Poštnina plačana v gotovini. Lendava, 13. junija 1937. Leto XXIV. Štev. 24. Cena 1 Din Naročnina: doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslanoˮ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 60 p, i oglasna taksa posebi. Popiist po dogovori. Tüjina je nevarna. Bog je blagoslovo naše drüžine z številnov decov i naša zemla gračüje skoro premala i tesna, da bi nas mogla prehraniti. Zato smo navezani, da si iščemo svoj krüh po tüjini, šteri je pa dostakrat jako bridek i ešče zraven pomešani s strupom. Istina, da so vnogi prisiljeni iti za krühom v tüjino, da preskrbijo sebe i svojo drüžino, da rešijo svoj dom, šteri je mogoče na robi prepada. Je pa vnogo lehkomiselne mladine, štera ide v tüjino brez vseh resnih načrtov i potreb, samo da se ogne skrblivim pogledom i opominom oče ali matere. Ta mladina šče biti prosta i slobodna, šče živeti brez vsakšega nadzorstva, toj mladini so doma zapovedi, opomini i skrbi svojih starišov previše. Dosta mladi lüdi zapüšča lehkomiselno pa po nepotrebnom svoj dom, svojo grüdo, na štero so bili naši predniki navezani z düšov i telom. Dosta je mladine, štera več nema tistoga poštüvanja i lübezni do svojega doma, do svoje zemle, pa tüdi ne tiste pokornosti do svojih starišov, starišje pa ne tiste skrblivosti nad svojov decov, kak so jo meli naši predniki. Dosta je mladine, štera šče biti prosta, samostojna, brez vsakšega nadzoastva i zapovedavanja, čeravno je šče premlada i nesposobna, denok se šče otepsti vseh ostrih, karajočih pa zapovedavajočih starišovih pogledov. A to inači ne ide, zato zapüsti svoj dom, svoje stariše i odide v tüjino. Kelikokrat se dogaja, da sin edinec ali hči edinka odideta po nepotrebnom v tüjino, šteri starišje majo doma zadosta dela, pa tüdi jela za nje. Vnogi starišje so zgübili vso oblast nad svojov decov, deca pa vso lübezen i poštüvanje do svojih starišov. Mladina, štera tak hrepene po slobodi i po nepotrebnom zapüšča svoj dom, svojo grüdo i beži v tüjino iskat prostost i slobodo. Ta mladina nam prinaša ravno strup, šteri nas tira proti düševnoj i narodnoj smrti. Mladina hrepene po tüjini, z nekšim veseljom zapüšča svoj rojstni kraj, tak da bi je te kraj sovražo, tak da bi je sovražila domača grüda, dom i starišje. V istini je pa ta mladina zasovražila svoj kraj, svoj dom, svoje navade, svojo pesem, svojo slovensko pesem, štera je negda tak lepo donela po naših vesnicaj i po našem poli. Zasovražila je kmečke navade, kmečko nošo, na štero so bili naši predniki tak ponosni. S strahom gledamo v bodočnost, če ne bo ta mladina tüdi ednok zasovražila vere i Boga, zato pa mladina, štera išče po tüjini samo zvünešnje vugodnosti pa vživanje, slobodo i modo, takša mladina rada pozabi, če na drügom kraji groba kaj je. Dnesden vidimo, da postaja živlenje pri mladini čiduže bole prosto, ne vezano na to, ka je bilo negda. Podirajo se po vrsti trdni fundamenti vere i navad iz preminočnosti. Istina pa je, da ide vsako leto na milijone dinarov v našo krajino, ali pri tom pa tüdi z lehka opazimo, da so vnoge jezere v prokletstvo i v düševno propast naše mladine, pa ne samo za one, šteri so bili ali so v tüjini, nego so strup za vso našo krajino. Poglednimo samo, kak versko mlačna i brezbrižna postanjüje naša mladina, kak cifrasto zna preklinjati v vsakovrstnih jezikaj, kak jakostno čiduže bole pre pada, kak se širi brezboštvo, materializem. Mladina pokvarjena v tüjini širi čemer, šteri se začenja razjedati po naših domovaj i po naših drüžinaj. Te čemer vpliva na naše živlenje ne samo v düševnom, nego tüdi v telovnom i narodnom pogledi. Ka do na zadnje pomagali milijoni, šteri pridejo iz tüjine, če ne bomo meli človeka, šteri bi to po pameti nücao. Ka nam bo pomagalo bogastvo, če pri tom zgübimo celo živlenje. Ka de nam pomagalo razveseljavanje i vživanje zemelske sladkosti če za to ceno zgübimo večno veselje. I če zgübi naš mladi rod smisel za to, ka ga čaka onkraj groba, če zgübi vero v Boga? Vse je zgübila. Naše potomce čaka samo žalost. Tüjina je nevarna za mlade, neizküšene lüdi. Zato bi se mogli že starišje pobrigati, da ne bi po nepotrebnom püščali v nevarnost svojo deco. Če je pa potrebno, da mladina ide v tüjino, te pa naj starišje majo zvezo z svojov decov, naj bi njim pisali pogosti i ta pisma naj bodo topla, lübezniva, puna skrbi i opominov na Boga i na njegove zapovedi. Naj pa tüdi ne sfali v pismaj kakša topla reč lübezni do svoje domovine, svo- jega kraja i doma. Starišje, oča ali mati naj ne bi pisali samo te, gda bi nücali peneze, nego vezalje, stalno vezalje med domom i tüjinov more biti stalno. Drüga vez pa mora biti z našimi listi, z Novinami i Marijinim Listom, šteriva mata vez ne samo z mladinov v tüjini, nego tüdi z njihovimi dragimi domači. Komi se mili 100 Din. na leto te, gda jezere dobi, tisti očivesno posvedoči, ka žive samo za te svet, za düšo njemi je pa deveta briga. Najvekša pomoč zá naše izseljence i jedina, ki more rešiti mladino pokvarjenosti, je naš slovenski izseljenski dühovnik, koga Bog prinesi kemprle med naše izseljence v Franciji i indri. G. M. Izid občinskih volitev v lendavskem srezi. Preminočo nedelo so se vršile v nešternih občinaj lendavskoga sreza volitve županov, pri šteroj priliki je lüdstvo znova pokazalo svojo vernost i vdanost do JRZ stranke. Volitve so potekle jako mirno. Izid volitev je sledeči: Vseh vpisanih volilcov 7539, od teh odsotnih na sezonskom deli 975, Teda 56% vpisanih i 64.5°/o prisotnih glasovalcov. Grozodejstva v Španiji se nadalüjejo. Slovenec Jermen iz okolice Ljubljane, ki žive v Španiji, piše od šatanska grozodejstev, štere delajo tam rdeči. Naj vidijo naši lüdje to krvoločnost rdečih, prinašamo nekaj zverinskih dogodkov, zavolo šterih se ves svet jako zgraža i najostrejše obsoja početje rdečih armad. „Lüdsko sodiščeˮ je obsodilo na smrt jako poštüvanoga albacestnoga moža. Poldne je bio Pomiloščeni i bi ga mogli popoldnevi izpüstiti iz zaporov. A revolucionarni odbor je v prvih popoldanskih vöraj organizirao napad lüdskih vnožic na zapore, kak se je to vsikdar dogajalo, kda je bilo že dosta jetnikov i jih ne so mogli „Odpravitiˮ. Pri napadi so krvoločni spoklali zgrablence, štere so stražniki ne mogli z mašinskimi pükšami spostrelali s strehe. Tak je tüdi te nedužen mož z ostalimi drügimi bio vmorjen. Na drügi den so obsodili njegovoga sina na smrt, šteroga je rdeče sodišče obsodilo po krivičnom, ar je prej strelao na to armado. Celo mesto je bilo zavolo toga dogodka jako zburkano i je znalo da je to laž, ar dečko nikdar ne meo v roki niti pükše, niti revolra. Njegov starejši brat, ki je odvetnik, se je zavzeo za njega i proso sodišče za pomilostitev. Gda se je vršila Sodna razprava proti obsojeno-mi brati, je brat-odvetnik obino svojega brata i ga tak držao i gučao zadnje reči v obrambo njegove nedužnosti. Pri toj priliki je navzoči narod ne mogao zadržati skuze, gda je brat-odvetnik proso za pomiloščenje smrti svojega brata. Mladi dečko je pri obsodbi svoje smrti bio jako miren. Gda je vido, da nega nikše pomoči za svoje, komaj 17 letno živlenje, je vzeo doli s prsta prstanek i dao ga brati, rekoč: Daj ga sestri, naj ga nosi v spomin. Drügo jütro so dečka z sedmimi drügimi obsojenci pripelali na pokopališče. Znova se je čüla strelba pükš i znova je ležalo 8 nedužnih žrtev s prestreljenimi glavami vzduž odpretoga groba. Med vmorjenimi sta bila tüdi dva republikanskiva poslanca. V Albaceti je živela 22 letna dekla, ki je bila zavolo svojega lepoga i čistoga živlenja, vsem jako prilüblena. Ednoga dneva pridivja truma rdečih žensk i so aretirale nedužno deklino, ar so prej iz njenoga okna strelali na rdeče. Pred nekaj dnevi so tüdi njenoga očo zaprli. Te rdeče pocestne ženske, štere so bile že prvle na jako slabom glasi, so to pošteno i nedužno deklino iztrgale iz rok svoje matere i štirih mlajših sester ino jo potisnole v auto, šteri jo odpelao za zidine albacetske bolnišnice. Tam so jo do gologa slekle, postavile k zidi i so jo od glave do nog vse prelüknjale z revolskimi streli, nato pa jo šče mrtvo grozno razmrcvarile. Celo mesto se je zavolo toga nedostojnoga dela jako zgražalo. Dva dni pozneje je stao tüdi njeni oča pred rdečim sodiščom. Zdaj je že vse zgübo. Sine so njemi spoklali, hčer pa vmorili. On sam je na tom, da vmerje. Ka de se bojao. V svojem zagovori je na glas povedao, da je to že več kak nesramnost od takših krvoločnikov, ki so njemi vničili drüžino. Drügo jütro je bio streljen. Mati i hčeri so srečno zbežale, tak da njim ne preti nikša nevarnost. Mlade dekline so pokazale, da v krvoločnosti za moškami v nikom ne zaostanjüjejo. Komunizem je napravo tüdi iz deklin pravo zverino . . . Dne 3. decembra je Prejšla edna 72 leti stara ženska, ki je bila jako tiha i mirna i je redko kda kama odišla. Njena slüžkinja, ki je edina z njov prebivala, je vsa prestrašena iskala po mesti starko. Komaj na tretji den se je posrečilo najti starkino telo v ednoj šumi, oddaljeno 35 km. od mesta. Mela je roke i noge odsekane, telo pa je bilo jako razmesarjeno. Tüdi ta starka je bila žrtev mladih pokvarjenih žensk rdeče armade, med šterimi je nastopila 40 letna ženska, kak voditelica. Pomislite, da je bila članica i to redna članica „za pokončavanje nedužnih lüdiˮ pri revolucijonarnom odbori. Nastopala je samo teda, kda je trbelo odstraniti bolše lüdi, med tem kda so bili prosti lüdje prepüščeni krvoločnosti drügim pozverinjenim ženskam. Ta ženska se vozi okoli z autojom i brez smilenja kole nedužne lüdi, šteri so pošteni i marlivi. Vzrok, zakaj so vmorili to starko, ešče dnes ne na čistom. Vidi se pa, da so se šteli kak „herbašjeˮ poslastiti starkinih penez, štere je mela naložene v banki. Tüdi v okolici Albacete so se dogajale grozovitosti. Konca novembra lanskoga leta je bilo v Hellini polovlenih 32 moškov, štere so ednoga jütra spolovili po vesi i poslali v Al-baceto, kde so bili nato 8 dni pod obravnavov, ki je trpela trifrtale vöre i so bili vsi obsojeni na smrt. Ar so nešterni njihovi domači brzojavno i telefonično v Madridi prosili za pomilostitev, so jih pomilostili 5, a 27 so taki spotrelali i vmorili. V Albaceti je bilo dozdaj vmorjenih od rdečih čet nad 2700 lüdi i to na nedostojen način. To je kultura komunizma, šteroga seja v Španiji i štera je popisana s človečov krvjov. To, ka je Španski narod doživo, naj nam slüži v Opomin, naj se z vsemi silami postavimo proti toj marksističnoj propagandi. Ideja, ki se širi z vmorstvom i z ropom, je zločinska. Naj se geslo: Sloboda, bratstvo i ednakost nikdar ne oblažüje z nedužnov človečov krvjov. Sreča te čaka! V nedelo, 4. julija 1937. bo SK. Mura v Murski Soboti priredila veliko tombolo, od štere že dnes guči cela Slovenska krajina. Agilno drüštvo je priskrbelo jako lepe dobitke, ki bodo v okras ništernoj hiši. Sküpno bo 1570 dobitkov v vrednosti nad 20.000 D. Vsi dobitki bodo razstavleni v dnevaj od 27—29. junija v staroj kavarni gospoda Faflika, kde bode vsaki sam presodo ino osvedočo, da tembole z tak velikimi i lepimi dobitki ešče ne bilo v našoj krajini. Karte se že odavajo. Opominamo, naj je vsaki že zdaj küpi, ar se zna zgoditi, da bodo zadnji den zmenkale, kak se je to zgodilo 1935. Cena kartam je samo 2 Din. Tolvaji vdrli v cerkev Sv. Petra pri Maribori. Na Telovo po procesiji, kda je že nikoga ne bilo v cerkvi, so prišli v cerkev tolvaje i se skrili v zvonik. Ar njim je po dnevi ne bilo varno, da bi oropali cerkev, so čakali tak noč. Kda je bilo že vse tiho i mirno so se začnoli lotiti svojega dela. Najprvle so vdrli v tabernakel, gde pa so ne najšli dragocene monštrance, za štero se njim je šlo. Bila je pa samo tam preproste monštranca i ciborij, iz štere so odnesli sv. hoštije, iz segeštije so pa odnesli 2 mešniva keliha, 1 ciborij, 2 relikvija i 2 posodi za sv. olje. Nato so se po vožaj skoz okno spüstili. Orožništvo je zasledüje. NOVINE 13. junija 1937. NEDELA po risalaj štrta. Evangelij (Lukač 5). Tisti čas, gda bi se vnožina sünola na Jezuša, ka bi poslüšala reč božo; i on je stao poleg ribnjeka Genezaret. I vido je dvej ladji stoječivi kre ribnjeka: ribičje so pa vő stopili ino prali mreže. Stopivši pa vu edno ladjo, štera je bila Šimonova: proso ga je, ka bi jo od zemle odrino edno malo. I sedeči, včio je z ladjico vnožino. Gda bi pa henjao gučati, pravo je Šimon!: pelaj na globočino i prestrite mreže vaše na lovlenjé. I odgovoreči Šimon pravo je njemi: Mešter, celo noč delajoči nikaj smo ne vlovili: ali na reč tvojo rasprestrem mrežo. I gda bi to včinili, zaprli so rib vnožino veliko, trgala se je pa mreža njihova. I kimali so tivarišom, ki so bili vu drügoj ladji; ka bi prišli i pomagali bi njim. I prišli so i napunili so obe ladjici, tak, ka so se malo ne pogražale. Štero gda bi vido Šimon Peter, doli je spadno pred kolina Jezušova govoreči: Odidi od mené, Gospodne; ar sam jas grešni človik. Ar je groza obišla njega i vse, ki so žnjim bili, nad ribami, štere so vlovili: prispodobnim talom i Jakoba i Janoša, sini Zebedaeušoye, ki so bili tlvariške Šimonovi. I veli Šimoni Jezuš: Ne boj se, od eti mao boš že lüdi lovio. I vö potegnovši k zemli ladjo, vsa ostavivši, nasledüvali so njega. Razgled po katoličanskom sveti Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov o gospodarski in socialni stiski naših dni. — Predragi v Gospodu! Če se ozremo nazaj in premislimo, kaj je potrebno, da bi se današje žalostne razmere resnično in trajno izboljšale, vidimo, da je mnogo tega, kjer mi sami ne moremo pomagati. Gotovo moramo vsi spoznati zmote, ki so zagrešile to žalostno stanje in vsi, vsak po svoji moči in v svojem področju širiti pravo spoznanje. Gotovo bomo skušali tudi vsi v dejanju pomagati, kjer bo mogoče; Vsaj v malem n. pr. v samoupravah v občinah, v zakonodavni skupščinah če nas bo klicala dolžnost. Vendar bo to delo manj znatno. A eno je, kar moremo vsi, to je delati za nravno obnovo. Vsak dela lahko najprej za notranjo obnovo sebe samega, da premaga sam v sebi duha liberalizma in se res obnovi v duhu krščanstva, v duhu pravičnosti in ljubezni. Vsak lahko dela potem tudi za notranjo obnovo drugih, z molitvijo, zgledom, s prijatelskim poukom, skratka z apostolstvom. Glejte, sv. Oče tako priporoča Katoliško akcijo, a kaj je Katoliška akcija drugega kakor sodelovanje vseh pri apostolstvu? Sv. Oče posebno naglaša, da bo treba takih apostolov vzgojiti. Vsi moramo biti apostoli, vsak po svoje in med svojimi, a potrebno je, da se nekateri prav posebej vzgoje za takšno apostolstvo, in sicer, kakor pravi sv. Oče, delavci za delavce, kmetje za kmete itd., za vsak stan izbrani udje istega stanu. Zakaj apostoli, ki poznajo težave, skrbi, dvome svojih tovarišev, ki poznajo njih duše, bodo najlaglje delovali med njimi za njih notranjo obnovo in jih zopet pridobili za Cerkev, za Kristusa, za Boga, tako pa obenem tudi za krščansko motrenje države, družbe in gospodarstva in za pravo gospodarsko in socialno preuredbo. Predragi v Gospodu ! Sv. Oče se zelo boji za človeško družbo. Zdi se mu, da drvi v propast, časno in večno. Rešiti jo more le resnična notranja in vnanja obnova. Zlasti notranja obnova je v naših močeh ali prav za prav v močeh, ki jih lahko dobivamo iz božje moči, iz molitve, iz presvete Evharistije, iz Jezusovega presvetega Srca. Zato poslušajte glas sv. Očeta, poslušajte glas nas škofov, ki vam razlagamo želje in prošnje sv. Očeta. Treba je vse poskusiti, pravi sv. Oče, da se odvrne od človeške družbe tolikero zlá. Na to morajo biti obrnjeni vsi trudi, vse prizadevanje, vse neprestane goreče molitve. Zakaj s pomočjo božje milosti je Usoda človeške družbe v naših rokah. Zlasti tudi poudarja sv. Oče potrebo edinosti. Naj bi bili pod vodstvom in učiteljstvom sv. Cerkve vsi edini, naj bi delali vsi složno vsak po svojih darovih, vsak po svojih močeh, vsak po svojem položaju za krščansko obnovo človeške družbe. Naj nihče ne doganja svojih posebnih misli, naj se zde še tako modre, če so v nasprotju z naukom Cerkve ali z navodili papežev in ško- fov. Že Leon XIII. je glasno svaril, da socialno delo v nasprotju s škofi ne more imeti božjega blagoslova (Graves communi). Naj nihče ne išče svojega, ampak tega, kar je Jezusa Kristusa! Naj bi torej v vsem in nad vsem vladal Kristus, Kristus kraljeval, ki mu bodi čast in slava in oblast na vekov vekeˮ. (Raz 5, 15). Dano s škofovskih konferenc v Zagrebu, 12. januarja 1937. Dr. Ante Bauer, nadškof-metropolit Zagrebški, predsednik škofovskih konferenc. — Dr. Ivan Ev. Šarič, nadškof-metropolit vrhbo-sanski, — Dr. Josip Ujčič, nadškof belgrajski in apostolski administrator Banata. — Dr. Alojzij Stepinac, nadškof-koadjutor Zagrebški. — O. Alojzij Mišič, škof mostarski. — O. Jozo Garič, škof banjaluški. — Dr. Dio-nlzlje Njaradi, škof križevski. — Dr. Anton Akšamovič, škof djakovski in apostolski administrator za Baranjo in severno Slavonijo. — Dr. Jerolim Mileta, škof šibeniški in ap. administrator našega dela bivše nadškofije zadrske. — Dr. Kvirin Klement Bonefačič, škof splitski, nekoč solinski in makarski. — Dr. Josip Srebrnič, škof krški. — Dr. Ivan Franjo Gnidovec, škof skopljanski — Mons. Miho Pušle, škof hvarski, — Dr. Ivan Jožef Tomažič, škof lavantinski. — Dr. Gregor^ Rožman, škof ljubljanski. — Dr. Josip M. Carevič, škof dubrovniški. — Dr. Viktor Burič, škof senjski in modruški. — Mons. Lajčo Budanovič, škof, apostolski administrator Bačke. — Don Ivo Stjepčevič, generalni provikar kotorski, delegat nadškofa barskega in škofa kotorskega. Konec. Novi svetniki: Sveti Oča so dali prečteti odlok, da se more začeti pra- vda za kanonizacijo blaženega Bobola Andraša iz Drüžbe Jezušove. Na prošnjo blaženega je dober Bog včino dve čüdi i zdaj se začne pravda, da se preiščeta tevi dve čüdi, da li sta istinskivi. Gda se to dožene, se blaženi spiše med svetce. — Sveti Oča so nadale razglasili, da je sluga boži Dominik od Matere Bože, iz reda Banistov, v svojem živlenji kazao junaške jakosti i zato se lejko začne pravda za njegovo oltarno čast. Te sluga boži je rojen v Italiji poleg mesta Viterlo 1. 1792. Kak redovnik je duže vremena delao v Angliji. Njegovo sveto živlenje je genolo vnogo luteranov v Angliji, da so se nazaj povrnoli v Kat. Matercerkev, med njimi slavni poznejši kardinal Newman. Nova nemška vera. Ludendorff je z dovolenjom Hitlera sestavo novo nemško vero, znano „gottglaubigˮ. V toj novoj veri nega nikaj krščanskoga, zato so püšpecje kat. cerkve svojim vernikom naznanili, da tisti, ki pristopi k veri gottglaubigovcov, je popolnoma zatajo Kristuša i vso njegovo vero. Preganjanje katoličanske vere v Nemčiji. Nemška vlada je zaprla 18 kat. štamparij v Nemčiji zato, ar so tiskala poslanico sv. Oče, v šteroj brani kat. vero proti poganstvi narodnoga socializma. Kongres Kristuša Krala se odpre 25. junija v Poznanji na Polskom. Vučeniq i Pobožni možje bodo pred neštetimi jezeri naroda iskali Zroke, zakaj se širi brezboštvo i rešavati čast Kristušovo. Na meji brezbožne Rusije se vrši kongres Kristuša Krala, naj dober Zveličar poslühne prošnje, ki je milijon i milijon lüdi ponavla den za dnevom: Zveličar sveta, reši Rusijo. 50 letnica francoskih kat. delavskih organizacij se je obhajala v Lille-i. Na proslavo je privrelo 25 jezero kat. delavcov, ki se dajo voditi po navukaj kat. Cerkve i si tak iskati zbolšanje svojega stana. Delavce je blagoslovo i navdüšeno pozdravo kardinal Lienart. Okrožnica Svetoga Oče „Quadragesimo Annoˮ priznava delavcom vse pravice i poziva delodajalce, da dobiček morejo deliti tüdi z delavci. Ta okrožnica, kak je razlagao Lienart delavcom, je proti komunizmi i proti hitlerizmi. Kak gučijo Španjolski komunistični voditelje? Diaz: „V pokrajinaj, štere mi držimo, nega več privatnih vlastnikov. Ravnotak cerkve ne. Te pridobitve naše nikdar ne dovolimo, da bi se zgübile.ˮ Solidarie dad Obrera list piše: „Ne ostane njim več nieden oltar, pa bi li šteli nazaj Bogi slüžiti. Ali to nikdar ne bo.ˮ — Z teh reči je jasno, da so izgovori komunistov, kak da oni neso proti veri, edna nesramna laž. Djanja vse nači kažejo, kak vüsta govorijo. 2 K ureditvi kmečkih dugov. Na osnovi čl. 11 odst. 2 uredbe od likvidacijo kmečkih dugov je finančni minister izdao pravilnik od izdavanja i anuitetnoj slüžbi tri procentnih obveznic kmečkih dugov. Pravilnik ma 13 členov i stopi v valavo, kda ga razglasijo Slüžbene novine. Po tom pravilniki bode država izdala obveznice, ki se imenüjejo 3% obveznice za likvidacijo kmečkih dugov. S temi obveznicami se bodo izplačüvale nepokrite razlike 25% iz odstavka 2 čl. 10 i ostanek v višini 25% odst. 2 Čl. 11 uredbe od likvidacije kmečkih dugov, povekšani za 1%. Deli izpod 100 Din. se bodo izplačüvati v gotovini, ali so izpod 50 Din., z obveznicov za 100 Din. pa, če znašajo več kak 50 Din. Te obveznice bodo izdane v falataj po 100, 500, 1000, 5000 i 10.000 nomi-nala. Obveznice bodo nosile 3% od 1. marca 1937. naprej. Izplačilo se bo vršilo na osnovi predloženih kuponov, začenši 1. marcom 1938., kda zapadne prvi kupon. Te obveznice se morajo amortizirati v roki 20 let. Prvo odplačilo duga se bo izvršilo 1. márca 1938., slednje pa 1. marca 1957. Amortizacija se bo vršila bodisi po nominali z letnim žrebanjom, bodisi z svobodnim odküpom. Rekruti — dijaki, pazite. Rekruti-dijaki, rekrutirani leta 1936. i tüdi prle, ki majo pravico do dijaškoga roka po čl. 49 točke 1 zakona od ustrojstva vojske i mornarice, to je tisti, ki majo najmenje višji tečajni izpit v gimnazijaj ali realkaj, ali pa absolvirano popuno srednjo Strokovno šolo s končnov sküšnjov, štera ustreza višjomi tečajnomi izpiti i bi želeli stopiti v kader letos, morajo vložiti prošnje za sprejem v kader pristojnim vojaškim okrugom najkesnej do 1*. avgusta. Prošnji je priložiti izpričevalo od končane šole. NOVI REKTOR LJUBLJANSKE UNIVERZE. Univerzni svet si je Preminoči petek Zvolo za novoga rektora univerze krala Aleksandra vsevučiliško-ga profesora juridične fakultete, g. dr. Rado Kušeja. Rektorska doba traja dve leti. Novi rektor je koroški rojak. Narodo se je v Libučah pri Pliberki 21. junija 1875. i je Znani vučenjak cerkvenoga prava. Več znanstvenih del je napisao že v Avstriji. Novi rektor vala za ednoga najbolšega poznaval-ca cerkvenoga prava v našoj državi i za nevmornoga ino Zvünredno plo-dovitoga pisátela i raziskovalca problemov, ki se tičejo njegove pravne stroke. V prvejših letaj je bio večkrat dekan pravne fakultete. Izvolitev prof. dr. Kušeja za novoga rektora naše univerze bo z veseljom pozdravila vsa akademska mladina kak tüdi vsa Slovenska javnost. Prvi slovenski sprevod v Kobilji. V četrtek 3. junija je bio pokop Trajbar Jožefa iz Kobilja. Na velko začüdenje smo opazili, da so g. kantor slovenski slovo jemali i tüdi na pokopališči so spevali slovensko pesem. Skoro gotovo lehko pravimo, da že sto let Kobiljančarje neso čüli slovensko slovo pri sprevodi. Od časa kak se je Kobilje odtrgnolo od Bogojine i pridrüžilo v Dobrovnik s tem namenom, da se ta Slovenska ves po-vogršči — i dozdaj — je bio v Kobilji vogrski sprevod. Vüpamo, da se odsegamao ne bo več Slovencom v Kobilji vogrski sprevod držao. (Kda čtemo zgornje vrstice, se nam vidi neverjetne, da je kaj takšega v Jugoslaviji mogoče. Pomislimo, da smo že 20 let v Jugoslaviji i Slovenci v Kobilji dosegamao neso meli slovenskoga sprévoda. Tüdi je bilo v zadnjoj številki »Novin" pisano, da je tüdi cerkveno petje bilo do nedav-nöga vogrsko. Kakša narodna krivica se je s tem dogajala. Ali je ne bilo zadosta, da so to lüstvo šteli madžarizirati pod Madžarskov? Čüdno, da se je to 20 let nadalüvale pod Jugoslavijov. Op. uredništva) Politični pregled. Domači. Lepa zmaga JRZ stranke pri občinskih volitvaj v Sloveniji. Preminočo nedelo so bile 17 slovenskih občinaj. Zmagala je povsedik JRZ stranka. V dvanajstih občinaj nasprotniki sploj ne so mogli postaviti kan-didatnih list. V vseh 17 občinaj se je volitev vdeležilo 6772 volilcov, od teh jih je glasüvalo za JRZ 5976, za zdrüženo opozicijo pa samo 796. Vsega sküpno so volili 304 odbornike, od teh jih je dobila JRZ 294, zdrüžena opozicija pa 10. Demonstracije proti Živkovič Perti i njegovim prijatelom. V soboto, 5. junija večer se je z brzivla-kom pripelao iz Beograda v Ljubljano predsednik stranke JNS Peter Živkovič v spremstvi nekaj njegovih prijatelov. Že na kolodvori je vnožina naroda sprejela goste z demonstracijov. Na Kongresnom trgi, kde se je taki po prihodi gostov začno prijatelski večer, je policijska straža mogla biti povnožena s krepkim oddelkom policijske straže iz Maribora, da se njim je posrečilo obvladati vnožico, ki je na ves glas demonstrilala svojo nezadovolnost. Demonstranti so kričali, füčkao metali pološke i droge. Tüdi v Kranji i v Kamniki so bili sprejeti Živkovič i njegovi pristašje z rečmi: »Dol z Živkovičom 1 Dol z JNSari 1" Narod dobro vidi z kem ma delo, zato si ne žele več robstva, kak ga je melo pod JNS stranko. Svetovni. Madjarski regent dobi kralevske pravice. Ministerski svet je Preminoči petek razpravlao od spremembe v zakoni od regenstva. Regent dobi pravico, kak jo je meo pred bojnov krao. Regent lehko odkloni vse zakone, štere izglasüje parlament. V zakoni se guči tüdi od nasledstva. Regent bo Sestavo listo treh ministrov i med njimi lehko parlament zbere naslednika. Parlament pa zbere 100 članov iz obeh zbornic, ki tüdi lehko sestavijo listo treh kandidatov. GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Državna meščanska šola dr. Ivanocija v Lendavi priredi dne 13. t. m. ob pol 11 vöri predpoldnom javni pevski i telovadni nastop na vrti šolskih sester v Lendavi. Prireditev je predvsem namenjena starišom i lübi-telom šolskih dec, da se vtrdi vez med domom i šolov, kda na konci šolskoga leta vučenci polagajo račune, v keliko so izkoristiü šolski čas. Vstopnine nega, prostovolni prispevki se hvaležno Sprejemajo v prid siromaškoj deci. — Vlüdno vabi Upraviteljstvo. Bela zastava na poslopji sreskoga sodišča v Soboti. Sresko sodišče v Soboti je v četrtek, 3. junija izobesilo belo zastavo v znak, da nega zapretoga niednoga kaznjenca. Po bojni je to prvi slučaj. Vsi bi bili jako veseli, če bi ta bela zastava dugo-dugo plapolao na tom poslopju. Bio bi to radostni znak, da se je lüdstvo zbolšalo. Oblasti na znanje. V Bakovcih, v Krogi i v nešternih drügih občinaj je nekša mlada deklina pobirala živež za sestre sv. Križa v Soboti. Mela je kratke vlasé i ne mela nikšega pooblastila, da bi smela pobirati kaj. Č. sestre ne so dale nikaj po njej pobirati. To na znanje oblasti, naj po zakoni postopa. Preselitev sreskoga načelstva v Murski Soboti. Urad sreskoga načelstva v Murski Soboti se v soboto 12. junija i v pondelek 14. junija preseli iz dozdajšnjih prostorov v novo Občinsko zgradbo (Delavski dom) na Aleksandrovoj cesti št. 20. Teva dva dni se s strankami ne bode uradova-lo. Redno uradüvanje v novih prostoraj se začne 15. junija t. I. Na podporo Novin darüvao Ke-nje Franc z Kobilja 5, Bauer Eugen, Šoštanj 25 Din. Bog povrni. M. Polana. Neka maloletna deklina z Črensovec je pri nas pobirala na žižkovsko kapelo, gda ne mela za to pooblastila. Naj Črensovska občina i odbor za Zidanje kapele v Žižkih tű red napravi. 13. junija 1937. NOVINE 3 Bogato naročnino v zneski j 100 Din. samo za Novine nam je poslao Kanič Matjaš iz Francije. Bog plačaj! Zahvala. Čütim za dužnost, da se na tom mesti najlepše zahvalim vsem svojim volilcom za zavüpanje, štero so stavili na mene. Jaz oblübami, da bom se po vseh svojih (nočeh Potrüdo delati za dobrobit občinske sküpnosti. V vsakšem slüčaji se lehko obrača na mene vsaki. Jaz bom vsikdar na razpolago i vsikdar šo na roko vsakomi i včinim tüdi vse, ka de se včiniti i dosegnoti dalo. Najlepše vas pozdravla: Glavač Martin v Beltincih. Dobrovnik. Preminočo nedelo — 6. jun. — je bilo v našoj cerkvi prvo sv. obhajilo za celo dobrovničko faro i ešče iz Strehovec, ar Strehovska deca hodijo v Dobrovnik v šolo. Lepa i genliva slovesnost je bila. V nabito punoj cerkvi je mogočno donela Slovenska pesem, kak šče mogoče nikdar dozdaj. Cela cerkev je spevala. Z zdrüženimi močmi so pokazali Kobiljančarje, Slovenci iz Kamovec i Strehovčarje, ka zmorejo Slovenci. G. kaplan so držali kratek nagovor Slovenskoj deci v slovenskom jeziki, vogrskoj pa vogrski. Po končanoj božoj slüžbi so prvoobhajanci dobili sküpen zajtrk na farofi. Ne samo lepo vreme, temveč tudi odlična zasedba letošnjega ljubljanskega velesejma sta pospešila že v prvih dneh njegov obisk, ki je zelo velik. Prihajajo poleg interesentov iz vseh delov Jugoslavije tudi številne skupine iz Italije in Avstrije. Küpčije gredo dobro, posebno v pohištvu, avtomobilni, motorjih in najrazličnejših strojni. Sevedá ne manjka interesentov tudi za druge izdelke, ki jih ve-lesejem nudi neštete, a vse pregledno urejeno. O organizaciji samega velesejma se je zelo pohvalno izrazi! tudi trgovinski minister g. dr. Milan Vrbanič, ki je velesejem otvoril in si ga prvič ogleda!. Zelo privlačno so posebne razstave : lovska, malih živali in pa gospodinjska z modno revijo.Velesejem traja do vključnč/ 14. t. m. Na železnicah 50% popust, kupiti pa je treba na postajni blagajni poleg cele vozne karte še posebno rumeno Železniško izkaznico za Din 2.- , brez katere popusta ni mogoče izkoristiti. Velesejemske legitimacije pa se izdajajo pri blagajni na velesejmu, kjer tudi potrdijo obisk. Odmevi iz občinskih volitev v Beltincih. Štirje so se borili za zmago. Zmagao je kandidat mladine, dober krščanski mladi mož, Glavač Martin. Mladina je po biciklinaj i ešče z autom vozila volilce oddaljene na volišče. Vredna zaistino vse hvale. Da je JNS tábor divjao i celo dejansko napadao nešterne dečke, je samo dokaz zrelosti krščansko misleče beltinske fare mladine. Pred končanjom glasala se je prikazao na volišči narodni poslanec, g. dr. Klar, ki je bio burno pozdravlen. V svojem govori se je lepo zahvalo volilcom za vküpdržanje, štero naj ostane tak lepo skičeno, kak so bile rože v šopki, šteroga so njemi mladenke pri toj priliki izročile. Volilce je pozdravo tüdi g. Litrop, predsednik občine Turnišče. V Beltinskoj občini je nad krasnov zmagov veliko veselje. Majniška deklaracija v Ljutomeri se bo vršila zdaj v nedelo 13. junija. Te spomin ščemo zdrüžiti z dnevom, kda obhaja god naš voditeo dr. Anton Korošec, notrašnji minister i glasiteo slovenskoga naroda. V soboto večer zagorijo v mraki kresovi na bregaj naših Slovenskih goric. V nedelo ob pol osmih zbiranje naroda pred Katoliškim domom, Odked krene narod v sprevodi v cerkev k sv. meši, štera bo ob osmi. Po meši bo v Katoliškom domi Proslava. Vsi, ki ste mogoči i blüzi Ljutomera, vdeležite se te lepe proslave, da tak pokažete vdanost tistomi, ki je vresničo žele naših pradedov i nam priboro svobodo. Kratki glasi. Mesto gostüvanja v zapore. V okolici Jarenine poleg Maribora so se od februara naprej na veliko krale kokoši. Orožnikom se je komaj zdaj posrečilo priti kürjim tolvajom na sled i to na brata Jožefa i Tomaža Zemliča iz Jarenine. Orožniki so na Zemličovom domi vršili preiskavo ravno te, kda je Tomaž stao pred oltarom s svojov nevestov. Gda so prišli svatovje domo z cerkvi, so orožniki taki zaslišali oba brata, kde sta ovadila vse. Orožniki so jiva taki odpelali v sodne zapore, kde so se njima Zagvüšno bridke sline cedile za pečenimi picekami. Elektrika bujla dete. 6 letni sin delavca Škafič iz Žapuž pri Ljubljani je neso s svojim bratom mleko v mesto. Kre ceste na travniki pa je zapazo lepo korino, štero si je šteo vtrgnoti. Skočo je k korini, pri tom pa se je dotekno žice, štera se je vtrgnola z droga i je bila napunjena s tekom elektrike. Dečkec je taki postao mrtev i vsakša pomoč je bila zaman. Osem železniških delavcov je zmečkao vlak, kda so delali na progi. Nesreča se je zgodila na progi med Beljakom i Špitalom pri Vojniki. Delavci so šteli odstopiti na drügi tir, ar se je bližao tovorni vlak, a od drüge strani je pa privozo brzi tak naglo, da delavci ne so mogli se odmeknoti i tak je vse razmesaro. 12 deklinic se je vtopilo na šolskom izleti blüzi kraja Crajoca na Romunskom. Deklinice so se v čuni vozile po jezeri. Pri tom pa se je eden izmed čunov, v šterom je bilo 12 deklin, prevrgao i 12 deklinic se vtopilo. Tüdi eden drügi čun s 25 vu-čenkami je premino, ali vüpajo, da je te čun kama zablodo i da ga bodo najšli brez vsakše nesreče. Avtobus je spadno v prepad, ar je šofera zadela srčna kap. Poleg kraja Redding v Kaliforniji je velki autobus, ki vozi po vsoj Ameriki, spadno v prepad. V njem je bilo 9 lüdi, ki so vsi mrtvi. Preiskava je dognala, da je šofera zadela srčna kap, kda je vozo po najbole nevarnom ovinki visike gorske ceste. Kda je autobus spadno v prepad, se je vužgao ešče benzin i je vse zgorelo. Noži na deli. Preminočo nedelo so vročekrvni dečki obračunavali z svojimi neprijateli. V Subotici je eden dečko z dugim mesarskim nožom zaklao Sabo Franca, brez toga da bi si te računao na to. — V Tavankuti tüdi blüzi Subotice je Gršič Pero 18 letni dečko smekno svojega dugoletnoga neprijatela Milunovič Grgo, šteroga so taki spravili v špitao, gde se bori s smrtjov. — Tretji slüčaj je pa bio na Žedniki, gde je Tatalovič Nikole 15 sin z botom jako zbio 10 letnoga dečka Smiljanič Maniša. Dečkec je jočič bežao domo i povedao oči, ka se je zgodilo. Oča Tatalovič je taki šo na dom Smiljaniča i pravo oči, da je zato prišao, da obračuna ž njim. Smijanič njemi pravi, da zavolo dece se ne bodeta svajüvala, a med tem je že smekno Tatalovič Smijanoviča, šteri je taki obležao nezavesten v mlaki krvi. Spravili so ga v špitao. Vsemi tomi klanji i smicanji je kriv alkohol. Kelko drüžin je zavolo toga sovražnika prišlo na rob propada i kelko zaporov se napunjava zavolo njega. Zadnjih 17 verskih šol na Würtemberškom so hitlerjevci zaprli preminoči petek. Te šole so mele šče 838 vučencov, štere so oblastniki ednostávno poslali v brezverske državne šole. Strašna süša vlada v francoskom Maroki. Francoski senator Teodor Steeg, ki je po nalogi vlade prepotüvao te kraje, je zdaj poročao, da smrt od lakote grozi poldrügomi milijoni narodi, če vlada pravočasno ne bo poskrbela, da bi v ogrožene kraje poslala zadosta živeža. Senator je srečavao na jezere lüdi, ki so že tak oslabeli, da so se komaj na nogaj držali. 350 hiš zgorelo v vesi Veviršani v okrožji Korotingen v Litvi. Zgorelo je tüdi Župnišče, med tem pa kda so cerkev, ki se je tüdi vužgala, ešče pravočasno rešili. 500 lüdi je brez strehe. Škode je nad 3 milijon dinarov. Veliki mraz. V začetki junija je bio tak Velki mraz v severnoj Nemčiji, da so po ogračekaj zmrznole Vodne šprickance i vsa zelenjava. Smrtna nesreča 5 letnoga dečka. Kmet Ramoser iz Tirolskoga je šo po nekšem opravki v log. Vzeo je tüdi s sebov svojega 5 letnoga sineka, šteri je v logi splezo na edno malo drevo, te gda ga je oča ne vido. Na drevi se njemi je edna vejka potrla i je dečkec tak nesrečno spadno na tla, da se njemi je od drügoga dreva vöstoječa vejka zarinola v oko i tak v možgane. Nesrečen oča ga je taki vzeo v naroče i bežao ž njim k zdravniki. A vsaka pomoč je bila zaman i dečkec je naskori v groznih bolečinaj vmro. Starišje, pazite na deco. Izmenjam vsa oljna semena kak: repično, sunčeno i tikveno seme. Olje zmerom friško iz znane oljarne Ivan Ribič. Cezanjovci. ALBIN SAGADIN - BELTINCI. POSESTVA. PREKMURSKA BANKA D. D. v Murski Soboti PRODA po ceni in pod ugodnimi plačilnimi pogoji sledeča svoja posestva: ANDREJCI: Hiša in gospodarsko poslopje iz opeke ter 8 oralov zemljišča; CANKOVA: 2 hiši na Glavnem trgu (Šadl) ter 7 ½ oralov zemljišča. (V hiši se nahaja trgovina); FOKOVCI: Gostilniška hiša in klavnica iz opeke z vrtom in sadovnjakom GORNJA LENDAVA: Hiša iz opeke (bivša videnska šola) z vrtom in sadovnjakom; KOROVCI: 11 oralov prvovrstnih njiv in travnikov; MORAVCI: Hiša in gospodarska poslopja iz opeke ter 9 oralov njiv, travnikov in gozda; PORDAŠINCI: Hiša in gospodarsko poslopje ter 3¼ oralov zemljišča ROGAŠEVCI: Trgovska hiša s pekarijo, vrtom in sadovnjakom: SERDICA: Velika trgovska hiša s klavnico in vrtom ter 1 oral travnika; Sv. JURIJ: 2 orala lepega gozda. Zelo ugodna prilika za naküp nepremičnin! CENE. Živina. Kg na živo vago v dinaraj: jünci debeli 4.50-4.75, poldebeli 3.75— 4.25, biki za klanje 3.20—3.50, krave za klanje 3—4, plemenske krave 2.90—3.66, krave za kolbase 2—3.50, telice 3.70—5.50, teoci 6—7.50, praščiči 5.50—7.25, plemenski prasci 5—6 tjednov stari 90—110, 7—9 tjednov stari 120—130 Din. po falati. Konji 3000—3600 Din. Zrnje. 100 kg. v dinaraj: pšenica 180, žito 130-140, oves 110-120, kukorica 100 do 115, grah 250—260 Din. Pošta. Miholič Štefan, Brazeuz. Din. 37 sprejeli. — Krampač Katica, Mobecque. Sprejeli 307 Din. 40 par. Razloži nam,našoj si poslala te peneze. — Fortun Štefana domači, Nedelica. Vašega Novine so prišle z Francije nazaj, pošlite nam njegov novi naslov. — Gerič Štefan, St. Renny. 63 Din 60 par sprejeli. — Taljan Ignac. Vantrombois. Din. 12 sprejeli. Za junij i julij plačane stem Novine, štere smo včasi poslali. — Zver Štefan, Merris. Din 88 sprejeli. S tem je celoletna naročnina plačana. — Palatin Aleksander, Sv. Sebeščan. Na lani sprejeli 5 Din i na letos 45 Din. — Gumilar Aleksander, Vidonci. Sprejeli 50 Din. za Horvat Margarete v Franciji i za vaše naročnike 176 Din. — Lebar Katarina, Courte Soupe. 95 Din 40 par sprejeli. Na koj je višek? — Sobočan Ana, Chllins. Sprejeli 31.80 Din. — Žalik Ivan, Acheux. 42-40 Din. sprejeli. — Hozjan Jožef, La Petite. 50 frankov sprejeli. — Resnica. Joškec se je prebudil in skočil razposajeno iz kota izza peči. Kako ga je nekaj dvignilo, da je tako lahko vstat. Morda zarja, ki je v čüdni rumenordeči svetlobi na rosnatih oknih žarela. Tega ne bi mogel ravno z gotovostjo trditi, toda planil je k oknu in se čudil nad lepoto žarkov tako krasno se lomečih v rosnih kapljicah. Kako čüdovito je to! Za njim je prilezla Barica. Kadar se je Joškec prav navdušeno čemu čudil, je moralo že biti nekaj posebnega. In to naj bi Barica zamudila! Nikdar! Tudi le je treba priti izpod tople odeje. „Na, vidiš, kako je lepo je kazal Joškec. „Joj, kako lepo je strmela Barica. Stala sta v samih srajčicah, še mislila nista na to, da bi se oblekla. Kdo bi se zdaj mogel Spomniti na take stvari. „Čüješˮ, je nenadoma vprašala Barica, „golob joče!ˮ Joškeca je zadelo. Obrnil se je od okna in nekam z nevoljo dejal: „Kaj bi jokal! Samo gruli, ker ima tako navado. Golobje zjutraj vedno grulijo.ˮ „Naš joče! Pa kako žalostno.ˮ Zdaj bi jo najrajši udaril, da bi molčala. Toda bilo bi nevarno, gotovo bi se zadrla na vse grlo in potem — znala bi še kaj ovaditi. Uh, da mora biti povsod zraven. Odšel je ves obupan k peči in se vsedel na klop. Barice ni hotel več pogledati in tudi okna ne, kjer je bilo največ žarkov. Gledal je neznanega svetnika na sliki za omaro, jezno gonil z visečimi nogami in mislil na včerajšnji dogodek. Saj je bilo lepo, ko so spüstili v golobnjak par mladih belih golobov, ki jih je bil Karči prinesel od tetičinih. Vsi so jih gledali, da sta se boječe skrivala. Počasi pa sta se le opogumila in začela po strehi zletavati. Toda daleč nista mogla. In to ga je jezilo. Zato je začel razmišljati, kako bi ju pripravil, da bi zletela na vrt ali kam drugam, nekoliko dalje. Ko sta bila z Barico sama, se mu je pri tem zgodila nesreča. Vrgel je kamen, zadel goloba v glavo in ga ubil. Zvalil se je s strehe nekam na drugo stran hiše. Najti ga nista mogla nikjer. Joškec je hotel, da bi bila to samo nesreča. Saj ni nameraval goloba ubiti, samo poletel naj bi, ko pa je tako lepo gledati, če leti čez domače dvorišče. Z Barico sta se zmenila, da je bila to res nesreča in da tega nikomur ne povesta. „Kaj pa naj rečeva, če naju vprašajo ?“ Joškeca je skrbelo. Spogledala sta se z Barico in oba zardela. Res, nekaj bo treba reči. Da nič ne vesta? To bi lahko bilo sumlivo, zakaj skoraj ves popoldan sta pazila na golobe. „Veš, kaj, povedati morava, da ga je mačkaˮ, se je domislila Barica. „Lahko da je zletel s strehe in padel na tla. Potem sva pa videla, kako ga je mačka zgrabila.ˮ „Dobro, mačka ga je. Pa samo, če naju bodo vprašali. Sama ne pove va, ker bi tako lagala.ˮ S tem sta bila zadovoljna. Tako nihče ni mogel zvedeti, kako je ravno bilo. Mačka pa lahko uide, če jo spoznajo za krivo. In v resnici so obdolžili mačko. „Mačko je treba ubiti, če hočemo imeti golobe,ˮ je Joškec slišal mater. To bo pa hudo. Na, Karči je celo obljübi!, da še to pred večerom stori. Joškec je takrat postal bled. No pa saj mačka zbeži in bo dobro za vse. Barica je začudeno stala sredi sobe in držala prst v ustih. Kaj pa naj bi začela, ko se je Joškec tako jezno držal. A tedaj se je nekaj zgodilo, kar je oba iznenadilo. Karči je prinesel mrtvega goloba. Ubogi ptič je imel glavo krvavo in izbito levo oko. Prav za prav se je moral vsakomur zasmiliti. Joškeca je bilo sram. In povrh tega so se še vsi zbrali, da so videli. Karči je golobu razprostrl bele peroti. Glava je spačeno visela navzdol, noge so bile krčevito stegnjene. „Prav v levo stran je zadel kamen, ki je goloba ubil; in jaz bi še kmalu ubil mačko, ki je nedolžna.ˮ „Kdo neki je ubil goloba?ˮ so se začeli spraševati. Toda povedal ni nihče. In končno so zamrle vprašujoče besede na ustih vpraševalcev. Sredi tišine, ki je nato nastala, pa je obvisela resnica na čakajočem vprašanju: kdo neki je ubil goloba? Tedaj je na glas zajokal Joškec in takoj za njim Barica. Kakor bi se domenila. „No, no saj ni treba take muzike zavoljo enega golobaˮ je tolažila mati. A Joškec in Barica sta tulila dalje. Hm, ni treba jakosti! Kdo pa je ubil goloba ? In še mačka bi kmalu zgubila življenje! Ali zaradi tega ni vredno, da jokajo trije? Vredno, vredno! Pa saj so jokali: Joškec, Barica in zapuščeni golob na strehi. 4 NOVINE 13. junija 1937. Spomin na mater. Kak vsako leto, tak tüdi letos se obhajao i slavio po celoj Ameriki drugo nedelo maja, materin den. Te den se prav veselo spominamo svojih dragih mamic i si v dühi zbüdimo njihove lübezni ino tolažbe, štere prihajajo iz njenih lübečih src. Pretekla so že duga leta, od kak Vas je, mati moja, pokrila za vedno čarna zemla. Vsaki den, draga mati, se Vas spominam v molitvi. Vnoga skuza mi zdrči po lici doli v spomini na Vas. Samo počivajte, tam daleč i mirno, ve ste si zaslüžili počitka po tak siromaškom, težkom ino trüdapunom živlenji. Delali ste noč i den, samo zato, da bi nam, deci svojoj, preskrbeli krüh i potrebno obleko. Četüdi je že minolo 13 let, šče se spominam Vaših grenkih i britkih skuz i Vaših lepih navukov. Bilo je lepoga jesenskoga dneva, kda svi šle kopat krumple. Pravili ste mi, ka naj včinim, kda bom velika, kama naj idem i kak naj živem. Gučali ste, kak da bi znali, da Vas bo Bog pozvao k sebi. Oh, draga mati, kak s težkim srcom sem Vam te odgovorila, da ne idem od Vas, dokeč naj ne bo ločila nemila smrt. Niti mislili ne ste, da bi Vam mi deca Vaša bili na pomoč v poznejšem živlenji. Skrbeli ste samo, kak naj bi mi prišli do prave sreče. Komaj je minolo par mesecov, pa je že potrkala ta nemila smrt na naše dveri ino nam je iztrgala iz rok Vas, našo drago, sladko i dobro mater. Za vedno nam je Vas vzela. Oh, mamica! Samo v senjaj i v dühi mislimo na Vas i Vas vidimo. Vaša smrt je bila najtežkejši vdarec za nas. Nišče na sveti nam Vas ne more nadomestiti. Odišli ste od nas za vsikdar i se znova zdrüžili z našim dragim Očom, šteroga niti Poznali ne smo, ki nam ga je vzela vojaška krugla.deset let pred Vašov smrtjov. — Draga ino dobra mati naša, ne moremo Vam poplačati Vašega trüda i lübezni, naj se Vas smili roka Vsemogočnoga, nas pa ednok za vedno zdrüži z Vami. Do tečas pa draga i sladka mati počivajte sladko i mirno ! ________Hozijan Gizela iz Amerike. Banque S. Baruch et Cle, U. Rue Auber H. PARIS - 9e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Francija: št. 117-94, Paris; Holandija: št. 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznico. 24-24 Pisma naših iz tüjine. Hozijan Gizela, roj. Rebrica iz Chicage, Ul. Sev. Amerika iz G. Bistrice: Prečastiti ! Že dostakrat sam Vam štela pisati, pa je vsigdar kaj takšega prišlo zmes, ka sem ne mogla. Dnes sam se pa odločila, da Vam napišem par reči. Morem Vam povedati, kak nas veselijo Vaši listi. Žmetno je čakamo od tjedna do tjedna i samo po njih zvedimo, ka se godi v našoj Slovenskoj krajini. Veseli nas tüdi, gda čtemo pisma naših izseljencov, pa tüdi naših študentov i dühovnikov. Srce se nam krči od veselja, gda čüjemo, kelko dühovnikov i sester je vzgojila naša lepa Slov. krajína. Če tüdi je siromaška, pa vseedno je bogata v dobrom. Daj Bog, ka bi ešče dosta več hčeri i sinov dala Bogi, ka bi tüdi mi vsi ednok mogli biti srečni po njih. Zdaj pa pozdravlam Vas, dragi urednik Novin i Marijinoga lista i Vam želem vnogo uspeha. Pozdravleni vsi črensovski dühovniki, vsa moja rodbina, prijatelji i znanci, moja nesrečna sestrica v Franciji i moj dragi brat pri vojakaj. Pozdravlena vsa Slov. krajina i vsi naročniki i čtitelje toga lista. Pozdravleni i Bog Vas živi ! Gutman Jožef v Franciji iz Filovec: Velečastiti g. urednik ! Z etimi mojimi malimi vrsticami vas najprvle prav srčno pozdravlam i vam želem vse najbolše od lüboga Boga i blažene Device Marije, ka bi še dugo živeli i krepili z Vašimi listi sine i hčeri Slovenske krajine v toj žalostnoj tüjini. Dosta nas je eti, mladi i stari, očevje i matere, šteri si slüžimo svoj krűh. Teško mi je pri srci, gda vidim, da eti v Franciji malo dajo na Boga i njegove dobrote. Vnogo bi vam lejko napisao od tej pokvarjenih lüdi, a vremen mi ne dopüšča. Dragi naši izseljenci, ostanite verni do Boga i katoličanske cerkvi, kak tüdi do domače rojstne hišice. Ne zapüstite naše lepe navade v domovini, to je, vsako nedelo i svetek idite v cerkev i lepo molite za svoje domače, šteri vsikdar mislijo na nas. Pozdravlam vse domače i poznance i ostanem z Bogom. Šlemer Adela, Francija iz Vidonec : Liste redno dobim že vsako soboto i me jakó veselijo. Teško Pri- čaküjemo slovenskoga dühovnika, 24 nas je v tom kraji od nas i mamo že mesto, kde bi dühovnik stanüvali, kda bi nas prišli spovedavat. Vsi bodite prisrčno pozdravleni. Pücko Marija, Francija: Želem vam, g. Vrednik, krepko zdravje, da bodete mogli svoj teški poseo leži vršiti. Liste redno dobivam i me jako veselijo. Pozdravlam vse domače i poznance, kak tüdi vso rodbino. Prša Jožef i žena Agneza, Francija iz Dugoveških goric: Pozdravta svojo mater, lendavske gg. dühovnike i vse poznance. Naše liste redno dobiva i so nama na veliko veselje. Buenos Aires, Argentina. Za prvi april so nas lepo napravili. Ko sem odprl „Prenso“, ki je tukaj najpomembnejši dnevnik. Tiska se ga do pol miljona, sem skoraj zavriskal. Če bi bilo komu podobno, da bi Gospod v sveti talarski obleki vriskal po mestnih ulicah. In lahko sem bil vesel. Na prvi strani ilustracije, Čez celo stran 40 cm na široko in 16 cm visoko je stala pred menoj na čelu prava bela Ljubljana. Nič za to, če je bilo prvega aprila. Lahko si mislite, kako veselje to za nas. Pa je to tudi pri drugih vzbudilo zanimanje in so vsi priznavali, da je Ljubljana čüdovito lepa. Objavo je oskrbel naš minister dr. Cankar. Bile so tudi slike od drugod. Cela prva stran iz Jugoslavije. V kratkem pa Pričakujemo, da bo izšla „Slovenska številkaˮ revije „Para Tiˮ, ki bo prinesla kakih 50 slik iz Slovenije. Oni dan smo z zanimanjem poslušali, kako se bo slišala iz Belgrada naša beseda. Žal nismo imeli 700 pesov, da bi plačali prenos kaki tukajšnji postaji in so tako bili le redki, ki so mogli dobiti to kar so prinesli valovi čez morje. Nekateri so se pohvalili, da so zelo lepo slišali. S slovensko šolo smo začeli, sedaj smo pa seveda sredi prepirov radi nje. Menda bo veljalo, da se ponavlja isto kar nekoč tam doma, ko so se šoli upirali. Samo da so bili tedaj razlogi dosti bolj pametni. Toda šola vseeno gre, sedaj ima Čez 30 otrok. Ono nedeljo smo napravili malo prireditvico. Prvo cerkveno zabavo tukaj. Zdrüžena z občnim zborom Bra- tovščine rožnega venca. Nekaj deklamacij, nekaj pesmic, nekaj za smeh, nekaj za res. Vdeležba je bila zadovoljiva. Čez 200 oseb in prireditev je pa tudi občinstvo prav razveselila. Samo šment je tukaj s takimi stvarmi. Naša drobnjad že kar zgublja Slovenska usta in jim rastejo „Španski klunčkiˮ. Pa jim spravi potem v usta naš č in š. In potem so še te razdalje in čas, ki ga nikoli ni. Zadnji čas se ustanavlja spet novo slovensko društvo za kolonijo v Saavedri. Veselic je seveda na kupe. Pač radi plešemo. In če so pa podplati predragi — saj se lahko kupijo coklje, ki ne stanejo več kot 4 Din (30 centov). Na samo sveto Velikonoč je bila plesna veselica v Villa Devoto. Seveda so vsi resni ljudje to obsodili. Žal imajo taki znatno manjšino ... Šmarnično pobožnost bomo zaklüčili na zadnjo majniško nedeljo v „Lurdu, ki stoji blizu mesta. Je obiskano svetišče, delano po načtu lurške bazilike na Francoskem. Ko sem bil oni dan tam, da uredim radi romanja, mi je župnik pokazal pismo, če bi ga mu mogel raztolmačiti. Zares me je presenetilo. Pravo slovensko pismo ! Na koncu pravi: boste že dobili kakega našega človeka, ki bo pismo raztolmači!. Podpis pa pravi „Marija Pezdirecˮ. Dobro jo je pogodilo. Ne kot tisti, ki je še! v Zagreb, ob povratku pa že ni več po domače znal... Naj se tudi drugi malo pobrigajo, kako je po naše. In žena se ni zmotila. Kaj bi bili mi Slovenci vedno tako skromni! V juniju bomo slavili obletnico Slovenske službe božje na Avellanedi. To bo pa spet praznik. Takrat bo pa „Bob„ in „štruklji .,. Teško, če ne bodo tudi harmonike ker naši ljudje se radi vrte. Redki pridejo zadnje čase sem Čez lužo. Če pa veste za koga da gre, mu pa le dajte moj naslov in mu naročite, naj se oglasi, če hočete, da bom potem odgovarjal na pisma, ki me sprašujejo o njih. Sicer bi se še lahko marsikaj napisal, pa moram končati s pozdravom in z običajnim zaklüčeni: „pa drugič kaj več.ˮ Hladnik Janez. Vreme: Velika vročina z grmlajcov, tüdi vetrovno. Senje: 16. junija: D. Lendava, Prosenjakovci, Sv. Sebeščan, Nedelišče; 18. junija Dokležovje, 21. junija Grad, G. Lendava. ANGORSKE zavce ma jako fal k odaji vsake vrste samec i samice najželezniškoj stanicI v BELTINCI. Slika od Müre. Bilo je po leti. Sunce je žgalo izpod neba, kak da bi štelo s svojimi zadnjimi poletnimi dnevami osmoditi zadnjo travico, ki je šče zelenela za kakšim grmom i čakala, da tüdi njo odreže svetlo nabrüšena kosa. Ferenčakov Vanč je stao na sredi svojega škegja i gledao na megle, ki so se valile, kak gore, edna na drügo. Dela je meo dosta, pa tüdi drüge misli so ga morile. Žena njemi je že pred petimi letami odišla, kak tüdi dosta drügih v Francijo iskat srečo. Že dva meseca je nej dobo nikšega pisma od nje. Bio je sam s svojov decov i starov materjov, štera je pa tüdi večkrat po cele tjedne ležala v posteli. Pa gda je mati ležala, jo je nadomestila njegova že petnajstletna hči, Ančika, ki je rada opravila vse namesto svoje mamice. Večkrat njoj je pravila: „Mamca,vi samo ležite, jaz vse opravim.ˮ Tak je tüdi bilo, kda je Vanč šo gledat v hleve svinje, so šče bole v redi bile, kak kda jim je nosila njegova mati jesti. Včasik ga je pokazala hči: „Oča, ve je to grdo, ka bi moški okoli hlevov hodo. Ite raj v štalo i češite kraveˮ. Ali oča je ne poslüšao Ančike, mogeo se je za vse pobrigati. Tüdi v štali je že on opravo. Janči, njegov najstarejši sin, je samo tepešijo spelavao, kak je dostakrat znao komi potožiti. Bio je šče mladi, zato jemi je Vanč vsigdar odpüsto: „Mladim vsem delo smrdi,ˮ si je večkrat mislo stari Ferenčak. Vsakši večer, kda so se najeli, je šo Janči spat. Ali füč i pesmi paj- dašov so njemi ne dala ka bi zaspao. Zato je tüdi on malo pogledno okoli, posebno te v leti, gda so noči tak lepe i tople za pošetavanje. Najmlajši sin, Števek je bio komaj deset let star. Zato ga je stari Ferenčak tüdi ne silo nikaj delati. A meo ga je med vsemi najraj. Na vse to je mislo Vanč, pa tüdi delo ga je mantralo. — V Siski so meli v šajbaj. — Od jüga se je začnolo čiduže bole oblačiti. Ančika i Janči sta odišla v Ložič obračat, ge so včera kosili. Šo je na gümlo, vzeo rasoje i grable i se s silov odpravo proti Siski. Prle je šče naročo svojoj materi, naj jima pove, ka prideta za njim. „Da bi bar telko počakalo, ka bi vküp zmetali, čeravno ne pogrmadimoˮ si je muvo med potjov. Oblačilo se je čiduže bole. Ančika i Janči sta friško obrnola v Ložiči i se napotila naravnoč po cesti v Sisek. „Bog moj, človek se šče najesti nemre,ˮ je potožo Janči. Bilo je ravno poudne. Ančika ga je samo z velkin, poglednola, odgovorila pa nej nikaj. Nebo je postalo skoro čarno i v „babjem kotiˮ je začnolo grmeti. Pri križi ob cesti sta se poklonila, Ančika se je šče prekrižila. Listje na drevji je trepetale, kak šiba na vodi, pa tüdi njeva srce je začnola bole na gosci biti od bežanja. Gda sta zavrnola z glavne ceste proti brodi, je negdi v Krči tresnolo, — tak, da se je strosila zemla. — Janči je začno hitrej metati svoje kratke, debele noge. — Ančika ga je s težavov dohajala. — Oba sta bila tihiva, gda sta prišla na most, ki drži proti brodi i sta gledala kak je Koršov mlin „opravlaoˮ svoje delo. Janošovi so tüdi za mlinom sküp devali. Iz Erjavic so pa bežali Dominkov Štef domo po kola, jüvo je bilo süho. „Node dežaˮ, je proroküvao Janči. Od zgor se je začnolo svetiti. Kda sta prišla z brega pri staroj Müri, se je izza oblakov pokazalo sunce. Obrnola sta po cesti okoli proti Siski. Da bi prišla hitrej, je Janči šo iskat čun, a bio je zaklenjeni. „Ej vi pa nikaj nej, či va okoli Šla, ve se več ne oblači tak jako,ˮ ga je potolažila Ančika. Resan se je oblak obno proti vzhodi. Kda sta prišla do mlinov, sta vidila na proji dosta na pol nagij lüdi, najhitrej kakše gospode. „Jaj, da so me pa stiščale te rasoje,ˮ se zgučao Janči i se veselio, kak de plavao prek Müre. Ančika ga je opomenola, da morejo prle obrnoti i te ta se kopala. „Ve so že zdaj oča obrnoli,ˮ je nevolno zamrčao Janči i šo za Ančikov, ki je zavinola dol z mosta napravo. Vidila sta očo, ka je ravno dol seo, vzeo iz glave stari, od sunca rjavi i od švica masten, čaren krščak i ga vrgeo na seno poleg sebe. „Da bi bar do tretje počakalo, te bi posüšili,ˮ jima je že od deleč razlagao oča. „Pa ka bi zdaj dež šo, kda tak lepo sunce sijaˮ se je odrezala Ančika, Janči je pa vrgeo šker k očovim nogam, si obrisao iz čela znoj, popravo pisano kapo na glavi, da so se njemi pokazali dugi, nazaj počesani vlasovje izpod nje i se odpravo proti Müri. Stari Ferenčak ga je pitao, kama ide, i gda njemi je odgovoro, ka se ide kopat, je zamrčao nekaj i si legeo na süho seno vznak i gledao sunce, ki je bilo lepo na vedrini. Tüdi Ančika je šla za Jančijom, a za njov je kričao vznak ležeči oča, naj dugo ne hodi, ka do v navile devali. Janči je že stao slečeni pri nekšem kundra-vom gospodi i jemi nekaj razlagao. Včasi je tüdi z rokov zamahno, da ga je gospod bole verno poslüšao. Obrnola sta se i šla, pogovarjajoč se med sebov, kak da bi se ži dugo poznala. Kda sta bila oddaljeniva od Müre šče nekaj stopajov, je Janči nahao gospoda, se zdrkno iz brega, skočo v vodo, kak da bi vreče pesika v vodo vrgeo. Gda je prišeo iz vode, je stepeo glavo, kak vidra, kda pride iz vode. Ančika jiva je nekaj časa gledala, nato se pa obrnola i šla. Janči je bio tak zavervani v svojega novoga pajdaša, da je pozabo na seno i na oblačno nebo. Komaj te, gda je začnolo grmeti, je Janči skočo iz pesika, gde sta se prepekala z njegovim pajdašom i se šo oblačite Kda je Ančika prišla nazaj, je ži oča vküp devao. Čemerno jo pogledno, gučao pa nej nikaj. Znao je, ka Jančija nede več nazaj. Od velkoga dela sta pozabila gledati na megle, štere so se valile, kak ponjave vküp. Po drevji je püščalo listje. Prve debele kaple deža so začnole kapati. Oča se je zgledno proti šajbi, ki sta jo šče mela z Ančikov vküp devati i vido, ka je Janči je šo z grablami k njima grmadit od svoje šajbe, ki jo je že vküp djao. (Dale) Novine izhajajo vsaki četrtek sa prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in uradnik, Klekl Jožef, župnik v pok.