41
in še celo ti imajo nekatera nomina agentis na -avac, n. pr. skakavac. Ogrski Slovenci imajo -avec. Včasih bi -alec utegnil biti pravilen, n. pr. tkalec, a to je edini slučaj, kolikor se spominjam. Obliko -avec potrjuje starosloven-ščina, ki pravi daveč, ne daleč. Katera oblika bo zmagala, vprašate? Nekoč sva se prepirala z rajnim Levstikom pred šenklavško cerkvijo, ali naj pišemo -avec ali -alec; slednjič je zamahnil na svoj odločni način in zaklical: ,Nič! Jaz bom pisal -alec!' Tudi meni se danes zdi, da bo -alec močnejši. Kaj hočete contra torrentem ? Usus turannus! Da, pritrdim Vam, da bi Levčev pravopis lehko postal pod-
MRKS PLETERŠNIK
laga enotnega in šolskoobveznega pravopisa. Pa bo težko. Ko bi se Leveč le ne bil doteknil izgovarjave, ki v pravopis niti ne spada in je vzbudila toliko nepotrebnega hrupa! Toda mi Slovenci smo jezikosloven narod, slovničarjenje nam je prešlo v meso in kri. R marsikaj se bo vendar izravnalo samoposebi."
Ko smo se poslovili in izrazili upanje, da bomo praznovali tudi osemdesetletnico, se je gospod profesor nasmehnil, mirno zamahnil z roko ter dejal: „Bog ne daj!" — Mi iz vsega srca želimo, da bi se mu ta želja ne izpolnila in da bi mu še večkrat mogli vdano čestitati, kot mu čestitamo danes.                                                   /. C.
Jubilejna umetniška razstava.
Osemdeset let slovenske upodabljajoče umetnosti naj bi prikazala razstava v Jakopičevem paviljonu. Čudno je to: pri nas je g. Jakopič zbral in uredil zgodovino slikarstva, preden smo imeli napisan količkaj točen in obširen obris našega slikarskega razvoja. Šele v najnovejšem času smo dobili nekaj temeljitejših znanstveno zanesljivih monografij iz umetnostne zgodovine, drugi viri tečejo jako skopo. Energičen umetnik pa je segel dalje, kot je njegova dolžnost, si zbral material, ki bo znatno oprl tudi znanstvenika. To je nekoliko nenavadno, a dokazuje, da je stremljenje g. Jako-
piča popolnoma resno in realno. On ni le sezidal slovenski upodabljajoči umetnosti razstavnega paviljona, ki je skromen, a je nujen pogoj umetnostnega razvoja, ter zbral okrog svoje osebe strokovno neorganiziranih umetnikov, temveč prevzel tudi težko delo, da poišče in uredi v retrospektivno razstavo razstresene slike zadnjih osemdeset let. Zato zasluži toplo in iskreno zahvalo. —
Precej tesno omejeni paviljon je za to razstavo okusno prirejen in kolikor mogoče dobro porabljen. Kljub velikemu številu slik se stene ne vidijo preobtežene; zlasti glavna dvorana učinkuje zelo mirno, dasi reprezentira z nekaterimi izjemami precej natančno ves razvoj od Langusa do flžbeta. Vtem in po sosednjih manjših prostorih so razvrščene — manj pregledno, kot bi bilo želeti, toda po krivdi prostora in materiala, ne urejevalca — različne slikarske šole. Najprej La-jerjevi učenci, dekadenti dekadentne umetnosti baroka. Med temi si je priboril največ imena Langus, zadnji baročni slikar Kranjske, ki je postal novo, a manj sijajno žarišče slovenskega slikarstva; njegova šola in zlasti on sam sta na razstavi krepko zastopana. Poleg Langusove šole in nevplivano od njega gre dekorativno in zgodovinsko slikarstvo, ki ga zastopata zlasti von Kurz-Goldenstein in pl. Kuni. — Novi, živi čas se pa začenja šele z Janezom Wolfom (1825—1884), ki se je, opojen od romantičnih teženj (prim. Steskov članek lanskega „Dom in Sveta"), vrgel z vso silo in vsem upanjem svoje temperamentne narave na delo. Njegovo delo je važno že samoposebi, a pomembno je zlasti zaradi krepkega impulza, ki ga je dobilo od njega slovensko slikarstvo, zaradi vzgoje mlajšega naraščaja. Wolf je — seveda — na razstavi slabo zastopan, a vendar primeroma dobro karakteriziran, ker je gospod Jakopič nabral vse gradivo, vkolikor mu je bilo dostopno. Neposredno pod njegovim vplivom sta bila obadva brata Šubica, zlasti Janez, ki je romantik v slednji svoji misli in v vsaki sliki. V Juriju že ni več romantiške čistokrvnosti, realistična doba se je urno bližala. (Izredna zasluga gospoda Jakopiča je, da je zbral nekaj — ne vseh? — slik Jožefa Petkovška, ki je izredno zanimiva prikazen ob početku našega realizma kakor po svoji tehniki, tako tudi po svoji umetnostni tendenci. Petkovšek bi na vsak način zaslužil življenjepisca in kritika. Natančneje o njem govoriti nam tu ni mogoče, kakor nam je tudi sicer prostor zelo omejen.)
Prvotna romantika je bila po svoji formi še klacistična, toda v njej je živelo seme moderne umetnosti. Impresionizem (ki je postavil načelo, da mora slika predstavljati splošni vtis predmeta, ne posameznosti, ki jih je zaznati šele pri natančnejšem opažanju) in plenerizem (ki je zavrgel umetno razsvetljavo atelieja ter se zatekel k svobodni luči neba) sta se čisto logično razvila iz romantičnega poudarjanja osebnega čuvstvovanja. Začetnik naše moderne šole je Ažbe, ki ima na razstavi več manjših slik, deloma še iz realistične dobe, ter veliko »Pevsko vajo", ki že rešuje nove naloge.
In sedaj naši najmlajši, še živeči! Teh je na razstavi odločno premalo. Morali bi biti krepkeje poudarjeni, da bi bilo primerjanje lažje in zanimivejše. R.Jakopič je razstavil veliko — še ne popolnoma dodelano — oljnato sliko. Jakopič je v našem slikarstvu to, kar je Ivan Cankar v slovstvu. Kakor bi Ivan Cankar žrtvoval resničnost in doslednost za lepo besedo in zveneč stavek, tako je Jakopiču ubranost barev vrhovni zakon, kateremu se mora vse drugo umekniti. In v barvi je resnično mojster; spretnejšega kolorista od njega nimamo. — Jama ima več manjših slik, ki bodo med modernimi občinstvu najbolj ugajale. Dasi ni to niti oddaleč zanesljiv kriterij lepote, se mora reči, da je Jama poleg Ja-
6