Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 • tel. 3177 PODUREDNISTVO :
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646
Polletna naročnina	I	1.500
Letna naročnina	...	L	3.000
Letna inozemstvo...............I.	4 000
Postno čekovni račun : štev.	24/12410
Leto XXIII. - Štev. 35 (1166)
Gorica - četrtek, 9. septembra 1971 - Trst
Posamezna številka L 80
Problem šolskih start i Gorici	Kard. Suenens o pokoncilski obnovi v Cerkvi
Mesec september je priprava na začetek novega šolskega leta. V lem mesecu so popravni izpiti in vrši se vpisovanje otrok za novo šolsko leto v vse vrste šol. Zato ne bo odveč, če posvetimo nekaj pozornosti slovenski šoli. Danes začnemo s šolskimi stavbami.
Prva želja sodobne družine je primerno stanovanje. Hiša je danes ena osnovnih potreb. Ljudje v ta namen žrtvujejo veliko. Uspehi so vidni. Tako v goriški okolici kot po vaseh na deželi, povsod je zrastlo že veliko novih hiš, veliko novih se zida. Nobena vas ni pri tem izvzeta, ponekod se zida več, drugod manj, toda povsod se zida. Kaj pa s stavbami za slovenske šole? Poglejmo, kako je z njimi.
ŠOLSKA POSLOPJA V GORICI
V Gorici imamo slovenske šole na dveh krajih, v ulici Croce, to je v severnem delu mesta, ter v ulici Randaccio v južnem delu Gorice. V ulici Croce sta za slovenske šole na razpolago dve stavbi, ena v celoti, druga le deloma, ker so v njej še stanovanja In pa tiskarna. Obe stavbi sta bili zgrajeni pred koncem preteklega stoletja, to je pod Francem Jožefom, blagega spomina, saj pozneje ni v mestu nihče več ničesar sezidal za potrebe slovenskih šolarjev in dijakov. Kajti tudi obe zgradbi v ulici Randaccio sta le malo mlajši kot oni v ulici Croce; sta namreč iz leta 1905-1908. Vsem v spomin naj povemo še to, da so vse te stavbe, ki sedaj služijo slovenskim šolam, zgradili pravzaprav Slovenci sami pod Francem Jožefom z delno deželno in državno podporo. Ravnatelj Hubert Močnik govori o tem v svoji knjigi spominov, ki je izšla letos pri Goriški Mohorjevi družbi. Pozneje je Gorica prišla pod Italijo, bila je pod nemško zasedbo, pod zavezniško upravo, vrnila se je pod italijansko republiko. Toda poslopja slovenskih šol so tista in takšna, kot smo jih dobili pod Francem Jožefom. Spremenila, modernizirala se niso niti za las. Stranišča in sanitarije so torej izpred 70 let, ogrevanje prav tako, podi isto.
KDO ŠTUDIRA V TEH POSLOPJIH?
V stavbah v ulici Croce so nastanjene naslednje šole: pet razredov osnovne šole, otroški vrtec, didaktično ravnateljstvo za slovenske osnovne šole tako za gorlško kot za doberdobsko področje; potem še pet razredov gimnazije in liceja ter štirje razredi učiteljišča. Nadalje je tu sedež tajništva za obe srednji šoli, sedež ravnateljstva, profesorska zbornica, knjižnica, znanstveni kabinet za obe srednji šoli, risal-nica, kabinet za petje, zbornica za učitelje osnovne šole. In seveda kuhinja za otroški vrtec, stanovanje za šolskega slugo in morda še kaj, kar mi je ušlo. Vse to je, oziroma bi moralo biti v dveh bornih stavbah, starih 70 let in več. Vsakdo namreč vidi, da vsega tega ni mogoče strpati v dve stari poslopji, ki sta le deloma namenjeni šolskim potrebam. Zato marsikaj tega, kar bi morali imeti, nimamo, ker enostavno ni prostora. Tako sta obe tajništvi le v eni sobi, ravnateljstvo ima eno samo sobo, oba kabineta sta v enem prostoru, obe didaktični ravnateljstvi s tajnikom premoreta le eno sobo in tako dalje. Kakor za časa bombardiranj, ko smo se stiskali, kjer je pač bilo.
KAKO JE S ŠOLSKIMI POSLOPJI V ULICI RANDACCIO?
Tudi tam sta dve poslopji, sezidani, kol sem omenil, v začetku tega stoletja, zato tudi s stranišči in sanitarijami iz tistih časov. Tam imajo sedež: otroški vrtec, osnovna šola s tremi razredi ter enotna srednja šola z 12 razredi. Tam je zato tajništvo srednje šole, ravnateljstvo, profesorska zbornica, šolska knjižnica, telovadnica, risalnica, soba za petje, posebna soba za ročna dela in telovadnica za vse slovenske šole v mestu. Pravim, da vse to je, ker mora biti po šolskih predpisih. Prav tako je tam stanovanje za šolske sluge na srednji šoli, na osnovni šoli in
za otroški vrtec. Za vrtec je potrebna še kuhinja.
Koliko prostorov bi bilo torej potrebnih in koliko jih dejansko je? Za telovadnico služi šolska klet, za ravnateljstvo majhna ozka sobica, risalnice enostavno ni, kakor tudi ni nobenih znanstvenih kabinetov, ne pevske sobe in še toliko drugega ne. In vendar je tu sedež enotne obvezne srednje šole za vse slovenske otroke na Goriškem. Semkaj hodijo dijaki iz mesta in iz vseh slovenskih vasi na Goriškem, okrog 250 fantov in deklet.
Ali se kaj takega spodobi za italijansko republiko leta 1971, ki piše v svoji ustavi, da republika ščiti narodne manjšine? Zavedati bi se namreč morali, da je poučevanje na slovenskih šolah bolj zahtevno kot na italijanskih, ker se tu otroci obvezno učijo dveh jezikov, da imajo zaradi tega več ur pouka na teden kot na sličnih italijanskih šolah. Kako naj se to vrši uspešno v takih tesnih in zastarelih šolskih zgradbah, kjer ni mogoče rabiti nobenih modemih pedagoških metod in učil, ker teh enostavno ni kje hraniti?
Ko človek o tem razmišlja, mu prihaja skušnjava, da bi začel moliti za vstajenje Franca Jožefa, saj drugače najbrž ne bomo dobili novih poslopij za slovenske šole. Za njegove vlade smo jih namreč dobili in nikoli prej ne pozneje.
Ta skušnjava bo še bolj razumljiva, če pomislimo na slovensko trgovsko srednjo šolo, ki je lansko šolsko leto postala tri-razredna šola, toda brez sedeža. Do letos je gostovala v poslopju starega bogoslovnega semenišča. Ker so to začeli podirati, se je šola morala izseliti. Kam? Koliko časa se bo še selila?
ALI NI TO DISKRIMINACIJA?
Tako je s poslopji za slovenske šole v goriškem mestu. Italijanske šole so v mnogočem na boljšem. Zanje so po vojni zgradili večje število novih zgradb. Naj omenim nekatere: nova šolska zgradba v ulici Diaz za razne tehnične šole, nova in zelo modema zgradba v ulici Puccini za industrijsko srednjo šolo (ITI). Tam v bližini se prav sedaj gradi novo poslopje za druge srednje šole. Vse to so veličastne zgradbe po modernih kriterijih zgrajene. še več je novih poslopij za osnovne šole in otroške vrtce: tako na trgu sv. Hilarija pred stolnico, v ulici Italo Svevo pri Sv. Roku, v ulici Cipriani pri Sv. Ani, pri Madonnini in še kje. Ali ni to diskriminacija na škodo slovenske manjšine?
Takšno je torej stanje s poslopji za slovenske šole v Gorici. Ali bo ostalo zmeraj tako?
DOLŽNOST SLOVENSKIH POLITIČNIH ZASTOPNIKOV
Pred leti so slovenski politični zastopniki dobili neka zagotovila, da se bo zgradil nov sedež za slovenske šole v ulici Čampi. Govorilo se je o tem, a pozneje je vse utihnilo. Mislim, da bi bila ena prvih dolžnosti vseh slovenskih zastopnikov, izvoljenih na kateri koli listi, da odločno nastopijo z zahtevo, da se zgradijo primerna poslopja za slovenske šole v Gorici. Tako ne more več naprej. Hiše in stanovanja privatnikov se lepšajo, modernizirajo, šolska poslopja se pa starajo in propadajo. Kako naj se otrok v njih dobro počuti, če pa ima doma veliko lepše in bolj udobno stanovanje kot je šolsko poslopje? Tudi goriška občina bi od tega imela dobiček, saj plačuje za najemnino šolskih poslopij v ulici Croce in Randaccio težke milijone vsako leto. Korist vseh so torej nove slovenske šole.
MIKLAVŽ BOŽIC
Pojavi rasizma v Franciji
škofovska komisija za 'tuje delavce v Franciji je s posebnim pismom obsodila pojave rasizma v Franciji. V tem oziru so prizadeti predvsem Alžirci, odkar so se poslabšali politični odnosi med obema deželama.
Belgijski kardinal Suenes je stalni predsednik odbora za prirejanje mednarodnih marioloških in marijanskih kongresov. Zato je aktivno sodeloval tudi na zadnjem kongresu v Zagrebu in Mariji Bistrici. Uredniki hrvaškega verskega lista »Glas koncila« so kardinala prosili za razgovor in ga objavili v predzadnji številki lista.
GLAVNA VLOGA CERKVE
Na vprašanje, kaj je glavna vloga Cerkve v današnjem svetu, je kardinal odgovoril: Rekel bi, da je glavna vloga Cerkve, da povezuje ljudi z Bogom. Vzamem za primero predor Sv. Gotarda, ki povezuje Švico z Italijo. Ako je na eni strani Bog in na drugi ljudje, potem je naloga Cerkve, da daje Boga današnjim ljudem in da te ljudi približa Bogu. V predoru so morda razne zapreke, kamenje ali kaj drugega, kar ovira prost prehod. Da je predor prehoden, jih je treba odstraniti.
Zapreke pri današnjem človeku, da težko razume Boga, so materialna, znanstvena in tehnična civilizacija. Ljudem moramo Boga prikazovati na način, ki je zanje sprejemljiv. Tako je bilo v vsakem času. Pokazati je treba, da ima Bog svoje mesto tudi v današnji dobi. V človeku je neka dvojnost: prvo, kar je nespremenljivo in drugo, kar je podvrženo časovnim spremembam. V vsakem času si človek stavlja naslednja vprašanja: Kako, da sem tu? Čemu živim? Kaj je smrt? Kakšen pomen ima trpljenje? Na vsa ta vprašanja mora Cerkev stalno odgovarjati. Poleg teh pa so še sodobna vprašanja, ki se tičejo posameznega naroda, posamezne družine. Tudi na ta vprašanja mora Cerkev stalno odgovarjati.
MOLITEV IN APOSTOLAT
Na vprašanje, če je Cerkev s svojo dosedanjo ureditvijo sposobna reševati vprašanja današnjega sveta, je kardinal odgovoril: Spomnim na molitev. Molitev Cerkve, liturgija, mora ljudem nekaj govoriti, da jo razumejo. Treba je kritično pregledati sedanjo liturgijo. Če smo zamenjali latinski jezik z živimi jeziki, to še ni vse. Če prevedemo latinsko besedilo, kakršno je, dobimo spet izraze, ki so za ljudi današnjega časa nerazumljivi, ker so nastali v srednjem veku in še prej. Ne smemo samo prevajati, ampak predelovati, prirejati in to prirejanje se ne bi smelo nikoli ustaviti. Mislim, da je prava nesreča, ker se v bogoslužju od četrtega stoletja dalje ni ničesar spremenilo.
Kar se tiče apostolata, sodim, da se morajo kristjani predvsem naučiti posluževati se svoje odgovornosti. Napisal sem knjigo »Soodgovornost v današnji Cerkvi«. Prepričan sem, da je eno izmed naročil zadnjega koncila, da kristjani ne smejo biti pasivni, ampak vedno bolj aktivni. Preveč kristjanov misli, da je oznanjanje evangelija izključna naloga duhovnikov in da se njih ne tiče. A to ni res! Vsak kristjan je dolžan, da širi evangelij. Reči moramo, da evangelij ni bil dobro oznanjan tistim, ki ob tem niso spoznali, da ga morajo sami širiti dalje. Ni pravi kristjan, kdor ne pokristja-nja drugih.
Seveda se ne more vse spremeniti od danes do jutri. To je dolgotrajno delo oblikovanja, ki se začenja v semeniščih. Duhovniki
morajo spoznati korist soodgovornosti vernikov. In vernike je treba navajati na to, da imajo pravico, da se zanimajo za vse, kar se dogaja v Cerkvi.
ZGRADBA CERKVE
Uredniki »Glasa koncila« so potem rekli kardinalu, da ljudje vidijo v Cerkvi ustanovo, ki je kakor država, navpično urejena. Ali more biti taka Cerkev privlačna sodobnemu človeku?
Kardinal pravi: Na koncilu smo prešli od podobe Cerkve, v kateri je oblast piramidno urejena, na podobo Cerkve kot božjega ljudstva. V božjem ljudstvu ima vsak svojo službo, toda v soodgovornosti z vsemi. To je spremenjeno gledanje, ki pa se ne more takoj uveljaviti. Pri nas (v Belgiji) ustanavljamo duhovniške in pastoralne svete. Mislim, da je zelo važno, da smo škofje v dialogu z verniki in duhovniki. Mislim, da se to vrši povsod.
Glede razlik med Cerkvijo kot ustanovo in karizmatičnimi skupinami kardinal pojasnjuje: Ker Cerkev sestavljamo ljudje, nujno potrebuje vsaj neko minimalno organizacijo, kakor človeško telo potrebuje okostje. A Cerkev mora storiti vse, da po njej deluje Sveti Duh. Zato jaz raje poudarjam karizmatični vidik na Cerkvi. Tudi na koncilu sem poudarjal to stran Cerkve. Mislim, da moramo v Cerkvi vedno bolj poudarjati vlogo Svetega Duha — seveda v Cerkvi, ki ostane organizirana kot ustanova. Drugače zaidemo v nered.
Na vprašanje, kaj naj bi danes posebno naglašali v Cerkvi, kardinal odgovarja: Če je danes potrebno kaj naglašati, potem moramo naglašati duha vere. V ljudeh moramo v prvi vrsti zbuditi vero. Vem, da je ljubezen najvišja krepost, a biti mora zakoreninjena v veri, drugače zaidemo v navadno človekoljubje. A krščanstvo je mnogo globlje od tega, je pristajanje na božje skrivnosti v duhu vere.
Zanimiv je kardinalov odgovor na vprašanje, kako je danes z darom prerokovanja v Cerkvi. V Cerkvi mora biti mesto za preroke. Zgodovina Cerkve je zgodovina svetnikov, ki hodijo naprej — je zgodovina svetnikov, ki so pogosto preroki, ki jih njihov čas ne razume. Oni se trudijo, da se Cerkev izvleče iz raznih težav v določenih dobah. Vzemimo samo primer sv. Frančiška Asiškega.
ZAVESTNO KRŠČANSTVO
Še so uredniki vprašali kardinala Suenensa: Ali današnja Cerkev bolj ohranja tradicionalno vernost ali pospešuje zavestno vero v Jezusa Kristusa? Kardinal pravi: Sodim, da med kristjani današnje dobe raste spoznanje, kaj je pravo krščanstvo. Zato vidimo, da je vse manj kristjanov, ki so to le zato, ker pripadajo določenemu narodu ali ker živijo v določenem okolju. Vse bolj raste število kristjanov, ki so to iz osebnega prepričanja.
V Belgiji opozarjam duhovnike, naj pospešujejo zavestno krščanstvo. Tradicionalni kristjani so otroci krščanskih staršev, ki so jih dali krstiti, ki so poskrbeli za prvo sveto obhajilo in sveto birmo. Potem je njihovo delo končano. Želimo, da tako vzgojeni otroci, ko postanejo polnoletni, osebno razmislijo, zakaj , so kristjani in se odločijo za krščansko živ-
ljenje.
Uredniki pravijo: S papežem Janezom in zadnjim koncilom se je močno povečalo zanimanje za katoliško Cerkev celo med nekristjani in celo ateisti. Sedaj pa zanimanje upada. Kje so vzroki?
Kardinal pojasnjuje: V Cerkvi se skozi dolga stoletja ni ničesar spremenilo. Koncil je pregledal mnogo stvari, a je treba časa, da se vse to prenese v življenje. Za ene gre vse prehitro, za druge prepočasi. Nekateri bi hoteli biti z obema nogama na istem mestu, a to ne pomeni premikanja. Drugi istočasno dvigajo obe nogi, a niti to ni pravi način, da se gre naprej. Vedno je treba imeti eno nogo na tleh in drugo v zraku. Težko je najti pravi ritem tega gibanja, ki bi bil v skladu z ritmom sprememb v svetu in v Cerkvi.
POKONCILSKE TEŽAVE
Uredniki so stavili kardinalu še delikatno vprašanje, če pozna primere v svetu, da so ljudje zgubili vero in odpadli od Cerkve zaradi koncilske obnove.
Kardinal pravi, da ne moremo reči, da je koncil prinesel zlo v Cerkev. To je pretiravanje in napihovanje. Izvor težav je v negib-nosti, ki je trajala predolgo. V planini vidimo potok, ki prehitro in premočno teče. A to ni njegova krivda. Kriv je ledenik, iz katerega izvira, ker je predolgo zadrževal vodo, sedaj pa se je začel topiti. Živimo v težkih časih in ne moremo reči, da se bo to že jutri končalo. Ostanimo zvesti svoji veri in vsebini izročil. Pazimo pa, da ne bomo zamenjavali prave tradicije z raznimi ljudskimi izročili, ki se morejo spremeniti in ki niso bitno povezane z vero.
Na vprašanje, kaj sodi o ateizmu, ki se naglo širi v svetu, je kardinal lepo dejal: Čitajte najnovejše ruske romane. Ti dokazujejo, kako se ravno sredi ateizma občuti glad po Bogu. Zanimanje in prebujenje se opaža ravno med mladimi ruskimi komunisti.
In zdravilo? Edino važno je oznanjanje evangelija. V evangeliju je skrita božja moč. Verujmo v božjo moč in jo oznanjajmo.
STANKO ZORKO
Slovenska skupnost obišče Ljubljano
Na povabilo Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije bo delegacija Slovenske skupnosti iz Trsta v petek 10. septembra 1971 na uradnem obisku v Ljubljani. Razpravljala bo o vprašanjih, ki zadevajo medsebojne odnose. Odposlanstvo Slovenske skupnosti bodo sestavljali:	predsednik	sveta dr.
Zorko Harej, politični tajnik dr. Drago Štoka ter člani izvršnega odbora dr. Dragomir Legiša, dr. Maks Šah, dr. Rafko Dolhar in dr. Franc Mljač.
Počastitev bazoviških žrtev
Na dan obletnice mučeniške smrti bazoviških žrtev je ibila v župni cerkvi v Bazovici maša zadušnica, ki so se je udeležili poleg mnogih domačinov tudi naši vidnejši predstavniki Slovenske skupnosti, Slovenske prosvete ter SDZ. Mašo je daroval msgr. M. Živic, ki je tudi imel pomemben nagovor. Pri maši je pel domači cerkveni zbor.
Pred tem pa so predstavniki Slovenske skupnosti in drugih organizacij položili venec k spomeniku na toazovski gmajni ter z enominutnim molkom počastili spomin junakov.
Študijski dnevi v Dragi TABOR SONCA IIM PETJA
i - *
'
%V-
Slavnostno odprtje študijskih dni v Dragi. Deželni odbornik Nereo Stopper pozdravlja
uedeležence
Kot najavljeno, so bili v Dragi 4. in 5. t m. študijski dnevi, ki jih že vrsto let prireja Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta. Slovesne otvoritve in začetka tega študijskega srečanja v soboto popoldne so se udeležili številni mlajši in starejši izobraženci iz naše dežele, Slovenije, Koroške in od drugod, predstavniki tiska, radia in televizije iz Trsta, Ljubljane in Celovca. Prisotni so bili tudi predstavniki krajevnih oblasti, med temi deželni odbornik Stopper, ki se je zahvalil za vabilo in zagotovil nadaljnjo podporo dežele takšnim kulturnim srečanjem. Pozdravni nagovor je imel prof. Peterlin. Med drugimi odličnimi udeleženci je pozdravil tudi profesorja teološke fakultete iz Ljubljane dr. Vilka Fajdigo, ki je v nedeljo zjutraj maševal in imel nagovor za udeležence seminarja.
Prvi predavatelj je bil dr. Jože Velikonja (sin pokojnega pisatelja ter po vojni profesor na srednjih šolah v Trstu, sedaj profesor za geografijo na univerzi v Seattlu v ZDA), ki je govoril o problemih in perspektivah slovenskih jeder v Ameriki. Tu so naši rojaki kakor tudi pripadniki drugih narodov podvrženi neizbežni asimilaciji. Živi človeški odnosi in zavestni osebni napori ta proces lahko le zaustavljajo, ne morejo pa ga preprečiti, kajti slovenstvo brez teritorialnosti ne more dolgo vzdržati.
Deželni poslanec dr. Štoka je navedel najibolj značilne prijeme odločujočih dejavnikov večinskega naroda pri »šahiranju« z manjšinsko narodno skupnostjo, kot so odlašanje, ponavljanje lepih načelnih izjav ipd., ter šibke točke naše skup nosti (medsebojno polemiziranje, nepotrebno skrivanje ali zapostavljanje našega jezika). Perspektive slovenske narodne skupnosti v zamejstvu so zato v trdnem vzitrajanju pri narodnih zahtevah, organiziranem ekipnem delu namesto preživelega sistema »narodnih voditeljev«, oziroma prepuščanju vsega dela na ramena posameznikov ter v stalni in odločni zavzetosti matične domovine za rast in napredek narodne manjšine.
Primarij dr. Jurij Zalokar je analiziral predvsem psihološka sredstva in načine, ki se jih večine poslužujejo pri zatiranju in kratenju pravic manjšinam, kot so npr. strah, očitek šibkosti, uničevanje narodnih simbolov, javnih in drugih občil ter zlorabljanje vpliva raznih družbenih ustanov, odlašanje z reševanjem problemov in stisk manjšin. Manjšina mora biti zato čim bolj enotna navzven in brezkompromisna v bistvenih stvareh ter naj bo organizirana v lastnih organizacijah na vseh ipodročjih.
O najnovejših ustavnih spremembah v Jugoslaviji je govoril univerzitetni profesor iz Ljubljane dr. Kušej. Prikazal je najprej temeljna programatična načela tako imenovanega sistema samoupravljanja, na katerih sloni vsa ustavna ureditev, in nato navedel glavne ustavne spremembe. Te spremembe so: večje zakonodajne kompetence posameznih republik, preosnova zveznega izvršnega sveta ter ustanovitev predsedstva SFRJ.
Podrobnejši prikaz do sedaj predlaganih osnutkov nove ustave republike Slovenije je podal univ. prof. dr. Murko, prav tako iz Ljubljane.
Sklepno predavanje je imel dr. Ludvik Vrtačič z univerze v Friburgu (Švica), ki je svoje »Kritične pripombe k ustavnim spremembam v Jugoslaviji« (takšen je bil naslov predavanja) osnoval na striktno miselno filozofski osnovi. Njegova duhovita zapaiženja in izvajanja so bila sama po sebi logično izpeljana, toda nefunkcionalna glede na konkretno izbrano temo, ki jo je obravnaval predavatelj pred njim.
Tudi letošnji študijski dnevi v Dragi so dosegli svoj primarni namen, ki je svobodna izmenjava mnenj o obravnavanih problemih. Od udeležencev samih pa prireditelji pričakujejo novih predlogov za nadaljnje delo v tej smeri.
A.T.
Tržaške skavtinje smo letos preživele dva sončna tedna blizu Ribnega pri Bledu. Navdušenje nad lepim krajem in nad bogatim programom se še. ni poleglo.
Tabor je bil postavljen na desnem bregu Save Bohinjke. Na tazpolago smo imele širok terasast prostor za šotoie, po njem sedem izvirkov pitne vode, senčnato pobočje za taborno šolo in pevske vaje ter travnik za igranje. Umivat in kopat smo se hodile k Savi, ki je bila ravno pod taborom toliko plitva, da ni bila nevarna. Dalo se jo je prebroditi in to smo tudi napravile, ko je bilo treba v Ribno ali na Bled, saj je bil most 2 km daleč. Prav zaradi tega mostu je bila pot do tabora zelo zapletena in vsi, ki so nas prišli obiskat, so jo dolgo iskali. V Turističnem domu na levem bregu Save so šteli ljudi, ki so tam spraševali po nas: časnikar gorenjskega dnevnika Glas, ki nas je obiskal predzadnji dan, je bil dvainpetdeseti.
Miru pa prav zato ni manjkalo. In ker nam je bilo tudi vreme naklonjeno, nam je uspelo bogato izkoristiti vsak dan sproti.
Izkušnje prejšnjih let — letošnji tabor je bil že štirinajsti — so nam pokazale, kako urediti čim bogatejši in zanimivejši tabor. Že pred odhodom smo si izdelale i’ glavnih obrisih program za vseh štiri-
najst dni, določile smo dnevni red in de-iMiiiiiiNiiiilliiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiillimiiiiiiiiilliiiMiiiiiiiiiiiiiiMiiiimminiiiiiiNiiiiiiiMiiiiimiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiMiNniiiiiiiiimiiiiimiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiii
llsitsh bolgarskih ibom i Sorici
V dneh od 2. do 5. septembra se je v Gorici vršilo deseto mednarodno tekmovanje pevskih zborov »C. A. Seghizzi«, katerega so se udeležili zbori iz enajstih držav Avstrije, Češkoslovaške, Bolgarije, Jugoslavije, Poljske, Madžarske, Nemčije, Holandske, Španije, Grčije in Italije (manjkala je le že prijavljena Romunija). Tekmovanje se je odvijalo v dveh splošnih kategorijah, polifoniji ter folklori. V vsaki izmed obeh pa so nastopali ločeno mešani, moški in ženski zbori.
Žirijo pevskega tekmovanja so sestavljali prof. Lipizer kot predsednik ter člani glasbeniki Pio Capponi, Giorgio Kirsch-ner, Robert Pappert, Samouil Vidas, Pavel KUhn in Peter Lipar. Ta je določila za posamezne skupine naslednje nagrade: POLIFONIJA
Mešani zbori: 1. Kammerchor des Mu-sikgymnasium, Dunaj; 2. Cantori di As&isi; 3. Chor des gesamtschule Marktoberdorf, Nemčija; 4. »Bailassa Balint Enekkara«, Esztergom, Madžarska.
Moški zbori: 1. »Emanuil Manolov«, Gabrovo - Bolgarija; 2. Cantori di Assisi; 2.
A.	Illersberg, Trst; 4. »Coradini«, Arezzo.
Zenski zbori: 1. Učiteljski zbor iz Sofije; 2. Gesamtschule, Marktoberdorf; 3. Cantori di Assisi; 4. Komorni ženski zbor iz Sofije.
FOLKLORA
Mešani zbori: 1. Gesamtschule, Marktoberdorf; 2. Karol Kurpinski, Poznan -Poljska; 3. Cantori di Assisi; 4. Esztergom, Madžarska.
Moški zbori: 1. »Emanuil Monolov«, Gabrovo; 2. Mannerchor Millstattersee, Avstrija; 3. Illersberg, Trst; 4. E. Grion, Tržič.
Ženski zbori: 1. Učiteljski zbor, Sofija; 2 Komorni zbor, Sofija; 3. Komorni zbor univerze J. E. Purkyne, Brno - Češkoslovaška; 4. Balassa Balint, Esztergom.
Kot je razvidno iz rezultatov so največ nagrad odnesli zbori iz Bolgarije nato iz Nemčije ter Italije. Letošnjega tekmovanja pa se niso udeležili že najavljeni slovenski zbori, in to iz še ne povsem poja-
snjenih razlogov.
Razni pevski zbori so nastopili tudi pri mašah v goriških cerkvah. Tako je pri slovenski maši na Travniku pel holandski moški zbor iz Venila ter med drugim odpel tudi »Očenaš« iz staroslovanske liturgije. Pri Sv. Ignaciju je pel še poljski zbor iz Poznana.
Po tekmovanju se je vršil še dvodnevni seminar o evropskih pevskih zborih v palači Attems o današnjem stanju pevske kulture v Evropi z zelo zanimivimi referati in debatami.
Tekmovanja samega se je udeležilo res veliko število občinstva, ki je pozorno sledilo vsem posameznim nastopom in s tem pokazalo veliko zavzetost za zborovsko umetnost. Goriško tekmovanje je ponovno potrdilo svojo aktualnost in vlogo, ki jo igra za zbližanje med narodi, kar je že od vsega začetka prvenstveni namen pevske manifestacije »C. A. Seghizzi«.
K samemu umetniškemu poteku letošnjega tekmovanja »Seghizzi« se bomo pa še vrnili.
Žurstvo, razdelile udeleženke po vodih itd. Toleg tega pa smo poskusile tudi letos kaj izboljšati ali uvesti kaj novega. Popotnice — najstarejše skavtinje — niso več vodile vodov, pač pa so bile povezane v plamen. Posvečale so se dejavnostim, za katere se čutijo poklicane, recimo orientaciji, tabornim zgradbam, petju, zemljepisu in podobno. Ob njih so se zbirale skupine po zanimanjih, medtem ko so za delo in za disciplino v vodih skrbele mlajše voditeljice.
Obadi, čebele, kuščarji in zelenci so imena štirih vodov, ki so odmevala letos po taboru. Kuščarji so se klicale koroške skavtinje, ki so letos že drugič taborile z nami.
Takoj ko smo si postavile šotore in potrebne taborne zgradbe, smo se začele razgledovali po okolici: najprej smo šle do Bleda, potem smo si ogledale turško cerkvico v Bodeščah, vzpele smo se do planine Talež in si od tam ogledale dolino Bohinjke ter Savo Dolinko s Karavankami v ozadju. Za blejskim jeze-rom smo jasno videle najponosnejše lulijce. Radovljico smo seveda tudi morale raziskati. Obiskale smo izredno zanimivi čebelarski muzej. Prav tako smo si privoščile ogled Krope in znanega kovaškega muzeja. Še bolj kot muzej pa nas je zanimal stari iebljar, ki edini še kuje žeblje v zadnjem ohranjenem »vigencu«.
Še veliko več kot ti krajši izleti pa sta nam pomenila oba celodnevna izleta: prvi na Stol, drugi pa z avtobusom po Gorenjski. Posebno drugi izlet je vse navdušil. Proga je bila tako domenjena, da je obšla vse naj znamenitejše kraje Gorenjske: od Brezij pa mimo Begunj v Dosloviče in Vrbo. Tudi po dolini Drage smo se peljale. Pred Vintgarjem smo izstopile in šle peš po soteski. Potem smo se z Bleda peljale še v Bohinj in si tu ogledale nekatere slap Savice, druge pa so se peljale z žičnico na Vogel. Hitro je minil popoldan in že pod večer smo se spet ustavile na Bledu in se s čolnom peljale še na otok.
Ob izletih pa je ostalo še vedno precej časa za druge dejavnosti; vsak dan je bila na vrsti pevska vaja, skoraj vsak dan taborna šola, en dan smo posvetile izražanju (risanju in mimiki), izvedle smo tudi anketo o našem skavtizmu. Posebna skrb je bila posvečena tabornim ognjem; namesto običajnih prizorčkov je bilo večkrat na programu kaj izrednega, recimo pravljica ali dogodek, prikazana s samim šumom ali senco. Zelenci so pripravili kar lutkovno predstavo. Tudi popotnice so se potrudile in uprizorile modno revijo, re-
Slovensko usodo krojimo vsi
Tak je naslov nad 200 strani obsegajoče knjige, ki je izšla pred tednom dni v Trstu v založbi Mladike ter prinaša referate in koreferate, ki so 'bili podani na študijskih dneh. ki jih je Društvo slovenskih izobražencev v Trstu organiziralo v Dragi leta 1969 in 1970. Publikacijo so uredili Marijan Bajc, Marij Maver, Franc Mljač, Sergij Pahor in Silva Resinovič-Valenčič.
Kot znano, sodelujejo na študijskih dneh v Dragi med drugimi tudi priznani strokovnjaki iz Slovenije, zamejstva in zdomstva ne glede na politično in ideološko prepričanje. Zato ima publikacija znanstveni značaj, kar je treba še posebej poudariti, saj takih izhaja med nami prav malo.
Na uvodnem mestu prinaša publikacija
llllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllUlllllllllllllllllllllllllllllllllMllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllIlllllllllllllllllilllltlllllllllllllllllllllllllllll
Pogreb nadškofa dr. A. Fogarja
V soboto 28. avgusta ob 10.30 so iz njegovega stanovanja prenesli v lateransko baziliko sv. Janeza pokojnega nadškofa dr. Alojzija Fogarja. Krsto so položili na tla v prezbiteriju veličastne bazilike, kjer je g. nadškof več let skrbel za nekatere upravne zadeve lateranskega kapitlja. Ob krsti sta bila diva preprosta venca in ob njej je gorela visoka sveča. V širokem prezbiteriju so se zbrali pokojnikovi sorodniki, člani lateranskega kapitlja, duhovniki, redovnice in vrsta prijateljev, med katerimi sta bila tudi dr. Teofil Simčič in dr. Pavletič iz Trsta.
Slovesno pogrebno mašo je pri papeževem (glavnem) oltarju opravil škof, ki je kardinalov vikar za baziliko. Z njim so somaševali tržaški nadškof msgr. Sanbin, goriški nadškof msgr. Cocolin, goriški monsignorji Bavdaž, Fain in Velci ter hrvaški kanonik v Lateranu (za kanonika in
škofovega vikarja iz Trsta ni bilo prostora). Pogrebni obred je opravil papežev vikar za rimsko škofijo kardinal Dell’Ac-qua, ki se je vidno ganjen z lepimi besedami poslovil od pokojnega nadškofa. V svojem govoru je kardinal poudaril, da je bil nadškof Fogar svet in vzoren duhovnik, zvest svojemu škofovskemu poklicu tudi v težkih trenutkih, vdan volji božji tudi v odločilnih trenutkih svojega življenja. Veliko je trpel, a ni tožil; trpel je tiho, kot znajo trpeti za Cerkev le velike osebnosti. Bil je ponižen, pripravljen na vsako žrtev: vedno nasmejan in vljuden, vedno pripravljen pomagati; hotel je povsod izpolniti voljo božjo.
Po kardinalovem govoru smo g. nadškofa pospremili na rimsko pokopališče, kjer v grobnici kanonikov lateranske bazilike čaka na vstajenje.
Dr. Lojze Škerl
vijo pevskih zborov, vse z dobršno mero humorja. Na splošno je k lepim tabornim ognjem veliko pripomoglo ubrano petje. Posebno so se izkazali zelenci, pa tudi čebele so bile v tem oziru pridne in so dvakrat uprizorile festival lahke glasbe.
Kot vedno sta dva tedna taborjenja prehitro minila. Zapustile smo lepi kraj, si zapele pesem slovesa in naložile prtljago na. avtobus. Lepo doživetje je zdaj za nami, me pa smo utrdile medsebojna prijateljstva, kar je veliko vredno. Z razmišljanjem in poglabljanjem vase in v naravo pa smo napravile korak dalje proti cilju, ki si ga skavtizem zastavlja.
Kresnica
pozdravni nagovor predsednika Društva slovenskih izobražencev Jožeta Peterlina na lanskih študijskih dneh. Nato pa sledi 50 strani dolga tehtna in jasna razprava dr. Rudolfa Klinca o manjšinski problematiki v luči naravnega prava, krščanske etike in cerkvene zakonodaje. Avtor v svoji razpravi, ki bi zaslužila tudi samostojen tisk, pregledno razpravlja o nastanku narodnostnega in manjšinskega problema, o osnovnih pojmih o narodu, narodnosti, narodnem jeziku, narodni zavesti in narodni manjšini ter si postavi za svoja nadaljnja razglabljanja nekaj vodilnih načel. Na naslednjih straneh nas avtor seznani z manjšinsko problematiko v luči naravnega prava ter opredeli manjšinske naravne pravice, ki so: pravica do obstoja, do življenja in do narodne celovitosti, do narodnega ozemlja, jezikovne pravice ter pravica do ohranitve narodne kulture. Ko nam tako prikaže manjšinsko problem matiko v luči krščanske etike, nas seznani še z manjšinsko problematiko v cerkveni zakonodaji od cerkvenega zakonika do zadržanja II. vatikanskega cerkvenega zbora v zvezi z manjšinami. Hvalevredno je tudi, da je avtor navedel vire, na katere se je naslonil pri svojih ugotovitvah. S tem kakor tudi z razpravo samo je dal proučevalcu manjšinske problematike zelo dragocen prispevek.
V publikaciji sodelujejo še naslednji avtorji:	Drago Klemenčič, Janko Zerzer,
Maks šah, Boris Pahor, Dušan Nendl, Franc Jeza, Jože Goričar, Ciril Zlobec, Tomaž Pavšič, Emidij Susič, Matej Po-štovan, Edvard Kocbek, Vladimir Vremec in Lev Detela.
M. B.
„Kafeoliiki glas'* v vsako slovensko družino I
iz Beneške Slovenije
Srečanje pri Mariji Vnebovzeti v Krasu v Benečiji
Dne 22. avgusta popoldne je mala beneška vasica Kras v župniji Dreka v Slovenski Benečiji, nenavadno zaživela. Pri cerkvici Marije Vnebovzete so se zbirali romarji iz Goriških Brd in iz dekanije Kanal ob Soči s svojimi dušnimi pastirji. Deset avtobusov se je zbralo in veliko £* v tov. Hoteli so na svoj način proslaviti dva izredna dogodka iz življenja Cerkve doma: mariološki in marijanski kongres v Zagrebu.
Namesto v daljno hrvaško prestolnico, kar bi romanje preveč obtežilo in kompli-ciralo, so se odločili za kronano Vnabo-vzeto v Slovenski Benečiji, ki v svoji nekoliko samotni legi tako prijazno vabi k sebi verna srca. Težave so bile s parkiranjem in obračanjem tolikih avtobusov na tako ozki cesti. Vendar pa so spretni šoferji, s pomočjo in z nasveti tamkajšnjih župnikov, tudi to težavo srečno premostili.
Romarje je že v posameznih avtobusih takoj ob prihodu pozdravil g. Lavrenčič, župnik iz Štoblanka. Ob 16.30 se je začela sv. maša na prostem pred cerkvijo. Daroval jo je g. Mirko škarabot, župnik iz Levpe. Še pred mašo pa je zbrane romarje s toplim nagovorom pozdravil domači župnik g. Zdravko Birtič. Globoko zasnovan govor o Marijinem češčenju med našim ljudstvom je imel med mašo g. Jožko Kragelj, župnik na Marijinem Celju, znani ljudski misijonar. Toda dež je prekinil pridigo, da se je morala nadaljnja slovesnost utesniti v mali cerkvici, ki prav gotovo ni še nikoli sprejela toliko božjega ljudstva v svoji sredi.
Dež, ki je sicer prišel po toliki suši kot pravi božji blagoslov, čeprav v tistem trenutku ne ravno zaželen, ni niti najmanj motil vedrega razpoloženja romarjev. Razhajali smo se s toplim čustvom, da nas ne druži samo ista kri, ampak, tudi ista vera in ista ljubezen do Marije.
Udeleženec
Cerkev na Slovenskem
Nadškofijski ordinariat v Ljubljani je izdal knjigo »Cerkev na Slovenskem«, ki predstavlja slovensko cerkveno pokrajino (ljubljansko nadškofijo, mariborsko škofijo in apostolsko administraturo za Slovensko Primorje), pa tudi zamejstvo in izseljenstvo. Knjiga je nekak leksikon in priročnik o slovenski Cerkvi. Ima 496 strani.
Za uvod je v knjigi popisana v glavnih obrisih tudi sedanja vrhovna uprava katoliške Cerkve. Našteti so vsi uradi katoliške Cerkve, naštete so vse škofije v Jugoslaviji. 110 strani je posvečenih ljubljanski nadškofiji, 95 mariborski, škofiji, 50 kopenski administraturi, 50 strani pa obsega oddelek o redovnikih in redovnicah. V nadaljnjih 70 straneh prinaša knjiga pod naslovom »zamejstvo« popis žup nij, v katerih živi slovenski živelj strnjeno naseljen za jugoslovansko mejo v raznih škofijah. Tako 'govori knjiga o tržaški, goriški, celovški, graški in somba-teljski škofiji. Zadnje poglavje je posvečeno izseljencem. V knjigi so torej podatki o vseh krajih, kjer živijo Slovenci po svetu in o vseh slovenskih duhovnikih.
Knjigo je moč dobiti po naših knjigarnah v Trstu in Gorici.
Več verske svobode na Madžarskem
Zdi se, da so se cenkivene razmere na Madžarskem nekoliko izboljšale. Letos je msgr. Chelli iz vatikanskega državnega tajništva že dvakrat obisikal Madžarsko. Madžarska vlada je izdala obvestilo, da odslej dalje ni potrebno državno privoljenje na imenovanja na neka mesta v cerkvenih službah. Zadostuje le obvestilo.
Marijansko ekimenski nnanie noriških ii tržaških Slovencev
PRI PREKMURSKIH EVANGELIČANIH
Prvi mrak je lega) na zemljo, ko smo se pripeljali v Mursko Soboto. Tam nas je že čakal dr. Stanko Janežič, ki je ibil nato naš ljubezniv vodič preko lepe Štajerske vse do Maribora. V Murski Soboti smo imeli še večerno mašo, nato pa polni globokih vtisov na preživeti dan odšli k počitku.
Naslednji dan, na god sv. Joahima, po starem koledarju (po novem ga bomo praznovali skupno s .sv. Ano), smo se udeležili koncelebrirane sv. maše v župni cerkvi. Mariborski stolni kanonik Smej, ki je bil dolgo vrsto let župnik v Murski Soboti, je imel ob evangeliju lep govor. Poudaril je, da smo lahko tudi Slovenci kot nekoč Izraelci ponosni na svojo zgodovino. Pri maši nas je iznenadilo lepo število domačih vernikov, ki so se udeležili sv. maše kljub teimu, da je bil delavnik. Drugo presenečenje pa je bilo njihovo petje. Verjetno so bile vse družinske matere in že starejše ženske, ki so dovršeno lepo, dvo in celo troglasno pele sloivensko mašo brez dirigenta, brez spremljave orgel in 'brez not.
Po sv. maši so nas naši duhovniki in še poselbno dr. Janežič in kanonik Smej seznanili z zgodovino teh krajev. Murska Sobota je ime za mesto, ki je sestavljeno iz dveh besed: Mura in Sabotin, stari in vsesplošni priimek ljudi v teh krajih. Murska Sobota se omenja že pred 1200 leti. Do prve svetovne vojne so bili ti kraji pod Madžari. V Prekmurju so stalno bivali Slovenci, ki so uporabljali pa-nonsko-slovenski jezik, današnje prekmursko narečje, ki ga nekateri evangeličani, ki jih je v občini Murska Sobota okrog dva tisoč, še vedno uporabljajo.
Tudi naša primorska skupina je prišla v stik s temi evangeličani. Ohranili so se še izza časa Lutra in Trubarja, ki je bil goreč .pristaš nove vere ter se izrekel za Lutra. Tudi protireformacija jih ni uničila, ker so bili grofje, njih gospodarji, tudi evangeličani.
V prvi evangeljski cerkvi v Murski Soboti nas je nadvse prijazno sprejel izred no živahni 82-letni senior Hari. Povedal nam je, da imajo v Prekmurju 12 cerkvenih občin s podružnicami, ki so z duhovniki vse zasedene. Glavni njihov sedež je v Noveim Sadu, kjer biva njihov škof Juraj Strugarik. Njihovi bogoslovci študirajo v Bratislavi na Slovaškem. Trenutno imajo 50 bogoslovcev. Letos je imela samo prekmurska občina šest novomašni-kov. Njihovi pastorji morajo obvladati štiri jezike, slovenskega, hrvaškega, madžarskega in nemškega. Veliko pažnjo polagajo na izobrazbo svojih duhovnikov. Njihovi odnosi s katoličani in katoliškimi duhovniki so zelo dobri. V molitveni osmini imajo skupne molitve. Za člane evangeličanske Cerkve smatrajo samo tiste, ki se za to prostovoljno odločijo in ki plačujejo redno cerkveni letni davek. Ce se evangeličan poroči s katoličanko ali pa obratno, odloči spol, to se pravi: če je žena katoliške vere, so vse deklice katoličanke, fantki pa evangeličani. Tako živijo v isti družini skupaj evangeličani in katoličani; lahko si mislimo, kako pomanjkljiva in nasprotujoča je v teh primerih njihova verska izobrazba.
Pastor Hari nas je seznanil z glavnimi značilnostmi njihove vere, ki je v izpolnjevanju mnogo lažja od naše, saj imajo samo dva zakramenta, sv. krst in sv. ve-
čerjo. Sv. 'Spoved je pri njih splošna. Pastor jim zastavi samo štiri vprašanja: ali priznate, da ste grešili?; ste pripravljeni odpustiti vsem, ki so vas razžalili?; ste pripravljeni se poboljšati?; verujete v božjo milost? Potem jih duhovnik povabi: Pridite pred božji oltar in uživajte Gospodovo telo in kri. Sv. obhajilo je pri njih pod obema podobama. Mater božjo evangeličani spoštujejo, a ne častijo. Prav tako nimajo svetnikov, kajti po njihovem mnenju človek ne more biti svet. Ta čast gre samo Bogu in Kristusu. Zakon ni smatran kot zakrament, zato priznavajo civilno ločitev in ločenci se lahko ponovno poročijo (venčajo).
Obiskali smo nato naj starejšo prekmursko protestantsko cerkev v Pucancih. Njihov pastor, ki je že 58 let v tej fari, nam je govoril v prekmurščini. Tudi od njega smo se poslovili zelo prijazno, saj nas je bil iskreno vesel.
Z. P.
(se nadaljuje)
Obiskali smo tri Marijine božje poti
Mednarodna kongresa, marijanski in ma-riološki, v Mariji Bistriški na Hrvaškem sta dala povod, da se je Marijina družba iz ml. Risorta odločila, da letos obišče to največje hrvaško Marijino svetišče. Zbralo se nas je 86, za dva avtobusa. Nismo pa hoteli potovati v času kongresa, ker bi imeli malo od takega romanja. Šli smo tja deset dni pozneje, da smo v miru in zbranosti mogli opraviti svoje pobožnosti.
Najprej smo 23. avgusta obiskali Brezje, kjer smo se duhovno pripravili z mašo pri Marijinem oltarju in se priporočili Kraljici Slovencev. Prosili smo jo, da za nas posreduje, da bomo ohranili vero trdno v sedanjih razburkanih časih. Po kosilu v Radovljici smo si ogledali blejsko jezero in krasno župnijsko cerkev ter se odpeljali proti Dolenjski. Prenočili smo na Otočcu. Po dolini Krke smo se zjutraj
Ob llijevi »»Hudi pravdi««
iNaše izvirno leposlovje, ki obravnava čas druge svetovne vojne na slovenskih tleh je obogatila HUDA PRAVDA, »povest iz domobranskega življenja«. Izdala jo je Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu 1971 kot svojo 77. publikacijo. Knjiga obsega 351 strani (na zadnjih štirih je spremna beseda Tineta Debeljaka) in je razdeljena na 15 poglavij.
Njen pisatelj je Lojze Ilija, rojen 1905 v Sp. Brniku pri Cerkljah na Gorenjskem. Že v visokošolskih letih je (*kot privrženec Slovenske ljudske stranke) posegel v politično dogajanje in okusil enoletni zapor. Diplomiral je na pravni fakulteti v Ljubljani, nekaj časa delal v uredništvu katoliškega dnevnika »Slovenca«, nato pa se odločil za odvetniški poklic. Leta 1941 se je ob nemški zasedbi Gorenjske kot begunec rešil iz Radovljice v Ljubljano. Ob koncu vojne, leta 1945, je z družino hkrati s tisoči drugih zapustil domovino in se umaknil v emigracijo. Zdaj živi v Venezueli.
Povest HUDA PRAVDA, ki jo je pisatelj posvetil »rajnemu bratu Andreju, domobrancu, in nad 12.000 tovarišem, ki z njim vred nimajo groba«, zajema zadnje leto tuje zasedbe in revolucije na Slovenskem: od Petrovega 1944 do prvih majskih dni 1945, ko se množica beguncev vali čez Gorenjsko proti Koroški. To najbolj kritično, usodno leto je Ilija prikazal zgoščeno, napeto, plastično, zanimivo. Slog njegovega pripovedovanja je preprost, jasen, nič iskan. Tako naravno, vsakomur umljivo, zdaj vedro zdaj ganljivo, za naš okus kdaj malce naivno so znali pisati naši pisatelji v 19. stoletju.
Ilija, ki je bil tudi sam domobranec, je upodobil življenje domobranske postojanke »nekje v Sloveniji«: v neki dolenjski vasi, nedaleč od večjega mesta. Kot pravnik, politik, Slovenec in kristjan je pokazal, kako je domobranstvo nastalo iz samoobrambe in iz odpora proti rušite^ Ijem starih vrednot, med katerimi je bila na prvem mestu vera. Pokazal je, v kakšnem mučnem položaju je bilo, ko je branilo Slovenijo pred komunizmom, upajoč v razumevanje in pomoč zahodnih za-
veznikov (»Angležev«), a primorano delovati pod mrzlim nadzorstvom okupatorja. Ta idealizem, pripraivljen na sleherno žrtev, ni bil kos visoki politiki protinaci-stične koalicije, marveč je bil obsojen. Prišlo je tisto, kar sem nekoč označil kot »šekspirsko tragedijo« (pa pri tem mislil na Macbetha, ne na kakega kralja Leara).
Po podnaslovu bi pričakovali izrazito tendenčno črno-belo zgodbo. A pisatelj se je enostranosti obzirno izogibal, čeprav v knjigi tuintam prevladuje apologija domobranstva. Na takih mestih je Loijze Ilija razlagalec in zagovornik. Vendar je ves čas tudi humanist, kar je naravno, saj o dogodkih, ki jim je bil priča, govori po skoraj tridesetih letih. Kar je polemičnih izrazov, so potrebni za realistični prikaz obravnavanega obdobja.
Mnogotere misli se zbude v bralcu, ko prevzet zapre to skorajda dokumentarno povest. Kdor pozna predvojno in medvojno Slovenijo, bo z mešanimi občutki obstal pred sedanjo, ki se je rodila iz bratomornega boja. Ostra politična enosmernost, svetovnonazorska neenakopravnost, huda socialna neenakost, klavrni položaj kulture in neveseli pogled v prihodnost — zdi se, da je ves materialni napredek zoper to brez moči.
HUDA PRAVDA odpira knjigo naše zgodovine na njeni najbolj tragični strani. Kaže rano, ki bi jo mnoge priče najrajši pozabile, odpihuje pepel z žerjavice bolečine, izprašuje vest mnogim. Z begom pred neprijetnimi spomini si človek resda olajša »težo in vročino dneva«. Razsodnega, pred zgodovino odgovornega človeka nevredno pa bi bilo molčati ob pravdi o domobranstvu, v kateri je doslej izreklo obsodbo edinole politično sodišče zmagovalca, medtem ko je moralna sodba človeške vesti precej drugačna. Lojze Ilija svoji knjigi ni mogel dati boljšega motta, kot je citat iz Sofoklove »Antigone« (2, 523): »Nismo ostali pri življenju zato, da bi z drugimi vred lagali, temveč zato, da bi z drugimi vred resnico branili.«
V. Beličič
odpeljali proti Zagrebu. Med potjo smo si ogledovali polja, griče in cerkvice na njih, vinske gorice, prepevali pesmi in molili.
Pri Sesvetih smo zunaj Zagreba zavili na 32 km dolgo cesto, ki so jo prav za kongres popravili in asfaltirali in ki pelje do Marije Bistriške. Malo pred enajsto uro smo dospeli na cilj, se zbrali okrog glavnega oltarja in imeli sv. mašo, ki sta jo opravila voditelj Marijine družbe in škofov vikar dr. Škerl. Ta je v kratkem nagovoru razložil pomen našega obiska v tem Marijinem svetišču.
Že pred marijanskim kongresom so ljudje hodili v Marijo Bistriško. Od tedaj pa jih dosti prihaja vsak dan. Za kongres so pri cerkvi dogradili prostore za spovedovanje (38 spovednic), za zborovanja, kapelo za obhajanje in druge prostore po načrtih inž. Planica. Služiti bodo mogli tudi velikim množicam, ki bodo za naprej tja prihajale.
Duhovno prenovljeni smo potem ko smo se tudi telesno pokrepčali, odšli dalje. Ogledovali smo si stari in novi del Zagreba z mnogimi nebotičniki, se ustavili ob grobu kardinala Stepinca v stolnici in odbrzeli proti Karlovcu, kjer smo se nastanili v novem hotelu »Korana« ob istoimenski reki, ki prihaja od sto kilometrov oddaljenih Plitvičkih jezer. Tu smo se do-
TRŽAŠKA KNJIGARNA
že sprejema prednaročila
za šolske knjige
italijanske za osnovno šolo
vse potrebne za niljo in višjo srednjo
šolo
na voljo imamo tudi vsakovrstne druge šolske potrebščine
TRST - ulica sv. Frančiška 20 Tel. 61792
bro spočili. Naslednji dan smo imeli mašo v cerkvi sv. Trojice. Frančiškani, ki upravljajo cerkev, so nas povabili, naj še pridemo, da bomo z lepim zgledom spreobrnili njihove vernike.
Pot nas je vodila do Plitvičkih jezer. Tu je bilo vse lepo. Ne samo, da smo en dan stanovali v hotelu prvega razreda, »Jezero«, ampak smo si ogledali tudi 16 jezer s slapovi, ki so nekaj edinstvenega na svetu. človek se ne more načuditi, odkod prihaja tolika množina vode, da je je obilo tudi skozi vse poletje.
Naša naslednja postaja je bilo mesto Senj ob dalmatinski obali, dalje Crikve-nica, kjer smo kosili, in končno Trsat, kjer smo z lepo službo božjo zaključili svoje romanje. Komaj je sonce zašlo, smo prestopili državno mejo in se ob primerni uri vrnili domov.
Najbrž je večina imela tak občutek, kakor se je izrazila udeleženka naslednji dan: »Lepše ni moglo biti.« Videli smo velik del slovenske zemlje, mnoge naravne lepote, ustavili smo se na treh božjih poteh: na Brezjah, pri Mariji Bistriški in na Trsatu.
Udeleženec
Studijski dnevi goriških študentov
Že dolgo smo čutili na Goriškem potrebo po nekem novem načinu, kako zbuditi v mladini zanimanje za resnejše pogovore o problemih, ki tarejo današnjega človeka. V skupnem življenju, kjer bi družabnost in veselje spremljala resno razmišljanje, je to najlaže izvedljivo. Zaradi tega je akademsko društvo SKAD že lani organiziralo prve študijske dneve za slovenske študente iz Goriškega v koči sv. Jožefa v Žabnicah. In ker se je . ta poizkus dobro obnesel, je SKAD še z večjo skrbnostjo pripravil študijske dneve tudi letos.
Tako smo preživeli tri dni, od 30. avgusta do 1. septembra, v koči sv. Jožefa v Žabnicah, katero nam je msgr. Močnik velikodušno dal na razpolago. Kot že lani so študijski dnevi potekali pod strokovnim vodstvom g. prof. Oskarja Simčiča, ki je znal s svojo vsestransko razgledanostjo zadovoljiti vsakogar. Dopoldne smo poslušali predavanja, ki jim je sledil nato razgovor med udeleženci in predavateljem. Popoldne smo se zbirali v študijskih skupinah po šest do sedem ljudi in v razgibanem pogovoru obravnavali prej določena vprašanja v zvezi z dopoldanskim predavanjem. Po poročilu o zaključkih razmišljanj posameznih skupin, je sledila večerja in nato oddih ter družabnost ob petju priljubljenih pesmi.
V ponedeljek 30. avgusta nam je predaval g. Oskar Simčič o moralnih osnovah našega življenja. Zlasti lepo je podal pojem greha kot nečesa, kar ovira uresničitev življenjskega cilja osebe kot take. V treh študijskih skupinah, ki so se popoldne izoblikovale, so se obravnavala tri zelo zanimiva vprašanja: o narodnosti kot moralni vrednoti, o iskanju sreče in o dejavnikih, ki človeku omejujejo svobodo izbire in mu preprečujejo, da bi živel in deloval tako kot mu narekujeta vest in
razum. Kajti pogosto, žal prepogosto, se dogaja, da človek raje molči, kot da bi plaval proti toku družbe, v kateri živi.
Naslednjega dne je govoril g. Kodelja iz Grahovega v Baški grapi o kontestaciji v Cerkvi. Zanimiv je bil njegov prikaz nekaterih sodobnih problemov s tem v zvezi, kot so na primer »Isolotto«, holandski katekizem, Truhlarjeva knjiga, župnija Cankova itd.
Tretji dan naših razglabljanj pa nam je dr. Matej Poštovan obrazložil socialni nauk Cerkve s posebnim ozirom na zadnjo papeško encikliko.
Dnevi so se zaključili 2. septembra s skupnim izletom na Sv. Višarje in na Lovce. V prijetnem jasnem vremenu in v 'toplih žarkih še poletnega sonca je tem bolj iskreno donela v Marijinem svetišču zahvala Bogu za vse prejete dobrine v treh dneh študijskega letovanja, še isti večer smo se srečno vrnili domov.
Mislim, da je iniciativa dosegla zaželeni cilj: udeleženci smo se vrnili duševno obogateni; prijateljske vezi, ki so se vzpostavile med nami, pa upam, da se bodo v prihodnje še bolj utrdile. Manjše praske, ki so nujne v vsaki večji človeški skupnosti, naj jih ne zrahljajo, kot jih niso med trodnevnim skupnim bivanjem v Žabnicah. Saj pomanjkanje neke večje in resnejše družbe je čutiti v vsem slovenskem primorskem zamejstvu, tako v Trstu kot v Gorici. In če bi študijski dnevi bili osnova za oblikovanje take družbe, bi bili lahko res veseli.
Za zaključek pa naj gre v imenu vseh udeležencev študijskih dni, najprisrčnejša zahvala predavateljem za vse, kar so nam posredovali; msgr. Močniku pa iskreno priznanje za očetovsko skrb, s katero nam je bil stalno ob strani.
Udeleženec
HII!lllll!lllllllll[|l!llltlllllllllllllllllllflllllllllllllllllllllllllllllllllltllllllllllll!llllllllllllHllillHIIIIIIIIII!llllllillllllllllllllinilllllllMlllllllllllllllllllllllllllinilllll!IIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIII[IH
C. P.
(4)
Zeleni raj ob Savi
Uro pozneje je Počivalnik stopil pred mrliča. Ležala je na divanu kakor iljubek otrok, ki spi. Smrt je še ni zaznamovala s svojimi znaki. Le pri levem sencu je izpod črnih las gledal majhen rdeč rob kakor od poškodbe. Lepe rdečice na licih, ki jo je Verica imela po mami, tudi ni bilo več. Za mizo je sedel zdravnik in pisal. Na drugem koncu sobe je stalo nekaj vaščanov, odraslih in otrok, ki so osuipli in presitrašeni pogledovali zdaj zdravnika zdaj mrtvo Verico. Počivalnik se je pozdravil z znanim zdravnikom, spregovori lz njim nekaj besed ter potem stopil ,k divanu. Kot kristjan je hotel zmoliti za rajno očenaš, pa ni šlo...
To ni bil pogled zanj. Ko je svojo malo znamko in prijateljico gledal mirtvo pred seboj, mu je zastal dih. Komaj se je premagal, da ni na glas zaihtel. Navzoči so
ga suhih oči začudeno pogledali. Zdravnik je mirno pisal naprej.
Počivalnik je pohitel iz sobe. Zunaj mu je prišel naptroti Veričin oče. Počivalnik se je že nekoliko pomiril in je Čadežu stisnil roko tar mu rekel nekaj besed. Kaj boš rekel mlademu očetu, ki mu prvi otrok leži na mrtvaškem odru, medtem ko mu prihaja drugi? Ce matere žalost ne bo strla, bo dobro.
Počivalnik ni znal jokati z jokajočimi. Sam nase je bil hud, da so ga solze tako zmagovale. Star si, postal si sentimentalen, si je očital, ko je odhajal proti domu, polmo glavo misli na Verico. Saj niso bile misli, le njena otroška podoba, ljubka iin mila, se ni hotela umakniti iz srca in iz glave, in če se je za čas umaknila, je kmalu spet stala pred očmi.
Eh kaj, si je rekel, če bi ne bilo nesreče, bi se obrazek te pridne male kmalu izgubil v številu doraščajočih dečkov in deklic. Med njimi je zmeraij nekaj malih posebnežev, ki so po nekaterih potezah vidnejši in prikupnejši od drugih, pa rastoče življenje te poteze počasi pokrije in
zabriše in — živimo naprej, živimo in pozabljamo, gledamo z veseljem in pozabljamo ter iščemo .svojo lastno pot in svoje majhne in velike cilje.
Ta zadeva je končana, je čez dva dni v svojem uradniškem slogu pribil Počivalnik, ko se je vrnil s pogreba, kjer je skoro vse jokalo razem njoga. Potlačil je solze. Zdaj je bil pripravljen in moči mu ni zmanjkalo.
Pravzaprav pa le ni bilo vse končano.
Življenje razkopava naše duše in jih razkriva kakor neznanski plug. Griče podira in jame kaplje. Vsak pomembnejši dogodek je tak plug.
Počivalnik je še zmeraj hodil za Savo, po travnikih in gajih ter iskal ma Savi in njenih bregovih iin ljudeh in živalcah novih podob in zanimivosti ter zračil in vedril svojo staro glavo. Na ikraju, kjer se je Verica ponesrečila, je usodni valjar še dalj časa ležal kakor pozabljen. Veričina mati, ki je medtem prišla iz porodnišnice z zdravim in močnim dečkom, se je nesrečne njive ogibala. Še na grob svoje ljubljenke si ni upala. Minilo je več me-
secev, preden se je toliko opogumila, da je mrtvi hčerki ozaljšala prezgodnji grob s cvetjem.
Ko je Počivalnika 'kdaj pa kdaj prinesel korak na tisto previsno skalo, odkoder je nekoč opazoval vodno kokoško, ki je tam doli iskala hrano in našla smrt, ni mogel drugače, kakor da se je često ozrl tja proti desni strani. Tam se je tik nad Savo in obrežnim grmovjem videl kraj, kjer je umrla Verica. Za lučaj niže, se je Počivalnik spominjal, da je nedavno na isti strani brega dolgo časa mole! z brega v vodo okleščen smrekov hlod še manj kot srednje debeline, ki ga je Sava nekje pobrala in naplavila. Mlad človek, oče dveh malih otrok, si je zaželel drv. Splaval je z nasprotnega brega ter se lotil nesrečnega hloda. Časniki so pročali, da je deroča Sava odnesla hlod in njega.
To je kraj smrti, je pomislil Počivalnik.
Kje pa ljudje in živali ne umirajo? Ali je sploh kje na svetu kraj, kjer ljudje ne umirajo, je mislil naprej, pa ga nova misel ni prav nič pomirila in potešila. Nekje v duši je ostal droben, majhen trn. Senca,
kii jo meče smrt, seže daleč.
Na njivi, kjer je odšla v večnost Verica, se ni nič spremenilo. Valjar je seveda kmalu izginil. Ko bi bilo kakor nek-daj, bi bili starši postavili tja križ ali kaj podobnega za spornim in 'povabilo, da se spomniš ponesrečenke z molitvico ali sočutno mislijo. Morda še bodo. Ko se nabere malo več prahu preteklosti na bolečem dogodku.
Počivalnik je še vedno hodil tam mimo in se dolgo spominjal Veverice in mladega moža in še vodne kokoške. Pa še sam nase je pomislil. Ko prihajajo in odhajajo leta, se nekih misLi ne moreš otresti. Zaključek je pa bil vendarle vsaj nekoliko tolažilen:
Koliko mladih pada in odhaja, je nekoč rekel, jaz bom pa vendarle umrl star.
Ali pa je to res tolažba? Marsikaj se da reči, tolažba bi pa res bila, da umreš star, če bi človek z leti postajal vedno boljši, podobno kakor kameri, ki tem hitreje pada, čim bliže je tal.
(K oti ec)
Obsodba fašistične predrznosti v Sovodnjah
Vodstvo Slovenske demokratske zveze iz Gorice se je sestalo na izredni seji in z globokim obžalovanjem in ogorčenjem obsodilo tepistično početje fašističnih zlikovcev, ki so oskrunili spomenik padlim v Sovodnjah, zbrisali slovensko ime občine in pozvali Slovence z zloglasnim geslom »Fuori gli schiavi«, naj zapustijo svojo rojstno zemljo.
SDZ se klanja spominu padlih Slovencev in Italijanov za osvoboditev, ki so s svojim junaštvom enkrat za vselej pregazili hidro strupenega nacionalizma in s tem vrnili italijanskemu narodu in Slovencem demokratične svoboščine, ki jih je fašistični režim teptal.
SDZ vabi slovensko ‘in italijansko ljudstvo, naj s prezirom odkloni podobne nesramne podvige.
SDZ poziva pristojne oblasti, naj odgovorno razkrijejo zlikovce tolike predrznosti in jih postavijo pred sodišče.
V nedeljo 5. septembra se je SDZ poklonila spominu padlih z vencem cvetja. Ob tej priložnosti je dr. Sfiligoj spregovoril nekaj primernih besed. Poleg zastopnikov SDZ sta bila navzoča tudi domači župan Ceščut in podžupan Cotič.
Vprašanja na deželni odbor zaradi neurja
Zastopnik Liste Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka je vložil na deželni odbor dve formalni vprašanji, ki se nanašata na neurje v Števerjanu ter na podlo šovinistično akcijo v sovodenjski občini, kjer so doslej še neznani desničarski ekstremisti pomazali slovenske napise in oskrunili spomenik padlim partizanom v Sovodnjah.
Glede neurja, ki je zajelo furlansko nižino, del števerjanske občine, Oslavje ter solkansko polje je dr. Štoka pozval deželni odbor, da čimprej ugotovi preko strokovnjakov točno škodo in nato takoj izplača odškodnino, ki so jo prizadeti utrpeli.
Romali smo po lepi Dolenjski
»Katoliški glas« je skupno z doberdob-sko in jameljsko faro priredil v nedeljo 5. septembra lepo romanje v Novo Štifto v Ribniški dolini. Žal, da smo morali premnogim pri vpisovanju odreči, ker ni bilo mogoče dobiti še drugega avtobusa. Naj že v začetku povemo, da smo se počutili prav dobro z Doberdobci in Jamelj-ci, zlasti še smo bili veseli otrok, ki so poživili našo družbo. Začetne težave zaradi prevelikega števila romarjev smo kmalu premostili, in ko se nam je v Ljubljani pridmdl še voditelj romanja g. Jože Jurak, so se vsi Obrazi razjasnili.
V Novi Štifti je imel g. Jurak sv. mašo z lepim govorom. Nato nam je oskrbnik svetišča razložil burno zgodovino cerkve, ki letos slavi svojo 300-letnico. Cerkev sedaj obnavljajo. Ko bodo obnovitvena dela končana, bo ta cerkev drugovala po lepoti cerkvi na Ptujski gori. Obnovili bodo vseh sedem oltarjev. Celotne stroške obnovitve cenijo na 7 milijonov dinarjev. Cerkev je zaščitena kot izreden kulturni spomenik Slovenije.
Po kosilu v Ribnici smo odšli v Kočevje, nato skozi nepregledne gozdove Kočevskega Roga in prelepe doline Krke v Novo mesto in na Otočec. Tu je bila zadnja postaja našega programa. V večernem mraku smo se napotili nazaj proti Ljubljani. Že deset kilometrov pred Ljubljano smo se tudi mi zagozdili v kolono avtomobilov in tako le po polževo nadaljevali pot do Ljubljane. Ta -počasna pot nas je vse tako /mučila, da smo si morali v Črnem vrhu še zadnjič poplakniti suha grla. Lepo bi bilo, če bi skupno še kam poromali, a seveda v dveh avtobusih. Zato kličemo vsem: Na svidenje še kdaj!
Udeleženka
Odmevi iz kolonije v Ovaru
Spoštovano uredništvo Katoliškega glasa! V zadnji številki Vašega lista ste objavili članek o letošnji slovenski koloniji v Ovaru. Dovolite mi, da se preko Vašega lista zahvalim tudi jaz, mati udeleženke osebju.
Da je kolonija res uspela, naj Vam bo v dokaz tole: Ko sem na železniški postaji pričakovala vlak, ki naj bi pripeljal domov naš drobiž, sem si mislila, s kakšnim veseljem se bo hčerka vrnila domov. Ko je vlak pridrdral in je hčerka stopila na peron, so bile njene prve besede: »Ma-
ma, tako je bilo lepo, da bi se kar takoj vrnila!« Nato mi je v dušku povedala o tabornem ognju, o pikniku, ki so ga imeli nekje v gozdu, o igrah »med dvema ognjema«, ki so jih tam igrali s tržaškimi prijateljicami, o snemanju radijske ekipe, o filmih, ki so jih tam videli, in še in še... Na poti domov pa sem morala poslušati vse nove pesmice, ki so se jih tam naučili. Skratka, navdušenja in pripovedovanja ni bilo ne konca ne kraja do večera. Presenečena pa sem bila, ko sem odprla potovalko in sem v njej dobila vse perilo v najlepšem redu.
Še enkrat najlepša hvala vsemu osebju, gdč. učiteljici Radetičevi, posebno pa ravnateljici Pertotovi, ki je našim otrokom v koloniji ustvarila tako vzdušje, da so se čutili res na počitnicah in ne v kakšnem zaporu, kot se je to dogajalo pretekla leta!
Tatjana Grusovin
Robertu v spomin
Ko sva si letos ob koncu taborjenja Slovenskih goriških skavtov podajala roke v slovo, ne ti ne jaz nisva slutila, da se bova znova videla šele, ko boš ležal v beli krsti. Še vas vidim, mlade fante, ki ste ob slovesu stali v krogu in peli: «... a mi se bomo videli, se srečali še kdaj...« In srečali ste se znova ob tvoji krsti v kapeli goriškega mestnega pokopališča, ko so številni prihiteli, da se poslednjič poslovijo od tebe, svojega mlajšega skavtskega brata.
Tako nenadoma je vse to prišlo, tako nepričakovano za tebe, za tvojo mamo, za nas vse. Letos si napravil skavtske obljube, prej si bil več let volčič. Prihajal si na sestanke, sodeloval pri skavtskih podvigih, bil vesel in mi smo bili veseli tebe. Sedaj pa ležiš na goriškem pokopališču in verujem, da te je sedaj Bog vesel.
Obiskoval si slovenske šole v Gorici, bil gojenec v Zavodu sv. Družine, lani pa v slovenskem Alojzijevišču. Dokončal si prvi razred enotne srednje šole in se že vpisal v drugi razred, da boš nadaljeval tam, kjer ste lani v šoli končali. Toda prišlo je drugače. Zahrbtna Soča, kjer si se v poletni vročini tako rad mudil, je postala mrzel grob tebi in tvojemu pet let starejšemu tovarišu, ki je bil Robert kakor ti. Iz Amerike je prišel in sta si postala prijatelja. To prijateljstvo vaju je združilo tudi v skupni smrti v valovih Soče. Ni trdnejše vezi kot je prijateljstvo, pravijo. Ti sedaj čakaš vstajenja na goriškem pokopališču, tvoj prijatelj pa v daljni Kaliforniji. Toda združena sta ostala v skupnem prijateljstvu, ki ne mine več in ki mu pravimo veselje v Bogu.
Dragi Robert, kot skavt si pogosto po navijal geslo: Bodi pripravljen! Verujem, da si bil pripravljen tudi za ta poslednji podvig. Zato ti kličem: Na svidenje!
Sivi medved
* * *
V sredo 1. septembra sta v Soči blizu pevmskega mostu utonila 11-letni Robert Remec in 18-letni Robert Blake Cherestes iz Kalifornije. Njuni trupli so gasilci našli šele naslednji dan. V petek 3. septembra so krsto z zemskimi ostanki Roberta Blake
Cherestesa z letalom odpeljali v Kalifornijo, pogreb Roberta Remca je pa bil v soboto ob 11. uri na goriškem pokopališču. Pogreb je vodil g. Stanko Jericijo, ki je imel tudi sv. mašo. G. Stanko Jericijo je namreč bil pet let katehet pok. Roberta. Pogreba in maše so se udeležili številni skavti, dijaki slovenske nižje gimnazije z nekaterimi profesorji in ravnateljico gospo SimčičnLojkovo, sestre iz Zavoda sv. Družine, vodstvo Alojzijevišča in še veliko drugih ljudi.
Mami pokojnega Roberta in vsem drugim sorodnikom naše sožalje.
S TRŽAŠKEGA
Mladinsko srečanje v Dragi
Dopoldne pred pričetkom študijskih dni so zborovali v Dragi mladi Slovenci. To srečanje je organiziral Krožek za družabna vprašanja Slovenskega kulturnega kluba v Trstu.
Ko je predsednik krožka Ivo Jevnikar pozdravil prisotne, je omenil namen srečanja, ki je že drugo v večjem obsegu. Prvo je bilo med šolskim letom v Krekovem domu v Borštu. Zdaj se je krog razširil, saj so se odzvali vabilu tako mladinci iz Slovenije, s Koroške in Goriške ter iz Kanalske doline. Najprej sta predavala dva mlada Mariborčana o današnjem kristjanu, sledili sta predavanji kaplana R. Markiča in prof. Qualizze iz Beneške Slovenije, ki sta prikazala svojo deželo, ljudi in njihov narodnostni in verski položaj. Ob koncu pa je govoril dr. Filij Warasch s Koroške o problemih manjšin. Warasch je namreč predsednik mednarodne mladinske manjšinske zveze.
Po predavanjih se je razvil razgovor, ki je izzvenel v željo, da bi se mladina ponovno srečala na podobnih študijskih tečajih, se med seboj spoznavala in prodrla tudi v probleme v različnih predelih Slovenije. Sledilo je kosilo, nato pa je večina mladine ostala tudi na študijskih dneh slovenskih izobražencev.
Dirigent von Karaj an v Trstu
Svetovno znani dirigent Herbert von Ka-rajan je dirigiral v gledališču Rossetti znani orkester berlinske filharmonije pri izvajanju Mozartovih in Straussovih del na prvem večeru ter Beethovnovih na drugem. Gostovanje je priredilo Koncertno društvo.
Poroka
Pred oltarjem sv. Cirila in Metoda na Vejni sta se v soboto 4. septembra poročila Zora Skomina iz Dornberka in Ciril Florjančič iz Grahovega. Oba sta uslužbe-na v Trstu. Poročno mašo in poročni obred je izvršil doberdobski g. žuipnik Bogomil Brecelj. Novaporočencema želijo prijatelji in znanci obilo sreče!
Š P # R T
10.	Memorial »Mirko FUej«, ki ga organizira š. Z. 01ympia, se bo vršil v času od 20. septembra dalje. Na programu bodo naslednje discipline: balinanje, namizni tenis, lahka atletika, kolesarstvo, odbojka, streljanje, košarka in še kaka druga športna panoga. Najprej se bo začelo balinanje, ki je lani imelo tako velik odziv. Urn'ki in pravilniki za posamezne športe bodo javljeni prihodnjič. Prijave se sprejemajo (pismeno, telefonsko ali ustno) na sedežu 01ympije, Drevored XX. septembra 85, tel. 81120.
RADIO
A TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15. Dejstva in mnenja-. 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 12. do 18. septembra 1971 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.00 Rosov godalni orkester.
10.45 Za dobro voljo. 11.15 D. Malovič »Vitaminski R faktor«. 12.00 Nabožna glasba. 12A5 Vera in naš čas. 15.30 K. Hansen »Gospod Kant si šteje v čast«. Prevedel F. Jeza. 17.00 Revija zborovskega petja.
18.45 Bednarik »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu. 19.30 Motivi iz filmov. 20.30 Ljudske pesmi v komorni predelavi. 20.45 Ljubezenska lirika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Pomenek s poslušavkami. 17.20 Za mlade poslušavoe. Mladina v zrcalu časa - Kam po manutri. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.10 Guarino »Odvetnik za vsakogar«. 19.15 Revija solistov. 19.45 Zbor »G. Tartini« iz Trsta.
2.1.00	Socialno vprašanje v slovenskem romanu (6) F. S. Finžgar: »Iz modernega sveta«. 21.20 Nepozabne melodije.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Bednarik »Pratika«. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.00 Otroci pojo. 19.10 C. Piermani: Kako posluje italijanski parlament (10) »Popravkipredlogi glede sprejetja ali zavrnitve zakonskih osnutkov. 19.40 Moški zbor »Fantje izpod Grmade«. 20.35 Borodin »Knez Igor«.
Sreda: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Evropske prestolnice (11) »Beograd«. 17.20 Za mlade poslušavce: Slovarček sodobne znanosti - Na počitnice. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.10 Higiena in zdravje. 19.40 Ljudske pesmi iz Brescie. 20.35 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 G. Bartolozzi: Otrok v prvih letih svojega razvoja (11) »Nepravilnosti pri otrokovi rasti«. .17.20 Za mlade poslušavce.
18.15 Umetnost, književnost in prireditve.
19.10 V. Beličič: Kraške črtice »Blažena leta«. 19.20 Izbrali smo za vas. 19.45 Otroški zbor iz Prage. 20.35 F. Cavallotti »Jef-tejeva hči«. Enodejanka. 21.45 Skladbe davnih dob.
Petek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Izlet za konec tedna. 17.20 Za mlade poslušavce: Govorimo o glasbi. 18.15 U-metnost, književnost in prireditve. 18.30 Sodobni slovenski skladatelji. 19.10 Zgodovina prometnih sredstev (11) »Letala«. 19.40 Slovenski oktet. 20.35 Gospodarstvo in delo. 20.50 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 11.50 Veseli motivi. 12.10 Poklici: »Svilo-prejko gojijo«. 15.55 Avtoradio - oddaja za avtomobiliste. 16.10 Festival narodno-zabav-ne glasbe v Števerjanu. 17.20 Za mlade poslušavce: Popevke dneva - Beseda o poeziji - Moj prosti čas. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.10 Svet v očeh slovenskih popotnikov (12) »M. Kozina: »Sette bandiere - Dubrovnik«. 19.40 Mešani zbor »Kočo Racin« iz Skopja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 T. Curk »Vitez Erazem Predjamski«. Radijska drama.
Novi urednik slovenskih oddaj vatikanskega radia
Za novega urednika slovenskih oddaj na vatikanskem radiu je bil imenovan jezuitski pater Pavel Leskovec, iz goriške nadškofije, ki je ekonom in profesor na Vzhodnem inštitutu v Rimu.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA si je že pridobila velik sloves zaradi svoje solidnosti pri poslovanju. To jo priporoča vsem rojakom doma in po svetu.
Zato zasluži polno zaupanje. Njena bogata poslovna izkušnja je samo po sebi najboljše jamstvo!
Šolske podpore za dijake
Goriška občinska uprava sporoča, da zapade rok za vlaganje prošenj za šolske podpore ter podpore za prevozne stroške dijakov opoldne 30. septembra. Pravico do teh podpor imajo dijaki srednjih šol
II.	stopnje, ki so z uspehom zaključili preteklo šolsko leto in izhajajo iz družin, katerih skupni dohodki, ugotovljeni na podlagi družinske davčne lestvice, ne presegajo 1.400.000 lir. Prizadeti naj se zglasijo v tajništvu svojih šol, da tam dvignejo potrebne obrazce.
Prav tako sporoča goriška občinska uprava, da zapade rok za šolske podpore, predvidene po deželnem zakonu št. 19 z dne 6. 9. 1965, dne 10. oktobra. Prošnjo na navadnem papirju in na obrazcih, ki naj jih dvignejo na tajništvu svojih šol, je treba predložiti na protokolnem uradu.
OBVESTIIA
Romanje na Barbano za slovenske ver nike goriške in tržaške škofije bo kot običajno na god Žalostne M. B. v sredo 15. septembra. Skupna sv. maša na Barbani bc ob 10.30. Pri maši bomo peli naslednje pesmi: Marija mati ljubljena, Veš o Marija, Oče večni na oltar, Hvali svet Odre šenika in Marija skoz življenje.
Nabirka za Alojzijevjšče in Zavod sv. Družine v Gorici bo kot običajno na kva-trno nedeljo 19. septembra pri vseh slovenskih mašah v goriškem mestu in na deželi. Dušne pastirje prosimo, da nabirko oznanijo in priporočijo.
Zavod Alojzijevišče. Novi gojenci in gojenci prejšnjih let naj se do 26. septembra javijo vodstvu zavoda. Toplo priporočamo staršem ta že skoro 80 let obstoječi zavod, kjer fantje dobivajo krščansko vzgojo in pomoč pri učenju. Dobra vzgoja je velik zaklad, iz katerega črpa človek moč za vse življenje.
Pokrajinska ustanova za turizem obvešča vse lastnike hotelov, penzionov in gostiln, da dne 5. septembra zapade rok za prijavo sob in razne opreme ter cen za prihodnje leto 1972. Prijavo je treba vložiti pri uradih Turistične ustanove v Gorici, ul. Mazzini 20. — Tudi najemodajalci, ki oddajajo sobe, so dolžni prijaviti pri uradih Turistične ustanove, ul. Mazzini 20, seznam sob, stanovanj, njih opremo in cene, ki jih mislijo nastaviti za posamezne sobe v letu 1972. Prijavo je treba napraviti na posebnem obrazcu, ki ga prizadeti lahko dvignejo na uradih omenjene ustanove. Rok zapade 30. septembra. Kršitelji teh določb lahko zapadejo kaznim.
Padriče. V soboto 11. septembra ob 16. uri bodo na Padričah otvorili nova teniška igrišča.
Znanstveniki jz Slovenije in Furlanije-Julijske Benečije se bodo ob »Kraškem tednu« zbrali na sedežu zadruge »Naš Kras«, da nadaljujejo lani začete razgovore o vprašanjih, ki zadevajo poznavanje in ohranitev kraškega okolja in tradicij. Letošnje zasedanje bo obravnavalo vprašanje kmetijstva.
Občinski svet v Sovodnjah je na svoji zadnji seji sklenil, da položi venec na oskrunjeni spomenik padlih v zadoščenje za žalitev. To se bo zgodilo v soboto 11. septembra ob 20. uri. Vabljeni vsi vaščani.
Na občinskem uradu v Sovodnjah se nadaljuje s pobiranjem podpisov za referendum za odpravo fašističnih zakonov in to vsak dan od 10. do 13. ure, vključno do 15. t. m.
Izšla je Pratika 1972. Dobite jo na upravi našega lista.
★
DAROVI
V spomin na svojega nekdanjega kateheta msgr. Alojzija Fogarja daruje družina Planiscig 2.000 lir za Alojzijevišče in
2.000	lir za Zavod sv. Družine.
Namesto cvetja na grob pok. Fani Podgornik, daruje Amalija Ferigo 2.000 lir za Alojzijevišče in 2.000 lir za Zavod sv. Družine.
Za ploščo mi grobu škofa Mahniča: S.
B., Jamlje, 5.000 lir.
Ob prvi obletnici smrti pokojne mame daruje hči Marija 5.000 lir za Zavod sv. Družine in 5.000 lir za Alojzijevišče.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 8% davek za registrski urad.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
mm
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 — VPLAČANIH LIR 300.000.000
Tekoči računi — hranilne vloge — krožni čeki varnostne skrinjice — neprekinjena blagajna
Dopisniki po vsej Italiji
MENJAVA VSEH TUJIH VALUT
TRST	UL. F. FILZI Št. 10
Brzojavni naslov: Bankred	Tel. 38-101 — 38-045