540
Fr. Krek: Ivan Kancij. — Anton Medved: Mladike.
je izločil iz vere dolžnost pravičnosti in tako vero razdejal. Takim velja v nekem pomenu grožnja sv. Pavla: «Ako kdo nima skrbi za svojce, zlasti za domačine, zatajil je vero in je slabši kakor nevernik«. (I. Tim. 5, 8.)
Tako vidimo, v čem je naš obstanek, naša moč, naš napredek. Vsaj meni se zdi, da bi Slovenci, ko bi to prav ume-vali, ko bi prav cenili sami sebe, ko bi bili trdni v tem prepričanju in stali na podlagi katoliške vere z živo narodno zavestjo, da bi Slovenci — pravim — prav tako delovali na polju občnega napredka, prav tako se tudi odlikovali, prav tako po svoje vršili nalogo, dano nam od Stvarnika, kakor veliki narodi.
v
Ce pa nimamo te istinite podlage, tedaj smo zares majhni: majhni po številu, majhni zaradi razdvojenosti, slabi zaradi
piškavega in nezanesljivega stališča. — Veliki učitelj nas kliče in vabi, veliki vzornik nas navdušuje. Velikodušnost naj prešine vse vrste Slovencev in jih vname za višje namene in nadzemeljske vzore. Ako se naši boji tako končajo, potem smo v s i zmagali in v tej zmagi vsi pridobili neizrekljivo veliko.
Malo upanja je, da bi se to tudi res zgodilo. Predobro poznam človeško slabost, da bi ne vedel, kako uničuje najlepše načrte, kako se upira resnici, kako potiska človeka v razne spone. A vem tudi, da so bile v vseh časih in da bodo močne duše, pravi junaki, ki umevajo resnico s čistim umom, pa imajo tudi močno voljo, da se navdušijo za resnico in zanjo delajo. Vsaj tem niso brez uspeha napisane te vrstice o našem učitelju in vzorniku Kristusu.
Sveti   Ivan   Kancij.
jrnite se k meni, možje siloviti, Vi roparji drzni, brezbožna druhal! Tu v suknji so moji denarci zašiti, Mnog skriva v podlogi cekin se  svetal.
Oropali vsega ste vi me imenja, Ki nosil je s sabo za daljno sem pot; Ne morete vzeti pa meni poštenja, Ne zlažem ni vam se, zavrženi rod!
Poprašan: «imaš še kaj druzega s sabo?>: Da nimam, sem rekel, ves zbegan, pobit. Pozabil sem zlatov, povedal sem slabo: Vzemite, ker našel zaklad se je skrit.
Divjaki strmijo vsi osramočeni In vračajo plen mu, klečijo pred njim. S svetnikom volkovi v ovce premenjeni Gredo spokorit se kot romarji v Rim.
C^J
Fr. Krek.
Mladike.
13.
Jfeežko se napravi mnogokrat gaz ^ Skozi nejasno obilico «fraz».
15.
Čuteče srce le ohrani
V nesreči in sreči vsigdar,
A solzam nezmernim se brani,
Preveč ne raduj se nikar!
14.
Neče slišati skopuh besede «dosti», Dokler smrt ne pride k njemu v gosti.
16.
Kdor le prestrastno dokazuje, Da v srcu bi nam vzbudil vero, Podoben slabemu je pevcu, Ki misel potemni s primero.
Anton Medved.
>WrL^<5'