WMk 4 Intervju: dr. Anton Grizold 7 Električni ping-pong 8 Bosna: državni udarvmedijih 11 Bojan Kranjc in vzravnana banana 12 GreenDragons: Delije 18 Albanijapred volitvami 20 Dnevnikdr. Rastka Močnika 22 Infofaks 24 Fotolabor 30 Univerza 34 Drugstore Cowboy 37 K4 38 GaryGray 42 Jazz 44 Potopis: Pakistan 47 Križanka 48 Pismoiz Casablance NEZNOSNA LAHKOST OSAMOSVAJANJA V politiki običajno velja, da se pomembnost sredstev in ciljev izmefijuje. Zdi se, da je slovenska v tistem obdobju, ko so postala politična sredstva pomembnejša od samih ciljev. Morda že zato, ker je cilj močno "ponarodel" in bi bilo vsakršno preverjanje nesmiselno, ali pa zato, ker se je izmuznil. In nekako tako je s "socializacijo" slovenske države. Če predpostavimo, da so izjave nekaterih avstrofilskih politikov o "naravnem" partnerstvu med Slovenijo in Avstrijo, ki ga je prekinila "nenaravna" tvorba Jugoslavija, resnične, potem je treba v slovenskem političnem prostoru ponovno postaviti vprašanje o cilju. S tem bi hkrati utopično formo samostojnosti napolnili z oprijemljivejšo vsebino. Če se je na plebiscitu spraševalo o tem, ali smo za samostojnost, potem zadeva naslednje vprašanje obliko samostojnosti. Nekoliko cinično: Slovenija ni bila in nikoli ne bo bolj samostojna, kot je danes. Naši reprezentanti se morajo namreč odločiti, ali bomo imeli poseben, razdružen ali odcepljen status in s tem posebno, razdruženo ali odcepljeno samostojnost. Mandata o morebitnem priključevanju, razen tistemu k Evropski skupnosti ("ponarodelega"), Avstriji ali kakšni drugi državi, jim plebiscit ni dal. In končno: za ranjko Avstroogrsko, ki smo jo tako ljubko poimenovali »ječa narodov«, in njen ostanek ostanka ne moremo reči, da je the Evropa, ki so jo naši strategi obkrožili na zemljevidu. Če je razlika med demokracijo in despotijo v tem, da v prvi velja načelo tekmovalnosti, v drugi pa načelo strahu, je proklamirana narava slovenske oblasti vprašljiva. Politika živi iz strahu in v strahu pred vojsko, državljani živijo v strahu pred politiko in njenimi zakoni. V vojaškem konceptu svobode je eksistenčni strah neizogiben. Znano pa je, da so podjetja iz strahu nepremišljena in prenagljena. Je med dvestoštiridesetimi glavami vsaj nekaj (pravih) treznih? Branko Čakarmiš TRIBUNA je glasilo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. • Tisk tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. • Naslov uredništva: Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, tel. (061)319-496; telefax (061) 319-448. • V uredništvu dežuramo med 10. in 12. uro. • V.d. glavnega urednika: Bojan Korenini. • V.d. odgovornega urednika: Branko Čakarmiš. • Lektorica: Nives Klinc. • Cena 15 din. • Publikacija je obdavčena po 10. alineji 1. točke ter številke 8. Zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št.4/91). • Naslednja številka izide 15.aprila 1991. V uredništvu Tribune ali pri Tribuninih kolporterjih na fakultetah, lahko študentje z indeksom kupijo Tribuno po ceni 5 dinarjev. AVTONOMIJA, STROKOV-NOST, OBJEKTIVNOST POROČANJA_______________ (Primer, ki postavlja na laž medijske hiše) Tako kot v družbi se je tudi med študenti začel proces spreminjanja njihovih iblik or-ganiziranja po bolj demokratičnih principih. V Ljubljani poteka ta proces brez vmešavan-ja političnih strank. V Mariboru pa ne gre tako gladko. Kaj se dogaja v Mariboru, vemo iz poročanja TV, Dela in Dnevnika ali Večera. Studentje so izvolili svoj pariament, kjer imajo predstavnike vsi mariborski študentje. Ta partament je izvolil na volitvah teologinjo Alenko Švers, kar pa je povzročilo veliko razburjenje v liberalno demokratskih vrstah. Vse so poskusili, da bi jo zlepa ali zgrda postavili v kot. Tik pred volitvami so napisali nepodpisan plakat, kjer trosijo laži in polres-nice o Alenki in skupini, ki ji pomaga. Na volitvah so liberalni demokrati popolnoma pogoreli. To jim ni všeč, zato se obnašajo kot Jovič in so se umaknili iz parlamenta z namenom, da bi ustanovili svojo zvezo študentov. Sedaj hočejo, da bi študentje, ki so volili sedanji paiiarnent, izvolili v zelo krat-kem času novega, ki bi bil pravi (to se pravi liberalni). Jasna K. Venturini poroča iz Maribora o vseh teh zadevah za Delo. V njenih člankih ni nikoli omenila, da se je pogovarjala s sedanjim vodstvom, ampak vedno poroča le to, kar ji povesta Barbara Hribemik (prorek-torica študentka v odstopu) in Dejan Murko, poslanec v ZZD za Univerzo, sicer član LDS. Taka enostranska poročila se ponavtjajo od »mitinga resnice«, ki so ga pripravili univer-zitetni delavci in ga hoteli podtakniti študen-tom, kar pa je takrat še začasna predsednica študentskega parlamenta na samem sbodu pogumno zavrnila in razkrila nekaj resnic, ki so uničile prizadevanja, da bi prikazali rektor-ja Križmana kot nepogrešljivega in velikega prijatelja študentov. Vse to so »pozabili« sporočiti na TV dnevniku, prikradlo pa se je zelo nejasno v Delo. Vsi mediji vztrajno pripovedujejo svojim odjemalcem, da je skupina, ki je zmagala na volitvah (ki so jih vodili bivši UKajevci, kar je isto kot Barbara H., Dejan M., Zlatko K. & Co.) sestavljena iz večine MKD iz Maribora (kar ni res). Tako se vračamo v dobo enoumja -samo druge barve. Vsi pa »pozabtjajo« povedati, da si liberalni demokrati prizadevajo postaviti na noge svojo Zvezo študentov, ki jo hočejo prodati kot edino »demokratično in edino resnično zagovor-nico študentov. S tem delom so začeli šele po tem, ko so pogoreli na volitveh. Novinarji poročajo, kakor da so prizadevanja liberalnih demokratov pristna in dialoška. Zato so se odkrito postavili na njihovo stran in o tistih, ki so jim mariborski študentje zaupali enoletni mandat, poročajo slabo in ztonamerno. Vse jim pride prav, da bi jih onemogočili ali oblatili: da so kristjani, večinoma čiani MKD, novinci, da se hočejo prodati Ljubljančanom. Redno nas obsipajo s polresnicami in ne dovolijo, da bi pravočasno prišel v objavo popravek. Sedaj si pa zastavimo nekaj vprašanj: - ali lahko še verjamemo v neodvisnost, strokovnost in nepristranskost novinarjev? - ali ne dokazujejo, da so ohranili svoje stare metode, saj so večinoma še iz svinčenih časov? - ali ne podpirajo s takim poročanjem določene skupine Ijudi, ki jih je postavila na njihova mesta? - ali si ne delamo zaradi takega načina poročanja napačne slike o sposobnostih naših politikov, posebno novih? V vsakem TV dnevniku zelo »kritično« komentirajo vsak korak vtade ali vodstva par-lamenta, nikoli pa nič kritičnega ne slišimo o nesodelovanju opozicije. V Delu redno pozabljajo napisati kateri stranki pripada kak obdnski veljak. To ni večsamoumevno! Tudi ni res, da je DEMOS povsod na oblasti. Za take dodatke k porodlom morajo poskrbeti novinarji sami ali pa uredniki. Naklonjenost novinarjev objektivnemu poročanju je splahnela takoj, ko so spoznali, da ne bo nihče izgubil svojega detovnega mesta zaradi spremembe oblast Vsak dan bolj strupeni komentarji in večkrat tako lažnivi, da jih morajo sami popravljati, gradijo v Ijudeh prepričanje, da je sedaj manj svobode, kot so jo imeli včasih. Vsak mi bo lahko oporekal, da iz enega primera sklepam na ostale. Tukaj se mi dogaja, kakor strokovnjaku, ki je v zeio slavni enciklopediji našel več napak. Kdo mu jamči, da je ostalo prav? Ker izhodiščni problem temeljito poznam, si upam trditi, da so novinarji nalašč poročali, kot so to so naredile vse časopisne hiše in TV po istem kopitu, kakor da so se dogovorili. Andrej Poznič ŠTUDENTJE NA TRDNIH TLEH G. Jasna Kontler Venturini, dopisnicajz Maribora, mi v svojem stiiu odgovarja. Še zadnjičji bom poskušal razjasniti nekatere stvari. Ce pa želi še dodatna pojasnila, je vedno vabljena v naše prostore. Sedaj pa k predavanju. To, da Ijubljanske razmere niso ravno področje mariborske dopisnice, se mi še vedno zdi dejstvo. To, da je do sedaj še ni bilo v naše prostore, pa je najčistejša fizika, dejstvo v pravem pomenu besede. V to, za kaj je in za kaj ni pooblaščena predsednica mariborske študentske organizacije, se ne bom vtikal, ker to ni moje področje. V zvezi z aktivnostmi vodje naše deiovne skupnosti pa lahko rečem le tole: Študentska vlada mu ni naročila ničesar, o čemer piše J.K.V. Tega pa tudi ni v opisu njegovega dela in nalog. Naš vrtiovni akt »Studentska ustava«, ki jo je sprejel po javni obravnavi Študentski par-lament 27.11.1991, je povsem javen, bil je objavljen tudi v Tribuni, tako da ga lahko bere, prepisuje ali preoblikuje vsak po svoji volji. Iz srca Vam svetujem, da jo preberete končno tudi Vi. Nadalje o ukradenih mariborskih aktih. Ker so to že zelo resne kvalifikacije, sem jih preveril pri ustreznih organih v Mariboru, kjer sem dobil naslednje podatke: V zvezi s čim podobnim ni bila sprožena nobena preiskava, niti izdana obtožnica, še manj pa obsodba. Kaj pa so kvazipravni konstrukti in montaže novinarke, me ne zanima. J.K.V. omenja tudi OBA organa v Sloveniji, ki jih imenuje v Ljubljani partament, v Mariboru pa predsedstvo. Če bi prebrala Študentsko ustavo, bi vedela, da sta že samo v Ljubljani 2 organa, katerih pristojnosti naj si prebere v Študentski ustavi. O »nenavadno tesnih stikih« z g. ministrom Petrom Vendjem bi gospe novinarki povedal nas-lednje. Z ministrom, ki je direktno pristojen za nas, smo se sestali dosedaj le enkrat. Pogovor je trajal 20 min. Otem, kakšni stiki so to, naj presodijo brald. Študentska vlada ŠOU je odgovorna le študentom Univerze v Ljubljani. Na vsaki seji Študentskega par-lamenta podajamo porodlo o delu in nas pariament lahko tudi odstavi. V Študentski ustavi, pa je še en varovalni mehanizem, to je referendum, ki ga je potrebno izvesti tudi na podlagi peticije s 500 podpisi študentov. Kot sem že dejal, je ta polemika zame končana, ker je prostor za dajanje informacij drugje. Gospe J.K.V. pa želim še veliko uspehov pri nadaljnem delu. Markp Kušar, predsednik Š.V. ŠOU KAKO PREGNATI VAMPIRJA? Ko sem nekdaj prebiral mitologijo o vam-pirjih, nisem prav nikjer zasledil trditve, da bi to lahko bila tudi dnevna bitja. Zdelo se mi je samoumevno, da je njihov čas obdobje noči, ko sprevrženo prenovljeni opravijajo svoje krvavo deto. V tistih mračnih zgodbah je bilo natančno povedano, da si vampirji izbirajo svoje žrtve po določenih pravilih oz. po nekakšnem neznanem ključu. Zato sem prav v teh dneh nemalo presenečen, da so me vzeli v svoj ožji izbor. Zagotovo ne morem trditi, vendar slutim, da se je izpolnila vizija iz filma Romana Polanskega: »Hes vampir-jev.« Zlo se je razsejalo po svetu! V stari hiši, polni skritih in zavitih hodnikov, kjer sem prebival doigih triindvajset let, je bilo in je še leglo teh mističnih krvosesov. Koliko nesrečnih žrtev je že končalo svojo bedo v njihovih krempljih in koliko jih če bo, preden se najde junak in z zašpičenim količkom iz svetega lesa pokonča gnusno svojat. Tam gori visoko pod nebom se v petem nadstropju zvija brezizhoden in nevaren hod-nik. V priprti svetiobi prežijo transilvanske pošasti s kljunastimi obrazi, vedno žejne naše krvi. Z rdedmi nočmi zasledujejo noč in dan, tako da postaja ta kruta gonja že neobvladljiva. Na čmem seznamu smo vsi tisti, ki smo kdaj podvomili v upravičenost njihovega bivanja. Potuhnjeno čepijo po prašnih sobanah in snujejo poslednje maščevanje. Sam grof Dracula bi bil presenečen in zgrožen nad toliko podlostjo svojih modemih učencev. Sicer pa: ali je že kdo kdajkoli videl demok-ratičnega vampirja? Odhajam in z menoj odhajajo živi pokojniki, praznih, oropanih dlani. Mrtveci pač ničesar ne potrebujejo! Ampak, Ijudje, poslušajte, mi smo vendar še nekoliko živi in kot takšni zahtevamo svoj prigarani, pravični delež. V pustih katakom-bah smo pustili najboljša leta, pustili fizične in psihične dosežke moči pri gradnji »boljšega jutri«. Prejšnji vodilni vampir, pordečen podol-gem in počez, bo za nagrado postal »PRVI NADVAMPIR«, da bo namesto z dvema kar s štirimi prikoničenimi zobmi votlaki popil še veqe kolidne krvi. Tako je to v tem usranem žMjenju! PS.: Ce ima kdo idejo ali recept »KAKO PREGNATI VAMPIRJA«, se prisrčno priporočam in še bolj prisrčno vnaprej zahval-jujem. Bogdan Sieberer, nekdanji vodja aranžerske službe v Centromerkurju Skupšini republike Slovenije Ljubljana_____________________ Pobuda za spremembo zakona o sodiščih združenega dela_________ V obdobju zgodovinskega delavskega zakona Zakona o združenem delu so se proti mnogim delavcem vodili delovni spori, ki v resnici to sploh niso bili. Izključni namen nedelovnih sporov v delovnih sredinah je bil kaznovanje neposlušnih pokazateljev na samovoljno ravnanje, s dmer so si drznili »črniti« in »spodkopavati« avtoriteto mogočnežev. Možnostvodenjatakšnih disciplinskih pos-topkov, v katerih se niso nikoli ugotavijale kršitve delovne dolžnosti posameznika ampak njihova nezaslišana predrznost, je nudila nedorečena delovna zakonodaja ter vključevanje pristojnih ustanov samo v skladu z njihovim interesom (inšpekcij za delo, družbenih pravobranilcev samoupravljanja, sindikata in sodišča združenega dela). Pred sodišd združenega dela ni mogoče odpraviti naročenih političnih določb, s katerimi se skuša naravo sporov uradno prikazati kot povsem drugačno, tudi v primerih, kogrezatakokričečezlorabe »nez-motljivih« sodnikov sodišč združenega dela, kot na primer: saniranje nezakonitih ravnanj podjetja, sklicevanje na samoupravni splošni akt, ki sploh ni bil sprejet; prenehanje delov-nega razmerja delavcu pri podjetju, v katerem sploh ni bil nikoli v delovnem raz-merju; torej v primerih, ko gre za zavestno kršenje veljavnih zakonskih predpisov. Kazen za izgubo delovnega spora je h^jša kot kazen za najtežje kaznivo dejanje, saj imamo za storilce kaznivih dejanj pedvjdene oblike pomoči odpuščenemu obsojencu za njegovo normalno vkljudtev v delovno in življenjsko okolje. »Obsojenemu delavcu« pa se z odločbo sodišča združenega dela prilepi pečat sovražnika, takšna oznaka pa mu zapira vrata pri iskanju nove zaposlitve. Te sramote pa delavcu ni mogoče odpraviti, ker nezmotljivo sodišče združenega dela ne dovoli poprave svdjih zmot v postopku obnove postopka, ker o popravi odloča izdajatelj odločbe, ni pa možnosti preizkusa zakonitosti prav-nomočne odločbe podobno kot pri rednih sodiščih. Naša pobuda za spremembo krivične zakonodaje izhaja iz konkretnih usod Ijudi, ki povedo, da tudi sodniki, ki so odločali, niso nezmotljivi. So s a m o Ijudje. Zato se upravičeno sprašujemo, kdo med njimi in s kakšno moralno pravico vztraja pri žrtvovanju nedolžnih delavcev, da so z najbolj nehumanimi in z zdravo pravno miselnostjo skreganimi sodnimi konstrukti oklicani za najtežje kriminalce v družbi? Odpora sodnikov do poprave krivičnih sodb nismo razumeli že v preteklosti, saj nam je poznana morala teh nezmotljivih sodnikov. Sedanji odpor pa razumemo kot odpor tistih, ki želijo še nadalje vztrajati pri brezvestnem opravtjanju dela in skušajo s prikrivanjem zlorab ohraniti prislovično »sodniško poštenost«. Ne vidimo nobenega utemeljenega raz-loga za pravno nemožnost odprave zavestno izdanih krivičnih odločb sodišč združenega dela zlasti ker 561. čten zakona o kazenskem postopku že omogoča odpravo nezakonitih kazenskih sodb. Na osnovi te utemeljitve SKUPŠČINI REPUBLIKE SLOVENIJE PREDLAGAMO, da s p r o ž i postopek za spremembo in dopolnitev Zakona o sodiščih združenega dela. V Zakonu o sodiščih združenega dela se doda novi člen, ki glasi: 1. dovoli in omogoči se obnova postopka vsem delavcem, ki so bili prizadeti s prav-nomočno odločbo sodišča, 2. uvede in dovoli se vsem delavcem, ki so bili prizadeti s pravnomočno odločbo sodišča združenega dela »preizkus zakonitosti prav-nomočne sodne odločbe«, 3. v postopkih iz drugega in tretjega odstavka tega člena n e smejo sodetovati sodniki sodišč združenega dela, ki so opravtjali to dolžnost v času izdaje takšne odločbe, 4. ustanovi se Komisija za nadzor postop-kov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, v katero prizadeti delavd imenujejo tri predstavnike. Dragiša Marojevič Marku Kušarju, predsed-niku Študentske vlade ŠOU____________________ Ne želim z Vami polemizirati, saj bi le ponavljal že navedene argumente, in še posebej ne v tonu, ki, kot za Vas pred-videvam, ni vreden bodočega intelektualca. Morda boste čez nekaj let, ko bo Univer-zitetni študentski servis požrl njegov lastni monopol, le razumeli moje pisanje. Žal bodo največ (oziroma le oni) izgubili študentje, ki jim, kakor sami pravite, s svojim delovanjem tlakujete lepšo prihodnost. In nazadnje... kakšna je to demokracija, če imata pluralizem in segmentacija mnenj slabšalen pomen?! Mar menite, da lahko s financiranjem Tribune zahtevate absolutno lojalnost njenih sodelavcev? S spoštovanjem, Gregor Preac, novinar z Vaše plačilne liste SPOROCILO MEDIJEM_______ V sredo, 20.03.91 smo v Center za kulturo miru in nenasilja od Republiškega sek-retariata za Ijudsko obrambo prejeli pismo, ki ga prilagamo. Z njim v zvezi pa bi radi povedali naslednje: Res je, da v Centru za kulturo miru in nenasilja na Mestnem trgu 13 v Ljubljani informiramo oporečnike vesti in jim svetujemo, kako naj ravnajo, žal pa nimamo take medijske mod kot omenjeni sekretariat, da bi zainteresirane lahko primemo infor-miral. Poudariti moramo, da je zelo veliko oporečnikov vesti, ki ne vedo, kako ravnati, državni organi pa niso poskrbeli za nikakršno obveščanje oporečnikov o proceduri. Republiški sekretariat nas prosi, naj oporečnikom svetujemo naj z izjavami počakajo do sprejema zakonodaje, ki bo reševala civilno služenje. Naše stališče je, da so državni organi tisti, ki morajo poskrbeti za izvajanje ustavne pravice do ugovora vesti, ki jo sami zagotavljajo, zato bomo oporečnike, dokler ne bo ustanovljena komisija, ki bi reševala utemeljitve za dvilno služenje, še vedno usmerjali na njihov nas-lov. Republiški sekretariat za LO je torej tisti, ki naj počaka in to le z vpoklicem oporečnikov v enote slovenske teritorialne obrambe in polidje, saj je na vpoklic v JLA že tako ali sprejet moratorij. Ljubljana, 22.03.91 V imenu Gibanja za kulturo miru in nenasilja: Marko Hren Dr. Anton Grizoldje strokovnjakspodročjn varnostneproblematike, kjer je objavil knjigo Militarizacija vojaško- industrijskega kompleksa. Študijsko seje izpopolnjeval v Združenih državah Amerike, sedaj pa na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo preučuje in predava problemski sklop Varnost v mednarodnih odnosih. V pričujočem intervjuju sva se med drugim pogovarjala o vzrokih iraškega porazav Zalivski vojni, novi stmteško-politični ureditvi Bližnjega vzhoda ter razmerju sil v mednarodni skupnosti. TRIBUNA: V čem viditc vzroke za vojaški poraz Iraka? GRIZOLD: Potem, ko je Združenim državam uspelo postaviti na noge močno protiiraško koalicijo, je bilo vsakemu preprostemu človeku jasno, da bo Husein vojno izgubil. Zavezniška vojaška tehnika je iraško mocno prekašala predvsem na področju letalstva. Pomembno vlogo je odigrala tudi legitimiteta, ki so jo zavezniškim akcijam podelili Združeni narodi. Tako je nastal mogočen vojaški stroj, ki se mu realno ni bilo mogoče upreti. Seveda pa je Zalivska vojna - tako kot vsaka druga vojna - vsebovala elemente nepred-vidljivosti, kar je vzrok, da so se pojavila številna ugibanja glede dolžine spopada in možnih zasukov. Na te karte je Husein spretno igral. TRIBUNA: Od kod Huseinu tolikšna samozavest? GRIZOLD: Posledice aneksije Kuvajta ter izid Zalivske vojneje Husein gotovo predvidel že vnaprej. Zavedal se je, da v vojaskem spopadu ne more zmagati, lahko pa mnogo pridobi na političnem področju. Deloma je v svojih namerah uspel, kajti dobršen del sveta -predvsem arabske "brate" - je uspel prepričati, da on, nesrečnik, skuša Iraku vrniti le tisto, kar mu zgodovinsko tako pripada, in je vse potemtakem le obrambna vojna. Z močno psihološko-propagandno dejavnostjo je Husein skusal predstaviti sebe kot mučenika arabskega sveta in Združene države kot hegemona in imperialista. Vendar menim, da Husein ni izkoristil vseh možnosti psihološko-propagandne vojne. V tem je tudi eden izmed vzrokov njegovega poraza. . TRIBUNA: Kaj je iraškega diktatorja^ odvrnilo od uporabe kemičnega infl biološkega orožja? ¦ GRIZOLD: Husein se je zavedal, da bfl bila reakcija zaveznikov na uporabcH kemičnega in biološkega orožjaH strahovita. V tem primeru se med-fl narodna vojska ne bi zaustavila nafl mejah Iraka, temveč bi ga v celot« zasedla in uničila. Vendar pa dvominvl da bi Američani uporabili taktičnoB jedrsko orožje, saj je bila bližina obehfl vojsk prevelika. Husein se ni pokazafl kot fanatik, temveč pragmatik. Tudifl scudi, izstreljeni na Izrael in Saudskcfl Arabijo -nosili so konvencionalnebojn^B konice - so skušali izzvati bolj političnfl kot pa vojaški učinek. fl TRIBUNA: S kakšnim ciljcm je iraškfM režim potemtakem sprožil vojno? ¦ GRIZOLD: Na bojišču se je SadamH Husein izkazal kot slab taktik, vendaifl v celoti gledano dober strateg. Po9 vojaškem porazu, na katerega jefl računal, je bil že vnaprej pripravljen nafl umik iz Kuvajta in podpisati vsehfl dvanajst resolucij Varnostnega sveta J To je tudi storil. Čeprav fizičnc« poražen, se je Husein že vnaprej videfl kot političnega zmagovalca - kot so sefl na primer Egipčani v Sueški krizifl Strategija mu v celoti ni uspela, kajtfl Arabcev ni znal prepričati, da se bori zafl pravično stvar oz. proti ameriškemuB imperializmu. Če bi proiraŠkefl demonstracije v Egiptu, Alžiriji infl Maroku dobile večji obseg in bi Lor vojtta izbruhnila ie v naskdnjih 24-4H utik.* zelo pomembno, da jih lahko oblikujemo, izražamo. Ne vem> če sem odgovoril na vajino vprašanje, toda... TRIBUNA: Ali menite, daje svobodno novinarstvo brez sponzorstva uspesnih poslov-nih družb ali strank možno v tako majhni državici, kot je Slovenija? KOCHERSBERGER: Prepričan sem, da ne. Menim, da je podpora uspešnih družb z oglasi zelo pomembna za časopis. Ce tega ne bi bilo, bi bili časopisi za prodajo občutno predragi, časopis pa se ne bi mogel obdržati tudi zaradi premajhne naklade, ki bi se pojavila kot posledica previsokih cen. Izdaja časopisa namreč predstavlja zelo veliko denarja. Najdražji so prav gotovo t.i. »lokalni« časopisi. V ZDA bi bil na primer časopis brez finančne podpore v obliki rek-lamiranja približno šestkrat dražji, kot je sedaj. Menim, da bo ravno zaradi tega, ker bodo časopisi brez vlaganj ali vsaj delne podpore predragi, tudi v Sloveniji prišlo do financiran-ja s strani uspešnih podjetij. Potreben jelešečas, da serazvije tržno gospodarstvo in se poveča ponudba; podjetja bodo namreč morala ponujati vedno več, da bi stimulirala kupce, kar pomeni, da bodo namenjala tudi več denarja reklamam. Teoretično stane časopis manj, če ga kupuje večje število ljudi. Tako je tudi več denarja namenjenega oglaševanju, s tem pa so ljudje obenem tudi bolj seznanjeni s situacijo na tržišču. Brez financiranja podjetij izhajanje časopisa torej ni ________________________ možno. TRIBUNA: V Sloveniji še vedno ne moremo govoriti 0 svobodi tiska v pomenu, kot ta pojctn razumete v ZDA. Ponekad je celo razvidna močna težnja po poostritvi državnega nadzora nad ključnimi mediji, kot so televizija, radio in drugi. Novinarji se tetnu seveda upirajo in se zavzemajo za svoboden, neodvisen tisk. Kakšno je vaše stališče do tcga problcma in kaj menite 0 razvoju strankarskega tiska? KOCHERSBERGER: Prav je, da se pri odgovoru na to vprašanje ozremo nekoliko nazaj, tja, kjer sem govoril o tem, kako razumemo vprašanje svobode tiska v ZDA, ki je, vnovič poudarjam, po mojem mnenju zelo dober način delovanja sistema. Strinjam se s tukajšnjimi novinarji, da mora biti novinarstvo svobodno in neodvisno. Vendar pa mislim, da vse dotlej, dokler bod stranke vpletene v tisk, ne bo resničnih možnosti za popolno samostojnost medijev. Preden sem prišel v Slovenijo sem bral zelo zanimiv članek o tem, da je imelo vzhodnoevropsko novinarstvo - ne toliko v Jugoslaviji kot denimo v Madžarski, Poljski in Čehoslovaški - veliko novinarjev, ki so imeli resnično težko delo, ker enostavno niso imeli strankarskih ljudi, ki bi jih usmerjali, jim povedali, kaj in kako delati. Niso imeli nekega formalnega novinarskega znanja oz. izobrazbe, da bi vedeli, kako spraševati o perečih problemih. Enostavno niso vedeli več7 kaj početi. Mislim, da bi moral biti razvoj od stanja, ko je vse določeno, pa do brezkontrolnega stanja, postopen. Novinar, ki bi mu nenadoma povedali, da stranke in vlada niso več zainteresirane za to7 kakšne vesti objavlja časopis, bi bil popolnoma zmeden. Nekaj časa verjet-no sploh ne bi mogel delati. Verjamem pa, da bi bilo sčasoma zanj veliko lažje in bolje delati brez vsakršnega pritiska. TRIBUNA: V Jugoslaviji traja med različnimi republiškimi mediji prava vojna, ki ni le rezultat ideoloških razhajanj, pač pa tudi razhajanj glede videnja bodoče ureditve sedanje Jugoslavije. Kako gledate v luči omenjene »medijske vojne« na situacijo pri nas? KOCHERSBERGER: Vprašanje je sicer zanimivo, moram pa že takoj na začetku povedati, da Američani dogajanjem v Jugoslaviji ne posvečajo posebne pozornosti. (Smeh). Se opravičujem! Sam sem tukajšnjim dogajanjem pred prihodom sem sledili redno. Ko sem odhajal iz ZDA, me je zelo skrbelo, ali je varno biti tukaj. Mediji so obveščali o tankihvZagrebu, vojski, slovenskideklaraciji samostojnos-ti, o tem, da Slovenija tiska svoj denar... vse mogoče stvari. Mnenje ZDA o Jugoslaviji je, da je to skrajno nestabilna država, da se nevarnost revolucije pojavlja tako rekoč »tik za vogalom« in da obisk te države ni najbolj varen. Sam sem se prepričal, da je resničnost popolnoma drugačna. Tisto pa, česar Američani ne razumemo popolnoma, je, zakaj se v vaši državi o teh stvareh ne pogovorite. Ne morem verjeti, da se ljudje na Vzhodu ne zavedate, da so dejanja nekaj povsem drugega kot razmišljanje, ugibanja, debatiranja in podobne reči. V ZDA ljudje verjamejo vsemu, kar vidijo in slišijo o Jugos- laviji, zato so prepričani, da bo vojna izbruhnila že v nas-lednjih 24-ih urah. Toda to je pri nas zanimivo samo za tiste, ki dogajanja v Jugoslaviji spremljajo. Morda ni večjega zanimanja za vaše probleme tudi zato, ker so se dogajali v senci vojne v Zalivu. Če je ne bi bilo, sem prepričan, da bi mediji veliko več pozornosti usmerjali sem. Sicer pa so novice zelo relativne in naloga urednika je, da jih selek-cionira glede na njihovo pomembnost. TRIBUNA: Prav tako je tezko dobiti neko realno sliko o dogodkih v Jugoslaviji glede na to, da o njih obstaja toliko različnih resnic... ? KOCHERSBERGER: To zelo drži! Zdi se, da je resnica nekje drugje. Veliko je napovedi o tem, kaj naj bi bilo res, vendar prave podobe v ZDA nima nihče. To je tudi del zmede, ki vlada pri nas, saj je edino gotovo, kar vemo o Jugoslaviji, le slutnja, da se dogaja nekaj zelo nevarnega. Ampak jaz vem, da to ni res. TRIBUNA: To pomcni, da se ne bojite prevec, da bi se Slovenija spranenila v vojno bojisče... KOCHERSBERGER: Priskrbel sem si letalske vozovnice in vem, kako priti do avstrijske meje! (smeh) Sicer pa se počutim prav varnega. Če temu ne bi bilo tako, ne bi s sabo pripeljal svoje soproge in najinih otrok. Resnično, prav lepo je tukaj! Igor Kršinar Blažka Kramar SOOCENJE ŠTUDENTIvs.VLADA združno s profesorji predsednik Peterle z ministri v četrtek, 11. aprila 1991 ob17h v veliki dvorani ŠC v Rožni dolini UREDNIK NEDOLŽNEG A POGLEDAIN OPIČJEG A ROJSTNEGA DATUMA MI JE STROGO ZABIČAL, NAJ VEČ PIŠEM O UNIVERZI. PA SEM SE VPRAŠAL: 1. (Prvič, saj so me v šoli naučili, da so moški za razliko od žensk bolj urejena bitja, "pa neka se to i vidi".) O čem na Univerzi (univerza kot in-stitucija se piše z veliko začetnico, če pa gre za univerzo na splošno, kot obče ime, jo pišemo z malo), o rektoratu, ki ga v 90% (kako smo moški pametni, celo odstotke znamo določati) lahko samo kritiziram, o Univerzi koto množici fakultetbrez prave matere (take, ki poredneotroke od časa do časa tudi našeška), o ubogosti in revščini Univerze, ki si je tega dostikrat tudi sama kriva? O tem sem svoje mnenje že povedal, tako da bi se samo ponavljal. 2. Ali naj pišem o pridkanih študentkah in študentih, ki poleg tega, da pridno delajo vse, kar jim na fakultetah ukažejo, največkrat v življenju ne poznajo niti tujega alkohola, kje pa je še vse drugo...? 3.0 sistemu izobraževanja na Univerzi, ki je iz Časov rajnke Marije Terezije (naj počiva v miru, saj je kot razsvetljena vladarica tej deželi dosti dobrega naredila...), pa še zanjo bi bil najbrže (a la Barbara Jerman, ki najbrže uporablja v vsakem drugem stavku) preveč sholas-tičen?! TOLIKO O TRIKIH. NA KONCU BOM LANSIRAL IDEJO, KI MIJO JE ZADNJIČ ZAUPAL EDEN OD ŠTUDENTSKIH REVOLUCIONAR-JEV...(Obljubil je, da jo bo sam lansiral, pa nič od njega).. JE PA V ZVEZI S PRIHODNOSTJO SLOVENIJE Predlagal je namreč, naj SLovenija (ki bo samostojna le težko preživela, to pa je konec koncev njen cilj) prosi eno od severnih dežel, naj jo vzame za kolonijo. Dežela je na severu, torej daleč, tako da ni nevarnosti ponemčenja ali zasužnjenja, prav tako pa dežela ob umitjeni politiki, ki jo vodi, lahko samo koristi. Takoj, ko s*'a se začela pogovarjati o tem, katera dežela, sem predlagal bodisi Dansko (zaradi tega, ker se tam homoseksualci lahko med seboj poročajo) bodisi Nizozemsko (vsi vemo, zakaj da me nebikdo tožil zaradizavajanja mladine). Takoj sva se strinjala in vsakdo, ki to sliši, zaploska z ušesi. Mene sicer bolj navdušuje Nizozemska, toda zaradi tradicije Roza kluba v K4 tudi Danska ni tako slaba. Ste za isko varianto? Vaš ZOLTAN vsekakor JE!!!!! P.S.: Tudi če se bo treba v šoli učiti še en tuji jezik.... PIŠEM LAHKO LE O POPRAVLJANJU ČETRTEG A BLOKA V ŠTUDENTSKEM NASELJU, SAJ HRUP, KI OB TEM NASTAJA (gre za nadgradnjo), MOTIBLIŽNJO IN DALJNO OKOLICO. Blok so začeli nadgrajevati pred dobrim mesecem, ne da bi pred tem obvestili stanovalce. V tem primeru ne gre za krivdo vodstva ŠC, ampak predsednika bloka. Ta pa seveda ni nič kriv, saj po novem ni odgovoren "bazi", torej stanovalcem bloka, čeprav v Domskem redu jasno piše, da MORA o svojem delu obveščati stanovalce. Vendar pa je pred-sednik "štirke" pozabil, da se je z novo oblastjo sicer končalo obdobje samoupravljanja, ni pa se začelo obdobje anarhije (čeprav nekateri tako mislijo). Toda tudi če je pozabil povedati, da bo prišlo do strašnega hrupa nad glavami stanovalcev 4.bloka, se mu zato ne bo nič zgodilo. Studentje ga ne bodo niti odstavili niti pretepli, kar si je po tem nedejanju pošteno zaslužil (morda to zveni preveč balkansko, toda tudi Korošci obvladajo take metode), sprejeli bodo, oziroma so že sprejeli kruto realnost: HRUP. Časi, ko se je nekoga zaradi take nekolegialnosti vrglo iz naselja, pa so že davno minili. Prav tako kot so minili dnevi študentske revolucionarnosti... Oh, ti lepi hipijevski časi...kosejeDžuliŠviga sprehajala pofilo faksu kar v "maotovih" oblačilih. KO SEM ZADNJIC PISARIL O TEM, KAKO SE DAN-DANES LAHKO KOGA "NATEGNE", ŠE POMISLIL NISEM,DAJE NATEGNJENIH ŽE TOLIKO Kolegi so me ustavljali in mi pripovedovali, da so njihove prijatelje r.ategnili na enega od treh načinov, da pa so bile vsote velikokrat celo višje od tistih, ki sem jih navajal. Povedali so mi tudi, daobstaja tudi trikzakviziterji, vendar nihče ni točno definiral, kakšen. Obstaja pa trik, ki ga izvaja ena od založb (naj zavoljo knjig, ki jih zalaga, ne navajam njenega imena), ki je moji kolegici za neplačilo 0,33 pare za leto dni zaračunala 457,00 dinarčkov. O tem, da mnogo ljudi dobiva na dom račune za knjige, ki jih niso nikoli kupili (od najrazličnejših založb) raje ne bi izgubljal besed... Foto: Tomi Drozg UNIVERZA V LJUBLJANI: DANES, JUTRI ALI NIKOLI VEČ mS ako odgovoriti na vprašanje, kakšno Univerzo hočemo. Te dni nekateri jL\k.učitelji želijo Univerzo z začetka dvajsetega stoletja in zanikajo vse praviceštudentov v stilu Leninovih (Titovih) besed: »UCITISE, UCITISEIN ŠE ENKRAT UČITISE!«, najraje pa bi dodali še kakšen učiti se. Ne razmišljati torej o odgovoru na omenjeno vprašanje, ki nujno povleče za sabo tudi vprašanje: »Kakšne profesorje (nčitelje) bi študenti radi ?«. Pa za začetek poglejmo, kakšno Univerzo imamo v Ljubljani. :&&•*?. ^-i^Mii^i^-^i^iM^^itMiiiiii TABELA1: Število Študentov___________________________________ Studijsko leto redni študenii študenti ob delu leto___________vl letmku vsi ____________vsi____________ 1985/86 10.036 22.(00 7.571 1986/87 10.513 22.626 8.359 1987/88 11.014 23.796 7.249 1988/89 11.266 24.349 6.706 1989/90 12.503 26,697 7.531 1990/91 12,074___________27.835 5567 _______. Vir: Zavod republike SJovenije za statistiko. Visokošolski infoimacijski sastem RSVITK-Sektor za plan in ftnanee. Primerjava podatkov od študijskega leta 1985/86 do 1990/91 kaže, dase število vpisanih rednih Študentov na obe Univerzi veča, le v zadnjem študijskem letu 1990/91 je 3% padec vpisa glede na predhodnje. Porast v zadnji šestih študijskih letih pa znaša 20 odstotkov za redne študente. Situacija je povsem drugačna, ko v istem obdobju primer-jamo podatke o študentih ob delu; od leta 1985/86 do 1990/91 je padec 26%, poudariti pa je treba, da padec ni kon-tinuiran in je izrazit zlasti v zadnjem študijskem letu (26%), medtem ko je v nekaterih obdobjih opazen celo porast vpisanih študentov ob delu (1986/87, 1989/90). Če primerjamo podatke o vpisu z enakimi podatki v nekaterih zahodno-evropskih državah, ugotovimo, da je v vseh opazen porast vpisanih študentov na 100.000 prebivalcev, le v Republiki Sloveniji opažamo stagnacijo (okoli 1.500). Te podatke prikazuje tabela 2. Iz nje bo zanimivo ugotoviti, zakaj je v ZDA tako velik odstotek študentov med prebivalci. Vzroke za slovensko stag-nacijo bo deloma dala tudi razprava na javni tribuni, zlasti o socialnem položaju študentov (in tudi ostalih). Nekaj pa jih je zajetih v študiji Sonje Kump: Dostop do visokega šolstva (CRU 1990). Iz te študije tudi sledi, da se v Sloveniji teže odločamo za študij na Univerzi oziroma o bodočem poklicu zaradi pogosto kaotične situacije v družbi, pomanjkanja perspektiv na mnogih področjih družbenega življenja, konfliktnih in hitro spreminjajočih se političnih, ekonomskih vrednot, itd. Po drugi strani pa Univerzi tudi nenehno opozarjata na neprimerne prostorske možnosti, ki ju poleg finančnih sredstev omejujeta pri vpisu. ' ž. ttKfli$k* niofiriMlf ria''' Če se spomnimo, da je število vpisanih rednih študentov v zadnjih šestih letih naraslo za 20 odstotkov in vseh vpisanih študentov v letih od 1986 do 1989 za 21 odstotkov, ter pogledamo kako je z zaposlovanjem učiteljev in asis-tentov, ugotovimo, da se je v istem ob-dobju število pedagoških delavcev povečalo za borih šest, število vseh delavcev pa za 14 odstotkov. Zato tudi ne presenečajo podatki Republiškega sekretariata za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo (RSVITK), ki kažejo, da smo imeli v študijskem letu 1976/77 21 rednih študentov na učitelja s polnim delovnim časom, kar pa je enako stanju v letu 1988/89, v letu 1976/ 77 je prišlo na asis-tenta 31 rednih študentov, v letu 1988/89 pa 49! V Ljubljani imamo trikrat več učitel-jev kot asistentov, čeprav bi moralo biti ravno obratno. In prav tako je res, da moramo učitelja vrniti na Univerzo-študentom in ne dovoliti, da opravlja še celo vrsto honoramih del, skače okrog za vsemi možnimi zadolžitvami in za vsem mogočim delom ter hkrati ostaja učitelj. (Učitelj, od katerega največkrat ni nobene koristi.) Tu bi se morali gospodje pač odločiti, ali bodo ministri, direktorji, svetniki itd. ali učitelji, torej v službi študentov. Kar se tiče prostorskih možnosti, imamo na ljubljanski Univerzi le nekaj predavalnic, ki jih lahko primerjamo s prostori v razvitem svetu. Se vedno je premalo uporabe AV sredstev pri predavanjih, vendar to sodi že med pedagoško delo učiteljev, ki žal tudi ni zavidljivo kvalitetno. Žal ni pravih podatkov, ki bi govorili o obisku predavanj. Obstajajo podatki na nivoju ocen; seveda se tako posploševanju ni moč izogniti. Menijo, da so predavanja obiskana okoli 45 %. Na tehničnih fakul-tetah tudi do 80 %, medtem ko na ekonomiji, pravu, ostalih družboslovnih šolah in medicini samo 30 in manj %. Odgovor pa bo vsak študent našel pri sebi; hoditi na predavanja, kjer nekdo nekaj berepred tablo, vsekakor ni zabav-no. Tudi izpitni režim spada v to poglavje. Pri nas je že tako, da vsaka reforma najprej napade študente, do učiteljev pa nikoli ne pride, ker prej sledi naslednja. Najlaže je na pollegalen način predpisati »obvezne« roke, omejiti število ponavljanj izpita incelo zagroziti z izključitvijo iz šole, če študent četrtič neuspešno opravi izpit, pri tem pa še naprej tolerirati nestrokovnost, neprofesionalnost, nepripravljenost, površnost... nekaterih učiteljev, ki vedrijo z vsem naštetim na fakultetah vse do sedemdesetega leta. Najprej naj se zagotovi strokovnost pedagoškega in znanstvenega dela učiteljev, potem pa lahko pride do zaostritev režima. Najprej naj študent dobi možnost izbire profesorjev, potem pa naj imajo profesorji možnost pečatenja življenjskih poti študentov. Cirkus so zagnali v Sloveniji, ker ljubljanska Univerza ni »prenovila« svojih študijskih programov. Jaz pa pravim: še sreča, ker če bi jih tako na hitro, kot je bilo zahtevano, bi bili »novi« še slabši. Najprej naj nosilci predmetov preverijo, kakšni so podobni programi na dobrih tujih univerzah in naj jih prilagodijo po teh standardih. Ne sme se zgoditi, da bodo zmanjšali število ur šolskih obveznosti in povečali delavnik študentu doma. Se manj pa se programi lahko krčijo na račun tujih jezikov in telesncvzgoje. & Itevflo dlplornantov na Govoril sem o vpisu in prvem selek-cijskem mehanizmu, ki nastopi s sprejemnimi izpitioz. drugimi oblikami izbirnega postopka. Sedaj pa poglejmo, kako je s številom tistih, ki zadostijo vsem zahtevam študija in si pridobijo diplomo ene višjih oz. visokih šol. (Tabela 3) Vsekakor padeta v oči dve stvari: eno je neverjetno visok del diplomantov v ZDA. Tu moramo takoj vedeti, da je veliko tujih študentov, ki študirajo v ZDA in tako »popravljajo« statistiko, druga stvar pa je povsem drugačna porazdelitev višje, visoke in podiplomske izobrazbe v Sloveniji glede na ostale države. Kar 57% študentov pri nas diplomira na višješolskem študiju! Vendar se moramo zavedati dejstva, da imajo nekatere visoke šole vmesno diplomo (npr. Ekonomska fakulteta) in statistično tako vsi diplomirani ekonomisti diplomirajo dvakrat. Tu bi morali take diplome odšteti in dobili bi realnejšo sliko. 4 »Hapj>y End«? Pripravlja se nov Zakon o visokem šolstvu, s katerim nekateri želijo uzakoniti »pilico«, avtonomijo pa poj-mujejo kot ščit pred spremembami, ki bi sicer odpihnile vse, ki niso strokovno dorasli vlogi učitelja. Take Univerze v Ljubljani ne potrebujemo in zato, če ne bo pripravljen odpreti vrat in oken prepihu, lahko kar propade. Se bo že našel kdo, ki bo imel posluh za znanje in bo ustanovil univerzo XXI. stoletja; taki pa so že danes. In ne bi smeli biti začudeni, če bo že jutri nekje v Ljubljani nastala neka visoka šola, ki bo zametek omenjene univerze XXI. stoletja. MatjažTavčar TABELA 2: Število vpisanih študentov {dodiplomski študij) na 100 tisoč prebivalcev. _______^_______^______________________ država Število vpisanih. §tudentov na 100 tisoč prebivalcev 1975 1980 1085 1987 Avstrija Italija ZR Nemčija ZDA Slavenija* 1.286 1.762 1.684 5.179 1.560 1.811 1.981 1.987 5.311 1.457 2.309 2.074 2.540 5.118 1.500 2.511 / / / 1.557 Vir: Statistical Vearbook 1985,1986, UNESCO, Paris, Zavod republike Slovenije za statistiko. TABELA 3: Število dipiomantov na 100 tisoč piebivalcev, skupaj in posebej za višjo stopnjo, visoko stopi^jo In podiplomsko stopnjo ter izračunani deieži vsake. država leto skupaj vi§ja % visoka % podipl. % Avstnja 1983 127 1 1 118 93 8 6 1986 186 49 26 127 68 10 6 Italija 1986 156 7 5 127 81 22 14 ZRNem&ja 1982 331 122 37 188 57 21 6 1984 378 137 36 216 57 25 7 ZDA 1982 770 187 24 411 54 172 22 1985 798 191 24 409 51 198 25 Slovenija 1983 344 196 57 134 39 14 4 ------------:-----^t-----gs^—.—16y...............57--------1!2-------38 13-----5™ Vtr ftfatifiHral V^arhnnk 1989. niMFSCOr Paris ..__________________________ ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU!? Pri študentski mladini so opazne specifičnosti v obliki značilnejših obolenj, kot so motnje menstruacije, številnejši prezgodnji porodi, anemije, glavoboli, številne nevrastenije, motnje osebnosti, kronična obolenja želodca, dihal in kože. Refrakcijske anomalije so po letu 1971 stnno naraščale in še danes so okvare vida obolenja, ki zasedajo prvo mesto po pogostosti, saj prekoračujejo 30 % vseh pregledanih študentov. Bolezni kosti, mišic in veziva so s preko 25 % obolelih študentov na drugem mestu, vendar pa njihovo število še vedno narašča, saj so glede na prejšnja leta v porastu za 2 %. Podatek, da ima skoraj vsak četrti študent neko anomalijo iz sklopa zdravstvenih obolenj, je zastrašujoč. Ta kategorija obolenj bi morala zasedati eno zadnjih mest po pogostosti pojavljanja in ne drugo, kot je bilo ugotovljeno po rezul-tatih preventivnih pregledov. Omenjena skupina obolenj se je v zadnjih 10-15 letih skoraj podvojila. Obolenja se med časom ranega študija pri študentih zadnjega leta še poslabšajo za 4,5 % in so pogosta v obdobju, ko je rast in razvoj telesa v veliki meri že zaključena. Obolelost deklet je nekoliko večja, kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da le-te skrbijo bolje za svoje zdravje kot fantje. Vzroke za tako kritične rezultate gre gotovo iskati v organiziranosti telesne vzgoje na Univerzi, pomanjkanje športnih objektov za študente v Ljubljani, pomanjkanje prostega časa zaradi preobremenjenosti študija... Obolenja kože in podkožnega tkiva so na tretjem mestu s 17 % v prvih in zadnjih letnikih. Tu so najpogostejša glivična obolenja, alergije in vulgarne akne. Pri visokem procentu študentov, kar 8,5 % v zadnjem letniku in 9,1 % v prvih letnikih, so opazne hipertenzije. Eden izmed vzrokov je gotovo tudi dokaj nezdravo življenje študentov, nepravilna prehrana in nesposobnost sprostitve. Peto in šesto mesto po pogos-tosti obolenj zasedajo akutne respiratorne infekcije in bolezni respiratornega sistema: 5,3 % pri sis-tematskih pregledih v prvih letnikih in 3,7 % v zadnjihletnikih. Med študentije še vedno preveč prisotno kajenje in delno tudi alkoholizem. Kardiovas-kuralne bolezni sodijo s 4,2 % oz. 4,7 % na sedmo mesto. Največ primerov je funkcionalne narave in le majhen delež je organskih obolenj. Tem sledijo bolezni prebavil, katerih delež se vsako leto veča. Večinoma gre za hiperacidnost in ulkusne bolezni, kar je delno vegetativ-no živčno pogojeno, delno pa je odraz nepravilne prehrane. To nakazuje tudi večji delež astenij in deficitarnih stanj prehrane v zadnjih letnikih (cca 3,1 %). Stevilo študentov s previsoko telesno težo se je v zadnjem šolskem letu pod-vojilo, pa tudi delež s prenizko telesno težo je porasel. Posebno pozornost je potrebno nameniti zobozdravstvenemu stanju študentov. Obolelost zob je zelo visoka in pri prvih letnikih se odraža v 81 % vseh pregledanih. Aktivni karies je naj-bolj pogosto zobno obolenje, katerega vzrok je prav tako nepravilna prehrana in ustna higiena. Veliko je psihosomatskih motenj in konfliktnih situacij zaradi študijskih obremenitev. Kar 80 % pregledanih študentov ima motnje ali obolenja psihosomatske narave. Najpogostejši so glavoboli, zmanjšanje koncentracije in bolečine v prsih. Dekleta pogosteje tožijo za glavoboli, pri fantih pa se kaže večji delež na zmanjšani ali moteni kon-centrciji. Samo 10 % študentk nima psihosomatskihtežavin31 % študentov je popolnoma brez motenj. Veliko študentov si želi družine, toda tu se pojavi vprašanje obstoja in preživetja. Matere-študentke izgubijo štipendijo, če pustijo študij, nimajo porodniške, res pa dobijo simbolično vsoto denarja, da preživijo nekaj dni v začetkumeseca. Študentom lahko pomaga psiholog ali psihiater z razumevanjem njegovih problemov ali psihoterapijo. Toda koliko študentov si poišče pomoč pri omenjenih strokovnjakih? Sicer pa imajo na voljo le enega psihiatra v okviru zdravstvenega doma. Imamo tudi novo psihologinjo, k^ je v okviru Študentskega centra nameščena za pomoč študentom. Toda narediti moramo veliko več že pred samim nastopom obolenj in težav, v fazi preventive. Veliko več lahko s preprečenjem nastanka obolenj pomaga boljše organiziranje študijskih progra-mov na fakultetah, boljsim razumevan-jam in pomočjo s strani profesorjev, bolje organizirano prehrano, športno vzgojo in rekreacijo. Družba pričakuje, da se bodo študen-tje po končanem študiju zaposlili kot zdravi in za delo polnovredni strokov-njaki. Vzemimo si nekaj minut za raz-mislek in najdimo rešitev, da študentu ne bo z večjimi obremenitvami in more-bitnimi participacijami zdravstvenih storitev, padanjem življenjskega stand-arda, s tem povezanim neustreznim in slabim prehranjevanjem, bivanjem in pomanjkanjem rekreacije še bolj ogro-ženo že tako kritično zdravstveno stanje. Petra Globočnik LJicLJANsri riNEM^TterAri režija gus van sant matt dillon kelly lynch ivilliam burroughs vfilmu drugstore cowboy v kinu vic THE SAMUEL GOLOWYN OOMPANV Dogajanje je pos-tavljeno dvajset let nazaj v Portland, Oregon. Bob (Matt Dillon) je vodja majhnega ganga, ki ga ses-tavljajo še njegova ženska Dianne (Kelly Lynch), Rick i,n Nadine. Bob je junkie že celo življenje, skupaj z os-talimi člani ganga v lekar-nah kradejo mamila: "Obredel sem že lekarne v pol Amerike. Nič poseb-nega, vse je samo stvar teh-nike." Pri 26 je že veteran, pod kontrolo ima tudi lokalnega dealerja Davida, kjer menja ukradeno robo za stvari, ki mu jih ni uspelo ukrasti. Droga in kraje so mu obsesija, zaradi njih zanemarja celo Dianne. "Bob je kot zajec -noter in takoj iz luknje. In s tem ne mislim samo lekarn," pravi Dianne Ricku, ko čakata Boba. Nadine in Rick sta za Boba mularija, TV-otroka, ki ju je treba šele vpeljati v posel. Predstavitev akterjev zgodbe je v stilu predfil-ma, bliskovita in udarna. Zgodbo spravi v gibanje vpad lokalne policije z inšpektorjem Gentryjem na čelu, ki da Bobu vedeti, da bi bilo bolje, če bi se pobral iz Portlanda in šel delat težave komu drugemu. Skupina je prisiljena na cross-road-ing, potovanje iz kraja v kraj, seveda s sprotnim nabavljanjem droge. Žal pa se skupaj s potovanjem začnejo tudi scenaristični in režijski problemi, film razvodeni in postane strahovito dolgočasen, ne razgiba ga niti Nadinin samomor in težave z odstranitvijo njenega trupla. Konvencija šerifov (ki je - milo rečeno - ponesrečena scenaris-tična domislica) zlomi Boba, ki se odloči, da bo prekinil z narkomanskim življenjem in se šel domov odvajat droge. Bobov odhod je povod za razpad ganga, saj mu Dianne ne sledi. Za konec nam Gus Van Sant prihrani pravi biser: Williama Burroughsa v vlogi očeta Murphyja, DRUGSTORE KAVBOJ Produkcija: Avemte Pictures, ZDA, 1989 Sccnarij: Gus Van Snnt, Danicl Yost Režija: Gits Van Sant Fotografija: Robert Yeoman Glasba: Ellio t Goldcn thal Igrajo: Matt Dillon, Kelh/ Lynch, William~Burroitghs "]az sem Bob in tojefilm o rneni." Te besedeje sUšati na začetku predfihna za Drugstore kavboja, enega izmed najboljših predfilmov, ki setn jih imel priložnost videti V nekaj minutahmu namrečuspe vzbuditi pravo potrebo po ogledu filma, o katerem se je začelo govoriti že takoj po festivalskih prikazovanjih dve leti nazaj. Drugstore kav-boj je bil prikazan tudi na letošnjem FESTu, odkupili pa so ga Ljubljanski kinematografi. legende tamkajšnjih junkiejev, župnika -narkomana. Burroughs,ki jevsvojihknjigah(npr.The Naked Lunch) precej popisoval narko sceno, v filmu s tresočim glasom povenekaj lucidnihmislio narkomanijiinoblasti,kibo (je že) izrabila problem mamil za opravičilo za for-miranje policijske države -Amerika kot svetovi\i policaj. V resničnost njegovihbesedsedanesres ni težko prepričati - dovolj se je spomniti Noriege in Medellinskega kartela. Konec filma napoveduje tudivalnasilja,povezanega zrazpečevanjemmamil, ki se je razbohotil v zadnjem desetletju, saj Boba ustreli dealer David, TV-otrok, prototip najstniko v, ki se ta trenutekstreljajopoulicah ameriškikelemest. Če odmislimo razvle-čenost filma, pa je treba priznati, da se je Drugstore kavboj uspešno izognil pasti moraliziranja, v katero se skoraj po pravilu ujamejo filmi z narko-tematiko. Bob in kompanija niso nikakršni Otroci s pos-taje Zoo, ki bi tarnali nad svojim položajem in družbo, ki jih je tja potis-nila. Karkoli že počnejo, kakorkoli že živijo -odličitev za tako življenje je bila prostovoljna. In Drugstore kavboj ni film o narkomaniji, temveč film o narkomanu. "Jaz sem Bob in to je film o meni." In nič drugega. Ker sem že začel s predfilmom, lahko z njim tudi končam. Predfilm obljublja vec, kot sam film da. Mogoče zveni absurdno, toda Drug-store kavboj si enostavno ne zasluži tako dobrega predfilma. Zadostovalo bi že nekaj povsem povprečnega. Uroš Prestor SPORED LJUBLJANSKE KINOTEKE Ponedeljek, 01.04.91 ODSEVI V ZLATEM OCESU (REFLECTIONS IN A GOLDEN EYE), ZDA, 1967. Režija: John Huston. Glav. vl.: Marion Brando, Elizabeth Taylor, Brian Keith, Julie Harris, Robert Forster, Zorro David (v barvah). Torek, 02.04.91 SITO MESTO (FAT CITY), ZDA, 1972. Režija: John Huston. Glav. vl.: Stacy Keach, Jeff Bridges, Susan Tyrrell (v barvah). Sreda, 03.04.91 ZLOCIN IN KAZEN (CRIME ET CHATIMENT), Francija, 1956. Režija: Georges Lampin. Glav. vl.: Jean Gabin, Marina Vlady, Ulla Jacobson, Robert Hossein, Ber-nard Blier, Gaby Morlay, Gerard Blain, LJno Ventura. ANNA KARENINA, Vel. Britanija, 1947. Režija: Julien Duvivier. Glav. vl.: Vivien Leight, Kieron Moore, Ralph Richardson, Marie Lohr, Sally Ann Howes, Niall Mac-Ginnis, Helen Haye, Michael Gough, Mary Kerridge. Cetrtek, 04.04.91 KAVBOJ BREZ MIRU (THE HIRED HAND), ZDA, 1971. Režija: Peter Fonda. Glav. vl.: Peter Fonda, VVarren Oates, Verna Bloom, Sevem Darden (v barvah). | Petek, 05.04.91 \ LOLITA Vel. Britanija, 1962. Režija: Stanley Kubrick. Glav. vl.: James Mason, Shelley VVinters, Sue Lyon, Peter Sellers. | Sobota, 06.04.91 ~| TOPKAPI, ZDA, 1964. Režija: Jules Dassin. Glav. vl.: Melina Mercouri, Peter Ustinov, Maxi-milian Schell, Robert Morley, Akim Tamiroff, Gilles Segal, Jess Hahn (v barvah). Nedelja, 07.04.91 ZAPRTO Ponedeljek, 08.04.91 TAKŠNA VRSTA ŽENSKE (THAT KIND OF WOMAN), ZDA, 1959. Režija: Sidney Lumet. Glav. vl.; Sophia Loren, Tab Hunter, Biseri za ogrlico ODLOCANJE O ŽIVLJENJU IN SMRTI Ponedeljek, 15.04.91 DVANAJST JEZNIH MOŽ (12 Angry Men) (glej spored) Ameriški filmski in TV režiser ter producent in scenarist Sidney Lumet je sin igralca židovskega rodu, Barucha Lumeta. Že s štirimi leti je debitiral na gledališkem odru, nato je nastopal na radiu ter zaigral v filmu One Third Of A Nation (1939) Dudleya Murphyja. Kasneje je študiral dramo, po 2. svet. vojni je ustanovil svojo gledališko skupino. V začetku 50-ih let je režiral na TV, predvsem TV-drame in adaptacije gledaliških iger, nato pa je začel režirati tudi filme. Posnel je več kot 30 celovečercev, pri nas se ga spom-nimo zlasti po filmih KAČJA KOŽA (The Fugitive Kind, 1960), DOLGO POTOVANJE V NOČ (Long Day's Journey Into Night, 1962), MOŽ IZ ZASTAVLJALNICE (The Pavvnbroker, 1965), GRIČ IZGUBLJENIH (The Hill, 1965), LJUBEZENSKI SES-TANEK (The Appointment, 1%9), KLAN DUKA ANDEKSONA (The Anderson Tapes, 1971), SERPICO (Serpico, 1973), UMOR V ORIENT EKSPRESU (Murder On the Orient Express, 1974), PASJE POPOLDNE (Dog Day Afternoon, 1975), TV-MREŽA (Netvvork, 1976), EQUUS - SLEPIKONJI (Equus, 1977), ČAROV-NIK (The Wiz, 1978), RAZSODBA, (The Verdict, 1983), JUTRO NASLEDNJEGA DNE (The Morning After, 1986) idr. Lumet je dobro podkovan v literaturi, z velikimi izkušnjami iz gledališča in s televizije ter z igralskim znanjem, kar se močno odraža v njegovih filmih; to velikokrat temeljijo na zahtevanih književnih predlogah ali pa gre za adaptirane gledališke scenarije, precej je dialogov, igralske interpretacije imajo veliko težo. Lumetovi filmi so bili doslej nagrajeni s 6 oscarji in bili deležni še dodatnih 38 nominacij. DVANAJST JEZNIH MOŽ je Lumetov kinematografski prvenec. Greza filmsko inadcoTV-drame, kijo je predhodno sam režiral; pri obeh verzijah je scenarist Reginald Rose. Henry Fonda (tudi koproducent) nastopa v vlpgi porotnika, ki edini ni prepričan v krivdo obtoženega za umor. DVANAJST JEZNIH MOŽ jebilo nominiranih za 3 oscarje (film kot celota, režija, scenarij), v Berlinu pa je Lumet prejel Zlatega medveda za najboljši film. Drugi Lumetov film aprila v Ijubljanski Kinoteki je TAKŠNA VRSTA ŽENSKE (That Kind ofVVoman, 1959), ameriški »star- vechile« za jedro Napoletanko Sophio Loren. Igor Kernel Henry Fonda v prizoru iz filma DVANAJST JEZNIH MOŽ Sidneya Lumeta._________________ George Sanders, Jack VVarden, Barbara Nicholas, Keenan Wynn. Torek, 09.04.91 BARBARELLA, Francija-ltalija, 1967. Režija: Roger Vadim. Glav. vf.: Jane Fonda, John Phillip Law, Anita Pallenberg, Milo O'Shea, David Hemmings (v barvah). | Sreda, 10.04.91 \ SODNIK ZA OBEŠANJE (THE LIFE AND TIMES OF JUDGE ROY BEAN), ZDA, 1972. Režija: John Huston. Glav. vl.: Paul New-man, Ava Gardner, Jacqueline Bisset, Tab Hunter, Stacy Keach, Roddy McDovvall, Anthony Perkins, John Huston (v barvah). LJUBIMCA IZ VERONE (LES AMANTS DE VERONE), Francija, 1948. Režija: Andre Cayette. Glav. vl.: Pierre Brasseur, Serge Reg-giani, Anouk Aimee, Louis Salou, Marcel Dalio. Cetrtek, 11.04.91 MOZ IZ AVSTRALIJE (THE MACKINTOSH MAN), Vel. Britanija, 1973. Režija: John Hus-ton. Glav. vl.: Paul Nevvman, James Mason, Dominique Sanda, Nigel Patrick, Michael Hordern, lan Bannen, Pater Vaughan, Leo Genn (v barvah). Petek, 12.04.91 LADY L, Francija-ltalija-ZDA, 1965. Režija in scenarij: Peter Us-tinov. Glav. vl.: Sophia Loren, David Niven, Paul Nevvman, Peter Ustinov, Claude Dauphin, Philippe Noiret, Michel Piccoli, Marcel Dalio, Cecil Parker (v barvah). Sobota, 13.04.91 DVOBOJ NAMISSOURIJU (MIS-SOURI BREAKS), ZDA, 1976. Režija: Arthur Penn. Glav. vl.: Mar-lon Brando, Jack Nicholson, Randy Quaid, Kathlenn Lloyd, Frederic Forrest, Harry Dean Stanton (v barvah). Nedelja, 14.04.91 ZAPRTO Ponedeljek, 15.04.91 DVANAJST JEZNIH MOZ / DVANAJST POROTNIKOV (TVVELVE ANGRY MAN), ZDA, 1957. Režija: Sidney Lumet. Glav. vl.: Henry Fonda, Lee J. Cobb, E.G. Marshall, Jack VVarden, Ed Begley, Mariin Balsam, John Fied-ler, Jack Klugman, George Vos-kovec, Robert VVebber, Edvvard Binns, Joseph Sweeney. Prosimo občinstvo, da ne zamuja predstav. Kinoteka si pridržuje pravico do spremembe programa. VRNITEV ODPISANIH? Tisti, ki imate v knjigarnah navado pogledati v kotiček s filmsko tiskovino, ste gotovo že opazili barve na naslovnici nove številke Ekrana, ostali filmbesucherji pa ste že videli človeka s kupom taistih Ekranov pri blagajni kina Komuna. Barve in kolporterji so najbolj opazna sprememba, kijo je uvedla nova posadka Ekrana sStojanom Pelkom kot pilotom in Miho Zadnikarjem kot kopilotom. Uvodnik, natisnjen poleg slike novega uredništva, pa obljublja tudi rednp mesečno izhajanje in obveščanje o sprotnem kinematografskem sporedu. Pričujoča številka je ažurna, saj je v novi rubriki Film meseca Joe Cohenov Miller^s Crossing, kritiki pa so se Lotili filmov Angel za mojo mizo, Divji v srcu, Čaj v Sahari, Drugstore kavboj, Dolgolet-no prijateijstvo, Razglednice iz pekla, Henrik V. in Jakobova lestev. Kritiko spremlja tudi Info-kolumen s kompilacijo novičk iz filmskega biznisa, TV pa je zastopana z zapisom o Twin Peaks. Od festivalov sta zastopana beograjski FEST in Berlinale (samo na hitro, za naslednjo številko je obljubljeno bolj podrobno poročilo). Iz Siiddeutsche Zeitung je preveden intervju VVendersa z Godardom oz. Godarda z VVendersom, ki ga spremlja zapis o Novem valu, poslednjem Godardovem filmu izpod peresa Jean-Louis Leutrata -posebej za Ekran. Zapostavljena ni niti teorija - v pričujoči številki so teksti Marcela Štcfančiča, jr. o policijskem thrillerju, Paula Virila o vojni podob in fragment iz knjige Ples v dežju Zdenka Vrdlovca. Rubrika Obrazi predstavlja Penny Marshal, Dannyja Elfmana in Shane Black, kolumnirajo Luka Novak, Nebojša Pajkič in Janez Strehovec, ne manjka pa niti Slovar cineastov s F.F. Coppolo. Skratka dovolj branja za en mesec -do izida nove številke, ki se ima zgoditi začetek aprila. U.P. NOVIFILM RAJKA GRLIČA V času med obema vojnama (30-a leta) smo imeliSlovencisvojega »robinhoodovskega« tolovaja Toneta Haceta, Hrvate pa je nekaj let prej (od konca vojne pa do 1.1925) neusmiljeno ropal nič manj legendarni »revolucionarni« razbojnik Jovo Stanisavljevič -Čaruga. Pred kratkim smo imeli v Ljubljani priložnost videti film DO KONCA IN NAPREJ (r. Jure Pervanje), ki so ga navdihnile Hacetove dogodivščine, s premiero 28. marca v Zagrebu pa je gledalcem predstavliena še ekranizacija zgodbe Hacetovega slavonskega kolega. CARUGO (s podnaslovom »Trijumf strasti i avanture«) je režiral Rajko Grlič, avtor filmov KAR BO, PA BO (Kud puklo da puklo, 1974), BRAVO MAESTRO (1978), SAMO ENKRAT SE LJUBI (Samo jednom se Ijubi, 1981), V ŽRELU ŽIVLJENJA (U raljama života, 1984), ZA SREČO SO POTREB-NI TRIJE (Za sreču je potrebno troje, 1985) in HUDIČEV RAJ (Davolji raj/That Summer of White Roses, 1989). Film je resno zastavljen, po nekajletnih pripravah se je začelo naporno snemanje, ki je trajalo več mesecev, angažirana jebila eminentna igralska ekipa. Carugo igra znani zagrebški igralec Ivo Gregurevič, njegovi dve izbranki pa Branka Trlin (vloga Mande) in Ena Begovič (Svilena). Nastopa še več znanih igralskih imen, med njimi Davor Janjič, Petar Božovič, Dejan Ačimovič, Branislav Lečič, Filip Šovagovič, od slovenskih pa Radko Polič in Gojmir Lešnjak. CARUGA bo bolj podrobno predstavljen, preden pride na spored v Ljubljano. Zaenkrat lahko rečem le toliko, da gre za atraktiven, na trenutke prav spektakularen film, glede ljubezenskih prizorov v njem pa so v EROTIKI (v tem pogledu ni nikoli odveč citirati strokovno literaturo) zapisali, naj bi bili »med najlepšimi doslej posnetimi v jugoslovanski kinematografiji«. Koproducent ČARUGE je bil VIBA FILM, dis-tribuira pa ga MISOTA, ki je novo ime v tej dejavnosti pri nas. Davor Pajalič, nekdanji vodja zagrebškega predstavništva VESNA FILMA, sedaj pa vodja prodaje MISOTE za področje Slovenije, Hrvatske ter Bosne in Hercegovine, nam je zaupal, da se s CARUGO potegujejo za uvrstitetv v enega od programov letošnjega festivala v Cannesu. Igor KerneL IZJAVA STUDENTSKE VLADE 0 PROGRAMSKO-ORGANIZACIJSKI PRENOVI DELOVANJA KLUBA K 4 Klub K 4 je pričel s svojim delovan-jem 25. maja 1989 z namenom omogočiti različnim skupinam mladih, predvsem takratni t.im. alternativi, oblikovanje klubskih večerov ob iz-vajanju programov različnih zvrsti sodobne glasbe in drugih programov s področja kulture mladih. Prvotna programska in or-ganizacijska postavitev sčasoma ni več dosegla zastavljenih ciljev. To se je pokazalo tudi v trendu počasnega upadanja števila obiskovalcev klubskih večerov, ki je svojo najnižjo točko dosegla v zadnjih mesecih. Vse to nam je narekovalo temeljito prenovo tako programskega kot tudi organizacijskega delovanja kluba K 4. Študentska vlada kot izvršni organ Studentske organizacije Univerze v Ljubljani izvaja temeljito reorganizacijo na vseh področjih, tako da je prenova delovanja Kluba K 4 sestavni del širše prenove ŠOU za dosego ciljev, ki jih je Studentski parlament opredelil v Študentski ustavi. Studentska vlada je po celoviti oceni stanja v klubu zavzela stališče, da je ŠOU ena izmed redkih institucij, ki lahko z ustreznimmehanizmom zagotovi dotok svežih idej in sil, ki hočejo oblikovati program kluba, vendar s tem, da nikomur ne dovoli monopola nad pros-torskimi in tehničnim pogoji v klubu. Studentska vlada je pristopila k iz- za oblikovanje programskih zasnov, pri čemer ima še poseben pomen javnost dela, kar naj bi omogočilo preprečitev prevlade ozkih interesov določenih skupin ali osebnih interesov posamez-nikov. Klub K 4 ne more biti trajna in-frastruktura tistim posameznikom ali skupinam, ki so izšli iz študentskih vrst in si sedaj z delovanjem na tem področju zagotavljajo svojo eksistenco. Iz navedenih razlogov je: 01. Studentska vlada obja vila ja vni razpis za zbiranje predlogov programov klubskih večerov za obdobje štirih mesecev, s katerim je omogočila enake možnosti vsem zainteresiranim posameznikom ali skupinam mladih oziroma njihovim oblikam združevanja. Zato smo organizirali to javno predstavitcv vseh prispelih predlogov. 02. Studentska vlada je nosilcem programskih večerov določenega dne v tednu z internimi pravili o or-ganiziranosti in delovanju kluba K 4 omogočila programsko, organizacijsko in finančno avtonomijo ter določila naloge in razmcjila pristojnosti oz. odgovornosti zaposlenih delavcev v ŠOU ter drugih služb pri odločanju o delovanju kluba K 4. 03. področja kulture in javnih prireditev je objavljen razpis za delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. 04. Študentska vlada je na osnovi prispelih predlogov programov oziroma opredeljenih tehničnih potreb za njihovo realizacijo sprejela program investicijskih vlaganj v opremo za zagotovitev sodobnejše tehnične osnove za realizacijo programov klubskih večerov. 05. Studentska vlada je sklenila, da zaradi zaostrenih socialnih razmer določi popust pri vstopnini za študente in srednješolce, ki se izkažejo z izkaznico ŠS ŠOU, indeksom ali mednarodno študentsko izkaznico. SKLEP Cilj Studentske vlade ni vsebinsko poseganje v program Kluba K 4, niti oh-ranjanje statusa quo; njeno ukrepanje je usmerjeno v ustvarjanje takšnih or-ganizacijskih, finančnih in drugih materialnih pogojev, ki bodo omogočali izvedbo visokokvalitetnih programov klubskih vcčcrov. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani Ministerza kulturo Jože Možina delavinatančnihpraviloorganizacijiin Za zagotovitev profesionalnega delovanju kluba ter definirala postopck vodenja kluba K 4 in drugih dejavnosti s IZBOR PROGRAMOV V KLUBU K4 PO POSAMEZNIH DNEVIH DAN___________________________________NOSILEC PROGRAMA________VODJA PRIREDITEV PONEDELJEK SKATE CORE KOLETIV Matjaž Košir ali/oziroma PUNK-CORE + KOLEKTIV NENASILNEGA DELOVANJA Benjamin Markelj TOREK BRIAN GODDFELLOW (Brian Goodfellow) SREDA ' VVEBER/SABADIN Iztok Sabadin ČETRTEK ŠOU V LJUBLJANI ^ oseba ki jo določi Študentska organizacija fakultet ali druga organizacija PETEK ZORMAN/BOŠKOVIČ Nebojša Boškovič SOBOTA ŠOUVLJUBLJANI vodja enote ŠOU za kulturne prireditve NEDELJA ŠKUC -FORUM - MAGNUS/LL Brane Mozetič KDO JE Gary Gray rides again! Upajmo. Zadnjič je namreč moj članek spet uničil računalniški škrat. Bojda. Moj dvom temelji na dejstvu, da se je to zgodilo že drugič v mesecu dni. Tokrat je bil tako cenzuriran Diamond Dave (Lee Roth), večje število njegovih domnevnih spolnih odnosov ter falični scenski rekviziti. Če seštejem eno z drugim, je očitno, da sem žrtev novega režima v Sloveniji. Kot je znano, je ta vse manj toleranten do pisunov, ki niso na novi liniji. Njihova linija pa je, kot vemo, uresničevanje tisočletnih teženj slovenskega naroda. Karkoli to že pomeni. Gotovo pa med omenjene težnje ne sodi rockanje, uživanje žganih pijač tujega porekla, ameriški mačo-seksisti in sex, ki ni v funkciji reprodukcije naroda sploh. Drugi morebitni cenzor, ki sicer ni videti tako spektakularen, ždi v isti hiši kot uredništvo Tribune. Gre za našo ljubo Študentsko organizacijo, ki se kljub spremembi imena očitno ni uspeia odtrgati od razmišljanja, ki je nekoč obvladovalo UK ZSMS. Gre za takoimenovane študentske inter-ese, ki so sicer dovolj jasni, ko gre za študij ali štipendije, ampak vrli mladi politiki jih veselo raztegujejo, kamor se le da. V času polemik o Discu štu-dent v ŠN pred poldrugim desetlet-jem je del študentov, ki so bili za zaprtje diska, svoje stališče argumen-tiral s trditvami, da tja zahaja več srednješolcev kot študentov. Ob raz-cepljenosti znotraj bodočega cveta in-teligence, so pooblaščeni organi brez posebnih težav zaprli zloglasno klet. No ja, še dolgo so tam delovali reprezentanti avtentičnih študen-tskih interesov v obliki zemljačkih klubov, ki so ob vzdušju vaških kul-turnih domov ponujali tudi poceni pivo. Podobna razmišljanja se, kot sem prebral, pojavljajo tudi sedaj v zvezi s klubom K 4; ker ob vstopu v klub nihče ne preverja indeksov, lahko tja pride kdorkoli, kar seveda pomeni, da ne gre za avtentičen študentski in-teres. Ali nekaj takega. V tem kon-tekstu tudi pisanje Garyja Grayja ni avtentičen študentski interes, saj je vobče znano, da študenti pijejo samo UBIL toplo pivo, od glasbenih prireditev pa so jim namenjeni plesi v menzi. Drugače sem bil tudi sam nekoč študent. Ogibal sem se toplemu pivu in nikoli nisem bil na plesu v menzi. Če dobro premislim, sem v tistem času največ časa in novcev pustil v disku Turist, ki je bil poleg Uniona središče scene. In sedaj, po nekaj letih, se zdi, da je Turist spet in. Vsaj nekateri večeri privlačijo neverjetne količine Ijudi. Minuli četrtek je bilo denimo tako nabito in zakajeno, da je tudi vsega hudega vajeni G.G. po slabi uri zapustil prizorišče, ne da bi se sploh prebil do šanka. Šebolj nenavadno pa je bilo, da se je dogajal nekakšen rasta-večer. Nadebudna agencija Viz-zador je namreč organizirala slovensko turnejo(!) čeških(!) reg-gaejašev Babalet in Hypnotix, za promocijski nastop pa so si izbrali ravno Turista. Da bo hec še večji, so bili slab eden za tem tam spet ras-tafarijanci, tokrat pretežno udoma-čeni sončni orkester. Dan za tem pa tazaresen koncert omenjenih Čehov v Študentskem naselju. Rezultati njihove turneje mi v trenutku, ko to pišem, še niso znani, vendar dvomim, da je bilo kaj prida posla za prekupčevalce kart. Pretiranega navala ni imel na zadnjih dveh koncertih niti legendar-ni srečko Iggy V. O princu teme in njegovih sestrah usmiljenkah sem pisal že zadnjič, tokrat pa so aktualni Jane's Addiction. Njihov nastop seje zgodil na Kodeljevem, a tudi tam bi dvorana prenesla precej več obis-kovalcev, kot jih je prišlo. Pravzaprav žalostno, saj so Jane's Addiction ravno sedaj v fazi, ko jih ne moremo stlačiti niti v predalček »veliki upi«, niti pod »vrnitev odpisanih« - kar pomeni, da so nekje na vrhuncu. Ver-jetno se bo kdo, ki ga ni bilo, zaradi tega še tolkel po glavi. Ali pa so ljudje morda slišali, da bo odpadel nastop požiralcev ognja.? Gary Gray GARVil^ GRAVJlfi GALERIJA GT ANATOMIJA GLASILKE To je tudi naslov skulpture Dušana Zidarja, kiparja na specialki ALU, ki je v majhen galerijski prostor postavil predimenzioniran objekt -glasilko oz. »njeno anatomijo«. Ne bomo začeli z razglabljanjem o tem, zakaj je uporabil steklo, baker in linolej kot sestavne dele svoje skulpture, čeprav smo se pri ogledovanju to najbrž spraševali. Najprej moramo raz-jasniti naš odnos do skulpture. Prvič, če je dovolj »močna«, se ob njej ustavimo, si jo natančneje ogledamo in jo »doživljamo«. Drugič, poskušamo je interpretirati ali pa tudi ne. Morda začutimo njeno energijo, ki jo seva, je ne razumemo, pa vendar jo »čutimo«. Ce ne izžareva energije, nas pušča hladne in se ob njej niti ne ustavimo. Podobno je na vseh razstavah z več deli. In mislim, da ne drži trditev nekaterih, ki pravijo, da si »ne vzamemo zadosti časa za opazovanje umetniškega dela«. Morda pa ni zadosti prepričljivo, da bi se ob njem sploh ustavili. In kje je tukaj Zidarjeva skulptura? Ker je bila edina, najbrž nismo imela izbire in smo se ob njej ustavili. Toda to tudi še ne pomeni, da je izžarevala kakršnokoli energijo, ki bi nas priteg-nila. Zastavljena je strogo konceptual-no, ki ji likovno ne bomo oporekati. Zanimiva pa je ideja postaviti glasilko in jo »anatomsko oblikovati z različnimi materiali? Steklo, linolej in baker so umetni materiali, v nasprotju z glasilko, ki je »iz narave«. Po drugi strani pa so to materiali, ki jih je ustvaril človek, »nosilec« glasilke. Torej stoji pred nami človek v odnosu do narave? Kaj pa naj bi sploh opazovali? Dobro osvetljeno režo med stekli? Baker, poln prstnih odtisov? Lepo izdelane šive oz. pelome in matice? Skratka, arhitek-tonski objekt, ki naj bi bil glasilka? Celo anatomija glasilke? V trenutku bi morali biti glasilke mi. In bi iz te perspektive ugotavljali naš odnos do prostora,... Toda to se seveda ne zgodi. Skulptura ostaja nepremično zazrta v nas kot dokaz, da je umetnina lahko tudi »l'art pour 1'art«. Ni iluzij, le stvarnost praznega pros-tora, ki lebdi nad nami in okrog nas. POPTV Tadej Zupančič umoril TV Slovenija Ce lahko tržno vrednost najbolj sveže Zupančičeve knjige POP TV izmerimo s stavkom na stoosemdeseti strani, v katerem avtor nesramno razkrije, kdo je umoril Lauro Palmer v televizijski nadal-jevanki Twin Peaks, potem bo zadnji založniški podvig Dušana Cunjaka in njegove Emonice best-seller. Vendar knjiga velja veliko več kot umor, ki ga je Zupančič zagrešil zoper TV Slovenija. V neposrednem prenosu z avtorjem, ki ga je vodil Marko Crnkovič, je bilo poudarjeno, da knjiga nima teoretskih ambicij, ampak govoriostvarisamioz. normahin pravilih ameriške televizije. VPrvemdeluknjigepišebritanskikritik pop kulturnih fenomenov Adrian Dannat o nastanku in razvoju ameriške televizije, ki je »najboljša na svetu zaradi denarja, ki se vrti v njej.« Izvemo tudi, kako poteka merjenje gledanosti programov (ratingi), o vplivu politike na televizijo in (ali) obratno, o podkupljivosti TV medija, komer-cializaciji... Dannat ugotavlja, da je televizija postala večja od življenja. Osrednji del knjige pa tvori pregled ameriškega televizijskega programa od 1946 do 1990. Če gre verjeti Zupančiču, da si je tako ali drugače ogledal okrog devet-deset odstotkov vseh predstavljenih serialov, potem je njegov vodič po klasičnem in aktualnem televižijskem programu kredibilen. Klasifikacija je urejena po angleški abecedi, navedena je TV mreža, žanr serije ali programa, sezone predvajanj, zasedbe vlog, povzeta je vsebina in dodan komentar. Skratka: če ne želite ostati out, potem si lahko za borih dvestodevetindvajsetdin 00/100 kupite najboljši in edini lokalni (slovenski) vodič po svetovni (ameriški) televiziji. Imejte ga v žepu povsod in vedno tam, kjer morate biti in. In nenazadnje: kdo je umorilLauro Pal-mer? Odgovor je na strani 180., 22. vrstica. Bodite močni in jo preskočite. BrankoČakarmiš VRACANJE H KORENINAM Franjo Frančič: ROSA, ČZP Kmečki glas, Ljubljana 1990. Franjo Frančič je torej lahko tudi drugačen, pa čeprav ostaja zvest sam sebi. Njegovi stavki so obrisi, grobo in vendar prepričljivo zgneteni v skladno celoto. Pisec, ki je v drugi polovici osemdesetih ustvaril izredno (morda celo najbolj) prepoznaven slogv slovenski literaturi, nizameriškoliterarno teorijo nagačen sterilni (kvazi)intelektualec, ujet v kletko svoje vsevednosti in obremenjen s postmodernimv Zeitgeistom, ampakčlovekiz mesa in krvi, ki z besno ihto iščesvoj kos neba. In zdi se, da ga je konČno našel. Frančič nič več ne ponavlja »jebi se«y njegovo avtobiografsko vijuganje med verizmom, reizmom in spciatnim realizmom se vrača h koreninam - k zemlji. »Eno kožo imaŠ, težko jo zamenjaš, prej ustrojiš, z gubami okrasiš.« In z brazgotinami. Kajti steklenih gradov ne moreš porušiti,osvobajanjejedolgoinnaporno.Pavendar,od>>Jeba«, v katerem je Frančič že stotič ponovil: »Jebi se« in na koncu zapisal: »Na poti osvobajanja si«, do »Rose«, se je spremenilo vse. Pijani oče, materine pravljice, ki jih nikoli ni bilo, strašna boleča in vseprisotna smrt, skeleča otožnost tcr nostaligično premlevanje časa, so dobili novo razsežnost - spokojnost in čudno Zasanjanost po dokončnem obračunu. »Tam gori na Kortah med cipresami je rekel glas: odjebi sanje, preteklost in ostalo sranje, Črtaj bele gradove, viteze in paranoje. Naredi črto, debelo, močno, ravno črto.« Frančičevi junaki niso več obrobniki in izvrženci, ki jih je na (čez) rob prignalo dušeče urbano okolje, ampak sveži, trdi, po svoji volji odmaknjeni Ijudje istrske krajine. Avtorjev beg se je vsaj zaenkrat, in to srečno, končal. Hrepenenje po svobodi je potešeno, čeprav so spomini neizbrisni. Pred nami Frančič odstira tisto skrivnostno, vase ukleto pokrajino, ki živi zapredena vstoletnesanjeinpripovedke,deželo, kjersesedan-jost uči od preteklosti. »V to pokrajino je treba najprej najti vrata, nato je lažje. To je neka druga, čarovniška dežela.« Istra, kakršno že poznamo iz del Marjana Tomšiča. Tako blizu in tako daleč hkrati. Čudna dežela, v kateri živijo posebni Ijudje s svojo govorico in navadami. Ljudje, ki sta jim morje in burja vtisnila svojevrsten pečat trdote in ranljivosti. Frančič ni fotograf, je risar. Pretanjen iskalec detajlov, ki površnemu opazovalcu ostajajo skriti. Morje, soline in oljke zaživijo pred nami skozi oči človeka, ki s pokrajino diha, je z njo zasvojen, a vendar ne more nikoli postati del nje, ker je pač prišlek. A prav zato nam lahko še bolj nazorno pričara okus malvazije, vonj zemlje in šelest burje. Ambivalentnost Frančičeve pozicije, ko je hkrati poslušalec, prisluškovalec ter pisec, avtor uspešno združuje in prepleta. In skupaj z njim lahko uživamo v spokojnosti, mirnosti in bogastvu življenja, ki je tako drugačno od razrvanega urbanega okolja, ki ga jc Frančič slikal v prejšnjih delih. Piščev svet se je razširil, pisec nič več ne tava v labirintu svojih blodenj in paranoj, spravil se je s svetom in samim seboj. »Eni si samo izmišljajo, drugi pa samo lažejo, ti dve vrsti pisanja sta,« je nekoč izjavil Franjo FranČič. AH mu lahko verjamemo? Kdor jebral »Ego trip«, »Jeb«, »Ne«, »Domovina, bleda mati« ali »Roso«, mu zagotovo ne bo verjel. In to je tudi največja pohvala. Simon Bizjak OGLEDALCE, OGLEDALCE NA STENIPOVEJ... Marija Dragojlovič je beograjska slikarka, ki se nam je predstavila s svojimi novimi slikami, na katerih so upodobljena ogledala. Spet ena »filozofska razstava«. Upodobiti ogledalo je tako, kot da bi upodabljali NIC. Ker kaj je bistvo ogledala? Odsev stvarnosti. Take in drugačne. Je tudi odsev nas samih. Prostor v ogledalu postane iluzija, ki izgine v naši odsotnosti. Kaj se nam torej zgodi? Stopimo pred »ogledalo« in se zazremo v ... nič. Soočeni smo s popolnoma praznim prostorom; stvarnost je izginila. Potemtakem tudi nas ni. In vse je samo prazen prostor, Je potemtakem umetnost Marije Dragojlovič samouničujoča? Ali hoče izničiti naše iluzije in stvarnost in nas pripeljati do popolnega absurda, ko ni ničesar več? Ideja se mi zdi vsekakor zanimiva. Toda »težo« razstave ne nosijo slike same, kotbi to pričakovali. Dogajanje je preseljeno v galerijski prostor in >>za« sliko, torej v negativni prostor. Slike, ki so kristalno čiste in jasne, ostajajo hladno prazne, skorajda mrtve, obudi jih lahko le opazovalčeva misel. Z uporabljenimi barvami, ki so neizrazite, nas pravzaprav nič ne pritegne in če ne bi nosili naslova OGLEDALO, bi samevale kar same zase, neopažene. Ker kaj je to, česar ni? Ce dodamo še misli Jureta Mikuža: »... Morda je v njem odslikana iluzija kot taka, kot abstrakten pojem, ki omogoča upodobitev konkretnega. Če je tako, se njegova praznost dokončno pokaže kot popolno izpraznjenost se pravi, praznost je izpraznjena«. SAX PUB ...INGLASBA Oliverja Marčeto poznamo po karikaturah, ki jih objavlja v našem časopisu Tribuna. Vemo tudi, da se pripravlja na sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost. Vau! Na slikarstvu! In da je star 22 let. Za razstavo v Sax pubu se je najbrž odločil že zaradi svojega navdušenja nad jazzom. In ker tam vrtijo prav jazz glasbo, prostor pa je dovolj intimen za majhno razstavo, se je to tudi zgodilo. Zato ob vstopu v »Saxa« najprej obrnite svoj pogled v levo in desno, pri šanku pa, ko boste naročali svoj »drink«, poglejte še avtoportret avtorja. Tako boste v prijetnem glas-benem vzdušju doživeli še risbe, ki so prav tako »glasbene«. So sicer majhne, toda popolnoma vključene v prostor. Ogledujete si jih lahko samo z neposredne bližine. Vse imajo rdečo nit - jazz glasbeniki v svojih različnih razpoloženjih, »elementih«, in seveda s svojimi instrumenti. Eni so » v rožcah«, drugi na križu s svojim saksofonom. Vsi pa »jaz-zirajo«, se prepuščajo glasbenemu ritmu, morda seveda »solirajo«. Tudi nas malce popeljejo v ta jazz, ki ga tokrat lahko doživljamo intimno kar v množico ljudi. Simpatična razstava, ki je ne smete zamuditi. Tokrat majhna, toda OHverbo morda nekoč VELIK u metnik in bo imet VELIKO razstavo. Morda bodo na risbah VELIKI glasbeniki, ki bodo z jazzom prevevali VELIKO množico ljudi. No, pa pot pod noge. USODNE LOKACIJE Miško Dukič: PRIRUČNIK ZA NAIVNE, Cetinjski obod, Cetinje 1991. in Tadej Zupančič: STEVEN SPIELBERG, Kinoteka, Ljubljana 1991. Ha, končno je Mišku Dukiču uspelo natisniti knjigo svojih verzov oziroma miselnih odtenkov, sentenc in aforizmov. Ko pravim končno, mislim na preprosto dejstvo, da Dukič živi v Titogradu in mu tam še vsaj petnajst let nihce ne bo tiskal knjige. To pa ne pomeni nič drugega, kot da je bil Dukič eden redkih Crnogorcev, ki je glasno protestiral proti zdaj že bivšemu mitingarstvu. Navsezadnje pa tudi pričujoče knjige nitiskalvglavnemmestudanašnjeČrnegore^ampakvnjenem nekdanjem središču Cetinju: »... zbog velike ljubavi prema gradu Cetinju« Priručnik za naivne pravzaprav ni namenjen samo naivnim, ampak tudi in predvsem vsem tistim nenaiv-nim, kar pomeni, da gre za resnično kulturološko akcijo. Namreč, Dukič je s to knjižico začel verbalno gonjo proti kulturološki reakciji, torej proti tistim, ki »ne poznajo steze na drugi strani naivne zavesti«. Seveda s tem še ni rečeno, da to stezo ali več stez pozna sam avtor. Narobe, to stezo oziroma te steze, te poti, ki so razpredene »po drugi strani naše zavestik ne pozna niti Dukič, toda vsaj dela na tem, da bi jih čimbolje spoznal, išče poti, ki vodijo do teh nevidnih imaginarnih stez. In s pričujočo knjigo sejim je približal vsaj za en korakin morda se jim bo z naslcdnjo še za cnega, kar bi skupaj zneslo dva koraka. Žal pa je pot do teh stez tako zelo dolga in »nevarna z najrazličncjšimi pastmi«, jih Miško Dukič ne bi dosegel, pa če bi živel še najmanj dvesto lct in bi vsak dan izdal kako knjigo. Še več, pri tem mu nc bi pomagali niti taki ali drugačni priročniki za naivne. Druga knjiga, ki zaseda prostor v temle recenzentskem kotičku, pa nima niti najmanjšc zveze ne s Crno goro ne s Cetinjem ne s črnogorskim princem Nikolo Petrovičem Njegošom in še manj z naivnostjo. Druga knjiga je stvar enkrat filmske fikcije in drugič litcrarne dokumcntacije. In za ti dve stvari je poskrbcl zdaj že bivši »Slovenec«, najlepši študent ljubljanske Univerze in Univerz sploh, Tadej Zupančič, ki je potem, ko se je vrnil z nekega izleta iz New Yorka, sedel za računalnikinnapisalknjigooStevenuSpielbergu.Pravzaprav je bolj kot pisal, zbiral podatke o tem delikatnem režiserju tega stoletja, jih uredil in izdal. Zraven pa še napisal nekaj sprotnih navodil, misli, ki so pa v glavnem stvar afekcije do Americane. In kaj po vsem tem še dodati? Hja, nič kaj takega, kar ne bi vsi že vedeli. Torej čakamo, da svoj dolg poravna tudi Spielberg in napiše knjigo o Tadeju Zupančiču in se mu tako oddolži za knjižno reklamiranje. In prav nič ne bomo imeli proti, če bo Spielberg o Zupanciču posnel celo filtn. Po knjigi Tadeja Zupančiča se filma žal ne da posneti. Lahko pa kljub vsemu služi kot literarna predloga. Cakamo na scenarij, skratka. Sicer pa škoda, da Zupančič ni šel v Nevv York namesto v London in škoda, ker Dukič živi v Titogradu, namesto da bi živel v Cetinju. Tadej Čater (djembe, tabla) združujejo svoje zvoke v nekakšen mistični world-beat, folkloro na umetniški ravni. Nusrat Fateh Ali Khan je v torek, 19.3. s svojim nastopom predstavil biser obstoječe etnične glasbe in v dvomljivcih uničil predsodek, da je vsa plesna glasba produkt zahoda. Z drugega konca sveta pa je prišel v sredo k nam ščepec latinskoameriškega navdiha. Kljub temu, da si je v teh krajih relativno neznano zasedbo Pau Brazil v Ljubljani ogledalo lepo število ljudi, je dan za tem v Mariboru skupina naletela na zelo slab obisk, ki je sprva obetal neprimerno slabše koncertno vzdušje, kot se je poz-neje v dvorani ŠTUK-a razvilo. Kvintet je predstavil glas-bo, ki je vse kaj drugega kot repertoar popularno veseljaškega QUINTETA VIOLADA iz Brazilije (ta je lani odigral dvakrat na nasih tleh). Z nepretirano dozo morda pričakovanih latino-ritrnov so zaigrali jazz na solidni kul-turni ravni, ki je maloštevilno občinstvo segrel do pravih ovacij. Mešanica vplivov Steps Ahead, Spyrogire, Miltona Nascimenta, Herbiea Manna in drugih je s pomočjo sak-sofona, E-basa, klaviatur, tolkal in raznih kitar ustvarila fuzijo, ki sledi sodobnemu jazzovskemu mainstream toku, oziroma to, kar povprečen jazz poslušalec trenutno išče. Morda bi dobro nauceno muzicirapje z malo večjo mero »feelinga« kvintetu še rahlo dvignilo ceno, vsekakor pa: še en uspeh sodelovanja Rončel - Cankarjev dom. Dejan Stampar NUSRAT FATEH ALIKHAN Dogodki se tudi pri nas končno kar vrstijo. Letošnji jazz festival, ki poteka pod okriljem Cankarjevega doma, ponuja za vsako uho nekaj: od električnega jazza, avantgarde in jazzovskih klasikov do ECM - zvokov ter etnične glasbe. Po uspešnih nastopih Cassandre Wilson in Sama Riversa kot predstavnikov ameriških jaz-zovskih tokov, je bil prejšnji teden bolj tradicionalno obarvan. Nusrat Fateh Ali Khan je avtohtono pakistansko quawwali glasbo s pomočjo devetih članov njegove rod-bine povzdignil na zavidljivo raven, ki na ploščah s pomočjo tehnike pokaže vsaj tak nivo, kot ga danes dosega nova ameriška hip-hop generacija. Za popolno razumevanje njegove glasbe bi bilo koristno poznati kulturno ozadje Nusratovega družinskega klana, ki za svoje verske napeve precej črpa iz klasične indijske glasbe. Vibrato, ki zasenči marsikateri vokal popularne glasbene scene (če ne že kar vse), daje prastarim tradicionalnim melodijam novo obliko življenja. Originalno počasen ritem je pospešen in poenostavljen, solistično in skupinsko petje se menjava v hitrem zaporedju, ki ga poganjajo tolkala in ritmično ploskanje ter podlagata dva harmonija. Avtohtoni instrumenti ; Trubarjeva34 ¦ ¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦^^¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦^^^^^¦¦¦^¦^^^^^™m ¦ Pravzaprav tipično za PIAS. Front 242 pa so ¦ ¦ se malce poigrali z naslovi - Veliki hit Tragedy ¦ ¦ For You in sam naslov plošče seveda nista brez ¦ ¦ povezave. Vendar Tyranny v naslovu ni ravno ¦ 2 to, kar bi pričakoval ob poslušanju; v konkret- J 2 nem primeru je vsaj tretjina muzike povsem ¦ ¦ sprejemljiva tudi za bolj mehka ušesa. V celoti ¦ ¦ torej ne najbolj Tyranny, vendar še vedno točno ¦ 2 to, kar Front 242 v tem trenutku, predstavljajo " J - tehno. Ne ravno reprezentativna, kljub J ¦ temu pa zelo sveža in ekspeditivno ¦ ¦ predstavljenamuzikavtrgoviniRecRec.Solid- ¦ ¦ no. ¦ :ffMt&čM*mmwoP2M \ :* mmpon - : 1 Razvpita ameriška založba je v tem trenut- 2 2 ku vsekakor sinonim za off ali pravi, kakor pač 2 J hočete, rokenrol. Kompilacija datira v leto '88, ¦ ¦ kljub triletni zamudi na trgu pa predstavlja ¦ ¦ pravo sliko Sub Pop rokenrola. Plošča je ¦ " vsekakor naložba: dvajset štiklov in dvajset 2 2 skupin, med katerimi so Tad, The Fluid, Nir- JJ ¦ vana, Mudhoney, Green River in Soundgar- ¦ ¦ den;zadnjisevedaizsvojega SubPopobdobja, ¦ ¦ Poleg teh je tu še nekaj manj slovečih bendov s ¦ a povsemzanimivo glasbo - Chemistry Set, Beat . 2 Happening,GMTrouble.... Rock'n'rollforever. J 2 Po daljšem času spet domač bend. Po prvi J[ ¦ plošči opevani in hvaljeni darkerji iz ¦ ¦ Makedonije. Svjat Dreams je malce prirejen ¦ ¦ naslov tiste Sweet Dreams, ki jo je Dave Stevart 2 2 nekoč uporabil pri svojem dobičkonosnem 2 2 projektu Eurythmics. Priredba zveni precej ¦ ¦ drugače, kajti Mizar so na snemanje povabili ¦ ¦ tudi pevce starih pravoslavnih pesmi in na ta ¦ a način v muziko povsem pristno vnesli dimerv- ¦ J| zijo, ki so jo več kot očitno nakazovali že na J J svojem prvenca Po drugi strani pa se gibljejo v ¦ ¦ prostoru, ki so ga z nekaterimi mejniki očrtali ¦ ¦ The Mission; torej "sigurna" poteza, ki pa ne ¦ " moti filinga. Plošča je namreč dobra. . 2 V Ljubljani bodo Mizar predstavili svojo ¦ J novoploščovMenziŠNvponedeljek^l.^^lob ¦ ¦ 21.30. Z 2 PQV){8WtiZiM> I ¦ Še ena povsem nova stvar v trgovini Rec ¦ a Rec. Nirvana seveda z novim singlom 2 2 najavljajo ploščo, ki bo po slišanem sodeč J J odlična. J ¦ Tako kot vse ostalo pa v kratkem dosegljiva ¦ ¦ v Rec Rec. ¦ ¦¦¦¦¦•¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦i JANE'S ADDICTION 27.3.91 ŠPORTNA DVORANA KODELJEVO vorana, v kateri se bolj poredko dogajajo koncerti, je tokrat gostila skupino, ki v tem trenutku res JE S tretjo ploščo Ritual De Lo Habitual so Perry Farell in kompanija nakazali komercialno uspešnost malce drugačnega rocka, seveda z uvrstitvijo med dvajset najbolj prodajanih velikih plošč v ZDA. Kultni status so Jane's Addiction nakazali že s prvo ploščo pri manjši založbi Triple X, druga Nothing^s Shocking pa je izšla pri veliki Wamer Brothers Izpolnjeni so bili torej vsi pogoji: misleča skupina, velika založba in droge. Jane's Addictionso se v Ljubljani pojavili torej na višku, v času, ko Peny Farell najavlja skorajšnji razpad skupine in v trenutku, ko gojzarska vasica pod alpami trpi zaradi pomanjkanja rocka. In ravno tega so JA ponudili v izobilju, kajti do dveh tretjin polna dvorana je zadihala in zaživela z giasbo, ki jo je Farell prefinjeno in s pravo mero rokerske neposrednosti ponudil zbranim. Komomo kičasta sceiia, povsem v stilu ovitka Ritual De Lo Habitual, je pod nesimetrično postavljenimi lučmi postala središče energije, sevajoče iz glave, mednožja in srca Perryja Farella. Dave Navarro, Steve Perkins in Eric Avery so mu več kot izvrstno sledili in prepričali, da vsi skupaj res SO Jane's Addiction. Navdušenje ob koncu je bilo glede na relativno majhno medijsko (ali karšnokoli že) prisotnost skupine neverjetno, spontanost takega izbruha pa je tisto, kar naredi koncert res velik. Igor Ivanič Foto: Žiga Koritnik P.s. Hvalabogu, da so Jane's Addiction priSi k nam v času, kojihšene porivamo ali vrivamo v vse mogoče medije. Ter seveda hvalabogu, da so rokerji Tako je med gosti umanjkal večji del provincialne scenske pojavnosti, ki je ob Nicku Caveuprav-zaprav že nepogrcšljiva In misel, ki se mi ob tem utme, je, da ne bi bilo dabo, ko bi Jane's Addiction res razpadli. Kajti na naslcdnjc?m koncertu bi se pod odrom že dogajala fensijada na koncertu socializirajočih se in čebljajočih pojavnežev. Jane's Addiction niso zaradi njih, ker pač genialno funkcionirajo pred in z ljudrrri, ki jih imajo res radi. In prav ti so bili tam Koncert je potemtakem eden največjih podvigov I. (ROPOT) Vidmarja. Bravo! ANGELHEART ; Angelu so srce vzeli Veronika Sulič (vokal), Blaž Mertelj J (klaviature) in Daniel Černe (kitara). Novonastala skupina J Angel Heart (feb.1991) v svoji glasbeni filozofiji izraža stigmo J duha, ki zabava in sprošča hkrati. J PAKISTAN VROČINA, OSEMTISOČAKI, OMAMAIN ŠE MARSIKAJ w vt Okrepčevalnice ob cesti spominjajo na kovačnice, kjer v nekakšnih podzemskih pečeh pečejo tanek, sploščen Pakistanski kruh - čapati, ki je podoben našim palačinkam. Tu je vredno kupiti vroč čaj, ki edini pomaga gasiti neznos-no žejo. Hladna Coca-cola, Fanta ter podobne osvežilne pijače se sploh ne obnesejo. Trgovci so se mi le smejali, ko sem se nalival z njimi ter krvavimi očmi požiral vsebino pločevinkinnaročal»onemora«.Žejapa se s tem ni nič zmanjšala. Kombi, s katerim smo krenili iz Gilgita, je bil registriran za šest ljudi. Začudeno sem buljil v šoferja, ki je hladnokrvno sprejemal nove potnike, medtem ko nas ožnjo po Karakorumski »avtocesti« proti Ravalpindiju bi verjetno najbolje opisal dobri stari Dante, koje opisoval pot v pekel. Nori šoferji, bolj ali manj zakajeni od tukajšnje specialitete -hašiša, vozijo svoje kombije po drzno speljanih in slabo vzdrževanih cestah tudi po dvanajst ur skupaj. Peklenska vročina bruhne v obraz takoj, ko zapustimo vrtoglave kanjone Karakorumske »avtoceste« in tnislimo, daje najhujše že za natni. je v kombiju sedelo že enajst. Iz vsake vožnje je treba potegniti maksimalen profit, konkurenca je huda, udobje pot-nikov pa je stvar, ki se je tukaj ne upošteva prav nič. Če bi kdo prej pravil, koliko ljudi stladš v majhen Toyotin kombi in jih potem pelješ tisoč kilometrov daleč po noro drzno speljanih cestah, z nekaj parminut-nimi postanki, bi mu priporočil dobrega zdravnika. Ko pa si enkrat v sceni, to pomeni, da sediš v kombiju in si želiš priti v glavno mesto, ker ti viza poteče čez nekaj dni, je treba pač malo potrepeti. Z Avstralcem Mikeom sva se po nekaj urah vožnje spravila na streho in začela v vožnji dobesedno uživati. Tudi prej mrki Pakistanci so postali bolj prijazni, saj sva jim naredila kar precej prostora. Morda pa je kdo potihem računal tudi na najino prtljago v primeru, da bi naju na kakem ovinku vrglo s strehe. Nekateri so naju svarili - češ šofer je že tako ali tako dovolj nor, še par ur in bo tako utrujen, da bo začel kaditi hašiš, potem pa lahko samo prosita Alaha, da bosta ostala živa. No, kljub vsem tegobam na poti smo strahotno množico Ijudi, rikš, vozov bivotovih krav. Kosem sešesam pretolkel do svoje prtljage na strehi in stopil po ulici, se je ulilo kot iz škafa. Kdor ni doživel tropskega popoldanskega naliva, si verjet-no ne predstavlja dobro, kaj pomeni rez močno deževati. V nekaj minutah je bilo vode na ulici krepko čez gležnje, vse mesto pa se je spremenilo v eno samo ogromno mlako. Izgleda, da imajo odtoke v Raval-pindiju zelo dobro urejene, kajti vodaje čez kakšno uro že odtekla. Preklinjajoč sem potem še dva dni v hotelu sušil obleko. Povsod po Ravalpindiju je opaziti orožarne, kjer Pakistanci kupujejo vse vrste orožja - od pištole do lahkih topov. Orožje, ta moški ponos, nosijo vsi, ki se imajo za pomembne predvsem na podeželju. V eni takih orožarn sem se sez-nanil s Ibrahimom, beseda je dala besedo in kmalu sva sedela v čajarni in kadila vodno pipo. Povedal mi je, da pripada plemenu Patanu, ki je z devetimi milijoni pripadnikov najštevilneje zastopano pleme v Pakistanu. Pokazal je na visoke, bradate moške, ki so v sosednjem kotu sedeli ob čaju. »To so mudahedini. Tudi oni pripadajo mojemu plemenu«, je dejal Ibrahim. Beseda je nanesla na mus-limanske navade, govorila sva o položaju ženske v družbi in omejitvi uživanja alkohola. Ibrahimjetrdil.daječistonormal-no.daimajoženskenaavtobusih.vlakihin letalih svoje sedeže, da ne smejo v javna kopališča, kinodvorane, nekatere restav-racije ter da veliko večino svojega življenja prebijejo za hišnimi zidovi. On je svojo ženo spoznal šele na dan poroke, izbrala pa mu jo je mati in njegove sestre. Gorje, da bi jo kdaj prej ogovoril ali celo povabil na sprehod. Njeni bratje bi ga lahko upravičeno ubili. Dve dneva vročega Ravalpindija sta bila več kot dovolj in odločil sem se, da z letalom odletim v Chitral na Afganistansko mejo. Ibrahim me je opozoril, naj nikar ne kažem mudahedinom svojega rdečega potnega lista, kajti hitro bi me lahko imeli za ruskega vohuna in po vsem trpljenju, ki so ga tem Ijudem povzročili ruski okupatorji v deset lettrajajočivojnivAfganistanuJimverjetno ne bi bilo odvec porabiti kakšne krogle zame. Letalske vozovnice so v Pakistanu tudi za naše pojme smešno poceni. Petnajst dolarjev za več kot dva tisoč kilometrov leta je cena, ob kateri se mi je kar samo smejalo. Na reklamnih oglasih, ki rek-lamirajo letalsko družbo PIA, piše, da so njihovi piloti tako vešči svojega posla, da učijo pilotirati pilote po vsem svetu. Na to sem intenzivno mislil, ko smo pristajali v zelo ozko dolinico v Chitralu. Po moji oceni ni bilo od krila do bližnjega hriba več kot dvesto metrov in Chitralec na sedežu poleg mene je začel potiho moliti. Vendar se je reklamni oglas izkazal kot resničen in mornismo pristali naChitralskem letališču. Protiletalski topovi in žaklji s peskom so naznanjali bližino Afganistana, kjer je div-jala vojna. Zvedel sem, da so ruski migi še pred partedni bombardirali Gharam Chas-mo-vas, ki je dobro uro vožnje z dipom oddaljena od Chitrala. V teh obmejnih krajih je nekakšno okrevališče Afganis-tanskih mudahedinov, ki pridejo sem za partednov, potem pasegrejov Afganistan borit naprej. Tudi civilnega prebivalstva je precej in na robu lakote se drenjajo v begunskih taboriščih po vsej dolini. V tednu dni, ki sem jih preživel tukaj, sem molče opazoval njihovo trpljenje in bedo. Ti ponosni bradati možje se po večerni molitvi posedejo v krogu in ob kajenju hašišaso njihovi pogovori vednoglasnejši. Ti Ijudje iz dna duše sovražijo vse, kar je komunističnega in mab me je bilo strah, da bi me kateri od njih pobaral, naj mu pokažem potni list, ki v teh krajih ni bil ne vem kako priljubljen. Ko sem v banki men-jal denar, sem kljub vsemu moral pokazati potni list, vendar na srečo Pakistanci niso kazali posebnega zanimanja, od kod prihajam. Verjetno so jim Mudahedini trn v peti, saj imajo zaradi njihove prisotnosti na vratu ruske mige, ogromno število begun-cev, ki jih težko nahranijo itd. Pet milijonov beguncev, ki životarijo v Pakistanu, predstavljajo za pakistansko vlado resen problem, ki ga tudi s pomočjo mednarod-nih dobrodelnih organizacij ne morejo pov-sem obvladati. Glavno begunsko mesto v Pakistanu je Peshavvar, ki je že povsem okupirano z Afganistanskimi begunci. Ko sem se kakšen teden kasneje znašel v Peshavvarju, sem imel priložnost videti, s čim vse se ti Ijudje ukvarjajo. Pometajo ceste, prodajajo na črno hašiš, vozijo rikše, prcxiajajo razne predmete iz Afganistana -od značilnih volnenih torb do uniform ubitih ruskih vojakov in oficirjev. Tisti, ki so se prebili v mesta, živijo precej bolje kot Ijudje, ki kampirajo kje ob meji z Afganistanom. Naslednji dan so po radiu objavili novico, da so sestrelili letalo, v katerem je bil pakistanski predsednik Zia-UI-Hak. Vsedel sem se na prvo letalo, ki je letelo proti Iranski meji, kajti v Pakistanu bi lahko postalo še bolj vroče, kot je že bilo. Gregor Mis CAKAJOCINA VOJNO (drugič) JUTRO. 5. jonuar 1941 »Rado ide Srbin u Vojnike« Sličice iz nedavnega vpoklica na vojaške vežbe: ob meni se je ustavil osivel človek s klobukom naglavi in kanglico v rokah. Postal in gledal veseli narod. Gledal, gledal, naenkmt pa snel klobuk, poklonil seje/tieni in rekel: »Gospod kapetan, srečen sem, da to viditn. Tako smo šli samo leta 1912. To je veličastno!« »Tako je to vedno, stari,« sem odvrnil, »kadar se Srb prebuja.« V njegaoih očeh sem videl solze vesel-ja. Svobodna domovina mora ostati svobodna Naš narod je dal ogrotnne žrtve v svoji preteklosti za ustanovitev neodvisne in svobodve domovine. Žrtvoval se je z vero in prepričanjem, da sarno v svobodni domovini lahko postanemo res narod. Mi želimo mir in hočemo mir. Zato naj v teh momentih naš narod ohrani tisto, kar je neob-hodno potrebno za jamstvo miru, popolno notranjo disciplino. JUTRO, 11.januar1941 Stališča muslimanov »Muslimanska svjest«, glasilo muslitnanov v SHS, pa pravi, da kažejo razna znamenja, da bomo »v kratkem pristopili k nadaljnemu preurejanju države« in da »na rešitev vprašanja Bosne in Hercegovine ne bomo večdolgo čakaH. Toda naj se zgodi, kar se hoče, eno lahko rečemo, da bosanski in hercegovski nnislimani vztrajajo prisvojemprogramu in zahtevipo samoupravni Bosni in Hercegovini v njunih zgodovinskih mejah.« JUTRO, 16.januar1941 Drugi poraz Jugoslavije v Bukarešti Sinoči je bil zadnji dan mednarodnega hokejskega tumirja, v katerem je ekipa Jugos-lavije nastopila še proti zadnjemu nasprotniku - moani Slovaški. SLOVENEC, 22.januar 1941 Kdor hoče boj med Srbi in Hrvati je antikrist Kdor vam zdaj gouori, da je potreben boj s Hroatije antikrist, čepravje ravnokarprišel iz cerkve. ]e srbski dušman, najsi bi tndi razvijal stotine srbskih zastav. Samo slepci ne uvidijo, da zdaj ne gre za kako razmejitev med Srbi in Hrvati, marveč za to, ali bomo eni in drugi sploh še obstali. JUTRO, 28.januor 1941 Vladna kriza v Iraku Nocoj je vlada Iraka podala kolektivno odstavko. Izvedeloseje, dajeprišlodokrizevlade zaradi petrolejskega spora z Veliko Britanijo. JUTRO, 31.januar 1941 Naše novo vojno letalo je izdelano iz domačega gradiva in doseže hitrost 500 ktn. Novo letalo je skozi in skozi dovršena moderna konstrukdja, opremljeno z vsemi modemimi aparati ter doseže brzino do 500 km na uro. V vseh svojih lastnostih je popolnoma enakovredno podobnim letalom inozernske proizvodnje. K uspeli konstnikciji, za katero bi nam lahko zavidalo letalstvo marsikatere tnje države, moramo domačima konstruktorjema prav iskreno čestitati. JUTRO, 9. februar 1941 Naša vojska Vsi venio, daje naša narodna vojska čuvarica naših me\a, zaščitnica naših domov in ognjišč, verno in neumorno na straži. Zgrajena na slav-nih tradicijah one srbske vojske, katere legendar-no junaštvo je v svetovni vojni zadivilo svet, je naša vojska njetia naslednica v slavi in v vseh onih vrlinah, zaradikaterihje ves svetobčudoval srbskega vojaka. Tudi v tem je dragocena dediščina slavne srbske vojske, da po davno ukoreninjeni tradidji nikoli ne posega v notranje dogodke, s čimer si je tudi stekla ponosni pridevniknarodne vojske, zaščitnice domovine, naroda in njegauih svetinj. SLOVENEC, 14. februar 1941 S centralizmom ne pojde »Narodna pravda« pravi, da je: Jngoslarrija od centralizma imela le škodo, da so se zoper centralizem bojevali Hrvati in Slovenci, kakor tudi Jugoslovani in da je centralizetn prav-zaprav kompromitiral jugoslovanstvo, kije tako postalo orožje hegermmistov. Ko bi kdo pri nas spet poskušal uvesti centralizem, bi to povzročilo nave boje, ki bi nam vsem skupaj škodovali. SLOVENEC, 1. marec 1941 Politika in vojska V beograjski »Politiki«je bil objavljen članek o razmerju med politiko in vojsko. Najprej se pisec članka obrača proti bojazljivcem, ki se zav-zernajo zapacifizem. ter govore protivojaštvu in oboroževanju. Da bi bila država pripravljena na vse dogodke, ki jo lahko doletijo, je nujno potrebno sodelovanje med političnimi in vojaškimi oblastmi. JUTRO, 8. marec 1941 O politiki dr. Markoviča »Delo«, glasilo bivšega ministra pravde dr. Lazarja Markoviča objavlja beležko, v kateri zavrača napovedi, da se bodo pristaši dr. Markoviča sedaj razšli, ker njihov šefne sedi več v vladi. Listpravi: »Take trditveso čistosmešne, ker je znano, da dr. Markovič kot minister in član vlade ni storil ničesar za svoje prijatelje in pristaše. Skrbel je satno za narodne in državne potrebe in posle. Poleg tega je zbiral radikale in jih pridobival za politiko hrvatsko-srbskega sporazutna. JUTRO, 22. marec 1941 O zbiranju Srbov na Hrvatskem V pismu je vabil gospod senator predvsem Srbe v banovini Hrvatski v vrste SDS češ, da je ravno ona tista stranka, ki najbolje čuva srbske interese med Hrvati in skrbi za složno sodelavanje z njimi. Treba je izvoliti vodstvo Srbov v banovini, vendar to ne stnejo biti predstavniki kake stranke. Dokler ne bomo pristopili k organiziranju takega nadstrankarskega srbskega pokreta v banauini Hrvatski, ni misliti na kako uspešno zbiranje Srbcrv pod eno zastavo in okoli enega vodstva. JUJRO, 26. marec 1941 Jugoslavija je pristopila k trojnemu paktu Naša država ostane še nadalje izven vojne. Nemčija in Italija jamčita nedotakljivost naših meja in ne bosta zahtevali prehoda za svoje vojaštvo. Pogodba je bila včeraj svečano pod-pisana na Dunaju. H.D. NAGRADNA KRIŽANKA ELEKTRICNI ORGAZEM ali kaj je komu za kaj takšnega potrebno izklopiti? oblast. Kaj pa demokracija, mi boste zatežili. Saj ga lahko bedaka narod mirno sune že na nas-lednjih volitvah!? Ne, ljubčki moji, to pa ni noben protiargument. Je kvečjemu argument, ki tezo potrjuje. On namreč ve, da ga lahko sunejo. Celo prepričan je, da ga bodo. Zato pa tisti čas na oblas-ti izkoristi kolikor dobro ve in zna. Ta brihtni malo bolj, tisti bolj prišvasani pa malo manj. Eni si pomagajo s tem, drugi s čim drugim, tretji pa celo s čim posvečenim. S časopisom na primer. Zgodi se celo, da kak bizgec poskusi uzurpirati dva milijona dolarčkov iz proračuna za »pluralizacijo medijev«, ali po domače: us-tanovitev časopisa svoje stranke. Pa tako pošten in bogaboječ je bil videti, boste rekli. Pa kaj! Saj Bog mubo tako ali tako odpustil, ker vse to počne v njegovem imenu. To bo namreč tak lep, krščanski, čist in brezmadežen, najobjek-tivnejši in malo desničarski seveda, časopis. Najprej tednik, čez par številk pa dnevnik. In Slovenec se bo imenoval. Kot da bi bil vsak LSlovenec krščanski demokrat ali vsaj pobožen in jube bralke in dragi bralci, Vi gotovo veste, bi ga rahlo neslo v desno pri hoji po stopnicah. In da kdor pije, mora tudi plačati. Kakor morate tako še vedeli ne bomo, kaj je večji in izvirnejši jube bralke in dragi bralci, Vi gotovo veste, fda kdor pije, mora tudi plačati. Kakor morate Vi plačati štrom, ki ga pokuri vaša ter-moakumulacijska pečka ali kuhalnik, s katerim si kuhate čaj, tako je morala tudi vojska plačati svojo neotesanost in zasedbo prostorov nekdanje slovenske Teritorialne obrambe na Prežihovi ulici v Ljubljani. Mojster Janša jim je namreč dal izklopiti štrom in se lahko sedaj lepo slikajo v temi. Štos je sicer dober in tudi še kar duhovit, toda tudi oni niso kakšni zelenci, ampak čisto ta pravl soldati, ki se pač znajdejo, kakor jih pač piči. In tako so od nekod privlekli star škripajoč dizelski generator, ki jim dela štrom, stanovalcem okoliških hiš pa rano na dvanajsterniku. Roko na srce, ljubi moji, meni se pri vsem tem celo zdi, da je vojski hudo primanjkovalo domišljije, če so že hoteli s tem koga zajebavati, saj niso odvili »auspufa«, niti gradnje mini jedrske centrale niso začeli blefirati, da bi kdo res imel za kaj ponoreti. Tako ima vojska spet štrom, ki jim ga Janša ne zna odklopiti, resda samo podnevi, ker pač igrajo gentlemene in si mora vojska zvečer namesto televizije omisliti kakšno drugačno zabavo. Toda, ljubi moji, štrom ni edino, kar so komu pred kratkim izklopili. Gre celo za enega izmed bolj enostavnih in manj zapletenih izklopov. Mnogo bolj zagamano je, da so nekomu izklopili mozek. Možgančke. Pa se to sploh da, boste vprašali. O, pač! In kako to gre? Preprosto: daš mu greh: denar ali ime. In vse to se je spočelo (poskus brezmadežnega spočetja je krščanstvu tokrat pač spodrsnil) bojda zato, ker veren narod in njihove oprode niso zadovoljni s poročanjem sedanjih dnevnikov. Saj ne, da bi komu lezel ravno v rit ali kaj podobnega, in vendar sem prekleto radoveden, koliko objek-tivnejši bo kaj Slovenec od Dela, Dnevnika in Večera. In koliko boljši. Res, bilo bi krivično, če bi imel vsak Slovenec, ki da kaj nase, svoj časopis (od nekrofilov do kameleonov), le krščanski demok-rati ne. Toda način financiranja je vse prej kot brezmadežno spočetje in naj se sliši še tako vul-garno: nedolžnost je pri tem seksu že šla po zlu. Če bo spočetje uspelo, bomo še videli. In tudi to, kakšno kilavo dete bo iz tega spočetja nastalo. Če mislijo, da bodo Slovenci s Slovencem manj grešili, se, upam, varajo; če mislijo, da ga bodo brali, pa se zanesljivo. Milijončki bodo šli torej v luft, Lojzek pa slej-koprej tudi. Pa lep pozdrav, pobožno branje in Bog Vas greha obvarji! V Ljubljani, 28. marca 1991 Vaš Hamfri Bogart P.s. Seveda bodo spet rekli, da gre za dezinfor-macijo in smo si vse skupaj lepo izmislili. Potem pa naj še razložijo, kaj se v eni izmed večjih ljubljanskih tiskarn skriva pod delovno šifro »t«!? 4. Stephanie SEYMOUR