorju precejšnje. Razlike so pred- vsem v gibanju rok. Roke med veslanjem na simulatorju opravijo krajši obseg giba, ki je tudi mehansko in funkcionalno-ana- tomsko bolj učinkovit. Posledično je sila na ročaju lahko tudi do 25 % višja kot pri veslanju v čolnu. Razlika v obsegu opravlje- nega giba rok se lahko razloži s preprosto geometrijo. Pri veslanju na simulatorju se roki gibljeta le naprej, pri veslanju v čolnu pa se gibljeta naprej in navzven. Zaradi omenjene razlike imajo veslači z močnej- šim trupom in rokami prednost pri veslanju na simulatorju. Pri veslanju v čolnu pa ima- jo prednost veslači z močnejšimi nogami (Kleshnev, 2005). Veslanje na nepremičnem simulatorju (v nadaljevanju: stacionarni pogoj) ima za posledico večjo obremeni- Slika 1. Veslaški simulator Concept II Opomba. A = tirnica; B = sedež; C = nožnik; D = monitor; E = ročaj; F = prostor, v katerem je zračno zaviralno kolo. iz prakse za prakso 41 tev kolenskega in kolčnega sklepa ter led- venega dela hrbtenice (Greene idr., 2013). Povečana obremenitev je posledica večje inercijske sile med odrivanjem od nepre- mičnega nožnika (Kleshnev, 2005). Veslači so pri veslanju pod stacionarnimi pogoji bolj sključeni v prsnem in ledvenem delu hrbtenice med prehodom iz pasivne v ak- tivno fazo zaveslaja. Takšna prisilna drža je posledica zahteve po daljšem zaveslaju pri veslanju na simulatorju pod stacionarnimi pogoji (Jongerius idr., 2018). Veslanje na simulatorju pod stacionarnimi pogoji poveča tveganje za razvoj bolečine v spodnjem delu hrbta. Razlog za pojav bolečine je upad dolžine zaveslaja, ki je po- sledica utrujenosti hrbtnih mišic (Nowicky idr., 2005). Na pojav utrujenosti med vesla- njem na simulatorju vpliva tudi povečana variabilnost giba v kolčnem sklepu (Dane- shvar idr., 2021). Skrajšana dolžina zaveslaja in povišana variabilnost v kolčnem sklepu sta posledica sprememb mišičnih aktivacij med veslanjem. Utrujenost bo znižala ra- ven aktivacije široke hrbtne mišice. Zato se bo zvišala raven aktivacije mišic iztegovalk trupa v ledvenem delu hrbta. Zaradi upada aktivacije široke hrbtne mišice se zviša tudi raven upogiba zgornjega dela hrbtenice (Saifi idr., 2022). V želji, da bi zmanjšali število poškodb in veslanje na simulatorju približali tistemu v čolnu, so v podjetju Concept 2 razvili po- sebne podstavke (Slides, Concept 2 inc. Morrisville, Vermont, ZDA). Na omenjene podstavke lahko veslač postavi svoj simu- lator. Podstavki omogočajo gibanje siste- ma veslač in simulator naprej in nazaj (v nadaljevanju: translacijsko podajni pogoji). Takšno gibanje sistema posnema gibanje veslača in čolna na vodi (Benson idr., 2011). Holsgaard-Larsen in Jensen (2010) sta izve- dla primerjavo veslanja pod stacionarnimi in translacijsko podajnimi pogoji na fizio- loške in biomehanske mere učinkovitosti veslanja. Ugotovila sta, da so preiskovanci dosegli višjo povprečno srčno frekvenco pri veslanju pod translacijsko podajnimi pogoji. Pri veslanju pod temi pogoji je pov- prečna srčna frekvenca znašala 184 utri- pov na minuto (u/min), pod stacionarnimi pogoji pa 181 u/min. Višja srčna frekvenca bi lahko bila bila posledica višje frekven- ce veslanja. Do enakih ugotovitev so pri- šli tudi Benson idr. (2011) ter Bolha (2019). Medtem so De Campos Mello idr. (2014) v svoji raziskavi ugotovili, da je bilo veslanje pod translacijsko podajnimi pogoji z vidika spremljanih fizioloških mer bolj podobno tistemu v čolnu kot veslanje pod stacionar- nimi pogoji. Prav tako so Baca idr. (2006) ugotovili, da ostajajo razlike med veslanjem na simulatorju in tistem v čolnu v profilu sile med aktivno fazo zaveslaja. Vendar je razlika pri veslanju pod translacijsko po- dajnimi pogoji manjša kot pri veslanju pod stacionarnimi pogoji. Miarka idr. (2018) so v preglednem članku navedli, da se vesla- nje pod stacionarnimi pogoji razlikuje od tistega pod translacijsko podajnimi pogoji v vzorcih mišične aktivacije. Na medmišič- no koordinacijo med veslanjem vplivajo še stopnja telesne pripravljenosti, starost in spol. Uporaba podstavkov omogoča zapo- redno vezavo dveh simulatorjev. Tako po- stavljena simulatorja omogočata veslanje v paru s ciljem izboljšanja stopnje skladnega veslanja posadke. Razvoj omenjenih podstavkov je tlakoval pot razvoju nove generacije veslaških si- mulatorjev. Predstavnika omenjene gene- racije sta Concept 2 Dynamic (Concept 2 inc. Morrisville, Vermont, ZDA) in simulator RowPerfect (RowPerfect; RP3, Haaksber- gen, Netherlands). Novost pri obeh so pre- mični »nožniki«. Kleshnev (2005) je ugoto- vil, da je veslanje na simulatorju RowPerfect bolj podobno tistemu v čolnu kot veslanje pod stacionarnimi pogoji. Elliott idr. (2007) so primerjali veslanje v čolnu s tistim na simulatorju RowPerfect. Spremljali so na- slednje mere biomehanske učinkovitosti: silo na ročaju vesla in simulatorja, dolžino zaveslaja ter položaj telesa v začetku in ob zaključku aktivne faze zaveslaja. Podob- nost med zaveslajem v čolnu in tistim na simulatorju je bila zelo visoka (r ≈ 0,98) za vse spremljane mere. Frekvenca veslanja ni vplivala na stopnjo povezanosti. Na pod- lagi rezultatov avtorji predlagajo uporabo simulatorja RowPerfect v trenažnem pro- cesu. Medtem Bernstein idr. (2002) menijo, da premični »nožniki« pri simulatorju RowPer- fect lahko pripomorejo k manjšemu tvega- nju za pojav poškodb. Wilson idr. (2014) so ugotovili, da k večji verjetnosti za pojav bo- lečine v spodnjem delu hrbta med veslači prispevata predhodna poškodba in količi- na opravljenega treninga na simulatorju. Kot dejavnike tveganja so avtorji navedli daljše nizko intenzivno veslanje (nad 30 min). Priporoča se, da se dolgotrajno nizko intenzivno veslanje večkrat prekine s krat- kim minutnim odmorom. Druga možnost je izmenjava med veslanjem na simulatorju in uporabo drugih pripomočkov (npr. kolo ali tekaška steza). Saifi idr. (2022) so pripo- ročali, da se kot preventivni ukrep uvede omejitev števila intenzivnih treningov na veslaškem simulatorju, pri tem pa niso navedli konkretnih smernic ali priporočil. Wilson idr. (2014) so v članku predlagali na- slednje preventivne ukrepe za zmanjšanje pogostosti pojava poškodb med veslanjem na simulatorju: izboljšanje gibljivosti mišic iztegovalk kolka in upogibalk kolena ter upogibalk kolka in iztegovalk kolena, iz- boljšanje kinematike ledveno-medenične- ga predela, postopno uvajanje v trening s simulatorjem in uporabo pravilne veslaške tehnike. Priporoča se še upoštevanje po- sameznikovih sposobnosti in prilagajanje vadbenega procesa ter upoštevanje časa za regeneracijo. Porušena kinematika ali občuten upad osredotočenosti zahtevata prilagoditev vadbene enote. Medtem so Nugent idr. (2021) ugotovili, da se kinemati- ka zaveslaja pri posameznikih z bolečino v spodnjem delu hrbta razlikuje v primerjavi s tistimi brez bolečine. Veslači z bolečino so imeli med veslanjem večji posteriorni zasuk medenice v začetku aktivne faze zaveslaja in večji izteg v kolku ob zaključku aktivne faze. Zasuk medenice je posledica slabše gibljivosti mišic iztegovalk kolka in upogi- balk kolena. Avtorji so še ugotovili, da je utrujenost vplivala na spremembo kine- matike zaveslaja neodvisno od prisotnosti bolečine. Upogib v ledvenem delu hrbta v začetku aktivne faze zaveslaja je bilo za- znati tako pri posameznikih z bolečino v spodnjem delu hrbta kot tudi pri posame- znikih brez bolečine. Strahan idr. (2011) so opazili razlike v kinematiki pri veslanju na simulatorju med veslači iz skul in tistimi iz rimen disciplin. Pri rimen veslačih so opazili večji stranski upogib med aktivno fazo za- veslaja. Upogib so zaznali v spodnjem delu ledvene in zgornjem delu prsne hrbtenice. Kleshnev (2005) sicer odsvetuje uporabo simulatorja v selekcijske namene, vendar poudarja, da je ta kljub razlikam v primer- javi z veslanjem v čolnu kakovosten tre- nažni pripomoček. S pravilno uporabo in primernim trenažnim načrtom bo veslanje na simulatorju pripomoglo k dvigu ravni telesne pripravljenosti veslačev. „Fiziologija veslanja Fiziološke mere so med pomembnejšimi omejitvenimi dejavniki v veslanju. Fizio- loške zahteve se ne razlikujejo med vesla- njem na simulatorju ali tistim v čolnu (Hart- man in Mader, 2005). Veslaška tekma traja od 5 minut in 40 sekund do 8 minut, odvi- 42 sno od discipline (Thompson, 2005). Med veslaško tekmo so sočasno aktivni aerobni in anaerobni energijski procesi. Mäestu idr. (2005) v preglednem članku navajajo, da delež aerobno pridobljene energije med veslaško tekmo znaša med 67–86 %. So- časna aktivnost aerobnih in anaerobnih energijskih procesov med veslaško tekmo je odvisna od intenzivnosti veslanja. Tekma se začne s hitrim in intenzivnim startom, pri čemer prevladujejo anaerobni energij- ski procesi. Startna faza se zaključi po pri- bližno 40–60 s. Sledi prehod v tekmovalni ritem, pri čemer se postopno zvišuje raven energije, pridobljene prek aerobnih proce- sov. V sredini tekme prevladujejo aerobni energijski procesi. V zaključku tekme, ko veslač poviša frekvenco veslanja in hitrost čolna, pridejo znova v ospredje anaerobni energijski procesi (Gee idr., 2013; Thomp- son, 2005). Takšna razporeditev aerobnih in anaerobnih energijskih procesov ima za posledico visoke vrednosti laktata v krvi. Laktat je posledica mišičnega dela, kate- rega intenzivnost presega aktualne zmo- žnosti organizma za zagotavljanje aerobne pokritosti energetskih zahtev. Merimo ga v milimolih na liter krvi (mmol/l). Nakopiče- ni laktat v krvi med veslaško tekmo lahko doseže vrednosti do 21 mmol/l (Hartman in Mader, 2005). Sposobnost vztrajanja v gi- balni nalogi pri visoki koncentraciji laktata v krvi imenujemo laktatna toleranca (Stei- nacker, 1993). Med pomembnejšimi fiziološkimi omeji- tvenimi dejavniki je največji privzem kisika (VO₂max). Merimo ga lahko z absolutno mero v mililitrih v minuti (ml/min) ali z nor- malizirano mero v mililitrih na kilogram te- lesne mase v minuti (ml/kg/min) (Hartman in Mader, 2005). Vrhunski veslači dosežejo vrednosti največjega privzema kisika blizu 65–75 ml/kg/min (Mikulic in Bralic, 2017; Nielsen in Christensen, 2020). Največji pri- vzem kisika je tesno povezan z delovanjem srčno-žilnega sistema. Hartman in Mader (2005) navajata, da lahko povprečna srčna frekvenca med veslaško tekmo doseže vre- dnosti 190–200 utripov na minuto (u/min). Tudi Gee idr. (2013) so med posnemanjem veslaškega nastopa na simulatorju izmerili primerljive vrednosti povprečne srčne fre- kvence, in sicer 190–192 u/min. Za lažjo predstavo sprememb fizioloških mer med tekmovalnim nastopom sta Hartman in Mader (2005) pripravila grafič- ni prikaz (Slika 2). Poleg fizioloških mer sta prikazani tudi meri biomehanske učinkovi- tosti: moč in frekvenca veslanja. Ugotovili so, da sta moč in frekvenca dosegli najvišje vrednosti v prvi minuti nastopa. Skozi sre- dino tekmovalnega nastopa sta postopo- ma upadali. V zadnji minuti sta se ponovno povečali, vendar nista dosegli vrednosti iz prve minute. Takšna razporeditev moči je sprožila naslednje fiziološke odzive. Privzem kisika (VO 2 ) je dosegel plato po 60–90 s in se ni več opazneje spreminjal do konca tekmovalnega nastopa. Medtem sta srčna frekvenca in koncentracija lakta- ta v krvi nenehno naraščali do 3. minute. V drugi polovici nastopa je bilo še zaznati rast obeh mer, a ta ni bila več tako izrazita. Na fiziološke mere vplivajo tudi pogoji ve- slanja. Tako so De Campos Mello idr. (2014) ugotovili, da je doseženi čas med vesla- njem na simulatorju krajši od doseženega časa med veslanjem v enojcu. Daljše traja- nje tekme v enojcu pomeni večji prispevek aerobnih energijskih procesov h končne- mu rezultatu. Otter-Kaufmann idr. (2019) so ugotovili, da k boljšemu rezultatu na si- mulatorju prispevajo aerobna sposobnost, jakost mišic nog in anaerobna sposobnost. Po drugi strani k rezultatu pri veslanju v čolnu najbolj pripomore jakost mišic nog, sledita aerobna sposobnost in anaerobna sposobnost. Rossi idr. (2015) so ugotovili različne fiziološke odzive med veslanjem pod translacijsko podajnimi in stacionar- nimi pogoji. Veslanje pod translacijsko po- dajnimi pogoji je vodilo k višji srčni frekvenci, višji stopnji privzema kisika in nižji koncentra- ciji laktata. Tudi Boland idr. (2022) so opazili razlike v fizioloških merah med veslanjem pod stacionarnimi pogoji in tistim na simu- latorju RowPerfect, pri katerem je bil nožnik premičen. Pri veslanju s premičnim nožni- kom je bila izmerjena srčna frekvenca višja kot pri veslanju pod stacionarnimi pogoji. Avtorji predlagajo previdnost pri posta- vljanju trenažnih con. Upoštevati je treba pogoje veslanja, v katerih so bile izvedene predhodne meritve. Menjava pogojev ve- slanja na simulatorju zahteva nekolikšno prilagajanje trenažnih con. Cosgrove idr. (2010) so spremljali vpliv fizi- oloških mer na končni rezultat pri veslanju pod stacionarnimi pogoji. Ugotovili so, da povprečna hitrost na 500 m (mera inten- zivnosti veslanja, ki je neposredno pove- zana z močjo) pri najvišjem privzemu kisika lahko pojasni 72 % variabilnosti rezultata na 2000 m. Avtorji so še ugotovili, da ima z doseženim rezultatom na 2000 m visoko stopnjo povezanosti pusta telesna masa (r = 0,85). Do podobnih ugotovitev kot Cosgrove idr. (2010) sta prišla tudi Gillies in Bell (2009). Absolutna vrednost najvišjega privzema kisika je bila najboljši napovednik rezultata na 2000 m. Prav tako so Ingham idr. (2002) spremljali prispevek fizioloških in biomehanskih mer na končni rezultat pri veslanju na 2000 m. Ugotovili so, da je mo- goče v 98 % natančno napovedati rezultat na simulatorju na podlagi naslednjih štirih mer: največja moč na testu 5 zaveslajev pri frekvenci 30 zaveslajev, moč pri največjem privzemu kisika, moč pri koncentraciji lak- tata pri 4 mmol/l in vrednost privzema kisi- ka na anaerobnem pragu. Fiziološke mere so dober pokazatelj posa- meznikove telesne pripravljenosti, vendar niso edini dejavnik, ki vpliva na končni re- zultat. Na končni rezultat pri veslanju ima- Slika 2. Spremembe fizioloških in biomehanskih mer med 6-minutnim tekmovalnim nastopom Opomba. Mere biomehanske učinkovitosti: M = moč (W); F = frekvenca veslanja (z/min). Fiziološke mere: SF = srčna frekvenca (u/min); VO 2 = privzem kisika (ml/min); La = laktat (mmol/l). Povzeto po »Rowing physiology«, avtorja U. Hartman in A. Mader, 2005, Rowing faster, str. 10–13. iz prakse za prakso 43 jo poleg fizioloških mer pomemben vpliv tudi mere biomehanske učinkovitosti. „Biomehanska učinko- vitost Razumevanje mer biomehanske učinkovi- tosti veslanja omogoča optimizacijo vesla- ške tehnike. Zgolj biomehansko učinkovito veslanje bo omogočilo posamezniku pre- tvorbo fizioloških sposobnosti v optimalen rezultat. Med najpogosteje spremljanimi biomehanskimi merami so sila in moč na ročaju ali nožniku, frekvenca veslanja, hi- trost gibanja sedeža in ročaja ter amplituda sedeža in ročaja. V literaturi se za amplitu- do ročaja pogosto uporablja izraz dolžina zaveslaja. Mere biomehanske učinkovitosti so med seboj tesno povezane. Spremem- ba ene mere vpliva na spremembo drugih (Bolha, 2019). Med zajemom podatkov biomehanskih mer učinkovitosti je poudarek na aktivni fazi zaveslaja. S svojim gibanjem veslač ustvarja silo, ki deluje na simulator. Sila je fizikalna količina, ki opisuje delovanje ene- ga telesa na drugo (merska enota newton – N). Če nas zanima sila celotnega zave- slaja, jo spremljamo na ročaju simulatorja. Odriv z nogami in pospešek telesa v smeri potega prispevata večino sile, ki jo veslač proizvede med aktivno fazo. Sila celotne- ga zaveslaja je seštevek sil nog, trupa in rok. Učinkovit razvoj in prenos sile na ročaj skozi zaveslaj je posledica medsegmentne in medmišične koordinacije (Gluckman, 2005). Nastanek sile je povezan s pritiskom stopala ob nožnik ob iztegu kolena in kol- ka. Trenutek pred popolno iztegnitvijo kolen se začne izteg trupa. Gibanje trupa se zaustavi pri kotu 100° v kolčnem sklepu. Ročaj nadaljuje pot do prsi (Nowicky idr., 2005). Medsegmentna in medmišična koordina- cija med veslanjem sta posledici mišičnih sinergij. Pri veslanju na simulatorju se pojavijo tri medmišične sinergije. Omenjene mišične sinergije se s povečevanjem intenzivnosti veslanja ne spreminjajo. Prva opazovana sinergija se pojavi med mišicami nog in trupa. Pojavi se tik pred začetkom odriva z nogami in je prisotna skozi prvo polovico aktivne faze zaveslaja. Omenjena sinergija je posledica iztega kolena in prenosa sile iz nog prek trupa in rok na ročaj simulatorja. Druga sinergija se pojavi v drugi polovici aktivne faze zaveslaja in obsega mišice tru- pa in rok. Zadnja zaznana sinergija je med prednjo golenično mišico in zgornjimi vla- kni kapucaste mišice. Omenjena sinergija je prisotna med pasivno fazo zaveslaja, pri čemer se veslači s pomočjo golenične mi- šice vračajo v začetni položaj. Aktivnost ka- pucaste mišice je posledica držanja ročaja med vračanjem po nov zaveslaj (Turpin idr., 2011). Opisane mišične sinergije je zaznati tako pri izkušenih kot neizkušenih veslačih. Prav tako pri veslačih skul in rimen disciplin. Kljub enakemu gibanju spodnjih okončin med veslanjem na simulatorju med rimen in skul veslači so Janshen idr. (2009) opazili razlike v sili na nožniku med levo in desno nogo (tj. lateralna asimetričnost). Razlike so bile izrazitejše pri veslačih rimen disciplin. Vzrok za omenjeno razliko v velikosti sile med levo in desno nogo je v neenaki ča- sovni aktivaciji štiriglave stegenske mišice. Natančneje, v razhajanju pri aktivaciji pre- me stegenske in stranskega dela štiriglave stegenske mišice med levo in desno nogo. V trenažnem procesu se namesto sile pogosto spremlja moč zaveslaja. Moč je opredeljena kot opravljeno delo v časov- ni enoti oziroma je produkt sile in hitrosti. Merska enota za moč je watt oz. vat [W]. Prednost spremljanja moči v primerjavi s silo je v tem, da moč beleži simulator sam in je prikazana na monitorju. Izračun moči zaveslaja omogoča računalniška oprema v monitorju simulatorja. Ta oprema v svo- jem izračunu upošteva naslednji fizikalni količini: kotno hitrost (pospešek in poje- mek) zračnega zaviralnega kolesa in maso zračnega zaviralnega kolesa ter konstanto, ki znaša 2,80. Ker takšen pristop izračuna moči ne vključuje sile, bi bila za beleženje sile potrebna dodatna oprema (Treff idr., 2022). Vrhunski veslači med tekmovalnim nastopom na veslaškem simulatorju razvi- jejo povprečno moč 475–525 W (Hartman in Mader, 2005). Najpogosteje spremljana biomehanska mera med veslanjem je pov- prečna hitrost na 500 m (Gluckman, 2005; Thompson, 2005). Ta omogoča veslačem lažjo časovno predstavo o njihovi hitrosti v primerjavi s posredovano informacijo o moči. Povprečno hitrost na 500 m simula- tor preračuna iz izmerjene moči (Concept II pace calculator). Turpin idr. (2011) ter Beader (2013) so ugotovili, da sta moč in frekvenca veslanja povezani. Frekvenca veslanja se je zviševala s potrebo po večji moči. Spre- memba frekvence veslanja vpliva na druge biomehanske mere. Tako sta Beader (2013) in Bolha (2019) ugotovila, da se hitrost gi- banja ročaja premo sorazmerno poveču- je z zviševanjem frekvence veslanja. Višja frekvenca veslanja vpliva na spremembo razmerja med aktivno in pasivno fazo za- veslaja. Čas pasivne faze zaveslaja se je z dvi- gom frekvence skrajšal (Ettema idr., 2022). Beader (2013) je v svoji diplomski nalogi še ugotovil, da se je z zviševanjem frekvence povečevala hitrost gibanja sedeža. Višja frekvenca veslanja je negativno vplivala na meri dolžine zaveslaja na ročaju in sedežu. Dolžina poti sedeža in ročaja se je z višjo frekvenco veslanja skrajšala. Mere biomehanske učinkovitosti se med tekmovalnim nastopom spreminjajo. Na spremembe vpliva utrujenost. Gee idr. (2013) so spremljali spremembe biome- hanskih mer učinkovitosti med imitiranim tekmovalni nastopom. Ugotovili so, da sta bili moč in frekvenca veslanja v prvi četrtini najvišji in v tretji četrtini najnižji. V drugi in zadnji četrtini sta bili podobni. Podobne spremembe mer biomehanske učinkovito- sti med imitiranim tekmovalnim nastopom je opazil tudi Bolha (2019) v svoji diplomski nalogi. Preiskovanci so opravili tri obiske. Ob vsakem so opravili imitiran tekmovalni nastop pod tremi različnimi pogoji vesla- nja: (i) veslanje pod stacionarnimi pogoji simulatorja, (ii) veslanje na simulatorju pod translacijsko podajnimi pogoji ter (iii) ve- slanje na simulatorju, nameščenem na na- menskem podestu, ki je omogočal nagib simulatorja levo in desno ter s tem nesta- bilne pogoje z dodatnim ravnotežnim izzi- vom. King in de Rond (2011) sta ugotovila, da utrujenost vpliva na spremembo ritma. Zaradi utrujenosti se časovno podaljša ak- tivna faza zaveslaja, posledično je krajša pasivna faza. Spremenjeno razmerje med aktivno in pasivno fazo vpliva na hitrost gi- banja ročaja in sedeža. Hitrost bo v aktivni fazi manjša in hkrati večja v pasivni fazi ob predpostavki, da je frekvenca veslanja osta- la nespremenjena. Krajša bo tudi dolžina zaveslaja. Posledično bo moč upadla. Po- rušeno optimalno razmerje med aktivno in pasivno fazo negativno vpliva na rezultat. Na simulatorju je vpliv porušenega razmer- ja nekoliko manjši, saj simulator v večji meri ni dovzeten za nasprotno gibanje veslača. V čolnu, ko je gibanje veslača v pasivni fazi nasprotno od plovbe čolna, je vpliv poru- šenega razmerja veliko bolj očiten. Gibanje veslača v pasivni fazi zahteva veliko natanč- nosti in občutka, da je pojemek čolna čim manjši. Zaradi krajše pasivne faze morajo veslači hiteti v začetek zaveslaja. S tem do- datno pritiskajo na nožnike in zmanjšujejo hitrost plovbe čolna. Zaradi neučinkovitega gibanja veslača v pasivni fazi bo povprečna hitrost plutja čolna manjša (Ritchie, 2010). 44 Različni pogoji veslanja na simulatorju zah- tevajo prilagoditve zaveslajev. Prilagoditve bodo vplivale na spremembe mer biome- hanske učinkovitosti veslanja. Nowicky idr. (2005) so ugotovili, da je pri veslanju pod stacionarnimi pogoji pri enaki frekvenci za- veslaja sčasoma upadla dolžina zaveslaja. To je posledica utrujenosti in spremenjene kinematike trupa (Daneshvar idr., 2021). Za- hiran idr. (2019), Benson idr. (2011) ter Bolha (2019) so ugotovili, da je bila frekvenca ve- slanja med imitiranim tekmovalnim nasto- pom na simulatorju višja pri veslanju pod translacijsko podajnimi pogoji v primerjavi s stacionarnimi pogoji. Višja frekvenca ve- slanja je vplivala na silo in moč. Bolha (2019) je ugotovil, da je bila moč na nožniku ve- čja pri veslanju pod stacionarnimi pogoji v primerjavi s translacijsko podajnimi pogoji, razlik v moči na ročaju pa ni bilo. Kljub raz- likam v frekvenci veslanja ni bilo razlik med pogoji veslanja za biomehanske mere hi- trosti gibanja sedeža in dolžine poti sedeža in ročaja. Dodatno je bila hitrost gibanja ročaja večja pri veslanju pod translacijsko podajnimi pogoji. Zahiran idr. (2019) so ugotovili, da je bila aktivna faza zaveslaja pri veslanju pod translacijsko podajnimi pogoji daljša kot pri veslanju pod stacionar- nimi pogoji. Razlike so se pojavile v drugi četrtini in so vztrajale do konca tekmoval- nega nastopa. Medtem so Hislop idr. (2010) spremljali razlike pri veslanju pod stacionarnimi po- goji in veslanju na simulatorju RowPerfect s premičnimi nožniki. Veslanje s premičnimi nožniki je imelo za posledico višjo frekven- co veslanja in daljši zaveslaj. Avtorji še poro- čajo, da so v začetku aktivne faze zaveslaja izmerili večje sile na ročaju pri veslanju pod stacionarnimi pogoji. To se ujema s pred- hodnimi ugotovitvami Kleshneva (2005). Izkušenost in trenažni staž prav tako vpliva- ta na razlike v merah biomehanske učinko- vitosti. Černe idr. (2013) so ugotovili, da so pri veslanju pod stacionarnimi pogoji vrhunski veslači ohranili podobno dolžino zaveslaja. Frekvenca veslanja je vplivala na moč ter razmerje aktivne in pasivne faze. Pri zače- tnikih je z zviševanjem frekvence veslanja prišlo do upada dolžine zaveslaja in spre- memb medsegmentne koordinacije med zaveslaji. Kim idr. (2016) so ugotovili, da vr- hunski veslači ohranjajo daljši zaveslaj kot začetniki neodvisno od frekvence veslanja. Časovni potek aktivne faze zaveslaja je bil krajši pri vrhunskih veslačih v primerjavi z začetniki. Časovno krajša aktivna faza je bila posledica večje moči zaveslaja. Medtem so Kerhervé idr. (2018) ugotovili, da časovno daljši intervali veslanja vplivajo na razlike med veslanjem pod stacionarnimi in tran- slacijsko podajnimi pogoji. Veslanje pod translacijsko podajnimi pogoji se je razli- kovalo od tistega pod stacionarnimi pogoji v meri frekvence veslanja pri enaki moči –frekvenca je bila višja pri veslanju pod translacijsko podajnimi pogoji. Pri veslanju pod temi pogoji je bil pospešek spodnjih okončin med aktivno fazo zaveslaja večji. Večji pospešek pri veslanju pod translacij- sko podajnimi pogoji je posledica manjše mase simulatorja v primerjavi z maso vesla- ča. Pri veslanju pod translacijsko podajnimi pogoji veslač simulator odriva od sebe. Pri veslanju pod stacionarnimi pogoji se veslač odriva od simulatorja. Na razmerje med aktivno in pasivno fazo vpliva tudi dejavnik upora (angl. drag fac- tor) zračnega zaviralnega kolesa. Na de- javnik upora vplivamo z odpiranjem in zapiranjem zračne lopute (Kane idr., 2008). Cerasola idr. (2017) so spremljali čas imiti- ranega nastopa pri različnih dejavnikih upora. V omenjeni raziskavi so preiskovanci odveslali tri tekmovalne nastope pri dejav- niku upora 110, 130 in 150. Ugotovili so, da na čas imitiranega tekmovalnega nastopa vpliva dejavnik upora. Najboljši rezultat so preiskovanci dosegli pri dejavniku upo- ra 130. Na omenjeni stopnji upora je bila tudi najvišja povprečna frekvenca veslanja. Medtem so Held idr. (2020) spremljali vpliv dejavnika upora in frekvence veslanja na moč pri krajših sprintih. Pričakovano je moč zaveslaja naraščala z zviševanjem frekvence veslanja ali dejavnika upora. Zadnji pomembni dejavniki, ki vplivajo na mere biomehanske učinkovitosti med veslanjem na simulatorju, so telesne zna- čilnosti. Majumdar idr. (2017) so ugotovili, da na rezultat pri veslanju na simulatorju pomembno vplivajo pusta telesna masa, telesna višina in absolutna telesna masa. Tudi Bourdin idr. (2017) so ugotovili, da ve- čja telesna masa in višina pomembno pri- spevata k boljšemu rezultatu na veslaškem simulatorju. Razumevanje biomehanskih mer učin- kovitosti veslanja pomembno prispeva k dvigu kakovosti trenažnega procesa. So- časno omogoča trenerjem razumevanje nekaterih dejavnikov, ki bi lahko vodili do poškodb. Le zdrav in učinkovit veslač bo lahko dosegel optimalen rezultat ob svoji telesni pripravi. „Zaključek Razvoj veslaškega simulatorja je pomemb- no vplival na globalni razvoj veslanja in optimizacijo trenažnega procesa. Veslanje na simulatorju omogoča učenje pravilne veslaške tehnike v nadzorovanih pogojih ali izvedbo specifičnih veslaških treningov, ko vremenske razmere ne omogočajo ve- slanja v čolnu. S simulatorjem lahko veslači ohranjajo stik z veslaškim gibom med zim- skim pripravljalnim obdobjem in izboljšajo fiziološke omejitvene dejavnike. Razvoj do- datnih podstavkov za simulator omogoča vezavo dveh ali več simulatorjev za izbolj- šanje stopnje skladnosti veslanja posadke. Razvoj simulatorjev s premičnimi nožniki je pomenil pomemben korak k zmanjšanju verjetnosti za poškodbe med veslanjem na simulatorju. Hkrati je omenjena izboljšava približala veslanje na simulatorju tistemu v čolnu. Za optimizacijo trenažnega procesa je pomembno upoštevati razlike med si- mulatorji ali pogoji veslanja. Kljub temu imajo simulatorji tudi nekatere pomanjkljivosti. Prepogosta uporaba si- mulatorja ali prevelika količina intenzivnih vadb povečata verjetnost nastanka po- škodb. Predvsem je tveganju za nastanek poškodb izpostavljen ledveni del hrbta. Veslanje na simulatorju še ni popolnoma enako tistemu v čolnu. Razlikuje se pred- vsem v pasivni fazi zaveslaja ter višjih silah med veslanjem. Čeprav so simulatorji vesla- nja dober trenažni pripomoček, so razlike v primerjavi z veslanjem v čolnu prevelike, da bi bila uporaba priporočljiva v selekcijskem procesu. Vsekakor se uporaba simulator- jev priporoča za spremljanje veslačevega napredka, določanje trenažnih con ali pre- verjanje veslačeve trenutne pripravljenosti. Kljub veliko pozitivnim lastnostim veslaški simulator ne more popolnoma učinkovito nadomestiti treninga v čolnu. „Literatura 1. Baca, A., Kornfeind, P. in Heller, M. (2006). Comparison of foot-stretcher force profiles between on-water and ergometer rowing. In H. Schwameder, G. Strutzenberger, V. Fa- stenbauer, S. Lindinger in E. Muller (Eds.), 24 International symposium on biomechanics in sports. https://ojs.ub.uni-konstanz.de/cpa/ article/view/313 2. Beader, M. (2013). Povezava med gibanjem sedeža in ročaja na veslaškem ergometru z tekmovalno uspešnostjo veslanja (Diplomska naloga). Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Pri- dobljeno s https://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/ iz prakse za prakso 45 Diplome/Diploma22072490BeaderMarko. pdf 3. Benson, A., Abendroth, J., King, D. in Swen- sen, T. (2011). Comparison of rowing on a Concept 2 stationary and dynamic ergome- ter. Journal of sports science & medicine, 10(2), 267. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/ articles/PMC3761858/ 4. Bernstein, I. A., Webber, O. in Woledge, R. (2002). An ergonomic comparison of rowing machine designs: possible implications for safety. British journal of sports medici- ne, 36(2), 108–112. https://doi.org/10.1136/ BJSM.36.2.108 5. Boland, M., Crotty, N. M., Mahony, N., Don- ne, B. in Fleming, N. (2022). A Comparison of physiological response to incremental testing on stationary and dynamic rowing ergometers. International journal of sports physiology and performance, 17(4), 515–522. https://doi.org/10.1123/IJSPP.2021-0090 6. Bolha, M. (2019). Spremembe biomehanskih parametrov med visoko intenzivnim veslanjem na veslaškem simulatorju pod različnimi pogoji (ne)stabilnosti na razdalji 2000 m (Diplom- ska naloga). Izola: Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju. Pridobljeno s https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva. php?id=10094&lang=slv 7. Bourdin, M., Lacour, J. R., Imbert, C. in Mes- sonnier, L. A. (2017). Factors of rowing ergometer performance in high-level fe- male rowers. International journal of sports medicine, 38(13), 1023–1028. https://doi. org/10.1055/S-0043-118849/ID/R6316-0023 8. Cerasola, D., Cataldo, A., Bianco, A., Zangla, D., Capranica, L. in Traina, M. (2017). Drag factor on rowing ergometer during 2000- m performance in young rowers. Kinesi- ologia Slovenica, 23(2), 15–21. Pridobljeno s https://www.kinsi.si/mma/040725_305. pdf/201805221111500070/ 9. Černe, T., Kamnik, R., Vesnicer, B., Žganec Gros, J. in Munih, M. (2013). Differences between elite, junior and non-rowers in kinematic and kinetic parameters during ergometer rowing. Human movement scien- ce, 32(4), 691–707. https://doi.org/10.1016/J. HUMOV.2012.11.006 10. Colloud, F., Bahuaud, P., Doriot, N., Champe- ly, S. in Chèze, L. (2007). Fixed versus free- -floating stretcher mechanism in rowing ergometers: mechanical aspects. Journal od sports sciences, 24(5), 479–493. https://doi. org/10.1080/02640410500189256 11. Concept II pace calculator. (n.d.). Indoor rower - SkiErg - BikeErg pace calculator. Pridobljeno 15. marca 2023 s https://www.concept2. com/indoor-rowers/training/calculators/ pace-calculator 12. Cosgrove, M. J., Wilson, J., Watt, D. in Grant, S. F. (2010). The relationship between se- lected physiological variables of rowers and rowing performance as determined by a 2000 m ergometer test. Journal of sport science, 17(11), 845–852. https://doi. org/10.1080/026404199365407 13. Daneshvar, A., Sadeghi, H., Borhani Kakhki, Z. in Taghva, M. (2021). Effects of one stage of exhaustive global fatigue on coordinati- on and variability of the joints of the trunk in elite rowers. The scientific journal of reha- bilitation medicine, 10(1), 158–167. https://doi. org/10.22037/JRM.2020.113483.2376 14. De Campos Mello, F., Bertuzzi, R., Franchini, E. in Candau, R. (2014). Rowing ergometer with the slide is more specific to rowers‘ physiolo- gical evaluation. Research in sports medicine, 22(2), 136–146. https://doi.org/10.1080/1543 8627.2014.881820 15. Elliott, B., Birkett, O. in Lyttle, A. (2007). Rowing. Sports biomechanics, 1(2), 123–134. https://doi.org/10.1080/14763140208522791 16. Ettema, G., Haug, A., Ludvigsen, T. P. in Da- nielsen, J. (2022). The role of stroke rate and intensity on rowing technique. Sports biome- chanics. https://doi.org/10.1080/14763141.20 22.2135457 17. Gee, T. I., French, D. N., Gibbon, K. C. in Thompson, K. G. (2013). Consistency of pa- cing and metabolic responses during 2000- m rowing ergometry. International journal of sports physiology and performance, 8(1), 70–76. https://doi.org/10.1123/IJSPP.8.1.70 18. Gillies, E. M. in Bell, G. J. (2009). The rela- tionship of physical and physiological parameters to 2000 m simulated rowing performance. Sports medicine, training and rehabilitation, 9(4), 277–288. https://doi. org/10.1080/15438620009512562 19. Gluckman, L. (2005). Ergometer tehnique. In V. Nolte (Ed.), Rowing faster (pp. 195–199). Human Kinetics. 20. Greene, A. J., Sinclair, P. J., Dickson, M. H., Colloud, F. in Smith, R. M. (2013). The effect of ergometer design on rowing stroke me- chanics. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 23(4), 468–477. https://doi. org/10.1111/J.1600-0838.2011.01404.X 21. Hartman, U. in Mader, A. (2005). Rowing physiology. In V. Nolte (Ed.), Rowing faster (pp. 10–13). Human Kinetics. 22. Held, S., Siebert, T. in Donath, L. (2020). Chan- ges in mechanical power output in rowing by varying stroke rate and gearing. European journal of sport science, 20(3), 357–365. https:// doi.org/10.1080/17461391.2019.1628308/SU- PPL_FILE/TEJS_A_1628308_SM2895.ZIP 23. Hislop, S., Cummins, K., Bull, A. M. J. in Mc- Gregor, A. H. (2010). Significant influence of the design of the rowing ergometer on elite athlete kinematics. Journal of sports engine- ering and technology, 224(1), 101–107. https:// doi.org/10.1243/17543371JSET54 24. Holsgaard-Larsen, A. in Jensen, K. (2010). Ergometer rowing with and without slides. International journal of sports medicine, 31(12), 870–874. https://doi. org/10.1055/S-0030-1265148 25. Ingham, S. A., Whyte, G. P., Jones, K. in Ne- vill, A. M. (2002). Determinants of 2,000 m rowing ergometer performance in elite rowers. European journal of applied physio- logy, 88(3), 243–246. https://doi.org/10.1007/ s00421-002-0699-9 26. Janshen, L., Mattes, K. in Tidow, G. (2009). Muscular coordination of the lower extre- mities of oarsmen during ergometer rowing. Journal of applied biomechanics, 25(2), 156– 164. https://doi.org/10.1123/JAB.25.2.156 27. Jongerius, N., Willems, P. B. J. in Savelberg, H. H. C. M. (2018). Different inertial properties between static and dynamic rowing ergo- meters cause acute adaptations in coordina- tion patterns. Cogent medicine, 5(1). https:// doi.org/10.1080/2331205X.2018.1478699 28. Kane, D. A., Jensen, R. L., Williams, S. E. in Watts, P. B. (2008). Effects of drag factor on physiological aspects of rowing. Internatio- nal journal of sports medicine, 29(5), 390–394. https://doi.org/10.1055/S-2007-965333/ID/22 29. Kerhervé, H. A., Chatel, B., Reboah, S., Rossi, J., Samozino, P. in Messonnier, L. A. (2018). Comparison of prolonged rowing on fixed and free-floating ergometers in competi- tive rowers. International journal of sports medicine, 39(11), 840–845. https://doi. org/10.1055/A-0637-9613/ID/R6629-0020 30. Kim, J.-S., Cho, H., Han, B.-R., Yoon, S.-Y., Park, S., Cho, H., Lee, J. in Lee, H.-D. (2016). Com- parison of biomechanical characteristics of rowing performance between elite and Non-elite scull rowers: a pilot study. Korean journal of sport biomechanics, 26(1), 21–30. https://doi.org/10.5103/KJSB.2016.26.1.21 31. King, A. in de Rond, M. (2011). Boat race: rhythm and the possibility of collective per- formance1. The British journal of sociology, 62(4), 565–585. https://doi.org/10.1111/J.1468- 4446.2011.01381.X 32. Kleshnev, V. (2005). Comparison of on-water rowing with its simulation on concept 2 and rowperfect machines. Rowing biomechanics newsletter, 5(3). Pridobljeno z biorow.com/ Papers_files/2005%20ISBS%20Kleshnev.pdf 33. Mäestu, J., Jürimäe, J. in Jürimäe, T. (2005). Monitoring of performance and trai- ning in rowing. Sports Medicine, 35(7), 597–617. https://doi.org/10.2165/00007256- 200535070-00005 34. Majumdar, P., Das, A. in Mandal, M. (2017). Physical and strength variables as a predic- tor of 2000m rowing ergometer performan- ce in elite rowers. Journal of physical educa- tion and sport , 17(4), 2502–2507. https://doi. org/10.7752/jpes.2017.04281 35. Miarka, B., Dal Bello, F., José Brito, C., Vaz, M. in Del Vecchio, F. B. (2018). Biomechanics of rowing: kinematic, kinetic and electromyo- 46 graphic aspects. Journal of physical educa- tion and sport, 18(1), 193–202. https://doi. org/10.7752/jpes.2018.01025 36. Mikulic, P. in Bralic, N. (2017). Elite status ma- intained: a 12-year physiological and per- formance follow-up of two Olympic cham- pion rowers. Journal of sports sciences, 36(6), 660–665. https://doi.org/10.1080/02640414. 2017.1329548 37. Nielsen, H. B. in Christensen, P. M. (2020). Rower with Danish record in maximal oxygen uptake. Ugeskrift for laeger, 182(8), V10190610–V10190610. Pridobljeno s https:// europepmc.org/article/med/32138820 38. Nowicky, A. V., Burdett, R. in Horne, S. (2005). The impact of ergometer design on hip and trunk muscle activity patterns in elite rowers: an electromyographic assessment. Journal of sports science & medicine, 4(1), 18. Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/arti- cles/PMC3880080/ 39. Nugent, F. J., Vinther, A., McGregor, A., Thorn- ton, J. S., Wilkie, K. in Wilson, F. (2021). The relationship between rowing-related low back pain and rowing biomechanics: a sys- tematic review. British journal of sports medi- cine, 55(11), 616–628. https://doi.org/10.1136/ BJSPORTS-2020-102533 40. Otter-Kaufmann, L., Hilfiker, R., Ziltener, J. L. in Allet, L. (2019). Which physiological parame- ters are associated with rowing performan- ce? Swiss sports and exercise medicine, 67(4). https://doi.org/10.34045/SSEM/2019/24 41. Ritchie, A. C. (2010). Dynamic modeling of ergometer and on-water rowing. Sports te- chnology, 1(2–3), 110–116. https://doi.org/10. 1080/19346182.2008.9648461 42. Rossi, J., Piponnier, E., Vincent, L., Samozino, P. in Messonnier, L. (2015). Influence of er- gometer design on physiological respon- ses during rowing. International journal of sports medicine, 36(11), 947–951. https://doi. org/10.1055/S-0035-1548810/ID/R4455-0029 43. Saifi, C., Ankersen, J., Lambert, B., Gardner, S., Holderread, B. in Liberman, S. (2022). Bi- omechanical assessments of the spine du- ring a 2000M ergometer row test. The Spine journal, 22(9), S133. https://doi.org/10.1016/J. SPINEE.2022.07.054 44. Steinacker, J. M. (1993). Physiological aspects of training in rowing. International journal of sports medicine. Pridobljeno s http://row-fit. ch/uploads/Physiological%20aspects%20 of%20rowing.pdf 45. Strahan, A. D., Burnett, A. F., Caneiro, J. P., Doyle, M. M., O‘Sullivan, P. B. in Good- man, C. (2011). Differences in spinope- lvic kinematics in sweep and scull er- gometer rowing. Clinical journal of sport medicine, 21(4), 330–336. https://doi. org/10.1097/JSM.0B013E31821A6465 46. Thompson, P. (2005). Sculling. The Crowood press Ltd. 47. Thornton, J. S., Vinther, A., Wilson, F., Lebrun, C. M., Wilkinson, M., Di Ciacca, S. R., Orlando, K. in Smoljanovic, T. (2016). Rowing injuries: an updated review. Sports medicine 2016 47:4, 47(4), 641–661. https://doi.org/10.1007/ S40279-016-0613-Y 48. Treff, G., Mentz, L., Mayer, B., Winkert, K., En- gleder, T. in Steinacker, J. M. (2022). Initial eva- luation of the Concept-2 rowing ergometer’s accuracy using a motorized test rig. Fron- tiers in sports and active living, https://doi. org/10.3389/FSPOR.2021.801617/BIBTEX 49. Turpin, N. A., Guével, A., Durand, S. in Hug, F. (2011). Effect of power output on muscle coordination during rowing. European jour- nal of applied physiology, 111(12), 3017–3029. https://doi.org/10.1007/s00421-011-1928-x 50. US Rowing. (2022). Coastal Rowing FAQ. Pridobljeno s https://usrowing.org/ sports/2020/2/14/Coastal%20Rowing%20 FAQ 51. Wilson, F., Gissane, C. in McGregor, A. (2014). Ergometer training volume and previous injury predict back pain in rowing; stra- tegies for injury prevention and rehabi- litation. British journal of sports medicine, 48(21), 1534–1537. https://doi.org/10.1136/ BJSPORTS-2014-093968 52. Zahiran, A., Abdullah, M. I. in Shaharudin, S. (2019). Comparison of physiological and 2d kinematic variables during 2 km time trial on stationary versus dynamic rowing ergome- ter. Malaysian journal of movement, 8(1), 185– 195. https://doi.org/10.15282/mohe.v8i1.244 Marko Bolha Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju marko.bolha@fvz.upr.si iz prakse za prakso 47 Snowboarding school Abstract Snowboarding developed in the 1960s and 1970s in California (USA). From there, quickly spread throughout the world. Among the many skiers in Slovenia, snowboarding still has many enthusiasts. That is why the purpose of this paper was to present the basic and advanced elements of snowboarding. For the basics, we described and showed the rules of sliding and making turns; adapting to the use of the equipment; learning the surfing position; learning the falls and getting up after them; learning to slide, controlling the speed and stopping and changing direction. During learning, we also emphasized the care for safety against inju- ries, as well as compliance with the rules and behavior on the ski slopes. In the advanced elements of snowboarding, we described and showed the curving technique and basic freestyle jumps and tricks. We hope that this paper, given the general lack of pro- fessional literature in the field of snowboarding in Slovenia, will be helpful to all teachers and sports professionals for organizing schools days out, school in nature and snowboarding courses. Keywords: snowboarding, learning, basic and advanced elements. Izvleček Deskanje na snegu sodi v skupino špor- tov, ki so se razvili v šestdesetih in se- demdesetih letih prejšnjega stoletja v Kaliforniji (ZDA). Od tam so se hitro širili po vsem svetu. Med številnimi smučarji ima tudi v Sloveniji ta šport še vedno ve- liko navdušencev. Namen prispevka je bil zato predstaviti osnovne in nadaljevalne oblike deskanja na snegu. Pri osnovnih smo opisali in prikazali zakonitosti drse- nja in izvajanja zavojev, prilagajanje na uporabo opreme, učenje deskarskega položaja, učenje padcev in vstajanje po njih, učenje drsenja na deski, nadzorova- nje hitrosti in zaustavljanje, vzpenjanje v breg, spreminjanje smeri ter vožnjo z vlečnico. Pri učenju smo poudarili tudi uporabo ustreznega izrazja in skrb za varnost pred poškodbami ter upošte- vanje pravil in vedenja na smučišču. Pri nadaljevalnih oblikah deskanja pa smo opisali in prikazali zarezno tehniko ter osnovne skoke in trike prostega sloga. Želimo si, da bi bil ta prispevek ob splo- šnem pomanjkanju strokovne literature na področju deskanja pri nas v pomoč vsem učiteljem in strokovnim delavcem v športu pri izvedbi športnega dneva, šole v naravi ali tečaja deskanja na snegu. Ključne besede: deskanje na snegu, učenje, osnovne in nadaljevalne oblike. Matej Majerič, Blaž Lešnik Šola deskanja na snegu Osnovne oblike deskanja na snegu se končajo tam, kjer se začnejo skoki, suki in drugi triki. 48 „Uvod Deskanje na snegu sodi v skupino športov, ki so se razvili v šestdesetih in sedemde- setih letih prejšnjega stoletja v Kaliforniji (Združene države Amerike, ZDA) ter se od tam hitro širili po vsem svetu. Iznajdba ob- stojnih poliuretanskih materialov je takrat omogočila razvoj sodobnih različic deska- nja na valovih, jadranja na deski, veslanja na deski stoje, kajtanja, skejtanja, pa tudi gorskega kolesarjenja. Uspešen oglaševal- ski pristop športne industrije je s temi pri- vlačnimi in nekoliko adrenalinskimi športi nagovarjal k množičnemu ukvarjanju vse, ki jih je združevala strast za drsenje – po snegu, vodi, makadamu ali asfaltu. Spod- bujal jih je k značilnemu slogu oblačenja prevelikih majic, hlač in jaken, glasnemu druženju, ustvarjanju in poslušanju vseh različic rock glasbe, vse skupaj pa prodal kot paket privlačnega načina življenja. Ta pristop je imel tudi pomembno družbeno sporočilo, saj jih je spodbujal k svobodi iz- ražanja in delovanja. V širšem časovnem in družbenem kontekstu se je to obdobje v ZDA ujemalo z začetki hipijevstva in odpo- rom mladih do njihovega vpoklica za vo- jaško posredovanje v Vietnamu. Mladi so s svojim življenjskim slogom, ki je vključeval vse oblike glasbenega, umetniškega, špor- tnega in drugega ustvarjanja, izražali svoje nestrinjanje z vojnami in kapitalizmom. To je dobro izkoristila športna industrija, ki jih je pretkano ujela v komercialno past špor- tnopotrošniške globalizacije. Najstarejši viri o drsenju na deskah po sne- gu so stari več kot 300 let in so dokumen- tirani v vasi Petran v Turčiji. To potrjuje, da so ljudje, ne glede na tamkajšnje zahtevne življenjske razmere, v prostem času za za- bavo, druženje in užitek drseli po snegu – z deskami, izdelanimi za ta namen. Lese- ne deske so bile široke približno 30 cm in dolge 150 cm, sprednji del je bil ukrivljen. Oporo za noge so jim izdelali iz preprostih prečnih deščic. V te so se oprli s čevlji, ko so stali na njej in drseli po hribu navzdol po celem snegu. Pri izvajanju zavojev jim je bila pri lovljenju ravnotežja v pomoč vr- vica iz usnja ali konoplje, ki je bila pritrjena na ukrivljeni del deske in so jo držali nape- to z eno roko, v drugi pa so imeli krajšo in ožjo leseno palico, s katero so se pri drsenju opirali v sneg. Ni dokazano, da bi ti začetki vplivali na Shermana Poppna, ki je leta 1965 za božično darilo svoji hčerki izdelal igračo, za katero je drugo poleg druge pritrdil dve smučki, na sprednji del teh pa privezal vrv. S tem je izdelal praktično enak pripomoček za drsenje po snegu, kot so ga uporabljali v Turčiji. Imenoval ga je »Snurfer«, kar zgovor- no pove, da je to pripomoček za deskanje na snegu (angl. snow – sneg, surf – surfanje oz. deskanje). Snurfer je bil predhodnik de- ske za deskanje po snegu (angl. snowbo- ard). Ta pripomoček je bil tako zanimiv in zabaven, da so ga želeli imeti vsi prijatelji Poppnove hčerke. Za njih ga je še izboljšal in namesto dveh smuči uporabil trden kos lesa v obliki zelo široke smuči. Leta 1966 ga je patentiral, v desetih letih pa prodal več kot milijon. V tistem času so začeli prirejati tekmovanja v snurfanju. Snurfi pa so zaradi razvoja sodobnih poliuretanskih materia- lov postajali vse trpežnejši za dolgotrajno uporabo. Leta 1979 je Jake Burton Carpen- ter (angl. mizar) na svetovnem prvenstvu v snurfanju nastopil z desko, ki ji je odstranil vrv in nanjo pritrdil komplet doma nareje- nih vezi za čevlje. Njegova deska se je na prvenstvu preveč razlikovala od desk dru- gih tekmovalcev, zato mu je organizator določil, da je kot edini tekmovalec nasto- pil v novi različici snurfanja. Tako je postal prvi svetovni prvak v snowboardingu oz. deskanju na snegu. Ustanovil je podjetje Burton, ki je na trgu še danes sopomenka za deskanje na snegu. V podjetju je razvijal vse bolj izpopolnjene deske z drsno plo- skvijo iz plastične mase, plastičnimi vezmi in gumijastim jermenom čez sprednji del čevlja, ki so bili izdelani posebej za deska- nje na snegu. Leta 1983 je jermenu čez sprednji del čevlja dodal še drugega, ki se je pritrdil čez gleženj. Pozneje pa je naredil še plastični naslon za meča (t. i. highback). Tako so nastale vezi, ki se uporabljajo še danes. Te vezi omogočajo, da lahko deskar tudi na trši snežni podlagi dinamično viju- ga po stranskih robovih deske. Pred tem je lahko tako vijugal le po celem oz. zelo mehkem snegu. Sodobne vezi so leta 1985 narekovale razvoj desk s kovinskimi robo- vi oz. robniki, kar je omogočilo deskanje z zarezno (t. i. carving oz. karving) tehniko. Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so bila zlata leta deskanja na snegu. Uspešno ogla- ševanje in organizacija medijsko podprtih tekmovanj s televizijskimi prenosi v živo sta pripomogla k temu, da je deskanje na snegu postalo tako priljubljeno kot alpsko smučanje. Leta 1998 pa je na olimpijskih igrah v Naganu na Japonskem postalo olimpijski šport. Po letu 2000 so sodobne različice alpskega oz. t. i. prostega smuča- nja (angl. freeride) v snežnih parkih, zunaj urejenih smučišč, po celem snegu, ipd. s sistematičnim oglaševanjem, ki je nago- varjalo mlade (podobno kot oglaševanje deskanja dvajset let prej), povzročile, da se je znova več mladih ukvarjalo z drsenjem na vse načine po dveh smučeh. Čeprav je danes deskanje nekoliko manj priljubljeno kot prosto smučanje, pa še vedno združuje vse ljubitelje drsenja; še posebej pa jadralce na deski in kajtarje s sodobnimi različicami foilanja in winganja. Danes poznamo šte- vilne različice deskanja na snegu (deskanje po celem snegu, deskanje prostega sloga, deskanje z zarezno tehniko, deskanje v sne- žnih parkih …), ki se razlikujejo po opremi, tehniki ter uporabi različnih pobočij in sne- žnih podlag. „Oprema, varnost, izrazje Za začetnike deskanja na snegu je najpri- merneje, da se začnejo učiti v mehkem snegu z desko in čevlji za prosti slog. Pri tem potrebujejo primerno topla in zračna zimska oblačila in rokavice iz vodoodpor- nih materialov, čelado in zaščitna očala proti UVA-žarkom. Priporočena je tudi upo- raba zaščitne kreme proti UVA-žarkom in/ ali mrazu. Izbira ustreznih oblačil je zelo po- membna, saj so začetniki pri učenju telesno aktivni – hodijo v breg, vstajajo po padcih in si večkrat sede na snegu z vezmi pritrdijo čevlje na desko. Zato so po eni strani mokri zaradi potenja, po drugi pa zaradi sedenja na snegu. Izbira ustreznih oblačil tako pre- cej pripomore k udobju in boljšemu po- čutju na snegu, prijetnemu doživljanju in hitrejšemu učenju deskanja. Zaradi pogos- tega padanja in vstajanja na desko je dob- ro, da imajo izbrana oblačila nekoliko bolj ohlapen kroj. Začetnikom priporočamo, da izberejo oblačila z najmanj 20.000 mm vodnega stolpca in lepljenimi šivi. Najbolj vodoodporni so sicer GORE-TEX®, eVent™ in drugi sodobni materiali. Slika 1 prikazuje deskarja v nepremočljivi opremi z varnostno čelado in zaščitnimi očali proti UVA-žarkom. Deskar v desni roki (oz. leva stran Slike 1) drži desko za prosti slog (angl. freestyle), ki je primerna za zače- tnike, v levi roki (oz. desna stran Slike 1) pa desko za prosto deskanje (angl. freeride). Za začetnike je najprimernejša deska za prosti slog. Ta ima najprimernejšo obliko, saj ima enako krivino na sprednjem in zadnjem delu. S tem omogoča drsenje naprej z obe- ma deloma. Ima tudi ustrezno trdoto, ki se sicer izbere glede na telesno težo deskarja, pa tudi stranski profil, ki je blago konkav- no vbočen. To omogoča, da na njej lahko vijugamo z drsenjem po drsni ploskvi de- iz prakse za prakso 49 ske ali zarezno po robnikih, brez težav pa lahko izvajamo tudi skoke in trike. Zaradi svojih značilnosti je primerna tudi za izku- šene deskarje, ki želijo napredovati v teh- niki. Pri izbiri deske je najpomembneje, da jo začetniki izberejo glede na svojo telesno težo. Deske imajo po teži deskarja določen razpon trdote. Najprimerneje je, da izbere- jo njegovo srednjo vrednost. Npr. deskar s 70 kg naj izbere desko, ki ima razpon od 60 do 80 kg. Pri izbiri deske glede na njihovo telesno težo naj upoštevajo še, da je dovolj trdna (trdota od 3 do 5 na desetstopenjski lestvici), po dolžini pa bo primerna, če jim sega do ramen. Deska za prosti slog na Sliki 1 ima nasta- vljene vezi za osebo, ki se pri enonožnem skoku odrine z desno nogo, kar pomeni, da je to njena vodilna oz. prva noga. Določi- tev vodilne noge je pri učenju začetnikov zelo pomembna. Vsak posameznik se uči gibalnih spretnosti in jih tudi lažje opravlja z dominantno okončino. Tako kot desničarji lažje pišejo z desno roko, tako se tudi lju- dje z dominantno desno nogo z njo lažje odrinejo npr. pri enonožnem skoku. Enako velja za učenje tehnike večine športov. Sli- ka 2 prikazuje določanje prve oz. vodilne noge. Začetnik jo najlažje določi tako, da se v vzravnani stoji z zgornjim delom te- lesa tako močno nagne naprej, da pri tem izgubi ravnotežje, vendar se padca reši z izpadom naprej. Navedena slika prikazuje izpad naprej z desno, kar pomeni, da je v tem primeru vodilna noga desna. Še bolje pa je, da začetnika pri določanju vodilne noge preseneti partner. Ta mu stopi za hr- bet in ga nepričakovano potisne naprej, ko stoji sonožno. Noga, s katero je hitreje, lažje ali podzavestno naredil izpad naprej, je nje- gova vodilna noga. Slika 3 prikazuje deskarja na snegu, ki si na desko z vezmi pripenja levo nogo. Njegov »naravni« položaj je pri deskanju na valovih tako, da je leva noga vodilna (Slika 4). Ravno nasprotno pa prikazujeta Sliki 5 in 6, kjer je vodilna noga desna. Iz tega sledi, da mora imeti začetnik ustrezno – glede na vodilno nogo – nastavljene vezi. Ta noga namreč določa postavitev prve in zadnje vezi, ka- terih razmik mora biti praviloma v širini ra- men. Kadar je vodilna noga leva, postavitvi vezi oz. deskarja na deski pravimo regular; kadar je vodilna desna, pa goofy. Deskar stoji na deski v razkoračni stoji tako, da ima prste nog nekoliko na ven (cca. +15° in –15°). Temu primerno nastavimo tudi vezi. V zvezi s tem začetnikom priporočamo, da jim vezi nastavijo učitelji deskanja ali v smu- čarskem servisu. Zelo pomembno je tudi, da je deska pri- merno široka glede na velikost čevljev. To Slika 1 Deskar in oprema Slika 2. Določanje prve oz. vodilne noge Slika 3. Deskar na snegu, ki si na desko z vezmi pripenja levo nogo Slika 5. Deskar na snegu, ki si na desko z vezmi pripenja desno nogo Slika 4. Deskar na valovih z vodilno levo nogo t. i. postavitev goofy Slika 6. Deskar na valovih z vodilno levo nogo, t. i. postavitev regular 50 pomeni, da deskarski čevelj, pripet z vezmi na desko, ne sega čez njen rob (Slika 7). Na Sliki 7 je med vezmi vidna tudi gumijasta obloga, ki preprečuje drsenje čevlja na zgornji ploskvi deske. Ta obloga je začetni- kom pri prvih drsenjih z desko po snegu v veliko pomoč, saj imajo zaradi nje boljše ravnotežje in manj padcev, ki so posle- dica zdrsa čevlja z zgornje ploskve deske. Velikost vezi praviloma izberemo glede na velikost čevljev. Npr. čevljem velikosti (EU) od 41 do 44 ustreza vez velikosti M. Velikost čevljev za deskanje na snegu izberemo tako, da se tesno prilegajo nogam. V njih nosimo tehnične smučarske nogavice, ki preprečujejo nabiranje gub in s tem na- stanek žuljev. Ko v njih stojimo, se morajo prsti nog rahlo dotikati sprednjih notranjih delov oz. robov. V deskarskem položaju oz. preži (Slika 12) se prsti nog v tako izbranih čevljih nekoliko odmaknejo od njegovega notranjega roba, zato so ravno prav veliki. Pomembno je še, da se vložek čevlja do- bro oprijema pete nog. Pete se v čevljih pri nagibu telesa naprej na prste ne smejo dvigovati. Za druge podrobnosti pri izbire opreme priporočamo, da začetniki povpra- šajo strokovnjake ali prodajalce. Skrb za varnost pri deskanju je zelo po- membna. Slika 8 prikazuje, kako desko pravilno postaviti na sneg. Vezi deske na- mreč nimajo varnostnih zavor, zato je zelo pomembno, da se jo začetniki že na ravnini naučijo pravilno postaviti na sneg. S tem jo zavarujejo, da jim na bregu z drsenjem po vpadnici ne pobegne v dolino. Deske, ki brez nadzora prosto drsijo po bregu, so zelo nevarne, saj lahko telesno poškodu- jejo druge smučarje, pa tudi deskarja. Pri deskanju poznamo številne hude telesne poškodbe, od katerih so se žal nekatere v podobnih primerih končale s smrtnim izi- dom. Deskarji se morajo ves čas zavedati, da morajo pri deskanju skrbeti za varnost sebe in drugih. Najpomembnejši varnostni pripomoček je varnostna čelada, ki jo zače- tnik – ne glede na starost – vsekakor mora nositi. Za gibalno manj spretne so priporo- čljive tudi kratke podhlače z zaščitno peno proti udarcem, ki se nosijo pod nepremo- čljivimi hlačami. Pred začetkom deskanja na snegu se mora začetnik poučiti tudi o desetih pravilih Mednarodne smučarske zveze (FIS), ki opi- sujejo varnost in vedenje smučarjev ter de- skarjev na smučišču. Običajno so objavlje- na na vseh vstopih na smučarske naprave na vidnem mestu. Slika 9 prikazuje ta pra- vila, objavljena na spodnji postaji vlečnice. Začetnikom priporočamo, da se osnov de- skanja na snegu naučijo v deskarski šoli. V veliko pomoč jim bo razumevanje osnov- nih izrazov, od katerih so najpomembnej- ši: vpadnica, obremenitev, razbremenitev, zavoj, vijuganje, spredaj, zadaj, not, ven, gor, dol, zgornji, spodnji, suk not, suk ven, drsenje, zavoj k bregu, zavoj od brega, zaprt, odprt ipd. Začetniki morajo najprej razumeti, da je vpadnica najhitrejša pot od vrha brega v dolino. Lahko je različ- no usmerjena: če teren visi v eno smer, je vpadnica poševna, če je teren postavljen enakomerno, je ravna. Zavoji so drsenje de- skarja po odseku krožnice. Njihovo dolžino narekuje radij krožnega loka: kadar je ta ve- čji, je zavoj odprt, kadar je manjši, pa zaprt. Zavoj k bregu ali od njega lahko izvedemo, kadar znamo na deski pravilno prenašati te- žišče in jo pri tem ustrezno obremeniti na sprednjem notranjem delu. Zavoj k bregu lahko izvedemo takrat, kadar stojimo čel- no naravnost na vpadnico in pri tem pri drsenju po njej zavijemo levo ali desno (ne prečkamo vpadnice). Zavoj od brega pa iz- vedemo takrat, ko z desko, ki je prečno na vpadnico, to prečkamo. Kadar to med drse- njem na deski po bregu v dolino storimo večkrat – vijugamo. Prehajanje prek vpa- dnice je eden najtežjih mejnikov pri učenju deskanja ali smučanja. Zato si pomagamo s postopnim gibanjem v skočnem, kolen- skem in kolčnem sklepu gor (hitrejši dvig pri prehodu prek vpadnice) in dol (poča- snejši spust pri drsenju poševno na vpa- dnico). Z gibanjem dol desko obremenimo, z gibanjem gor pa razbremenimo. Pred deskanjem se ogrejemo z ustreznim dinamičnim ogrevanjem in dinamičnimi razteznimi telovadnimi vajami, ki vključu- jejo mišične skupine, aktivne med deska- njem. Pri tem je najbolje, da posnemamo gibanje deskarja in upoštevamo starost vadečih. „Osnovne oblike deskanja na snegu Slika 10. Neprimerno mesto Slika 11. Zapenjanje vezi stoje Slika 12. Deskarska preža Ko določimo vodilno nogo in ustrezno na- stavimo vezi, je najbolje, da učenje začne- mo na ravnini z mehko in čim bolj gladko snežno podlago. Ta ne sme biti v izteku smučarskih prog ali pri vstopih in izstopih iz smučarskih naprav. Slika 10 prikazuje neprimerno mesto, saj je ta v izteku pro- Slika 7. Ustrezna velikost čevlja – ta pripet z vez- mi na desko ne sme segati čez njen rob Slika 8. Pravilna – varna postavitev deske na sneg Slika 9. 10 pravil FIS na vidnem mestu iz prakse za prakso 51 ge, ki ga označuje rumeni opozorilni znak na smučišču. Slika 11 prikazuje zapenjanje prve – vodilne noge z zapenjalnima tra- kovoma vezi, najprej prek sprednjega dela čevlja in nato prek gležnja na desko. Zače- tniki to najlažje storijo na ravnini stoje. Slika 12 prikazuje deskarsko prežo, pri kateri so skočni, kolenski in kolčni sklep pokrčeni, težišče je med nogami na sredini deske, roki sta odročeni dol, pogled pa usmerjen naprej. Deskarsko prežo ter padce naprej in nazaj vadimo tudi brez deske, ko se pred učenjem ogrevamo s telovadnimi vajami. Slika 13. Padec naprej Slika 14. Vstajanje po padcu Slika 15. Padec nazaj Začetnike še pred drsenjem na deski učimo padcev z varnim blaženjem sil, ki nastane- jo zaradi teže telesa in so lahko zelo boleči (zlasti padci nazaj na zadnjico in ledveni del hrbta). Slika 13 prikazuje padec naprej, ki ga deskar ublaži v opori klečno spredaj na podlahteh. Pri teh padcih je pomembno, da deskar takoj, ko zazna, da je izgubil rav- notežje in bo padel naprej, čim bolj zniža težišče in se pokrči v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu. Priporočljivo je, da se snežne podlage najprej dotaknejo kolena in nato podlahti (otrokom rečemo, da se pri padcu naprej skrijemo v klobčič kot jež). Pri padcih zaradi teže telesa nastajajo velike sile, zato morajo biti mišice trupa čim bolj napete, glava pa se ne sme predkloniti. Po padcih je najlažje vstati iz čepa (Slika 14). Pri tem si pomagamo z oporo na pest na roki zadaj, in ne na dlan, ker s tem preveč obre- menimo zapestje, kar je pri začetnikih po- gost vzrok poškodbe. Padcem nazaj (Slika 15) moramo z vidika varnosti nameniti še več pozornosti kot padcem naprej. Pri teh je gibanje manj naravno, nenadzorovani padci pa so na trdi podlagi na zadnjico, led- veni del hrbta in zatilje zelo boleči, pa tudi nevarni. Pri teh padcih naj se deskar pokrči v vseh sklepih spodnjih okončin, telo naj bo predklonjeno ter uločeno, mišice trupa in vratu pa napete (otrokom rečemo, da se pri padcih nazaj povaljamo nazaj kot jež, ki nabira kostanj). Glava ne sme omahniti v predklon, čeljusti z zobmi pa stisnemo. S podlahtmi rok in dlanmi, ki se pri padcu na- zaj na zadnjico gibajo v zaročenje dol in se pri tem dotaknejo podlage, ublažimo silo teže telesa. Dodatno lahko pri tem pomaga še povaljka. Padci naprej in nazaj so pri uče- nju začetnikov neizogibni. To je še posebej pogosto, ko se učijo drsenja navpično ali poševno na vpadnico. Takrat sneg, ki ga potiskajo z notranjim ali zunanjim robom deske, to sunkovito zaustavi, sila teže telesa povzroči izgubo ravnotežja in temu sledi padec. Slika 16. Hoja z desko naprej Slika 17. Obračanje na mestu Slika 18. Drsenje na deski naprej V nadaljevanju moramo usvojiti osnovno drsenje v hoji naprej s pripeto desko z vez- jo na vodilni nogi (Slika 16). Pri tem lahko z drugo nogo hodimo pred desko ali za njo. Sledi obračanje na mestu (Slika 17) in drse- nje z desko naravnost naprej (Slika 18), kjer drugo nogo postavimo za vodilno na drsno gumo med vezmi. Pri vseh drsenjih smo v deskarski preži. Težo prenesemo nekoliko na vodilno nogo in s prvo (oz. vodilno) roko kažemo smer drsenja. Pri vseh teh drsenjih moramo pridobiti čim več gibalnih izkušenj s postopnim in počasnim prenašanjem te- žišča na prste (in pete) vodilne noge, ki je usklajeno s postopnim prehajanjem v de- skarski preži v polčep (gibanje dol); sledi nekoliko hitrejša vzravnava, kjer je težišče telesa med vezmi. S tem gibanjem učimo obremenjevati in razbremenjevati desko na mestu. To je najpomembnejše gibanje pri deskanju na snegu in rdeča nit učenja od osnovnih do nadaljevalnih oblik deskanja. Slika 19. Zaviranje Slika 20. Drsenje po prstih Slika 21. Drsenje po petah Nadaljujemo na blagi naklonini z drsenjem na deski po vpadnici naravnost naprej. Zaradi naklonine se hitrost drsenja posto- poma povečuje. Bistveno je, da je začetnik pri tem sposoben ohranjati težišče telesa na vodilni nogi. Če ga prenaša na drugo nogo, je to običajno zaradi strahu pred hitrostjo. Zato moramo naklonino izbrati 52 glede na njegove sposobnosti. Začetnike naučimo drsenje zaustaviti z zaviranjem s sprednjim (ali zadnjim) delom podplata druge noge (Slika 19). Kadar deskar stoji z drugo nogo na deski na zadnjem delu sto- pala oz. peti, sprednji del stopala pa drsi po snegu, z njim zavira. Obratno velja, kadar stoji z drugo nogo na deski na sprednjem delu stopala. Takrat zavira s peto. Ko se za- četnik varno in nadzorovano ustavlja, ga naučimo, da med drsenjem po vpadnici postopno prehaja iz deskarske preže v pol- čep; pri tem mora obremeniti sprednji del stopala in prste vodilne noge. Če to stori pravilno, tako obremeni sprednji notranji del deske, ki se upogne in zato zavije proti bregu. Tako deskar izvede enostaven zavoj k bregu po prstih, kjer zavira in se zaustavi s sprednjim delom podplata (Slika 20). Kadar je vodilna noga desna in deskar obremeni prste, deska zavije v levo; in obrnjeno, kadar je vodilna noga desna. Običajno je zavoj k bregu po prstih lažji kot po petah. Ko ga usvoji, na enak način kot prste obremeni še pete in izvede zavoj k bregu po petah (Slika 21). Pri tem zavira in se zaustavi z zadnjim delom (peto) podplata. Pri obeh spremem- bah smeri s prvo roko kaže smer drsenja. Če to stori, je njegovo težišče ustrezno in uravnoteženo na vodilni nogi. Po varnih in nadzorovanih izvedbah postopno poskusi izvesti zavoj k bregu po prstih (in pozneje po petah) brez zaviranja z drugo nogo. Pri tem naj ima obe nogi na deski. Zaustavi se tako, da desko vodi v zavoj k bregu proti vpadnici, dokler ta ni pravokotna nanjo. Pri drsenju na deski po blagi naklonini je začetnikom lahko v veliko pomoč, če za vzpenjanje v breg uporabljajo tekoči trak. V nasprotnem primeru morajo v breg hoditi in s seboj nositi desko. Slika 22. Pripenjanje deske Slika 23. Valjanje z desko Slika 24. Vstajanje na desko Prvi večji mejnik pri učenju deskanja je, ko z zadnjo vezjo na desko pripnemo tudi drugo nogo. To storimo tako, da sedimo in si z zapenjalnim trakom tesno pripnemo najprej prvo in nato še drugo nogo (Slika 22). Pripenjanje deske, valjanje z desko in vstajanje nanjo vadimo najprej na ravnini. Nato poskusimo še na blagi naklonini. Pri tem mora biti deska pravokotna na vpadni- co. Iz sedečega položaja je začetnikom zelo težko vstati, zato se morajo naučiti valjati z desko (Slika 23). Pri tem mora biti deska ves čas pravokotno na vpadnico. Po valjanju vstanemo na prste. Če lahko stojimo na mestu in deska ne drsi poševno po bregu, smo dobro uravnoteženi. Na Sliki 24 deska ni pravokotno na vpadnico in bi po vstaja- nju drsela poševno po bregu. Slika 25. Vstajanje iz opore klečno spredaj na pesteh Slika 26. Sonožni poskoki z desko po prstih Slika 27. Sonožni poskoki z desko po petah Slika 25 prikazuje vstajanje iz opore klečno spredaj na pesteh. Sled oz. proge teptal- nega stroja lepo kažejo smer vpadnice, na katero je deska pravokotna. Zato je lažje uravnotežiti položaj telesa na prstih. De- skar mora pri deskanju (npr. pri lovljenju ravnotežja, popravljanju smeri drsenja …) večkrat izvajati sonožne poskoke z desko po prstih (Slika 26) ali petah (Slika 27). Na ta način se lahko tudi vzpenja ali premaguje kratke ravninske odseke prog. Zato je do- bro, da jih obvlada. Poskoke z desko vadi najprej na ravnini, nato pa tudi na blagi naklonini. Slika 28. Drsenje navpično po vpadnici po prstih Slika 29. Drsenje navpično po vpadnici po petah Začetnik nato nadaljuje z učenjem drsenja na deski navpično po vpadnici; pri tem je ta pravokotno na vpadnico. S postopnim in uravnoteženim prehajanjem iz visoke deskarske preže v polčep desko obremeni na njenem zgornjem robu (robniku). S tem se poveča trenje drsenja, ki zmanjša njego- vo hitrost. S tem se začetnik nauči nadzoro- vati hitrost drsenja navpično po vpadnici. Če desko s svojo težo na ta način obremeni zelo močno, se zaustavi. Slika 28 prikazuje drsenje po vpadnici po prstih, Slika 29 pa po petah. Pri tem so trup, rame in roke ves čas na miru ter pravokotno na vpadnico. Slika 30. Navajanje na vožnjo z vlečnico iz prakse za prakso 53 Slika 31. Vožnja z vlečnico Ko se začetnik nauči nadzorovati hitrost dr- senja in zaustavljanja navpično po vpadnici z obremenjevanjem deske, se lahko začne učiti varne vožnje z vlečnico. Pri tem si t. i. krožnik vlečne palice postavi med noge, pri čemer ima z vezjo pripeto na desko le vo- dilno nogo. Predvaja za to je, da ga učitelj po ravnini vleče naravnost z vlečno palico (Slika 30). Ko se nauči pravilno nadzorovati težišče in s tem loviti ravnotežje, podobno naredi tudi na vlečnici (Slika 31). Slika 32. Drsenje poševno po vpadnici po prstih Slika 33. Drsenje poševno po vpadnici po petah Drsenje poševno po vpadnici po prstih zahteva postopno in uravnoteženo preha- janje iz visoke deskarske preže v polčep ter prenos težišča na vodilno nogo. S tem se obremeni sprednji zgornji rob oz. robnik deske. To prikazuje Slika 32, na kateri de- skar drsi poševno po vpadnici po prstih – z manjšim kotom na vpadnico. Ta kot v na- daljevanju vse bolj stopnjuje. To prikazuje Slika 33, na kateri deskar drsi po petah in je kot drsenja poševno po vpadnici večji. Zelo pomembno je, da se pri tem nauči z obre- menjevanjem sprednjega zgornjega dela deske nadzorovati hitrost in se zaustaviti. Roke so pri tem ves čas v preži (odročene dol), prva roka kaže smer drsenja. Že pri drsenju poševno po vpadnici, še posebej pa pri vseh drugih oblikah deskanja, je po- membno, da jih izvaja najprej na prvi – vo- dilni, nato pa tudi na drugi (»slabši«) nogi. Slika 34. Vhod v zavoj po prstih Slika 35. Vodenje zavoja po prstih Slika 36. Izhod iz zavoja po prstih Postopno povečevanje hitrosti drsenja in zavoj k bregu je logično nadaljevanje uče- nja deskanja. Hitrost lahko stopnjujemo z izbiro večje naklonine ali pa s povečeva- njem kota poševnega drsenja po vpadni- ci (drsenje naravnost bolj strmo glede na vpadnico). Podobno kot pri alpskem smu- čanju je zavoj sestavljen iz vhoda, vodenja in izhoda iz zavoja oz. začetka, vodenja in zaključka zavoja. To so tudi trije pomembni deli zavoja k bregu, pozneje pa tudi osnov- nega vijuganja. Slike od 34 do 36 prikazuje- jo zavoj k bregu po prstih. Vhod deskarja v zavoj prikazuje Slika 34, na kateri drsi nav- pično po vpadnici v visoki deskarski preži. Na Sliki 35 postopno prehaja v polčep ter prenaša težišče telesa na sprednji notranji del stopala in prste. S tem obremeni zgor- nji sprednji del deske in jo vodi v zavoj. Vo- denje zavoja pomeni (Slika 35) hkrati tudi nadzorovanje njegove hitrosti. V polčepu je sprednji zgornji del deske zaradi sile teže telesa najbolj obremenjen, zato se deska upogne. To je tudi značilnost vodenja in izhoda iz zavoja. Slika 36 prikazuje izhod iz zavoja, ki ga je deskar končal z zavojem k bregu. Pri zavoju k bregu deskar drsi po odseku krožnice. Njegovo dolžino narekuje radij krožnega loka: kadar je ta večji, je za- voj odprt, kadar je manjši, pa zaprt. Posto- pno izvajanje bolj ali manj zaprtih zavojev imenujemo tudi pahljača zavojev. Slika 37. Vhod v zavoj po petah Slika 38. Vodenje zavoja po petah Slika 39. Izhod iz zavoja po petah Čeprav je za večino lažje izvajati zavoje k bregu po prstih, se morajo naučiti tudi po petah. Slike od 37 do 39 prikazujejo zavoj k bregu po petah. Zakonitosti so enake kot pri zavoju k bregu po prstih, le da s preha- janjem v polčep deskar obremeni zunanji zadnji del stopala oz. peto vodilne noge. Preden začne zaporedno izmenično nave- zovati zavoje po petah in prstih ter s tem osnovno vijugati, mora obvladati zavoj k bregu po petah enako dobro kot zavoj po prstih. Trup, rame in roke so ves čas pri miru ter se pri izvedbi zavoja ne smejo sukati. Prva roka pa naj kaže smer drsenja. 54 Slika 40. Vhod v zavoj po prstih v deskarski preži Slika 41. Vodenje zavoja po prstih – gibanje dol Slika 42. Izhod iz zavoja z vzravnavo – gibanje gor Slika 43. Vhod v zavoj po petah v deskarski preži Slika 44. Vodenje zavoja po petah – gibanje dol Slika 45. Izhod iz zavoja z vzravnavo – gibanje gor Osnovno vijuganje so zaporedni izmenični zavoji po prstih in petah. Najprej jih izvaja- mo na blagi naklonini, nato pa to v skladu s svojimi sposobnostmi in znanjem stopnju- jemo do večje strmine. Do te ravni znanja je dobro, da nam pomaga učitelj deskanja. Ko obvladamo osnovno vijuganje, pa zna- nje lahko nadgrajujemo tudi sami. Značil- nost osnovnega vijuganja je nadzorovanje hitrosti, obvladanje obremenjevanja in razbremenjevanja deske ter uravnoteže- nost (na vodilni nogi) v vseh fazah zavoja. Če želimo pozneje deskati tudi zarezno po robnikih, se ga moramo naučiti izvajati s poudarjenim gibanjem dol (obremenitev deske) in gor (razbremenitev deske), in ne s sukanjem trupa in ramen not. Zato morajo biti trup, rame in roke pri drsenju na deski ves čas pri miru. Slika 40 prikazuje drsenje naravnost in vhod v zavoj navpično po vpadnici. Deskar pri tem iz visoke deskar- ske preže prehaja v polčep, uravnotežen je na vodilni nogi (Slika 41), zato lahko obre- meni sprednji del stopala in prste. Z giba- njem dol obremenjuje notranji oz. zgornji sprednji del deske in jo vodi v zavoj. Ko z desko preči vpadnico po prstih, se vzravna z gibanjem gor v prežo in s tem razbreme- ni desko (Slika 42). Razbremenitev deske je hkrati vhod v zavoj po petah, ki ga izvede v deskarski preži (Slika 43). Z gibanjem dol obremenjuje zgornji sprednji del deske in vodi zavoj po petah (Slika 44). Ko z desko preči vpadnico po petah, se vzravna z gi- banjem gor in s tem razbremeni desko (Sli- ka 45). To je hkrati začetek novega zavoja. Obvladanje osnovnega vijuganja z nadzo- rovanjem hitrosti je pomemben mejnik, ki omogoča varno samostojno deskanje in poznejše zarezno vijuganje ter izvajanje skokov in trikov. „Nadaljevalne oblike deskanja na snegu Podobno kot pri alpskem smučanju je tudi pri deskanju na snegu zarezna tehnika po- memben mejnik znanja, ki loči začetnike od izkušenejših deskarjev. Zato jo uvršča- mo med nadaljevalne oblike deskanja na snegu. Poleg zarezne tehnike med te obli- ke sodijo še deskanje zunaj urejenih prog in po celem snegu (t. i. freeride) ter deskanje v snežnem parku in izvajanje različnih trikov (t. i. freestyle). Temelj za to je obvladanje vseh osnovnih oblik deskanja ne le z do- minantno, temveč tudi z nedominantno nogo. Slika 46. Zarezno vijuganje po prstih Slika 47. Zarezno vijuganje po petah Zarezna tehnika je na splošno povezana s telesno zmogljivostjo in gibalno učinko- vitostjo deskarja ter količino njegovih gi- balnih izkušenj, ki si jih je pridobil tako pri deskanju na snegu, kot tudi pri drugih po- dobnih športih. Specifično pa je povezana zlasti z usvojeno tehniko izvajanja osnov- nega vijuganja, ki se izraža v pravilnem obremenjevanju deske (z gibanjem dol-gor in težiščem na prvi nogi) in nadzorovanju hitrosti z zaključevanjem zavojev. Ob izpol- njevanju teh pogojev se je zarezne tehnike najlažje naučiti v varnih razmerah na širo- kem terenu z mehkejšo snežno podlago, pri čemer postopno izbiramo teren z vse bolj strmo naklonino. Izkušnje kažejo, da je hitrost usvajanja zarezne tehnike v tem pri- meru največkrat povezana le še z drznostjo deskarja oz. odsotnostjo strahu pred deska- njem pri večji hitrosti. Običajni metodični postopek je podoben kot pri osnovnem vijuganju – z učenjem zavojev k bregu po prstih in petah, pri čemer deskar postopno zavoj začne vse bolj strmo glede na vpa- dnico. To postopnost zavojev imenujemo pahljača zavojev. Vendar pri učenju zarezne tehnike deskar ne drsi le po drsni ploskvi deske, temveč večinoma po zgornjem oz. notranjem robniku in delu ploskve. S pove- čevanjem hitrosti se površina, kjer se deska stika s podlago, zmanjšuje. Ko zna deskar zaporedno izmenično navezovati zavoje po prstih in petah po robniku, pravimo, da zarezno vijuga. S povečevanjem hitrosti se povečuje tudi njegov nagib telesa pri vodenju zavoja. Slika 46 prikazuje zarezni zavoj po prstih pri večji hitrosti in nagibu v zavoju. Pri tem se deskarji pogosto z roko iz prakse za prakso 55 naslonijo na snežno podlago. Slika 47 pa prikazuje zarezni zavoj po petah. Slika 48. Priprava na skok Slika 49. Odriv z zadnjega dela deske Slika 50. Priprava na doskok Trike prostega sloga se učimo v čim bolj varnih pogojih. To pomeni z uporabo zašči- tne opreme in na primerni – mehki snežni podlagi. Osnovni trik oz. skok je zagotovo »ollie«, ki vključuje osnovni gib za izvedbo skoraj vseh težjih deskarskih trikov. Pri tem skoku sta pomembna nadzor nad težiščem telesa in višina skoka. Najprej se ga učimo na ravnini brez drsenja (glej Sliki 26 in 27), nato pa z drsenjem po blagi naklonini. Slika 48 prikazuje pripravo na skok (prva faza), kjer deskar drsi v zmerni hitrosti po celotni drsni površini deske. V deskarski preži pre- haja v polčep, prednja roka pa kaže smer drsenja. Sledi prenos težišča na zadnjo nogo, s katero obremeni zadnji del deske, zato lahko odrine iz nje (Slika 49). Pri odrivu mora sočasno skrčiti koleno vodilne noge. Če deskar to stori pravilno, dvigne desko in sledi let (druga faza skoka). Roke pri odrivu v skladu z gibanjem nog zamahnejo v od- ročenje gor, kar pripomore k višjemu sko- ku. V najvišji točki leta desko (vodoravno) poravnamo s podlago in se pripravimo na doskok. Slika 50 prikazuje pravilno pripravo na doskok, ki je izveden bolj na prvo nogo. To omogoča boljšo amortizacijo sile teže telesa. Doskoki z desko hkrati na obe nogi ne omogočajo dobrega blaženja sile. Zato so boleči in se jih je dobro izogibati. Neka- tere uporabne gibalne naloge za učenje ol- lieja so poskoki z noge na nogo brez deske, poskoki z zadnjega dela deske na mestu, poskoki s sprednjega dela deske na mestu, izmenični zaporedni poskoki z zadnjega dela deske na sprednji del deske, drsenje naravnost po zadnjem delu deske, drsenje naravnost po sprednjem delu deske, skok iz drsenja z odrivom iz prve noge, skok iz drsenja z odrivom iz zadnje noge, drsenje naravnost s preskakovanjem ovire ipd. Slika 51. Priprava na odriv z zadnjo nogo Slika 52. Sukanje glave, rok in trupa v letu v smeri vrtenja deske Slika 53. Doskok na zadnjo nogo z blaženjem sil Med začetne zelo privlačne skoke sodijo tudi skoki z vrtenjem deske za 180° (in po- zneje 360°). Podobno kot vse druge skoke se jih učimo najprej na mestu brez deske. Pri vseh sukih je najpomembnejše ustrezno sukanje glave, rok in trupa – vedno v smeri vrtenja deske. Slike od 51 do 53 prikazujejo skok z vrtenjem deske za 180°. Na začetku ga najlažje izvedemo iz drsenja bočno po bregu. Pri tem uravnotežimo težišče in se pripravimo na odriv z zadnjo nogo, roke so v odročenju dol (Slika 51). Takoj po odrivu sledi zamah z rokami v vodoravni ravnini ter suk glave in trupa v smeri vrtenja deske (Slika 52). Ko desko zavrtimo za 180°, dosko- čimo na sprednjo ali zadnjo nogo z ustre- znim blaženjem sil teže telesa. „Zaključek Za učenje deskanja na snegu ali za njegovo rekreativno izvajanje moramo biti ustre- zno telesno zmogljivi. Za večino deskarjev vseh starosti to ne bo težko, če bodo sledili smernicam Svetovne zdravstvene organi- zacije za ohranjanje zdravja odraslih. Ta pri- poroča vsakodnevno tridesetminutno niz- ko do srednje intenzivno telesno dejavnost (hoja, hitra hoja, pohodništvo, kolesarjenje …) za ohranjanje ali pridobivanje aerobne (srčno-žilne) vzdržljivosti in najmanj trikrat na teden krepitev večjih mišičnih skupin s krepilnimi telovadnimi vajami za ohranja- nje ali pridobivanje vzdržljivosti v moči. Ustrezna telesna zmogljivost je prvi pogoj za hitrejše učenje in napredovanje v tehniki deskanja, pa tudi prvi pogoj za varnejšo in zabavno ukvarjanje s tem privlačnim zim- skim športom. Avtor fotografij je Marko Rolc, fotograf, sli- kar, umetnik in popotnik iz Gorenjske. „Literatura 1. Canadian Association Of Snowboard In- structors (2016). Reference guide. Cambridge: Canadian Association of Snowboard Instruc- tors. Pridobljeno 20. 4. 2023 s https://www. instructor-academy.com/uploads/downlo- ads/CASI_RefGuide.pdf 2. Phillip, P., Carey, L. in Stubbs, K. (2017). Snow- board manual. Your guide to teaching & riding. From beginner to advanced. Qeenstown: Snowboarding Instructions New Zealand. Pridobljeno 20. 4. 2023 s https://www.nzsia. org/wp-content/uploads/2017/06/SBINZ_ Manual_2017.pdf 3. Professional Ski Instructors of America and American Association of Snowboard Instruc- tors (2023). How to snowboard. Pridobljeno 20. 4. 2023 s https://www.thesnowpros.org/ take-a-lesson/beginners-guide-to-snowbo- arding/ doc. dr. Matej Majerič Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport matej.majeric@fsp.uni-lj.si 56 Testing mobility of basketball players with modified FMS method Abstract In today‘s professional sport, including basketball, mobility is an important skill, which in connection with other movement skills allows athletes to have better mobility efficiency, an optimal movement technique, psycho-physical relaxation and are less sus- ceptible to injuries. By demonstrating the use of the modified FMS test system, we want to improve the level of mobility testing which undoubtedly is an important movement skill for basketball players. We strive to improve the mobility training, in order to eliminate the consequences of improper body posture and overload syndromes, consequently creating better conditions for training the movement technique. Keywords: basketball, mobility, Functional movement screen, additional tests. Izvleček Gibljivost je v današnjem vrhunskem športu, tudi v košarki, pomembna gi- balna sposobnost, ki v povezavi z dru- gimi gibalnimi sposobnostmi športniku omogoča boljšo gibalno učinkovitost, optimalno tehniko gibanja, manjšo do- vzetnost za nastanek poškodb in psiho- fizično sproščenost. S predstavitvijo mo- dificiranega testnega sistema FMS je prikazan način testiranja gibljivosti kot pomembne gibalne sposobnosti košar- karjev. Dobljeni rezultati se lahko upo- rabijo v trenažnem procesu pri treningu gibljivosti, kar lahko pripomore k odpravi posledic nepravilne telesne drže in pre- obremenitvenih sindromov, hkrati pa ustvari boljše pogoje za trening tehnike gibanja. Ključne besede: košarka, gibljivost, testni sistem FMS, dodatni testi. Matic Sirnik, Primož Pori, Frane Erčulj Testiranje gibljivosti košarkarjev z modificirano FMS-metodo Foto: Aleš Fevžer (arhiv KZS) iz prakse za prakso 57 Uvod Zaradi bogate tehnike košarko uvrščamo med večstrukturne sestavljene športe. V kategorijo večstrukturnih športov spada zaradi velikega števila tehničnih elementov, tako z žogo kot brez nje. Za uspešno izva- janje vseh teh elementov mora imeti ko- šarkar dobro razvite različne gibalne spo- sobnosti. Ena izmed teh je gibljivost. Ta je v današnjem vrhunskem športu pomembna, saj v povezavi z drugimi sposobnostmi kra- si posameznike v različnih športnih pano- gah, med drugim v košarki, in jim omogoča izvajanje specifičnih nalog z optimalno am- plitudo (Dežman in Erčulj, 2005). „Gibljivost v košarki Gibljivost je gibalna sposobnost dose- ganja velikih amplitud gibov v sklepih ali sklepnih sistemih posameznika (Pistotnik, 2011). Izvedba gibov z veliko amplitudo omogoča delovanje sile na daljši poti (od- rivi, meti, zamahi), manjšo frekvenco gibov pri enaki hitrosti (šprint) ter bolj racionalno premagovanje ovir (Ušaj, 1996). Gibljivost je lokalno pogojena, kar pomeni, da je lahko v določeni ravnini ali sklepu dobro razvi- ta, v določeni ravnini ali sklepu pa slabše. Zmanjšuje se s starostjo, vendar pa jo lahko z izvajanjem razteznih vaj ohranjamo na vi- soki ravni v pozna leta življenja (Vujin, Erčulj in Remic, 2016). Gibljivost v povezavi s stabilnostjo prispe- va k učinkovitemu gibanju posameznika, skupaj pa predstavljata osnovna gradnika moči, vzdržljivosti, hitrosti, eksplozivnosti in agilnosti. Človeško telo je povezana kinetič- na veriga, v kateri se iz enega dela telesa v drugega prepletata gibljivost in stabilnost. Optimalna gibljivost je potrebna v gležnju, kolku, prsnem delu hrbtenice in ramen- skem obroču. Po drugi strani je potrebna dobra stabilnost v kolenu, ledvenem delu hrbtenice in vratu. Porušeno ravnotežje lahko privede do bolečin ali poškodb, manj učinkovito z vidika porabe energije pa je tudi gibanje (Cook, 2003). Kot navajata Dežman in Erčulj (2005), mora biti košarkar tako gibljiv, da lahko izvaja vse specifične naloge z optimalno amplitudo. To mu omogoča boljši izkoristek energije oz. gospodarnejšo tehniko gibanja z žogo in brez nje ter večjo hitrost. V košarki ima gibljivost pomemben vpliv na učinkovi- tost gibanja, vpliv pa je lahko neposreden ali posreden. Neposredni vpliv je povezan predvsem s tehniko košarkarskega gibanja, saj se težave lahko pojavijo pri določenih gibanjih, kot so meti, podaje, prehodi v vo- denje, gibanje v nizki preži in šprinti. Slaba gibljivost tako neposredno vpliva na pravil- no izvedbo in učinkovitost določenih ele- mentov. Posredni vpliv omejene gibljivosti pa se kaže v povezavi z drugimi gibalnimi sposobnostmi (eksplozivna moč, hitrost in koordinacija). Vpliva lahko na ekonomič- nost gibanja, izkoristek energije, preventivo pred poškodbami in nepravilnosti v telesni drži (Vujin, Erčulj in Remic, 2016). Testiranje gibljivosti in ugotavljanje vzrokov za omejeno gibljivost je zelo pomembno v obdobju rasti košarkarjev in košarkaric. K težavam in nepravilnostim v telesnem razvoju ob pomanjkanju spremljanja in razvoja gibljivosti lahko prispeva tudi ne- primeren trening moči (preveč napačno izbranih krepilnih vaj in premalo razteznih vaj). Pri košarkarjih in košarkaricah so najpo- gostejša kritična mesta oz. mišične skupine, kjer se pojavlja omejena gibljivost, iztego- valke gležnja, upogibalke kolena ter upo- gibalke in iztegovalke kolka (Vujin, Erčulj in Remic, 2016). Omejena gibljivost se danes pri posameznikih pogosto pojavlja tudi v ramenskem obroču (pogost vzrok je skraj- šana široka hrbtna mišica) in prsnem delu hrbtenice, kjer je pogosto opaziti kifotično držo (skrajšane prsne mišice in šibke mišice zgornjega dela hrbta). „Testni sistem fms FMS ali Functional Movement Screen je te- stni sistem, ki sta ga leta 1997 razvila Gray Cook in Lee Burton. Razvila sta ga za oce- njevanje gibalnih vzorcev ter odkrivanje asimetrij in omejitev pri gibanju. Gibanja v testnem sistemu FMS zahtevajo dobro gibljivost in stabilizacijo (Cook, 2011). Za izvedbo testiranja potrebujemo opremo, prikazano na Sliki 1. Testni sistem FMS vsebuje 7 testov, izvede- ni so v naslednjem vrstnem redu: – globoki počep s palico v vzročenju (Deep squat), – prestopanje ovire s palico na tilniku (Hur- dle step), – izpadni korak s palico na hrbtu (In-Line lunge), – gibljivost ramenskega obroča (Shoulder mobility), – dvig iztegnjene noge v leži na hrbtu (Ac- tive straight-leg raise), – dvig v oporo ležno spredaj (Trunk stabi- lity push-up), – dvig iste roke in noge v opori klečno spredaj (Rotary stability). Ob izvedbi testov je za področje košarke pomembno kritično opazovanje gibanja in na podlagi tega sklepanje o vzrokih za omejitve pri izvedbi določenega gibanja. Ob pojavu kompenzacije ali odklona od idealne izvedbe je priporočeno izvesti do- daten test, s katerim preverimo, ali je vzrok omejena gibljivost določenega predela, s tem pa posledično lahko odkrijemo izvor težave. Priporočljivo si je shraniti tudi opise zaznanih asimetrij. Testni sistem FMS je namenjen iskanju omejitev pri gibanju, ki so lahko tudi po- sledica slabe stabilizacije ali pomanjkanja moči, zato zmanjšana gibljivost ni vedno edini vzrok za odklon od idealne izvedbe gibanja. „Dodatni testi če želimo odkriti natančen izvor težave, ka- tere vzrok je omejena gibljivost, je treba ob izvedbi testiranja s testnim sistemom FMS Slika 1. Oprema za izvedbo testiranja 58 opraviti dodatne teste. S temi preverjamo gibljivost v določenem delu telesa oziroma ugotovimo, ali je morda mišica ali skupina mišic, ki omejuje gibanje v posameznem sklepu, skrajšana. Kot podporo testnemu sistemu FMS smo izbrali 7 dodatnih testov: dva preverjata morebitno skrajšavo mišic v ramenskem obroču, trije testi v predelu kolka in dva testa v predelu gležnja. Upogib ramen (m. Latissimus dorsi, m. Teres major, m. Subscapularis): Povezava s FMS: – globoki počep s palico v vzročenju, – gibljivost ramenskega obroča. Namen: S testom preverjamo, ali so morda skrajšane široka hrbtna mišica (m. Latissi- mus dorsi), velika okrogla mišica (m. Teres major) in podlopatična mišica (m. Subsca- pularis). Izvedba: Košarkar ali košarkarica leži na hrb- tu na ravni podlagi s pokrčenimi nogami v kolenih. Roke so pred začetkom gibanja v priročenju, nato jih premakne skozi pre- dročenje v vzročenje. Roke so v komolcih iztegnjene, dlani pa obrnjeni druga proti drugi. Merjenec poskuša roke premakniti kar se da visoko v vzročenje, pri tem pa ne sme uporabiti kompenzacijskih gibov v ka- teremkoli delu telesa (Cressey, Hartman in Robertson, 2009). Rezultat: Ob optimalni gibljivosti testiranih mišic mora merjenec brez kompenzacijskih gibov z rokami doseči polnih 180° iz priro- čenja do vzročenja. V nasprotnem primeru so lahko skrajšane široka hrbtna mišica, ve- lika okrogla mišica in podlopatična mišica (Cressey, Hartman in Robertson, 2009). Omenjene mišice so vključene pri naslednjih košarkarskih elementih: lovljenja, meti, po- daje in prestrezanja žoge. Horizontalni odmik (m. Pectoralis ma- jor): Povezava s FMS: – globoki počep s palico v vzročenju, – izpadni korak s palico na hrbtu, – gibljivost ramenskega obroča. Namen: S testom preverjamo, ali je morda skrajšana velika prsna mišica (m. Pectoralis major) (Clarkson, 2013). Izvedba: Košarkar ali košarkarica leži na hrb- tu na ravni podlagi. Roke so v predročenju, dlani položi za glavo. Trup, ramenski obroč in glava so ves čas v stiku s podlago. Me- rilec roki počasi premakne v horizontalni odmik, do točke največjega raztega velike prsne mišice (Clarkson, 2013). Rezultat: Dobra gibljivost in s tem ovržen sum na skrajšane prsne mišice oz. veliko prsno mišico se pokaže takrat, ko se je mer- jenec zmožen dotakniti podlage s komolci, pri tem na ohranja nevtralen položaj zgor- njega dela telesa, brez kakršnihkoli kom- penzacijskih gibov (Clarkson, 2013). Omenjene mišice so vključene pri naslednjih košarkarskih elementih: lovljenja, meti, po- daje in prestrezanja žoge. Slika 4. Začetni položaj Slika 5. Končni položaj Zadnja stran stegna (m. Semitendino- sus, m. Semimembranosus, m. Biceps femoris): Povezava s FMS: – globoki počep s palico v vzročenju, – prestopanje ovire naprej in nazaj s palico na tilniku, – dodatni test za test »dvig iztegnjene noge v leži na hrbtu«. Namen: S tem testom preverjamo, ali so morda skrajšane polkitasta mišica (m. Se- mitendinosus), polopnasta mišica (m. Se- mimembranosus) in/ali dvoglava stegen- ska mišica (m. Biceps femoris). Test izhaja iz enakega testa, kot ga izvedemo v testnem sistemu FMS (Clarkson, 2013). Izvedba: Merjenec leži na hrbtu na ravni podlagi. Izvede dvig noge, pri tem pa vsi drugi deli telesa ostanejo v enakem zače- tnem položaju, brez kompenzacijskih gi- bov (Clarkson, 2013). Rezultat: Če merjenec noge ni dvignil viš- je od kota 90°, izvedemo dodatna testa, s katerima določimo, ali je morda skrajšana dvoglava stegenska mišica ali sta za ome- jeno gibljivost krivi polkitasta in polopnasta mišica. Če je ob notranji rotaciji in primiku noge kot manjši od 90°, je verjetno skrajša- na dvoglava stegenska mišica. Če pa je kot ob zunanji rotaciji in odmiku manjši od 90°, sta lahko skrajšani polopnasta in polkitasta mišica (Sanzo in MacHutchon, 2015). Omenjene mišice so vključene pri naslednjih košarkarskih elementih: tek, preža, skoki in obrati. Slika 6. Notranja rotacija in primik Slika 7. Zunanja rotacija in odmik Slika 2. Začetni položaj Slika 3. Končni položaj iz prakse za prakso 59 Upogibalke kolka (m. Iliacus, m. Psoas major, m. Tensor fasciae latae, m. Sarto- rius, Rectus femoris): Povezava s FMS: – izpadni korak s palico na hrbtu, – dvig iztegnjene noge v leži na hrbtu. Namen: S tem testom, imenovanim Tho- mas test, preverjamo, ali so morda skraj- šane črevnična mišica (m. Iliacus), velika ledvena mišica (m. Psoas major), krojaška mišica (m. Sartorius), prema stegenska mi- šica (m. Rectus femoris) in/ali napenjalka stegenske ovojnice (m. Tensor fasciae latae) (Clarkson, 2013). Izvedba: Merjenec leži na hrbtu, z medeni- co na robu mize. Kolena pritegne k prsim, tako da se ledveni del hrbtenice dotika mize. Nato izpusti eno nogo, da ta doseže največji izteg v kolku. Med gibanjem mer- jenec ne sme uporabljati kompenzacijskih gibov v kateremkoli delu telesa (Clarkson, 2013). Rezultat: Če je koleno višje od kolka, sta ver- jetno skrajšani črevnična in velika ledvena mišica. Če se zadnja stran stegna ne dotika mize, naredimo odmik v kolku. Če se po odmiku v kolku zadnja stran stegna dotika mize, je po vsej verjetnosti skrajšana na- penjalka stegenske ovojnice. Če se zadnja stran stegna dotika mize, kot v kolenu pa je večji od 90°, je najverjetneje skrajšana pre- ma stegenska mišica (Cressey, Hartman in Robertson, 2009). Omenjene mišice so vključene pri naslednjih košarkarskih elementih: tek, skoki in prehodi v tek s križnim ali vzdolžnim korakom. Slika 8. Začetni položaj Slika 9. Končni položaj Primikalke kolka (m. Pectineus, m. Ad- ductor brevis, m. Adductor longus, m. Adductor magnus, m. Gracilis): Namen: Pri testiranju merjenec izvede upo- gib, odmik in zunanjo rotacijo v kolku. S testom preverjamo, ali so morda skrajšane primikalke kolka (m. Pectineus, m. Adduc- tor brevis, m. Adductor longus, m. Adduc- tor magnus, m. Gracilis), črevnična mišica (m. Iliacus) in/ali velika ledvena mišica (m. Psoas major) (Lynn Palmer in Epler, 1998). Test je smiseln za uporabo pri košarkarjih, saj primikalke kolka sodelujejo pri lateralnih gibanjih, ki jih je v košarki veliko. Izvedba: Merjenec leži na hrbtu na ravni podlagi. Eno nogo ima iztegnjeno, drugo pokrči in gleženj položi nad koleno izte- gnjene noge. Trup je ves čas v stiku s pod- lago, še posebej pozorni pa moramo biti, da med testom ni kompenzacijskih gibov v medenici. Merilec pomaga pri testiranju tako, da stabilizira medenico in narahlo po- tisne koleno pokrčene noge proti podlagi. Potisk kolena naj bo rahel in ne sme pov- zročati bolečine (Buckup, 2004). Rezultat: Optimalna gibljivost se pokaže, če sta merjenčevi koleni v isti ravnini, tako da je pokrčena noga vzporedna s podlago. Če pokrčena noga ni vzporedna s podlago, so lahko skrajšane primikalke kolka, črevnična mišica in/ali velika ledvena mišica (Buckup, 2004). Omenjene mišice so vključene pri naslednjih košarkarskih elementih: tek, preža, obrati, spremembe smeri in gibanje s prisunskimi koraki. Slika 10. Začetni položaj Slika 11. Končni položaj Upogib gležnja (m. Gastrocnemius): Povezava s FMS: – izpadni korak s palico na hrbtu. Namen: S tem testom preverjamo, ali je morda skrajšana dvoglava mečna mišica (m. Gastrocnemius) (Osar, 2012). Izvedba: Merjenec sedi na ravni podlagi. Noge so popolnoma iztegnjene in v stiku s podlago. Kot med stopalom in golenico je 90°. Merilec izvede upogib v gležnju do točke največjega raztega oz. bolečine, pri tem pa je pozoren, da noga v kolenu osta- ne popolnoma iztegnjena (Osar, 2012). Rezultat: Ob optimalni gibljivosti med upo- gibom v gležnju mora merjenec doseči 15° spremembe kota v gležnju, tako da je kot med stopalom in golenico manjši od 75°. Če je kot med stopalom in golenico večji od 75°, je lahko za omejeno gibljivost kriva dvoglava mečna mišica (»ACSM´s Resour- ces for the Personal Trainer«, 2014). Omenjene mišice so vključene pri naslednjih košarkarskih elementih: tek, skoki in preža. Slika 12. Začetni položaj Slika 13. Končni položaj Upogib gležnja (m. Soleus): Povezava s FMS: – prestopanje ovire naprej in nazaj s palico na tilniku, – izpadni korak s palico na hrbtu. Namen: S testom preverjamo, ali je morda skrajšana velika mečna mišica (m. Soleus) (Clarkson, 2013). Izvedba: Košarkar ali košarkarica stoji pred- koračno, obraz ima obrnjen proti steni. Sto- 60 pala so bosa in s prsti obrnjena pravokotno na steno. Sprednje stopalo je od stene oddaljeno približno 8 cm. Merjenec začne upogibanje v kolenu in gležnju sprednje noge ter se s kolenom poskuša dotakniti stene. Med izvedbo testa se koleno giba vzporedno s stopalom, stopalo pa je ves čas v celoti v stiku s podlago (Cressey, Hart- man in Robertson, 2009). Rezultat: Če se merjencu s kolenom ne uspe dotakniti stene, je gibljivost velike mečne mišice omejena (Cressey, Hartman in Robertson, 2009). Če se merjenec stene ni dotaknil, stopalo premakne naprej in ponovno izvede test. Stopalo premika pro- ti steni toliko časa, da se stene dotakne s kolenom, pri tem pa si zapišemo razdaljo. Beleženje razdalje je pomembno, saj lahko rezultate primerjamo pri ponovnem testi- ranju, na primer po izvedbi korekcijskega programa za izboljšanje gibljivosti. Omenjene mišice so vključene pri naslednjih košarkarskih elementih: tek, skoki in preža. Slika 14. Začetni položaj Slika 15. Končni položaj „Zaključek V članku je prikazan sistem testiranja košar- karjev z modificirano metodo FMS. Že uve- ljavljenemu testnemu sistemu FMS smo dodali izolacijske teste, s katerimi lahko od- krijemo omejeno gibljivost v delih, v kate- rih se najpogosteje pojavlja pri košarkarjih. Zaradi predstavljene pomembnosti giblji- vosti kot gibalne sposobnosti smo s pre- dlaganim testnim sistemom želeli izboljšati raven testiranja gibljivosti košarkarjev ter s tem morda vplivati na trening gibljivosti, manjše število poškodb, odpravo posledic nepravilne telesne drže in preobremeni- tvenih sindromov, hkrati pa ustvariti boljše pogoje za razvoj košarkarjev in košarkaric. Zavedamo se, da so delavci v košarki ome- jeni s časom. Kljub temu menimo, da si je vredno vzeti nekaj dragocenih trenutkov za testiranje gibljivosti posameznikov, saj lahko na podlagi pridobljenih rezultatov oblikujemo nadaljnji načrt dela, s tem pa pomembno vplivamo na kakovost številnih dejavnikov v nadaljnji karieri igralcev, tako na košarkarskih igriščih kot tudi zunaj njih. „Literatura 1. ACSM‘s Resources for the Personal Trainer (Fourth edition). (2014). Philadelphia, United States: Lippincott Williams and Wilkins. 2. Buckup, K. (2004). Clinical tests for the mu- sculoskeletal system. Georg Thieme Verlag, Stuttgart, Germany. 3. Clarkson, H. (2013). Musculoskeletal Asses- sment – Joint Motion and Muscle Testing. Li- ppincott Williams and Wilkins, Philadelphia, US. 4. Cook, G. (2003). Athletic body in balance. Hu- man Kinetics, Illinois, US. 5. Cook, G. (2011). Movement: Functional Mo- vement Systems: Screening, Assessment, Corrective Strategies. Lotus Publishing, Chi- chester, England. 6. Cressey, E., Hartman, B. in Robertson, M. (2009). Assess and correct: Breaking barriers to unlock performance. Indianapolis, US. Ne- objavljeno delo. 7. Dežman, B. in Erčulj, F. (2005). Kondicijska pri- prava v košarki. Fakulteta za šport, Ljubljana. 8. Lynn Palmer, M. in Epler, M. (1998). Funda- mentals of Musculoskeletal Assessment Te- chniques. Lippincott Williams and Wilkins, Philadelphia, US. 9. Osar, E. (2012). Corrective exercise solutions to common hip and shoulder dysfunction. Lotus Publishing, Chichester, England. 10. Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu: osnove gibalne izobrazbe. Fakulteta za šport, Ljubljana. 11. Sanzo, P. in MacHutchon, M. (2015). Length tension testing book 1, lower quadrant. Bru- sh Education, Canada. 12. Ušaj, A. (1996). Kratek pregled osnov špor- tnega treniranja. Fakulteta za šport, Ljublja- na. 13. Vujin, S., Erčulj, F. in Remic, P. (2016). Sodobni koncepti v kondicijski pripravi mladih košar- karjev. Fakulteta za šport, Ljubljana. asist. Matic Sirnik, mag. prof. šp. vzg. Fakulteta za šport, Gortanova ulica Matic.Sirnik@fsp.uni-lj.si, www.fsp.uni-lj.si iz prakse za prakso 61 Basketball shooting accuracy and how to improve it? Abstract In this article, we first try to define the importance of accuracy in basketball shooting and to evaluate the performance of free throws and field shots at different levels of basketball playing. Accuracy in shooting at the basket is becoming increasingly impor- tant in modern basketball as the proportion of long-distance (three-point) shots increases at all levels of competition. In the continuation of this article, we present some experimental shooting training programmes and their impact on shooting accuracy. In this context, we also point out the problematic nature of some shooting accuracy tests, as such tests often lack vali- dated measurement characteristics. Other methodological shortcomings have also been observed in some pieces of research, such as the selection of the subjects, which is often questionable in terms of their number and quality. In the final part of the article, we also present some tools and technologies that can have a significant impact on the improvement of shooting technique (correction of certain errors) and serve as an increasingly important aid and support for coaches in plan- ning the shooting accuracy training process or pacing the so-called shooting form. Key words: basketball, shot, accuracy, aids, technologies Izvleček Natančnost pri metu na koš ima v sodob- ni košarki vse večji pomen, saj se na vseh ravneh tekmovanj povečuje delež metov z velike razdalje (za tri točke). V članku najprej opredelimo pomen natančnosti pri metu na koš ter ovrednotimo uspe- šnost pri izvedbi prostih metov in me- tov iz igre na različnih ravneh kakovosti igranja košarke. V nadaljevanju predsta- vimo nekaj eksperimentalnih programov treninga meta in njihovo učinkovitost. V zvezi s tem tudi opozorimo na proble- matičnost nekaterih testov natančnosti zadevanja, saj ti testi pogosto nimajo preverjenih merskih značilnosti. Pri ne- katerih raziskavah zasledimo tudi druge metodološke pomanjkljivosti, npr. izbor preiskovancev (merjencev) je pogosto vprašljiv z vidika njihovega števila in ka- kovosti. V zaključnem delu članka opiše- mo nekaj pripomočkov in tehnologij, ki lahko pomembno pripomorejo k izbolj- šanju tehnike meta (korekciji določenih napak) ter služijo kot vse večja pomoč in podpora trenerjem pri načrtovanju pro- cesa treniranja natančnosti pri izvajanju metov oziroma tempiranju t. i. strelske forme. Ključne besede: košarka, met, natančnost, trening, pripomočki, tehnologije. Frane Erčulj Natančnost pri metu na koš - kako jo izboljšati? https://www.rtvslo.si/sport/novice/slovenci-iz-banjaluke-z-dvignjeno-glavo/372740 (foto: Aleš Fe- vžer) 62 Uvod Košarka je igra z žogo med dvema ekipa- ma z nasprotujočimi si interesi. Cilj igre je vreči žogo v koš (doseči zadetek), ki ga bra- ni nasprotna ekipa, in premagati tekmeca (nasprotno ekipo) tako, da dosežemo večje število točk kot on. Zadetke za eno točko dosegamo s prostimi meti, ti so posledica določenih kršitev pravil nasprotne ekipe, zadetke za dve in tri točke pa z meti iz igre, ki jih izvajamo iz različnih položajev in iz različne oddaljenosti. Največja mera na- tančnosti je potrebna pri metih za tri toč- ke, tj. metih izza polkrožne črte, ki je 6,75 m oddaljena od koša (NBA 7,24 m; NCAA 6,32 m), Koš, v katerega mečemo žogo z obsegom 749–780 mm (ženske 724–734 mm) in težo 567–650 g (ženske 510–567 g), sestavlja okrogel kovinski obroč, na katerega je pri- trjena mrežica. Obroč, ki ima horizontalno lego, je na višini 305 cm in ima notranji premer 45 cm (Uradna košarkarska pravila 2010). Igralci ene ekipe v 40 minutah čiste igre na tekmi žogo na koš vržejo v povprečju osemdesetkrat. Od tega je približno polo- vica (40) metov za dve točki, četrtina (20) metov za tri točke in četrtina (20) metov za eno točko (Erčulj in Zovko, 2020). Met na koš je gotovo eden najpomemb- nejših, najkompleksnejših in hkrati najzah- tevnejših elementov košarkarske igre. Zato mu pri treniranju košarke namenjamo zelo veliko pozornosti. V mlajših starostnih kate- gorijah bolj z vidika učenja in usvajanja pra- vilne tehnike meta, v starejših pa predvsem z vidika funkcionalnosti in natančnosti meta. Vsekakor pa je trening meta stalnica, ki košarkarja oziroma košarkarico spremlja celotno športno kariero, od najmlajših pa vse do članske starostne kategorije. Uspešnost (natančnost) pri metu na koš je odvisna od številnih dejavnikov. Z vidi- ka posameznika so za uspešno zadevanje koša pomembne številne psihomotorič- ne sposobnosti, specialne košarkarske spretnosti (tehnično-taktično znanje) ter telesne in psihološke razsežnosti. Z vidika ekipe (praktično pri vseh metih iz igre) pa je uspešnost meta na koš odvisna tudi od uspešnosti izvajanja skupinske in ekipne taktike ter sodelovanja in odnosov med posameznimi igralci (sociometričnih zna- čilnosti). Met na koš je gibalna (motorična) akcija, pri kateri prihaja do izraza pojavna oblika na- tančnosti (preciznosti), ki jo nekateri ime- nujejo »sposobnost zadevanja z lansiranim (vrženim) projektilom« (Pistotnik, 2003). Pri košarki lansiranje predstavlja met na koš, projektil pa košarkarsko žogo. Na podlagi enkratne sinteze informacij je treba pred izmetom v zelo kratkem času – izmetni čas je običajno dolg 0,6–1,0 s (Erčulj idr., 2014; Rojas idr., 2000) – izdelati program lansi- ranja, saj izvajanje korektivnih programov po izmetu seveda ni mogoče. Aferentna sinteza vizualnih in kinestetičnih informacij mora zagotoviti vse elemente za določitev trajektorije (krivulje, poti) leta žoge do cilja – koša (pojavlja se t. i. simultana oziroma hkratna analiza informacij). Če so informa- cije korektne in njihova analiza uspešna (pri tem imajo pomembno vlogo znanje in iz- kušnje), bo žoga po vsej verjetnosti zadela svoj cilj (koš), v nasprotnem primeru pa ne. Če imamo na voljo več zaporednih metov iz istega položaja (npr. dva ali tri proste mete), lahko na podlagi analize predho- dnih metov izdelamo korekcijski program lansiranja in s tem vplivamo na večjo na- tančnost pri naslednjem metu. V tem kon- tekstu lahko omenimo raziskavo, ki sta jo izvedla Vinazza in Erčulj (2021). V njej sta ugotavljala uspešnost izvajanja prostih metov po tem, ko so s platnenim zastorom merjencem preprečili vidno povratno in- formacijo o uspešnosti njihovega meta. V pogojih, ko merjenci niso imeli vidne po- vratne informacije o tem, ali je bil njihov met uspešen ali ne, je bila uspešnost pri izvajanju prostih metov za 5 % slabša kot v običajnih pogojih. Ko so merjencem z uporabo protihrupnih slušalk onemogočili še pridobitev slišne povratne informacije, se je uspešnost poslabšala za dodatna 2 %. Čeprav so bile razlike sicer blizu meje statistične značilnosti na ravni 5-odstotne napake, te meje kljub vsemu niso presegle. S povečevanjem razdalje meta mora košar- kar izdelati vse bolj natančen program lan- siranja projektila (žoge), posledica katerega je ustrezna kombinacija kinematičnih pa- rametrov meta, predvsem izmetne višine, izmetnega kota in izmetne hitrosti. Natančnost (preciznost) pri metu na koš je psihomotorična sposobnost. To pomeni, da ni samo gibalno (motorično) pogojena, temveč je tudi pod močnim vplivom psi- hičnih značilnosti, lastnosti in sposobnosti košarkarja. Gibalni vidik lahko povezujemo predvsem s tehniko in koordinacijo meta, pa tudi s sposobnostmi, kot so moč (ma- ksimalna in eksplozivna), hitrost (hitrost en- kratnega – acikličnega giba, hitrost reakcije – odzivanja), gibljivost in tudi vzdržljivost košarkarja. Moč ima pomembno vlogo predvsem pri metih z večje razdalje. Hitrost izmeta je pomembnejša pri metih, pri ka- terih košarkarja ovira obrambni igralec ali pa je na voljo zelo omejen čas za izvedbo meta. Tehnično pravilna in ekonomična izvedba nekaterih načinov meta na koš zahteva tudi razmeroma veliko mero giblji- vosti. Vpliv vzdržljivosti prihaja najbolj do izraza ob koncu tekme, ko je treba po dol- gotrajnem premagovanju naporov ohraniti visoko stopnjo natančnosti pri metu. Poleg tega je ob zaključku tekme, ko se običajno odloča o zmagovalcu in je lahko vsak met odločilen, izjemno pomembna tudi psiho- loška priprava. Natančnost pri metu na koš prihaja seveda najbolj do izraza pri metih z velike razdalje, tj. pri metih za tri točke. Z razvojem košarke in vse večjo natančnostjo košarkarjev po- stajajo ti meti tudi vse pogostejši. Če ana- liziramo trend uspešnih metov za tri točke na najvišji ravni kakovosti igre (v ligi NBA) glede na tip igralcev, lahko ugotovimo, da se je uspešnost pri metih (% zadetih me- tov) igralcev tipa 1 (nizki branilci – orga- nizatorji) in 2 (visoki branilci – strelci) od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja le v manjši meri povečala. Gre za igralce, ki izvedejo največ metov za tri točke. Pri igral- cih tipa 3 (krila) se uspešnost pri metih za tri točke počasi in dokaj enakomerno pove- čuje vse od uvedbe pravila tritočkovnega zadetka v sezoni 1979/80. Največjo razliko oziroma izboljšanje uspešnosti pri metih za tri točke opazimo pri igralcih tipa 4 (krilni centri) in 5 (centri), posebej izrazito je v za- dnjem desetletju (Slika 1). Kot zanimivost lahko navedemo, da je bilo v ligi NBA leta 2010 samo 16 igralcev z več kot 150 zadetimi meti za tri točke na sezono, osem let pozneje jih je bilo že 50 (NBA Advanced Stats, 2019). Po podatkih z uradnih spletnih strani Evrolige (euroleagu- ebasketball.net), NBA (nba.com) in NCAA – 1. divizija (https://www.ncaa.com/sports/ basketball-men/d1) so v navedenih tekmo- vanjih v sezoni 2021/22 najboljši košarkarji na svetu v povprečju zadeli 36–37 % metov za tri točke. Pri tem je treba poudariti, da je črta meta za tri točke v NBA za 0,5 m bolj oddaljena od koša kot v Evroligi in v NCAA – D1. V ženski različici lige NBA (WNBA) in Fibini Evroligi za ženske mečejo košarkarice za tri točke z oddaljenosti 6,75 m ter z ne- koliko manjšo in lažjo žogo kot košarkarji. Na podlagi podatkov z uradnih spletnih strani lahko ugotovimo, da je v WNBA (se- iz prakse za prakso 63 zona) 2022 dvanajst (12) sodelujočih ekip v povprečju zadelo 32,9 % metov za tri točke (WNBA Stats, 2023), 16 ekip v ženski Evroli- gi (sezona 2022/23) pa 32,3 % metov za tri točke (Euroleague Women, 2023). Ko gre za natančnost pri metu na koš, je absolutna primerjava med omenjenimi tekmovanji (ligami) mogoča le pri prostih metih, saj teh ne ovirajo obrambni igralci, oddaljenost koša od črte prostih metov pa je povsod enaka. Vendar pa je tudi v tem primeru primerjava med spoloma zaradi velikosti in teže »ženske« žoge nekoliko problematična. Kot vidimo na Sliki 2, je povprečna uspešnost pri prostih metih v moški konkurenci 76–78 %, v ženski pa 74–79 %. Ugotovimo lahko torej, da na najvišji ravni med spoloma ni večjih razlik v natančnosti (uspešnosti) pri prostih me- tih. Nekoliko presenetljivo lahko absolutno največjo natančnost pri izvajanju prostih metov zasledimo pri košarkaricah v WNBA. Razlog za to bi bil morda lahko v zgošče- ni kakovosti košarkaric, saj v omenjenem tekmovanju nastopa najmanj ekip (le 12), v njih pa so zbrane najkakovostnejše ko- šarkarice, ki so hkrati najbolj natančne pri metu (Erčulj in Zovko, 2020). Pri mlajših in manj selekcioniranih košarkar- jih in košarkaricah je natančnost zadevanja prostih metov seveda manjša. Tako so na primer na najvišji ravni klubskega tekmo- vanja v Sloveniji v starostni kategoriji U19 fantje v sezoni 2018/19 zadeli 65,7 % pro- stih metov, dekleta pa 60,2 %. V nižjih sta- rostnih kategorijah uspešnost pri prostih metih še bolj upade, izraziteje pri dekletih kot pri fantih (Slika 3). „Vpliv različnih eksperimentalnih programov treninga meta na natančnost (uspešnost) pri metu V znanstveni literaturi lahko zasledimo kar nekaj del, v katerih so avtorji preverja- li učinkovitost različnih eksperimentalnih programov treninga meta oziroma njihov vpliv na natančnost (uspešnost) pri metih. Nekateri programi so se izkazali kot bolj učinkoviti in so v znatni meri vplivali na izboljšanje rezultatov v testih, s katerimi so avtorji ugotavljali natančnost meta, spet drugi pa v precej manjši meri. Vendar pa je treba tu opozoriti na problematičnost tovr- Slika 1. Uspešnost metov (% zadetih metov) za tri točke v NBA po tipih igralcev od uvedbe tritočkov- nega zadetka v sezoni 1979/80 Opomba. Povzeto po/Iz »How the 3-point Line Changed the NBA and the Game of Basketball«, avtor A. Meng, 2018, str. ?. 76,3 % 76,6 % 77,6 % 73,9 % 79,4 % 77,2 % Evroliga moški NBA NCAA moški* Evroliga ženske WNBA NCAA ženske* Slika 2. Delež zadetih prostih metov na najkakovostnejših moških in ženskih tekmovanjih v sezoni 2018/19 Opomba. * podatki se nanašajo na 30 najvišje rangiranih ekip v D1. Povzeto po/Iz »Znanost o metu na koš«, avtorja F. Erčulj in V. Zovko, 2020, str. ? 65,7 % 64,9 % 63,6 % 60,2 % 53,9 % 49,3 % U19* U17** U15** fantje dekleta Slika 3. Deleži zadetih prostih metov pri košarkarjih in košarkaricah v mlajših starostnih kategorijah v sezoni 2018/19 Opomba. * 1. SKL. ** 20 najvišje rangiranih ekip v državnem prvenstvu Slovenije. Povzeto po/Iz »Zna- nost o metu na koš«, avtorja F. Erčulj in V. Zovko, 2020, str. ? 64 stnih testov, in sicer z vidika njihovih mer- skih značilnosti. Avtorji raziskav pogosto uporabljajo teste natančnosti (preciznosti) brez preverjenih merskih značilnosti, zato sta veljavnost in zanesljivost lahko dvomlji- vi. Prav tako bi lahko določenim avtorjem očitali nekatere druge metodološke po- manjkljivosti, med katerimi naj omenimo izbor preiskovancev (merjencev) – ta je pogosto vprašljiv z vidika njihovega števila in kakovosti. Tovrstne eksperimente sicer pogosteje zasledimo pri mlajših košarkarjih in košarkaricah in manj pogosto na ravni vrhunske košarke. Pojskić, Šeparović in Užičanin (2011) kot naj- primernejše instrumente za ugotavljanje natančnosti pri metu na koš z vidika zane- sljivosti priporočajo mete z manjše razda- lje, izvedene v fiziološko in strukturno manj zahtevnih pogojih (npr. prosti meti). Meti z večje razdalje, ki so vključevali dodatna gibanja v smislu utrujanja igralcev, so se iz- kazali kot manj zanesljiv merski instrument, rezultati pa so bili tudi precej bolj variabilni. Pojskić, Šeparović, Muratović in Užičanin (2014) so v svoji raziskavi analizirali pre- dikcijsko vrednost štirih testov, s katerimi so ugotavljali uspešnost metov na koš, pri čemer pa o njihovih merskih značilnostih ne poročajo. Rezultati regresijske analize kažejo, da so precej boljši prediktorji uspe- šnosti pri metu na tekmah testi, pri katerih so merjenci metali iz gibanja, kot pa testi, pri katerih so metali z mesta. Avtorji ugo- tavljajo, da je šestdesetsekundni (60) test dinamičnih metov z razdalje 5 m (merjenci so metali na koš iz skoka, in sicer v določe- nem zaporedju iz štirih različnih položajev, pri čemer so bili ves čas v gibanju) dober prediktor uspešnosti meta iz igre, ki so jo ugotavljali na tekmah. Prav tako so ugoto- vili, da je šestdesetsekundni test dinamič- nih metov za tri točke (podobno so tudi tu merjenci metali na koš iz skoka v gibanju, vendar iz petih različnih položajev) dober prediktor uspešnosti meta iz igre za tri toč- ke. Boddington, Cripps, Scanlan in Spiteri (2019) so ugotavljali zanesljivost testa BJSAT (Basketball Jump Shooting Accuracy Test) (Slika 4) pri košarkarjih različnih kakovostnih ravni. Rezultat testa je predstavljal seštevek točk osmih metov iz različnih položajev. Natančnost metov so ovrednotili s točkami od 0 (zgrešen met, ne da bi se žoga dota- knila obroča ali table) do 3 (zadetek, ne da bi se žoga dotaknila obroča). Slika 4. Test BJSAT (Basketball Jump Shooting Accuracy Test) Opomba. Povzeto po/Iz »The Validity and Relia- bility of the Basketball Jump Shooting Accuracy Test«, avtorji B. J. Boddington, A. J. Cripps, A. T. Scanlan in T. Spiteri, 2019, Journal of Sports Sci- ences, 37(10), str. 3. Po navedbah avtorjev se je test BJSAT iz- kazal kot sprejemljiv v smislu veljavnosti in zanesljivosti, vendar je bila višja stopnja za- nesljivosti ugotovljena pri bolj kakovostnih košarkarjih. Test se je izkazal bolj zanesljiv kot večina testov, ki se navajajo v literaturi. V nadaljevanju si poglejmo rezultate ne- katerih raziskav, s katerimi so avtorji ugota- vljali učinkovitost različnih eksperimental- nih programov treninga meta na podlagi rezultatov v testih, ki so jih izvedli pred za- četkom in po koncu trenažnega programa. Zambova in Tomanek (2012) sta tako že pri desetletnih košarkarjih izvedla 16-tedenski eksperimentalni program treninga. V tem času so mladi košarkarji izvedli 55 trenin- gov v trajanju 90 minut (s poudarkom na treningu meta) in odigrali 13 tekem. Skupaj so treningu meta namenili 38 % celotne- ga časa treninga. V okviru tega so izvajali šest različnih vaj, nanašale so se na met iz dvokoraka, met z mesta z majhne in sre- dnje razdalje, proste mete ter mete izpod koša z leve in desne strani. Po končanem eksperimentalnem programu so košarkar- ji statistično značilno izboljšali odstotek zadetih metov v nekaterih testih, in sicer pri metih iz dvokoraka ter tudi pri prostih metih. Pri metu iz dvokoraka so svojo uspe- šnost izboljšali z 38 % (pred začetkom pro- grama) na 71 % zadetih metov (po koncu programa). Nekoliko manjši je bil napredek pri prostih metih, kjer se je uspešnost po končanem eksperimentalnem programu povečala za 14 % v primerjavi s stanjem pred začetkom eksperimenta. Pri metu po sonožnem zaustavljanju s srednje razdalje avtorji niso potrdili izboljšanja odstotka za- detih metov. Zambova in Mačura (2013) sta pri nekoli- ko starejših dečkih (U12) izvedla podoben eksperiment v trajanju desetih tednov in tremi treningi na teden. Na vsakem trenin- gu so dvajset minut namenili specialnemu treningu meta: metali so iz petih položajev in izvedli petinsedemdeset metov oziroma petnajst iz vsakega od položajev z razdalje 3,65 m. Zanimivo je, da avtorja po konča- nem eksperimentalnem programu trenin- ga meta nista potrdila izboljšanja v rezul- tatu testa, pri katerem so igralci metali na koš iz istih položajev kot na treningu. Prav tako niso zaznali izboljšanja v testu met iz dvokoraka. Statistično značilno pa so igralci izboljšali odstotek zadetih metov iz levega in desnega bočnega položaja (razdalja 4,1 m) ter odstotek zadetih prostih metov. Zanimivo raziskavo v povezavi z natančno- stjo pri metu na koš pri mladih košarkarjih sta opravila Uzun in Pulur (2018). S petnaj- stletnimi košarkarji sta izvedla desette- denski eksperimentalni program treninga meta, ki je skupaj obsegal 40 treningov (4 na teden) v trajanju 100–110 minut. Kon- trolna skupina je izvajala običajen košarkar- ski trening, eksperimentalna skupina pa je pri vsakem treningu opravila 40–50 minut specialnega treninga meta, ki so ga sesta- vljale štiri različne vaje meta (skupaj 6000 metov). Eno izmed vaj so sestavljali meti iz skoka iz petih različnih položajev z razdalje 4,2 m, drugo pa meti za tri točke (prav tako iz petih različnih položajev) z razdalje 6,75 m. Tako pred začetkom eksperimentalne- ga programa kot tudi po njem sta avtorja izvedla testiranje natančnosti pri metu. Končno testiranje je pokazalo občutno in statistično značilno izboljšanje pri uspešno- sti meta. Uspešnost pri metu z razdalje 4,2 m se je po končanem eksperimentalnem programu treninga meta povečala na 61 % (glede na 37 % uspešnost pred začetkom eksperimenta). Prav tako se je izboljšala uspešnost meta za tri točke, s 23 % (pred eksperimentalnim programom) na 43 % (po eksperimentalnem programu). V kon- trolni skupini, ki je trenirala po običajnem programu, se odstotek zadetih metov ni povečal niti pri metih z razdalje 4,2 m niti pri metih z razdalje 6,75 m. Savas, Yüksel in Uzun (2018) so preverjali učinkovitost treninga meta v kombina- ciji s telesno pripravo med 12-tedenskim pripravljalnim obdobjem profesionalne iz prakse za prakso 65 košarkarske ekipe. Prve štiri tedne je bil trening usmerjen v aerobno pripravo in razvoj moči s pomočjo obhodne vadbe. V naslednjih osmih tednih je ekipa nadalje- vala kondicijsko pripravo (predvsem razvoj hitre moči), večji poudarek pa je bil na teh- nično-taktični pripravi. V osmih tednih so igralci takoj po treningu hitre moči v fitne- su izvedli 6 serij po 20 metov na koš, kar je pomenilo 400–600 metov na teden. Pred začetkom in po koncu 8-tedenskega pro- grama priprav so avtorji izvedli testiranje v natančnosti meta. Testiranje je obsegalo 100 prostih metov, 100 metov iz skoka (av- torji ne poročajo, s kolikšne razdalje) in 100 metov iz skoka proti obrambnemu igralcu (iz tistih položajev, kjer igralci največkrat mečejo tudi na tekmi). Na končnem testira- nju se je pri vseh treh metih delež zadetih metov statistično značilno izboljšal, in sicer za 3,4–5 %. Čeprav ne gre za veliko izboljša- vo, je 8-tedenski eksperimentalni program očitno pozitivno vplival na natančnost meta. Vendar pa je izboljšana natančnost posledica kompleksnega trenažnega pro- cesa, ki ga avtorji tudi razmeroma slabo opišejo. Rezultati tako kompleksnega eks- perimenta, ki je hkrati tudi slabo nadzoro- van, seveda ne omogočajo konkretnega sklepanja o tem, v kolikšni meri je na iz- boljšanje natančnosti vplival trening meta, kakšen je bil vpliv treninga meta v kombi- naciji s treningom hitre moči in koliko so na rezultat končnega testiranja vplivale druge trenažne aktivnosti. Zasledimo lahko tudi kar nekaj raziskav, s katerimi so avtorji preverjali učinkovitost različnih eksperimentalnih programov tre- ninga meta v povezavi z različnimi pripo- močki, ki naj bi vplivali na izboljšanje teh- nike meta (korekcijo določenih napak) in s tem tudi na natančnost pri metu na koš. Khlifa idr. (2013) so raziskovali vplive trenin- ga meta na obroč z zmanjšanim premerom (Slika 5) pri mladih košarkarjih. V raziskavi je sodelovalo 18 košarkarjev (starosti ne na- vajajo), razdeljenih v kontrolno in eksperi- mentalno skupino. Obe skupini sta opravili 10-tedenski eksperimentalni program tre- ninga meta, izvajali so ga dvakrat na teden. Igralci obeh skupin so na vsakem treningu izvedli 150 prostih metov. Kontrolna skupi- na (KS) je metala na običajen obroč (2r = 45 cm), eksperimentalna skupina (ES) pa na obroč z 10 cm manjšim premerom (2r = 35 cm). Po 10 tednih so pri vseh ugoto- vili izboljšanje natančnosti (uspešnosti) pri izvajanju prostih metov. KS je na testiranju po opravljenem programu število zadetih prostih metov povečala za 14,6 %, medtem ko je ES napredovala v povprečju za 22,7 % glede na začetno stanje. Poleg števila zadetkov so se pri ES statistično značilno povečali tudi izmetni kot žoge (z 52,70° na 55,20°) in še nekateri drugi kinematični parametri. Na podlagi rezultatov raziska- ve avtorji priporočajo uporabo obroča z manjšim premerom pri treningu mlajših košarkarjev, ki so po njihovem mnenju bolj dovzetni za spremembe pri metu kot sta- rejši košarkarji. Slika 5. Obroč z zmanjšanim premerom, upora- bljen v raziskavi Khlifa idr. (2013) Učinek treninga meta z zmanjšanim obro- čem so preverjali tudi Trafela, Štrumbelj in Erčulj (2017). S šestnajstletnimi (16) košar- karji so izvajali 10-tedenski eksperimen- talni program treninga prostih metov na zmanjšan obroč (premer 0,37 m). Na vsa- kem od dvajsetih (20) treningov so izvedli 150 prostih metov v serijah po 20, 25, 30, 35 in 40. Učinkovitost treninga so prever- jali na začetnem, vmesnih in končnih te- stiranjih, pri katerih so spremljali odstotek uspešnih metov in merili vpadni kot žoge v koš. Vplive treninga so ugotavljali še mesec dni po končanem programu s štirimi testi- ranji v presledku enega tedna. Prav tako so uspešnost pri prostih metih spremljali na 26 uradnih tekmah, ki jih je ekipa odigrala med sezono. Avtorji raziskave ugotavljajo, da se odstotek zadetih prostih metov ni povečal niti med trajanjem eksperimen- talnega programa treninga niti po njem. To velja tako za testiranja kakor za tekme. V tednih eksperimentalnega programa se je uspešnost izvajanja prostih metov na tekmah pri igralcih, ki so sodelovali v eks- perimentu, celo zmanjšala (z 72 % na 57 %). Prav tako se zaradi uporabe zmanjšanega obroča na testiranjih ni povečal vpadni kot žoge pri prostih metih. Slika 6. Uporaba obroča z zmanjšanim preme- rom (»Double double«) od košarkarjev zahteva večjo natančnost pri metu na koš in povzroči, da se minimalni vpadni kot žoge, pod katerim je še mogoč direkten zadetek, poveča Foto: Anže Trafela Podoben eksperiment z zmanjšanim obro- čem na istem vzorcu merjencev in po is- tem protokolu je izvedel Trafela (2020) tudi v povezavi z metom za tri točke. Avtor je želel preveriti, ali se učinek treninga z manj- šim obročem morda pokaže pri metih z večje razdalje, pri katerih je potrebna večja natančnost kot pri prostih metih. Vendar pa se je tudi v tem primeru pokazalo, da se zaradi uporabe zmanjšanega obroča ne poveča niti vpadni kot žoge niti uspešnost metov. Širovnik (2017) je v svoji raziskavi prav tako analiziral trening meta za tri točke, in sicer pri štirih kakovostnih košarkarjih povprečne starosti 21 let. Prvi je izvajal trening z obro- čem z zmanjšanim premerom (38 cm), dru- gi pa trening meta za tri točke z uporabo »pametne žoge« (tehnologija 94Fifty; Slika 7). Tretji košarkar je izvajal trening meta za tri točke v enakih pogojih, kot sta ga prvi in drugi, vendar brez uporabe kakršnegakoli pripomočka. Četrti igralec treninga meta za tri točke ni izvajal. Raziskava je trajala mesec dni, pri čemer so prvi trije udeležen- ci na vsakem treningu izvedli po 100 metov za tri točke z mesta na položaju centralne- ga branilca, skupno število metov v trena- žnem programu je znašalo 2000. Kot testno nalogo (pre-test and post-test), s katero je preverjal morebitne spremembe pri uspe- šnosti zadevanja in vpadnem kotu žoge, je uporabil 5 serij po 10 metov z mesta za tri točke (iz istega položaja). Avtor raziskave ugotavlja, da je študija primerov pokazala najvišje povečanje deleža zadetih metov pri košarkarju, ki je treniral met z uporabo specialnega (zmanjšanega) obroča, in sicer za 14 % (s 56 % na 70 % zadetih metov za tri točke). Sledil je igralec, ki je izvajal trening s 66 »pametno žogo«, pri njem se je uspešnost zadetih metov povečala za 8 % (s 74 % na 82 %). Pri igralcu, ki j treniral brez uporabe pripomočkov, se je uspešnost zadetih me- tov povečala le za 4 % (s 70 % na 74 %). Pri košarkarju, ki meta za tri točke ni posebej treniral, se je uspešnost zmanjšala za 4 % (z 58 % na 54 %). V času eksperimentalne- ga programa treninga meta in po njem se je uspešnost meta iz igre (na tekmah) pri prvem merjencu (»zmanjšan obroč«) zmanjšala, pri drugem (»pametna žoga«) pa povečala. Vpadni kot žoge se je opa- zno povečal (za 4,730°) le pri igralcu, ki je trening izvajal brez pripomočkov. Ta je že v osnovi imel najnižji vpadni kot med štirimi merjenci. Rezultati raziskav, ki so jih opravili Trafela, Štrumbelj in Erčulj (2017) ter Trafela (2020), so torej v nasprotju s tistimi od Khlife idr. (2013) ter Širovnika (2017), ki navajajo, da uporaba zmanjšanega obroča pri trenin- gu meta poveča uspešnost (natančnost) pri metih. Čeprav se je v raziskavi Khlife idr. (2013) pokazal napredek v sposobno- sti zadevanja prostih metov, se postavlja vprašanje, ali je merjencem to izboljšano sposobnost uspelo prenesti tudi na tekmo, kar je pravzaprav glavni cilj vsakega trena- žnega programa. Na podlagi rezultatov raz- iskav Trafele idr. (2017) ter Širovnika (2017) bi morda lahko sklepali, da je bila upora- ba zmanjšanega obroča v tekmovalnem smislu za nekatere košarkarje celo moteč dejavnik, zaradi česar so morda imeli na tekmah težave s prilagajanjem na običajen obroč. Gomez, Kreivyte in Sampaio (2017) so pri svojem eksperimentalnem programu tre- ninga prostih metov uporabljali posebne trakove (angl. shooting straps) za fiksacijo oporne (neizmetne) roke (Slika 8). Program treninga meta je trajal 4 tedne. Na vsakem treningu (vadili so 4-krat na teden) so 15-le- tne košarkarice izvedle 100 prostih metov (10 serij po 10 metov). Pri tem so igralkam iz eksperimentalne skupine oporno roko s trakovi fiksirali v položaju, ki preprečuje njeno sodelovanje pri izmetu žoge. S tem so avtorji raziskave skušali vplivati na teh- niko meta oziroma preiskovanke prisilili, da so pri metu na koš uporabljale enoročno tehniko namesto soročne. Igralke kontrol- ne skupine so izvajale podoben trening, le da pri metih na oporni roki niso imele tra- kov oziroma so pri metu lahko uporabljale svojo običajno tehniko. Rezultati raziskave kažejo, da je bil statistično značilno večji napredek v uspešnosti metov dosežen pri eksperimentalni skupini. To velja tako za uspešnost na treningu (testiranju) kot tudi na tekmah. Igralke eksperimentalne skupi- ne so začetno 51-odstotno uspešnost (na testiranju pred začetkom eksperimental- nega programa) izboljšale na 74 % (testira- nje takoj po končanem programu). Skoraj enaka mera uspešnosti (75 %) izvajanja prostih metov je bila ugotovljena tudi leto po končanem programu. Igralke kontrolne skupine so glede na začetno 53-odstotno uspešnost minimalno napredovale po končanem trenažnem programu (55 %), po enem letu pa je bila njihova uspešnost 59 %. Zanimivi so tudi podatki o uspešnosti izvajanja prostih metov na tekmah. Tudi tu so igralke eksperimentalne skupine dose- gle veliko večji napredek. Pred začetkom programa je bila njihova uspešnost na tek- mah 37 %, po končanem programu pa 55 %. V naslednji tekmovalni sezoni se je uspe- šnost izvajanja prostih metov igralk ekspe- rimentalne skupine povečala na 67 %. Pri igralkah kontrolne skupine je bila začetna uspešnost (pred začetkom programa) na tekmah prav tako 37 %, po končanem programu 38 % in v naslednji tekmovalni sezoni 45 %. Če gre verjeti izsledkom raz- iskave, je uporaba navedenih trakov učin- kovit pripomoček, s katerim lahko v veliki meri vplivamo tako na tehniko izvedbe meta kakor tudi na natančnost meta. Se- veda pa omenjeno velja bolj ali manj le za konkretno starostno skupino košarkaric (in primerljive ravni po kakovosti). Rezultate te študije težko posplošimo v smislu učinko- vitosti uporabe trakov pri drugih skupinah košarkaric in košarkarjev. Vprašanje je, pri kateri starosti je sploh smiselno uporabljati omenjeni vadbeni pripomoček. Prav tako je verjetno problematična njegova upora- ba pri košarkarjih in košarkaricah z že izde- lano in kakovostno tehniko meta. Ne glede na rezultate študije Gomeza in sodelavcev je verjetno edini smiseln individualen pri- stop pri uporabi trakov za korekcijo tehnike meta. Slika 7. Tehnologija 94Fifty oziroma »pametna« žoga, ki ponuja podatke o izmetnem času, rotaciji žoge in vpadnem kotu žoge v koš Opomba. Povzeto po/Iz »94Fifty Smart Sensor Basketball Review«, avtor F. Nelson, 2014. https://www.livescience.com/43410-94fifty-smart-sensor-basket- ball-review.html iz prakse za prakso 67 Alexander in Hayward (2010) sta prever- jala učinkovitost še enega pripomočka, ki naj bi pripomogel k izboljšanju tehnike in s tem tudi natančnosti pri metu na koš. Gre za »ShotLoc«, ki pomaga pri doseganju pravilnega položaja izmetne roke na žogi – zagotavlja razširjen položaj prstov na žogi in hkrati preprečuje, da bi se dlan pri metu dotikala žoge (Slika 9). Avtorja sta raziska- vo izvedla na vzorcu 33 deklet in 37 fantov v starostnih kategorijah U14, U15 in U17. Uspešnost izvajanja prostih metov sta pre- verjala pred tremi oziroma štirimi treningi meta ter po njih. Izvajali so jih enkrat na te- den. Na vsakem treningu so igralci in igral- ke izvedli trideset (30) metov izpod koša, trideset (30) metov z razdalje 2,5 m ter tri- deset (30) prostih metov. Eksperimentalna skupina je pri vseh metih uporabljala ome- njeni pripomoček, kontrolna pa je mete izvajala brez njega. Avtorja sta ugotovila statistično značilno izboljšanje odstotka zadetih prostih metov na ravni eksperi- mentalne skupine v celoti, medtem ko pri kontrolni skupini ni bilo napredka. Dekleta so v povprečju izboljšala uspešnost prostih metov za 6,8 %, fantje pa za 6,3 %. Najbolj je zaradi uporabe pripomočka »ShotLoc« napredovala skupina 15-letnih košarkarjev in košarkaric (z 61,3 % na 70 %). Čeprav je uporaba tega pripomočka po ugotovitvah konkretne raziskave pokazala izboljšanje natančnosti pri prostih metih že po treh oziroma štirih treningih, moramo biti, po- dobno kot pri trakovih za korekcijo meta, zelo previdni pri posploševanju teh rezulta- tov. Vsekakor pa je vredno razmisliti o upo- rabi tega pripomočka pri posameznikih, pri katerih lahko zasledimo pomanjkljivosti v tehniki meta in jih poskušamo odpraviti. Slika 9. Pripomoček »ShotLoc« lahko pripomore k pravilnejši izvedbi in s tem večji uspešnosti pri metu na koš Opomba. Pridobljeno 25. 2. 2020 s https://www. grosbasket.com/en/shot-loc-size-5 S tehnološkim napredkom v zadnjih letih so se v praksi košarkarskega treninga začeli pojavljati tudi bolj sofisticirani in tehnolo- ško naprednejši trenažni pripomočki. Med temi so tudi različne »pametne žoge« z ob- čutljivimi senzorji za zaznavanje gibanja. Ti nam prek povezave bluetooth v aplikacijo na računalniku ali telefonu posredujejo po- membne podatke (parametre) v povezavi z metom na koš. Podjetje Wilson je na primer razvilo žogo (Wilson X Connected Basket- ball), ki zazna zadete in zgrešene mete ter nam postreže s statistiko uspešnih in neu- spešnih metov (O‘Kane, 2015). Za trening meta in natančnosti je še bolj zanimiva in uporabna že omenjena tehnologija 94Fifty (Slika 7). »Smart Sensor Basketball«, žoga z devetimi natančnimi pospeškometri, nam takoj po metu ponudi informacijo o izme- tnem času, rotaciji žoge in vpadnem kotu žoge v koš. Še bolj sofisticirana in napredna je tehnologija SIQ. Ta prav tako predstavlja pametno žogo, ki omogoča pridobivanje vseh najpomembnejših kinematičnih pa- rametrov v realnem času, kar pomeni, da igralci in igralke povratne informacije o metu upoštevajo (uporabijo) takoj, torej že pri naslednjem metu, s čimer lahko učin- kovito vplivajo na tehnično izvedbo meta. Hkrati pa omenjena tehnologija prek raču- nalniške aplikacije natančno določa tudi lokacije metov in omogoča pridobivanje podrobnih informacij o uspešnosti metov (Markovič, 2021). Vse omenjene tehnologi- je so vse pomembnejša pomoč in podpora trenerjem pri načrtovanju procesa trenira- nja natančnosti metov oziroma tempiranju t. i. strelske forme. „Literatura 1. Alexander, M. in Hayward, J. (2010). The Effec- tiveness of the ShotLoc Training Tool on Basket- ball Free Throw Performance and Technique. Sport Biomechanics Laboratory, Faculty of Kinesiology and Recreation Management, University of Manitoba. Pridobljeno 13. 2. 2020 s https://umanitoba.ca/faculties/ki- nrec/hlhpri/media/ShotLoc.pdf 2. Boddington, B. J., Cripps, A. J., Scanlan, A. T. in Spiteri, T. (2019). The Validity and Reliability of the Basketball Jump Shooting Accuracy Test. Journal of Sports Sciences (Online). Pridoblje- no 12. 5. 2021 s https://www.researchgate. net/publication/331159983_The_validity_ and_reliability_of_the_Basketball_Jump_ Shooting_Accuracy_Test 3. Daweekendwarrior, Basketball Shooting Correction. Pridobljeno 18. 2. 2020 s https:// www.daweekendwarrior.com/products/ basketball-shooting-shotloc-auxiliary-tra- ining-hand-posture-correction-orthotics- -equipment-wristband-thumb-support- -straps-wraps 4. Erčulj, F., Marković, M., Štrumbelj, E. in Jako- vljević, S. (2014). Analiza vpliva kinematičnih parametrov meta na koš s pomočjo »pame- tne žoge«. Šport, 62(3–4), 134–140. 5. Erčulj, F. in Zovko, V. (2020). Znanost o metu na koš. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 6. Euroleague Women, 2023. Pridobljeno 22. 4. 2023 s https://www.fiba.basketball/eurolea- guewomen/22-23/teamstats 7. Gomez, M. A., Kreivyte, R. in Sampaio, J. (2017). Short- and Long-Term Effects of Using Shooting Straps on Free Throw Accuracy of Slika 8. Trakovi za korekcijo tehnike meta so pri nekaterih košarkarjih in košarkaricah lahko koristen in učinkovit pripomoček pri vadbi tehnike meta in njegovi natančnosti Opomba. Povzeto po/Iz »Basketball Shooting Correction«. https://www.daweekendwarrior.com/ products/basketball-shooting-shotloc-auxiliary-training-hand-posture-correction-orthotics- -equipment-wristband-thumb-support-straps-wraps 68 Young Female Basketball Players. Kinesiology, 49(2): 225–234. 8. Grosbasket, 2020. Pridobljeno 25. 2. 2020 s https://www.grosbasket.com/en/shot-loc- -size-5 9. Khlifa, R., Aouadi, R., Shepard, R., Chelly Sou- haiel, M., Hermassi, S. in Gabbett, T. J. (2013). Effects of a Shoot Training Programme with a Reduced Hoop Diameter Rim on Free Throw Performance and Kinematics in Yo- ung Basketball Players. Journal of Sports Sci- ences, 31(5), 497–504. 10. Marković, M. (2021). Predstavitev pametne žoge SportIQ za spremljanje in vrednotenje meta na koš. Šport, 69(3–4), 183–187. 11. Meng, A. (2018). How the 3-point Line Chan- ged the NBA and the Game of Basketball. NYC Data Science Academy. Pridobljeno 6. 7. 2020 s https://nycdatascience.com/blog/r/ how-has-the-3-point-line-changed-the- -nba-and-the-game-of-basketball/ 12. Nelson, F. (2014). 94Fifty Smart Sensor Basket- ball Review. Live Science. Pridobljeno 18. 8. 2019 s https://www.livescience.com/43410- -94fifty-smart-sensor-basketball-review.html 13. NBA Advanced Stats, Players Gene- ral Traditional. Pridobljeno 22. 5. 2021 s https://www.nba.com/stats/players/ traditional/?sort=PTS&dir=-1&Season=2018- -19&SeasonType=Regular%20Season 14. O'Kane, S. (2015). This smart basketball can calculate your shooting percentage for you. The Wilson X Connected Basketball brings data to your driveway. The Verge. Prido- bljeno 25. 2. 2020 s https://www.theverge. com/2015/9/17/9347039/wilson-x-connec- ted-smart-basketball 15. Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inšti- tut za šport. 16. Pojskić, H., Šeparović, V., Muratović, M. in Užičanin, E. (2014). The Relationship betwe- en Physical Fitness and Shooting Accuracy of Professional Basketball Players. Revista de Educação Física (On-line version), 20(4). Pridobljeno 17. 3. 2020 s http://www.sci- elo.br/scielo.php?script=sci_arttext&pid =S1980-65742014000400408 17. Pojskić, H., Šeparović, V. in Užičanin, E. (2011). Reliability and factorial validity of basket- ball shooting accuracy tests. Sport SPA, 8(1), 25–32. 18. Rojas, F. M., Cepero, M., Onä, A. in Gutierrez, M. (2000). Kinematic Adjustments in the Ba- sketball Jump Shot against an Opponent. Ergonomics, 43(10), 1651–1660. 19. Savas, S., Yüksel, M. F. in Uzun, A. (2018). The Effects of Rapid Strength and Shooting Training Applied to Professional Basketball Players on the Shot Percentage Level. Uni- versal Journal of Educational Research, 6(7), 1569–1574. 20. Širovnik, G. (2017). Vpliv eksperimentalnega programa treninga meta za tri točke z upo- rabo različnih tehnologij na vpadni kot in uspešnost meta (študija primera). Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulte- ta za šport. 21. Trafela, A., Štrumbelj, E. in Erčulj, F. (2017). Učinek treninga prostih metov z zmanjša- nim obročem pri mladih košarkarjih. Šport, 65(3–4), 85–90. 22. Trafela, A. (2020). Vpliv trenažnega programa meta na obroč z zmanjšanim premerom na uspešnost meta za tri točke pri mladih košar- karjih. Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 23. Uradna košarkarska pravila 2010. Košarkar- ska zveza Slovenije. Pridobljeno 21. 1. 2019 s http://www.kzs.si/UserFiles/File/Pravilniki/ Pravila/Kosarkarska_oprema_2010.pdf 24. Uzun, A. in Pulur, A. (2018). The Effect of Sho- oting Training on the Development of the Shot Hit Rate for Basketball Players. Journal of Human Sciences, 15(4), 2426–2432. 25. Vinazza, A. in Erčulj, F. (2021). Vpliv vidnih funkcij na uspešnost izvajanja prostih metov v košarki. Šport, 69(3–4), 115–120. 26. WNBA Stats, 2023. Pridobljeno 22. 4. 2023 s https://stats.wnba.com/teams/ scoring/?sort=PCT_FGA_3PT&dir=1&Season Type=Regular%2 27. Zambova, D. in Mačura, P. (2013). The Effect of Programme on the Accuracy of Basketball Sho- oting. Conference: Študentská vedecká kon- ferencia 2013, Bratislava, Slovakia. Pridobljeno 14. 3. 2020 s https://www.researchgate.net/ publication/313887522_THE_EFFECT_OF_ PROGRAMME_ON_THE_ACCURACY_OF_ BASKETBALL_SHOOTING 28. Zambova, D. in Tomanek, L. (2012). An effici- ency shooting program for youth basketball players. SportLogia, 8(1), 87–92. prof. dr. Frane Erčulj Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport frane.erculj@fsp.uni-lj.si iz teorije za prakso 69 Proprioceptive and sensorimotor training: a comparison of concepts and the effects on balance ability in older adults Abstract Postural balance is one of the most important abilities that enable older adults to move independently, efficiently, and safely. Proprioceptive training and sensorimotor training are frequently cited in the literature as effective approaches to improve balance and motor function in this population. At the same time, it is not entirely clear how the two training approaches differ and which of them is more effective. The results of our literature review show that proprioceptive and sensorimotor training have similar positive effects on balance in older adults. In particular, for dynamic balance, there were sig- nificant improvements in balance and, as a result, a reduction in the number of falls. Authors who defined training as proprioceptive reported improve- ments in static balance in all but two studies, while there was no improvement in stability during walking in one study. The authors defining training/ exercise as sensorimotor reached similar conclusions. Only two studies failed to find a statistically significant improvement in static balance (movement of the center of pressure on force plates), and one study found that there was improvement only in male subjects. Based on the training measures the authors used in their studies, we note that some the authors defined proprioceptive and sensorimotor training inconsistently. In addition, we found that in two studies, the authors defined the same training intervention once as proprioceptive and the second time as sensorimotor, although they are two different expressions or approaches. Key words: elderly, proprioception, motor skills, balance training. Izvleček Ravnotežje je med ključnimi gibalnimi sposobnostmi, ki omogočajo starejšim odraslim neodvisno, učinkovito in varno gibanje. Propriocep- tivna in senzorno-motorična vadba se v literaturi pogosto omenjata kot učinkovita pristopa za izboljšanje ravnotežja in gibalne funkcije pri tej populaciji. Hkrati ni povsem jasno, v čem se vadbena pristopa razli- kujeta in kateri je učinkovitejši. Izsledki našega pregleda literature ka- žejo, da imata proprioceptivna in senzorno-motorična vadba podobne pozitivne učinke na ravnotežje pri starejših osebah. Predvsem pri di- namičnem ravnotežju so v dosedanjih študijah prišli do pomembnega izboljšanja in posledično tudi zmanjšanja števila padcev. Med vsemi študijami, v katerih so vadbo opredelili kot proprioceptivno, so le v dveh poročali, da se statično ravnotežje ni izboljšalo, v eni raziskavi pa se ni izboljšala stabilnost med hojo. Ugotavljamo, da so avtorji, ki tre- ning oziroma vadbo opredeljujejo kot senzorno-motorično, prišli do podobnih rezultatov. Tudi v tem primeru le v dveh raziskavah niso ugo- tovili statistično pomembnega izboljšanja statičnega ravnotežja (giba- nje centra pritiska na ploščah za merjenje sil), pri eni pa so ugotovili, da se je izboljšalo samo pri moških. Na podlagi vadbenih intervencij, ki so jih avtorji izvajali v svojih raziskavah, ugotavljamo, da avtorji nekonsi- stentno opredeljujejo proprioceptivni in senzorno-motorični trening. Prav tako smo ugotovili, da so avtorji v dveh raziskavah enako vadbeno intervencijo enkrat opredelili kot proprioceptivno, drugič pa kot sen- zorno-motorično, čeprav gre za različna izraza oziroma pristopa. Ključne besede: starostniki, propriocepcija, motorika, trening ravnotežja. Silvo Pšeničnik Sluga1, Žiga Kozinc1,2 Proprioceptivna in senzorno-motorična vadba: primerjava konceptov in učinki na ravnotežje pri starejših odraslih Freepik.com (freepik.com/free-photo/cheerful-senior-couple-training-toge- ther-sitting-yoga-mat-old-person-healthy-active-lifestyle-exercise-workout- -home-elderly-training-fitness_15934625.htm) 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, SI-6310, Izola 2 Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Muzejski trg 2, SI-6000, Koper 70 Uvod Število starejših odraslih se z leti povečuje, kar pomeni, da se sočasno povečuje tudi število s staranjem povezanih obolenj in mišično-skeletnih poškodb. S starostjo po- vezano funkcionalno zmanjšanje mišične zmogljivosti in upad delovanja senzoričnih sistemov sta poleg številnih drugih težav med vzroki za poslabšanje ravnotežja, to pa povečuje tveganje za padce (Rogers, Page in Takeshima, 2013). Sistematični pregledi literature so pokazali, da so dejavniki tve- ganja za padce starost, zgodovina padcev, nestabilnost med hojo, kognitivne motnje, gibalna neaktivnost, uporaba antidepre- sivov, zmedenost in urinska inkontinenca (Cameron idr., 2018). Vieira, Freund-Herita- ge in da Costa (2011) navajajo, da so razlogi za padce zunanje ovire, vrtoglavica, motnje spanja, kronične bolezni, različna zdravila in odvisnost od pomoči drugih oseb. Poškodbe pri padcih imajo zdravstvene, psihološke in socialne posledice ter so po- vezane z visokimi stroški zdravljenja. Pogo- sto zahtevajo dolgotrajno zdravljenje, pov- zročijo psihološke in gibalne omejitve ter lahko vodijo v izgubo samostojnosti (Hauer idr., 2001). Padci in poškodbe, povezane z njimi, so pri starejših zelo pogosti, saj vsako leto pade približno 30 % odraslih, starejših od 60 let. Padci so verjetnejši pri fizično šibkejših posameznikih, in tistih, ki živijo v skupnostih za starejše. Posledice padcev so poškodbe mehkih tkiv, zlomi kosti, poznej- še težave z mobilnostjo in depresija (Mon- tero-Odasso idr., 2021). Strategije za preprečevanje padcev imajo pomembno vlogo pri zmanjševanju števi- la padcev in z njimi povezanih neželenih učinkov (Chantanachai idr., 2021). Veliko študij dokazuje, da so vadbene interven- cije, ki vključujejo vadbo za ravnotežje in trening hoje, učinkovite pri zmanjševanju tveganja za padce (Borges idr., 2021). Pro- prioceptivni in senzorno-motorični trening sta možna pristopa za preprečevanje pad- cev in izboljšanje ravnotežja. Številne študi- je vključujejo nestabilno površino za izbolj- šanje propriocepcije nog (Martínez-Ama idr., 2013). Espejo-Antúnez, Pérez-Mármol, de los Ángeles Cardero-Durán, Toledo- -Marhuenda in Albornoz-Cabello (2020) so zapisali, da je cilj proprioceptivne vad- be spodbujati proprioceptivne senzorične dražljaje v specifičnih položajih in med dinamičnim gibanjem. V mnogo študijah so ugotovili učinkovitost vpliva treninga funkcionalne vadbe na zmanjšanje padcev. Prav tako po navedbah različnih avtorjev to velja za vadbo v domačem okolju (Barnett, 2003). Senzorno-motorični trening zajema po- spešen vnos somatosenzoričnih in pro- prioceptivnih dražljajev, odpravlja mišično neravnovesje in zagotavlja pravilen moto- rični program na ravni centralnega živčne- ga sistema (Ahmad, Noohu, Verma, Singla in Hussain, 2019). Centralni živčni sistem združuje senzorične in motorične informa- cije za izvajanje spretnih in usklajenih gibov telesa. Ta proces imenujemo senzorno-mo- torična integracija. Vzajemno medsebojno delovanje senzoričnih in motoričnih siste- mov je pogoj za učenje in izvajanje uskla- jenega gibanja. Propriocepcija je temelj kinestezije, opredeljena je kot sposobnost organizma za zaznavanje položaja, sile v prostoru in gibanja sklepov. Propriocep- cijo lahko opredelimo kot kumulativni senzorični vnos v centralni živčni sistem iz proprioceptorjev v kitah, mišicah, vezeh in sklepnih kapsulah (Ferlinc, Fabiani, Velnar in Gradišnik, 2019). Plastičnost nevronov nam omogoča, da s senzorno-motoričnim tre- ningom vplivamo nanje, ter je bistvenega pomena za razvoj in normalno delovanje živčnega sistema. Nevralna plastičnost je sposobnost živčnega sistema, da spremeni funkcionalno in strukturno stanje kot odziv na zunanje (ekstrinzične) in notranje (intrin- zične) dejavnike (Ganguly in Poo, 2013). Riva idr. (2019) v študiji ugotavljajo, da se stabil- nost starejših preiskovancev med stanjem na eni nogi po 6-tedenski proprioceptivni vadbi znatno izboljša. Prav tako navajajo, da njihovi predhodni rezultati za obdobje 10 let kažejo postopno in kontinuirano iz- boljšanje stabilnosti pri starejših med 60. in 75. letom starosti. Na podlagi rezultatov ugotavljajo, da bi zgodnja preventivna in- tervencija lahko zmanjšala število padcev in s tem znižala stroške zdravljenja njihovih posledic. Kljub velikemu številu študij o propriocep- tivni in senzorno-motorični vadbi še ni povsem razjasnjeno, kaj natančno ta izraza pomenita, kaj avtorji vključujejo v interven- cije in kakšni so učinki teh dveh vrst vad- be na ravnotežje pri starejših. Namen tega članka je pregledati študije, izvedene med starejšimi, ki so intervencije poimenovale kot »proprioceptivno« ali »senzorno-mo- torično« vadbo oziroma trening. Preučili bomo, kako različni avtorji opredelijo (če sploh) omenjena vadbena pristopa, katere vadbene vsebine so vključili v svoje progra- me ter kakšni so bili učinki teh na ravnotež- je starejših oseb. „Proprioceptivni trening Številne študije vključujejo nestabilno po- vršino v trening propriocepcije nog, saj ta vrsta treninga spodbuja delovanje proprio- ceptivnega sistema, ki prispeva h generira- nju gibalnih odzivov in stabilizaciji sklepov (Martínez-Amat idr., 2013). Martinez-Amat idr. (2013) so proprioceptivni trening izvajali na nestabilni površini in za ustvarjanje ne- stabilnosti uporabili različne pripomočke, kot sta velika žoga (Swiss ball) (Slika 1 A–H) in mehka polžoga (BOSU) (Slika 1 I–J). Pro- gram vadbe je obsegal 6 specifičnih propri- oceptivnih vaj, preiskovanci so jih izvajali v statičnih in dinamičnih pogojih. Avtorji so v trening vključili kombinacijo vadbe v stoje- čem, sedečem, klečečem in ležečem polo- žaju, preiskovanci pa so bili v vseh položajih vedno v stiku z vadbenim pripomočkom, ki jim je zagotavljal nestabilno oporo (Slika 1 A–J). Vadbo so razdelili na 3 faze, in sicer v začetno, vmesno in napredno, kar je po- menilo, da je bila vadba za preiskovance čedalje zahtevnejša (postopno manj opore z rokami med stojo, več fleksije v kolkih in kolenih pri počepu ter vadba z odprtimi in pozneje zaprtimi očmi). Proprioceptiv- ni trening s šestimi specifičnimi vajami na veliki žogi in mehki polžogi so preiskovanci izvajali tudi v študiji, ki so jo izvedli Mar- tínez-López, Hita-Contreras, Jiménez-Lara, Latorre-Román in Martínez-Amat (2014). Martinez-Amat idr. (2013) so po 12-tedenski proprioceptivni vadbi poročali o statistično pomembnem izboljšanju ravnotežja v mir- ni stoji pri preiskovancih tako v anteriorno- -posteriorni kot medialno-lateralni smeri z odprtimi in zaprtimi očmi. Prav tako pri eksperimentalni skupini poročajo o stati- stično pomembnem izboljšanju rezulta- tov Rombergovega količnika v primerjavi s kontrolno skupino. Izboljšala sta se tudi rezultat Tinnetijeve lestvice statičnega in dinamičnega ravnotežja (za 14,6 %) ter re- zultat Bergove lestvice za oceno ravnotežja (za 11,5 %). Martínez-López idr. (2014) prav tako poročajo o izboljšanju dinamičnega ravnotežja in gibljivosti, ni pa bilo statistič- no pomembnih razlik pri gibljivosti kolč- nega sklepa in statičnega ravnotežja. Pri eksperimentalni skupini so se rezultati Ber- gove lestvice za oceno ravnotežja izboljšali z 42,3 na 47,2 točke, pri Tinettijevem testu pa z 22,9 na 26,3 točke. Po intervenciji se je delež preiskovancev z motnjami ravnotež- ja (Bergova lestvica ravnotežja) spremenil s 60 % na 30 % in z visokim tveganjem za padce (Tinettijev test) s 55 % na 10 %. iz teorije za prakso 71 Nekateri avtorji v literaturi opisujejo kine- stezijo zgolj kot gibalno čutilo, vendar je kinestezija sestavljena iz občutka za po- ložaj telesa in občutka za gibanje (Proske, 2005). Kinestezija se nanaša na sposob- nost zaznavanja telesa v prostoru in giba- nja okončin glede na preostali del telesa brez vizualnega vnosa. Dokazi potrjujejo, da informacije čutil za položaj telesa in za gibanje telesnih segmentov potujejo po različnih poteh (Proske in Gandevia, 2009). Espejo-Antúnez, Pérez-Mármol, de los Án- geles Cardero-Durán, Toledo-Marhuenda in Albornoz-Cabello (2020) so zapisali, da je bil cilj njihove vadbe posredovati senzorič- ne informacije v centralni živčni sistem prek proprioceptivnih in kinestetičnih vnosov v specifičnih položajih in med dinamičnim gibanjem. V trening so vključili vadbo z odprtimi očmi in vadbo z zaprtimi očmi. Ta strategija lahko aktivno usmerja pozornost na gibe in položaj telesa ter to integrira v centralni živčni sistem z novimi sinaptični- mi povezavami. Vadba je vključevala sto- panje na prste in pete nog (Slika 2 A in B), statično (Slika 1 K in L) in dinamično stojo na eni nogi izmenično (Slika 2 C–F), hojo po ravni črti, iztegovanje rok naprej med stojo na obeh nogah ter vaje sede na stolu s premikanjem rok, v katerih so držali žogo. Riva idr. (2019) so v svoji študiji izvajali vi- sokofrekvenčni proprioceptivni trening, ki je temeljil na aktivnem obvladovanju viso- kofrekvenčne nestabilnosti na ravnotežni deski, s čimer so želeli povečati prispevek proprioceptorjev in optimizirati doprinos vidnih informacij pri vzdrževanju ravno- težja. Preiskovanci so se med vadbo zaradi varnosti z obema rokama držali za podpor- no površino. Ravnotežna deska se je nagi- bala v smeri pronacije, supinacije, plantarne fleksije in dorzalne fleksije z nagibi do 15 stopinj. Trening je temeljil na več različnih konceptih, saj so preiskovanci vaje izvajali v različnih smereh nagiba ravnotežne deske z dodelitvijo posebnih nalog, ki so vplivale na gibanje gležnja, in dodatne interakcije z vizualnim podajanjem informacij na zaslo- nu. Iram, Kashif, Hassan, Bunyad in Asghar (2021) so v iskanju povezave med proprio- ceptorji in ravnotežjem izvajali vadbo, ki so jo razdelili na 3 dele. V prvem delu so prei- skovanci stali na penasti podlagi in si poda- jali manjšo žogo iz roke v roko z odprtimi in zaprtimi očmi (Slika 2 I in J). V drugem delu vadbe so si v parih podajali žogo med se- boj in med tem stali na penasti podlagi. V tretjem delu so preiskovanci pri podajanju žoge med seboj stali na trampolinu, ki jim je zagotavljal še več nestabilnosti kot v pr- vih dveh delih vadbe. Espejo-Antúnez idr. (2020) so v študiji poročali o znatnem iz- boljšanju funkcionalne zmogljivosti pri pre- iskovancih, saj so po intervenciji povprečno dosegli za 6,67 s krajši čas na testu vstani in pojdi ter v povprečju prehodili 32,63 m daljšo razdaljo na Cooperjevem testu hoje. Povprečna vrednost Tinettijevega testa Slika 1. Proprioceptivni trening z veliko žogo, polžogo in ravnotežno blazino 72 je bila v eksperimentalni skupini 23,05, v kontrolni pa 19,88. Visokofrekvenčni pro- prioceptivni trening je izboljšal stabilnost preiskovancev, testiranih s testom stoje na eni nogi, za 18,9 %. Pri hoji po tekalni stezi s stopnjevanjem hitrosti pri preiskovancih ni bilo statistično pomembnega izboljšanja indeksa stabilnosti (Riva idr., 2019). V mnogo študijah so ugotovili učinkovi- tost vpliva treninga funkcionalne vadbe na zmanjšanje padcev. Prav tako po navedbah različnih avtorjev to velja za vadbo v do- mačem okolju (Barnett, 2003). Teixeira idr. (2009) so v študiji izvajali funkcionalne vaje za izboljšanje propriocepcije po progresiv- nem zaporedju. Preiskovanci so vadbo za- čeli na stabilni površini in nadaljevali na ne- stabilni. Izvajali so hojo brez ovir, nato hojo z ovirami, hojo naprej z odprtimi in nato z zaprtimi očmi. Začeli so z nizko intenzivno vadbo in nadaljevali z visoko intenzivno. Sonožno stojo so nadgradili z enonožno, nestabilno površino pa so preiskovalci do- segli z ravnotežno blazino in trampolinom. Borges idr. (2021) so primerjali nadzorova- no proprioceptivno vadbo z vadbo v do- mačem okolju. Vaje so bile sestavljene iz petih sklopov. Začeli so s korakanjem na mestu na bombažni blazini ter drsenjem nog (izmenično z eno in drugo nogo) na trdi podlagi, kot bi s stopali brisali po tleh (Slika 2 H). Nadaljevali so v sedečem polo- žaju s prijemanjem bombažne krpe s prsti na nogah in premikanjem krpe v vse smeri. Zadnji dve vaji so preiskovanci izvedli na penasti podlagi debeline 2 cm s koraka- njem na mestu in stojo na obeh nogah, medtem, ko so nagibali zgornji del telesa naprej, nazaj, levo in desno ter krožili z boki v obe smeri. Prav tako so vadbo za propri- ocepcijo v domačem okolju, ki je trajala 12 tednov, nadzirali Pérez-Ros, Martinez-Ar- nau, Malafarina in Tarazona-Santabalbina (2016), vendar v svoji študiji niso podrobno opredelili vaj, ki so jih preiskovanci izvajali. Teixeira idr. (2009) so pri svojih preiskovan- cih po 18 tednih spremljanja ugotovili stati- stično pomembno izboljšanje povprečnih rezultatov pri Bergovi lestvici ravnotežja (za 3,86 točke) ter pri testu vstani in pojdi (za 4,25 s). Dodatno so poročali, da so v ekspe- rimentalni skupini po poznejšem spremlja- nju ugotovili 16 %, v kontrolni skupini pa kar 38 % padcev. Borges idr. (2021) v svoji študiji niso odkrili statistično pomembnih razlik pri rezultatih testa BEST in vrednostih gibanja težišča telesa s pomočjo plošč za merjenje sil med eksperimentalnima skupi- nama in kontrolno skupino. Pérez-Ros idr. (2016) so po 12 mesecih spremljanja svojih Slika 2. Proprioceptivni trening na ravnotežni blazini iz teorije za prakso 73 preiskovancev ugotovili za 10 % manjšo in- cidenco padcev kot pred intervencijo. „Senzorno-motorični trening Avtorji senzorno-motorični trening običaj- no omenjajo v povezavi s senzorično-mo- torično integracijo. Centralni živčni sistem združuje senzorične in motorične informa- cije za izvajanje spretnih in usklajenih gibov telesa. Vzajemno medsebojno delovanje senzoričnih in motoričnih sistemov je prvi pogoj za učenje in izvajanje usklajenega gibanja. Ahmad, Noohu, Verma, Singla in Hussain (2019) so zapisali, da senzorno- -motorični trening vključuje pospešen vnos somatosenzornih in proprioceptivnih dražljajev, odpravlja mišično neravnovesje in zagotavlja pravilen motorični program na ravni centralnega živčnega sistema. Njihov trening je bil sestavljen iz vadbe za ravnotežje na nestabilni podlagi, vaj za kre- pitev mišic trupa in treninga hoje. Izvajali so počepe z drsenjem hrbta po navpični površini, vaje stoje na eni nogi izmenično ter stopanje na prste in pete obeh nog na ravnotežni blazini. Dodatno so izvajali vaji za krepitev mišic trupa in trening različnih vzorcev hoje. Podoben trening po sistemu krožne vadbe so izvajali Da Silva idr. (2013). Kot so zapisali, so senzorno-motorične vaje izvajali v različnih kombinacijah na stabil- nih in nestabilnih površinah, z odprtimi in zaprtimi očmi in s stojo na obeh ter na eni in drugi nogi izmenično. Trening hoje so iz- vajali s hojo naprej, vzvratno, bočno v levo in desno stran (Slika 3 B), čez ovire (Slika 3 C), po stopnicah in s spremembami smeri hoje glede na zvočne signale, ki so jim jih dajali preiskovalci. Senzorno-motorični trening hoje in vadbo na različnih podpornih površinah so v svoji študiji uporabili tudi Gomiero idr. (2017). Pri vadbi so uporabljali ravnotežno blazino in desko ter manjši trampolin. Silva, Figueredo Borges Botelho, de Oliveira Guirro, Vaz in de Abreu (2015) so ocenjevali učinke soma- tosenzoričnega treninga v stoječem in se- dečem položaju. Menijo, da lahko kronična sprememba v organizmu prekine aferen- tne in eferentne živčne signale spodnjih okončin, zato so izvedli vadbo za spodbu- janje teh signalov. Trening je bil sestavljen iz 13 vadbenih postaj z različnimi podpor- nimi površinami: 10 cm debela pena z vi- soko gostoto, lesena škatla s fižolom, 2 cm debela pena z nizko gostoto, lesena škatla z bombažem, 2 cm debela podloga, ravno- težna deska, brisača, 10 cm debela podlo- ga, žogice s premerom 10 cm, lesena škatla s prosom in brusni papir. Vaje s ponovitva- mi so vključevale trening ravnotežja, ko- ordinacije, koncentracije in krepitve mišic stopal s ciljem spodbujanja mehanizmov nevroplastičnosti za izboljšanje senzorič- nega sistema. Udeležencem so naročili, naj ostanejo 2 minuti na vsaki postaji ter z gi- banjem sledijo počasnim in hitrim ritmom glasbe. Ahmad idr. (2019) so poročali o znatnem izboljšanju rezultatov preiskovan- cev pri funkcionalnem testu dosega, testu vstani in pojdi ter vrednotenju gibanja te- žišča telesa s pomočjo plošč za merjenje sil, medtem ko pri testu stoje na eni nogi z odprtimi in zaprtimi očmi niso zaznali iz- boljšanja. Da Silva idr. (2013) so poročali o izboljšanju pri testu vstani in pojdi z 9,82 na 7,1 sekunde, Bergovi lestvici ravnotežja z 51,05 na 54,78 točke in Tinettijevi lestvi- ci s 25,29 na 27,6 točke. V kontrolni skupini niso opazili razlik. Gomiero idr. (2017) so po 16 tednih senzorno-motoričnega treninga Slika 3. Senzorno-motorični trening 74 poročali o izboljšanju povprečja rezultatov pri testu vstani in pojdi z 9,1 na 7,9 sekunde in Tinettijevem testu s 24,3 na 26 točk. Silva idr. (2015) so zaznali statistično pomembne razlike v gibanju težišča telesa z odprtimi in zaprtimi očmi v anteriorno-posteriorni smeri, v medialno-lateralni smeri pa ni bilo statistično pomembnega izboljšanja. Za celotno površino nihanja gibanja težišča telesa niso zaznali statistično pomembnih razlik za izboljšanje ravnotežja. Raziskovalci ugotavljajo, da lahko trening korakanja pomaga pri izvedbi pravilnih, hitrih in dobro usmerjenih korakov, kar je ključnega pomena pri preprečevanju padcev. Tovrsten trening je specifičen še posebej v nestabilnih pogojih, saj izbolj- šuje živčno-mišične, psihološke in senzor- no-motorične sposobnosti posameznika (Okubo, Schoene in Lord, 2016). Morat idr. (2019) navajajo, da je senzorno-motorična vadba korakanja bolj specifična za boljše ravnotežje in preprečevanje padcev kot klasične vaje za izboljšanje ravnotežja (za- drževanje položajev). Opravili so nadzo- rovano vadbo s specifičnim protokolom vaj s korakanjem v stabilnih in nestabilnih pogojih (Slika 3 A, E, F in G). Preiskovanci so se usposabljali na vadbeni platformi s senzorji sile in zaslonom (Dividat Senso), ki omogoča raznovrsten trening za razvoj ko- gnitivnih in gibalnih sposobnosti. Vadbena intervencija je obsegala 11 različnih nalog s korakanjem, izvedenih s pomočjo vadbe- nih iger (angl. Exergames; Targete, Divided, Simon, Flexi, Snake, Tetris, Habitats, Birds in Hexagon). Dve nalogi (Ski in Rocket) nista imeli dodatnih kognitivnih nalog, sicer pa so z različnimi igrami preiskovanci doda- tno spodbujali kognitivne sposobnosti z deljeno in selektivno pozornostjo, vidno- -prostorskim delovnim spominom, miselno rotacijo in kognitivno fleksibilnostjo. Lim (2019) navaja, da so preiskovanci v njegovi študiji izvajali senzorno-motorič- no vadbo po vadbenem programu, ki je temeljil na vadbi ravnotežja s prenosom težišča in z manipulacijami senzoričnih vnosov v različnih pogojih. Multisenzorno motorično usposabljanje je zajemalo vaje na pripomočku z ravnotežno desko (Stabi- lizeT) z odprtimi in zaprtimi očmi. Med dru- go vajo so preiskovanci stali na premičnem pripomočku (Reha-Bar) in z izmeničnim pritiskanjem nog v podlago vrteli kolesa, da so se premikali po prostoru. Medtem so počasi dvigovali roke, obračali glavo v levo in desno stran (30 sekund) in s pogledom navzgor ob ekstenziji v vratu (10 sekund) ter poskušali zadržati ravnotežje. Med vad- bo so jim z električno stimulacijo stimulirali mišico gastrocnemius. Bellomo idr. (2009) so izvajali senzorno-motorični trening po posebnem (Huber) protokolu, ki naj bi spodbujal delovanje vestibularnega siste- ma in gibalno funkcijo. Vadbo so preisko- vanci izvajali na motorizirani platformi oval- ne oblike, ki je opravljala nihajoče rotacijske gibe v različnih območjih in pri različnih hi- trostih. Naprava deluje tako, da uporabniku poruši ravnotežje, zaradi česar mora izvesti posturalne prilagoditve, da ponovno vzpo- stavi ravnotežje. Pri nalogah so bile dodane različne zvočne in vizualne povratne infor- macije o primernosti izvedbe naloge. Man- sano Pletsch idr. (2021) v študiji navajajo, da so izvajali senzorno-motorični trening v domačem okolju, pri čemer je bila vadba, ki so jo izvajali preiskovanci, podobna tisti v raziskavi Borges idr. (2021), le da so slednji opredelili vadbo kot proprioceptivno. Mo- rat idr. (2019) so pri eksperimentalni skupi- ni ugotovili velik statistično pomemben pozitiven učinek na izboljšanje ravnotežja na plošči za merjenje sil in šibko statistično pomembno izboljšanje rezultata pri testu vstani in pojdi (s 6,1 s na 5,9 s). Do podob- nih ugotovitev glede vpliva vadbe na rav- notežje je prišel tudi Lim (2019). Bellomo idr. (2009) so pri svojih preiskovancih po 12 mesecih spremljanja ugotovili izboljša- nje parametrov stabilometričnega testa, pri čemer so imeli moški boljše rezultate kot ženske. Mansano Pletsch idr. (2021) po analizi ravnotežja niso ugotovili statistično pomembnega izboljšanja ravnotežja pri preiskovancih, razen pri meritvah v medi- alno-lateralni smeri z odprtimi očmi v prid skupine z nadzorovano vadbo v primerjavi z domačim programom vadbe, kjer je bil učinek velik in statistično pomemben. „Zaključek Izsledki pregledane literature kažejo, da imata proprioceptivna in senzorno-mo- torična vadba oziroma trening podobne pozitivne učinke na ravnotežje pri starej- ših osebah. Predvsem pri dinamičnem ravnotežju se je ravnotežje pomembno izboljšalo in posledično zmanjšalo število padcev. Avtorji pregledanih člankov, ki so vadbo opredelili kot proprioceptivno, so v dveh raziskavah poročali, da se ni izbolj- šalo statično ravnotežje, v eni raziskavi pa se ni izboljšala stabilnost med hojo. Ugo- tavljamo, da so avtorji, ki trening oziroma vadbo opredeljujejo kot senzorno-moto- rično, prišli do podobnih rezultatov. Le v dveh raziskavah niso ugotovili statistično pomembnega izboljšanja statičnega rav- notežja (gibanje centra pritiska na ploščah za merjenje sil), pri eni pa so ugotovili, da se je izboljšalo samo pri preiskovancih moške- ga spola. Na podlagi vadbenih intervencij, ki so jih avtorji izvajali v svojih raziskavah, ugotavljamo, da avtorji nepravilno nekon- sistentno opredeljujejo proprioceptivni in senzorno-motorični trening. Prav tako smo ugotovili, da so avtorji v dveh raziskavah enako vadbeno intervencijo enkrat opre- delili kot proprioceptivno, drugič pa kot senzorno-motorično, čeprav gre za dva različna izraza oziroma pristopa. „Literatura 1. Ahmad, I., Noohu, M. M., Verma, S., Singla, D. in Hussain, M. E. (2019). Effect of sensorimo- tor training on balance measures and pro- prioception among middle and older age adults with diabetic peripheral neuropathy. Gait & posture, 74, 114–120. doi:10.1016/j.gait- post.2019.08.01 2. Asan, A. S., McIntosh, J. R. in Carmel, J. B. (2021). Targeting sensory and motor inte- gration for recovery of movement after CNS injury. Frontiers in neuroscience; 15: 791824. DOI: 10.3389/fnins.2021.791824 3. Barnett, A. (2003). Community-based group exercise improves balance and reduces falls in at-risk older people: a randomised con- trolled trial. Age and ageing, 32(4), 407–414. doi:10.1093/ageing/32.4.407 4. Bellomo, R. G., Iodice, P., Savoia, V., Saggini, A., Vermiglio, G. in Saggini, R. (2009). Balan- ce and posture in the elderly: An analysis of a sensorimotor rehabilitation protocol. International journal of immunopatholo- gy and pharmacology, 22(3_suppl), 37–44. doi:10.1177/03946320090220s308 5. Borges, N. C. de S., Pletsch, A. H. M., Buzato, M. B., Terada, N. A. Y., Cruz, F. M. F. in Guirro, R. R. de J. (2021). The effect of proprioceptive training on postural control in people with diabetes: A randomized clinical trial compa- ring delivery at home, under supervision, or no training. Clinical Rehabilitation, 35(7), 988– 998. doi:10.1177/0269215521989016 6. Cameron, I. D., Dyer, S. M., Panagoda, C. E., Murray, G. R., Hill, K. D., Cumming, R. G. in Kerse, N. (2018). Interventions for preventing falls in older people in care facilities and hospitals. Cochrane database of systematic reviews. doi:10.1002/14651858.cd005465.pub 7. Chantanachai, T., Sturnieks, D. L., Lord, S. R., Payne, N., Webster, L. in Taylor, M. E. (2021). Risk factors for falls in older people with co- gnitive impairment living in the community: Systematic review and meta-analysis. Age- iz teorije za prakso 75 ing research reviews, 71, 101452. doi:10.1016/j. arr.2021.101452 8. Da Silva, K. N. G., Teixeira, L. E. P. de P., Imoto, A. M., Atallah, Á. N., Peccin, M. S. in Trevisani, V. F. M. (2013). Effectiveness of sensorimotor training in patients with rheumatoid arthritis: a randomized controlled trial. Rheumatology international, 33(9), 2269–2275. doi:10.1007/ s00296-013-2706-3 9. Espejo-Antúnez, L., Pérez-Mármol, J. M., de los Ángeles Cardero-Durán, M., Toledo-Mar- huenda, J. V., in Albornoz-Cabello, M. (2020). The impact of proprioceptive exercises on balance and physical function in institutio- nalized older adults: A randomized control- led trial. Archives of physical medicine and re- habilitation, 101(10):1780–1788. doi:10.1016/j. apmr.2020.06.010 10. Ferlinc, A., Fabiani, E., Velnar, T. in Gradisnik, L. (2019). The importance and role of propri- oception in the elderly: a short review. Mate- ria sociomedica 31(3): 219–221. DOI: 10.5455/ msm.2019.31.219-221 11. Ganguly, K. in Poo, M. (2013). Activity-de- pendent neural plasticity from bench to bedside. Neuron, 80(3), 729–741. doi:10.1016/j. neuron.2013.10.028 12. Gomiero, A. B., Kayo, A., Abraão, M., Peccin, M. S., Grande, A. J. in Trevisani, V. F. (2017). Sensory-motor training versus resistance training among patients with knee osteo- arthritis: randomized single-blind controlled trial. Sao Paulo medical journal, 136(1), 44–50. doi:10.1590/1516-3180.2017.0174100917 13. Hauer, K., Rost, B., Rutschle, K., Opitz, H., Specht, N., Bartsch, P. in Schlierf, G. (2001). Exercise training for rehabilitation and se- condary prevention of falls in geriatric pati- ents with a history of injurious falls. Journal of the American geriatrics society, 49(1), 10–20. doi:10.1046/j.1532-5415.2001.49004.x 14. Iram, H., Kashif, M., Hassan, H. M. J., Bunyad, S. in Asghar, S. (2021). Effects of propriocep- tion training programme on balance among patients with diabetic neuropathy: A quasi- -experimental trial. Affiliations expand PMID: 34410254 DOI: 10.47391/JPMA.286 15. Lim, C. (2019). Multi-sensorimotor training improves proprioception and balance in su- bacute stroke patients: A randomized con- trolled pilot trial. Frontiers in neurology, 10. doi:10.3389/fneur.2019.00157 16. Mansano Pletsch, A. H., de Souza Borges, N. C., Villar, D. M., Franzini Sutilo, A. L., de Olive- ira Guirro, E. C., de Paula, F. J. A. in de Jesus Guirro, R. R. (2021). Does sensorimotor train- ing influence neuromuscular responses, ba- lance, and quality of life in diabetics without a history of diabetic distal polyneuropathy? Journal of bodywork and movement therapies, 27, 148–156. doi:10.1016/j.jbmt.2021.01.012 17. Martínez-Amat, A., Hita-Contreras, F., Lomas- -Vega, R., Caballero-Martínez, I., Alvarez, P. J. in Martínez-López, E. (2013). Effects of 12-week proprioception training program on postural stability, gait, and balance in older adults. Journal of strength and conditi- oning research, 27(8), 2180–2188. doi:10.1519/ jsc.0b013e31827da35f 18. Martínez-López, E. J., Hita-Contreras F., Ji- ménez-Lara, P. M., Latorre-Román, P. in Martínez-Amat, A. (2014). The association of flexibility, balance, and lumbar strength with balance ability: Risk of falls in older adults. J sports sci med. 2014 May; 13(2): 349–357. PM- CID: PMC3990889 PMID: 24790489 19. Methley, A. M., Campbell, S., Chew-Graham, C., McNally, R. in Cheraghi-Sohi, S. (2014). PICO, PICOS and SPIDER: a comparison study of specificity and sensitivity in three search tools for qualitative systematic reviews. BMC health services research, 14(1), 1–10. 20. Montero-Odasso, M. M., Kamka, N., Pieru- ccini-Faria, F., Osman, A., Sarquis-Adamson, J., Close, J., Hogan, D. B, … Masud, T. (2021). Evaluation of clinical practice guidelines on fall prevention and management for older adults: A Systematic Review. JAMA netw open. 2021;4(12):e2138911. doi:10.1001/jama- networkopen.2021.38911 21. Morat, M., Bakker, J., Hammes, V., Morat, T., Giannouli, E., Zijlstra, W. in Donath, L. (2019). Effects of stepping exergames under stable versus unstable conditions on balance and strength in healthy community-dwelling ol- der adults: A three-armed randomized con- trolled trial. Experimental gerontology, 110719. doi:10.1016/j.exger.2019.110719 22. Okubo, Y., Schoene, D., in Lord, S. R. (2016). Step training improves reaction time, gait and balance and reduces falls in older peo- ple: a systematic review and meta-analysis. British journal of sports medicine, 51(7), 586– 593. doi:10.1136/bjsports-2015-095452 23. Pérez-Ros, P., Martinez-Arnau, F. M., Ma- lafarina, V. in Tarazona-Santabalbina, F. J. (2016). A one-year proprioceptive exercise programme reduces the incidence of falls in community-dwelling elderly people: A before–after non-randomised intervention study. Maturitas, 94, 155–160. doi:10.1016/j. maturitas.2016.09.0 24. Proske, U. (2005). What is the role of muscle receptors in proprioception? Muscle & nerve, 31(6), 780–787. doi:10.1002/mus.20330 25. Proske, U. in Gandevia, S. C. (2009). The kinaesthetic senses. The journal of physio- logy, 587(17), 4139–4146. doi:10.1113/jphysi- ol.2009.175372 26. Riva, D., Fani, M., Benedetti, M. G., Scarsini, A., Rocca, F. in Mamo, C. (2019). Effects of high- -frequency proprioceptive training on single stance stability in older adults: Implications for fall prevention. Biomed research internati- onal, 2019, 1–11. doi:10.1155/2019/2382747 27. Rogers, M. E., Page, P. in Takeshima, P. (2013). Balance training for the older athlete. The in- ternational journal of sports physical therapy, 8(4): 517–530. 28. Silva, P., Figueredo Borges Botelho, P. F., de Oliveira Guirro, E. C., Vaz, M. M. O. L. L. in de Abreu, D. C. C. (2015). Long-term benefits of somatosensory training to improve balance of elderly with diabetes mellitus. Journal of bodywork and movement therapies, 19(3), 453–457. doi:10.1016/j.jbmt.2014.11.002 29. Teixeira, L. E. P. P., Silva, K. N. G., Imoto, A. M., Teixeira, T. J. P., Kayo, A. H., Montenegro- -Rodrigues, R., … Trevisani, V. F. M. (2009). Progressive load training for the quadriceps muscle associated with proprioception exercises for the prevention of falls in post- menopausal women with osteoporosis: a randomized controlled trial. Osteoporosis international, 21(4), 589–596. doi:10.1007/ s00198-009-1002-2 30. Vieira, E. R., Freund-Heritage, R. in da Costa, B. R. (2011). Risk factors for geriatric patient falls in rehabilitation hospital settings: a sy- stematic review. Clinical rehabilitation, 25(9), 788–799. doi:10.1177/0269215511400639 doc. dr. Žiga Kozinc Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju ziga.kozinc@fvz.upr.si 76 Trunk and lower limb muscle activity during different resistance exercises Abstract The purpose of resistance training is to increase muscle performance (muscle strength and power). The activity of a single muscle during different exercises is most easily measured by surface electromyography. In this article, we collected existing review arti- cles comparing the activity of different muscles of the trunk and lower limbs during different exercises. On this basis, we created a graphical overview of selected exercises. Muscle activity during each exercise was expressed as a percentage of activity during the maximum desired isometric contraction. This overview is useful for sports and kinesiology experts, as they can use the article as a guide when selecting appropriate exercises for specific muscles. Keywords: resistance exercise, muscle activity, muscle activation, electromyography, strength training Izvleček Vadba proti uporu je namenjena poveča- nju mišične zmogljivosti (mišične jakosti in moči). Aktivnost posamezne mišice med različnimi vajami je najenostavne- je meriti s površinsko elektromiografijo. V tem članku smo zbrali vse dosedanje pregledne članke na temo primerjave ak- tivnosti različnih mišic trupa in spodnjih okončin pri različnih vajah ter na podlagi tega pripravili slikovne prikaze izbranih vaj. Aktivnosti mišic pri posameznih va- jah smo navedli kot odstotek aktivnosti med največjo hoteno izometrično kon- trakcijo. Pregled tematskih člankov je ko- risten za strokovnjake s področja športa in kineziologije, saj lahko prispevek upo- rabijo kot vodilo pri izbiri ustreznih vaj, kadar je cilj obremeniti specifične mišice ali mišične skupine. Ključne besede: vadba proti uporu, mišična aktivnost, mišična aktivacija, elektromio- grafija, vadba za moč Eva Andoljšek1, Neža Skuk1, Žiga Kozinc1,2 Aktivnost mišic pri različnih vajah za moč trupa in spodnjih okončin 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, SI-6310, Izola 2 Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Muzejski trg 2, SI-6000, Koper iz teorije za prakso 77 Uvod Cilj vadbe proti uporu je – najsplošneje – povečanje mišične zmogljivosti (mišične jakosti in moči). Na učinkovitost te vadbe vplivajo številni notranji in zunanji dejavni- ki, brez dvoma pa je zadostna obremenitev posameznih mišic ključen in nujen pogoj. Obremenitev posamezne mišice med do- ločeno vajo je večina dosedanjih študij vrednotila prek elektromiografije (EMG), pri čemer se aktivnost mišice izrazi kot od- stotek aktivnosti med največjo hoteno izo- metrično kontrakcijo (v nadaljevanju: angl. maximal voluntary isometric contraction – MVIC). V tem prispevku smo zbrali vse dosedanje pregledne članke na temo pri- merjave aktivnosti mišic trupa in spodnjih okončin med različnimi vajami ter na pod- lagi tega pripravili slikovne prikaze izbranih vaj. Pregled tematskih člankov je koristen za strokovnjake s področja športa in kine- ziologije, saj lahko prispevek uporabijo kot vodilo pri izviri ustreznih vaj. „Mišice trupa Slika 1 prikazuje primere vaj, pri katerih je ugotovljena najvišja aktivnost mišic trupa. Največjo aktivnost preme trebušne mišice (m. rectus femoris) izzove upogib trupa leže oz. klasični trebušnjak z rokami, skle- njenimi za vratom, kolkom v upogibu 60° in koleni pod kotom 90° (81 ± 10 % MVIC; Slika 1A). Sledi vaja statičnega trebušnja- ka z rokami, prekrižanimi na prsnem košu, ter boki v upogibu 60° in koleni pod ko- tom 90° (67 ± 15 % MVIC) (Oliva-Lozando, 2020). Notranja poševna mišica je pri kla- sičnem trebušnjaku z rokami za vratom ter upognjenim kolkom pri 60° in koleni pod kotom 45° brez zasuka aktivna 61 ± 17 % MVIC, z zasukom pa 57 ± 12 % MVIC. Najve- čjo aktivnost notranje poševne mišice (m. obliquus internus) je izzvala vaja mešane opore ležno spredaj s primikom lopatice in zadnjim nagibom medenice (119 ± 60 % MVIC; Slika 1B). Enaka vaja izdatno aktivira tudi zunanjo poševno mišico (m. obliquus externus) (110 ± 65 % MVIC) (Oliva-Lozan- do, 2020). Aktivnost dolge hrbtne mišice (m. erector spinae) je največja pri vajah z iztegovanjem hrbta (63 % MVIC) in pri različnih vajah s prostimi utežmi. Pri vajah s prostimi utežmi je ugotovljena največja aktivacija pri mrtvem dvigu (90 % MVIC; Slika 1C), mrtvem dvigu s hex palico (80 % MVIC) in potisku iz kolka (85 % MVIC) (Oli- va-Lozando, 2020). Mišice multifidus so naj- bolj aktivne pri vaji iztega trupa in iztega nog z aktivnim nadzorom medenice (64 % MVIC). Pri vaji mešane opore klečno z izmeničnim dvigovanjem nasprotne noge in roke (Slika 1D) ter pri vaji dviga medenice leže na hrbtu so mišice multifidus aktivne nekoliko manj (39 % MVIC) (Oliva-Lozando, 2020). Največjo mišično aktivnost prečne trebušne mišice je izzvala vaja bočnega dviga trupa (58 ± 7 % MVIC; Slika 1E), sledi klasični trebušnjak z rokami za vratom (40 ± 26 %) (Oliva-Lozando, 2020). „ Iztegovalke in odmi- kalke kolka (zadnjične mišice) Vaje, ki izzovejo visoko mišično aktivnost iztegovalk in odmikalk kolka so prikazane na Sliki 2. Dosedanje študije so ugotovile največjo aktivnost velike zadnjične mišice (m. glute- us maximus) pri vaji stopanja na dvignjeno površino in pri njenih različicah, kot so ko- rak navzgor, bočni korak navzgor, diagonal- ni korak navzgor in navzkrižni korak nav- zgor. Pri omenjenih vajah je bila aktivnost velike zadnjične mišice pogosto nad 100 % MVIC. Zelo visoko stopnjo aktivacije velike zadnjične mišice (> 60 % MVIC) so ugo- tovili pri vajah mrtvi dvig, potisk iz kolkov, izpadni korak in počep. Pri vaji mrtvi dvig s hex palico je bila mišica v povprečju aktiv- na 88 ± 16 % MVIC, sledijo potisk iz kolkov (82 ± 19 % MVIC; Slika 2A), počep s pasom (71 ± 29 % MVIC), počep v razkoraku (70 ± 15 % MVIC; Slika 2B), klasični izpadni korak (66 ± 13 % MVIC), počep z eno nogo (66 ± 15 %; Slika 2C) in klasični mrtvi dvig (65 ± 42 % MVIC) (Neto, 2020). Visoka aktivnost je bila izmerjena tudi pri izpadnem koraku vstran (41 ± 20 % MVIC), lateralnem koraku navzgor (41 % MVIC), prečnem izpadnem koraku (49 % ± 20 % MVIC), enostranskem počepu (57 ± 44 % MVIC), sestopu s sto- pničke (59 ± 35 % MVIC), počepu ob ste- ni (59 % MVIC), enonožnem počepu (59 ± 27 % MVIC) in enonožnem mrtvem dvigu (59 ± 28 % MVIC) (Reiman idr., 2012). Siste- matični pregled avtorja Neto (2019) je po- kazal, da je velika zadnjična mišica najbolj aktivna pri vaji potisk iz kolkov (povprečno 55–105 % MVIC) v primerjavi s počepom ali mrtvim dvigom (Neto idr., 2019). Po mnenju nekaterih avtorjev ima pri razvoju specifičnih in funkcionalnih prilagoditev pomembno vlogo izbira vaj ob upošteva- Slika 1. Primeri vaj, ki izzovejo visoko aktivnost mišic trupa 78 nju smeri vektorja sile (navpično ali znano kot aksialni vektor in vodoravno, znano kot anteroposteriorni vektor). Dokazano je, da različne vaje vektorja sile povzročajo razlike v amplitudah EMG velike zadnjične mišice. Vaje s horizontalno usmerjenim vektorjem sile (potisk bokov) povzročijo znatno večjo aktivnost velike zadnjične mišice (41-70 % MVIC) v primerjavi z vajami z navpično usmerjenim vektorjem sile (počep) ob ena- ki intenzivnosti (15-29 % MVIC) (Macadam in Feser, 2019). Podatki iz raziskave Martin- -Fuentes idr. (2020) poročajo, da je najvišja dosežena mišična aktivnost velike zadnjič- ne mišice pri počepu v kotu 45 ,̊ aktivnost glede na MVIC pa znaša po podatkih Neto idr. (2019) 100–130 %. Med vajo mrtvega dviga je dosežena mišična aktivnost velike zadnjične mišice 95 % MVIC (Fuentes idr., 2020). Aktivnost srednje zadnjične mišice (m. glu- teus medius), ki je ključna pri odmiku kolka, je bila prav tako ocenjena pri številnih va- jah. Zelo visoko aktivnost je mišica dosegla pri enonožnem počepu (64 ± 24 % MVIC) in stranskem mostu (74 ± 30 % MVIC). Sle- dijo vaje enonožni mrtvi dvig (58 ± 22 % MVIC), dvig in spust medenice v enonožni stoji (57 ± 32 % MVIC; Slika 2D), odmik kolka leže na boku (56 % MVIC), počep ob steni (52 ± 22 % MVIC), prečni izpadni korak (48 ± 21 % MVIC), enostranski most (47 ± 24 % MVIC) in stopanje na dvignjeno površino (44 ± 17 % MVIC) (Reiman idr., 2012). Naj- večja aktivnost se je pokazala pri mostu na eni nogi z dodanim iztegom ter mostu na eni nogi z dodanim odmikom (103 % MVIC). Zelo visoka aktivnost se je pokazala tudi pri drugih vajah: odmik kolka leže (25–100 % MVIC), odmik kolka s sklenjenimi stopali v leži bočno (angl. shell) (63–77 % MVIC; Slika 2E) in stranski most (74 % MVIC) (Ebert idr., 2017). V študiji Moore idr. (2020) je bila sre- dnja zadnjična mišica pri počepu ob steni aktivna 52 % MVIC, pri vaji korak naprej 44 % MVIC, pri stranskem dvigu 38 % MVIC in pri sestopu s stopničke 37 % MVIC. Mala zadnjična mišica (m. gluteus minimus) je najvišjo aktivnost dosegla pri vaji dviga- nja in spuščanja kolka (69 % MVIC), sledijo vaje dviganje in spuščanje kolka z zasukom (59,70 % MVIC), izometrični odmik kolka (54,79 % MVIC), dviganje in spuščanje kolka z dotikom (48,30 % MVIC) ter odmik kolka s sklenjenimi stopali leže bočno (20 % MVIC) (Moore, 2020). Pri izbiri vaj je treba upo- števati druge dejavnike, kot so kinetika in kinematika vadbe, relativna zunanja obre- menitev, hitrost in obseg gibanja, stopnja utrujenosti in mehanska zapletenost vadbe (Neto idr., 2020). „Primikalke kolka Primikalke kolka so precej vsestranske mi- šice, saj lahko proizvajajo navor v vseh treh ravninah gibanja. Njihova visoka aktivnost se kaže pri gibalnih vzorcih brcanja, šprinta in skakanja. Slika 3 prikazuje vaje, ki izzove- jo najvišjo aktivnost primikalk kolka. Mno- go študij poroča o raztrganinah primikalk Slika 2. Primeri vaj, ki izzovejo visoko aktivnost iztegovalk in odmikalk kolka iz teorije za prakso 79 kolka kot o eni najpogostejših poškodb, ki so večinoma posledica brezkontaktnih me- hanizmov (Schaber idr., 2021). Zato je ustre- zna krepitev teh mišic ključnega pomena za športnike. Največjo aktivnost dolge primikalke kolka (m. adductor longus) sta izzvali vaji izome- trični primik kolka z žogo med koleni (108 ± 6 % MVIC; Slika 3A) in mešana opora boč- no z enonožno oporo na klopci (108 ± 6 % MVIC; Slika 3B). Sledijo primikanje z elastiko (103 ± 6% MVIC), vaja na trenažerju za pri- mik kolka (99 ± 6 % MVIC), drsno primikanje in odmikanje kolka (98 ± 6 % MVIC), izome- trični primik kolka z žogo med gležnji (86 ± 6 % MVIC), primik kolka bočno leže (64 ± 6 % MVIC) in primik kolka v ležečem položaju (14 ± 6 % MVIC) (Serner idr., 2013). Študija Camara idr. (2016) je pokazala, da so primikalke kolka med vajo mrtvega dvi- ga precej bolj aktivne pri večjem upogibu kolena (61–90°; Slika 3C) v primerjavi z vari- acijo z manjšim upogibom kolena (0–30°). Med upogibom za 61–90° so bile primikal- ke aktivne 40 ± 27 % MVIC, medtem ko se je najmanjša aktivnost mišic pokazala pri 0–30° upogibanja, in sicer 15 ± 9 % MVIC. Prav tako se aktivnost primikalk kolka razli- kuje med globino počepa. Dolga primikal- ka kolka je bolj aktivna pri počepu s širšo postavitvijo stopal v primerjavi s počepom z ožjo (Glassbrook idr., 2017). „ Iztegovalke in upogi- balke kolena Slika 4 prikazuje primere vaj, pri katerih je bila izmerjena največja mišična aktivnost iztegovalk in upogibalk kolena. Dvoglava stegenska mišica (m. biceps femoris) je do- segla najvišjo mišično aktivnost med vajo potiska iz kolkov, in sicer 115 % MVIC (Sli- ka 4A) (Neto idr., 2019). Prav tako je visoko mišično aktivnost (108 % MVIC) dvoglave stegenske mišice izzvala vaja mrtvega dvi- ga (Slika 4B) (Fuentes idr., 2020). Visoko mi- šično aktivacijo sta izzvali tudi vaji odmika (slip leg exercise) ter vaji izteg in upogib kolena z nožno oporo na žogi (angl. heel strike against ball; 94–99 % MVIC) (Llurda- -Almuzara idr., 2021). Polkitasta mišica (m. semitendinosus) je med vajo mrtvega dviga dosegla višjo mišično aktivnost kot dvoglava stegenska mišica, in sicer prva 62 % MVIC, druga pa 49 % MVIC (Fuentes idr., 2020). Štiriglava stegenska mišica je med poče- pom dosegla višjo mišično aktivnost v primerjavi z zadnjo stegensko, in sicer sle- dnja je med enonožnim počepom dosegla 116,2 ± 73,5 % MVIC (Slika 4C) (Dedinsky idr., 2017). Prema stegenska mišica (m. rec- tus femoris), kot del štiriglave stegenske mišice, je dosegla najvišjo mišično aktiv- nost pri globokem počepu (od 45–90˚) (Glassbrook idr., 2017) oz. med vajo potisk nog na trenažerju do 77 % MVIC (Slika 4D) (Martin-Fuentes idr., 2020). Smith idr. (2009) so prišli do ugotovitve, da sprememba ori- entacije sklepov spodnjih okončin in/ali dodajanje sokontrakcije ne vplivata na višjo aktivacijo srednje široke stegenske mišice (m. vastus medialis) v primerjavi s stransko široko stegensko mišico (lat. m. vastus la- teralis). Srednja široka stegenska mišica je dosegla najvišjo mišično aktivacijo 100 % MVIC, stranska široka stegenska mišica pa 129 %. Med vajo potisk nog na trenažerju je srednja široka stegenska mišica (127 % MVIC) dosegla nekoliko višjo mišično akti- vacijo kot stranska široka stegenska mišica (120 % MVIC) (Martin-Fuentes idr., 2020). Glassbrook idr. (2017) poročajo še o mišični aktivnosti mečnih mišic med počepom. Pri- Slika 3. Primeri vaj, ki izzovejo visoko aktivnost primikalk kolka Slika 4. Primeri vaj, ki izzovejo visoko aktivnost iztegovalk in upogibalk kolena 80 šli so do ugotovitve, da je mišična aktivnost dvoglave mečne mišice (m. gastrocnemius) ob širši postavitvi stopal pri počepu z nalo- gom zadaj nižja kot pri ožji (Slika 4E). „Literatura 1. Camara, K. D., Coburn, J. W., Dunnick, D. D., Brown, L. E., Galpin, A. J. in Costa, P. B. (2016). An Examination of Muscle Activation and Power Characteristics While Performing the Deadlift Exercise With Straight and Hexago- nal Barbells. Journal of strength and conditi- oning research, 30(5), 1183–1188. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000001352 2. Dedinsky, R., Baker, L., Imbus, S., Bowman, M. in Murray, L. (2017). Exercises that facili- tate optimal hamstring and quadriceps co- -activation to help decrease acl injury risk in healthy females: a systematic review of the literature. International journal of sports physi- cal therapy, 12(1), 3–15. 3. Ebert, J. R., Edwards, P. K., Fick, D. P. in Janes, G. C. (2016). A systematic review of Rehabili- tation exercises to progressively load gluteus medius Journal of Sport Rehabilitation, 26(5). https://doi.org/10.1123/jsr.2016-0088 4. Ebert, J. R., Edwards, P. K., Fick, D. P. in Janes, G. C. (2017). A systematic review of rehabi- litation exercises to progressively load the gluteus medius. Journal of sport rehabilita- tion, 26(5), 418–436. https://doi.org/10.1123/ jsr.2016-0088 5. Frontera, W. R. in Ochala, J. (2015). Skele- tal muscle: a brief review of structure and function. Calcified tissue international, 96(3), 183–195. https://doi.org/10.1007/s00223-014- 9915-y 6. Glassbrook, D. J., Helms, E. R., Brown, S. R. in Storey, A. G. (2017). A review of the bi- omechanical differences between the high-bar and low-bar back-squat. Journal of strength and conditioning research, 31(9), 2618–2634. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000002007 7. Konrad, P. (2006). The ABC od EMG. A prac- tical introduction to kinesiological electro- myography. Noraxon U.S.A. Inc. Pridobljeno s https://pdf4pro.com/fullscreen/the-abc-of- -emg-noraxon-usa-2ef21.html 8. Llurda-Almuzara, L., Labata-Lezaun, N., López-de-Celis, C., Aiguadé-Aiguadé, R., Romaní-Sánchez, S., Rodríguez-Sanz, J., Fernández-de-Las-Peñas, C. in Pérez-Bell- munt, A. (2021). Biceps femoris activation during hamstring strength exercises: a sys- tematic review. International journal of envi- ronmental research and public health, 18(16), 8733. https://doi.org/10.3390/ijerph18168733 9. Macadam, P. in Feser, E. H. (2019). Examina- tion of gluteus maximus electromyographic excitation associated with dynamic hip extension during body weight exercise: a systematic review. International journal of sports physical therapy, 14(1), 14–31. 10. Martín-Fuentes, I., Oliva-Lozano, J. M. in Muyor, J. M. (2020). Electromyographic activity in deadlift exercise and its vari- ants. A systematic review. PLOS ONE 15(2): e0229507. https://doi.org/10.1371/journal. pone.0229507 11. Moore, D., Semciw, A. I. in Pizzari, T. (2020). A SYSTEMATIC REVIEW AND META-ANALYSIS OF COMMON THERAPEUTIC EXERCISES THAT GENERATE HIGHEST MUSCLE ACTIVI- TY IN THE GLUTEUS MEDIUS AND GLUTEUS MINIMUS SEGMENTS. International journal of sports physical therapy, 15(6), 856–881. https:// doi.org/10.26603/ijspt20200856 12. Neto, W. K., Vieira, T. L. in Gama, E. F. (2019). Barbell Hip Thrust, Muscular Activation and Performance: A Systematic Review. Journal of sports science & medicine, 18(2), 198–206. 13. Neto, W. K., Soares, E. G., Vieira, T. L., Aguiar, R., Chola, T. A., Sampaio, V. L. in Gama, E. F. (2020). Gluteus Maximus Activation during Common Strength and Hypertrophy Exerci- ses: A Systematic Review. Journal of sports science & medicine, 19(1), 195–203. 14. Oliva-Lozano, J. M. in Muyor, J. M. Core mu- scle activity during physical fitness exercises: a systematic review. Int J Environ Res Public Health. 2020 Jun 16;17(12):4306. doi: 10.3390/ ijerph17124306 15. Reiman, M. P., Bolgla, L. A. in Loudon, J. K. (2012). A literature review of studies evalu- ating gluteus maximus and gluteus medi- us activation during rehabilitation exerci- ses. Physiotherapy theory and practice, 28(4), 257–268. https://doi.org/10.3109/09593985. 2011.604981 16. Serner, A., Jakobsen, M. D., Andersen, L. L., Hölmich, P., Sundstrup, E. in Thorborg, K. (2014). EMG evaluation of hip adduction exercises for soccer players: implications for exercise selection in prevention and treatment of groin injuries. British journal of sports medicine, 48(14), 1108–1114. https://doi. org/10.1136/bjsports-2012-091746 17. Schaber, M., Guiser, Z., Brauer, L., Jackson, R., Banyasz, J., Miletti, R. in Hassen-Miller, A. (2021). The neuromuscular effects of the copenhagen adductor exercise: a syste- matic review. International journal of sports physical therapy, 16(5), 1210–1221. https://doi. org/10.26603/001c.27975 18. Štrucl, M. (1989). Fiziologija živčevja. Ljublja- na: Medicinski razgledi. doc. dr. Žiga Kozinc Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju ziga.kozinc@fvz.upr.si izrazoslovje v športu 81 Sedentary behaviour? Abstract A group of writers from the University of Primorska set themselves the task of finding the most appropriate Slovenian term for the English “sedentary behaviour”, which is translated in various ways by Slovenian writers. (Sport, 2022, Issue 3–4, p. 54) The example shows that the desire to create appropriate domestic professional terminology has not yet died out. Praiseworthy indeed! The authors of the study call upon the interested public to join in further debate. And in this call I also found myself. So let me throw my two-penny worth into the discussion, which for almost three decades now has been characterised by amateur collecting of sports professional terms. Silvo Kristan Sedentary behaviour? Izvleček Skupina piscev z Univerze na Primor- skem si je zadala nalogo, da poišče naju- streznejši domač izraz za angleški pojem sedentary behaviour, ki ga slovenski pi- sci prevajajo na različne načine. (Revija Šport, 2022, št. 3-4, str. 54). Primer kaže, da vendarle še ni zamrla želja po obliko- vanju ustreznih domačih strokovnih izra- zov. Stokrat pohvaljeno! Avtorji študije še pozivajo zainteresirano javnost k nadalj- nji razpravi. In v tem pozivu sem se našel tudi sam. Naj torej k razpravi pritaknem svoj mali lonček, ki se je ob ljubiteljskem (amaterskem) zbiranju športnih strokov- nih izrazov polnil skoraj tri desetletja. https://www.news-medical.net/news/20190326/Sedentary-behavior-costly-to-both-pu- blic-health-and-the-public-purse.aspx 82 Avtorji zanimive študije so v slovenskih strokovnih besedilih že zasledili naslednje prevode angleškega izraza sedentary be- haviour: sedenje, sedeč življenjski slog, sedeče vedenje, sedentarno vedenje, sedentarno obnašanje in sedentarnost. Vsakega posebej razčlenjujejo z različnih zornih kotov in končno za terminus tech- nicus (normiran strokovni izraz) predlagajo dvobesedni izraz sedentarno vedênje (s širokim ê). Čeprav nekateri tuji avtorji pojem sedentary behaviour razumejo kot trirazsežnostni ‚pojav‘ (budnost, nizka po- raba energije, sedenje), najbrž ni nobene- ga dvoma o tem, da se bistvo zadeve ‚vrti‘ okoli pojma sedenje, kar dokazujejo tudi vsi izrazi, ki so jih pisci prizadevno zbrali iz domačih besedil. Med zbranimi izrazi je ne- kaj domačih (sedenje, sedeč), nekaj se jih spogleduje s tujim jezikom (sedentarnost, sedentarno). Pridevnik ‘sedentaren‘ korenini v latinščini (lat. sedentarius: tak, ki veliko sedi), neposre- dno pa smo ga prevzeli iz angleščine (se- dentary, sedeč). Štejemo ga za tako imeno- vano prevzeto besedo ali sposojenko. To je iz tujega jezika prevzet izraz, ki ga tako po pisavi kot po izgovoru podomačimo v skladu s slovenskim pravopisom. Nekaj primerov: waterpolo – vaterpolo, rugby – ragbi, fox trot – fokstrot, baseball – bejzbol, crawl – kravl ... in sedentary – sedentar- nost. Po pravopisu prevzemamo besede iz tujega jezika samo v izjemnih primerih: kadar za poimenovano (še) nimamo doma- če ustreznice ali je (še) ne znamo izumiti. Zagotovo se je to zgodilo pri vaterpolu, ra- gbiju, bejzbolu, fokstrotu, kravlu in celi vrsti drugih športnih têrminov, ne pa tudi s poj- mom ‚sedentaren‘, ki po domače pomeni ‘sedeč‘. Glede na to, da imamo za pridevnik tujega izvora ‘sedentaren‘ tudi uveljavljen domač izraz, ni potrebe po prevzemanju tujega izraza. Nepotrebno prevzemanje tujih izrazov slabi domač strokovni bese- dnjak. Navedeno načelo omenijo tudi av- torji zanimive študije in celo zapišejo: “Upo- rabi prevzetih izrazov se je v skrbi za jezik treba izogniti, kadar je to mogoče.‘‘ V tem primeru je to mogoče, čeprav avtorji štu- dije zapišejo, “da v našem jeziku nimamo izraza …, ki bi ga lahko uporabili kot pre- vod za angleški sedentary‘‘. Imamo ga (toda o tem pozneje). Če upoštevamo pravopis in sprejmemo napotek slovenistov, iz ‘kon- kurence‘ že izpadejo izrazi sedentarno ve- denje, sedentarno obnašanje in seden- tarnost. Ostanejo torej še sedenje, sedeč življenjski slog in sedeče vedenje. Zato se zdi nenavadno, da avtorji študije trdijo, da “v našem jeziku nimamo izraza …, ki bi ga lahko uporabili kot prevod za angleški sedentary‘‘. Kaj pa sedenje, sedeč, sedeče? Torej imamo domač izraz, ki bi ga lahko uporabili kot prevod za angleški sedentary. Res pa je, da niso vsi izrazi z domačo bese- do najbolj primerni, čeprav se zdi, da ven- darle kažejo na rešitev problema, ki so si ga zastavili avtorji zanimive študije. Vsi namreč vsebujejo bistvo zadeve – sedenje. Izraz sedeče vedênje (s širokim ê) zavrača- jo tudi avtorji študije in s tem se je mogoče strinjati, čeprav priznam, da utemeljitve ne razumem. Še najmanj razumem, da na- mesto izraza sedeče vedênje predlagajo dvobesedni izraz sedentarno vedênje (str. 57, srednji stolpec), ki v resnici pomeni isto kot zavrnjen izraz (sedentary, sedenta- ren = sedeč). Upam, da gre za lapsus cala- mi, ki včasih zagode piscem. Če bi se že lotil ocene primernosti dvobesednega izraza sedeče vedênje, bi se skliceval na pomen pojma ‘vedênje‘. V SSKJ je geslo ‘vedênje‘ pojasnjeno kot “celota dejanj, ki izraža, kaže razpoloženje, odnos koga do ljudi, okolja.‘‘ Za kakšno ‘celoto dejanj‘ gre pri sedenju? O kakšnem ‘odnosu do ljudi in okolja‘ naj bi šlo pri sedenju? Očitno pojem ‘vedênje’ pomeni več v celoto povezanih dejanj in ne le bolj ali manj statično vztrajanje v sedenju. In zato dvobesedni izraz sedeče vedênje ni primeren. Avtorji študije zavra- čajo tudi izraz ‘sedentarno obnašanje‘ kot neustrezen, a hkrati ugotavljajo, da sta ‘ob- našanje‘ in ‘vedênje‘ sopomenki. Pozorni in logično razmišljujoči bralec bi razumel, da če je neustrezna ena sopomenka, je neustrezna tudi druga (ki pomeni isto). In vendar avtorji študije predlagajo za ustre- zen izraz ‘sedentarno vedênje‘, čeprav so njegovo sopomenko zavrnili??? Očitno se je vmešal druge vrste škrat in ne le lapsus calami. Z dobesednimi prevodi (behaviour- vedênje) so v terminologiji vedno težave. Lastna pamet več šteje. Kakor koli že, be- sedna zveza sedeče vedênje je ‘čudna‘ in zato neprimerna za normiran strokovni izraz. Tudi tribesedni izraz sedeč življenjski slog avtorji študije zavračajo, čeprav utemeljitve za to popolnoma ne razumem. Menda iz- raz (niti v angleški literaturi) “nima jasne opredelitve‘‘. Ne razumem, zakaj nenehno pri Angležih iščemo rešitev za svoje teža- ve. Avtorji študije navajajo, da izraz sedeč življenjski slog sporoča o “veliki količini sedentarnega vedenja‘‘. Vsiljuje se misel, da besedno zvezo ‘velika količina sedentar- nega vedenja‘ lahko po domače zapišemo kot dogotrajno sedenje. Zdi se, da je v tej smeri treba nadaljevati razpravo. Enobesedni izraz sedenje je res težko šteti za terminus technicus (strokovni izraz), ker gre za pogosto besedo iz nabora splo- šne (vsakodnevne) jezikovne rabe, pa še večpomenka je. Strokovno izrazje namreč odklanja večpomenke. Celo dvopomen- ke niso preveč zaželene. Enobesedni izraz sedenje so odklonili tudi avtorji zanimive jezikovne študije, vendar z utemeljitvijo, da vsako ‘sedenje‘ pa tudi ni ‘sedentary beha- viour‘. Res je, vsako sedenje ni ‘sedentary behaviour‘, ampak gre za čas sedenja (ang. time spent sedentary). Zdi se, da bi izraz ‘se- denje‘ ustrezal, če bi ga opremili z levim prilastkom ali označevalnim pridevnikom, ki bi sporočal ‘čas sedenja‘. Spominjam se, da s(m)o pisci, ki s(m)o včasih pisali o ško- dljivosti sedenja, uporabljali izraz dolgo- trajno sedenje. Tudi v poljudnem tisku ga je bilo mogoče pogosto zaslediti. Izraz dol- gotrajno sedenje je pri najinih razgovorih večkrat omenil tudi ortoped (dr. Janko Po- povič), ki je nekaj let deloval v ljubljanski šolski ambulanti, kamor so šolarji hodili na ortopedsko gimnastiko. Res je nenavadno, da avtorji študije v slovenskem strokovnem slovstvu niso odkrili tega izraza (ali pa so ga namerno prezrli, ker se jim je zdel preveč ‘ljudski‘, premalo ‘učen‘). Ko avtorji študije razlagajo, kaj pomeni angleški izraz seden- tary behaviour, med drugim zapišejo “tisti, ki preživijo več časa v sedenju‘‘ in ‚‘tisti, ki več sedijo‘‘. Oba navedka napeljujeta na dvobesedni izraz dolgotrajno sedenje. Pisci študije navajajo tudi nekaj prevodov tujih avtorjev, ki angleški pojem sedentary behaviour razumejo predvsem kot “veliko količino časa … preživetega sede‘‘. Kaj pa je “velika količina časa preživetega sede‘‘ drugega kot dolgotrajno sedenje? Tudi izvirni latinski izraz sedentarius pomeni “tak, ki veliko sedi‘‘, ‘veliko sedenja‘ pa je dolgo- trajno sedenje. Pridevnik ‘sedentaren‘ res najdemo kot dvopomensko prevzeto besedo tudi v prenovljeni izdaji SSKJ, vendar je izraz po- jasnjen šele pod točko 2 kot “veliko sede- nja, malo gibanja”. Kaj pa je to drugega kot dolgotrajno sedenje? In mimogrede: besedna zveza ‘veliko sedenja in malo gibanja‘ je tudi pleonazem (besedno pre- obilje, nepotrebno opisovanje pojma z več pomensko sorodnimi izrazi), saj je vendar samoumevno, da se pri ‚sedenju‘ ne giblje- mo (če ne štejemo oseb s posebnimi po- trebami, ki sede igrajo odbojko ali košarko ali še kaj drugega). Zdi se, da je izraz dol- izrazoslovje v športu 83 gotrajno sedenje pomensko še najbliže angleškemu izrazu sedentari behaviour. V resnici se ob različnih prevodih in razlagah angleškega izraza ponuja kar sam. Z jezi- kovnega zornega kota je glagolnik sede- nje jedrni pojem, beseda dolgotrajno pa levi prilastek, ki označuje (škodljivo, neza- želeno) vrsto sedenja, hkrati gre za “tipično strukturo izrazov v slovenščini‘‘ (Atelšek idr., 2021). Seveda pa je izraz dolgotrajno sedenje še vedno oporečen. Ne vemo namreč, kaj pomeni pojem ‘dolgotrajno‘. Koliko je to, da lahko uporabimo pojem ‘dolgotrajno‘? Če natančno vemo, kaj je sedenje (tudi avtor- ji študije navajajo definicijo), pa ne vemo, kaj pomeni dolgotrajno. Neopredeljena spremenljivka je torej ‘čas sedenja‘. Termi- nus technicus, ki ni natančno opredeljen, je slab. Treba bi bilo torej natančno opredeliti pojem ‘dolgotrajno‘. Tega seveda ni mo- goče storiti s kako čudežno formulo, am- pak s strokovno presojo, katero sedenje je mogoče šteti za ‘dolgotrajno‘ (in škodljivo). Podobno so pristojni strokovnjaki presodili, kolikokrat na teden in kako (čas trajanja, s kakšno intenzivnostjo) naj bi bil človek tele- sno dejaven, da bi ohranjal svojo temeljno telesno zmogljivost. V poštev torej pride ‘dogovorna metoda‘ (s konsenzom) obliko- vanja strokovnih izrazov. Če so presojevalci o škodljivi količini dlje časa trajajočega sedenja pristojni (kompetentni) za takšno oceno, je izraz dolgotrajno sedenje lah- ko ustrezen nadomestek za angleški izraz sedentary behaviour. Ne nazadnje je bil v preteklosti že neštetokrat uporabljen tudi v pomanjkljivi obliki (z neznanko ‘dolgo- trajen‘). dr. Silvo Kristan, upokojeni profesor Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport silvo.kristan@guest.arnes.si 84 Movement activities on the trim trail for preschool children Abstract Outdoor movement activities are important for children‘s holistic development, especially if they are carried out within the family. In this paper, we present the importance of trim trails for adults and children and give some examples of movement activities that children can perform with the help of exercise chart with images on the already existing trim trail Mostec in Ljubljana. Children do the activities in the presence of their parents, or they can visit the trim trail as part of their kindergarten activities. Keywords: movement activity, nature, trim trail, preschool child, parents. Izvleček Gibalne dejavnosti na prostem so v zgo- dnjem otroštvu pomembne za otrokov celostni razvoj, še posebej če se izva- jajo v okviru družine. V prispevku smo predstavili pomen trim steze za odrasle in otroke ter nekaj primerov gibalnih na- log, ki jih lahko otroci izvajajo ob pomoči vadbenih kartonov na trim stezi Mostec v Ljubljani. Otroci naloge izvajajo ob pri- sotnosti staršev ali z njihovo pomočjo, lahko pa se odpravijo na trim stezo tudi v sklopu aktivnosti v vrtcu. Ključne besede: gibalna dejavnost, narava, trim steza, predšolski otrok, starši. Lena Založnik, Mateja Videmšek, Ana Šuštaršič Gibalne dejavnosti na trim stezi za predšolske otroke Vir: https://www.vrtec-poljane.si/ športna rekreacija 85 „Uvod Vloga staršev pri celostnem razvoju otroka Predšolsko obdobje je temelj gibalnega razvoja, otrokov organizem je namreč prav takrat najbolj dovzeten za vplive okolja. V tem obdobju imajo najpomembnejšo vlo- go starši, ki bi morali otroka spodbujati v njegovih gibalnih poskusih in mu omogo- čiti, da z igro razvija svoje gibalne sposob- nosti, osnovne gibalne koncepte oziroma sheme, usvaja osnovne elemente različnih športnih zvrsti ter postopno sprejme špor- tno dejavnost kot trajno vrednoto, ki mu bo pomagala ohranjati zdravje in ga spro- ščala ob psihičnih napetostih vse življenje (Videmšek idr., 2018). Spodbudno družin- sko okolje namreč pozitivno vpliva na obli- kovanje otrokove osebnosti in vrednot. Zaradi pomanjkanja zelenic in otroških igrišč so danes otroci premalo gibalno dejavni. Starši bi se morali zavedati, da sta potrebi po gibanju in igri temeljni otrokovi potrebi. Večina otrok uživa v gibanju in se z veseljem vključuje v spontane in vodene gibalne dejavnosti, če jim to omogočimo oziroma jih pri tem spodbujamo (Dekleva idr., 2021). Kljub hitremu tempu življenja so današnji trendi takšni, da družino zno- va vračajo v središče otrokovega razvoja. Družina namreč s svojimi odnosi izjemno močno oblikuje otrokovo osebnost, še po- sebej v predšolskem obdobju (Videmšek in Stančevič, 2011). Za otroke je zgled staršev nedvomno zelo pomemben in koristen, veliko bolj kot le nasveti, kako pomembna je gibalna dejav- nost in kako škodljivo je neskončno pose- danje pred računalnikom ali televizorjem. Otroci večinoma od staršev postopno pre- vzamejo različne navade oziroma razvade (Lupu, Norel in Laurenţiu, 2013). Številnim staršem je lažje nadzirati otroka, ki mirno gleda televizijo, kot pa ga nadzorovati ali celo aktivno spremljati na zunanjem igrišču oziroma v naravi (Hinkley in McCann, 2018). Videmškova in Pišot (2007) poudarjata, kako pomembno je, da starši čim več de- javnosti izvajajo skupaj z otroki ter jih tako navajajo na spoštovanje do aktivnega in zdravega načina življenja. Starši naj bodo tudi sami ustrezno telesno pripravljeni. V družinah, v katerih so tudi starši športno dejavni, so pri otrocih bolj opazne spo- sobnosti, kot so vztrajnost, discipliniranost, natančnost, zaupanje v samega sebe, str- pnost, potrpežljivost, zdrava tekmovalnost ter spoznanje, da se je treba potruditi, če hočemo doseči cilj. Gibalna igra s starši je za otroka pomemb- na z različnih vidikov. Otrok se ob starših počuti varnega, z veseljem sodeluje in uspešno izvaja tudi naloge, ki jih brez po- moči staršev ne bi zmogel. Tekmuje sam s sabo, ponosen je na svoje razvijajoče se sposobnosti in gibalno znanje (Videmšek, Stančevič in Permanšek, 2014). Postopno postaja bolj spreten, močan, hiter, vzdržljiv, čedalje več gibalnih nalog lahko opravi sa- mostojno, starši pa mu po potrebi poma- gajo. Otrok se postopno nauči zaznati svoj napredek in ga doživi kot uspeh ne glede na dosežke vrstnikov. Pomen gibanja v naravi za otro- ke in starše Z razvojem gospodarstva in izboljšanjem življenjskega standarda ljudje vse več po- zornosti namenjamo prostemu času. Vad- ba na gozdnih poteh in v naravi nasploh je postala pomemben kraj rekreacijske dejavnosti na prostem. Ljudem omogoča pristen stik z naravo in prijazen način preži- vljanja prostega časa (Huang, 2022). Dostop do zelenih površin in gozdnih poti je povezan z več vidiki zdravja ljudi, vključno z boljšim duševnim zdravjem in višjo stopnjo gibalne dejavnosti otrok in odraslih. Poleg tega ljudje v takšnih okoljih v večji meri razvijejo občutek za skupnost; starši svoje otroke spodbujajo k pogostejši gibalni dejavnosti, hkrati pa zagotavljajo, da so ta okolja ustrezno urejena in vzdrže- vana, da omogočajo aktivno igro (Grigsby- -Toussaint idr., 2011). Györek (2018) navaja, da so številne raziska- ve pokazale pozitivne vplive preživljanja časa v naravnem okolju na telesni, gibal- ni, socialni, čustveni in intelektualni razvoj otrok. Otroci, ki se redno igrajo v naravnem okolju, imajo bolje razvite gibalne sposob- nosti, ki vključujejo koordinacijo, gibljivost in ravnotežje. Narava pomaga premagova- ti ali pa vsaj blažiti negativne vplive vsako- dnevnih stresnih situacij v življenju. Györek (2018) še posebej izpostavlja naslednje pozitivne učinke preživljanja časa v naravi oziroma v gozdu: • otroci pridobijo pristen stik z naravo ter jo zato bolje razumejo, • otroci razvijajo občutek za odgovornost do narave, jo bolj cenijo in varujejo, • v naravi so otroci bolj ustvarjalni, svobo- dneje razmišljajo in so manj obremenjeni, • v naravi se svobodno gibajo, kar pozitiv- no vpliva na razvoj njihovih gibalnih spo- sobnosti, pa tudi možganov, • v gozdu se otroci lažje umirijo, so bolj sproščeni in lažje gradijo medsebojne odnose, • v naravi otroci pridobijo različne sposob- nosti in spretnosti, se prek igre učijo in pridobivajo izkušnje za vsakdanje življe- nje, • preživljanje časa v naravi v vsakem vre- menu ugodno vpliva na zdravje otrok. Razvoj otroka na telesnem, gibalnem, ko- gnitivnem, socialnem in čustvenem po- dročju poteka v naravi spontano, ob prosti igri, izkustvenem in situacijskem učenju ter gibanju (Erdem, 2018). Nevroznanost v zadnjih desetletjih dokazuje, da je narava neprecenljivo razvojno okolje, ki spodbu- ja razvoj možganov, to pa razvija otrokove sposobnosti (Vilhar, 2018), prav zato bi bilo treba vsem otrokom omogočiti pestrost čutnih vtisov in aktivne izkušnje v naravi. Stik z naravo je pomemben za zdravje, dobro počutje in razvoj otroka, sodobni urbani način življenja in mestno okolje pa nam te možnosti omejujeta (Jayasuriya idr., 2016). Kljub temu so raziskave pokazale, da je med ljudmi precejšnja ozaveščenost o pomenu stika z naravo za otrokov razvoj, kar pa zagotavlja obetavne pogoje za pri- hodnje izboljšave v naravo usmerjenih reši- tev (Zwierzchowska in Lupa, 2021). „Trim in trim steza V slovarju slovenskega knjižnega jezika je beseda trim opisana kot rekreacijska tele- sna dejavnost, pod katero štejemo zlasti hojo, tek in gimnastične vaje. Pri trim ste- zi gre za gozdno pot s postajami za vaje, speljano po ravnem, navkreber in navzdol. Berčič (1980) trim stezo opisuje kot vadnico v prirodi, sestavljeno iz steze za hojo in tek ter posameznih postaj, ki si sledijo vzdolž steze. Na posameznih postajah lahko vade- či izvajajo gimnastične vaje ali druge gibal- ne naloge oziroma dejavnosti. Trim steza je večinoma postavljena v prijetnem okolju, ki je na voljo vsem, obdaja jo ugodna klima in svobodna izbira posameznika, ki se je odločil za športno-rekreativno dejavnost. Del tega športnega objekta v naravi so tudi posamezne vadbene postaje, ki si sledijo v določenih presledkih. Dolžina stez je od 100 metrov do 10 kilometrov. Pri tem gre lahko za krožno stezo ali za stezo nepravil- 86 ne oblike. Z organizacijskega vidika je bolje, če sta začetek in konec steze vsaj v nepo- sredni bližini. Razdalja med posameznimi postajami je največkrat med 70 in 200 m. Beseda trim ima glede na izvor več po- menov, vsi pa so si med seboj podobni. V športnem izrazoslovju pomeni v življenju človeka ravnovesje med vključevanjem njegove telesne in psihične komponente, na katerem koli področju delovanja. Prav tako je v ospredju ravnovesje človeka z njegovim okoljem (Klemenak, 2010). Pojem trim si torej razlagamo kot biopsihosocial- no ravnotežje sodobnemu načinu življenja. Glavno vlogo pri razmahu trimske dejav- nosti v Sloveniji pripisujemo prof. Dragu Ulagi, ki je v literaturi večkrat omenjen kot »oče slovenskega trima«. Trimske steze so se v Sloveniji pojavile v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Uredili so jih zato, da bi se ljudje čim več gibali v naravnem okolju in kar največ prispevali k svojemu zdravju. Nekaj časa so tam redno vadili, nato pa so zaradi njihovega slabega vzdrževanja vad- bo na njih opustili. Po določenem času so trimske steze znova »oživili« in spodbudili ljudi k redni vadbi (Berčič, 2000b). Avtor navaja koristi obiskovanja trim steze; poleg aerobne sposobnosti se izboljšujejo tudi gibalne sposobnosti, kot so moč, gibljivost, koordinacija, ravnotežje. Tovrstna vadba naj bi doprinesla, da bi obiskovalci steze bili bolj vitalni, zdravi in na splošno bolj veseli. Na trim stezi je možno vaditi sam, z družino ali v skupini prijateljev. Skupna dejavnost v družini ali s prijatelji poglablja medsebojne odnose ter povečuje družabnost med lju- dmi in njihovo zadovoljstvo (Berčič, 2000a). Trim stezo številni opisujejo kot športni poligon v naravi. Za trim steze je značil- no, da so orodja in improvizirane ovire na vadbenih postajah iz naravnih materialov, večinoma iz lesa, saj so steze večinoma po- stavljene na gozdnih površinah in so lesena orodja skladna z naravo. Orodja so obliko- vana tako, da je na njih mogoče izvajati različne vaje za krepitev moči, gibljivosti, ravnotežja in koordinacije gibanja. Razdalje med postajami so različnih dolžin, odvisno od razgibanosti terena. Potek oziroma smer poti je ustrezno markirana, tako da se na- zorno vidi, kje se trim steza nadaljuje. Na začetku trim steze je postavljena informa- tivna tabla, ki obiskovalce obvešča o dolžini steze ter številu vadbenih postaj itd. (Trim steze in otoki – moj športni poligon v na- ravi, 2022a). Najpomembnejša značilnost trim stez (in trim otokov) je to, da jih lahko uporablja prav vsakdo, da so dostopne ves čas, hkrati pa so brezplačne. Edini pogoj je, da so re- dno in ustrezno vzdrževane. Vadba na trim stezi je zasnovana na temelju praktične uporabnosti. Večina vaj, ki jih ponuja, ima uporabno vrednost v vsakdanjem življenju, poleg tega pa trim steze ponujajo giba- nje na svežem zraku in vaje, ki pomagajo izboljšati ali ohranjati gibalne sposobnosti ter posledično zdravje in počutje uporab- nika. Trim steze na splošno vabijo odrasle, mladostnike in otroke k aktivnemu preži- vljanju prostega časa (Trim steze in otoki – moj športni poligon v naravi, 2022b). „Prilagoditev trim steze Mostec za otroke Trim steza Mostec, zgrajena leta 2012, je speljana ob Večni poti na delu sprehajalne poti med Mostecem in živalskim vrtom. Dolga je 520 metrov in ima 15 različnih trim naprav. Vsaka izmed teh je bila nekoč opremljena z informativno tablo, na kate- ri naj bi bila zapisana navodila za pravilno izvajanje priporočene vaje. Steza je name- njena vsem, ki se radi rekreirajo v naravi, tako mlajši populaciji in otrokom kot tudi starejšim. Naprave so skrbno izbrane, cilj snovalcev pa je bil, da bi v čim večji meri vplivale na hitrejši razvoj gibalnih sposob- nosti posameznika in pridobivanje gibalnih izkušenj (Javni zavod Šport Ljubljana, 2022). Trasa ni zahtevna, zato je primerna tudi za predšolske otroke. V nadaljevanju bomo predstavili nekaj primerov prilagoditve vaj za predšolske otroke na trim stezi Mostec. Otroci nalo- ge opravljajo v navzočnosti staršev ali ob njihovi pomoči, lahko pa se nanjo odpra- vijo tudi v okviru aktivnosti v vrtcu. Nalo- ge lahko opravljajo skupaj in tako krepijo medsebojne odnose. V gozdu imamo zelo veliko nestrukturiranih materialov, kot so kamenčki, hlodi, storži in veje, in jih lahko izkoristimo na vadbenih postajah. Otrokom moramo ponuditi možnosti, da sredstva in pripomočke raziščejo ter preizkusijo po la- stnih poteh in načinih. Na Slikah 1–12 so prikazani vadbene posta- je trim steze Mostec in vadbeni kartoni, ki smo jih izdelali za določeno vadbeno po- stajo. Na vadbenih kartonih so naslov nalo- ge (naše poimenovanje), skica in navodilo (opis), kako nalogo izvesti. Oblikovali smo jih zato, da si otrok lažje predstavlja, kaj naj bi na posamezni napravi izvedel. Navodila ob postaji otroku prebere odrasli, otrok pa si ob tem ogleda še skico gibalne naloge in poskusi vajo izvesti, kot je zamišljeno. Otroci naj se pred začetkom vadbe ogreje- jo, na koncu pa izvedejo še vaje za umiritev oz. sprostitev. Otroci na trim stezi usvajajo različne gibalne izkušnje, ki večinoma ob- segajo naravne oblike gibanja. Vključili smo gibalne naloge, pri katerih skačejo, plezajo, lazijo, preskakujejo ovire ipd. Tako otroci večinoma razvijajo sposobnost ravnotež- ja (vzpostavljajo in ohranjajo ravnotežje v različnih položajih in med gibanjem), koor- dinacije gibanja in moči. Vključili smo tudi Slika 1. Trim naprava za stopanje na čoke Predlogi vaj, ki jih otrok lahko izvaja na tej postaji: razovka (lastovka); ciljanje čoka s storžem ali kamenčkom (z boljšo in slabšo roko); počepi na čoku; skoki v globino. NAŠ IZBOR VAJE: LASTOVKA Slika 2. Vadbeni karton – LASTOVKA športna rekreacija 87 naloge, ki vsebujejo vese – te blagodejno vplivajo na hrbtenico. „Zaključek Trim steze so lahko zelo uporabne in ko- ristne za gibalni razvoj otroka, poleg tega ima gibanje na svežem zraku dodatne kori- sti za zdravje otroka. Narava bogati in ponuja neomejene mo- žnosti za učenje, otroci pa so že po naravi neustrašni raziskovalci. Zato je pomembno, da otrokom čim bolj približamo naravo. Pri tem imamo ključno vlogo starši oz. vsi ti- sti, ki smo na kakršen koli način vpleteni v predšolsko vzgojo. Otrok mora biti v pred- šolskem obdobju deležen dovolj obsežnih in kakovostnih gibalnih spodbud (Škof, 2016), saj je zamujeno gibalno priložnost v zgodnjem otroštvu pozneje težko nado- knaditi (Videmšek idr., 2018). Prav zato smo se odločili za oblikovanje gi- balnih nalog, ki jih otroci lahko izvajajo na trim stezi Mostec. Na trim stezi lahko starši aktivno preživijo čas z otroki, prav tako pa lahko strokovni delavci, ki delajo s predšol- skimi otroki, tem ponudijo bogato, kreativ- no in kakovostno gibalno izkušnjo. Ugotovili smo, da bi bilo treba trim vadbe- ne prostore bolje vzdrževati. Informativnih tabel na stezi po večini ni več, tiste, ki so se obdržale, pa imajo pomanjkljive opise in premalo nazorne prikaze nalog. Menimo, da bi jih bilo treba na novo zasnovati in postaviti. Poleg naprav, ki so po večini na- menjene odraslim, bi lahko dodali naprave, ki bi bile primerne razvojni stopnji otrok in njihovim posebnostim. Odrasli imamo velik vpliv na oblikovanje ži- vljenjskega sloga otrok, zato moramo mlaj- šim generacijam zagotoviti spodbudno okolje, ki jim bo omogočalo razvoj zdrave- ga odnosa do gibalne dejavnosti in narave, ki ga bodo ohranili v pozno starost. Pri tem pa je izjemno pomembno, da ne prevlada pretirana skrb za varnost otroka, ker bi s tem otroke prikrajšali za zelo potrebne gi- balne izkušnje v zgodnjem otroštvu. „Literatura 1. Berčič, H. (1980). Vabilo na trim (priročnik za organizatorje športne rekreacije). Šolski center za telesno vzgojo, Ljubljana. 2. Berčič, H. (2000a). Vse se začne v družini. V J. Turk (ur.), Lepota gibanja tudi za zdravje (str. 15). Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije. Slika 3. Trim naprava za krepitev trebušnih mišic Predlogi vaj, ki jih otrok lahko izvaja na tej postaji: letalo; dvigi trupa; preskakovanje trama; hoja vzvratno, bočno; skoki v glo- bino. NAŠ IZBOR VAJE: LETALO Slika 4. Vadbeni karton – LETALO Slika 5. Trim naprava za zgibe na drogu Predlogi vaj, ki jih otrok lahko izvaja na tej postaji: mešana vesa (pujsek); vesa (opica); premik v levo in desno s preprijemanjem; dvig nog v vesi; horizontalni potegi k drogu v vesi ali mešani vesi. NAŠ IZBOR VAJE: PUJSEK Slika 6. Vadbeni karton – PUJSEK Slika 7. Trim naprava za preskakovanje ovir Predlogi vaj, ki jih otrok lahko izvaja na tej postaji: lazenje v opori spredaj med ovira- mi (medvedji slalom med ovirami); mešana vesa (pujsek); horizontalni potegi v mešani vesi; globoki počepi ob opori na leseno konstrukcijo. NAŠ IZBOR VAJE: MEDVEDJI SLALOM MED OVIRAMI Slika 8. Vadbeni karton – MEDVEDJI SLALOM MED OVIRAMI 88 3. Berčič, H. (2000b). Trimska steza – vadnica v naravi. V J. Turk (ur.), Lepota gibanja tudi za zdravje (str. 87−91). Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije. 4. Dekleva, M., Videmšek, M., Čoh, M. in Kar- pljuk, D. (2021). Skok v svet atletike; učenje atletike mlajših otrok. Fakulteta za šport, In- štitut za šport. 5. Erdem, D. (2018). Kindergarten Teachers‘ Views About Outdoor Activities. Journal of Education and Learning, 7(3), 203. https://doi. org/10.5539/jel.v7n3p203 6. Grigsby-Toussaint, D. S., Chi, S.-H. in Fiese, B. H. (2011). Where they live, how they play: Neighborhood greenness and outdoor physical activity among preschoolers. Inter- national Journal of Health Geographics, 10(1), 66. https://doi.org/10.1186/1476-072x-10-66 7. Györek, N. (2018). Zelena učna okolja: Predno- sti učenja v naravi za otroke s posebnimi potre- bami. Inštitut za gozdno pedagogiko. Prido- bljeno s https://gozdna-pedagogika.si/files/ Zelena_ucna_okolja_brosura_slo_final.pdf 8. Hinkley, T. in McCann, J. R. (2018). Mothers‘ and father‘s perceptions of the risks and benefits of screen time and physical acti- vity during early childhood: a qualitative study. BMC Public Health, 18(1). https://doi. org/10.1186/s12889-018-6199-6 9. Huang, Z. (2022). Research on the Construc- tion of Forest Health Care Trails based on the Perspective of promoting Sports Health. Fo- rest Chemicals Review, 1949–1955. Pridobljeno s http://forestchemicalsreview.com/index. php/JFCR/article/view/1057/994 10. Javni zavod Šport Ljubljana. (2022). Trim steza Mostec. Pridobljeno s https://www.sport-lju- bljana.si/Otoki_sporta_in_trim_steze/ 11. Jayasuriya, A., Williams, M., Edwards, T. in Tandon, P. (2016). Parents‘ Perceptions of Preschool Activities: Exploring Outdoor Play. Early Education and Development, 27(7), 1004–1017. https://doi.org/10.1080/1040928 9.2016.1156989 12. Klemenak, J. (2010). Gimnastika na prostem. [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport]. https://www.fsp.uni-lj.si/ COBISS/Diplome/ Diploma22065250Kleme- nakJernej.pdf 13. Lupu, D., Norel, M. in Laurenţiu, A. R. (2013). What the Preschool Children Prefer: Compu- ter, TV or Dynamic, Outdoor Activities?! Pro- cedia – Social and Behavioral Sciences, 82, 7–11. https://doi.org/10.1016/j.sbspro.2013.06.217 14. Škof, B. (2016). Šport po meri otrok in mlado- stnikov. Fakulteta za šport, Inštitut za kinezi- ologijo. 15. Trim steze in otoki – moj športni poligon v naravi (2022a). Kaj je trim steza in kaj trim otok. Pridobljeno s https://trim.si/kaj-je-trim-ste- za/ 16. Trim steze in otoki – moj športni poligon v naravi (2022b). Zakaj na trim stezo/otok. Prido- bljeno s https://trim.si/zakaj-na-trim/ 17. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 18. Videmšek, M. in Stančevič, B. (2011). Ulovimo prosti čas; gibalne igre na prostem za otroke in starše. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 19. Videmšek, M., Stančevič, B. in Permanšek (2014). Igrive športne urice. Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 20. Videmšek, M., Karpljuk, D., Videmšek, D., Bre- skvar, P. in Videmšek, T. (2018). Prvi koraki v svet športa. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 21. Vilhar, U. (2018). Narava kot terapevtsko oko- lje in orodje. V N. Györek (ur.), Zelena učna okolja. (str. 5). Inštitut za gozdno pedagogiko. Pridobljeno s https://gozdna-pedagogika.si/ files/Zelena_ucna_okolja_brosura_slo_final. pdf 22. Zwierzchowska, I. in Lupa, P. (2021). Provi- ding contact with nature for young gene- ration - A case study of preschools in the City of Poznań, Poland. Urban Forestry & Urban Greening. https://doi.org/10.1016/j. ufug.2021.127346 Lena Založnik, mag. prof. šp. vzg. lena.zaloznik14@gmail.com Slika 9. Trim naprava za raztezanje ter krepitev rok in trebušnih mišic Predlog vaje, ki jo otrok lahko izvaja na tej postaji: met storža (do neba). NAŠ IZBOR VAJE: DO NEBA Slika 10. Vadbeni karton – DO NEBA Slika 11. Trim naprava za dvigovanje uteži – okro- glic Predlogi vaj, ki jih otrok lahko izvaja na tej postaji: potiskanje hloda (močan kakor slon); dvigovanje, nošenje, vlečenje in po- tiskanje primerno velikih in težkih hlodov. NAŠ IZBOR VAJE: MOČAN KAKOR SLON Slika 12. Vadbeni karton – MOČAN KAKOR SLON športna rekreacija 89 Sport recreation at the faculty of sport and its echoes in the Slovenian sports and social environment Abstract Sport recreation at the Faculty of Sport was founded as a study programme in which students (we) learnt about the individual formative seg- ments of this sport variant through pedagogical, professional and research work. The development of sport recreation has followed the develop- ment of the wider socio-economic environment and the narrower sport domains, and has also been based on the findings of some other profes- sional and scientific disciplines. Within the framework of the internal division, the whole structure of the population in the living environment and all its components, in particular the family, the age of maturity and the elderly, have been studied. The work environment was specifically examined, with its many organisational and contextual forms of sport recreation, which have been implemented in a number of work organisa- tions or companies. Consideration of sport recreation in relation to tourism has fostered its development and contributed to the enrichment of the content of sport in tourism. Systematic scientific research work has enriched the entire field, and many graduates have raised the level of awareness and the sports culture of the Slovenian population. Key words: sport recreation, development, living environment, working environment, tourism, research activity izvleček Športna rekreacija je bila na Fakulteti za šport osnovana kot študijski program, v katerem so (smo) študentje s pomočjo pedagoškega, strokovnega in raziskovalnega dela spozna- vali posamezne tvorne segmente te različice športa. Razvoj področja športne rekreacije je potekal skladno z razvojem širšega družbeno- -ekonomskega okolja in ožjih torišč športa, te- meljil pa je tudi na izsledkih nekaterih drugih strokovnih in znanstvenih disciplin. V okviru notranje delitve je bila preučevana celotna struktura prebivalstva v bivalnem okolju in vsi njeni sestavni deli, zlasti družina, obdo- bje zrelosti in starejših ljudi. Posebej je bilo obdelano delovno okolje s številnimi orga- nizacijskimi in vsebinskimi oblikami športne rekreacije, ki so se udejanjale v številnih de- lovnih organizacijah oz. podjetjih. Športna re- kreacija je z obravnavo v povezavi s turizmom pospešila njegov razvoj in dala določen delež k vsebinski obogatitvi športa v turizmu. Siste- matično znanstveno-raziskovalno delo je bo- gatilo celotno področje, številni diplomanti pa so dvigali raven ozaveščenosti in športno kulturo slovenskega prebivalstva. Ključne besede: športna rekreacija, razvoj, bival- no okolje, delovno okolje, turizem, raziskovalna dejavnost Herman Berčič Športna rekreacija na fakulteti za šport in njeni odmevi v slovenskem športnem in družbenem prostoru Foto: H. Berčič 90 Uvod Mnogokrat se posamezniki in posamezni- ce na različnih strokovnih in znanstvenih področjih sprašujejo ali sprašujemo po smislu in smotrnosti izbranega študijskega področja ter življenjske usmeritve. Odgo- vor na to vprašanje največkrat pozna vsak sam, čeprav ni enoznačen. Pri tem ima pomembno vlogo tudi ustvarjalna kritična javnost. Velikokrat pa odgovore prispeva vsakdanje življenje, razvojni družbeni in športni tokovi (slednji v našem primeru) in pripadajoča strokovna javnost. To še zlasti, ko se iščejo povezave med izbranimi študij- skimi programi na posameznih fakultetah in dosežki oz. uspehi njihovih diplomantov v praksi. Študijski programi na posameznih visoko- šolskih institucijah, akademijah in fakulte- tah so v veliki meri pogojeni z razvojem posameznih strokovnih in znanstvenih po- dročij ter seveda z vsakokratnimi družbe- no-političnimi in družbeno-ekonomskimi odnosi, kulturološkim stanjem ter s splo- šnim razvojem v družbi nasploh. Gledano razvojno, v sosledju let in desetletij, ni bilo nič drugače tudi s področjem takratne te- lesne kulture oz. športa, ki se je kot vsem razumljiv izraz kasneje dodobra uveljavil za področje, ki smo ga kar številni izbrali za svoje življenjsko področje. Glede na takratno razvojno stopnjo športa so bile njegove posamezne vsebinske raz- ličice na fakulteti obravnavane samostojno. To pomeni, da so bili posebej pripravljeni študijski programi za področje šolskega športa, tekmovalnega oz. vrhunskega špor- ta in športne rekreacije. Danes je gotovo primeren čas, da se ozre- mo nazaj in v sosledju let pogledamo, kako se je športna rekreacija postopoma ume- ščala v študijske programe takratne Visoke šole za telesno kulturo (VŠTK) in kasneje v dodiplomske in podiplomske študijske programe Fakultete za šport (FŠ). Enako pomembno pa je bilo njeno umeščanje v slovenski športni in družbeni prostor. „Kratek pregled razvojne poti športne rekreacije na VŠTK in FŠ Glede na izbrani naslov je smiselno, da ne- kaj tega zapisa namenimo začetkom in ra- zvojni poti športne rekreacije, kakor jo je vi- del in doživljal avtor pričujočega prispevka. Fakulteta za šport je ob 50. obletnici svoje- ga obstoja (2010) izdala zbornik, v katerem je opisana njena dotedanja razvojna pot. V zborniku ima svoje mesto tudi področje športne rekreacije, zato si v zvezi s tem na kratko oglejmo nekaj pomembnejših vse- binskih mejnikov v njenem razvoju. Pedagoško, strokovno in raziskovalno delo na navedenem področju je po prof. Ljubo Jovanu leta1973 prevzel avtor tega prispev- ka. Takrat je celotno delo najprej potekalo v razširjeni katedri, ki je združevala več »družboslovnih« predmetov. Kasneje, leta 1994 je bila osnovana samostojna katedra za športno rekreacijo, ki sem jo v okviru pe- dagoškega, strokovnega in raziskovalnega dela vodil vse do leta 2007. Kot učitelj je imenovani skupaj s sodelav- ci zasnoval in pripravil študijske programe ter vodil in usmerjal pedagoško, strokovno in znanstveno - raziskovalno dejavnost na dodiplomskem študiju najprej pri predme- tu »Teorija in metodika športne rekreacije« in kasneje pri predmetu »Osnove športne rekreacije«. Precejšen vsebinski del progra- ma je bil namenjen teoretični in praktični obravnavi športne rekreacije v bivalnem in delovnem okolju. Leta 1975 je prav tako skupaj s sodelavci pripravil študijski pro- gram za višješolski študij – športnorekrea- cijske smeri, ki so ga vpisale štiri generacije študentov ob delu (1975,1977,1979,1981). Na osnovi dotedanjih strokovnih in znanstve- nih spoznanj je pripravil izbirni program na smeri »Športna rekreacija« za študente 3. in 4. letnika, ki je poleg temeljnega predme- ta vseboval tudi interdisciplinarna znanja s področij psihologije dela, sociologije dela in medicine dela v povezavi s športno re- kreacijo ter segmenta športne rekreacije v povezavi s turizmom in s področjem ekolo- gije. Program je bil obogaten tudi z raznoli- kimi aplikativnimi in praktičnimi vsebinami posameznih izbranih športnih zvrsti v okvi- ru športnih taborov. Iz tega študija so izšli številni diplomanti, ki so širili in bogatili po- dročje športne rekreacije oz. športa za vse v slovenskem prostoru. V okviru katedre je bil posebej pripravljen program za podiplomski študij »Aplika- tivna kineziologija« za področje športne rekreacije. V študijskih letih 2001 do 2007 je bil program dopolnjen s študijskimi vsebinami, ki so izhajale predvsem iz inter- disciplinarnih področij, ki so jih predavali profesorji iz drugih fakultet oz. institucij in med drugimi tudi z zagrebške Kineziološke fakultete. Leta 1975 se je pedagoškemu, strokovne- mu in raziskovalnemu delu na predme- tnem področju športne rekreacije pridružil dr. Boris Sila (imel je pomemben delež zla- sti pri raziskovalnem delu), kasneje (1994) pa še dr. Darja Ažman, ki naj bi prevzela in nadaljevala učiteljsko delo ter akademsko pot na navedenem področju. Ta del na- črta se žal ni uresničil. Nazadnje (2008), se je akademski skupini pridružila še dr. Maja Pori (Dolenc). Vidno je bilo povezovanje katedre z drugi- mi institucijami, tako znotraj slovenskega in bivšega jugoslovanskega prostora, kot tudi širše evropskega. Zelo pomembno je bilo vsebinsko oz. študijsko sodelovanje s Fakul- teto za telesno kulturo (kasneje Kineziolo- ško fakulteto) iz Zagreba na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Pri navedenem predmetu so bili teoretič- no in praktično predstavljeni in obdelani različni vsebinski sestavi športne rekreacije, ki so bili v sosledju let podprti z raziskoval- nim delom doma in izsledki iz tujine. To je omogočala načrtna in sistematična udelež- ba na številnih domačih in tujih posvetih, simpozijih in kongresih ter povezanost z mednarodnimi sorodnimi institucijami. Na osnovi doslej navedenega si v nadaljevanju oglejmo obravnavo najpomembnejših vse- binskih sestavov na navedenem študijskem področju. Slika 1: Propagandna knjižica za vadbo med de- lom. Foto: H. Berčič športna rekreacija 91 Slika 2: Veselje na snegu. Arhiv: H. Berčič „Športna rekreacija v delovnem okolju Obravnava humanizacije dela in športnore- kreativne dejavnosti zaposlenih je bilo na fakulteti v vseh razvojnih obdobjih študija sestavni del študijskega programa špor- tne rekreacije. Že pred osamosvojitvijo se je posvečalo uvajanju različnih oblik špor- tnorekreativnega udejstvovanja zaposlenih med delovnim procesom, v različnih delov- nih okoljih, veliko pozornosti. Tako z vidika teoretične obravnave kot tudi z vidika uva- janja različnih modelov športne rekreacije na delovnih mestih, kjer so zaposleni opra- vljali različna dela in naloge. Odgovore, zakaj tak študijski izbor, je bilo mogoče najti v širšem okviru humanizaci- je dela in v razlogih za uvajanje različnih rekreativnih in razbremenilnih dejavnosti v delovno okolje, kjer so se in se še vedno odvijajo različni delovni procesi. Teoretična izhodišča za to pa so med drugim izhajala iz preučevanja problemov preobremenje- nosti na delovnih mestih (Berčič, Dodič Fi- kfak, 2008), v preteklih in tudi v današnjih delovnih okoljih. Ob obravnavi navedene- ga študijskega programa pa v zvezi s tem zapišimo nekaj spoznanj iz posameznih strokovnih področij kot so medicina dela, psihologija dela, sociologija dela in drugih, ki so omogočali širše razglede na navede- nem torišču. Problemi preobremenjenosti (Berčič, 2006; Berčič, Dodič Fikfak, 2008), so danes na posameznih delovnih mestih in v različnih delovnih okoljih še večji kot so bili včeraj. Obremenitve s pretežno fizično kompo- nento dela so v veliki meri zamenjale obre- menitve s psihično komponento. Pri delu je običajno med obremenitvami in obreme- njenostjo ravnovesje, h kateremu nenehno teži sleherni posameznik s svojimi organ- skimi sistemi in podsistemi (Bravničar La- san, 1996). V dinamičnem modelu obreme- nitve in obremenjenosti ima zato največji pomen prav celovito ravnovesje ali home- ostaza. V bistvu gre pretežno za fizično in psihično ravnovesje, ki pa se vedno znova rušita in na novo vzpostavljata. Govorimo torej o »fizični homeostazi«, ki se kaže v te- lesnem ugodju in o »psihični homeostazi«, za katero so značilni umirjenost, občutek ugodja in zadovoljstva ter notranja harmo- nija. Velike obremenitve homeostazo poru- šijo. Odgovor nanje je preobremenjenost, ki se utegne stopnjevati do izčrpanosti in različnih bolezenskih stanj. Obremenitve, ki izzovejo preobremenjenost v območju homeostaze, lahko trajajo dolgo, obreme- nitve, ki izzovejo preobremenjenost pa le kratek čas. Za doživetje preobremenjenosti kot posle- dico stresov, se je kot najpomembnejše iz- kazalo pomanjkanje nadzora nad situacijo in nepredvidljivost dogodkov, ki so velike- ga pomena za posameznika (Molan, Arne- rić, Belović, Berčič, Bohm, Kožuh, Ratkajec, Makovec Rus, 2006). Ob obravnavi preobremenjenosti nas predvsem zanimajo vzroki, ki privedejo zaposlene v tako stanje. V zvezi s tem go- vorimo o ekoloških, tehnoloških, organi- zacijskih in psihosocialnih vzrokih, večkrat pa iščemo vzroke tudi pri posamezniku oz. v njegovih osebnostnih značilnostih. Na nekatere od navedenih je z vidika športne stroke oz. gibalno/športnih dejavnosti mo- goče pozitivno učinkovati. To je bilo tudi bistvo naših študijskih prizadevanj, kar se je odražalo v vsebinskih, organizacijskih in kadrovskih pripravah, ki so v praksi omogo- čale izvedbo različnih športnorekreativnih programov zaposlenih. „Odmevi in delovanje strokovnih kadrov v praksi V Sloveniji smo po osamosvojitvi dožive- li številne spremembe, ki jih je zahteval prehod iz prejšnjega družbenopolitične- ga in ekonomskega sistema v nov sistem s tržnim gospodarstvom ter z drugačnimi odnosi na vse ravneh družbenega in go- spodarskega življenja. To preoblikovanje je bistveno poseglo v organizacijo in način proizvodnje, v tehnološke procese, v struk- turo delovnih mest in posledično tudi v strukturo zaposlenih (Berčič, 2016). Okoli 60 poklicnih strokovnjakov, ki so bili zaposleni v večjih slovenskih delovnih or- ganizacijah, je v letih 1975 do 1985 večina uspešno vodila področje športne rekrea- cije. Takrat je bilo navedeno področje in številne dejavnosti zaposlenih v delovnem okolju ter izven njega organizacijsko in vse- binsko najbolj razvejano. Različne športno- rekreativne in gibalne/športne dejavnosti so se odvijale v zadovoljstvo zaposlenih na eni strani in vodstev posameznih delovnih organizacij na drugi. Dobro pripravljeni izvedbeni projekti, ki so jih udejanjali poklicni kadri naše fakultete, so vsebovali številne organizacijske in vse- binske oblike športne rekreacije. Zaposleni so bili dejavni v okviru športnorekreativnih programov in dejavnosti pred delom, kjer so pri delih in nalogah s pretežno fizično komponento izvajali prilagoditveno gim- nastiko. V številnih delovnih organizacijah in oko- ljih (Iskra Kranj, Krka Novo mesto, Novoteks Novo mesto, Poligalant Nova Gorica, Go- renje Velenje, Mura Murska Sobota, Sava Kranj, Pik Maribor, BTC Ljubljana, PTT Lju- bljana itd.), so se izvajali programirani re- kreativni odmori med delovnim procesom. To je bila pomembna in koristna oblika športnorekreativnega oz. gibalno/športne- ga udejstvovanja zaposlenih in nasprotna utež številnim motečim dejavnikom, ki jih 92 je s seboj nosil tehnološko moderniziran in avtomatiziran delovni proces. Na tem ožjem področju športne rekreacije so bili takrat dosežki vidni (Pukl, Berčič, Modic, Gazvoda, Prijatelj, 1986). Tretjo obliko dejavnosti je pogojevala te- sna povezanost in prepletenost medici- ne in športne rekreacije, ki se je v praksi udejanjala kot medicinsko programiran rekreativni oddih. V številnih različicah tega športnorekreativnega udejstvovanja so bili dejavni predvsem tisti zaposleni, pri katerih je zaradi spremljajočih motečih dejavnikov delovnega procesa in delovnega okolja prišlo do vidnejših motenj v njihovem bi- opsihosocialnem ravnovesju ter do po- slabšanja njihovega zdravstvenega stanja (Štuka, 1985). Poleg navedenih oblik športnorekreativne- ga udejstvovanja delavk in delavcev pa naj omenimo še različna športnorekreativna tekmovanja, ki so se odvijala v okviru po- sameznih gospodarskih panog na različnih ravneh. Tako imenovane delavske športne igre, ki so bile poznane tudi pod imenom sindikalne športne igre zaposlenih, so se odvijale v zelo razširjenem in razvejanem sistemu tekmovanj in športnih prireditev, ki so vključevale veliko število zaposlenih (Berčič, Sila in sodelavci, 1979; Berčič, 2016). Danes se nekaj tega poskuša uresničiti v okviru dejavnosti, ki jih s tujko imenujemo »team building«, kar pomeni preko druže- nja in raznolikih gibalno/športnih dejavno- sti utrjevati pripadnost podjetju, ustvarjati ugodno psihično klimo in bogatiti medse- bojne odnose v vertikalni in horizontalni strukturi podjetja. Ob pregledu dejavnosti, ki so izhajale iz delokroga poklicnih organizatorjev špor- tne rekreacije naj omenimo še vodenje različnih organizacijskih in vsebinskih oblik športne rekreacije zaposlenih na letnem oddihu. V okviru sindikalnega oz. delavske- ga turizma so, skladno s sprejetimi načeli o dejavnem oddihu, ob sindikalnih domovih zrasli številni športni objekti, na katerih so potekali različni programi športnorekrea- tivnih oz. gibalno/športnih dejavnosti za- poslenih. V precejšnem številu slovenskih delovnih organizacij se je pestrost oblik in dejavnosti športne rekreacije, ob poklicnem vodenju strokovnjakov, ohranila vse do leta 1990. Preoblikovanje organizacij združenega dela v podjetja je po letu 1990 postavilo podro- čje športne rekreacije in celotno področje gibalno/športnih dejavnosti zaposlenih v delovnem okolju pred nove izzive. Novo stanje je na področju humanizacije dela terjalo dodatna prizadevanja. Danes smo glede razvitosti športne rekre- acije oz. gibalno/športnih dejavnosti zapo- slenih v delovnem okolju v večini podjetij tam (razen nekaterih izjem), kjer smo na začetku, pred desetletji že bili (Berčič, 1997; Berčič, 2016; Berčič, 2017). Med izjeme lahko štejemo posamezna podjetja kot so Krka (Medved, 2016), SIJ – Slovenska industrija jekla (Mancenovič, 2016), SKB Banka (Novak Katona, 2016), Gorenje (Fece, 2016), Talum (Skledar, 2016) in še nekatere druge delov- ne organizacije oz. podjetja. Skladno z doseženo razvojno stopnjo ter uvajanjem novih tehnologij v gospodar- stvo ter računalniških in informacijskih sis- temov v družbene dejavnosti, je za uvedbo in izvajanje raznolikih telesnih ter gibalno/ športnih dejavnosti zaposlenih tudi danes smiselno uporabiti ustrezne modele. Zato so v delovnih okoljih na voljo modeli raz- bremenitve, sprostitve, skladne razvitosti in modeli komuniciranja, ki vključujejo telesne oz. gibalno/športne in tudi druge dejavnosti. S tem naj bi bistveno prispevali k humanizaciji dela in h kakovosti življenja delavk in delavcev v sodobnih podjetjih ter ohranjali njihovo zdravje (Poles, 2016) ter posledično zmanjšali število različnih po- škodb in obolenj. Smiselno je, da se temu delu tudi danes posveti ustrezna pozornost. Določeno podporo tovrstnim prizadevanjem dajejo tudi »Smernice Evropske Unije o telesni dejavnosti« in promocijske akcije »Active Living at Work« (Rekreativne dejavnosti pri delu). Pri nas se za navedene dejavno- sti uporablja besedna zveza »Rekreacija na delovnem mestu«. Izvajajo se tudi tako imenovani »Body fit programi« za »Body fit podjetja«. V to smer so naravnani tudi »Ukrepi promocije zdravja na delovnem mestu«, kar izhaja iz »Zakona o varnosti in zdravju pri delu«. „Športna rekreacija na področju turizma Športna rekreacija je bila skladno z njenim razvojem vključena tudi v študijske pro- grame na višji stopnji študija, kjer so bile v ospredju usmeritve v ožja strokovna špor- tna področja in tudi v turizem. Zato je bilo več razlogov. Celotni del tega študijskega programa smo podkrepili s številnimi spo- znanji, ki jih je prinašal razvoj turizma pri nas in v svetu nasploh. V nadaljevanju si na kratko oglejmo najpomembnejše med njimi. Temeljno izhodišče je izhajalo iz ugotovi- tve, da postaja turizem ena najpomemb- nejših dejavnosti narodovega gospo- darstva, športne vsebine pa pomemben segment sleherne celovite turistične po- nudbe. Povezanost športa in turizma je vidna in določljiva. Ugotovitev, da sta šport in turizem globoko »drug v drugem«, izha- ja iz podmene, da različni športno-turistični programi in športno-turistične dejavnosti, Slika 3: Rekreativna dejavnost na vodi. Foto: H. Berčič športna rekreacija 93 športne prireditve in manifestacije - re- gijska športna prvenstva, meddržavna in mednarodna tekmovanja, evropska in svetovna prvenstva ter olimpijske igre hkrati povezujejo šport in turizem, športne in turistične delavce ter športno in druge stroke pri udejanjanju v praksi. Šport je za turizem vse bolj zanimivo in tudi vse bolj želeno »tržišče«, ki se nenehno širi in dobi- va vedno nove razsežnosti (Berčič, Mihalič, 2003). Drugo izhodišče je bilo v spoznanju da je Slovenija doslej prešla določeno razvojno pot na področju, ki neločljivo povezuje šport in turizem. Ugotovljeno je bilo, da šport vselej prinaša veliko svežine v celovi- to turistično ponudbo Slovenije, hkrati pa je to tudi njena obogatitev. Vendar pa za uveljavitev športa v turizmu ni zadosti le poznavanje strokovnih argumentov v okvi- ru športne stroke, prepoznavni morajo po- stati tudi na področju turizma ali drugače povedano pri turističnih delavcih. Še zlasti pa je pomembno sprejemanje tovrstnih spoznanj s strani menedžerjev na področju turizma. Pomemben delež pri tovrstnem uveljavljanju pa mora imeti tudi država, ali drugače povedano šport mora najti po- membno mesto v razvojnih načrtih, strate- giji razvoja in usmeritvah slovenskega tu- rizma, hkrati pa mora postati nepogrešljivi sestavni del razvoja trajnostnega turizma v Sloveniji. Razlogi za gornje navedbe so bolj ali manj znani. Naštejmo jih nekaj. Šport v poveza- vi s turizmom lahko pomembno prispeva k mednarodni uveljavitvi Slovenije in k njenemu hitrejšemu vključevanju v evrop- ske turistične tokove. Že pred časom smo ugotovili, da moramo povezanost športa in turizma ter njuno primerjalno prednost v celoti izkoristiti in uresničiti v praksi (Ber- čič, 1998). Geografska lega Slovenije je edinstvena, saj nas umešča v osrednjo ozi- roma jugovzhodno Evropo, kar daje veliko možnosti ne le za prehod turističnih tokov, marveč tudi za večdnevne obiske, zlasti tu- jih gostov. Pri obravnavi športne rekreacije in turiz- ma oz. njune povezanosti smo izhajali iz dejstva (Berčič, 2001), da naravne danosti Slovenije omogočajo pospešen razvoj tu- rizma in da so njena krajinska bogastva, hkrati in menjaje »modra - zelena in bela« ter vabljiva za turiste, ki želijo preživeti svoj prosti čas na oddihu v neokrnjeni naravi. Prav neokrnjeno naravno okolje, ohranjeni naravni viri in bogata kulturna dediščina, so pomembni dejavniki potencialnega razvo- ja slovenskega turizma. Pri tem moramo še omeniti dobro dostopnost Slovenije kot turistične destinacije (Piciga, 2007). Prav tako je celotna obravnava športa (športne rekreacije) in turizma izhajala iz podmene, da mora konkurenčnost in pre- poznavnost Slovenije kot turistične dežele, v evropskem pa tudi v svetovnem prostoru, temeljiti na njeni kakovostni turistični po- nudbi, katere sestavni del naj bi bile tudi športne vsebine. Te so poleg drugega zani- mive tako za domače kot tudi za tuje goste. Vključevanje športa v turistično ponudbo lahko pomembno prispeva k hitrejšemu razvoju turizma v posameznih slovenskih regijah in turističnih območjih pa tudi v Sloveniji kot celoti. Zato je bila izdelana strategija razvoja turističnega produkta pohodništva in kolesarjenja, v ta krog pa spadata tudi golf turizem in velnes turizem. Tudi po tej poti se naša država vključuje v evropske turistične tokove, njene primer- jalne prednosti pri povezanosti športa in turizma pa imajo tako ne le promocijske, marveč tudi ekonomske učinke (Berčič, 2001, Mihalič, 2004). Pri tem pa je treba upoštevati načela trajnostnega razvoja turizma. Prav trajnostni turizem je z vklju- čevanjem izbranih športnih programov tista usmeritev, ki dolgoročno zagotavlja ohranjanje naravnih danosti in kulturnih znamenitosti Slovenije, te pa na turistični trgih pomenijo njeno določeno primerjal- no prednost. Pri obravnavi športa in turizma smo že pred desetletjem in več ugotovili, da postajata šport in turizem v turistično razvitih drža- vah, vedno bolj povezani področji, kar se kaže tudi pri oblikovanju njihove celostne turistične ponudbe. To je ne le trend seda- njega časa in sodobnega razvoja turizma, marveč zaradi vedno večje konkurence na evropskih in svetovnih turističnih trgih, vse bolj tudi nuja. Med športom in turizmom najdemo šte- vilne sinergijske povezave. Mednarodna zveza znanstvenih ekspertov v turizmu« (»International Association of Scientific Experts in Tourism« - AIEST), je prepoznala številne pozitivne povezovalne učinke in soodvisnost športa in turizma, zato tej po- vezanosti namenja veliko pozornosti. Tudi Svetovna turistična organizacija (World Tourist Organisation - WTO), na osnovi iz- brane metodologije ugotavlja, da je šport eden izmed pomembnih potovalnih mo- tivov sodobnih turistov. Danes so ugoto- vljeni novi trendi povpraševanja športa v turizmu oziroma v prostem času nasploh, preučujejo pa se tudi družbeno-ekonom- ske značilnosti športa in turizma in drugi problemi povezani z obema področjema. V zadnjem času je v ospredju tako imeno- vani destinacijski menedžment, ki vključuje raznolike dejavnosti vodenja in upravljanja, v podsegmentu pa se vodenje in izvaja- nje nanaša tudi na športno-turistične pro- grame. Strokovnjaki posebej obravnavajo vprašanja učinkov menedžmenta v športu in turizmu ter v športno-turističnih obmo- čjih, prav tako pa so v ospredju analize tr- žnega menedžmenta na tem skupnem to- rišču. Vedno več je tudi investicij v športu in turizmu, še zlasti v povezavi s športnimi prireditvami. Šport in turizem sta torej ve- črazsežnostna in soodvisna pojava, tako da dosežena višja razvojna raven športa, po- meni več napredka tudi na področju turiz- ma nasploh in obratno. Pri obravnavi sodobnih tokov v razvoju tu- rizma je skladno s sodobnimi spoznanji tre- ba posebej upoštevati načela trajnostnega turizma. Trajnostni turizem v bistvu upo- števa sedanje in bodoče ekonomske, soci- alne in ekološke vplive ter tudi zadovoljuje potrebe gospodarstva, okolja in lokalnega prebivalstva. Gre za proces, ki naj zagotovi zadovoljevanje potreb sedanjih generacij in s tem ne onemogoči bodočim gene- racijam, da bodo zadovoljile svoje lastne potrebe. Trajnostni turizem je predvsem prizanesljiv do naravnega, kulturnega in socialnega okolja ter zagotavlja zadovolj- stvo obiskovalcev. V bistvu trajnostni tu- ristični razvoj zagotavlja optimalno upo- rabo naravnega okolja, vzdržuje ekološke procese ter pomaga varovati naravne vire in biološko raznovrstnost (Mihalič, 2006, 2008). Temeljna načela trajnostnega turiz- ma moramo na osnovo navedenega upo- števati tudi pri načrtovanju in udejanjanju športnega turizma. Za vsebinsko povezavo med športnim tu- rizmom in trajnostnim turizmom ter ustre- zno obravnavo se lahko opremo na izdela- ne strategije razvoja slovenskega turizma, kjer so podane usmeritve razvoja. Če torej športni turizem kot del trajnostnega turiz- ma povežemo s posameznimi turistično zanimivimi področji, potem so za trajnostni razvoj slovenskega turizma, kot je zapisano, zanimiva naslednja turistična območja: tu- ristično območje Julijske Alpe, turistično območje Pohorje-Maribor, turistično ob- močje Krasa in turistično območje obale. 94 „Športna rekreacija v bivalnem okolju Obravnava segmenta športne rekreacije v bivalnem okolju je bila najprej namenjena družini, ki je kot vemo osnovna celica vsake družbe in celotnega družbenega življenja. Vemo, da se v bivalnem okolju nahaja ce- lotna populacija z več generacijami, ki naj bi se na tak ali drugačen način ukvarjali z različnimi športnorekreativnimi oz. gibal- no/športnimi dejavnostmi. Pri obravnavi smo sledili biološkemu, psihološkemu in socialnemu razvoju posameznih skupin prebivalstva, zlasti v zrelem obdobju in ob- dobju staranja. Navedeno obravnavo smo utemeljili na osnovi številnih spoznanj, raziskovalnih iz- sledkov in ugotovitev (Berčič, 2019). V na- daljevanju jih na kratko navajamo. Gibalno/ športna dejavnost v družini, vseh treh ge- neracij, pridobiva na pomenu in ima v da- našnjem digitalnem svetu in informacijski družbi vedno večjo veljavo. Zelo pomemb- no je redno in sistematično ukvarjanje ce- lotne družine oz. vseh družinskih članov z različnimi gibalno/športnimi oz. športnore- kreativnimi dejavnostmi. Pozitivni učinki re- dne in raznolike telesne vadbe na gibalne oz. motorične sposobnosti in funkcionalne sposobnosti so dokazane. Prav tako so vi- dni učinki v mikrosocialnem prostoru dru- žinskih članov, v njihovem doživljajskem in čustvenem svetu, na polju duševnosti (To- mori, 2000) in na duhovni ravni. Vse to je tesno povezano s celovitim zdravjem posa- meznih družinskih članov, saj so tudi tukaj dokazani pozitivni učinki. Gibalno/športno aktivna družina je bolj zdrava in lažje ter uspešneje opravlja vsakodnevne naloge in odplavlja negativne učinke vsakodnevnih stresov. Zato je strokovna obravnava nave- dene tematike vselej aktualna, potrebna in smiselna. Odkar so številne strokovne razprave in znanstvene raziskave z izsledki, tako v svetu kot tudi pri nas, pokazale in potrdile, kako pomembno je živeti zdrav življenjski slog za doseganje primerne kakovosti življenja v vseh razvojnih obdobjih človekovega življenja, so tudi v Sloveniji stekle številne animacijske in ozaveščevalne akcije na po- dročju športne rekreacije oziroma gibalno/ športnega udejstvovanja. To se je dogajalo tudi s sodelovanjem katedre za športno rekreacijo na FŠ. Naštejmo nekaj najpo- membnejših. Najprej znano trimsko gibanje v 70 – tih le- tih prejšnjega stoletja in posamezne trim- ske akcije »Vsi na kolo za zdravo telo«, »Pot pod noge krepimo srce«, »Za vitko postavo je plavanje pravo«, »Vsi veselo na poljano belo« in »Vedno mladi tečemo radi« (Berčič, 1980). Vse navedene akcije so bile posebej namenjene tudi družinam, ki so se v razme- roma velikem številu udeleževale tovrstnih dejavnosti v številnih slovenskih krajih. Po- tem so se zvrstile še številne druge akcije kot so bile »Sonce, voda, zrak, svoboda, raz- gibajmo življenje«, »Teden športa«, »Mesec športa«, »Veter v laseh, s športom proti dro- gi«, »Pohod ob žici okupirane Ljubljane«, danes »Pot ob žici« oz. »Pohod ob žici« in »Tek trojk«. Dalje »Razgibajmo življenje v vodi«, »Slovenija v gibanju« številne tekaške in kolesarske prireditve ter športnorekrea- tivne prireditve teka na smučeh. V zadnjem obdobju postaja vedno bolj odmevna vse- slovenska tekaška prireditev »Ljubljanski maraton« pa tudi akcije »Dan slovenskega športa«, »Evropski teden športa« in »Špor- tne igre zaposlenih«. Sicer pa število različ- nih pohodov in športnorekreativnih prire- ditev nasploh v Sloveniji nenehno narašča. Vse te akcije, ki so vključevale različne športnorekreativne dejavnosti, so bile na- menjene animaciji in promociji rednega in sistematičnega gibalno/športnega oz. športnorekreacijskega udejstvovanja vseh družinskih članov in potemtakem družine v celoti. Pri tem so zelo uspešno sodelovali (in še vedno sodelujejo) tudi strokovni ka- dri naše fakultete in še posebej diplomanti smeri športne rekreacije. Posamezne akcije so bile in so še vedno usmerjene v spodbujanje rednega in siste- matičnega gibanja oziroma načrtne gibal- no/športne dejavnosti različnih skupin v celotni strukturi prebivalstva. Ko govorimo o strukturi prebivalstva in njegovih sestav- nih delih, naj znova naglasimo, da naj bo na prvem mestu družina, katere zdrav življenj- ski slog prihaja v zadnjem obdobju vedno bolj v ospredje. Zdravemu življenjskemu slogu družine smo tako v teoriji kot tudi v praksi v preteklosti namenjali veliko pozor- nosti in tako naj bi bilo tudi danes.. Številni strokovnjaki so nas na različnih po- dročjih opozarjali na velike spremembe v razvoju sodobne družbe. Pri tem so imeli najpogosteje v mislih spremembe v dru- žinskem življenju in staranje prebivalstva, to je naraščanje števila starejših ljudi ter spreminjanje v informacijsko družbo, kjer vse bolj prihaja v ospredje digitalizacija na vseh področjih človekovega življenja in dela (računalniki, tablice, mobilni telefoni). Hkrati so nas opozarjali na korenite spre- membe v sistemu vrednot glede preživlja- nja prostega časa in življenjskega sloga. Prav v družini se je sistem vrednot zaradi različnih navedenih vplivov bistveno spre- menil. Če želimo danes napraviti napredek v kakovosti življenja družin bo treba med drugim prevrednotiti tudi vrednote. To se poleg drugega nanaša na notranje družin- sko življenje, na odnos do osebnega in dru- žinskega zdravja in do gibalno/športne oz. športnorekreativne dejavnosti nasploh. Is- kala se je in se v mnogih primerih še vedno išče sprostitev za omilitev stresov pri delu, stresov v družinskem življenju in stresov v sodobnem potrošniškem slogu življenja. Slika 4: Vadba nordijske hoje. Foto: H. Berčič športna rekreacija 95 Pri tem ima športna rekreacija oz. redno športnorekreativno udejstvovanje, še zlasti družine, zelo pomembno vlogo. Ta spozna- nja smo zapisali že pred časom, vendar so aktualna še danes (Berčič, 2004). Stopnja ozaveščenosti slovenskega prebi- valstva se na področju gibalno/športnega udejstvovanja postopno dviguje, vendar z današnjim stanjem na tem področju še ne moremo biti povsem zadovoljni. Redno ukvarjanje s posameznimi športnorekre- ativnimi dejavnostmi ugodno vpliva na življenjski slog in vedenjske vzorce prebi- valstva. To pa je v veliki meri povezano tudi z družinskim življenjem. Dejstvo je, da ima gibalno/športna dejav- nost pri zorenju otrok v družini izjemno pomembno vlogo. Prav v zgodnjem otro- kovem obdobju je mogoče najučinkoviteje vplivati na njegov celostni razvoj, še zlasti pa na njegov motorični oz. gibalni razvoj. Redno športnorekreativno udejstvovanje v družini tudi pomembno prispeva k obli- kovanju otrokovega odnosa do gibanja in športa nasploh ter njegovega kasnejšega udejanjanja v življenju (Doupona Topič, 2000). Športnorekreativna dejavnost v dru- žini pa ni namenjena le otrokom in mlado- stnikom, marveč vsem družinskim članom. To pomeni, da naj bi se s posameznimi športnorekreativnimi dejavnostmi ukvar- jala tako mati kot oče z otroki in tudi stari starši oz. roditelji nasploh. Pravo podobo športne družine moramo torej iskati med tistimi, ki v vsakodnevno, ali večkrat teden- sko družinsko življenje, vnašajo različne športne dejavnosti in si dneve bogatijo z razvedrilnim športom (Berčič, Sila, Tušak, Semolič, 2001), po Berčič, 2004. Gibalno/športna dejavnost starejših je bila prav tako predmet nenehnega zanimanja pedagoškega, strokovnega in raziskoval- nega dela znotraj katedre za športno re- kreacijo, čeprav je po naravni poti, ta del populacije, v zaključnem delu biološke krivulje razvoja. Tudi pri tem teoretičnem in praktičnem delu smo izhajali iz številnih znanstvenih spoznanj in izsledkov, doblje- nih tako doma kot tudi v tujini. V nadaljeva- nju navajamo najpomembnejše. Raznolika gibalno/športna in telesna dejav- nost sta izjemno pomembni za kakovostno življenje starejših ljudi in upočasnitev njiho- vega staranja. S tem je tesno povezano tudi celovito ravnovesje ljudi v tretjem življenj- skem obdobju. Številne raziskave potrjujejo dejstvo, da nedejavnost in pomanjkanje gi- banja vodi v različna degenerativna obole- nja in slabitev osnovnih življenjskih funkcij starejših ljudi. Redna gibalna/športna de- javnost pozitivno učinkuje na imunski sis- tem in pomembno prispeva k celodnevni opravilni sposobnosti starejših ljudi tudi v pozni starosti. Dokazan je pozitivni učinek rednega telesnega udejstvovanja na posa- mezne motorične (gibalne) sposobnosti kot so moč, gibljivost, koordinacija in rav- notežje. Moč je najbolj pomembna gibalna sposobnost, pomembne pa so tudi ostale motorične sposobnosti, še posebej giblji- vost in ravnotežje, ustrezno pozornost pa je treba nameniti tudi vzdržljivosti. Danes vemo, da je redno gibanje tesno povezano s telesnim zdravjem, to pa posledično tudi z duševnim. Zato ni nobenega dvoma, da redno telesno dejavnost in ukvarjanje z rekreativnim špor- tom uvrščamo med pomembne sestavine kakovosti življenja starejših ljudi. Nedejaven posameznik je ob pomankanju gibanja iz- postavljen številnim degenerativnim obo- lenjem, slabijo njegove osnovne življenjske funkcije, kar posledično vodi k prezgodnje- mu staranju. V Sloveniji je danes vse več starejših ljudi, zato si različni strokovnjaki vse pogosteje zastavljajo vprašanja, ali je mogoče tudi v poznejših letih oziroma v tretjem življenjskem obdobju živeti polno, zadovoljno, kakovostno in samostojno. Na zastavljeno vprašanje odgovarjamo pritr- dilno in dodajamo, da je prav s telesnimi dejavnostmi in z gibalno/športnimi aktiv- nostmi mogoče kakovostno živeti v pozno starost. Redno gibalno/športno udejstvo- vanje ima na osnovi številnih izsledkov do- mačih in tujih raziskav (Berčič, Tušak, 1997; Burger, Marinček, 1999; Mišigoj Duraković, 2003; Chodzko-Zajko in drugi, 2009: Sasaki, 2011; Strojnik, 2006, 2007, 2009), tudi števil- ne pozitivne učinke. Za izvajanje tovrstnih dejavnosti v raznolikih okoljih starejših ljudi pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji in dane ustrezne možnosti (Berčič, 2005). Razumljivo je, da so med starejšimi prebi- valci tudi taki, ki imajo vidne zdravstvene težave in so gibalno omejeni ali ovirani in taki, ki so gibalno samostojni, dalje skupina ljudi, ki so redno gibalno dejavni in taki, ki se redno udeležujejo načrtne športno-re- kreativne vadbe ali treningov. V sam rekre- ativni vrh pa spadajo športniki veterani ozi- roma bivši vrhunski tekmovalci in športniki. Za vsako od teh skupin je moč izbrati in pri- praviti ustrezne gibalne, gibalno/športne, športno rekreativne in športne programe v vseh letnih časih in v različnih okoljih. Razumljivo je, da posameznik ne sme zane- mariti tudi drugih (intelektualnih, socialnih, duševnih, emocionalnih in duhovnih) funk- cij. Veliko za to lahko stori tudi širša družbe- na skupnost oz. država (kakovostni progra- mi za starejše ljudi nasploh tako doma kot tudi v domovih za starejše ljudi), največ pa morajo za to storiti starejši ljudje sami. Zato je pomembna tudi dobra organiziranost, ki v posameznih okoljih različnim skupinam ljudi v tretjem življenjskem obdobju omo- goča izvajanje izbranih in ustreznih gibal- no/športnih programov. „Raziskovalna dejav- nost je bogatila pe- dagoško in strokovno delo Raziskovalna dejavnost je v okviru univerzi- tetnega študija na posameznih fakultetah temelj njihovega pedagoškega in strokov- nega dela. Enako je veljalo in še vedno ve- lja za Fakulteto za šport in vse njene tvorne organizacijske dele, kamor spadajo tudi ka- tedre. V okviru katedre za športno rekreaci- jo je potekalo sistematično raziskovanje v vseh segmentih obravnave. V nadaljevanju navajamo nekaj najpomembnejših raziskav. V bivalnem okolju je bilo opravljenih več raziskav in ena temeljnih je bila povezana z iskanjem odgovorov na vprašanja o špor- tnorekreativnem udejstvovanju prebival- cev Slovenije. Potekala je skupaj s Centrom za raziskovanje javnega mnenja in mno- žičnih komunikacij Fakultete za družbene vede. Longitudinalna študija, ki je potekala vrsto let je razkrivala najljubše športne zvr- sti ter načine in oblike športnorekreativ- nega udejstvovanja posameznih skupin prebivalstva Slovenije. Vedeli smo, katere športnorekreativne programe je treba ši- riti, katere novosti (nove športne panoge), je treba uvajati in kaj se dogaja v praksi na tem torišču širom Slovenije. Sem spada tudi študija »Povezanost različnih načinov špor- tnorekreativnega udejstvovanja odraslih občanov s socialno-demografskimi značil- nostmi in drugimi dejavniki«. Podobno je bilo s trimskim gibanjem, ki se je s svojimi petimi akcijami dodobra uve- ljavil v slovenskem prostoru in s številnimi takimi ali drugačnimi izpeljankami (trimske steze, trimski kabineti, trim značke, trim športne značke, trimske športne igre), oza- veščala slovensko prebivalstvo o dobrobiti vsakodnevnega in sistematičnega špor- 96 tnorekreativnega udejstvovanja. Raziskava »Trim 72« je potrdila smiselnost uvajanja raznolikih gibalno/športnih dejavnosti v vseh letnih časih. V ta okvir spadajo tudi študije »Teden športa«, »Mesec športa« in »Odnos javnosti do športne rekreacije«. Skladno s preučevanje posameznih skupin prebivalstva z vidika športnorekreativnega udejstvovanja so bili izsledki objavljeni v posameznih delih pod skupnim vse- binskim segmentom »Gibalna dejavnost odraslih prebivalcev Slovenije« in v knjigi »Šport v obdobju zrelosti«. Raziskava, ki je bila povezana s športno rekreacijo druži- ne je nosila naslov »Potrebe in interesi lju- bljanskih družin po udejstvovanju v športni rekreaciji«. Sem spadajo tudi študije, ki so bile opravljene v posameznih lokalnih oko- ljih kot npr. »Načrtovanje in programiranje športne rekreacije v občini«. Poseben segment obravnave so predsta- vljale študije povezane s športno rekreacijo v delovnem okolju. Sem spadajo raziskave »Povezanost psihosomatičnega statusa zaposlenih z njihovo delovno storilnostjo«, »Programirani rekreativni odmori med delovnim procesom«, »Aktivni odmor in programirana zdravstvena rekreacija de- lavcev Nuklearne elektrarne Krško«, »Čili za delo – Obvladovanje doživetij preobreme- njenosti«, »Analiza povezanosti nekaterih dejavnikov procesa dela z interesi, stališči in mnenji delovnih ljudi na področju športne rekreacije«, in še nekatere druge. Pomemben raziskovalni segment na po- dročju športne rekreacije je bil povezan s turizmom. Tovrstne raziskave so bile usmerjene v preučevanje mnenj in stališč domačih in tujih gostov v različnih turistič- nih okoljih oz. destinacijah ter v načrtova- nje in programiranje športnorekreativnih dejavnosti. Sem spadajo naslednje študije »Mnenja in stališča tujih gostov o športno- -turistični ponudba Bohinja«, »Načrtovanje razvoja in organizacijsko programske za- snove športne rekreacije za zunajpenzion- sko ponudbo turistično športnorekreacij- skega središča Bohinj in Rogla«, »Šport kot element razvoja turizma v Sloveniji – valori- zacija športa v turistične namene, športno- -turistični proizvodi, trženje in strategija« in druge. V eno izmed raziskovalnih skupin smo uvr- stili tudi osebe s posebnimi potrebami. Sem uvrščamo naslednje študije. »Vpliv večmesečne programirane kineziološke rekreacije na nekatere karakteristike psi- hosomatičnega statusa telesno prizadetih oseb«, »Šport in športna rekreacija v funk- ciji kakovosti življenja telesno prizadetih«, »Športnorekreativna dejavnost, socialno- -ekonomski položaj in zdravstveno stanje paraplegikov Slovenije«. Poleg navedene- ga pa naj omenimo še študije, ki so bile usmerjene v preučevanje manjše skupine ljudi z roba družbe. Te so zajete v knjigah »Šport v funkciji zdravja odvisnikov« in »Šport, droge in zdravje odvisnikov«. V zve- zi s tem omenjamo še študijo »Veter v laseh s športom proti drogi« Posamezne raziskave so bile publicirane. Iz- brane študije so bile objavljene in opisane tudi v prispevkih, ki so bili predstavljeni na domačih in mednarodnih posvetih, simpo- zijih ter kongresih. Te so navedene v COBIS- -u, zato jih tukaj posebej ne navajamo. „Zaključek Razvoj športne rekreacije na Fakulteti za šport, ki je podrobno opisan v zborniku fa- kultete ob njeni 50. obletnici, je v posame- znih razvojnih obdobjih potekal skladno z razvojem športa nasploh pa tudi z druž- beno-ekonomskim razvojem in kulturolo- škim dogajanjem v družbi. Nanj je vplivalo tudi mednarodno sodelovanje in povezo- vanje z drugimi sorodnimi pedagoškimi, strokovnimi in raziskovalnimi institucijami. Študijski programi so se razvijali in bogatili s pomočjo izsledkov posameznih raziskav iz izbranih vsebinskih delov obravnavane- ga področja športne rekreacije. Pripravlje- ni programi so se izvajali na višješolskem študiju športnorekreacijske smeri in na dodiplomskem ter podiplomskem študiju. Številni diplomanti so po zaključku študija odhajali v prakso in zasedali različna de- lovna mesta, skladno z njihovo doseženo izobrazbo pa tudi izven navedenih okvirov. Pri tem so zgledno uveljavljali svoja znanja in poslanstvo športnih pedagogov ter bo- gatili športno kulturo slovenstva. V študijskih programih so bila enakovre- dno obdelana področja športne rekreacije v bivalnem okolju, delovnem okolju in na področju turizma. Ker je bil celoten študij podprt tudi s sistematičnim raziskovalnim delom, so bili podani pogoji za sodelova- nje s sorodnimi institucijami doma in v tu- jini. Številne izsledke in spoznanja pa smo redno predstavljali na mednarodnih posve- tih, simpozijih in kongresih. In kako je danes ? Načrt o nasledstvu na področju športne rekreacije, ki je bil jasno začrtan, se ob Bolonjski študijski reformi, žal ni uresničil. Seveda je treba razloge za to v prvi vrsti iskati znotraj naše, takrat delujoče katedre. Res pa je, da v takratnem prelo- mnem obdobju nekateri kolegi na fakulteti, zaradi svojih dreves, žal niso videli gozda. Študijski programi na fakulteti so vsled na- vedenega, kljub kineziološki usmeritvi, še danes osiromašeni. „Literatura 1. Berčič, H. (1980). Vabilo na trim. Ljubljana: Šolski center za telesno vzgojo. 2. Berčič, H., Tušak., M. (1997). Analysis of effects of a sport-recreational transformational 3. proscess in the early stages of rehabilitati- on on the personallity traits in paraplegics. V 11th International symposium for adapted physical activity. Quebec. Slika 5: Vadba družine na trimski stezi. Foto: H. Berčič športna rekreacija 97 4. Berčič H. (1998). Sožitje športa in turizma - prihodnost tudi za Slovenijo. Šport, 46 (2), str.28-32.Berčič, H., Sila, B., Tušak, M., Semolič, A. (2001). Šport v obdobju zrelosti.Ljubljana, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 5. Berčič, H., Mihalič, T. (2003). Šport kot element razvoja turizma v Sloveniji. V Berčič,H.(ur), Zbornik 4. slovenskega kongresa športne rekreacije (str. 112 – 117).Ljubljana:Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez 6. Berčič, H. (2004). Športna rekreacija (Šport za vse) v družini kot osnova za pozitivnerazvoj- ne trende na področju športne rekreacije v Sloveniji. V: Berčič, H. (ur.), Zbornik 5. sloven- skega kongresa športne rekreacije (str. 8 – 22). Ljubljana: Športna unija Slovenije. 7. Berčič, H. (2005). Kakovostno staranje je tesno povezano z rednim gibanjem in s športno rekreativnim udejstvovanjem. V H. Berčič (ur.), Šport starejših za danes in jutri, Zbornik (str. 5 – 13). Ljubljana: Olimpijski ko- mite Slovenije – Združenje športnih zvez. 8. Berčič, H. (2006). Obvladovanje doživetij pre- obremenjenosti pri delu. Priročnik za sveto- valce za promocijo zdravja pri delu. V Stergar, E., Urdih Lazar, T. (ur.). Vključevanje gibalno/ športnih aktivnosti v razbremenjevanje de- lavcev v delovnem okolju. Ljubljana: Klinični center Ljubljana, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa. 9. Berčič, H. (2016). Strokovni temelji gibalno/ športnega udejstvovanja zaposlenih. V Bu- čar Pajek, M. (ur.). 11. Kongres športa za vse – zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 16 – 25. 10. Berčič, H. (2017). Kako do več zdravja in gibal- ne/športne dejavnosti zaposlenih v delov- nem okolju? Šport, 65 (1-2), 112-119. 11. Berčič, H. (2019). Gibalno/športna dejavnost za zdravo družino. V: Pajek, M. (ur.), Zbornik 14. kongresa športa za vse (str. 19 – 32). Lju- bljana: Olimpijski komite Slovenije-Združenje športnih zvez. 12. Berčič, H., Sila, B. in sodelavci (1979): Športno - rekreativna tekmovanja sestavni del špor- tno - rekreativne dejavnosti delovnih ljudi in občanov. Murska Sobota: Zveza telesno- kulturnih organizacij Murska Sobota, Zveza telesnokulturnih organizacij Slovenije. 13. Berčič, H, Sila, B. (2004): Organizacija in strate- gija športa, CRP Šport in turizem, URL:http:// www.ef.uni-lj.si/sport-turizem/ 14. Berčič, H., Dodič Fikfak, M. (2008). Preobre- menjenost na delovnem mestu in aktiven življenjski slog. V Berčič, H. (ur.). 7. Kongres športa za vse – zbornik prispevkov. Ljubljana: Sokolska zveza Slovenije, 28 – 38. 15. Bravničar Lasan, M. (1996). Fiziologija špor- ta – harmonija med delovanjem in mirova- njem. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 16. Burger, H., Marinček, Č. (1999). Vpliv telesne dejavnosti na funkcionalne sposobnosti sta- rejših. Zdravstveni vestnik, 68, 731-735. 17. Chodzko-Zajko in drugi (2009). Successful Aging: The role of Physical activity. American Journal of Llifestyle Medicine, 3 (1), 20 – 28. 18. Doupona Topič, M. (2000). Družina in šport. V: Turk, J. (ur.), Sila, B. (ur.), Pinter, S. (ur.), Ihan, A. (ur.), Lepota gibanja tudi za zdravje (str. 209-211). Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije. 19. Fece, V. (2016). Gorenje d.d. – Aktivnosti za promocijo zdravja v Gorenju. V Bučar Pajek, M. (ur.). 11. Kongres športa za vse – zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slo- venije Združenje športnih zvez, 90 – 97. 20. Mancenovič, D. (2016). SIJ – Slovenska Indu- strija Jekla, d.d. – ustvarjamo močna pod- porna okolja za aktivno gibanje zaposlenih. V Bučar Pajek, M. (ur.). 11. Kongres športa za vse – zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpij- ski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 105 - 106. 21. Medved, E. (2016). Krka d.d. – Skrb za zdravje zaposlenih je tudi naša odgovornost. V Bu- čar Pajek, M. (ur.). 11. Kongres športa za vse – zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 82 – 88. 22. Mišigoj-Duraković idr. (2003). Telesna vadba in zdravje. Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije, Fakulteta za šport , 85 – 106. . 23. Mihalič in sod. (2004): Šport kot element ra- zvoja turizma v Sloveniji – valorizacija športa v turistične namene, športno-turistični pro- izvodi, trženje in strategija, raziskovalno-ra- zvojni projekt v okviru CRP Konkurenčnost Slovenije 2001-2006, URL: http://www.ef.uni- -lj.si/sport-turizem/ 24. Mihalič, T. (2006). Trajnostni turizem. Ljublja- na: Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljublja- ni. 25. Mihalič, T. (2008). Trajnostni razvoj evropske- ga turizma. Turizem, 13 (maj, junij) 10 –12. 26. Molan, M., Arnerić, N., Belović, B., Berčič, H., Bohm, L., Kožuh, M., Ratkajec, T., Makovec Rus, M. (2006). Čili za delo. Obvladovanje do- živetij preobremenjenosti. Ljubljana: Klinični center Ljubljana, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa. 27. Novak Katona, J. (2016). SKB BANKA, d.d. – Športno društvo SKB, zdrav duh v zdravem telesu prispeva k poslovnemu uspehu. V Bu- čar Pajek, M. (ur.). 11. Kongres športa za vse – zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 107 – 109. 28. Piciga, D. (2007). Slovenski turizem v »tren- du«. Turizem, 11 (91), 3. 29. Poles, J. (2016). Šport zaposlenih – medicin- ski vidik. V Bučar Pajek, M. (ur.). 11. Kongres športa za vse – zbornik prispevkov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje špor- tnih zvez, 36 – 46. 30. Pukl M., Berčič, H., Modic, S., Gazvoda, T., Pri- jatelj, A. (1986). Aktivni odmor med delom. Ljubljana: Delavska enotnost. 31. Skledar, D. (2016). Talum, d.d. – Skrb za zdrav- je zaposlenih v Talumu. V Bučar Pajek, M. (ur.). 11. Kongres športa za vse – zbornik prispev- kov. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez, 99 - 104. 32. Sasaki, J. (2011). Exercice therapy for pre- vention of atherosclerosis. Nippon rinsho. Japanese journal of clinical medicine, 69 (1), 119 – 124). 33. Strojnik, V. (2006). Projekt vadbe za starejše osebe z zmanjšano mobilnostjo. Zbornik simpozija: Vadba za starejše osebe z zmanj- šano mobilnostjo »Tudi starejši vadimo«. Lju- bljana: Fakulteta za šport, 17 – 21. 34. Tomori, M. (2000). Duševne koristi telesne dejavnosti. V J. Turk (Ur.), Lepota gibanja tudi za zdravje (str. 60-70). Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije. dr. Herman Berčič, upokojeni profesor Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport herman.bercic@gmail.com 98 Musculoskeletal injuries in golf players with an emphasis on injury mecha- nisms Abstract In this article, we summarize the scientific literature on musculoskeletal injuries in golfers. Injuries to the lumbar spine and upper limbs are the most common, including: Tendinopathy of the extensor or flexor carpi ulnaris, hook fracture, rupture of the triangular fibro-cartilage complex, DeQuervain syndrome, intersection syndrome, epicondylitis of the elbow, posterior shoulder instability, shoulder impingement syndrome, her- niated disk, vertebral stress fractures, spondylolisthesis, and facet joint arthropathy. The major risk factors are: high volume of exercise, fatigue, inadequate warm-up, inadequate flexibility or muscle strength, and technical errors in the swing. Injuries to the wrist, hand, and elbow are pri- marily caused by the club penetrating the ground before contact with the ball, repetitive motion of the wrist, or an overly strong grip of the club. Shoulder joint injuries can be the result of inadequate rotation of the thoracic spine, which causes the shoulder joint to compensate for the lack of mobility or compression loads that occurs during a particular phase of the swing. Spinal injuries are caused by high compressive, torsional, bending and shear forces on the spine during the swing. Injury prevention measures include adjusting the length, thickness, and weight of the club; adjusting swing technique; proper warm-up; and preventive training. Rehabilitation of golfers should be a multidisciplinary program that includes a physiatrist, physiotherapist and recording of the player’s technique. Key words: golf, injury mechanisms, risk factors, prevention Izvleček V članku povzemamo znanstveno literaturo na temo mišično-skele- tnih poškodb pri golfistih. Največkrat poročajo o poškodbah ledvene hrbtenice in zgornjega uda, med temi so najpogostejše: tendinopati- ja podlahtnične iztegovalke in upogibalke zapestja, zlom kaveljnice, ruptura trikotnega fibrozno-hrustančnega kompleksa, de Quervain- ov sindrom, intersekcijski sindrom, epikondilopatija komolca, poste- riorna nestabilnost rame, utesnitveni sindrom rame, hernija medvre- tenčne ploščice, stresni zlom vretenc, spondilolisteza in artropatija fasetnih sklepov. Ključni dejavniki tveganja so velika količina trenin- gov, utrujenost, neustrezno ogrevanje, nezadostna gibljivost ali mi- šična jakost in tehnične napake pri zamahu. Poškodbe zapestja, roke in komolca nastanejo predvsem zaradi močnih udarcev v tla pred tr- kom žogice, ponavljajočih se gibov zapestja ali premočnega prijema palice. Poškodbe ramenskega sklepa so lahko posledica nezadostne rotacije prsno-ledvenega dela hrbtenice – to povzroči kompenzacijo pomanjkanja gibljivosti z ramenskim sklepom ali kompresijske obre- menitve, ki nastanejo v določeni fazi zamaha. K poškodbam hrbteni- ce pa prispevajo velike kompresijske, torzijske, upogibne in strižne obremenitve na hrbtenico med zamahom. Ukrepi za preprečevanje poškodb v grobem obsegajo prilagoditev dolžine, debeline in teže palice ter tehnike zamaha, ustrezno ogrevanje in preventivno vad- bo. Za rehabilitacijo poškodb golfistov se priporoča multidisciplinar- ni program, ki vključuje fiziatra, fizioterapevta in snemanje tehnike igralca. Ključne besede: golf, mehanizmi poškodb, dejavniki tveganja, preventiva. Manca Opara1, Žiga Kozinc1,2 Mišično-skeletne poškodbe pri igralcih golfa s poudarkom na mehanizmih nastanka 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, SI-6310, Izola 2 Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Muzejski trg 2, SI-6000, Koper šport in zdravje 99 „Uvod Golf je igra, pri kateri igralec z udarjališča z zaporednimi udarci udarja žogico v luknjo. Igralec mora odigrati vse luknje po ozna- čenem vrstnem redu, od luknje, označene s številko 1, do luknje s številko 18. Cilj igre je, da to stori s čim manj udarci (Cvahte, 2009). Ne glede na telesne sposobnosti lahko v tem športu uživa večina ljudi vseh starosti ter izkorišča njegov pozitiven vpliv na telesno in duševno zdravje, k čemur pri- spevajo dolge prehojene razdalje, socialne interakcije in sproščanje v prijetnem na- ravnem okolju (Bourgain, Rouch, Rouillon, Thoreux in Sauret, 2022; Smith, Hawkins, Grant-Beuttler, Beuttler in Lee, 2018; Woo, Lee, Kim, Cheon in Chung, 2017). Igranje golfa prispeva k izboljšanju ravnotežja, spodbujanju zdravja kosti ter izboljšanju koordinacije in mišične zmogljivosti (Buc- kley, Stokes in Samuel, 2018; Eser idr., 2008; Green, Dafkin, Kerr in Mckinon, 2015; Tsang in Hui-Chan, 2010; Wrobel, Marclay in Naja- fi, 2012). Pri starejših odraslih igranje golfa kaže pozitivne učinke tudi na srčno-žilnem, respiratornem in metabolnem zdravju (Murray idr., 2016). V zadnjih letih se je za- čela povečevati dostopnost golfa tudi za telesno prizadete osebe. Pri pacientih po kapi lahko igranje golfa izboljša vizualno prostorsko zavedanje, ravnotežje in čustve- no počutje. Podobni pozitivni učinki so se izkazali tudi pri posameznikih s težavami na področju duševnega zdravja (Carless in Douglas, 2004; Schachten in Jansen, 2015). V tem preglednem članku bomo obravna- vali mišično-skeletne poškodbe pri golfistih s posebnim poudarkom na mehanizmih nastanka. Pred tem je navedena kratka analiza zahtev športa, v sklepnem delu pa sledijo osnovne implikacije za preventivno in rehabilitacijo. „Analiza zahtev in obremenitev v golfu Profesionalni igralci naj bi trenirali golf 6–10 ur na dan skoraj vsak dan. Izvedli naj bi več kot 2000 zamahov na teden oziroma okoli 300 zamahov med običajnim treningom (Cole in Grimshaw, 2016; Kim, Millett, War- ner in Jobe, 2004; Theriault in Lachance, 1998). Profesionalci igrajo golf skoraj 10 me- secev na leto (Theriault in Lachance, 1998). Trening golfa se osredotoča predvsem na tehnični in mentalni vidik igre, zmanjšanje hendikepa (numeričnega merila sposob- nosti igranja igralca, pri čemer manjša šte- vilka pomeni večjo sposobnost) in poveča- nje hitrosti glave palice (Sheehan Bower in Watsford, 2022). Profesionalni turnirji golfa običajno trajajo 4 dni, igra se na 18 lukenj (Brukner in Khan, 2019). Pri igri na 18 lukenj lahko igralec prehodi od 8 do 10 km, pri tem posameznik, ki tehta 70 kg, porabi od 600 do 1000 kcal ali več, odvisno od podla- ge igrišča (Theriault in Lachance, 1998). Igra golfa zahteva ustrezno tehnično iz- vedbo, mentalno pripravljenost, ravnotež- je, jakost mišic trupa in perifernih mišic ter gibljivost. Z boljšim ravnotežjem lahko igra- lec lažje obvladuje prenos teže pri zamahu in tako dosega večje hitrosti glave palice in večje razdalje leta žogice. Pri doseganju velikih hitrosti glave palice je pomembna tudi primerna mišična jakost spodnjega dela igralčevega telesa, ki omogoči učin- kovit prenos kinetične energije od tal do žogice. Zaželena je tudi primerna gibljivost igralca, ki omogoči večji zamah nazaj, bolj- še rezultate in manjše tveganje za poškod- be. Za srčno-žilni sistem igra golfa pomeni nizko do srednjo obremenitev (Sheehan idr., 2022). Zamah predstavlja celoten gib telesa in palice pri udarjanju žogice (Cvahte, 2009). Sestavljen je iz serije usklajenih, koordini- ranih in sinhroniziranih gibov celotnega telesa, ki omogočijo glavi palice, da dose- že hitrosti tudi več kot 160 km/h v petini sekunde, in žogici, da leti tudi prek 274 m (Ek, Suh in Weiland, 2013; Cole in Grimshaw, 2016). Zamah pri golfu delimo na več faz: postavitev (angl. set up), faza zamaha na- zaj (angl. backswing), faza zamaha navzdol (angl. downswing), trk (angl. impact) in za- mah skozi (angl. follow-through) (Parziale in Mallon, 2006; Ek idr., 2013). V nadaljevanju besedila so natančneje opisane faze zama- ha pri desničarju, ki je pri postavitvi z levim bokom usmerjen proti smeri udarca. V tem primeru vodilna roka predstavlja levo roko in vodilna noga predstavlja igralčevo levo nogo. Igralec se postavi tako, da ima stabilno podlago, prek katere lahko ustvari primer- no moč pri zamahu (Cole in Grimshaw, 2016). Težo enakomerno razporedi po obeh stopalih, ki sta za širino ramen nara- zen (Theriault in Lachance, 1998). Kolena so pokrčena za 20°, trup pa je nagnjen naprej za približno 45° (Cole in Grimshaw, 2016). Nevtralen položaj hrbtenice omogo- ča primerno rotacijo trupa v nadaljevanju zamaha (Theriault in Lachance, 1998). Roke sproščeno visijo ob telesu in niso pretirano iztegnjene (Parziale in Mallon, 2006; Theri- ault in Lachance, 1998). Zamah nazaj se začne s prenosom teže proti desnemu stopalu in nadaljuje s po- stopnim rotiranjem telesa v smeri urnega kazalca ter lateralnim odklonom trupa v levo. Na vrhu zamaha nazaj je zgornji del prsne hrbtenice rotiran tako, da so lopatice usmerjene v smeri udarca. Desna rama je ob koncu zamaha nazaj v odmiku, upogibu in zunanji rotaciji. Leva rama gre v položaj primika, upogiba in notranje rotacije, leva lopatica pa je v protrakciji (Cole in Grim- shaw, 2016). Vodilno zapestje je na vrhu zamaha nazaj v skrajni radialni deviaciji, de- sno zapestje pa je v iztegnjenem položaju (Woo idr., 2017). Zamah navzdol se začne z močno kon- trakcijo iztegovalk kolka in kolena na desni strani ter primikalk kolka na levi, kar sproži spremembo smeri gibanja in prenos teže na vodilno nogo. Začne se odvijanje telesa v nasprotni smeri urnega kazalca. Rotacijo vodijo kolki, gibanje pa se zaporedoma na- daljuje od proksimalnih k distalnim delom telesa (Cole in Grimshaw, 2016; Zouzias, Hendra, Stodelle in Limpisvasti, 2018). Ko palica doseže horizontalen položaj, se vo- dilna roka supinira in desna pronira, med- tem se desno zapestje upogiba (Cole in Grimshaw, 2016). Zapestje in roka končata pospeševanje palice, ko palica zadene žo- gico (Theriault in Lachance, 1998). V fazi zamaha skozi se gibanje upočasni (Cole in Grimshaw, 2016). Oba kolka se iz- tegneta, hrbtenica rotira proti levi, leva podlaket se supinira, desna pa pronira (Par- ziale in Mallon, 2006). Faza zamaha skozi se konča v radialni deviaciji obeh rok (Woo idr., 2017). Na koncu zamaha skozi je desna rama usmerjena v smeri udarca, roki sta nad glavo, trup pa je v ekstenziji. Strižne, kompresijske, lateralne upogibne in torzij- ske sile na ledveno hrbtenico v fazi zamaha skozi dosežejo najvišje vrednosti (Cole in Grimshaw, 2016). Amaterski igralci doseže- jo 80 % večji maksimum strižnih in upogib- nih obremenitev na hrbtenico v primerjavi s profesionalnimi igralci. Amaterski igralci golfa med zamahom dosežejo povprečno največje strižne obremenitve na hrbtenico v vrednosti 560 N, medtem ko profesional- ni igralci dosežejo enake obremenitve pri vrednosti 329 N. Kompresijske sile na hrb- tenico pri igralcih golfa dosežejo vrednosti med 6000 N in 7500 N. Vzrok za večjo obre- menitev hrbtenice pri amaterskih igralcih v primerjavi s profesionalnimi je slabša tehni- ka zamaha (Hosea in Gatt, 1996). 100 „Epidemiologija poškodb in dejavniki tveganja Golf je šport z majhnim tveganjem za na- stanek poškodbe (Woo idr., 2017). Poškod- be pri golfu se najpogosteje pojavijo zaradi preobremenitve in nepravilnosti v tehniki zamaha. Profesionalni igralci se večkrat poškodujejo zaradi preobremenitve, ama- terski igralci pa zaradi nepravilne tehnike zamaha v kombinaciji z mišično-skeletni- mi neravnovesji (Edwards, Dickin in Wang, 2020; Ek idr., 2013; Theriault in Lachance, 1998). Možne so tudi akutne poškodbe, vendar so redkejše (Edwards idr., 2020). Pre- obremenitev je vzrok za 82,6 % poškodb, travmatski dogodek pa le za 17,4 % po- škodb pri vseh igralcih golfa, ne glede na sposobnosti. Incidenca poškodb je 15,8 po- škodbe na sto igralcev golfa (Zouzias idr., 2018). Najpogostejše so poškodbe ledvene hrbtenice in zgornjega uda (zapestja, roke, komolca in rame) (Edwards idr., 2020; Kim idr., 2004). Pri profesionalcih sta vodilna uda bolj podvržena poškodbam kot nevodilna (Woo idr., 2017). Moški so bolj dovzetni za poškodbe spodnjega dela hrbta, ženske pa za poškodbe zgornjega uda (Bayes in Wadsworth, 2009; Parziale in Mallon, 2006; Theriault in Lachance, 1998). Ženske so za poškodbe hrbtenice verjetno manj dovze- tne zaradi večje gibljivosti, moški pa so bolj dovzetni zaradi izvajanja višjega zamaha in večje moči obračalk trupa (Theriault in La- chance, 1998). Epidemiologijo poškodb pri golfu je povzel tudi nedavni sistematični pregled literature (Robinson idr., 2019). Štiri študije, zajete v pregled, so poročale, da so bile poškodbe ledvene hrbtenice najpo- gostejše (razpon 22–34 %). Poleg poškodb hrbtenice (ledvenega, prsnega in vratnega dela) je bila roka oz. zapestje naslednja naj- pogostejša regija poškodbe (razpon 6–37 %). Kakovost študij je bila razmeroma slaba, zato moramo rezultate interpretirati z nekaj zadržanosti (Robinson idr., 2019). Največji dejavnik tveganja za nastanek poškodb je preobremenitev zaradi velike količine treningov (McHardy, Pollard in Luo, 2006; Woo idr., 2017). Dejavniki tveganja so tudi utrujenost, neustrezno ogrevanje, tehnične napake pri zamahu in nezado- stna gibljivost ali mišična jakost (Brukner in Khan, 2019; Theriault in Lachance, 1998). Veliko ponovitev zamaha pri golfu lahko vodi v utrujenost, kar vpliva na nepravilen vzorec vklapljanja mišic pri izvedbi zamaha. Zmanjšana podpora mišic povzroči nenor- malno obremenitev na pasivne strukture hrbtenice (ligamente, kosti, medvretenč- ne ploščice), kar poveča tveganje za po- škodbo (Brukner in Khan, 2019; Lindsay in Vandervoort, 2014). Pri določenih tehnikah zamaha je tveganje za poškodbo večje kot pri drugih. Zadetek glave palice v trd objekt (npr. kamen ali veje dreves) poveča obremenitev na zapestje in roko pri fazi trka (Woo idr., 2017). Igralci ob trku žogice večkrat poškodujejo del travnate podlage, zato da bi žogica letela višje in se ob padcu zaustavila brez kotaljenja. Tak način udar- janja prav tako poveča obremenitve na zgornje ude (Brukner in Khan, 2019; Woo idr., 2017). Tveganje za nastanek poškod- be je večje tudi pri posameznikih z dege- nerativnimi spremembami, povezanimi s starostjo (Gluck, Bendo in Spivak, 2008; Kim idr. 2004). Igranje pri visokih tempera- turah lahko poveča tveganje za srčno kap, posebej pri starejših igralcih. Neravna in mokra podlaga udarjališča lahko povzroči poškodbo zaradi izgube ravnotežja pri za- mahu. Neprevidnost in neupoštevanje dru- gih na igrišču pa lahko poveča tveganje za poškodbo zaradi udarca s palico ali zadetka z žogo (Theriault in Lachance, 1998). „Mehanizmi in vzroki nastanka poškodb Slike 1–3 prikazujejo najbolj obremenjene telesne segmente v različnih fazah zamaha. Slika 1 Preširok razkorak pri postavitvi bo povečal obremenitve na hrbtenico v nadaljevanju zamaha, saj otežuje vrtenje trupa (obkrože- no na sliki). Igralec lahko prepreči pretirane obremenitve na hrbtenico s postavitvijo bližje žogici in z uporabo daljše palice. Slika je pridobljena iz nabora prosto dostopnih slik (freepik.com) in preurejena. Slika 2 V končnem delu faze zamaha nazaj je obre- menjena predvsem ledvena hrbtenica, akromioklavikularni sklep na vodilni strani, nevodilna rama pa je v tej fazi podvržena utesnitvenemu sindromu. Ponavljajoča se radialna deviacija v fazi zamaha nazaj lah- ko privede do de Quervainovega sindroma (obkroženo na sliki). Slika je pridobljena iz nabora prosto dostopnih slik (freepik.com) in preurejena. Slika 3 šport in zdravje 101 Na koncu faze zamaha skozi sta obreme- njena predvsem ledvena hrbtenica in akro- mioklavikularni sklep na nevodilni strani. V tej fazi zamaha se pojavijo dodatne obre- menitve na tetivo podlahtnične iztegoval- ke zapestja in na tetive mečničnih mišic (obkroženo na sliki). Slika je pridobljena iz nabora prosto dostopnih slik (freepik.com) in preurejena. Zapestje in dlan Zapestje in dlan sta podvržena velikim obremenitvam predvsem v fazi trka pri za- mahu. Največ poškodb nastane na vodilni roki in na ulnarni strani zapestja. Bolečine na ulnarnem delu zapestja lahko povzroča tenosinovitis tetive podlahtnične iztego- valke ali upogibalke zapestja (m. extensor/ flexor carpi ulnaris) oziroma poškodba trikotnega fibrozno-hrustančnega kom- pleksa (triangular fibrocartilage complex = TFCC). Na radialni strani zapestja težave največkrat povzroča de Quervainov sin- drom ali intersekcijski sindrom (Woo idr., 2017). Tendinopatija podlahtnične iztegovalke za- pestja lahko nastane predvsem zaradi ve- likih obremenitev na tetivo v fazi zamaha skozi, takoj po trku, ko nevodilno zapestje nenadno preide v upogib in ulnarno devi- acijo, podlaket pa se supinira (Ek idr., 2013; Zouzias idr., 2018). Nenaden močan udarec v tla pred trkom žogice (angl. fat shot) z zapestjem v ulnarni deviaciji in podlahtjo v supinaciji lahko povzroči tudi prekinitev tetivne ovojnice podlahtnične iztegovalke zapestja na distalnem delu ulne. Posledica takšne poškodbe je dislokacija tetive, ki se kaže kot preskakovanje tetive v fazi trka pri zamahu (Ek idr., 2013; Garcia-Elias, 2015; Zo- uzias idr., 2018). Pri igralcih, ki večkrat izvaja- jo t. i. casting manever, je večje tveganje za poškodbo podlahtnične iztegovalke zape- stja. Gre za manever, pri katerem igralec pri zamahu navzdol prehitro izgubi ostri kot med palico in rokami, tako da se zapestje prehitro ulnarno odkloni (Woo idr., 2017). Tendinopatija podlahtnične upogibalke zapestja običajno nastane zaradi preobre- menitve pri udarcih v zemljo (angl. fat shot) in se pogosteje pojavi na nevodilni roki, ker ima večji obseg gibanja zapestja v smeri iz- tega in upogiba (McHardy idr., 2006; Woo idr., 2017). Ruptura TFCC običajno nastane zaradi po- navljajočih se in pretiranih rotacijskih gibov zapestja pri zamahu. Večje rupture TFCC lahko vodijo v nestabilnost radioulnarnega sklepa (Ek idr., 2013). TFCC se lahko poško- duje ob zadetku žogice, ujete v visoki travi. Takšno okolje dodatno obremeni tkiva, ki stabilizirajo rotacijski gib zapestja, in lahko pride do akutnih ruptur TFCC (Woo idr., 2017). Zlom kaveljnice je najpogostejša poškodba kosti pri golfu in se skoraj vedno pojavi pri vodilni roki. Ker ima kaveljnica prominen- ten izrastek na volarnem delu dlani, ki lahko pritiska ob držaj palice, je ta del občutljiv za poškodbo ob nenadnem udarcu palice v tla pri fazi trka (Ek idr., 2013). Poškodba lah- ko nastane tudi zaradi uporabe prekratke palice, katere konec pritiska prav na kostni izrastek (Brukner in Khan, 2019; Woo idr., 2017). Zlomu kaveljnice se lahko pridruži poškodba ulnarnega živca. Zaradi neravne površine kaveljnice po zlomu pa lahko pri- de tudi do ruptur tetiv upogibalk mezinca in prstanca (Ek idr., 2013). Pri igralcih z močnim prijemom vodilne roke je pogost tudi t. i. preskakujoči prst. Pri močnem prijemu palice nastanejo veli- ke obremenitve na distalne kitne objemke prstnic, ki objemajo tetive upogibalk prstov na predelu proksimalnih interfalangealnih sklepov. To onemogoča ustrezno drsenje tetiv ter vodi v vnetje in zadebelitev kitnih objemk na distalnem delu prstnic ali tetiv upogibalk prstov (Woo idr., 2017). De Quervainov sindrom, pri katerem gre za vnetje tetiv dolge palčne odmikalke (m. ab- ductor pollicis longus) in kratke palčne izte- govalke (m. extensor pollicis brevis), lahko nastane zaradi pretirane ali ponavljajoče se radialne deviacije vodilnega zapestja pri zamahu nazaj (Woo idr., 2017). Vname se lahko tudi peritendinozno tkivo pri križišču tetiv dolge palčne odmikalke (m. abductor pollicis longus), kratke palčne iztegovalke (m. extensor pollicis brevis) ter tetiv kratke in dolge koželjnične iztezalke (m. extensor carpi radialis brevis/longus). Temu pravimo tudi intersekcijski sindrom. Pri golfu pogosto nastane zaradi ponavlja- jočih se iztegov in upogibov zapestja pri zamahu (Woo idr., 2017). Komolec Poškodbe komolca pri golfu so lahko po- sledica preobremenitve, travmatskega dogodka ali slabe tehnike zamaha (Bayes in Wadsworth, 2009). Travmatski dogo- dek lahko nastane ob zadetku palice v trd objekt na podlagi (npr. v kamen ali vejo), kar povzroči nenormalno visoke obreme- nitve na narastišče upogibalk in iztegovalk zapestja (Theriault in Lachance, 1998). Lateralna epikondilopatija je pri igralcih golfa pogostejša kot medialna in je pogo- sto posledica preobremenitve (McHardy idr., 2006). Tej poškodbi je bolj podvržena vodilna roka zaradi ponavljajočih se gibanj zapestja v izteg, premočnega prijema ozi- roma koncentričnih kontrakcij kratke ko- željnične iztegovalke zapestja (m. extensor carpi radialis brevis) (Bayes in Wadsworth, 2009; Grimshaw, Glies, Tong in Grimmer, 2002; Theriault in Lachance, 1998). Late- ralna epikondilopatija, ki nastane zaradi premočnega prijema palice, je lahko znak proksimalne mišične šibkosti (npr. mišic ra- menskega obroča) (Zouzias idr., 2018). Medialna epikondilopatija pogosto nasta- ne na nevodilni roki ter prizadene mišico okrogli pronator (m. pronator teres) in ko- željnično upogibalko zapestja (m. flexor carpi radialis) (Bayes in Wadsworth, 2009; Theriault in Lachance, 1998). Poškodba se lahko pojavi zaradi nenadnega pojemka glave palice pri udarcu palice v podlago ali pa pri udarcu žogice v visoki travi (Theriault in Lachance, 1998; Zouzias idr., 2018). Ramenski obroč Težave z akromioklavikularnim sklepom lahko nastanejo zaradi kompresijske obre- menitve na ta sklep v položaju maksimal- nega horizontalnega odmika vodilne rame pri končnem delu faze zamaha nazaj ali pa v položaju nevodilne rame v zadnjem delu zamaha, ki sledi trku palice z žogico (faza zamaha skozi) (McHardy idr., 2006; Parziale in Mallon, 2006). Večje tveganje za razvoj poškodbe je pri igralcih, ki nezadostno ro- tirajo prsno-ledveni del hrbtenice pri zama- hu nazaj, saj pomanjkanje giba v hrbtenici nadomestijo s povečanjem horizontalne- ga primika vodilne rame (Brukner in Khan, 2019). Nestabilnost ramenskega sklepa se običaj- no pojavi pri mlajših igralcih s pridruženo generalizirano sklepno laksnostjo (Bayes in Wadsworth, 2009). Vodilna rama je pri za- mahu nazaj v primiku, kar lahko prerazte- gne posteriorne strukture. Pri delu zamaha, ki sledi trku palice z žogico, pa se anteri- orne strukture vodilne rame ekscentrično obremenijo, da upočasnijo gibanje rame. Posledica je lahko prenapeta anteriorna sklepna kapsula z laksno posteriorno skle- pno kapsulo, kar potisne humeralno glavo nazaj in privede do posteriorne nestabilno- sti. Igralci s posteriorno nestabilnostjo ima- 102 jo bolečino v rami na vrhu zamaha nazaj. Vzrok za posteriorno nestabilnost vodilne rame je lahko tudi pomanjkanje obsega giba zunanje rotacije (t. i. sindrom GERD) (Brukner in Khan, 2019). Nevodilna rama je podvržena utesnitve- nemu sindromu na vrhu zamaha nazaj, tik pred zamahom naprej, ko je v položaju odmika in zunanje rotacije (Parziale in Mal- lon, 2006). Pretirana elevacija vodilne rame pri zamahu nazaj prav tako lahko povzroči utesnitev tkiv v subakromialnem prostoru (Theriault in Lachance, 1998). Hrbtenica Večina primerov bolečine v hrbtenici pri golfistih nastane zaradi kumulativne obre- menitve in ne zaradi akutnega dogodka (Smith idr., 2018; Zouzias idr., 2018). Najpo- gostejše specifične patologije hrbtenice pri igralcih golfa so hernija medvretenčne ploščice, stresni zlomi teles vretenc, spon- dilolisteza in artropatija fasetnih sklepov (Zouzias idr., 2018). Zamah je povezan z znatno kompresijsko, torzijsko in strižno obremenitvijo hrbteni- ce (Smith idr., 2018). Kompresijske sile na ledveno hrbtenico med zamahom dose- gajo 8-kratnik telesne teže posameznika (McHardy idr., 2006). Amaterji s slabšo teh- niko zamaha ustvarijo približno 80 % večje strižne sile na hrbtenico v primerjavi s pro- fesionalci (Gluck idr., 2008). Najpogostejši vzrok za nastanek hernije medvretenčne ploščice pri zdravih ljudeh je upogib hrb- tenice v kombinaciji s kompresijo in torzi- jo, torej gibalnimi vzorci, značilnimi tudi za zamah pri golfu (Edwards idr., 2020). Pri zamahu nastanejo gibanja hrbtenice v raz- lične smeri, vendar je rotacija hrbtenice naj- večji dejavnik tveganja za bolečino v križu (Lindsay in Vandervoort, 2014). Asimetrič- na razporeditev obremenitev pri zamahu lahko pri desničarju poškoduje predvsem desne fasetne sklepe lumbalne hrbtenice (Edwards idr., 2020). Kompresijske in strižne sile na ledveno hrb- tenico poveča kombinacija rotacije z late- ralnim odklonom hrbtenice (angl. crunch factor) v fazi trka in pri začetku faze skozi (Smith idr., 2018). Igralci z bolečino v križu naj bi izvajali več levostranskega odklona pri zamahu nazaj in desnostranskega od- klona pri zamahu navdzol, kar dodatno obremeni hrbtenico (Lindsay in Vandervo- ort, 2014). Pri moderni tehniki zamaha na koncu faze zamah skozi nastane hiperekstenzija trupa (položaj obrnjene črke C), ki izdatneje obre- meni medvretenčne sklepe (McHardy idr., 2006). Hkrati je zaradi aktivnosti iztegovalk trupa povečana kompresijska sila na hrb- tenico (Gluck idr., 2008). Obremenitve na hrbtenico so večje pri modernem zamahu v primerjavi s tradicionalnim. Pri moder- nem zamahu nastane večji separacijski kot med ramenskim obročem in medenico (t. i. X-faktor) ter večja hiperekstenzija trupa, medtem ko je za tradicionalni zamah zna- čilen skoraj sorazmeren premik kolkov in ramenskega obroča med rotiranjem telesa in zaključek zamaha v vzravnanem polo- žaju trupa (v t. i. vzravnanem I-položaju) (Edwards idr., 2020; Parziale in Mallon, 2006; Smith idr., 2018). Pri modernem zamahu prav tako nastanejo večje rotacijske hitrosti, ki se izrazijo v večji kompresijski obremeni- tvi (Edwards idr., 2020). Bolečinam v ledvenem delu hrbtenice so podvrženi tudi igralci z zmanjšano gibljivo- stjo kolkov, saj morajo v tem primeru po- manjkanje giba nadomestiti z gibanjem v ledvenem delu hrbtenice (Smith idr., 2018). Pri igralcih z bolečino v hrbtenici pogosto opazimo zmanjšano notranjo rotacijo ne- vodilnega kolka in preseganje mej gibljivo- sti rotacije trupa med zamahom (Edwards idr., 2020; Lindsay in Vandervoort, 2014). K povečanju obremenitev na hrbtenico pri- speva tudi slabša tehnika zamaha, zaradi katere se morajo dodatno aktivirati mišice trupa (Gluck idr., 2008). Preširok razkorak pri postavitvi bo povečal obremenitve na hrbtenico v nadaljevanju zamaha, saj ote- žuje vrtenje trupa (Theriault in Lachance, 1998). Bolečine v ledvenem delu hrbtenice se lahko prej pojavijo pri igralcih, ki svojo opremo po igrišču vlečejo in ne potiskajo (Smith idr., 2018). „ Implikacije za preven- tivno in rehabilitacijo Pri preprečevanju bolečin v zapestju zaradi tendinopatij in pri preprečevanju zloma ka- veljnice je pomembno prilagoditi velikost palice posamezniku, da bo prijem ustrezen. Ob primerni debelini palice se prsti vodilne roke komaj dotaknejo volarne strani dlani. Ljudje z osteoartritisom roke bodo imeli manjše simptome pri debelejši palici. Po- membno je redno obnavljanje držaja pa- lice, saj obrabljen povzroči premalo trenja – posledično mora igralec močneje držati palico, to pa lahko pomeni tveganje za po- škodbe roke in zapestja. Palica ne sme biti prekratka, saj to poveča pritisk na kaveljni- co in tveganje za zlom (Woo idr., 2017). Izo- gibanje udarcu v podlago pri trku zmanjša obremenitve na roko, zapestje in komolec (Bayes in Wadsworth, 2009). Preventiva pred poškodbami je tudi ustrezno ogreva- nje, ki vključuje raztezanje, hojo ter vaje za mobilnost hrbtenice in kolkov (Theriault in Lachance, 1998). Preventivna vadba pred poškodbami pri golfu obsega krepitev iz- tegovalk trupa, poševnih trebušnih mišic, prsnih mišic, zadnjičnih mišic, upogibalk kolka ter stranskih upogibalk trupa (Gluck idr., 2008). Učinkoviti vadbeni programi se prilagodijo starosti, spolu in sposobnosti igralca (Grimshaw idr., 2002). Preventiva pred bolečinami v križu je lahko sprememba postavitve. Položaj, v katerem igralec nima preveč pokrčenih kolkov in je postavljen bližje žogici, zmanjša antero- posteriorne strižne sile na hrbtenico, ker zmanjša kot nagiba trupa naprej (Gluck idr., 2008). Prav tako je boljša uporaba daljše palice, ki zmanjša upogib in stranski od- klon hrbtenice pri zamahu. Višino zamaha je treba prilagoditi posameznikovi giblji- vosti hrbtenice, da ne presega njenih mej. Izvajanje vaj za izboljšanje gibljivosti kolka na vodilni nogi bo zmanjšalo tveganje za pojav bolečine v hrbtenici. Priporoča se tudi potiskanje opreme naprej in ne vleče- nje za sabo (Lindsay in Vandervoort, 2014). Posameznik z bolečino v hrbtenici lahko poskusi izvajati tradicionalne tehnike zama- ha, pri kateri hrbtenica ne dosega tolikšnih rotacijskih obremenitev (Gluck idr., 2008). Pri težavah z ramenskim obročem je smi- selno zmanjšati višino zamaha in ob terapiji nadaljevati le s kratko igro, kot je »patanje in čipanje« (Kim idr., 2004). Pri igralcu s poškodbo rotatorne manšete ali utesni- tvenim sindromom se priporoča izvajanje nižjega zamaha (angl. flat swing), pri tistem s težavami AC-sklepa pa se priporoča izva- janje visokega zamaha (angl. upright swing) (Parziale in Mallon, 2006). Pri težavah z epi- kondilopatijo komolca se priporoča zame- njava težjih kovinskih palic za lažje grafitne (Zouzias idr., 2018). Pri igralcih s težavami na predelu kolka (femuroacetabularna utesni- tev, osteoartroza, stanje po vstavitvi total- ne endoproteze kolka) se lahko postavitev prilagodi tako, da igralec že na začetku stoji v večji zunanji rotaciji kolka in tako pri za- mahu še vedno dobi učinkovit obseg giba v smeri notranje rotacije (Brukner in Khan, 2019). Za rehabilitacijo poškodb golfistov se pri- poroča multidisciplinarni program, ki vklju- čuje fiziatra, fizioterapevta in snemanje šport in zdravje 103 tehnike igralca. Po oskrbi akutne poškodbe in vnetnih procesov se rehabilitacija posto- pno nadaljuje do vrnitve k normalnemu obsegu gibljivosti, moči in vzdržljivosti ter na koncu do poudarka na specifičnem vad- benem programu, prilagojenem športni panogi (Parziale in Mallon, 2006). „Literatura 1. Bayes, M. C. in Wadsworth, L. T. (2009). Upper extremity injuries in golf. The physician and sportsmedicine, 37(1), 92–6. https://doi. org/10.3810/PSM.2009.04.1687 2. Bourgain, M., Rouch, P., Rouillon, O., Thoreux, P. in Sauret, C. (2022). Golf swing biomecha- nics: A systematic review and methodologi- cal recommendations for kinematics. Sports (Basel, Switzerland, 10(6), 91. https://doi. org/10.3390/sports10060091 3. Brukner, P. in Khan, K. (2019). Brukner & Khan’s clinical sports medicine. Vol. 1, Injuries (5th ed.). McGraw-Hill. 4. Buckley, C., Stokes, M. in Samuel, D. (2017). Muscle strength, functional endurance, and health-related quality of life in active older female golfers. Aging clinical and experi- mental research, 30(7), 811–818. https://doi. org/10.1007/s40520-017-0842-4 5. Carless, D. in Douglas, K. (2004). A golf pro- gramme for people with severe and en- during mental health problems. Journal of public mental health, 3(4), 26–39. https://doi. org/10.1108/17465729200400026 6. Cole, M. H. in Grimshaw, P. N. (2016). The bio- mechanics of the modern golf swing: Impli- cations for lower back injuries. Sports medici- ne (Auckland, N.Z.), 46(3), 339–51. https://doi. org/10.1007/s40279-015-0429-1 7. Cvahte, M. (2009). Metodika učenja tehnike udarcev v golfu (diplomska naloga). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pri- dobljeno s https://www.fsp.uni-lj.si/cobiss/ diplome/Diploma22051070CvahteMarko.pdf 8. Edwards, N., Dickin, C. in Wang, H. (2020). Low back pain and golf: A review of bio- mechanical risk factors. Sports medicine and health science, 2(1), 10–18. https://doi. org/10.1016/j.smhs.2020.03.002 9. Ek, E. T. H., Suh, N. in Weiland, A. J. (2013). Hand and wrist injuries in golf. The journal of hand surgery, 38(10), 2029–33. https://doi. org/10.1016/j.jhsa.2013.07.019 10. Eser, P., Cook, J., Black, J., Iles, R., Daly, R. M., Ptasznik, R. in Bass, S. L. (2008). Interaction between playing golf and HRT on verte- bral bone properties in post-menopausal women measured by QCT. Osteoporosis international, 19(3), 311–319. https://doi. org/10.1007/s00198-007-0467-0 11. Garcia-Elias, M. (2015). Tendinopathies of the extensor carpi ulnaris. Handchirurgie, mikro- chirurgie, plastische chirurgie, 47(5), 281–9. http://dx.doi.org/ 10.1055/s-0035-1559720 12. Gluck, G. S., Bendo, J. A. in Spivak, J. M. (2008). The lumbar spine and low back pain in golf: A literature review of swing biomechanics and injury prevention. The spine journal: Of- ficial journal of the North American spine so- ciety, 8(5), 778–88. https://doi.org/10.1016/j. spinee.2007.07.388 13. Green, A., Dafkin, C., Kerr, S. in Mckinon, W. (2015). The effects of walking on golf drive performance in two groups of golfers with different skill levels. Journal biology of exer- cise 11(1): 13–25. https://doi.org/ 10.4127/ jbe.2015.0082 14. Grimshaw, P., Giles, A., Tong, R. in Grimmer, K. (2002). Lower back and elbow injuries in golf. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 32(10), 655–66. https://doi.org/10.2165/00007256- 200232100-00004 15. Hosea, T. M. in Gatt, C. J. (1996). Back pain in golf. Clinics in Sports Medicine, 15(1): 37–53. 16. Kim, D. H., Millett, P. J., Warner, J. J. P. in Jobe, F. W. (2004). Shoulder injuries in golf. The Ameri- can journal of sports medicine, 32(5), 1324–30. https://doi.org/10.1177/0363546504267346 17. Lindsay, D. M. in Vandervoort, A. A. (2014). Golf-related low back pain: A review of ca- usative factors and prevention strategies. Asian journal of sports medicine, 5(4), e24289. https://doi.org/10.5812/asjsm.24289 18. McHardy, A., Pollard, H. in Luo, K. (2006). Golf injuries: A review of the literature. Sports me- dicine (Auckland, N.Z.), 36(2), 171–87. https:// doi.org/10.2165/00007256-200636020- 00006 19. Murray, A. D., Daines, L., Archibald, D., Hawkes, R. A., Schiphorst, C., Kelly, P., … Mu- trie, N. (2016). The relationships between golf and health: A scoping review. British journal of sports medicine, 51(1), 12–19. https://doi. org/10.1136/bjsports-2016-096625 20. Parziale, J. R. in Mallon, W. J. (2006). Golf injuries and rehabilitation. Physical medicine and rehabilitation clinics of North America, 17(3), 589–607. https://doi.org/10.1016/j. pmr.2006.05.002 21. Robinson, P. G., Murray, I. R., Duckworth, A. D., Hawkes, R., Glover, D., Tilley, N. R., ... Murray, A. D. (2019). Systematic review of musculo- skeletal injuries in professional golfers. British journal of sports medicine, 53(1), 13–18. http:// dx.doi.org/10.1136/bjsports-2018-099572 22. Schachten, T. in Jansen, P. (2015). The effec- ts of golf training in patients with stroke: A pilot study. International psychogeriatri- cs, 27(5), 865–873. https://doi.org/10.1017/ S1041610214002452 23. Sheehan, W. B., Bower, R. G. in Watsford, M. L. (2022). Physical determinants of golf swing performance: A review. Jour- nal od strength and conditioning research, 36(1), 289–297. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000003411 24. Smith, J. A., Hawkins, A., Grant-Beuttler, M., Beuttler, R. in Lee, S. (2018). Risk factors associated with low back pain in golfers: A systematic review and meta-analysis. Sports health, 10(6), 538–546. https://doi. org/10.1177/1941738118795425 25. Theriault, G. in Lachance, P. (1998). Golf injuries. An overview. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 26(1), 43–57. https://doi. org/10.2165/00007256-199826010-00004 26. Tsang, W. W. N. in Hui-Chan, C. W. Y. (2010). Static and dynamic balance control in older golfers. Journal of aging and physical activity, 18(1), 1–13. https://doi.org/10.1123/japa.18.1.1 27. Woo, S., Lee, Y., Kim, J., Cheon, H. in Chung, W. H. J. (2017). Hand and wrist injuries in golfers and their treatment. Hand clinics, 33(1), 81–96. https://doi.org/10.1016/j.hcl.2016.08.012 28. Wrobel, J. S., Marclay, S. in Najafi, B. (2012). Golfing skill level postural control differen- ces: a brief report. Journal of sports science and medicine, 11(3), 452–458. 29. Zouzias, I. C., Hendra, J., Stodelle, J. in Limpi- svasti, O. (2018). Golf Injuries: Epidemiology, pathophysiology, and treatment. The journal of the American academy of orthopaedic sur- geons, 26(4), 116–123. https://doi.org/10.5435/ JAAOS-D-15-00433 doc. dr. Žiga Kozinc Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju ziga.kozinc@fvz.upr.si 104 SLOfit adults system enables lifelong monitoring of physical fitness Abstract The Faculty of Sports at the University of Ljubljana has developed an innovative system called SLOfit Adults for monitoring physical fitness in adults. The system draws upon the extensive experience gained through legally mandatory monitoring of the physical and movement develop- ment of school children and youth in Slovenia. Its aim is to enable adults to learn which components of physical fitness they need to improve to reduce health risks and engage in appropriate exercise programs. The adult SLOfit system comprises three measuring sets, which are used depending on the age and fitness status of the individual, question- naires related to physical fitness, the Moj SLOfit application with a reporting system that provides feedback on individual achievements, training programs for those performing the measurements, and promotional activities through various media channels. Participation in the system is free of charge, and expanding its use could provide valuable data on the state and trend of the physical fitness of the adult population in Slo- venia. This, in turn, could facilitate the study of the correlation between diseases in adulthood and physical fitness in childhood and adulthood. Slovenia was the first country to establish such a system of lifelong monitoring of physical fitness, which also serves as an exceptional research infrastructure. Keywords: health, physical and movement development, physical characteristics, motor abilities, fitness, adults, feedback Izvleček Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani je na podlagi bogatih izkušenj zakonsko obveznega spremljanja telesnega in gibalnega razvoja šolskih otrok in mladine v Sloveniji razvila sistem spremljanja telesne zmoglji- vosti tudi v odrasli dobi, imenovan SLOfit odrasli. Njegov namen je, da odrasli na podlagi poročil, ki jih dobijo kot povratno informacijo po me- ritvah, spoznajo, katere sestavine telesne zmogljivosti bi morali izboljšati za zmanjšanje zdravstvenega tveganja, in se vključijo v ustrezne vadbene programe. Sistem SLOfit odrasli sestavljajo trije merski sklopi, ki se uporabijo glede na starost in zmogljivost posameznika, s telesno zmogljivostjo povezani vprašalniki, aplikacija Moj SLOfit s sistemom poročanja, ki ponuja povra- tno informacijo o posameznikovih dosežkih, programi usposabljanj za izvajalce meritev ter promocijske dejavnosti prek različnih medijskih ka- nalov. Sistem je za udeležence brezplačen, razširitev njegove uporabe pa bi lahko omogočila tudi kakovostne podatke o stanju in trendu telesnih zmogljivosti odrasle populacije v Sloveniji ter tudi preučevanje poveza- nosti med obolenji v odrasli dobi in telesno zmogljivostjo v otroštvu in v odrasli dobi. Slovenija je tako kot prva na svetu uvedla sistem vseživljenj- skega spremljanja telesne zmogljivosti, ki hkrati pomeni tudi izjemno raz- iskovalno infrastrukturo. Ključne besede: zdravje, telesni in gibalni razvoj, telesne značilnosti, gibalne sposobnosti, fitnes, odrasli, povratne informacije. Gregor Jurak1, Marjeta Kovač1, Bojan Leskošek1, Maroje Sorić1,2, Tjaša Ocvirk2, Kaja Meh1, Jaka Kramaršič1, Žan Luca Potočnik1, Vedrana Sember1, Shawnda A. Morrison1, Vojko Strojnik1, Vedran Hadžić1, Rok Blagus1,3,4, Petra Golja5, Neja Markelj1, Jerneja Premelč1, Urška Kereži1, Gregor Starc1 SLOfit odrasli omogoča vseživljenjsko spremljanje telesne zmogljivosti 1 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana, Slovenija 2 Univerza v Zagrebu, Fakulteta za kineziologijo, Zagreb, Hrvaška 3 Inštitut za biostatistiko in medicinsko informatiko, Ljubljana, Slovenija 4 Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, Koper, Slovenija 5 Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Ljubljana, Slovenija šport in zdravje 105 „Uvod Telesna zmogljivost predstavlja sposob- nost učinkovitega izvajanja vsakdanjih de- javnosti brez prehitrega utrujanja, pri tem pa ima posameznik še dovolj energije za prostočasne dejavnosti, lahko pa označuje tudi posameznikovo sposobnost prema- govanja nadpovprečnih telesnih stresov ob nepričakovanih dogodkih (Clarke, 1979). Vključuje spekter telesnih lastnosti, kot so srčno-dihalna zmogljivost, mišična moč in jakost, hitrost gibanja, agilnost, koordi- nacija, gibljivost, pa tudi sestava telesa. V življenju sodobnega človeka lahko telesno zmogljivost opredelimo z učinkovitostjo in uspešnostjo pri delu in prostočasnih dejav- nostih, z zdravjem in uspešnim soočanjem z izrednimi razmerami. Telesna zmogljivost vključuje gibalne sposobnosti in morfolo- ške značilnosti posameznika, ki vzajemno vplivajo na funkcionalne sposobnosti, vi- dne tudi skozi gibalno učinkovitost posa- meznika. Boljša telesna zmogljivost je povezana z daljšo življenjsko dobo in manjšim tvega- njem za prezgodnjo smrt, saj prispeva k zmanjšanemu zdravstvenemu tveganju za razvoj srčno-žilnih in drugih kroničnih bolezni (Kvaavik idr., 2009; Laukkanen idr., 2016; Myers idr., 2015; Warburton in Bredin, 2017). Vsaj 150 minut zmerne do visoko intenzivne telesne dejavnosti na teden zmanjša tveganje za umrljivost pri starejših od 60 let (Blair idr., 1995; Hupin idr., 2015). Slabša funkcionalna sposobnost srčno-žil- nega sistema ima velik vpliv na zmanjšano telesno zmogljivost, predvsem aerobno vzdržljivost (Nelson idr., 2007). Pri telesno nedejavnih ljudeh se največji privzem ki- sika vsako desetletje zmanjša za 12 %, pri telesno dejavnih pa le za 5,5 % (Rogers idr., 1990). Zato je zelo pomembno, da se v odraslosti vzdržuje čim višja stopnja ae- robne zmogljivosti in da je začetna raven pred upadanjem srčno-žilne funkcije čim višja (Mišigoj-Duraković idr., 2008). Poleg aerobne zmogljivosti je pomembno, da odrasli vzdržujejo tudi mišično zmogljivost, saj ta vpliva na številne kazalnike zdravja (Warburton idr., 2001). Izboljšanje mišične moči, vzdržljivosti in gibljivosti izboljša sa- mostojnost pri starejših osebah in zmanjša tveganje za padce, prav tako pa pozitivno vpliva na duševno zdravje in zmanjšuje tve- ganje za prezgodnjo umrljivost (Warburton idr., 2001; Wernbom idr., 2007). Prav tako je telesna zmogljivost povezana z večjo mi- neralno gostoto kosti (Bevier idr., 1989), ki je pomembna predvsem pri ženskah, saj se s starostjo, predvsem pa po menopavzi, pri njih poveča tveganje za osteoporozo (Pouresmaeili idr., 2018) in s tem tudi za po- škodbe ob padcih. Poleg tega je dobra te- lesna zmogljivost povezana tudi z manjšim tveganjem za pojavnost več vrst rakavih obolenj (Dohrn idr., 2018; Vagetti idr., 2014; Warburton in Bredin, 2016). Telesno zmogljivost lahko vzdržujemo in izboljšamo tudi v odrasli dobi, če nam to omogočajo zdravje, kulturno-socialni vidik in okolje. Zdrava in kakovostna sta- rost je odvisna od zmožnosti opravljanja vsakodnevnih dejavnosti brez bolečin, na kar lahko vplivamo tudi z zadostno tele- sno dejavnostjo (Nelson idr., 2007; Tuna idr., 2009). Primerna telesna dejavnost in dobra telesna zmogljivost sta pomemb- ni tudi pri vzdrževanju primerne telesne sestave z manj maščobne in več mišične mase (Visser idr., 2005), saj upad mišične mase in moči med 30. in 80. letom obsega 30–50 % (Hurley in Roth, 2000). Primerna količina mišične mase je pomemben del mišično-skeletnega sistema, saj omogoča ohranjanje telesne drže in premikanje ko- sti, ščiti sklepe in je pomembno povezana z vzdrževanjem zdrave presnove (Lee idr., 2019). Poleg naštetega ima spremenjen mišični metabolizem ključno vlogo pri preprečevanju nastanka številnih pogo- stih patoloških stanj in kroničnih bolezni (Wolfe, 2006). Telesna vadba je najboljša protiutež sedečemu življenjskemu slogu in nezdravemu prehranjevanju (Milanović idr., 2013; Van Der Velde idr., 2017). Telesno zdravje pa ni edina pozitivna posledica telesne dejavnosti. Telesna dejavnost in dobra telesna zmogljivost pripomoreta k preprečevanju razvoja demence (Lee idr., 2016) in depresivnih stanj (Choi idr., 2019; Julien idr., 2015). Telesna dejavnost prav tako zmanjšuje tesnobo in anksioznost (Baumeister idr., 2017), pozitivno vpliva na samopodobo (Liu in Wu, 2015.; Spence idr., 2005) ter posledično izboljšuje psihološko zdravje (Iannotti idr., 2009; Mikkelsen idr., 2017). Izsledki kažejo tudi pozitivno pove- zanost med kognitivnimi sposobnostmi, telesno zmogljivostjo in telesno dejavno- stjo posameznika (Davis in Cooper, 2011; Kim idr., 2003 ). Telesna dejavnost pospeši krvni obtok, poveča dotok krvi v možgane in dvigne raven endorfinov in norepinefri- na, s tem pa znižuje stres, vpliva na izbolj- šanje razpoloženja ter povzroča umirjenost in sproščenost po koncu telesne dejavnosti (Vecchio idr., 2018). Poleg tega aerobna te- lesna dejavnost povzroči vaskularizacijo in nevronsko rast ter spremeni sinaptični pre- nos na načine, ki spremenijo razmišljanje, odločanje in vedenje v tistih delih možga- nov, ki so povezani z izvršilnimi funkcijami (Kopp, 2012). Treba je poudariti, da je telesna zmogljivost kazalnik tako gibalnega kot prehranskega vedenja posameznika glede na njegov genski potencial. Posameznikovo poznava- nje telesne zmogljivosti je pomembnejše za njegovo zdravje kot delni podatki o nje- govem gibalnem vedenju (Hurtig-Wennlöf idr., 2007; Sassen idr., 2009). Ob primernih spodbudah lahko omogoči spremembo njegovih navad oz. gibalnega vedenja – te- lesna dejavnost lahko postane pogostejša, intenzivnejša in učinkovitejša. Zaradi vsega navedenega so zanesljive in pravočasne informacije o telesni zmogljivosti posame- znika ključnega pomena zanj in za družbo. Posameznik tako dobi vpogled v nekatere kazalnike telesne zmogljivosti (gibalne spo- sobnosti, morfološke značilnosti) in spozna morebitna z zdravjem povezana tveganja. Povratna informacija omogoča, da s pri- mernimi vedenjskimi spremembami, npr. z vadbo, izboljša slabše razvite gibalne spo- sobnosti, hkrati pa je to za posameznika tudi dobra motivacija, saj lahko spremlja spremembe. Družba tako dobi vpogled v stanje in trende telesne zmogljivosti po- sameznih skupin odrasle populacije ter se lahko pravočasno odzove z ustreznimi ukrepi, npr. z intervencijskimi programi, vadbeno infrastrukturo, izobraževanjem in usposabljanjem kadra. To je še posebej pomembno zaradi naraščajočih javnozdra- vstvenih izdatkov za kronične nenalezljive bolezni (Bloom idr., 2012; Ding idr., 2016), ki so tesno povezane z zmanjšano telesno zmogljivostjo in nizko telesno dejavnostjo. Med desetimi najpogostejšimi vzroki umr- ljivosti na svetu je bilo leta 2019 namreč sedem kroničnih nenalezljivih bolezni: is- hemična bolezen srca (IBS), kap, kronična obstruktivna pljučna bolezen, rak dihal, Alzheimerjeva bolezen, diabetes in bo- lezni ledvic (Lee idr., 2012). Na ishemično bolezen srca, kap in diabetes najbolj ne- gativno vpliva prav pomanjkanje telesne dejavnosti (Lee idr., 2012). Skupno so bile leta 2019 srčno-žilne bolezni, globalno gle- dano, vzrok za 32,3 % smrti. Največji delež k vsem smrtim prispeva IBS (16 %), takoj za njo pa kap (11 %). Z 2000 na 2019 se je pojavnost prve povečala za 22 %, druge pa za 5 %. V tem obdobju sta se na lestvico desetih najsmrtonosnejših bolezni uvrstila diabetes (2,7 %) in Alzheimerjeva bolezen (3 %), njuna pojavnost pa se je povečala za 58 % oziroma 160 % (Lee idr., 2012; Mok idr., 106 2019). Zanimivi so izsledki raziskave Mok idr. (2019), pri kateri so s populacijsko ko- hortno študijo ugotovili, da je dolgotrajno povečevanje porabe energije kot posledi- ce telesne dejavnosti obratno sorazmerno povezano z umrljivostjo. V modelu, kjer so osebe najprej telesno nedejavne, nato pa v petih letih postopno povečujejo telesno dejavnost in z njo telesno zmogljivost do priporočila za odrasle (150 min. zmerno do visoko intenzivne telesne dejavnosti na te- den), je po petih letih verjetnost za splošno umrljivost nižja za 24 %, za umrljivost kot posledico srčno-žilnih bolezni 29 % in po- sledico rakavih obolenj 11 %. Vsa navedena dejstva je smiselno pogle- dati z zornega kota stroškov slovenskega zdravstvenega sistema. Po podatkih iz leta 2015 (Korošec idr., 2018) je najvišji strošek kurativnih pregledov, približno 6 milijonov evrov, zahteval visok krvni tlak, dodatne 4 milijone evrov kronične bolečine v kri- žu, 2 milijona evrov diabetes tipa 2 in 1,8 milijona evrov IBS. Če ob tem dodamo še bolnišnično zdravljenje, stroške predpisa- nih zdravil in bolniške odsotnosti z dela, so stroški naslednji (v istem vrstnem redu): za visok krvni tlak 4 milijone evrov, 38 milijo- nov evrov in 2,5 milijona evrov; za IBS 59 milijonov evrov, 34 mio milijonov evrov in 5,6 milijona evrov; za kap 12 milijonov evrov in 2,8 milijona evrov; za diabetes tipa II 4,8 milijona evrov, 18 milijonov evrov in 1 milijon evrov; za kronične bolečine v križu pa 2 milijona evrov, / in 38,4 milijona evrov. Če seštejemo vse stroške za omenjenih pet bolezni, na katere lahko dokazano vpliva- mo z načrtovano skrbjo za telesno zmoglji- vost, dobimo 238,7 milijona evrov na letni ravni, pri čemer se ti stroški iz leta v leto zvišujejo. Vse opisano govori o pomembnosti pre- ventivnih dejavnosti. Dokazano je, da je boljša telesna zmogljivost v otroštvu in adolescenci povezana z bolj zdravim srčno-žilnim in presnovnim profilom ter manjšim tveganjem za razvoj srčno-žilnih bolezni pozneje v življenju (Ruiz idr., 2009). Zato je spremljanje telesne zmogljivosti smiselno začeti že v otroštvu, nadaljevati pa skozi celotno življenje. Ameriško združe- nje za srce (American Heart Association) je zato priporočilo, da se telesna zmogljivost vključi med vitalne kazalnike ravni zdravja, ki naj se zabeležijo med vsakim obiskom pri zdravniku (Ross idr., 2016), številne drža- ve pa si v skladu s priporočili, zapisanimi v več mednarodnih dokumentih o področju telesne dejavnosti za krepitev zdravja (angl. HEPA) (Andersen idr., 2008; Commission, 2014; Council, 2013; Organization, 2016), prizadevajo vzpostaviti sisteme sistema- tičnega spremljanja telesne zmogljivosti svoje populacije, npr. Portugalska, Ma- džarska, Finska, Srbija, Francija (www.fit- backeurope.eu), medtem ko ga imamo v Sloveniji že nekaj časa za osnovnošolsko in srednješolsko populacijo (Jurak idr., 2020). Slovenija je namreč pionir v spremljanju telesne zmogljivosti otrok in mladostnikov (Jurak idr., 2020), saj je nacionalni sistem za spremljanje telesnega in gibalnega razvoja razvila že med letoma 1969 in 1989 (Kovač idr., 2017). S sistemom Športnovzgojni kar- ton (ŠVK) spremlja in vrednoti letne spre- membe telesne zmogljivosti slovenskih šolarjev, starih od 6 do 19 let (Kovač idr., 2011), od leta 1982 na manjšem vzorcu, od šolskega leta 1986/1987 pa meritve pote- kajo na vseh slovenskih osnovnih in sre- dnjih šolah (Kovač idr., 2017). Podatke, a z nekaterimi drugačnimi merskimi nalogami, so šole sicer zbirale že od leta 1969 (Kovač idr., 2011). Od leta 1989, ko so bili v meritve vključeni vsi razredi osnovnih in srednjih šol, vsako leto pridobimo podatke za okoli 200.000 otrok in mladostnikov. V zadnjih letih je raziskovalna ekipa SLOfit na Fakul- teti za šport Univerze v Ljubljani nadgradila ŠVK ter vzpostavila obogaten in razširjen sistem, imenovala ga je SLOfit (Jurak idr., 2020). Med drugim ta sistem omogoča po- vratno informacijo otrokom in staršem o telesni zmogljivosti njihovih otrok ter z njo povezanem morebitnem zdravstvenem tveganju prek aplikacije Moj SLOfit, delje- nje vpogleda z drugimi (npr. zdravnikom, trenerjem), z umetno inteligenco podprto napovedovanje telesne rasti in še precej drugega. Učiteljem omogoča vpogled v te- lesno zmogljivost in morebitna zdravstve- na tveganja učenca, skupin, ki jih poučuje, in celotne šole, s tem pa učitelj pridobi strokovne podlage za načrtovanje letne priprave na pouk ter ustrezno diferencia- cijo in individualizacijo vadbe. Leta 2016 je bilo izvedeno pilotno spremljanje telesne zmogljivosti na študentski populaciji (Jurak idr., 2021), od leta 2021 pa SLOfit vsebu- je tudi spremljanje telesne zmogljivosti v odrasli dobi, t. i. sistem SLOfit odrasli, ki ga predstavljamo v nadaljevanju. „Kaj je SLOfit odrasli? SLOfit odrasli je nadgradnja ŠVK z njegovo 40-letno tradicijo spremljanja telesnega in gibalnega razvoja v slovenskem šol- skem okolju. Omogoča spremljanje tele- sne zmogljivosti tudi v odrasli dobi. Sistem SLOfit tako sestavljata dva dela: SLOfit šo- larji, ki je namenjen spremljanju telesne zmogljivosti otrok in mladostnikov v šol- skem obdobju in katerega izvajalke so šole, ter SLOfit odrasli, ki je namenjen spremlja- nju telesne zmogljivosti različnih skupin odrasle populacije in katerega izvajalci so različne organizacije (Slika 1). Treba je poudariti, da sistem SLOfit odrasli ni le še eno od preverjanj telesne zmoglji- Slika 1. Umeščanje SLOfit odrasli v sistem SLOfit šport in zdravje 107 vosti, temveč predstavlja sistem spremlja- nja posameznih sestavnih delov telesne zmogljivosti, v katerem poleg meritev s povratno informacijo glede na referenčne vrednosti (npr. primerjava s populacijo, pri- merjava s kriterijem zdravstvenega tvega- nja) ugotavljamo tudi trend teh vrednosti v določenem časovnem obdobju. To nam omogoča ovrednotenje določenega vad- benega programa ali spremembe življenj- skega sloga. Njegov namen je spodbuditi odrasle in izvajalce športnih programov k rednemu diagnosticiranju in spremljanju telesne zmogljivosti, kar omogoča vključe- vanje v ustrezne vadbene programe (tako organizirane kot samoorganizirane) glede na rezultate spremljanja. Za uresničevanje tega namena smo vzpo- stavili s sodobno tehnologijo podprt sis- tem osnovne kineziološke diagnostične obravnave, ki vključuje: • tri merske sklope, ki se uporabijo glede na starost in zmogljivost posameznika, • s telesno zmogljivostjo povezane vpra- šalnike, • nadgradnjo aplikacije Moj SLOfit s sis- temom poročanja, ki ponuja povratno informacijo o rezultatih posameznikovih Tabela 1 Merske naloge vseh merskih sklopov v sistemu SLOfit in potrebna merilna oprema Kazalnik telesne zmogljivosti Merske naloge Merilna oprema ŠVK (18–34 let) TZO (35–64 let) SFT (65+ let) Vitalne funkcije Arterijski krvni tlak v mirovanju – sistolični in diastolični Stol, miza, standardizirani merilnik krvnega tlaka x x x Frekvenca srca v mirovanju Merilnik srčne frekvence x x x Nasičenost kisika v krvi Stol in miza, oksimeter x x x Presejalni zdravstveni vprašalnik Stol, miza, pisalo x x x Anamneza zdravstvenega stanja Stol, miza, pisalo x x x Antropometrični podatki Telesna masa Medicinska decimalna ali osebna tehtnica x x x Telesna višina Martinov antropometer ali višinomer x x x Obseg pasu Centimetrski prožen in neelastičen merilni trak (npr. šiviljski meter) x x Srčno-dihalna vzdr- žljivost Tek na 600 m Tekalna steza, štoparica x 6-minutna hoja S stožci označena steza v telovadnici ali na prostem, štoparica x 2-minutno stopanje na mestu Barvni lepilni trak, štoparica, ravna stena x Moč trupa Dvig trupa Blazina, štoparica x Delni upogib trupa Blazina, štoparica, metronom (možno na telefonu), lepilni trak x Moč rok Vesa v zgibi Drog, blazina, štoparica x Stisk pesti Dinamometer, stol x Moč Vstajanje s stola v 30 sekundah Stol (višina sedala 43 cm) x Jakost Skok v daljino z mesta Blazina za skok v daljino z mesta ali meter in navadna blazina x Navpični skok Črna vreča (dolžine vsaj 140 cm), centimetrski prožen in neelastičen merilni trak (npr. šiviljski meter) dolžine vsaj 140 cm, kreda, lepilni trak x Gibljivost Predklon stoje Klopca, ravnilo (ŠVK) z merilnim trakom x Predklon sede Škatla (Eurofit mere) z merilnim trakom x Doseg sede Stabilen stol, meter ali ravnilo x Test praskanja hrbta Meter ali ravnilo x Koordinacija in agilnost Premagovanje ovir nazaj Pokrov skrinje, ogrodje skrinje, 4 klobučki, lepilni trak, štoparica x Test vstani in pojdi Stabilen stol, štoparica, klobuček, meter x Tek v osmici Dva stožca, štoparica, meter ali merilno kolo za merje- nje razdalje, lepilni trak (1 meter) x Hitrost Tek na 60 m Tekalna steza, štoparica x Hitrost izmenjujočih se gibov Dotikanje plošč z roko Miza, stol, deska za dotikanje plošč, elektronski meril- nik ali štoparica x x 108 meritev, vključno z vsemi njegovimi po- ročili SLOfit iz šolskega obdobja, • programe usposabljanj za izvajalce meri- tev ter • promocijske dejavnosti prek različnih medijskih kanalov. S sistemom SLOfit so informacije o telesni zmogljivosti za uporabnika lažje dosegljive in bolj prijazne. Glavni cilji sistema SLOfit odrasli so: • z ustrezno strokovno diagnostiko podpr- to individualno svetovanje, • načrtovanje vadbe na podlagi ustrezne diagnostike in njeno redno spremljanje, • povečanje motivacije posameznika za gibanje, samozavedanja o svojem telesu in telesnih praksah ter samoregulacije njegovega delovanja, • ugotavljanje sprememb v telesni zmoglji- vosti in zdravstvenih tveganjih na ravni posameznika in populacije (iz mlado- stništva v odraslo dobo in znotraj odrasle dobe), • napovedovanje vpliva telesne zmogljivo- sti na zdravstveno stanje v odrasli dobi. Za čim večjo uporabnost podatkov SLOfit smo nadgradili brezplačno spletno mesto (aplikacijo) Moj SLOfit (Jurak idr., 2019), prek katere lahko uporabniki dostopajo do po- datkov SLOfit in podatkov ŠVK iz šolskega obdobja, če jih imajo shranjene. Aplikacija omogoča vnos in čiščenje rezultatov ter izdelavo poročila SLOfit, ki služi kot odraz telesne zmogljivosti. Poročila SLOfit lah- ko posameznik deli s svojim zdravnikom, trenerjem, kineziologom, delodajalcem oziroma drugimi strokovnimi delavci. Na podlagi rezultatov preverjanja telesne zmogljivosti in iz njih izhajajočih ocen zdra- vstvenega tveganja ter poznavanja drugih posebnosti posameznika lahko kineziologi, športni pedagogi, trenerji in zdravniki sve- tujejo posamezniku (ali skupini) pri izbiri primernega vadbenega programa in dru- gih sprememb življenjskega sloga. „Merski sklopi SLOfit odrasli Sistem SLOfit odrasli vključuje tri merske sklope (testne baterije), in sicer a) Špor- tnovzgojni karton (ŠVK) (Strel in sodelavci, 1996), b) Telesna zmogljivost odraslih (TZO) (Jurak idr., 2021) in c) Senior fitnes test (SFT) (Rikli in Jones, 2013). Vsak merski sklop je prilagojen posamezni starostni skupini in vsebuje različne merske naloge. Protokol je pri vseh merskih sklopih enak. Meritve se začnejo s presejalnimi meritva- mi, s katerimi ocenimo zdravstveno tvega- nje merjencev za izvajanje gibalnih nalog: arterijski krvni tlak v mirovanju, frekvenca srca v mirovanju, nasičenost kisika v krvi in vstajanje s stola v 30 sekundah, izpolnijo tudi kratek presejalni vprašalnik. Na pod- lagi presejanja in individualnega posveta z merjencem vodja meritev določi ustrezen merski sklop za merjenca. Po presejalnih nalogah vsak merjenec opravi antropome- trične meritve, ki vključujejo meritve tele- sne višine in mase, pri merskih sklopih TZO in ŠVK pa še merjenje obsega pasu. Po an- tropometričnih meritvah sledi ogrevanje, nato pa merjenci izvedejo gibalne naloge posameznega sklopa. Mladi odrasli, stari od 19 do 35 let, za katere vodja meritev potrdi, da nimajo zdravstve- nih tveganj, lahko izvedejo merske naloge sklopa ŠVK. Tako lahko svoje trenutne re- zultate neposredno primerjajo s tistimi iz šolskega obdobja. Tudi starejši od 35 let lahko izvajajo naslednje gibalne naloge ŠVK, če se čutijo sposobne za njihovo iz- vedbo in to potrdi tudi vodja meritev: vesa v zgibi, tek na 600 m in predklon na klopci. Merski sklop TZO je namenjen vsem od- raslim od 19 do 65 let. Merske naloge so razdeljene v dva sklopa: osnovni sklop – z zdravjem povezana telesna zmogljivost in dodatni sklop – z gibalno učinkovito- stjo povezana telesna zmogljivost. Merske naloge osnovnega sklopa so izbrane na podlagi študij o njihovi napovedni vredno- sti za določene zdravstvene izide, naloge dodatnega sklopa pa so izbrane na podla- gi študij o njihovi napovedni vrednosti za kakovostnejše življenje in manjše možnosti za nastanek poškodb. Gibalne naloge si pri sklopu TZO sledijo v natančno določenem vrstnem redu: navpični skok, tek v osmici, stisk pesti, dotikanje plošče z roko, pred- klon sede, delni upogib trupa in 6-minutna hoja. Starejšim od 65 let je na voljo poseben merski sklop SFT, sestavljen iz sedmih gi- balnih nalog. Vrstni red ni določen, vendar se naloga, ki preverja srčno-dihalno vzdr- žljivost, vedno izvaja na koncu, merjenci pa se skupaj z vodjo meritev odločijo, katero izmed dveh ponujenih nalog (6-minutna hoja ali 2-minutno stopanje na mestu) bodo izvajali. Čeprav so vsi starejši od 65 let napoteni na merski sklop SFT, lahko iz- vedejo tudi posamezne naloge sklopa TZO, če vodja meritev po presejanju ugotovi, da je posameznik dovolj zdrav in zmogljiv za njihovo izvedbo. „Oblikovanje merske- ga sklopa Telesna zmogljivost odraslih Za oblikovanje in preizkušanje merskega sklopa TZO je bila na Fakulteti za šport usta- novljena delovna skupina, sestavljalo jo je 16 raziskovalcev. Razvoj merskega sklopa je potekal 36 mesecev v petih korakih. Na začetku je delovna skupina opredelila šest najpomembnejših sestavnih delov telesne zmogljivosti za vseživljenjsko spremljanje: telesna sestava, srčno-dihalna vzdržljivost, mišična moč, agilnost, koordinacija in giblji- vost. Ker vseživljenjsko spremljanje telesne zmogljivosti poteka v različnih starostnih obdobjih, so raziskovalci v drugem koraku določili, da bodo merske sklope prilagodili trem starostnim skupinam: a) mlajši odrasli (19–34 let), b) odrasli (35–64 let) in c) starejši (nad 65 let). Nato so raziskovalci na podlagi znanstvene literature izbrali tiste teste, ki so bili zanesljivi in veljavni ter so ustrezali posamezni starostni skupini za določen del telesne zmogljivosti. V zadnjem koraku so bili opredeljeni trije merski sklopi. Maja in junija 2021 so potekale poskusne meritve telesne zmogljivosti, s katerimi smo preverili izvedljivost in varnost mer- skih nalog ter organizacijsko izvedbo sklo- pa TZO. Na vzorcu 300 ljudi smo ugotovili, da sta merski nalogi T-test in Sorensonov test neprimerni za izvedbo, zato smo ju zamenjali z nalogama tek v osmici in del- ni upogib trupa, ki merita enak del telesne zmogljivosti (Kramaršič in Jurak, 2022). Prve meritve z novim sklopom merskih nalog TZO smo izvedli septembra 2021 na Fa- kulteti za šport. Marca in junija 2021 smo preizkusili še merski sklop SFT. Primerjava z drugimi mednarodnimi merskimi sklopi je pokazala, da izvedba meritev SLOfit odra- sli ne zahteva veliko časa (za eno skupino potrebujemo okoli 1,5 ure skupaj s prijavo in svetovanjem), prav tako pa za to ne po- trebujemo drage merilne opreme. Podrob- nosti organizacije meritev so predstavljene drugje (Kramaršič in Jurak, 2022). „Oblikovanje standar- dov zdravstvenega tveganja Za določanje mejnih vrednosti, ki opre- deljujejo zdravstveno tveganje, smo naj- šport in zdravje 109 prej izvedli sistematični pregled literature. Pregledali smo študije, uvrščene v zbirko PubMed, ki so bile objavljene po 1etu 1980 in so preučevale sposobnost dolo- čene merske naloge za napovedovanje umrljivosti ali obolevnosti (tj. presnovne, kardiovaskularne in kostne bolezni ali rak). Iskanje smo opravili za dve področji. Prvo je bilo povezano z določeno mersko nalogo (npr. obseg pasu: waist circumference OR waist girth OR abdominal circumference OR abdominal girth OR waist perimeter OR abdominal perimeter). Drugo področje je bilo povezano z zdravstvenim izidom (npr. mortality OR premature death OR cardio- vascular disease OR cardiovascular disease risk OR cardiovascular health OR metabolic syndrome OR metabolic risk OR cardiome- tabolic risk OR insulin resistance OR dyslipi- demia OR hypertension OR blood pressure OR diabetes mellitus OR bone health OR osteoporosis OR bone density). Z vezni- kom AND smo združili dve iskalni področji. V prvem koraku smo uporabili filtre za pre- gledne članke in metaanalize. Če to iskanje ni odkrilo ustreznih študij, smo v drugem koraku ponovili iskanje brez filtrov, da bi odkrili posamezne kohortne študije, ki so zaznale mejne vrednosti za merske naloge telesne zmogljivosti, povezane z zdravstve- nim tveganjem. S sistematičnim pregledom literature smo pridobili mejne vrednosti za zdrave ravni ITM in obsega pasu, iz posameznih kohortnih študij pa za stisk pesti. Za veči- no preostalih merskih nalog nam mejnih vrednosti ni uspelo najti, zato smo v na- slednjem koraku poiskali študije, ki so oce- nile razmerje med odmerkom in odzivom med nekaterimi deli telesne zmogljivosti in prezgodnje umrljivosti v celotnem življenj- skem obdobju. Tako smo pridobili najbolj- še razpoložljive dokaze za vsak del telesne zmogljivosti (Högström idr., 2016; Ortega idr., 2012). Najdeni analizi sta vključevali mlade moške (16–19 let) in pokazali, da je 20 % mladostnikov z najnižjo srčno-dihalno vzdržljivostjo (Högström idr., 2016) in 10 % posameznikov z najnižjo močjo (Ortega idr., 2012) izpostavljenih največjemu tvega- nju za prezgodnjo smrt ter da je postopno zmanjševanje tveganja vidno v naslednjih treh decilih. Po 40. centilu ni bilo več vidnih klinično pomembnih dodatnih zdravstve- nih koristi (Ortega idr., 2012). Podobno so avtorji opazili pri preučevanju invalidnosti zaradi vseh vzrokov (ang. all-cause disabi- lity). Za skupino mladih odraslih, ki sodijo med 10 % posameznikov z najnižjo srčno- -dihalno vzdržljivostjo (P. Henriksson idr., 2019) in močjo (H. Henriksson idr., 2019), so ugotovili povečano tveganje invalidnosti 30 let pozneje. Na podlagi teh ugotovitev smo izbrali 10. in 40. centil kot mejni točki, povezani z nezadostno telesno zmogljivo- stjo. Ustrezne analize za ženske nismo na- šli, vendar dosegljivi podatki kažejo, da se povezava med srčno-dihalno vzdržljivostjo in umrljivostjo ne razlikuje po spolu (Ko- dama idr., 2009) ter da je mišična moč pri ženskah še trdnejši pokazatelj umrljivosti kot pri moških (García-Hermoso idr., 2018). Na podlagi navedenega smo za mejne vre- dnosti tveganja za zdravje pri treh merskih nalogah sklopa TZO (tek v osmici, dotikanje plošč z roko in doseg sede) privzeli enake centilne vrednosti za moške in ženske. Na podlagi zbranih informacij smo v poročilu SLOfit označili tri različna območja tele- sne zmogljivosti: območje zdrave telesne zmogljivosti, območje, kjer je priporočljivo njeno izboljšanje, in območje telesne zmo- gljivosti z izrazitim zdravstvenim tvega- njem. Viri, uporabljeni za določanje mejnih vrednosti telesne zmogljivosti, povezanih z zdravjem, so prikazani v tabeli 2. „Oblikovanje popula- cijskih norm Za normativno vrednotenje dosežkov mer- jencev SLOfit smo pripravili osnutek cen- tilnih norm odrasle slovenske populacije. Centil je vrednost, ki kaže, kolikšen delež (hipotetične) populacije ima nižji dosežek (izmerjeni rezultat) kot izbrana oseba. Na primer, če 50-letna ženska v nalogi stisk pe- sti doseže rezultat 25 kg, pomeni, da je njen dosežek na (približno) 10. centilni črti (glej Sliko 2) ter da je med njenimi vrstnicami (50-letnimi ženskami) pri isti merski nalogi okoli 10 % preiskovank doseglo nižji (slabši) dosežek in 90 % višjega (boljšega). Ker v Sloveniji trenutno nimamo norma- tivnih vrednosti za rezultate posameznih merskih nalog za reprezentativen vzorec odraslih merjencev za nobeno od staro- stnih skupin, starejših od 18 let, smo cen- tilne norme izdelali na podlagi podatkov, zbranih z meritvami SLOfit odrasli. Nove Tabela 2 Viri, uporabljeni za določanje mejnih vrednosti telesne zmogljivosti pri merskem sklopu TZO Merski postopek Referenca Potrebno izboljšanje Zdravstveno tveganje Indeks telesne mase WHO Consultation on Obesity, 1997 Oba spola: < 18,5 kg/m2 > 25 kg/m2 Oba spola: < 17 kg/m2 > 30 kg/m2 Obseg pasu Alberti idr., 2005 * Grundy idr., 2005 ** Ženske: > 80 cm Moški: > 94 cm Ženske: > 88 cm Moški: > 102 cm Stisk pesti Ortega idr., 2012 (18–65 let) Alley idr., 2014 (> 65 let) < 43,5 kg za moške < 26,4 kg za ženske < 32 kg za moške < 20 kg za ženske < 37,4 kg za moške < 22,2 kg za ženske < 26 kg za moške < 17 kg za ženske 6-minutna hoja Högström idr., 2016 < 40. centil < 10. centil Dvig trupa Ortega idr., 2012 < 40. centil < 10. centil Navpični skok Ortega idr., 2012 < 40. centil < 10. centil Tek v osmici Högström idr., 2016; Ortega idr., 2012 < 40. centil < 10. centil Dotikanje plošč z roko Högström idr., 2016; Ortega idr., 2012 < 40. centil < 10. centil Predklon sede Högström idr., 2016; Ortega idr., 2012 < 40. centil < 10. centil Opomba. * območje, kjer je priporočljivo izboljšanje telesne zmogljivosti; ** območje telesne zmogljivosti z izrazitim zdravstvenim tveganjem. 110 merske naloge nimajo norm, dokler se v sistemu ne zbere vsaj nekaj sto dosežkov za vsak spol in iz vseh starostnih skupin. Ker smo ocenili, da je telesna zmogljivost med udeleženci meritev SLOfit odrasli (vsaj v povprečju) nekoliko boljša kot v splošni populaciji, smo centilne norme izdelali z uteževanjem na podlagi reprezentativnih podatkov indeksa telesne mase, ki jih je zbral Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ, 2019). Pri tem je treba opozoriti, da ima tovrstno uteževanje svoje omejitve in da bi bilo za natančnejše centilne norme treba izvesti posebno normativno raziska- vo na večjem, reprezentativnem vzorcu slovenske populacije, kar pa do zdaj ni bilo mogoče. Pri sklopu merskih nalog ŠVK (za starostno skupino 19–35 let) smo poleg opisanega uteževanja še zamaknili potek centilnih krivulj, tako da te potekajo zvezno, brez skokov, od 18-letnikov (za katere imamo zbrane podatke na velikem vzorcu srednje- šolcev) v odraslo dobo. Oblikovanje norm SLOfit je podrobneje opisano v viru Jurak idr., 2022. S tem so bili izračunani vsi centili (C1 do C99), rezultate pa smo tudi vizualno preverili (primer Slika 2). „Poročilo SLOfit odrasli Spletno mesto Moj SLOfit registriranim uporabnikom takoj po vnosu rezultatov meritev ponudi prikaz telesnega in gibal- nega razvoja skozi leta, kar jim omogoča vseživljenjsko spremljanje telesne zmoglji- vosti. S posebnim vprašalnikom lahko pre- verijo tudi ustreznost svojega 24-urnega gibalnega vedenja. Slika 3. Prikaz rezultatov merske naloge »dotika- nje plošč z roko« na spletnem mestu Moj SLOfit Rezultati za vsako mersko nalogo so pred- stavljeni v centilnih vrednostih, ki nam po- vedo, kje v populaciji je posamezen rezul- tat na lestvici od 1 (najnižji) do 100 (najvišji rezultat). Centilne vrednosti so navedene po spolu in starostnih skupinah. Za posa- mezne merske naloge smo na podlagi prej opisanih izsledkov raziskav določili tudi ob- močja zdravstvenega tveganja za posame- zen rezultat: • Telesna višina in telesna masa nimata označenih območij tveganja, ker to ni smiselno. • Rezultate indeksa telesne mase in obsega pasu razvrščamo v pet različnih območij: ƒ rdeča barva: presuh, tvegano – potreb- no izboljšanje; ƒ rumena barva: suh, potrebno izboljša- nje; ƒ zelena barva: običajen/ustrezen, zdravo; ƒ rumena barva: predebel, potrebno iz- boljšanje; ƒ rdeča barva: debel, tvegano – potrebno izboljšanje. • Rezultate vseh gibalnih merskih nalog razvrščamo v tri območja: ƒ zelena barva: zdravo; ƒ rumena barva: potrebno izboljšanje; ƒ rdeča barva: tvegano – potrebno izbolj- šanje. Spremljanje ovrednotenih rezulta- tov meritev SLOfit skozi leta Uporabniku sta na voljo zaslonsko poročilo z vsemi meritvami in poročilo v obliki pdf, ki omogoča primerjavo rezultatov med iz- branima letoma merjenja. Na zaslonskem poročilu so merske naloge predstavljene posamično: posameznik lahko izbira med različnimi merskimi sklopi (npr. ŠVK, TZO). Za vsako posamezno mersko nalogo vidi grafični prikaz rezultata skozi leta: črna pika predstavlja centilno vrednost v po- sameznem letu, številka ob njej pa surovi rezultat (Slika 3). Črte na grafičnem prikazu predstavljajo centilne vrednosti v popula- ciji, barve pa območja tveganja oziroma koristi. Pod grafičnim prikazom je tudi izpis rezultatov merjenja v vseh letih. Poročilo v obliki pdf si posameznik lahko ustvari sam. Na začetku poročila je predstavljen pov- zetek rezultatov, v nadaljevanju pa so pri- kazani posamezni rezultati na lestvici, ki z barvami označuje območja zdravstvenega tveganja oz. koristi. Ob vsaki nalogi je tudi kratek opis naloge in njenega pomena za zdravje (Slika 4). Slika 2. Primer osnutka centilnih krivulj SLOfit za moške in ženske pri merski nalogi stisk pesti šport in zdravje 111 Po koncu meritev na podlagi poročila sledi oseben pogovor, v katerem se merjencu predstavijo njegovi rezultati meritev tele- sne zmogljivosti glede na populacijo ter morebitna zdravstvena tveganja, poveza- na z njimi. Na podlagi rezultatov in zdra- vstvenih tveganj se vsakemu individualno svetuje, kakšen program za ohranjanje ali izboljšanje telesne zmogljivosti bi bil zanj najustreznejši. „ Izvajalci meritev in kader za izvedbo meritev Izvajalci meritev SLOfit odrasli so lahko or- ganizacije, ki imajo posebej usposobljene- ga vodjo meritev in sklenejo s Fakulteto za šport pogodbo o sicer brezplačni uporabi aplikacije Moj SLOfit, s katero se določi tudi administrator aplikacije na strani izvajalca. V praksi so izvajalci: a) šole, ki izvajajo me- ritve za delavce šole, starše in okoliške pre- bivalce; b) fakultete, ki izvajajo meritve za študente in zaposlene; c) športna in druga društva ter zasebniki, ki izvajajo meritve za zdrave posameznike; d) zdravstveni domo- vi in društva bolnikov, ki izvajajo meritve za bolnike. Vsem izvajalcem omogočamo, da se lahko brezplačno pridružijo strokovno utemeljenemu nacionalnemu programu za spremljanje telesne zmogljivosti v od- rasli dobi z intenzivno promocijo, pri kateri sodelujejo ambasadorji SLOfit in mediji, sistem pa podpira tudi Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez. Vsi izvajalci opravijo na Fakulteti za šport brezplačno usposabljanje, pri katerem se naučijo pravilne izvedbe merskih nalog in zapisa rezultatov. Izvajalcem za izvedbo meritev ponujamo brezplačno uporabo nekatere merilne opreme, prav tako lah- ko brezplačno uporabljajo aplikacijo Moj SLOfit, ki omogoča spremljanje telesne zmogljivosti in napredka merjencev, spro- tno seznanja posameznike z morebitnimi zdravstvenimi tveganji in jih vsako leto tudi opomni, da je čas za ponovne meritve. Meritve izvajajo izobraženi strokovnjaki ob pomoči strokovno usposobljenega kadra. Merilec je lahko tisti, ki izpolnjuje naslednja pogoja: • ima najmanj ustrezno strokovno usposo- bljenost (strokovni delavec 1 po sistemu strokovnega usposabljanja v športu) ali ustrezno izobrazbo (diplomant ali ma- gister kineziologije, diplomant športne Slika 4. Prikaz povzetka rezultatov in rezultatov nekaterih merskih nalog v obliki pdf v poročilu 112 Slika 5. Spletni portal slofit.org, ki predstavlja osnovno informacijsko in promocijsko platformo šport in zdravje 113 vzgoje (UN) ali magister profesor športne vzgoje, diplomant športnega treniranja, diplomirani fizioterapevt (VS) ali doktor medicine), • se je udeležil usposabljanja in dobil licen- co za merilca meritev SLOfit. Pri organizaciji meritev lahko sodelujejo tudi drugi kadri, ki niso usposobljeni na področju športa ali ustrezno izobraženi, pomagajo lahko pri različnih nalogah (npr. urejanje dokumentacije, usmerjanje mer- jencev). Pri presejalnih nalogah lahko sode- luje medicinska sestra. Meritve usklajuje vodja meritev. Vodja me- ritev je lahko oseba, ki ima: • ustrezno izobrazbo: diplomant ali ma- gister kineziologije, diplomant športne vzgoje (UN) ali magister profesor športne vzgoje, diplomant športnega treniranja, diplomirani fizioterapevt (VS) ali doktor medicine. Priporočamo končano magi- strsko stopnjo izobrazbe, pogoj pa je pri- dobljena vsaj prva stopnja univerzitetne izobrazbe; • opravljeno usposabljanje in pridobljeno licenco za vodjo meritev SLOfit; • delovno ali pogodbeno razmerje z izva- jalcem meritev, ki ima sklenjeno pogod- bo za uporabo aplikacije Moj SLOfit; • uporabniško vlogo vaditelja v aplikaciji Moj SLOfit. Poleg naštetih zahtev mora imeti vodja meritev tudi naslednje kompetence: zelo dobro poznavanje in razumevanje meritev v povezavi z morebitnimi zdravstvenimi tveganji merjencev, dobro razvite komuni- kacijske in organizacijske sposobnosti, spo- sobnosti vodenja ekipe in obvladovanja stresnih okoliščin ter kompetence uporabe sodobnih tehnologij. Fakulteta za šport najmanj enkrat na leto izvaja brezplačno usposabljanje za izvajal- ce meritev SLOfit odrasli, zanje pa je tudi pripravila priročnik (Jurak idr., 2021). „Merilna oprema Za izvajanje meritev SLOfit odrasli izvajalci potrebujejo posebno merilno opremo, ki je odvisna od izbire merskega sklopa. Seznam opreme za presejalne merske postopke in merska sklopa TZO in SFT je predstavljen v Preglednici 1. Izvajalci si lahko opremo za izvedbo meritev brezplačno izposodijo na Fakulteti za šport. „Promocija SLOfit odrasli Promocije in odnosov z javnostmi se v sis- temu SLOfit lotevamo načrtno, saj želimo dosledno in usklajeno graditi jasno prepo- znavnost sistema SLOfit. Naši cilji pri tem so, da SLOfit približamo vsem prebivalcem Slovenije, a hkrati postanemo tudi po- membni sogovorniki pri oblikovanju stro- kovnih smernic in politik za popularizacijo telesne zmogljivosti od zgodnjega otroštva do pozne starosti. Danes vpliv klasičnih medijev vse bolj nadomeščajo spletni portali in družbe- na omrežja. Izkoriščanje tako klasičnih kot novih komunikacijskih poti do splošne in strokovne javnosti, medijev ter s tem tudi ključnih odločevalcev v državi je zato tudi naša prednostna usmeritev, ki jo poskuša- mo čim bolje izkoristiti. Slika 5 .Spletni portal slofit.org, ki predstavlja osnovno informacijsko in promocijsko platformo 114 Pri tem se dobro zavedamo, da za po- zornost in čas tekmujemo z neizprosno konkurenco spretnih trženjskih sporočil podjetij in vladnih ustanov ter s podatki in zanimivostmi iz vsakdanjega življenja, medtem ko raziskovalci z običajno togimi in neslikovitimi nastopi pogosto ne znamo in ne zmoremo prepričati javnosti, zakaj je naša vsebina vredna pozornosti. Zaradi na- vedenega v ekipi SLOfit za doseganje ko- munikacijskih ciljev uporabljamo različna komunikacijska orodja in pristope: poleg spletnega portala www.slofit.org, na kate- rem so vse informacije o sistemu SLOfit in tudi spletna revija SLOfit nasvet, še omrežji Facebook in Instagram ter kanal na YouTu- bu. Z rednimi prispevki tako nagovarjamo širok spekter ciljnih skupin ter jim poskuša- mo čim bolj približati telesno zmogljivost in z njo povezane vsebine z načeli vsebin- skega trženja, kar pomeni, da raziskujemo, informiramo, izobražujemo, a tudi presene- čamo in zabavamo ter tako poskušamo v javnosti sprožiti čim več čustev, predvsem pa graditi zaupanje v naš projekt. Za iz- boljšanje prepoznavnosti smo oblikovali tudi skupino ambasadorjev SLOfit (znani športniki in znani medijski obrazi), ki nam pomagajo pri promociji. Redno sodeluje- mo tudi s klasičnimi mediji, v katerih želimo s poglobljenimi prispevki tako splošni kot strokovni javnosti predstaviti raziskovalne izsledke in ključne izzive za oblikovanje zdravega življenjskega sloga vseh genera- cij. Cilj tovrstnega medijskega pojavljanja je, da postanemo medijski mnenjski vo- ditelj na področju telesne zmogljivosti in dejavnosti ter tako postanemo sogovornik vladnih odločevalcev; le tako bomo imeli realen vpliv na sistemske izboljšave. Naše intenzivne komunikacijske dejavnosti pa niso namenjene le splošni, temveč tudi strokovni javnosti. Denimo športnim pe- dagogom in izvajalcem različnih športnih programov. Eden izmed ciljev SLOfit odra- sli je namreč prav pripravljanje kakovostnih vadbenih programov za ohranjanje ali iz- boljšanje telesne zmogljivosti po meri po- sameznika na podlagi rednega spremljanja njegove telesne zmogljivosti. Sistem zato temelji na interesu izvajalcev, da ljudem ponudijo meritve SLOfit in na podlagi teh tudi individualizirane vadbene programe. Zato izvajalce redno seznanjamo z infor- macijami, ki lahko pripomorejo k izboljša- nju in nadgradnji njihovega dela, vadečim pa zagotovijo večjo mero ustrezne obre- menitve ter večjo varnost in učinkovitost vadbe, glede na njihove morebitne telesne in zdravstvene posebnosti. „Raziskovalne možno- sti S sistemom SLOfit odrasli smo ustvarili tudi raziskovalno infrastrukturo SLOfit vse življe- nje (Jurak idr., 2022). Ta nam omogoča lon- gitudinalno spremljanje kohort, ki temelji na neposrednem vključevanju in sodelova- nju merjencev. V zbirko SLOfit je vključenih že več kot milijon prebivalcev Slovenije s podatki iz njihovega šolskega obdobja; zbirka vsebuje okoli 8 milijonov nizov me- ritev. Z razširitvijo SLOfit na spremljanje telesne zmogljivosti v odrasli in pozni od- rasli dobi gradimo edinstveno raziskovalno infrastrukturo za prihodnje raziskave, npr. o napovedni veljavnosti telesne zmogljivosti v otroštvu za napovedovanje zdravstvenih izidov v odrasli dobi (Jurak idr., 2022). S tem bomo ustvarili možnost za vseživljenjsko zbiranje podatkov o telesni zmogljivosti in dejavnikih, povezanih z njo. Vsako leto bo v sistem vstopila nova kohorta mladih odraslih, kar bo omogočilo nenehen pritok novih podatkov. Sistem SLOfit je tudi ena redkih raziskovalnih infrastruktur na svetu z različnimi kazalniki telesne zmogljivo- sti (npr. koordinacija, gibljivost), kar nam omogoča skoraj edinstveno preučevanje napovedne vrednosti v sistem vključenih delov telesne zmogljivosti za prihodnje zdravstvene izide. Z obsežnejšimi podatki in več izvajalci v različnih regijah po Sloveniji bomo imeli v prihodnje tudi boljše izhodišče za strokov- no prepričevanje političnih in zdravstvenih odločevalcev, da finančno in strukturno podprejo vadbene programe ter tovrstni preventivi dajo mesto in pomen, ki si ga zasluži. „Sofinanciranje Vzpostavitev sistema SLOfit odrasli je so- financirala ARRS v sklopu projekta SLOfit vseživljenje (J5-1797). „Zahvala Zahvaljujemo se NIJZ za posredovanje re- prezentativnih anonimiziranih podatkov o indeksu telesne mase iz raziskave EU Menu Slovenija (SI.Menu 2017/18), ki je bila del Na- cionalne prehranske študije v skladu z me- todologijo EFSA EU Menu, koordinirana na NIJZ in finančno podprta s strani Evropske agencije za varnost hrane (Pogodbi OC/ EFSA/DATA/2014/02-LOT1-CT02, OC/EFSA/ DATA/2014/02-LOT2-CT03), Ministrstva za zdravje in ARRS. Posebna zahvala gre zaslužnemu profesor- ju dr. Janku Strelu, prvotnemu glavnemu raziskovalcu sistema SLOfit, za njegovo dediščino in dragocen prenos znanja o infrastrukturi SLOfit. Zahvaljujemo se tudi dr. Saši Đuriću za njegovo pomoč pri raz- mišljanju o izvedbi projekta. „Literatura 1. Alberti, K. G. M. M., Zimmet, P. in Shaw, J. (2005). The metabolic syndrome—a new worldwide definition. The Lancet, 366(9491), 1059–1062. https://doi.org/https://doi. org/10.1016/S0140-6736(05)67402-8 2. Alley, D. E., Shardell, M. D., Peters, K. W., McLe- an, R. R., Dam, T.-T. L., Kenny, A. M., Fragala, M. S., Harris, T. B., Kiel, D. P. in Guralnik, J. M. (2014). Grip strength cutpoints for the iden- tification of clinically relevant weakness. Journals of Gerontology Series A: Biomedical Sciences and Medical Sciences, 69(5), 559–566. 3. Andersen, L. B., Andersen, S. A., Bachl, N., Banzer, W., Brage, S., Brettschneider, W.-D., Ekelund, U., Fogelholm, M., Froberg, K. in Gil- -Antunano, N. P. (2008). EU Physical Avtivity Guidelines: Recommended policy Actions in Support of Health-Enchanging Physical Activi- ty Fourth Consolidated Draft, Approved by the EU-working group« Sports and Health« in its meeting Sep 25th 2008. 4. Baumeister, S. E., Leitzmann, M. F., Bahls, M., Dörr, M., Schmid, D., Schomerus, G., Appel, K., Markus, M. R. P., Völzke, H. in Gläser, S. (2017). Associations of leisure-time and occupatio- nal physical activity and cardiorespiratory fitness with incident and recurrent major depressive disorder, depressive symptoms, and incident anxiety in a general population. The Journal of clinical psychiatry, 78(1), 14463. 5. Bevier, W. C., Wiswell, R. A., Pyka, G., Kozak, K. C., Newhall, K. M. in Marcus, R. (1989). Relationship of body composition, muscle strength, and aerobic capacity to bone mineral density in older men and women. Journal of Bone and Mineral Research, 4(3), 421–432. 6. Blair, S. N., Kohl, H. W., Barlow, C. E., Paffen- barger Jr., R. S., Gibbons, L. W. in Macera, C. A. (1995). Changes in physical fitness and all-cause mortality: a prospective study of healthy and unhealthy men. Jama, 273(14), 1093–1098. 7. Bloom, D. E., Cafiero, E., Jané-Llopis, E., Abra- hams-Gessel, S., Bloom, L. R., Fathima, S., Feigl, A. B., Gaziano, T., Hamandi, A. in Mo- wafi, M. (2012). The global economic burden of noncommunicable diseases. Program on the Global Demography of Aging. šport in zdravje 115 8. Choi, K. W., Chen, C.-Y., Stein, M. B., Klimenti- dis, Y. C., Wang, M.-J., Koenen, K. C. in Smol- ler, J. W. (2019). Assessment of bidirectional relationships between physical activity and depression among adults: a 2-sample men- delian randomization study. JAMA psychiatry, 76(4), 399–408. 9. Clarke, H. H. (1979). Academy approves physical fitness definition. V Physical Fitness Newsletter, 25(9). 10. Commission, E. (2014). EU Action Plan on Childhood Obesity 2014–2020. European Com- mission Brussels, Belgium. 11. Council. (2013). Council Recommendation of 26 November 2013 on promoting health-en- hancing physical activity across sectors. Of- ficial Journal of the European Union, Brussels(4 December), 1–5. 12. Davis, C. L. in Cooper, S. (2011). Fitness, fa- tness, cognition, behavior, and academic achievement among overweight children: do cross-sectional associations correspond to exercise trial outcomes? Preventive medi- cine, 52, S65–S69. 13. Ding, D., Lawson, K. D., Kolbe-Alexander, T. L., Finkelstein, E. A., Katzmarzyk, P. T., van Mechelen, W. in Pratt, M. (2016). The econo- mic burden of physical inactivity: a global analysis of major non-communicable disea- ses. The Lancet, 388(10051), 1311–1324. https:// doi.org/10.1016/S0140-6736(16)30383-X 14. Dohrn, I.-M., Sjöström, M., Kwak, L., Oja, P. in Hagströmer, M. (2018). Accelerometer- -measured sedentary time and physical ac- tivity—A 15 year follow-up of mortality in a Swedish population-based cohort. Journal of Science and Medicine in Sport, 21(7), 702–707. https://doi.org/https://doi.org/10.1016/j. jsams.2017.10.035 15. García-Hermoso, A., Cavero-Redondo, I., Ra- mírez-Vélez, R., Ruiz, J. R., Ortega, F. B., Lee, D.-C. in Martínez-Vizcaíno, V. (2018). Muscular Strength as a Predictor of All-Cause Morta- lity in an Apparently Healthy Population: A Systematic Review and Meta-Analysis of Data From Approximately 2 Million Men and Women. Archives of Physical Medici- ne and Rehabilitation, 99(10), 2100-2113.e5. https://doi.org/https://doi.org/10.1016/j. apmr.2018.01.008 16. Grundy, S. M., Cleeman, J. I., Daniels, S. R., Do- nato, K. A., Eckel, R. H., Franklin, B. A., Gordon, D. J., Krauss, R. M., Savage, P. J., Smith, S. C., Spertus, J. A. in Costa, F. (2005). Diagnosis and Management of the Metabolic Syndrome. Circulation, 112(17), 2735–2752. https://doi. org/10.1161/CIRCULATIONAHA.105.169404 17. Henriksson, H., Henriksson, P., Tynelius, P. in Ortega, F. B. (2019). Muscular weakness in adolescence is associated with disability 30 years later: a population-based cohort stu- dy of 1.2 million men. British Journal of Sports Medicine, 53(19), 1221 LP – 1230. https://doi. org/10.1136/bjsports-2017-098723 18. Henriksson, P., Henriksson, H., Tynelius, P., Berglind, D., Löf, M., Lee, I.-M., Shiroma, E. J. in Ortega, F. B. (2019). Fitness and Body Mass Index During Adolescence and Disability Later in Life: A Cohort Study. Annals of In- ternal Medicine, 170(4), 230–239. https://doi. org/10.7326/m18-1861 19. Högström, G., Nordström, A. in Nordström, P. (2016). Aerobic fitness in late adolescence and the risk of early death: a prospective co- hort study of 1.3 million Swedish men. Inter- national Journal of Epidemiology, 45(4), 1159– 1168. https://doi.org/10.1093/ije/dyv321 20. Hupin, D., Roche, F., Gremeaux, V., Chatard, J.-C., Oriol, M., Gaspoz, J.-M., Barthélémy, J.-C. in Edouard, P. (2015). Even a low-dose of moderate-to-vigorous physical activity reduces mortality by 22% in adults aged ≥60 years: a systematic review and meta- -analysis. British Journal of Sports Medicine, 49(19), 1262 LP–1267. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2014-094306 21. Hurley, B. F. in Roth, S. M. (2000). Strength training in the elderly. Sports medicine, 30(4), 249–268. 22. Hurtig-Wennlöf, A., Ruiz, J. R., Harro, M. in Sjöström, M. (2007). Cardiorespiratory fitness relates more strongly than physical activity to cardiovascular disease risk factors in he- althy children and adolescents: the Europe- an Youth Heart Study. European Journal of Preventive Cardiology, 14(4), 575–581. 23. Iannotti, R. J., Janssen, I., Haug, E., Kololo, H., Annaheim, B. in Borraccino, A. (2009). Inter- relationships of adolescent physical activity, screen-based sedentary behaviour, and so- cial and psychological health. International journal of public health, 54(2), 191–198. 24. Julien, D., Gauvin, L., Richard, L., Kestens, Y. in Payette, H. (2015). Associations between wal- king and depressive symptoms among older adults: Do purposes and amounts of walking matter? Results from the VoisiNuAge Study. Mental Health and Physical Activity, 8, 37–43. 25. Jurak, G., Kovač, M., Starc, G., Leskošek, B., So- rić, M., Strel, J., Strojnik, V., Golja, P., Hadžić, V., Đurić, S., Sember, V., Markelj, N., Morrison, S. A., Meh, K., Potočnik, Ž. L., Ocvirk, T. in Kra, B. (2021). SLOfit odrasli. https://www.slofit.org/ SLOfit-odrasli/navodila-za-izpeljavo-admini- stracije 26. Jurak, G., Leskošek, B., Kovač, M., Sorić, M., Kramaršič, J., Sember, V., Đurić, S., Meh, K., Morrison, S. A. in Strel, J. (2020). SLOfit su- rveillance system of somatic and motor development of children and adolescents: upgrading the Slovenian sports educa- tional chart. AUC KINANTHROPOLOGICA, 56(1), 28–40. https://doi.org/https://doi. org/10.14712/23366052.2020.4 27. Jurak, G., Leskošek, B., Starc, G., Kovač, M., So- rić, M., Sember, V., Đurić, S., Meh, K. in Strel, J. (2019). SLOfit: nadgradnja Športnovzgojnega kartona. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 67. 28. Jurak, G., Morrison, S. A., Soric, M., Leskošek, B., Kovač, M., Ocvirk, T., Sember, V., Kramaršič, J., Meh, K. in Potočnik, Ž. L. (2022). SLOfit Life- long: A model for leveraging citizen science to promote and maintain physical fitness and physical literacy across the lifespan. Frontiers in Public Health, 10. 29. Kim, H.-Y. P., Frongillo, E. A., Han, S.-S., Oh, S.-Y., Kim, W.-K., Jang, Y.-A., Won, H.-S., Lee, H.-S., Kim, S.-H. in Han, S.-S. (2003). Academic per- formance of Korean children is associated with dietary behaviours and physical status. Asia Pacific journal of clinical nutrition, 12(2). 30. Kodama, S., Saito, K., Tanaka, S., Maki, M., Yachi, Y., Asumi, M., Sugawara, A., Totsuka, K., Shimano, H., Ohashi, Y., Yamada, N. in Sone, H. (2009). Cardiorespiratory Fitness as a Quantitative Predictor of All-Cause Mor- tality and Cardiovascular Events in Healthy Men and Women: A Meta-analysis. JAMA, 301(19), 2024–2035. https://doi.org/10.1001/ jama.2009.681 31. Kopp, B. (2012). A simple hypothesis of exe- cutive function. Frontiers in Human Neurosci- ence, 6, 159. 32. Korošec, A., Gabrijelčič Blenkuš, M. in Robnik Levart, M. (2018). Otroška debelost v Sloveniji: strokovna izhodišča za stroškovno oceno. Naci- onalni inštitut za javno zdravje. http://www. dlib.si 33. Kovač, M., Jurak G., Starc, G. in Strel, J. (2017). SLOfit ali športnovzgojni karton skozi zgodo- vinsko perspektivo SLOfit. Šport: revija za te- oretična in praktična vprašanja športa, 65(3/4), 152–166. 34. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G., Leskošek, B. in Strel, J. (2011). Športnovzgojni karton: diagno- stika in ovrednotenje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine v Sloveniji. Fakulteta za šport. 35. Kramaršič, J. in Jurak, G. (2022). Vrednotenje organizacijskega modela meritev telesnih zmogljivosti SLOfit odrasli. Šport: revija za te- oretična in praktična vprašanja športa, 70. 36. Kvaavik, E., Klepp, K.-I., Tell, G. S., Meyer, H. E. in Batty, G. D. (2009). Physical Fitness and Physical Activity at Age 13 Years as Predic- tors of Cardiovascular Disease Risk Factors at Ages 15, 25, 33, and 40 Years: Extended Follow-up of the Oslo Youth Study. Pediatri- cs, 123(1), e80–e86. https://doi.org/10.1542/ peds.2008-1118 37. Laukkanen, J. A., Zaccardi, F., Khan, H., Kurl, S., Jae, S. Y. in Rauramaa, R. (2016). Long- -term Change in Cardiorespiratory Fitness and All-Cause Mortality: A Population-Based Follow-up Study. Mayo Clinic Proceedings, 91(9), 1183–1188. https://doi.org/https://doi. org/10.1016/j.mayocp.2016.05.014 38. Lee, H. S., Park, S. W. in Park, Y. J. (2016). Effec- ts of physical activity programs on the im- 116 provement of dementia symptom: a meta- -analysis. BioMed research international, 2016. 39. Lee, I. M., Shiroma, E. J., Lobelo, F., Puska, P., Blair, S. N., Katzmarzyk, P. T., Alkandari, J. R., Andersen, L. B., Bauman, A. E., Brownson, R. C., Bull, F. C., Craig, C. L., Ekelund, U., Goen- ka, S., Guthold, R., Hallal, P. C., Haskell, W. L., Heath, G. W., Inoue, S., … Wells, J. C. (2012). Effect of physical inactivity on major non- -communicable diseases worldwide: An analysis of burden of disease and life expec- tancy. The Lancet, 380(9838), 219–229. https:// doi.org/10.1016/S0140-6736(12)61031-9 40. Lee, M. J., Kim, E., Bae, S., Choe, J., Jung, C. H., Lee, W. J. in Kim, H. (2019). Protective role of skeletal muscle mass against progression from metabolically healthy to unhealthy phenotype. Clinical endocrinology, 90(1), 102–113. 41. Liu, M., in Wu, L. (b. d.). e Ming, Q. (2015). How Does Physical Activity Intervention Improve Self Esteem and Self-Concept in Children and Adolescents? Evidence from Meta- -Analysis. PloS one, 10(8), 1–17. 42. Mikkelsen, K., Stojanovska, L., Polenakovic, M., Bosevski, M. in Apostolopoulos, V. (2017). Exercise and mental health. Maturitas, 106, 48–56. 43. Milanović, Z., Pantelić, S., Trajković, N., Sporiš, G., Kostić, R. in James, N. (2013). Age-related decrease in physical activity and functional fitness among elderly men and women. Cli- nical interventions in aging, 8, 549. 44. Mišigoj-Duraković, M., Borms, J., Duraković, Z. in Matković, B. (2008). Kinantropologija: bi- ološki aspekti tjelesnog vježbanja. Kineziološki fakultet. 45. Mok, A., Khaw, K. T., Luben, R., Wareham, N. in Brage, S. (2019). Physical activity trajecto- ries and mortality : population based cohort study. The BMJ, 365. https://doi.org/10.1136/ bmj.l2323 46. Myers, J., McAuley, P., Lavie, C. J., Despres, J.-P., Arena, R. in Kokkinos, P. (2015). Physical Activity and Cardiorespiratory Fitness as Major Markers of Cardiovascular Risk: Their Independent and Interwoven Importance to Health Status. Progress in Cardiovascular Di- seases, 57(4), 306–314. https://doi.org/https:// doi.org/10.1016/j.pcad.2014.09.011 47. Nelson, M. E., Rejeski, W. J., Blair, S. N., Dun- can, P. W., Judge, J. O., King, A. C., Macera, C. A. in Castaneda-Sceppa, C. (2007). Physical activity and public health in older adults: re- commendation from the American College of Sports Medicine and the American Heart Association. Circulation, 116(9), 1094. 48. NIJZ. (2019). Prehranske navade prebivalcev Slovenije v starosti od 3 mesecev do 74 let. https://www.nijz.si/sl/podatki/nacionalna- -raziskava-simenu 49. Organization, W. H. (2016). Physical activi- ty strategy for the WHO European Region 2016–2025. 2016. Copenhagen, Denmark: World Health Organization. 50. Ortega, F. B., Silventoinen, K., Pynelius, P. in Rasmussen, F. (2012). Muscular strength in male adolescents and premature death: co- hort study of one million participants. BMJ (Clinical research ed.), 345(7884). https://doi. org/10.1136/BMJ.E7279 51. Ortega, F. B., Silventoinen, K., Tynelius, P. in Rasmussen, F. (2012). Muscular strength in male adolescents and premature death: co- hort study of one million participants. Bmj, 345, e7279. 52. Pouresmaeili, F., Kamalidehghan, B., Kamare- hei, M. in Goh, Y. M. (2018). A comprehensive overview on osteoporosis and its risk factors. Therapeutics and clinical risk management, 14, 2029. 53. Rikli, R. E. in Jones, C. J. (2013). Senior fitness test manual. Human kinetics. 54. Rogers, M. A., Hagberg, J. M., Martin 3rd, W. H., Ehsani, A. A. in Holloszy, J. O. (1990). Decli- ne in VO2max with aging in master athletes and sedentary men. Journal of applied physi- ology, 68(5), 2195–2199. 55. Ross, R., Blair, S. N., Arena, R., Church, T. S., Després, J. P., Franklin, B. A., Haskell, W. L., Ka- minsky, L. A., Levine, B. D., Lavie, C. J., Myers, J., Niebauer, J., Sallis, R., Sawada, S. S., Sui, X. in Wisløff, U. (2016). Importance of Assessing Cardiorespiratory Fitness in Clinical Practice: A Case for Fitness as a Clinical Vital Sign: A Scientific Statement from the American He- art Association. V Circulation, 134(24). https:// doi.org/10.1161/CIR.0000000000000461 56. Ruiz, J. R., Castro-Piñero, J., Artero, E. G., Or- tega, F. B., Sjöström, M., Suni, J. in Castillo, M. J. (2009). Predictive validity of health-related fitness in youth: A systematic review. British Journal of Sports Medicine, 43(12), 909–923. https://doi.org/10.1136/bjsm.2008.056499 57. Sassen, B., Cornelissen, V. A., Kiers, H., Wi- ttink, H., Kok, G. in Vanhees, L. (2009). Physical fitness matters more than physi- cal activity in controlling cardiovascular disease risk factors. European journal of cardiovascular prevention and rehabilitati- on, 16(6), 677–683. https://doi.org/10.1097/ HJR.0b013e3283312e94 58. Spence, J. C., McGannon, K. R. in Poon, P. (2005). The Effect of Exercise on Global Self- -Esteem: A Quantitative Review. Journal of Sport and Exercise Psychology, 27(3), 311–334. https://doi.org/10.1123/jsep.27.3.311 59. Strel, J. in sodelavci. (1996). Športnovzgojni karton. Ministrstvo za šolstvo in šport. 60. Tuna, H. D., Edeer, A. O., Malkoc, M. in Aksa- koglu, G. (2009). Effect of age and physical activity level on functional fitness in older adults. European review of aging and physical activity, 6(2), 99–106. 61. Vagetti, G. C., Barbosa Filho, V. C., Moreira, N. B., Oliveira, V. de, Mazzardo, O. in Campos, W. de. (2014). Association between physical activity and quality of life in the elderly: a sy- stematic review, 2000-2012. Brazilian Journal of Psychiatry, 36, 76–88. 62. Van Der Velde, J. H. P. M., Koster, A., Van Der Berg, J. D., Sep, S. J .S., Van Der Kallen, C. J. H., Dagnelie, P. C., … Savelberg, H. H. M. (2017). Sedentary behavior, physical ac- tivity, and fitness - The Maastricht study. Medicine and Science in Sports and Exercise, 49(8), 1583–1591. https://doi.org/10.1249/ MSS.0000000000001262 63. Vecchio, L. M., Meng, Y., Xhima, K., Lipsman, N., Hamani, C. in Aubert, I. (2018). The neuro- protective effects of exercise: maintaining a healthy brain throughout aging. Brain plasti- city, 4(1), 17–52. 64. Visser, M., Goodpaster, B. H., Kritchevsky, S. B., Newman, A. B., Nevitt, M., Rubin, S. M., … Harris, T. B. (2005). Muscle mass, muscle strength, and muscle fat infiltration as pre- dictors of incident mobility limitations in well-functioning older persons. The Journals of Gerontology Series A: Biological Sciences and Medical Sciences, 60(3), 324–333. 65. Warburton, D. E. R. in Bredin, S. S. D. (2016). Reflections on physical activity and health: what should we recommend? Canadian Jo- urnal of Cardiology, 32(4), 495–504. 66. Warburton, D. E. R. in Bredin, S. S. D. (2017). Health benefits of physical activity: a systematic review of current systema- tic reviews. Current opinion in cardiology, 32(5), 541–556. https://doi.org/10.1097/ HCO.0000000000000437 67. Warburton, D. E. R., Gledhill, N. in Quinney, A. (2001). The effects of changes in musculo- skeletal fitness on health. Canadian journal of applied physiology, 26(2), 161–216. 68. Wernbom, M., Augustsson, J. in Thomeé, R. (2007). The influence of frequency, intensity, volume and mode of strength training on whole muscle cross-sectional area in hu- mans. Sports medicine, 37(3), 225–264. 69. WHO Consultation on Obesity (1997: Gene- va, S., Diseases, W. H. O. D. of N. in World He- alth Organization. Programme of Nutrition, F. and R. H. (b. d.). Obesity: preventing and ma- naging the global epidemic: report of a WHO Consultation on Obesity, Geneva, 3-5 June 1997. World Health Organization. https://apps. who.int/iris/handle/10665/63854 70. Wolfe, R. R. (2006). The underappreciated role of muscle in health and disease. The American journal of clinical nutrition, 84(3), 475–482. prof. dr. Gregor Jurak, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, gregor.jurak@fsp.uni-lj.si šport in zdravje 117 The role of exercise and other complementary rehabilitation techniques in treatment of elbow tendinopathies Abstract Due to their increasing prevalence, tendinopathies present a significant health and economic problem. Lateral epicondilitis (LE), or lateral elbow tendinopathy, is the most common tendinopathy of the upper limb. It markedly reduces work capacity and participation in sporting and recrea- tional activities, and poses a considerable financial burden. Thus, an efficacious rehabilitation modality is needed. The scientific literature lists numerous methods employed in LE rehabilitation, although the evidence base has not yet established the single most efficacious rehabilitation modality. The multiple reasons for this encompass low quality of studies, inconsistencies in reporting on the used methods and modalities, and a great number of different rehabilitation modalities and their combinations, including the possibility of a spontaneous improvement of this type of degenerative injury. Despite these limitations, the most efficacious approach to LE rehabilitation seems to be multimodal therapy. Keywords: soft tissue elbow injury, conservative rehabilitation. Izvleček Zaradi naraščajoče prevalence so tendinopa- tije velik zdravstveni in ekonomski problem. Lateralni epikondilitis (LE) oziroma lateralna tendinopatija komolca je najpogostejša ten- dinopatija zgornje okončine, ki pomembno zmanjša zmožnost za delo ter udejstvovanje v športu in prostočasnih dejavnostih, ob tem pa je tudi veliko finančno breme, zato je za- znati veliko potrebo po učinkovitem rehabili- tacijskem pristopu. Literatura navaja številne metode pri rehabilitaciji LE, vendar pa še ni dognala pristopa, ki bi bil dokazano najučin- kovitejši. Razlogov za to je več in obsegajo nizko kakovost študij, nekonsistentnost pri poročanju o uporabljenih metodah in pri- stopih ter veliko število različnih pristopov in njihovih kombinacij, temu pa lahko dodamo še možnost spontanega izboljšanja tovrstne degenerativne poškodbe. Kljub temu se zdi, da je najučinkovitejši pristop pri rehabilitaciji LE uporaba večmodalne terapije. Ključne besede: mehkotkivna poškodba komol- ca, konservativna rehabilitacija. Veronika Meke, Nejc Šarabon1,2 Pomen vadbe in drugih komplementarnih rehabilita- cijskih tehnik pri obravnavi tendinopatij komolca Vir slike: https://www.hand2shouldercenter.com/why-does-my-elbow-hurt-top-causes-of-elbow- -pain/ 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola 2 S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana 118 Uvod Tendinopatije so v sodobnem času velik problem z naraščajočo prevalenco (Maffulli idr., 2003). Zanje značilna dolgotrajna bo- lečina se največkrat pojavi ob aktivnosti (Abat idr., 2017), povzročajo pa jo spre- membe na ravni mikrostrukture, sestave in celice tetive (Millar idr., 2021). Najpogostejša tendinopatija zgornje okončine je lateralni epikondilitis (LE), tako imenovani teniški komolec (Scott in Ashe, 2006) oziroma la- teralna tendinopatija komolca (Gregory idr., 2016). Zadnji termin naj bi bil najprimernej- ši, saj vemo, da je stanje degenerativne narave in ne vnetne, kot so predvidevali v preteklosti, poleg tega patologija ne izvira iz lateralnega epikondila, kot naka- zuje ime lateralni epikondilitis (Brummel idr., 2014), temveč iz izvora mišice eksten- zor carpi radialis brevis (ECRB) (Nirschl in Ashman, 2003) oziroma sprednjih globokih vlaken ECRB, ki je najpogosteje prizadeto območje skupnega narastišča iztegovalk zapestja (Benjamin idr., 2006), vendar v li- teraturi še vedno prevladuje izraz lateralni epikondilitis. Prevalenca LE je 1–3 % v od- rasli populaciji (Shiri idr., 2006) ter do 7,5 % v delovno aktivni populaciji (Descatha idr., 2013), ki je v nemilosti predvsem zaradi ve- likega števila ponavljajočih se gibanj zgor- nje okončine (Vicenzino in Wright, 1996). Značilna bolečina v predelu lateralnega epikondila nadlahtnice med obremenitvijo ekstenzorjev zapestja se najpogosteje po- javi med 35. in 54. letom starosti (Hamilton, 1986). LE pomembno zmanjša sposobnost opravljanja dela, udejstvovanja v športu in rekreativnih aktivnostih, hkrati pa pomeni znatno finančno breme zaradi zmanjšanja produktivnosti ter potrebe po zdravniški oskrbi (Shiri idr., 2006). Simptomi lahko tra- jajo 6–24 mesecev (Luk idr., 2014), vendar v 89 % diagnosticiranih primerov poročajo o spontanem znižanju bolečine v obdobju enega leta (Shiri idr., 2006c). Druga najpo- gostejša tendinopatija na področju komol- ca je medalni epikondilitis (ME) oziroma golfistični komolec, ki je kar 7–10-krat manj pogost kot LE (Hoogvliet idr., 2013), boleči- na pri ME pa izvira iz medialnega epikon- dila ob obremenitvi skupine fleksorjev in pronatorjev zapestja (Hoogvliet idr., 2013). V preteklosti je prevladovalo mnenje, da sta LE in ME vnetni poškodbi, zato so pri rehabilitaciji uporabljali predvsem protiv- netna zdravila in terapije s kortikosteroidno injekcijo, medtem ko danes vemo, da je v ozadju nastanka teh dveh poškodb dege- nerativni proces (Hoogvliet idr., 2013). Tako so za zdravljenje predvsem LE danes pre- dlagani drugi pristopi, kot so počitek, zdra- vila in operativno zdravljenje, raziskave pa so pokazale tudi pozitivne učinke metod, kot sta manualna terapija (Zhong idr., 2020) in ekscentrična krepitev mišic (Peterson idr., 2014). „Vadba Pri obravnavi tendinopatij komolca so bili v preteklosti predlagani številni različni pristopi. Prvi terapevtski ukrep naj bi sicer vključeval počitek in uporabo analgetikov za kratkotrajno lajšanje bolečine, vendar se želimo tem izogniti, saj negativno vplivajo na zdravljenje in obnovitev poškodbe (Bo- den idr., 2019). Hkrati se želimo izogniti tudi operativnemu zdravljenju, ki sicer v 80–97 % izboljša bolečino, vendar je v roku 18–24 mesecev v 1,5 % potrebno ponovno ope- rativno zdravljenje (Holmedal idr., 2019), oziroma uporabi kortikosteroidne injekcije, ki je sicer pogosto učinkovita pri kratkotraj- nem lajšanju simptomov, vendar dolgoroč- no ti učinki izzvenijo (L. Bisset idr., 2006; L. M. Bisset idr., 2009; Smidt idr., 2002; Verhaar, 1994), poleg tega se poškodba pogosteje tudi obnovi, po poročanju Bisset idr. (2006) naj bi se to zgodilo v kar 72 %. Uporaba sredstev, kot so analgetiki, kortikosteroi- dna injekcija in operativno zdravljenje, je tako manj primerna, pred implementacijo teh pa je potreben tehten premislek, da bi se izognili neželenim izidom. Tovrstne pristope bi lahko učinkovito nadomestili z uporabo vadbene terapije. Vadba – kot samostojna oblika intervencije ali pa v okviru večmodalnega pristopa – pri reha- bilitaciji LE in drugih tendinopatij komolca pomeni osrednjo terapevtsko obliko, saj večina raziskav poroča o njenem pozitiv- nem učinku. Krepitev področja poškodbe prinaša pozitivne rezultate (Ortega-Castillo in Medina-Porqueres, 2016), pri tem pa naj bi bila učinkovita predvsem ekscentrična vadba, zlasti pri zmanjšanju bolečine in izboljšanju funkcije, saj je med vadbo mo- ten pretok krvi v novih krvnih žilah tetive. Ob tem ves čas proizvajamo mehanični stimulus, ki pripomore k preoblikovanju tetive, ne nazadnje pa z vadbo povečamo tudi sintezo kolagena v poškodovani tetivi (Finestone in Rabinovitch, 2008; Peterson idr., 2014). Z vadbo torej lažje dosežemo zmanjšanje bolečine, s tem se zniža paci- entova bolniška odsotnost in poveča nje- gova zmožnost za opravljanje dela, prav tako se zmanjša uživanje zdravil (Coombes idr., 2013). Pri načrtovanju vadbe je potreb- no postopno povečevanje obremenitve in spremljanje ravni bolečine med vajami, ta naj ne bi presegala vrednosti 5 na 10-sto- penjski lestvici VAS, vaje pa se morajo osre- dotočiti na krepitev ekstenzorjev zapestja (Coombes idr., 2013). O tipu kontrakcije, ki naj bi ga uporabili, imajo strokovnjaki raz- lična mnenja: nekateri zagovarjajo uporabo ekscentričnih vaj, drugi menijo, da ni razlike v učinkovitosti v primerjavi s koncentrično oziroma ekscentrično-koncentrično vadbo, izometrične vaje pa naj bi imele po mnenju nekaterih pomembno vlogo pri stabilizaciji zapestja (Coombes idr., 2013). Ekscentrična vadba Ekscentrična vadba naj bi se po številnih poročanjih uporabljala kot prioritetna obli- ka zdravljenja LE z namenom podaljšanja mišično-tetivne enote med obremenitvijo (Ackermann in Renström, 2012), čeprav me- hanizmi učinkovanja še niso natančno zna- ni (Maffulli idr., 2010). Pri vključevanju eks- centrične vadbe v program rehabilitacije je treba upoštevati tri vidike, in sicer upor, hitrost in frekvenco kontrakcij (Waseem idr., 2012). Zviševanje upora na tetivo naj bo postopno in naj upošteva pacientove trenutne simptome, saj lahko tako zmanj- šamo možnost obnovitve poškodbe. Ko pacient med izvajanjem vaj ne občuti več manjše bolečine ali nelagodja, lahko sledi povečanje obremenitve s prostimi utežmi ali elastičnim trakom (Waseem idr., 2012). O hitrosti kontrakcij so mnenja strokovnjakov različna, saj nekateri zagovarjajo poveče- vanje hitrosti kontrakcije pri vsaki terapiji, večina pa jih meni, da je treba ekscentrič- ne kontrakcije izvajati počasi in tako, da ne presežemo elastičnega limita tetive (Wa- seem idr., 2012). Paciente se spodbuja, da med terapijami z vajami izzovejo bolečino, vendar pa ta ne sme biti napredujoča ozi- roma ne sme onemogočati izvajanja aktiv- nosti (Murtaugh in Ihm, 2013). Priporočeno število serij in ponovitev se med objavlje- nimi študijami precej razlikuje, kljub temu naj bi za pozitiven učinek zadoščale 3 serije po 10 ponovitev z enominutnim počitkom med serijami, pri tem je med izvajanjem vaj pomemben položaj zgornjega uda, da se izognemo nastanku bolečine distalno ozi- roma proksimalno od komolca (Waseem idr., 2012), ali pa 3 serije po 15 ponovitev, ki jih pacient izvaja 1–2-krat na dan vsaj 12 tednov (Murtaugh in Ihm, 2013). Ekscentrična vadba je v primerjavi s kon- trakcijsko-relaksacijsko tehniko raztezanja učinkovitejša pri dolgoročnem izboljšanju jakosti prijema, medtem ko razlik v samo- šport in zdravje 119 poročanju o zadovoljstvu oziroma vrnitvi k aktivnosti ni, v nasprotju s kombinirano uporabo ekscentrične vadbe in razteza- nja, ki občutno izboljšata pacientovo za- dovoljstvo (oziroma pripomoreta k vrnitvi k aktivnosti) ter funkcijo roke v primerjavi z lažno uporabo ultrazvoka (Bisset idr., 2011). Pozitiven vpliv naj bi imela tudi na zmanjšanje bolečine pri šestih mesecih po rehabilitaciji ter na odstotek uspešno reha- bilitiranih pacientov, ekscentrični program pa je tudi uspešnejši pri zdravljenju simpto- mov večine pacientov ne glede na trajanje simptomov (Foye idr., 2007; Hoogvliet idr., 2013; Hume idr., 2006). Ekscentrična vadba v primerjavi s koncentrično oziroma razte- zanjem ne prinese razlik v uspešnosti re- habilitacije (Malliaras idr., 2008), to pa velja tudi za kombinacijo ekscentrične vadbe in raztezanja oziroma koncentrične vadbe in raztezanja (Bisset idr., 2011). Dopolnjevanje različnih terapij z ekscen- trično vadbo se je v večini primerov izka- zalo kot učinkovito. Cullinane idr. (2014) ter Heijnders in Lin (2015) v svojem pregledu literature poročajo o zmanjšanju nezmo- žnosti ter izboljšanju bolečine in jakosti prijema z ekscentrično vadbo, Malliaras idr. (2008) pa pri dodatku ekscentrične vadbe k fizioterapevtski terapiji navajajo izboljšanje vseh spremenljivk, vključno z bolečino in funkcijo. V literaturi se pojavlja tudi vprašanje o učinkovitosti domačega programa vadbe v primerjavi z vadbo pod strokovnim nad- zorom. Priporočljivejši je program vadbe pod strokovnim nadzorom, saj v primerjavi z vadbo v domačem okolju vodi k večjemu zmanjšanju bolečine ter izboljšanju funk- cije (Cullinane idr., 2013; Murtaugh in Ihm, 2013). V raziskavah pogosto zasledimo primerja- vo ekscentrične vadbe z različnimi fiziote- rapevtskimi metodami, kot so ultrazvok, hlajenje z ledom, terapija Cyriax, masaža, elektroterapija, uporaba opornic, svetlob- na terapija itd. V primerjavi s kombinirano uporabo elektroterapije in raztezanja ni pomembnih razlik v učinkovitosti (Heijn- ders in Lin, 2015), podobno pa velja tudi, če kombinirani uporabi dodamo še ultrazvok (Cullinane idr., 2013). Ekscentrična vadba naj bi v primerjavi s kombinacijo raztezanja, masaže, ultrazvoka ter uporabe toplote in ledu prinesla boljše rezultate pri zmanjša- nju bolečine, izboljšanju jakosti in oceni su- bjektivne nezmožnosti (Murtaugh in Ihm, 2013), v primerjavi s svetlobno (Bioptron) in terapijo Cyriax pa učinkoviteje izboljša oce- no bolečine med funkcijo ter oceno jakosti prijema brez bolečine (Malliaras idr., 2008). Po ugotovitvah Cullinane idr. (2014) vodi uporaba ekscentrične vadbe kot večmo- dalne oblike zdravljenja k večjemu zniža- nju bolečine, izboljšanju funkcije in jakosti prijema, o pomembnem pozitivnem vpli- vu na oceno bolečine in mišične moči so poročali tudi Yoon idr. (2021). V primerjavi z drugimi oblikami rehabilitacije, kot so ul- trazvok, raztezanje in terapija Cyriax, je ek- scentrična vadba v kombinaciji z različnimi fizioterapevtskimi metodami učinkovitejša pri izboljšanju funkcije in jakosti prijema ter znižanju bolečine; terapija Cyriax se je izkazala kot učinkovitejša samo v primer- javi s kombinacijo ekscentrične vadbe in elektroterapije (Heijnders in Lin, 2015). Kombinirana terapija z ekscentrično vad- bo, raztezanjem in hlajenjem z ledom se po učinkovitosti ne razlikuje od kombinaci- je ekscentrične vadbe in raztezanja (Raman idr., 2012). Koncentrična, izometrična in kombinirana vadba V raziskavah večinoma zasledimo uporabo ekscentrične vadbe, nekaj študij pa ugota- vlja tudi učinkovitost koncentrične oziroma izometrične vadbe ter kombinacije ekscen- trično-koncentrične vadbe. V primerjavi s kombinirano uporabo ultrazvoka in masa- že (globoka frikcijska masaža) kombinacija izometrične vadbe in raztezanja zniža bo- lečino tako v mirovanju kot tudi med obre- menitvijo (Bisset idr., 2011). Podobno so v preglednem članku ugotavljali Hoogvliet idr. (2013), ki so poročali, da je kombinacija krepilnih in razteznih vaj pri znižanju bole- čine učinkovitejša. Tako kot pri ekscentrični vadbi se tudi pri drugih oblikah vadbe sve- tuje postopno povečevanje obremenitve (Stasinopoulos idr., 2005). Ena izmed študij, ki je bila vključena v pregledni članek Hoo- gvlieta idr. (2013), je poročala o pozitivnem vplivu postopnega povečevanja obreme- nitve na bolečinske kazalnike (bolečinska risba, bolečina v mirovanju in ob obreme- nitvi) pri kombinaciji krepilnih in razteznih vaj v primerjavi z ultrazvočno terapijo. Tudi Trudel idr. (2004) so poročali o raziskavah, ki so ugotovile pozitiven vpliv progresivnih krepilnih in razteznih vaj na znižanje bole- čine ter izboljšanje jakosti prijema. Pri primerjavi kombinacije razteznih vaj in ekscentrične oziroma koncentrične vadbe naj ne bi bilo razlik v učinkovito- sti pri zmanjšanju bolečine in izboljšanju ocenjevanja DASH (Hoogvliet idr., 2013), vendar je uporaba kombinacij različnih oblik vadbe (koncentrična in ekscentrična vadba; ekscentrična, koncentrična in izo- metrična vadba) učinkovitejša pri znižanju intenzivnosti bolečine ter povečanju funk- cionalnosti in maksimalne jakosti prijema. Kombinacija ekscentrične, koncentrične in izometrične vadbe je bolj priporočljiva kot ekscentrična vadba oziroma koncentrično- -ekscentrična vadba (Landesa-Piñeiro in Leirós-Rodríguez, 2022). Tudi izometrična vadba pripomore k zmanjšanju bolečine in izboljšanju jakosti prijema, vendar pri tem ni učinkovitejša od uporabe traku za pod- laket (angl. forearm band) oziroma kombi- nacije obojega (Raman idr., 2012). Takojšen pozitiven učinek izometričnih vaj je bil vi- den tudi pri uporabi izometrične vadbe po 4-tedenskem jemanju protivnetnih zdravil, vendar pa je čez čas ta učinek izginil; ima pa dopolnjevanje konvencionalne terapije z izometrično vadbo dodaten pozitiven učinek na zmanjšanje bolečine (Raman idr., 2012). Podobno tudi izotonična oziroma ekscentrična vadba v kombinaciji s kon- vencionalnimi oblikami rehabilitacije, kot so raztezanje, ultrazvok, masaža, toplota, uporaba ledu, delovna terapija, podpora ali trak za komolec, zmanjša bolečino in pomembno izboljša funkcijo roke, vendar pa je v primerjavi z manipulacijo zapestja vadba v kombinaciji s konvencionalno tera- pijo manj uspešna pri zmanjšanju bolečine in izboljšanju jakosti prijema (Raman idr., 2012). Po drugi strani je vadba uspešnej- ša pri zmanjšanju bolečine v primerjavi s kombinirano terapijo ultrazvoka in masa- že (Smidt idr., 2003). Ekscentrična vadba v kombinaciji z razteznimi vajami zmanjša bolečino in izboljša funkcijo, vendar je pri tem enako uspešna kot kombinacija kon- centrične vadbe in razteznih vaj oziroma samostojna uporaba razteznih vaj (Raman idr., 2012). Kljub večinoma pozitivnim vpli- vom vadbe pri rehabilitaciji LE pa v litera- turi najdemo tudi primere, ko učinkovitost vadbe pri ocenjevanju DASH ni bila zazna- na (Olaussen idr., 2013). Na splošno je vadba učinkovit pristop pri odpravljanju simptomov LE. V raziskavah največkrat zasledimo uporabo ekscentrič- ne vadbe, vendar dosedanje študije ne kažejo, da bi bila ta vadba superiorna nad koncentrično oziroma izometrično vadbo. Zdi se, da je ekscentrična vadba učinkovi- tejša od različnih fizioterapevtskih metod, kot so raztezanje, terapija Cyriax, ultrazvok in uporaba ledu, vendar tega ne moremo z gotovostjo potrditi. Bolj kot samostojna uporaba vadbe je to smiselno kombinirati 120 z drugimi fizioterapevtskimi metodami, po- zitiven vpliv pa ima tudi dodatek razteznih vaj k vadbi. K učinkovitosti vadbenih pro- gramov pri zdravljenju LE pripomore tudi stalen nadzor med terapijami, saj študije v večini poročajo o slabših rezultatih pri izva- janju terapevtskega programa v domačem okolju. Uspešnost tega bi lahko izboljšali z uporabo enostavnih vaj v manjšem številu, kar bi potencialno lahko izboljšalo vztraj- nost pri izvajanju in sledenju terapevtske- mu programu (Holmgren idr., 2014). Nekaj negotovosti ostaja tudi pri optimalnem protokolu vadbe, saj v študijah uporabljajo različno število ponovitev, frekvenco vad- benih enot in trajanje intervencije, mnenja so različna tudi v zvezi z bolečino med iz- vajanjem vaj, se pa raziskovalci strinjajo o postopnem zviševanju obremenitve, prila- gojenem posamezniku. „Komplementarne oblike zdravljenja Ortoze Uporaba opornice pri LE zmanjša boleči- no, izboljša jakost prijema brez bolečine in funkcionalnost, kot kaže primerjava ekspe- rimentalne skupine s skupino brez terapije (Bisset idr., 2011; Struijs idr., 2002). Nasprotno pri uporabi standardne opornice niso za- znali razlike med skupinama (Luk idr., 2014), medtem ko Foye idr. (2007) poročajo o ve- čjem deležu omejitev pri delu, pogostejših obiskih pri zdravniku ter daljšem obdobju rehabilitacije pri zdravljenju z opornico kot pri rehabilitaciji brez te. Pri primerjavi tera- pije z opornico in terapije s kortikosteroi- dno injekcijo opazimo pri slednji kratkotraj- no večji delež pacientov, ki oceni globalno izboljšanje kot dobro oziroma zelo dobro, vendar ta pozitiven učinek ne traja dlje časa (Bisset idr., 2011; Struijs idr., 2002), medtem ko naj bi bila terapija s standardno oporni- co enako uspešna kot terapija s steroidno injekcijo v začetni fazi zdravljenja (Luk idr., 2014). Tudi pri kratkoročnem zmanjšanju bolečine oziroma izboljšanju maksimalne jakosti prijema ni razlike med terapijo s kortikosteroidno injekcijo oziroma z orto- zo, kar velja tudi za kombinirano terapijo s kortikosteroidno injekcijo in ortozo (Struijs idr., 2002). Struijs idr. (2002) poročajo tudi o študiji, ki je primerjala uporabo komolčne opore in fizioterapije. V tej pri kratkotraj- nem izboljšanju zadovoljstva pacientov oziroma zmanjšanju bolečine niso zaznali razlike med skupinama. Opornice so v pri- merjavi s fizioterapijo pri osebah, katerih glavna težava je bolečina, manj uspešne pri zmanjšanju bolečine, izboljšanju funkcije brez bolečine ter izboljšanju pacientovega zadovoljstva, medtem ko so bolj uspešne kot fizioterapija pri izboljšanju sposobnosti izvajanja dnevnih aktivnosti, vendar pa ta razlika v učinkovitosti ne vztraja na daljši rok (Bisset idr., 2011). V zvezi z rehabilitacijo LE lahko v literaturi zasledimo uporabo različnih opornic, tra- kov za podlaket ter bandaž, ki se razlikujejo tudi po učinkovitosti. Uporaba opornice, ki preprečuje ekstenzijo zapestja, naj bi bila pri zmanjšanju jakosti bolečine učinkovi- tejša kot uporaba traku za podlaket (Luk idr., 2014), medtem ko Struijs idr. (2002) na- vajajo, da sta trak za komolec in opornica enako učinkovita. Pri znižanju intenzivnosti bolečine, izboljšanju največje jakosti prije- ma in funkcionalnosti naj bi bile učinkovite tudi bandaže (Landesa-Piñeiro in Leirós- -Rodríguez, 2022). Kompresijski trak za roke (angl. Counterforce armband) je bil učinkovit pri izboljšanju ekstenzije zapestja ter jakosti prijema, ne pa tudi pri zmanjšanju bolečine (Waseem idr., 2012). Opornica ALCARE kot dodatek razteznim vajam ne prinese dodatnega pozitivnega učinka na znižanje intenzivnosti bolečine oziroma zmanjšanje števila oseb s simpto- mi LE. Prav tako ni opaznega dodatnega vpliva na učinkovitost pri uporabi opor- nice CARP-X v kombinaciji in primerjavi z ekscentričnimi krepilnimi vajami, saj je bilo v obeh skupinah zaznati izboljšanje maksi- malne jakosti prijema, znižanje intenzivno- sti bolečine in izboljšanje funkcionalnosti, medtem ko dodatek opornice FUTURO h konvencionalni fizioterapiji pozitivno vpliva na znižanje jakosti bolečine, izboljša pa tudi obseg giba zapestja ter maksimalno jakost prijema (Landesa-Piñeiro in Leirós-Rodrígu- ez, 2022). Tudi uporaba opornice kot dodat- ka k analgetski kremi oziroma manipulaciji ne prinese dodatnega pozitivnega učinka na zmanjšanje bolečine oziroma izboljša- nje jakosti prijema brez bolečine, podobno pa velja tudi za uporabo epikondilarne za- ponke pri terapiji z ultrazvokom (UZ), saj ta ne prinaša dodatnega pozitivnega učinka na subjektivno poročanje o globalnem iz- boljšanju (Struijs idr., 2002). „Manualna terapija Manualna terapija je ena izmed bolj prilju- bljenih rehabilitacijskih tehnik, ki se upora- bljajo pri zdravljenju predvsem LE. Manipu- lacija naj bi znatno izboljšala jakost prijema brez bolečine (Bisset idr., 2011; Hoogvliet idr., 2013) oziroma bolečinski prag za pritisk (Hoogvliet idr., 2013) v primerjavi z lažno manipulacijo, medtem ko so pri manipula- ciji vratne hrbtenice z namenom zmanjša- nja bolečine v komolcu v primerjavi z lažno manipulacijo na voljo le nasprotujoči si re- zultati. Po eni strani naj manipulacija vratne Slika 1. Opornica ALCARE Slika 2. Opornica CARP-X Slika 3. Opornica FUTURO šport in zdravje 121 hrbtenice ne bi izboljšala bolečine oziroma funkcije (Hoogvliet idr., 2013), medtem ko Herd in Meserve (2008) poročata o študi- ji, ki je ugotovila pomembno izboljšanje jakosti prijema brez bolečine, izboljšanje bolečinskega praga na pritisk ter izboljša- nje rezultata tenzijskega testa za zgornjo okončino po mobilizaciji hrbtenice. Tudi manipulacija komolca naj bi bila uspešnej- ša pri znižanju jakosti bolečine ob pritisku ter izboljšanju jakosti prijema brez bolečine kot lažna manipulacija oziroma odsotnost intervencije, podobno pa so ugotovili tudi za manualno terapijo z oscilarno energijo v primerjavi z lažno terapijo, saj naj bi znižala intenzivnost bolečine, zmanjšala nezmo- žnosti, povezane z bolečino, ter izboljšala raven funkcioniranja in jakost prijema (Ho- ogvliet idr., 2013). Podobno uspešna je tudi mobilizacija z gibanjem v primerjavi z lažno terapijo pri izboljšanju prijema brez boleči- ne (Herd in Meserve, 2008). Mobilizacija glavice radiusa in radialnega živca v kombinaciji s programom vadbe na domu pozitivno vpliva na zmožnost paci- entov za delo in rekreacijo, vendar je v pri- merjavi s standardno fizioterapijo (masaža, ultrazvok ter raztezne in krepilne vaje) dlje časa zaznaven le pozitiven vpliv na rekrea- cijski status pacienta, manipulacija zapestja v primerjavi s standardno fizioterapijo pa pozitivno vpliva le na globalno izboljša- nje oziroma na bolečino čez dan na krajši rok (Heiser idr., 2013; Hoogvliet idr., 2013). Manualna terapija vratne in prsne hrbte- nice kot dodatek k lokalni terapiji vpliva na izboljšanje jakosti prijema brez bolečine ter na izboljšanje ocene DASH, vendar pri slednji pozitiven vpliv ne vztraja dlje časa, pri uspešnosti mobilizacije glavice radiusa ter hipomobilnega radialnega živca pa naj ne bi bilo razlik v primerjavi s standardno terapijo (UZ, masaža, raztezne in krepilne vaje za ekstenzorje zapestja) (Hoogvliet idr., 2013). Tudi dodatek mobilizacije vra- tne hrbtenice k manualni terapiji in vadbi pripomore k izboljšanju prijema brez bo- lečine, numerične ocene bolečine, ocene, pridobljene z uporabo vprašalnika DASH, ter splošne ocene izboljšanja, njen učinek pa je dolgotrajen (Herd in Meserve, 2008). Uporaba tehnike lateralnega drsenja ko- molca med aktivnostjo, ki povzroča bole- čino, pripomore k zmanjšanju bolečine in izboljšanju funkcije, podobno pa se tudi pri uporabi mobilizacije z gibanjem komol- ca izboljšata jakost prijema brez bolečine ter maksimalna jakost prijema (Hume idr., 2006). V primerjavi z lažnim UZ oziroma konvencionalno fizioterapijo poročajo o pozitivnem vplivu miofascialnega spro- ščanja na bolečino in funkcijo ter jakost prijema (Laimi idr., 2018). Mobilizacija skle- pov ter manipulacija prsne in vratne hrb- tenice oziroma komolca in zapestja naj bi bili učinkoviti pri zmanjšanju bolečine in izboljšanju funkcije pri osebah z LE, mobili- zacija z gibanjem pa naj bi izboljšala jakost prijema brez bolečine in bolečinski prag za pritisk v primerjavi z lažno terapijo oziroma drugimi oblikami terapije (UZ, vadba). Našli smo tudi študijo, ki ni ugotovila pozitivne- ga učinka mobilizacije z gibanjem oziroma regionalne mobilizacije hrbtenice ali peri- ferne mobilizacije pri dolgotrajnem vplivu na bolečino (Savva idr., 2021). Z drsenjem vratne in prsne hrbtenice v anterio-poste- riorni smeri, drsenjem in trakcijo vratne hrbtenice v lateralni smeri ter manipulacijo vratne hrbtenice lahko nemudoma za krajši čas učinkujemo hipoanalgetsko in izboljša- mo jakost prijema (Savva idr., 2021), hipo- analgetske učinke pa naj bi dosegli tudi z uporabo mobilizacije z gibanjem (Trudel idr., 2004). Trudel idr. (2004) poročajo o štu- diji, ki je ugotovila pozitiven vpliv mobiliza- cije in nevrotenzijske tehnike v primerjavi s standardno fizioterapijo na rekreacijski oziroma delovni status. Ena izmed lokalnih manualnih tehnik je tudi terapija Astym, ki se uporablja pri različnih mehkotkivnih poškodbah za stimulacijo regeneracije mehkih tkiv in odpravljanje brazgotinske- ga oziroma fibroznega tkiva (Chughtai idr., 2019), pozitivno pa vpliva tudi na zmanj- šanje bolečine ter izboljšanje mobilnosti in mišične zmogljivosti (Kivlan idr., 2015). V kombinaciji z vadbo ima na končen uspe- šen rezultat rehabilitacije večji učinek kot samostojna ekscentrična vadba, izboljšajo se tudi ocene DASH in maksimalna jakost prijema (Chughtai idr., 2019; Rodriguez- -Merchan idr., 2020). Manualna terapija z gibanjem Mobilizacija z gibanjem je še ena izmed oblik manipulacije, pri kateri poročajo o uspešnem izboljšanju bolečine in maksi- malne jakosti prijema v primerjavi z upo- rabo leukotapinga; v kombinaciji z vadbo je uspešnejša pri izboljšanju jakosti prijema brez bolečine ter ocene resnosti poškodbe in splošnega izboljšanja kot terapija s kor- tikosteroidno injekcijo (Heiser idr., 2013). Manualna terapija kot dodatek k UZ-terapiji pozitivno vpliva na zmanjšanje bolečine in izboljšanje pacientove ocene, medtem ko se jakost prijema izboljša v obeh skupinah, mobilizacija z gibanjem komolca oziroma zapestja v kombinaciji z UZ pa pomembno vpliva na ekstenzijo zapestja brez bolečine v primerjavi z uporabo UZ-terapije (Heiser idr., 2013). Mobilizacija z gibanjem kot do- datek k UZ-terapiji in vadbi pozitivno vpli- va na zmanjšanje bolečine ter izboljšanje jakosti prijema, pacientove ocene in obre- menitvenega testa v primerjavi s kombina- cijo UZ-terapije in vadbe (Herd in Meserve, 2008). Tudi kombinacija mobilizacije z giba- njem in vadbe naj bi bila bolj uspešna kot pristop brez terapevtske obravnave, med- tem ko je uporaba kortikosteroidne injek- cije na začetku uspešnejša od mobilizacije, vendar ta pozitiven vpliv čez čas izgine (Herd in Meserve, 2008). Manipulacija po Mulliganu naj bi imela dodaten pozitiven vpliv na izboljšanje bolečine, jakosti pri- jema in splošno oceno kot dodatek k UZ- -terapiji in krepilnim vajam (Bisset idr., 2011). Manipulacija po Mulliganu z lateralnim drsenjem ob sočasni aktivnosti prijema- nja izboljša jakost prijema brez bolečine in bolečinski prag na pritisk (Hume idr., 2006). Pozitiven vpliv na zmanjšanje bolečine in povečanje uspešnosti na obremenilnem testu naj bi imela tudi v kombinaciji z UZ- -terapijo in krepilnimi vajami (Hoogvliet idr., 2013). V nasprotju z manipulacijo po Mulliganu se zdi, da manipulacija po Millu nima učinka na funkcionalno zmogljivost, pri zmanjšanju bolečine pa si rezultati na- sprotujejo (Savva idr., 2021). Globoka prečnofrikcijska ma- saža Globoka prečnofrikcijska masaža (angl. deep transverse friction massage – DFM) kot dodatek h konvencionalni fizioterapevtski obravnavi ne prinese dodatnega zmanj- šanja intenzivnosti bolečine ali izboljšanja jakosti prijema oziroma funkcioniranja (Brosseau idr., 2002), vendar pa Hume idr. (2006) poročajo, da kombinacija fiziotera- pije in DFM pomembno učinkuje na potek zdravljenja LE. V primerjavi z učinkovitostjo kortikosteroidne injekcije je DFM manj učinkovita pri izboljšanju subjektivne oce- ne izgube jakosti prijema in trajanja vrnitve na delo, izboljšanju gibanja pod uporom, lokalne občutljivosti in lokalizacije točke največje občutljivosti ter izboljšanju jako- sti prijema, vendar so pri slednji ugotovi- tve kontradiktorne (Joseph idr., 2012). Tudi Landesa-Piñeiro in Leirós-Rodríguez (2022) poročata o primerjavi učinkovitosti DFM s kortikosteroidno injekcijo. Tako uporaba kortikosteroidov kot tudi DFM naj bi bila uspešna pri znižanju intenzivnosti bolečine ter izboljšanju jakosti prijema in funkcional- nosti, medtem ko pri uporabi opornice sku- 122 paj s konvencionalno terapijo ni opaznega izboljšanja; čeprav naj bi vse tri skupine dolgoročno dosegle izboljšanje, je to stati- stično pomembno le v skupini DFM. Druga študija je ugotovila, da dolgoročno ni razlik v učinkovitosti kortikosteroidne injekcije v primerjavi z uporabo DFM v kombinaciji s fizioterapijo in razteznimi vajami. Pri upora- bi DFM kot dodatne oblike terapije (skupaj s placebo mazilom in ultrazvokom oziroma s fonoforezo) ni opaznih pomembnih razlik pri intenzivnosti bolečine, jakosti prijema in funkcioniranju (Loew idr., 2014), Joseph idr. (2012) pa poročajo o študiji, ki je ugotovila, da je DFM učinkovitejša pri izboljšanju jako- sti prijema brez bolečine in funkcije v pri- merjavi s kombinacijo fonoforeze in vadbe. Terapija Cyriax pomembno zmanjša boleči- no ter izboljša jakost prijema brez bolečine in funkcijo v primerjavi s kombinacijo fono- foreze in vadbe pod nadzorom. Podobno so ugotovili tudi pri kombinirani uporabi terapije Cyriax, ledu in traku za podlaket v primerjavi s kombinirano uporabo ul- trazvoka, ledu, razteznih in krepilnih vaj ter interferenčne terapije, medtem ko je tera- pija z vadbo pod nadzorom in fototerapijo bolj učinkovita kot terapija Cyriax (Heiser idr., 2013). Tudi uporaba kortikosteroidne injekcije je uspešnejša v začetni fazi zdra- vljenja, nato pa pozitiven učinek izzveni (Heiser idr., 2013; Herd in Meserve, 2008; Stasinopoulos in Johnson, 2004; Trudel idr., 2004). Primerjava štirih različnih interven- cij – traku za podlaket, protivnetne kreme, kombinacije traku za podlaket in protiv- netne kreme ter terapije Cyriax in tehnike manipulacije po Stoddaardu – je pokazala njihovo podobno učinkovitost pri bolečini in jakosti prijema brez bolečine (Heiser idr., 2013). Kombinacija terapije Cyriax in traku za komolec je v primerjavi s konvencional- no fizioterapevtsko obravnavo uspešnejša pri izboljšanju bolečine in obsega giba, medtem ko je samostojna terapija Cyriax manj uspešna kot vadba pod nadzorom pri izboljšanju bolečine, jakosti prijema brez bolečine in funkcije (Herd in Meserve, 2008). „Fizikalne metode Kot dopolnilna oblika terapije k vadbi oziroma tudi kot samostojna terapija se pri odpravljanju simptomov tendinopatij komolca uporabljajo tudi različne fizikal- ne metode, kot so ultrazvok, impulzivno elektromagnetno polje (IEP), zunajtelesni udarni valovi (ZUV) in terapija z laserjem. Z ultrazvokom naj bi pri uporabi nizke in- tenzivnosti delovali na povečano sintezo proteinov in s tem na regeneracijo tkiva (Dingemanse idr., 2014), ugotovitve štu- dij pa so različne. Bolj uspešna kot UZ kot samostojna oblika terapije je kombinacija progresivne krepilne vadbe in raztezanja pri znižanju bolečine (Dingemanse idr., 2014), po drugi strani pa naj bi bil učinek UZ podoben kombinaciji terapije s fonoforezo in domačega rehabilitacijskega programa (Bisset idr., 2011). Tudi v primerjavi z drugimi oblikami terapije ne moremo zaključiti, da je UZ-terapija uspešnejša oziroma da doda- tno pripomore k odpravljanju simptomov LE. Podobno lahko sklenemo tudi za upo- rabo terapije z IEP, saj so v študijah dosto- pne nasprotujoče si ugotovitve. Terapija z ZUV naj bi pripomogla k hitrejši lokalni re- generaciji tkiva (Radwan idr., 2008), študije pa navajajo pozitivne učinke pri kroničnem tendinitisu (Hume idr., 2006) oziroma aku- tnem in kroničnem LE (Landesa-Piñeiro & Leirós-Rodríguez, 2022), kot dodatek k vad- bi (krepilne vaje in vaje za mobilnost) pa bi pozitivno vplivala na zmanjšanje bolečine, trajanje odsotnosti z dela, ne pa tudi na ja- kost prijema (Landesa-Piñeiro in Leirós-Ro- dríguez, 2022). Kljub študijam, ki govorijo v prid uporabi terapije z ZUV v rehabilitaciji tendinopatij komolca, smo našli tudi študi- je, katerih izsledki ne potrjujejo pozitivnega učinka tovrstne terapije. Z uporabo laserja lahko vplivamo na izboljšanje celične funk- cije (Öken idr., 2008), vendar dosedanje študije ne govorijo v prid uporabi terapije z laserjem v rehabilitacijskem programu ten- dinopatij komolca. „Zaključek V literaturi zasledimo veliko število različ- nih pristopov in metod, ki se uporabljajo pri rehabilitaciji tendinopatij komolca, naj- večkrat lateralnega epikondilitisa, vendar kljub temu ne moremo z gotovostjo trditi, katera od teh metod je najučinkovitejša. Zdi se, da je ekscentrična vadba ena izmed metod, ki pozitivno vplivajo na rehabilitaci- jo. Številne študije do zdaj še niso izluščile vadbenega programa, ki bi bil dokazano uspešen, razlog za to pa lahko med drugim pripišemo nekonsistentnemu poročanju o vadbenih intenzitetah v posameznih štu- dijah in uporabi ekscentrične vadbe kot le ene izmed oblik intervencije. Oblikovanje trdnih zaključkov onemogoča nizka kako- vost raziskav, prav tako pa se v zvezi z vse- mi obravnavanimi metodami rehabilitacije v literaturi pojavlja veliko nasprotujočih si ugotovitev. Dodaten omejitveni dejavnik je velika heterogenost metod, uporabljenih v različnih raziskavah. Ne glede na navedene pomanjkljivosti lahko sklenemo, da se zdi večmodalna terapija najučinkovitejša me- toda rehabilitacije LE. „Literatura 1. Abat, F., Alfredson, H., Cucchiarini, M., Madry, H., Marmotti, A., Mouton, C., Oliveira, J. M., Pereira, H., Peretti, G. M., Romero-Rodrigu- ez, D., Spang, C., Stephen, J., van Bergen, C. J. A. in de Girolamo, L. (2017). Current trends in tendinopathy: consensus of the ESSKA basic science committee. Part I: biology, bio- mechanics, anatomy and an exercise-based approach. Journal of Experimental Orthopae- dics, 4(1). Springer Berlin Heidelberg. https:// doi.org/10.1186/s40634-017-0092-6 2. Bisset, L., Coombes, B. in Vicenzino, B. (2011). Tennis elbow. www.clinicalevidence.com 3. Bisset, L., Paungmali, A., Vicenzino, B. in Beller, E. (2005). A systematic review and meta-analysis of clinical trials on physical interventions for lateral epicondylalgia. Briti- sh Journal of Sports Medicine, 39(7), 411–422. https://doi.org/10.1136/bjsm.2004.016170 4. Bjordal, J. M., Lopes-Martins, R. A. B., Joensen, J., Couppe, C., Ljunggren, A. E., Stergioulas, A. in Johnson, M. I. (2008). A systematic re- view with procedural assessments and me- ta-analysis of Low Level Laser Therapy in lateral elbow tendinopathy (tennis elbow). BMC Musculoskeletal Disorders, 9. https://doi. org/10.1186/1471-2474-9-75 5. Brosseau, L., Casimiro, L., Milne, S., Welch, V., Shea, B., Tugwell, P. in Wells, G. A. (2002). Deep transverse friction massage for tre- ating tendinitis. Cochrane Database of Sy- stematic Reviews. John Wiley & Sons, Ltd. https://doi.org/10.1002/14651858.cd003528 6. Brummel, J., Baker, C. L. in Hopkins, R. (2014). Epicondylitis: Lateral. Sports Medicine and Arthroscopy Review, 22(3). Lippincott Willi- ams and Wilkins. https://doi.org/10.1097/ JSA.0000000000000024 7. Chughtai, M., Newman, J. M., Sultan, A. A., Samuel, L. T., Rabin, J., Khlopas, A., Bhave, A. in Mont, M. A. (2019). Astym® therapy: a systematic review. Annals of Translational Medicine, 7(4), 70. https://doi.org/10.21037/ atm.2018.11.49 8. Coombes, B. K., Bisset, L. in Vicenzino, B. (2013). Management of lateral elbow ten- dinopathy: One size does not fit all. Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 45(11), 938–949. Movement Science Media. https://doi.org/10.2519/jospt.2015.5841 9. Cullinane, F. L., Boocock, M. G. in Trevelyan, F. C. (2013). Is eccentric exercise an effective tre- atment for lateral epicondylitis? A systematic šport in zdravje 123 review. Clinical Rehabilitation, 28(1), 3–19. https://doi.org/10.1177/0269215513491974 10. Descatha, A., Dale, A. M., Jaegers, L., Herque- lot, E. in Evanoff, B. (2013). Self-reported physical exposure association with medial and lateral epicondylitis incidence in a large longitudinal study. Occupational and Enviro- nmental Medicine, 70(9), 670–673. https://doi. org/10.1136/oemed-2012-101341 11. Dingemanse, R., Randsdorp, M., Koes, B. W. in Huisstede, B. M. A. (2014). Evidence for the effectiveness of electrophysical modalities for treatment of medial and lateral epicon- dylitis: A systematic review. British Journal of Sports Medicine, 48(12), 957–965. BMJ Pu- blishing Group. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2012-091513 12. Foye, P. M., Sullivan, W. J., Sable, A. W., Pana- gos, A., Zuhosky, J. P. in Irwin, R. W. (2007). Industrial Medicine and Acute Musculoske- letal Rehabilitation. 3. Work-Related Muscu- loskeletal Conditions: The Role for Physical Therapy, Occupational Therapy, Bracing, and Modalities. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 88(3 SUPPL.1). https://doi. org/10.1016/j.apmr.2006.12.010 13. Gregory, B. P., Wysocki, R. W. in Cohen, M. S. (2016). Controversies in Surgical Manage- ment of Recalcitrant Enthesopathy of the Extensor Carpi Radialis Brevis. Journal of Hand Surgery, 41(8), 856–859. W. B. Saunders. https://doi.org/10.1016/j.jhsa.2016.06.010 14. Hamilton, P. G. (1986). The prevalence of hu- meral epicondylitis: a survey in general prac- tice. Journal of the Royal College of General Practitioners, 36(291), 464–465. 15. Heijnders, I. L. C. in Lin, C. W. C. (2015). The effect of eccentric exercise in improving function or reducing pain in lateral epi- condylitis is unclear. British Journal of Sports Medicine, 49(16), 1087–1088. BMJ Publis- hing Group. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2015-094640 16. Heiser, R., O‘Brien, V. H. in Schwartz, D. A. (2013). The use of joint mobilization to im- prove clinical outcomes in hand therapy: A systematic review of the literature. Journal of Hand Therapy, 26(4), 297–311. https://doi. org/10.1016/j.jht.2013.07.004 17. Herd, C. R. in Meserve, B. B. (2008). A Systema- tic Review of the Effectiveness of Manipulative Therapy in Treating Lateral Epicondylalgia, 16. 18. Hoogvliet, P., Randsdorp, M. S., Dingemanse, R., Koes, B. W. in Huisstede, B. M. A. (2013). Does effectiveness of exercise therapy and mobilization techniques offer guidance for the treatment of lateral and medial epicon- dylitis? A systematic review. British Journal of Sports Medicine, 47(17), 1112–1119. https://doi. org/10.1136/bjsports-2012-091990 19. Hume, P. A., Reid, D. in Edwards, T. (2006). Epi- condylar Injury in Sport Epidemiology, Type, Mechanisms, Assessment, Management and Prevention. Sports Med, 36(2). 20. Joseph, M. F., Taft, K., Moskwa, M. in Dene- gar, C. R. (2012). Deep Friction Massage to Treat Tendinopathy: A Systematic Review of a Classic Treatment in the Face of a New Paradigm of Understanding. Journal of Sport Rehabilitation, 21. 21. Laimi, K., Mäkilä, A., Bärlund, E., Katajapuu, N., Oksanen, A., Seikkula, V., Karppinen, J. in Saltychev, M. (2018). Effectiveness of myofa- scial release in treatment of chronic muscu- loskeletal pain: a systematic review. Clinical Rehabilitation, 32(4), 440–450. https://doi. org/10.1177/0269215517732820 22. Landesa-Piñeiro, L. in Leirós-Rodríguez, R. (2022). Physiotherapy treatment of lateral epicondylitis: A systematic review. Journal of Back and Musculoskeletal Rehabilitation, 35(3), 463–477. IOS Press BV. https://doi. org/10.3233/BMR-210053 23. Loew, L. M., Brosseau, L., Tugwell, P., Wells, G. A., Welch, V., Shea, B., Poitras, S., De Angelis, G. in Rahman, P. (2014). Deep transverse fric- tion massage for treating lateral elbow or lateral knee tendinitis. Cochrane Database of Systematic Reviews, 2014(11). John Wiley and Sons Ltd. https://doi.org/10.1002/14651858. CD003528.pub2 24. Luk, J. K. H., Tsang, R. C. C. in Leung, H. B. (2014). Lateral epicondylalgia: Midlife cri- sis of a tendon. Hong Kong Medical Journal, 20(2), 145–151. https://doi.org/10.12809/ hkmj134110 25. Maffulli, N., Wong, J. in Almekinders, L. C. (2003). Types and epidemiology of tendino- pathy. Clinics in Sports Medicine, 22(4), 675– 692. W. B. Saunders. https://doi.org/10.1016/ S0278-5919(03)00004-8 26. Malliaras, P., Maffulli, N. in Garau, G. (2008). Eccentric training programmes in the management of lateral elbow tendinopathy. Disability and Rehabilita- tion, 30(20–22), 1590–1596. https://doi. org/10.1080/09638280701786195 27. Millar, N. L., Silbernagel, K. G., Thorborg, K., Kirwan, P. D., Galatz, L. M., Abrams, G. D., Murrell, G. A. C., McInnes, I. B. in Rodeo, S. A. (2021). Tendinopathy. Nature Reviews Disease Primers, 7(1). https://doi.org/10.1038/s41572- 020-00234-1 28. Murtaugh, B. in Ihm, J. M. (2013). Eccentric Training for the Treatment of Tendinopathies. www.acsm-csmr.org 29. Nirschl, R. P. in Ashman, E. S. (2003). El- bow tendinopathy: Tennis elbow. Clinics in Sports Medicine, 22(4), 813–836. W. B. Saunders. https://doi.org/10.1016/S0278- 5919(03)00051-6 30. Olaussen, M., Holmedal, O., Lindbaek, M., Brage, S. in Solvang, H. (2013). Treating lateral epicondylitis with corticosteroid injections or non-electrotherapeutical physiotherapy: A systematic review. BMJ Open, 3(10). https:// doi.org/10.1136/bmjopen-2013-003564 31. Peterson, M., Butler, S., Eriksson, M. in Svärd- sudd, K. (2014). A randomized controlled trial of eccentric vs. concentric graded exercise in chronic tennis elbow (lateral elbow tendino- pathy). Clinical Rehabilitation, 28(9), 862–872. https://doi.org/10.1177/0269215514527595 32. Raman, J., MacDermid, J. C. in Grewal, R. (2012). Effectiveness of different methods of resistance exercises in lateral epicondylosis - A systematic review. Journal of Hand The- rapy, 25(1), 5–26. https://doi.org/10.1016/j. jht.2011.09.001 33. Rodriguez-Merchan, E. C., De La Corte-Ro- driguez, H. in Roman-Belmonte, J. M. (2020). The current role of Astym therapy in the treatment of musculoskeletal disorders. Po- stgraduate Medicine, 132(1), str. 66–71. Taylor and Francis Inc. https://doi.org/10.1080/0032 5481.2019.1654836 34. Savva, C., Karagiannis, C., Korakakis, V. in Efstathiou, M. (2021). The analgesic effect of joint mobilization and manipulation in tendinopathy: a narrative review. Journal of Manual and Manipulative Therapy, 29(5), 276–287. https://doi.org/10.1080/10669817.2 021.1904348 35. Scott, A. in Ashe, M. C. (2006). Common ten- dinopathies in the upper and lower extre- mities. Current sports medicine reports, 5(5), 233–241. Curr Sports Med Rep. https://doi. org/10.1097/01.CSMR.0000306421.85919.9c 36. Shiri, R., Viikari-Juntura, E., Varonen, H. in Heliövaara, M. (2006a). Prevalence and de- terminants of lateral and medial epicondyli- tis: A population study. American Journal of Epidemiology, 164(11), 1065–1074. https://doi. org/10.1093/aje/kwj325 37. Smidt, N., Assendelft, W. J., Arola, H., Mal- mivaara, A., Green, S., Buchbinder, R., Èlle, D., Van Der Windt, A. in Bouter, L. M. (2003). Effectiveness of physiotherapy for lateral epi- condylitis: a systematic review. https://doi. org/10.1080/07853890310004138 38. Stasinopoulos, D. in Johnson, M. I. (2004). Cyriax physiotherapy for tennis elbow/late- ral epicondylitis. British Journal of Sports Me- dicine, 38(6), 675–677. https://doi.org/10.1136/ bjsm.2004.013573 39. Stasinopoulos, D., Stasinopoulou, K. in John- son, M. I. (2005). An exercise programme for the management of lateral elbow ten- dinopathy. British Journal of Sports Medicine, 39(12), 944–947. https://doi.org/10.1136/ bjsm.2005.019836 40. Struijs, P. A. A., Smidt, N., Arola, H., van Dijk, C. N., Buchbinder, R. in Assendelft, W. J. J. (2002). Orthotic devices for the treat- ment of tennis elbow. Cochrane Database of Systematic Reviews, 2010(1). https://doi. org/10.1002/14651858.CD001821 124 41. Trudel, D., Duley, J., Zastrow, I., Kerr, E. W., Da- vidson, R. in MacDermid, J. C. (2004). Rehabi- litation for patients with lateral epicondylitis: A systematic review. Journal of Hand Thera- py, 17(2), 243–266. https://doi.org/10.1197/j. jht.2004.02.011 42. Vicenzino, B. in Wright, A. (1996). Lateral epi- condylalgia I: Epidemiology, pathophysio- logy, aetiology and natural history. Physical Therapy Reviews, 1(1), 23–34. Taylor and Fran- cis Ltd. https://doi.org/10.1179/ptr.1996.1.1.23 43. Waseem, M., Nuhmani, S., Ram, C. S. in Sa- chin, Y. (2012). Lateral epicondylitis: A review of the literature. Journal of Back and Musculo- skeletal Rehabilitation, 25(2), 131–142. https:// doi.org/10.3233/BMR-2012-0328 44. Yoon, S. Y., Kim, Y. W., Shin, I. S., Kang, S., Moon, H. I. in Lee, S. C. (2021). The beneficial effects of eccentric exercise in the manage- ment of lateral elbow tendinopathy: A sys- tematic review and meta-analysis. Journal of Clinical Medicine, 10(17). MDPI. https://doi. org/10.3390/jcm10173968 45. Zhong, Y., Zheng, C., Zheng, J. in Xu, S. (2020). Kinesio tape reduces pain in patients with la- teral epicondylitis: A meta-analysis of rando- mized controlled trials. International Journal of Surgery, 76, 190–199. Elsevier Ltd. https:// doi.org/10.1016/j.ijsu.2020.02.044 prof. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si šport in zdravje 125 The effects of physical activity on healthspan Abstract In the short term, physical activity plays a key role in human health by acutely regulating metabolism and appetite. In the longer term, however, physical activity can also elicit benign physiological adaptations such as improved cardiovascular health and skeletal muscle mass, depending mainly on the exercise modality. Endurance exercise can increase cardiorespiratory capacity, whereas resistance exercise can augment skeletal muscle mass and muscle strength. And although these are preferable exercise modalities for optimal health, adherence on a populational level is still difficult to ensure. Walking is the most widely adopted form of physical exercise and can be a viable exercise strategy in weight management and sarcopenia. Nevertheless, even this form of physical exercise is subject to age-related and weight loss-related reductions which are represented in daily steps and the energy expenditure they yield. In this review, we aim to elucidate the effects of weight loss and biological aging on physical activ- ity and physical activity energy expenditure. In addition, we present general guidelines for physical activity that can contribute to healthy aging and succesful weight managment. Keywords: physical activity, aging, weight management. Izvleček Telesna dejavnost ima ključno vlogo pri zagotavlja- nju zdravja, njene učinke ločimo na kratkoročne in dolgoročne. Kratkoročno telesna dejavnost vpliva na uravnavo presnove in apetita. Po drugi strani lahko telesna dejavnost dolgoročno spodbudi tudi bla- godejne fiziološke prilagoditve, kot sta izboljšana zmogljivost srca in ožilja ter povišana masa skeletnih mišic, kar je odvisno predvsem od oblike telesne vad- be. Vzdržljivostna vadba lahko poveča srčno-dihalno zmogljivost, medtem ko lahko vadba proti uporu po- veča maso skeletnih mišic in mišično zmogljivost. In čeprav sta to najprimernejši obliki vadbe za optimal- no zdravje, je še vedno težko zagotoviti njuno upo- števanje na populacijski ravni. Hoja je najbolj razširje- na oblika telesne vadbe in je lahko uspešna vadbena alternativa pri uravnavanju telesne mase in sarkope- nije. Kljub temu se tudi ta oblika telesne vadbe pri staranju in izgubi telesne mase zmanjša, kar se izraža v dnevnih korakih in porabi energije, ki jo ti prinese- jo. V tej recenziji želimo predstaviti vpliv hujšanja in biološkega staranja na zmanjšanje telesne aktivno- sti, recenzijo pa zaključiti s praktičnimi priporočili, ki pripomorejo k zdravemu staranju ter uspešni izgubi telesne mase in njenemu vzdrževanju. Ključne besede: telesna dejavnost, staranje, uravnavanje telesne mase. Matevž Arčon1, Nejc Šarabon2,3 Učinki telesne dejavnosti na zdrav življenjski slog Vir slike: dailytimes.com 1 University of Aberdeen, The Rowett Institute, Aberdeen, Združeno kraljestvo 2 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola 3 2 S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana 126 Uvod Telesna aktivnost je bistvena za izboljšanje zdravja in dolgoživosti ljudi v vseh staro- stnih skupinah in populacijah (Marquez idr., 2020). Prepričljivi dokazi kažejo, da ima višja raven telesne dejavnosti zaščitno vlo- go pred pridobivanjem telesne mase in debelostjo ter pred izgubo mišic, do katere lahko pride pri poskusih uravnavanja tele- sne teže in biološkem staranju (Dziura idr., 2004; Langhammer idr., 2018). Izkazalo se je, da izguba telesne mase v obsegu 3–10 % izboljša zdravstvene kazalnike, kot sta homeostaza glukoze in občutljivost na in- zulin, ter zmanjša hipertenzijo pri bolnikih z debelostjo (Arcon idr., 2023; Ryan idr., 2017). Kljub temu se lahko prostovoljna izguba telesne mase pri zdravih posameznikih po- javi le v stanju negativnega energijskega ravnovesja, ki zahteva, da poraba energi- je v daljšem časovnem obdobju presega vnos energije (Hill idr., 2013). V kontekstu debelosti se na primer zdi, da sedentarno vedenje in telesna nedejavnost prispevata k okvarjenemu nadzoru apetita, saj spod- bujata pozitivno energijsko ravnovesje, to- rej stanje, v katerem vnos energije presega njeno porabo, kar povzroči neželeno pove- čanje telesne mase (Shook idr., 2015). Poleg tega je telesna dejavnost močan regulator presnove hranil, saj lahko telesna dejavnost po mešanem obroku omili odziv inzulina in izboljša regulacijo krvnih maščob ter s tem takoj izboljša presnovno zdravje (Bittel idr., 2021; Larsen idr., 1999). Poleg tega je telesna dejavnost tudi naj- močnejši regulator mase in kakovosti skeletnih mišic, ki sta nadvse pomembni komponenti zdravega staranja (Escriche- -Escuder idr., 2021). Skeletna mišična masa namreč pomeni približno 40 % telesne mase posameznika in ima ključno vlogo pri gibanju, vzdrževanju drže in dihanju ter hkrati deluje kot pomembno mesto za oksidacijo in shranjevanje hranil (Frontera idr., 2015). To postane še posebej pomemb- no, ker starajoči se posamezniki do 80. leta starosti izgubijo skoraj 30 % svoje največje mišične mase zaradi sarkopenije (starostne bolezni, za katero je značilno pospešeno zmanjševanje mase skeletnih mišic) (Lars- son idr., 2019). To s starostjo povezano izgubo mišične mase dodatno poslabša hospitalizacija ali prisilni počitek v postelji zaradi bolezni, ki pospešita izgubo moči in mišic, kar pri starejših povzroči zmanjšano mobilnost in kakovost življenja (Volpi idr., 2004). V takšnih primerih lahko celo s hojo ublažimo izgubo mase skeletnih mišic za- radi popolnega ležanja v postelji (English idr., 2010). Tako pri zdravem staranju kot pri uravnava- nju telesne teže je lahko telesna dejavnost odločilen dejavnik. Poleg tega različne oblike vadbe povzročajo različne fiziološke odzive, ki lahko na koncu prispevajo k opti- malnemu zdravju. Kljub temu je lahko hoja podcenjena telesna vadba pri netreniranih posameznikih vseh starosti. V tej recenziji najprej raziskujemo močnejše in bolj spe- cifične fiziološke prilagoditve različnih vrst vadbe v primerjavi s hojo. Raziskujemo tudi, kako lahko izguba telesne mase in biološko staranje prispevata k zmanjšanju števila dnevnih korakov in njihove ener- gijske komponente. Nazadnje podajamo splošne smernice za telesno dejavnost, ki so količinsko izražene v dnevnih korakih in prilagojene starosti, spolu in cilju posame- znikov. „Vrste telesne dejavno- sti Voljne in strukturirane vrste telesne de- javnosti, kot sta vadba proti uporu in za vzdržljivost, so splošno priznane kot na- menski načini vadbe, ki povzročajo raz- lične fiziološke prilagoditve (Hughes idr., 2018). Dokazano je, da vadba proti uporu (tj. vadba za mišično zmogljivost – mišično moč, mišično jakost, mišično vzdržljivost) izboljša maso in kakovost skeletnih mišic s povečanjem površine prečnega prereza mišičnih vlaken, peresnega kota vlaken in radiološke gostote, s čimer se povečata zmogljivost ustvarjanja sile in mišična zmo- gljivost (Bandy idr., 1990; Phillips idr., 2017). To se lahko izraža v izboljšani gibljivosti in presnovni zmogljivosti pri starajočih se po- sameznikih in tistih z debelostjo (Tallis idr., 2021). Dokazano je bilo tudi, da vadba proti uporu omili povečano kontraktilno učinko- vitost skeletnih mišic kot odziv na negativ- no energijsko ravnovesje (Trexler idr., 2014). Ta pojav, znan kot adaptivna termogeneza, lahko ovira hujšanje in vzdrževanje telesne mase, saj zmanjša energijske stroške mišič- nega krčenja in posledično zmanjša pora- bo energije (Rosenbaum idr., 2012). V nasprotju z vadbo proti uporu se je iz- kazalo, da vzdržljivostna vadba (tek, ko- lesarjenje, plavanje ipd.) poveča gostoto mitohondrijev in kapilarizacijo ter s tem povzroči večjo maksimalno porabo kisika, ki je zanesljiv pokazatelj umrljivosti zaradi vseh vzrokov (Hughes idr., 2018). Vzdržlji- vostno vadbo lahko izvajamo pri nižjih intenzivnostih v daljšem trajanju v kratkih intervalih kot visoko intenzivno intervalno vadbo ali sočasno z vadbo proti uporu (Jo- yner idr., 2008). Zaradi tega Svetovna zdra- vstvena organizacija za boj proti debelosti in sarkopeniji priporoča kombinacijo vzdr- žljivostne vadbe in vadbe za moč (Oliveira idr., 2020). Kljub potrjeni učinkovitosti teh oblik vadbe sta udeležba in upoštevanje na populacijski ravni še vedno razmeroma nizka, saj le 16 % posameznikov izpolnjuje priporočene smernice vadbe (Barreira idr., 2014; Loprinzi idr., 2014). Zato spontana te- lesna dejavnost (tj. hoja, hitra hoja, hoja po stopnicah) postane edina oblika telesne vadbe pri telesno nedejavnih posamezni- kih in lahko povzroči podobne – sicer ubla- žene – fiziološke prilagoditve kot vadba proti uporu ali ciklična vzdržljivostna vadba (Murphy idr., 1998; Stensel idr., 1994). Prav tako je spontano telesno vadbo mogoče preprosto kvantificirati v dnevnih korakih s triosno pospeškometrijo, ki je dandanes vgrajena v sledilnike dejavnosti, pametne ure in mobilne telefone ter lahko zagotovi veljavno in zanesljivo kvantifikacijo telesne dejavnosti in porabe energije zunaj labora- torijskega okolja (El-Amrawy idr., 2015; Nis- hida idr., 2020). Slika 1. Fiziološke prilagoditve skeletnih mišic pri različnih vrstah telesne vadbe Opomba. Vadba proti uporu in vzdržljivostna vadba se razlikujeta predvsem na podlagi fizioloških prilagoditev. Spontana telesna vadba vključuje podobne prilagoditve pri precej manjši jakosti. šport in zdravje 127 „Spontana telesna dejavnost in uravna- vanje telesne mase Kadar strukturirane telesne dejavnosti za- radi slabe udeležbe in/ali neprilagojenosti ni, postanejo edina oblika telesne vadbe spontane telesne dejavnosti, kot so hoja, hitra hoja in hoja po stopnicah ter vse dru- ge telesne dejavnosti, ki se izvajajo v pro- stem času ali v službi. Pri posameznikih, ki se ne ukvarjajo z vadbo, lahko te dejavnosti pomenijo večino porabe energije ter se med osebami podobne telesne velikosti, telesne sestave, spola in starosti razliku- jejo tudi do 2000 kilokalorij na dan (kcal/ dan) (Kotz idr., 2005; Villablanca idr., 2015). Kljub temu je pri negativnem energijskem ravnovesju, ki se ustvari s prehrano, pogo- sto opaziti zmanjšanje porabe energije pri telesni dejavnosti (Leibel, idr.,1995; Levine, 2004; Levine, 2002). Pri intervencijah, pri katerih se negativno energijsko ravnovesje ustvari samo z dieto, so poročali o izgubi telesne mase, ki je bila za 12–44 % nižja od predvidene (Yoo, 2018). Razlog za to je, da je energijska bilanca nelinearen (dinami- čen) proces, medtem ko poskus zmanjšanja vnosa energije pogosto povzroči presnov- ne in vedenjske spremembe, ki se izrazijo predvsem v zmanjšanju telesne dejavnosti in njenega donosa porabe energije, kar povzroči zmanjšano razliko med vnosom in porabo energije (Piaggi, 2019; Romieu idr., 2017). De Groot in sodelavci (1989) so na primer pokazali, da je 4 tedne trajajoča 50-odstotna energijska omejitev, povzro- čena z dieto, zmanjšala porabo energije pri telesni dejavnosti, kar je skoraj v celoti pojasnilo skupni upad porabe energije (–274 kcal/dan). Podobno so Heyman in so- delavci (1992) z dieto povzročili 20-odsto- tno energijsko omejitev, ki je po 20 dneh povzročila zmanjšanje porabe energije pri telesni dejavnosti za 198 kcal/dan. Poleg tega so Liebel in sodelavci (1995) v svo- jem poskusu »pripenjanja telesne mase« opazili 15-odstotno zmanjšanje porabe energije za telesno dejavnost zaradi diete, medtem ko je energijski presežek povečal energijsko porabo v podobnem obsegu. Te študije kažejo, da sta spontana telesna dejavnost in njena energijska komponenta občutljivi na premembe pri vnosu energi- je, ki jih povzroča prehrana. In čeprav so te spremembe izrazitejše v prvih tednih diete (Yoo, 2018), se zdi, da to večinoma narekuje fenotip posameznika (Piaggi, 2019). Piaggi (2019) je namreč pokazal, da »potratni« fenotipi kažejo večje povečanje porabe energije med prenajedanjem in doživijo manjše zmanjšanje porabe energije med stradanjem. Nasprotno so »varčni« fenotipi bolj nagnjeni k povečanju telesne mase in debelosti, saj se upirajo povečanju porabe energije zaradi prekomernega hranjenja in hitro zmanjšajo porabo energije kot odziv na postenje (Piaggi, 2019). Kljub tem fenoti- pom dolgoročne študije kažejo, da je višja raven telesne aktivnosti ključen dejavnik pri dolgoročnem uravnavanju telesne mase (Paixão idr., 2020; Varkevisser idr., 2019). „Telesna dejavnost in staranje Biološko staranje pogosto spremlja od 40- do 80-odstotno zmanjšanje telesne dejav- nosti v celotnem življenjskem obdobju, kar prispeva k pospešeni izgubi mišične mase (Suryadinata idr., 2020). To je še posebej po- membno, ker telesna dejavnost s starostjo ohranja maso in kakovost skeletnih mišic ter zmanjša kronično vnetje nizke stopnje in inzulinsko rezistenco. Zato ni presenetlji- vo, da Svetovna zdravstvena organizacija za starejše odrasle (65 let ali več) priporoča najmanj 150 minut visoko zmerno intenziv- ne telesne dejavnosti (ZITD) na teden, kot sta hitra hoja in hoja po stopnicah, ali 75 minut intenzivne vadbe na teden, kot je vadba proti uporu, ki najučinkoviteje pri- pomore k pridobivanju mišične mase (Bull idr., 2020; Oliveira idr., 2020). Ta je namreč zaradi posebnih prilagoditev, ki jih lahko ustvari, predvsem priporočena oblika vad- be za izboljšanje telesne sestave in pre- snovnega zdravja pri starejših (Phillips idr., 2017; Bandy idr., 1990). Vendar se trenutno ocenjuje, da se te oblike vadbe drži le 13 % starejših (Picorelli idr., 2014). Po drugi strani je hoja na populacijski ravni najbolj razšir- jena oblika telesne vadbe in jo je mogoče uporabiti kot učinkovito – sicer nekoliko manj – alternativo vadbi za izboljšanje te- lesne sestave in presnovnega zdravja (Bai idr., 2021). Lexell (1995) je v svoji prelomni študiji z magnetno resonanco izmeril mi- šice kvadricepsa pri mlajših in starejših od- raslih. Njegove ugotovitve so pokazale, da imajo mlajši posamezniki več mišične mase in manj telesne maščobe kot starejši. Opazil je tudi, da so aktivnejši starejši posamezniki (12.455 dnevnih korakov) pokazali bolj mla- dosten profil skeletnih mišic v primerjavi z manj aktivnimi starejšimi odraslimi (3141 dnevnih korakov). Scott, Blizzard in Jones (2011) so v študiji, v kateri je sodelovalo 697 starejših moških in žensk, prav tako ugoto- vili močno povezavo med večjim številom dnevnih korakov in mišično maso kvadri- cepsa. Podobno so Aoyagi in sodelavci (2010) pokazali pozitivne učinke povečanja števila dnevnih korakov na mišično maso kvadricepsa pri starejših odraslih. Vendar je ista skupina raziskovalcev opazila tudi prag platoja teh povečanj pri približno 8000 oziroma 6900 dnevnih korakih pri moških oziroma ženskah (Aoyagi idr., 2010). Obe študiji sta, zanimivo, pokazali, da je zmerna do intenzivna telesna dejavnost bolj pove- zana z mišično maso kvadricepsa kot števi- lo dnevnih korakov (Aoyagi idr., 2010; Scott, Blizzard in Jones, 2011). To so pokazali tudi Aggio in sodelavci (2016), ki so raziskovali povezave med ZITD in sarkopenijo pri 1286 starejših moških in ugotovili, da je bila sar- kopenija bolj razširjena med udeleženci, ki so imeli manj ZITD v obsegu 20–33 minut na dan (Aggio idr., 2016). Avtorji so pouda- rili, da je bila resnost sarkopenije obratno sorazmerna s časom, porabljenim za ZITD. Raziskovalci so namreč poročali, da se je po povečanju zmerne do intenzivne telesne dejavnosti za 30 minut na dan zaradi do- datnega časa ZITD tveganje za hudo sarko- penijo zmanjšalo za skoraj polovico (Aggio idr., 2016). Podobne rezultate so opazili tudi Abe in sodelavci (2020), ki so ugotovili, da je zmerna do intenzivna telesna dejavnost, in ne dnevni koraki, pozitivno povezana z mišično maso kvadricepsa pri starejših žen- skah. „Praktična priporočila Svetovna zdravstvena organizacija pripo- roča, da bi morali odrasli v starosti 18–64 let za znatne koristi za zdravje izvajati te- densko najmanj 150–300 minut aerobne telesne dejavnosti zmerne intenzivnosti ali najmanj 75–150 minut aerobne telesne dejavnosti močne intenzivnosti ali enako- vredno kombinacijo zmerne in močne in- tenzivnosti. V idealnem kontekstu trening proti uporu v kombinaciji z vzdržljivostnim treningom omogoča najučinkovitejši pri- stop pri uravnavanju telesne mase in zdra- vem staranju (Hughes idr., 2018). Starejši odrasli (65+ let) bi morali v okviru tedenske telesne dejavnosti tri ali več dni na teden izvajati raznovrstno večkomponentno te- lesno dejavnost, ki poudarja funkcionalno vadbo ravnotežja in moči z zmerno ali ve- čjo intenzivnostjo, da bi izboljšali funkcio- nalno zmogljivost in preprečili padce. 128 Čeprav je v javnem zdravstvu sprejeto mnenje, da bi morali posamezniki opra- viti 10.000 korakov na dan, ta arbitrarna vrednost ne more učinkovito nadomestiti priporočil Svetovne zdravstvene organiza- cije, kjer se poudarek nanaša predvsem na trening proti uporu in na trening za vzdr- žljivost (Choi idr., 2007). Zato bi si morali posamezniki prizadevati za sodelovanje pri teh vrstah strukturirane vadbe. A v prime- rih, ko to ni mogoče, lahko delno zadostuje tudi spontana telesna dejavnost. V siste- matičnem pregledu, ki ga je opravil Hall s sodelavci (2020), je bilo namreč večje šte- vilo korakov na dan povezano z manjšim tveganjem za bolezni srca in ožilja ter umr- ljivostjo zaradi vseh vzrokov. V primerjavi z ljudmi, ki opravijo 16.000 korakov na dan, je bil obseg le 2700 opravljenih korakov na dan povezan s skoraj dvakrat višjo stopnjo umrljivosti zaradi vseh vzrokov. V nedavni metaanalizi 15 mednarodnih kohort, ki so vključevale 47.471 odraslih, so Paluch in sodelavci (2022) ocenili optimalno dnevno število korakov za optimalno zdravje. Sku- pina raziskovalcev je ugotovila, da je več korakov na dan povezano s postopno niž- jim tveganjem umrljivosti, pri čemer se tve- ganje pri starejših odraslih izenači pri pribli- žno 6000–8000 korakih na dan, pri mlajših odraslih pa pri približno 8000–10.000 ko- rakih na dan (Paluch idr., 2022). Čeprav ta priporočila pri zdravih posameznikih mor- da zadoščajo, je za dosego 10-odstotne izgube telesne mase in njeno dolgoročno vzdrževanje potrebnih približno 10.000 ko- rakov na dan, od tega 3500 kot ZITD (Pozo- -Cruz idr., 2022; Creasy idr., 2019). Dokazano je namreč, da zamenjava časa sedentarne- ga vedenja s stojo porabo energije poveča za trikrat, hoja po stopnicah pa za več kot 40-krat v primerjavi s porabo energije v mi- rovanju (Elton idr., 1998; Levine idr., 2000). Pri tem je ključno omeniti, da hitrost hoje pri starejših pomembno prispeva k času, porabljenemu za ZITD, in se lahko upora- blja kot pozitiven kazalnik splošne telesne pripravljenosti (Karavirta idr., 2020; Wu idr., 2021). In ker je med intenzivnostjo telesne dejavnosti in maso skeletnih mišic močna pozitivna povezava, je lahko več časa, po- rabljenega za takšne dejavnosti, boljša mo- žnost za zagotavljanje zdravega staranja in uspešnega uravnavanja telesne mase (Jiang idr., 2017; Straight idr., 2016). „Zaključek Sočasno zmanjšanje telesne dejavnosti in skeletnih mišic pogosto opazimo pri re- dukciji telesne mase in biološkem staranju. Zaradi tega so posamezniki bolj dovzetni za slabše presnovno zdravje in neuspe- šno uravnavanje telesne mase pozneje v življenju ter tudi krhkost in izgubo mobil- nosti. Večina dokazov kaže, da je sponta- na telesna dejavnost spremenljivka, ki se odziva na motnje energijskega ravnovesja in staranje. Z biološkim staranjem in urav- navanjem telesne mase se spontana tele- sna dejavnost in njena energijska poraba običajno zmanjšata. To lahko poveča ver- jetnost neuspešnega uravnavanja telesne mase pri posameznikih z debelostjo. Po- dobno lahko s starostjo povezano zmanj- šanje telesne dejavnosti in ZITD pospeši sarkopenijo, kar lahko pri starejših povzroči slabšo gibljivost in slabšo kakovost življe- nja. Čeprav je biološko staranje neizo- gibno, se lahko šteje, da je preprečevanje nezdravega staranja izvedljivo z zadostno količino ustreznih dnevnih korakov in zlasti s povečanjem časa, porabljenega za ZITD. In čeprav lahko vadba proti uporu ali vzdr- žljivostna vadba zagotovita večje koristi za zdravje kot le spontana telesna aktivnost, bi moralo biti zagotavljanje osebnega pristo- pa k vadbi najpomembnejša komponenta za uspešno vzdrževanje zdravega življenj- skega sloga pri teh specifičnih populacijah. „Literatura 1. Abe, T., Kitayuguchi, J., Okada, S., Okuyama, K., Gomi, T., Kamada, M., Ueta, K., Nabika, T. in Tanaka, C. (2020). Prevalence and Correla- tes of Physical Activity Among Children and Adolescents: A Cross-Sectional Population- -Based Study of a Rural City in Japan. J Epide- miol, 30(9), 404–411. https://doi.org/10.2188/ jea.JE20190047 2. Arcon, M., Malone, J., Barton, Karen, L. in Rocha, J. (2023). The acute effects of diet- -induced energy restriction on physical activity energy expenditure and basal metabolic rate in men and women with overweight and obesity. Human Nutrition & Metabolism, 32. https://doi.org/10.1016/j. hnm.2023.200185 3. Aggio, D., Sartini, C., Papacosta, O., Lennon, L., Ash, S., Whincup, P., Wannamethee, S. in Jefferis, B., 2016. Cross-sectional associations of objectively measured physical activity and sedentary time with sarcopenia and sarcopenic obesity in older men. Preventive Medicine, 91, 264–272. 4. Aoyagi, Y. in Shephard, R., 2010. Habitual physical activity and health in the elderly: Slika 2. Dnevno število korakov in zdravstveni izidi Opomba. Spontana telesna aktivnost, izražena v dnevnih korakih, je potencialno primerna alternativa pri zagotavljanju zdravega staranja in uspešnega uravnavanja telesne mase. šport in zdravje 129 The Nakanojo Study. Geriatrics & Gerontolo- gy International, 10, pp. S236–S243. 5. Bittel, A., Bittel, D., Mittendorfer, B., Patterson, B., Okunade, A., Abumrad, N., Reeds, D. in Cade, W. (2021). A Single Bout of Premeal Re- sistance Exercise Improves Postprandial Glu- cose Metabolism in Obese Men with Predia- betes. Med Sci Sports Exerc, 53(4), 694–703. 10.1249/MSS.0000000000002538 6. Bandy, W., Lovelace-Chandler, V. in McKitrick- -Bandy, B. (1990). Adaptation of skeletal mu- scle to resistance training. J Orthop Sports Phys Ther, 12(6), https://www.jospt.org/ doi/10.2519/jospt.1990.12.6.248 7. Bai, X., Soh, K., Dev, R., Talib, O., Xiao, W. in Cai, H. (2021). Effect of Brisk Walking on Health- -Related Physical Fitness Balance and Life Satisfaction Among the Elderly: A Systema- tic Review. Front Public Health, 9(829367). https://doi.org/10.3389/fpubh.2021.829367 8. Barreira, T., Harrington, D. in Katzmarzyk, P. (2014). Cardiovascular health metrics and accelerometer-measured physical activity levels: National Health and Nutrition Exa- mination Survey, 2003–2006. Mayo Clin Proc, 89(1), https://doi.org/10.1016/j.mayo- cp.2013.10.001 9. Bull, F., Al-Ansari, S., Biddle, S., Borodulin, K., Buman, M., Cardon, G., Carty, C., Chaput, J., Chastin, S., Chou, R., Dempsey, P., DiPietro, L., Ekelund, U., Firth, J., Friedenreich, C., Garcia, L., Gichu, M., Jago, R., Katzmarzyk, P., Lam- bert, E., Leitzmann, M., Milton, K., Ortega, F., Ranasinghe, C., Stamatakis, E., Tiedemann, A., Troiano, R., van der Ploeg, H., Wari, V. in Willumsen, J. (2020). World Health Organi- zation 2020 guidelines on physical activity and sedentary behaviour. Br J Sports Med, 54(24), 1451–1462. http://dx.doi.org/10.1136/ bjsports-2020-102955 10. Creasy, S., Lang, W., Tate, D., Davis, K. in Jaki- cic, J. (2019). Pattern of Daily Steps is Asso- ciated with Weight Loss: Secondary Analysis from the Step-Up Randomized Trial. Obesity, 26. https://doi.org/10.1002/oby.22171 11. Choi, B., Pak, A. in Choi, J., 2007. Daily step goal of 10,000 steps: A literature review. Cli- nical & Investigative Medicine, 30(3), p. 146. 12. de Groot, L., van Es, A., van Raaij, J., Vogt, J. in Hautvast, J. (1989). Adaptation of energy metabolism of overweight women to alter- nating and continuous low energy intake. Am J Clin Nutr, 50(6), https://doi.org/10.1093/ ajcn/50.6.1314 13. Donnelly, J., Blair, S., Jakicic, J., Manore, M., Rankin, J., Smith, B. in College, A. (2009). American College of Sports Medicine Po- sition Stand. Appropriate physical activity intervention strategies for weight loss and prevention of weight regain for adults. Med Sci Sports Exerc, 41(2), 459. DOI: 10.1249/ MSS.0b013e3181949333 14. Dziura, J., de Leon, C., Kasl, S. in DiPietro, L. (2004). Can physical activity attenuate aging-related weight loss in older people? The Yale Health and Aging Study, 1982– 1994. Am J Epidemiol, 159(8), 759. https://doi. org/10.1093/aje/kwh105 15. El-Amrawy, F., Pharm, B. in Nounou, M. (2015). Are Currently Available Wearable Devices for Activity Tracking and Heart Rate Monitoring Accurate, Precise, and Medically Benefici- al?. Healthc Inform Res., 21(4), 315–320. DOI: 10.4258/hir.2015.21.4.315 16. Elton, S., Foley, R. in Ulijaszek, S. (1998). Habi- tual energy expenditure of human climbing and clambering. Hum Biol, 25(6), 523. https:// doi.org/10.1080/03014469800006762 17. English, Kirk L. in Paddon-Jones, D. (2010). Protecting muscle mass and function in ol- der adults during bed rest. Curr Opin Clin Nutr Metab Care, 13(1), 34–39. DOI: 10.1097/ MCO.0b013e328333aa66 18. Escriche-Escuder, A., Fuentes-Abolafio, I., Roldán-Jiménez, C. in Cuesta-Vargas, A. (2021). Effects of exercise on muscle mass, strength, and physical performance in ol- der adults with sarcopenia: A systematic review and meta-analysis according to the EWGSOP criteria. Exp Gerontol, 151(111420). doi: 10.1016/j.exger.2021.111420 19. Frontera, W. in Ochala, J. (2015). Skeletal mu- scle: a brief review of structure and functi- on. Calcif Tissue Int, 96(3), 183. doi: 10.1007/ s00223-014-9915-y 20. Genton, L., Karsegard, V., Chevalley, T., Kosso- vsky, M., Darmon, P. in Pichard, C., 2011. Body composition changes over 9 years in healthy elderly subjects and impact of physical ac- tivity. Clinical Nutrition, 30(4), pp. 436–442. 21. Hall, K., Hyde, E., Bassett, D., Carlson, S., Car- nethon, M., Ekelund, U., Evenson, K., Galuska, D., Kraus, W., Lee, I., Matthews, C., Omura, J., Paluch, A., Thomas, W. in Fulton, J., 2020. Systematic review of the prospective associ- ation of daily step counts with risk of morta- lity, cardiovascular disease, and dysglycemia. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 17(1). 22. Heyman, M., Young, V., Fuss, P., Tsay, R., Jo- seph, L. in Roberts, S. (1992). Underfeeding and body weight regulation in normal-we- ight young men. Am J Physiol. DOI: 10.1152/ ajpregu.1992.263.2.R250 23. Hill, J., Wyatt, H. in Peters, J. (2013). The Im- portance of Energy Balance. Eur Endocrinol., 9(2), 111–115. DOI: 10.17925/EE.2013.09.02.111 24. Hughes, D., Ellefsen, S. in Baar, K. (2018). Adaptations to Endurance and Strength Tra- ining. Cold Spring Harb Perspect Med, 8(6). DOI: 10.1101/cshperspect.a029769 25. Joyner, M. in Coyle, E. (2008). Endurance exercise performance: the physiology of champions. J Physiol, 586(1), 35–44. https:// doi.org/10.1113/jphysiol.2007.143834 26. Jiang, C., Ranganathan, V., Siemionow, V. in Yue, G. (2017). The level of effort, rather than muscle exercise intensity determines strength gain following a six-week training. Life Sci, 178, 30–34. https://doi.org/10.1016/j. lfs.2017.04.003 27. Karavirta, L., Rantalainen, T., Skantz, H., Lisko, I., Portegijs, E. in Rantanen, T. (2020). Indivi- dual Scaling of Accelerometry to Preferred Walking Speed in the Assessment of Physical Activity in Older Adults. J Gerontol A Biol Sci Med Sci, 75(9). DOI: 10.1093/gerona/glaa142 28. Kotz, C. in Levine, J. (2005). Role of nonexerci- se activity thermogenesis (NEAT) in obesity. Minnesota Medicine, 88(9), 54–57. 29. Langhammer, B., Bergland, A. in Rydwik, E. (2018). The Importance of Physical Activity Exercise among Older People. Biomed Res Int. https://doi.org/10.1155/2018/7856823 30. Larsen, J., Dela, F., Madsbad, S. in Galbo, H. (1999). The effect of intense exercise on po- stprandial glucose homeostasis in type II diabetic patients. Diabetologia, 42(11), 1282. https://doi.org/10.1007/s001250051440 31. Larsson, L., Degens, H., Li, M., Salviati, L., Lee, Y., Thompson, W., Kirkland, J. in San- dri, M. (2019). Sarcopenia: Aging-Related Loss of Muscle Mass and Function. Physiol Rev, 99(1), 427–511. https://doi.org/10.1152/ physrev.00061.2017 32. Levine, J., Schleusner, S. in Jensen, M. (2000). Energy expenditure of nonexercise activity. The American Journal of Clinical Nutrition, 72(6), 1451–1454. https://doi.org/10.1093/ ajcn/72.6.1451 33. Levine, J. (2002). ‚Non-exercise activity ther- mogenesis (NEAT). Best Practice & Research‘, Clinical Endocrinology & Metabolism, 16, (4), pp. 679–702. 34. Levine, J. (2004). ‚Nonexercise activity ther- mogenesis (NEAT): environment and bio- logy‘. AJP: Endocrinology and Metabolism, 286, (5), pp. E675–E685. 35. Leibel, R., Rosenbaum, M. in Hirsch, J. (1995). ‚Changes in Energy Expenditure Resulting from Altered Body Weight‘. New England Journal of Medicine, 332, (10), pp. 621–628. 36. Lexell, J. (1995). Human aging, muscle mass, and fiber type composition. J Gerontol A Biol Sci Med Sci. 10.1093/gerona/50a.speci- al_issue.11 37. Loprinzi, P., Smit, E. in Mahoney, S. (2014). Physical activity and dietary behavior in US adults and their combined influence on he- alth. Mayo Clin Proc, 89(2), 190. DOI: 10.1016/j. mayocp.2013.09.018 38. Hardman, A. (1998). Training effects of short and long bouts of brisk walking in sedenta- ry women. Med Sci Sports Exerc, 30(1), 152. DOI: 10.1097/00005768-199801000-00021 39. Nishida, Y., Tanaka, S., Nakae, S., Yamada, Y., Morino, K., Kondo, K., Nishida, K., Ohi, A., Kurihara, M., Sasaki, M., Ugi, S., Maegawa, H., 130 Ebine, N., Sasaki, S. in Katsukawa, F. (2020). Validity of the Use of a Triaxial Accelerome- ter and a Physical Activity Questionnaire for Estimating Total Energy Expenditure and Physical Activity Level among Elderly Pati- ents with Type 2 Diabetes Mellitus: CLEVER- -DM Study. Nutr Metab, 76(1), 62–72. https:// doi.org/10.1159/000506223 40. Marquez, D., Aguiñaga, S., Vásquez, P., Co- nroy, D., Erickson, K., Hillman, C., Stillman, C., Ballard, R., Sheppard, B., Petruzzello, S., King, A. in Powell, K. (2020). A systematic review of physical activity and quality of life and well- -being. Transl Behav Med., 10(5), 1098–1109. DOI: 10.1093/tbm/ibz198 41. Oliveira, J., Pinheiro, M., Fairhall, N., Walsh, S., Franks, T., Kwok, W., Bauman, A. in Sherring- ton, C. (2020). Evidence on Physical Activity and the Prevention of Frailty and Sarco- penia Among Older People: A Systematic Review to Inform the World Health Organi- zation Physical Activity Guidelines. J Phys Act Health, 17(12), 1247–1258. DOI: 10.1123/ jpah.2020-0323 42. Paixão, C., Dias, C. M., Jorge, R., Carraça, E. V., Yannakoulia, M., de Zwaan, M., Soini, S., Hill, J. O., Teixeira, P. J. in Santos, I. (2020). Successful weight loss maintenance: A systematic re- view of weight control registries. Obes Rev, 21(5). DOI: 10.1111/obr.13003 43. Paluch, A., Bajpai, S., Bassett, D., Carnethon, M., Ekelund, U., Evenson, K., Galuska, D., Jefferis, B., Kraus, W., Lee, I., Matthews, C., Omura, J., Patel, A., Pieper, C., Rees-Punia, E., Dallmeier, D., Klenk, J., Whincup, P., Dooley, E., Pettee Gabriel, K., Palta, P., Pompeii, L., Cher- nofsky, A., Larson, M., Vasan, R., Spartano, N., Ballin, M., Nordström, P., Nordström, A., Anderssen, S., Hansen, B., Cochrane, J., Dw- yer, T., Wang, J., Ferrucci, L., Liu, F., Schrack, J., Urbanek, J., Saint-Maurice, P., Yamamoto, N., Yoshitake, Y., Newton, R., Yang, S., Shiroma, E. in Fulton, J. (2022). Daily steps and all-cause mortality: a meta-analysis of 15 international cohorts. The Lancet Public Health, 7(3), pp. e219–e228. 44. Phillips, B., Williams, J., Greenhaff, P., Smith, K. in Atherton, P. (2017). Physiological adapta- tions to resistance exercise as a function of age. JCI Insight, 2(17). https://doi.org/10.1172/ jci.insight.95581 45. Piaggi, P. (2019). ‚Metabolic Determinants of Weight Gain in Humans‘, Obesity, 27, (5), pp. 691–699. 46. Picorelli, A., Pereira, L., Pereira, D., Felício, D. in Sherrington, C., 2014. Adherence to exercise programs for older people is influenced by program characteristics and personal fac- tors: a systematic review. Journal of Physi- otherapy, 60(3), pp. 151–156. 47. Pozo-Cruz, J., Irazusta, J., Rodriguez-Larrad, A., Alfonso-Rosa, R., Álvarez-Barbosa, F., Ra- imundo, A., Ferreira, S., Rezola-Pardo, C. in Del, B. (2022). Replacing Sedentary Behavior With Physical Activity of Different Intensities: Implications for Physical Function, Muscle Function, and Disability in Octogenarians Living in Long-Term Care Facilities. J Phys Act Health, 19(5), 329–338. DOI: 10.1123/ jpah.2021-0186 48. Raguso, C., Kyle, U., Kossovsky, M., Roynette, C., Paoloni-Giacobino, A., Hans, D.,Genton, L. in Pichard, C. (2006). A 3-year longitudinal study on body composition changes in the elderly: Role of physical exercise. Clinical Nu- trition, 25(4), pp. 573–580. 49. Romieu, I., Dossus, L., Barquera, S., Blottière, H. M., Franks, P. W., Gunter, M., Hwalla, N., Hursting, S. D., Leitzmann, M., Margetts, B., Nishida, C., Potischman, N., Seidell, J., Stepien, M., Wang, Y., Westerterp, K., Winichagoon, P., Wiseman, M. in Willett, W. C. (2017). Energy balance and obesity: what are the main dri- vers?. Cancer Causes Control, 28(3), 247–258. DOI: 10.1007/s10552-017-0869-z 50. Rosenbaum, M. in Leibel, R. (2012). Adapti- ve thermogenesis in humans. Dtsch Med Wochenschr, 137(43), 2223. https://doi. org/10.1038/ijo.2010.184 51. Ryan, D. H. in Yockey, S. (2017). Weight Loss and Improvement in Comorbidity: Differen- ces at 5%, 10%, 15%, and Over. Curr Obes Rep, 6(2), 187–194. DOI: 10.1007/s13679-017- 0262-y 52. Schosserer, M., Grillari, J., Wolfrum, C. in Scheideler, M., 2017. Age-Induced Changes in White, Brite, and Brown Adipose Depots: A Mini-Review. Gerontology, 64(3), pp. 229– 236. 53. Scott, D., Blizzard, L., Fell, J. in Jones, G., 2011. The epidemiology of sarcopenia in commu- nity living older adults: what role does life- style play?. Journal of Cachexia, Sarcopenia and Muscle, 2(3), pp. 125–134. 54. Shook, R., Hand, G., Drenowatz, C., Hebert, J., Paluch, A., Blundell, J., Hill, J., Katzmarzyk, P., Church, T. in Blair, S. (2015). Low levels of physical activity are associated with dysre- gulation of energy intake and fat mass gain over 1 year. Am J Clin Nutr, 102(6), 1332–1338. https://doi.org/10.3945/ajcn.115.115360 55. Suryadinata, R., Wirjatmadi, B., Adriani, M. in Lorensia, A. (2020). Effect of age and weight on physical activity. J Public Health Res., 9(2), 1840. https://doi.org/10.4081/jphr.2020.18 56. Straight, C., Brady, A. in Evans, E. (2016). Mo- derate-intensity physical activity is indepen- dently associated with lower-extremity mu- scle power in older women. Women Health, 56(8), 871. https://doi.org/10.1080/03630242. 2016.1141828 57. Stensel, D., Brooke-Wavell, K., Hardman, A., Jones, P. in Norgan, N. (1994).The influence of a 1-year programme of brisk walking on endurance fitness and body composition in previously sedentary men aged 42–59 years. Eur J Appl Physiol Occup Physiol, 68(6), 531. https://doi.org/10.1007/BF00599525 58. Tallis, J., Shelley, S., Degens, H. in Hill, C. (2021). Age-Related Skeletal Muscle Dysfunction Is Aggravated by Obesity: An Investigation of Contractile Function, Implications and Tre- atment. Biomolecules, 11(3), 372. https://doi. org/10.3390/biom11030372 59. Trexler, E., Smith-Ryan, A. in Norton, L. (2014). Metabolic adaptation to weight loss: impli- cations for the athlete. Journal of the Inter- national Society of Sports Nutrition, volume 11 (Article number: 7). 60. Varkevisser, R., van Stralen, M., Kroeze, W., Ket, J. in Steenhuis, I. (2019). Determinants of weight loss maintenance: a systematic re- view. Obes Rev, 20(2), 171–211. DOI: 10.1111/ obr.12772 61. Villablanca, P., Alegria, J., Mookadam, F., Hol- mes, D., Wright, R. in Levine, J. (2015). No- nexercise activity thermogenesis in obesity management. Mayo Clin Proc, 90(4). DOI: 10.1016/j.mayocp.2015.02.001 62. Volpi, E., Nazemi, R. in Fujita, S. (2004). Mu- scle tissue changes with aging. Curr Opin Clin Nutr Metab Care, 7(4), 405–410. doi: 10.1097/01.mco.0000134362.76653.b2 63. Warburton, D. in Bredin, S. (2017). Health benefits of physical activity: a systematic review of current systematic reviews. Curr Opin Cardiol, 32(5), 541–556. DOI: 10.1097/ HCO.0000000000000437 64. Wu, T. in Zhao, Y. (2021). Associations be- tween functional fitness and walking speed in older adults. Geriatr Nurs, 42(2), 540–543. https://doi.org/10.1016/j.gerinur- se.2020.10.003 65. Yoo, S. (2018). ‚Dynamic Energy Balance and Obesity Prevention‘, Journal of Obesity & Metabolic Syndrome, 27, (4), pp. 203–212. prof. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si šport in zdravje 131 Review of recommendations for physical activity during and after oncological treatment Abstract Cancer is a major public health challenge worldwide and in Slovenia. From 2020 to 2040 there is an expected increase in the number of new worldwide cancer cases by 47%. Cancer patients may experience fatigue, depression, anxiety, reduced quality of life and sleep problems. Oncol- ogy treatment causes many side effects and has a negative impact on all body systems. In recent decades physical activity received significant interest and a prominent place in cancer research. Physical activity is considered safe and beneficial during and after cancer treatment. It plays an important role in preserving physical functions, improving psychosocial factors, and reducing the severity of treatment side effects and fatigue. It is recommended for all patients regardless of the stage of treatment. General guidelines for oncology patients serve as a guide for profession- als prescribing exercise for oncology patients (physiotherapist, kinesiologist). The type, frequency, intensity and duration of physical activity depends on the individual patient’s condition. Because of that, exercise programs should be prescribed individually in collaboration with other healthcare professionals (doctors, clinical dieticians ...). Physical activity is not recommended in case of fever, low haemoglobin concentrations, chest pain, dizziness and sudden change of symptoms. Exercise should also be avoided in individuals suffering from extreme fatigue or ataxia. Keywords: physical activity, cancer, exercise, guidelines. Izvleček Rak je v Sloveniji in svetu velik javnozdravstveni izziv. V pri- merjavi z letom 2020 naj bi se do leta 2040 število novih primerov raka po vsem svetu povečalo za kar 47 %. Bolniki z rakom lahko čutijo utrujenost, depresijo, tesnobo in zmanj- šano kakovost življenja, lahko imajo težave s spanjem. On- kološko zdravljenje ima številne stranske učinke in nega- tivno vpliva na vse telesne sisteme. Telesna dejavnost je v zadnjih desetletjih prejela vidno zanimanje in pomembno mesto na področju raziskovanja njenih vplivov v povezavi z rakom. Velja za varno in koristno tako med onkološkim zdravljenjem kot po njem. Ima pomembno vlogo pri ohra- njanju telesnih funkcij, izboljšanju psihosocialnih dejavni- kov ter zmanjšanju resnosti neželenih učinkov zdravljenja in utrujenosti. Priporoča se vsem onkološkim bolnikom ne glede na fazo zdravljenja. Splošne smernice za onkološke bolnike služijo kot vodilo za strokovnjake, ki predpisujejo vadbo onkoloških bolnikov (fizioterapevt, kineziolog). Ker so vrsta, frekvenca, intenzivnost in trajanje telesne dejav- nosti odvisni od stanja posameznega bolnika, naj bo vad- beni program predpisan individualno v sodelovanju s preo- stalim zdravstvenim osebjem (zdravnik, klinični dietetik …). Telesna dejavnost pri onkoloških bolnikih je odsvetovana ob povišani telesni temperaturi, nižji koncentraciji hemo- globina, bolečinah v prsih, vrtoglavici in pojavu nenadnega simptoma. Vadbe naj ne izvajajo tudi posamezniki, ki imajo težave z izjemno utrujenostjo ali ataksijo. Ključne besede: telesna dejavnost, rak, vadba, smernice. Klara Rosič1, Nejc Šarabon1,2, Marina Dobnik1 Pregled priporočil za telesno dejavnost med onkolo- škim zdravljenjem in po njem 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola 2 S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana Vir slike: freepik.com 132 Uvod Rak je tako v Sloveniji kot v svetu velik jav- nozdravstveni izziv. Po ocenah Mednaro- dne agencije za raziskovanje raka so leta 2020 odkrili 19,3 milijona novih primerov raka (18,1 milijona brez nemelanomske- ga kožnega raka), v istem letu je skoraj 10 milijonov ljudi zaradi te bolezni umrlo (9,9 milijona brez nemelanomskega kožnega raka) (Sung idr., 2021). Po ocenah Registra raka Republike Slovenije smo v državi leta 2019 odkrili 16.080 novih primerov raka, medtem ko je bilo v istem letu 6.285 smrti (Slika 1) (Rak v Sloveniji 2019, 2022). Podat- kovno zbirko Registra raka Republike Slo- venije upravlja Onkološki inštitut Ljubljana in velja za enega najstarejših populacijskih registrov raka v Evropi in svetu, saj že od leta 1961 zbira in na letni ravni objavlja po- datke o prevalenci, incidenci in preživetju bolnikov z rakom. Podatki so dostopni na portalu SLORA (Zadnik in Žagar, b. d.). Vrednosti grobe incidenčne in umrljivostne stopnje, s katerimi opisujemo nove prime- re raka ali število umrlih (preračunano na 100.000 oseb) v opazovani populaciji v opredeljenem časovnem obdobju, za Slo- venijo v letih 1961–2019 kažejo povečanje trenda novih primerov raka in umrljivosti na letni ravni (Slika 2). Čeprav se ogroženost z rakom z leti zmerno povečuje, je največja pri starejših (od vseh zbolelih v letu 2019 je bilo 64 % oseb starejših od 65 let). Predvi- deva se, da naj bi med rojenimi leta 2019 do svojega 75. leta starosti za rakom zbo- lela eden od dveh moških in ena od treh žensk (Rak v Sloveniji 2019, 2022). Slika 3 prikazuje napovedi, ki kažejo, da naj bi se leta 2040 po vsem svetu pojavilo 28,4 milijona novih primerov raka (kar pomeni za 47- odstotno povečanje števila novih primerov v primerjavi z letom 2020). Najve- čja relativna velikost povečanja naj bi bila v državah z nizkim oziroma srednjim in- deksom človekovega razvoja (primerjalno merilo za države, izračunano iz pričakovane življenjske dobe, stopnje izobrazbe in ži- vljenjskega standarda prebivalstva). Glede na absolutno breme se pričakuje, da bodo države z zelo visokim ali visokim indeksom človekovega razvoja (v drugo kategorijo se uvršča tudi Slovenija) doživele največji porast incidence. Ta projekcija je posledica rasti in staranja prebivalstva in bi se lahko še povečala, če se poslabša naraščanje raz- širjenosti dejavnikov tveganja (Sung idr., 2021). Rak je vzrok za okoli 30 % vseh prezgodnjih smrti zaradi nenalezljivih bolezni pri odra- slih v starosti od 30 do 69 let. Tretjino do polovico primerov raka bi lahko preprečili z zmanjšanjem izpostavljenosti znanim de- javnikom tveganja (Vineis in Wild, 2014), kot so uporaba tobaka (tudi pasivna izposta- Slika 1. Breme raka v Sloveniji v letu 2019 Opomba. Povzeto po „Rak v Sloveniji 2019“, 2022. Slika 2. Incidenca raka (povprečje v obdobju 1961–2019) Opomba. Povzeto po „Rak v Sloveniji 2019“, 2022. Slika 3. Predvideno število novih primerov vseh vrst raka (oba spola skupaj) leta 2040 glede na štiri- stopenjski indeks človekovega razvoja Opomba. Povzeto po „Global Cancer Observatory“, 2020. šport in zdravje 133 vljenost), uživanje alkohola, nezdravo pre- hranjevanje in telesna nedejavnost (World Health Organization, 2020). Ker je rak izra- zito heterogena skupina bolezni, katerih vzroki segajo od povzročiteljev okužb do vedenjske in okoljske izpostavljenosti (raz- like v izpostavljenosti dejavnikom tveganja in v pričakovani življenjski dobi ter različni- mi tipi raka), enotna strategija primarne in sekundarne preventive ter zdravljenja, ki bi ustrezala vsem, ne bi bila uspešna. Prav ta izjemna raznovrstnost raka krepi potrebo po globalnem stopnjevanju prizadevanj za obvladovanje te bolezni (Vineis in Wild, 2014). Zdravljenje raka ima veliko stranskih učin- kov, ki negativno vplivajo na srčno-žilni, en- dokrini, prebavni, imunski in živčni sistem ter dihala obolelih. Negativni vplivi se lahko kažejo kot sistemski simptomi, kot je z ra- kom povezana utrujenost, ki lahko vztrajajo več let po zdravljenju, limfedem (Campbell idr., 2019), tesnoba, depresija, moten spa- nec in zmanjšana kakovost življenja (Mi- siąg, Piszczyk, Szymańska-Chabowska in Chabowski, 2022). Raziskave o pomenu telesne dejavnosti za izboljšanje zdravja posameznikov vseh sta- rosti jasno kažejo, da redna telesna dejav- nost pripomore k izboljšanju srčno-dihalne in mišične zmogljivosti, zdravju kosti in ohranjanju telesne mase ter lahko prepreči številne kronične bolezni, kot so depresija, debelost, bolezni srca in različne vrste raka (Physical Activity Guidelines Advisory Com- mittee Scientific Report, 2018). Medtem ko so v preteklosti bolnikom z diagnozo raka svetovali počitek in izogibanje telesni de- javnosti (Schmitz idr., 2010), so raziskave s področja vadbe v onkologiji (raziskova- nje povezave med spremenljivkami raka in telesne dejavnosti) v letih 1900–2000 izpodbijale ta priporočila (Campbell idr., 2019). Raziskave kažejo, da je za večino ljudi telesna dejavnost varna in koristna pred in med zdravljenjem raka ter po njem. Telesni dejavnosti je bilo tako v zadnjih de- setletjih namenjeno občutno zanimanje in pomembno mesto na področju razisko- vanja njenih vplivov v povezavi z rakom. V splošnem bi lahko rekli, da je v zadnjih letih zaznati hiperprodukcijo člankov o vplivu telesne dejavnosti na zdravje posamezni- ka za večino zdravstvenih področij. Za ta prispevek smo v bazi podatkov PubMed z iskalnimi nizi »exercise AND cancer tre- atment«, »exercise AND COPD treatment« in »exercise AND cardiovascular disease« preverili število zadetkov vseh metaanaliz in sistematičnih preglednih člankov v posa- meznem letu v zadnjih desetih letih (Slika 4). Tako kot rak tudi kronično obstruktivno pljučno bolezen in srčno-žilne bolezni uvr- ščamo med kronične nenalezljive bolezni, ki so med vodilnimi vzroki smrti (tako v sve- tu kot pri nas), povzročajo veliko družbeno breme, tveganje se s starostjo povečuje (Nacionalni inštitut za javno zdravje – NIJZ, b. d.). Opazimo lahko progresivno narašča- nje zanimanja za področje raka, sploh po letu 2020 – število zadetkov leta 2022 se v primerjavi z desetletjem prej poveča za kar tretjino. Področje srčno-žilnih bolezni sicer skupno presega število zadetkov obeh preostalih področij, vendar se zdi, da raz- iskovanje tega področja poteka v valovih, medtem ko je objava izsledkov s podro- čja kronične obstruktivne pljučne bolezni skozi leta razmeroma stalna. Pričakujemo, da se bo krivulja raka oziroma raziskovanja tega področja v prihodnjih letih še zviševa- la. V več mednarodnih priporočilih, objavlje- nih v zadnjih letih, se priporoča, da so po- samezniki z diagnozo raka telesno dejavni med zdravljenjem in tudi po njem. Namen članka je povzeti trenutna priporočila za vadbo onkoloških bolnikov, morebitne kontraindikacije in previdnostne ukrepe, ki jih morajo upoštevati strokovnjaki s po- dročja vadbe onkoloških bolnikov (fiziote- rapevti, kineziologi, trenerji …). Pomen vadbe med onkološkim zdravljenjem in po njem Telesna dejavnost med onkološkim zdra- vljenjem in po zaključku tega ima po- membno vlogo pri vzdrževanju telesne mase, telesne sestave in mišične moči (Brown idr., 2003; Christensen, Simonsen in Hojman, 2018). Izboljša kakovost življenja in pozitivno vpliva na psihosocialne dejavni- ke (Christensen idr., 2018) ter pripomore k podaljšanju preživetja in zmanjšanju tvega- nja za pojav nove vrste raka v prihodnosti (American cancer society, 2023). Med zdra- vljenjem ima pomembno vlogo pri lažjem prenašanju zdravljenja (zmanjša pogostost in zniža stopnjo neželenih učinkov zdravlje- nja ter poveča učinke zdravljenja) (Christen- sen idr., 2018). Smernice za vadbo onkoloških bolnikov V zadnjih dveh desetletjih je telesna dejav- nost v mednarodnem merilu dobila vidno mesto v številnih znanstvenih smernicah za vadbo onkoloških bolnikov, vključno s smernicami za preprečevanje raka (Rock idr., 2020) in smernicami za telesno de- javnost med zdravljenjem in za preživele (Doyle idr., 2006) od Ameriškega združenja za boj proti raku, smernicami Svetovnega sklada za raziskave raka (smernice Ame- riškega inštituta za preprečevanje raka) (WCRF, 2012), smernicami za vadbo Ameri- škega kolegija športne medicine za osebe, ki so preživele raka (Schmitz idr., 2010), ter priporočili za predpisovanje vadbe onko- loških bolnikov avstralskega združenja za vadbo in športno znanost (Hayes, Newton, Spence in Galvão, 2019). 0 200 400 600 800 1000 1200 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 april 2023 Rak Kronična obstruk�vna pljučna bolezen Srčno-žilne bolezni Slika 4. Število zadetkov metaanaliz in sistematičnih preglednih člankov (iskalni nizi »exercise AND cancer treatment«, »exercise AND COPD treatment« in »exercise AND cardiovascular disease«) v po- sameznem letu od 2013 do aprila 2023 134 Pomembna prelomnica v nizanju smernic za vadbo onkoloških bolnikov se je zgodi- la leta 2010, ko je Ameriški kolegij športne medicine sklical okroglo mizo. Sestavljala jo je skupina mednarodno uveljavljenih klinič- nih in raziskovalnih strokovnjakov, ki deluje- jo na področju raka in vadbe (Schmitz idr., 2010). Leta 2018 je bila znova sklicana multi- disciplinarna okrogla miza s ciljem posodo- bitve priporočil na podlagi takrat aktualnih dokazov (Campbell idr., 2019). Smernice za vadbo (Ameriški kolegij špor- tne medicine) priporočajo najmanj 150 minut zmerne ali najmanj 75 minut visoko intenzivne aerobne vadbe na teden in vsaj dvakrat do trikrat na teden vadbo proti uporu (Hayes idr., 2019; Jones, Eves in Pe- ppercorn, 2010). Če se oseba z diagnozo raka obrne po pomoč k strokovnjaku, ji ta svetuje in predpiše individualni progam vadbe za izvajanje v domačem okolju ali pod nadzorom strokovnjaka (Cancer Co- uncil Western Australia, 2016). Pred začetkom vadbenega programa se na prvem posvetu naredi natančna anamne- za. Z njo se pridobijo podatki o tipu raka, preteklih in sedanjih zdravstvenih težavah ter fazi zdravljenja (Hayes idr., 2019). O mo- rebitnih pomislekih in dodatnih informa- cijah se o zdravljenju (začetek in konec zdravljenja, ocena perifernih nevropatij in kostno-mišičnih okvar zaradi zdravljenja, možnost metastaz v kosteh, pojav kahe- ksije, sarkopenije) posvetuje z zdravnikom, ki bolnika obravnava. Po potrebi se izve- de tudi testiranje gibalnih sposobnosti. Na podlagi zbranih informacij strokovnjak oblikuje program, ki je fleksibilen, prilago- dljiv, upošteva zdravnikovo mnenje, pridru- žene bolezni ter želje bolnika in cilje (Hayes, Spence, Galvão in Newton, 2009). Bolnika se pred začetkom vadbe seznani z vadbenim programom. Treba ga je opo- zoriti na pomembnost psihosocialnega počutja in morebitne spremembe zdra- vstvenega stanja med vadbo (vrtoglavica, bolečina v prsnem košu …) (Hayes idr., 2009). Omenjeni avtorji svetujejo redno in sprotno beleženje podatkov o spremem- bah bolnikovega zdravstvenega stanja, počutja in simptomov (od zadnje vadbe in med njo). Če zasledimo neznačilen simp- tom ali poslabšanje, bolniku svetujemo obisk pri zdravniku. Ta nato ugotavlja vzro- ke za poslabšanje oziroma pojav simptoma. Smernice za izvajanje programov vadbe za bolnike z rakom priporočajo tri tipe vad- be: aerobna vadba, vadba proti uporu in vadba gibljivosti (Cancer Council Western Australia, 2016). Kateri tip vadbe izbrati, je odvisno od bolnikovih ciljev in potreb (Ha- yes idr., 2019). Priporoča se dnevno (vsaj trikrat do petkrat na teden) izvajanje aerobne vadbe v traja- nju 20–60 minut (Cancer Council Western Australia, 2016). Ob težavah pri doseganju priporočene količine smernice priporočajo postopno progresijo vadbe (večkrat na dan po 5–10 minut) z zmerno intenzivnostjo (60–80 % maksimalnega srčnega utripa) (D‘ascenzi idr., 2021; Hayes idr., 2019). Ob poslabšanju simptomov ali po operaciji se intenzivnost zmanjša (Hayes idr., 2019). Me- rimo jo z metodo merjenja srčnega utripa (objektivna ocena) ali Borgovo lestvico za- znave napora (subjektivna ocena) (Stefani, Galanti in Klika, 2017). Vadba proti uporu naj se v program vadbe vključi najmanj dvakrat na teden (Cancer Council Western Australia, 2016). Intenziv- nost določamo in povečujemo s številom serij (z 1–3 povečamo na 3–4), ponovitev in obremenitvijo (najprej lastna teža, nato z dodajanjem bremena). Intenzivnost in fre- kvenco zmanjšamo ob morebitnem zdra- vljenju ali napredovanju bolezni (Hayes idr., 2019). Bolnik, ki je končal zdravljenje, vadbo na- daljuje in poskuša dosegati priporočene smernice (Hayes idr., 2019). Slovenska priporočila za vadbo onkoloških bolnikov Slovenska priporočila se opazneje ne raz- likujejo od naštetih in sledijo priporočilom krovnih organizacij za vadbo onkoloških bolnikov. Po temeljnem načelu priporo- čil za oblikovanje vadbenega programa naj se bolnik izogiba telesni nedejavnosti (Nemac in Mlakar-Mastnak, 2019). Vadbe- na intervencija sledi načelu FITT. Ta pred- pisuje frekvenco, intenzivnost, trajanje in tip aktivnosti (Neil-Sztramko idr., 2014). Priporočila sledijo smernicam za splošno populacijo (najmanj 150 minut zmerno intenzivne vadbe na teden ali najmanj 75 minut visoko intenzivne vadbe na teden ali kombinacija obeh). Pred začetkom vad- benega programa se svetuje zdravniška ocena. Pred začetkom hoje, vadbe za gi- bljivost in vadbe proti uporu praviloma ni potrebno testiranje gibalnih sposobnosti. To je smiselno pred začetkom zmerne do visoko intenzivne aerobne vadbe. Tu se priporočila opirajo na smernice za testira- nje splošne populacije. Priporočila navajajo tudi dodatna priporočila pri oblikovanju ocene, in sicer za raka dojke (ocena težav z roko pred izvajanjem vaj za zgornji del telesa), raka prostate (ocena mišične moči in stopnja izgubljanja mišične mase), raka črevesja (preventiva pred infekcijami pred začetkom vadbe intenzivnejše oblike od hoje; bolniki so pozorni na količino in vrsto izločenega blata po stomi) in ginekolo- škega raka (pregled za limfedem spodnjih okončin pred začetkom intenzivne aerob- ne vadbe in vadbe proti uporu) (Nemac in Mlakar-Mastnak, 2019). Kontraindikacije in previdnostni ukrepi pri vadbi onkoloških bolnikov Osebam z rakom se telesna dejavnost pri- poroča tudi med kemoterapijo in radiote- rapijo (izjema je vadba v vodi) (D‘ascenzi idr., 2021; Rajarajeswaran in Vishnupriya, 2009; Stefani idr., 2017), saj ta poveča njene učinke. Telesna dejavnost je odsvetovana 24 ur po intravenski kemoterapiji ali hujših reakcijah po obsevanju (Rajarajeswaran in Vishnupriya, 2009; Stefani idr., 2017). Na dan odvzema krvi se vadba odsvetuje (Azevedo, Viamonte in Castro, 2013; Stefa- ni, Galanti in Klika, 2017). Ob slabših krvnih izvidih nehamo vaditi ali zmanjšamo in- tenzivnost. Bolniku z nizko koncentracijo hemoglobina (< 80 g/L) vadbo odsvetu- jemo, dokler se stanje ne stabilizira (razen ob odobritvi zdravnika) (Mina idr., 2018; Nemac in Mlakar-Mastnak, 2019). Ob po- novnem začetku zmanjšamo čas trajanja vadbe (D‘ascenzi idr., 2021; Rajarajeswaran in Vishnupriya, 2009). Če je koncentracija 80–100 g/L, vadbo nadaljujemo (vadbo prilagodimo simptomom in počutju) (Mina idr., 2018). Pri nizki količini belih krvničk (pod 3000/L) bolniki vadbo nadaljujejo. Pri tem se priporočata uporaba sterilizira- nih športnih pripomočkov in izogibanje dejavnostim na mestih s povečano mo- žnostjo okužb (na primer plavanje) (Stefani idr., 2017). Pri majhnem številu tromboci- tov (pod 5000/L) bolnikom odsvetujemo ukvarjanje s kontaktnim športom in vadbo, pri kateri je večje tveganje za padce. Telesna dejavnost je kontraindicirana v primeru hude kaheksije (izguba telesne in mišične mase) (Azevedo idr., 2013; Stefani idr., 2017). Posebno pozornost namenimo tudi bolečim in šibkim mišicam. Osebe z bolečino v kosteh (hrbet, vrat) naj se izogi- bajo vajam, kjer lahko pride do zloma kosti (kontaktni športi, možnost padca). V prime- ru kostnih metastaz je vadba priporočljiva šport in zdravje 135 (tudi ob pojavu bolečine). Vendar se je tre- ba izogibati vajam, ki se osredotočajo na prizadeto okončino (izogibanje obremeni- tvam in kontaktnim športom) in povzroča- jo bolečino (izogibanje vajam, ki povečajo torzijske sile) (Archer idr., 2020; Mina idr., 2018; Nemac in Mlakar-Mastnak, 2019). Za vadbo onkoloških bolnikov veljajo tudi nekatere splošne kontraindikacije za vad- bo, in sicer bolnik naj se izogiba vadbi ob povišani telesni temperaturi, bruhanju (24–36 ur), diareji (24–36 ur), slabosti, slabši prehranjenosti in dehidraciji (Azevedo idr., 2013; Stefani idr., 2017). Posebno previdni moramo biti pri bolniki, pri katerih zdravljenje vpliva na srčno-dihal- ni sistem (zdravniški nadzor) (Azevedo idr., 2013; Stefani idr., 2017). Ob dispneji, kašlju ali piskajočem dihanju se izognemo visoko intenzivni vadbi (Azevedo idr., 2013; Bouil- let idr., 2015; Stefani idr., 2017). Osebe z rakom in morebitnimi drugimi pridruženimi boleznimi, kot so srčno-žilne, naj se pred začetkom vadbe posvetujejo z zdravnikom (določita previdnostne ukrepe in kontraindikacije) (Bouillet idr., 2015). Bol- nik, ki med vadbo opozori na prsno boleči- no, naj vadbo takoj konča. Enako velja pri pojavu bledice in nerednem srčnem utripu (Azevedo idr., 2013; Stefani idr., 2017). Pre- vidni moramo biti tudi pri bolnikih s povi- šanim ali nizkim krvnim tlakom ali srčnim utripom (spremljanje simptomov in vme- sne meritve) (Azevedo idr., 2013; Mina idr., 2018). Pod absolutne kontraindikacije šte- jemo tudi nenadzorovano sladkorno bo- lezen, nedavno embolijo, zmerno do hudo aortno stenozo, miokardni infarkt (zadnji trije tedni), miokarditis in valvulopatijo (pri- zadene srčne zaklopke). Vse naštete kontra- indikacije so tudi kontraindikacije za vadbo pri splošni populaciji (Bouillet idr., 2015). Slovenska priporočila za vadbo onkoloških bolnikov pod absolutne kontraindikacije štejejo tudi nedavne spremembe EKG v mi- rovanju, nestabilno angino pektoris, neob- vladovane aritmije, neobvladovano srčno popuščanje, akutno disekcijo aorte, akutni tromboflebitis in akutno nekardiološko motnjo, ki vpliva na telesno zmogljivost. Naštete absolutne kontraindikacije sicer ve- ljajo tudi za telesno dejavnost srčno-žilnih bolnikov (Nemac in Mlakar-Mastnak, 2019). Pri nevroloških težavah (omotica, periferna nevropatija, zamegljen vid) se izogibamo vajam, pri katerih je potrebne veliko koordi- nacije in ravnotežja (uporaba sobnega ko- lesa) (Azevedo idr., 2013; Nemac in Mlakar- -Mastnak, 2019; Stefani idr., 2017). Pri padcu kognitivnih sposobnosti podajamo jasna in enostavna navodila. „Priložnosti za nadalj- nje raziskovanje Kljub znanim smernicam je v praksi mogo- če opaziti upad količine telesne dejavnosti med zdravljenjem ter mesece in leta po njegovem zaključku. Ob navedenem po- javu je treba odgovoriti na vprašanje, kako spodbujati (kratkoročno in dolgoročno) telesno dejavnost pri osebah z diagnozo raka (Courneya idr., 2015). Navedeno kaže potrebo po uvedbi raziskovanja in preizku- šanja vplivov različnih vadbenih intervencij v znanstvenih in kliničnih okoljih z usposo- bljenim in interdisciplinarnim raziskovalnim osebjem. Kaže se tudi potreba po svetova- nju o pozitivnih učinkih telesne dejavnosti v kliničnem okolju kot del onkološke obrav- nave bolnikov. V Sloveniji je na Onkološkem inštitutu Ljubljana v letih 2019–2022 pote- kala pilotna raziskava o celostni rehabilita- ciji onkoloških bolnikov OREH, ki je odprla pomembno poglavje pri obravnavi bolnic z rakom dojke in vključevanju kineziologov na področje onkologije. Obsegala je medi- cinsko, psihološko, socialno in poklicno re- habilitacijo od postavitve diagnoze raka do vračanja bolnic z rakom dojke na delovno mesto oziroma v vsakdanje življenje (Onko- loški inštitut Ljubljana, b. d.). Del raziskave je bila tudi vadbena intervencija (organizi- rana, brezplačna in natančno načrtovana onkološka vadba). Izvajala se je dvakrat na teden v obliki 60-minutne vadbe pod vodstvom kineziologa. Intervencija je bila namenjena ohranjanju zdravja in telesnega dobrega počutja ter zagotovitvi primerne količine telesne dejavnosti v času zdravlje- nja s ciljem zmanjšanja z rakom povezane utrujenosti in izboljšanja splošnega po- čutja bolnic. Vsi deli vadbene intervencije so sledili priporočilom krovnih organizacij za vadbo onkoloških bolnikov in načelom FITT o predpisovanju frekvence, intenziv- nosti, trajanja in tipa aktivnosti (Pori, Šutalo in Hadžić, 2020). Rezultati pilotne študije so spodbudni, saj avtorji poročajo, da je zgodnja celostna rehabilitacija povezana z manjšo prevalenco zmerne ali hude utruje- nosti pri bolnicah z rakom dojke v primer- javi s kontrolno skupino šest mesecev po začetku zdravljenja raka (Besic idr., 2022). Raziskava je dobro izhodišče za nadaljnje raziskovanje tudi pri drugih tipih raka. V Sloveniji številna društva in zveze dru- štev združujejo bolnike in civilno družbo z namenom sodelovati in soodločati z zdra- vstveno politiko in izvajalci zdravstvenega varstva tako na lokalni kot na državni ravni. Vse za boljše obvladovanje raka ter s pobu- dami za prispevek k zmanjšanju bremena raka in izboljšanju kakovosti življenja bolni- kov z rakom in njihovih svojcev. To so Slo- vensko strokovno združenje za limfedem, Europa Donna (slovensko združenje za boj proti raku dojk), Društvo onkoloških bolni- kov Slovenije, Društvo za boj proti raku in drugim kroničnim boleznim Ko-RAK, Zdru- ženje za boj proti raku debelega črevesa in danke Europa Colon Slovenija, Zveza slo- venskih društev za boj proti raku in drugi (DPOR, 2021). Kljub omenjenim pobudam veliko bolnikov še vedno ne prejme dovolj informacij o telesni dejavnosti. Smiselno bi bilo najti pot, da vsi po končanem zdra- vljenju že v kliničnem okolju »na recept« prejmejo program vadbe in usmeritve tudi zunaj raziskovalnega ali kliničnega okolja. Navedeno zahteva potrebo po ustrezni izobrazbi strokovnega kadra, ki bi predpi- soval vadbo onkoloških bolnikov. Smiselno bi bilo tudi izdelati prilagojeno vadbeno intervencijo za bolnike z limfedemom roke oziroma noge ter priporočila na tem po- dročju vpeljati v klinično okolje, pri tem pa poskrbeti za ozaveščenost bolnikov z lim- fedemom. Potrebne so nadaljnje raziskave o optimalni vadbi za rakave bolnike glede na tip raka in način zdravljenja. V literaturi lahko opazi- mo, da se raziskave osredotočajo na vadbo med zdravljenjem raka in po njem, vendar so te študije v večini usmerjene na pogo- stejše tipe rakov (rak dojke, rak prostate, rad debelega črevesja, rak pljuč). Zaključke je zaradi majhnega vzorca, heterogenosti, različnih tipov raka in raznovrstnih inter- vencij težje izluščiti. Smiselno bi bilo dolo- čiti specifičen program za določen tip raka med zdravljenjem in po njem, ki bi se osre- dotočal na pogostejše zdravstvene težave, s katerimi se bolniki srečujejo. „Zaključek Število obolelih za rakom in tistih, ki so to bolezen preživeli, se bo tako v Sloveniji kot svetu še povečevalo. Številni med njimi se bodo srečali z neželenimi stranskimi učin- ki zdravljenja, ki jih je mogoče s telesno dejavnostjo ublažiti. Telesna dejavnost pri onkoloških bolnikih je varna in učinkovita metoda. Smernice priporočajo aerobno 136 vadbo (najmanj 150 minut zmerne ali naj- manj 75 minut visoko intenzivne vadbe na teden), vadbo proti uporu (vsaj dvakrat na teden) in vadbo za gibljivost. So vodilo za predpisovanje vadbenega programa. Vrsta, frekvenca, intenzivnost in trajanje vadbe so odvisni od bolnikovih potreb, zmožnosti in ciljev. Pred oblikovanjem programa vadbe strokovnjak, ki načrtuje vadbo onkoloških bolnikov, pridobi ustrezne informacije o bolniku (natančna anamneza, tip raka, čas zdravljenja) ter na podlagi teh oblikuje fle- ksibilen in prilagodljiv vadbeni program. Pri tem upošteva morebitne kontraindikacije in previdnostne ukrepe. Med posameznimi vadbenimi enotami ves čas spremlja bolni- kovo počutje in ob morebitnem poslabša- nju simptomov oziroma pojavu nenadne- ga simptoma vadbo nemudoma prekine. „Literatura 1. American cancer society. (2023). Physical Activity and the Person with Cancer. Prido- bljeno s https://www.cancer.org/treatment/ survivorship-during-and-after-treatment/ be-healthy-after-treatment/physical-activi- ty-and-the-cancer-patient.html 2. Archer, K., Ashford, R., Bayly, J., Campbell, A., Cave, T., Chamberlain, K., … Woods, J. (2020). Physical activity for people with metastatic bone disease. Macmillan Cancer Support. Pridobljeno s https://www.macmillan.org. uk/healthcare-professionals/news-and-re- sources/guides/physical-activity-for-people- -with-metastatic-bone-disease 3. Azevedo, M. J., Viamonte, S. in Castro, A. (2013). Exercise prescription in oncology patients: General principles. Rehabilitación, 47(3), 170–178. https://doi.org/10.1016/j. rh.2013.04.002 4. Besic, N., Kurir Borovcic, M., Mavric, Z., Mo- zetic, A., Zagar, T., Homar, V., … Borstnar, S. (2022). The association of early integrated rehabilitation and moderate or severe fa- tigue in 600 patients with breast cancer: A comparison between the intervention group and control group in a prospective study. Journal of Clinical Oncology, 40(16_su- ppl), 12074–12074. https://doi.org/10.1200/ JCO.2022.40.16_suppl.12074 5. Bouillet, T., Bigard, X., Brami, C., Chouahnia, K., Copel, L., Dauchy, S., … Zelek, L. (2015). Role of physical activity and sport in on- cology: Scientific commission of the Nati- onal Federation Sport and Cancer CAMI. Critical Reviews in Oncology/Hematology, 94(1), 74–86. https://doi.org/10.1016/j.critre- vonc.2014.12.012 6. Brown, J. K., Byers, T., Doyle, C., Courneya, K. S., Demark-Wahnefried, W., Kushi, L. H., … Sawyer, K. A. (2003). Nutrition and Physical Activity During and After Cancer Treatment: An American Cancer Society Guide for Infor- med Choices. CA: A Cancer Journal for Clini- cians, 53(5), 268–291. https://doi.org/10.3322/ canjclin.53.5.268 7. Campbell, K. L., Winters-Stone, K. M., Wiske- mann, J., May, A. M., Schwartz, A. L., Cour- neya, K. S., … Schmitz, K. H. (2019). Exercise Guidelines for Cancer Survivors: Consensus Statement from International Multidisci- plinary Roundtable. Medicine & Science in Sports & Exercise, 51(11), 2375. https://doi. org/10.1249/MSS.0000000000002116 8. Cancer Council Western Australia. (2016). Gu- idelines for implementing exercise programs for cancer patients. Perth: Cancer Council Western Australia. Pridobljeno s https:// healthinfonet.ecu.edu.au/key-resources/ resources/ 9. Christensen, J. F., Simonsen, C. in Hojman, P. (2018). Exercise Training in Cancer Control and Treatment. Comprehensive Physiology, 9(1), 165–205. https://doi.org/10.1002/cphy. c180016 10. Courneya, K. S., Rogers, L. Q., Campbell, K. L., Vallance, J. K. in Friedenreich, C. M. (2015). Top 10 Research Questions Related to Physi- cal Activity and Cancer Survivorship. Rese- arch Quarterly for Exercise and Sport, 86(2), 107–116. https://doi.org/10.1080/02701367.2 015.991265 11. D‘ascenzi, F., Anselmi, F., Fiorentini, C., Man- nucci, R., Bonifazi, M. in Mondillo, S. (2021). The benefits of exercise in cancer patients and the criteria for exercise prescription in cardio-oncology. European Journal of Preven- tive Cardiology, 28(7), 725–735. https://doi. org/10.1177/2047487319874900 12. Doyle, C., Kushi, L. H., Byers, T., Courneya, K. S., Demark-Wahnefried, W., Grant, B., … An- drews, K. S. (2006). Nutrition and Physical Ac- tivity During and After Cancer Treatment: An American Cancer Society Guide for Informed Choices. CA: A Cancer Journal for Clinicians, 56(6), 323–353. https://doi.org/10.3322/canj- clin.56.6.323 13. DPOR. (2021). Državni program obvladova- nja raka 2022–2026. Pridobljeno s https:// www.onko-i.si/fileadmin/user_upload/Dr- zavni_program_obvladovanja_raka_2022- 2026.pdf 14. Global Cancer Observatory. (2020). Pridoblje- no 26. 3. 2023 s https://gco.iarc.fr/ 15. Hayes, S. C., Newton, R. U., Spence, R. R. in Galvão, D. A. (2019). The Exercise and Sports Science Australia position statement: Exer- cise medicine in cancer management. Journal of Science and Medicine in Sport, 22(11), 1175–1199. https://doi.org/10.1016/j. jsams.2019.05.003 16. Hayes, S. C., Spence, R. R., Galvão, D. A. in Newton, R. U. (2009). Australian Associati- on for Exercise and Sport Science position stand: optimising cancer outcomes thro- ugh exercise. Journal of Science and Me- dicine in Sport, 12(4), 428–434. https://doi. org/10.1016/j.jsams.2009.03.002 17. Jones, L. W., Eves, N. D. in Peppercorn, J. (2010). Pre-exercise screening and prescrip- tion guidelines for cancer patients. The Lancet Oncology, 11(10), 914–916. https://doi. org/10.1016/S1470-2045(10)70184-4 18. Mina, D. S., Langelier, D., Adams, S. C., Alib- hai, S. M. H., Chasen, M., Campbell, K. L., … Chang, E. (2018). Exercise as part of routi- ne cancer care. The Lancet Oncology, 19(9), e433–e436. https://doi.org/10.1016/S1470- 2045(18)30599-0 19. Misiąg, W., Piszczyk, A., Szymańska-Cha- bowska, A. in Chabowski, M. (2022). Physical Activity and Cancer Care: A Review. Cancers, 14(17), 4154. https://doi.org/10.3390/can- cers14174154 20. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). (b. d.). Nenalezljive bolezni. Pridobljeno 13. 4. 2023 s https://nijz.si/nenalezljive-bolezni/ 21. Neil-Sztramko, S. E., Kirkham, A. A., Hung, S. H., Niksirat, N., Nishikawa, K. in Campbell, K. L. (2014). Aerobic capacity and upper limb strength are reduced in women diagnosed with breast cancer: a systematic review. Jo- urnal of Physiotherapy, 60(4), 189–200. https:// doi.org/10.1016/j.jphys.2014.09.005 22. Nemac, D. in Mlakar-Mastnak, D. (2019). Pri- poročila za telesno dejavnost onkoloških bolnikov. Onkološki inštitut Ljubljana in Mi- nistrstvo za zdravje Republike Slovenije. Pri- dobljeno s https://www.onko-i.si/fileadmin/ onko/datoteke/Strokovna_knjiznica/publi- kacije_za_bolnike/Priporocila_za_telesno_ dejavnost_onkoloskih_bolnikov_2019.pdf 23. Onkološki inštitut Ljubljana. (b. d.). Celo- stna rehabilitacija. Pridobljeno 13. 4. 2023 s https://www.onko-i.si/oreh 24. Physical Activity Guidelines Advisory Com- mittee Scientific Report. (2018), 2018. Prido- bljeno s https://health.gov/sites/default/ files/2019-09/PAG_Advisory_Committee_ Report.pdf 25. Pori, P., Šutalo, D. in Hadžić, V. (2020). Vad- bena intervencija za bolnice z rakom dojk. Pridobljeno s https://www.onko-i.si/filead- min/onko/datoteke/Strokovna_knjiznica/ publikacije_za_bolnike/Vadbena_interven- cija_za_bolnice_z_rakom_dojk.pdf 26. Rajarajeswaran, P. in Vishnupriya, R. (2009). Exercise in cancer. Indian Journal of Medical and Paediatric Oncology, 30(2), 61–70. https:// doi.org/10.4103/0971-5851.60050 27. Rak v Sloveniji 2019. (2022). Ljubljana: Onkolo- ški inštitut Ljubljana, Epidemiologija in regi- ster raka, Register raka Republike Slovenije, 2022. Pridobljeno s https://www.onko-i.si/ fileadmin/onko/datoteke/rrs/lp/Letno_po- rocilo_2019.pdf šport in zdravje 137 28. Rock, C. L., Thomson, C., Gansler, T., Gapstur, S. M., McCullough, M. L., Patel, A. V., … Doyle, C. (2020). American Cancer Society guideli- ne for diet and physical activity for cancer prevention. CA: A Cancer Journal for Clinici- ans, 70(4), 245–271. https://doi.org/10.3322/ caac.21591 29. Schmitz, K. H., Courneya, K. S., Matthews, C., Demark-Wahnefried, W., Galvão, D. A., Pinto, B. M., … Schwartz, A. L. (2010). Ame- rican College of Sports Medicine Roun- dtable on Exercise Guidelines for Cancer Survivors. Medicine & Science in Sports & Exercise, 42(7), 1409. https://doi.org/10.1249/ MSS.0b013e3181e0c112 30. Stefani, L., Galanti, G. in Klika, R. (2017). Clini- cal implementation of exercise guidelines for cancer patients: Adaptation of ACSM’s guidelines to the Italian model. Journal of Functional Morphology and Kinesiology, 2(1). https://doi.org/10.3390/jfmk2010004 31. Sung, H., Ferlay, J., Siegel, R. L., Laversanne, M., Soerjomataram, I., Jemal, A. in Bray, F. (2021). Global Cancer Statistics 2020: GLO- BOCAN Estimates of Incidence and Mortality Worldwide for 36 Cancers in 185 Countries. CA: A Cancer Journal for Clinicians, 71(3), 209– 249. https://doi.org/10.3322/caac.21660 32. Vineis, P. in Wild, C. P. (2014). Global cancer patterns: causes and prevention. The Lancet, 383(9916), 549–557. https://doi.org/10.1016/ S0140-6736(13)62224-2 33. World cancer reserch fund. (2012). Diet, nu- trition, physical activity and cancer: a global perspective. Pridobljeno s https://www.wcrf. org/wp-content/uploads/2021/02/Summa- ry-of-Third-Expert-Report-2018.pdf 34. World Health Organization. (2020). WHO report on cancer: setting priorities, in- vesting wisely and providing care for all. World Health Organization. Pridobljeno s https://www.who.int/publications/i/ item/9789240001299 35. Zadnik, V. in Žagar, T. (b. d.). SLORA: Slovenija in rak. Epidemiologija in register raka. Prido- bljeno s www.slora.si prof. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si 138 Effectiveness of exercise-therapeutic protocols for treating the most common lower limb tendinopathies Abstract Tendinopathies are one of the most common tendon injuries. In about 25% of tendinopathies, surgical treatment is required. In the others, con- servative treatment is sufficient. Exercise-therapeutic protocols (ETP) are commonly used as the primary conservative treatment modality. The effect of ETP depends on the type of muscle contraction during the execution of the exercise protocol and the localization of the tendinopathies. In this article, we discuss which type of ETP is most commonly used and which ETP is best for treating common lower limb tendinopathies. We also wanted to present the most common ETPs and find out what differences there are between the effects of different ETPs in treating the same tendinopathies. Isometric exercise protocols were found to be effective in reducing pain, improving tendon function, and patient satisfaction compared to baseline, but these effects were mainly short-term (up to 4 weeks). The best long-term effects in terms of reducing pain, improv- ing function and quality of life, and high patient satisfaction in the treatment of Achilles tendinopathy were reported after an eccentric exercise protocol and/or a combined concentric and eccentric exercise protocol (i.e., heavy slow resistance training). Performing combined concentric and eccentric exercise protocols (in this case also heavy slow resistance training) had the best outcomes in treatment of patellar and gluteal tendinopathy. Keywords: exercise-therapeutic protocols, Achilles tendinopathy, patellar tendinopathy, gluteal tendinopathy. Izvleček Tendinopatija je ena izmed najpogostejših poškodb kit. V pri- bližno 25 % tendinopatij je obvezna obravnava z operativnim zdravljenjem, medtem ko v preostalih primerih zadostuje konservativna obravnava. Pogosto se pri tej uporabljajo raz- lični vadbeni protokoli (VP). Učinki po izvedbi različnih VP so odvisni od prevladujočega tipa mišičnega naprezanja med izvedbo protokola in lokacije tendinopatije. V tem prispevku ugotavljamo, kateri VP so najpogosteje uporabljeni in najpri- mernejši za obravnavo najpogostejših tendinopatij spodnje- ga uda. Želeli smo jih tudi predstaviti in ugotoviti razlike med učinki različnih protokolov pri obravnavi lokacijsko enakih tendinopatij spodnjega uda. Ugotovljeno je bilo, da so izome- trični VP učinkoviti za zmanjševanje bolečin, izboljšanje delo- vanja kit in povečevanje zadovoljstva pacientov v primerjavi z začetnim stanjem, a le v kratkem časovnem obdobju (do štirih tednov). Medtem so najboljše dolgoročne izide zdravljenja ahilarne tendinopatije imeli ekscentrični in/ali kombinirani koncentrični in ekscentrični vadbeni protokoli (npr. počasna vadba z velikim bremenom – HSR). Izvajanje kombiniranih koncentričnih in ekscentričnih vadbenih protokolov (v tem primeru prav tako protokol HSR) je povzročilo najboljše izide pri zdravljenju patelarne in glutealne tendinopatije. Ključne besede: vadbeni protokoli, ahilarna tendinopatija, patelar- na tendinopatija, glutealna tendinopatija. Luka Križaj1, Žiga Kozinc1,2, Nejc Šarabon1,3,4 Učinkovitost vadbenih protokolov pri obravnavi najpogostejših tendinopatij spodnjega uda 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vedo o zdravju, Polje 42, 6310 Izola, Slovenija 2 Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Muzejski trg 2, 6000 Koper, Slovenija 3 InnoRenew CoE, Oddelek za preučevanje zdravja, Livade 6, 6310 Izola, Slovenija 4 S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Laboratorij za motorično kontrolo in motorično vedenje, Tehnološki park 19, 1000 Ljubljana, Slovenija šport in zdravje 139 „Uvod Kosti človeškemu telesu zagotavljajo me- hansko oporo, kar omogoča prenašanje bremen in gibanje v prostoru (Grabowski, 2009). Mišice so strukture, ki kemično ener- gijo, pridobljeno s hrano, pretvarjajo v silo (Purslow, 2010). Medtem so kite mehkotkiv- ne strukture, ki mišice povezujejo s kostmi (Thorpe in Screen, 2016). Kite delujejo kot vzvodi, ki omogočajo gibanje sklepov, saj prenašajo mišično silo na kosti (Thorpe in Screen, 2016). Najpogostejše patologije kit so raztrganine in tendinopatije (Sharma in Maffulli, 2006). Za prvo skupino poškodb je značilno, da so v večini primerov akutne narave, največkrat zaradi pretiranega raz- tega kite (Maffulli, 2014; Sharma in Maffulli, 2006). Delna ali popolna raztrganina kite povzroči izgubo njene funkcije in s tem onemogoča učinkovit prenos sile z mišic na kosti (Maffulli, 2014; Sharma in Maffulli, 2006). Medtem na nastanek tendinopa- tij deluje več dejavnikov, pri čemer glavni vzrok nastanka ostaja neznan (Cook idr., 2016; Millar idr., 2017). V znanstveni literaturi (Fu idr., 2010) kot najpomembnejši dejavnik omenjajo prekomerno uporabo kite. Ta povzroča ponavljajoče se mikropoškodbe, kar sčasoma vodi v degeneracijo kite, saj se ta v vmesnem času ne more dodobra zaceliti. Tendinopatije se pojavljajo tako pri športnikih kot tudi v splošni populaciji (Mi- netto idr., 2020). Najpogosteje so tendino- patije opredeljene kot stanje zatekanja, bo- lečine in manjše zmogljivosti kit (Alfredson, 2003; van Dijk idr., 2011). Med najpogostejši- mi tendinopatijami so ahilarna tendinopa- tija, patelarna tendinopatija (Scott in Ashe, 2006) in glutealna tendinopatija (Burton in McCormack, 2021). Po mestu bolečine ahi- larno tendinopatijo dodatno ločimo na ahi- larno tendinopatijo srednjega dela (angl. midportion Achilles tendinopathy – ATSD) (Rabello idr., 2020) in ahilarno tendinopatijo ob prirastišču na petnico (angl. insertional Achilles tendinopathy – ATPP) (Wiegerinck idr., 2013). Obravnava tendinopatij lahko poteka ope- rativno in/ali konservativno (Kingma idr., 2007; Wasielewski in Kotsko, 2007). Obrav- nava z operativnim posegom je zaradi splošnega nezadovoljstva med pacienti in nepredvidljivih rezultatov težavna (Rees idr., 2008). To trditev potrjujejo tudi ugo- tovitve dveh starejših raziskav (Coleman idr., 2000; Cook, 1997), ki poudarjata, da se je k redni športni dejavnosti po operaciji tendinopatije uspešno vrnilo le 46–64 % vseh pacientov. Ne glede na to Kvist (1994) za ahilarno tendinopatijo navaja, da 25 % pacientov za dosego opaznega izboljšanja stanja potrebuje operativno zdravljenje in konservativno zdravljenje ne zadošča. Medtem je konservativno zdravljenje v šir- ši javnosti zelo dobro sprejeto (Raman idr., 2012). Med konservativne načine obravna- ve sodijo protivnetna nesteroidna zdravila, počitek, opornice, masaža, akupunktura, ultrazvočna in laserska terapija ter izva- janje vadbenih protokolov (VP) (Raman idr., 2012). Učinkovitost protivnetnih ne- steroidnih zdravil je vprašljiva (Alfredson in Lorentzon, 2000). Medtem Frizziero idr. (2014) poudarjajo, da je ena izmed najučin- kovitejših konservativnih oblik obravnave gibalna terapija, katere učinki po njihovih ugotovitvah presegajo učinke imobilizaci- je in počitka. Gibalna terapija v dosedanjih študijah je trajala od 6 tednov do nekaj mesecev (Challoumas idr., 2019; Wilson idr., 2018) in je imela izjemne učinke predvsem z vidika zmanjšanja bolečin, ki so posledica tendinopatij (Rowe idr., 2012; Wilson idr., 2018), izboljšanja delovanja kite (Larsson idr., 2012; Wasielewski in Kotsko, 2007), povečanja mišične jakosti (Challoumas idr., 2019; Frizziero idr., 2016) in doseganja visoke ravni zadovoljstva pacientov (Chal- loumas idr., 2019; Ladurner idr., 2021). VP za obravnavo tendinopatij se med seboj razlikujejo glede na nekatere dejavnike: lo- kacijo tendinopatije (Frizziero idr., 2014), ra- ven bolečine, ki jo povzroča tendinopatija (Larsson idr., 2012), vrsto mišične kontrakci- je (Frizziero idr., 2014), prisotnostjo nadzora med intervencijo (Chen in Baker, 2021; Friz- ziero idr., 2016) ter možnostjo povečevanja ali zmanjševanja obremenitve (Luan idr., 2019), števila vadbenih enot (Habets in van Cingel, 2015; Head idr., 2019), obsega giba (Wiegerinck idr., 2013) in trajanja VP (Chen in Baker, 2021). Poznamo veliko VP za obravnavo najpo- gostejših tendinopatij spodnjega uda. S tem preglednim člankom želimo na enem mestu zbrati obsežno število študij tega področja in jih med sabo primerjati, s či- mer bomo skušali razjasniti: 1) kateri VP so najprimernejši in najpogosteje uporabljeni za obravnavo najpogostejših tendinopatij spodnjega uda ter 2) kakšne so razlike med različnimi VP pri obravnavi lokacijsko ena- kih tendinopatij spodnjega uda. „Pregled uveljavljenih protokolov za zdravljenje ahilarne tendinopatije V literaturi je mogoče zaslediti VP za zdra- vljenje ahilarne tendinopatije, ki temeljijo na izometričnih (angl. isometric – IZOM) (Merza idr., 2021), koncentričnih (angl. con- centric – KON) (Malliaras idr., 2013; Obst idr., 2013; Rowe idr., 2012) ali ekscentričnih (angl. eccentric – EKS) kontrakcijah (Murphy idr., 2018; Rabello idr., 2020) ter raztezanju plan- tarnih upogibalk gležnja (Magnussen idr., 2009; Rowe idr., 2012). V primeru IZOM kon- trakcije govorimo o mišičnem naprezanju, med katerim se dolžina mišično-tetivnega kompleksa ne spreminja (Young in Press, 1994). Pri KON naprezanju se ustvarja sila, večja od zunanjega bremena, pri čemer se mišica krajša (Young in Press, 1994). Na- sprotje KON naprezanja je EKS naprezanje, med katerim prihaja do podaljševanja miši- ce (breme je večje kakor sila, ki jo je mišica sposobna razviti koncentrično) (Lindstedt idr., 2018; Young in Press, 1994). Med izvajanjem IZOM vadbenega proto- kola vadeči izvaja IZOM naprezanje plan- tarnih upogibalk gležnja (Merza idr., 2021). Eden izmed novejših in učinkovitejših VP za obravnavo ahilarne tendinopatije je iz- vedba IZOM naprezanja z elastiko oz. vrvjo sede na tleh (Radovanović idr., 2022). Rado- vanović idr. (2022) predstavljajo 12-tedenski vadbeni protokol, sestavljen iz štirih vadbe- nih enot na teden – te obsegajo 3 serije s 5 ogrevalnimi 3 s submaksimalnimi IZOM naprezanji plantarnih upogibalk gležnja, z minuto odmora med serijami (Radovano- vić idr., 2022). IZOM naprezanje se nadaljuje 10 min po končani zadnji ogrevalni seriji (Radovanović idr., 2022). Glavni del vadbe- nega protokola sestavlja 5 serij s 4 skoraj največjimi IZOM naprezanji (okoli 90 % naj- večje jakosti plantarnih upogibalk gležnja), pri čemer vsaka ponovitev traja 3 s, vmesni odmor med serijami je 60 s (Radovanović idr., 2022). Med najpogostejšimi kombiniranimi KON in EKS vadbenimi protokoli sta počasna vadba z velikim bremenom (angl. heavy slow resistance – HSR) (Murphy idr., 2019; Rabello idr., 2020) in Silbernaglov združe- ni protokol (Grävare-Silbernagel idr., 2001; Malliaras idr., 2013). HSR vadbeni protokol je sestavljen iz 3 vaj – dvigi na prste v sedu, dvigi na prste z iztegnjenimi koleni na na- pravi za nožno prešo in dvigi na prste z iz- 140 tegnjenimi koleni v stoji na višji podlagi –, vadeči jih 12 tednov izvaja 3-krat na teden (Beyer idr., 2015). Količina in obremenitev se postopno spreminjata – dalj ko vadeči izva- ja protokol, večje breme uporablja, a hkrati izvede manj ponovitev (Beyer idr., 2015). Torej vadeči prehajajo s 3 serij s 15 pono- vitvami pri vsaki vaji do izvedbe 4 serij s 6 ponovitvami (Beyer idr., 2015). Osnovno pravilo ob izvedbi HSR protokola je tudi, da je potrebno tako KON kakor tudi EKS na- prezanje izvajati 3 s (Beyer idr., 2015). Drugi, nekoliko manj pogosto uporabljen kom- binirani protokol je Silbernaglov združeni protokol (Grävare-Silbernagel idr., 2001; Malliaras idr., 2013). Sestavljen je iz 4 faz (Grävare-Silbernagel idr., 2001). Faza 1, ki jo je prva dva tedna treba izvajati vsak dan, je sestavljena iz 4 vaj: dvig na prste z iztegnje- nimi koleni s tal z obema nogama (vadeči izvede 3 serije z 10–15 ponovitvami), dvig na prste z iztegnjenimi koleni s tal z vsako nogo posebej (vadeči izvede 3 serije z 10 ponovitvami), dvig na prste sede z obema nogama (vadeči izvede 3 serije z 10 pono- vitvami) ter KON dvigi na prste z obema nogama in s počasnim EKS spustom z eno nogo (3 serije z 10 ponovitvami) (Grävare- -Silbernagel idr., 2001). Fazo 2 naj bi vadeči vsak dan izvajali od 2. do 5. tedna izvajanja protokola (Grävare-Silbernagel idr., 2001). Pri fazi 2 vadeči izvajajo 5 vaj – prve štiri vaje so enake, pri čemer vadeči (pri četrti vaji) KON dvige na prste z obema nogama in EKS počasen spust z eno nogo izvede na višji podlagi (Grävare-Silbernagel idr., 2001). Za vsako izmed prvih štirih vaj vade- či izvede 3 serije s 15 ponovitvami (Gräva- re-Silbernagel idr., 2001). Zadnja, nova vaja faze 2, je hiter KON dvig na prste, pri kateri vadeči izvede 3 serije z 20 ponovitvami (Grävare-Silbernagel idr., 2001). V fazi 3, ki traja od 3. do 12. tedna vadbenega proto- kola, vadeči doda dodatna bremena ali po- veča hitrost izvedbe (Grävare-Silbernagel idr., 2001). Iz vadbenega protokola se v fazi 3 odstrani vaja dvig na prste z obema no- gama in doda pliometrija (3 serije z 20 po- novitvami poskokov čez vrv, poskokov na nizko pručko in z nje ipd.) (Grävare-Silber- nagel idr., 2001). Količine drugih vaj ostajajo enake, priporočljiva je le dodatna uporaba bremena (npr. s prostimi utežmi, napravo, nahrbtnikom ipd.) (Grävare-Silbernagel idr., 2001). Zaključno, 4. fazo vadeči izvaja od 12. tedna naprej, vse dokler so prisotni simp- tomi poškodbe (Grävare-Silbernagel idr., 2001). Izvaja jo 2- do 3-krat na teden (Gräva- re-Silbernagel idr., 2001). Sestavljena je iz 3 vaj: dvig na prste z iztegnjenimi koleni s tal z vsako nogo posebej, KON dvig na prste z obema nogama in počasnim EKS spusti z eno nogo na višji podlagi ter hitri dvig na prste (Grävare-Silbernagel idr., 2001). Število serij in ponovitev se med 3. in 4. fazo ne spreminja (Grävare-Silbernagel idr., 2001). Med KON vadbenimi protokoli za zdravlje- nje ahilarne tendinopatije sta širše uvelja- vljena dva protokola (Rowe idr., 2012). Prvi KON vadbeni protokol vadeči izvajajo 12 tednov 2-krat na dan. V fazi 1, ki traja 1. in 2. teden, vadeči izvedejo 2–3 serije 20 KON dvigov na prste z iztegnjenim kolenom (Rowe idr., 2012). V fazi 2, ki traja med 3. in 5. Tabela 1 Najučinkovitejše gibalno-terapevtske intervencije za obravnavo Ahilarne tendinopatije Ime GTP Prevladujoč tip napre- zanja Količina Vmesni odmori Oteževanje Posebnosti Visoko intenzivna IZOM vadba plan- tarnih upogibalk gležnja IZOM 12 tednov; 4x/teden; 3x 5 ponovitev (ogrevalne serije); 5x 4 ponovitve (glavne serije) 60 s (ogrevalne ali glavne serije); 10 min med sklo- poma / Vsa naprezanja trajajo 3 s; Ogrevalne serije so izvedene submaksimalno; Glavne serije izvedemo do 90 % največje jakosti HSR protokol KON in EKS 12 tednov; 3x/teden; 3x 15 ponovitev (serije ob začetku intervencije); 4x 6 ponovitev (serije ob koncu intervencije) Vadeči odmor dozira sam Postopno pove- čevanje bremen Količina je enaka za vse vaje; Postopno prehajanje do izved- be 4x 6 ponovitev; 3 s traja KON in 3 s EKS napre- zanje Silbernaglov združen protokol KON in EKS 12 tednov oz. dokler so prisotni simptomi; 1x/dan; 3x 10-20 ponovitev (odvisno od faze in vaje) Vadeči odmor dozira sam Zviševanje hitro- sti, bremena in razpona giba Sestavljen je iz 4 faz; Izvaja se dokler so prisotni simptomi KON vadbeni pro- tokol KON 12 tednov; 6x/teden; 5x 10 ponovitev Odmor predstavlja izvedba vaje z drugo nogo / Pred in po vadbeni enoti je predvideno statično raztezanje Alfredova metoda EKS 12 tednov; 2x/dan; 3x 15 ponovitev Odmor predstavlja izvedba vaje z drugo nogo Povečevanje bremena (uteži, nahrbtniki, itd.) Vzpon vadeči izvede z obema nogama, počasen spon z 1; 2 sklopa – z iztegnjenim in z upognjenim kolenom; Ponovitve so boleče Opomba. EKS = ekscentrično; GTP = gibalno-terapevtski protokol; HSR = počasna vadba s težkim uporom; IZOM = izometrično; KON = koncentrično. šport in zdravje 141 tednom izvedbe protokola, vadeči izvedejo 2 vaji – dvige na prste z iztegnjenim kole- nom (3 serije s 15 ponovitvami) in počasno stopanje na višjo površino, ki ga izvedejo 3-krat po 60 s z vsako nogo posebej (Rowe idr., 2012). V zaključni, 3. fazi, ki traja med 6. in 12. tednom izvedbe protokola, vadeči iz- vedejo 4 vaje: dvige na prste z iztegnjenim kolenom (3 serije s 15 ponovitvami), poča- snim stopanjem na višjo podlago (3 serije s 60 s izvajanja vaje), počasnim tekom na mestu (3–4 min) in poskoki vstran (3 serije z 20 ponovitvami) (Rowe idr., 2012). Drugi KON vadbeni protokol vadeči izvaja 12 te- dnov 6-krat na teden (Rowe idr., 2012). Vse vadbene enote so med seboj identične, pri čemer vadeči vsakič posebej izvede 5 serij z 10 ponovitvami dvigov na prste na eno nogo z iztegnjenim kolenom (Rowe idr., 2012). Vmesni odmor za posamezno nogo predstavlja izvedba ene serije z nasprotno nogo (Rowe idr., 2012). Pred izvedbo tega protokola in po njej je predvideno statično raztezanje plantarnih upogibalk gležnja (Rowe idr., 2012). Najpogosteje uporabljeni protokol za zdra- vljenje ahilarne tendinopatije je Alfred- sonova metoda oz. EKS vadba plantarnih upogibalk gležnja z velikimi bremeni (angl. heavy-load eccentric calf training). Ta pro- tokol naj bi vadeči izvajali 12 tednov po 2-krat na dan (Alfredson in Pietila, 1998). Protokol je sestavljen iz 2 vaj: KON dvigov na prste obeh nog in EKS spustov z eno nogo, pri kateri imajo vadeči koleno izte- gnjeno, ter identične vaje, pri kateri imajo vadeči koleno upognjeno (Alfredson in Pietila, 1998). Vadeči izvede 3 serije obeh vaj s po 15 bolečimi ponovitvami za vsako nogo (Alfredson in Pietila, 1998). Alfredson in Pietila (1998) v svojem delu natančno ne opredeljujeta zahtevane ravni bolečine. Omenita (Alfredson in Pietila, 1998) le, da bolečina ne sme omejevati izvedbe giba in s tem postati moteča, a jo mora vadeči vseeno občutiti, kar pomeni, da mora biti raven bolečine najverjetneje med približno 2 in 5 na 10-točkovni vizualni analogni le- stvici (angl. Visual analog scale), pri čemer vrednost 0 pomeni odsotnost bolečine, vrednost 10 pa nevzdržno bolečino. Če izvedba vaj postaja neboleča, je vaji tre- ba otežiti z uporabo dodatnega bremena (npr. prostih uteži, naprave ali nahrbtnika z dodatnim bremenom) (Alfredson in Pi- etila, 1998). Poznamo veliko prilagojenih oblik Alfredsonove metode – neboleča prilagoditev, prilagoditev »dokler še lahko« (Habets in van Cingel, 2015; Head idr., 2019), prilagoditev z omejenim obsegom giba (Wiegerinck idr., 2013), prilagoditev breme- na (Kearney in Costa, 2010) in prilagoditve s prilaganjem količine (tj. števila vadbenih enot, serij ali ponovitev) (Head idr., 2019; Kearney in Costa, 2010). Najpogosteje se za zdravljenje ahilarne ten- dinopatije uporabljajo KON ali EKS vadbeni protokoli. Za zdravljenje obeh tipov ahilar- ne tendinopatije se uporabljajo identični vadbeni protokoli, pri čemer se učinki teh med tipoma razlikujejo. „Učinki protokolov za obravnavo ahilarne tendinopatije srednje- ga dela Raziskovalci so ugotovili, da redno izvajanje 12-tedenske Alfredsonove metode ugodno vpliva na delovanje Ahilove kite in zniža bolečino (Habets in van Cingel, 2015; Luan idr., 2019; Magnussen idr., 2009; Murphy idr., 2018), povečuje jakost (Malliaras idr., 2013) in zadovoljstvo pacientov (Magnussen idr., 2009) ter poveča prostornino kite in zmanj- ša fiziološki presek in premer kite spredaj- -zadaj (angl. anterior-posterior tendon diameter) v primerjavi z začetnim stanjem (Luan idr., 2019; Murphy idr., 2018; Obst idr., 2013; Rabello idr., 2020). Premer kite spre- daj-zadaj je mera, ki jo izmerimo 8 cm nad narastiščem Ahilove kite na petnico (Dus- sault idr., 1995). Pri zdravih ženskah pre- mer ne sme presegati 5,9 mm, pri zdravih moških pa ne 6,9 mm (Dussault idr., 1995). ATSD povzroči zatekanje Ahilove kite, za- radi česar se premer poveča na okoli 9 ± 3 mm (Åstrom idr., 1996). Vadbeni protokoli, ki vključujejo EKS naprezanje plantarnih upogibalk gležnja, pozitivno vplivajo na zmanjševanje premera kite spredaj-zadaj (Obst idr., 2013). Poleg tega se z izvedbo 12-tedenskega EKS vadbenega protokola za zdravljenje ATSD poveča sinteza kolage- na tipa I ter zmanjšata kapilarni pretok krvi in postkapilarni polnilni tlak (Malliaras idr., 2013), ki sta na lokaciji in v trenutku boleči- ne povečana (Knobloch, 2006). Kot poroča- jo Rabello idr. (2020) ter Murphy idr. (2018), so se po začetku izvajanja Alfredsonove metode vidne spremembe pri izboljševa- nju zadovoljstva pacientov in delovanju kit, zmanjševanju bolečine in zmanjševanju rasti novih kapilar pojavile že po opravlje- nih prvih 2 do 6 tednih protokola. Medtem Murphy idr. (2018) poudarjajo, da se struk- tura kite v prvih tednih še ne spreminja, kar priča o tem, da na primeru obravnave ATSD ni povezave med zmanjšanjem bolečine in izboljšanjem delovanja z izboljšanjem strukture kite. Največji učinek je med izva- janjem Alfredsonove metode mogoče do- seči po 12-tednih vadbe (Murphy idr., 2018). Medtem je bilo ugotovljeno, da izboljšanje delovanja Ahilove kite in povečanje jako- sti, kot posledica EKS vadbe, neposredno vpliva na zmanjšanje bolečine pacientov z ATSD (Murphy idr., 2018). Ugotovljeno je bilo, da so bili učinki na zmanjšanje bolečine, izboljšanje delovanja kite in povečevanja zadovoljstva pacientov po izvedbi 12-tedenske prilagojene oblike Alfredsonove metode (tj. »dokler še lahko«) in normalne Alfredsonove metode primer- ljivi (Habets in van Cingel, 2015; Head idr., 2019). Medtem so isti avtorji (Habets in van Cingel, 2015; Head idr., 2019) v svojih sistematični pregledih opozorili tudi na to, da so posamezne študije, ki so primerjale učinke 12-tedenske osnovne Alfredsonove metode in enako dolgo trajajoče prilago- jene Alfedsonove metode (s 3 vadbenimi enotami na teden), po opravljanju slednje ugotovile izrazitejše zmanjšanje bolečine in izboljšanje delovanja Ahilove kite. Pre- iskovanci so po 12-tedenskem izvajanju osnovne Alfredsonove metode opazili zmanjšanje bolečine za povprečno 23,9 točke na 100-točkovni lestvici, medtem ko so pacienti, ki so izvajali 12-tedensko prila- gojeno Alfredsonovo metodo (s 3 vadbe- nimi enotami na teden), opazili zmanjšanje bolečine za povprečno 35,6 točke na isti lestvici (Head idr., 2019). Luan idr. (2019), ki so prav tako raziskovali razlike med učinki osnovne in prilagojene Alfredsonove me- tode, so ugotovili, da postopno povečeva- nje bremena, ki ne sloni na vnaprej pred- videnem bremenu za dosego bolečine (ocenjene približno 5), povzroča hitrejše in bolj dolgotrajno zmanjšanje bolečine kakor enako dolgo trajajoča normalna Alfredso- nova metoda. V dveh raziskavah (Merza idr., 2021; Radova- nović idr., 2022) so avtorji primerjali učinke enkratne oz. dlje časa trajajoče IZOM in EKS vadbene enote. Merza idr. (2021) so ugoto- vili, da je ena vadbena enota IZOM vadbe- nega protokola veliko bolje učinkovala na zmanjševanje fiziološkega preseka kite in prostornine Ahilove kite ter povečevanje dolžine Ahilove kite kakor ena vadbena enota EKS vadbenega protokola. Po drugi strani so Radovanović idr. (2022) ugotovi- li, da je 12-tedenski IZOM protokol skoraj maksimalnega (90 %) naprezanja plantar- nih upogibalk gležnja imel boljše učinke 142 na povečanje jakosti plantarnih upogibalk gležnja in čvrstosti kite kot enako dolgo tra- jajoča osnovna Alfredsonova metoda. Na podlagi te raziskave se je začelo pojavljati smiselno vprašanje, ali je morda za zdravlje- nje ahilarne tendinopatije pomembnejša intenzivnost mišičnega naprezanja, ne gle- de na primarni tip naprezanja. Med primerjanjem učinkov EKS in enako trajajočih kombiniranih KON in EKS vadbe- nih protokolov so bili rezultati odvisni od primerjanega protokola. Enako dolgo traja- joča EKS vadbeni protokol in HSR protokol sta povzročila podobno zmanjšanje bo- lečin in izboljšanje delovanja Ahilove kite (Murphy idr., 2019; Rabello idr., 2020), med- tem ko je bila posledica HSR protokola višja raven zadovoljstva pacientov (Rabello idr., 2020). Šest mesecev po koncu 12-tedenskih protokolov je bilo s stanjem zadovoljnih 88 % posameznikov, ki so izvajali Alfredsono- vo metodo, in 100 % posameznikov, ki so izvajali 12-tedenski HSR protokol (Rabello idr., 2020). Treba je omeniti še, da je HSR protokol v manjši meri vplival na zmanj- šanje premera kite spredaj-zadaj in rasti novih kapilar (Rabello idr., 2020). Medtem so bili učinki Silbernaglovega združenega protokola primerljivi z učinki osnovne Al- fredsonove metode, tako pri povečevanju mišične jakosti plantarnih upogibalk gle- žnja in povečevanju obsega plantarnega upogiba gležnja kakor tudi zmanjšanju obsega dorzalnega upogiba gležnja (Mal- liaras idr., 2013). A je treba poudariti, da je Silbernaglov združeni protokol povzročil boljše učinke na zmogljivost skakanja (Mal- liaras idr., 2013). Ugotovljeno je bilo, da imata KON vadbe- na protokola za zdravljenje ATSD pozitivne učinke na izboljšanje delovanja kite, rast mišic (Malliaras idr., 2013) in zmanjšanje bolečine v primerjavi z začetnim stanjem (Malliaras idr., 2013; Obst idr., 2013). Rowe idr. (2012) ter Malliaras idr. (2013) se s tem strinjajo, a poudarjajo, da je boljše učinke prav pri vseh omenjenih spremenljivkah mogoče doseči z izvedbo EKS vadbenega protokola. Ta namreč vadečemu omogoči hitrejšo vrnitev na raven pred poškodbo. Malliaras idr. (2013) poudarjajo še, da je KON vadbeni protokol primeren predvsem za začetnike ali posameznike, katerih plan- tarne upogibalke gležnja niso sposobne razviti dovolj velikih sil za izvedbo EKS na- prezanja. „Učinki protokolov za obravnavo ahilarne tendinopatije ob prirastišču na petnico ATPP se pogosteje kot z VP zdravi z upo- rabo drugih oblik zdravljenja (Jarin idr., 2021; Kearney in Costa, 2010; Wiegerinck idr., 2013; Zhi idr., 2021). Ob primerjavi učinkov zdravljenja ATPP z Alfredsonovo metodo in udarnimi valovi so slednji prav zaradi manjšega mehanskega stresa na prirastišče imeli večji učinek na zmanjša- nje bolečine, izboljšanje delovanja kite in predvsem izboljšanje zadovoljstva pacien- tov v primerjavi z EKS vadbenimi protokoli (Jarin idr., 2021; Kearney in Costa, 2010; Wi- egerinck idr., 2013; Zhi idr., 2021). Najbrž je zato za zdravljenje ATPP z gibalno terapijo razširjenih manj protokolov. V literaturi av- torji omenjajo le EKS vadbene protokole – osnovno Alfredsonovo metodo in prilago- jene oblike Alfredsonove metode (Kearney in Costa, 2010; Wiegerinck idr., 2013). EKS vadbeni protokoli so pokazali ugodne učinke na zmanjšanje bolečine (Jarin idr., 2021; Kearney in Costa, 2010; Zhi idr., 2021), izboljšanje delovanja kite (Jarin idr., 2021; Kearney in Costa, 2010) in izboljšanje zado- voljstva pacientov (Jarin idr., 2021; Zhi idr., 2021). Jarin idr. (2021) so ugotovili, da se z izvedbo 12-tedenskega EKS vadbenega protokola v povprečju izboljša delovanje kite za 58,05 točke na 100-točkovni lestvici. Ugotovljeno je bilo tudi, da se je lahko po končani 12-tedenski osnovni Alfredsonovi metodi 67 % pacientov, ki so imeli težave z ATPP, vrnilo k redni športni dejavnosti in na raven pred poškodbo (Jarin idr., 2021). Kearney in Costa (2010) sta v svojih raziska- vi primerjala učinke 12-tedenske osnovne Alfredsonove metode in enako trajajoče prilagojene Alfredsonove metode s po- stopnim povečevanjem števila ponovitev in bremena. Oba protokola sta povzročila primerljivo zmanjšanje bolečine pacientov in pomembno izboljšala delovanje Ahi- lovih kit v primerjavi z začetnim stanjem (Kearney in Costa, 2010). Po koncu obeh 12-tedenskih protokolov se je bolečina v primerjavi z začetnim stanjem zmanjšala za približno 67 % (Kearney in Costa, 2010). Podobno primerjavo 12-tedenske osnovne Alfredsonove metode in 12-tedenske prila- gojene Alfredsonove metode z omejenim obsegom giba so opravili tudi Wiegerinck idr. (2013). Ugotovili so, da je izvedba pro- tokola z omejitvijo obsega giba negativno vplivala na zmanjšanje bolečine pri pacien- tih z ATPP, o čemer priča tudi povprečna razlika med rezultati osnovne Alfredsonove metode in prilagojenega protokola (Wie- gerinck idr., 2013). Povprečna razlika v korist osnovne Alfredsonove metode je znašala 0,7 točke na 10-točkovni lestvici (Wiege- rinck idr., 2013). Omeniti je treba še, da je bilo 67 % preiskovancev, ki so izvajali 12-te- densko prilagojeno Alfredsonovo metodo, zadovoljnih ali zelo zadovoljnih s stanjem po intervenciji, medtem ko je bilo po kon- čani osnovni Alfredsonovi metodi takšnih le 30 % (Wiegerinck idr., 2013). „Pregled uveljavljenih protokolov za obravnavo patelarne tendinopatije Patelarna tendinopatija ali skakalno koleno (angl. jumpers knee) je tendinopatija sku- pne kite štiriglave stegenske mišice pod pogačico (Malliaras idr., 2013; Rabello idr., 2020; Visnes in Bahr, 2007; Wasielewski in Kotsko, 2007). Gibalne intervencije, s kateri- mi najpogosteje zdravimo patelarno tendi- nopatijo, so krepilne vaje v IZOM (Burton in McCormack, 2021; D Challoumas idr., 2021; Niering in Muehlbauer, 2021), KON (Andrio- lo idr., 2019; Woodley idr., 2007) ali EKS reži- mu (Burton in McCormack, 2021; Frizziero idr., 2014; Malliaras idr., 2013; Rabello idr., 2020) ter občasno tudi raztezne vaje (Ever- hart idr., 2017; Wasielewski in Kotsko, 2007). Izvedba IZOM vadbenih protokolov vklju- čuje vaje, pri katerih vadeči štiriglavo ste- gensko mišico IZOM napreza (Challoumas idr., 2021; Niering in Muehlbauer, 2021). Eden izmed IZOM vadbenih protokolov za obravnavo patelarne tendinopatije, ki so ga predstavili Rio idr. (2015), je sestavljen iz IZOM naprezanja, ki ga pacient izvaja 45 s (s približno 70 % največje mišične jakosti štiriglave stegenske mišice). Pacient izvede 5 ponovitev IZOM naprezanja na izometrič- nem dinamometru z vmesnim odmorom 120 s (Rio idr., 2015). Med IZOM napreza- njem je kot v kolenu 120° (Rio idr., 2015). Ker so Rio idr. (2015) protokol v raziskavi izvajali le nekaj tednov, lahko govorimo bolj o do- polnilni kakor o glavni vadbeni intervenciji. Medtem kombinirani KON in EKS vadbeni protokol predstavlja predvsem HSR proto- kol (Burton in McCormack, 2021; Malliaras idr., 2013; Rabello idr., 2020). Za HSR proto- kol je značilno, da ga sestavljajo 3 vaje, pri katerih mišice obeh nog sočasno prehaja- šport in zdravje 143 jo iz KON v EKS naprezanje in obratno: 1) osnovni počep, 2) nožna preša in 3) spre- menjen počep (Rabello idr., 2020; Sprague idr., 2021). Vadeči mora HSR protokol izva- jati 12 tednov, vsaj 2- do 3-krat na teden (Sprague idr., 2021). Začetna vadbena enota je sestavljena iz 3–4 serij s 15 ponovitvami za vsako vajo posebej (Sprague idr., 2021). Vadeči med 12-tedenskim izvajanjem pro- tokola postopno povečuje bremena in so- časno postopno prehaja do izvedbe 3–4 serij s 6 ponovitvami (Sprague idr., 2021). Vsaka posamezna izvedba je pri HSR vad- benem protokolu sestavljena iz 3 s KON in 3 s EKS naprezanja (Sprague idr., 2021). V literaturi je omenjen tudi vadbeni proto- kol, ki favorizira KON naprezanje štiriglave stegenske mišice (Andriolo idr., 2019; Woo- dley idr., 2007). Protokol se imenuje KON vadba štiriglave stegenske mišice na 25° poševni plošči (KPP) (Andriolo idr., 2019; Woodley idr., 2007). Najbolj razširjen proto- kol za zdravljenje patelarne tendinopatije je v nasprotju s prej omenjenim protokolom, ki temelji na KON mišičnem naprezanju, EKS vadba štiriglave stegenske mišice na 25° poševni plošči (EPP), pri katerem je naj- bolj poudarjeno EKS mišično naprezanje (Rabello idr., 2020). Oba protokola (KPP in EPP) navadno vadeči izvajajo 12 tednov po 2-krat na dan (Andriolo idr., 2019; Rabello idr., 2020; Woodley idr., 2007). Med vsako posamezno vadbeno enoto vadeči izve- dejo 3 serije s 15 počasnimi ponovitvami (Rabello idr., 2020). Drugi dve obliki EKS vadbe za zdravljenje patelarne tendinopa- tije sta še EKS počepi s spustom (Frizziero idr., 2014) in EKS vadba z vztrajnikom (Mal- liaras idr., 2013). Prvo naj bi vadeči izvajal 12 tednov 5-krat na teden (Frizziero idr., 2014). Protokol je sestavljen iz 3 serij z 20 pono- vitvami (Frizziero idr., 2014). EKS vadbo z vztrajnikom pa naj bi vadeči izvajali 8–10 tednov po 2- do 3-krat na teden (Beato in Dello Iacono, 2020). Vsakič naj bi vadeči iz- vedli 3 serije s 6–8 ponovitvami (Beato in Dello Iacono, 2020). „Učinki protokolov za zdravljenje patelarne tendinopatije IZOM vadbeni protokol za zdravljenje pa- telarne tendinopatije so ločeno primerjali z EKS (Niering in Muehlbauer, 2021) ter kombiniranim KON in EKS vadbenim pro- tokolom (Challoumas idr., 2021). Avtorji, ki so primerjali 12-tednov trajajoča IZOM ter kombinirani KON in EKS vadbeni protokol, so ugotovili, da oba vadbena protokola učinkovito vplivata na zmanjšanje bole- čine, izboljšanje delovanje kite (Burton in McCormack, 2021; Challoumas idr., 2021; Clifford idr., 2020) in povečanje zadovolj- stva pacientov tako v primerjavi z začetnim stanjem kakor tudi v primerjavi z vmesnimi informacijskimi rezultati, izmerjenimi 4 te- dne po začetku vadbenega protokola (Clif- ford idr., 2020). Raziskava je sicer pokazala nekoliko ugodnejše učinke IZOM vadbene- ga protokola v primerjavi s kombiniranim na zmanjšanje bolečine (povprečna razlika je znašala 1,03 točke na 10-točkovni lestvi- ci) in izboljšanje delovanja kit (povprečna razlika je znašala 2,6 točke na 100-točkovni lestvici), pri čemer je treba poudariti, da v raziskavi niso vključevali dolgoročnih učin- kov vadbenih protokolov, temveč le krat- koročne učinke in učinke takoj ob koncu intervencije (Challoumas idr., 2021). Prav tako se je v drugih raziskavah IZOM vadbe- ni protokol na ravni kratkoročnih učinkov (do štirih tednov) izkazal kot bolj učinkovit kakor EKS vadbeni protokol, medtem ko je slednji imel vidnejše dolgoročne učinke (trajajoče dlje kot tri mesece) na zmanjša- nje bolečine, izboljšanje delovanja kite ter povečanega zadovoljstva in izboljšanja ka- kovosti življenja pacientov (Niering in Mue- hlbauer, 2021). Izvajanje EKS vadbenih protokolov je učin- kovito vplivalo na zmanjšanje bolečine patelarne kite, izboljšanje njenega delo- vanja (Burton in McCormack, 2021; Escri- che-Escuder idr., 2020; Larsson idr., 2012; Tabela 2 Najučinkovitejše gibalno-terapevtske intervencije za obravnavo patelarne tendinopatije Ime GTP Prevladujoč tip naprezanja Količina Vmesni odmori Oteževanje Posebnosti HSR protokol KON in EKS 12 tednov; 3x/teden; 3x 15 ponovitev (začetne serije); 4x 6 ponovitev (končne serije) Vadeči odmor dozira sam Postopno pove- čevanje bremen Količina je enaka za vse vaje; Mišice obeh nog sočasno prehajajo iz KON v EKS naprezanje in obratno; Postopno prehajanje do izvedbe 4x 6 pono- vitev; 3 s traja KON in 3 s EKS naprezanje KPP protokol KON 12 tednov; 2x/dan; 3x 15 ponovitev Vadeči odmor dozira sam Postopno preha- janje v dvig z 1 nogo Ponovitve so počasne EPP protokol EKS 12 tednov; 2x/dan; 3x 15 ponovitev Vadeči odmor dozira sam Postopno preha- janje v spust z 1 nogo Ponovitve so počasne EKS počepi s spustom EKS 12 tednov; 5x/teden; 3x 20 ponovitev Vadeči odmor dozira sam Postopno preha- janje v spust z 1 nogo Ponovitve so počasne EKS trening z vztrajnikom EKS 8-10 tednov; 2-3x/teden; 3x 6-8 ponovitev Vadeči odmor dozira sam / Počasno izvedeno EKS naprezanje štiriglave stegenske mišice Opomba. EKS = ekscentrično; EPP = ekscentrična vadba štiriglave stegenske mišice na 25° poševni plošči; GTP = gibalno-terapevtski protokol; HSR = počasna vadba s težkim uporom; KON = koncentrično; KPP = koncentrična vadba štiriglave stegenske mišice na 25° poševni plošči. 144 Niering in Muehlbauer, 2021), povečanje jakosti (Larsson idr., 2012; Malliaras idr., 2013) in fiziološkega preseka stegenskih mišic (Rabello idr., 2020) ter povečanje sin- teze kolagena tipa I v primerjavi z začetnim stanjem (Malliaras idr., 2013). Sočasno izva- janje EKS vadbenih protokolov ni vplivalo na spremembo premera kite spredaj-zadaj (Rabello idr., 2020). Andriolo idr. (2019) ter Frizziero idr. (2014) so ugotovili, da so pri izboljšanju delovanja kite in zmanjševanju bolečine najboljše učinke med EKS vadbe- nimi protokoli dosegli pacienti, ki so izvajali EPP, v primerjavi z EKS počepi s spustom in EKS vadbo z vztrajnikom. Rabello idr. (2020) so ugotovili, da izvedba EPP ni imela pozi- tivnih učinkov na izboljšanje delovanja in zmanjšanje bolečine v prvih 6 tednih, med- tem ko Andriolo idr. (2019) ter Kristensen in Franklyn-Miller (2012) opažajo, da je bila po koncu 12-tedenskega programa nekoliko več kot tretjina pacientov brez kakršnih koli znakov pretekle poškodbe, kar so dodatno potrdili na spremljanjih po 3 in 9 mesecih. Treba je poudariti tudi, da sta enake učinke zmanjšanje bolečine, izboljšanje delovanja in povečanje zadovoljstva pacientov poka- zala tako boleč kot tudi neboleč EPP proto- kol (Escriche-Escuder idr., 2020; Niering in Muehlbauer, 2021). Poleg primerjave EKS vadbenih protokolov med seboj in z IZOM vadbenimi protokoli je bila EKS vadba za zdravljenje patelarne tendinopatije primerjana s kombiniranim KON in EKS vadbenimi protokoli (tj. HSR protokolom) (Burton in McCormack, 2021; Escriche-Escuder idr., 2020; Rabello idr., 2020) ter s KON vadbenim protokolom (Andriolo idr., 2019; Woodley idr., 2007). Ob primerjavi EKS vadbenega protokola s HSR protokolom je slednji po enaki dolžini traja- nja imel večje učinke na izboljšanje delova- nja kite (Andriolo idr., 2019; Escriche-Escu- der idr., 2020; Larsson idr., 2012) in kakovosti življenja (Kristensen in Franklyn-Miller, 2012; Malliaras idr., 2013) ter povečanje jakosti in zadovoljstva pacientov (Andriolo idr., 2019; Malliaras idr., 2013). Medtem sta protokola podobno vplivala na zmanjšanje bolečine (Burton in McCormack, 2021), a je EKS vad- beni protokol povzročil večje in hitrejše po- večanje fiziološkega preseka mišice (Mallia- ras idr., 2013; Rabello idr., 2020). Različni avtorji so primerjali tudi EPP z ena- ko dolgo trajajočim KPP protokolom in ugotovili, da je slednji pozitivno učinkoval na zmanjšanje bolečine (Larsson idr., 2012; Woodley idr., 2007), izboljšanje delovanja kite (Frizziero idr., 2014; Larsson idr., 2012; Malliaras idr., 2013), povečanje zadovolj- stva (Andriolo idr., 2019; Larsson idr., 2012), hipertrofije in jakosti štiriglave stegenske mišice (Malliaras idr., 2013), vendar je EPP protokol na iste parametre vplival v večji meri (Andriolo idr., 2019; Frizziero idr., 2014; Larsson idr., 2012; Malliaras idr., 2013; Woo- dley idr., 2007). EPP je v primerjavi s KPP protokolom pripomogel k hitrejši vrnitvi pacienta k redni športni dejavnosti (Andri- olo idr., 2019; Woodley idr., 2007). „Pregled uveljavljenih protokolov za obravnavo glutealne tendinopatije Glutealna tendinopatija oz. bolečinski sindrom velikega trohantra (angl. greater trochanteric pain syndrome) naslavlja ten- dinopatijo kite srednje ali male zadnjične mišice (Clifford idr., 2019). Glutealno tendinopatijo se z gibalno tera- pijo najpogosteje zdravi z IZOM vadbenim protokolom ali kombiniranim KON in EKS vadbenim protokolom, ki sta sestavljena iz dveh vaj (Burton in McCormack, 2021; Clif- ford idr., 2020; Escriche-Escuder idr., 2020). V obeh primerih vadeči vadbeni protokol vsakodnevno izvajajo 12 tednov zapovrstjo (Clifford idr., 2019). Prvo vajo izvajajo leže na boku nepoškodovane strani z vzglavnikom med koleni, medtem ko je poškodovana noga v do 30° odnoženem položaju, pri če- mer mora biti koleno odnožene noge med celotnim IZOM naprezanjem iztegnjeno (Clifford idr., 2019). Vadeči položaj zadrži 30 s, temu sledi 60 s odmora (Clifford idr., 2019). To vadeči ponovi 6-krat (Clifford idr., 2019). Pri drugi vaji IZOM vadbenega proto- kola vadeči IZOM obremenjuje poškodova- no nogo tako, da na njej stoji, medtem ko z zdravo nogo izvaja odmik in primik kolka (Clifford idr., 2019). Vadeči izvede 3 serije po 10 ponovitev, pri čemer 1 ponovitev (odmik kolka, ki mu sledi še primik) traja 6 s (Clif- ford idr., 2019). Vmesni odmor med serijami druge vaje je 60 s (Clifford idr., 2019). Prva vaja kombiniranega vadbenega protoko- la je podobna prvi vaji IZOM vadbenega protokola, pri čemer vadeči v leži na boku izvaja odmik in primik kolka poškodovane noge (Clifford idr., 2019). Vadeči za izved- bo druge vaje vadbenega protokola izvaja odmik in primik kolka poškodovane noge, ki je s konico prsta nenehno v stiku s tlemi (Clifford idr., 2019). Medtem je koleno stoj- ne noge lahko upognjeno do 45° (Clifford idr., 2019). Obe vaji kombiniranega vadbe- nega protokola za zdravljenje glutealne tendinopatije sta sestavljeni iz 3 serij z 10 ponovitvami, pri čemer je vsaka ponovitev sestavljena iz 3 s KON naprezanja in 3 s EKS naprezanja (Clifford idr., 2019). Tako je čas naprezanja (angl. time under tension) obeh vadbenih protokolov 6 min na dan (Clifford idr., 2019). Clifford idr. (2019) poudarjajo, da je napredovanje zahtevnosti vadbe odvi- sno od bolečine, ki jo vadeči med izvedbo vadbenega protokola občuti. Vadba mora potekati pri bolečini, ki bi jo na 10-točkovni vizualni analogni lestvici ocenili s 5 (Clifford idr., 2019). Če je bolečina manjša, je treba izvedbo vaj otežiti z uporabo močnejših te- rapevtskih elastik, ki jih imajo vadeči vple- tene med gležnjema (Clifford idr., 2019). Tabela 3 Najučinkovitejše gibalno-terapevtske intervencije za obravnavo glutealne tendinopatije Ime GTP Prevladujoč tip naprezanja Količina Vmesni odmori Oteževanje Posebnosti IZOM vadbeni protokol IZOM 12 tednov; 1x/dan; 6x 30 s (zadrževanja; 1. vaja) 3x 10 ponovitev (2. vaja) Vmesni odmor med pono- vitvami 1. vaje ali 2. vaje je 60 s Uporaba različno trdih elastik Vsaka ponovitev 2. vaje traja 6 s; Elastike imajo vadeči med gležnji KON in EKS vadbeni protokol KON in EKS 12 tednov; 1x/dan; 3x 10 ponovitev (obe vaji) Vmesni odmor med pono- vitvami 1. vaje ali 2. vaje je 60 s Uporaba različno trdih elastik 3 s traja KON in 3 s EKS naprezanje Opomba. EKS = ekscentrično; GTP = gibalno-terapevtski protokol; IZOM = izometrično; KON = koncentrično. šport in zdravje 145 Nekoliko drugačen, 8-tedenski vadbeni protokol, sestavljen iz krepilnih vaj odmi- kalk kolka in gibljive kontrole primikalk kol- ka, so v svoji raziskavi opazovali Ladurner idr. (2021). Ugotovili so, da je izvedba vad- benega protokola povzročila izboljšanje stanja vadečih, pri čemer je bilo povečano zadovoljstvo po enem letu mogoče opaziti pri 78,6 % pacientov (Ladurner idr., 2021). „Učinki protokolov za zdravljenje glutealne tendinopatije Izvedba tako IZOM kakor tudi kombinirane- ga 12-tedenskega vadbenega protokola je pacientom zmanjšala bolečine (Burton in McCormack, 2021) in povzročila izboljšanje delovanja kit, izboljšanje kakovosti življenja (Burton in McCormack, 2021; Clifford idr., 2020; Escriche-Escuder idr., 2020) in pove- čanje zadovoljstva v primerjavi z njihovim začetnim stanjem (Clifford idr., 2020). Re- zultati med vadbenima protokoloma so bili primerljivi tako po 4 tednih izvajanja pro- tokolov kakor tudi ob koncu intervencije (Clifford idr., 2020). Pri tem je treba pouda- riti, da je kombinirani KON in EKS vadbeni protokol pokazal nekoliko boljše rezultate na zmanjševanje bolečine in povečevanje zadovoljstva pacientov kot IZOM vadbeni protokol (Clifford idr., 2020). Kljub dobrim rezultatom, ki so jih navedli različni avtorji (Burton in McCormack, 2021; Clifford idr., 2020; Escriche-Escuder idr., 2020; Ladurner idr., 2021), nismo zasledili raziskav, ki bi primerjale IZOM ali kombini- rani KON in EKS vadbeni protokol ter za- dnje omenjeni vadbeni protokol, zator ne moremo z gotovostjo trditi, kateri protokol je za zdravljenje glutealne tendinopatije najprimernejši. „Zaključek Ugotovljeno je bilo, da se z namenom obravnave najpogostejših tendinopatij spodnjega uda uporablja čedalje več VP. Najpogosteje se uporabljajo EKS vadbeni protokoli, sledijo kombinirani KON in EKS vadbeni protokol ter IZOM vadbeni proto- koli. Ne glede na pogostost uporabe EKS vadbenega protokola je najboljše kratko- ročne učinke (do štirih tednov) v primerjavi z vsemi drugimi protokoli mogoče doseči z IZOM vadbenimi protokoli. Ti so kratko- ročno najbolje učinkovali predvsem na zmanjšanje bolečine, izboljšanje delovanja kite in povečanje zadovoljstva pacientov. Le v dveh primerih smo ugotovili, da so bili učinki 12-tedenskih IZOM vadbenih protokolov učinkovitejši od enako dolgo trajajočega uveljavljenega kombiniranega (v primeru patelarne tendinopatije) ali EKS vadbenega protokola (v primeru ATSD). EKS vadbeni protokoli so sicer v primeru ATSD in ATPP pokazali visoko učinkovitost na Slika 1 prikazuje zbir glavnih poudarkov tukaj povzetih intervencijskih pristopov in izhodov pri obravnavanih tendinopatijah ter učinkov teh intervencij. 146 zmanjšanje bolečine, izboljšanje delovanja Ahilove kite in doseganje večjega zadovolj- stva pacientov. Medtem je HSR protokol za zdravljenje ATSD povzročil primerljive učin- ke na zmanjšanje bolečine in izboljšanje delovanja kit pacientov v primerjavi z EKS vadbenim protokolom. A so se pojavile razlike med stopnjo zadovoljstva pacien- tov popolnoma v korist HSR protokola. Vse- eno je izvedba EKS vadbenega protokola povzročila višjo stopnjo vpliva na zmanj- šanje debeline kite in rasti novih kapilar. Za ATPP avtorji poudarjajo, da razlik med učinki različnih prilagojenih Alfredsonovih metod in osnovne Alfredsonove metode skoraj ni. Glede na razliko med začetnim in končnim stanjem so bile opazne le razlike v zadovoljstvu pacientov po opravljeni 12-te- denski osnovni Alfredsonovi metodi in pri- lagojeni Alfredsonovi metodi z omejitvijo obsega giba – v korist slednjega. Ugoto- vljeno je bilo, da je HSR protokol v naspro- tju z ATSD in ATPP za obravnavo patelarne tendinopatije dolgoročno učinkovitejši od drugih vadbenih protokolov. Učinkovitejši je pri izboljšanju delovanja patelarne kite, zmanjšanju bolečine in predvsem dosega- nju višjega zadovoljstva pacientov kakor vsi drugi omenjeni protokoli. Prav tako je kom- binirani KON in EKS vadbeni protokol, kot kaže, učinkovitejši kot IZOM vadbeni proto- kol za obravnavo glutealne tendinopatije. Kombinirani protokol je pokazal nekoliko boljše učinke na izboljšanje delovanja, po- večanje zadovoljstva in zmanjšanje boleči- ne za paciente z glutealno tendinopatijo v primerjavi z enako dolgo trajajočim IZOM vadbenim protokolom. „Literatura 1. Alfredson, H. (2003). Chronic midportion Achilles tendinopathy: An update on rese- arch and treatment. Clinics in Sports Medicine, 22(4), 727–741. https://doi.org/10.1016/S0278- 5919(03)00010-3 2. Alfredson, H. in Lorentzon, R. (2000). Chro- nic Achilles tendinosis - Recommendati- ons for treatment and prevention. SPORTS MEDICINE, 29(2), 135–146. https://doi. org/10.2165/00007256-200029020-00005 3. Alfredson, H. in Pietila, T. (1998). Heavy-Lo- ad Eccentric Calf Muscle Training For the Tre- atment of Chronic Achilles Tendinosis. 26(3), 360–366. 4. Andriolo, L., Altamura, S. A., Reale, D., Can- drian, C., Zaffagnini, S. in Filardo, G. (2019). Nonsurgical Treatments of Patellar Tendi- nopathy: Multiple Injections of Platelet-Rich Plasma Are a Suitable Option: A Systematic Review and Meta-analysis. American Journal of Sports Medicine, 47(4), 1001–1018. https:// doi.org/10.1177/0363546518759674 5. Åstrom, M., Gentz, C. F., Nilsson, P., Rausing, A., Sjöberg, S. in Westlin, N. (1996). Imaging in chronic achilles tendinopathy: A compa- rison of ultrasonography, magnetic reso- nance imaging and surgical findings in 27 histologically verified cases. Skeletal Radio- logy, 25(7), 615–620. https://doi.org/10.1007/ s002560050146 6. Barfod, K. W. (2014). Achilles tendon ruptu- re; Assessment of non- operative treatment Achilles tendon Total Rupture Score Stan- dard Error of the Measurement. Danish Me- dical Journal, 61(4), 1–26. 7. Beato, M. in Dello Iacono, A. (2020). Imple- menting Flywheel (Isoinertial) Exercise in Strength Training: Current Evidence, Prac- tical Recommendations, and Future Direc- tions. Frontiers in Physiology, 11(June), 1–6. https://doi.org/10.3389/fphys.2020.00569 8. Burton, I. in McCormack, A. (2021). The im- plementation of resistance training princi- ples in exercise interventions for lower limb tendinopathy: A systematic review. PHYSICAL THERAPY IN SPORT, 50, 97–113. https://doi. org/10.1016/j.ptsp.2021.04.008 9. Challoumas, D., Clifford, C., Kirwan, P. in Millar, N. L. (2019). How does surgery com- pare to sham surgery or physiotherapy as a treatment for tendinopathy? A syste- matic review of randomised trials. In BMJ open sport in exercise medicine (Vol. 5, Issue 1, p. e000528). https://doi.org/10.1136/bmj- sem-2019-000528 10. Challoumas, D., Pedret, C., Biddle, M., Ng, N. Y. B., Kirwan, P., Cooper, B., Nicholas, P., Wilson, S., Clifford, C. in Millar, N. L. (2021). Manage- ment of patellar tendinopathy: A systematic review and network meta-analysis of rando- mised studies. BMJ Open Sport and Exercise Medicine, 7(4). https://doi.org/10.1136/bmj- sem-2021-001110 11. Chen, Z. in Baker, N. A. (2021). Effectiveness of eccentric strengthening in the treat- ment of lateral elbow tendinopathy: A sys- tematic review with meta-analysis. Journal of Hand Therapy, 34(1), 18–28. https://doi. org/10.1016/j.jht.2020.02.002 12. Clifford, C., Challoumas, D., Paul, L., Syme, G. in Millar, N. L. (2020). Effectiveness of is- ometric exercise in the management of tendinopathy: a systematic review and meta-analysis of randomised trials. In BMJ open sport in exercise medicine (Vol. 6, Issue 1, p. e000760). https://doi.org/10.1136/bmj- sem-2020-000760 13. Clifford, C., Paul, L., Syme, G. in Millar, N. L. (2019). Isometric versus isotonic exercise for greater trochanteric pain syndrome: A ran- domised controlled pilot study. BMJ Open Sport and Exercise Medicine, 5(1), 1–9. https:// doi.org/10.1136/bmjsem-2019-000558 14. Coleman, B. D., Khan, K. M., Kiss, Z. S., Bartlett, J., Young, D. A. in Wark, J. D. (2000). Open and Arthroscopic Patellar Tendinopathy:A restro- spective outcome study. Am J Sports Med, 28(2), 183–190. 15. Cook, J. L. (1997). A cross sectional study of 100 athletes with juniper’s knee managed conservatively and surgically. British Journal of Sports Medicine, 31(4), 332–336. https://doi. org/10.1136/bjsm.31.4.332 16. Cook, J. L., Rio, E., Purdam, C. R. in Docking, S. I. (2016). Revisiting the continuum model of tendon pathology: What is its merit in cli- nical practice and research? British Journal of Sports Medicine, 50(19), 1187–1191. https://doi. org/10.1136/bjsports-2015-095422 17. Dussault, R. G., Kaplan, P. A. in Roederer, G. (1995). MR imaging of Achilles tendon in patients with familial hyperlipidemia: Com- parison with plain films, physical examina- tion, and patients with traumatic tendon lesions. American Journal of Roentgenology, 164(2), 403–407. https://doi.org/10.2214/ ajr.164.2.7839978 18. Escriche-Escuder, A., Casanã, J. in Cuesta- -Vargas, A. I. (2020). Load progression criteria in exercise programmes in lower limb ten- dinopathy: A systematic review. BMJ Open, 10(11), 1–15. https://doi.org/10.1136/bmjo- pen-2020-041433 19. Everhart, J. S., Cole, D., Sojka, J. H., Higgins, J. D., Magnussen, R. A., Schmitt, L. C. in Fla- nigan, D. C. (2017). Treatment Options for Patellar Tendinopathy: A Systematic Revi- ew. Arthroscopy - Journal of Arthroscopic and Related Surgery, 33(4), 861–872. https://doi. org/10.1016/j.arthro.2016.11.007 20. Frizziero, A., Trainito, S., Oliva, F., Aldini, N. N., Masiero, S., Maffulli, N., Nicoli Aldini, N., Masi- ero, S. in Maffulli, N. (2014). The role of eccen- tric exercise in sport injuries rehabilitation. British Medical Bulletin, 110(1), 47–75. https:// doi.org/10.1093/bmb/ldu006 21. Frizziero, A., Vittadini, F., Pignataro, A., Ga- sparre, G., Biz, C., Ruggieri, P., Masiero, S. in Frizziero, A. (2016). Conservative manage- ment of tendinopathies around hip Corre- sponding author : Muscles, Ligaments and Tendons Journal, 6(3), 281–292. 22. Fu, S. C., Rolf, C., Cheuk, Y. C., Lui, P. P. Y. in Chan, K. M. (2010). Deciphering the patho- genesis of tendinopathy: A three-stages process. Sports Medicine, Arthroscopy, Reha- bilitation, Therapy and Technology, 2(1), 1–12. https://doi.org/10.1186/1758-2555-2-30 23. Grabowski, P. (2009). Physiology of Bone in Calcium and Bone Disorders in Children and Adolescents. Endocr Dev. Basel, Karger, 16, 32–48. 24. Grävare-Silbernagel, K., Thomee, P., Karlsson, J. in Thomee, R. (2001). Eccentric overload training for patients with chronic Achilles šport in zdravje 147 tendon pain--a randomised controlled stu- dy. Scand J Med Sci Sports, 11, 197–206. 25. Habets, B. in van Cingel, R. E. H. (2015). Eccen- tric exercise training in chronic mid-portion Achilles tendinopathy: A systematic review on different protocols. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 25(1), 3–15. https://doi.org/10.1111/sms.12208 26. Head, J., Mallows, A., Debenham, J., Travers, M. J. in Allen, L. (2019). The efficacy of loa- ding programmes for improving patient- -reported outcomes in chronic midportion Achilles tendinopathy: A systematic review. Musculoskeletal Care, 17(4), 283–299. https:// doi.org/10.1002/msc.1428 27. Jarin, I. J., Bäcker, H. C. in Vosseller, J. T. (2021). Functional Outcomes of Insertional Achilles Tendinopathy Treatment: A Systematic Revi- ew. JBJS Reviews, 9(6). https://doi.org/10.2106/ JBJS.RVW.20.00110 28. Kearney, R. in Costa, M. L. (2010). Insertio- nal achilles tendinopathy management: a systematic review. Foot in Ankle Internatio- nal, 31(8), 689–694. https://doi.org/10.3113/ FAI.2010.0689 29. Kingma, J. J., de Knikker, R., Wittink, H. M. in Takken, T. (2007). Eccentric overload training in patients with chronic Achilles tendino- pathy: a systematic review. British Journal of Sports Medicine, 41(6), 5–10. https://doi. org/10.1136/bjsm.2006.030916 30. Kristensen, J. in Franklyn-Miller, A. (2012). Re- sistance training in musculoskeletal rehabili- tation: a systematic review. British Journal of Sports Medicine, 46(10), 719–726. https://doi. org/10.1136/bjsm.2010.079376 31. Kvist, M. (1994). Achilles Tendon Injuries in Athletes. Sports Medicine: An International Journal of Applied Medicine and Science in Sport and Exercise, 18(3), 173–201. https://doi. org/10.2165/00007256-199418030-00004 32. Ladurner, A., Fitzpatrick, J. in O’Donnell, J. M. (2021). Treatment of Gluteal Tendinopathy: A Systematic Review and Stage-Adjusted Treatment Recommendation. Orthopaedic Journal of Sports Medicine, 9(7), 1–12. https:// doi.org/10.1177/23259671211016850 33. Larsson, M. E. H., Käll, I. in Nilsson-Helander, K. (2012). Treatment of patellar tendinopathy- -a systematic review of randomized control- led trials. Knee Surgery, Sports Traumatology, Arthroscopy, 20(8), 1632–1646. https://doi. org/10.1007/s00167-011-1825-1 34. Lindstedt, S. L., Lastayo, P. C. in Reich, T. E. (2018). When Active Muscles Lengthen : Proper- ties and Consequences of Eccentric Contracti- ons. 35. Luan, X., Tian, X., Zhang, H., Huang, R., Li, N., Chen, P. in Wang, R. (2019). Exercise as a pre- scription for patients with various diseases. Journal of Sport and Health Science, 8(5), 422– 441. https://doi.org/10.1016/j.jshs.2019.04.002 36. Maffulli, N. (2014). Rupture of the Achilles ten- don . J Bone Joint Surg Am Current Concepts Review - Rupture of the Achilles Tendon. August 1999. 37. Magnussen, R. A., Dunn, W. R. in Thomson, A. B. (2009). Nonoperative treatment of midportion achilles tendinopathy: A syste- matic review. Clinical Journal of Sport Medi- cine, 19(1), 54–64. https://doi.org/10.1097/ JSM.0b013e31818ef090 38. Malliaras, P., Barton, C. J., Reeves, N. D. in Langberg, H. (2013). Achilles and patellar tendinopathy loading programmes : a sy- stematic review comparing clinical outco- mes and identifying potential mechanisms for effectiveness. Sports Medicine (Auckland, N.Z.), 43(4), 267–286. https://doi.org/10.1007/ s40279-013-0019-z 39. Merza, E., Pearson, S., Lichtwark, G., Ollason, M. in Malliaras, P. (2021). Immediate and long-term effects of mechanical loading on Achilles tendon volume: A systematic review and meta-analysis. Journal of Biomechanics, 118, 110289. https://doi.org/10.1016/j.jbio- mech.2021.110289 40. Millar, N. L., Murrell, G. A. C. in Mcinnes, I. B. (2017). Inflammatory mechanisms in tendi- nopathy - towards translation. Nature Revi- ews Rheumatology, 13(2), 110–122. https://doi. org/10.1038/nrrheum.2016.213 41. Minetto, M. A., Giannini, A., McConnell, R., Busso, C., Torre, G. in Massazza, G. (2020). Common musculoskeletal disorders in the elderly: The star triad. Journal of Clini- cal Medicine, 9(4). https://doi.org/10.3390/ jcm9041216 42. Murphy, M. C., Travers, M. J., Chivers, P., De- benham, J. R., Docking, S. I., Rio, E. K. in Gib- son, W. (2019). Efficacy of heavy eccentric calf training for treating mid-portion Achilles tendinopathy: A systematic review and me- ta-analysis. British Journal of Sports Medicine, 53(17), 1070–1077. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2018-099934 43. Murphy, M., Travers, M., Gibson, W., Chivers, P., Debenham, J., Docking, S. in Rio, E. (2018). Rate of Improvement of Pain and Function in Mid-Portion Achilles Tendinopathy with Loading Protocols: A Systematic Review and Longitudinal Meta-Analysis. Sports Medicine, 48(8), 1875–1891. https://doi.org/10.1007/ s40279-018-0932-2 44. Niering, M. in Muehlbauer, T. (2021). Effects of Physical Training on Physical and Psycho- logical Parameters in Individuals with Patella Tendon Myopathy: A Systematic Review and Meta-Analysis. Sports (Basel, Switzerland), 9(1). https://doi.org/10.3390/sports9010012 45. Obst, S. J., Barrett, R. S. in Newsham-West, R. (2013). Immediate effect of exercise on achil- les tendon properties: systematic review. Medicine and Science in Sports and Exercise, 45(8), 1534–1544. https://doi.org/10.1249/ MSS.0b013e318289d821 46. Purslow, P. P. (2010). Muscle fascia and force transmission. Journal of Bodywork and Mo- vement Therapies, 14(4), 411–417. https://doi. org/10.1016/j.jbmt.2010.01.005 47. Rabello, L. M., Van Den Akker-Scheek, I., Brink, M. S., Maas, M., Diercks, R. L. in Zwer- ver, J. (2020). Association between clinical and imaging outcomes after therapeutic loading exercise in patients diagnosed with achilles or patellar tendinopathy at short- And long-term follow-up: A syste- matic review. Clinical Journal of Sport Medi- cine, 30(4), 390–403. https://doi.org/10.1097/ JSM.0000000000000624 48. Radovanović, G., Bohm, S., Peper, K. K., Aram- patzis, A. in Legerlotz, K. (2022). Evidence- -Based High-Loading Tendon Exercise for 12 Weeks Leads to Increased Tendon Stiffness and Cross-Sectional Area in Achilles Tendi- nopathy: A Controlled Clinical Trial. Sports Medicine - Open, 8(1). https://doi.org/10.1186/ s40798-022-00545-5 49. Raman, J., MacDermid, J. C. in Grewal, R. (2012). Effectiveness of different methods of resistance exercises in lateral epicondylosis – A systematic review. Journal of Hand The- rapy, 25(1), 5–26. https://doi.org/10.1016/j. jht.2011.09.001 50. Rees, J. D., Lichtwark, G. A., Wolman, R. L. in Wilson, A. M. (2008). The mechanism for efficacy of eccentric loading in Achilles tendon injury; an in vivo study in humans. Rheumatology, 47(10), 1493–1497. https://doi. org/10.1093/rheumatology/ken262 51. Rio, E., Kidgell, D., Purdam, C., Gaida, J., Mo- seley, G. L., Pearce, A. J. in Cook, J. (2015). Isometric exercise induces analgesia and reduces inhibition in patellar tendino- pathy. British Journal of Sports Medicine, 49(19), 1277–1283. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2014-094386 52. Rowe, V., Hemmings, S., Barton, C., Malliaras, P., Maffulli, N. in Morrissey, D. (2012). Conser- vative Management of Midportion Achil- les Tendinopathy. Sports Medicine, 42(11), 941–967. https://doi.org/10.2165/11635410- 000000000-00000 53. Scott, A. in Ashe, M. C. (2006). Common tendinopathies in the upper and lower extremities. Current Sports Medicine Reports, 5(5), 233–241. https://doi.org/10.1097/01. CSMR.0000306421.85919.9c 54. Sharma, P. in Maffulli, N. (2006). Biology of tendon injury: Healing, modeling and remo- deling. Journal of Musculoskeletal Neuronal Interactions, 6(2), 181–190. 55. Sprague, A. L., Couppe, C., Pohlig, R. T., Sny- der-Mackler, L. in Silbernagel, K. G. (2021). Pain-guided activity modification during treatment for patellar tendinopathy: a feasi- bility and pilot randomized clinical trial. PI- LOT AND FEASIBILITY STUDIES, 7(1). https://doi. org/10.1186/s40814-021-00792-5 148 56. Thorpe, C. T. in Screen, H. R. C. (2016). Ten- don Structure and Composition. Advances in Experimental Medicine and Biology, 3–10. https://doi.org/10.1007/978-3-319-33943-6_1 57. Trial, A. R. C., Øhlenschlæger, T., Kjær, M. in Magnusson, S. P. (2015). Heavy Slow Resistan- ce Versus Eccentric Training as Treatment for Achilles Tendinopathy. 1704–1711. https://doi. org/10.1177/0363546515584760 58. van Dijk, C. N., van Sterkenburg, M. N., Wie- gerinck, J. I., Karlsson, J. in Maffulli, N. (2011). Terminology for Achilles tendon related disorders. Knee Surgery, Sports Traumatolo- gy, Arthroscopy, 19(5), 835–841. https://doi. org/10.1007/s00167-010-1374-z 59. Visnes, H. in Bahr, R. (2007). The evolution of eccentric training as treatment for patellar tendinopathy (jumper’s knee): a critical re- view of exercise programmes. British Journal of Sports Medicine, 41(4), 217–223. https://doi. org/10.1136/bjsm.2006.032417 60. Wasielewski, N. J. in Kotsko, K. M. (2007). Does eccentric exercise reduce pain and improve strength in physically active adults with symptomatic lower extremity tendinosis? A systematic review. Journal of Athletic Training, 42(3), 409–421. 61. Wiegerinck, J. I., Kerkhoffs, G. M., van Sterken- burg, M. N., Sierevelt, I. N. in van Dijk, C. N. (2013). Treatment for insertional Achilles ten- dinopathy: a systematic review. Knee Surgery, Sports Traumatology, Arthroscopy : Official Journal of the ESSKA, 21(6), 1345–1355. https:// doi.org/10.1007/s00167-012-2219-8 62. Wilson, F., Walshe, M., O’Dwyer, T., Bennett, K., Mockler, D. in Bleakley, C. (2018). Exercise, orthoses and splinting for treating Achilles tendinopathy: a systematic review with me- ta-analysis. British Journal of Sports Medicine, 52(24), 1564–1574. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2017-098913 63. Woodley, B. L., Newsham-West, R. J. in Baxter, G. D. (2007). Chronic tendinopathy: Effecti- veness of eccentric exercise. British Journal of Sports Medicine, 41(4), 188–198. https://doi. org/10.1136/bjsm.2006.029769 64. Young, J. L. in Press, J. M. (1994). THE PHYSI- OLOGIC BASIS OF SPORTS REHABILITATION. Physical Medicine and Rehabilitation Clini- cs of North America, 5(1), 9–36. https://doi. org/10.1016/S1047-9651(18)30536-9 65. Zhi, X., Liu, X., Han, J., Xiang, Y., Wu, H., Wei, S. in Xu, F. (2021). Nonoperative treatment of insertional Achilles tendinopathy: a systema- tic review. Journal of Orthopaedic Surgery and Research, 16(1), 233. https://doi.org/10.1186/ s13018-021-02370-0 prof. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si šport in zdravje 149 Effect of aerobic exercise on symptom management in ankylosing spondylitis Abstract Ankylosing spondylitis (AS) is one of the most common inflammatory rheumatic diseases. It mostly affects younger adults, which includes most professional and recreational athletes. The beneficial effects of exercise training in AS have been known for many years, but there are few stud- ies examining the effect of aerobic training on AS symptoms. The aim of our systematic review was to determine the effectiveness of aerobic exercise training on symptom management in individuals with AS. We searched the literature on the PubMed, Medline, CINAHL and Cochrane Library databases, combining the following keywords: ankylosing spondylitis, aerobic training, exercise and activity. We included randomised controlled trials, with at least one experimental group receiving aerobic exercise, regardless of the type, duration and intensity of exercise, and a control group receiving different type of treatment or no intervention. Based on the inclusion and exclusion criteria, six studies were finally included in this review. Aerobic exercise was associated with a beneficial effect on reducing disease activity, improving spinal mobility and re- ducing pain. However, due to a high heterogeneity and few high-quality studies, definite conclusions regarding athletes with AS could not be drawn. To establish clear clinical guidelines, we need high quality studies, with a larger sample of subjects, investigating the long-term effects of aerobic exercise. Keywords: aerobic exercise, ankylosing spondylitis, sport. Izvleček Ankilozirajoči spondilitis (AS) sodi med najpogostejše vnetne revmatične bolezni. Pojavlja se pri mlajši popu- laciji, katere del je tudi večina profesionalnih in rekrea- tivnih športnikov. Pozitivni učinki telesne vadbe pri AS so znani že vrsto let, kljub temu pa nimamo veliko raz- iskav, ki bi proučevale vpliv aerobne vadbe na simpto- me AS. Namen našega sistematičnega pregleda je bil ugotoviti učinkovitost aerobne vadbe na obvladova- nje simptomov pri posameznikih z AS. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, Medline, CINAHL in Cochrane Library s kombinacijo naslednjih ključnih besed: ankylosing spondylitis, aerobic training, exerci- se in activity. Vključili smo randomizirane kontrolirane raziskave z vsaj eno eksperimentalno skupino, ki je izvajala aerobno vadbo, ne glede na vrsto, trajanje in intenziteto vadbe, ter kontrolno skupino, ki je izvajala drugo vrsto obravnave ali intervencije ni prejela. Na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev smo v končni pregled vključili šest raziskav. Ugotovili smo, da ima aerobna vadba ugoden vpliv na zmanjšanje aktivnosti bolezni, izboljšanje gibljivosti hrbtenice in zmanjšanje bolečine, vendar je zaradi heterogenosti in majhnega števila kakovostnih raziskav omejeno po- sploševanje na populacijo športnikov z AS. Za določi- tev jasnih smernic potrebujemo kakovostne raziskave z večjim vzorcem preiskovancem, ki bodo proučevale dolgoročne učinke aerobne vadbe. Ključne besede: aerobna vadba, ankilozirajoči spondiltis, šport. Saša Maučec1, Denisa Manojlović1 Vpliv aerobne vadbe na obvladovanje simptomov pri ankilozirajočem spondilitisu Vir slike: freepik.com 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, SI-6310, Izola 150 „Uvod Ankilozirajoči spondilitis (AS) je pogosta vnetna revmatična bolezen, ki prizade- ne predvsem aksialni skelet. Značilna je bolečina v spodnjem delu hrbta, ki lahko vodi v strukturne in funkcionalne okvare, prav tako pa vpliva na kakovost življenja in zmožnost ukvarjanja s športom (Braun in Sieper, 2007). Povprečna letna incidenca je bila ocenjena na 0,5–14/100.000 prebi- valcev (Crossfield idr., 2021). AS se pojavlja pri mlajši populaciji in se navadno razvije med 20. in 40. letom starosti. V to skupino sodijo tudi telesno dejavni posamezniki in vrhunski športniki, ki navadno v tem ob- dobju dosegajo svoje najboljše rezultate (Feldtkeller idr., 2003). Značilno je, da mo- ški zbolevajo trikrat pogosteje kot ženske (Chen idr., 2011). Pacienti najpogosteje navajajo bolečino v spodnjem delu hrbta (41 %) in bolečino, ki se razteza vzdolž poti ishiadičnega živca (25 %) (Jennings idr., 2008). Glede na etio- logijo in pojavnost lahko bolezen prizade- ne tudi mlade profesionalne in rekreativne športnike. Simptomi AS so lahko pri mladih športnikih spregledani oz. jih pogosto pri- pišemo s športom povezanim akutnim in preobremenitvenim poškodbam. V raziska- vi, v katero je bilo vključenih 100 pacientov z diagnozo AS, so ugotovili, da se je 61 % preiskovancev v mladosti redno ukvarjalo s športom. Kar 30 izmed 45 preiskovancev moškega spola je moralo pri povprečni starosti 23 let znižati stopnjo telesne dejav- nosti (Wordsworth idr., 1986). Tako pri splo- šni populaciji kot pri mladih športnikih je pomemben celostni diagnostični pregled, na podlagi katerega lahko ločimo mehkot- kivne in sklepne težave ter ugotavljamo prisotnost vnetnih sindromov (Jennings idr., 2008). Prepoznavanje AS temelji na anamnezi, kliničnem pregledu in slikovni diagnostiki. Pri obravnavi športnikov smo pri anamnezi pozorni na mehanizem poškodbe. Če se posameznik dogodka ne spomni oziroma mehanizem poškodbe ne ustreza klinične- mu stanju, je treba razmisliti o nemehanski poškodbi in nadaljevati diagnostiko (Flem- ming idr., 2013). Klinični kriteriji za zgodnje diagnosticiranje AS vključujejo naslednje parametre: (1) jutranja togost, ki traja vsaj 30 minut, (2) omilitev bolečine s telesno dejavnostjo, ne pa tudi s počitkom, (3) zbu- janje v drugi polovici noči zaradi bolečine in (4) občasna bolečina v predelu zadnjice (Braun in Sieper, 2007). Na AS pomislimo, kadar sta pri posamezniku izpolnjena vsaj dva izmed štirih parametrov. Diagnozo potrdimo s slikovno diagnostiko (RTG, MR) (Braun in Sieper, 2007). Zgodnja postavitev diagnoze in takojšnje zdravljenje sta ključ- na dejavnika za upočasnitev napredovanja bolezni, hkrati pa športnikom omogočata ohranjanje telesne zmogljivosti ter vrača- nje k običajni telesni dejavnosti (Jennings idr., 2008; Flemming idr., 2013). Običajno obravnava AS vključuje kombi- nacijo zdravljenja s protivnetnimi zdravili in gibalno terapijo. Druga se pri patologiji AS zdi učinkovitejša kot pri drugih oblikah artritisov (Maksymowych idr., 2007; Ozgo- cmen idr., 2012; Van den Berg idr., 2012). Citokini pomembno vplivajo na vnetne poti zaradi svoje proinflamatorne vloge. Domneva se, da tumorski nekrozni faktor alfa (TNF-a) in interlevkin-6 (IL-6) uravna- vata vnetje pri AS. Povišane vrednosti teh citokinov so ugotavljali pri biopsiji vzorcev, odvzetih iz sakroiliakalnih sklepov posame- znikov z AS (Braun idr., 1995). Kronično vne- tje povzroča mišično oslabelost in atrofijo ter omejeno gibljivost sklepov. Raziskave kažejo, da je kontraktilna disfunkcija mišic povezana z vrednostmi TNF-a. Ob vadbi se iz mišičnega tkiva sprošča IL-6 s protivne- tno vlogo, hkrati pa zavira TNF-a (Schnidler idr., 1990). Pomembno je, da pri obravnavi AS upoštevamo protivnetni učinek, ki ga lahko dosežemo z vadbo. Kljub ugodnim učinkom se posamezniki z diagnozo AS redko ukvarjajo z aerobno vadbo. V nedav- nih raziskavah so ugotovili, da je stopnja te- lesne dejavnosti pri osebah z AS celo nižja kot med splošno populacijo (Haglund idr., 2012; Van Genderen idr., 2015). Ker AS nava- dno prizadene mlajše posameznike, ko je večina teh na vrhuncu svoje izobraževalne poti ali delovne oziroma športne kariere, je pomembno, da v obravnavo vključimo z dokazom podprte terapevtske metode in tehnike. Namen sistematičnega pregleda literature je ugotoviti vpliv aerobne vadbe na obvla- dovanje simptomov pri posameznikih z AS. „Metode Članek temelji na sistematičnem pregledu literature o vplivu aerobne vadbe na ob- vladovanje simptomov pri posameznikih z AS. Iskanje literature je potekalo novembra 2022 v elektronskih podatkovnih bazah PubMed, Medline, CINAHL in Cochrane Library. Iskalni niz je sestavljala kombina- cija naslednjih ključnih besed: ankylosing spondylitis, aerobic training, exercise in activity. Upoštevali smo raziskave v angle- škem jeziku, ne glede na leto objave. Vključitvene in izključitvene kriterije smo oblikovali po metodi PICOS: • Populacija (P): Populacija je zajemala pre- iskovance moškega in ženskega spola z diagnozo AS ne glede na njihovo sta- rost. Raziskave z vzorcem preiskovancev, manjšim od 30, in raziskave, ki niso prou- čevale patologije AS, smo izključili iz pre- gleda literature. • Intervencija (I): Vključene so bile raziskave, pri katerih je eksperimentalna skupina iz- vajala aerobno vadbo, ne glede na vrsto, intenzivnost ali trajanje vadbe. • Primerjava (C): Vključene so bile raziskave, pri katerih so proučevali učinkovitost ae- robne vadbe v primerjavi z učinkovitostjo druge vrste aerobne vadbe, gibalne te- rapije ali s kontrolno skupino, ki aerobne vadbe ni izvajala. • Izidi (O): Raziskave so bile vključene, če so v izhodnih meritvah proučevali sto- pnjo bolečine, funkcionalno zmogljivost, aktivnost bolezni, sklepno gibljivost, splošno zdravstveno stanje, zmožnost opravljanja vsakdanjih opravil in količino dejavnosti posameznikov. • Načrt raziskave (S): Raziskave smo omejili na randomizirane kontrolirane raziskave, ki so vključevale najmanj eno eksperi- mentalno in kontrolno skupino. Z uporabo kombinacije ključnih besed smo v podatkovnih bazah PubMed, Me- dline, CINAHL in Cochrane Library našli 94 raziskav. Po izločitvi dvojnikov smo izklju- čili 38 raziskav. Na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev smo v nadaljevanju izločili 39 raziskav. Po pregledu celotnih be- sedil smo v končno analizo vključili šest raz- iskav. Literaturo smo pridobili po postopku diagrama PRISMA (Slika 1). „Rezultati V pregled literature smo vključili šest ran- domiziranih kontroliranih raziskav. Tabela 1 prikazuje njihove lastnosti. „Razprava Cilj naše raziskave je bil oceniti učinkovitost aerobne vadbe pri zmanjševanju simpto- mov pri posameznikih z AS. Na podlagi predstavljenih rezultatov lahko sklepamo, da ima aerobna vadba ugoden vpliv na obvladovanje simptomov AS, saj ima pozitiven učinek na funkcionalno in kardiopulmonarno kapaciteto, duševno šport in zdravje 151 Ta be la 1 Zn ač iln os ti ra zi sk av , v kl ju če ni h v sis te m at ič ni p re gl ed A vt or in le to Po pu la ci ja In te rv en ci ja O pa zo va ne s pr em en - lji vk e Re zu lt at i Ba sa ck i i dr . (2 02 1) N = 3 1 (1 9 Ž, 1 2 M (4 4, 9 ± 1 1, 5 le ta ) ES : H oj a na te ka ln i s te zi v k om bi na ci ji z va db o za gi bl jiv os t ( 12 te dn ov , 3 -k ra t n a te de n, 4 0 m in h oj e + 30 m in v ad b e za g ib lji vo st ) KS : V ad ba z a gi bl jiv os t ( 12 te dn ov , 3 -k ra t n a te de n, 30 m in ) vp ra ša ln ik i B A SD A I, BA SM I in B A SF I, 6M W T St at is tič no z na či ln o iz b ol jš an je re zu lta to v BA SD A I ( p = 0 ,0 02 ), BA SM I ( p = 0 ,0 21 ), 6M W T (p = 0 ,0 36 ) i n VO 2m ax (p = 0 ,0 05 ). Re zu lta ti vp ra ša ln ik a BA SF I s e ni so s ta tis tič no z na či ln o iz b ol jš al i ( p = 0 ,0 68 ). V KS n is o za zn al i s ta tis tič no z na či ln eg a iz b ol jš an ja v iz ho dn ih m er itv ah (p > 0 ,0 5) . Je nn in gs id r. (2 01 5) N = 7 0 (2 1 Ž, 4 9 M ) (4 1, 6 ± 9 ,6 le ta ) ES : H oj a v ko m bi na ci ji z ra zt ez ni m i v aj am i (1 2 te dn ov , 3 -k ra t n a te de n, 8 0 m in ) KS : R az te zn e va je (1 2 te dn ov , 3 -k ra t n a te de n, 30 m in ) vp ra ša ln ik B A SF I, H A Q -S , 6M W T, v pr aš al ni ka B A SM I in B A SD A I, A SA D , C RP , E SR St at is tič no z na či ln o iz b ol jš an je B A SF I, H A Q -S , B A SM I, BA SD A I i n A SD A S v ob eh s ku pi na h (p < 0 ,0 5) , v en da r s e re zu lta ti m ed s ku pi na m a ni so ra zl ik ov al i. V ES s o se v p rim er ja vi s K S st at is tič no z na či ln o iz b ol jš al i r ez ul ta ti pr i 6 M W T (p < 0 ,0 01 ). Pr av ta ko s e je v E S v pr im er - ja vi s K S st at is tič no z na či ln o iz b ol jš al a ka rd io pu lm on al na k ap ac ite ta . D un da r i dr . (2 01 4) N = 6 9 (1 1 Ž, 5 9 M ) (4 2, 7 ± 1 1, 5 le ta ) ES 1 : A er ob na v ad ba v v od i ( 4 te dn e, 5 -k ra t n a te de n, 6 0 m in ) ES 2 : V ad b en i p ro gr am d om a (m iš ič na re la ks ac ija , di ha ln e, ra zt ez ne v aj e; š tir i t ed ne , 1 -k ra t n a da n, 60 m in ) Sc ho b er je v te st , a kt iv ni RO M lu m ba ln e fle ks ije / ek st en zi je , VA L, v pr aš al ni ki B A SF I, BA SD A I i n BA SM I, SF -3 6 Po e ne m le tu s o se p ri ob eh s ku pi na h st at is tič no z na či ln o iz b ol jš al e vs e op az ov an e sp re m en lji vk e (p < 0 ,0 5) . P rim er ja va iz b ol jš an ja s pr em en lji vk (v 4 . i n 12 . t ed nu ) k až e, d a je iz b ol jš an je iz ho dn ih m er ite v VA L (p < 0 ,0 01 ), te le sn e b ol eč in e (p < 0 ,0 01 ) t er s pl oš ne ga in d uš ev ne ga z dr av ja (p < 0 ,0 01 ) v s kl op u SF -3 6 bi lo v eč je v E S 1 v pr im er ja vi z E S 2. N ie de rm an n id r. (2 01 3) N = 1 06 (3 8 Ž, 6 8 M ) (4 9 ± 1 2 le t) ES : N or di js ka h oj a (1 2 te dn ov , 2 -k ra t n a te de n, 3 0 m in ) + v ad ba z a gi bl jiv os t ( en kr at n a te de n, 6 0 m in ) KS : I zo br až ev an je o s tr at eg ija h sp op rij em an ja in te h- ni ka h za z m an jš ev an je s tr es a (3 -k ra t n a m es ec , 2 ,5 h + v ad ba z a gi bl jiv os t ( en kr at n a te de n, 6 0 m in ) Te le sn a zm og lji vo st , v pr a- ša ln ik i B A SD A I, BA SF I in B A SM I, sp lo šn a b ol eč in a M er itv e te le sn e zm og lji vo st i s o bi le p ri ES s ta tis tič no z na či ln o vi šj e v pr im er ja vi s K S (p < 0, 00 1) . S ku pn i r ez ul ta t v pr aš al ni ka B A SD A I s e je p ri ES z m an jš al z a 0, 31 to čk e, s ta tis tič no zn ač iln o zm an jš an je s o za zn al i v s kl op u p er ife rn e b ol eč in e (1 ,19 to čk e; p < 0 ,0 1) . V s kl op u b ol eč in e v hr bt u in u tr uj en os ti st at is tič no z na či ln ih ra zl ik n i b ilo . Ka ra p ol at id r. (2 00 9) N = 3 7 (1 0 Ž, 2 7 M ) (4 8, 5 ± 1 3, 4 le ta ) ES 1 : P la va nj e v pr os te m s lo gu (6 te dn ov , 3 -k ra t n a te de n, 3 0 m in ) v k om bi na ci ji s ko nv en ci on al no va db o ES 2 : H oj a (6 te dn ov , 3 -k ra t n a te de n, 3 0 m in ) v k om - bi na ci ji s ko nv en ci on al no v ad b o KS : K on ve nc io na ln a va db a (v ad ba z a gi bl jiv os t i n di ha ln e va je ; 6 d ni , e nk ra t n a da n, 3 0 m in ) PF T, 6 M W T, v pr aš al ni ki BA SF I, BA SD A I i n BA SM I, N H P, BD I V vs eh s ku pi na h so u go to vi li st at is tič no z na či ln o iz b ol jš an je N H P v sk lo pi h ra ve n en er gi je , č us tv en i o dz iv i i n te le sn a gi bl jiv os t ( p < 0 ,0 5) . V o b eh E S je p riš lo d o st at is tič no zn ač iln eg a iz b ol jš an ja 6 M W T (p < 0 ,0 5) . R ez ul ta ti vp ra ša ln ik a BA SD A I i n 6M W T so s e st at is tič no z na či ln o iz b ol jš al i v E S 1 v pr im er ja vi s K S. V iz ho dn ih m er itv ah v pr aš al ni ko v BA SM I i n BA SF I, BD I t er v s kl op ih s pa nj e, s oc ia ln os t i n b ol eč in e zn ot ra j N H P st at is tič no zn ač iln eg a iz b ol jš an ja n is o za zn al i v n ob en i s ku pi ni . Sw ee ne y id r. (2 00 2) N = 2 00 (6 2 Ž, 13 8 M ) (4 7 ± 9 ,9 le ta ) ES : V ad ba d om a, p re k vi de op ro gr am a + iz ob ra že va - nj e p os am ez ni ko v KS : B re z in te rv en ci je vp ra ša ln ik a BA SF I i n BA SD A I, BA S- G , E SE , S ES , sa m op or oč an a gi bl jiv os t, ko lič in a ae ro bn e va db e Po š es tih m es ec ih m ed s ku pi na m a ni b ilo s ta tis tič no z na či ln ih ra zl ik v iz ho dn ih m er itv ah BA SF I, BA SD A I i n BA S- G . R ez ul ta ti SE S za s kl op v ad b e so p ok az al i s ta tis tič no z na či ln o iz b ol jš an je v E S (p = 0 ,0 45 ), m ed te m k o v sk lo pu b ol eč in e in d ru gi h si m pt om ov m ed sk up in am a ni b ilo s ta tis tič no z na či ln ih ra zl ik . P ri sa m op or oč an ju o g ib lji vo st i j e pr iš lo d o st at is tič no z na či ln eg a iz b ol jš an ja v E S (p < 0 ,0 01 ). Pr av ta ko s e je v E S st at is tič no z na či ln o iz b ol jš al a ko lič in a ae ro bn e va db e, k i j o p os am ez ni ki o pr av ijo v e ne m te dn u (p < 0 ,0 5) . O p om ba . N = š te vi lo p re is ko va nc ev ; Ž = ž en sk i s p ol ; M = m oš ki s p ol ; E S = e ks p er im en ta ln a sk up in a; K S = k on tr ol na s ku pi na ; B A SF I = in de ks fu nk ci on al ne k ap ac ite te (a ng l. Ba th A S Fu nc tio na l I nd ex ); H A Q - -S = z dr av st ve na o ce na p ri sp on di lo ar tr iti su (a ng l. H ea lth A ss es sm en t Q ue st io nn ai re fo r S p on dy lo ar th rit is) ; 6 M W T = 6 -m in ut ni te st h oj e (a ng l. 6- m in w al k te st ); BA SM I = in de ks g ib lji vo st i h rb te ni ce (a ng l. Ba th A S M et ro lo gy In de x) ; B A SD A I = in de ks a kt iv no st i b ol ez ni (a ng l. Ba th A S D is ea se A ct iv ity In de x) ; A SD A S = le st vi ca z a oc en o ak tiv no st i b ol ez ni (a ng l. A S D is ea se A ct iv ity S co re ); C RP = C -r ea kt iv ni p ro te in (a ng l. C- re ac tiv e pr ot ei n) ; E SR = s ed im en ta ci ja e rit ro ci to v (a ng l. Er yt hr oc yt e se di m en ta tio n ra te ); SF -3 6 = k ra tk i v pr aš al ni k o zd ra vj u (a ng l. Sh or t f or m -3 6 qu es tio nn ai re ); PF T = te st p ul m on ar ne fu nk ci je (a ng l. Pu lm on ar y fu nc tio n te st ); N H P = N ot tin gh am sk i z dr av st ve ni p ro fil (a ng l. Th e N ot tin ga m H ea lth P ro fil e) ; B D I = B ec ko v vp ra ša ln ik z a oc en o de pr es ije (a ng l. Be ck D ep re ss io n In ve nt or y) ; V A L = v iz ua ln a an al og na le st vi ca (a ng . V is ua l a na lo gu e sc al e) ; B A S- G = o ce na a kt iv no st i b ol ez ni (a ng l. Ba th A S G lo ba l I nd ex ); ES E = s am ou či nk ov ito st p ri va db i ( an gl . E xe rc is e se lf- ef fic ac y) ; S ES = o ce na s p os ob no st i s am ou či nk ov ito st i pr i n ad zo ro va nj u/ ob vl ad ov an ja a rt rit is a (a ng l. A rt hr iti s se lf- ef fic ac y) . 152 zdravje in količino telesne dejavnosti pri posameznikih z AS (Basacki idr., 2021; Jen- nings idr., 2015; Niedrmann idr., 2014; Kara- polat idr., 2009; Sweeney idr., 2002). Pri ob- vladovanju aktivnosti bolezni se aerobna vadba v vključenih raziskavah ne izkaže kot učinkovitejša metoda v primerjavi s kon- trolno skupino, ki intervencije ni izvajala, in drugimi vadbenimi intervencijami, razen v dveh raziskavah, pri katerih so aerobno vadbo primerjali z vadbo gibljivosti (Ba- sacki idr., 2021) in konvencionalno vadbo (vadba gibljivosti in dihalne vaje) (Karpolat idr., 2009). Rezultati izhodnih meritev vpra- šalnika BASFI za oceno funkcije (vključuje elemente sklanjanja, doseganja, vstaja- nja, hoje po stopnicah, oblačenja nogavic in zasuk vratu z namenom pogleda čez ramo) kažejo, da aerobna vadba izboljša funkcionalnost posameznikov, vendar ni učinkovitejša v primerjavi z drugimi vadbe- nimi metodami (Basacki idr., 2021; Jennings idr., 2015; Sweeney idr., 2002). Karapolat idr. (2009) pa so poročali, da izboljšanja izho- dnih meritev funkcionalnosti po interven- ciji ni bilo. Pri ocenah aktivnosti bolezni in funkcionalnega indeksa je treba upošteva- ti, da sta v raziskavah vrednoteni na podla- gi vprašalnika BASDAI in BASFI, ki temeljita na samoporočanju posameznikov brez bi- oloških in objektivnih meritev (Verhoeven idr., 2019). Učinke aerobne vadbe na bolečino sta pro- učevali dve raziskavi, v katerih so prišli do različnih ugotovitev. V raziskavi, pri kateri so preiskovanci izvajali aerobno vadbo v vodi, so meritve v 4. in 12. tednu po intervenciji pokazale statistično značilno znižanje sto- pnje bolečine na VAL (Dundar idr., 2014). Do drugačnih ugotovitev so prišli Karapo- lat idr. (2009), ki so bolečino vrednotili na podlagi vprašalnika NHP. Poročali so, da ni bilo statistično značilnih razlik v stopnji bo- lečine pred intervencijo in po njej. Rezultati raziskav so neenotni tudi pri proučevanju vplivov aerobne vadbe na gibljivost hrbte- nice. V štirih raziskavah so obseg gibljivosti hrbtenice ocenjevali z indeksom BASMI. V dveh so poročali o statistično značilnem izboljšanju rezultatov BASMI, vendar se ti med skupinama niso statistično značilno razlikovali (Jennings idr., 2015; Dundar idr., 2014). V nasprotju z njihovimi ugotovitva- mi so Basacki idr. (2021) poročali, da se je v ES statistično značilno izboljšala gibljivost hrbtenice v primerjavi s KS. Pri četrti razi- skavi pa statistično značilnega izboljšanja rezultatov niso ugotovili v nobeni skupini (Karapolat idr., 2009). O podobnih rezul- tatih so poročali tudi v raziskavi, pri kateri so za merjenje obsega gibljivosti hrbteni- ce uporabili Schoberjev test in oceno ak- tivnega ROM lumbalnega dela hrbtenice v smeri fleksije in ekstenzije. Ugotovili so, da ima aerobna vadba ugoden učinek na ROM hrbtenice, vendar ta ni učinkovitejša v primerjavi z vadbenim programom doma (dihalne in raztezne vaje, mišična relaksaci- ja) (Dundar idr., 2014). V sistematičnem pregledu literature z me- taanalizo so prišli do ugotovitev, da aerob- na vadba ni učinkovitejša v primerjavi s standardno fizioterapevtsko obravnavo pri zmanjševanju aktivnosti bolezni in izbolj- šanju telesne funkcije pri posameznikih z AS. Kljub temu so rezultati pokazali izbolj- šanje v kardiorespiratorni zmogljivosti, ki je pomemben dejavnik v preventivi kardiova- skularnih bolezni v splošni populaciji in pri športnikih. Prav tako so ugotovili pozitivne učinke aerobne vadbe na duševno zdrav- je preiskovancev, ti učinki pa lahko nepo- sredno vplivajo tudi na potek aktivnosti bolezni (Verhoeven idr., 2017). V nasprotju z njimi so v nedavnem sistematičnem pre- gledu z metaanalizo ugotovili, da vadba z vključenimi aerobnimi komponentami zmanjša vrednosti CRP in aktivnost bolezni na podlagi samoporočanja posameznikov z AS (Harpham idr., 2022). Kakovostnih raziskav, ki bi proučevale vpliv aerobne vadbe na obvladovanje simpto- mov pri posameznikih z AS, je malo. Rezul- tati raziskav so zelo heterogeni, kar verjetno lahko pripišemo razlikam v trajanju inter- vencij in neenotnim protokolom aerobne vadbe (vrsta, količina in intenziteta vadbe). Pri interpretaciji rezultatov našega siste- matičnega pregleda literature moramo te dejavnike upoštevati, kljub temu pa pripo- ročamo vključitev aerobne vadbe v obrav- navo športnikov in splošne populacije z diagnozo AS. Za športnike je pomembno predvsem ohranjanje telesne zmogljivosti in preprečevanje razvoja bolezni z name- nom uspešnega vračanja k športni dejav- nosti (Jennings idr., 2008; Flemming idr., 2013). Pomemben dejavnik v športnikovi karieri je tudi duševno zdravje. Ob poškod- bah ali boleznih, ki ogrožajo športnikovo udejstvovanje, se lahko pojavijo stresni od- zivi, ki v težjih primerih vodijo v anksioznost in depresijo (Putukian, 2015). Na podlagi izsledkov pregleda literature ugotavljamo, da ima lahko aerobna vadba pomembno vlogo pri naslavljanju teh spremenljivk v obravnavi športnikov z AS. Omejitev našega pregleda literature je majhno število raziskav, ki proučujejo vpliv aerobne vadbe na obvladovanje simpto- mov pri posamezniki z AS. Prav tako so raz- iskave ugotavljale učinek aerobne vadbe na majhnem vzorcu preiskovancev. Ome- Slika 1. Grafični prikaz pridobivanja literature šport in zdravje 153 jitvi sta bili tudi heterogenost intervencij aerobne vadbe, ki so jih izvajali v vključenih raziskavah, in heterogenost metod za pro- učevanje izhodnih meritev. „Zaključek Rezultati sistematičnega pregleda literatu- re kažejo, da lahko aerobna vadba ugodno vpliva na funkcionalno in kardiopulmo- narno kapaciteto ter duševno zdravje po- sameznikov z AS. Pozitivni učinki aerobne vadbe se kažejo tudi v zmanjšanju aktiv- nosti bolezni, izboljšanju gibljivosti hrb- tenice in zmanjšanju bolečine, vendar še vedno primanjkuje kakovostnih raziskav, ki bi te ugotovitve z gotovostjo potrdile. Za oblikovanje kliničnih smernic so potrebne nadaljnje raziskave o dolgoročnih učinkih aerobne vadbe, na podlagi katerih bomo lahko opredelili ključne komponente za oblikovanje vadbenega programa. Kljub temu lahko aerobno vadbo vključimo v obravnavo športnikov in drugih ciljnih skupin z diagnozo AS. Na podlagi sistema- tičnega pregleda literature priporočamo zmerno intenzivno aerobno vadbo (65–85 % največjega srčnega utripa), ki lahko vklju- čuje vadbo v vodi, nordijsko hojo in druge vrste aerobne vadbe. Vadbo je smiselno vključevati v obravnavo vsaj trikrat na te- den, intervencija naj traja 30–60 minut. „Literatura 1. Basakci Calik, B., Pekesen Kurtca, M., Gur Ka- bul, E., Telli Atalay, O., Taskin, H., Yigit, M., Ta- sci, M. in Cobankara, V. (2021). Investigation of the effectiveness of aerobic exercise trai- ning in individuals with ankylosing spondyli- tis: Randomized controlled study. Modern rheumatology, 31(2), 442–450. https://doi.org /10.1080/14397595.2020.1745409 2. Braun, J., Bollow, M., Neure, L., Seipelt, E., Se- yrekbasan, F., Herbst, H., Eggens, U., Distler, A. in Sieper, J. (1995). Use of immunohistologic and in situ hybridization techniques in the examination of sacroiliac joint biopsy speci- mens from patients with ankylosing spon- dylitis. Arthritis and rheumatism, 38(4), 499– 505. https://doi.org/10.1002/art.1780380407 3. Braun, J. in Sieper, J. (2007). Ankylosing spon- dylitis. Lancet (London, England), 369(9570), 1379–1390. https://doi.org/10.1016/S0140- 6736(07)60635-7 4. Chen, H. H., Chen, T. J., Chen, Y. M., Ying-Ming, C. in Chen, D. Y. (2011). Gender differences in ankylosing spondylitis-associated cumulati- ve healthcare utilization: a population-based cohort study. Clinics (Sao Paulo, Brazil), 66(2), 251–254. https://doi.org/10.1590/s1807- 59322011000200012 5. Crossfield, S. S. R., Marzo-Ortega, H., Kin- gsbury, S. R., Pujades-Rodriguez, M. in Co- naghan, P. G. (2021). Changes in ankylosing spondylitis incidence, prevalence and time to diagnosis over two decades. RMD open, 7(3), e001888. https://doi.org/10.1136/rmdo- pen-2021-001888 6. Dundar, U., Solak, O., Toktas, H., Demirdal, U. S., Subasi, V., Kavuncu, V. in Evcik, D. (2014). Ef- fect of aquatic exercise on ankylosing spon- dylitis: a randomized controlled trial. Rhe- umatology international, 34(11), 1505–1511. https://doi.org/10.1007/s00296-014-2980-8 7. Feldtkeller, E., Khan, M. A., van der Heijde, D., van der Linden, S. in Braun, J. (2003). Age at disease onset and diagnosis delay in HLA- -B27 negative vs. positive patients with an- kylosing spondylitis. Rheumatology interna- tional, 23(2), 61–66. https://doi.org/10.1007/ s00296-002-0237-4 8. Flemming, D. J. in Bernard, S. A. (2013). Arthri- tis mimicking sports-related injuries. Clinics in sports medicine, 32(3), 577–597. https://doi. org/10.1016/j.csm.2013.03.003 9. Haglund, E., Bergman, S., Petersson, I. F., Ja- cobsson, L. T., Strömbeck, B. in Bremander, A. (2012). Differences in physical activity pat- terns in patients with spondylarthritis. Arthri- tis care & research, 64(12), 1886–1894. https:// doi.org/10.1002/acr.21780 10. Harpham, C., Harpham, Q. K. in Barker, A. R. (2022). The effect of exercise training pro- grams with aerobic components on C-reac- tive protein, erythrocyte sedimentation rate and self-assessed disease activity in people with ankylosing spondylitis: A systematic re- view and meta-analysis. International journal of rheumatic diseases, 25(6), 635–649. https:// doi.org/10.1111/1756-185X.14315 11. Jennings, F., Oliveira, H. A., de Souza, M. C., Cruz, V.daG. in Natour, J. (2015). Effects of Aerobic Training in Patients with Ankylosing Spondylitis. The Journal of rheumatology, 42(12), 2347–2353. https://doi.org/10.3899/ jrheum.150518 12. Karapolat, H., Eyigor, S., Zoghi, M., Akkoc, Y., Kirazli, Y. in Keser, G. (2009). Are swimming or aerobic exercise better than conventional exercise in ankylosing spondylitis patients? A randomized controlled study. European jo- urnal of physical and rehabilitation medicine, 45(4), 449–457. 13. Maksymowych, W. P., Gladman, D., Rahman, P., Boonen, A., Bykerk, V., Choquette, D., Di- mond, S., Fortin, P., Karsh, J., Klinkhoff, A. V., Mosher, D., Mulholland, K., Olszynski, W. P., Russell, A. S., Savage, L., Shanner, L., Shojania, K., Starr, M., Thomson, G., Zummer, M., … Ca- nadian Rheumatology Association/ Spon- dyloarthritis Research Consortium of Canada (2007). The Canadian Rheumatology Associ- ation/ Spondyloarthritis Research Consorti- um of Canada treatment recommendations for the management of spondyloarthritis: a national multidisciplinary stakeholder project. The Journal of rheumatology, 34(11), 2273–2284. 14. Niedermann, K., Sidelnikov, E., Muggli, C., Dagfinrud, H., Hermann, M., Tamborrini, G., Ciurea, A. in Bischoff-Ferrari, H. (2013). Effect of cardiovascular training on fitness and perceived disease activity in people with an- kylosing spondylitis. Arthritis care & research, 65(11), 1844–1852. https://doi.org/10.1002/ acr.22062 15. Ozgocmen, S., Akgul, O., Altay, Z., Altindag, O., Baysal, O., Calis, M., Capkin, E., Cevik, R., Durmus, B., Gur, A., Kamanli, A., Karkucak, M., Madenci, E., Melikoglu, M. A., Nas, K., Se- nel, K., Ugur, M. in Anatolian Group for the Assessment in Rheumatic Diseases (2012). Expert opinion and key recommendations for the physical therapy and rehabilitati- on of patients with ankylosing spondylitis. International journal of rheumatic diseases, 15(3), 229–238. https://doi.org/10.1111/j.1756- 185X.2011.01700.x 16. Putukian M. (2016). The psychological re- sponse to injury in student athletes: a narrative review with a focus on mental health. British journal of sports medicine, 50(3), 145–148. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2015-095586 17. Schindler, R., Mancilla, J., Endres, S., Ghorbani, R., Clark, S. C. in Dinarello, C. A. (1990). Corre- lations and interactions in the production of interleukin-6 (IL-6), IL-1, and tumor necrosis factor (TNF) in human blood mononucle- ar cells: IL-6 suppresses IL-1 and TNF. Blood, 75(1), 40–47. 18. Sweeney, S., Taylor, G. in Calin, A. (2002). The effect of a home based exercise intervention package on outcome in ankylosing spon- dylitis: a randomized controlled trial. The Jo- urnal of rheumatology, 29(4), 763–766. 19. Van den Berg, R., Baraliakos, X., Braun, J. in van der Heijde, D. (2012). First update of the current evidence for the management of ankylosing spondylitis with non-pharmaco- logical treatment and non-biologic drugs: a systematic literature review for the ASAS/ EULAR management recommendations in ankylosing spondylitis. Rheumatology (Ox- ford, England), 51(8), 1388–1396. https://doi. org/10.1093/rheumatology/kes066 20. Verhoeven, F., Guillot, X., Prati, C., Mougin, F., Tordi, N., Demougeot, C. in Wendling, D. (2019). Aerobic exercise for axial spon- dyloarthritis - its effects on disease activi- ty and function as compared to standard physiotherapy: A systematic review and meta-analysis. International journal of rhe- umatic diseases, 22(2), 234–241. https://doi. org/10.1111/1756-185X.13385 dr. Denisa Manojlović Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju denisa.manojlovic@fvz.upr.si 154 Knowledge and incidence of stress urinary incontinence among students of Faculty of Health Sciences Abstract Urinary incontinence is defined as any involuntary leakage of urine, which can also be caused by certain forms of physical activity. A cross- sectional survey using a questionnaire was carried out among 162 students from the University of Primorska, Faculty of Health Sciences between October and December 2022. The findings indicate that approximately one third of the students experience at least occasional urine leakage, typically during coughing, sneezing, or physical activity. According to the short form of the questionnaire for determining urinary incontinence, 37.7 % of the participants have urinary incontinence, with the majority having a mild to moderate form (96.3 %). Although 74.1% of the respond- ents are regularly physically active, only 45.7 % perform pelvic floor muscle training at least occasionally. We did not identify any statistically sig- nificant association between the ground impact of each sport, physical activity or pelvic floor muscles training and urinary incontinence. Most of the participants acquired knowledge about urinary incontinence during their high school or college studies (38.9 %), while nearly 30 % obtained information from the internet. Therefore, it is crucial to improve knowledge transfer about urinary incontinence during educational programs and develop effective strategies to encourage individuals to incorporate pelvic floor muscle training into their daily routine. Keywords: urinary loss, physical activity, pelvic floor muscles. Izvleček Urinska inkontinenca je opredeljena kot navajanje kakršnega koli nehotenega uhajanja urina. Med morebitnimi vzroki za njen pojav so tudi nekatere oblike telesne dejavnosti. Med okt- obrom in decembrom 2022 je bila izvedena presečna raziskava z anketnim vprašalnikom. V raziskavi je sodelovalo 162 študen- tov in študentk Univerze na Primorskem, Fakultete za vede o zdravju. Skoraj tretjini preiskovancev urin uhaja vsaj občasno, najpogosteje med kašljanjem, kihanjem ali telesno dejavno- stjo. Glede na kratko obliko vprašalnika za ugotavljanje urinske inkontinence ima 37,7 % sodelujočih urinsko inkontinenco, od tega večina v blagi do zmerni obliki (96,3 %). Redno telesno dejavnih je 74,1 % vprašanih, od tega jih vaje za krepitev mišic medeničnega dna vsaj občasno izvaja le 45,7 %. Statistično po- membne povezave med velikostjo sil podlage posameznega športa in urinsko inkontinenco nismo ugotovili, prav tako ne med prisotnostjo urinske inkontinence in telesno dejavnostjo ali izvajanjem treninga za krepitev mišic medeničnega dna. Naj- več informacij o urinski inkontinenci so preiskovanci pridobili med šolanjem na srednji šoli ali fakulteti (38,9 %), skoraj 30 % je največ znanja pridobilo na internetu. Smiselno bi bilo najti pot za učinkovitejše ozaveščanje in predajanje znanja o urinski inkontinenci med študijem ter poiskati rešitev za učinkovitejše motiviranje posameznikov za vključitev vadbe za krepitev mišic medeničnega dna v svoj vsakdan. Ključne besede: uhajanje urina, telesna dejavnost, mišice medenič- nega dna. Vita Slak1, Petra Železnik1, Marina Dobnik1,2 Poznavanje in pojavnost stresne urinske inkontinence med študentkami in študenti Fakultete za vede o zdravju Vir slike: freepik.com 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola 2 Center za kineziologijo in limfedem, Ljubljana šport in zdravje 155 „Uvod Urinska inkontinenca (UI) je po najnovej- ši definiciji Mednarodnega združenja za inkontinenco opredeljena kot navajanje kakršnega koli nehotenega uhajanja uri- na (Abrams idr., 2002; Haylen idr., 2010; D'Ancona idr., 2019). Ta je nadomestila starejšo definicijo, po kateri je bila UI opre- deljena kot navajanje uhajanja urina, ki je predstavljalo higienski ali socialni problem in jo je bilo mogoče objektivno dokazati (Abrams idr., 2002). Ločimo tri kategorije UI: urgentno, stresno in mešano UI (Abrams idr., 2002). Urgentna UI je opredeljena kot uhajanje urina, ki se pojavi po prehodni močni nuji po uriniranju, stresna UI kot ne- hoteno uhajanje urina ob naporu, kašljanju, kihanju ali telesni dejavnosti, mešana UI je kombinacija z značilnostmi tako urgentne kot stresne UI (Abrams idr., 2002). UI sicer ni življenjsko ogrožajoče stanje, vse- eno pa ima obsežne posledice na kakovost življenja (Hunskaar in Vinsnes, 1991). Lahko pomeni oviro za sodelovanje pri telesni dejavnosti, socialnih stikih in dejavnostih vsakodnevnega življenja, to pa predstavlja grožnjo za posameznikovo samozavest, dobro počutje, zdravje in aktiven življenjski slog v vseh življenjskih obdobjih (Brown in Miller, 2001). Pri ženskah je UI dvakrat pogostejša kot pri moških, večina primerov ostane nediagno- sticiranih, saj naj bi manj kot četrtina žensk poiskala zdravniško pomoč (Borrie, Baw- den, Speechley in Kloseck, 2002). Razlogi za to so različni, med njimi so zadrega, sram, strah pred odzivom okolice, pomanjkanje informacij o zdravstveni obravnavi in zmo- tno mišljenje, da je inkontinenca fiziološki pojav na primer v procesu staranja ali po porodu (Borrie idr., 2002). Podatki o pojav- nosti UI so zato različni. V Sloveniji pogo- stost UI znaša 34,4 % (Kralj, 1995; Skuk in Blaganje, 2020), v splošni populaciji žensk v starosti 15–64 let 10–55 %, pri športnicah pa 19–76 % (Teixeira, Colla, Sbruzzi, Mall- mann in Paiva, 2018). Med razlogi za pojav UI so slaba funkci- ja mišic medeničnega dna (MMD), ki se pogosto pojavlja pri starostnikih ter pri ženskah med nosečnostjo in po porodu (Kegel, 1948). Starost, nosečnost, porod in menopavzni status so torej dejavniki tve- ganja za UI, vendar pa je napačno prepriča- nje, da je UI značilna le za starejše ženske v pomenopavznem obdobju, ki so že rodile (Bø in Borgen, 2001). Dejavniki tveganja za popuščanje MMD so tudi prekomerna te- lesna masa, poklicno tveganje (težka fizič- na dela), kronično zaprtje, kajenje, dihalna obolenja, prirojena slabost vezivnega tkiva, okužbe ali vnetja spodnjih sečil, kognitivna prizadetost, torej dejavniki, ki niso pove- zani le s spolom ali določenim starostnim obdobjem (Bø in Borgen, 2001). Med de- javniki tveganja za pojav UI je tudi telesna dejavnost, odvisno predvsem od vrste in intenzitete telesne dejavnosti ter velikosti sil podlage (Nygaard, DeLancey, Arnsdorf in Murphy, 1990). Obstajata dve nasprotujoči si hipotezi o de- lovanju MMD med telesnimi dejavnostmi (Bø, 2004). Prva hipoteza predpostavlja, da imajo telesno dobro pripravljene posame- znice močne MMD zaradi rednega ukvar- janja s telesno dejavnostjo (Bø, 2004). Pri tem zvišani pritisk v trebušni votlini sproži aktivacijo abdominalnih mišic in izzove ko- kontrakcijo mišic medeničnega dna, kar bi MMD posledično krepilo, telesna dejavnost pa bi tako preprečevala in zdravila UI (Bø, 2004). Druga hipoteza kaže v smer, da se ob te- lesni dejavnosti zvišuje pritisk v trebušni votlini, to pa lahko vodi v preobremenitev, razteg in oslabitev MMD, prav tako lahko zaradi velikih sil postopno nastanejo mor- fološke in funkcionalne spremembe v mi- šicah, ligamentih in podpornem tkivu (Bø, 2004). Vzrok za uhajanje urina bi tako lahko bile spremembe na intrafuzalnih vlaknih in posledično manjša sposobnost mišic, da se pravočasno kontrahirajo. Povečan pritisk v trebušni votlini naj bi pripomogel k po- večanju premera urogenitalnega hiatusa, skozi katerega poteka sečnica (Bø, 2004). Ta hipoteza ponuja razlago za stresno UI pri mladih, nuliparih ženskah, pri katerih razen telesne dejavnosti ni drugih dejavnikov tveganja za uhajanje urina (Bø, 2004). Več študij poroča, da je pri športnicah večje tveganje za nastanek urinske inkontinence, predvsem pri ukvarjanju z visoko odbojni- mi športi (Fozzatti idr., 2012; Šćepanović, Grudnik, Šmit in Hlebš, 2017; de Mattos Lourenco, Matsuoka, Baracat in Haddad, 2018; Hagovska, Švihra, Buková, Dračková in Švihrová, 2018; Pires T, Pires P, Moreira in Vi- ana, 2020; Rodríguez-López idr., 2020; Sor- rigueta-Hernández idr., 2020), pri vrhunskih športnicah je tveganje za pojav UI več kot trikrat (Bø in Nygaard, 2020) večje kot pri te- lesno nedejavnih ali sedentarnih ženskah. Ker novejše raziskave kažejo, da je UI pogo- sta tudi pri mladih in redno telesno dejav- nih nuliparih ženskah, nas je zanimalo, ka- kšna je pogostost UI med študentkami in študenti Univerze na Primorskem, Fakultete za vede o zdravju (UP FVZ). „Metode Potek raziskave in pripomočki Izvedena je bila presečna raziskava z anke- tnim vprašalnikom. Zbiranje podatkov je prek spletne ankete potekalo od oktobra do decembra 2022 z delitvijo ankete na družbenih omrežjih med študenti UP FVZ. Anketa je bila oblikovana s spletnim orod- jem 1KA, različica 22.10.05 (Univerza v Lju- bljani, Ljubljana, 2022). Poleg demografskih vprašanj, vprašanj o stopnji, letniku in smeri študija, morebitnem porodu ter telesni de- javnosti je vključevala tudi kratko obliko vprašalnika za ugotavljanje urinske inkon- tinence, prevedenega v slovenščino (ICIQ – UI SF – International Consultation on Incontinence Questionnaire Urinary Incon- tinence Short Form). Slovenska različica je validirana, veljavna in zanesljiva (Rotar idr., 2009). Vsebuje štiri vprašanja, in sicer o tem, kako pogosto uhaja urin, kolikšna je količi- na uhajajočega urina, kako velik vpliv ima uhajanje urina na kakovost življenja in kdaj oziroma pri katerih dejavnostih ta uhaja. Vsak odgovor je ovrednoten z določenim številom točk. Te se ob točkovanju sešteje- jo, vsota znaša med 0 in 21, pri čemer višja vrednost pomeni večjo resnost UI (Žagar, Šćepanović in Jakovljević, 2013). Telesna dejavnost je bila opredeljena na podlagi najnovejših smernic Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), torej najmanj 150–300 minut zmerne telesne vadbe na teden, ki jih dosegajo kot vrhunski ali nekdanji vr- hunski športniki oziroma kot rekreativci. Športi, s katerimi se preiskovanci ukvarjajo, so bili umeščeni v tri kategorije glede na vpliv, ki ga imajo na medenično dno (viso- ko odbojni, srednje odbojni, nizko odbojni – angl. high impact, moderate impact in low impact) po vzoru avtorice Sorrigueta- -Hernández in drugih (2020). Sodelovanje v raziskavi je bilo anonimno in prostovolj- no, potekalo je v skladu z etičnimi načeli Helsinške deklaracije. Raziskava je potekala pod okriljem širše raziskave o zdravju de- lovno aktivne populacije z etičnim soglas- jem št. 4264-19-6/23. Obdelava podatkov in statistič- na analiza Podatki so bili urejeni, pregledani in stati- stično obdelani v programu IBM SPSS Sta- tistic, različica 26 (IBM Corporation, Združe- ne države Amerike, 2019). Izvedena je bila 156 opisna statistika, za ugotavljanje statistično pomembnih povezav med spremenljiv- kami je bil uporabljen hi-kvadrat test, pri katerem statistično pomembno vrednost predstavlja p < 0,05. Grafi so bili izrisani v programu Microsoft Excel (Microsoft Cor- poration, Združene države Amerike, 2021). „Rezultati Preiskovanci V raziskavi je sodelovalo 162 študentov in študentk UP FVZ, starih med 18 in 51 let (, od tega 85,5 % ženskega spola. Podatke prikazuje Preglednica 1. Tabela 1 Demografski podatki Število Delež (%) Spol moški 24 14,8 ženski 138 85,2 Porod vaginalni 11 90,9 carski rez 1 9,1 Vprašalnik ICIQ – UI SF Na vprašanje, kako pogosto zaznavajo nehoteno uhajanje urina, je 67,9 % prei- skovancev odgovorilo nikoli, 24,1 % jih je odgovorilo enkrat na teden ali redkeje, od- govor dvakrat do trikrat na teden je izbra- lo 5,6 %. Deleža preiskovancev, ki jim urin uhaja približno enkrat na dan in večkrat na dan, sta enaka in znašata 1,2 %. Porazdeli- tev odgovorov prikazuje Slika 1. Pri vprašanju o dejavnostih, pri katerih preiskovancem uhaja urin, so lahko izbrali več odgovorov. 104 (55,0 %) so odgovorili nikoli, izmed tistih, ki jim urin uhaja, je bil najpogostejši odgovor med kašljanjem ali kihanjem (14,8 %) oziroma med telesno dejavnostjo (13,2 %). Odgovora, da jim urin uhaja ves čas, ni izbral nihče. Pogostost iz- branih odgovorov prikazuje Slika 2. Na lestvici od 0 (sploh me ne moti) do 10 (zelo me moti) so preiskovanci označili, v kolikšni meri jih uhajanje urina moti v vsa- kodnevnem življenju. 110 (67,9 %) jih je od- govorilo, da jih sploh ne moti, 31 (19,1 %) jih je izbralo oceno 1 ali 2, eden oceno 3, osem preiskovancev oceno 5 (4,9 %), štirje oceno 6 in trije oceno 7, 5 (3,1 %) jih je označilo, da jih uhajanje urina zelo moti. Na vprašanje o oceni, koliko urina jim uide, je 106 preiskovancev odgovorilo, da nič (65,4 %), 54 (33,3 %) jih je odgovorilo, da jim uide majhna količina, dvema (1,2 %) uide zmerna količina urina. Skupni seštevek točk vprašalnika ICIQ – SF je pokazal, da ima 37,7 % preiskovancev urinsko inkontinenco, od tega večina (96,3 %) v blagi do zmerni obliki. Telesna dejavnost in vadba za krepitev mišic medeničnega dna Rekreativno ali profesionalno se s telesno dejavnostjo ukvarja nekaj več kot 74 % preiskovancev, preostali ne dosegajo pri- poročil SZO. Izmed redno telesno dejavnih se jih z visoko odbojnimi športi ukvarja 41,4 %, med temi prevladujejo odbojka, nogo- met in košarka. S srednje odbojnimi športi se ukvarja 11,1 % preiskovancev, prevladuje obiskovanje fitnesa, med nizko odbojnimi športi, v katerih se udejstvuje 17,3 % anketi- rancev, sta na vrhu hoja oziroma tek. Slika 3 prikazuje delež preiskovancev z urinsko in- kontinenco po športih, s katerimi se ukvarja 5 ali več preiskovancev. Čeprav je 74,1 % preiskovancev redno te- lesno dejavnih, jih vaje za krepitev MMD izvaja 45,7 %, pri čemer so upoštevani tudi tisti, ki vadbo izvajajo občasno. Natančnejši podatki o izvajanju vadbe za krepitev MMD so prikazani na Sliki 4. Med tistimi, ki se ukvarjajo z visoko odboj- nimi športi, jih ima na podlagi ICIQ – SF urinsko inkontinenco 38,3 %, med nizko odbojnimi je delež nekoliko manjši (32,1 %), a statistično pomembne povezanosti med velikostjo sil podlage posameznega športa in UI ni (χ2 (3, n = 162) = 1,752; p = 0,625). Statistično pomembne povezave prav tako niso bile zaznane med prisotno- stjo UI in telesno dejavnostjo (vrhunski ali nekdanji vrhunski, rekreativni, sedentarni) (χ2 (2, n = 162) = 0,177; p = 0,915) ter tudi 9 3,7 55 14,8 13,2 3,7 0,5 0 10 20 30 40 50 60 Uhaja po končanem uriniranju, ko se že oblečem Uhaja, predno pridem do stranišča Nikoli, urin mi ne uhaja Uhaja med kašljanjem ali kihanjem Uhaja med telesno dejavnostjo Uhaja brez pojasnjenega vzroka Uhaja med spanjem Delež (%) Slika 2. Dejavnosti, pri katerih uhaja urin 67,9 24,1 5,6 1,2 1,2 0 10 20 30 40 50 60 70 80 Nikoli Enkrat tedensko ali redkeje Dvakrat do trikrat tedensko Približno enkrat na dan Večkrat na dan D el ež (% ) Kako pogosto zaznavate nehoteno uhajanje urina? Slika 1. Pogostost zaznavanja nehotenega uhajanja urina šport in zdravje 157 ne med prisotnostjo UI in izvajanjem vaj za krepitev MMD (χ2 (1, n = 162) = 0,000; p = 0,985). Ugotavljanje povezanosti med UI in rodnicami zaradi premajhnega vzorca ni bilo mogoče. Informiranost študentov o UI Študenti so največ informacij o UI pridobili na internetu (28,9 %), v času študija na UP FVZ (27,5 %) ali v okviru drugih izobraže- vanj, kot je srednja (zdravstvena) šola (12,7 %). Podatki so prikazani na Sliki 5. „Razprava Na podlagi vsote točk ICIQ – SF ugota- vljamo, da ima 37,7 % študentov oziroma študentk UP FVZ urinsko inkontinenco. Trenutno ugotovljena prevalenca je neko- liko višja od tiste, o kateri poročajo neka- teri avtorji. Avtorica Pires in drugi (2020) v metaanalizi, v katero so vključili 9 raziskav, izvedenih na športnicah, ugotavljajo, da povprečna prevalenca UI znaša 25,9 %. Prav tako je pojavnost UI v raziskavi med turški- mi študentkami dosegla 18,4 %, kar je manj kot v naši raziskavi. V raziskavi, izvedeni na slovenskih tleh, poročajo o 20-odstotni prevalenci UI med športnicami in 11,4-od- stotni v kontrolni skupini (Šćepanović idr., 2017; Ural idr., 2021). Na nacionalni ravni lahko opazimo, da se prevalenca UI s starostjo spreminja – avtori- ca Šćepanović (2020) poroča o 13,9-odsto- tni prevalenci UI med učenci in učenkami tretje triade osnovne šole, v raziskavi med slovenskimi srednješolkami jih je 17,8 % re- dno izkusilo simptome motenj delovanja spodnjih sečil, med katerimi je tudi UI, de- lež te je sicer znašal 5,9 % (Serdinšek, Sobo- čan, But, Š., Špilak-Gomboc in But, I., 2021). V vseh primerih je torej prevalenca neko- liko nižja kot v naši raziskavi, čeprav je bil v raziskavi avtorice Šćepanović idr. (2017) za diagnosticiranje UI uporabljen enak vpra- šalnik. Preiskovanke v raziskavi avtorice Šće- panović idr. (2017) so bile nekoliko mlajše (), kar lahko pojasni razliko, saj je naraščajoča starost eden izmed dejavnikov tveganja za pojav UI (Bø in Nygaard, 2020), poleg tega so starejše športnice dalj časa vpete v intenzivno telesno dejavnost, s čimer se negativni učinki povečanega znotrajtre- bušnega tlaka kopičijo (Casey in Temme, 2017). Pojavnost UI med študenti UP FVZ je najbližje nedavni raziskavi med vrhunskimi športniki in športnicami, izvedeni v Španiji, kjer so UI zaznali pri tretjini (33 %) udeleže- nih (Rodríguez-López idr., 2020). Leta 2014 je smernice SZO za telesno dejav- nost dosegalo 33 % Slovenk in Slovencev, starih med 15 in 34 let (NIJZ, 2022), med študenti v trenutni raziskavi je delež več kot 74 %, kar bi lahko na podlagi povezanosti vsakodnevne telesne dejavnosti z UI, o ka- teri poročajo Ural in drugi (2021), pojasnilo višjo prevalenco UI. 50 66,7 33,3 42,9 42,9 20,0 42,9 50,0 22,2 0 10 20 30 40 50 60 70 borilne veščine tnes košarka nogomet odbojka plavanje ples rokomet tek Delež (%) Delež preiskovancev z urinsko inkontinenco po športih Slika 3. Porazdelitev UI po športih 0,6 2,5 7,4 35,2 42,6 11,7 0 10 20 30 40 50 Vsak dan Trikrat ali štirikrat tedensko Enkrat tedensko Občasno (manj kot enkrat tedensko) Ne Za vadbo mišic medeničnega dna še nisem slišal/-a D el ež (% ) Ali izvajate vadbo za krepitev mišic medeničnega dna? Slika 4. Izvajanje vadbe za krepitev mišic medeničnega dna 27,5 28,9 4,7 17,4 21,5 0 5 10 15 20 25 30 35 V okviru predavanj ali vaj na UP FVZ Na internetu Pri zdravniku Iz strokovne literature Drugo D el ež (% ) Kje ste pridobili največ znanja s področja urinske inkontinence? Slika 5. Viri informacij o UI 158 Pomembnih razlik med športi v naši razi- skavi ni bilo, prevalenca je bila najvišja pri vadbi v fitnesu. Gre za širok pojem, pod ka- terega lahko umestimo marsikatero obliko vadbe, kar predstavlja eno izmed omejitev raziskave. Preiskovanci so pri vprašanju o športu, s katerim se ukvarjajo, lahko nave- dli tudi svoj odgovor. Pri tem so nekateri izbrali več odgovorov, med katerimi je bil en šport visoko odbojen in drugi nizko odbojen, ali pa so navedli obliko vadbe, ki jo je težko umestiti v eno izmed kategorij, saj nismo prejeli informacij o intenzivnosti, pogostosti in trajanju telesne dejavnosti, dosedanja dognanja o vplivu športov na MMD in pogostosti UI pri posameznem športu pa se med študijami razlikujejo (de Mattos Lourenco idr., 2018; Hagovska idr., 2018; Rodríguez-López idr., 2020; Sorrigue- ta-Hernández idr., 2020). Kronično povišan tlak v trebušni votlini oslabi medenično dno in vodi v stresno UI (Ural idr., 2021), ki je, glede na dejavnosti, ob katerih zaznavajo nehoteno uhajanje urina, prevladujoča oblika tudi med študenti UP FVZ. Kljub ugotovljeni visoki prevalenci je vpliv UI na kakovost življenja majhen, saj povprečna ocena na lestvici od 0 do 10 znaša 1,1, na lestvici ICIQ – SF pa se večina uvršča med blago in zmerno obliko. Ena izmed raziskav, opravljena na sloven- skih tleh med zdravimi in redno telesno dejavnimi študentkami, je pokazala, da le 10 % preiskovancev pozna funkcijo MMD in vaje za njihovo krepitev (Krničar, Šćepa- nović in Lukanović, 2004). Rezultati naše raziskave kažejo, da je poznavanje med študenti in študentkami nekoliko boljše, saj vaje za krepitev MMD vsaj občasno (manj kot enkrat na teden ali pogosteje) izvaja 45,7 % preiskovancev, delež tistih, ki jih iz- vajajo vsak dan oziroma večkrat na teden, ostaja pod 12 %. Primarni vir informacij o UI med študenti so formalne oblike izobra- ževanja (srednja šola, fakulteta), nekoliko pa skrbi podatek, da je skoraj 30 % študentov največ informacij pridobilo na internetu, kjer se znajdejo številne znanstveno nepre- verjene informacije. Ker gre pri vprašalniku za subjektivno poro- čanje o simptomih UI, bi bilo v prihodnosti smiselno spremljati dnevnik uriniranja sko- zi daljše časovno obdobje, poleg tega pa tudi objektivno ovrednotiti funkcijo MMD z metodami, kot so ultrazvočna preiskava, biološka povratna zanka, test z vložkom in vaginalni pregled za ugotavljanje pravilne kontrakcije MMD. To bi omogočilo spreje- manje ustreznih preventivnih ukrepov, ki bi izboljšali ozaveščenost študentov o UI in poudarili pomen krepitve MMD, ki velja za prvo obliko konservativnega zdravlje- nja in preprečevanja UI (Cacciari, Dumou- lin in Hay-Smith, 2019). Ob široki ponudbi študentskih vadb bi krepitev MMD lahko vključili v marsikatero izmed njih kot ogre- valni del vadbene enote, s čimer bi zvišali stopnjo izvajanja vadbe za krepitev MMD in ozavestili študente o pomenu ustrezno močnih MMD. „Zaključek Novejše raziskave kažejo, da je prepričanje o urinski inkontinenci kot problemu iz- ključno starejših žensk v pomenopavznem obdobju, ki so že rodile, napačno. Enako potrjuje tudi naša raziskava, izvedena med študenti in študentkami Univerze na Pri- morskem, Fakultete za vede o zdravju. V raziskavi smo na podlagi vprašalnika ICIQ – UI SF o ugotavljanju UI spoznali, da ima več kot tretjina preiskovancev simptome urin- ske inkontinence, večina v blagi do zmer- ni obliki. Čeprav večina študentov zadosti smernicam SZO za ukvarjanje s telesno dejavnostjo, jih vaj za krepitev mišic mede- ničnega dna večina ne izvaja dovolj pogo- sto. Prevladujoč vir pri pridobivanju znanja o urinski inkontinenci je šolanje na srednji šoli ali fakulteti, sledi internet. Smiselno bi bilo najti pot za boljše predajanje znanja o urinski inkontinenci in vadbi za krepitev mišic medeničnega dna med šolanjem ter poiskati ustrezne strategije za motiviranje posameznikov in posameznic za vključitev vaj za krepitev mišic medeničnega dna v druge vadbene enote oziroma v njihov vsakdan. „Literatura 1. Abrams, P., Cardozo, L., Fall, M., Griffiths, D., Rosier, P., Ulmsten, U., ... Wein, A. in Standar- disation Sub-committee of the International Continence Society (2002). The standardi- sation of terminology of lower urinary tract function: report from the Standardisation Sub-committee of the International Conti- nence Society. Neurourology and urodyna- mics, 21(2), 167–178. https://doi.org/10.1002/ nau.10052 2. Bø, K. (2004). Urinary incontinence, pel- vic floor dysfunction, exercise and sport. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 34(7), 451–464. https://doi.org/10.2165/00007256- 200434070-00004 3. Bø, K. in Borgen, J. S. (2001). Prevalence of stress and urge urinary incontinence in elite athletes and controls. Medicine and science in sports and exercise, 33(11), 1797–1802. https:// doi.org/10.1097/00005768-200111000-00001 4. Bø, K. in Nygaard, I. E. (2020). Is Physical Acti- vity Good or Bad for the Female Pelvic Floor? A Narrative Review. Sports medicine, 50(3), 471–484. https://doi.org/10.1007/s40279- 019-01243-1 5. Borrie, M. J., Bawden, M., Speechley, M., in Kloseck, M. (2002). Interventions led by nur- se continence advisers in the management of urinary incontinence: a randomized con- trolled trial. Canadian Medical Association journal, 166(10), 1267–1273. 6. Brown, W. J. in Miller, Y. D. (2001). Too wet to exercise? Leaking urine as a barrier to physi- cal activity in women. Journal of science and medicine in sport, 4(4), 373–378. https://doi. org/10.1016/s1440-2440(01)80046-3 7. Cacciari, L. P., Dumoulin, C. in Hay-Smith, E. J. (2019). Pelvic floor muscle training ver- sus no treatment, or inactive control treat- ments, for urinary incontinence in women: a cochrane systematic review abridged re- publication. Brazilian journal of physical the- rapy, 23(2), 93–107. https://doi.org/10.1016/j. bjpt.2019.01.002 8. Casey, E. K. in Temme, K. (2017). Pelvic floor muscle function and urinary incontinence in the female athlete. The Physician and sport- smedicine, 45(4), 399–407. https://doi.org/10. 1080/00913847.2017.1372677 9. D'Ancona, C., Haylen, B., Oelke, M., Abran- ches-Monteiro, L., Arnold, E., Goldman, H. … Herschorn, S. (2019). The International Conti- nence Society (ICS) report on the termino- logy for adult male lower urinary tract and pelvic floor symptoms and dysfunction. Ne- urourology and urodynamics, 38(2), 433–477. https://doi.org/10.1002/nau.23897 10. de Mattos Lourenco, T. R., Matsuoka, P. K., Baracat, E. C. in Haddad, J. M. (2018). Urinary incontinence in female athletes: a systematic review. International urogynecology journal, 29(12), 1757–1763. https://doi.org/10.1007/ s00192-018-3629-z 11. Fozzatti, C., Riccetto, C., Herrmann, V., Bran- calion, M. F., Raimondi, M., Nascif, C. H., ... Pal- ma, P. P. (2012). Prevalence study of stress uri- nary incontinence in women who perform high-impact exercises. International urogyne- cology journal, 23(12), 1687–1691. https://doi. org/10.1007/s00192-012-1786-z 12. Hagovska, M., Švihra, J., Buková, A., Dračková, D. in Švihrová, V. (2018). Prevalence and risk of sport types to stress urinary incontinence in sportswomen: A cross-sectional study. Neu- rourology and urodynamics, 37(6), 1957–1964. https://doi.org/10.1002/nau.23538 13. Haylen, B. T., de Ridder, D., Freeman, R. M., Swift, S. E., Berghmans, B., Lee, J., … Schaer, G. N. (2010). An International Urogynecolo- gical Association (IUGA)/International Conti- šport in zdravje 159 nence Society (ICS) joint report on the termi- nology for female pelvic floor dysfunction. International urogynecology journal, 21(1), 5–26. https://doi.org/10.1007/s00192-009- 0976-9 14. Hunskaar, S. in Vinsnes, A. (1991). The quality of life in women with urinary in- continence as measured by the sickness impact profile. Journal of the American Ge- riatrics Society, 39(4), 378–382. https://doi. org/10.1111/j.1532-5415.1991.tb02903.x 15. Kegel, A. H. (1948). Progressive resistance exercise in the functional restoration of the perineal muscles. American journal of obste- trics and gynecology, 56(2), 238–248. https:// doi.org/10.1016/0002-9378(48)90266-x 16. Kralj, B. (1995). Urinska inkontinenca pri žen- ski. Obzornik zdravstvene nege, 29, 47–51. 17. Krničar, I., Šćepanović, D. in Lukanović, A. (2004). Pojavnost urinske inkontinence pri telesno dejavnih ženskah in športnicah – pregled literature. Obzornik zdravstvene nege, 38(3), 241–254. Pridobljeno s https:// obzornik.zbornica-zveza.si/index.php/Ob- zorZdravNeg/article/view/2509 18. Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2022). NIJZ Podatkovni portal [zbirka podatkov]. Pridobljeno s https://podatki.nijz.si/pxweb/ sl/NIJZ%20podatkovni%20portal/ 19. Nygaard, I., DeLancey, J. O., Arnsdorf, L. in Murphy, E. (1990). Exercise and incontinence. Obstetrics and gynecology, 75(5), 848–851. 20. Pires, T., Pires, P., Moreira, H. in Viana, R. (2020). Prevalence of Urinary Incontinence in High- -Impact Sport Athletes: A Systematic Review and Meta-Analysis. Journal of human kineti- cs, 73, 279–288. https://doi.org/10.2478/hu- kin-2020-0008 21. Rodríguez-López, E. S., Calvo-Moreno, S. O., Basas-García, Á., Gutierrez-Ortega, F., Guode- mar-Pérez, J. in Acevedo-Gómez, M. B. (2021). Prevalence of urinary incontinence among elite athletes of both sexes. Journal of science and medicine in sport, 24(4), 338–344. https:// doi.org/10.1016/j.jsams.2020.09.017 22. Rotar, M., Trsinar, B., Kisner, K., Barbic, M., Se- dlar, A., Gruden, J. in Vodusek, D. B. (2009). Correlations between the ICIQ-UI short form and urodynamic diagnosis. Neurourology and urodynamics, 28(6), 501–505. https://doi. org/10.1002/nau.20689 23. Serdinšek, T., Sobočan, M., But, Š., Špilak- -Gomboc, M. in But, I. (2021). Lower urinary tract symptoms in adolescent girls: a que- stionnaire-based study. European journal of obstetrics, gynecology, and reproductive bio- logy, 258, 452–456. https://doi.org/10.1016/j. ejogrb.2021.01.023 24. Skuk, E. in Blaganje, M. (2020). Urinska inkon- tinenca pri ženski: pregled področja. Javno zdravje, 12, 1–18. 25. Sorrigueta-Hernández, A., Padilla-Fernandez, B. Y., Marquez-Sanchez, M. T., Flores-Fraile, M. C., Flores-Fraile, J., Moreno-Pascual, C., … Lorenzo-Gomez, M. F. (2020). Benefits of Physiotherapy on Urinary Incontinence in High-Performance Female Athletes. Meta- -Analysis. Journal of clinical medicine, 9(10), 3240. https://doi.org/10.3390/jcm9103240 26. Šćepanović, D. (2020). Gradniki modela nacio- nalnega programa primarne preventive urinske inkontinence v Sloveniji (doktorska disertacija). Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu, Novo mesto. 27. Šćepanović, D., Grudnik, T., Šmit, D. in Hlebš, S. (2017). Urinska inkontinenca pri vrhunskih športnicah. Revija za univerzalno odličnost, 6(4), 350–365. 28. Teixeira, R. V., Colla, C., Sbruzzi, G., Mallmann, A. in Paiva, L. L. (2018). Prevalence of urinary incontinence in female athletes: a systematic review with meta-analysis. International uro- gynecology journal, 29(12), 1717–1725. https:// doi.org/10.1007/s00192-018-3651-1 29. Ural, Ü. M., Gücük, S., Ekici, A. in Topçuoğlu, A. (2021). Urinary incontinence in female university students. International urogyne- cology journal, 32(2), 367–373. https://doi. org/10.1007/s00192-020-04360-y 30. Žagar, V., Šćepanović, D. in Jakovljević, M. (2013). Urinska inkontinenca in zmogljivost prijema roke. Fizioterapija, 21(1), 1–6. Vita Slak Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju vita.slak@gmail.com 160 Za priimek Trekman sem prvič slišal v po- govoru z Jelico Vazzaz (profesorica orodne telovadbe na Visoki šoli za telesno kultu- ro, učenka dr. Viktorja Murnika), ko smo leta 2006 pripravljali posvet o dr. Viktorju Murniku v Muzeju novejše zgodovine. Na posvetu mi je bila želja predstaviti državna odlikovanja dr. Murnika, predvsem franco- sko odlikovanje legije časti, saj ni bilo veliko Slovencev s tem priznanjem. Po besedah Jelice je bil Borut dedič Murnikove zapu- ščine, zato se mi je zdelo pomembno, da navežem stik z meni neznanim gospodom. K sreči je svetovni splet že takrat vseboval podatke o pomembnih ljudeh, zato sem Boruta kot slovenskega veleposlanika v Bruslju z lahkoto našel. Telefonski klic v Belgijo je bil uspešen, takoj sem prišel do veleposlanika. Na drugi strani močan, jasen in odločen glas, ki mi pojasni, da bo pre- veril po diplomatski poti, ali Murnik ima omenjeno odlikovanje, žal pa ne more nič drugega pomagati, ker že vrsto let živi v tujini in ima svoje stvari v skladišču v Lju- bljani, tam pa ga v času posveta ne bo. Leta 2013 je bila 150. obletnica ustanovitve Juž- nega Sokola, za razstavo v Narodni galeriji mi je bila znova želja pokazati Murnikova odlikovanja. Tokrat sem imel več sreče, saj se je Borut ravno upokojil in preselil v Lju- bljano. Iz skladišča je Murnikova dediščina takoj odšla na razstavo v Narodno galerijo in bila tako prvič javno prikazana. Pogovori z Borutom so me vedno znova presenetili. Čeprav sam ni bil zelo telesnokulturno de- javen, je imel do slovenske telesne kulture zelo pozitiven odnos. Borutov odnos do zgodovine na sploh je bil tisti odločevalec, da je dediščino očeta slovenske telesne kulture dr. Viktorja Murnika trajno želel po- staviti na ogled javnosti. Murnikova hčerka Tanja ni imela potomcev in je vse očetovo imetje zapustila Borutu z besedami, da bo Borut prav gotovo vedel, kaj z njim storiti. In tu je bil Borut jasen. Danes je na Fakulteti za šport Murnikova soba, v kateri so pri- kazani najpomembnejši deli njegove de- IN MEMORIAM Borut Trekman (1942–2023) diščine, Borut pa je sooblikoval prostor in besedila v spominski sobi. Žal nisva uresni- čila skupne želje, da o dr. Viktorju Murniku napiševa knjigo. Pred izdajo knjige Preva- rani sokoli, ki sva jo napisala z dr. Aleksom Leom Vestom, jo je prebral in dal nekaj po- membnih vsebinskih pripomb, naslednjo knjigo Gospod Leon Štukelj in Tovarišija pa je tudi slovnično pregledal in popravil. Skupaj smo za RTVSLO posneli dokumen- tarni film o dr. Viktorju Murniku, režiral ga je Klemen Dvornik. Zadnje delo, pri katerem sva sodelovala, je knjiga Priročnik Slovenije pod uredništvom Dimitrija Rupla (Borutov najboljši prijatelj), v kateri je Borut predsta- vil slovenske dosežke na področju gleda- lišča. Čeprav je bilo najino prijateljevanje kratko (zgolj deset let), pa je bilo obeleže- no z veliko pogovori. Borut je bil razumnik in mislec, s širino obzorja kot le malokdo. Umetnost je bila njegova strast (diplomi- ral je na Akademiji za igrane umetnosti, današnji AGRFT), pripovedi o dogodkih za časa delovanja na radiu so delovale od ko- medije prek kriminalke do tragedije. Poznal je zgodbe zgodovine ljubljanskih stavb in starih meščanskih družin, za kar mi je žal, da jih nisem beležil. Včasih je za kako go- spo poudaril, da je bila »larfa vseh larf« (v njegovem jeziku je to pomenilo »hinavsko lahkoživko«). Imel je izostren čut za politiko in znal je predvideti nekaj korakov vnaprej, kaj se bo zgodilo. Kot svetovni popotnik je vedno odlično svetoval, kaj je v tujini, ka- mor sem potoval, vredno ogleda v muzejih in mestih. Prav tako je obvladal prehrano in dajal odlične predloge, kam kaže oditi na dobro kosilo, pa tudi sam je dobro obvladal kuhinjo. Čeprav ni bil športnik, je po upo- kojitvi malo začel telovaditi, predvsem pa je sprehajal podedovano jazbečarko Bibi. Čeprav je bil predvsem umetnik, pa je nje- gov doprinos k zgodovini telesne kulture izjemen. Če za koga, potem za Boruta prav gotovo velja Vodnikova rima: »Ne sina ne hčere po meni ne bo, dovolj je spomina, me dela (orig. pesmi) pojo.« Ivan Čuk Pri podpisu pisma o nameri priprave Murnikove sobe (Foto: Bogdan Martinčič) dogodki – čas 161 IN MEMORIAM Dušan Macura (1953 – 2023) Tiho in mirno je živel, tiho in mirno je od- šel. Ganljivo, a zdi se, da zgornje še najbolj iz- raža spoštovanje do njegovega značaja in načina življenja ter poudarja njegovo mirnost in skromnost. Kljub obojemu je vendarle bil navdihnjen in poln življenja. V resnici je notranje bogastvo in strast preže- mala njegovo delo. To je bila njegova edin- stvenost in prispevek, ki ga je dajal bivanju v svojem okolju. Rojeval je zamisli, ki so mnogokrat prehi- tevale čas, ustvarjalnost in inovativnost pa sta bili napredni, včasih tudi vizionarski. Ve- dno je razmišljal izven ustaljenih okvirov in pomembno prispeval presežke v slovensko športno okolje. Verjamem, da so mnogi imeli občutek, da je bil velikokrat oddaljen ali morda celo ne- dostopen. A v resnici je bil to samo unika- ten način izražanja in zadržanost v njegovi naravi. Sam sem to vedno razumel le kot priznanje njegovi individualnosti in edin- stvenosti in na tak način morda celo pose- ben vpliv na tiste, ki ga (ni)so poznali. Če je na prvi pogled deloval skromno in zasebno nenavadno, je v resnici imel bo- gato notranje življenje. Njegove misli, tudi občutki in izkušnje so bili globlji in širši od tega, kar je bi pripravljen pokazati navzven. Slednje sem lahko pripisoval le kot prizna- nje njegovi kompleksnosti in notranji rasti. Temeljna vsebina njegove dejavnosti, zlasti publicistične, na področju športa, je slej kot prej bila Filozofija in Kultura športa. Obe je razumel in k njima pristopal kot področje- ma, ki povezujeta šport v širšem kontekstu družbe in kulture naroda. Povezoval ju je z razumevanjem in prežemanjem vloge, pomena in vrednot, ki jih šport omogoča. Skozi to prizmo se je vedno spraševal o na- ravi telesne dejavnosti, njenem vplivu na človeka ter družbenih, kulturnih in moral- nih implikacijah športne dejavnosti. Zave- dal se je, da kultura športa, kot del kulture naroda, prinaša številne koristi. Poleg splo- šnih in znanih učinkov, je zlasti opozarjal na duševno blaginjo, krepitev pripadnosti in enotnosti med ljudmi ter spodbujanje medkulturnega razumevanja. Športno kulturo naroda je videl kot tisto, ki zavze- ma visoko mesto športa na hierarhijski le- stvici vrednot, obseg vsakdanje življenjske telovadbene in mobilnostne prakse, prila- gojenost javnega prostora gibalnim potre- bam prebivalstva, sorazmerno zadostnost športne infrastrukture in druge kadrovske, organizacijske in demografske pogoje pa seveda ustrezno raven kulture. Zapustil nas je in zapustil nam je zavidljiv obseg in dela kot uporabno čtivo za dvig športne kulture. To je bil in takšen je bil Dušan MACURA, športnik-karateist, trener, vzgojitelj, športni pedagog, publicist, prija- telj, ja dober prijatelj. Milan Žvan 162 AKTIVNA NOSEČNICA Zdrav življenjski slog v nosečnosti in po porodu Avtorji: Prof. dr. Mateja Videm- šek, prof. šp. vzg., Asist. Ana Šuštaršič, mag. prof. šp. vzg., Izr. prof. dr. Vedran Hadžić, dr. med., Naja Videmšek, dr. med., specializantka psihoterapije, Prof. dr. Damir Karpljuk, prof. šp. vzg., Laura Karamatič, dipl. šp. vzg. Grafično oblikovanje, ilu- stracije: Tasja Videmšek, dipl. obl. tekst. in oblač. Fotogra- fije: Rok Vertič idr. Založnik: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport, 2022, 225 str. Sofinancer: Fundacija za sofinanciranje športnih or- ganizacij v Republiki Sloveniji Življenjske prelomnice, kot so zanositev, nosečnost, porod in začetek starševstva predstavlja- jo za žensko nepozabna doži- vetja in izzive, ki korenito spre- menijo njen način življenja ter vplivajo tudi na njeno počutje in duševno zdravje. Zanositev pri večini žensk spro- ži številna vprašanja: So telesne in psihične spremembe običaj- ne v nosečnosti? Ali je priporo- čljivo ukvarjanje s telesno de- javnostjo? Katerim športom se je bolje izogniti? Katere vaje so primerne? Kateri športni pripo- močki so priporočljivi? Kakšna naj bo prehrana? Na ta vpraša- nja in še na nekatera druga, ki si jih zastavljajo nosečnice in ženske v poporodnem obdo- bju, smo poskušali odgovoriti v publikaciji Aktivna nosečnica. Nosečnost je obdobje, ki pov- zroči veliko sprememb v žen- skem telesu. Če je nosečnica zdrava in nosečnost poteka brez težav, je telesna dejavnost priporočljiva in koristna, seve- da ob ustreznih prilagoditvah. V nosečnosti in po porodu je pomembna tudi raznolika in uravnotežena zdrava prehrana – tako za žensko in njeno zdrav- je kot tudi za razvoj ploda ozi- roma otroka. Telesna dejavnost in ustrezna prehrana sta torej pomembna dejavnika, s kateri- ma ženska vpliva na lastno te- lesno in duševno zdravje, kar je v nosečnosti in v poporodnem obdobju, ko skrbi tudi za zdrav- je svojega otroka, nedvomno izjemnega pomena. V publikaciji Aktivna noseč- nica se prepletajo teoretične in praktične vsebine, podprte s številnimi fotografijami in ilustracijami, ki ji dajejo še do- datno vrednost. Knjiga je na- menjena ženskam v obdobju nosečnosti in po porodu, štu- dentom Zdravstvene fakultete in Fakultete za šport ter vsem tistim, ki vodijo organizirano telesno vadbo za ženske v teh občutljivih obdobjih. V njej bodo našli veliko koristnih in- formacij o posebnostih obdo- bij nosečnosti in po porodu, ter številne nasvete in ideje, kako vadbo organizirati na stroko- ven, pester in zanimiv način. Mateja Videmšek in Ana Šuštaršič nove knjige 163 STO LET NOGOMETNEGA ELANA OB KRKI Uredniki: Aleš Gabrič, Igor Vidmar, Andrej Primc. Novo mesto: Nogometni klub Krka, 2022 »Sto let je dolga doba. V tem času se zgodi marsikaj. Sto let je že zgodovina.«, je poudaril v uvodnih besedah predsednik kluba Jože Berus in nadalje- val, da je zgodovino vredno raziskati in povedati sodobni- kom in poudariti občudovanja vreden entuziazem ali ‚elan‘ in trmasto vztrajanje »nekate- rih posameznikov, ki so klubu posvetili ves svoj prosti čas in marsikdaj tudi precej osebnega premoženja« ter tako prema- govali preizkušnje, vzpone in padce in zagotavljali športno preživetje. Verjetno bi marsi- kje po Sloveniji sledili podob- nim vztrajanjem, ki so reševale šport in ga ohranjale živim. Bila so kapilare športne oziroma no- gometne dejavnosti ter posta- vile slovenski, dolenjski in novo- meški nogomet na nogometni zemljevid kot trajno dejavnost, ki danes v Novem mestu nudi dejavnost okrog 250 mladim. Stoletnica je bila povod mo- nografiji, ki je v naslovu igrivo združila klubski imeni, dolgo- letno Elan in aktualno Krka. Slednje je v naslovu lahko ra- zumljeno le kot reka, a po reki je v Novem mestu še marsikaj poimenovano, konec koncev so po pogovoru s predsedni- kom uprave farmacevtskega velikana Krka Jožetom Colari- čem slednjič to ime sprejeli tudi nogometaši. Monografija nas popelje od začetkov pa do ak- tualnih dni. Pisci so hkrati tudi uredniki, besedilom pa je prilo- žen spisek predsednikov kluba, ki »upošteva nova spoznanja« na novo odkrita pri pripravi knjige in spomine nekaterih nogometašev. Bogastvo knjige je tudi fotografski del, ki so ga uredniki zbirali tako pri bivših in aktualnih članih ter novinarjih Dolenjskega lista, ki so spre- mljali v dobrem in slabem no- vomeški nogomet in klub. To je bilo in je pomembno dejstvo, kajti podobno kot marsikje dru- gje je tudi v novomeškem klu- bu izvirnega dokumentarnega gradiva »bore malo«, so pou- darili uredniki ob koncu knjige. Zato je toliko hvaležnejša vloga novinarjev Dolenjskega lista, ki so »popisovali zgode in nezgo- de novomeškega nogometa« in novinarje tudi poimensko navedli, kajti brez njih bi bila »detekcija novomeške športne preteklosti še dosti napornej- ša«. Problematika pomanjkanja športnih virov in dokumentar- nega gradiva je akuten (špor- tno)zgodovinopisni problem, ki se ga šport žal zave ob oble- tnicah, pred tem pa mu pred- stavlja nepotreben problem in preredko se tajništva spomnijo, da obstajajo arhivi in muzeji. Kakorkoli, s tem dejstvom so morali obračunati pisci in lahko poudarimo, da so bili uspešni in pregledali nemalo člankov in zapisov ali sekundarnih virov. Uredniki so nogometno zgod- bo kronološko razdelili na po- glavja do osamosvojitve, prva leta po njej in delo z mladimi, ki je zlasti po osamosvojitvi dobilo nove organizacijske in strokovne širine, ki so botrovale preporodu mladinskega nogo- meta. Osrednji zgodovinski del monografije od začetkov do leta 1991 je izpod peresa Aleša Gabriča, ki je tudi sam nekdanji nogometaš in danes priznani zgodovinar. Na osnovi sekun- darnih virov ob preglednem navajanju virov je orisal pot novomeških nogometašev od ustanovitve in starojugoslovan- skega obdobja, druge vojne, novojugoslovanskega obdobja do osamosvojitve. Pripoved je kronološko in v vsebinskih po- glavjih vezal na delovanja kluba na posameznih igriščih, na za- četno med obema svetovnima vojnama na Loki in gostovanje pri Sokolih, nato se je igranje med drugo vojno selilo v Kan- dijo in končno v petdesetih le- tih v Portoval, ki je bil pred sla- bima dvema desetletjema (pre) urejen in so nogometaši konč- no pridobili tudi pomožno igri- šče. V prvem obdobju se je klub imenoval Elan, po drugi vojni nekajkrat spremenil ime, vrnil 164 na staro Elan in končno prevzel ime Krka. Elan je bil ustanovljen leta 1922, kot razkriva Gabrič z združitvijo dveh moštev, di- jaškega Vidaška in drugega z imenom Soča, iz česar sklepa, da je bil to klub primorskih emigrantov v Novem mestu. Delovanje, ki je bilo tedaj v senci uveljavljenih sokolov, od koder je npr. izšel olimpionik Leon Štukelj, je bilo oteženo na račun pomanjkanja lokalnih nasprotnikov, saj je bilo nogo- metnih moštev v dvajsetih letih izven Ljubljane ali drugih mest malo, sodelovanje v ljubljanski ligi zaokroženo na Ljubljano pa precej drago. Problem tekem so reševali s prijateljskimi tek- mami in gostovanji ljubljanskih nogometnih klubov, sicer pa se je nogometno igranje soočalo tudi z nasprotovanji in morali- ziranji. Gabrič navede spomine Bogdana Osolnika, gimnazijca in pozneje politika, diplomata in publicista, da je katehet ali veroučitelj »grešnike, ki jih je zalotil pri nabijanju žoge, (je) ob prvi naslednji uri poklical k tabli s prijaznim uvodom: Naj se pokažejo žogobrci.« Nekega popoldneva je Osolnik stal v golu in se ni hotel skriti, posle- dično pa je bil pri naslednji uri deležen poetičnega povabila k tabli: »Zdaj pa naj se prikaže golnik – Osolnik.« Kljub temu se je klub konsolidi- ral in postal osrednji dolenjski klub, prekrižaril drugo vojno in po njej fizkulturo ter v petdese- tih letih povrnil ime Elan. Novo obdobje je zaznamovalo delo z mladimi pa tudi določeno ne- razumevanje občinskih oblasti, ki jih je spremljalo kar nekaj časa. Tekmovalno so nastopa- li v medobčinskih ali conskih ligah, cilj pa je bil prva sloven- ska liga, za kar pa bi se morali napraviti tudi premiki v odnosu do treningov in tekem ter orga- nizaciji strokovnega dela s pri- mernimi kadri in ambicioznejšo klubsko in finančno politiko. Sredi šestdesetih let je moštvo odlikovala borbenost in vztraj- nost, poudari Gabrič, in preboj v drugo slovensko ligo. S porto- roškimi sklepi v sedemdesetih je postal osrednji klub Novega mesta in Dolenjske in v osem- desetih letih »stabilen (drugo) ligaš«, a s spremenljivo igro, ki mu je v eni zadnjih sezon v bi- vši državi po dolgih desetletjih uspel preboj v prvo slovensko ligo (1989/90) pa tudi hitro tudi izpad. Gabrič novomeško nogometno pot v bivši drža- vi opisuje preko posameznih sezon in ključnih tekem ali tre- nutkov sezone, navaja sestave moštev pa tudi lokalno oblastni in lokalni odnos do nogometa, ki je zlasti s kvalitetno rastjo pri- dobil boljši obisk, a se v Novem mestu soočal s športno konku- renco npr. odbojkarjev, atletov, telovadcev, kolesarjev in košar- karjev, odbojkarji pa so bili celo v prvi zvezni ligi. Na drugi strani pa tudi poudarja, da je bil no- vomeški klub eden redkih, ki je svoje delo utemeljil na domači nogometni šoli, vendar pa je popolnjevanje prvega moštva marsikdaj trpelo zaradi odhoda mladih na študij v Ljubljano ali na služenje vojaškega roka. S slovensko osamosvojitvijo nogometno pripoved nadalju- je Igor Vidmar, ki pa se usmeri prvenstveno na prva leta po osamosvojitvi. S pogledom na leto tik pred tem za izpad iz prve slovenske lige sumi ali kri- vi tudi sodniško srenjo, saj naj bi nekdo klical v pisarno, da jim za določeno vsoto nemških mark uredi igranje v prvi slovenski ligi. Novomeščani so v začetku devetdesetih končno pridobili pokrovitelja in se z okrepitva- mi vrnili v prvo slovensko ligo, ki ja zdaj pridobila status prve državne lige. V mestu se je z nji- hovimi nastopi oblikovala tudi navijaška skupina Trotters, nove ambicije pa je spremljal pro- blem dotrajanega igrišča, saj so bili eno redkih slovenskih mo- štev brez pomožnega igrišča. Ambicije so bile usmerjene v uvrstitev na višja mesta, ki bi jih popeljala v tekme za evropska tekmovanja, ob neuspehih pa so prinesle tudi spore in pono- ven izpad. Oris Vidmar zaključi s priloženimi uvrstitvami v sezo- nah 1991/92 – 2021/22. In če je bila ena plat razvoja članski no- gomet, je druga delo z mladi- mi, ki ga poudari že Gabrič, po- drobneje pa oriše Andrej Primc. Delo z mladimi je v desetletjih po drugi vojni raslo in se tudi strokovno krepilo, trenerji so odhajali na strokovna usposa- bljanja in v osemdesetih letih je bilo v klubu pet selekcij od pio- nirjev do mladincev. Trenerji so izhajali večinoma iz vrst bivših igralcev, klub pa se je angaži- ral tudi v organizaciji šolskih tekmovanj, od koder so potem prihajali mladi v klubske selek- cije. Kljub temu naj bi še vedno zaostajali za slovenskim vrhom in često je prevelika finančna in organizacijska pozornost bila namenjena članskemu moštvu. To je botrovalo reorganizaciji dela z mladimi in ustanovitvi nogometne šole Portoval v devetdesetih letih, ki se je po- svetila le delu z mladimi, višek pa je bil v letu 2005, ko je bila selekcija U-10 državni prvak. Primc v zaključku še poudari, da je resda prevladalo zavedanje o pomembnosti stalnega, nepre- kinjenega in strokovnega dela z mladimi, da pa »se je uresničilo, je bilo potrebnih skoraj sto let«. In »sto let je dolga doba« in uredniki so jo navkljub po- manjkanju arhivskega klubske- ga gradiva s sekundarnimi viri Dolenjskega lista in spomini dobro dokumentirali in opre- mili s fotografskim gradivom, ki so ga zbirali skorajda vsepo- vsod. Prvih sto let je popisanih, teče že drugo stoletje, knjiga pa naj opozarja tudi na skrb za arhiviranje in hranitev gradiva za drugih sto let. Zato lahko neskromno poudarimo, da je knjiga pomemben in bogat prispevek nogometnemu in športnemu zgodovinopisju, ki Elan ali danes Krko uvršča med prvokategornike. Tomaž Pavlin glas mladih 165 Injuries experience in athletes Abstract An injury is to an athlete an unfortunate event, because of which he must stop with trainings and competitions. In rehabilitation athletes face different physical and psychological challenges. The main goal of this research was to analyse seriousness, the type, and location of the injuries in athletes. Furthermore, we analysed how do they deal with the injury and what is the role of social support and motivation while in recovery. There were 78 professional and amateur athletes gathered in research. Average age of the athletes was 21,7 years (SD= 2,25 years) and they were injured at least once in the last 3 years. The results show that the most of them were injured twice in the last 3 years (43%) and that those were mostly acute, lighter injuries which caused athletes to be absent from their sport about 3-7 days. The most common injury was knee joint injury. After the injury athletes were most likely angry, insecure and scared. Almost a half of the athletes had a very high motivation for recovery and most of them recovered successfully. Social support mostly came from their families, followed by teammates and friends, and also their coaches. When we compared the differences by gender, we realised that male athletes are more likely to get injured than female athletes, who are more likely to be more concerned about the injury. Keywords: sport injuries, rehabilitation process, motivation, social support. izvleček Poškodba je za športnika neprijeten dogo- dek, zaradi katerega mora prekiniti treninge in tekmovanja. Med rehabilitacijo se športniki srečujejo z različnimi telesnimi in psihičnimi izzivi. Glavni cilj prispevka je bil analizirati tip, vrsto in resnost poškodbe pri športnikih, doživljanje poškodb ter vlogo socialne opore pri rehabilitaciji. V raziskavo smo vključili 78 vrhunskih in rekreativnih športnikov s pov- prečno starostjo 21,7 leta (SD = 2,25 leta), ki so v zadnjih treh letih doživeli poškodbo. Ugo- tovili smo, da jih je bilo največ poškodovanih dvakrat v zadnjih treh letih (40 %) in da je šlo v večini za akutne, lahke poškodbe, zaradi ka- terih so bili s treningov odsotni 3–7 dni. Naj- pogosteje so si poškodovali kolenski sklep. Po poškodbi so športniki največkrat doživljali jezo, negotovost in strah. Skoraj polovica an- ketiranih je imela zelo dobro motivacijo za okrevanje in večina se je uspešno vrnila na ra- ven pred poškodbo. Največ socialne opore so dobili pri družini, sledijo soigralci in prijatelji ter trener. Pri primerjavi razlik med spoloma smo ugotovili, da so športniki doživeli več po- škodb kot športnice, te pa so bile zaradi po- škodbe bolj zaskrbljene. Ključne besede: športne poškodbe, rehabilitacija, motivacija, socialna opora. Nika Pori Doživljanje poškodb pri športnikih 166 Uvod Vsak, ki se ukvarja s športom, se zaveda, da je večino časa izpostavljen nevarno- sti za poškodbo. Rekreativni športniki so poškodbam izpostavljeni v enaki meri kot profesionalni, vendar pa profesionalcem poškodba vzbuja večji strah zaradi poten- cialnega zaključka kariere oziroma more- bitnih zapletov. Športnik zaradi poškodbe ne more trenirati oziroma tekmovati, zato jo lahko razumemo kot stresno situacijo, s katero se športniki različno spopadajo. Resnost, tip ter lokalizacija poškodbe po- membno vplivajo na potek in trajanje reha- bilitacije (Vidmar, 1992). Veliko športnikov zaradi velike želje po čim hitrejši vrnitvi k aktivnosti zanemarja rehabilitacijo in okre- vanje oziroma temu ne nameni dovolj časa. Pri vrnitvi v trenažni proces in tekmovalni ritem sta pomembni tako fizična kot psihič- na rehabilitacija. Poleg tega, da je športnik fizično omejen, se namreč lahko pojavijo tudi drugi zapleti, kot so izguba položaja v ekipi, izguba motivacije zaradi počasne rehabilitacije, finančne težave, osamljenost idr. (Babnik, 2021). Športna poškodba je tudi eden izmed glavnih vzrokov za konec športne poti (Dervišević in Hadžić, 2005). Športniki se zelo različno spopadajo z doživljanjem športne poškodbe in zdra- vljenjem. Razlike v trajanju in uspešnosti okrevanja med športniki se pojavljajo tudi zaradi različnega čustvenega doživljanja poškodbe, prejšnjih poškodb in motivacije za okrevanje (Bon idr., 2021). Poškodovani z večjo podporo družine, soigralcev in tre- nerja rehabilitacijo doživljajo manj stresno in so bolj motivirani za uspešno vrnitev. Dobra socialna opora je v času zdravlje- nja za športnika bistvenega pomena, zato smo v prispevku želeli preučiti predvsem, za kako resne ter kakšen tip in vrsto po- škodbe je šlo, kako so poškodbo doživljali ter kakšno socialno oporo so imeli v času zdravljenja. Športne poškodbe Tveganje in verjetnost za poškodbo v špor- tu sta veliko višja kot pri splošni populaciji. Kar 5 % vseh hospitalizacij zaradi poškodb na svetu pomenijo športne poškodbe (Kandare in Tušak, 2010). Vidmar (1992) je športno poškodbo opredelil kot poškod- bo, ki je nastala pri kateri koli kineziološki aktivnosti, pri športu oziroma na športnem terenu ter športniku onemogoča aktivno udejstvovanje vsaj na enem treningu ali tekmi. Različne vrste poškodb pustijo raz- lične posledice. Športne poškodbe lahko razvrstimo z več vidikov, med najpomemb- nejšimi pa je gotovo delitev glede na re- snost (Vidmar, 1992). Omenjena delitev večinoma temelji na trajanju zdravljenja in na zmanjšanju telesne sposobnosti za do- ločeno aktivnost. Glede na resnost je Vidmar (1992) poškod- be razdelil na: • najtežje (rezultat poškodbe je takojšna ali posledična smrt zaradi incidenta), • težke športne poškodbe (trajna invali- dnost oziroma onemogočeno izvajanje športnih aktivnosti), • srednje težke športne poškodbe (dalj- ša onemogočenost izvajanja aktivnosti, tako pri športu kot pri delu), • lahke športne poškodbe (kratkotrajna ne- sposobnost za delo in šport), • neznatne (kratkotrajna zmanjšana spo- sobnost za aktivnosti). Kar 63 % športnih poškodb pomenijo lahke športne poškodbe, sledijo srednje težke (33 %), neznatne (11 %) in težke (3 %) (Vidmar, 1992). Resnost poškodb je Walden s sodelavci (2005) ocenil z vidika odsotnosti športnika s tekmovanja. Razdelili so jih na naslednje kategorije: • zanemarljive (odsotnost manj kot 3 dni), • manjše poškodbe (odsotnost 3–7 dni), • zmerne poškodbe (odsotnost 8–28 dni), • hude poškodbe (odsotnost več kot 28 dni). Po nastanku delimo poškodbe na akutne in kronične (Vidmar, 1992). Za prve je zna- čilen nastanek ob enkratnem stiku z vzro- kom za nastanek poškodbe. Za kronične, ki jih lahko poimenujemo tudi preobremeni- tvene, pa je značilno, da nastanejo posto- pno ob večkratnih srečanjih z vzrokom. Za- radi kroničnih poškodb so športniki večkrat odsotni za dalj časa kot pri akutnih (Vidmar, 1992). Kronične poškodbe so posledice večkratnih mikroskopskih poškodb, kar pri- vede do vnetja ter tudi do lokalne poškod- be kit, ovojnic in narastišč (Klemenc, 2014). Večinoma nastanejo neopazno in se na začetku pojavljajo le kot manjše bolečine. Ker je njihov nastanek povezan s postopno preobremenitvijo, je včasih težko določiti točen čas nastanka (Vidmar, 1992). Derviše- vić in Hadžić (2005) menita, da je 45–60 % poškodb, ki jih zdravijo v športni medicini, preobremenitvenih. Poškodbe ločimo tudi glede na lokalizaci- jo, torej glede na posamezen del telesa, na katerem se je poškodba zgodila. Dervišević in Hadžić (2004) sta opravila raziskavo o akutnih poškodbah športnikov po anatom- ski lokaciji. Raziskava je bila izvedena na vr- hunskih slovenskih športnikih. Rezultati so pokazali, da prevladujejo poškodbe kolena, gležnja, stegna in prstov rok. Ob poškod- bah moramo glede na anatomsko lokacijo poznati tudi, kaj je bilo poškodovano pri posameznem delu telesa (Sattler, 2010). Doživljanje poškodb Športniki se na poškodbo različno odzove- jo, prav tako je različno njihovo doživljanje rehabilitacije. Veliko časa in truda je namreč potrebno, da se športniki vrnejo na raven fizične in psihične pripravljenosti pred po- škodbo. Tušak (2012) pravi, da imajo psiho- loški dejavniki veliko vlogo pri rehabilitaciji. Vsaka telesna poškodba namreč ne zadeva le poškodovanega dela telesa, ampak jo moramo razumeti širše. Govorimo o nega- tivnih vplivih na duševno zdravje, zato je potrebna tudi psihična rehabilitacija (Kan- dare in Tušak, 2010). Babnik (2021) navaja, da se športniki srečujejo z negotovostjo in strahom, kako se bodo čim hitreje vrnili na raven pred poškodbo. Posameznikovo soočanje s poškodbo je odvisno tudi od vrste športa, s katerim se ukvarja, in od stopnje obremenitev. Individualni športniki poškodbe pripisujejo sebi, športniki kolek- tivnih športov pa velikokrat poškodbe do- življajo kot razočaranje ekipe (Sattler, 2010). Za čim uspešnejšo vrnitev je ključna mo- tiviranost za rehabilitacijo (Tušak, 2003). Motivacija je nujna sestavina okrevanja, na katero ima športnik sam največji vpliv in jo lahko najbolj nadzoruje. Proces okrevanja ter vrnitve k treningom in tekmovanjem namreč ni lahek in velikokrat se športnik na poti do cilja sreča z veliko ovirami. Kljub oviram mora ostati čim bolj pozitivno na- ravnan in zaupati procesom zdravljenja. Če je športnik med rehabilitacijo zavzeto sodeloval, se takoj po vrnitvi kaže samoza- upanje in zadovoljstvo nad uspešno zaklju- čenim okrevanjem (Klemenc, 2014). Taylor (1997, povzeto po Tušak, 2012) meni, da je motivacija gonilna sila za premagovanje ovir, frustracij in bolečin. Slaba motivacija oziroma pomanjkanje te ima za poškodo- vane negativne posledice, kot so neizvaja- nje rehabilitacijskih vaj, šibka pozornost in prenizki cilji (Tušak, 2003). Razlike v trajanju in uspešnosti okrevanja med športniki nastanejo tudi zaradi raz- glas mladih 167 ličnega čustvenega doživljanja poškodbe, prejšnjih poškodb, motivacije za okreva- nje in socialne opore (Bon idr., 2021). Zelo pomembna je socialna podpora družine, prijateljev in trenerja. Zaradi socialne opo- re se športniki počutijo manj osamljene in bolj povezane z bližnjimi. Dobra opora je že samo izkazana skrb za poškodovanca in je ključna za razvijanje pozitivnih odzivov (Klemenc, 2014). Avtor tudi navaja, da ustre- zna podpora zmanjšuje stres, ki ga izkusijo posamezniki med rehabilitacijo. Bonova s sodelavci (2021) je ugotovila, da si večina športnikov želi boljšo in intenzivnejšo soci- alno oporo v času rehabilitacije. Raziskave o poškodbah ponujajo informa- cije o najbolj izpostavljenih delih telesa, ki jim je smiselno posvetiti večjo pozornost med treningi. Z dobro načrtovanim tre- ningom dosežemo ustrezno telesno pri- pravljenost, to pa zmanjšuje verjetnost za nastanek poškodb in prispeva k tekmovalni uspešnosti. Prav tako je pomembno po- znati dejavnike, ki vplivajo na uspešno re- habilitacijo in čim hitrejšo vrnitev v trenažni proces, zato smo se odločili, da v prispevku analiziramo poškodbe in njihovo doživlja- nje pri športnikih. „Metode Opis vzorca raziskave V raziskavo je bilo vključenih 78 rekreativ- nih in vrhunskih športnikov (51 % moških in 49 % žensk), ki so bili poškodovani v zadnjih treh letih. Anketirani so bili iz starostne sku- pine 15–25 let, njihova povprečna starost je bila 21,7 leta (SD = 2,25 leta). Največ (38 %) jih je bilo starih 22 let. Opis merskih instrumentov Podatke o poškodbah smo pridobili z la- stnim spletnim vprašalnikom, ki smo ga prilagodili na podlagi naslednjih prever- jenih vprašalnikov: Fuller in sod. (2006), Gouttebarge in sod. (2020) ter Clarsen in sod. (2012). Anketni vprašalnik je obsegal 22 vprašanj. V prvem delu so bila vprašanja o spolu, starosti in športni dejavnosti. Sle- dila so vprašanja o doživljanju poškodb ter motivaciji in socialni opori v času okrevanja po poškodbah. Opis postopka zbiranja podat- kov Povezavo do spletnega vprašalnika smo delili prek elektronske pošte in z objavo na različnih spletnih platformah. Pridobljene podatke smo obdelali z osnovnimi po- stopki opisne statistike (frekvenčne poraz- delitve v odstotkih, povprečja, standardni odkloni) in jih predstavili v obliki tabel ali grafičnih prikazov. „Rezultati in razlaga Športna dejavnost anketiranih Ugotovili smo, da je 61 % anketiranih čla- nov športnega kluba, 45 % jih tekmuje, 55 % jih je vključenih samo v trenažni proces. Največ (50 %) jih tekmuje na državni (klub- ski) ravni, v 29 % se udeležujejo poleg dr- žavnih tudi mednarodnih tekem, 12 % je članov državnih reprezentanc. Preostali se tekem udeležujejo občasno ali pa sploh ne. Največ športnikov trenira odbojko (14 %), nekoliko manj nogomet (13 %) in atle- tiko (10 %). Sledijo fitnes (9 %), rokomet (4 %) ter s po 3 % tenis, športno plezanje in veslanje. Drugi športi so bili izbrani v 1 % ali manj. Rezultati so pokazali, da se največ športnikov z izbranim športom ukvarja 4–6 let (23 %), sledita kategoriji 10–12 let (21 %) in 13–15 let (21 %). V povprečju se anketira- ni ukvarjajo s športom 10,2 leta (SD = 5,05 leta). Največ (35 %) jih trenira do trikrat na teden, sledita kategoriji štirikrat na teden (29 %) in šestkrat na teden (15 %). Skoraj petina (19 %) jih odigra več kot 21 tekem na leto. Športne poškodbe anketiranih Na Sliki 1 vidimo, da je bilo v zadnjih treh letih največ anketiranih poškodovanih en- krat (40 %). To pomeni, da so bili tako po- škodovani, da so zaradi poškodbe izpustili najmanj en trening ali tekmo. Skoraj četrtina športnikov je odgovorila, da je bila poškodovana dvakrat. Kandare in Tu- šak (2010) sta zapisala, da se mora športnik preprosto naučiti živeti s poškodbami, saj so lete sestavni del športa, kar se je poka- zalo tudi pri našem vzorcu. Največ anketi- ranih (54 %) je odgovorilo, da so poškodbe utrpeli med treningom. Sledijo poškodbe, nastale v prostem času (24 %), in poškodbe, nastale med tekmovanjem. V Tabeli 1 vidimo, da je bilo največ prvih poškodb (torej, ko se je športnik prvič po- škodoval) iz kategorije 3, odsotnost 8–28 dni. Po Waldnu (2005) taka odsotnost sodi pod tako imenovane zmerne poškodbe. Tako resnih poškodb je bilo 31 %. Sledijo poškodbe, pri katerih so bili športniki od- sotni dalj časa. Pri drugi poškodbi je bilo največ takih, po katerih so bili s treningov oziroma tekmovanj odsotni 3–7 dni (44 %), sledijo krajše poškodbe z odsotnostjo manj kot 3 dni (23 %). Pri tretji in četrti poškodbi je bilo najmanj dolgotrajnih poškodb v ka- tegoriji 4, več kot 28 dni odsotnosti. Po navedbah Vidmarja (1992) gre pri večini športnih poškodb za lahke poškodbe, pri katerih je predvidena kratkotrajna odso- tnost. Teh poškodb je bilo v našem vzorcu 35 (vse poškodbe skupaj v kategoriji 3–7 dni odsotnosti). Športnike smo spraševali tudi o nastanku poškodbe. Rezultati kažejo, da je bilo 72 % poškodb akutnih. To pomeni, da so na- stale nenadoma in da poškodovani prej ni imel težav s tem delom telesa. Majhen de- lež športnikov ni poznal vzroka poškodbe. Kroničnih poškodb je bilo manj, morda je vzrok tudi razmeroma mlad vzorec. Čeprav je po mnenju Derviševića in Hadžića (2005) skoraj polovica poškodb kroničnih (45–60 %), smo v našem vzorcu ugotovili, da je bilo teh manj (22 %), kar je prav tako lahko po- sledica razmeroma mladega vzorca špor- 40 % 23 % 10 % 3 % 3 % 0 % 5 % 10 % 15 % 20 % 25 % 30 % 35 % 40 % 45 % enkrat dvakrat trikrat š�rikrat petkrat ali večkrat Slika 1. Pogostost poškodb v zadnjih treh letih 168 tnikov. V 24 % je bil mehanizem poškodbe kontakten, kar pomeni, da je bil pri nastan- ku poškodbe udeležen tudi drug igralec oziroma tekmovalec. V Tabeli 2 lahko vidimo, da so bile najpo- gostejše poškodbe kolenskega sklepa (13 %), in sicer je 39 % športnikov v tem delu doživelo zvin, izpah ali poškodbo vezi. Dru- ga najpogostejša lokacija poškodbe je bil skočni sklep (12 %). V tem delu je pri kar 60 % poškodb šlo za zvin, izpah ali poškodbo vezi. Na tretjem mestu so poškodbe prstov rok (9 %), kjer so v podobnih deležih zasto- pane vse navedbe poškodb od kategorije 1 (koža) do kategorije 5 (zvin, izpah, poškod- be vezi). Noben športnik v vzorcu ni nave- del poškodbe ključnice. Posebej smo spraševali o morebitnih po- škodbah glave. 23 % jih je navedlo, da so imeli poškodbo glave, najpogostejši je bil pretres možganov. Doživljanje poškodb Rezultati so pokazali, da so se anketirani v največjem deležu strinjali (ocena 4) in po- polnoma strinjali (ocena 5) z doživljanjem jeze (Tabela 3). Takih odgovorov je bilo 23. Na drugem mestu po tem kriteriju je bilo doživljanje negotovosti (18 odgovorov). Tudi Babnik (2021) meni, da je negotovost eden najpogostejših čustvenih odzivov na poškodbo. Športniki so v najmanjšem de- ležu doživljali nespečnost; skupno je bilo v kategorijah popolnoma ne drži (ocena1) in ne drži (ocena 2) kar 36 odgovorov. Na podlagi pridobljenih rezultatov (Slika 2) vidimo, da je največ anketiranih (40 %) motivacijo označilo z najvišjo oceno 5, kar pomeni, da se zavedajo pomena dobre motivacije za okrevanje. Klemenc (2014) pravi, da dobra motivacija vodi v večje sa- mozaupanje po končanem zdravljenju, saj je športnik bolj zadovoljen s seboj, ker se je aktivno in zavzeto vključil v proces. Na Sliki 3 lahko tudi vidimo, da se je 76 % športnikov uspešno oziroma zelo uspešno vrnilo v proces treniranja. Različni psiholo- ški dejavniki, kamor sodi tudi močna moti- vacija za rehabilitacijo, so vzrok za razlike v trajanju in uspehu okrevanja (Maurice idr., 2017). 7 % športnikov je odgovorilo, da se po poškodbi niso vrnili. Žal nimamo po- datka o tem, ali se jim še ni uspelo vrniti v času, ko so odgovarjali na anketo, ali pa je bila poškodba tako huda, da so treninge in tekmovanja opustili. Rezultati na Sliki 4 kažejo, da so športniki največ socialne opore dobili od družine (35 %), sledita opora soigralcev oziroma prijateljev in trenerjeva opora. 11 % špor- tnikov ni dobilo nobene opore. Bonova s sodelavci (2021) meni, da je socialna opora Tabela 1 Resnost poškodb – čas odsotnosti Manj kot 3 dni 1 3–7 dni 2 8–28 dni 3 Več kot 28 dni 4 Skupaj št. primerov 1. poškodba 8 (17 %) 13 (27 %) 15 (31 %) 12 (25 %) 48 2. poškodba 8 (23 %) 15 (44 %) 7 (21 %) 4 (12 %) 34 3. poškodba 4 (25 %) 5 (31 %) 6 (38 %) 1 (6 %) 16 4. poškodba 6 (50 %) 2 (17 %) 2 (17 %) 2 (16 %) 12 Tabela 2 Lokacija poškodbe Lokacija KOŽA (praske, modrice, ureznine ...) 1 MIŠICE (nategi, pretrga- nja, obtolčenine) 2 KITE (nategi, pretrga- nja, obtolčenine) 3 KOSTI (zlomi, stresni zlomi, obtolčeni- ne kosti) 4 SKLEP (zvin, izpah, poškodbe vezi) 5 Skupaj št. Odstotek % VRAT 0 (0 %) 3 (75 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 1 (25 %) 4 2 KLJUČNICA 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 1 (100 %) 0 (0 %) 1 0 RAMENSKI SKLEP 1 (6 %) 7 (44 %) 5 (31 %) 0 (0 %) 3 (19 %) 16 8 NADLAKET 3 (38 %) 3 (38 %) 1 (13 %) 1 (13 %) 0 (0 %) 8 4 KOMOLČNI SKLEP 2 (50 %) 1 (25 %) 1 (25 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 4 2 PODLAKET 2 (29 %) 1 (14 %) 1 (14 %) 3 (43 %) 0 (0 %) 7 3 ZAPESTJE IN DLAN 3 (21 %) 1 (7 %) 2 (14 %) 4 (29 %) 4 (29 %) 14 7 PRSTI ROK 3 (17 %) 2 (11 %) 4 (22 %) 4 (22 %) 5 (28 %) 18 9 TRUP 2 (50 %) 2 (50 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 4 2 HRBTENICA 0 (0 %) 7 (78 %) 0 (0 %) 1 (11 %) 1 (11 %) 9 4 KOLČNI SKLEP 3 (23 %) 6 (46 %) 2 (15 %) 1 (8 %) 1 (8 %) 13 6 STEGNO ZADAJ 2 (12 %) 14 (82 %) 1 (6 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 17 8 STEGNO SPREDAJ 2 (20 %) 5 (50 %) 3 (30 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 10 5 KOLENSKI SKLEP 6 (21 %) 2 (7 %) 7 (25 %) 2 (7 %) 11 (39 %) 28 13 GOLEN 7 (70 %) 0 (0 %) 1 (10 %) 2 (20 %) 0 (0 %) 10 5 SKOČNI SKLEP 3 (12 %) 3 (12 %) 3 (12 %) 1 (4 %) 15 (60 %) 25 12 STOPALO 2 (14 %) 2 (14 %) 4 (29 %) 3 (21 %) 3 (21 %) 14 7 PRSTI NOG 2 (33 %) 1 (17 %) 1 (17 %) 2 (33 %) 0 (0 %) 6 3 glas mladih 169 po poškodbi zelo pomembna, s čimer se v našem vzorcu strinja kar 9 5% športnikov. Člani družine športnikom ponujajo pred- vsem emocionalno oporo, torej jih tolažijo, jim stojijo ob strani, inskrbijo za njihovo dobro počutje. Ključnega pomena je, da se športniki po poškodbi ne počutijo osa- mljeni. Dobra socialna opora vpliva tudi na zmanjšanje stresa (Klemenc, 2014), ki ga občutijo športniki ob nastanku poškodbe. S tega vidika je nujno, da imajo športniki raznovrstno in kakovostno socialno oporo. Tudi Maurice in sodelavci (2017) menijo, da je socialna mreža športnika pomemben dejavnik okrevanja. Razlike med športniki in špor- tnicami v doživljanju poškodb Rezultati so pokazali, da je bilo največ moških v zadnjih treh letih poškodovanih dvakrat (48 %), žensk pa enkrat (40 %). Tudi Conn s sodelavci (2003) je ugotovil, da je pri športnikih tveganje za poškodbe večje kot pri športnicah, kar bi lahko bila tudi po- sledica pogostejšega ukvarjanja s kontak- tnimi športi. V Tabeli 4 vidimo doživljanje poškodb gle- de na spol. Prikazani so odgovori pri treh najpogostejših odzivih, ki smo jih opisali že v Tabeli 3, in sicer jeza, negotovost in strah. V kategorijah 4 in 5 imajo pri vseh obču- tenjih ženske večji odstotek odgovorov, kar kaže na večjo zaskrbljenost, strah, ne- gotovost in jezo pri ženskem spolu. Skoraj polovica športnic (47 %) se strinja ali popol- noma strinja s trditvijo o lastnem doživlja- nju jeze, športniki to navajajo v 42 %. Moški imajo v primerjavi z ženskami več odgovo- rov v kategoriji 1, kar pomeni, da so manj pogosto doživljali jezo, negotovost in strah po nastanku poškodbe. Kandare in Tušak (2010) sta ugotovila, da športniki spreje- majo poškodbo bolj racionalno in stoično, športnice pa so bolj zaskrbljene in kažejo večji strah pred ponovitvijo poškodbe, kar se je pokazalo tudi v našem vzorcu. Ženske so doživljale strah v precej večjem odstot- ku (v kategoriji 4 in 5 je bilo takih 41 %) kot moški. Henert (2001) je prav tako sklenil, da imajo športnice bolj emocionalen odziv na poškodbo in jo doživljajo bolj stresno kot športniki. Na Sliki 5 vidimo, da je bila vloga družine pri zagotavljanju socialne opore nekoliko večja pri moških, pri ženskah pa je večjo vlogo kot pri moških imel trener. V obeh primerih so anketirani poudarili najpo- membnejšo vlogo družine, sledijo soigralci oziroma prijatelji. Poleg emocionalne pod- Tabela 3 Odziv na poškodbo 1 2 3 4 5 Depresivnost 12 (23 %) 10 (19 %) 18 (35 %) 6 (12 %) 6 (12 %) Negotovost 11 (22 %) 7 (14 %) 13 (27 %) 11 (22 %) 7 (14 %) Strah 13 (26 %) 16 (32 %) 9 (18 %) 8 (16 %) 4 (8 %) Jeza 11 (22 %) 5 (10 %) 11 (22 %) 15 (30 %) 8 (16 %) Nespečnost 23 (46 %) 13 (26 %) 8 (16 %) 3 (6 %) 3 (6 %) Opomba. 1 = popolnoma ne drži; 5 = popolnoma drži. 0 % 4 % 19 % 37 % 40 % 0 % 5 % 10 % 15 % 20 % 25 % 30 % 35 % 40 % 45 % 1 2 3 4 5 Pomembnost mo�vacije od 1 do 5 Slika 2. Motivacija za rehabilitacijo 7 % 17 % 50 % 26 % Nisem se vrnil Delno uspešna Uspešna Popolnoma uspešna Slika 3. Uspešnost vrnitve na raven pred poškodbo 15 % 35 % 22 % 8 % 9 % 11 % 0 % 5 % 10 % 15 % 20 % 25 % 30 % 35 % 40 % Slika 4. Zagotavljanje socialne opore 170 pore ponuja družina tudi finančno pomoč, skrbi za prevoze k zdravniku in na splošno daje občutek, da športnik ni osamljen (Tra- cey, 2003), zato so rezultati pričakovani. V Tabeli 5 je prikazana razlika med spoloma pri motivaciji za rehabilitacijo. Vidimo, da so v veliko večjem odstotku (52 %) ženske bolj motivirane za izvajanje rehabilitacije kot moški (33 %), kar sta ugotovila tudi Brink- man-Majewski in Weiss (2018). Športnice naj bi imele večjo notranjo motivacijo, kar se lahko kaže tudi v večji zavzetosti za iz- vajanje različnih rehabilitacijskih aktivnosti in posledično boljšem okrevanju po po- škodbi. „Zaključek V prispevku smo analizirali doživljanje poškodb pri 78 rekreativnih in vrhunskih športnikih, ki so bili v povprečju stari skoraj 22 let. Največ jih je bilo v zadnjih treh letih poškodovanih enkrat (40 %), pri 54 % se je poškodba zgodila na treningu. To je bilo pričakovano, saj je bilo med anketiranimi več takih, ki so vključeni samo v trenažni proces in se tekem ne udeležujejo. Večina poškodb je sodila v kategorijo lahkih po- škodb z odsotnostjo s treninga 3–7 dni. Skoraj tri četrtine poškodb je bilo akutnih. Najpogosteje je bil poškodovan kolenski sklep, na kar bi morali biti trenerji še bolj pozorni in izvajati več vaj za to področje. Najpogostejši odziv na poškodbo je bila jeza (46 % v kategorijah 4 – drži in 5 – po- polnoma drži). Anketirani so v večji meri doživljali še negotovost in strah. Skoraj po- lovica anketiranih je imela zelo dobro mo- tivacijo (ocena 5) za okrevanje in v 50 % so se zelo uspešno ter v 26 % uspešno vrnili na raven pred poškodbo. Menimo, da bi mo- rala biti vloga športnih psihologov oziroma strokovnjakov, ki bi pomagali blažiti nega- tivna čustva jeze, večja, kot se je pokazalo v našem primeru. Največ socialne opore športnikom ponuja družina, sledijo soigralci in prijatelji ter tre- ner. Vloga družine je pomembna, vendar se moramo zavedati, da člani družine ve- činoma nimajo dovolj strokovnega znanja, da bi lahko športnikom učinkoviteje poma- gali. Ob pregledu razlik med spoloma smo ugotovili, da so športniki pogosteje poško- dovani kot športnice, da so športnice bolj zaskrbljene zaradi poškodb in da dobijo več socialne opore pri trenerju. Športniki pa dobijo več socialne opore pri družini. Na podlagi rezultatov lahko sklepamo, da je doživljanje poškodb kompleksno podro- čje in da je še veliko prostora za izboljšave, sploh pri zagotavljanju socialne opore od različnih strokovnjakov. „Literatura 1. Babnik, N. (2021). Psihološki vidik športnih po- škodb. Diplomsko delo. Maribor: Fakulteta za organizacijske vede. 2. Bon, M., Petkovšek, N., Gradišar Saifert, K. in Pori, P. (2021). Socialna opora v času okre- vanja po poškodbi pri rokometaših. Javno zdravje, 2, 1–8. 3. Brinkman-Majewski, R. E. in Weiss, W. M. (2018). The motivational climate and intrin- sic motivation in the rehabilitation setting. Journal of Sport Rehabilitation 27(5), 460–468. 4. Clarsen, B., Myklebust, G. in Bahr, R. (2012). Development and validation of a new me- thod for the registration of overuse injuries in sports injury epidemiology. British Journal of Sports Medicine, 47, 8–12. 5. Conn, J. M., Annest, J. L. in Gilchrist, J. (2003) Sports and recreation related injury episodes in the US population, 1997–99. Injury Preven- tion 9, 117–123. 6. Dervišević, E. in Hadžić, V. (2004, 24.–25. april). Sport injuries among Slovenian top-level athletes. V: Zbornik prispevkov s konference International Congress on Sports Rehabilita- tion and Traumatology. Italija: Milano. 7. Dervišević, E. in Hadžić, V. (2005). Športne poškodbe v Sloveniji. Šport – priloga medici- na športa, 53, 2–8. 8. Fuller C. W., Ekstrand, J., Junge, A., Andersen, R., Bahr, R., Dvorak, J., Hagglund, M., McCroy, P. in Meeuwisse, W. H. (2006). Consensus statement on injury definitions and data col- lection procedures in studies of football (so- ccer) injuries. British Journal of Sports Medicine 40 (3), 193–201. 9. Gouttebarge V. et al. (2020). International Olympic Committee (IOC) Sport Mental He- alth Assessment Tool 1 (SMHAT-1) and Sport Tabela 4 Odziv športnikov na poškodbo 1 2 3 4 5 M (%) Ž (%) M (%) Ž (%) M (%) Ž (%) M (%) Ž (%) M (%) Ž (%) Jeza 23 14 13 14 23 25 26 29 16 18 Negotovost 28 27 10 10 24 23 21 20 17 20 Strah 32 13 26 33 10 13 19 24 13 17 Opomba. 1 = popolnoma ne drži; 5 = popolnoma drži; M = moški; Ž = ženske. 12 % 38 % 22 % 8 % 8 % 11 % 18 % 31 % 22 % 8 % 10 % 12 % 0 % 5 % 10 % 15 % 20 % 25 % 30 % 35 % 40 % Moški Ženske Slika 5. Ponujanje socialne opore športnikom Tabela 5 Pomembnost motivacije za rehabilitacijo 1 2 3 4 5 Moški (%) 0 3 22 42 33 Ženske (%) 0 5 14 29 52 Opomba. 1 = zelo slaba; 5 = zelo dobra. glas mladih 171 Mental Health Recognition Tool 1 (SMHRT-1): towards better support of athletes’ mental health. British Journal of Sports Medicine, 55(1), 1–9. 10. Henert, S. (2001). Gender differences in co- ping with injury. Athletic Therapy Today 6(2), 26–27. 11. Kandare, M. in Tušak, M. (2010). Premagovanje športnih poškodb: psihološki vplivi rehabilitaci- je po športni poškodbi. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 12. Klemenc, P. (2014). Psihična rehabilitacija po poškodbah – primerjava med športniki, ki tek- mujejo v individualnih športih, in športniki, ki tekmujejo v ekipnih športih. Diplomska nalo- ga. Ljubljana: Fakulteta za šport. 13. Maurice, S., Kuklick, C. in Anderson, M. (2017). Providing social support to injured athle- tes: Applications of the international sport coaching framework. International Journal of Physical Education, Sport and Health 4(5), 166–175. 14. Sattler, T. (2010). Notranji dejavniki tveganja športnih poškodb pri odbojki. Doktorska diser- tacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. 15. Tracey, J. (2003). The emotional response to the injury and rehabilitation process. Journal of Applied Sport Psychology, 15(4), 279–293. https://doi.org/10.1080/714044197 16. Tušak, M. (2003). Strategije motiviranja v špor- tu. Ljubljana: Fakulteta za šport. 17. Tušak, M. (2012). Biopsihosocialni dejavni- ki uspešne rehabilitacije športnika po po- škodbi. Raziskovalno poročilo. Pridobljeno 4. 5. 2022 s https://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC-CVDL0PR8 18. Vidmar, J. (1992). Športna travmatologija. Lju- bljana: Fakulteta za šport. 19. Walden, M., Hagglund, M. in Ekstrand, J. (2005). Champions League study: a prospec- tive study of injuries in professional football during the 2001-2002 season. British Journal of Sports Medicine 39 (8), 542–546. Nika Pori nikapori98@gmail.com Študentka fizioterapije, Alma Mater Europaea 172 Beetroot juice concentrate for improving muscle strength, power and speed: a review of the literature Abstract The purpose of this article is to summarize the scientific literature on the effects of concentrated beetroot juice on muscle strength, power and speed. Based on certain mechanisms of action of nitrates, consumption of concentrated beetroot juice is expected to improve muscle strength and power in addition to endurance. In our review of the literature, we did not find a positive effect in the area of maximum strength. A positive effect was demonstrated in maximum strength recovery after fatigue protocols. Research also found a similar effect in countermovement jump height, which recovered faster after fatigue when nitrates were consumed. A positive effect is also seen in Wingate test and resistance training parameters, where beetroot juice increased muscle force generated, contraction velocity, and number of repetitions to failure. Our review of the literature indicates that the addition of nitrates is also useful in sports involving short explosive movements, both acutely and in the medium term, at least during a certain period of the training process. Our review also suggests that the effects of beetroot juice may differ by gender, but this needs to be investigated further in the future. There is also a lack of research in the area of explosive strength and strength endurance. In the future, it will also be useful to study in more detail the effect of nitrates that can be ingested through the daily diet. Keywords: nitrates, beetroot, power, strength, speed. Izvleček Namen članka je povzeti znanstveno literaturo na temo vpliva koncentriranega soka rdeče pese na mišično jakost, moč in hitrost. Zaradi določenih me- hanizmov delovanja nitratov se v teoriji zdi smiselno domnevati, da zaužitje koncentriranega soka rdeče pese poleg vzdržljivosti izboljša tudi mišično jakost in moč. Naš pregled literature ni zaznal pozitivnega vpliva na največjo jakost. Pozitiven vpliv se je pokazal pri povrnitvi največje jakosti po protokolih utrujanja. O podobnih ugotovitvah so raziskave poročale tudi pri skoku z nasprotnim gibanjem, pri katerem se je vi- šina po utrujanju hitreje povrnila ob zaužitju koncen- triranega soka rdeče pese. Pozitiven vpliv so nakazali tudi pri parametrih testa Wingate ter izvajanja vadbe proti uporu, pri čemer so nitrati povečali proizvedeno mišično moč, hitrosti kontrakcije in število ponovitev do odpovedi. Naš pregled literature tako nakazuje smiselnost dodajanja nitratov tudi v športih, ki vklju- čujejo kratka eksplozivna gibanja, tako akutno kot tudi srednjeročno vsaj v določenem obdobju trenažnega procesa. Nekaj raziskav kaže na različen vpliv nitratov glede na spol, vendar bo to v prihodnje treba podrob- neje raziskati. Raziskav primanjkuje tudi na področju eksplozivne jakosti in vzdržljivosti v jakosti. Prav tako bo v prihodnje smiselno podrobneje raziskati vpliv ni- tratov, ki jih lahko zaužijemo z dnevno prehrano. Ključne besede: nitrati, rdeča pesa, moč, jakost, hitrost. David Poredoš1, Zala Jenko Pražnikar1, Žiga Kozinc1,2 Koncentrirani sok rdeče pese za izboljšanje mišične jakosti, moči in hitrosti: pregled literature 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, 6310 Izola 2 Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Muzejski trg 2, 6000 Koper glas mladih 173 „Uvod Uspešnost pri različnih športih je odvisna od sposobnosti izvajanja hitrih, dinamičnih in eksplozivnih gibov, kot so hitre spre- membe smeri, šprint, skakanje in izvajanje različnih športnospecifičnih veščin (npr. br- canje žoge). Hkrati je lokalna mišična vzdr- žljivost prav tako pomembna pri številnih športih (denimo v gimnastiki in jadranju) (Morrissey, Harman in Johnson, 1995; Sto- ne, Moir, Glaister in Sanders, 2002). Dokazi iz dosedanjih raziskav kažejo, da se boljša sposobnost ustvarjanja navora ob največji hoteni kontrakciji običajno izraža v boljših športnih sposobnostih (Cormie, McGuigan in Newton, 2011b). Splošno je sprejeto, da sta sposobnost razvoja velike sile (največja jakost oz. silovitost) in sposobnost hitre- ga razvoja sile (eksplozivna ali hitra moč/ jakost), ki ju ocenimo v laboratorijskih raz- merah, pozitivno povezani z boljšimi rezul- tati pri večsklepnih hitrih gibih, kot so skoki (Wilson in Murphy, 1996). Za merjenje proi- zvedene moči in jakosti so na voljo različne metode, kot so izokinetična dinamometrija, izometrične meritve in različni terenski te- sti (določanje največjega bremena, število ponovitev z določenim bremenom, ročna dinamometrija, skok v višino) (Bohannon, 2019; Gentil, Del Vecchio, Paoli, Schoenfeld in Bottaro, 2017). Metode niso enakovredne (Gentil idr., 2017), saj vsaka omogoča prido- bitev različnih parametrov mišične moči in jakosti ter ima ob tem specifične slabosti (Paul in Nassis, 2015). V tem članku obrav- navamo vpliv koncentriranega soka rdeče pese kot dopolnila za izboljšanje mišične jakosti, moči in hitrosti. Ozadje delovanja Dušikov oksid (angl. nitric oxide, v nada- ljevanju: NO) je signalna molekula, ki pri- pomore k številnim fiziološkim funkcijam, vključno z mitohondrijsko biogenezo in celičnim dihanjem, angiogenezo, vazodi- latacijo, uravnavanjem kalcija v sarkopla- zemskem retikulumu, privzemom mišične glukoze (Wong, Sim in Burns, 2021) in an- tioksidativno aktivnostjo (d'Unienville idr., 2021). Predvideva se, da lahko biološko raz- položljivost NO izboljšamo s povečanjem razpoložljivosti nitratov, nitritov, L-arginina, L-citrulina ali polifenolov (d'Unienville idr., 2021). Poleg endogeno pridobljenega NO lahko na količino NO vplivamo tudi z vno- som prehranskih nitratov (NO 3 -). Zelenjava predstavlja 80 % vnosa takšnih nitratov (Hord, Tang in Bryan, 2009). V ustni votlini se NO 3 - s pomočjo nitratne reduktaze fakul- tativnih anaerobnih bakterij, ki jih najdemo na hrbtni strani jezika (Gladwin idr., 2005), pretvori v nitrit (NO 2 -) (Lundberg, Weitz- berg in Gladwin, 2008). V kislem okolju želodca se NO 2 - delno reducira v NO (Dyk- huizen idr., 1996) in se pozneje absorbira iz črevesnega lumna v krvni obtok (Raat, Shi- va in Gladwin, 2009), medtem ko del NO 2 - prehaja neposredno v krvni obtok, kjer se ob nizkih ravneh kisika pretvori v NO (Lun- dberg in Govoni, 2004). Danes je zaznati precej zanimanja za pri- spevek prehrane k optimizaciji športne zmogljivosti, prav tako pa hkrati poteka precejšnja razprava o ergogeni vrednosti različnih prehranskih dopolnil (Porrini in Del Bo', 2016). Večina podatkov v literaturi navaja, da vsaj polovica športnikov jemlje prehranska dopolnila (Huang, Johnson in Pipe, 2006). Uporaba teh je najpogostejša pri športih jakosti in moči (Porrini in Del Bo', 2016). Izkazalo se je, da le določena prehranska dopolnila, kot so kreatin, kofein, beta alanin, natrijev bikarbonat in nitrati, pozitivno vplivajo na športno zmogljivost (Maughan idr., 2018; Avstralski institut za šport, 2022). Rdeča pesa, posebno v obliki soka, spada v skupino živil, bogatih z nitrati (Gallardo in Coggan, 2019). Sok rdeče pese vsebuje visoko koncentracijo nitratov (do 11,4 g/L) v primerjavi s pitno vodo (< 45 mg/L v evropskih državah) ali drugimi živili in pijačami (Zamani idr., 2021). Skozi leta se je uporaba tega soka povečala zlasti med vzdržljivostnimi športniki (Arciero, Miller in Ward, 2015). Dodatek nitratov se največkrat zaužije 2 do 3 ure pred aktivnostjo v obliki soka rdeče pese ali natrijevega nitrata in je predpisan v absolutnih ali relativnih količinah, ki se- gajo od 300 do 600 mg (Hoon, Johnson, Chapman in Burke, 2013) ali 6,2 mg/kg tele- sne mase na dan (Kerksick idr., 2018) pa vse tja do 10 mg/kg telesne mase (Vitale in Ge- tzin, 2019). Tako akutni (2,5 ure pred vadbo) kot tudi kronični (6 dni) vnos sta pokazala pozitiven vpliv na proizvodnjo NO (Jones, 2014). Večji vnos nitratov bi lahko izničil po- zitivne učinke dodajanja, saj je raziskava na starostnikih ob zaužitju 12,4 mg/kg telesne mase pokazala vpliv na izboljšanje hitrosti (11 % ± 2 %) in moči (4 % ± 4 %) najvišje hotene kontrakcije iztega kolena pri najvišji kotni hitrosti, medtem ko so se vrednosti pri 2-krat večjem vnosu nitratov (24,8 mg/ kg telesne mase) spustile na začetno raven oziroma pri nekaterih posameznikih celo pod njo (Gallardo idr., 2020). Okolje z nizkim pH in majhno količino ki- sika pozitivno vpliva na proizvodnjo NO, kar je podobno hipoksičnim razmeram, ki se pojavijo v skeletnih mišicah med visoko intenzivno vadbo (Jones, 2014). Predvideva se, da NO sproži fiziološke odzive s poveča- njem pretoka krvi v mišicah in vpliva na po- rabo kisika med krčenjem skeletnih mišic kot glavni vazodilatator (Raúl Domínguez idr., 2017). Raziskave na živalih so pokaza- le, da to velja predvsem za mišična vlakna tipa II (Ferguson idr., 2013). Poleg tega naj bi NO izboljšal mitohondrijsko učinkovitost in privzem glukoze v mišicah (Stamler in Meis- sner, 2001) ter spodbujal procese krčenja in sproščanja mišic (Andrade, Reid, Allen in Westerblad, 1998). Ker nekatere raziskave kažejo na možnost izboljšanja učinkovitosti vadbe prek po- večanega dovajanja kisika in substrata v delujočo skeletno mišico (Roelofs, Hirsch, Trexler, Mock in Smith-Ryan, 2015), je po- membno, da se takšna opažanja razširi tudi zunaj področja vzdržljivosti. Če se pretvor- ba nitrata v NO poveča v ob hipoksiji in niz- kem pH v krvi, so lahko učinki rdeče pese na zmogljivost potencialno največji na primer med šprintersko vadbo, med katero bi lahko pospešili okrevanje z izboljšanjem doprinosa kisika med ponovljenimi šprinti (Roelofs idr., 2015). Ugotovljeno je bilo, da v mišičnih vlaknih tipa II sok rdeče pese izboljša sproščanje in poznejši vnovični privzem kalcija iz sarko- plazemskega retikuluma (Hernández idr., 2012), kar bi lahko povečalo zmogljivost mišice za generiranje sile (Raúl Domínguez idr., 2018). Metaanaliza devetih raziskav je pozitiven vpliv soka rdeče pese na visoko intenzivne napore s kratkimi premori pripi- sala hitrejši resintezi fosfokreatina, prav tako pa bi lahko dodajanje soka rdeče pese iz- boljšalo izhodno moč mišic prek hitrejšega krčenja mišic (Raúl Domínguez idr., 2018). Dodatek nitratov lahko izboljša tudi učin- kovitost med ponavljajočimi se submaksi- malnimi iztegi kolena, ki se nadaljujejo do odpovedi (Bailey idr., 2009). Podaljšan čas do odpovedi sta spremljala kopičenje ade- nozin difosfata (ADP) in fosfata (Pi) ter nižja stopnja adenozin trifosfata (ATP) in fosfo- kreatina (PCr). Gre za dejavnike, za katere bi pričakovali, da bodo zmanjšali utrujenost skeletnih mišic (Allen, Lamb in Westerblad, 2008). Poleg tega so poročali, da pri pona- vljajočih se maksimalnih izometričnih kon- trakcijah kolena nitrati znižajo porabo PCr pri produkciji mišičnega navora na koncu protokola (Fulford idr., 2013), kar je učin- 174 kovito za ohranjanje kontraktilne funkcije skeletnih mišic ob njihovi utrujenosti (Tillin, Moudy, Nourse in Tyler, 2018). Ker pri vadbi proti uporu izvajamo več serij do odpovedi z uporabo enakega načina vadbe z razme- roma kratkim obdobjem okrevanja, bo na splošno uspešnost vadbe z uporom vpliva- la tudi sposobnost okrevanja med serijami. Obnovitev mišičnega navora med pona- vljajočimi se serijami visoko intenzivne vadbe je povezana z obnovitvijo mišičnega PCr, ki je v veliki meri odvisen od kisika (San Juan idr., 2020). Ker lahko dodajanje nitra- tov poveča pretok krvi v skeletnih mišicah, s prednostjo pretoka krvi v mišičnih vlaknih tipa II (Ferguson idr., 2013), lahko to vpliva na večje število ponovitev prek izboljšane- ga okrevanja med nizi vadbe proti uporu (San Juan idr., 2020). Vpliv na največjo jakost Raziskava, ki je merila vpliv soka rdeče pese, ni odkrila vpliva na najvišjo hoteno izometrično kontrakcijo pri različnem času uživanja (enkratno 2,5 ure pred meritvijo, uživanje soka 5 oziroma 15 dni) (Fulford idr., 2013). Tillin in sod. (2018) so preverjali vpliv koncentriranega soka rdeče pese na zmanjševanje eksplozivne jakosti iztega kolena pri 17 rekreativno aktivnih moških, ki so 7 dni uživali koncentrirani sok rdeče pese oziroma sok rdeče pese brez nitratov. Raziskovalci niso odkrili razlik pred utruja- njem pri proizvedenem navoru (placebo: 739 ± 135 Nm, sok: 741 ± 136 Nm). Statistič- no značilnih razlik pri izometričnem iztegu kolena med uživalci koncentriranega soka rdeče pese z nitrati v primerjavi s placebom pri najvišji hoteni kontrakciji niso ugotovi- li niti pri uživanju soka rdeče pese akutno (sok: 256,5 ± 76,3 Nm, placebo: 260,9 ± 88,4 Nm), po uživanju v obdobju 3 dni (sok: 482 ± 127 Nm, placebo: 492 ± 141 Nm), prav tako ne po uživanju 6 dni za jakost upogi- balk kolena pri 30° (placebo: 200 ± 37 Nm, sok: 204 ± 39 Nm) in 60° (placebo: 285 ± 47 Nm, sok: 286 ± 43 Nm) ter po 7 dneh pri 90° (Hoon, Fornusek, Chapman in Johnson, 2015; Jonvik idr., 2021; Poredoš, Pražnikar in Kozinc, 2022; Whitfield idr., 2017). Metaana- liza Esen in sod. (2022) je pokazala, da sok rdeče pese oziroma nitrati v splošnem niso imeli vpliva na izometrično jakost spodnjih okončin (Esen, Dobbin in Callaghan, 2022). Vpliva niso dokazali niti ob zaužitju gela rdeče pese na izometrično jakost stiska roke pri starostnikih (de Oliveira, Morgado, Conte-Junior in Alvares, 2017) in rekreativ- nih športnikih borilnih veščin (de Oliveira, do Nascimento, Volino-Souza, do Couto Vellozo in Alvares, 2020) oziroma ob zauži- tju soka rdeče pese pri košarkarjih (López- -Samanes, Gómez Parra, Moreno-Pérez in Courel-Ibáñez, 2020), igralcih tenisa (López- -Samanes, Pérez-López idr., 2020) in mlajših moških (Papadopoulos idr., 2018). Pozitiven vpliv je bilo mogoče zaslediti le v primeru višje sposobnosti proizvajanja navora med testom izometričnega potega na nivoju sredine stegen pri 12 adolescentih mo- škega spola, pri katerih je akutno uživanje koncentrata soka rdeče pese v primerjavi s placebom pripeljalo do boljšega rezultata (Bender idr., 2018). Sistematični pregled li- terature z metaanalizo, ki so ga opravili La- go-Rodriguez in sod. (2020), kaže, da večina raziskav do zdaj ni potrdila vpliva nitratov na največjo jakost mišic. Vpliv nitratov na mišično zmogljivost se je v nekaj študijah pokazal tudi pri izoki- netičnih meritvah, in še to samo pri višjih kotnih hitrostih (Lago-Rodríguez idr., 2020). Po dodajanju nitratov se je izboljšal največji navor pri visoki kotni hitrosti 360°/s (Co- ggan idr., 2015, 2020), vendar ne pri nižjih hitrostih, kot so 60°/s, 90°/s, 120°/s 180°/s, 240°/s, 270°/s in 300°/s (Jonvik idr., 2021; Ko- kkinoplitis in Chester, 2014; Lago-Rodríguez idr., 2020). Dosedanje raziskave na mišicah podlakti kažejo pozitiven vpliv nitratov na regeneracijo zmožnosti generiranja navora. Manjši upad najvišje hotene kontrakcije po vadbenem protokolu je bil zaznan pri miši- cah podlahti 20 minut po vadbi (de Olivei- ra idr., 2020; Vieira de Oliveira, Nascimento, Volino, Mesquita in Alvares, 2018) in 30 mi- nut po vadbi, medtem ko statistično značil- nih razlik takoj po vadbi ni bilo (de Oliveira idr., 2017). Do nekoliko drugačnih rezultatov sta prišli raziskavi pri izometričnem iztegu kolena, kjer po vadbi stotih skokov z višine 0,6 m (Clifford, Berntzen idr., 2016) in pona- vljajočih se šprintih (Clifford, Bell, West, Ho- watson in Stevenson, 2016) ni bilo zaznati vpliva soka rdeče pese na povrnitev izo- metrične jakosti ne takoj ne 24, 48 oziroma 72 ur po vadbi. Po vadbenem protokolu ponavljajočih se šprintov pri izometričnem iztegu kolena vpliv na povrnitev jakosti ni bil zaznan (Clifford, Berntzen idr., 2016). Vpliv na vzdržljivost v jakosti Raziskav na področju vpliva nitratov pri vzdržljivosti v jakosti v literaturi primanjku- je. Poredoš in sod. (2022) so ugotovili pozi- tiven vpliv akutnega dodajanja soka rdeče pese na vzdržljivost pri submaksimalnem iztegu kolena, vendar samo pri moških (Poredoš, Pražnikar in Kozinc, 2022). Gasi- er in sod. (2017) so pri rekreativno aktivnih odraslih preiskovali vpliv natrijevega nitra- ta na vzdržljivost v jakosti mišic podlakti v primeru držanja stiska roke ter ritmičnih izometričnih kontrakcij, pri čemer v nobe- nem primeru niso potrdili vpliva dodajanja nitratov (Gasier, Reinhold, Loiselle, Soutiere in Fothergill, 2017). Papadopoulos in sod. so pri vzdržljivosti v jakosti mišic podlakti ugotovili celo manjši upad proizvedenega navora ob zaužitju soka rdeče pese v pri- merjavi s placebom (Papadopoulos idr., 2018). Nekoliko več raziskav na tem področju je preučevalo mišično vzdržljivost z uporabo ponavljajočih se izometričnih kontrakcij. Neposredna primerjava zaradi povečane- ga krvnega pretoka in reoksigenacije mišic nad stopnjo mirovanja med fazo sprostitve pri kontrakcijah s takšnimi raziskavami ni mogoča (Papadopoulos idr., 2018). To lahko zniža stopnjo mišične ishemije in hipoksije (Laaksonen idr., 2003), oslabi lokalno pre- tvorbo nitrita v dušikov oksid in zmanjša ergogene učinke eksogeno apliciranega nitrata (Papadopoulos idr., 2018). Statistično značilen vpliv ni bil zaznan pri času vadbe stiska roke do odpovedi pri vrednosti 40 % največje hotene kontrakcije. Vadba je obsegala 3 serije s 60-sekundnim premo- rom. Koncentrična in ekscentrična faza sta bili vodeni prek metronoma (0,5 sekunde vsaka in 60 kontrakcij v eni minuti). V razi- skavo je bilo vključenih 14 odraslih moških, ki so se rekreativno ukvarjali z borilnimi veščinami (de Oliveira idr., 2020). Tudi razi- skava na 17 rekreativno aktivnih moških ni pokazala vpliva nitratov na skupni impulz, končni navor, povprečni indeks utrujanja največje hotene kontrakcije in povprečne amplitude EMG največje hotene kontrakci- je ob zaužitju koncentriranega soka rdeče pese pri protokolu utrujanja, ki je vključeval 60 največjih hotenih kontrakcij (čas zadrže- vanja 3 sekunde) z 2 sekundama premora med njimi (Tillin idr., 2018). Vpliv na rezultate pri testu Wingate Dodatek nitratov je pozitivno vplival na naj- višjo (rdeča pesa: 881 ± 135 W; placebo: 848 ± 134 W) in povprečno (rdeča pesa: 666 ± 100 W; placebo: 641 ± 91 W) izhodno moč ter prav tako skrajšal čas do dosega najvišje moči (rdeča pesa: 7,3 ± 0,9 s; placebo: 8,9 ± 1,4 s) pri testu Wingate (Cuenca idr., 2018). Do podobnih rezultatov so prišle raziskava na 12 zdravih moških, pri katerih so ugoto- glas mladih 175 vili višjo najvišjo izhodno moč, povprečno izhodno moč, minimalno moč, krajši čas do dosega najvišje izhodne moči in nižji indeks utrujenosti (Rothwell in Alkhatib, 2014), raziskava na 15 treniranih moških za najvišjo izhodno moč in povprečno moč za prvih 15 s testa (Raul Domínguez idr., 2017) ter raziskava na 15 moških, ki so bili vajeni treninga moči, na področju najvišje izhodne moči in časa do dosega najvišje izhodne moči (Jodra, Domínguez, Sán- chez-Oliver, Veiga-Herreros in Bailey, 2020). V eni študiji so šprinterji v jutranjem in po- poldanskem času opravili 3 serije po 15 s testa Wingate, pri čemer so bili povprečna izhodna moč, anaerobna kapaciteta in sku- pno delo slabši v jutranjem času v primer- javi s popoldanskim, vendar je sok rdeče pese v jutranjem času deloval preventivno pred izgubo vseh treh dejavnikov v primer- javi s placebom v popoldanskem času (po- poldne so zaužili samo placebo) (Dumar idr., 2021). Pri ponavljajočih se šprintih na cikloergometru, ki so trajali po 8 s, so ugo- tovili manjše število ponovitev po zaužitju koncentriranega soka rdeče pese (13 ± 5) v primerjavi s placebom (15 ± 6). Medtem razlik pri skupni ali povprečni izhodni moči med skupinama niso zaznali (Martin, Smee, Thompson in Rattray, 2014). Do nekoliko drugačnih rezultatov so prišli Jonvik in sod. (2018), ki so preverjali vpliv pri rekreativnih kolesarjih, talentiranih hitrostnih drsalcih in kolesarjih na olimpijski ravni. Pri ponavljajo- čih se testih Wingate niso zaznali razlik pri najvišji in povprečni moči, le čas do najvišje moči se je izboljšal za 2,8 % (P = 0,007) (Jo- nvik idr., 2018). Razlik prav tako niso zaznali pri dvajsetih 6-sekundnih šprintih na ciklo- ergometru (Smith, Muggeridge, Easton in Ross, 2019). Vpliv na hitro moč in hitrost Pri igralcih tenisa López-Samanes in sod. (2020) niso odkrili razlik v višini skoka z na- sprotnim gibanjem po dodajanju soka rde- če pese v primerjavi s placebom. Višina sko- ka se prav tako ni razlikovala pri rekreativno aktivnih moških (Jonvik idr., 2021), vendar pa so statistično značilne razlike opazili pri gibalno aktivnih ženskah (Jurado-Castro, Campos-Perez, Ranchal-Sanchez, Durán- -López in Domínguez, 2022). V obdobju 30 in 180 s po Wingate testu so Cuencain sod. (2018) izvedli skok z nasprotnim gibanjem, vendar tudi v tem primeru nitrati niso imeli statistično značilnega vpliva na spremem- bo višine in moči skoka (Cuenca idr., 2018). Višina skoka z nasprotnim gibanjem se je hitreje obnovila v primeru zaužitja soka rdeče pese, posebno 72 ur po vadbenem protokolu, ki je vključeval ponavljajoče se šprinte (Clifford, Bell idr., 2016). Do enakih rezultatov je prišla še ena raziskava, ki je obsegala protokol utrujanja 100 skokov z višine 0,6 metra. Ugotovili so hitrejšo povr- nitev višine skoka z nasprotnim gibanjem (48 in 72 ur po vadbi) v primerjavi z vre- dnostmi, pridobljenimi pred utrujanjem (Clifford, Bell idr., 2016). Pri 24 ponavljajočih se šprintih (6 s in 24 s premora) prav tako niso odkrili razlik pri najvišji izhodni moči, vendar pa so zaznali razlike pri povprečni izhodni moči (rde- ča pesa: 568 ± 136 W; placebo: 539 ± 136 W). Ob razdelitvi v štiri skupine so razliko zaznali samo pri šprintih od prve do šeste ponovitve (Wylie idr., 2016). Razlik med šprintom na 10 m v raziskavi na igralcih te- nisa niso ugotovili (López-Samanes, Pérez- -López idr., 2020). Vpliv na hitrost prirastka navora Vpliva nitratov na hitrost prirastka navora niso zaznali niti pri raziskavi Tillin in sod. (2018) niti pri raziskavi Haider in Folland (2014), kjer so vpliv preverjali pri zdravih ne- treniranih moških (Haider in Folland, 2014; Tillin idr., 2018). Hitrost prirastka navora se v raziskavi Tillin in sod. (2018) ni razlikovala med uživanjem soka rdeče pese in placeba pri 0–50 ms (impulz navora nitrati: 1,58 ± 0,52 Ns; placebo: 1,52 ± 0,59 Ns), 50–100 ms (impulz navora nitrati: 15,2 ± 3,6 Ns; place- bo = 15,1 ± 4,2 Ns) in 100–150 ms (impulz navora nitrati: 39,4 ± 7,6 Ns; placebo: 39,4 ± 8,9 Ns) (Tillin idr., 2018). Pri raziskavi Poredoš in sod. (2022) se je pokazal pozitiven vpliv samo pri moških, in še to le pri spremen- ljivki največja hitrost prirastka navora, med- tem ko pri ženskah nitrati niso imeli nikakr- šnega vpliva (Poredoš, Pražnikar in Kozinc, 2022). Študij na področju vpliva nitratov na hitrost prirastka sile oziroma navora pri- manjkuje, zato bo predvsem na tem po- dročju potrebno dodatno raziskovanje. Vpliv na izvajanje vadbe proti uporu Raziskava pri 14 fizično aktivnih ženskah je pokazala, da je imel sok rdeče pese vpliv pri počepu s 50 % največjega bremena (ve- čja povprečna hitrost, višja najvišja hitrost, višja povprečna moč in višja največja moč). Pri testu mišične vzdržljivosti, ki je obsegal 3 serije (počep zadaj, potisk z nogami, iz- teg kolena) pri 75 % največjega bremena, je bil prav tako ugotovljen pozitiven vpliv koncentriranega soka rdeče pese na večje število ponovitev do odpovedi (Jurado-Ca- stro idr., 2022). Pri 11 moških, vajenih vad- be moči, so pri prostem potisku s prsi (70 % maksimalne ponovitve) ugotovili večjo povprečno moč in povprečno hitrost po zaužitju soka rdeče pese. Prav tako se je v tem primeru povečalo število ponovitev do odpovedi (Williams, Martin, Mintz, Ro- gers in Ballmann, 2020). Do različnih ugoto- vitev so prišli v raziskavi Ranchal-Sanchez in sod. (2020), ki je preverjala vpliv soka rdeče pese na počep in potisk s prsi. Ugotovila je vpliv na večje število ponovitev do odpo- vedi pri počepu zadaj v primeru 60 in 70 % bremena maksimalne ponovitve, medtem ko pri vrednost 80 % te razlike ni bilo. Razlik prav tako niso zaznali pri potisku s prsi, in si- cer pri vseh treh ravneh bremena. Pri obeh gibih niso zaznali razlik niti pri spremenljiv- kah hitrosti gibanja (Ranchal-Sanchez idr., 2020). Število ponovitev do odpovedi se ni povečalo v raziskavi Tan in sod. pri počepu, pri potisku s prsi pa se je povečalo, in sicer za 5 %. Pri obeh dvigih so uporabili težo 60 % maksimalne ponovitve. Pri izhodni moči in hitrosti niso zaznali razlik ne pri počepu zadaj ne pri potisku s prsi, pri uporabi bre- mena 70 % maksimalne ponovitve (Tan idr., 2022), vendar pa so pri polčepu ugoto- vili, da je dodatek soka rdeče pese povečal povprečno in najvišjo izhodno moč (Rodrí- guez-Fernández, Castillo, Raya-González, Domínguez in Bailey, 2021). Kot so na podlagi sistematičnega pregleda literature ugotovili San Juan in sod. (2020), trenutno omejena literatura nakazuje, da lahko akutno ali kratkotrajno uživanje nitra- tov pripomore k izboljšanju proizvedene mišične moči, hitrosti kontrakcije in števila ponovitev do odpovedi, to pa lahko izbolj- ša učinkovitost treninga treniranih moških pri vadbi dvigovanja uteži (San Juan idr., 2020). Nitrati bi lahko imeli vpliv na naj- večjo izhodno moč, povprečno izhodno moč in čas do največje izhodne moči med kratkotrajno dinamično vadbo (manj kot 10 sekund), kar lahko prenesemo na kratka ek- splozivna dejanja (dvigovanje uteži, atletika in ekipni športi) (Esen idr., 2022). Razlike v delovanju z vidika spola Nekaj raziskav o razlikah med spoloma pri uživanju nitratov je že mogoče zaslediti. Sistematični pregled literature in metaana- liza randomiziranih kontroliranih raziskav d'Unienville in sod. (2021), ki je med dru- gim preverjala vpliv prehranskih nitratov na vzdržljivostno vadbo, je ugotovila sta- 176 tistično značilen vpliv pri preizkušnjah na čas, času do izčrpanosti in prekinitvenih testih, vendar statistične značilnosti ni bilo v primeru, ko so v analizi upoštevali samo ženske (d'Unienville idr., 2021). Vzrok za raz- liko med spoloma bi lahko bil večji delež počasnih mišičnih vlaken pri ženskah (Haiz- lip, Harrison in Leinwand, 2015), saj ima do- dajanje nitratov predvsem ergogeni vpliv na hitra mišična vlakna (Jones, Thompson, Wylie in Vanhatalo, 2018). Ženske imajo za- radi okrepljene aktivnosti bakterij za zmanj- ševanje nitrata v ustni votlini višje koncen- tracije nitritov v plazmi (Kapil idr., 2018), kar lahko pripišemo povišani dilataciji, odvisni od endotelija (Stanhewicz, Wenner in Sta- chenfeld, 2018). Prav tako ima estrogen vlogo pri povečanem izražanju gena eNOS, katerega produkt ima pomembno vlogo pri sproščanju NO iz endotelija (Hayashi idr., 1995). Raziskava Poredoš in sod. (2022) je ugotovila pozitiven vpliv na vzdržljivost v jakosti, vendar le, ko so bili v končno analizo vključeni samo moški, medtem ko pri žen- skah pozitivnega vpliva ni zaznala (Pore- doš, Pražnikar in Kozinc, 2022). Do nekoliko drugačnih ugotovitev so prišli raziskovalci Coggan in sod. (2018), ki so pri ženskah od- krili večji vpliv koncentriranega rdeče pese na maksimalno moč pri jakosti iztegovalk (Coggan idr., 2018). Raziskave na ženski populaciji so v literaturi maloštevilne, zato bodo v prihodnje potrebne dodatne razi- skave za potrditev razlik pri vplivu nitratov med spoloma (d'Unienville idr., 2021). „Zaključek Prehranska dopolnila, ki vsebujejo nitrate, na primer sok rdeče pese, lahko pozitivno vplivajo na športno zmogljivost. Pozitivni vplivi so bili v večini primerov zaznani pri vzdržljivosti, vendar je treba zaradi nekate- rih opaženih mehanizmov delovanja znan- stvene raziskave razširiti na področje jakosti in moči. V Tabeli 1 so zbrane ključne ugo- tovitve tega pregleda literature. Pozitivne- ga vpliva na področju največje jakosti ne moremo potrditi, vendar pa nekatere razi- skave nakazujejo možnost hitrejše povrni- tve največje jakosti po različnih protokolih utrujanja. Pozitiven vpliv se nakazuje tudi pri parametrih testa Wingate, medtem ko se je pri skoku z nasprotnim gibanjem po- kazal pozitiven vpliv pri hitrejši povrnitvi vi- šine skoka po protokolu utrujanja. Pozitiven vpliv se je pokazal tudi pri vadbi proti upo- ru na področjih proizvedene mišične moči, hitrosti kontrakcije in števila ponovitev do odpovedi. Dosedanji rezultati raziskav na- kazujejo, da bi lahko dodajanje nitratov imelo pozitiven vpliv pri kratkih eksplo- zivnih dejanjih (dvigovanje uteži, atletika in ekipni športi) tako pri akutnem kot tudi kratkotrajnem dodajanju. Prav tako bi lah- ko pripomogli k hitrejši povrnitvi začetnih vrednosti po protokolih utrujanja ter s tem k učinkovitejšemu trenažnemu procesu, zaradi česar bi bilo smiselno razmisliti o do- dajanju nitratov vsaj v določenem obdobju trenažnega procesa (priprava na tekmova- nje ipd.). Naš pregled literature je nakazal tudi možnost različnega vpliva nitratov z vidika spola, zaradi česar bodo v prihodnje potrebne dodatne raziskave na tem po- dročju. Dodatne raziskave bodo potrebne tudi na področju eksplozivne jakosti in vzdržljivosti v jakosti. Glede na možen vpliv nitratov na področju moči bo v prihodnje smiselno raziskati tudi vlogo prehrane ter vpliv uživanja nitratov z dnevno prehrano na področju jakosti in moči. „Literatura 1. Allen, D. G., Lamb, G. D. in Westerblad, H. (2008). Skeletal muscle fatigue: cel- lular mechanisms. Physiological reviews, 88(1), 287–332. https://doi.org/10.1152/ physrev.00015.2007 2. Andrade, F. H., Reid, M. B., Allen, D. G. in Westerblad, H. (1998). Effect of nitric oxi- de on single skeletal muscle fibres from the mouse. The journal of physiology, 509(Pt 2), 577–586. https://doi.org/10.1111/j.1469- 7793.1998.577bn.x 3. Arciero, P. J., Miller, V. J. in Ward, E. (2015). Performance Enhancing Diets and the PRISE Protocol to Optimize Athletic Performance. Journal of nutrition and metabolism, 2015, e715859. https://doi.org/10.1155/2015/715859 4. Avstralski inštitut za šport (2022). Australian Institute of Sport (AIS) Position Statement: Supplements and Sports Foods in High Performance Sport. Pridobljeno 3. 4. 2023 s https://www.ais.gov.au/__data/assets/ pdf_file/0014/1000841/Position-Statement- -Supplements-and-Sports-Foods.pdf 5. Bailey, S. J., Winyard, P., Vanhatalo, A., Blackwell, J. R., Dimenna, F. J., Wilkerson, D. P., … Jones, A. M. (2009). Dietary nitrate su- pplementation reduces the O2 cost of low- -intensity exercise and enhances tolerance to high-intensity exercise in humans. Journal of applied physiology (Bethesda, Md.: 1985), 107(4), 1144–1155. https://doi.org/10.1152/ja- pplphysiol.00722.2009 6. Bender, D., Townsend, J. R., Vantrease, W. C., Marshall, A. C., Henry, R. N., Heffington, S. H. in Johnson, K. D. (2018). Acute beetroot ju- ice administration improves peak isometric force production in adolescent males. Ap- plied physiology, nutrition, and metabolism = physiologie appliquee, nutrition et metaboli- sme, 43(8), 816–821. https://doi.org/10.1139/ apnm-2018-0050 7. Bohannon, R. W. (2019). Considerations and Practical Options for Measuring Muscle Strength: A Narrative Review. BioMed rese- arch international, 2019, 8194537. https://doi. org/10.1155/2019/8194537 8. Clifford, T., Bell, O., West, D. J., Howatson, G. in Stevenson, E. J. (2016). The effects of be- etroot juice supplementation on indices of muscle damage following eccentric exercise. European journal of applied physiology, 116(2), 353–362. https://doi.org/10.1007/s00421-015- 3290-x 9. Clifford, T., Berntzen, B., Davison, G. W., West, D. J., Howatson, G. in Stevenson, E. J. (2016). Effects of Beetroot Juice on Recovery of Mu- scle Function and Performance between Bouts of Repeated Sprint Exercise. Nutrients, 8(8), 506. https://doi.org/10.3390/nu8080506 Tabela 1 Koncentrirani sok rdeče pese na področju jakosti, moči in hitrosti Čas zaužitja in oblika 2 do 3 ure pred aktivnostjo v obliki soka rdeče pese ali natrijevega nitrata Količina 300 do 600 mg oz. 6,2 do 10 mg/kg telesne mase Možni mehanizmi delovanja Hitrejša resinteza fosfokreatina, kar lahko pripelje do izboljšane izhodne moči mišic, predvsem vlaken tipa II. Izboljša sproščanje in poznejši ponovni privzem kalcija iz sarkopla- zemskega retikuluma. Področja delovanja: Največja jakost Možna hitrejša povrnitev največje jakosti po različnih protokolih utrujanja. Test Wingate Pozitiven vpliv na nekatere parametre testa. Višina skoka Pozitiven vpliv na povrnitev višine skoka po protokolu utrujanja. Vadba proti uporu Pozitiven vpliv na področjih proizvedene mišične moči, hitrosti kontrakcije in števila ponovitev do odpovedi. glas mladih 177 10. Coggan, A. R., Broadstreet, S. R., Mikhalkova, D., Bole, I., Leibowitz, J. L., Kadkhodayan, A., … Peterson, L. R. (2018). Dietary nitrate‐in- duced increases in human muscle power: high versus low responders. Physiological re- ports, 6(2), e13575. https://doi.org/10.14814/ phy2.13575 11. Coggan, A. R., Hoffman, R. L., Gray, D. A., Mo- orthi, R. N., Thomas, D. P., Leibowitz, J. L., … Peterson, L. R. (2020). A Single Dose of Dieta- ry Nitrate Increases Maximal Knee Extensor Angular Velocity and Power in Healthy Older Men and Women. The journals of gerontology series a: biological sciences and medical scien- ces, 75(6), 1154–1160. https://doi.org/10.1093/ gerona/glz156 12. Coggan, A. R., Leibowitz, J. L., Kadkhodayan, A., Thomas, D. T., Ramamurthy, S., Spea- rie, C. A., … Peterson, L. R. (2015). Effect of acute dietary nitrate intake on maximal knee extensor speed and power in healthy men and women. Nitric oxide : biology and chemistry / official journal of the nitric oxide society, 48, 16–21. https://doi.org/10.1016/j. niox.2014.08.014 13. Cormie, P., McGuigan, M. R. in Newton, R. U. (2011). Developing maximal neuromu- scular power: Part 1--biological basis of maximal power production. Sports medici- ne (Auckland, N.Z.), 41(1), 17–38. https://doi. org/10.2165/11537690-000000000-00000 14. Cuenca, E., Jodra, P., Pérez-López, A., Gon- zález-Rodríguez, L. G., Fernandes da Silva, S., Veiga-Herreros, P. in Domínguez, R. (2018). Effects of Beetroot Juice Supplementation on Performance and Fatigue in a 30-s All- -Out Sprint Exercise: A Randomized, Dou- ble-Blind Cross-Over Study. Nutrients, 10(9), 1222. https://doi.org/10.3390/nu10091222 15. d’Unienville, N. M. A., Blake, H. T., Coates, A. M., Hill, A. M., Nelson, M. J. in Buckley, J. D. (2021). Effect of food sources of nitrate, polyphenols, L-arginine and L-citrulline on endurance exercise performance: a systema- tic review and meta-analysis of randomised controlled trials. Journal of the international society of sports nutrition, 18, 76. https://doi. org/10.1186/s12970-021-00472-y 16. de Oliveira, G. V., do Nascimento, L. A. D., Volino-Souza, M., do Couto Vellozo, O. in Alvares, T. S. (2020). A single oral dose of beetroot-based gel does not improve mu- scle oxygenation parameters, but speeds up handgrip isometric strength recovery in recreational combat sports athletes. Biology of sport, 37(1), 93–99. https://doi.org/10.5114/ biolsport.2020.92518 17. de Oliveira, G. V., Morgado, M., Conte-Junior, C. A. in Alvares, T. S. (2017). Acute effect of dietary nitrate on forearm muscle oxyge- nation, blood volume and strength in older adults: A randomized clinical trial. PLoS ONE, 12(11), e0188893. https://doi.org/10.1371/jo- urnal.pone.0188893 18. Domínguez, Raúl, Cuenca, E., Maté-Muñoz, J. L., García-Fernández, P., Serra-Paya, N., Estevan, M. C. L., … Garnacho-Castaño, M. V. (2017). Effects of Beetroot Juice Supple- mentation on Cardiorespiratory Endurance in Athletes. A Systematic Review. Nutrients, 9(1), 43. https://doi.org/10.3390/nu9010043 19. Domínguez, R., Garnacho-Castaño, M. V., Cuenca, E., García-Fernández, P., Muñoz- González, A., de Jesús, F., … Maté-Muñoz, J. L. (2017). Effects of Beetroot Juice Supple- mentation on a 30-s High-Intensity Inertial Cycle Ergometer Test. Nutrients, 9(12), 1360. https://doi.org/10.3390/nu9121360 20. Domínguez, R., Maté-Muñoz, J. L., Cuenca, E., García-Fernández, P., Mata-Ordoñez, F., Lo- zano-Estevan, M. C., … Garnacho-Castaño, M. V. (2018). Effects of beetroot juice su- pplementation on intermittent high-inten- sity exercise efforts. Journal of the internati- onal society of sports nutrition, 15. https://doi. org/10.1186/s12970-017-0204-9 21. Dumar, A. M., Huntington, A. F., Rogers, R. R., Kopec, T. J., Williams, T. D. in Ballmann, C. G. (2021). Acute Beetroot Juice Supple- mentation Attenuates Morning-Associated Decrements in Supramaximal Exercise Per- formance in Trained Sprinters. International journal of environmental research and public health, 18(2), 412. https://doi.org/10.3390/ ijerph18020412 22. Dykhuizen, R. S., Frazer, R., Duncan, C., Smith, C. C., Golden, M., Benjamin, N. in Leifert, C. (1996). Antimicrobial effect of acidified nitri- te on gut pathogens: importance of dietary nitrate in host defense. Antimicrobial agents and chemotherapy, 40(6), 1422–1425. 23. Esen, O., Dobbin, N. in Callaghan, M. J. (2022). The Effect of Dietary Nitrate on the Contrac- tile Properties of Human Skeletal Muscle: A Systematic Review and Meta-Analysis. Jour- nal of the american nutrition association, 1–12. https://doi.org/10.1080/07315724.2022.2037 475 24. Ferguson, S. K., Hirai, D. M., Copp, S. W., Holdsworth, C. T., Allen, J. D., Jones, A. M., … Poole, D. C. (2013). Impact of dietary nitrate supplementation via beetroot juice on exer- cising muscle vascular control in rats. The jo- urnal of physiology, 591(Pt 2), 547–557. https:// doi.org/10.1113/jphysiol.2012.243121 25. Fulford, J., Winyard, P. G., Vanhatalo, A., Bai- ley, S. J., Blackwell, J. R. in Jones, A. M. (2013). Influence of dietary nitrate supplementation on human skeletal muscle metabolism and force production during maximum volun- tary contractions. Pflugers archiv: european journal of physiology, 465(4), 517–528. https:// doi.org/10.1007/s00424-013-1220-5 26. Gallardo, E. J. in Coggan, A. R. (2019). What Is in Your Beet Juice? Nitrate and Nitrite Content of Beet Juice Products Marketed to Athletes. International journal of sport nutri- tion and exercise metabolism, 29(4), 345–349. https://doi.org/10.1123/ijsnem.2018-0223 27. Gallardo, E. J., Gray, D. A., Hoffman, R. L., Yates, B. A., Moorthi, R. N. in Coggan, A. R. (2020). Dose–Response Effect of Dietary Nitrate on Muscle Contractility and Blood Pressure in Older Subjects: A Pilot Study. The journals of gerontology series a: biological sciences and medical sciences, 76(4), 591–598. https://doi. org/10.1093/gerona/glaa311 28. Gasier, H. G., Reinhold, A. R., Loiselle, A. R., Soutiere, S. E. in Fothergill, D. M. (2017). Effec- ts of oral sodium nitrate on forearm blood flow, oxygenation and exercise performan- ce during acute exposure to hypobaric hypoxia (4300 m). Nitric oxide: biology and chemistry, 69, 1–9. https://doi.org/10.1016/j. niox.2017.07.001 29. Gentil, P., Del Vecchio, F. B., Paoli, A., Scho- enfeld, B. J. in Bottaro, M. (2017). Isokine- tic Dynamometry and 1RM Tests Produce Conflicting Results for Assessing Alterations in Muscle Strength. Journal of human kine- tics, 56, 19–27. https://doi.org/10.1515/hu- kin-2017-0019 30. Gladwin, M. T., Schechter, A. N., Kim-Shapiro, D. B., Patel, R. P., Hogg, N., Shiva, S., … Lun- dberg, J. O. (2005). The emerging biology of the nitrite anion. Nature chemical biolo- gy, 1(6), 308–314. https://doi.org/10.1038/ nchembio1105-308 31. Haider, G. in Folland, J. P. (2014). Nitrate supplementation enhances the contrac- tile properties of human skeletal muscle. Medicine and science in sports and exercise, 46(12), 2234–2243. https://doi.org/10.1249/ MSS.0000000000000351 32. Haizlip, K. M., Harrison, B. C. in Leinwand, L. A. (2015). Sex-Based Differences in Skeletal Muscle Kinetics and Fiber-Type Compo- sition. Physiology, 30(1), 30–39. https://doi. org/10.1152/physiol.00024.2014 33. Hayashi, T., Yamada, K., Esaki, T., Kuzuya, M., Satake, S., Ishikawa, T., … Iguchi, A. (1995). Estrogen increases endothelial nitric oxide by a receptor-mediated system. Biochemi- cal and biophysical research communications, 214(3), 847–855. https://doi.org/10.1006/ bbrc.1995.2364 34. Hernández, A., Schiffer, T. A., Ivarsson, N., Cheng, A. J., Bruton, J. D., Lundberg, J. O., … Westerblad, H. (2012). Dietary nitrate incre- ases tetanic [Ca2+]i and contractile force in mouse fast-twitch muscle. The journal of physiology, 590(Pt 15), 3575–3583. https://doi. org/10.1113/jphysiol.2012.232777 35. Hoon, M. W., Fornusek, C., Chapman, P. G. in Johnson, N. A. (2015). The effect of nitrate supplementation on muscle contraction in healthy adults. European journal of sport sci- ence, 15(8), 712–719. https://doi.org/10.1080/1 7461391.2015.1053418 178 36. Hoon, M. W., Johnson, N. A., Chapman, P. G. in Burke, L. M. (2013). The effect of nitrate su- pplementation on exercise performance in healthy individuals: a systematic review and meta-analysis. International journal of sport nutrition and exercise metabolism, 23(5), 522– 532. https://doi.org/10.1123/ijsnem.23.5.522 37. Hord, N. G., Tang, Y. in Bryan, N. S. (2009). Food sources of nitrates and nitrites: the physiologic context for potential health benefits. The american journal of clinical nu- trition, 90(1), 1–10. https://doi.org/10.3945/ ajcn.2008.27131 38. Huang, S.-H., Johnson, K. in Pipe, A. (2006). The Use of Dietary Supplements and Me- dications by Canadian Athletes at the Atlanta and Sydney Olympic Games. Clini- cal journal of sport medicine : official journal of the canadian academy of sport medici- ne, 16, 27–33. https://doi.org/10.1097/01. jsm.0000194766.35443.9c 39. Jodra, P., Domínguez, R., Sánchez-Oliver, A. J., Veiga-Herreros, P. in Bailey, S. J. (2020). Effect of Beetroot Juice Supplementation on Mood, Perceived Exertion, and Perfor- mance During a 30-Second Wingate Test. International journal of sports physiology and performance, 15(2), 243–248. https://doi. org/10.1123/ijspp.2019-0149 40. Jones, A. M. (2014). Dietary Nitrate Supple- mentation and Exercise Performance. Sports medicine (Auckland, N.z.), 44(Suppl 1), 35–45. https://doi.org/10.1007/s40279-014-0149-y 41. Jones, A. M., Thompson, C., Wylie, L. J. in Van- hatalo, A. (2018). Dietary Nitrate and Physical Performance. Annual review of nutrition, 38, 303–328. https://doi.org/10.1146/annurev- -nutr-082117-051622 42. Jonvik, K. L., Nyakayiru, J., Van Dijk, J. W., Maa- se, K., Ballak, S. B., Senden, J. M. G., … Verdijk, L. B. (2018). Repeated-sprint performance and plasma responses following beetroot juice supplementation do not differ betwe- en recreational, competitive and elite sprint athletes. European journal of sport science, 18(4), 524–533. https://doi.org/10.1080/1746 1391.2018.1433722 43. Jonvik, K. L., Hoogervorst, D., Peelen, H. B., de Niet, M., Verdijk, L. B., van Loon, L. J. C. in van Dijk, J.-W. (2021). The impact of beetroot ju- ice supplementation on muscular enduran- ce, maximal strength and countermovement jump performance. European journal of sport science, 21(6), 871–878. https://doi.org/10.108 0/17461391.2020.1788649 44. Jurado-Castro, J. M., Campos-Perez, J., Ranchal-Sanchez, A., Durán-López, N. in Domínguez, R. (2022). Acute Effects of Be- etroot Juice Supplements on Lower-Bo- dy Strength in Female Athletes: Double- -Blind Crossover Randomized Trial. Sports health, 19417381221083590. https://doi. org/10.1177/19417381221083590 45. Kapil, V., Rathod, K. S., Khambata, R. S., Bahra, M., Velmurugan, S., Purba, A., … Ahluwalia, A. (2018). Sex differences in the nitrate-nitrite- -NO• pathway: Role of oral nitrate-reducing bacteria. Free radical biology & medicine, 126, 113–121. https://doi.org/10.1016/j.freeradbio- med.2018.07.010 46. Kerksick, C. M., Wilborn, C. D., Roberts, M. D., Smith-Ryan, A., Kleiner, S. M., Jäger, R., … Kreider, R. B. (2018). ISSN exercise & sports nutrition review update: research & recom- mendations. Journal of the international society of sports nutrition, 15, 38. https://doi. org/10.1186/s12970-018-0242-y 47. Kokkinoplitis, K. in Chester, N. (2014). The effect of beetroot juice on repeated sprint performance and muscle force produc- tion. Journal of physical education and sport, 14, 242–247. https://doi.org/10.7752/ jpes.2014.02036 48. Laaksonen, M. S., Kalliokoski, K. K., Kyröläinen, H., Kemppainen, J., Teräs, M., Sipilä, H., … Knuuti, J. (2003). Skeletal muscle blood flow and flow heterogeneity during dynamic and isometric exercise in humans. American journal of physiology. heart and circulatory physiology, 284(3), H979–986. https://doi. org/10.1152/ajpheart.00714.2002 49. Lago-Rodríguez, Á., Domínguez, R., Ramos- -Álvarez, J. J., Tobal, F. M., Jodra, P., Tan, R. in Bailey, S. J. (2020). The Effect of Dietary Ni- trate Supplementation on Isokinetic Torque in Adults: A Systematic Review and Meta- -Analysis. Nutrients, 12(10), 3022. https://doi. org/10.3390/nu12103022 50. López-Samanes, Á., Gómez Parra, A., More- no-Pérez, V. in Courel-Ibáñez, J. (2020). Does Acute Beetroot Juice Supplementation Improve Neuromuscular Performance and Match Activity in Young Basketball Players? A Randomized, Placebo-Controlled Study. Nutrients, 12(1), 188. https://doi.org/10.3390/ nu12010188 51. López-Samanes, Á., Pérez-López, A., More- no-Pérez, V., Nakamura, F. Y., Acebes-Sán- chez, J., Quintana-Milla, I., … Domínguez, R. (2020). Effects of Beetroot Juice Ingestion on Physical Performance in Highly Competitive Tennis Players. Nutrients, 12(2), 584. https:// doi.org/10.3390/nu12020584 52. Lundberg, J. O. in Govoni, M. (2004). Inorga- nic nitrate is a possible source for systemic generation of nitric oxide. Free radical bio- logy & medicine, 37(3), 395–400. https://doi. org/10.1016/j.freeradbiomed.2004.04.027 53. Lundberg, J. O., Weitzberg, E. in Gladwin, M. T. (2008). The nitrate-nitrite-nitric oxide path- way in physiology and therapeutics. Nature reviews. drug discovery, 7(2), 156–167. https:// doi.org/10.1038/nrd2466 54. Martin, K., Smee, D., Thompson, K. G. in Rattray, B. (2014). No improvement of repe- ated-sprint performance with dietary nitra- te. International journal of sports physiology and performance, 9(5), 845–850. https://doi. org/10.1123/ijspp.2013-0384 55. Maughan, R. J., Burke, L. M., Dvorak, J., Lar- son-Meyer, D. E., Peeling, P., Phillips, S. M., … Engebretsen, L. (2018). IOC Consensus Statement: Dietary Supplements and the High-Performance Athlete. International jo- urnal of sport nutrition and exercise metabo- lism, 28(2), 104–125. https://doi.org/10.1123/ ijsnem.2018-0020 56. Morrissey, M. C., Harman, E. A. in Johnson, M. J. (1995). Resistance training modes: specifi- city and effectiveness. Medicine and science in sports and exercise, 27(5), 648–660. 57. Papadopoulos, S., Dipla, K., Triantafyllou, A., Nikolaidis, M. G., Kyparos, A., Touplikioti, P., … Zafeiridis, A. (2018). Beetroot Increases Mu- scle Performance and Oxygenation During Sustained Isometric Exercise, but Does Not Alter Muscle Oxidative Efficiency and Micro- vascular Reactivity at Rest. Journal of the american college of nutrition, 37(5), 361–372. https://doi.org/10.1080/07315724.2017.1401 497 58. Paul, D. J. in Nassis, G. P. (2015). Testing strength and power in soccer players: the application of conventional and tra- ditional methods of assessment. Jour- nal of strength and conditioning research, 29(6), 1748–1758. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000000807 59. Porrini, M. in Del Bo', C. (2016). Ergogenic Aids and Supplements. Frontiers of hor- mone research, 47, 128–152. https://doi. org/10.1159/000445176 60. Raat, N. J. H., Shiva, S. in Gladwin, M. T. (2009). Effects of nitrite on modulating ROS gene- ration following ischemia and reperfusion. Advanced drug delivery reviews, 61(4), 339–350. https://doi.org/10.1016/j.addr.2009.02.002 61. Ranchal-Sanchez, A., Diaz-Bernier, V. M., De La Florida-Villagran, C. A., Llorente-Cantare- ro, F. J., Campos-Perez, J. in Jurado-Castro, J. M. (2020). Acute Effects of Beetroot Jui- ce Supplements on Resistance Training: A Randomized Double-Blind Crossover. Nu- trients, 12(7), 1912. https://doi.org/10.3390/ nu12071912 62. Rodríguez-Fernández, A., Castillo, D., Raya- -González, J., Domínguez, R. in Bailey, S. J. (2021). Beetroot juice supplementation increases concentric and eccentric muscle power output. Original investigation. Journal of science and medicine in sport, 24(1), 80–84. https://doi.org/10.1016/j.jsams.2020.05.018 63. Roelofs, E. J., Hirsch, K. R., Trexler, E. T., Mock, M. G. in Smith-Ryan, A. E. (2015). The effec- ts of pomegranate extract on anaerobic exercise performance & cardiovascular re- sponses. Journal of the international society of sports nutrition, 12(sup1), P56. https://doi. org/10.1186/1550-2783-12-S1-P56 glas mladih 179 64. Rothwell, S. in Alkhatib, A. (2014). PP15 Effec- ts Of Acute Dietary Nitrate Supplementation On 30-second Wingate Performance In He- althy Collegiate Males. British journal of sports medicine, 48(Suppl 3), A11–A11. https://doi. org/10.1136/bjsports-2014-094245.31 65. San Juan, A. F., Dominguez, R., Lago-Rodrí- guez, Á., Montoya, J. J., Tan, R. in Bailey, S. J. (2020). Effects of Dietary Nitrate Supplemen- tation on Weightlifting Exercise Performan- ce in Healthy Adults: A Systematic Review. Nutrients, 12(8), 2227. https://doi.org/10.3390/ nu12082227 66. Smith, K., Muggeridge, D. J., Easton, C. in Ross, M. D. (2019). An acute dose of inorganic dietary nitrate does not improve high-in- tensity, intermittent exercise performance in temperate or hot and humid conditions. European journal of applied physiology, 119(3), 723–733. https://doi.org/10.1007/s00421-018- 04063-9 67. Stamler, J. S. in Meissner, G. (2001). Physiolo- gy of nitric oxide in skeletal muscle. Physi- ological reviews, 81(1), 209–237. https://doi. org/10.1152/physrev.2001.81.1.209 68. Stanhewicz, A. E., Wenner, M. M. in Sta- chenfeld, N. S. (2018). Sex differences in endothelial function important to vascular health and overall cardiovascular disease risk across the lifespan. American journal of physiology – heart and circulatory physiology, 315(6), H1569–H1588. https://doi.org/10.1152/ ajpheart.00396.2018 69. Stone, M. H., Moir, G., Glaister, M. in Sanders, R. (2002). How much strength is necessary? Physical therapy in sport, 3(2), 88–96. https:// doi.org/10.1054/ptsp.2001.0102 70. Tan, R., Pennell, A., Price, K. M., Karl, S. T., Seekamp-Hicks, N. G., Paniagua, K. K., … Bailey, S. J. (2022). Effects of Dietary Nitrate Supplementation on Performance and Mu- scle Oxygenation during Resistance Exercise in Men. Nutrients, 14(18), 3703. https://doi. org/10.3390/nu14183703 71. Tillin, N. A., Moudy, S., Nourse, K. M. in Tyler, C. J. (2018). Nitrate Supplement Benefits Contractile Forces in Fatigued but Not Unfa- tigued Muscle. Medicine and science in sports and exercise, 50(10), 2122–2131. https://doi. org/10.1249/MSS.0000000000001655 72. Vieira de Oliveira, G., Nascimento, L. A., Voli- no, M., Mesquita, J. in Alvares, T. (2018). Bee- troot-based gel supplementation improves handgrip strength, forearm muscle O2 satu- ration but not exercise tolerance and blood volume in jiu-jitsu athletes. Applied physiolo- gy, nutrition, and metabolism, 43. https://doi. org/10.1139/apnm-2017-0828 73. Vitale, K. in Getzin, A. (2019). Nutrition and Supplement Update for the Endurance At- hlete: Review and Recommendations. Nu- trients, 11(6), 1289. https://doi.org/10.3390/ nu11061289 74. Whitfield, J., Gamu, D., Heigenhauser, G. J. F., VAN Loon, L. J. C., Spriet, L. L., Tupling, A. R. in Holloway, G. P. (2017). Beetroot Juice Increases Human Muscle Force wi- thout Changing Ca2+-Handling Proteins. Medicine and science in sports and exercise, 49(10), 2016–2024. https://doi.org/10.1249/ MSS.0000000000001321 75. Williams, T. D., Martin, M. P., Mintz, J. A., Ro- gers, R. R. in Ballmann, C. G. (2020). Effect of Acute Beetroot Juice Supplementation on Bench Press Power, Velocity, and Repetiti- on Volume. Journal of strength and conditi- oning research, 34(4), 924–928. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000003509 76. Wilson, G. J. in Murphy, A. J. (1996). The use of isometric tests of muscular functi- on in athletic assessment. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 22(1), 19–37. https://doi. org/10.2165/00007256-199622010-00003 77. Wong, T. H., Sim, A. in Burns, S. F. (2021). The Effect of Beetroot Ingestion on High-Intensi- ty Interval Training: A Systematic Review and Meta-Analysis. Nutrients, 13(11), 3674. https:// doi.org/10.3390/nu13113674 78. Wylie, L. J., Bailey, S. J., Kelly, J., Blackwell, J. R., Vanhatalo, A. in Jones, A. M. (2016). Influ- ence of beetroot juice supplementation on intermittent exercise performance. Europe- an journal of applied physiology, 116, 415–425. https://doi.org/10.1007/s00421-015-3296-4 79. Zamani, H., de Joode, M. E. J. R., Hossein, I. J., Henckens, N. F. T., Guggeis, M. A., Berends, J. E., … van Breda, S. G. J. (2021). The benefits and risks of beetroot juice consumption: a systematic review. Critical reviews in food sci- ence and nutrition, 61(5), 788–804. https://doi. org/10.1080/10408398.2020.1746629 doc. dr. Žiga Kozinc Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju ziga.kozinc@fvz.upr.si 180 The influence of progressive resistance exercise protocol on body composition and upper extremity strength among older adult women Abstract The first objective of the study was to examine the feasibility and effects of a progressive resistance training protocol on body composition and upper extremity strength in older adult women. The second objective was to determine if strength-related parameters and changes in body composition are correlated with the age of the participants. Strength was tested using a handgrip test and a unilateral biceps curl one repetition maximum (1RM) test as an indicators of upper extremity strength. Body composition was tested using bioimpedance. Sixty older adult women (age range 56 to 81 years), all residents occupants of the Črnomelj Health Centre, participated in an eight-week strength training protocol. A paired-samples t-test revealed a statistically significant improvement in left and right arm biceps curl results (p < 0,001), an increase in body mass (p < 0,05), body mass index (p < 0,05) and fat mass (p < 0,05), while no differences were found in handgrip strength and muscle mass (p > 0,05). The Pearson correlation coefficient showed no correlation between the changes in body composition and strength with the age of the participants (p > 0.05). We consider the progressive resistance training used in our study to be feasible and useful for improving upper extremity strength in older adult women, so it can be safely used in practice. Keywords: strength, body mass, elderly woman, Chronic, non-communicable disease, training. Izvleček Namen raziskave je bil preučiti vpliv 8-teden- ske stopnjevane vadbe za moč na telesno se- stavo in moč rok pri starejših ženskah ter ugo- toviti, ali so spremembe v sestavi in moči rok zaradi vadbe odvisne od starosti preiskovank. Moč rok je bila testirana s stiskom pesti in upogibom komolca, telesno sestavo pa smo izmerili z bioimpedanco. Testa moči so prei- skovanke izvedle tako z levo kot desno roko. V raziskavi je sodelovalo 60 oskrbovank Zdra- vstvenega doma Črnomelj, starih od 56 do 81 let. S t-testom za odvisne vzorce smo ugoto- vili statistično značilne razlike med začetnimi in končnimi rezultati pri upogibu komolca z levo in desno roko (p < 0,001), telesni masi (p < 0,05), indeksu telesne mase (p < 0,05) in maščobni masi (p  <  0,05), medtem ko se re- zultati pri stisku pesti z levo (p = 0,65) in de- sno (p = 0,60) roko ter mišični masi (p = 0,44) niso spremenili. S Pearsonovim korelacijskim koeficientom nismo odkrili povezanosti med spremembami v rezultatih pred-po ter staro- stjo preiskovank (p > 0,05). Stopnjevan pro- tokol vadbe za moč z uporabo samo manjših pripomočkov se je izkazal kot učinkovit in aplikativen v praksi, zato lahko pomeni izho- dišče za vadbo moči starejših žensk v praksi. Ključne besede: moč, telesna sestava, starejše ženske, kronične nenalezljive bolezni, vadba. Urša Zagorac, Melinda Skoliber, Darjan Spudić Vpliv stopnjevanega programa vadbe za moč na telesno sestavo in moč rok pri starejših ženskah raziskovalna dejavnost 181 Uvod S starostjo se zmanjšujeta mišična masa in moč, kar imenujemo tudi sarkopenija (He- pple in Rice, 2016). V številnih raziskavah in praksi se je merjenje moči starostnikov iz- kazalo kot uporabno pri odkrivanju kronič- nih nenalezljivih bolezni ter s tem zmanjša- nju možnosti za obolevnost (Pahor, Manini in Cesari, 2009). Zmanjšana moč podvoji tveganje za funkcionalne okvare, ki jih Spira in sodelavci (2015) opredeljujejo kot težave pri nošenju in dvigovanju bremen, sklanjanju in klečanju pri vsakodnevnih ak- tivnostih, kot sta oblačenje in umivanje, pri hoji in hoji po stopnicah, ter se odražajo na številnih področjih vsakdanjega življenja. Glavni vzrok obolevnosti in umrljivosti na svetovni ravni so kronične nenalezljive bo- lezni, ki so tesno povezane z epidemijo de- belosti ter razširjenim nezdravim načinom prehranjevanja in vedenja, kot sta kajenje in telesna nedejavnost. Wells in Shirley (2016) navajata prekomerno telesno maso, najpogosteje izraženo v obliki indeksa te- lesne mase (ITM), kot najočitnejši dejavnik tveganja in jo pri starostnikih povezujeta predvsem z nastankom srčno-žilnih bole- zni. Pei in sodelavci (2019) opisujejo močno povezanost med ljudmi z večjim ITM in po- javom kroničnih nenalezljivih bolezni, kot so sladkorna bolezen, hipertenzija, hiperli- pidemija in metabolni sindrom. Ključnega pomena za preprečevanje ne- nalezljivih bolezni pri starejših osebah je ustrezna fizična pripravljenost, ki jo lahko dosežemo s sistematično telesno dejav- nostjo. Po priporočilu Svetovne zdravstve- ne organizacije je za ohranjanje zdravja odraslih potrebnih najmanj od 150 do 300 minut zmerne intenzivne telesne de- javnosti na teden ali od 75 do 150 minut visoko intenzivne telesne dejavnosti na teden oziroma ustrezna kombinacija obeh. Za dodatne koristi za zdravje se priporoča izvajanje vaj za krepitev mišic najmanj dva- krat na teden ter izvajanje vaj s poudarkom na dinamičnem ravnotežju in koordinaciji najmanj trikrat na teden (World Health Or- ganization, 2020). Številne s starostjo povezane fiziološke spremembe, ki prispevajo k sarkopeniji, se pojavljajo hormonsko, nevrološko, pre- snovno in vedenjsko (Cannataro idr., 2022). Vadba za moč lahko pozitivno vpliva na vsako izmed teh področij, zato jo je smisel- no vključevati v telesno dejavnost starejših. Redno izvajanje vaj za moč pri starostnikih ima pozitiven vpliv na ohranjanje kostne gostote, samostojnosti in vitalnosti. Poleg tega lahko vadba za moč zmanjša tveganje za pojav nenalezljivih kroničnih bolezni, kot so bolezni srca, artritis in sladkorna bolezen tipa 2, hkrati pa izboljša spanec in zmanj- ša depresijo (Seguin in Nelson, 2003). Stisk pesti je v literaturi opredeljen kot najboljši pokazatelj splošne moči telesa, sploh pri starostnikih. Moč stiska pesti se že vrsto let uporablja za spremljanje moči in funk- cionalnosti starejših, stopnje krhkosti in sarkopenije, saj predstavlja oceno moči ce- lotnega telesa. Bohannon (2019) stisk pesti opisuje kot biomarker oziroma pokazatelj funkcionalnosti zgornjih okončin, mineral- ne kostne gostote, možnosti za zlome, kot dejavnik tveganja za padce in kognitivne motnje ter tudi kot dejavnik tveganja za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni (Neidenbach idr., 2019). Ta meritev je ključ- nega pomena v sklopu meritev za starejše osebe s tveganjem za slabo zdravstveno stanje. Liu in sodelavci (2017) ugotavljajo, da sta funkcionalnost zgornjih okončin in moč odvisna od testa – poleg stiska pesti se je kot verodostojen za oceno splošne moči starostnikov izkazal še test moči pri upogibu komolca. Številne raziskave, med drugim študija Jeounga in Choola (2015), ugotavljajo, da je moč upogiba komolca povezana s krhkostjo, tj. geriatrični sin- drom, ki kaže na prisotnost treh ali več stanj od naštetih: nenamerna izguba telesne teže (4,5 kg v enem letu), izčrpanost, mišič- na šibkost, definirana z močjo stiska dlani, upočasnjena hitrost hoje in omejitve pri iz- vajanju telesne dejavnosti (Fried idr., 2001). Test upogiba komolca je povezan tudi s funkcijo zgornjih okončin in ga je posledič- no, poleg stiska pesti, smiselno vključevati v oceno telesne zmogljivosti starejših oseb z vidika preventive in spremljanja učinkov vadbe za moč (Cannataro idr., 2022). V literaturi primanjkuje izsledkov raziskav, ki bi preučevale vplive različnih celostnih in sistematičnih protokolov vadbe za moč starostnikov z enostavnimi pripomočki za vadbo moči. Oblikovan je bil stopnjevan in starejšim ženskam prilagojen protokol vadbe za moč. V prvi fazi je bil namen naše študije preveriti učinkovitost proto- kola vadbe na telesno sestavo in moč rok starejših žensk. V drugi fazi pa smo želeli preveriti, ali je napredek pri vadbi odvisen od starosti preiskovank. Predvidevali smo, da bodo preiskovanke zaradi programa vadbe za moč povečale mišično maso, kar se bo izrazilo v povečanju sile pri stisku pesti in dvignjenem bremenu pri upogibu komolca. V drugi fazi pa smo na podlagi rezultatov dosedanjih raziskav (Bemben in Murphy, 2001; Kittilsen idr., 2021; Reeves idr., 2006) predpostavili, da napredek pri vadbi ne bo odvisen od starosti preiskovank. „Metode Preiskovanci V raziskavo je bilo prostovoljno vključe- nih 60 starejših žensk, starih od 56 do 81 let (povprečna starost 68,8 [SD = 7,3] leta, masa 74,0 (14,5) kg in višina 163,7 [SD = 6,2] cm). Vse so bile oskrbovanke Zdravstvene- ga doma Črnomelj. Preiskovanke so bile za sodelovanje v študiji naključno izbrane in niso imele predhodnih izkušenj z vadbo za moč. Podana jim je bila izjava, da lahko iz raziskave kadarkoli izstopijo. Celoten eks- periment je bil izveden v skladu s Helsin- ško-tokijsko deklaracijo. Postopek meritev in pripomočki Pred začetkom vadbenega programa so preiskovanke izpolnile zdravstveni Vprašal- nik o pripravljenosti na vadbo (PAR-Q) (The Physical Activity Readiness Questionnaire for Everyone, 2022). V okviru raziskave so bile izvedene meritve telesne sestave in meritve testov telesne pripravljenosti za starejše. Vse meritve so potekale v Zdra- vstvenem domu Črnomelj. Izvedena sta bila testa stisk pesti [N/kg TM] (v nadaljeva- nju: stisk) in upogib komolca [1 RM/kg TM] (v nadaljevanju: upogib) ter opravljene me- ritve telesne sestave – telesna masa [kg] (v nadaljevanju: TM), indeks telesne mase [kg/ m2] (v nadaljevanju: ITM), maščobna masa [kg] (v nadaljevanju: MA), mišična masa [kg] (v nadaljevanju: MM). Za antropometrične meritve in meritve sestave telesa sta bila uporabljena merilnik sestave telesa in teh- tnica (model SC-331S, Tanita, Illinois, ZDA) ter višinomer (model 1707007002268, Seca, Birmingham, Velika Britanija). Preiskovanke so vse meritve opravile pred začetkom in po koncu vadbenega protokola. Zaključno testiranje je vključevalo enako zaporedje in izvedbo testnih meritev kot uvodno testi- ranje. Stisk pesti Za merjenje moči pri stisku pesti je bil uporabljen hidravlični ročni dinamometer (Jamar 5030J1, Patterson Medical, Brook- field). Izmerili smo največjo izometrično silo pri stisku upogibalk prstov in zapestja (Colprim Galceran idr., 2011). Meritve so bile izvedene v sedu na stolu, bočno na prei- skovanko. Merjena roka je bila pokrčena v 182 priročenju (nadlaket bočno ob telesu, 90° upogiba v komolcu). Dlan je bila ob priti- sku stisnjena v pest, koren dlani je bil ob pritisku naslonjen na oblazinjeno podlago ročnega dinamometra. Nasprotna roka od merjene je bila med potekom meritve pri- ročena. Preiskovanke so pred izvajanjem testa dobile navodilo, naj silo stopnjujejo tako, da v dveh sekundah dosežejo naj- večjo hoteno izometrično kontrakcijo. Protokol meritev je obsegal dve največji hoteni izometrični kontrakciji za vsako roko posebej. V statistično analizo smo vstopili z največjo vrednostjo proizvedene sile pri stisku pesti, merjeno v kg. Rezultati so bili normalizirani na telesno maso preiskovank [N/kg TM]. Upogib komolca Največja moč upogibalk komolca je bila ocenjena z metodo merjenja največjega bremena pri eni ponovitvi vaje (1 RM). Pri testiranju je bilo izvedenih do osem pono- vitev. Masa bremena je bila za vsako posa- meznico ocenjena na podlagi njenih izku- šenj. Pred protokolom vadbe in po njem je bil test izveden z isto maso bremena. Nato je bil 1 RM za vsako posameznico izraču- nan po enačbi po Brzyckem 1RM = 100 x breme ÷ (102,78 – 2,78 x št. ponovitev) pri čemer breme označuje maso v kg in št. ponovitev predstavlja število izvedenih ponovitev. Posreden način izračuna 1 RM smo uporabili, saj izboljšuje kakovost pri- dobljenih podatkov v primerjavi z nepo- sredno metodo merjenja 1 RM. Rezultati neposrednega testa bi namreč lahko bili zaradi pomanjkanja izkušenj preiskovank z vadbo za moč manj zanesljivi. Enačba Brzyckega se upošteva kot alternativa in je relevantna za ocenjevanje 1 RM na podlagi uspešnosti submaksimalnih ponovitev, ki so jih pri testu izvedle preiskovanke (Nasci- mento idr., 2007). Test je bil izveden z levo in desno roko. V statistično analizo smo pri upogibu komolca vstopili z 1 RM, merjenim v kg. Rezultati so bili dodatno normalizirani na telesno maso preiskovank [1 RM/kg TM]. Potek vadbe Izveden je bil osemtedenski protokol vad- be za moč, ki je potekala eno uro dvakrat na teden (torek in petek). Vaje za moč so bile izvedene z lastno telesno maso in z uporabo naslednjih pripomočkov: elasti- ka, ročka s kolutastimi utežmi (do 30 kg), proste uteži (do 15 kg), šestrobna palica s kolutastimi utežmi (do 30 kg), škripec (skla- dovnica uteži do 30 kg) in letvenik. Ogrevanje je bilo sestavljeno iz uvodnega dinamičnega dela, pri katerem je bil cilj z nizko intenzivno aerobno aktivnostjo dvi- gniti temperaturo telesa, in specialnega dela, katerega cilj je bil z dinamičnimi raz- teznimi vajami in krepilnimi dinamičnimi vajami dodatno pripraviti večje mišične skupine (predvsem trup) na obremenitve v glavnem delu vadbene enote. Aktivnosti so bile izbrane ob upoštevanju začetnih gibalnih sposobnosti starejših žensk in var- nosti vadečih. Uvodni dinamični del (6 min. do prve stopnje znojenja in rahle zadiha- nosti) je obsegal prosto hojo po prostoru z izvedbo dinamičnih razteznih vaj za ce- lotno telo (1. in 2. teden), poligon z izvedbo dinamičnih razteznih vaj za celotno telo (3. in 4. teden), poligon z izvedbo dinamič- nih ravnotežnih vaj (5. in 6. teden), igralne oblike z izvedbo dinamičnih ravnotežnih in krepilnih vaj (7. in 8. teden). Intenzivnost ogrevanja je bila določena s stopnjo zazna- nega napora 11 na skali do 20 (Garber idr., 2011). Specialni del ogrevanja je obsegal zasuke medenice v leži na hrbtu (10–15 počasnih tekočih ponovitev v čim večjem obsegu giba) in izometrične krepilne vaje: a) nape- njanje trebušnega steznika v leži na hrbtu, b) upiranje dvigu rok v predročenje v parih, c) upiranje spustu rok v predročenje v pa- rih, d) upiranje zasuku trupa v predročenju v parih (v levo in v desno). Pri vajah b–d smo število izvedenih ponovitev stopnje- vali na dva tedna (vsaka dva tedna smo izvedli eno izometrično ponovitev več – teden 1: 2 ponovitvi, teden 8: 5 ponovitev), prav tako smo spreminjali položaj rok. Vsak drugi teden smo spremenili ročico na trup: a) roke priročene skrčeno s komolci ob tru- pu, b) roke predročene skrčeno dol, c) roke predročene skrčeno gor, d) roke predroče- ne z iztegnjenimi komolci. Med ponovitva- mi je bilo 10 s odmora, vsaka izometrična kontrakcija je bila izvedena z največjo in- tenzivnostjo (maksimalnim angažmajem vadeče). Na prehodu iz uvodnega v glavni del vadbene enote je vaditelj z namenom dviga kakovosti izvedbe v treh minutah na vsaki vadbeni enoti natančno opisal izved- bo vaj in vadbeno obremenitev v tekočem tednu. Glavni del vadbene enote je bil sestavljen iz sedmih krepilnih vaj za večje mišične skupine. Izvedena je bila vadba po posta- jah. Intenzivnost vadbe je bila stopnjevana z a) izbiro vaje (štiri vaje skozi osemteden- ski proces vadbe) ter b) številom nizov in ponovitev. Prvi niz na vadbeni enoti, kjer je prišlo do menjave krepilne vaje (teden 1, 3, 5, 7), je bil namenjen učenju izvedbe vaje in čim bolj natančni nastavitvi primer- ne relativne obremenitve (nastavitev mase bremena, izbira težavnosti elastike, prila- goditev naklona trupa/telesa, skrajšanje/ podaljšanje ročice delovanja sile, prilagodi- tev amplitude izvedbe giba). Vaje in glavne mišične skupine so predstavljene v Tabeli 1. Vse vaje so bile izvedene v štirih nizih s po 10–12 tekočimi koncentričnimi ponovi- tvami vaje z vmesnim 60-sekundnim od- morom. V zaključnem delu vadbene enote so bile v sproščenem in stabilnem položaju izve- dene statične raztezne gimnastične vaje v dveh setih po 30 sekund s stopnjo občutka raztega 5 od 10, in sicer za iztegovalke gle- žnja, kolena, kolka in ramena. Statistična analiza V obdelavo podatkov so bili vključeni rezul- tati testov posameznic, ki so bile na vadbi prisotne vsaj 80 %. Takih je bilo 60. Za ob- delavo podatkov sta bila uporabljena sta- tistični program IBM SPSS 29 za Windows in Microsoft Office Excel. Razlika v rezul- tatih začetne in končne meritve za vsako spremenljivko posebej (v nadaljevanju: napredek) je bila izračunana v programu Microsoft Office Excel z uporabo naslednje enačbe: rezultat končne meritve – rezul- tat začetne meritve. Za vse spremenljiv- ke je bila izračunana opisna statistika. Za ugotavljanje razlike v rezultatih meritev (pred-po) smo uporabili t-test za odvisne vzorce. Predhodno smo preverili predpo- stavko normalnosti porazdelitve s Shapiro- -Wilkovim testom in Q-Q-grafikonom. Za spremenljivke, pri katerih je bila predpo- stavka normalnosti kršena, je bil izveden alternativni neparametrični Wilcoxonov test predznačenih rangov. Z izračunanim Cohenovim koeficientom d smo preverili velikost učinka. Cohenov d smo interpreti- rali po smernicah (Baguley, 2004), in sicer vrednosti 0,2–0,49 so opredeljene kot maj- hen učinek, vrednosti 0,5–0,79 kot srednji učinek in vrednosti, večje ali enake 0,8, kot velik učinek. Za ugotavljanje povezanosti med spremembo v rezultatih posamezne spremenljivke pred-po in starostjo preisko- vank je bil uporabljen Pearsonov korelacij- ski koeficient. Za spremenljivke, za katere smo ugotovili nenormalno porazdelitev, smo uporabili Spearmanov koeficient kore- raziskovalna dejavnost 183 lacije. Statistična značilnost je bila sprejeta z dvostransko 5-odstotno napako alfa. „Rezultati V Tabeli 2 je prikazana opisna statistika re- zultatov pred izvedbo 8-tedenskega vad- benega protokola in po njem. S Shapiro- -Wilkovim testom smo ugotovili statistično značilno normalno porazdelitev razlik v rezultatih pred-po za spremenljivke stisk desna roka (stisk D), stisk leva roka (stisk L) in upogib komolca z levo roko (upogib L) (p > 0,05), medtem ko smo za spremenljiv- ke upogib komolca z desno roko (upogib D), TM, ITM, MA in MM ugotovili nenormal- no porazdelitev razlik v rezultatih spremen- ljivk pred-po (p < 0,05). Iz Tabele 3 je razvidna primerjava zače- tnih in končnih rezultatov pri posameznih testih. S t-testom za odvisne vzorce smo ugotovili statistično značilno izboljšanje v rezultatih upogib L (razlika pred-po 1,07 kg, tj. 0,01 kg/kg TM pri 1 RM, p < 0,05). S t-testom za odvisne vzorce pri preostalih spremenljivkah statistično značilnih razlik pred-po nismo odkrili (p > 0,05). Z Wilcoxo- novim testom smo ugotovili statistično značilno izboljšanje v rezultatih upogib D (razlika pred-po 1,39 kg, tj. 0,02 kg/kg TM pri 1 RM, p < 0,05). Rezultati merjenja TM in MA so se izkazali za statistično značilne (p < 0,05). Pri spremenljivkah MM in ITM statistično značilne razlike pred-po nismo odkrili (p > 0,05). S Pearsonovim in Spearmanovim koefici- entom korelacije nismo ugotovili statistič- no značilne povezanosti med spremembo rezultatov testov pred-po ter starostjo pre- iskovank (za vse spremenljivke p > 0,05). Pri vseh testih smo ugotovili neznatno pove- zanost (r < 0,19). „Razprava Namen raziskave je bil preveriti učinke vadbe za moč na telesno sestavo in moč starejših žensk. Dodatno smo želeli ugoto- viti, ali so spremembe v rezultatih pred-po povezane s starostjo preiskovank. Rezulta- te, pridobljene pred izvedbo 8-tedenske vadbe za moč, smo primerjali z rezultati, pridobljenimi po končanem protokolu vadbe. Rezultati statistične analize t-testa za odvisne vzorce in Wilcoxonovega testa so pokazali statistično značilen napredek v oceni največjega dvignjenega bremena pri upogibu levega in desnega komolca (p < 0,001), vadba pa ni statistično značilno vpli- vala na silo pri stisku pesti (p > 0,05). Prav tako vadba ni statistično značilno vplivala na mišično maso preiskovank (p < 0,05). Na podlagi ugotovitev lahko zavrnemo našo hipotezo, pri kateri smo domnevali, da bodo preiskovanke zaradi programa vadbe za moč povečale mišično maso, kar se bo izrazilo v povečanju sile pri stisku pesti in dvignjenem bremenu pri upogibu komol- ca. Drugo hipotezo, s katero smo na pod- lagi rezultatov dosedanjih raziskav predpo- stavili, da bo napredek v rezultatih testov moči in mišični masi preiskovank neodvi- sen od starosti preiskovank, pa lahko potr- Tabela 1 Vaje in glavne mišične skupine, ki so bile vključene v vadbeni enoti Vaje Mišične skupine a) Počep na stol (do 70° upogiba v kolenih) b) Počep na stol (90° upogiba v kolenih) c) Počep na stol z utežjo v predročenju skrčeno (5–15 kg) d) Počep s šestrobno palico (10–30 kg) Iztegovalke nog a) Predklon trupa s palico na hrbtu b) Iztegi kolka v mostu na hrbtu z dvignjeno oporo na lopaticah c) Romunski mrtvi dvig z višine sredine stegna (ročka 10–20 kg) d) Romunski mrtvi dvig z višine sredine goleni (ročka 10–30 kg) Iztegovalke kolka a) Vodoravni izteg ramen v predklonu b) Priteg na prsi z elastiko v sedu c) Vodoravni izteg ramen z ročkami (1–5 kg) v predklonu d) Priteg na prsi s škripcem v sedu (skladovnica uteži 10–30 kg) Iztegovalke ramen a) Potisk s prsi z ročkami (1–10 kg) v leži na hrbtu b) Skleca ob letveniku (manjši naklon trupa) c) Skleca ob letveniku (večji naklon trupa) d) Skleca iz opore ležno spredaj na kolenih Upogibalke ramen a) Vzpon na prste (< 90° upogiba gležnja) z oporo spredaj na letveniku b) Vzpon na prste (> 90° upogiba gležnja) z oporo spredaj na letveniku c) Vzpon na prste (< 90° upogiba gležnja) z naslonom hrbtno na letve- nik, uteži (1–10 kg) v dlaneh d) Vzpon na prste (> 90° upogiba gležnja) z naslonom hrbtno na letve- nik, uteži (1–10 kg) v dlaneh Iztegovalke gležnja a) Odmik skrčenih rok v sedu b) Odmik skrčenih rok v sedu z ročkami (1–5 kg) c) Odmik iztegnjenih rok v stoji d) Odmik iztegnjenih rok v stoji z ročkami (1–5 kg) Odmikalke ramen a) Odmik skrčenih nog z elastiko nad koleni v sedu b) Odmik iztegnjenih nog z elastiko nad gležnji v sedu c) Stopanje bočno v polčepu z elastiko nad koleni d) Stopanje bočno v polčepu z elastiko nad gležnji Odmikalke kolka Tabela 2 Opisna statistika rezultatov začetnih in končnih meritev preučevanih spremenljivk Spremenljivka N M (SD) pred M (SD) po Stisk D [N/kg TM] 60 4,13 (0,87) 4,11 (0,83) Stisk L [N/kg TM] 60 4,08 (0,81) 4,05 (0,75) Upogib L [1 RM/kg TM] 60 0,14 (0,03) 0,15 (0,03) Upogib D [1 RM/kg TM] 60 0,14 (0,03) 0,16 (0,03) Telesna masa [kg] 60 74,0 (14,5) 74,0 (14,0) Indeks telesne mase [kg/m2] 60 27,6 (5,7) 27,7 (5,4) Maščobna masa [kg] 60 29,2 (10,8) 29,6 (10,1) Mišična masa [kg] 60 42,6 (5,1) 42,3 (5,0) Opomba. N = število preiskovank; D = desna roka; L = leva roka; kg TM = rezultat testa, normaliziran na kilogram telesne mase; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon. 184 dimo. Pri vseh testih smo namreč ugotovili neznatno povezanost med napredkom in starostjo preiskovank. Osemtedenska vadba ni statistično značil- no vplivala na MM in ITM (p < 0,05). Stati- stično značilna razlika pred-po je pri meri- tvah telesne sestave opazna samo pri TM (ES 0,02) in MA (ES = 0,279) (p < 0,05). Prei- skovankam se je telesna masa v povprečju povečala za 0,04 kg, prav tako maščobna masa za 0,48 kg. MM se je znižala povpreč- no za 0,32 kg, kar ni v skladu s hipotezo, da se bo mišična masa povečala. Ravno nasprotno od naših pričakovanj se je pove- čala maščobna masa. To je lahko posledica prevelikega energijskega vnosa glede na porabljeno energijo med vadbo, vendar ker tega nismo spremljali, tega ne moremo trditi z gotovostjo. Bazalni metabolizem se v starosti upočasni, verjetno zaradi upada mišične mase (Starling, 2001). Prilagoditev energijskega vnosa je torej ena izmed stra- tegij za ohranjanje telesne mase v starosti. Ugotovljeno je bilo, da telesna dejavnost pri starostnikih povečuje apetit (Hubner idr., 2021). Povečanje maščobne mase v naši raziskavi je lahko posledica tega, da so va- deče na dnevni ravni precenile energijsko porabo na vadbi in s hrano v telo vnesle preveč energije, ta pa se je kopičila v obliki maščobe. Kljub temu, da redna vadba za moč vpliva na povečano energijsko pora- bo čez dan in pospeši oksidacijo lipidov pri starostnikih v obdobju po vadbi (Hunter idr., 2000), ocenjujemo, da je bila z vidika energijske porabe redna (dvakrat na teden) in srednje intenzivna vadba za moč, ki so jo izvajale preiskovanke, zelo nepotratna in je imela posledično zanemarljiv vpliv tudi na povečanje energijske porabe v obdobju po vadbi. Za povečanje mišične mase bi bilo verjetno treba trening izvajati dalj časa, saj morfološke prilagoditve potrebujejo dalj časa, da se izrazijo. Prvih nekaj tednov so namreč po ugotovitvah Gabriela (2006) za povečanje moči v največji meri odgovorne živčne prilagoditve, ne glede na metodo vadbe. Statistično neznačilne razlike re- zultatov pred-po pri spremenljivkah stisk pesti, MM in ITM preiskovank (ES < 0,170) se ujemajo z raziskavo Rhodesa in sode- lavcev (2000), v katero je bilo vključenih 44 merjenk podobne starosti kot naše preisko- vanke (povprečna starost: 68,8 leta), vendar je intervencija trajala dlje, tj. 52 tednov. Po drugi strani pa študija Justine in sodelavcev (2012) s 43 merjenkami povprečne starosti 70,9 leta in trajanjem 12 tednov ugotavlja statistično neznačilne razlike med kontrol- no in eksperimentalno skupino pri rezul- tatih izboljšanja mišične funkcije, definira- ne prek stiska pesti in upogiba komolca. Na podlagi te študije bi lahko sklepali, da povečana sila pri stisku pesti in 1 RM pri upogibu komolca nista posledici vadbene intervencije. Torej je mogoče, da je tako tudi v naši študiji. Ker telesne dejavnosti starostnic v prostem času nismo spremlja- li in ker v naši raziskavi napredka nismo primerjali s kontrolno skupino, te predpo- stavke ne moremo preveriti. Kljub temu, da smo sprva predvidevali večji napredek v moči starejših žensk, lahko po pregledu literature zaključimo, da so rezultati naše študije relevantni glede na čas trajanja in starost preiskovank ter so v skladu z rezul- tati drugih študij. Glavna ugotovitev raziskave je, da ustrezno načrtovana in stopnjevana vadba z zado- stno obremenitvijo povzroči povečanje mišične moči – po pričakovanjih prav pri dvignjenem bremenu pri upogibu komol- ca, ki smo ga upoštevali kot pokazatelja moči zgornjih ekstremitet. Glede na raz- iskavo Jeounga in Choola (2015) bi lahko preiskovanke v naši študiji opredelili kot nadpovprečno telesno zmogljive, pri kate- rih izključujemo težave pri manipulacijah z zgornjimi okončinami. Povprečna vrednost stiska pesti preiskovank v naši raziskavi je bila 4,1 N/kg TM, tj. 29,5 kg. Na podlagi štu- dije Wiśniowska-Szurlejeve (Wiśniowska- -Szurlej idr., 2021), ki je bila izvedena na 271 starejših ženskah, se namreč naš vzorec po starosti in vrednosti stiska pesti uvršča med 75. (28,7 kg) in 90. (31,2 kg) percentil vseh rezultatov. Vadba za moč ima večje učinke pri manj treniranih oziroma manj fizično pripravljenih posameznikih (James idr., 2018). Sklepamo lahko torej, da prav zaradi dobre telesne zmogljivosti preisko- vank vadbeni protokol ni bil dovolj inten- ziven, da bi vplival na izboljšanje rezultata pri stisku pesti (Bemben in Murphy, 2001). Med vzroki za to, da razlik pri rezultatih stiska pesti po osmih tednih vadbe nismo Tabela 3 Rezultati t-testa za odvisne vzorce in neparametričnega Wilcoxonovega testa predznačenih rangov Spremenljivka Razlika pred-po M (SD) Testna stati- stika p ES Stisk D [N/kg TM] –0,03 (0,44) 0,450t 0,654 0,06 Stisk L [N/kg TM] –0,03 (0,40) 0,531t 0,597 0,07 Upogib L [1 RM/kg TM] 0,01 (0,01) –5,716t < 0,001 0,74 Upogib D [1 RM/kg TM] 0,02 (0,02) –5,978Z < 0,001 0,89 Telesna masa [kg] 0,04 (2,67) –2,130Z 0,030 0,20 Indeks telesne mase [kg/m2] 0,09 (0,93) –1,930Z 0,050 0,10 Maščobna masa [kg] 0,48 (1,73) –2,492Z 0,013 0,28 Mišična masa [kg] –0,32 (1,85) –0,779Z 0,436 0,17 Opomba. M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; t = testna statistika t-testa za odvisne vzorce; p = statistična značilnost; ES = velikost vpliva (Cohenov D); kg TM = rezultat testa, norma- liziran na kilogram telesne mase; Z = testna statistika Wilcoxonovega testa predznačenih rangov. Tabela 4 Povezanost med spremembo rezultata posameznega testa in starostjo preiskovank Spremenljivka Velikost povezanosti p Stisk D [N/kg TM] 0,04* 0,762 Stisk L [N/kg TM] 0,16* 0,212 Upogib L [1 RM/kg TM] –0,04* 0,620 Upogib D [1 RM/kg TM] –0,02** 0,969 Telesna masa [kg] 0,19** 0,154 Indeks telesne mase [kg/m2] 0,17** 0,184 Maščobna masa [kg] –0,03** 0,847 Mišična masa [kg] 0,19** 0,148 Opombe. p = statistična značilnost; * = Pearsonov korelacijski koeficient; ** = Spearmanov korelacij- ski koeficient; kg TM = rezultat testa, normaliziran na kilogram telesne mase. raziskovalna dejavnost 185 ugotovili, bi lahko bil v odsotnosti specifič- nih vaj za upogibalke zapestja in prstov. Te so bile submaksimalno izometrično obre- menjene le pri preostalih vajah ob prijemu elastik, ročk ali bremen. Po drugi strani pa so se rezultati upogiba komolca, kjer pride do koncentričnega in ekscentričnega mi- šičnega naprezanja, povečali v veliki meri. Razlog za to je lahko izbira vaj za zgornje ekstremitete (potiski, potegi, dvigi), ki so bile izvedene s počasnimi tekočimi kon- centričnimi ponovitvami in so se torej po tipu izvedbe vaj in mišičnemu krčenju v ve- čji meri približale testu upogiba komolca. Upoštevati pa je treba tudi kratko obdobje vadbene intervencije, ki je verjetno imelo večji vpliv na mišice upogibalke komolca v primerjavi z upogibalkami zapestja in prstov. Upogibalke komolca so v vsakdanu starejših žensk manj obremenjene kot upo- gibalke zapestja in prstov, kar pomeni, da je bila glede na začetno moč intenzivnost oziroma količina vadbe za te mišične skupi- ne premajhna, da bi dosegli pozitivne prila- goditve v moči. Ugotovljene statistično ne- značilne razlike v rezultatih stiska pesti pred vadbo in po njej se ujemajo z ugotovitva- mi raziskave Prata in Scheicherja (2015), ki je obsegala 12-tedensko vadbo za moč in ravnotežje. Pri tej raziskavi je sodelovalo 11 žensk povprečne starosti 72,4 leta. Čeprav je stisk pesti dobro merilo splošne moči, tudi v tej raziskavi niso ugotovili statistično značilnega napredka v rezultatih. Pri ugotavljanju povezanosti med starostjo in napredkom oziroma spremembo rezul- tatov testov pred-po ter starostjo preisko- vank so bili rezultati statistično neznačilni, kar pomeni, da starost preiskovank ni vpli- vala na končne rezultate meritev v primer- javi z začetnimi. Po pregledu literature smo ugotovili, da kljub hormonskim spremem- bam, krhkosti, spremembi življenjskega sloga v bolj sedečega in pojavnosti sarko- penije, ki se v večji meri odražajo pri višji starosti žensk, ni dokazov o tem, da bi mlaj- še preiskovanke v istem časovnem obdo- bju napredovale bolj kot starejše (Kittilsen idr., 2021; Reeves idr., 2006). Izsledki naše raziskave se torej ujemajo s preostalimi štu- dijami iz literature. Mogoče pa je, da v naši raziskavi statistično značilnih povezav ni- smo ugotovili zaradi premajhnih starostnih razlik med preiskovankami, kar pomeni, da so rezultati korelacije manj verodostojni in korelacijski koeficient je manjši. Raziskava je imela nekaj omejitev, na katere je treba opozoriti. Največja omejitev razi- skave je bila odsotnost kontrolne skupine. V prihodnje bi bilo za večjo zanesljivost vrednotenja napredka smiselno študijo ponoviti z vključitvijo kontrolne skupine. Na rezultate meritev bi lahko vplivala neiz- kušenost preiskovank, ki so se prvič srečale s testnim protokolom, prav tako pa tudi zunanji dejavniki v času osmih tednov, ki niso bili nadzorovani oziroma upoštevani pri raziskavi, kot so prehranske navade, do- datna športna aktivnost, bolezen in drugi. Smiselno bi bilo dodati tudi skupino za izvajanje primerljivega protokola vadbe z namenom preverbe učinkovitosti našega pristopa, ki je bil sestavljen sistematično, celostno in ni bil usmerjen le v napredek v moči zgornjih ekstremitet. Z našim progra- mom smo želeli posnemati vadbene pro- tokole, ki so smiselni za uporabo v praksi. Ker pa se je maščobna masa kljub okrepitvi telesne dejavnosti povečala, bi bilo smisel- no dodatno opazovati in vrednotiti tudi vnos energije. Posebno zato, ker je bil naš namen spremljati spremembe v telesni se- stavi. Uporabljena metoda ocenjevanja te- lesne sestave se je v preteklosti izkazala za manj zanesljivo. Bolj verodostojne rezultate bi dobili, če bi bila uporabljena kvalitetnej- ša, npr. 8-točkovna bioimpedanca (Jurov idr., 2021) ali rentgen (Brodie idr., 1998), ven- dar to z vidika dostopnosti naprav v času izvedbe študije ni bilo izvedljivo. S tem bi dobili še bolj celosten vpogled v učinkovi- tost različnih metod vadbe za izboljšanje moči in spremembo telesne sestave pri starejših ženskah, s čimer bi naredili doda- ten korak k preprečevanju nastanka kronič- nih nenalezljivih bolezni, izboljšanju zdrav- ja v primeru bolezni in sočasno povečanju gibalne učinkovitosti, mobilnosti in s tem samostojnosti starejših žensk. „Zaključek V članku smo analizirali rezultate testov pred izvedbo 8-tedenskega protokola vad- be za moč za starejše ženske in po njem. Rezultati testiranj so pokazali statistično značilno povečanje moči upogiba komol- ca, telesne mase in maščobne mase. Re- zultati ne kažejo linearne odvisnosti med napredkom (rezultati pred-po) in starostjo preiskovank. Upogib komolca se je v iz- vedeni raziskavi obnesel kot uporaben in občutljiv test povečanja moči zgornjih ek- stremitet starejših žensk. Stopnjevan in sta- rejšim ženskam prilagojen protokol vadbe za moč je lahko izhodišče za vadbo moči starejših žensk v praksi, saj se je izkazal kot učinkovit za povečanje moči pri upogibu komolca. Po drugi strani pa nam ni uspelo dokazati napredka pri preostalih kazalnikih z zdravjem povezanega telesnega fitnesa (spremenljivke sestave telesa in sila stiska pesti). Sklenemo lahko, da vadba za moč ni dovolj za krepitev zdravja (in omejevanje nekaterih dejavnikov tveganja za kronič- ne nenalezljive bolezni, kot sta maščobna masa, ITM in sila pri stisku pesti) pri starejših ženskah. Ima pa specifičen učinek na moč zgornjih okončin. „Literatura 1. Baguley, T. (2004). Understanding statistical power in the context of applied research. Applied Ergonomics, 73–80. https://doi. org/10.1016/j.apergo.2004.01.002 2. Bohannon, R. (2019). Grip Strenght: An Indis- pensable Biomarker For Older Adults. Clinical interventions in aging, 1681–1691. https://doi. org/10.2147/CIA.S194543 3. Colprim Galceran, D., Farriols Danés, C., Prat Clusellas, T., Luna Aranda, M., Muniesa Por- tolés, J. M., Planas Domingo, J. (2011). Hand grip strenght: can this be a prognostic factor for mortality in palliative care pati- ents? Revista Espanola de Geriatria y Geron- tologia, 265–267. https://doi.org/10.1016/j. regg.2011.02.007 4. Fried, L., Tangen, C., Newman, J., Hirsch, A., Gottdiener, C., Seeman, T., … McBurnie, M. (2001). Fraility in older adults: eviden- ce for phenotype. The journals of Geron- tology, 146–156. https://doi.org/10.1093/ gerona/56.3.M146 5. Gabriel, D. A. (2006). Neural Adaptati- ons to Resistive Exercise. Sports Medicine, 133–149. https://doi.org/10.2165/00007256- 200636020-00004 6. Garber, C., Blissmer, B., Deschenes, M., Fran- klin, B., Lamonte, M., Lee, I.-M., … Swain, D. (2011). Quantity and quality of exercise for developing and maintaining cardiorespi- ratory, musculoskeletal, and neuromotor fitness in apparently healthy adults: guidan- ce for prescribing exercise. American College of Sports Medicine. https://doi.org/10.7916/ D8CR5T2R 7. Jeoung, B. J. in Chool, Y. (2015). A Study of relationship between frailty and physical performance in elderly women. Journal of Exercise Rehabilitation, 215–219. https://doi. org/10.12965/jer.150223 8. Justine, M., Hamid, T., Mohan, V. in Jagan- nathan, M. (2012). Effects of Multicompo- nent Exercise Training on Physical Func- tioning among Institutionalized Elderly. International Scholarly Research. https://doi. org/10.5402/2012/124916 9. Lawman, H., Troiano, R., Perna, F., Wang, C.- Y., Fryar, C. in Ogden, C. (2016). Associations of Relative Handgrip Strenght and Cardio- 186 vascular Disease Biomakers in U.S. Adults, 2011-2012. American journal of preventive medicine, 677–683. https://doi.org/10.1016/j. amepre.2015.10.022 10. Liu, C.-j., Marie, D., Fredrick, A., Bertram, J., Utley, K. in Fess, E. E. (2017). Predicting hand function in older adults: evalutions of grip strenght, arm curl strenght, and manual dexterity. Aging Clinical and Experimental Research, 753–760. https://doi.org/10.1007/ s40520-016-0628-0 11. Nascimento, M., Cyrino, E., Nakamura, F., Romanzini, M., Pianca, H. in Queiroga, M. (2007). Validation of the Brzycki equation for the estimation of 1-RM in the bench press. Revista Brasileira de Medicina do Espor- te, 47–50. https://doi.org/10.1590/S1517- 86922007000100011 12. Pahor, M., Manini, T. in Cesari, M. (2009). Sarcopenia: clinical evaluation, biological markers and other evaluation tools. The Jo- urnal of Nutrition, Health and Aging, 724–728. https://doi.org/10.1007/s12603-009-0204-9 13. Pei, X., Liu, L., Cai, Y., Peng, Y., Ma, C., Jin, Y. in Ping, Z. (2019). Body mass index cut-off points for predicting chronic non-commu- nicable disease should differ by gender and age group. Public health, 54–59. https://doi. org/10.1016/j.puhe.2019.06.018 14. Prata, M. in Scheicher, M. (2015). Effects of strength and balance training on the mo- bility, fear of falling and grip strength of el- derly female fallers. Journal of Bodywork and Movement Therapies, 646–650. https://doi. org/10.1016/j.jbmt.2014.11.013 15. Rhodes, E., Martin, A., Taunton, J., Donnelly, M., Warren, J. in Elliot, J. (2000). Effects of one year of resistance training on the relation between muscular strength and bone den- sity in elderly women. British journal of sports medicine, 18–22. http://dx.doi.org/10.1136/ bjsm.34.1.18 16. Seguin , R. in Nelson, M. (2003). The benefits of strenght training for older adults. Ameri- can Journal of Preventive Medicine, 141–149. https://doi.org/10.1016/S0749-3797(03)00177- 6 17. Spira, D., Buchmann, N., Nikolov, J., Demuth, I., Steinhagen- Thiessen, E., Eckardt, R. in Norman, K. (2015). Association of low lean mass with frailty and physical performance: a comparison between two operational de- finitions of sarcopenia—data from the Berlin Aging Study II (BASE-II). Journals of Geronto- logy Series A: Biomedical Sciences and Medical Sciences, 779–784. https://doi.org/10.1093/ gerona/glu246 18. The Physical Activity Readiness Question- naire for Everyone. (2022). Pridobljeno s https://eparmedx.com/wp-content/uplo- ads/2022/01/ParQPlus2022.pdf 19. Wells, J. in Shirley, M. (2016). Body compo- sition and the monitoring of non-commu- nicable chronic disease risk. Global health, epidemiology and genomics. https://doi. org/10.1017/gheg.2016.9 20. World Health Organization. (2020). Guidelines on Physical activity and sedentary behaviour. Pridobljeno s https://apps.who.int/iris/rest/ bitstreams/1315866/retrieve doc. dr. Darjan Spudić, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport darjan.spudic@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 187 Involvement of parents in the training and competition process of youth athletes: influence of age, gender and sport type Abstract The purpose of this study was to evaluate parents‘ involvement in youth sports and compare it according to age, gender, and sport. 281 young athletes (188 women and 93 men) participated in the study. Parental involvement was measured using the Parental Involvement in Sport Questi- onnaire (PISQ), which is divided into three sections covering active parental involvement, praise and understanding, and behavioral patterns. Our results show that parental involvement in the training and competition process of young athletes is highest for praise and understanding, moderate for active involvement, and low for parental behavioral patterns. We found no statistically significant gender differences in the level of involvement (p = 0.092 for behavioural patterns, p = 0.236 for frequency of praise and understanding, p = 0.332 for active involvement). Behav- ioral patterns and frequency of praise did not differ statistically significantly between individual and team sports (p = 0.734; p = 0.318), whereas active parental involvement was statistically significantly higher in individual sports than in team sports (p < 0.05). We also found no correlation between the age of the athletes and parents' behavioural patterns (r = 0.078; p = 0.194), parents' frequency of praise (r = 0.013; p = 0.824) and parents' active involvement (r = 0.078; p = 0.191). The results suggest that parental involvement is appropriate according to the Hellstedt model, but further studies are needed to confirm our findings. Keywords: parental involvement; young athletes; training process; competitive sport. Izvleček Namen študije je bil raziskati vključenost staršev v trenažni in tekmoval- ni proces pri mladih športnikih med 14. in 19. letom ter jo primerjati gle- de na starost, spol in vrsto športa. V študijo je bilo vključenih 281 mladih športnikov (188 žensk in 93 moških). Vključenost staršev smo ugotavljali z vprašalnikom PISQ (angl. Parental Involvement in Sport Questionnaire) raz- deljenim na tri sklope, ki zajemajo aktivno vključenost, pogostost po- hval in izkazanega razumevanja ter vedenjske vzorce staršev. Naše ugo- tovitve kažejo, da je vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov najvišja pri izkazovanju pohval in razumevanja, zmer- na pri aktivnem vključevanju in nizka pri vedenjskih vzorcih staršev. Med spoloma statistično značilnih razlik v stopnji vključenosti nismo ugoto- vili (p = 0,092 pri vedenjskih vzorcih, p = 0,236 pri pogostosti pohval in izkazanega razumevanja, p = 0,332 pri aktivni vključenosti). Vedenjski vzorci in pogostost pohval se med individualnimi in ekipnimi športi niso statistično značilno razlikovali (p = 0,734; p = 0,318), medtem ko je bila aktivna vključenost staršev pri individualnih športih statistično značilno višja v primerjavi z ekipnimi športi (p < 0,05). Prav tako nismo ugotovili statistično značilne korelacije med starostjo športnikov in vedenjskimi vzorci staršev (r = 0,078; p = 0,194), pogostostjo pohval staršev (r = 0,013; p = 0,824) ter aktivno vključenostjo staršev (r = 0,078; p = 0,191). Rezultati kažejo, da je vključenost staršev glede na Hellstedtov model ustrezna, vendar so potrebne dodatne študije, ki bodo naše ugotovitve potrdile. Ključne besede: vključenost staršev; mladi športniki; trenažni proces; tekmo- valni proces. Eva Ivana Kopše1, Saša Maučec1, Žiga Kozinc1,2 Vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov: razlike glede na starost, spol in vrsto športa 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, SI-6310, Izola 2 Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Muzejski trg 2, SI-6000, Koper 188 „Uvod Športne izkušnje lahko mladostnikom omogočijo osebnostno rast ter razvoj na telesnem, kognitivnem, čustvenem, social- nem in moralnem področju. Pri tem imajo pomembno vlogo starši, saj so navadno prvi, ki otroka spodbudijo k športnemu udejstvovanju ter mu zagotavljajo funkcio- nalno in čustveno podporo skozi njegovo športno kariero (Mastrorilli in Greco, 2020). Vključenost staršev je večdimenzionalna, saj zahteva njihov čas za prevoz na tre- ninge in tekmovanja, energijo in finančna sredstva za stroške treningov in tekmovanj ter za nakup športne opreme (Knight idr., 2016). Velik del vključenosti prav tako po- menijo čustvena podpora in vedenjski vzorci staršev, ki pri otroku vzbujajo ob- čutek pritiska (Mastrorilli in Greco, 2020). Mladostniki dajejo velik pomen vpletenosti staršev, kar lahko vpliva na njihovo motiva- cijo, zadovoljstvo in dolgoročno udejstvo- vanje v športu (Mastrorilli in Greco, 2020; Ridley, 2013; Wuerth idr., 2003; Hoyle in Leff, 1997). Brezpogojna ljubezen, spodbuda in pohvala ter druge oblike čustvene pod- pore so povezane s pozitivnimi izkušnjami otrok, kot so zadovoljstvo, entuziazem, av- tonomija, zavedanje svojih sposobnosti in povečanje njihovega potenciala (Mastrorilli in Greco, 2020). Po drugi strani lahko izva- janje pritiska nad otroki s previsokimi pri- čakovanji, kritikami in pomanjkanjem po- hval vodi do negativnih športnih izkušenj (Knight idr., 2016). Te se kažejo kot tesnoba, izgorelost, nezadovoljstvo, manjša uspe- šnost in samozavest (Mastrorilli in Greco, 2020; Holt idr., 2007). Hellstedt (1987) je predlagal model, ki opisuje tri stopnje vključenosti staršev: premajhna, zmerna in prevelika vključe- nost. Premajhna vključenost se kaže kot nezanimanje za otrokov talent in napredek v športu. Starše, ki otrokom dopuščajo la- stne odločitve o ciljih, količini treningov in tekmovanj ter stopnji predanosti športu, je opredelil kot zmerno vključene. Nazadnje je starše, ki so čustveno vpleteni v otrokove športne izkušnje in dosežke ter so nagnjeni k prenašanju svojih ciljev in želja na svo- je otroke, opredelil kot preveč vključene. Ugotovitve nekaterih avtorjev podpirajo Hellstedtov model in koncept, ki pravi, da je zmerna vključenost staršev optimalna za uspešno udejstvovanje mladih v športu (Power in Woolger, 1994; Woolger in Power, 2000). Dosedanje ugotovitve študij, ki so proučevale vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov, so neskladne. Vključenost staršev se v največji meri kaže v pohvalah in izkazovanju razu- mevanja staršev, v manjši meri pa v aktivni vključenosti staršev v delovanje kluba in prilagajanju urnika športnikovim trenin- gom. Prav tako vedenjski vzorci staršev, kot so izpostavljanje športnikovih napak in razburjanje ob slabih rezultatih, predsta- vljalo manjši del njihove vključenosti (Ede idr., 2012). Bonavolonta idr. (2021) pa so ugotovili, da je bila v največji meri izražena aktivna vključenost staršev, medtem ko so športniki od staršev prejeli manj pohval in razumevanja. V Sloveniji je malo študij, ki bi proučevale to temo. V skladu s tem je bil namen študi- je ugotoviti, kakšna je vključenost staršev v različnih športih, ter jo primerjati glede na starost in spol mladih športnikov. Zastavili smo si naslednje hipoteze: 1) vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov, se v največji meri izra- ža v izkazovanju pohval in razumevanja; 2) vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov se med spoloma statistično značilno razlikuje; 3) vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov se statistično značilno razlikuje med ekipnimi in individualnimi športi; 4) povezanost med stopnjo vključe- nosti staršev v trenažni in tekmovalni pro- ces mladih športnikov ter njihovo starostjo ni statistično značilna. „Metode Vzorec preiskovancev V študijo je bilo vključenih 281 mladih špor- tnikov, od tega 188 (66,9 %) ženskega spola in 93 (33,1 %) moškega spola, starih od 14 do 19 let. Povprečna starost vzorca je bila 16,6 1,6 leta. Zajeli smo preiskovance iz slo- venskih športnih klubov, ki se udeležujejo tekmovanj iz različnih športnih disciplin. V študiji je bilo 153 (54,4 %) preiskovancev, ki se ukvarjajo z individualnim športom, med- tem ko jih je bilo iz ekipnih športov 128 (45,6 %). Največji delež individualnih špor- tov so predstavljali atletika, plavanje, alpsko smučanje, plezanje in tenis, medtem ko so pri ekipnih športih prevladovali odbojka, nogomet, rokomet in košarka. Osnovni podatki preiskovancev so predstavljeni v Preglednici 1. Posameznike, ki so imeli manj kot 3 leta športnih izkušenj in se niso ude- leževali tekmovanj, smo iz študije izključili. Pridobivanje podatkov Uporabili smo vprašalnik za oceno vklju- čenosti staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov PISQ (Lee in MacLean, 1997). Podatki so bili zbrani prek oglaševanja anketnega vprašalnika na družbenih omrežjih. Vprašalnik je sesta- vljen iz 19 vprašanj, razdeljena so v tri sklo- pe. Prvi sklop se nanaša na vedenjske vzor- ce staršev in zajema 10 vprašanj. Naslednji sklop štirih vprašanj ocenjuje pogostost pohval in izkazovanja razumevanja staršev. Zadnjih pet vprašanj sestavlja sklop o ak- tivni vključenosti staršev. Za vrednotenje vprašanj je bila uporabljena 5-stopenjska Likertova lestvica (od 1 = nikoli do 5 = ve- dno). Ugotovljena zanesljivost vprašalnika je bila 0,83 pri sklopu o vedenjskih vzorcih, 0,72 pri sklopu o pohvalah in izkazanem razumevanju ter 0,60 pri sklopu o aktivni vključenosti staršev (Lee in MacLean, 1997). Za zbiranje demografskih podatkov smo vključili tri vprašanja, ki so se nanašala na spol, starost in športno disciplino. Statistična analiza Statistično analizo smo izvedli v programu SPSS verzije 27.0. Opisna statistika je poro- čana s povprečno vrednostjo in standar- dno deviacijo. Zaradi narave spremenljivk smo uporabili neparametrične statistične teste. Za proučevanje stopnje vključenosti staršev glede na spol in šport smo upo- rabili Mann-Whitneyjev test za dva neod- visna vzorca. Korelacijo med vključenostjo staršev in starostjo mladih športnikov smo ugotavljali s Spearmanovim korelacijskim koeficientom, pri čemer smo korelacijo interpretirali kot zelo nizko (< 0,1), nizko (0,1–0,4), zmerno (0,4–0,7), visoko (0,7–0,9) in zelo visoko (> 0,9). Stopnjo vključenosti smo poročali s povprečnimi vrednostmi in standardnimi odkloni odgovorov na vprašalnik PISQ. Razpon smo določili po formuli 5 – 1/3 = 1,33. Vrednosti M < 2,34 so predstavljale nizko vključenost, 2,34 < Tabela 1 Osnovni podatki preiskovancev Skupina Spremenljivka Individualni šport Ekipni šport N M SO N M SO Ženske Starost (leta) 95 58 17,2 16,6 1,7 1,5 93 16,3 1,5 Moški Starost (leta) 35 16,8 1,5 Opomba. N – število preiskovancev; M – povprečna vrednost; SO – standardni odklon. raziskovalna dejavnost 189 M < 3,67 zmerno vključenost in M > 3,67 visoko vključenost. Notranjo konsistentnost v sklopih vprašalnika smo preverili s Chron- bachovim koeficientom alfa. Statistično značilne rezultate smo sprejeli pri stopnji zaupanja α < 0,05. „Rezultati Stopnja vključenosti staršev Povprečne vrednosti, razpon in standar- dni odkloni treh sklopov vprašalnika PISQ so navedeni v Preglednici 2. Vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov je pri izkazovanju po- hval in razumevanja visoka (M = 4,04), pri aktivnem vključevanju zmerna (M = 2,49) in pri vedenjskih vzorcih staršev nizka (M = 1,99). Cronbachov koeficient je pokazal dobro notranjo konsistentnost za sklopa vedenjski vzorci ter pohvale in razumeva- nje (0,84–0,85), medtem ko je bila notranja konsistentnost sklopa aktivne vključenosti nekoliko nižja (0,60). Vključenost staršev glede na spol mladega športnika Opisna statistika vključenosti staršev gle- de na spol je prikazana v Preglednici 3. Analize niso pokazale statistično značilnih razlik med spoloma v vedenjskih vzorcih (p = 0,092, η2 = 0,01), pogostosti pohval in izkazanega razumevanja (p = 0,236, η2 = 0,005) ter aktivni vključenosti (p = 0,332, Tabela 2 Poročana vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov Vrednosti Vedenjski vzorci Pohvale in razume- vanje Aktivna vključenost M 1,99 4,04 2,49 Razpon 1–5 1–5 1–5 SO 0,98 0,96 1,19 Cronbachov koeficient 0,84 0,85 0,60 Opomba. M – povprečna vrednost; SO – standardni odklon. Tabela 3 Rezultati opisne statistike vključenosti staršev glede na spol Sklop Vprašanja Ženske Moški M SD M SD Vedenjski vzorci Ali vam starši po tekmi izpostavijo stvari, za katere mislijo, da jih morate izboljšati? 2,89 1,29 2,72 1,17 Ali vam starši po slabi tekmi izpostavijo napake, ki ste jih naredili? 2,72 1,32 2,59 1,23 Ali vam starši povedo, kako mislijo, da lahko izboljšate svojo tehniko? 2,77 1,32 2,46 1,25 Ali vam starši med treningom govorijo ali signalizirajo, kaj morate storiti? 1,32 0,73 1,31 0,66 Ali vaši starši vpijejo in navijajo pred tekmovanjem? 2,86 1,44 2,70 1,51 Ali starši pritiskajo na vas, da morate trenirati intenzivneje? 1,81 1,10 1,68 0,97 Ali se starši razburjajo, da ne dosegate tako dobrih rezultatov, kot bi jih morali? 1,50 0,92 1,48 0,90 Ali vam starši pred tekmo povedo, na kaj morate biti pozorni, da se boste dobro odrezali? 2,54 1,30 2,33 1,18 Ali vam starši pred tekmo povedo, kako naj tekmujete? 2,15 1,25 1,69 1,01 Ali vam starši po tekmi povedo, da se niste dovolj potrudili? 1,58 1,04 1,58 0,83 Skupni rezultat sklopa 2,21 1,17 2,05 1,07 Pohvale in razumevanje Ali vas starši kljub slabemu rezultatu pohvalijo in izpostavijo pozitivne stvari? 4,15 1,05 4,00 0,97 Ali vas starši po tekmi pohvalijo, da ste se zelo trudili? 3,94 1,06 3,85 1,03 Ali vam starši pokažejo, da razumejo vaše občutke glede športa, s katerim se ukvarjate? 3,68 1,23 3,81 1,09 Ali vas starši po tekmi pohvalijo za mesto, ki ste ga dosegli? 4,26 1,04 4,20 1,02 Skupni rezultat sklopa 4,01 1,10 3,97 1,03 Aktivna vklju- čenost Ali so vaši starši aktivno vključeni v delovanje kluba, v katerem trenirate, z upravljanjem vlog? 1,93 1,31 1,97 1,37 Ali vaši starši kot prostovoljci pomagajo na tekmovanjih, ki se jih udeležujete? 1,72 1,15 2,08 1,31 Ali se vaši starši o vašem napredku pogovarjajo s trenerjem? 2,44 1,27 2,56 1,12 Ali vas starši spodbujajo, da se z njimi pogovorite o težavah in skrbeh, ki jih imate glede športa, s katerim se ukvarjate? 3,36 1,30 3,16 1,31 Ali vaši starši prilagajajo čas obrokov, da se lahko udeležite treninga ali tekmovanja? 3,77 1,31 3,73 1,30 Skupni rezultat sklopa 2,64 1,27 2,70 1,28 Opomba. M – povprečna vrednost; SD – standardni odklon. η2 = 0,003) staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov. Vključenost staršev glede na šport Opisna statistika vključenosti staršev glede na šport je prikazana v Preglednici 4. Nismo ugotovili statistično značilnih razlik med in- dividualnim in ekipnim športom v vedenj- skih vzorcih (p = 0,734, η2 = 0,006) ter po- gostosti pohval in izkazanega razumevanja 190 (p = 0,318, η2 = 0,001). Aktivna vključenost staršev je bila statistično značilno višja pri individualnih športih (p < 0,05, η2 = 0,003) v primerjavi z ekipnimi, vendar je bil učinek majhen. Povezava med vključenostjo staršev in starostjo mladih športnikov Spearmanov test korelacije ni pokazal sta- tistično značilne povezave (r = 0,078, p = 0,194) med starostjo športnikov in vedenj- skimi vzorci, prav tako statistično značilne povezave (r = 0,013, p = 0,824) ni bilo med starostjo ter pogostostjo pohval in izkaza- nega razumevanja. Tudi starost in aktivna vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov nista statistično značilno povezani (r = 0,078, p = 0,191). „Razprava Namen študije je bil proučiti vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov glede na spol, starost in športno disciplino. Dosedanje študije poro- čajo, da imajo starši pomembno vlogo pri športnih izkušnjah mladostnikov. Prav tako se je izkazalo, da mladi vključenosti staršev pripisujejo velik pomen (Ridley, 2013; Wu- erth idr., 2003; Hoyle in Leff, 1997; Wuerth idr., 2003). Rezultati so pokazali, da je vključenost staršev glede na vedenjske vzorce nizka. Starši svojim otrokom pogosto izrekajo pohvale in izkazujejo razumevanje, kar iz- raža visoko stopnjo vključenosti. Medtem ko je aktivna vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces zmerna. Na podlagi predstavljenega smo prvo hipotezo (da se vključenost staršev v trenažni in tekmoval- ni proces mladih športnikov v največji meri izraža v izkazovanju pohval in razumeva- nja) potrdili. Naše ugotovitve se ujemajo z rezultati študije Ede idr. (2012), ki so prav tako poročali, da prevladujejo pohvale in izkazovanje razumevanja v primerjavi z aktivno vključenostjo in vedenjskimi vzorci staršev, s katerimi izpostavljajo športnikove napake, se razburjajo ob slabih rezultatih in podobno. Do drugačnih rezultatov so pri- šli Bonavolonta idr. (2021), katerih študija je pokazala, da so starši izkazali nizko stopnjo pohval in razumevanja, aktivna vključenost je bila zmerna do visoka, vedenjski vzorci so bili zmerni. Pogostost pohval in izkaza- nega razumevanja, aktivna vključenost ter vedenjski vzorci staršev se med spoloma športnikov niso statistično značilno razliko- vali. Zato drugo hipotezo (da se vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov med spoloma statistič- no značilno razlikuje) ovržemo. Tretjo hipotezo (da se vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih špor- tnikov statistično značilno razlikuje med ekipnimi in individualnimi športi) lahko del- no potrdimo, saj se je aktivna vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov v primerjavi med indi- Tabela 4 Rezultati opisne statistike vključenosti staršev glede na šport Sklop Vprašanja Individualni šport Ekipni šport M SD M SD Vedenjski vzorci Ali vam starši po tekmi izpostavijo stvari, za katere mislijo, da jih morate izboljšati? 2,71 1,25 2,98 1,25 Ali vam starši po slabi tekmi izpostavijo napake, ki ste jih naredili? 2,60 1,33 2,77 1,24 Ali vam starši povedo, kako mislijo, da lahko izboljšate svojo tehniko? 2,61 1,30 2,74 1,30 Ali vam starši med treningom govorijo ali signalizirajo, kaj morate storiti? 1,39 0,77 1,23 0,62 Ali vaši starši vpijejo in navijajo pred tekmovanjem? 2,93 1,49 2,66 1,42 Ali starši pritiskajo na vas, da morate trenirati intenzivneje? 1,82 1,08 1,71 1,00 Ali se starši razburjajo, da ne dosegate tako dobrih rezultatov, kot bi jih morali? 1,54 0,93 1,45 0,91 Ali vam starši pred tekmo povedo, na kaj morate biti pozorni, da se boste dobro odrezali? 2,47 1,27 2,47 1,27 Ali vam starši pred tekmo povedo, kako naj tekmujete? 2,05 1,27 1,93 1,10 Ali vam starši po tekmi povedo, da se niste dovolj potrudili? 1,50 0,93 1,67 1,02 Skupni rezultat sklopa 2,16 1,16 2,16 1,11 Pohvale in razumevanje Ali vas starši kljub slabemu rezultatu pohvalijo in izpostavijo pozitivne stvari? 4,10 1,00 4,10 1,06 Ali vas starši po tekmi pohvalijo, da ste se zelo trudili? 3,95 1,06 3,86 1,05 Ali vam starši pokažejo, da razumejo vaše občutke glede športa, s katerim se ukvarjate? 3,84 1,14 3,59 1,23 Ali vas starši po tekmi pohvalijo za mesto, ki ste ga dosegli? 4,27 1,02 4,20 1,05 Skupni rezultat sklopa 4,04 1,06 3,94 1,10 Aktivna vključenost* Ali so vaši starši aktivno vključeni v delovanje kluba, v katerem trenirate, z upravljanjem vlog? 2,12 1,41 1,73 1,20 Ali vaši starši kot prostovoljci pomagajo na tekmovanjih, ki se jih udeležujete? 1,94 1,25 1,71 1,17 Ali se vaši starši o vašem napredku pogovarjajo s trenerjem? 2,64 1,25 2,29 1,16 Ali vas starši spodbujajo, da se z njimi pogovorite o težavah in skrbeh, ki jih imate glede športa, s katerim se ukvarjate? 3,17 1,31 3,45 1,28 Ali vaši starši prilagajajo čas obrokov, da se lahko udeležite treninga ali tekmovanja? 3,72 1,31 3,80 1,30 Skupni rezultat sklopa 2,72 1,31 2,59 1,22 Opomba. M – povprečna vrednost; SD – standardni odklon; *p < 0,05. raziskovalna dejavnost 191 vidualnim in ekipnim športom statistično značilno razlikovala. Rezultati med indivi- dualnim in ekipnim športom v vedenjskih vzorcih ter pogostosti pohval in izkazane- ga razumevanja pa niso pokazali statistič- no značilnih razlik. Korelacija med starostjo športnikov in vedenjskimi vzorci ni pokaza- la statistično značilne povezave. Prav tako statistično značilne povezave ni bilo med starostjo ter pogostostjo pohval in izkaza- nega razumevanja. Tudi starost in aktivna vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov nista statistično značilno povezani. Na podlagi tega četr- to hipotezo (da povezanost med stopnjo vključenosti staršev v trenažni in tekmo- valni proces mladih športnikov in njihovo starostjo ni statistično značilna) potrdimo. Študij, ki bi primerjale vključenost staršev glede na spol, starost in športno disciplino, primanjkuje. Zato so v prihodnosti potreb- ne nadaljnje študije, ki bi naše ugotovitve potrdile. Izkaže se, da je za dosego naj- večjih uspehov in prehoda na višjo raven nastopanja ključnega pomena, da starši razumejo otrokove potrebe po čustveni in socialni podpori. Zato je treba raziskati sto- pnjo vključenosti staršev, ki si jo mladi špor- tniki dejansko želijo (Wuerth idr., 2002). Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati nekatere omejitve. Vzorec preiskovancev je bil glede na spol neenakomerno porazde- ljen. V študiji smo proučevali le odgovore športnikov, starši vanjo niso bili vključeni. Prav tako je omejitev načrt študije, saj je treba rezultate spremljati v daljšem časov- nem obdobju in proučiti, ali se vključenost staršev razlikuje v različnih fazah tekmoval- ne sezone. Nadaljnje študije bi morale upo- števati tudi vlogo različnih športnih klubov in športnih zvez, ki lahko pomembno vpli- vajo na starševsko vedenje ter s tem na vključenost v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov. „Zaključek Naša študija je pokazala, da se vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov v največji meri izraža v izkazovanju pohval in razumevanja. Ugoto- vili smo, da se starši zmerno aktivno vklju- čujejo. Vedenjski vzorci, kot so izpostavlja- nje napak, razburjanje ob slabih rezultatih in signaliziranje staršev na tekmovanjih, se ne pojavljajo pogosto. Vključenost staršev v trenažni in tekmovalni proces mladih športnikov se med spoloma športnikov ni statistično značilno razlikovala. Vedenjski vzorci in pogostost pohval se med indivi- dualnim in ekipnim športom prav tako niso statistično značilno razlikovali, medtem ko je bila aktivna vključenost staršev v indivi- dualnih športih statistično značilno višja v primerjavi z ekipnimi športi. Med vključe- nostjo staršev in starostjo športnikov ni bilo povezave. Potrebne so nadaljnje študije, ki bodo proučevale, kako stopnja vključenosti staršev vpliva na doživljanje in uspešnost mladih športnikov. „Literatura 1. Bonavolontà, V., Cataldi, S., Latino, F., Carvut- to, R., De Candia, M., Mastrorilli, G., Messina, G., Patti, A. in Fischetti, F. (2021). The Role of Parental Involvement in Youth Sport Experience: Perceived and Desired Beha- vior by Male Soccer Players. International journal of environmental research and public health, 18(16), 8698. https://doi.org/10.3390/ ijerph18168698 2. Ede, S., Kamphoff, C. S., Mackey, T. in Armen- trout, S. M. (2012). Youth hockey athlete‘s perceptions of parental involvement: They want more. Journal of Sport Behavi- or, 35(1), 3–18. https://psycnet.apa.org/re- cord/2012-03551-001 3. Hellstedt, J. (1987). The coach/parent/athlete relationship. The Sport Psychologist 7, 151–160. https://doi.org/10.1123/tsp.1.2.151 4. Holt, N. L., Tamminen, K. A., Black, D. E., Sehn, Z. L. in Wall, M. P. (2008). Parental In- volvement in Competitive Youth Sport Settings. Psychology of Sport and Exercise, 9, 663–685. https://doi.org/10.1016/j.psych- sport.2007.08.001 5. Knight, C. J., Little, G. C. D, Harwood, C. G. in Goodger, K. (2016). Parental Involvement in Elite Junior Slalom Canoeing. Journal of Ap- plied Sport Psychology, 28:2, 234–256. https:// doi.org/10.1080/10413200.2015.1111273 6. Lee, M. in MacLean, S. (1997). Sources of Parental Pressure Among Age Gro- up Swimmers. European Journal of Physi- cal Education, 2:2, 167–177. https://doi. org/10.1080/1740898970020204 7. Mastrorilli, G. in Greco, G. (2020). Parental Involvement in Youth Sports: Perceived and Desired Behaviour by Children. European Jo- urnal of Fitness, Nutrition and Sport Medicine Studies, 1(2). http://dx.doi.org/10.46827/ejfn- sm.v1i2.68 8. Power, T. G. in Woolger, C. (1994). Parenting practices and age-group swimming: a cor- relational study. Research quarterly for exercise and sport, 65(1), 59–66. https://doi.org/10.108 0/02701367.1994.10762208 9. Ridley, M. J. in Johnson, J. E. (2013). Parental perception of their sport involvement with late adolescent student athletes. Ball State Uni- versity, Indiana. http://liblink.bsu.edu/cat- key/1736840 10. Woolger, C. in Power, T. G. (2000). Parenting and children‘s intrinsic motivation in age group swimming. Journal of Applied Deve- lopmental Psychology, 21(6), 595–607. https:// doi.org/10.1016/S0193-3973(00)00055-1 11. Wuerth, S., Lee, M. J. in Alfermann, D. (2004). Parental involvement and athletes’ career in youth sport. Psychology of Sport and Exercise, 5(1), 21–33. https://doi.org/10.1016/ S1469-0292(02)00047-X doc. dr. Žiga Kozinc Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju ziga.kozinc@fvz.upr.si 192 Criterion validity of two-point method for assessing the force-velocity-power profile Abstract  The purpose of this study was to investigate the criterion validity of the two-point method for Force-velocity-Power (F-v-P) relationship assess- ment. F-v-P outcome variables calculated using the two-point method were compared with the same variables calculated using the five-point method, which was chosen as the credible criterion. The second objective of this study was to investigate whether the validity of the two-point method correlated with the maximum strength of the participants. Forty-four students from the Faculty of Sport participated in the study. Incremental load counter movement jumps test and an isometric knee extensor strength (KES) tests were performed. Paired-samples t-test revealed statistically significant differences between the two methods for maximal theoretical power (Pmax) (p < 0,05). No differences were found for maximal theoretical force (F0), maximal theoretical velocity (v0) and slope of the force-velocity curve (slope F-v) (all p > 0,05). Using Pearson’s and Spearman’s correlation coefficients, we did not find statistically significant correlations between the differences of the methods in F-v-P outcomes and KES (p > 0,05). The main findings of our study were that, with the exception of Pmax, the F-v-P outcomes can be credibly calculated using the 2-point method (where low load corresponds to the body mass condition and high load corresponds to additional 80% body mass condition) and that the results are not correlated with the strength of the participants. Keywords: counter movement jump, power output, two-point method, five-point method. Izvleček Namen študije je bil preveriti veljavnost dvotočkovne me- tode ocenjevanja mehanskih lastnosti mišic z odnosom sila-hitrost-moč (F-v-P). Izhodne spremenljivke odnosa F- -v-P, izračunane z dvotočkovno metodo, smo primerjali s pettočkovno metodo, ki smo jo izbrali kot kredibilen kri- terij. Drugi namen študije je bil preveriti, ali je verodostoj- nost dvotočkovne metode povezana z maksimalno mo- čjo športnikov pri iztegu kolena na izometrični upornici (NHIK). V študiji je sodelovalno 44 študentov Fakultete za šport. Izvedeni so bili skoki z nasprotnim gibanjem s peti- mi različno težkimi bremeni. S t-testom za odvisne vzorce smo ugotovili statistično značilne razlike med metodama samo za največjo teoretično moč (Pmax) (p < 0,05), medtem ko statistično značilnih razlik v največji teoretični sili (F0), največji teoretični hitrosti (v0) in naklonu krivulje sila-hi- trost (naklon F-v) nismo odkrili (vse p > 0,05). S Pearsono- vim oziroma Spearmanovim korelacijskim koeficientom nismo ugotovili statistično značilne povezanosti med raz- likami v izhodnih spremenljivkah odnosa F-v-P med meto- dama in NHIK (p > 0,05). Glavni ugotovitvi naše raziskave sta, da je – razen Pmax – izhodne spremenljivke odnosa F-v- -P pri skokih z nasprotnim gibanjem z dodatnimi bremeni (F0, v0 in naklon F-v) mogoče verodostojno oceniti z dvotoč- kovno metodo (pri čemer lažje breme predstavlja telesna masa posameznika in težje breme olimpijska palica z 80 % telesne mase preiskovanca) in da rezultati niso povezani z močjo preiskovancev. Ključne besede: skok z nasprotnim gibanjem, profil, dvotočk- ovna metoda, pettočkovna metoda. Pia Trbovšek, Žan Breznikar, Darjan Spudić Kriterijska veljavnost dvotočkovne metode za ocenjevanje profila sila-hitrost-moč raziskovalna dejavnost 193 Uvod V zadnjem desetletju je izšlo veliko študij na temo odnosa med silo in hitrostjo (F-v) pri večsklepnih (balističnih) gibanjih. V na- sprotju z enosklepnim gibanjem je regre- sijski odnos F-v pri večsklepnem gibanju (kvazi)linearen (Bobbert, 2012; Jaric, 2015; Samozin idr., 2012). Bobbert (2012) je line- arnost potrdil z matematičnim modelom. Kot glavni vzrok za spremembo krivulje iz hiperbolične (pri enosklepnem gibanju) v linearno je navedel segmentno dinamiko – večja je hitrost linearnega gibanja, več sile (navora) se izgubi pri prenosu iz po- sameznega segmenta na končni (linearni) gib. Razmerje F-v (ali navor-kotna hitrost pri enosklepnem gibanju) pri izvedbi dinamič- nega mišičnega krčenja neposredno do- loča tudi mehansko moč. Ta je enaka ska- larnemu produktu hitrosti prijemališča sile in komponente sile v smeri hitrosti. Oblika regresijske krivulje F-v torej pomembno vpliva na izračunano mehansko moč, ki pa v največji meri pogojuje uspešnost pri športnospecifičnih gibalnih nalogah (hi- trost teka, višina odriva, hitrost spremem- be smeri) (Harries idr., 2012; Hori idr., 2007; Markovic in Jaric, 2007b, 2007a) (25 studies in npr. pri opravljanju vsakodnevnih opravil starejših (Gray in Paulson, 2014; Reid in Fie- lding, 2012). Linearen odnos med proizvedeno silo in hitrostjo pomeni metodološko veliko bolj enostaven način za spremljanje mehanskih lastnosti mišic kot hiperbolični. Omogoča enostaven izračun začetnih vrednosti in ničelnih vrednosti linearne funkcije. Pre- sečišče krivulje z osjo y tako predstavlja največjo teoretično silo (F 0 ), ki jo je posa- meznik sposoben proizvesti v izometričnih pogojih (pri v = 0), presečišče krivulje z osjo x pa nam predstavlja največjo teoretično hitrost (v 0 ), ki jo je posameznik sposoben ustvariti v pogojih brez kakršnekoli obre- menitve (pri F = 0). Točki določata naklon krivulje sila-hitrost (naklon F-v), in sicer bo naklon krivulje F-v strmejši, če je posame- znik bolj učinkovit pri proizvajanju velikih sil, ter obrnjeno, naklon bo položnejši, če je posameznik bolj učinkovit pri ustvarjanju velikih hitrosti. Največjo mehansko moč je posameznik sposoben ustvariti le v ozkem območju sil oziroma hitrosti. To območje, ki ga lahko opišemo z obrnjeno parabolo, je pri linearnem odnosu F-v točno na sredini med v 0 in F 0 . P max tako ustreza 0,5-kratniku F 0 in 0,5-kratniku v 0 (Vandewalle idr., 1987). Večtočkovna metoda ocenjevanja F-v-P (pri kateri preiskovanec izvede npr. skoke z na- sprotnim gibanjem pri pet ali več različno težkih bremenih) se izkaže za dolgotrajno, posledično bolj utrujajočo in manj uporab- no v praksi. Pri večsklepnih gibanjih, kjer je odnos F-v linearen, se je izkazalo, da je za verodostojen vpogled v lastnosti mišic iztegovalk nog (skok iz polčepa, skok z na- sprotnim gibanjem) in rok (priteg na prsi in potisk s prsi) (Garcia-Ramos in Jaric, 2018) zadostna izvedba testiranja samo v dveh pogojih (dvotočkovna metoda ali angl. two-point method) (García-Ramos idr., 2021; Janicijevic idr., 2020; Pérez-Castilla idr., 2018), pri čemer je bistvena standardizacija pogojev merjenja (Cosic idr., 2019; García- -Ramos idr., 2017; Janicijevic idr., 2020). Do zdaj so bile v šestih študijah primerja- ne osnovne merske karakteristike dvotoč- kovne metode (zanesljivost, veljavnost in občutljivost na spremembo skozi čas kot posledica vadbe) s karakteristikami več- točkovne metode – pri katerih so v izračun izhodnih spremenljivk linearnega odnosa F-v-P vstopali z več kot dvema točkama ozi- roma, z drugimi besedami, z rezultati sile in hitrosti pri skokih z več kot dvema breme- noma (Dobrijevic idr., 2017; García Ramos idr., 2016; García-Ramos idr., 2018; Grbic idr., 2017; Sreckovic idr., 2015; Zivkovic idr., 2017). Merske karakteristike in rezultati iz- hodnih spremenljivk se med dvotočkovno in večtočkovnimi metodami ne razlikujejo. Avtorji pa spodbujajo uporabo dvotočkov- ne metode, in sicer z uporabo dveh najbolj oddaljenih točk oziroma bremen (zelo lah- ko breme in zelo težko breme). Predhodne študije opozarjajo le na to, da se zaneslji- vost dvotočkovne metode in njena veljav- nost (v primerjavi z večtočkovno) zmanj- šujeta proporcionalno z zmanjševanjem razlike v velikosti uporabljenih bremen, katerih podatke uporabimo za računanje odnosa F-v-P (Sreckovic idr., 2015). Kljub potrditvi veljavnosti dvotočkovne metode v literaturi v praksi ugotavljamo razlike v izhodnih spremenljivkah odnosa F-v-P (F 0 , v 0 , P max in naklon F-v) med dvotoč- kovno in večtočkovnimi metodami. Zato je bil prvi namen naše študije statistično potrditi verodostojnost prejšnjih študij s tem, da smo primerjali izhodne spremen- ljivke odnosa F-v-P med dvotočkovno in pettočkovno metodo, ki smo jo izbrali kot kredibilen kriterij. Predpostavili smo stati- stično značilne razlike v izračunanih spre- menljivkah F-v-P med metodama, ker z odvzemanjem točk (pogojev merjenja sile in hitrosti) pri dvotočkovni metodi izgubi- mo pomembne informacije v srednjem območju razvoja sil in hitrosti pri iztegu nog ob izvedbi skoka, ki (domnevno) vpli- vajo na obliko regresijskega odnosa F-v. Pri meritvah v praksi opažamo tudi trend k večji verodostojnosti dvotočkovne meto- de pri močnejših športnikih. Posledično je bil drugi namen naše študije preveriti, ali je verodostojnost dvotočkovne metode povezana z maksimalno močjo športnikov. Predpostavili smo, da bodo razlike med dvo- in pettočkovno metodo negativno povezane z močjo športnikov, saj močnej- ši športniki skoke z velikimi bremeni lahko izvedejo tehnično neoporečno. Rezulta- ti naše študije dajejo ključne informacije trenerjem in kineziologom, ki se odločajo za izbiro časovno in energijsko varčnega ter glede na maksimalno moč športnikov prilagojenega protokola meritev za oceno mehanskih lastnosti mišic iztegovalk nog. „Metode Preiskovanci V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 44 študentov Fakultete za šport (starih med 20 in 26 let). Karakteristike preiskovancev so podrobneje predstavljene v Tabeli 1. Izključitveni kriteriji za sodelovanje so bile kakršnekoli poškodbe spodnjih okončin in trupa, ki bi lahko vplivale na izvedbo sko- kov z bremeni. Pred izvedbo testiranj so preiskovanci podpisali soglasje, da se me- ritev udeležujejo na lastno odgovornost, ter izpolnili vprašalnik o pripravljenosti na vadbo (Bredin idr., 2013). Seznanjeni so bili s pravico do odstopa od raziskave brez posledic. Merjenci so dobili navodilo, da 2 dneva pred meritvami ne izvajajo visoko intenzivne vadbe za moč, ki bi vključevala spodnje okončine. Celoten eksperiment je bil izveden v skladu s Helsinško deklaracijo (World Medical Association, 2013). Postopek meritev in obdelava podatkov Izvedena je bila znotrajobiskovna veljav- nostna študija. Meritve so bile izvedene v kineziološkem laboratoriju na Fakulteti za šport. Pred izvedbo testiranj so preiskovan- ci izvedli standardizirano desetminutno ogrevanje, ki je vključevalo izvedbo dina- mičnih razteznih vaj za noge in trup. Me- ritve so bile izvedene na pritiskovni plošči (model 9287A, Kistler, Winterthur, Švica) in izometrični upornici za izteg kolena (Labo- ratorij za kineziologijo, Fakulteta za šport). Zaporedje velikosti bremen, s katerimi so preiskovanci izvajali skoke, je bilo za vsake- 194 ga posameznika izbrano naključno, s čimer smo se želeli izogniti sistematični napaki zaradi učinka učenja izvedbe testov in mi- nimizirati vpliv utrujenosti na končni rezul- tat. Preiskovanci so teden dni pred izvedbo testiranja izvedli familiarizacijski protokol, ki je vključeval skoke z nasprotnim gibanjem z dodanimi bremeni (po tri skoke z 20 % in 80 % dodatne telesne mase) in izteg kolena na izometrični upornici (3 največje hotene izometrične kontrakcije [NHIK]). Skoki z dodatnimi bremeni (odnos sila-hitrost) Izvedeni so bili skoki z nasprotnim giba- njem z dodatnimi bremeni. Dodatna bre- mena so bila določena relativno – glede na telesno maso posameznika, in sicer: 0 % (plastična palica), 20 %, 40 % , 60 % in 80 % telesne mase. Število bremen je bilo izbra- no na podlagi izsledkov prejšnjih študij (Ja- nicijevic idr., 2020) ter je temeljilo na načelu izbire dveh čim bolj različnih intenzivnosti (lahko breme in težko breme) (Garcia-Ra- mos in Jaric, 2018) in na načelu izbire petih različnih intenzivnostih (Lindberg idr., 2021). Merjenci so dobili navodilo, da se iz stoje čim hitreje spustijo v polčep (kot v kolenu in kolku 90°) ter odrinejo navpično čim hi- treje in čim višje. Globino počepa in usmer- jenost pogleda je skrbno nadzoroval me- rilec. Pri vsakem pogoju je bilo izvedenih 3–5 skokov z vsaj 30-sekundnim odmorom znotraj pogoja in vsaj 2-minutni odmor med pogoji. V statistično obdelavo smo vključili skok, pri katerem je merjenec skočil najvišje (Petrigna idr., 2019). Posebej za vsak skok pri vsakem izmed petih pogojev sta bili s pomočjo programske opreme ARS – s tovarniškimi nastavitvami obdelave krivulj – odčitani povprečna sila in povprečna hitrost v času odriva. Vrednosti so bile nor- malizirane na telesno maso posameznika in prenesene v namensko pripravljeno Excelovo tabelo (Microsoft Corporations, Redmond, Washington) (García-Ramos idr., 2021) za analizo skokov z dodatnimi breme- ni, t. i. analizo F-v-P (Samozino idr., 2014). Za pettočkovno in dvotočkovno metodo (naj- lažje in najtežje breme) so bile izračunane naslednje spremenljivke: F 0 [N/kg], v 0 [m/s], naklon F-v [(N/kg)/(m/s)] in P max [W/kg] (Sa- mozino idr., 2014) (Slika 1). Največja hotena kontrakcija pri iztegu kolena na izometrični upornici Za meritve izometrične moči pri iztegu kolena je bila uporabljena izometrična upornica (Laboratorij za kineziologijo, Fa- kulteta za šport) opremljena s tlačno-nate- znim senzorjem (MES, Maribor, Slovenija). Kot v kolenu je bil 60° in kot v kolku 110° (popolnoma iztegnjeno koleno oziroma kolk predstavlja kot 0°). Upornica je bila individualno nameščena na sprednji del goleni, do tri centimetre nad lateralnim maleolom. Os vrtenja potisne ročice je bila lateralno poravnana s kolensko sklepno špranjo. Konstanten položaj preiskovanca med ponovitvami smo zagotovili s pasom za dodatno pričvrstitev medenice na se- dalo. Preiskovanec je dobil navodilo, da se med izvedbo testa z dlanmi čvrsto oprime sedalne površine. Protokol je zajemal pro- gresivno izometrično naprezanje mišic na subjektivno določenih 40 %, 60 % in 80 % največje hotene izometrične kontrakcije. Pri vsaki stopnji je bila izvedena ena po- novitev, trajala je pet sekund z vmesnim 30-sekundnim odmorom. Po 60-sekun- dnem odmoru so bile izvedene tri največje hotene kontrakcije, pri čemer je preiskova- nec dobil navodilo, da postopoma v treh sekundah koleno iztegne s čim večjo silo (100 %) in izteg zadržuje nadaljnjih pet se- kund. Meritve so bile izvedene na odrivno dominantni nogi. Surov signal iz tlačno-na- teznega senzorja je bil pretvorjen v silo [N] in pomnožen z dolžino konstantne ročice izometrične upornice v metrih, da smo do- bili navor [Nm]. Največja moč (NHIK) je bila izračunana na sekundnem intervalu teko- čega povprečja signala. Navor je bil doda- tno normaliziran na telesno maso posame- znika. Za neposredno povratno informacijo oziroma vizualizacijo signalov ter obdelavo podatkov smo uporabili programsko opre- mo LabChart 8 (ADInstruments, Bella Vista, Avstralija). Statistična analiza Izračunana je bila opisna statistika za la- stnosti vzorca preiskovancev in rezultate skokov z dodatnimi bremeni obeh metod (dvotočkovne in pettočkovne) (Slika 1). Podatki so predstavljeni kot povprečja in standardni odkloni. Pred izvedbo analiz je bila prisotnost osamelcev preverjena z razsevnim grafikonom. Za primerjavo med izhodnimi spremenljivkami odnosa F-v-P med dvotočkovno metodo in pettočkov- no metodo je bil uporabljen t-test za parne vzorce, velikost učinka je bila preverjena s Cohenovim D (ES). Normalnost porazdeli- tve razlik med metodama je bila predho- dno preverjena s Shapiro-Wilkovim testom. Ker je bila pri P max kršena predpostavka o normalnosti porazdelitve razlik med me- todama, smo za ugotavljanje razlik med metodama pri tej spremenljivki uporabili alternativni Wilcoxonov test. Merila za raz- Tabela 1 Karakteristike vzorca preiskovancev Spol Število Starost (leta) Višina (cm) Telesna masa (kg) Indeks telesne mase (kg/m2) Moški 20 23,4 (1,7) 181,1 (8,2) 75,6 (11,4) 22,9 (2,3) Ženske 25 24,1 (3,1) 167,7 (6,6) 62,6 (9,5) 22,2 (2,2) Skupaj 45 23,8 (2,6) 172,9 (9,7) 67,6 (11,9) 22,5 (2,2) Opomba. Rezultati so prikazani kot aritmetična sredina (standardni odklon). Slika 1. Grafični prikaz odnosa sila-hitrost-moč in njegovih izhodnih spremenljivk, izračunanih s po- močjo dvo- in pettočkovne metode Opomba. F 0 – največja teoretična sila, v 0 – največja teoretična hitrost, P max – največja teoretična moč. raziskovalna dejavnost 195 lago velikosti ES so bila naslednja: zanemar- ljiva (< 0,20), majhna (0,20–0,50), zmerna (0,50–0,80) in velika (> 0,80) (Cohen, 1988). Povezavo med močjo športnikov in razlika- mi med metodama smo ugotavljali s Pear- sonovim korelacijskim koeficientom (r) ali Spearmanovim korelacijskim koeficientom (ρ). Predhodno smo preverili linearnost po- vezave med razlikami med metodama in močjo športnikov z razsevnim grafikonom. Merila za razlago velikosti povezanosti korelacij so bila naslednja: trivialna (< 0,1), majhna (0,1–0,3), zmerna (0,3–0,5), visoka (0,5–0,7), zelo visoka (0,7–0,9) in popolna (> 0,9) (Hopkins idr., 2009). Za obdelavo po- datkov je bil uporabljen statistični program SPSS za Windows 25.0 (IBM Corporation, New York, ZDA). Statistična značilnost je bila sprejeta z dvostransko 5-odstotno na- pako alfa. „Rezultati S t-testom za odvisne vzorce nismo ugoto- vili statistično značilnih razlik med metoda- ma v spremenljivkah F 0 (t(43) = −1,520; p > 0,05; ES = 0,93) in naklon F-v (t(43) = 0,083; p > 0,05; ES = 0,71). Z Wilcoxonovim testom nismo ugotovili statistično značilnih razlik med metodama v spremenljivki v 0 (t(43) = −1,777; p > 0,05; ES = 0,36), medtem ko smo ugotovili statistično značilne razlike med metodama v spremenljivki P max (t(43) = −2,664; p < 0,05; ES = 1,96) (Tabela 2). S Pearsonovim korelacijskim koeficientom smo ugotovili statistično neznačilno majh- no pozitivno povezanost med razlikami v metodah pri F 0 in NHIK (r = 0,233; p > 0,05) ter majhno negativno povezanost med razlikami v metodah pri naklonu F-v in NHIK (r = −0,232; p > 0,05). S Spearmanovim ko- relacijskim koeficientom smo ugotovili majhno negativno povezanost med razli- kami v metodah pri v 0 in NHIK (ρ = −0,219; p < 0,05) ter med razlikami v metodah pri P max in NHIK (ρ = 0,2281; p < 0,05) (Tabela 3). „Razprava Namen naše študije je bil potrditi verodo- stojnost dvotočkovne metode merjenja iz- hodnih spremenljivk odnosa F-v-P. Primer- jali smo rezultate izhodnih spremenljivke odnosa F-v-P med dvotočkovno in pettoč- kovno metodo, ki smo jo izbrali za kredibi- len kriterij. Statistično značilne razlike med metodama smo opazili v spremenljivki P max , nismo pa ugotovili statistično značilnih raz- lik med metodama v spremenljivkah F 0 , v 0 in naklon F-v. Na podlagi teh ugotovitev smo zavrgli našo domnevo, da obstajajo statistično značilne razlike med metoda- ma v vseh izhodnih spremenljivkah. Drugi namen naše študije je bil preveriti, ali so razlike med metodama povezane z močjo preiskovancev. To smo ugotavljali s Pearso- novim (P max ) in Spearmanovim (F 0 , v 0 , na- klon F-v) korelacijskim koeficientom. Ugo- tovili smo, da v razlikah med metodama in močjo preiskovancev ni statistično značilne povezanosti. Na podlagi tega lahko zavr- žemo tudi našo drugo hipotezo, da bodo razlike med metodama statistično značilno negativno povezane. Rezultati naše raziskave so v skladu s prej- šnjimi študijami, ki so pokazale, da dvotoč- kovna metoda izračuna izhodnih spremen- ljivk odnosa F-v-P, ki temelji na dveh najbolj oddaljenih bremenih, zagotavlja spreje- mljivo zanesljivost in visoko veljavnost glede na večtočkovne metode pri izvedbi različnih večsklepnih gibanj (skok iz polče- pa ali z nasprotnim gibanjem, počep, po- tisk s prsi, priteg na prsi) (García Ramos idr., 2016; García-Ramos idr., 2017; García-Ramos idr., 2021a; Garcia-Ramos in Jaric, 2018; Ja- nicijevic idr., 2020; Jaric, 2016). Pri pregledu literature nam ni uspelo najti raziskav, ki bi preverjale verodostojnost dvotočkovne metode v povezavi z največjo močjo pre- iskovancev. Kljub temu se je v preteklosti pokazalo, da se lahko izhodne spremen- ljivke odnosa F-v-P razlikujejo glede na sto- pnjo telesne pripravljenosti (Cuk idr., 2016), starost (Yamauchi idr., 2009) in športno disciplino (Giroux idr., 2016). Naša predpo- stavka je bila, da šibkejši preiskovanci skok z nasprotnim gibanjem izvedejo tehnično oporečno, npr. z manjšo amplitudo spu- sta v počep, počasneje ali submaksimalno zaradi težav, povezanih s strahom pred velikim bremenom na ramenih – vse kljub maksimalni spodbudi merilca. Pri večtočk- ovni metodi se odstopanje ene izmed točk (torej hitrosti in/ali sile pri enem izmed bre- men) od linearne premice izrazi v manjši meri kot pri dvotočkovni metodi. Pri slednji slabša tehnična izvedba neposredno dolo- ča rezultat (npr. slabša tehnična izvedba pri težkem bremenu izrazito podceni F 0 in pre- ceni v 0 ), medtem ko je to pri večtočkovni metodi manj izrazito. Po našem mnenju je vzrok za to, da statistično značilnih pove- zav med močjo preiskovancev in razlikami med metodama nismo ugotovili, tudi ho- mogen vzorec aktivnih študentov Fakulte- te za šport, ki so bili tehnično izpopolnjeni za izvedbo skoka tudi pri velikem bremenu. Zaradi enostavnosti in ekonomičnosti te- stiranja mišičnih sposobnosti s pomočjo odnosa sila-hitrost-moč (F-v-P) se v zadnjih letih ta vse večkrat pojavlja kot metoda vrednotenja sprememb mišičnih zmoglji- vosti zaradi treninga in posledično športne uspešnosti (Jiménez-Reyes idr., 2017, 2019; Samozino idr., 2012). Izkazalo se je, da vad- ba za moč z velikimi bremeni poveča F 0 , in Tabela 2 Primerjava med metodama Spremenljivka 5-točkovna M (SD) 2-točkovna M (SD) Razlika 5-2 M (SD) Testna statistika p ES F 0 [N/kg] 30,74 (4,15) 30,96 (4,26) −0,21 (0,93) −1,520* 0,136 0,93 v 0 [m/s] 4,50 (1,37) 4,59 (1,44) −0,09 (0,36) −1,777** 0,083 0,36 P max [W/kg] 33,95 (9,02) 34,74 (8,91) −0,79 (1,96) −2,664** 0,011 1,96 Naklon F-v [N/kg]/[m/s] −7,49 (2,49) −7,50 (2,71) 0,01 (0,71) 0,083* 0,934 0,71 Opomba. M – aritmetična sredina, SD – standardni odklon, **Z-testna statistika za Wilcoxonov test, t-testna statistika za t-test za odvisne vzorce, p – statistična značilnost. Tabela 3 Povezanost med maksimalno izometrično kontrakcijo pri iztegu kolena in razlikami med metodama Spremenljivka Koeficient povezanosti p F 0 [N/kg] 0,233* 0,129 v 0 [m/s] −0,219** 0,153 P max [W/kg] −0,166** 0,281 Naklon F-v [N/kg]/[m/s] −0,232* 0,129 Opomba. *Pearsonov korelacijski koeficient, **Spearmanov korelacijski koeficient, p – statistična značilnost. 196 obrnjeno, da vadba za moč brez bremen (z lastno telesno maso ali celo v razbreme- njenih pogojih) poveča v 0 (Jiménez-Reyes idr., 2017, 2019). Z vadbo v enem ali drugem spektru odnosa F-v pa vplivamo tudi na P max . Ugotovljeno je bilo, da imata lahko dva posameznika enako P max , vendar je doprinos F 0 ali v 0 lahko drugačen. Iz tega je sledilo spoznanje, da poleg absolutne P max , amplitude giba (npr. ob odrivu), odrivnega kota in telesne mase posameznika (Jaric in Markovic, 2009, 2013; Markovic in Jaric, 2007b, 2007a; Pazin idr., 2013) na višino skoka ali sprintersko uspešnost vpliva tudi strmina naklona krivulje F-v (Samozino idr., 2012), Pmax – torej relativni doprinos sile oziroma hitrosti k največji mehanski moči. Za posameznika se z uporabo matematič- nega modela torej lahko izračuna optima- len naklon F-v (naklon F-v opt ) (Samozino idr., 2010) s predpostavko, da posameznik naj- večjo relativno odrivno mehansko moč, pri izbrani amplitudi odriva, proizvede z lastno telesno maso. Na podlagi odstopanja od naklona F-v opt (trenutni naklon F-v/naklon F-v opt ) (Samozino idr., 2014) športnike lahko razdelimo na dominantne v proizvajanju sile (angl. force dominant), dominantne v proizvajanju hitrosti (angl. velocity domi- nant) ali uravnotežene (angl. well-balan- ced). Literatura kaže, da je trening moči, usmerjen v uravnoteženje krivulje F-v, učin- kovit pri izboljšanju višine skoka, neodvi- sno od izboljšanja P max (Jiménez-Reyes idr., 2017). Na podlagi rezultatov naše raziskave lahko v praksi trenerji in kineziologi za prila- goditev vadbenega bremena glede na na- klon F-v opt mehanske lastnosti mišic iztego- valk nog verodostojno ocenijo z uporabo dvotočkovne metode, pri čemer najlažje breme predstavlja telesna masa posame- znika, najtežje breme pa olimpijska palica z 80 % telesne mase preiskovanca. Treba je omeniti, da rezultatov naše študije ne mo- remo posplošiti na druge večsklepne vaje (npr. potisk s prsi ali priteg na prsi). Verodo- stojnost dvotočkovne metode z relativno določeno maso bremena (% telesne mase) bi morala biti posebej preverjena pred- vsem pri vajah, pri katerih najlažje breme predstavlja masa bremena (npr. potisk s prsi), in ne telesna masa kot pri skokih (skok z nasprotnim gibanjem, skok iz polčepa). Manj verodostojna in primerljiva je ocena P max med metodama, ki se je izkazala za sta- tistično značilno različno. Vzrok za razlike samo v spremenljivki P max lahko pojasni- mo z načinom njenega izračuna. Ker P max predstavlja četrtino produkta med F 0 in v 0 , se majhna razlika med metodama (v F 0 ali v 0 , ki je sicer lahko statistično neznačilno negativna ali pozitivna) lahko potencira in postane statistično značilna. Raziskava je imela nekaj omejitev, na katere je treba opozoriti. Testiranje je potekalo v enem dnevu, kar bi lahko povzročilo utru- jenost in posledično vplivalo na rezultat. Da smo zmanjšali sistematičen vpliv utruje- nosti na rezultate, smo za vsakega posame- znika zaporedje bremen izbrali naključno. Med izvedbo skokov smo amplitudo spusta v polčep pri skoku z nasprotnim gibanjem nadzorovali samo vizualno. Amplituda se je v preteklosti izkazala za spremenljiv- ko, pozitivno povezano z višino skoka in proizvedeno mehansko močjo pri odrivu (Mandic idr., 2015), zato bi bilo smiselno amplitudo nadzorovati še bolj natančno (npr. z izračunom amplitude iz vertikalnega premika centra mase) ali z zunanjim kriteri- jem (npr. dotik elastike). Predvsem pri šib- kejših posameznikih v praksi ugotavljamo, da je amplituda spusta v počep pri izvedbi skoka z nasprotnim gibanjem manjša pri večjih bremenih. To pa bi lahko vplivalo na proizvedeno silo in hitrost odriva. Po drugi strani je bilo dokazano tudi, da se izhodne spremenljivke odnosa F-v-P ne razlikujejo, če preiskovanci skoke izvedejo iz določene globine (90° kot v kolenih) ali iz globine, ki jo določijo sami in jim najbolj ustreza (Jani- cijevic idr., 2020). Amplitudo odriva bi bilo veliko lažje nadzorovati, če bi bil izveden skok iz polčepa (npr. s podprto utežjo v za- četnem položaju ali elastiko, nameščeno v višini stegen). Vendar pri skoku iz polčepa ocenjujemo samo lastnosti živčno-mišič- nega sistema pri koncentrični kontrakciji, s čimer je zunanja veljavnost testa glede na športnospecifična gibanja omejena. V prihodnje bi bilo smiselno raziskavo po- noviti na bolj heterogenem vzorcu, pri čemer bi lahko zaradi večjih razlik v maksi- malni moči med preiskovanci pričakovali razlike v izhodnih spremenljivkah odnosa F-v-P kot posledico tehnično slabše izvede- nega skoka pri velikih bremenih. Glavni ugotovitvi naše raziskave sta, da je izhodne spremenljivke odnosa F-v-P pri skokih z bremeni z nasprotnim gibanjem (F 0 , v 0 in naklon F-v) mogoče verodostojno oceniti z dvotočkovno metodo – z izjemo P max – in da rezultati niso povezani z mo- čjo preiskovancev. Na podlagi izsledkov naše raziskave lahko trenerji in kineziologi mehanske lastnosti mišic iztegovalk nog v praksi verodostojno ocenijo z uporabo dvotočkovne metode, pri čemer lažje bre- me predstavlja telesna masa posameznika, težje breme pa olimpijska ročka z 80 % te- lesne mase preiskovanca. Na podlagi dvo- točkovne metode so navodila za trening moči, ki temelji na izbiri velikosti bremena glede na naklon F-v, verodostojna. Pri upo- rabi dvotočkovne metode pa so rezultati P max manj verodostojni, zato je za oceno največje mehanske moči, ki se je izkazala tudi za zunanjo najbolj veljavno spremen- ljivko (Cronin in Sleivert, 2005), bolj smisel- na uporaba večtočkovne (pettočkovne) metode. „Literatura 1. Balsalobre-Fernández, C., Glaister, M. in Lockey, R. A. (2015). The validity and reliabi- lity of an iPhone app for measuring vertical jump performance. Journal of sports sciences, 33(15), 1574–9. https://doi.org/10.1080/02640 414.2014.996184 2. Bredin, S. S. D., Gledhill, N., Jamnik, V. K. in Warburton, D. E. R. (2013). Physical Activity Series PAR-Q+ and ePARmed-X+ New risk strati- fication and physical activity clearance strategy for physicians and patients alike. 3. Bobbert, M. F. (2012). Why is the force-velo- city relationship in leg press tasks quasi-li- near rather than hyperbolic? J Appl Physiol, 112(12), 1975–1983. https://doi.org/10.1152/ japplphysiol.00787.2011 4. Cohen, J. (1988). Statistical Power Analysis for the Behavioral Sciences (2nd ed.). (N. Hillsdale, Ur.). Lawrence Erlbaum Associates, Publis- hers. 5. Cuk, I., Markovic, M., Nedeljkovic, A., Ugarko- vic, D., Kukolj, M. in Jaric, S. (2014). Force-ve- locity relationship of leg extensors obtained from loaded and unloaded vertical jumps. European journal of applied physiology, 114(8), 1703–14. https://doi.org/10.1007/s00421-014- 2901-2 6. Cuk, I., Mirkov, D., Nedeljkovic, A., Kukolj, M., Ugarkovic, D. in Jaric, S. (2016). Force-velocity property of leg muscles in individuals of dif- ferent level of physical fitness. Sports biome- chanics, 15(2), 207–19. https://doi.org/10.1080 /14763141.2016.1159724 7. Cosic, M., Djuric, S., Zivkovic, M. Z., Nedelj- kovic, A., Leontijevic, B. in Jaric, S. (2019). Is Test Standardization Important when Arm and Leg Muscle Mechanical Properties are Assessed Through the Force-Velocity Relati- onship? Journal of Human Kinetics, 69, 47–58. https://doi.org/10.2478/hukin 8. Cronin, J. in Sleivert, G. (2005). Challenges in understanding the influence of maxi- mal power training on improving athle- tic performance. Sports Medicine, 35(3), 213–234. https://doi.org/10.2165/00007256- 200535030-00003 raziskovalna dejavnost 197 9. Djuric, S., Cuk, I., Sreckovic, S., Mirkov, D., Ne- deljkovic, A. in Jaric, S. (2016). Selective Effec- ts of Training Against Weight and Inertia on Muscle Mechanical Properties. International journal of sports physiology and performan- ce, 11(7), 927–932. https://doi.org/10.1123/ ijspp.2015-0527 10. Dobrijevic, S., Ilic, V., Djuric, S. in Jaric, S. (2017). Force-velocity relationship of leg muscles assessed with motorized treadmill tests: Two-velocity method. Gait & posture, 56, 60–64. https://doi.org/10.1016/j.gait- post.2017.04.033 11. García Ramos, A., Feriche, B. in Padial, P. (2016). Reliability and validity of the „two-load method“ to determine leg extensors maximal mechanical capacities. Katowice, Polland. Pri- dobljeno s https://www.researchgate.net/ publication/308338835 12. García-Ramos, A., Feriche, B., Pérez-Castilla, A., Padial, P. in Jaric, S. (2017). Assessment of leg muscles mechanical capacities: Which jump, loading, and variable type provide the most reliable outcomes? European journal of sport science, 17(6), 690–698. https://doi.org/ 10.1080/17461391.2017.1304999 13. García-Ramos, A., Jaric, S., Padial, P. in Feri- che, B. (2016). Force-Velocity Relationship of Upper Body Muscles: Traditional Ver- sus Ballistic Bench Press. Journal of applied biomechanics, 32(2), 178–85. https://doi. org/10.1123/jab.2015-0162 14. García-Ramos, A., Torrejón, A., Pérez-Castilla, A., Morales-Artacho, A. J. in Jaric, S. (2018). Selective Changes in the Mechanical Capa- cities of Lower-Body Muscles After Cycle-Er- gometer Sprint Training Against Heavy and Light Resistances. International journal of sports physiology and performance, 13(3), 290– 297. https://doi.org/10.1123/ijspp.2017-0239 15. Garcia-Ramos, A. in Jaric, S. (2018). Two- -point method: A quick and fatigue-free procedure for assessment of muscle me- chanical capacities and the 1 repetition maximum. Strength and Conditioning Jour- nal, 40(2), 54–66. https://doi.org/10.1519/ ssc.0000000000000359 16. García-Ramos, A., Pérez-Castilla, A. in Jaric, S. (2021). Optimisation of applied loads when using the two-point method for asses- sing the force-velocity relationship during vertical jumps. Sports Biomechanics, 20(2), 274–289. https://doi.org/10.1080/14763141.2 018.1545044 17. Gray, M. in Paulson, S. (2014). Developing a measure of muscular power during a func- tional task for older adults. BMC Geriatrics, 14(1), 4–9. https://doi.org/10.1186/1471-2318- 14-145 18. Giroux, C., Rabita, G., Chollet, D. in Guilhem, G. (2016). Optimal Balance Between Force and Velocity Differs Among World-Class At- hletes. Journal of applied biomechanics, 32(1), 59–68. https://doi.org/10.1123/jab.2015-0070 19. González-Badillo, J. J., Marques, M. C. in Sánchez-Medina, L. (2011). The importan- ce of movement velocity as a measure to control resistance training intensity. Jour- nal of human kinetics, 29A, 15–9. https://doi. org/10.2478/v10078-011-0053-6 20. Grbic, V., Djuric, S., Knezevic, O. M., Mirkov, D. M., Nedeljkovic, A. in Jaric, S. (2017). A Novel Two-Velocity Method for Elaborate Isokinetic Testing of Knee Extensors. International Jour- nal of Sports Medicine, 38(10), 741–746. https:// doi.org/10.1055/s-0043-113043 21. Hansen, K. T., Cronin, J. B., Pickering, S. L. in Newton, M. J. (2011). Does cluster loading en- hance lower body power development in prese- ason preparation of elite rugby union players? Pridobljeno s www.nsca-jscr.org 22. Harries, S. K., Lubans, D. R. in Callister, R. (2012). Resistance training to improve power and sports performance in adolescent athle- tes: A systematic review and meta-analysis. Journal of Science and Medicine in Sport, 15(6), 532–540. https://doi.org/10.1016/j. jsams.2012.02.005 23. Hori, N., Newton, R. U., Andrews, W. A., Kawa- mori, N., Mcguigan, M. R. in Nosaka, K. (2007). Comparison of four different methods to measure power output during the hang power clean and the weighted jump squat. Journal of Strength and Conditioning Research, 21(2), 314–320. 24. Janicijevic, D., Knezevic, O. M., Mirkov, D. M., Pérez-Castilla, A., Petrovic, M., Samozino, P. in Garcia-Ramos, A. (2020). Assessment of the force-velocity relationship during vertical jumps: influence of the starting position, analysis procedures and number of loads. European Journal of Sport Science, 20(5), 614– 623. https://doi.org/10.1080/17461391.2019.1 645886 25. Jaric, S. (2015). Force-velocity Relationship of Muscles Performing Multi-joint Maximum Performance Tasks. International journal of sports medicine, 36(9), 699–704. https://doi. org/10.1055/s-0035-1547283 26. Jaric, S. (2016). Two-Load Method for Distin- guishing Between Muscle Force, Velocity, and Power-Producing Capacities. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 46(11), 1585–1589. https://doi.org/10.1007/s40279-016-0531-z 27. Jaric, S. in Markovic, G. (2009). Leg muscles design: The maximum dynamic output hypothesis. Medicine and Science in Sports and Exercise, 41(4), 780–787. https://doi. org/10.1249/MSS.0b013e31818f2bfa 28. Jaric, S. in Markovic, G. (2013). Body mass maximizes power output in human jum- ping: A strength-independent optimum lo- ading behavior. European Journal of Applied Physiology, 113(12), 2913–2923. https://doi. org/10.1007/s00421-013-2707-7 29. Jiménez-Reyes, P., Samozino, P., Cuadrado- Peñafiel, V., Conceição, F., González-Badillo, J. J. in Morin, J. B. (2014). Effect of counter- movement on power–force–velocity pro- file. European Journal of Applied Physiology, 114(11), 2281–2288. https://doi.org/10.1007/ s00421-014-2947-1 30. Jiménez-Reyes, P., Samozino, P., Brughelli, M. in Morin, J. B. (2017). Effectiveness of an individualized training based on force-ve- locity profiling during jumping. Frontiers in Physiology, 7, 677. https://doi.org/10.3389/ fphys.2016.00677 31. Jiménez-Reyes, P., Samozino, P. in Morin, J. B. (2019). Optimized training for jumping per- formance using the force-velocity imbalan- ce: Individual adaptation kinetics. PLoS ONE, 14(5), e0216681. 32. Mandic, R., Jakovljevic, S. in Jaric, S. (2015). Effects of countermovement depth on ki- nematic and kinetic patterns of maximum vertical jumps. J Electromyogr Kinesiol, 25(2), 265–272. https://doi.org/10.1002/cncr.27633 33. Markovic, G. in Jaric, S. (2007a). Is vertical jump height a body size-independent me- asure of muscle power? Journal of Sports Sciences, 25(12), 1355–1363. https://doi. org/10.1080/02640410601021713 34. Markovic, G. in Jaric, S. (2007b). Positive and negative loading and mechanical ou- tput in maximum vertical jumping. Me- dicine and Science in Sports and Exercise, 39(10), 1757–1764. https://doi.org/10.1249/ mss.0b013e31811ece35 35. Morin, J.-B. in Samozino, P. (2016). Interpre- ting Power-Force-Velocity Profiles for Indivi- dualized and Specific Training. International journal of sports physiology and performan- ce, 11(2), 267–72. https://doi.org/10.1123/ ijspp.2015-0638 36. Muñoz-López, M., Marchante, D., Cano-Ruiz, M. A., Chicharro, J. L. in Balsalobre-Fernán- dez, C. (2017). Load-, Force-, and Power-Velo- city Relationships in the Prone Pull-Up Exer- cise. International journal of sports physiology and performance, 12(9), 1249–1255. https:// doi.org/10.1123/ijspp.2016-0657 37. Pazin, N., Berjan, B., Nedeljkovic, A., Markovic, G. in Jaric, S. (2013). Power output in vertical jumps: Does optimum loading depend on activity profiles? European Journal of Appli- ed Physiology, 113(3), 577–589. https://doi. org/10.1007/s00421-012-2464-z 38. Pérez-Castilla, A., Jaric, S., Feriche, B., Padial, P. in García-Ramos, A. (2018). Evaluation of Muscle Mechanical Capacities Through the Two-Load Method: Optimization of the Load Selection. Journal of Strength and Conditio- ning Research, 32(5), 1245–1253. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000001969 39. Reid, K. F. in Fielding, R. A. (2012). Skeletal Mu- scle Power: A Critical Determinant of Physi- cal Functioning In Older Adults. Exercise and Sport Sciences Reviews, 40(1), 4–12. https://doi. org/10.1097/jes.0b013e31823b5f13 198 40. Samozino, P., Edouard, P., Sangnier, S., Bru- ghelli, M., Gimenez, P. in Morin, J. B. (2014). Force-velocity profile: Imbalance deter- mination and effect on lower limb balli- stic performance. International Journal of Sports Medicine, 35(6), 505–510. https://doi. org/10.1055/s-0033-1354382 41. Samozino, P., Morin, J. B., Hintzy, F. F. in Belli, A. (2010). Jumping ability: A theoretical inte- grative approach. Journal of Theoretical Bio- logy, 264(1), 11–18. https://doi.org/10.1016/j. jtbi.2010.01.021 42. Samozino, P., Rejc, E., Di Prampero, P. E., Belli, A. in Morin, J. B. (2012). Optimal force-velo- city profile in ballistic movements-Altius: Citius or Fortius? Medicine and Science in Sports and Exercise, 44(2), 313–322. https://doi. org/10.1249/MSS.0b013e31822d757a 43. Sreckovic, S., Cuk, I., Djuric, S., Nedeljkovic, A., Mirkov, D. in Jaric, S. (2015). Evaluation of force-velocity and power-velocity relation- ship of arm muscles. European journal of ap- plied physiology, 115(8), 1779–87. https://doi. org/10.1007/s00421-015-3165-1 44. Vandewalle, H., Peres, G., Heller, J., Panel, J. in Monod, H. (1987). Force-velocity relationship and maximal power on a cycle ergometer. European Journal of Applied Physiology and Occupational Physiology, 56(6), 650–656. https://doi.org/10.1007/bf00424805 45. Vandewalle, H., Pérès, G. in Monod, H. (1987). Standard anaerobic exercise tests. Sports me- dicine (Auckland, N.Z.), 4(4), 268–89. https:// doi.org/10.2165/00007256-198704040- 00004 46. World Medical Association. (2013). World Medical Association Declaration of Helsinki: ethical principles for medical research invol- ving human subjects. JAMA, 310(20), 2191–4. https://doi.org/10.1001/jama.2013.281053 47. Yamauchi, J., Mishima, C., Nakayama, S. in Ishii, N. (2009). Force-velocity, force-power relationships of bilateral and unilateral leg multi-joint movements in young and elderly women. Journal of biomechanics, 42(13), 2151–7. https://doi.org/10.1016/j.jbio- mech.2009.05.032 48. Zivkovic, M. Z., Djuric, S., Cuk, I., Suzovic, D. in Jaric, S. (2017). A simple method for asses- sment of muscle force, velocity, and power producing capacities from functional move- ment tasks. Journal of sports sciences, 35(13), 1287–1293. https://doi.org/10.1080/0264041 4.2016.1221521 doc. dr. Darjan Spudić, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport darjan.spudic@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 199 The effect of using goggles and snorkels for water adaptation of non-swimmers with fear of water Abstract The aim of the study was to investigate the effect of the usage of goggles and snorkels during the learn-to-swim program on the aquatic skills of young non-swimmers without fear of water. We randomly divided forty children with a fear of water (aged 10-11 years) into a group that used goggles and snorkels and a group that did not use these aids during the learn-to-swim program. The majority of participants improved their aquatic skills as a result of the learn-to-swim intervention. The comparisons of the in- tervention effects between the groups showed that the learning improvement in water entry, back gliding, and prone swimming scores were bigger in OD group than in ne-OD group. At the contrary, the intervention effect was lower in the blowing bubbles scores in OD group than in ne-OD group. The results of present study highlight the positive and negative effects of the usage of goggles and snorkels in learn-to-swim programs. Key words: swimming, goggles, snorkel, non-swimmer, swim beginner, fear of water Izvleček Cilj raziskave je bil ugotoviti učinke uporabe plavalnih očal in dihalke med začetnim uče- njem plavanja na prilagojenost na vodo ter na znanje in sposobnosti plavanja začetni- kov z izrazitim strahom pred vodo. 40 otrok, starih od 10 do 11 let, z izrazitim strahom pred vodo smo razdelili v dve skupini: v prvi so se učili plavati s plavalnimi očali in dihal- ko (skupina OD), v drugi pa teh dveh pripo- močkov pri učenju niso uporabljali (skupina ne-OD). Večina preiskovancev je, ne glede na (ne)uporabo plavalnih očal in dihalke, z učenjem napredovala v prilagojenosti na vodo ter v znanju in sposobnostih plavanja. Izrazitejši učinek uporabe plavalnih očal in dihalke med učenjem se je pojavil pri štirih testih. Učni napredek je bil namreč pri testih vstopa v vodo, drsenja v hrbtnem in plava- nja v prsnem položaju pri skupini OD večji, pri testu pihanja mehurčkov pa manjši ka- kor pri skupini ne-OD. Rezultati raziskave so razgrnili pozitivne in negativne učinke upo- rabe plavalnih očal in dihalke pri začetnem učenju plavanja. Ključne besede: plavanje, plavalna očala, dihalka, neplavalci, plavalni začetniki, strah pred vodo Fatmir Misimi1, Tanja Kajtna2, Jernej Kapus2 Učinki uporabe plavalnih očal in dihalke pri plavalnih začetnikih z izrazitim strahom pred vodo 1Poslovna in tehnološka univerza, Fakulteta za znanost v športu in gibanje, Priština, Kosovo 2Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 200 „Uvod Utopitev pomeni zadušitev zaradi blokade dihalnih poti in dihal s tekočino (van Beeck, Branche, Szpilman, Modell in Bierens, 2005). Leta 2010 se je na svetu utopilo 372.000 lju- di (Lozano idr., 2012). Zadnja leta je število nekoliko upadlo, a je še vedno visoko, tj. 320.000 utopitev v letu 2019 (World Health Organization, 2020). Utopitve se uvrščajo na tretje mesto med nesrečami s smrtnim izidom. Od tega se jih večina (91 %) zgodi v nerazvitih in srednje razvitih državah, kjer je še vedno veliko neplavalcev – po neka- terih ocenah naj bi bilo sicer takih plavalnih začetnikov kar polovica vseh ljudi in celo 70 % vseh žensk na svetu (World Health Orga- nization, 2020). Med utopljenimi so ljudje različnih starosti, najbolj so ogroženi otro- ci. Vzroki za utopitve so različni. Pogosto gre za neznanje ali slabo znanje plavanja, to pa je lahko posledica različnih dejavni- kov: nedostopnosti bazenov, kulturno-so- cialnih zadržkov, rasnih in/ali etičnih ovir, zdravstvenih zadržkov, negativnih izkušenj staršev ali širše družine z vodnim okoljem itd. (Irwin, Pharr in Irwin, 2015; Lachoc- ki, 2012). Pogost razlog je tudi strah pred vodo (Berukoff in Hill, 2010; Pharr idr., 2018). Njegova pojavnost v populaciji obsega 2–3 % in je pogostejša pri otrocih (Stinson idr., 2007). Pojavi se že v otroškem obdobju, pri čemer se pojavlja več domnev o njegovem vzroku (Becker idr., 2007). Najpogosteje ga povezujejo s slabo izkušnjo (nepričakovani padec v vodo, utapljanje …) iz preteklosti (Shank, 1987; Whiting in Stembridge, 1965). Mogoče je, da ne gre za vzročno-posledič- ni proces in da se pojavi tudi kot biološki strah, ki ni povezan s slabimi izkušnjami (Graham in Gaffan, 1997; Menzies in Clarke, 1993; Poulton, Davies, Menzies, Langley in Silva, 1998). Strah pred vodo se lahko iz- razi v različnih okoliščinah kot: strah pred plavanjem, strah pred temno vodo, strah pred potopitvijo glave, strah pred bližino vodnjaka, strah pred plutjem s čolnom itd. Strah pred vodo lahko posameznika odvr- ne od številnih aktivnosti v vodi in ob njej, s tem pa tudi od učenja plavanja (Milosevic in McCabe, 2015). Dobro znanje plavanja in plavalne spo- sobnosti so nujna zaščita pred utopitvami (Brenner idr., 2006). Načrtno učenje plava- nja je marsikje po svetu zmanjšalo število utopitev. To velja tako za države v razvoju (Linnan, Rahman, Rahman, Scarr in Cox, 2011) kot za razvite države (Yang, Nong, Li, Feng in Lo, 2007; Brenner idr., 2009). Načr- tno učenje plavanja naj bi zmanjšalo šte- vilo utopitev za 88 % (Brenner idr., 2009). To je razlog, da so začetni in nadaljevalni programi del šolskih učnih načrtov v šte- vilnih evropskih državah (Jurgec, Kapus in Majerič, 2016). Na organizacijo poučevanja plavanja in s tem na učinkovitost učenja vpliva več dejavnikov (Zuo, 2004). Nekateri se nanašajo na učenca (starost, osebno- stne lastnosti in sposobnosti, plavalno zna- nje), nekateri na okolje, kamor spada tudi možnost uporabe različnih pripomočkov (American Red Cross, 2014; Costa idr., 2012; Rocha, Marinho, Garrido, Morgado in Costa, 2018). Med njimi se v zadnjem času čedalje pogosteje uporabljajo plavalna očala, ma- ska in dihalka, prilagojeni za otroško upo- rabo. To so pripomočki, ki omogočajo neo- virano dihanje in gledanje pod gladino, kar pa se ni izkazalo kot pomemben dejavnik pri programu začetnega učenja plavanja. Začetniki so v prilagojenosti na vodi ter znanju in sposobnostih plavanja namreč napredovali podobno, ne glede na to, ali so ta dva pripomočka uporabljali ali ne (Mi- simi in Kapus, 2021). Izkazalo se je celo, da uporaba plavalnih očal in predvsem dihal- ke ni najprimernejša in tudi ne najbolj smi- selna za učenje dihanja med plavanjem. A če pogledamo širše, uporaba plavalnih očal, maske in dihalke plavalnim začetni- kom omogoči lažjo in hitrejšo potopitev obraza, s tem pa poveča njihovo plovnost. Tako se jim poveča samozaupanje in jih motivira, da dvignejo noge z dna ter se sproščeno uležejo iztegnjeni na gladino (Kapus, Moravec in Lomax 2018). Glede na to je mogoče, da bi bila uporaba teh pripo- močkov smiselna za učence, ki jih je vode zelo strah in imajo odpor do kakršnekoli aktivnosti v njej. Cilj naše raziskave je torej bil ugotoviti učinke uporabe plavalnih očal in dihalke med začetnim učenjem plavanja na prilagojenost na vodo ter na znanje in sposobnosti plavanja začetnikov z izrazitim strahom pred vodo. Učinke poskusnega učenja smo primerjali z učinki učenja, pri katerem teh dveh pripomočkov preisko- vanci niso uporabljali. „Metode Preiskovanci V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 40 otrok (20 deklic in 20 dečkov), starih od 10 do 11 let. Šlo je za plavalne začetnike, ki niso zmogli in znali opraviti preizkusa za stopnjo Bronastega delfina, prav tako se pred raziskavo še nikoli niso udeležili pla- valnega tečaja. Morebiten strah pred vodo smo preverili z vprašalnikom, ki so ga sesta- vili Misimi in sodelavci (2020). Vprašalnik je vseboval 20 trditev, do katerih so se prei- skovanci opredelili na podlagi 5-stopenjske Likertove lestvice (1 = sploh se ne strinjam, 2 = se ne strinjam, 3 = nisem prepričan, 4 = se strinjam, 5 = se zelo strinjam). V raziskavo smo vključili le otroke, ki so trditve v vpra- šalniku ocenili s skrajnimi vrednostmi, torej so pred raziskavo imeli zelo izražen strah pred vodo. Razdelili smo jih v dve skupini: v prvi so se učili plavati s plavalnimi očali in dihalko (skupina OD), v drugi pa teh dveh pripomočkov pri učenju niso uporabljali (skupina ne-OD). Testni protokol Obe skupini sta se učili in vadili štiri tedne po petkrat na teden. Vadbena enota je tra- jala 45 minut. Učenje sta vodila plavalna učitelja z ustrezno usposobljenostjo. Da bi se izognili učinkom različnega načina in pristopa do poučevanja, sta poskušala poučevati podobno (pristop, pohvale in spodbude itd.). Skupine sta pri posamezni vadbeni enoti menjavala. Program učenja plavanja je bil za vse prei- skovance podoben. Pri skupini ne-OD (Slika 1 desno) je sledil običajnemu začetnemu programu učenja plavanja: prilagajanje na upor vode (vstop v vodo), prilagajanje na potapljanje glave, prilagajanje na gledanje pod gladino, prilagajanje na izdihovanje v vodo, prilagajanje na plovnost, prilagajanje na drsenje, učenje udarcev, učenje zavesla- jev, učenje gibanja glave in dihanja v koor- dinaciji z zaveslaji in učenje koordinacije ce- lotne plavalne tehnike (Kapus idr., 2002). Pri skupini OD smo z uporabo plavalnih očal in dihalke vrstni red nekoliko spremenili. Po prvih dveh stopnjah – prilagajanje na upor vode (vstop v vodo) in na potapljanje gla- ve – smo izpustili prilagajanje na gledanje pod gladino in na izdihovanje v vodo ter nadaljevali s prilagajanjem na plovnost in na drsenje ter učenjem plavalnih tehnik. Nato smo uporabo pripomočkov posto- pno opustili, tako da smo preiskovance pri- lagodili še na gledanje pod gladino in na izdihovanje v vodo (Slika 1 levo). Končni cilj programov je bil pri obeh skupinah enak, in sicer samostojno plavanje brez uporabe plavalnih očal in dihalke. Pred poukom plavanja in po njem smo z 11 testi ocenili prilagojenost preiskovancev na vodo ter njihovo znanje in sposobnosti plavanja (Harrod in Langendorfer, 1990). raziskovalna dejavnost 201 Test vstopa v vodo Preiskovanci so stali na robu plitvega dela bazena in na poljuben način vstopili v vodo. Njihovo zmožnost vstopa v vodo smo ocenili na podlagi 5-stopenjske lestvi- ce: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni vstopil v vodo. • Ocena 2 je pomenila, da se je preiskova- nec usedel na rob bazena in se ob pomo- či učitelja spustil v vodo. • Ocena 3 je pomenila, da se je preiskova- nec usedel na rob bazena in se brez uči- teljeve pomoči – vendar zadržano – spu- stil v vodo. • Ocena 4 je pomenila, da se je preiskova- nec usedel na rob bazena ter se brez uči- teljeve pomoči in zadržkov spustil v vodo. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec v vodo skočil na noge. Test gledanja pod gladino Preiskovanci so stali v plitvi vodi. Potopili so obraz, učitelj jim je pokazal določeno število prstov. Preiskovanci so jih prešteli, dvignili obraz iz vode in povedali število prstov, ki so jih videli. Nalogo so ponovili trikrat. Njihovo zmožnost gledanja pod gladino smo ocenili na podlagi dveh ocen: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec na- loge ni uspešno opravil. • Ocena 2 je pomenila, da je preiskovanec nalogo uspešno opravil. Test zadrževanja diha Preiskovanci so stali v plitvi vodi. Potopili so obraz in skušali čim dlje zadrževati dih. Njihovo zmožnost zadrževanja diha smo ocenili na podlagi 5-stopenjske lestvice: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da je preiskovanec le na hitro potopil obraz, z minimalnim zadrževanjem diha. • Ocena 3 je pomenila, da se je preiskova- nec med potopom obraza in zadrževa- njem diha držal za nos. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskovanec potopil obraz in do 7 sekund zadrževal dih. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec potopil obraz in več kot 7 sekund zadr- ževal dih. Test spuščanja mehurčkov Preiskovanci so stali v plitvi vodi. Potopili so obraz in izdihnili skozi usta (spuščali me- hurčke). Nalogo so zaporedno, brez preki- nitev, ponavljali toliko časa, dokler so lahko. Njihovo zmožnost spuščanja mehurčkov smo ocenili na podlagi 5-stopenjske lestvi- ce: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec na- loge ni opravil niti enkrat. • Ocena 2 je pomenila, da je preiskovanec nalogo ponovil dvakrat. • Ocena 3 je pomenila, da je preiskovanec nalogo ponovil trikrat ali štirikrat. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskovanec nalogo ponovil petkrat. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec nalogo ponovil najmanj šestkrat. Test drsenja v prsnem položaju Preiskovanci so se v plitvem delu bazena odrinili od stene in kar najdlje drseli v pr- snem položaju z vzročenimi rokami ter glavo v vodi. Njihovo zmožnost drsenja v prsnem položaju smo ocenili na podlagi 5-stopenjske lestvice: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da se je preisko- vanec le odrinil od stene bazena in nato brez drsenja stopil na dno. • Ocena 3 je pomenila, da je preiskovanec drsel v poševnem prsnem položaju z dvi- gnjeno glavo. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskovanec drsel manj kot 4 sekunde v prsnem polo- žaju s potopljeno glavo. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec drsel več kot 4 sekunde v prsnem položa- ju s potopljeno glavo. Test drsenja v hrbtnem položaju Preiskovanci so se v plitvem delu baze- na odrinili od stene in kar najdlje drseli v hrbtnem položaju z vzročenimi rokami ter glavo v vodi. Njihovo zmožnost drsenja v hrbtnem položaju smo ocenili na podlagi 5-stopenjske lestvice: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da se je preisko- vanec le odrinil od stene bazena in nato brez drsenja stopil na dno. • Ocena 3 je pomenila, da je preiskovanec drsel v poševnem hrbtnem položaju z dvignjeno glavo. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskovanec drsel manj kot 4 sekunde v hrbtnem po- ložaju z glavo na gladini. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec drsel več kot 4 sekunde v hrbtnem polo- žaju z glavo na gladini. Test vzdolžnega obračanja Preiskovanci so se v plitvem delu bazena ulegli na gladino. Iz lebdenja v prsnem položaju so se vzdolžno obrnili v hrbtni in Slika 1. Programa učenja plavanja skupin OD (levo) in ne-OD (desno) 202 se nato vrnili v prsni položaj. Obračali so se lahko le z gibi nog in rok, brez dotika dna. Njihovo zmožnost vzdolžnega obračanja smo ocenili na podlagi 5-stopenjske lestvi- ce: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da se je preiskova- nec brez dobrega nadzora telesa obrnil le minimalno. • Ocena 3 je pomenila, da se je preiskova- nec vzdolžno obrnil brez postanka v hrb- tnem in/ali prsnem položaju. • Ocena 4 je pomenila, da se je preiskova- nec vzdolžno obrnil ter se pri tem primer- no dolgo zadržal v hrbtnem in prsnem položaju. Med nalogo je bil položaj telesa poševen z višjim položajem glave. • Ocena 5 je pomenila, da se je preiskova- nec vzdolžno obrnil in se pri tem primer- no dolgo zadržal v hrbtnem in prsnem položaju. Nalogo je izvedel sproščeno z iztegnjenim in vodoravnim telesom. Test prečnega obračanja Preiskovanci so se v plitvem delu bazena ulegli na gladino. Iz trisekundnega lebde- nja v prsnem položaju so se dvignili v po- končni položaj. V njem so ostali tri sekun- de, se nato ulegli v hrbtni položaj in v njem ostali tri sekunde. Obračali so se lahko le z gibi nog in rok brez dotika dna. Njihovo zmožnost prečnega obračanja smo ocenili na podlagi 5-stopenjske lestvice: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da se je preiskova- nec brez dobrega nadzora telesa obrnil le minimalno. • Ocena 3 je pomenila, da se je preiskova- nec prečno obrnil brez postanka v posa- meznih položajih. • Ocena 4 je pomenila, da se je preisko- vanec prečno obrnil, vendar se je v po- sameznih položajih zadržal manj kot tri sekunde. • Ocena 5 je pomenila, da se je preiskova- nec prečno obrnil in se pri tem najmanj tri sekunde zadržal v posameznem polo- žaju. Test plavanja v prsnem položaju Preiskovanci so plavali brez vmesnega do- tika dna ali roba bazena toliko časa, dokler so zmogli. Če so zmogli 10 metrov ali več, smo test zaključili. Nalogo so začeli v vodi z odrivom od roba bazena. Plavali so na poljuben način v prsnem položaju. Njihovo zmožnost plavanja v prsnem položaju smo ocenili na podlagi 5-stopenjske lestvice: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da je preiskovanec plaval od 1 do 7 sekund. • Ocena 3 je pomenila, da je preiskovanec plaval od 8 do 14 sekund. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskovanec plaval od 15 do 21 sekund. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec plaval 10 metrov. Ocenjevanje dihanja med testom plavanja v prsnem položaju Pri testu plavanja v prsnem položaju (opi- san zgoraj) smo na podlagi 5-stopenjske lestvice ocenili tudi znanje dihanja: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da je preiskovanec plaval z zadrževanjem diha. • Ocena 3 je pomenila, da je preiskovanec plaval bodisi z ves čas dvignjeno glavo bodisi jo je potapljal, vendar je pri tem izdihoval nad gladino. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskova- nec plaval z izdihovanjem pod gladino, vendar gibanje glave in dihanje nista bili usklajeni z zaveslaji. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec plaval z izdihovanjem pod gladino. Gi- banje glave in dihanje sta bili usklajeni z zaveslaji. Test plavanja v hrbtnem položaju Preiskovanci so plavali brez vmesnega do- tika dna ali roba bazena toliko časa, dokler so zmogli. Če so zmogli 10 metrov ali več, smo test zaključili. Nalogo so začeli v vodi z odrivom od roba bazena. Plavali so na poljuben način v hrbtnem položaju. Njiho- vo zmožnost plavanja v hrbtnem položaju smo ocenili na podlagi 5-stopenjske lestvi- ce: • Ocena 1 je pomenila, da preiskovanec ni želel opravljati naloge. • Ocena 2 je pomenila, da je preiskovanec plaval od 1 do 7 sekund. • Ocena 3 je pomenila, da je preiskovanec plaval od 8 do 14 sekund. • Ocena 4 je pomenila, da je preiskovanec plaval od 15 do 21 sekund. • Ocena 5 je pomenila, da je preiskovanec plaval 10 metrov. Pred poukom plavanja in po njem smo v dveh dneh izvedli vse teste. Testiranje in pouk smo opravili v istem bazenu (globina plitvega dela je 120 cm, največja globina bazena 180 cm, temperatura vode je bila 26 ºC). Za lažje spremljanje in analizo smo testiranje in pouk posneli. Metode obdelave podatkov S posnetkov sta plavalna strokovnjaka za vsakega preizkušanca ocenila zmožnosti (oz. znanje in sposobnosti) prilagojeno- sti na vodo in plavanja. Ker je bila večina podatkov ordinarnega tipa, smo uporabili Kruskal–Wallisov test za ugotavljanje razlik v testiranih spremenljivkah med skupina- ma. Učinek pouka smo ugotavljali s Fried- manovim testom, pri čemer smo za nakna- dne primerjave uporabili Wilcoxonov test predznačenih rangov. Pri analizi učinkov pouka smo izračunali delte vrednosti (∆), tj. razliko med oceno po pouku in oceno pred njim. Za primerjavo ∆ med skupinama smo uporabili enosmerno analizo variance (ANOVA). Z Levenovim testom smo prever- jali homogenost varianc. Če variance niso bile homogene, smo uporabili Welchov test. Za statistično obdelavo podatkov smo uporabili statistični paket IBM SPSS Statisti- cs ver. 20.0 (IBM Co., Armonk, NY, ZDA). „Rezultati Večina preiskovancev je uspešno opravila vsa testiranja pred poukom in po njem ter vsaj 17 od skupno 20 vadbenih enot. Od 40 preiskovancev so trije predčasno zapustili raziskavo (dva preiskovanca iz skupine OD, en preiskovanec iz skupine ne-OD). Med vzroki so bili poslabšanje zdravstvenega stanja in bolezen, prehladna voda, odpor do uporabe plavalnih očal in maske itd. Preiskovanci obeh skupin so z učenjem napredovali v prilagojenosti na vodo ter v znanju in sposobnostih plavanja (p < 0,05 in p < 0,01 v stolpcu Učinek pouka v Pre- glednici 1). Za primerjavo učinkov pouka med skupinama smo izračunali delte vre- dnosti (∆), tj. razliko med oceno po pouku in oceno pred njim (Slika 2). raziskovalna dejavnost 203 Primerjava učinkov pouka med skupinama z izraženim strahom pred vodo je pokaza- la, da je bil učni napredek pri testih vsto- pa v vodo (Slika 2 levo zgoraj), drsenja v hrbtnem (Slika 2 levo spodaj) in plavanja v prsnem položaju (Slika 2 desno spodaj) večji, pri testu pihanja mehurčkov (Slika 2 desno zgoraj) pa manjši pri skupini OD ka- kor pri skupini ne-OD (p < 0,05). Pri testih gledanja pod gladino (0,3 ± 0,5 pri skupini OD in 0,4 ± 0,5 ocene pri skupini ne-OD), zadrževanja diha (2,5 ± 1,1 pri skupini OD in 2,3 ± 1,2 ocene pri skupini ne-OD), drsenja v prsnem položaju (3,3 ± 0,7 pri skupini OD in 3 ± 1 ocena pri skupini ne-OD), vzdol- žnega obračanja (1,7 ± 1 pri skupini OD in 1,1 ± 1 ocena pri skupini ne-OD), prečnega obračanja (2,7 ± 1,3 pri skupini OD in 2,3 ± 1,3 ocene pri skupini ne-OD), ocenjevanja dihanja med testom plavanja v prsnem po- ložaju (1,8 ± 1,3 pri skupini OD in 2,6 ± 1,2 Tabela 1 Primerjava ocen testov posameznih skupin pred poukom plavanja in po njem. Vrednosti ocen so podane v medianah s kvartilnimi razmiki v oklepajih Skupina Ocena pred poukom Razlike med skupinama pred poukom Ocena po pouku Učinek pouka Test vstopa v vodo OD 1 (1 – 1) 5 (5 – 5) ** ne-OD 1 (1 – 3) 5 (4 – 5) ** Test gledanja pod gladino OD 2 (1 – 2) 2 (2 – 2) ** ne-OD 2 (1 – 2) 2 (2 – 2) ** Test zadrževanja diha OD 2 (2 – 3) 5 (5 – 5) ** ne-OD 2 (2 – 3) 5 (5 – 5) ** Test spuščanja mehurčkov OD 2 (1 – 2) 5 (5 – 5) ** ne-OD 1 (1 – 1) 5 (5 – 5) ** Test drsenja v prsnem položaju OD 1 (1 – 1,5) 5 (4 – 5) ** ne-OD 1 (1 – 2) 5 (4 – 5) ** Test drsenja v hrbtnem položaju OD 1 (1 – 1) # 5 (3,5 – 5) ** ne-OD 2 (1 – 2) 4 (3 – 5) ** Test vzdolžnega obračanja OD 1 (1,2 – 1) 3 (2 – 3) ** ne-OD 1 (1 – 2) 3 (2 – 3) * Test prečnega obračanja OD 1 (1 – 1) 5 (2 – 5) ** ne-OD 1 (1 – 2) 5 (2 – 5) ** Test plavanja v prsnem položaju OD 1 (1 – 1) # 5 (4 – 5) ** ne-OD 1 (1 – 2) 5 (5 – 5) ** Ocenjevanje dihanja med testom plavanja v prsnem položaju OD 1 (1 – 3) 3 (3 – 4) ** ne-OD 1 (1 – 3) 5 (4 – 5) ** Test plavanja v hrbtnem položaju OD 1 (1 – 1) # 5 (4 – 5) ** ne-OD 1 (1 – 2) 5 (3 – 5) ** Opomba. OD – skupina z izraženim strahom pred vodo, ki se je učila plavati s plavalnimi očali in dihalko; ne-OD – skupina z izraženim strahom pred vodo, ki pri učenju plavanja ni uporabljala plavalnih očal in dihalke; # – statistično pomembna razlika med skupinama pred poukom (Kruskal–Wallisov test; p < 0,05); * – statistično pomemben učinek pouka (Wilcoxonov test; p < 0,05), ** – statistično pomemben učinek pouka (Wilcoxonov test; p < 0,01). 204 ocene pri skupini ne-OD) in plavanja v hrb- tnem položaju (3,3 ± 1,1 pri skupini OD in 3 ± 1,1 ocene pri skupini ne-OD) statistično pomembnih razlik v učnem napredku med skupinama ni bilo (p > 0,05). „Razprava Cilj raziskave je bil ugotoviti učinke upo- rabe plavalnih očal in dihalke med začet- nim učenjem plavanja na prilagojenost na vodo ter na znanje in sposobnosti plavanja začetnikov z izraženim strahom pred vodo. Učinke poskusnega učenja smo primerjali z učinki učenja, pri katerem plavalnih očal in dihalke nismo uporabljali. Ne glede na (ne-)uporabo teh dveh pripomočkov so začetniki z učenjem plavanja napredovali v prilagojenosti na vodo ter v znanju in spo- sobnostih plavanja. Vendarle je uporaba plavalnih očal in dihalke omogočila večji napredek pri zmožnosti vstopa v vodo, dr- senja v hrbtnem položaju in plavanja v prs- nem položaju. Nasprotno je bil napredek pri zmožnosti pihanja mehurčkov manjši od napredka, doseženega z učenjem, pri katerem plavalnih očal in dihalke nismo uporabljali. Zmožnost vstopa v vodo Utopitev je lahko posledica nepričakovane- ga padca v vodo. Zato je zmožnost varne- ga vstopa v vodo ena od osnovnih vodnih kompetenc (Stallman idr., 2017). Rezultati na Sliki 2 (levo zgoraj) kažejo, da je bil na- predek začetnikov z izraženim strahom pred vodo pri zmožnosti vstopa v vodo ve- čji ob uporabi plavalnih očal in dihalke med učenjem plavanja. Razlog za to je lahko dejstvo, da plavalna očala omogočijo ne- ovirano gledanje pod gladino, dihalka pa neomejeno dihanje. Tako plavalni začetniki, sploh tisti z izraženim strahom pred vodo, lažje potopijo obraz in glavo v vodo ter po- sledično začutijo svojo plovnost in občutek lebdenja na gladini (Kapus idr., 2018). Oči- tno je imela skupina OD, ki je uporabljala plavalna očala in dihalko, več priložnosti za to spoznanje kot skupina ne-OD, ki teh dveh pripomočkov ni uporabljala. Tako izrazitega učinka uporabe plavalnih očal in dihalke pri začetnikih brez izraže- nega strahu pred vodo Misimi in sodelavci (2021) nismo ugotovili. To je pričakovano. Vstop v vodo je namreč ena izmed tistih zmožnosti in posledično strahov, po kateri se plavalni začetniki najbolj razlikujejo (Mi- simi idr., 2020). Na podlagi rezultatov razi- skave lahko zaključimo, da je uporaba pla- valnih očal in dihalke primerna in smiselna za premagovanje strahu pred vstopom v Opomba. Vrednosti ∆ so narisane kot škatle (aritmetična sredina) z brki (standardni odklon). $ – statistično pomembna razlika v učinkih pouka med skupinama (ANOVA; p < 0,05). Slika 2. Primerjava učinkov pouka (∆) pri testih, pri katerih so bile ugotovljene statistično pomembne razlike med skupinama OD in ne-OD raziskovalna dejavnost 205 vodo, torej zmožnostjo, ki se jo običajno vadi na začetku plavalnega tečaja. Zmožnost pihanja mehurčkov Dihanje med plavanjem oziroma giban- jem v vodi na splošno je ovirano z vodnim pritiskom – ta otežuje širitev prsnega koša pri vdihu in se pri večini plavalnih tehnik zoperstavlja izdihu (Lomax in McConnell, 2003). Zato je učenje pihanja mehurčkov ena izmed temeljnih veščin, ki jo morajo plavalni začetniki osvojiti. Obe skupini sta z učenjem plavanja v tej zmožnosti na- predovali (Preglednica 1). Nepričakovano je bil učni napredek v skupini ne-OD večji kot napredek v skupini OD (Slika 2 desno zgoraj). Dihalka omogoči prosto, neovirano dihanje. Skupina ne-OD, ki je ni uporablja- la, je imela tako v primerjavi s skupino OD več priložnosti, da osvoji zmožnost pihanja mehurčkov. Glede na to lahko zaključimo, da uporaba plavalnih očal in predvsem di- halke ni niti najprimernejša niti najbolj smi- selna za učenje pihanja mehurčkov. Zmožnost drsenja Drsenje je premikanje iztegnjenega, pa- sivnega telesa po vodni gladini ali pod njo (Kapus idr., 2002). Rezultati na Sliki 2 (lepo spodaj) kažejo, da je bil napredek zače- tnikov z izraženim strahom pred vodo v zmožnosti drsenja v hrbtnem položaju večji ob uporabi plavalnih očal in dihalke med učenjem plavanja. Ključni element pri učenju drsenja v hrbtnem položaju je izte- gnitev telesa na gladini. Visoko dvignjena glava in sedeč položaj sta pogosti in naj- večji napaki pri učenju položaja telesa pri hrbtnem (Stibilj, Košmrlj in Kapus, 2020). Vzrok je običajno strah pred vodo. Ljudje z izraženim strahom se namreč bojijo odriniti od stene bazena in zadrseti na gladini, brez dotika dna (Misimi idr., 2020). Glede na to menimo, da je uporaba plavalnih očal (di- halka se pri drsenju v hrbtnem položaju ne uporablja) pomagala začetnikom z izraže- nim strahom pred vodo, da so lažje položili glavo na vodo in tako vzpostavili pravilnejši položaj telesa. Pri plavalnih začetnikih brez izraženega strahu pred vodo ta element ni pomenil večje ovire (Misimi in Kapus, 2021). Zato tudi uporaba plavalnih očal pri njih ni imela večjega učinka na usvajanje te zmo- žnosti. Zmožnost plavanja Zmožnost plavanja v prsnem in hrbtnem položaju v različnih okoliščinah je osnovna zaščita pred utopitvami (Stallman, Moran, Quan in Langendorfer, 2017). Rezultati na Sliki 2 (desno spodaj) kažejo, da je bil na- predek začetnikov z izraženim strahom pred vodo pri zmožnosti plavanja v prsnem položaju večji ob uporabi plavalnih očal in dihalke med učenjem plavanja. Plavanje v prsnem položaju s potopljeno glavo (ob uporabi maske in dihalke) je plavalnemu začetniku lažje kot plavanje prsnega (torej z gibanjem glave in dihanjem, skladnim z zaveslaji) ali plavanje žabe (Kapus idr. 2018). Uporaba maske in dihalke mu namreč: • izboljša plovnost in poveča njegovo sa- mozavest, da dvigne noge od tal, • omogoča vodoravni položaj telesa na gladini in poenostavi zapleteno koordi- nacijo gibov rok, nog in dihanja (Parker, Blanksby in Quek, 1999), • olajša učenje v globoki vodi in ga sprosti. Na podlagi rezultatov menimo, da je imela skupina OD v primerjavi s skupino ne-OD več priložnosti, da je izkoristila omenjeni prednosti. „Zaključek Rezultati raziskave so pokazali pozitivne in negativne učinke uporabe plavalnih očal in dihalke pri začetnem učenju plavanja. Upo- raba plavalnih očal in dihalke je smiselna za zmanjševanje strahu pred vodo in ustvarja- nja lažjih okoliščin za učenje iztegnjenega položaja telesa na gladini (med drsenjem in med plavanjem). To dviguje samozavest plavalnih začetnikov, jih motivira in jim olajša učenje. Po drugi strani pa uporaba plavalnih očal in predvsem dihalke ni naj- primernejša in tudi ne najbolj smiselna za učenje dihanja pri začetnem učenju pla- vanja. Ob tem opozarjamo tudi na to, da mora biti uporaba primerna in preudarna. Plavalni začetniki se namreč lahko preveč navadijo na ta dva pripomočka, s čimer se jim zavre usvajanje vodnih kompetenc brez njiju. Končni cilj začetnega učenja plavanja je vendarle varno plavanje brez pripomoč- kov. „Literatura 1. American Red Cross. (2009). Swimming and water safety. StayWell. 2. Becker, E. S., Rinck, M., Turke, V., Kause, P., Goodwin, R., Neumer, S. in Margraf, J. (2007). Epidemiology of specific phobia subtypes: Findings from the Dresden Mental Health Study. The Journal of the Association of Euro- pean Psychiatrists, 22(2), 69–74. 3. Berukoff, K. D. in Hill, G. M. (2010). A study of factors that influence the swimming per- formance of Hispanic high school students. International Journal of Aquatic Research and Education, 4(4). 4. Brenner, R. A., Taneja, G. S., Haynie, D. L., Trumble, A. C., Qian, C., Klinger, R. M. in Kle- banoff, M. A. (2009). Association between swimming lessons and drowning in childho- od. Archives of Pediatrics in Adolescent Medici- ne, 163(3), 203–210. 5. Costa, A., Marinho, D., Rocha, H., Silva, A., Barbosa, T., Ferreira, S. in Martins, M. (2012). Deep and shallow water effects on develo- ping preschoolers‘ aquatic skills. Journal of Human Kinetics, 32(1), 211–219. 6. Graham, J. in Gaffan, E. A. (1997). Fear of wa- ter in children and adults: Etiology and fami- lial effects. Behaviour Research and Therapy, 35(2), 91–108. 7. International Lifesaving Federation. (2010). Drowning facts and figures. Pridobljeno s https://www.ilsf.org/index.php?q=en/ drowning/facts 8. Irwin, C., Irwin, R., Martin, N. in Ross, S. (2010). Constraints impacting minority swimming par- ticipation. The University of Memphis. 9. Irwin, C. C., Pharr, J. R. in Irwin, R. L. (2015). Understanding factors that influence fear of drowning in children and adolescents. International Journal of Aquatic Research and Education, 9(2), 1–13. 10. Jurgec, N., Kapus, J. in Majerič, M. (2016). Uče- nje plavanja v nekaterih evropskih državah. Šport, 64, 42–46. 11. Kapus, J., Moravec, T. in Lomax, M. (2018). Effects of head position on the duration of breaststroke swimming in preschool swim- ming beginners. Kinesiologia Slovenica, 24(2), 17–27. 12. Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čer- mak, V. in Kapus, M. (2002). Plavanje, Učenje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 13. Lachocki, T. M. (2012, 5. avgust). More swimmers will result in a healthier society, fewer drownings and reduced healthca- re costs. Pridobljeno s http://wcponline. com/2012/08/05/swimmers-will-result-he- althier-society-fewer-drownings-reduced- -healthcare-costs/ 14. Linnan, M., Rahman, F., Rahman, A., Scarr, J. in Cox, R. (2011). Child drowning in Asia: From evidence to action. World Conference on Drowning Prevention. Da Nang, Viet Nam. 15. Lomax, M. in McConnell, A. (2003). Inspirato- ry muscle fatigue in swimmers after a single 200 m swim. Journal of Sports Sciences, 21(8), 659–664. 16. Lozano, R., Naghavi, M., Foreman, K., Lim, S., Shibuya, K., Aboyans, V., Abraham, J., Adair, T., Aggarwal, R., Ahn, S. Y., AlMazroa, M. A., 206 Alvarado, M., Anderson, H. R., Anderson, L. M., Andrews, K. G., Atkinson, C., Baddour, L. M., Barker-Collo, S., Bartels, D. H., … Murray, C. J. (2012). Global and regional mortality from 235 causes of death for 20 age groups in 1990 and 2010: A systematic analysis for the global burden of disease study 2010. The Lancet, 380(9859), 2095–2128. 17. Menzies, R. G. in Clarke, C. J. (1993). The eti- ology of childhood water phobia. Behaviour Research and Therapy, 31(5), 499–501. 18. Milosevic, I. in McCabe, R. (2015). Phobias: The Psychology of Irrational Fear. Greenwood. 19. Misimi, F., Kajtna, T., Misimi, S. in Kapus, J. (2020). Development and validity of the fear of water assessment questionnaire. Frontiers in Psychology, 11, 1–9. 20. Misimi, F. in Kapus, J. (2021). Uporaba plaval- nih očal in dihalke pri plavalnih začetnikih, ki nimajo izrazitega strahu pred vodo. Šport, 69(1/2), 151–157. 21. Parker, H. E., Blanksby, B. A. in Quek, K. L. (1999). Learning to swim using buoyancy aides. Pediatric Exercise Science, 11(4), 377–392. 22. Poulton, R., Davies, S., Menzies, R. G., Langley, J. D. in Silva, P. A. (1998). Evidence for a non- -associative model of the acquisition of a fear of heights. Behaviour Research and The- rapy, 36(5), 537–544. 23. Rocha, H. A., Marinho, D. A., Garrido, N. D., Morgado, L. S. in Costa, A. M. (2018). The acquisition of aquatic skills in preschool chil- dren: Deep versus shallow water swimming lessons. Motricidade, 14(1), 66–72. 24. Shank, C. B. (1987). A child’s fear of the water environment. Children’s Environments Quar- terly, 4(2), 33–37. 25. Stallman, R. K., Moran, K., Quan, L. in Langen- dorfer, S. (2017). From swimming skill to wa- ter competence: Towards a more inclusive drowning prevention future. International Journal of Aquatic Research and Education, 10(2), 1–35. 26. Stinson, F. S., Dawson, D. A., Chou, P. S., Smith, S., Goldstein, R. B., Ruan, J. W. in Grant, B. F. (2007). The epidemiology of DSM-IV specific phobia in the USA: Results from the national epidemiologic survey on alcohol and rela- ted conditions. Psychological Medicine, 37(7), 1047–1059. 27. van Beeck, E. F., Branche, C. M., Szpilman, D., Modell, J. H. in Bierens, J. J. L. M. (2005). A new definition of drowning: Towards docu- mentation and prevention of a global public health problem. Bulletin of the World Health Organization, 83(11), 853–856. 28. Whiting, H. T. in Stembridge, D. E. (1965). Per- sonality and the persistant non-swimmer. Research Quarterly, 36(3), 348–356. 29. World Health Organization (Ur.). (2014). Glo- bal report on drowning Preventing a leading killer (Report). Pridobljeno s https://www. who.int/publications/i/item/global-report- -on-drowning-preventing-a-leading-killer 30. World Health Organization. (2020). Drowning (Report). Pridobljeno s https://www.who.int/ news-room/fact-sheets/detail/drowning 31. Yang, L., Nong, Q., Li, C., Feng, Q. in Lo, S. K. (2007). Risk factors for childhood drowning in rural regions of a developing country: A case-control study. Injury Prevention, 13(3), 178–182. 32. Zuo, H. (2004). Optimizing swimming tea- ching by clearing mentality of being scared. Journal of Guangdong Transportation Vocatio- nal and Technical College, (02), 122–125. izr. prof. dr. Jernej Kapus, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport jernej.kapus@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 207 Is a linear evaluation of the effect of wind on ski jumpers’ jump length really appropriate? Abstract The length of a ski jumper’s jump can be typically influenced by the wind. In 2010, the International Ski and Snowboard Federation (FIS) intro- duced a new method to evaluate the effect of wind on jump length. This method has undergone minor changes. In the last 2022/2023 season, too, there were occasional significant influences of wind on jump length. At the World Cup in Willingen on 3 February 2023, the Slovenian jumper Timi Zajc jumped 161.5 m. His jump length exceeded the size of the 147 m hill by 14.5 m and beat the current hill record of 153 m by 8.5 m. An analysis of his six jumps on this hill shows that this extreme distance can be mainly attributed to the effect of the wind and not to a fundamentally different jump by the jumper himself. In the calculation of the correction points for the length of the jump due to the effect of the wind, a hypo- thetical problem is becoming more and more apparent when using the current linear model. As suggested by some empirical and theoretical arguments, a non-linear model for the calculation of jump length correction points would be more appropriate when evaluating the effect of tangential wind. The approximate non-linear method used in this study to evaluate the effect of tangential wind proved to be a much fairer and more accurate method of estimating the corrected jump length in this practical example. It is becoming increasingly apparent that the current official FIS linear method of evaluating wind correction is no longer appropriate and that it is high time it was changed. Key words: ski jumping, jump length, effect of wind Izvleček Na dolžino skoka smučarjev skakalcev lahko značil- no vpliva veter. Mednarodna smučarska zveza FIS je leta 2010 uvedla novo metodo za ovrednotenje vpliva vetra na dolžino skoka. Ta metoda se je ne- nehno malenkostno spreminjala. Tudi v zadnji sezo- ni 2022/2023 je občasno prišlo do značilnih vplivov vetra na dolžino skokov. Na tekmi svetovnega poka- la v Willingenu 3. 2. 2023 je slovenski skakalec Timi Zajc poletel kar 161,5 m. Njegova dolžina je za 14,5 m presegla velikost skakalnice (147 m) in za 8,5 m takra- tni rekord skakalnice (153 m). Analiza njegovih šestih skokov na tej skakalnici je pokazala, da je mogoče to ekstremno daljavo pripisati predvsem vplivu vetra in ne bistveno drugačnemu skoku skakalca. Pri izraču- nu korekcijskih točk dolžine skoka zaradi vpliva vetra se hipotetično kaže vse večja težava pri uporabi se- danjega linearnega modela. Kot kažejo nekateri em- pirični in teoretični argumenti, bi bil pri ovrednote- nju vpliva tangentnega vetra ustreznejši nelinearni model izračuna korekcijskih točk dolžine skoka. V tej študiji uporabljena aproksimativna nelinearna me- toda ovrednotenja vpliva tangentnega vetra se je na tem praktičnem primeru izkazala za precej bolj pra- vično in natančno metodo ocene korigirane dolžine skoka. Vse bolj se kaže, da sedanja uradna linearna metoda ocene vetrovne korekcije FIS ni več ustrezna in da prihaja čas za njeno spremembo. Ključne besede: smučarski skoki, dolžina skoka, vpliv vetra. Bojan Jošt Ali je linearno ovrednotenje vpliva vetra na dolžino skoka smučarjev skakalcev res ustrezno? 208 Uvod Mednarodna smučarska zveza FIS je leta 2010 na najvišji ravni tekmovanj prvič po- skusno uporabila nov sistem ovrednotenja tekmovalne uspešnosti smučarjev skakal- cev. Sprememba je nastala pri ovredno- tenju dolžine skoka zaradi vpliva vetra in spremembe zaletnega mesta v posamezni tekmovalni seriji. Mednarodna smučarska zveza je omenje- no metodo uporabila zaradi naslednjih dveh ključnih razlogov: • Zaletno mesto se lahko v posamezni seriji spremeni (ni več ponovitev serije pri pre- dolgih skokih). • Dolžina skoka se ob upoštevanju vpliva vetra lahko pravičneje določi glede na gi- balno-tehnično uspešnost skakalca. Uspešnost skakalca pri enem skoku pred- stavljata dolžina skoka in ocena za slog. Dolžina skoka predstavlja dominanten del tekmovalne uspešnosti smučarja skakal- ca. Na realno dolžino skoka lahko poleg številnih drugih dejavnikov močno vpliva tudi veter. Ta se pojavlja nepričakovano ter lahko učinkuje z različno hitrostjo in smerjo. Na podlagi meritev vpliva vetra in opravlje- nih simulacij vpliva vetra na dolžino skokov je bila arbitrarno določena metoda za ovre- dnotenje dolžine skoka zaradi vpliva vetra. Tako se potem izračuna točke korigirane dolžine skoka. Uporabi se formula: Δw = TWG x FVS, pri čemer pomeni: • Δw – sprememba točk dolžine skoka, povzročena zaradi učinka vetra na dolži- no skoka (m); • TWG – hitrost vetra tangencialno – pov- prečna vrednost (m/s); • FVS – faktor vpliva oziroma utež hitrosti vetra zaradi velikosti skakalnice. Faktor vpliva hitrosti vetra (FVS) se zaradi velikosti skakalnice praviloma izračuna po formuli: FVS = (HS – 36)/20, pri čemer je • HS – velikost skakalnice (angl. hill size) (m). Primer izračuna: Velikost skakalnice HS = 130 m, dolžina sko- ka DS =119,5 m, veter v hrbet je – 1,00 m/s Δw = 1,00 x [(130 – 36)/20] = 1,00 x 4,7 = +4,7 točke V končni seštevek ocene skoka se zaradi vetra v hrbet prišteje +4,7 točke. Izračun vpliva vetra na tekmovalno uspe- šnost smučarjev skakalcev je narejen na predpostavki učinkovanja vetra v tangen- tni smeri glede na krivuljo leta smučarjev skakalcev. Če veter učinkuje v hrbet ska- kalca, se točke za dolžino skoka prištejejo, če deluje v prsi, se točke za dolžino skoka odštejejo. Pri metodi za ovrednotenje vpliva vetra so se v 12 letih njene uporabe odprla števil- na vprašanja in dileme o njeni natančnosti in pravičnosti. Na to so v svojem članku opozorili tudi priznani raziskovalci vpliva vetra na dolžino skokov (Jung, Müller in Virmavirta, 2021). Logika uporabe metode je precej jasna in tudi razumljiva. Vendar pa so okoliščine v praksi, še zlasti pri močnem turbulentnem vetrovnem ozračju, precej kompleksne, zapletene in občasno težko razumljive. Na nekaterih tekmovanjih so se pojavile nejasnosti in nerazumevanje učin- kov te metode v praksi. Vodstvo tekmova- nja je včasih pod velikim pritiskom, ko mora v slabih vetrovnih razmerah izvesti tekmo- vanje, če ne drugače, vsaj v eni seriji. Vsako tekmovanje naj bi se seveda v doglednem času tudi izvedlo, kar je tudi osnovni smisel in namen tekmovanja. Da je treba sedanjo metodo FIS za regulacijo vpliva vetra še do- polnjevati, ugotavljata v svojem članku tudi Virmavirta in Kiveskas (2022). Problematika vpliva vetra na dolžino sko- kov je prav gotovo kompleksna in stalno odpira nova vprašanja z naslednjih zornih kotov: • Ali se tangentna smer hitrosti vetra na raz- ličnih delih skakalnice kaže z vidika opti- miziranja dolžine skoka različno? V prvem delu leta pri nizkem kotu med tangento leta in horizontalno osjo (do približno 20 kotnih stopinj) je aerodinamična situacija po Barnesu, Tuplinu in Duncanu (2022) povsem drugačna kot v zaključnem delu leta, kjer skakalci lahko letijo pri kotu do 40 kotnih stopinj. Na majhnih skakalnicah morda te spremembe niso značilne. Na letalnicah pa imajo močan vpliv na dolži- no poletov. Izračun temelji na povprečju in ne upošteva omenjenih razlik. Končni izračun vpliva vetra mora bolj upoštevati specifičnost posameznih točk glede na doseženo dolžino skoka oziroma poleta. • Kaj pomeni upoštevani tangentni kot leta glede na izrazito variabilnost kota lete- nja skakalca predvsem v osrednjem delu leta? Skakalci letijo pri različnih kotih in lahko manj ali bolj individualno odstopa- jo od splošno določenega kota tangente na krivuljo leta (Jošt, Kugovnik, Strojnik in Colja, 1997). Na planiški letalnici v osre- dnjem delu leta pri 120 m najboljši skakal- ci letijo pri kotu letenja 35 kotnih stopinj in najslabši skakalci pri kotu 45 kotnih sto- pinj (Jošt, 2010). • Ali je izračunana vrednost učinkovanja vetra v tangentni smeri res optimalna in enakovredna? Delovanje vetra je pravi- loma kompleksno oziroma večsmerno. Tangencialni veter se izračuna matema- tično glede na hipotetično skupno kom- ponento sile vetra. V realnosti so razmere pri isti izračunani vrednosti v tangencialni smeri lahko za skakalce precej različne. Pri isti izračunani vrednosti korekcijskih točk so bili nekateri skakalci popolnoma nemočni in so dosegli precej krajše skoke (vzrok je bil verjetno v močnem stran- skem vetru in turbulentnem zračnem toku, povezanem z njim). • Kolikšne so pomanjkljivosti in napake izmere učinkovanja vetra glede na de- jansko krivuljo leta smučarja skakalca? Osnovni protokol meritev je predpisala FIS. Smer in hitrost tangencialnega vetra se izmerita in izračunata za vsakega ska- kalca posebej v realnem času leta v loče- nih točkah na približni višini krivulje leta vzdolž doskočišča skakalnice (manjše ska- kalnice 5 merilnih točk, večje skakalnice 7 merilnih točk). Vsak senzor (anemometer) popolnoma neodvisno izmeri smer in velikost vetra. Dobljeni vektor na posa- meznem senzorju se potem preračuna v skupni tangencionalni vektor vpliva hitro- sti vetra (m/s) na dolžino skoka. Pri tem se upoštevajo samo senzorji, postavljeni v območju dosežene dolžine skoka. Pri naj- daljših skokih prek točke K se vedno upo- števajo rezultati merjenja vseh senzorjev. Pri končnem izračunu se pri vsakem sen- zorju upoštevajo specifike hipotetičnega vpliva vetra na dolžino skoka. Te ocene vpliva prsno-hrbtnega vetra temeljijo na predpostavki laminarnega zračnega toka, ki poteka v tangencialni smeri kri- vulje leta. Na prvem senzorju v prvem delu leta je pomen prsno-hrbtnega ve- tra bistveno drugačen kot na zadnjem senzorju v območju K-točke skakalnice. Na podlagi velikosti vetra v tangencialni smeri v vseh merilnih točkah se nato iz- računa povprečna vrednost hitrosti vetra v tangencialni smeri. Tako dobljena vre- dnost služi za izračun korekcije dolžine skoka. Omenjena hipotetična matema- tična metoda je lahko v praksi dovolj na- tančna le pri predpostavki laminarnega raziskovalna dejavnost 209 zračnega toka, ki naj bi potekal čim bolj v smeri tangencialnega kota krivulje leta skakalca. Takšnih primerov pa je v praksi malo, verjetno so res le izjemni in posa- mični. Pri nekaterih tekmovalnih serijah so vetrovne okoliščine bolj umirjene, na nekaterih pa so lahko izjemno turbulen- tne. Na vsakem merilnem senzorju se v določenem trenutku izmerita smer in ve- likost vetra. Gre za vektorsko količino, ki se potem matematično preračuna v vektor tangencialne hitrosti vetra. Na podlagi ponderirane vrednosti vpliva hitrosti tan- gencialnega vetra v vseh merilnih točkah se izračuna povprečna vrednost hitrosti vetra v tangencialni smeri. Tako dobljena vrednost služi za izračun korekcije dolžine skoka. Pri izmeri hitrosti vetra lahko nasta- nejo večje napake zaradi omejenega pro- storskega točkovnega zajema podatkov o vetru. Na letalnicah je lahko na različnih prostorskih točkah nad doskočiščem raz- ličen vpliv vetra, ki ga točkovni senzorji ob skakalnici ne zaznajo. Točkovni senzorji hitrosti vetra ne merijo te spremenljivke v osi krivulje leta skakalca. Na letalnici so lahko odmaknjeni od osi krivulje leta tudi več kot 10 m. Natančna izmera vetrovnih okoliščin v točki krivulje leta na skakalni- ci ni mogoča. Dva skakalca imata pri isti izračunani vrednosti tangencialne hitro- sti vetra popolnoma različne vetrovne okoliščine. Te pa lahko v praktični situaciji značilno izboljšajo ali poslabšajo aerodi- namične značilnosti leta. Merilni senzorji so postavljeni vzdolž doskočišča skakal- nice oziroma letalnice ob strani hrbtišča skakalnice in ne na vzdolžni osi krivulje leta skakalca. Z velikostjo skakalnice se povečuje širina doskočišča in s tem tudi območja meritev vetrovnih razmer. Na večji skakalnici je lahko širina postavitve senzorjev med 20 m in 25 m, na letalnici pa med 25 m in 45 m. Na takšni širini se lahko v turbulentnih vetrovnih okolišči- nah pojavijo velike razlike v posameznih delih doskočišča skakalnice. Lahko je ve- likost tangencialnega vetra v predelu osi dejanske krivulje leta precej drugačna, kot se izmeri na najbližjem senzorju. • Ali je časovni zajem podatkov o vplivu ve- tra optimalen? Ob turbulentnih vetrovnih razmerah se lahko pojavi tudi problem območja časa meritev. Ko skakalec dobi znak, da lahko skoči, in do trenutka, ko doseže območje prvega senzorja, lahko mine tudi do 20 sekund. V tem času se lahko vetrovne razmere na skakalnici ob- čutno spremenijo. Vodstvo tekmovanja običajno čaka, da se vetrovne razmere umirijo toliko, da se lahko dovoli štart tekmovalca. Kaj se bo zares zgodilo v tur- bulentnih vetrovnih razmerah, pa ostaja velika neznanka. Na zadnjem svetovnem prvenstvu v smučarskih skokih v Planici 2023 so bile na moški posamični tekmi na manjši skakalnici HS 100 m precej tur- bulentne razmere v obeh tekmovalnih serijah. Med trenerji in poznavalci smu- čarskih skokov se je pojavil bolj ali manj upravičeni dvom o korektnosti dosežkov smučarjev skakalcev na tem tekmovanju. Trenerji in tekmovalci se vse bolj zave- dajo, da so lahko rezultati na tekmi tudi pod visokim vplivom slučajnih vetrovnih razmer, ki je do tekmovalcev lahko pozi- tiven ali pa tudi negativen. Delež srečnih okoliščin je lahko pri vsaki tekmovalni se- riji povsem različen ter ob predpostavki nenamernega protežiranja posameznih tekmovalcev tudi povsem nepredvidljiv in slučajen. To pa v praksi pomeni, da ima posamezen skakalec v nekaterih tekmo- valnih serijah pač srečo, pri nekaterih pa smolo. Seveda je želja vodstev tekmovanj in športne javnosti, da bi bile razmere za vse skakalce čim bolj enakovredne in po- štene. Samo takrat bodo lahko zmagali resnično najboljši tekmovalci. To pa se lahko v praktični situaciji turbulentnega vetrovnega ozračja pokaže le kot želja in vrednota, ki pa je žal daleč od dejanske praktične realnosti na skakalnici. • Ali bi se morale pri izračunu korekcijskih točk dolžine skoka upoštevati tudi zna- čilnosti zračnega toka? V laminarnem zračnem toku je skakalcu lažje in učinko- viteje leteti kot v močnem turbulentnem zračnem toku. Močne turbulence ne vpli- vajo samo na dolžino skoka, ampak tudi na stabilnost položaja sistema skakalec- -smuči med letom. To pa pomeni tudi vpliv na varnost poleta. Na letalnicah se lahko med poletom precej spreminjajo značilnosti zračnega toka pri istem ska- kalcu v različnih segmentih poleta (Jošt, Čoh in Vodičar, 2013). Te spremembe niso upoštevane in se vedno izračunajo kot povprečne vrednosti. • V kolikšni meri povzročajo vetrovne okoliščine tudi subjektivne pritiske na smučarje skakalce? Izračun korekcijskih točk temelji le na objektivni oceni sme- ri in velikosti sile vetra. Ne upošteva pa subjektivnih okoliščin, ki jih sprožajo raz- lične situacije. Izvesti optimalno tehniko odskoka in leta pri močnem vetru v hrbet je mnogo težje kot pri močnem vetru v prsi. To je na primer tako, kot bi košarkar- ju pri prostih metih povečali težo žoge (verjetno bi povsem drugače zadeval pri uporabi trikrat težje žoge). S tega zornega kota je FIS že linearno povečala ponder vpliva vetra v hrbet. • Ali bi moral izračun korekcijskih točk dol- žine skoka upoštevati tudi morfološke značilnosti sistema skakalec-smuči? Na učinkovitost leta močno vpliva spremen- ljivka indeks telesne mase BMI (Schmol- zer in Müller, 2002). FIS predpisuje velikost dresov le po zunanjih telesnih merah, ne upošteva pa telesne teže ali BMI. Skakalci z višjo vrednostjo BMI bi lahko imeli ne- koliko večji dres ali pa bi lahko dobili po- sebne točke za faktor vpliva BMI, s čimer bi bili bolj konkurenčni lažjim skakalcem. Pri izvedbi skoka je indeks telesne mase povezan tudi s skakalnim dresom. Ta je znova glede geometrijskih mer pove- zan s telesnimi merami. Pri tem pa se ne upoštevata indeks telesne mase in tele- sna teža skakalcev. Po drugi strani pa FIS določa dolžino smuči glede na BMI. Vpliv dolžine smuči na dolžino skoka pa je v primerjavi z vplivom skakalnega dresa precej manjši. • Ali bi moral izračun korekcijskih točk dol- žine skoka temeljiti na nelinearni metodi izračuna? Skakalci letijo na skakalnici z določeno hitrostjo, odvisno od velikosti skakalnice. Vsak položaj leta skakalca ima svojo aerodinamično učinkovitost. Ta je odvisna od aerodinamičnih sil med le- tom seveda v povezavi s hitrostjo letenja, ki učinke teh sil povečuje ali zmanjšuje s kvadratno funkcijo (Seo, Murakami in Yo- shida, 2004; Virmavirta, Kiveskas in Komi, 2001; Virmavirta, Isolehto, Komi, Brugge- mann, Muller in Schwameder, 2005). Namen te študije je na podlagi raziskova- nja nekaterih primerov smučarskih skokov odgovoriti na vprašanje, ali je današnja li- nearna metoda za ovrednotenje tekmoval- ne uspešnosti smučarjev skakalcev zaradi vpliva vetra res dovolj ustrezna ali bi bila morda primernejša metoda nelinearnega vpliva. Današnja metoda za ovrednotenje vpliva smeri in hitrosti vetra na dolžino skoka te- melji na določanju linearnega koeficienta vpliva vetra v hipotetični tangencialni sme- ri letenja skakalca. Tangenta na krivuljo leta pomeni premico, ki se dani krivulji v dolo- čenem območju točke merjenja najbolje prilega oziroma najbolje aproksimira krivu- ljo leta. Pri iskanju čim bolj poštene enačbe za ovrednotenje vpliva vetra na dolžino 210 skokov so mogoče še kakšne modifikacije sedanje linearne metode. Prva dilema se pojavlja z vidika linearnosti oziroma ne- linearnosti vpliva hitrosti vetra. Sedanja metoda temelji na predpostavki povsem linearnega vpliva tangencialne hitrosti ve- tra. Na Sliki 1 je razviden odnos med line- arnim in možnim kvadratnim nelinearnim modelom vpliva velikosti tangentne hitro- sti vetra. Pri nelinearnem modelu bi se pri izračunu upoštevalo kvadrirano vrednost tangentne hitrosti vetra (W2). Vrednosti uteži vetrovne izravnave se do hitrosti vetra 1m/s občutno ne razlikujejo. Pri naraščanju velikosti tangencialne hitro- sti vetra nad 1,0 m/s se razlike v utežeh vpli- va hitrosti vetra vse hitreje povečujejo. Pri hitrosti tangentnega vetra 2,0 m/s je razlika v velikosti uteži že dvakratna in pri hitrost 3 m/s kar trikratna. FIS je prve spremembe pri ovrednotenju učinkov tangentnega vetra storila pri ovrednotenju števila točk vetrov- ne izravnave po linearni metodi. To bi bil prav gotovo primeren pristop, če bi bili od- nosi pri ovrednotenju vetrovne izravnave res linearni. Učinki aerodinamičnih sil se na splošno spreminjajo s kvadratom hitrosti gibanja zraka. Torej gre za nelinearno spre- minjanje velikosti aerodinamičnih sil, ki pa značilno vplivajo na tehniko leta smučarjev skakalcev. Do vrednosti tangentne hitrosti vetra 0,3 m/s sta si modela precej podobna (Slika 2). S povečevanjem tangentne hitro- sti vetra nad 0,3 m/s pa se modela vse bolj razlikujeta. Še najbolj se njuna razlika poka- že pri ekstremnem vplivu vetra na večjih skakalnicah in letalnicah, pri čemer sedanji linearni model ni več realen pokazatelj de- janskega učinka tangentnega vetra. Z velikostjo osnovne hitrosti gibanja skakal- ca se po Vaverki (1987) spreminja inercialni sistem delujočih sil na skakalca. Učinki ae- rodinamičnih sil na manjših skakalnicah so mnogo manjši kot na velikih skakalnicah. Na letalnicah pa so učinki aerodinamičnih sil še mnogo višji kot na sedanjih največjih skakalnicah. Zaradi tega je težava linearne- ga in nelinearnega ovrednotenja še najbolj očitna pri določanju vetrovnih odbitkov na letalnicah. Razlike v dolžini poletov so hi- potetično lahko pri istem skakalcu pri ena- kem poletu pri velikosti prsno-hrbtnega vetra (W = 2 m/s) v tangentni smeri krivulje leta tudi do 100 m. Pri ugodnem vetru bi na povečani letalnici HS 300 m lahko ne- kateri letalci, pri sedanji zaletni hitrosti, že poleteli tudi čez 300 m (Jošt, 2010). Razvoj najdaljših poletov je in bo odvisen pred- vsem od razmer, v katerih bo vodstvo tek- movanja dovoljevalo izvedbo poletov. Na letalnicah se bo verjetno prav faktor vpliva vetra v tangentni smeri leta izkazal kot naj- pomembnejši dejavnik razvoja najdaljših poletov. Pri ovrednotenju vpliva tangentnega vetra je treba upoštevati tudi kakovost tehnike smučarjev skakalcev. Slabši skakalci imajo povsem drugo aerodinamiko leta kot naj- boljši skakalci. Če bi določili kompromisno Slika 1. Odnos med linearnim in nelinearnim modelom pri ovrednotenju vpliva tangentnega vetra Opomba. THV = tangentna hitrost vetra (dm/s). Slika 2. Učinki aerodinamičnih sil se hipotetično spreminjajo s kvadratom hitrosti gibanja zraka ali telesa skakalca in opreme Opomba. W = velikost tangentne hitrosti vetra (dm/s); W2 = kvadrirana vrednost W pri nelinearnem modelu. raziskovalna dejavnost 211 povprečno varianto določanja meril in kri- terijev za ovrednotenje vetrovnih odbitkov, bi tako storili škodo predvsem najboljšim skakalcem. Ti običajno skačejo v območje velikosti skakalnice oziroma letalnice in se zaradi tega izpostavljajo veliki nevarnosti, še zlasti če poletijo daleč prek te točke v spodnji prehodni lok letalnice. Tam so na- kloni doskočišča manjši in se potem lahko zelo hitro večkratno povečajo pritiski ob doskoku (Jošt, Supej in Vodičar, 2022). Pri ovrednotenju odbitnih vetrovnih točk bi morala arbitrarna ocena temeljiti predvsem na potencialni kakovosti leta najboljših smučarjev skakalcev. Pri izvedbi tekmovanj ima vodstvo tekmovanja pri uporabi line- arne metode ovrednotenja tangentnega vetra večkrat problem natančne objektivne ocene vetrovnih okoliščin na letalnici. Pri tem pa ne gre več le za vprašanje okoliščin z vidika enakovrednega doseganja dolžine skoka, ampak predvsem za vprašanje še varnih razmer, pri katerih bo polet izveden. Napačna presoja vodstva tekmovanja se lahko izrazi v nevarnem poteku poleta, ki se praviloma konča z nerazumno dolgim ali kratkim poletom. To pri ekstremno dol- gem poletu prek točke velikosti skakalnice povzroči hude težave skakalca pri doskoku. Težavne situacije se lahko še prej pojavijo pri turbulentnem ozračju, kjer je vodenje tekmovalne serije najtežje. V določenem trenutku lahko posamezni skakalci naletijo na izjemno ugodne ali neugodne vetrovne razmere, ki potem popolnoma nepričako- vano povzročijo ekstremno dolge ali krat- ke skoke. Skakalci še sami ne vedo, zakaj so poleteli tako malo ali tako daleč. Danes so skakalci že ozaveščeni, da pri predolgih poletih pravočasno skrajšajo dolžino sko- ka. Tako pri doskoku ni prevelikih težav in nevarnosti padca. Te situacije se seveda na tekmovanjih pojavijo predvsem pri najbolj- ših skakalcih oziroma letalcih. To so skakalci, ki lahko letijo pri manjših vpadnih kotih kri- vulje leta. Najboljši skakalci so potencialno bolj izpostavljeni ugodnim učinkom tan- gencialne hitrosti vetra. Med takšnimi letal- ci na smučeh je prav gotovo tudi 22-letni slovenski skakalec Timi Zajc. Gre za odlič- nega skakalca, ki v ugodnih okoliščinah leta lahko poleti daleč prek velikosti skakalnice oziroma letalnice. V sezoni 2022/2023 je 3. 3. 2023 postal v precej enakovrednih ve- trovnih razmerah svetovni prvak na večji skakalnici HS 138 m v Planici. Pred tem pa je imel 28. 1. 2023 izjemno dolg polet 243 m na letalnici v Kulmu. Pred poletom mu je linearna metoda predvidela za prevzem vodstva dolžino poleta 217 m, poletel pa je 26 m več. Pri tem poletu je dobil vetrovni odbitek 8,7 točke oziroma nekaj več kot 7 metrov. Na tekmi mešanih ekip v Willinge- nu 3. 2. 2023 je Timi Zajc na največji skakal- nici HS 147 m poletel kar 161,5 m. Po do- skoku ni zdržal visokega pritiska in je padel. Lahko bi prišlo do hujše telesne poškodbe. Po linearni metodi FIS je skakalec dobil 25 točk vetrovnega odbitka, kar po sedanji metodi pomeni skrajšanje dolžine skoka za 14 metrov. Pri obeh ekstremnih dosež- kih se je odličen letalec boril predvsem s tem, da je lahko varno doskočil. Na veliko srečo tekmovalca in vodstva tekmovanj se je v obeh primerih ekstremno dolgih po- letov to tudi zgodilo. Pri napovedi dolžine omenjenih skokov je vodstvo tekmovanja v obeh primerih naredilo napačno predik- cijo, ki bi bila lahko usodna za skakalca. Ta- kšnih primerov pa je bilo seveda na tekmo- vanjih pri različnih skakalcih še precej več. Na tekmovanju v Willingenu je slovenski skakalec opravil več skokov na isti skakalnici s podobnega zaletišča in v različnih vetrov- nih okoliščinah. Namen pričujoče raziskave je bil ugotoviti povezavo med tangencio- nalno hitrostjo vetra in dolžino njegovih skokov na skakalnici HS 147 m v Willingenu, največji skakalnici na svetu. Hkrati bi lahko na podlagi rezultatov študije odgovorili na vprašanje, ali bi vodstvo tekmovanja ob uporabi nelinearne metode ovrednotenja vpliva tangentnega vetra lahko uspešneje preprečilo nevarne ekstremne dolžine po- letov skakalcev. „Metode Metoda dela vključuje metodo teoretične in eksperimentalne analize tekmovalne uspešnosti odličnega smučarja skakalca T. Z. in skakalcev, ki so nastopili na tekmova- njih za svetovni pokal v Willingenu v Nem- čiji od 2. do 5. 2. 2023. Rezultati tekmovanj so razvidni na spletni strani FIS (www.fis-ski. com). Tekmovanja so potekala na skakalnici HS 147 m s K-točko pri 130 m in rekordom skakalnice pri 153 m. Dolžina skoka 1 m se je vrednotila z 1,8 točke. Faktor vpliva vetra pri tangencionalni hitrosti 1 m/s se je ovre- dnotil pri vetru v prsi z 11,7 točke (6,5 m) in pri vetru v hrbet s 17,55 točke (9,75 m). Analiza rezultatov izbranih skokov je pote- kala na vzorcu naslednjih spremenljivk: • Izmerjena dolžina skoka (m): Dolžina skoka je izmerjena do pol metra natančno. • Zaletna hitrost (km/h): Izmerjena je bila po pravilih FIS. Podatki so povzeti iz uradnih rezultatov FIS. • Hitrost vetra v tangencialni smeri glede na krivuljo leta (m/s): Izmerjena je bila po pra- vilih FIS. Podatki o velikosti delovanja ve- tra v tangencialni smeri so bili povzeti iz uradnih rezultatov izbranih tekmovalnih serij (pri vetru v hrbet so vrednosti tan- gentne hitrosti vetra izražene z negativ- nim predznakom). • Korigirana dolžina skoka (m) – linearna metoda: Izračun korigirane dolžine skoka zaradi tangentnega vpliva vetra je na ska- kalnici v Willingenu HS 147 m temeljil na linearni metodi FIS. Pri vetru v prsi (W = +1 m/s) se je po linearnem faktorju FIS dejan- ska dolžina skoka zmanjšala za 6,5 točke oziroma 3,61 m. Pri vetru v hrbet (W = –1 m/s) se je po linearnem faktorju ozirom uteži FIS dejanska dolžina skoka povečala za 9,75 točke oziroma 5,41 m. • Korigirana dolžina skoka (m) – nelinearna metoda: Izračunana je bila glede na iz- merjeno dolžino skoka in faktor tangen- tnega vpliva vetra po nelinearni metodi ob upoštevanju vetrovnih uteži vpliva vetra po FIS. Formula za izračun velikosti korekcije dolžine skokov po nelinearnem modelu: ∆DS = (p x W2). Pri tem pomeni: p – določena utež korekcije dolžine skokov za enoto hitrosti tangencialnega vetra (W = 1 m/s), izražena v metrih, in W2 – kva- drat dejansko izmerjene tangencionalne hitrosti vetra. Pri vetru v prsi se dejanska dolžina skoka ustrezno zmanjša in pri ve- tru v hrbet ustrezno poveča. „Rezultati in razlaga Rezultati odličnega slovenskega skakalca T. Z. na tekmovalnih serijah na skakalnici v Willingenu HS 147 m so numerično prika- zani v Tabeli 1 in grafično na Sliki 3. Vrednosti izbranih spremenljivk so grafično predstavljene na Sliki 3. Slovenski skakalec je opravil v treh dneh 7 tekmovalnih skokov pri majhni razliki zale- tne hitrosti. Vetrovne razmere so bile zelo ugodne (prsni veter +2,15 m/s) le pri prvem ekstremno dolgem skoku 161,5 m (prva ekipna mešana tekma 3. 2. 2023). Skok je bil izveden pri najmanjši zaletni hitrosti 86,4 km/h. Vetrovni odbitek je znašal 13,9 točke oziroma 7,76 m. Linearno korigirana dolžina skoka je znašala 153,5 m. Ta linear- no korigirana dolžina je odstopala za 24 m 212 od povprečne vrednosti linearno korigira- nih dolžin njegovih preostalih skokov, ki je znašala 129,5 m. Iz videoposnetka skoka je razvidno, da je skakalec namerno skrajšal potencialno dolžino skoka, pri katerem je praktično doskočil že v izteku skakalnice. Vprašanje je, kam bi skakalec poletel, če bi bila skakalnica preprosto povečana na raven manjše letalnice HS 180 m. Tudi če je skakalec opravil najboljši skok v tej seriji, bi bil skok v običajnih vetrovnih razmerah verjetno le za nekaj metrov daljši od nje- govih preostalih skokov. Ob uporabi kva- dratne nelinearne metode ovrednotenja vpliva tangentnega vetra (W2) bi skakalec dosegel korigirano dolžino skoka 145 m. Ta dolžina je bila bližje povprečni vrednosti nelinearno korigirane dolžine preostalih šestih skokov, ki je znašala 130 m. Še vedno je razlika 15 metrov med nelinearno korigi- rano dolžino skoka in preostalimi neline- arno korigiranimi dolžinami skokov velika. Verjetno je bil tangentni veter na skakalnici, v času izvedbe leta in v območju krivulje leta skakalca, še močnejši. Po izjavi direk- torja svetovnega pokala Sandra Pertileja po tekmovanju naj bi bil na eni vetrovno najzahtevnejših tekmovalnih serij tangen- tni veter v spodnjem delu skakalnice v času štarta skakalca blizu 3,5 m/s (https://sport. radiozet.pl/skoki-narciarskie/timi-zajc-wyla- dowal-na-161-5-m-sandro-pertile-tluma- czy-kontrowersje). Ob prsnem tangentnem vetru 3 m/s bi skakalec imel izračunano korigirano dolžino skoka 129 m. Upora- bljena aproksimativna nelinearna metoda ovrednotenja vpliva tangentnega vetra se je v tem primeru izkazala za precej bolj natančno metodo ocene korigirane dolži- ne skoka, kot je bila uporabljena linearna metoda FIS. Na manjših skakalnicah (morda do HS 50 m) pri manjšem učinkovanju vetra (do 1m/s) je morda sedanji linearni model še ustrezen. Na večjih skakalnicah in pred- vsem na letalnicah pa linearni model prav gotovo ni ustrezna rešitev. Učinki aerodi- namičnih sil delujejo nelinearno glede na velikost tangencionalne hitrosti leta (hipo- tetično s kvadratom te hitrosti). Zato bi bilo pri izračunu korekcijskih točk za dolžino skokov bolje upoštevati nelinearno trans- formacijo dosežene dolžine skoka. To bi zahtevalo spremembo formule za izračun korekcijskih točk, ki bi temeljila na neline- arnem modelu, predstavljenem na Sliki 1. Primer izračuna za skakalnico Willingen HS 147 m (faktor p je povzet po FIS: p = 6,5 m za W = 1 m/s in p = 9,75 m za W = –1m/s) je prikazan v Tabeli 2 in grafično prikazan na Sliki 4. Tabela 2 Izračun korekcije dolžine skoka za skakalnico v Willingenu HS 147 m W (m/s) (p x W) (p x W2) Dif. (točke) –3,0 +29,2 +87,7 +58,5 –2,5 +24,3 +60,9 +36,6 –2,0 +19,5 +39,0 +19,5 –1,5 +14,6 +21,9 +7,3 –1,0 +9,75 +9,75 0 –0,5 +4,87 +2,43 –2,44 –0,1 +0,975 +0,0975 –0,88 0 0 0 0 0,1 –0,65 –0,065 +0,59 0,5 –3,25 –1,62 +1,63 1,0 –6,5 –6,5 0 1,5 –9,7 –14,6 –4,9 2,0 –13,0 –26,0 –13,0 2,5 –16,2 –40,6 –24,3 3,0 –19,5 –58,5 –39,0 Opomba. W (m/s) = hitrost tangencionalnega vetra (m/s); (p x W) = linearna korekcija dolžine skoka (točke); (p x W2) = nelinearna korekcija dolžine skoka (točke); Dif. = razlika v točkah in tendenca glede na line- arni model (točke). Glede na sedanji linearni model izračuna korekcije dolžine skoka FIS bi se ob upo- rabi kvadratne nelinearne metode (Slika 4) pojavile naslednje razlike pri tekmovalni uspešnosti: Tabela 1 Rezultati skakalca T. Z. na tekmovalnih serijah na skakalnici v Willingenu HS 147 m Team Q1 1IND1 2IND1 Q2 1IND2 2IND2 Zaletna hitrost (km/h) 86,4 87,8 87,7 88,8 86,8 87,4 87,1 Dolžina skoka (m) 161,5 121,5 135 131 134.5 129,5 134,5 Tangentna hitrost vetra (dm/s) 21,5 –4,6 2,9 –2,0 6,5 7,7 6,1 Korigirana dolžina skoka (m) – linearna metoda 153,5 124 134 131,7 132 126,7 132,3 Korigirana dolžina skoka (m) – nelinearna metoda 145 122,5 134,5 131,2 133 127,5 133,1 Opomba. Team = tekmovalna serija na mešani ekipni tekmi 3. 2. 2023; Q1 = kvalifikacije 4. 2. 2023; 1IND1 = prva serija na tekmi 4. 2. 2023; 2IND1 = druga serija na tekmi 4. 2. 2023; Q2 = kvalifikacije 5. 2. 2023; 1IND2 = prva serija na tekmi 5. 2. 2023; 2IND2 = druga serija na tekmi 5. 2. 2023. Slika 3. Vrednosti izbranih spremenljivk za skakalca T. Z. v sedmih tekmovalnih skokih na skakalnici v Willingenu HS 147 m raziskovalna dejavnost 213 1. Rahlo povečane tekmovalne uspešno- sti skakalcev, ki so skočili pri pozitivnem vplivu prsnega vetra do tangencialne hitrosti 1 m/s (tem skakalcem bi se pri korigiranju dolžine skokov po nelinear- nem modelu odštele nekoliko nižje vre- dnosti točkovnega vetrovnega pribitka). 2. Znižanje tekmovalne uspešnosti skakal- cev, ki so skočili pri pozitivnem vplivu prsnega vetra nad tangentno hitrostjo 1 m/s (tem skakalcem bi se pri korigiranju dolžine skokov po nelinearnem modelu odštele višje vrednosti točkovnega ve- trovnega pribitka). 3. Nekoliko nižje tekmovalne uspešnosti skakalcev, ki so skočili pri negativnem vplivu hrbtnega vetra do tangencialne hitrosti 1 m/s (tem skakalcem bi se pri korigiranju dolžine skokov po nelinear- nem modelu dodale nekoliko nižje vre- dnosti točkovnega vetrovnega pribitka). 4. Večje tekmovalne uspešnosti skakalcev, ki so skočili pri negativnem vplivu hrb- tnega vetra nad tangencialno hitrostjo 1 m/s (tem skakalcem bi se pri korigira- nju dolžine skokov po nelinearnem mo- delu dodale višje vrednosti točkovnega vetrovnega pribitka). Uporaba nelinearnega modela ovredno- tenja korigirane dolžine skokov bi prav go- tovo vplivala na spremembo tekmovalne uspešnosti smučarjev skakalcev. Vsaj hipo- tetično bi bila tako izračunana tekmovalna uspešnost bolj pravična za vse tekmovalce. Njena prednost bi bila predvsem z vidika preprečevanja ekstremno kratkih ali eks- tremno dolgih skokov. S to metodo bi vod- stvo tekmovanja dobilo precej učinkovitej- še sredstvo za preprečevanje negativnih posamičnih odklonov ekstremnih dolžin skokov. Pri napovedi predvidene dolžine skoka po nelinearni metodi bi se vodstvu tekmovanja na monitorju ob tvegani situa- ciji precej hitreje prižgala rdeča luč na štar- tnem položaju skakalca. Vodstvo tekmova- nja bi moralo potem ustrezno ukrepati ali s spremembo zaletišča ali pa počakati, da se vetrovne razmere umirijo. Ta ukrep je nujen predvsem z vidika varnosti smučar- jev skakalcev in predvsem smučark skakalk. Pri ekstremno dolgih skokih prek velikosti skakalnice se sile pritiska ob doskoku po- večajo na večkratno telesno težo tudi čez vrednost 10-kratne teže skakalca (Jošt in Vodičar, 2019). Tako dolgi skoki so tudi v nasprotju s pravili FIS. Ta je s pravili uvedla točko velikosti skakalnice (HS), ki pomeni hipotetično točko še dopustne velikosti doskoka skakalca. Razdalja med kalkulacij- sko točko (K) in točko velikosti skakalnice (HS) tako predstavlja relativno ravni del, kjer skakalec lahko varno doskoči in kjer je približno enakomerna občutljivost spre- menljivke dolžina skokov. Po točki velikosti skakalnice (HS) sledi spodnji prehodni lok, ki hipotetično predstavlja fazo vožnje ska- kalca v iztek po opravljenem doskoku (Gas- ser, 2008). Vodstvo tekmovanja naj bi hipo- tetično določilo dolžino zaletišča glede na kvaliteto skakalcev tako, da bi bili varni sko- ki s telemarkom izvedeni do točke velikosti skakalnice. To pa so dolžine skokov do 95 % točke velikosti skakalnice HS. V Willingenu na skakalnici HS 147 m je tako hipotetična točka še varnega doskoka (v telemark) pri 139,5 m. Ta točka (95 % HS) bi lahko bila do- bra orientacijska mera za določanje višine zaletišča na tekmovanju le ob predpostavki ničelne hitrosti tangentnega vetra. Pojavlja se tudi vprašanje smiselnosti iz- vedbe tekmovanja v razmerah, kjer bi lah- ko nastale tako velike hipotetične razlike v dolžini skokov le na podlagi vpliva hitrosti tangentnega vetra. Če je namen le izved- ba tekmovanja za vsako ceno in pri tem ni pomembno, kdo bo zmagovalec, se tek- movanje lahko izvede. Vendar pa to prav gotovo nima več nobene povezave z de- jansko kakovostjo izvedbe skokov na tek- movanju. Rezultati teh tekmovanj so bolj izraz vetrovne loterije kot pa vsakokratne Slika 4. Odnos med linearnim in nelinearnim ovrednotenjem korigirane dolžine skoka Opomba. W (dm/s) = hitrost vetra v tangencionalni smeri. 214 tekmovalne pripravljenosti oziroma forme smučarjev skakalcev. Situacija, v kateri se je znašlo vodstvo tek- movanj v smučarskih skokih, pa je težavna. Po mnenju večine strokovnjakov je upora- ba vetrovne korekcije dolžine skoka nujna, ker rešuje nekaj hujših problemov, ki so se pojavili še pred uvedbo vetrovnega pravi- la. Še vedno prevladuje prepričanje, da je bolje uporabiti trenutno veljavno pravilo kot pa stopiti korak nazaj in pravilo odpra- viti. Treba pa je storiti korak naprej v smislu iskanja tehnološko še bolj izpopolnjenih merilnih instrumentov za določanje veli- kosti ključnih spremenljivk, ki vplivajo na tekmovalno uspešnost skakalcev in meto- dologijo vodenja predvsem pri tistih tek- movalnih serijah, ki se izvajajo v oteženih okoliščinah. Vodenje tekmovalne serije je precej enostavno pri neznačilnem vplivu hitrosti vetra v tangentni smeri leta. Ko pa se vetrovne razmere otežijo, se lahko vod- stvo tekmovanja znajde v hudih težavah. Te lahko zaradi nepoznavanja in neupošte- vanja možnih razmer še dodatno zapletejo, ker se tudi sami ulovijo v vetrovne pasti. Takšen primer je bila posamična tekma na svetovnem prvenstvu v Planici na manjši skakalnici HS 102 m. V finalni seriji je vod- stvo tekmovanja izbralo najprej precej vi- sok nalet, tega je s pridom izkoristilo več skakalcev, vključno s trinajstim po prvi seriji. Ta je ob ugodnem vetru skočil na nov re- kord skakalnice 105 m. Vsi naslednji skakalci te sreče z vetrom niso več imeli in so vsi po vrsti zaostali za tem tekmovalcem, ki je po- tem predvsem po srečnem naključju postal svetovni prvak. Če bi vodstvo tekmovanja izbralo nižji nalet, pri katerem bi omenjeni tekmovalec skočil na primer 95 m, bi imelo vodstvo še primerno možnost reševanja fi- nalne serije. Tako pa so si s previsokim zale- tom to možnost zapravili v škodo najboljših tekmovalcev po prvi seriji. Seveda se vod- stvo tekmovanja teh težav vse bolj zaveda in – če je le mogoče – se potem poskuša nekoliko počakati, da se vetrovne razmere umirijo in da so vsaj približno enakovredne za vse tekmovalce. To čakanje pa je dokaj nesimpatično za gledalce pod skakalnico in predvsem gledalce pred televizijskimi zasloni. Čas televizijskega prenosa je ome- jen in tudi v konkurenci številnih športnih zvrsti vse težje dosegljiv. To pa je dejavnik, ki bo še bolj krojil razvoj smučarskih skokov v prihodnje – in temu dejstvu se bo morala vse bolj prilagoditi tudi FIS. „Zaključek Linearna metoda za ovrednotenje korigira- ne dolžine skokov, ki jo trenutno uporablja FIS, je dokaj dobra v območju nizkih vre- dnosti učinkovanja tangentnega vetra (do 0,3 m/s). Pri naraščanju te vrednosti pa pri- haja do vse izrazitejših odklonov in morda tudi nepravilnega ovrednotenja korigirane dolžine skokov. Pri ekstremnejših vetrovnih razmerah bi bila primernejša nelinearna metoda ovre- dnotenja korigirane dolžine skokov. Ob uporabi predlagane kvadratne nelinearne metode bi se prav gotovo doseglo pravič- nejše ovrednotenje tekmovalne uspešnosti z vidika dolžine skokov. Predvsem pa bi ta- kšna metoda prispevala k večji preventivni varnosti tekmovalcev, ki so sposobni dose- či ekstremno dolge skoke. Če bi vodstvo tekmovanj imelo to nelinearno metodo kot pripomoček pri vodenju tekmovalne serije, bi prav gotovo lahko ustrezneje ukrepalo pri več tekmovalcih, ki so zaradi previsoke- ga naleta in/ali premočnega vetra dosegli pretirane dolžine skokov, ki so se končali z doskokom daleč prek točke velikosti skakal- nice ali letalnice. Smučarski skoki so športna zvrst, ki se lahko odvija pri močnem vplivu dejavnikov nara- ve. Ti bodo vedno krojili tekmovalno uspe- šnost športnikov. Z nobeno racionalno tehnološko metodo teh dejavnikov ne bo mogoče odpraviti. Lahko pa bi se z napred- kom metode za ovrednotenje vpliva tan- gentnega vetra le pravičneje ovrednotilo dolžino skokov in – kar je najpomembneje – uspešneje preprečilo nevarne situacije pri ekstremno kratkih in predvsem dolgih skokih. Pri tem gre seveda tudi za vsako- kratna etična vprašanja, povezana z zago- tavljanjem čim bolj enakovrednih pogojev na tekmovanju. Če skakalec že vnaprej dobi dovoljenje za skok, pri čemer je jasno, da ta ne more biti tekmovalno uspešen, je to najmanj tekmovalno etično sporno ne glede na metodo za ovrednotenje vpliva tangentnega vetra. Če pa pri tem pride do hudega padca in poškodbe skakalca, to ni več le etično vprašanje, ampak tudi mate- rialnopravni problem in s tem povezana odgovornost vodstva tekmovanj. „Literatura 1. Barnes, J., Tuplin, S. in Duncan, W. A. (2022). Flight dynamics of ski jumping: Wind tun- nel testing and numerical modelling to optimize flight position. Journal of Sports Engineering and Technology, 26. https://doi. org/10.1177/17543371221111625 2. Gasser, H. H. (2008). Skisprungschanzen Bau – Normen 2008 (Ausfuhrungsbestimmun- gen zu Art. 411 der IWO Band III – Juni 2008). Oberhofen: FIS. (http://www.fis-ski.com/) 3. Jošt, B. (2010). Simulacija krivulje profila le- talnice HS 300 m na podlagi kinematične analize 233 metrov dolgega poleta Simona Ammanna v Planici 2009. Šport, 3-4, 130–135. 4. Jošt, B., Kugovnik, O., Strojnik, V. in Colja, I. (1997). Analysis of kinematic variables and their relation to the performance of ski jum- pers at the World championship in ski flight at Planica in 1994. Kinesiology – International Scientific Journal of Kinesiology and Sport, 29 (1), 35–44. 5. Jošt, B., Čoh, M. in Vodičar, J. (2013). Design of a ski flying hill with the profile HS300m. Ham- burg. Verlag dr. Kovač. 6. Jošt, B. in Vodičar, J. (2019). Development of the skijumping hill profile from the viewpoint of skijumping technique. Hamburg. Verlag dr. Kovač. 7. Jošt, B., Supej, M. in Vodičar, J. (2022). Deve- lopment Take-off Power in Ski Jumping. Ham- burg. Verlag dr. Kovač. 8. Jung, A., Muller, W. in Virmavirta, M. (2021). A heuristic model-based approach for com- pensating wind effects in ski jumping. Jour- nal of Biomechanics, 125 (110585). 9. Schmolzer, B. in Muller, W. (2002). The impor- tance of being light: aerodynamic forces and weight in ski jumping. Journal of Biomechani- cs 35, 1059–1069. 10. Seo, K., Murakami, M. in Yoshida, K. (2004). Optimal flight technique for V – style ski jumping. Sports Engineering 7, 97–104. 11. Vaverka, F. (1987). Biomechanika skoku na lyži- ch. PA Olomouc. 12. Virmavirta, M., Kiveskas, J. in Komi, P. V. (2001). Take-off aerodynamics in ski jumping. Jour- nal of Biomechanics 34 (4), 465–470. 13. Virmavirta, M., Isolehto, J., Komi, P. V., Bru- ggemann, G. P., Muller, E. in Schwameder, H. (2005). Characteristics of the early flight pha- se in the Olympic ski jumping competititon. Journal of Biomechanics 38, 2157–2163. 14. Virmavirta, M. in Kiveskas, J. (2022). The effect of wind on jumping distance in ski jumping depends on jumpers' aerodynamic charac- teristics. Journal of Biomechanics 137. https:// doi.org/10.1016/j.jbiomech.2022.111101 prof. dr. Bojan Jošt Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport bojan.jost@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 215 Speed analysis in giant slalom employing RTK GNSS Abstract The purpose of this study was to develop a new method for synchronized and direct comparison of skiers’ speed along a track based on trajectory measurements utilizing Global Navigation Satellite System (GNSS). Nine skiers, members of the national youth team, were measured on the giant slalom course using a GNSS device. Times at each gate and times from gate to gate, as well as skiing speed, were calculated. Speeds were synchronized between each pair of adjacent gates based on the times at which the skier’s trajectory crossed the virtual plane at the gates. The analysis yielded a number of information related to the analysis of the skier’s time and speed. Moreover, it can be concluded from the results that the shortest time did not perfectly coincide with the highest speeds and vice versa, which is of utmost importance for an accurate analysis. In conclusion, the new methodology improves the analysis and can be used 1) in daily practice to compare skiers, 2) automatically with program routines and results can be obtained immediately after training session to enhance feedback. Keywords: Alpine skiing, biomechanics, time, global navigation satellite system, GPS, GLONASS, performance. Izvleček Cilj te študije je bil razviti novo metodo- logijo za sinhronizirano in neposredno primerjavo hitrosti smučarjev vzdolž proge, ki temelji na meritvah trajektorije, pridobljene z uporabo globalnega sate- litskega navigacijskega sistema (GNSS). Devet smučarjev, članov mladinske re- prezentance, je bilo izmerjenih z GNSS- -napravo na veleslalomski progi. Izraču- nani so bili časi pri vsakih vratcih in časi od vratc do vratc ter hitrost smučanja. Hi- trosti so bile sinhronizirane med vsakim parom sosednjih vrat z uporabo časov, ko smučarjeva trajektorija seka navide- zno ravnino pri vratcih. Analiza je poka- zala vrsto informacij, povezanih z analizo časa in hitrosti smučarjev. Poleg tega je iz rezultatov mogoče zaključiti, da najkrajši čas ni bil popolnoma usklajen z največji- mi hitrostmi, in obrnjeno, kar je izjemne- ga pomena za natančno analizo. Skratka, nova metodologija izboljšuje analizo in jo je mogoče uporabiti: 1) v vsakodnevni praksi za primerjavo smučarjev, 2) samo- dejno s programskimi rutinami, rezultate pa je mogoče pridobiti takoj po trenin- gu, da se izboljšajo povratne informacije. Ključne besede: alpsko smučanje, biome- hanika, čas, globalni satelitski navigacijski sistem, GPS, GLONASS, uspešnost. Matej Supej Analiza hitrosti v veleslalomu s pomočjo RTK GNSS Foto: Janez Šmitek. 216 „Uvod Alpsko smučanje je telesno, tehnično in taktično kompleksen in zahteven šport v spremenljivih pogojih snega, terena, po- stavitev in vremena. Je olimpijski šport vse od prvih zimskih iger v Garmisch-Partenkir- chnu v Nemčiji leta 1936. Naprednejši »suhi in snežni« treningi ter napredek v opremi in pripravi snega so močno prispevali k ra- zvoju športa. Razlike med najboljšimi smu- čarji, ki se borijo za odličja, so pogosto le stotinka (Supej in Cernigoj, 2006), čemur smo bili priča tudi na zadnjem svetovnem prvenstvu leta 2023 v moškem superve- leslalomu. Alpsko smučanje je sestavljeno iz štirih osnovnih disciplin, ki se razlikujejo po trajanju, številu vratc (zavojev), terenu in skokih. Spust v slalomu v povprečju traja 52 s, veleslalom 77 s, superveleslalom 93 s in smuk 121 s (Gilgien, Reid, Raschner, Supej in Holmberg, 2018). Hitrosti, ki jih v povprečju dosegajo smučarji v tehničnih disciplinah, pa so med 54 km/h (slalom) in 65 km/h (veleslalom), v hitrih disciplinah pa so pov- prečne hitrosti med 86 km/h (supervelesla- lom) in 94 km/h (smuk) (Erdmann, Giovanis, Aschenbrenner, Kiriakis in Suchanowski, 2017; Gilgien, Crivelli, Spörri, Kröll in Müller, 2015; Gilgien, Reid idr., 2018; Gilgien, Spörri idr., 2015; Supej, Hébert-Losier in Holmberg, 2015). Znano je, da mora smučar za dosego naj- krajšega skupnega časa na celotni progi in s tem za zmago izgubiti čim manj časa na svojih najšibkejših odsekih in pridobiti čim več prednosti na odsekih, kjer se najbolje znajde (Hébert-Losier, Supej in Holmberg, 2014; Supej in Cernigoj, 2006). Za take analize vrhunskih smučarjev je potrebna ustrezna merilna in programska oprema. Najpogosteje se za take analize dnevno uporabljajo fotocelice ali pa videokamere in programska oprema, enostavne za upo- rabo (Supej in Cernigoj, 2006). Vse več pa je nosljivih naprav (inercialni senzorji in oble- ke, globalni satelitski navigacijski sistemi GNSS), s katerimi lahko merimo čas, hitrost, tehniko smučanja ipd. (Brodie, Walmsley in Page, 2008; Fasel, Gilgien, Sporri in Amini- an, 2018; Fasel idr., 2016; Fasel, Spörri, Kröll, Müller in Aminian, 2019; Gilgien, Kröll, Spör- ri, Crivelli in Müller, 2018; Krüger in Edel- mann-Nusser, 2010; Supej, 2009, 2010; Su- pej in Cuk, 2014; Supej in Holmberg, 2011). Razlog za vse večjo uporabo GNSS je v veli- kem razmahu te tehnologije v zadnjih dveh desetletjih, predvsem po prihodu pame- tnih telefonov, ki imajo praviloma vgrajen sprejemnik GNSS. V preteklosti je v global- nem določanju položaja kraljeval ameriški GPS (»Global Positioning System«), naprave, proizvedene v zadnjem času, pa pogosto uporabljajo sinhrono več različnih GNSS- -sistemov, kot je ruski sistem GLONASS (»Globalnaja Navigacionnaja Sputnikovaja System«), evropski sistem Galileo, kitajski Beidu itn. (Gilgien, Spörri, Limpach, Geiger in Müller, 2014; Supej in Holmberg, 2011). Uporaba več GNSS-sistemov sočasno po- veča verjetnost natančnih meritev položa- ja in hkrati omogoči sprejemniku izključitev satelitov s slabim signalom, to pa izboljša natančnost in zanesljivost določanja polo- žaja (Gilgien idr., 2014; Parkinson in Spilker, 1996; Supej in Holmberg, 2011). Zaradi dinamike smučarskega športa, že prej omenjene kompleksnosti in majhnih razlik med smučarji trenerji potrebujejo podrobne analize smučanja v realnem času ali pa v razmeroma kratkem času po smu- čanju (Supej in Holmberg, 2019). Merjenje časa s fotocelicami sicer postreže z infor- macijo v realnem času, vendar omogoča le informacijo o času. Posebne vrste GNSS-sis- temov, ki uporabljajo korekcije v realnem času s pomočjo namenske bazne postaje (»real time kinematic« – RTK), v centimetrski natančnosti izmerijo položaj (Gilgien idr., 2014; Supej, Spörri in Holmberg, 2020), ob tem so se že izkazali kot koristni pri prido- bivanju časov od vratc do vratc v alpskem smučanju (Supej in Holmberg, 2011). Ker pa je bilo dokazano, da je čas kratkega odseka močno odvisen od uspešnosti v prejšnjem odseku (Supej, Kipp in Holmberg, 2011) in da je vzdrževanje visoke hitrosti brez izgu- be razpoložljive mehanske energije nujno potrebno za doseganje vrhunskega rezul- tata (Supej, 2008), je zmožnost merjenja časa in neposredne primerjave hitrosti med tekmovalci bistvenega pomena za po- drobno povratno informacijo športnikom. Ob tem je vredno poudariti, da GNSS-siste- mi zelo natančno merijo tudi hitrost (Supej in Cuk, 2014). Treba pa se je zavedati, da je hitrost v odvisnosti od časa med smučarji težko primerjati, saj so smučarji ob istem času smučanja na različnem mestu (Slika 1). Zato je bil cilj te študije razviti metodologi- jo, ki temelji na meritvah GNSS za sinhro- nizacijo hitrosti vzdolž postavitve proge, s čimer bi omogočili neposredno primerjavo hitrosti med analiziranimi smučarji. Slika 1. Primer dobro vidne razlike, kje sta dva smučarja ob istem času (6,90 s) od starta (v bližini 4. vratc). Smučar na desni sliki »zaostaja« za smučarjem na levi sliki. raziskovalna dejavnost 217 „Metode V raziskavi je sodelovalo devet smučarjev in smučark, članov slovenske mladinske reprezentance (starost: 16–17 let, katego- rija U18). Vsi postopki so bili merjencem podrobno razloženi, preden so udeleženci in njihovi starši podpisali pisno informirano soglasje. Vse postopke je odobrila Komisija za etična vprašanja v športu na Fakulteti za šport v Ljubljani, Slovenija, študija pa je bila izvedena v skladu s Helsinško deklaracijo. Veleslalomska proga s 36 vratci je bila po- stavljena na ledeniku v poznojesenskem predsezonskem obdobju. Teren je bil raz- giban z različnimi nakloni. Vsak od udele- žencev je bil posnet s sistemom RTK GNSS. Tako rover (merilna enota) kot referenčna (bazna) postaja sta bila od istega proizva- jalca Leica Geosystems AG (Sankt Gallen, Švica) in imela sta 72-kanalni in dvofre- kvenčni L1/L2 sprejemnik Leica GX1230 GG, anteno Leica AX1202 GG in radijski modem Leica GFU14 Satelline 3AS. Sistem sočasno sprejema signale iz ameriškega in ruskega globalnega navigacijskega sistema (GPS in GLONASS) ter meri položaje z 1 cm + 1 ppm (ppm – »parts per million« = enot na milijon) oziroma 2 cm + 1 ppm vodo- ravno in navpično natančnostjo pri 20 Hz frekvenci vzorčenja v načinu RTK (99,99-od- stotna zanesljivost), v ugodnih razmerah pa je lahko natančnost položaja še boljša (Takac in Walford, 2006). Med meritvami je referenčna postaja stala na nepremičnem geodetskem trinožniku, postavljenem ob startu proge. Rover je bil v spodnjem delu majhnega nahrbtnika, ki so ga nosili smu- čarji (skupna teža ~1,64 kg), antena pa je bila nameščena na vrhu nahrbtnika v viši- ni zgornjega dela hrbta, da smo sočasno zagotovili čim manjši vpliv na smučarja in dobro vidljivost satelitov. Za zajem položajev smučarskih vratc je bila antena GNSS pritrjena na 2 m dolg karbon- ski geodetski drog z vgrajenim inklinome- trom (Leica Geosystems AG, Heerbrugg, Švica). Poleg vseh vratc je bil izmerjen tudi položaj približno 1 m pod startom, ki je predstavljal točko »leteče startne pozicije«. Med meritvijo je bilo vidnih 10–17 satelitov nad kotom azimuta 15°. Smučarje smo za lažjo analizo posneli tudi z videokamero (GR-DV4000E, JVC, Yokohama, Japonska). Podatki iz GNSS-sistema in z videoposnetka so bili časovno sinhronizirani s hitrim nav- pičnim počepom, posnetim na startu pred vsako meritvijo. Pred vsako meritvijo smo preverili tudi natančnost merjenja sistema, meritev smo začeli, če je bila horizontalna natančnost boljša od 1 cm. Podatke, zajete z GNSS-sprejemnikom, smo najprej filtrirali z algoritmom Rauch-Tung- -Striebel (Rauch, Tung in Striebel, 1965), ki uporablja dvomerni Kalmanov filter. Za nastavitev filtra smo uporabili natančnost merjenja točk trajektorije, ki jih vrne GNSS, s pogojem mejnega filtra, ki ne bo nobene od zglajenih točk premaknil več, kot je na- tančnost njenega položaja. Postopek Kal- manovega filtriranja optimalno oceni tudi nemerljiva stanja, kar je bilo uporabljeno za določitev hitrosti. Optimalno ocenjena hitrost in filtriran položaj sta omogočila izračun velikosti hitrosti in časov od vratc do vratc s primerljivo natančnostjo, kot jo dobimo s pomočjo fotocelic (Supej in Holmberg, 2011). Časi od vratc do vratc so bili dobljeni iz matematičnega izračuna ča- sov, kdaj smučarjeva izmerjena trajektorija prečka navidezno ravnino, napeto na vsaka od vratc proge (Supej in Holmberg, 2011). Ti časi prečkanja vratc oziroma navideznih ravnin so bili nato uporabljeni za sinhroni- zacijo podatkov med vsakim parom sose- dnjih vratc vzdolž proge, kjer smo definirali sto vrednosti hitrosti, enakomerno poraz- deljenih v času med vsakim parom vratc. Taka transformacija je omogočala izrisati smučarjevo hitrost v odvisnosti od zapore- dne številke vratc namesto v odvisnosti od časa. Zaradi jasnosti diagramov časov od vratc do vratc in hitrosti so bili za analizo izbrani samo štirje moški smučarji. Podatke, pridobljene iz GNSS, smo za lažjo analizo sinhronizirali tudi z videoposnetki, in sicer s prilagojeno lastno razvito aplikacijo DGP- Sana. Vse obdelave podatkov so bile izve- dene v okolju Matlab 2021b (Mathworks, Natick, Massachusetts, ZDA). „Rezultati Skupni zaostanek, ki so si ga smučarji »na- brali« za najhitrejšim smučarjem, je prika- zan na Sliki 2. Zelo dobro je vidna razlika med moškimi in ženskami. Razlike v sku- pnem končnem času so za najpočasnejše- ga moškega 1,43 s, najhitrejša smučarka je za njim zaostala že 3,76 s, najpočasnejša pa celo 5,21 s. Časovne krivulje zaostanka so razmeroma stalno naraščajoče in se le red- ko križajo; nasproten primer, kjer se križata dve krivulji moških smučarjev z najvišjimi zaostanki približno pri vratcih 24, je ozna- čen na sliki. Časi od vratc do vratc so za štiri izbrane smučarje moškega spola predstavljeni na Sliki 3. Krivulje časov od vratc do vratc smučarjev prikazujejo spreminjanje časa, potrebnega za različna vratca na progi, in razlike v času med smučarji. V povpre- Slika 2. Kumulativni zaostanek smučarjev pri vsakih vratcih za najboljšim (moški polna črta, ženske črtkana črta). Posebej je označeno mesto v bližini vratc 24, kjer se križata dve krivulji – takrat sta dva smučarja ob istem času na istem mestu. 218 čju je bila tendenca upadanje teh časov do vratc 23 in nato naraščanje teh časov do vratc 30. Posebej je vredno omeniti zmanjšanje časa pri prvih treh vratcih (z ~1,95 s na ~1,57 s), zmanjšanje od vratc 5 do 7 (z ~1,57 s na ~1,48 s), povečanje časa od vratc 7 do 10 (z ~1,5 s na ~1,7 s), počasnejše, vendar precej stalno zmanj- ševanje časa od vratc 10 do 23 (z ~1,7 s na ~1,35 s). Poleg skupnih sprememb v času je prihajalo tudi do sprememb, kjer je en ali drug smučar dosegal najkrajše čase. Na primer, smučar 1 je imel najkrajši čas med vratci 5 in 12, 13 in 14, 21 in 23 ter 28 in 36 z največjim »dobičkom« v času skoraj 0,18 s na vratca med vratci 9 in 10 v primerjavi s smučarjem 3. Po drugi stra- ni pa so razlike med smučarji v času od vratc do vratc najmanjše do tretjih vratc in nato še pri vratcih 26 in 27. Izračunani časi prečkanja zajete trajekto- rije prek virtualnih ravnin pri vsakih vrat- cih so omogočili sinhronizacijo hitrosti med smučarji in izris diagramov na Sliki 3. Analiza hitrosti v odvisnosti od vratc na Sliki 3 za dva izbrana odseka razkrije nove podrobnosti v primerjavi z dia- grami časov od vratc do vratc na Sliki 2. Smučar 1 ima v primerjavi s preostalimi smučarji največjo hitrost od sredine med 2. in 3. vratci, in to v večji meri vzdržuje na celotnem odseku do vratc 9 (Slika 3A). Nekoliko večjo hitrost ima le smučar 4 med vratci 3 in 4. Po drugi strani pa je imel npr. smučar 4 enako hitrost pri vrat- cih 4, nato pa se je njegova hitrost nena- dno zmanjšala z 18,26 m/s na 16,6 m/s. Po tem zmanjšanju hitrosti smučar 4 ne ujame več hitrosti smučarja 1, se pa po dveh vratcih približa preostalima dvema analiziranima smučarjema. Če se osredotočimo še na hitrost smučar- ja 1 za odsek med vratci 21 in 24 (slika 2B), lahko opazimo, da je smučar 1 dosegel največjo hitrost približno 0,2 zavoja po prehodu vratc 21 in ohranil najvišjo hi- trost skoraj do točke, ko je pri vratcih 23. Smučar 1 je imel ~0,5 m/s večjo hitrost tik pred vratci 23 in ~1,1 m/s manjšo v okolici vratc 24 v primerjavi s smučarjem 3. Smučar 3 je smučal z največjo hitrostjo med vratci 23 in 26, pred tem (od vratc 20 do 23) pa je bil od njega hitrejši smučar 1. „Diskusija Cilj te študije je bil razviti metodologijo, ki omogoča neposredno oziroma sinhronizi- rano primerjavo hitrosti smučarjev vzdolž celotne proge. Glavni rezultat te študije je, da je s pomočjo pomerjenih položajev vratc in trajektorij smučarjev z RTK GNSS hitrost mogoče sinhronizirati in tako učin- kovito analizirati smučarje na veleslalomski progi (Slika 4). Krivulje zaostankov časov za bolj ali manj vse smučarje enakomerno naraščajo od začetka do cilja, kar pomeni, da se le red- ko zgodi, da bi slabšemu smučarju uspelo smučarja na progi »ujeti« in »prehiteti« (Sli- ka 2). To je sicer nekoliko v nasprotju s štu- dijami, ki so proučevale slalom, še posebej pa tekmovanja za svetovni pokal (Supej in Cernigoj, 2006; Supej in Holmberg, 2011), kjer so razlike manjše, že razmeroma majh- ne razlike na posameznih odsekih pa lahko odločajo o spremembi vrstnega reda. Na tem istem diagramu je zanimivo videti tudi razlike med moškimi in ženskami v isti sta- rostni kategoriji, ki so presenetljivo velike in znašajo celo prek 5 s. Natančnejša analiza časov od vratc do vratc je vzdolž proge pokazala (Slika 3), da se po- javljajo različno velike razlike v časih med tekmovalci, ki se na koncu lahko akumuli- rajo v velike zaostanke (Slika 2). Ti časi od vratc do vratc so pokazali, da isti smučar ni imel najkrajšega časa na celotni progi, kar je v skladu s preteklimi študijami (Supej in Cernigoj, 2006; Supej in Holmberg, 2011). Spremembe v tem, kdo ima najkrajši čas, so se pogosto pojavljale ob spremembah ritma, tj. ko se je čas za vse smučarje nena- doma zmanjšal ali povečal (npr. od vratc 4 do 7 in od vratc 7 do 10), kar je v skladu s prejšnjimi ugotovitvami. Analiza hitrosti, sinhronizirane od vratc do vratc, postreže še z natančnejšimi infor- macija (Slika 4). Tu je treba poudariti, da opažene razlike v hitrosti niso bile neposre- dno usklajene s časovnimi razlikami med smučarji. Na primer, smučar 1 je že pridobil največjo hitrost med vratci 4 in 5, vendar je bil najkrajši čas dosežen šele po vratcih 5. Poleg tega smučar 1 ni smučal z največjo hitrostjo skozi vratca 21 do 23, vendar je kljub temu tam dosegel najkrajši čas. To se zdi na prvi pogled nelogično, vendar je raz- laga razmeroma preprosta. Če smučar pri- dobi ali izgubi hitrost tik pred naslednjimi vratci, se to pri času ne bo kaj dosti poznalo do teh vratc, temveč šele v naslednjih. Še posebej pri večjih izgubah hitrosti smučar pogosto izgublja čas še nekaj vratc po tem, ko je hitrost izgubil, saj ne more hitro nado- mestiti izgubljene energije (Hébert-Losier idr., 2014; Supej, 2008; Supej in Holmberg, 2019). Na podlagi tega lahko sklenemo, da je analiza hitrosti od vratc do vratc še bolj podrobna in neposredna kot analiza časov od vratc do vratc. Taka povratna informacija je ključnega pomena za natančno analizo. Na podlagi te študije vidimo, da se analize lahko lotimo na dva načina. Ali začnemo pri časovni analizi in – ko ugotovimo, kje so se naredile razlike v času – poiščemo razloge v spremembah hitrosti. Druga možnost pa Slika 3. Časi od vratc do vratc za štiri izbrane smučarje moškega spola za 30 vratc raziskovalna dejavnost 219 je, da pogledamo, kje so se zgodile razlike v hitrosti, in nato preverimo, ali so te razlike pomembe tudi za čas, ki je glavni razvrsti- tveni dejavnik v tekmovalnem smučanju (Supej in Cernigoj, 2006). Če take analize sinhroniziramo še z videoposnetkom, lah- ko naredimo še vizualno analizo (Slika 5) ali pa si pomagamo z analizo trajektorij, ki jih taki navigacijski sistemi RTK GNSS tudi omogočajo. Omejitev nove predlagane metodologije je bila, da je sistem GNSS meril položaj ante- ne, in ne težišča telesa, ki je najbolj mero- dajna točka za analizo (Gilgien, Spörri idr., 2015; Nemec, Petric, Babic in Supej, 2014; Supej, Kugovnik in Nemec, 2008; Supej idr., 2020). Vendar je bila antena glede na vele- slalomske dimenzije postavljena relativno blizu težišča telesa in to vseeno predstavlja zelo dobro oceno gibanja smučarja. To je sicer z ustreznim biomehanskim modeli- ranjem (Gilgien, Spörri idr., 2015; Supej idr., 2008; Supej idr., 2013) ali pa umetno inteli- genco (Nemec idr., 2014) mogoče odpraviti brez dodatnih senzorjev, je pa za dnevne meritve smučarjev to s stališča zajema po- datkov in priprave bolj zamudno. „Zaključek Študija je pokazala, da nova razvita meto- dologija omogoča sinhronizacijo hitrosti vzdolž proge pri uporabi globalnega sa- telitskega navigacijskega sistema in je zelo uporabna v vsakodnevni praksi za natanč- no analizo uspešnosti smučarjev. Ker gre za analizo hitrosti, je razmeroma preprosta za razumevanje tako za trenerje kot za tek- movalce. Z uporabo ustreznih rutin raču- nalniškega programiranja je mogoče novo metodologijo avtomatizirati in rezultate pridobiti takoj po treningu ali po vsakem spustu smučarja, da se izboljšajo povratne informacije. Poleg tega se lahko ista meto- dologija uporablja tudi za sinhronizacijo drugih parametrov zmogljivosti vzdolž proge, kot je diferencialna specifična me- hanska energija (Supej, 2008), in se lahko uporablja v drugih športih, npr. teku na smučeh. V praksi pa je treba biti pazljiv, da se za take analize uporabljajo GNSS-sistemi najvišjih ločljivosti (Gilgien idr., 2014; Supej idr., 2020), ki omogočajo natančno pozici- oniranje zaradi potrebne sinhronizacije, in ni dovolj, da sistem omogoča le natančno merjenje hitrosti, kar omogočajo tudi ce- nejši GNSS-sistemi (Supej in Cuk, 2014). „Zahvala Zahvaljujemo se tekmovalcem in trener- jem, ki so sodelovali pri meritvah. „Financiranje Finančno je raziskavo podpirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (P5- 0147). „Literatura 1. Brodie, M., Walmsley, A. in Page, W. (2008). Fusion motion capture: a prototype system using inertial measurement units and GPS for the biomechanical analysis of ski racing. Sports Technol, 1(1), 17–28. http://dx.doi. org/10.1002/jst.6 2. Erdmann, W. S., Giovanis, V., Aschenbren- ner, P., Kiriakis, V. in Suchanowski, A. (2017). Methods for acquiring data on terrain geo- morphology, course geometry and kinema- tics of competitors‘ runs in alpine skiing: a Slika 4. Hitrosti smučarjev v odvisnosti od vratc za območje od vratc 2 do 9 (A) in od vratc 20 do 27 (B). Opomba: do vratc 2 podatki niso prikazani zaradi boljše preglednosti oziroma večje skale grafa. 220 historical review. Acta Bioeng Biomech, 19(1), 69–79. 3. Fasel, B., Gilgien, M., Sporri, J. in Aminian, K. (2018). A new training assessment method for alpine ski racing: estimating center of mass trajectory by fusing inertial sensors with periodically available position anchor points. Front Physiol, 9, 1203. doi:10.3389/ fphys.2018.01203 4. Fasel, B., Spörri, J., Gilgien, M., Boffi, G., Char- donnens, J., Müller, E. in Aminian, K. (2016). Three-dimensional body and centre of mass kinematics in alpine ski racing using diffe- rential GNSS and inertial sensors. Remote Sens, 8(8). doi:ARTN 67110.3390/rs8080671 5. Fasel, B., Spörri, J., Kröll, J., Müller, E. in Ami- nian, K. (2019). A Magnet-Based Timing Ty- stem to Detect Gate Crossings in Alpine Ski Racing. Sensors, 19(4). doi:ARTN 940 10.3390/ s19040940 6. Gilgien, M., Crivelli, P., Spörri, J., Kröll, J. in Müller, E. (2015). Characterization of course and terrain and their effect on skier speed in World Cup alpine ski racing. PLoS ONE, 10(3), e0118119. doi:10.1371/journal.pone.0118119 7. Gilgien, M., Kröll, J., Spörri, J., Crivelli, P. in Müller, E. (2018). Application of dGNSS in alpine ski racing: basis for evaluating physi- cal demands and safety. Front Physiol, 9, 145. doi:10.3389/fphys.2018.00145 8. Gilgien, M., Reid, R., Raschner, C., Supej, M. in Holmberg, H. C. (2018). The Training of Olym- pic Alpine Ski Racers. Front Physiol, 9(1772). doi:10.3389/fphys.2018.01772 9. Gilgien, M., Spörri, J., Chardonnens, J., Kröll, J., Limpach, P. in Müller, E. (2015). Determinati- on of the centre of mass kinematics in alpine skiing using differential global navigation sa- tellite systems. J Sport Sci, 33(9), 960–969. doi: 10.1080/02640414.2014.977934 10. Gilgien, M., Spörri, J., Limpach, P., Geiger, A. in Müller, E. (2014). The effect of different glo- bal navigation satellite system methods on positioning accuracy in elite alpine skiing. Sensors, 14(10), 18433–18453. doi:10.3390/ s141018433 11. Hébert-Losier, K., Supej, M. in Holmberg, H. C. (2014). Biomechanical factors influen- cing the performance of elite alpine ski ra- cers. Sports Med, 44(4), 519–533. doi:10.1007/ s40279-013-0132-z 12. Krüger, A. in Edelmann-Nusser, J. (2010). Ap- plication of a full body inertial measurement system in alpine skiing: A comparison with an optical video based system. J Appl Bio- mech, 26(4), 516–521. 13. Nemec, B., Petric, T., Babic, J. in Supej, M. (2014). Estimation of alpine skier posture using machine learning techniques. Sen- sors (Basel), 14(10), 18898–18914. doi:10.3390/ s141018898 14. Parkinson, B. W. in Spilker, J. J. (1996). Global positioning system : theory and application. Vol.1. Washington, D.C.: American Institute of Aeronautics and Astronautics. 15. Rauch, H. E., Tung, F. in Striebel, C. T. (1965). Maximum likelihood estimates of linear dynamic systems. AIAA Journal, 3(8), 1445– 1450. 16. Supej, M. (2008). Differential specific mecha- nical energy as a quality parameter in racing alpine skiing. J Appl Biomech, 24(2), 121–129. 17. Supej, M. (2009). A step forward in 3D mea- surements in Alpine skiing: a combination of an inertial suit and dGPS technology. V S. L. E. Müller, T. Stöggl (Ed.), Science and Skiing IV (pp. 497–504). Aspen Snowmass: Maidenhe- ad: Meyer & Meyer Sport (UK) Ltd. 18. Supej, M. (2010). 3D measurements of alpine skiing with an inertial sensor motion capture suit and GNSS RTK system. J Sports Sci, 28(7), 759–769. doi:10.1080/02640411003716934 19. Supej, M. in Cernigoj, M. (2006). Relations be- tween different technical and tactical appro- aches and overall time at men‘s world cup giant slalom races. Kinesiol Slov, 12(1), 63–69. 20. Supej, M. in Cuk, I. (2014). Comparison of global navigation satellite system devices on speed tracking in road (tran)SPORT appli- cations. Sensors (Basel), 14(12), 23490–23508. doi:10.3390/s141223490 21. Supej, M., Hébert-Losier, K. in Holmberg, H. C. (2015). Impact of the steepness of the slo- pe on the biomechanics of World Cup sla- lom skiers. Int J Sports Physiol Perform, 10(3), 361–368. doi:10.1123/ijspp.2014-0200 22. Supej, M. in Holmberg, H.-C. (2019). Re- cent Kinematic and Kinetic Advances in Olympic Alpine Skiing: Pyeongchang and Beyond. Front Physiol, 10(111). doi:10.3389/ fphys.2019.00111 23. Supej, M. in Holmberg, H. C. (2011). A new time measurement method using a high- -end global navigation satellite system to analyze alpine skiing. Res Q Exerc Sport, 82(3), 400–411. doi:10.1080/02701367.2011.10599772 24. Supej, M., Kipp, R. in Holmberg, H.-C. (2011). Mechanical parameters as predictors of per- formance in alpine World Cup slalom racing. Scand J Med Sci Sports, 21(6), e72–e81. http:// dx.doi.org/10.1111/j.1600-0838.2010.01159.x 25. Supej, M., Kugovnik, O. in Nemec, B. (2008). DGPS measurement system in alpine skiing track and center of mass estimation. In Y. Ji- ang, A. Baca, & H. Zhang (Eds.), Proceedings of First Joint International Pre-Olympic Con- ference of Sports Sciences and Sports Engine- ering. Vol. 1, Computer Science in Sports (pp. 120–125). Liverpool: World Academic Union. Slika 5. Hitrost smučarjev v odvisnosti od časa, sinhronizirana z videoposnetkom. Vertikalna črna črta prikazuje hitrost, ki ustreza smučarju na sliki. Smučar v tem trenutku izgublja hitrost (vidno na grafu), s posnetka pa je vidno, da se za smučarjem praši veliko snega, kar pomeni oddrsavanje. raziskovalna dejavnost 221 26. Supej, M., Sætran, L., Oggiano, L., Ettema, G., Šarabon, N., Nemec, B. in Holmberg, H. C. (2013). Aerodynamic drag is not the major determinant of performance during giant slalom skiing at the elite level. Scand J Med Sci Sports, 23(1), e38–e47. 27. Supej, M., Spörri, J. in Holmberg, H. C. (2020). Methodological and practical considerati- ons associated with assessment of alpine skiing performance using global navigation satellite systems. Front Sports Act Living, 1(74). doi:10.3389/fspor.2019.00074 28. Takac, F. in Walford, J. (2006, September 26–29). Leica System 1200 – High Performance GNSS Technology for RTK Applications. Paper presented at the Proceedings of the 19th In- ternational Technical Meeting of the Satellite Division of the Institute of Navigation (ION GNSS 2006), Fort Worth, TX. prof. dr. Matej Supej Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport matej.supej@fsp.uni-lj.si 222 The effect of the rest period between repetitions and series on the chosen parameters during snatch training - case study Abstract Previous research shows that cluster sets are potentially applicable training methods if an individual wants to perform a higher volume of techni- cally sound Olympic lifts. In addition to that cluster sets should enable weightlifters to execute repetitions within the given set while lowering maximal power output and velocity losses. This case study of a successful and well-experienced Slovenian weightlifter assessed how four different training protocols affect the technical parameters of snatch. To do that, we have looked at previous research and created a comparable individualized snatch technical model. Since the subject performed lifts with 80% 1RM, we have also checked the differences between the parameters of these lifts and already established frameworks of maximum lifts closer to 100% 1RM. We found that the presented protocols have different effects on the snatch technical execution. The second protocol with cluster sets and a 3-minute break between series with two repetitions proved to be the most suitable for maintaining optimal technical snatch performance. The fourth protocol, which also included cluster sets and a 3-minute rest between sets of four repetitions, was also shown to be effective if performed with fewer sets. Based on our results, we conclude that differences are present at 80% 1RM compared to maximal attempts from a technical snatch point of view and should be studied more closely in the future. We believe that for a correct analysis of the technical parameters of lifts, it is crucial to interpret only those concerning the individual‘s anthropometric characteristics. Finally, we found that complex 3D kinematic analysis is superior for precise and detailed analysis. Keywords: Olympic weightlifting, snatch, power, training of Olympic weightlifters, cluster sets. Izvleček Serije s prekinitvami so na podlagi raziskav potencialno uporabna trenažna metoda za izvedbo večjega volumna kakovostno izvedenih olimpijskih dvigov. Poleg tega je teore- tična prednost serij s prekinitvami tudi izvedba večjega števila dvigov v seriji ob manj- šem upadu dosežene največje moči in največje hitrosti. S študijo primera uspešnega in izkušenega slovenskega dvigalca uteži smo želeli ugo- toviti, kako štirje različni vadbeni protokoli vplivajo na tehnično izvedbo potegov. Zato smo oblikovali individualiziran model obravnave tehnične izvedbe potegov, primerljiv s predhodnimi raziskavami. Merjenec je izvajal potege z 80 % 1 RM, na podlagi česar smo analizirali tudi razlike glede na že ugotovljene vrednosti tehničnih parametrov potegov višjih intenzivnosti, bližje 100 % 1 RM. Ugotovili smo, da imajo predstavljeni protokoli različne vplive na tehnično izvedbo po- tegov. Kot najprimernejši z vidika optimalne tehnične izvedbe se je izkazal protokol, ki je vključeval serije s prekinitvami z dvema ponovitvama in triminutni odmor med serijami. Ob manjšem številu serij so uporabne tudi serije s prekinitvami s po štirimi ponovitvami in triminutnim odmorom med serijami. Na podlagi naših rezultatov sklepamo, da so s tehničnega vidika izvedbe pri 80 % 1 RM določene razlike v primerjavi z maksimalnimi poskusi, ki so bližje 100 % 1 RM. Menimo, da bi bilo treba te razlike v prihodnosti natanč- neje preučiti. Ugotavljamo, da je za korektno analizo tehničnih parametrov dvigov ključ- no upoštevati posameznikove antropometrijske značilnosti. Nazadnje izpostavljamo, da bi bilo za natančnejšo analizo optimalno uporabiti sicer zahtevnejšo in kompleksnejšo tridimenzionalno (3D) kinematično analizo. Ključne besede: olimpijsko dviganje uteži, poteg, moč, trening olimpijskih dvigalcev, serije s prekinitvami. Janez Konjar, Matej Supej, Peter Lombergar, Igor Štirn Vpliv dolžine odmora med posameznimi ponovitvami in serijami na izbrane parametre pri treningu potega – študija primera Fotografija ki se nanaša na vsebino članka - Lastni arhiv raziskovalna dejavnost 223 Seznam kratic in oznak PR1 – prva meritev oziroma merilni protokol PR2 – druga meritev oziroma merilni protokol PR3 – tretja meritev oziroma merilni protokol PR4 – četrta meritev oziroma merilni protokol Pon1 pov – povprečje prvih ponovitev v seriji Pon2 pov – povprečje drugih ponovitev v seriji Pon3 pov – povprečje tretjih ponovitev v seriji Pon4 pov – povprečje četrtih ponovitev v seriji PonS pov – povprečje vseh ponovitev Prot 1/2 – prva polovica ponovitev v protokolu Prot 2/2 – druga polovica ponovitev v protokolu ID poteg – model »idealnega potega« v z_max – maksimalna dosežena vertikalna hitrost droga P max – maksimalna dosežena izhodna moč z max – maksimalna dosežena višina trajektorije poti droga z s – višina sprejema droga z d – razdalja med zmax in zs x 1 – vodoravni odmik do konca faz vlečenja x 2 – vodoravni odmik med točko x1 ter najbolj anteriorno točko po koncu drugega vleče- nja x loop – vodoravni odmik med najbolj anteriorno točko po koncu vlečenja in točko zs x net – vodoravni odmik med izhodiščem trajek- torije in točko zs a z_max – maksimalni doseženi vertikalni pospešek droga z smer – navpična smer x smer – vodoravna smer, anteriorno oz. poste- riorno y smer – vodoravna smer, levo oz. desno „Uvod Poteg je ena izmed dveh tekmovalnih di- sciplin v olimpijskem dviganju uteži, pri kateri dvigalec olimpijsko ročko in breme na njej z neprekinjenim gibom dvigne od tal do položaja nad glavo. Na tekmovanju dvigalci izvedejo tri posamezne potege, pri čemer šteje le uspešen poskus z največjo težo. Večje premagano breme je posledič- no glavni cilj trenažnega procesa v olimpij- skem dviganju uteži. Ker gre za šport moči, imajo ključno vlogo za uspešno izvedbo dvigov njihova tehnična izvedba ter posa- meznikove hitra in največja moč, gibljivost in stabilnost (Kono, 2001). Poteg je tehnično in z vidika absolutne intenzivnosti zahtevna naloga, ki je po- sledično močno podvržena utrujenosti (Sheppard in Triplett, 2016) in narekuje spe- cifično prilagoditev trenažnih protokolov. Everett (2016) in Zatsiorsky (1992) kot naj- primernejši obseg za trening tekmovalnih olimpijskih dvigov opisujeta 1–3 ponovitve v seriji, pri čemer Zatsiorsky ugotavlja, da največji del treninga tekmovalnih dvigov profesionalnih dvigalcev predstavljajo seri- je s po dvema ponovitvama. Z vidika naj- pogosteje uporabljene absolutne intenziv- nosti avtorji navajajo dvige pri 70–90 % 1 RM. Bompa in Buzzichelli (2014) navajata, da so dvigi v trenažnem procesu najpo- gosteje izvedeni z bremeni, ki predstavlja- jo 70–80 % 1 RM, medtem ko Zatsiorsky (1992) navaja, da so 35 % treninga sovjet- skih profesionalnih olimpijskih dvigalcev uteži predstavljali dvigi intenzivnosti 80–90 % 1 RM. Ključen podatek, ki ima prav tako pomemben vpliv na intenzivnost treninga, je količina odmora med posameznimi seri- jami in tudi ponovitvami. Ammar idr. (2018) so ugotovili, da je 3-minutni odmor med maksimalnima serijama z eno ponovitvijo naloga in sunka učinkovitejši z vidika ohra- njanja pravilne tehnične izvedbe in generi- ranja izhodne moči kot 2-minutni odmor. Optimalno vzdrževanje izhodne moči, ko govorimo o večjem številu serij določene vaje, dosežemo z odmori v trajanju 3–5 mi- nut med serijami (de Salles idr., 2009). Ponovitve v posameznih serijah so teore- tično lahko izvedene kontinuirano ali pa prav tako z določenim vmesnim odmorom v trajanju 5–45 sekund (Haff idr., 2008), kar imenujemo serije s prekinitvami (angl. Clu- ster sets) oziroma ločene ponovitve. Konfi- guracije serij s prekinitvami, kjer je trajanje odmora med ponovitvami 5–15 sekund, sicer težje prenesemo v tekmovalno olim- pijsko dviganje uteži, saj trening celotnih dvigov načeloma vključuje le izvedbo kon- centričnega dela. To v praksi pomeni, da dvigalec po fazi vstajanja iz počepa drog izpusti in pusti, da prosto pade, še posebno če govorimo o dvigih višjih intenzivnosti. Tako od trenutka, ko dvigalec drog izpusti, do naslednje ponovitve v seriji navadno preteče 5–10 sekund. Ta časovni interval lahko štejemo za pričakovan in normalen v okviru treninga olimpijskih dvigalcev uteži. S tem namenom smo v našem delu kot se- rije s prekinitvami opredelili serije z odmori med ponovitvami v trajanju 15 sekund ali več. Rezultati raziskav tovrstne konfigura- cije serij sicer kažejo, da z odmorom med ponovitvami, daljšim od 15 sekund, dose- žemo boljšo regeneracijo in posledično kakovostnejšo izvedbo (García-Ramos idr., 2015). Ta dva dejavnika sta izjemnega po- mena za trenažni proces olimpijskih dvigal- cev uteži, sploh ko ti izvajajo več ponovitev ob večjem številu serij. Na podlagi tega sklepamo, da serije s prekinitvami omo- gočajo izvedbo večjega števila kakovo- stnejših dvigov v posamezni seriji in morda tudi volumna dvigov v krajšem časovnem obdobju. Da bi lahko ustrezno ocenili učinkovitost in predvsem vpliv različnih trenažnih proce- sov, je pomembno upoštevati, da dvigalče- va telesna višina, telesna masa in druge an- tropometrijske značilnosti ključno vplivajo na interpretacijo posameznih parametrov tehnične izvedbe dvigov in na to, kako lahko te opredelimo v sklopu »optimalne izvedbe«. Cunanan idr. (2020) ugotavljajo, da so tudi na vrhunski ravni razlike v nači- nu izvedbe potega, zlasti z vidika sagitalne krivulje droga. Po drugi strani Joffe in Tal- lant (2020) ugotavljata, da največja mišič- na moč predstavlja kar 41,7 % variance za doseganje boljših rezultatov pri vrhunskih tekmovalkah. To le potrjuje, da je za ana- lizo tehnike potega treba upoštevati širok spekter dejavnikov. Predhodne raziskave so izvedbo olimpijskih dvigov in specifično potegov preučevale na razmeroma po- dobne načine. Pogosto so uporabili analize navpičnih in vodoravnih odmikov trajekto- rije poti droga v sagitalni ravnini, navpične hitrosti in pospeška olimpijske ročke ter prek teh izračunali vrednosti maksimalne izhodne moči (Gourgoulis idr., 2000; Kork- maz in Harbili, 2015; Cunanan idr., 2020; Sto- ne idr. 1998; Sandau idr. 2016; Liu idr., 2018). Uporabljena frekvenca zajema podatkov s sinhroniziranimi kamerami pri teh raziska- vah je bila 50–60 Hz, digitalizacija točk je bila izvedena prek namenske programske opreme, podatki pa so bili navadno nadalje obdelani z uporabo filtriranja. Dejstvo je, da ima 3D-analiza pomembne prednosti pred 2D-analizo poti olimpijskega droga v sagi- talni ravnini. To na primer v svojem delu iz leta 2000 poudarjajo že Gourgoulis idr. Sandau idr. (2019) omenjajo tudi nevarnost napačne interpretacije ob opazovanju le ene strani olimpijskega droga, saj je drog lahko rotiran tako v navpični kot tudi vodo- ravni smeri. S to raziskavo smo želeli preveriti, kašen vpliv imajo različne konfiguracije serij s prekinitvami na tehnično izvedbo pote- gov. Zanimale so nas morebitne razlike med parametri v primerjavi s serijami s tra- dicionalnim odmorom ter tudi v primerjavi z v preteklosti že ugotovljenimi vrednostmi parametrov potegov v tekmovalnih pogo- jih. „Metode Preizkušanec V naši raziskavi smo preučevali dviganje najboljšega slovenskega tekmovalca v olimpijskem dviganju uteži v kategoriji do 96 kilogramov, starega 28 let. Z olimpijskim 224 dviganjem uteži se je na dan prvih meritev resneje ukvarjal nekaj manj kot 9 let. Pred prvo meritvijo je bila njegova telesna masa 97,4 kg, telesna višina pa 174,5 cm. Na dan prvih meritev je bil njegov najboljši skupni rezultat na uradnem tekmovanju 297 kg, najboljši poteg pa 137 kg. Trenutni 1 RM, izmerjen na zadnjem tekmovanju, je znašal 130 kg. Pripomočki Za zajem podatkov smo uporabili 3D-ka- mero Optitrack V120 Trio, pozicionirano 2,5–2,75 m za dvigalcem. Kamero smo pri- merno namestili z uporabo stojala Velbon Videomate 538. Na vsako stran droga smo na posebej pripravljen nastavek pritrdili okrogel marker s premerom 1 cm, kot je ponazorjeno na Sliki 1. Pridobljene podatke smo obdelali s programsko opremo Motive 2.3.1 (NaturalPoint, Inc., USA) in programsko opremo Matlab (MathWorks, USA). Slika 1. Pozicija markerja na nastavku na obeh straneh droga Za dodaten lateralni posnetek posame- znih dvigov smo uporabili videokamero pametnega telefona Apple Iphone 13 mini v načinu ločljivosti videa 4K in 60 sličic na sekundo. Dvigalca smo snemali z desne strani in razdalje 6 metrov. Višina kamere je bila poravnana z višino markerja ob tem, ko je dvigalec zavzel vzravnan stoječ položaj s širino prijema za poteg. Postopek Pred prvo meritvijo smo izvedli antro- pometrijske meritve, zabeležili pretekle dosežke dvigalca ter določili 80 % 1 RM na podlagi rezultata na zadnji uradni tek- mi pred meritvami. Za zmanjšanje vpliva utrujenosti smo meritve izvedli na prvem treningu v tednu, v našem primeru v pone- deljek, pri čemer je od zadnjega treninga dvigalca preteklo vsaj 36 ur. Vse meritve so bile izvedene v 4 tednih. Ogrevalni protokol se je začel z možnostjo lastne predpriprave oziroma ogrevanja v trajanju 10–15 minut. Sledil je okvirni ogrevalni protokol za izvajanje potegov, predstavljen v Tabeli 1. Cilj tega je bilo na enak način znotraj največ 8 serij primerno pripraviti dvigalca na izvajanje potegov in- tenzivnosti 80 % od 1 RM. Po končanem ogrevanju in zadnji seriji v okviru tega smo merjencu zagotovili 4–5 minut odmora. Za tem smo izvedli enega izmed trenažnih protokolov po vrstnem redu, opisanem v Tabeli 2. Da bi primerno ocenili vpliv različnih vad- benih konfiguracij, smo se odločili za ana- lizo naslednjih spremenljivk, ki so že bile uporabljene v prejšnjih raziskavah (Slika 2): 1. dosežena maksimalna navpična hitrost droga (vz _max ) in maksimalna izhodna moč (P max ), 2. največja dosežena višina trajektorije poti droga (z max ), višina sprejema (z s ) in z d , ki predstavlja razliko med z max in z s , 3. vodoravni odmik do konca faze druge- ga vlečenja (x 1 ), med točko x 1 ter najbolj anteriorno točko po koncu drugega vle- čenja (x 2 ), med najbolj anteriorno točko po koncu drugega vlečenja in točko z s (x loop ), med izhodiščem trajektorije ter točko z s (x net ). Uporabljena 3D-kamera je sledila markerje- ma na koncih droga. Prek tega smo prido- bili ločene podatke za desno in levo stran droga. Da bi analizo izvedli natančno in se izognili razlikam med levo in desno stranjo, smo izračunali njuno aritmetično sredino – to pomeni, da smo izračunali vrednosti spremenljivk za gibanje sredine droga. Za- radi individualnih antropometrijskih in tudi tehničnih karakteristik dvigalca smo obliko- vali tako imenovani idealni poteg (IDpoteg). V ta namen smo analizirali 1., 3. in 5. dvig pri prvih treh vadbenih protokolih ter 1. in 5. dvig pri četrtem vadbenem protokolu. Ra- zlog za to je bila pričakovana manjša utru- jenost dvigalca ter posledično večja tehnič- na pravilnost in konstantnost potegov. Po natančnem pregledu videoposnetkov smo izločili dvige, pri katerih je merjenec med fazo vstajanja za uspešen zaključek dviga kompenziral s premikom stopal. To je bil razlog, da je bilo v model IDpoteg izmed 11 možnih zajetih le 7 potegov. Tabela 1 Ogrevalni protokol pred meritvami Zaporedna oznaka serij Ponovitve Serije Odmor med ponovitvami Breme Odmor med serijami S1 poljubno 1 poljubno/drog 1–2 minuti S2-3 2 1–2 tradicionalni, 5–10 sekund 40–50 % od 1 RM 2 minuti S4 2 1 tradicionalni, 5–10 sekund 55 % od 1 RM 2–3 minute S5-6 2 1–2 tradicionalni, 5–10 sekund 60 % od 1 RM 2–3 minute S7 2 1 tradicionalni, 5–10 sekund 70 % od 1 RM 2–3 minute S8 2 1 podaljšani, 30–35 sekund 75 % od 1 RM 3–5 minut Tabela 2 Štirje preverjani trenažni protokoli Vadbeni protokol Število serij Število ponovitev Intenzivnost dvigov Odmor med ponovitvami Odmor med serijami PR1 8 2 80 % 1 RM tradicionalni, 5–10 sekund 3 minute PR2 8 2 80 % 1 RM podaljšani, 30–35 sekund 3 minute PR3 8 2 80 % 1 RM podaljšani, 30–35 sekund 1,5 minute PR4 4 4 80 % 1 RM podaljšani, 30–35 sekund 3 minute raziskovalna dejavnost 225 Za primerjavo med protokoli smo izraču- nali povprečne vrednosti navedenih spre- menljivk, tako vseh potegov skupaj (Pon- S pov ) kot tudi potegov znotraj posameznih protokolov (PonS1 pov , PonS2 pov , PonS3 pov , PonS4 pov ). Izračunali smo povprečja prvih (Pon1 pov ), drugih (Pon2 pov ), tretjih (Pon3 pov ) in četrtih (Pon4 pov ) ponovitev znotraj po- sameznih protokolov ter tudi skupno. Po- leg skupnih povprečij smo izračunali tudi povprečja prve (Prot 1/2 ) in druge (Prot 2/2 ) polovice dvigov pri vseh protokolih s ciljem ugotoviti, kateri protokoli omogočajo čim boljše vzdrževanje optimalnih parametrov izvedbe. Za analizo smo izračunali relativne spremembe med omenjenimi povprečni- mi vrednostmi, tako glede na predhodne dvige kot tudi glede na model idealnega dviga (IDpoteg). „Rezultati Povprečna največja navpična hitrost (v z_max ) je znašala 2,31 m/s. Največja navpična hi- trost v z_max dvigov, pri katerih štejemo, da dvigalec ni bil utrujen (IDpoteg), je bila celo večja, 2,35 m/s. Poleg tega smo izmerili tudi največji navpični pospešek (a z_max ), ki je pri našem dvigalcu v povprečju znašal 12,62 m/s2. Na vzorcu izvedenih 64 dvigov smo izmerili povprečno največjo izhodno moč (P max ) velikosti 4401,6 W, medtem ko je bila znotraj zajetega vzorca IDpoteg P max še večja, 4477,3 W. Pri študiji primera smo po zgledu nekaterih prejšnjih raziskav (Go- urgoulis idr., 2000; Korkmaz in Harbili, 2015; Liu idr. 2018; Cunanan idr., 2020) analizirali 4 vodoravne in 3 navpične odmike na trajek- torije droga od faze začetnega položaja do faze sprejema. Tabela 3 prikazuje povpreč- no izmerjene vrednosti odmikov za našega dvigalca. V skladu s predhodnimi ugotovitvami je merjenec pri manjši utrujenosti (IDpoteg) na trajektoriji praviloma dosegel višjo toč- ko z max , višja je bila tudi točka sprejema z s . Po drugi strani pa se je zmanjšala razdalja med tema točkama, z d . Z vidika horizon- talnih odmikov so bili pri IDpoteg relativno občutno večji tako x 1 , x loop kot tudi x net . Ro- tacijo oziroma naklon droga smo izmerili tako v horizontalni ravnini (xy) kot tudi čel- ni (yz) ravnini, in sicer v štirih že omenjenih točkah, x 1 , x 2 , z max in z s . V povprečju je bil največji obseg rotacije (0,1°) izmerjen v ho- rizontalni (xy) ravnini v točki sprejema (z s ). Z vidika analize povprečja vseh dvigov (Pon- S pov ) so bile vrednosti horizontalne rotacije droga (v ravnini xy) v vseh točkah višje kot vertikalne (v ravnini yz). Povprečni v z_max in P max drugih ponovitev sta bili manjši kot povprečni v z_max in P max prvih ponovitev. Izjema je bil le drugi pro- tokol, pri katerem je bila povprečna P max drugih ponovitev relativno za 0,4 % višja kot P max prvih ponovitev. Drugi najmanjši relativni upad povprečja P max drugih pono- vitev (Pon2 pov ) v primerjavi s prvimi pono- vitvami (Pon1 pov ) smo izmerili pri četrtem protokolu (–0,8 %). Medtem je bil omenjeni upad večji pri prvem (–4,4 %) in tretjem protokolu (–4,6 %). Pri analizi relativnih pov- prečnih sprememb P max drugih ponovitev (Pon2) v primerjavi s prvim ponovitvami (Pon1) v seriji znotraj prve (Prot 1/2 ) in druge polovice (Prot 2/2 ) protokolov smo ugotovi- li, da je bila le pri drugem protokolu (PR2) omenjena sprememba v Prot 2/2 pozitivna (+6,6 %). Pri četrtem protokolu (PR4) je bila omenjena sprememba relativno najmanjša (–2,3 %), najmanjša pa znotraj prvega pro- tokola (–7,4 %). Povprečne vrednosti v z_max in P max dodatnih ponovitev (Pon3 pov in Pon- 4 pov ) četrtega protokola relativno glede na povprečje prvih ponovitev v seriji niso bile bistveno slabše od povprečja drugih pono- vitev pri prvem (PR1) in tretjem protokolu (PR3). Povprečno izmerjena v z_max drugih ponovitev je bila glede na prve ponovitve znotraj PR1 nižja za –2,8 %, znotraj PR3 pa za –1,5 %. Po drugi strani je bila povprečna v z_max četrtih ponovitev znotraj PR4 za 2,3 % nižja od povprečja prvih ponovitev. Podob- no je veljalo tudi za P max , pri čemer je rela- tivna sprememba povprečja od prve do za- dnje ponovitve v seriji pri PR1 znašala –4,4 %, pri PR3 in PR4 pa –4,6 %. Tretje ponovi- tve so se pri PR4 izkazale za celo povpreč- no najslabše izmed vseh, saj je povprečna v z_max glede na prve ponovitve upadla za –5,3 %, P max pa za –5,4 %. V primerjavi z ID- poteg smo relativno največje spremembe povprečja P max izmerili pri drugih ponovi- tvah PR1 (–4 %) in tretjih ponovitvah PR4 (–3,6 %). Po drugi strani je povprečna P max prvih ponovitev znotraj PR1, PR3 in PR4 celo presegla povprečno P max , izmerjeno prek modela IDpoteg. Največjo razliko med povprečji P max posameznih ponovitev zno- traj prve (Prot 1/2 ) in druge polovice (Prot 2/2 ) protokolov smo ugotovili pri PR1, kjer se je upad povprečne P max drugih ponovitev v primerjavi s prvimi ponovitvami v relativ- nem smislu povečal za 6,2 %. Slika 2. Navpični in vodoravni odmiki na trajek- toriji droga Opomba. Povzeto po “Survey of Barbell Tra- jectory and Kinematics of the Snatch Lift from the 2015 World and 2017 Pan-American Weigh- tlifting Championships”, avtorji A. J. Cunanan, W. G. Hornsby, M. A. South, K. P. Ushakova, S. Sato, K. Mizuguchi, K. C. Pierce in M. H. Stone, 2020, Sports, 8(9):118, str. 6. Tabela 3 Razlike med povprečjem vseh dvigov in IDpoteg Oznaka odmika Povprečno izmerjena vrednost (cm) Vrednost pri IDpoteg (cm) Razlika (%) z max 124,84 125,06 +0,2 z s 101,00 103,05 +2 z d 23,85 22,01 –8,3 x 1 –6,70 –7,3 –7,1 x 2 13,06 13 –0,9 x loop 11,86 13,2 +10,2 x net –5,54 –7,5 +26,1 226 Zmanjšanje povprečno dosežene maksi- malne višine (z max ) trajektorije poti droga smo v primerjavi s prvimi ponovitvami iz- merili pri drugih, tretjih in četrtih ponovi- tvah pri vseh protokolih, razen PR2. Razlike glede na povprečja prvih ponovitev so bile precej majhne, največja je bila izmerjena pri povprečju tretjih ponovitev PR4 (–1,4 % oziroma –1,6 cm). Pri višini sprejema (z s ) smo izmerili nekoliko večje relativne razli- ke, sploh glede na IDpoteg. Vse povprečne vrednosti z s posameznih ponovitev pro- tokolov so bile manjše kot pri IDpoteg, pri čemer je bila največja relativna spremem- ba ponovno pri povprečju tretjih ponovi- tev PR4 (–3,9 %). Razlike med povprečji z s prvih in drugih ponovitev so bile izjemno majhne, pri PR2 (+0,1 %), PR4 (+0,2 %) in PR1 (+0,3 %). Z vidika razlike med omenje- nima navpičnima odmikoma (z d ) povprečja prav vseh protokolov in posameznih pono- vitev znotraj teh presegajo z d , izmerjen pri IDpoteg. Najizrazitejše povečanje z d glede na IDpoteg je bilo izmerjeno pri povprečju drugih ponovitev PR2 (+10,1 %), relativno največje povečanje povprečne z d drugih glede na prve ponovitve v seriji pa je bilo ugotovljeno pri PR3 (+3,6 %). Ko smo pri- merjali prve tri protokole, kjer sta bili pri posamezni seriji izvedeni le 2 ponovitvi, je bila sprememba povprečja z d ponovi- tev znotraj Prot 2/2 glede na Prot 1/2 relativno najmanjša pri PR2 (+2,2 %), večja pa pri PR1 (+5,7 %) in PR3 (+7,9 %). Pri PR4 se je pov- prečje z d ponovitev znotraj Prot 2/2 glede na Prot 1/2 relativno celo zmanjšalo (–3,7 %). Treba je poudariti, da smo ugotovili visoko negativno korelacijo med z s in z d (–0,766; p = 0,01, N = 63), kar pomeni, da dvigalec po- tege, pri katerih je z s višji, načeloma izvede z manjšim z d , kar je zaželeno. V povezavi z vodoravnimi odmiki na traj- ektoriji droga izpostavljamo, da je dvigalec pri 29,7 % potegov za uspešen dvig v fazi vstajanja iz počepa prestopil v smeri na- prej. Pri dvigih brez prestopa smo v pov- prečju izmerili 21,6 % absolutno manjši x net . Relativno najbližje vrednosti povprečja x net v primerjavi z IDpoteg je dvigalec dose- gel pri PR2. Povprečen x net prvih ponovi- tev je bil pri tem protokolu v absolutnem smislu celo 0,5 cm oziroma 6,4 % večji, drugih ponovitev pa 1,1 cm oziroma 15,6 % manjši v primerjavi z izmerjenim x net ID- poteg. Relativna razlika med povprečjem prvih in drugih ponovitev PR2 je bila sicer precej visoka, 20,7 %. Absolutno najmanj- ši povprečni x net je bil izmerjen pri prvih ponovitvah PR3 (3,6 cm). S tem se ujema tudi ugotovitev, da je prav pri PR3 dviga- lec največkrat (kar 7-krat) v fazi vstajanja iz počepa prestopil naprej. Medtem ko je PR2 omogočil najmanjšo relativno spremembo povprečnega x net potegov znotraj Prot 2/2 glede na Prot 1/2 (–3,2 %), je največjo rela- tivno spremembo (–36,4 %) povzročil prav PR3. Najnižja povprečna vrednost x 2 je bila izmerjena pri prvih ponovitvah PR2 (12,6 cm), sledile so prve ponovitve PR4 (12,9 cm) in druge ponovitve PR1 (12,9 cm). Medtem smo pri IDpoteg izmerili povprečen x 2 veli- kosti 12,9 cm, vrednost, ki so jo v največji meri presegla povprečja prvih ponovitev PR1 (13,6 cm), drugih ponovitev PR1 (13,3 cm) in prvih ponovitev PR3 (13,3 cm). Z vi- dika relativnih sprememb potegov znotraj Prot 2/2 glede na Prot 1/2 se je le pri PR2 pov- prečni x 2 zmanjšal (–2,3 %), v največji meri pa se je povprečni x 2 povečal pri PR1 (+3,1 %). Dvigalec je pri modelu IDpoteg dosegel povprečno najvišjo absolutno vrednost x lo- op (13,2 cm). Najmanjši povprečni x loop smo izmerili pri prvih ponovitvah PR3 (10,5 cm). Izmerjeno povprečje x loop je sicer pravilo- ma pri drugih ponovitvah zraslo, vendar relativno najmanj pri PR2 (1,1 %). Relativno najmanjša razlika povprečnega x loop med Prot 1/2 in Prot 2/2 je bila znova izmerjena pri PR2, (–5,6 %). Glede absolutnih vrednosti je dvigalec najvišji povprečni x loop dosegel pri PR2 (12,3 cm) in PR4 (11,9 cm). Pri PR3 je bila ta vrednost najnižja (10,6 cm), kar se ujema s slabšo tehnično izvedbo, ki je rezultirala v omenjenem večjem številu prestopov naprej v fazi vstajanja iz počepa. Vrednost x 1 IDpoteg je preseglo le povprečje prvih ponovitev PR2 (–8,1 cm) in PR4 (–7,6 cm). Najnižja vrednost povprečja x 1 je bila iz- merjena pri drugih ponovitvah PR1 (–5,8 cm), ta je bila relativno za kar 20,7 % nižja od izmerjenega povprečja pri IDpoteg. Pri PR4 je bila, zanimivo, izmerjena precej viso- ka vrednost povprečnega x 1 vseh ponovi- tev (–7,1 cm), ta je bila nižja le od povprečja PR2 (–7,2 cm). Izmerjen povprečni x 1 tretjih in četrtih ponovitev (–6,7 cm) v serijah PR4 je presegal celo povprečni x 1 drugih pono- vitev PR2 in PR3. „Razprava Naša raziskava kaže, da so z vidika ohra- njanja »optimalne« tehnične izvedbe po- tegov serije s prekinitvami, v kombinaciji s 3-minutnim odmorom med njimi, bolj op- timalne kot tradicionalne serije. Prav tako omenjena konfiguracija serij s prekinitvami omogoča relativno kakovostnejšo izved- bo večjega števila potegov pri posamezni seriji. Po drugi strani kaže, da ima krajšanje odmora med serijami, tudi če te vključujejo podaljšan odmor med ponovitvami, nega- tiven vpliv na tehnično izvedbo potegov. Ugotavljamo še, da gre pri analizi »optimal- ne« tehnične izvedbe olimpijskih dvigov za kompleksen proces, pri katerem je poleg načina zbiranja podatkov ključen tudi po- stopek obdelave omenjenih podatkov. Izmerjene povprečne vrednosti v z_max po- trjujejo, da manjša relativna obremenitev omogoča izvedbo potegov z višjo v z_max (Fleming in Brooks 2020). Raziskave, ki so preučevale hitrost potegov z bremeni bliž- je posameznikovega 1 RM, namreč pri tem navajajo doseganje v z_max okoli 1,8 m/s (Is- aka idr., 1996) ali celo manj: 1,74 ± 0,10 m/s (Liu idr.,2018), 1,67 ± 0,10 m/s (Gourgoulis idr., 2000), 1,67 ± 0,07 m/s (Harbili idr., 2017). V zadnjih letih je analiza dosežene največje vertikalne hitrosti postala zanimiva tudi zaradi vse bolj dostopne tehnologije za njeno meritev. Kljub temu pa morajo biti tako dvigalci kot trenerji pri interpretaciji previdni, saj višja dosežena v z_max ni nujno dobrodošla. Poleg v z_max smo izmerili tudi maksimalni vertikalni pospešek (a z_max ). Pridobljene vre- dnosti tega (12,62 m/s2) so bile precej višje od nekaterih že objavljenih rezultatov (Liu idr., 2018; Granell idr., 2006; Rossi idr., 2007). To lahko pripisujemo frekvenci zajema po- datkov (120 Hz s primerjavi s 50–60 Hz) in uporabljenemu filtriranju (v našem prime- ru Butterworthov filter 3. reda in pragovno frekvenco 10 Hz), kar je pomembno upo- števati, če se pospešek uporablja za izračun maksimalne izhodne moči (P max ). Zato so bile povprečne izračunane vrednosti P max (4401,6 W) višje od ugotovljenih v neka- terih že objavljenih delih (Flores idr., 2017; Hadi idr., 2012; Gourgoulis idr., 2000). Trdi- mo lahko, da sta tako v z_max kot P max pove- zani z dvigalčevimi telesnimi značilnostmi (Fleming in Brooks 2020) in intenzivnostjo dvigov (Flores idr., 2017), zato je njune vre- dnosti treba interpretirati temu primerno. Za obe verjetno obstaja določen optimal- ni razpon, ki prispeva k optimizaciji drugih tehničnih parametrov potegov. Na vzorcu dvigalcev, ki so izvajali potege na tekmovanju blizu 100 % 1 RM, je bila povprečno izmerjena z max v raziskavi Go- urgoulis idr. (2000) na primer 121 cm, Hadi idr. (2012) pa so v svoji raziskavi pri 100 % 1 RM izmerili povprečen z max 118 cm, pri 80 % 1 RM pa 129 cm. Doseganje višje z max na trajektoriji IDpoteg je gotovo povezano s tem, da dvigalec pri manjši utrujenosti razvije višjo P max in v z_max . Poleg večje z max je raziskovalna dejavnost 227 bila pri IDpoteg večja tudi z s . Posledično se je, kot je to načeloma zaželeno, zmanjšala razdalja med tema točkama (z d ), kar Nagao idr. (2019) opisujejo kot indikator učinkovite tehnične izvedbe potega. Zanimivo je pov- prečna z d naše raziskave v relativnem smi- slu predstavljala 19,1 % od z max , kar je precej več od relativne vrednosti (11,3 %), o kateri so poročali Gourgoulis idr. (2000). Po drugi strani je bila relativna vrednost z max glede na telesno višino dvigalcev bistveno bližje (71,8 % proti 70,7 %), kar le potrjuje tezo, da je upoštevanje dvigalčeve antropometrije ključno. Povprečje vodoravnih odmikov pri IDpoteg glede na povprečje vseh dvigov kaže, da je razvoj večje P max povezan s pou- darjenim posteriornim nagibom telesa ob koncu drugega vlečenja ter posledičnim večjim premikom posteriorno (x net ). S tem sta povezana tudi večja vodoravna odmika x 1 in x loop . x 1 predstavlja sposobnost aktiv- nega vleka droga k sebi do faze drugega vlečenja. Načeloma želimo, da je x 1 večji ob predpostavki, da je x 2 manjši, kar pomeni, da vodoravna komponenta do konca dru- gega vlečenja ni rezultirala v kompenzaciji z odbojem droga v anteriorni smeri znotraj faze podsedanja. Pri x loop smo ugotovili, da je bila povprečna velikost precej manjša (10,8 cm, n = 19) pri dvigih, pri katerih je merjenec v fazi vstajanja iz počepa presto- pil v smeri naprej, kot pri dvigih brez pre- stopa (12,3 cm, n = 43). Le pri enem posku- su je dvigalec prestopil v smeri nazaj, v tem primeru pa je bila velikost x loop precej večja (15,7 cm, n = 1). Glede na ugotovitve pre- teklih raziskav (Garhammer, 1985; Liu idr., 2018), ki kot normativ omenjajo x net velikosti od –10 do –20 centimetrov, je sicer izmer- jeni x net –7,50 cm pri našem IDpoteg precej manjši. To pripisujemo strategiji izvedbe potega, za katero glede na ugotovitve Cunanana idr. (2020) ne moremo trditi, da dejansko negativno vpliva na končni rezul- tat. Izmerjen povprečen x net vseh potegov je bil sicer relativno za 26,1 % manjši kot pri IDpoteg. To nakazuje, da je večji x net , seveda znotraj določenih okvirov, bolj ugoden ne glede na strategijo izvedbe potega in obli- ke njegove trajektorije. Dejavnik, ki ga gotovo moramo omeniti, je tudi intenzivnost dvigov. Ta je bila nižja (80 % od 1 RM) od nekaterih predhodnih meritev, ki so bile izvedene na tekmovanju in posledično dvigih bližje 1 RM. Naše ugo- tovitve nakazujejo, da morebiti dvigalci ob utrujenosti ter tudi pri potegih absolutno nižjih intenzivnosti dvigajo z manjšimi ho- rizontalnimi odmiki in večjimi navpičnimi odmiki z d . Dejstvo, da je bila v povprečju največja am- plituda rotacije izmerjena v točki sprejema, pripisujemo zahtevni stabilizaciji droga nad glavo in minimalnim korekcijam, ki so ob tem potrebne. Kljub temu, da je naš mer- jenec potege izvajal z minimalnimi rotaci- jami, verjamemo, da sta analiza rotacij ter sledenje obema stranema droga nujno po- trebna za celostno obravnavo in ocenjeva- nje tehnične izvedbe posameznih dvigov. Spremembe povprečne P max drugih v pri- merjavi s prvimi ponovitvami v serijah morebiti kažejo, da so serije s prekinitva- mi učinkovitejše za ohranjanje tako P max (Haff idr., 2008) kot tudi v z_max . To potrju- jejo tudi relativno najmanjše spremembe povprečne P max drugih (Pon2 pov ) glede na prve ponovitve (Pon1 pov ) v seriji pri PR2 in PR4. V prvi polovici protokola (Prot 1/2 ) je povprečna P max četrtih ponovitev PR4 v re- lativnem smislu glede na povprečje prvih ponovitev upadla za 3,1 %. Zanimivo je bil pri PR3 omenjeni relativni upad povprečne P max drugih glede na prve ponovitve večji in je znašal 5,9 %. To je morebiti posledi- ca krajšega odmora med serijami v PR3, kar se ujema s trditvijo de Salles idr. (2009), da optimalno vzdrževanje mišične moči dosežemo z odmori v trajanju 3–5 minut. Ammar idr. (2018) so pri izvedbi dveh po- novitev naloga in sunka ugotovili, da krajši, 2-minutni odmor med serijami negativno vpliva na produkcijo P max in tudi v z_max dro- ga. Omenjeni upad povprečne v z_max droga pri drugih ponovitvah znotraj PR3 sicer ni bil ugotovljen, saj je bil relativno najvišji povprečni upad znotraj serij s po dvema ponovitvama ugotovljen pri PR1. Absolu- tno najvišji upad povprečne v z_max smo si- cer izmerili pri tretjih ponovitvah PR4 tako v Prot 1/2 kot Prot 2/2 . Predpostavljamo, da je poleg absolutnih vrednosti P max in v z_max pri primerjavi večjega števila dvigov posame- znega dvigalca nujno upoštevati tudi abso- lutno odstopanje teh glede na prejšnje po- novitve ter IDpoteg. Te ugotovitve je nato treba povezati z vodoravnimi in navpičnimi odmiki. Ugotovljene razlike med prvo in drugo ponovitvijo so z vidika povprečij z max in z s nasploh relativno majhne, najmanjše so bile pri PR2. Posledično je bilo pri PR2 naj- manjše tudi nihanje z d , sploh ob primerjavi povprečij druge (Prot 2/2 ) in prve polovice (Prot 1/2 ) potegov. Tudi relativna spremem- ba povprečja z d drugih glede na prve po- novitve v seriji je bila najmanjša znotraj PR2 (2,6 %). Kot kažejo ugotovitve nekaterih prejšnjih raziskav (Garhammer, 1985; Liu idr., 2018), je treba vodoravne odmike primerjati v okviru določenih referenčnih vrednosti in individualnih značilnosti posameznikove tehnične izvedbe. Treba bi bilo izvesti raz- iskave, ki bi posamezne predstavljene vo- doravne odmike povezale s podrobnejšimi antropometrijskimi značilnostmi posame- znika, kot je to že bilo izvedeno pri navpič- nih odmikih. Čeprav naj bi bili iz fizikalnih razlogov vodoravni odmiki optimalno čim manjši (Buitrago in Jianping, 2018; Korkmaz in Harbili, 2015), so torej, kot kaže, do do- ločene mere celo zaželeni in predstavljajo pomemben podatek o optimalni tehnični izvedbi olimpijskih dvigov. Dejstvo, da je dvigalec pri dvigih s prestopom naprej v povprečju dosegel za 21,6 % manjši x net , kaže na pomen velikosti tega. Prav tako v tej smeri kaže absolutno večji x net pri IDpo- teg (–7,6 cm) kot pri povprečju vseh dvigov skupno (–5,5 cm). Dejstvo, da so bile abso- lutno najvišje povprečne vrednosti x net , x loop in x 1 izmerjene pri potegih pri PR2, verjetno potrjuje tezo, da so bili potegi generalno najkakovostneje izvedeni pri tem protoko- lu. Tudi daleč najmanjše relativno zmanjša- nje povprečja x net potegov (–3,2 %) v Prot 2/2 glede na Prot 1/2 smo ugotovili pri PR2. Opi- sana relativna razlika med povprečjem x net obeh polovic protokolov je bila sicer pri PR1 (–18,3 %), PR3 (–36,4 %) in PR4 (–33,6 %) precej večja. Eden izmed razlogov za rela- tivno visoko zmanjšanje x net in x loop v Prot 2/2 glede na Prot 1/2 pri PR3 in PR4 bi morda lahko bilo večje izvedeno število potegov v krajšem časovnem obdobju. Nazadnje so povprečne vrednosti x 1 pri tretjih in četrtih ponovitvah v serijah PR4 presegale celo povprečni x 1 drugih ponovitev PR2 in PR3. Ob tem so bile nižje tudi povprečne vre- dnosti x 2 omenjenih ponovitev, medtem ko je bil povprečen x loop manjši od tistega pri drugih ponovitvah PR1. „Zaključek Na podlagi rezultatov naše študije prime- ra ugotavljamo, da sta ključna uporaba primerne tehnologije in način zajema po- datkov. Treba je poznati tudi dvigalčeve telesne značilnosti in v povezavi s tem obli- kovati model »idealnega potega«, pri tem pa se je treba zavedati, da se okvir »opti- malne« tehnične izvedbe lahko spreminja. Nazadnje je pomembna interpretacija podatkov, pri čemer ugotavljamo, da je za analizo treninga olimpijskih dvigov morda konstantnost določenih parametrov celo 228 pomembnejša od njihovih absolutnih vre- dnosti. Rezultati naše raziskave kažejo, da so serije s podaljšanim odmorom med po- novitvami in primerno dolgim odmorom med serijami uporabne za implementacijo pri treningu olimpijskega dviganja uteži. Z vidika ohranjanja optimalne tehnične iz- vedbe potegov rezultati kažejo, da je naj- primernejši drugi protokol (PR2), saj je ta pri bremenu 80 % 1 RM omogočil izvedbo največjega števila kakovostnih ponovitev in serij. Ob uporabi četrtega protokola (PR4), ki je časovno precej bolj racionalen, je za preučevano intenzivnost dvigov smi- selno zmanjšati število skupno izvedenih ponovitev oziroma izvesti manj serij. Tretji vadbeni protokol (PR3) je z vidika olimpij- skega dviganja manj ugoden, pri čemer je verjetno glavna težava prekratek, 1,5-minu- tni odmor med serijami. Zaključki na podlagi študije primera ima- jo seveda omejeno vrednost, še posebej zato, ker smo uporabljali le osnovne stati- stične metode. Prepričani smo, da bi bilo v prihodnosti nujno vključiti večje število dvigalcev, pri čemer je ključno podrobneje raziskati vpliv dvigalčeve antropometrije na tehnično izvedbo potegov. Prav tako pomembna se zdita način analiziranja in oblikovanje okvirov tehnične izvedbe pri trenažnih intenzivnostih dvigov, ki so pogosto manjše od 90 % 1 RM. Z vidika preučevanja optimizacije trenažnih pro- tokolov bi bilo smiselno raziskave izvesti v krajšem časovnem obdobju s čim manjšim številom nenadzorovanih trenažnih enot in predvsem manjšim številom analiziranih protokolov. „Literatura 1. Ammar, A., Riemann, B. L., Abdelkarim, O., Driss, T. in Hökelmann, A. (2018). Effect of 2- vs. 3-Minute Interrepetition Rest Period on Maximal Clean Technique and Performan- ce. The Journal of Strength and Conditioning Research, 34(9), 1–9. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000002785 2. Bompa, T. in Buzzichelli, C. (2014). Periodiza- tion training for sports. Stanningley: Human Kinetics Europe. 3. Buitrago, M. in Jianping, M. (2018). Chinese Weightlifting. USA: Ma Strength. 4. Cunanan, A., Hornsby, G., South, M., Ushako- va, K., Mizuguchi, S., Sato, K., Pierce, K., Stone, M. (2020). Survey of Barbell Trajectory and Kinematics of the Snatch Lift from the 2015 World and 2017 Pan-American Weightlifting Championships. Sports, 8(9), 118. http:// dx.doi.org/10.3390/sports8090118 5. de Salles, B. F., Simão, R., Miranda, F., Nova- es, J., Lemos, A. in Willardson, J. M. (2009). Rest interval between sets in strength trai- ning. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 39(9), 765–777. https://doi.org/10.2165/11315230- 000000000-00000 6. Everett, G. (2016). Olympic Weightlifting: A Complete Guide for Athletes and Coaches. Fallbrook: Catalyst Athletics, LLC. 7. Fleming, W. in Brooks, T. (2020). Velocity-Ba- sed Training for Weightlifting. Bloomington: 1Kilo Publishers. 8. García-Ramos, A., Padial, P., Haff, G. G., Ar- güelles-Cienfuegos, J., García-Ramos, M., Conde-Pipó, J. in Feriche, B. (2015). Effect of Different Interrepetition Rest Periods on Bar- bell Velocity Loss During the Ballistic Bench Press Exercise. Journal of Strength and Con- ditioning Research, 29(9), 2388–2396. https:// doi.org/10.1519/JSC.0000000000000891 9. Garhammer, J. (1985). Biomechanical Profi- les of Olympic Weightlifters. International journal of sports biomechanics, 1, 122–130. Pridobljeno s https://homeweb.csulb. edu/~atlastwl/BioProfilesOWL_IJSB1985.pdf 10. Gourgoulis, V., Aggelousis, N., Mavroma- tis, G. in Garas, A. (2000). Three-dimen- sional kinematic analysis of the snatch of elite Greek weightlifters. Journal of sports sciences, 18(8), 643–652. https://doi. org/10.1080/02640410050082332 11. Granell, J. C., Poletaev, P., Cuesta, A., Pablos, C. in Deval, V. (2006). Kinematical Analysis of the Snatch in Elite Male Junior Weightlifters of Different Weight Categories. Journal of Strength and Conditioning Research, 20(4), 843–850. https://doi.org/10.1519/R-55551.1 12. Hadi, G., Akkus, H. in Harbili, E. (2012). Three- -dimensional kinematic analysis of the snatch technique for lifting different barbell weights. Journal of Strength and Conditio- ning Research, 26(6), 1569–1575. https://doi. org/10.1519/JSC.0b013e318231abe9 13. Haff, G. G., Burgess, S. J. in Stone, M. H. (2008). Cluster Training: Theoretical and Practical Applications for the Strength and Condi- tioning Proffesional. UKSCA Strenght and Conditioning Journal, 12, 12–16. Pridobljeno s https://www.researchgate.net/publicati- on/239731102_Cluster_training_theoreti- cal_and_practical_applications_for_the_ strength_and_conditioning_professional 14. Harbili, E., Harbili, S. in Alptekin, A. (2017). Ki- nematics of the snatch in elite male weigh- tlifters. Pamukkale Journal of Sport Sciences, 8(3), 72–77. Pridobljeno s https://www.rese- archgate.net/publication/343722064_Kine- matics_of_the_snatch_in_elite_male_wei- ghtlifters 15. Joffe, S. A. in Tallent, J. (2020). Neuromuscular predictors of competition performance in advanced international female weightlifters: a cross-sectional and longitudinal analysis. J Sports Sci., 38(9), 985–993. https://doi.org/10. 1080/02640414.2020.1737396 16. Kono, T. (2001). Weightlifting, olympic style. Hawaii: Hawaii Kono Company. 17. Korkmaz, S. in Harbili, E. (2015). Biomechani- cal analysis of the snatch technique in junior elite female weightlifters. Journal of Sport Sci- ences, 34(11), 1088–1093. http://dx.doi.org/10. 1080/02640414.2015.1088661 18. Liu, G., Fekete, G., Yang, H., Ma, J., Dong, S., Mei, Q., in Gu, Y. (2018). Comparative 3-di- mensional kinematic analysis of snatch tech- nique between top-elite and sub-elite male weightlifters in 69-kg category. Heliyon, 4(7), 1–17. https://doi.org/10.1016/j.heliyon.2018. e00658 19. Nagao, H., Kubo, Y., Tsuno, T., Kurosaka, S. in Muto, M. (2019). A Biomechanical Compari- son of Successful and Unsuccessful Snatch Attempts among Elite Male Weightlifters. Sports, 7(6), 151. https://doi.org/10.3390/ sports7060151 20. Rossi, S., Buford, T., Smith, D., Kennel, R., Haff, E. in Haff, G. (2007). Bilateral Comparison of Barbell Kinetics and Kinematics During a We- ightlifting Competition. International journal of sports physiology and performance. 2(2), 150–158. https://doi.org/10.1123/ijspp.2.2.150 21. Sandau, I., Lippmann, J. in Seidel, I. (2016). Snatch technique of male international weightlifters: A long-term analysis. EWF Scientific Magazine, 2(5), 6–15. Pridobljeno s https://www.researchgate.net/publica- tion/309212512_Snatch_technique_of_ male_international_weightlifters_A_long- -term_analysis 22. Sandau, I., Jentsch, H. in Bunk, M. (2019). Re- alanalyzer HD - A real-time barbell tracking software for weightlifting. The official jour- nal of the European Weightlifting Federation, 13, 14–23. Pridobljeno s https://www.rese- archgate.net/publication/335855981_Re- alanalyzer_HD_-_A_real-time_barbell_ tracking_software_for_weightlifting 23. Stone, M. H., O‘Bryant, H. S., Williams F., John- son, R. L. in Pierce, K. C. (1998). Analysis of Bar Paths During the Snatch in Elite Male Weightlifters. Strength and Conditioning Jour- nal, 20, 30–38. https://doi.org/10.1519/1073- -6840(1998)020<0030:AOBPDT>2.3.CO;2 24. Sheppard, J. in Triplett, N. (2016). Program Design for Resistance Training. V National Strength and Conditioning Association (ur.), Essentials of Strength Training and Condi- tioning (str. 439–469). Champaign: Human Kinetics United States. 25. Zatsiorsky, V. M. (1992). Intensity of Strength Training Facts and Theory: Russian and Ea- stern European Approach. National Strength and Conditioning Association Journal 14(5), 46–57. Pridobljeno s https://journals.lww. com/nsca-scj/Citation/1992/10000/In- ternational_Perspective__Intensity_of_ Strength.11.aspx Janez Konjar konjar15@gmail.com raziskovalna dejavnost 229 Associations of relative age effect wih anthropometric variables and neuromuscular capacity of young Slovenian soccer players Abstract The aim of the study was to identify the differences in anthropometric measures and neuromuscular capacity in young Slovenian football players born in the first half (P1) and the second half (P2) of the calendar year in two different categories (U16 and U17). In total, 58 football players from the football club Tabor Sežana and the football department Gymnasium Šiška volunteered to participate in this study. Body height, mass, maxi- mal strength (knee, ankle, nordic hamstring exercise) and push-off strength (squat jump, countermovement jump) was measured. Our results showed that U16 players born in P1 are statistically higher and heavier than players born in P2. Moreover, U16 players born in P1 have greater maximal strength in the nordic hamstring exercise and ankle dorsiflexion, while U17 players born in P1 have greater strength in ankle extension and nordic hamstring exercise compared to players born in P2. Based on our results, we can confirm that there are differences in anthropometric characteristics and performance in the sample of young Slovenian football players. In accordance with other studies, greater differences can be seen in younger players who are still in the maturation process. Keywords: football, soccer, relative age effect, strength, push-off strength. Izvleček V raziskavi smo želeli preveriti, ali obstajajo razlike v antropometričnih značilnostih in živčno-mišični zmogljivosti med mladimi slovenskimi nogometaši, rojenimi v prvi (P1) oziroma v drugi polovici (P2) ko- ledarskega leta, pri dveh starostnih kategorijah (U16 in U17). V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 58 no- gometašev iz nogometnega kluba Tabor Sežana in nogometnega oddelka Gimazije Šiška. Opravili smo meritve telesne višine in telesne mase ter meritve največje jakosti (koleno, gleženj, nordijski spust) in meritve odrivne moči (skok iz polčepa in skok z na- sprotnim gibanjem). Ugotovili smo, da so igralci ka- tegorije U16, rojeni v P1, statistično značilno višji in težji od igralcev, rojenih v P2. V kategoriji U16 smo pri igralcih, rojenih v P1, izračunali statistično značilno večjo jakost pri nordijskem spustu in upogibu gle- žnja v primerjavi z igralci, rojenimi v P2. Statistično značilne razlike (med P1 in P2) smo izračunali tudi v kategoriji U17, in sicer pri nordijskem spustu in iztegu gležnja. Na podlagi naših rezultatov lahko potrdimo, da so v vzorcu mladih slovenskih nogometašev razli- ke v antropometričnih značilnostih in živčno-mišični zmogljivosti. Tako kot v drugih navedenih študijah tudi v našem primeru lahko opazimo večje razlike pri mlajših igralcih, ki še niso zaključili maturacije. Ključne besede: nogomet, učinek relativne starosti, jakost, odrivna moč. Darjan Smajla, Teo Masten, Iztok Kavčič, Nejc Šarabon Povezave relativne starosti z antropometričnimi spremenljivkami in živčno-mišično zmogljivostjo mladih slovenskih nogometašev 230 „Uvod Nogomet je eden od najbolj priljubljenih in najbolj množičnih športov na svetu. Po podatkih mednarodne nogometne zveze (FIFA) nogomet igra več kot 400 milijonov ljudi v okviru nogometnih zvez ali rekrea- tivno. Otroci in mladostniki so tako kot v večini športov tudi v nogometu razdeljeni v različne kategorije na podlagi kronološke starosti. S ciljem čim boljšega razvoja, pra- vičnega tekmovanja in organizacije otroci, rojeni v istem koledarskem letu (ali dveh koledarskih letih), trenirajo in tekmujejo v isti kategoriji. Zaradi takšne razdelitve lahko med otroci, rojenimi v začetku koledarske- ga leta, in tistimi, ki so rojeni ob koncu ko- ledarskega leta, nastanejo razlike v zmoglji- vosti, s tem pa tudi pri selekciji športnikov. Kot poročajo študije, imajo posamezniki, ki so rojeni v začetku koledarskega leta, v povprečju hitrejši telesni in kognitivni ra- zvoj v primerjavi s tistimi, rojenimi na kon- cu leta (Jeon idr., 2022; Sedano idr., 2015). V posameznih selekcijah je tako večja za- stopanost športnikov, rojenih v prvem delu posameznega leta (kronološko starejših igralcev), to imenujemo učinek relativne starosti (angl. Relative age effect – RAE) (Musch in Grondin, 2001). RAE je opazen v športih v katerih prevladu- jejo jakost, moč in vzdržljivosti, kot tudi v tehnično-specifičnih športih kot je nogo- met (Sierra-Díaz idr., 2017). Študije so do zdaj poročale o RAE med mladimi in tudi profesionalnimi nogometaši v različnih dr- žavah, kot so Belgija, Danska, Anglija, Fran- cija, Italija, Nizozemska, Švedska (Helsen idr., 2005), Nemčija (Cobley idr., 2008), Španija (del Campo idr., 2010), Brazilija (Costa idr., 2009) in ZDA (Vincent in Glamser, 2006). V ekipnih športih se z odraščanjem športni- kov in prehodom v starejše selekcije kaže trend zmanjševanja učinka RAE (Brustio idr., 2018). Zaznati je tudi razlike med spoloma, saj fantje in dekleta vstopijo v puberteto in jo tudi končajo v različnih obdobjih življe- nja. Dekleta lahko v puberteto vstopijo že pri 10 letih, medtem ko lahko fantje ostane- jo v predpubertetniškem obdobju vse do svojega 17. leta (Babić idr., 2022). Klubi v želji po razvoju najboljših nogo- metašev nadarjenim igralcem omogočajo najboljše možnosti za optimalen razvoj. Nadarjenost poskušajo prepoznati že v mlajših selekcijah, saj je zgodnje nadzoro- vanje in spremljanje razvoja igralca najlažje in najboljše (Gil idr., 2014). Talentirane fante se načeloma izbira po ključu antropome- tričnih značilnosti in gibalnih sposobnosti, ki so pomemben dejavnik za potencialen uspeh v športu (Carling idr., 2009). Starejši in biološko zrelejši fantje imajo običajno prednost pred mlajšimi in biološko manj zrelimi fanti. Igralci, rojeni zgodaj v koledar- skem letu, lahko v splošnem prej dozorijo v antropometričnih merah in gibalnih spo- sobnostih ter so zaradi tega večkrat prepo- znani kot nadarjeni. Pri teh športnikih je ve- čja verjetnost za usmeritev v boljše športno okolje, s tem pa v več treningov ter višjo kakovost treninga, tekem in nasprotnikov (Sherar idr., 2007). Ti dejavniki lahko vodijo do višje samopodobe posameznika, ki se izraža v dojemanju kompetentnosti ukvar- janja s športom (Mujika idr., 2009). V naspro- tju s tem nizka samopodoba in negativna čustva v mlajših selekcijah povzročijo večji osip pri relativno mlajših otrocih (Ommun- dsen in Valgum, 2007). Poleg boljše telesne razvitosti lahko tako športnospecifični kot tudi psihološki dejavniki prispevajo k RAE v nogometu. Velike razlike v psihofizičnem razvoju lahko vodijo do napačnih sklepov o potencialu posameznika. To se nanaša predvsem na nogometne trenerje mlajših selekcij, ki se opirajo le na trenutne rezulta- te in ne na dolgoročni razvoj otroka (Tede- squi in Glynn, 2013). Pri mlajših selekcijah se »talent« še vedno določa po načelu želenih antropometričnih značilnosti in živčno-mi- šični zmogljivosti, in ne po načelu gibalne spretnosti (Helsen idr., 2000). Dejavnik, ki prav tako pomembno prispeva k RAE, je organizacija tekmovanj mlajših selekcij, saj so ekipe kategorizirane za dva letnika skupaj. To pomeni, da je že v osnovi razlika med najmlajšim in najstarejšim soigralcem oz. nasprotnikom lahko vse do 24 mesecev. Na podlagi literature in ob pomanjkanju strokovne pokritosti RAE na zmogljivost nogometašev v slovenskem prostoru smo opravili raziskavo na vzorcu 58 mladih no- gometašev. Namen naše raziskave je bil ugotoviti, ali obstajajo razlike v antropo- metričnih značilnostih in živčno-mišični zmogljivosti med igralci, rojenimi v prvi (P1) oziroma v drugi polovici (P2) leta, pri posamezni starostni kategoriji (starost med 15 in 16 let – U16 ter starost med 16 in 17 let – U17). V prvi hipotezi smo predvidevali, da bodo igralci, rojeni v P1, statistično zna- čilno višji in težji od igralcev, rojenih v P2 (v obeh starostnih kategorijah). V drugi in tre- tji hipotezi smo predvidevali, da bodo imeli igralci, rojeni v P1, statistično značilno bolj- šo odrivno moč in jakost izbranih mišičnih skupin v primerjavi z igralci, rojenimi v P2. „Metode Vzorec preiskovancev V vzorcu je prostovoljno sodelovalo 58 nogometašev (Tabela 1) iz nogometnega kluba Tabor Sežana in nogometnega od- delka Gimazije Šiška: U16, starost (povpre- čje ± standardni odklon): 15,4 ± 0,3 leta, ter U17, starost: 16,3 ± 0,3 leta. Izključitveni kriteriji so bile poškodbe spodnjih udov v zadnjem letu, nevrološke motnje, bolečina v spodnjem delu hrbta in sistemska obole- nja. Preiskovanci so bili vnaprej obveščeni o namenu in poteku raziskave. Za pristop k raziskavi so s podpisom starša oz. zako- nitega zastopnika izpolnili pristopno izjavo za privolitev k prostovoljnem sodelovanju v raziskavi. Preiskovanci so bili naprošeni, da 2 dni pred testiranjem ne trenirajo intenziv- no. Raziskavo je odobrila Komisija Republi- ke Slovenije za medicinsko etiko (KME) (št. odobritve: 0120-99/2018/5). Potek raziskave Meritve so bile opravljene v prostorih Fa- kultete za šport v Ljubljani in v osnovnošol- ski telovadnici v Sežani v drugi polovici leta 2019. Po razlagi merilnih postaj so preisko- vanci opravili standardizirano ogrevanje. Ogrevanje je bilo sestavljeno iz aerobnega tekalnega dela, dinamičnih razteznih vaj in aktivacijskih vaj. Po ogrevanju so nogome- taši opravili naslednje meritve v naključ- Tabela 1 Opisna statistika nogometašev dveh starostnih kategorij (U16 in U17) Kategorija N Višina (cm) Masa (kg) U16 P1 P2 Skupaj 12 13 25 182,2 ± 6,9 175,6 ± 8,3 178,6 ± 8,2 68,8 ± 10,4 65,1 ± 9,4 66,9 ± 9,9 U17 P1 P2 Skupaj 17 16 33 178,6 ± 4,2 178,9 ± 7,3 178,7 ± 5,8 68,9 ± 6,7 65,5 ± 6,6 67,3 ± 6,8 Opomba. N = število nogometašev; P1 = nogometaši, rojeni v prvi polovici leta; P2 = nogometaši, rojeni v drugi polovici leta. raziskovalna dejavnost 231 nem vrstnem redu: meritve največje jakosti (koleno, gleženj, nordijski spust) in meritve odrivne moči (skok iz polčepa; angl. squat jump – SJ, in skok z nasprotnim gibanjem; angl. counter movement jump – CMJ). Meritve jakosti Največjo jakost iztegovalk in upogibalk kolena smo izmerili na izometričnem di- namometru (S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana, Slovenija) (Slika 1). Meritve iztegovalk in upogibalk kolena so potekale v sedečem položaju (kolk v upogibu 90°, koleno v upogibu 60°). Preiskovanec je bil fiksiran prek medenice, na stegnenici nad kolenom in nad zgornjim skočnim skle- pom. Pred merjenjem je opravil ogrevanje oziroma spoznavanje s testnim protoko- lom, sestavljeno iz treh submaksimalnih mišičnih naprezanj. Sledilo je testiranje 3 maksimalnih hotenih mišičnih naprezanj, tako upogibalk kot iztegovalk kolena za vsako nogo (skupno 12 ponovitev). Največjo jakost mišic gležnja smo izmerili na izometričnem dinamometru (S2P, Zna- nost v prakso, d. o. o., Ljubljana, Slovenija) (Slika 1). Meritve so potekale v sedečem položaju (kolk v upogibu 90°, koleno v upogibu 90°, gleženj v upogibu 90°). Prei- skovanec je bil fiksiran prek kolena v sme- ri navzdol in prek sprednjega dela stopal. Pred merjenjem je opravil ogrevanje ozi- roma spoznavanje s testnim protokolom, sestavljeno iz submaksimalnih mišičnih naprezanj. Sledilo je testiranje maksimalnih hotenih mišičnih naprezanj upogibalk in iztegovalk gležnja. Meritve jakosti gležnja so izvajali bilateralno (skupno 6 ponovitev). Vsako ponovitev (koleno in gleženj) je po- sameznik izvedel s počasnim stopnjeva- njem sile/navora in maksimalno silo zadr- žal približno 3 s. Med vsako ponovitvijo je imel preiskovanec 60 s pasivnega odmora. Izvedbo vsake ponovitve je spremljalo gla- sno spodbujanje preiskovalca. Za rezultat smo vzeli največji maksimalni navor izmed treh ponovitev, ki smo ga normalizirali na telesno maso (Nm/kg). Ekscentrično jakost upogibalk kolena smo izmerili na prenosnem dinamometru za merjenje jakosti kolčnih mišic (S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana, Slovenija) (Slika 2). Meritve nordijskega spusta so potekale v klečečem položaju (v poravnani liniji glava, trup, stegno), preiskovanec je bil fiksiran na spodnjem zadnjem delu goleni. Pred mer- jenjem je opravil ogrevanje oziroma spo- znavanje s testnim protokolom. Testiranje nordijskega spusta je obsegalo 2 tehnično pravilna in kontrolirana 3–5 s dolga spusta naprej proti tlom. Izvedbo vsake ponovitve je spremljalo glasno spodbujanje preisko- valca. Za rezultat smo vzeli največji maksi- malni navor izmed treh ponovitev, norma- liziran na telesno maso (Nm/kg). Skok iz polčepa in skok z na- sprotnim gibanjem Podatke o navpičnih sonožnih skokih smo izmerili s skoki na dveh ploščah za merje- nje sil na podlago (Kistler, model 9260AA6, Winterthur, Švica). Meritve navpičnih sko- kov so potekale v stoječem položaju tako, da je vsako stopalo bilo na svoji plošči za merjenje sil na podlago. Pred merjenjem je preiskovanec opravil ogrevanje oziroma spoznavanje s testnim protokolom, ki je vključeval 3 skoke na približno 80 % maksi- malnega SJ in 3 CMJ. Sledilo je testiranje 3 maksimalnih SJ in CMJ (skupno 6 skokov). Odmor med vsako ponovitvijo je trajal 30 s. Meritev se je štela kot uspešna, če je pre- iskovanec upošteval vsa pravila, ki so omo- gočala dober zajem podatkov o skoku (1–2 s mirne stoje pred skokom, roke na bokih, iztegnjene noge v fazi leta). Izvedbo vsake ponovitve je spremljalo glasno spodbuja- nje preiskovalca. Za rezultat smo vzeli naj- višji skok izmed treh ponovitev (SJ in CMJ). Metode obdelave podatkov Podatke smo statistično obdelali s progra- mom SPSS (IBM SPSS verzija 29.0, Chicago, IL, ZDA). Za vse spremenljivke smo izraču- nali povprečne vrednosti in standardne odklone. Normalnost porazdelitve smo preverili s testom Kolmogorova in Smirno- va, homogenost variance pa z Levenovim testom. Za ugotavljanje razlik med nogometaši, rojenimi v P1 in P2, v posamezni kategoriji (U16, U17) smo uporabili t-test za neodvi- sne vzorce. Za mero velikosti učinka smo uporabili Cohenov koeficient d (d = 0,2 – majhen učinek, d = 0,5 – srednji učinek, d = 0,8 – visok učinek) (Cohen, 1988). „Rezultati Podatki vseh spremenljivk so bili normalno porazdeljeni, prav tako kot variance vseh spremenljivk skupin P1 in P2 v kategorijah U16 in U17. Razlike v antropometričnih spremenljivkah V kategoriji U16 smo ugotovili statistično značilne razlike v višini (t = 2,14; p = 0,023; ES = 7,7) med igralci, rojenimi v P1 in P2, medtem ko v masi igralcev ni bilo statistič- no značilnih razlik (t = 0,936; p = 0,18). Igral- ci, rojeni v P1, so bili statistično značilno višji Slika 1. Testiranje največje jakosti mišic kolena in gležnja Slika 2. Testiranje ekscentrične jakosti upogibalk kolena 232 (P1: 182,2 ± 6,9 cm, P2: 175,6 ± 8,3 cm) (Slika 3). V skupini U17 med igralci, rojenimi v P1 in P2, ni bilo statistično značilnih razlik v vi- šini (t = –0,14; p = 0,445) in masi (t = 1,5; p = 0,072) (Slika 3). Razlike v odrivni moči V odrivni moči ni bilo statistično značilnih razlik med igralci, rojenimi v P1 in P2, v no- beni izmed kategorij (U16, U17). Povprečna višina SJ (t = 1,52; p = 0,07) in CMJ (t = 1,62; p = 0,06) se statistično značilno ni razliko- vala med igralci, rojenimi v P1 in P2, v ka- tegoriji U16, vendar so se razlike med sku- pinama nakazovale (P1 – SJ: 29,4 ± 4,4 cm , CMJ: 31,3 ± 4,4 cm; P2 – SJ: 26,8 ± 4,2 cm, CMJ: 28,4 ± 4,4 cm). V kategoriji U17 ni bilo statistično značilnih razlik med skupinama P1 (SJ: 30,4 ± 4,5 cm, CMJ: 32,9 ± 4,8 cm) in P2 (SJ: 29,2 ± 3,7 cm, CMJ: 32,1 ± 4,6 cm) za SJ (t = 0,886; p = 0,191) in CMJ (t = 0,518; p = 0,304) (Slika 4). Razlike v največji jakosti Analiza rezultatov je pokazala statistično značilne razlike med igralci, rojenimi v P1 in P2, pri dveh mišičnih skupinah za kate- gorijo U16 in pri dveh mišičnih skupinah za kategorijo U17. Igralci kategorije U16, rojeni v P1, so imeli statistično značilno večjo ja- kost upogibalk gležnja (1,5 ± 0,2 Nm/kg) (t = 2,07; p = 0,025; ES = 0,25) in zadnje lože med nordijskim spustom (4,3 ± 0,5 Nm/kg) (t = 2,928; p = 0,004; ES = 0,43) v primerjavi z igralci, rojenimi v P2 (nordijski spust: 3,8 ± 0,4 Nm/kg; izteg gležnja: 1,3 ± 0,2 Nm/kg), medtem ko med preostalimi spremenljiv- kami ni bilo statistično značilnih razlik (Slika 5). Igralci kategorije U17, rojeni v P1, so imeli statistično značilno večjo jakost iztegovalk gležnja (P1: 4,8 ± 1,0 Nm/kg, P2: 4,0 ± 1,0 Nm/kg) (t = 2,517; p = 0,009; ES = 0,94) in zadnje lože med nordijskim spustom (P1: 3,8 ± 0,6 Nm/kg, P2: 3,5 ± 0,4 Nm/kg) (t = 1,846; p = 9,937; ES = 0,45). Med drugimi jakostnimi spremenljivkami ni statistično značilnih razlik (Slika 6). „Razprava Namen naše raziskave je bil ugotoviti mo- rebitne razlike v antropometričnih značil- nostih in živčno-mišični zmogljivosti med mladimi slovenskimi nogometaši, rojenimi v P1 in P2 koledarskega leta, pri dveh staro- stnih kategorijah (U16 in U17). Ugotovili smo, da so igralci kategorije U16, rojeni v P1, statistično značilno višji in tež- Slika 4. Primerjava višine skoka iz polčepa (SJ) in skoka z nasprotnim gibanjem (CMJ) med igralci, rojenimi v prvi (P1) in drugi (P2) polovici leta, v kategorijah U16 in U17 Slika 3. Primerjava antropometričnih spremenljivk med igralci, rojenimi v prvi (P1) in drugi (P2) polo- vici leta, za kategoriji U16 in U17 Opomba. * statistična značilnost (p < 0,05). raziskovalna dejavnost 233 ji od igralcev, rojenih v P2, medtem ko v kategoriji U17 ni bilo statistično značilnih razlik (Slika 3). Na podlagi rezultatov lahko delno potrdimo našo prvo hipotezo. Naši rezultati potrjujejo ugotovitve drugih razi- skav, ki kažejo, da se ob prehodu v starejše kategorije (od U15 do U17) zmanjšujejo raz- like v antropometričnih spremenljivkah in zmogljivosti med prej in pozneje rojenimi igralci (Brustio idr., 2018; Mikulič idr., 2015). Ob nekoliko manjšem vzorcu igralcev mo- ramo upoštevati tudi dejstvo, da sta bila dva igralca v selekciji U16 nadpovprečno visoka, kar je vplivalo na rezultate našega vzorca. Za boljši vpogled v dejansko sta- nje in razlike bi potrebovali nekoliko večji vzorec. V vzorcu igralcev kategorije U17 ni statistično značilnih razlik med igralci, roje- nimi v P1 in P2, saj naj bi se v tem obdobju rast in zorenje zaključila pri večini igralcev (Lagestad idr., 2018). O podobnih ugotovi- tvah so poročali tudi Deprez idr. (2013), saj so bili igralci kategorije U15, rojeni v prvi in drugi četrtini leta, statistično značilno višji od preostalih, medtem ko v kategoriji U17 ni bilo statistično značilnih razlik. V njiho- vem primeru je bilo tudi število igralcev, rojenih v prvi četrtini leta, veliko večje (42,3 %) v primerjavi s tistimi, rojenimi v zadnji četrtini leta (13,7 %), medtem ko je bil naš vzorec premajhen za tovrstne primerjave. Tudi druge študije poročajo o neenako- merni razporeditvi športnikov glede na obdobje rojstva v koledarskem letu. Babić idr. (2022) so v sistematičnem pregledu o RAE zajeli dobrih 3,5 milijona športnikov iz 25 različnih športov, tako ekipnih kot indi- vidualnih. Vpliv relativne starosti oz. večje število športnikov, rojenih v prvem delu koledarskega leta, je bilo zaznati v skoraj 82 % vseh študij, vključenih v ta sistematič- ni pregled, ki je obsegal raziskave mladih športnikov moškega spola (Babić idr., 2022). V eni izmed angleških študij so poročali o podobnih rezultatih kot na našem vzorcu. Igralci, ki so bili rojeni prej, so bili v popre- čju za 8 cm višji in za 5,3 kg težji od igral- cev, rojenih proti koncu istega leta (Bliss in Brickley, 2011). Ena izmed študij navaja, da sta telesna višina in dolžina nog dejavnik uspešnosti v nogometu pri mladih igralcih, kar lahko vpliva na proces selekcije (Gil idr., 2013). Po drugi strani v raziskavi na vzorcu mladih francoskih športnikov niso ugotovili statistično značilnih razlik (biološka zrelost, antropometrične značilnosti, aerobna in anaerobna kapaciteta) med igralci, rojeni- mi v prvem in drugem delu koledarskega leta (Carling idr., 2009). Rezultate druge raz- iskave so si razlagali tudi z dejstvom, da gre za elitno francosko nogometno akademijo, v kateri so standardi za vstop izjemno zah- tevni, zato so lahko razlike med preiskovan- ci manjše kot v splošni populaciji nogome- tašev istega letnika (Carling idr., 2009). V odrivni moči (višina SJ in CMJ) nismo ugotovili statistično značilnih razlik med igralci, rojenimi v P1 in P2, v kategorijah U16 ali U17 (Slika 4). Na podlagi tega zavrnemo našo drugo hipotezo. V kategoriji U16 lahko opazimo nakazovanje razlik v višini skokov med igralci, rojenimi v P1 in P2, vendar na našem manjšem vzorcu niso statistično značilne. V kategoriji U17 so absolutne raz- like med skupinama P1 in P2 manjše in sta- tistično neznačilne. Na podlagi rezultatov največje jakosti lahko delno potrdimo našo tretjo hipotezo, saj smo pri igralcih katego- rije U16, rojenih v P1, izračunali statistično značilno večjo jakost pri nordijskem spustu Slika 5. Primerjava jakostnih spremenljivk (normaliziranih na telesno maso) med igralci kategorij U16, rojenimi v prvi (P1) in drugi (P2) polovici leta Opomba. * statistična značilnost (p < 0,05). Slika 6. Primerjava jakostnih spremenljivk (normaliziranih na telesno maso) med igralci kategorij U17, rojenimi v prvi (P1) in drugi (P2) polovici leta Opomba. * statistična značilnost (p < 0,05). 234 in upogibu gležnja v primerjavi z igralci, rojenimi v P2. Statistično značilne razlike v največji jakosti med skupinama P1 in P2 smo izračunali tudi v kategoriji U17, in sicer pri nordijskem spustu in iztegu gležnja (Sli- ka 6). Kljub številnim študijam s področja RAE ni veliko podatkov in primerjav v zmo- gljivosti nogometašev glede na njihovo kronološko starost. Ena izmed študij je po- ročala o boljših rezultatih pri šprintu na 15 m pri igralcih, rojenih v prvi četrtini leta, v primerjavi z igralci, rojenimi v zadnji četrtini leta, vendar na mlajših posameznikih kot v našem primeru (10 let) (Gil idr., 2013). O po- dobnih ugotovitvah poročajo tudi Lovell idr. (2015), saj so se igralci (U12–U14), rojeni v prvi četrtini leta, izkazali kot boljši v neka- terih anaerobnih testih (šprint na 10 in 20 m ter vertikalni skoki) v primerjavi s tistimi, rojenimi v zadnji četrtini leta. Pri vzdržljivo- sti niso izračunali statistično značilnih razlik med mladimi belgijskimi igralci (U10–U19), rojenimi v različnih četrtinah koledarskega leta, medtem ko se je znova izkazalo, da so kronološko starejši igralci višji in težji (De- prez idr., 2012). V literaturi nismo zasledili podatkov o vpli- vu RAE na največjo jakost pri nogometaših. Naši rezultati nakazujejo, da se največje razlike med igralci, rojenimi v P1 in P2, po- javljajo prav pri jakosti (značilne razlike v kategorijah U16 in U17), vendar ne pri vseh mišičnih skupinah. Na podlagi teh lahko delno potrdimo, da so kronološko starejši igralci tudi biološko zrelejši (Deprez idr., 2013). Najmanjše absolutne razlike v jakosti med igralci, rojenimi v P1 in P2, lahko opa- zimo med upogibalkami in iztegovalkami kolena med izometričnim naprezanjem, medtem ko se absolutne razlike v višini skoka med temi igralci nakazujejo (U16). Podatki kažejo na večje razlike med dina- mičnim gibanjem, kot so skoki, v primer- javi z absolutno jakostjo, kar bi lahko na- kazovalo boljšo medmišično koordinacijo igralcev, rojenih v P1. To lahko podpremo z ugotovitvami iz literature, ki navajajo, da kronološka starost in z njo maturacija živč- nega sistema bolj vplivata na kompleksne in koordinacijske naloge (Gil idr., 2013). Naj- večje razlike med igralci, rojenimi v P1 in P2, lahko opazimo v ekscentrični jakosti med nordijskim spustom v obeh kategorijah. Razlike so lahko posledica maturacije živč- no-mišičnega sistema oz. razlogov, kot je boljša adaptacija na trening jakosti in moči pri kronološko starejših igralcih (Dafkou idr., 2021). Telesno bolj razviti igralci lahko prenašajo večje obremenitve in posledič- no hitreje napredujejo v jakosti in moči. Na podlagi naših ugotovitev je treba pri pro- cesu selekcije ozavestiti trenerje o razlikah v biološkem razvoju igralcev in prilagoditvi trenažnega procesa. Prav tako jih je treba ozavestiti, da te razlike ne bi smele vplivati na selekcijo igralcev. Največja omejitev naše raziskave je rela- tivno majhen vzorec nogometašev, ki ne predstavlja splošnega stanja mladih slo- venskih nogometašev. Zaradi manjšega vzorca smo igralce v kategorijah razdelili na dve polovici (rojeni v prvi in rojeni v drugi polovici koledarskega leta), čeprav bi lahko še boljši vpogled dobili z razdeli- tvijo na več skupin. Prav tako smo analizo rezultatov opravili samo pri kategorijah U16 in U17, medtem ko bi bilo smiselno razlike preveriti tudi pri mlajših nogometaših. Če- prav gre za prvo študijo na področju RAE na slovenskih nogometaših, bi bilo treba za boljši vpogled v razmere v slovenskem no- gometu opraviti študijo na večjem vzorcu mladih nogometašev. Na podlagi naših rezultatov lahko potr- dimo, da so v vzorcu mladih slovenskih nogometašev razlike v antropometričnih značilnostih in živčno-mišični zmogljivosti. Tako kot v drugih navedenih študijah se tudi v našem primeru te razlike manjšajo s starostjo in maturacijo nogometašev. Vplivu RAE se ni mogoče izogniti. Treba je ozavestiti trenerje in stroko, da posamezni igralci biološko zorijo pozneje ter po antro- pometričnih značilnostih in zmogljivosti zaostajajo, kar pa ne pomeni, da niso na- darjeni. Zato jim je treba zagotoviti enake možnosti za uspeh. Igralce je treba obrav- navati celostno in v skladu z njihovim bio- loškim razvojem za čim boljši dolgoročni tehnični, taktični in psihični razvoj. „Literatura 1. Babić, M., Macan, I., Bešlija, T., Kezić, A., To- mljanović, M., Subašić, L. in Čular, D. (2022). Relative Age Effect and Gender Differen- tiation Within Sport – a Systematic Revi- ew. Acta Kinesiologica, N1 2022. https://doi. org/10.51371/issn.1840-2976.2022.16.1.3 2. Bliss, A. in Brickley, G. (2011). Effects of relative age on physical and physiological performan- ce characteristics in youth soccer The Critical Power Concept (cycle ergometry) View project Training and Testing Applied to Handcycling View project. October 2016. https://www.rese- archgate.net/publication/51975345 3. Brustio, P. R., Lupo, C., Ungureanu, A. N., Frati, R., Rainoldi, A. in Boccia, G. (2018). The relati- ve age effect is larger in Italian soccer top-le- vel youth categories and smaller in Serie A. PLoS ONE, 13(4), 1–12. https://doi.org/10.1371/ journal.pone.0196253 4. Carling, C., Le Gall, F., Reilly, T. in Williams, A. M. (2009). Do anthropometric and fitness characteristics vary according to birth date distribution in elite youth academy soccer players? Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 19(1), 3–9. https://doi. org/10.1111/j.1600-0838.2008.00867.x 5. Cobley, S. P., Schorer, J. in Baker, J. (2008). Relative age effects in professional Ger- man soccer: A historical analysis. Journal of Sports Sciences, 26(14), 1531–1538. https://doi. org/10.1080/02640410802298250 6. Cohen, J. (1988). Statistical Power Analysis for the Behavioral Sciences. Erlbaum. 7. Costa, V. T., Simim, M. A., Noce, F., Costa, I. T., Samulski, D. M. in Moraes, L. C. (2009). Com- parison of relative age of elite athletes parti- cipating in the 2008 Brazilian soccer cham- pionship series A and B. Motricidade, 5(3). https://doi.org/10.6063/motricidade.5(3).190 8. Dafkou, K., Sahinis, C., Ellinoudis, A. in Kellis, E. (2021). Is the integration of additional eccen- tric, balance and core muscles exercises into a typical soccer program effective in impro- ving strength and postural stability? Sports, 9(11). https://doi.org/10.3390/sports9110147 9. del Campo, D. G. D., Vicedo, J. C. P., Villora, S. G. in Jordan, O. R. C. (2010). The relative age effect in youth soccer players from Spain. Journal of Sports Science and Medicine, 9(2), 190–198. 10. Deprez, D., Coutts, A. J., Fransen, J., Deco- ninck, F., Lenoir, M., Vaeyens, R. in Philippa- erts, R. (2013). Relative age, biological matu- ration and anaerobic characteristics in elite youth soccer players. International Journal of Sports Medicine, 34(10), 897–903. https://doi. org/10.1055/s-0032-1333262 11. Deprez, D., Vaeyens, R., Coutts, A. J., Lenoir, M. in Philippaerts, R. (2012). Relative age ef- fect and Yo-Yo IR1 in youth soccer. Internatio- nal Journal of Sports Medicine, 33(12), 987–993. https://doi.org/10.1055/s-0032-1311654 12. Gil, Susana Maria, Badiola, A., Bidaurrazaga- -Letona, I., Zabala-Lili, J., Gravina, L., Santos- -Concejero, J., Lekue, J. A. in Granados, C. (2013). Relationship between the relative age effect and anthropometry, maturity and per- formance in young soccer players. Journal of Sports Sciences, 32(5), 479–486. https://doi.or g/10.1080/02640414.2013.832355 13. Gil, Susana María, Zabala-Lili, J., Bidaurraza- ga-Letona, I., Aduna, B., Lekue, J. A., Santos- -Concejero, J. in Granados, C. (2014). Talent identification and selection process of outfi- eld players and goalkeepers in a professional soccer club. Journal of Sports Sciences, 32(20), 1931–1939. https://doi.org/10.1080/02640414 .2014.964290 14. Helsen, W. F., Hodges, N. J., Van Winckel, J. in Starkes, J. L. (2000). The roles of talent, raziskovalna dejavnost 235 physical precocity and practice in the de- velopment of soccer expertise. J Sports Sci, 18(9), 727–736. 15. Helsen, Werner F., Van Winckel, J. in Willi- ams, A. M. (2005). The relative age effect in youth soccer across Europe. Journal of Sports Sciences, 23(6), 629–636. https://doi. org/10.1080/02640410400021310 16. Jeon, M., Yoon, J. in Yun, H. J. (2022). The Re- lative Age Effect of Elite Taekwondo Athle- tes. Annals of Applied Sport Science, 10(2), 2–7. https://doi.org/10.52547/aassjournal.998 17. Lagestad, P., Steen, I. in Dalen, T. (2018). Inevi- table relative age effects in different stages of the selection process among male and female youth soccer players. Sports, 6(2). https://doi.org/10.3390/sports6020029 18. Lovell, R., Towlson, C., Parkin, G., Portas, M., Vaeyens, R. in Cobley, S. (2015). Soccer pla- yer characteristics in English lower-league development programmes: The relation- ships between relative age, maturation, anthropometry and physical fitness. PLoS ONE, 10(9). https://doi.org/10.1371/journal. pone.0137238 19. Mikulič, M., Gregora, P., Benkovský, Ľ. in Peráček, P. (2015). The Relative Age Effect On The Selection In The Slovakia National Foot- ball Teams. Acta Facultatis Educationis Physi- cae Universitatis Comenianae, 55(2), 122–131. https://doi.org/10.1515/afepuc-2015-0013 20. Mujika, I., Vaeyens, R., Matthys, S. P. J., San- tisteban, J., Goiriena, J. in Philippaerts, R. (2009). The relative age effect in a pro- fessional football club setting. Journal of Sports Sciences, 27(11), 1153–1158. https://doi. org/10.1080/02640410903220328 21. Musch, J. in Grondin, S. (2001). Unequal com- petition as an impediment to personal deve- lopment: A review of the relative age effect in sport. Developmental Review, 21(2), 147–167. https://doi.org/10.1006/drev.2000.0516 22. Ommundsen, Y. in Valgum, P. (2007). The in- fluence of low perceived soccer and social competence on later dropout from soccer: A prospective study of young boys. Scandina- vian Journal of Medicine and Science in Sports, 1(3), 180–188. 23. Sedano, S., Vaeyens, R. in Redondo, J. C. (2015). The Relative Age Effect in Spanish Fe- male Soccer Players. Influence of the Com- petitive Level and a Playing Position. Journal of Human Kinetics, 46(1), 129–137. https://doi. org/10.1515/hukin-2015-0041 24. Sherar, L. B., Esliger, D. W., Baxter-Jones, A. D. G. in Tremblay, M. S. (2007). Age and gender differences in youth physical ac- tivity: Does physical maturity matter? Me- dicine and Science in Sports and Exercise, 39(5), 830–835. https://doi.org/10.1249/ mss.0b013e3180335c3c 25. Sierra-Díaz, M. J., González-Víllora, S., Pastor- -Vicedo, J. C. in Serra-Olivares, J. (2017). So- ccer and relative age effect: A walk among elite players and young players. Sports, 5(1). https://doi.org/10.3390/sports5010005 26. Tedesqui, R. A. B. in Glynn, B. A. (2013). “Focus on What?”: Applying research findings on attentional focus for elite-level soccer coa- ching. Journal of Sport Psychology in Action, 4(2), 122–132. https://doi.org/10.1080/21520 704.2013.785453 27. Vincent, J. in Glamser, F. D. (2006). Gen- der differences in the relative age effect among US Olympic Development Pro- gram youth soccer players. Journal of Sports Sciences, 24(4), 405–413. https://doi. org/10.1080/02640410500244655 doc. dr. Darjan Smajla, mag. kin. Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju darjan.smajla@fvz.upr.si, darjan.smajla@innorenew.eu 236