Poštnina plačana v gotovini Leto XIX. št 34. MURSKA SOBOTA, 21. augusta 1932 Cena številki 1 Din. Naročnina na ¼ leta 5 Din., na posamezni naslov 6·25 Din. V inozemstvo mesečno 6 Din. Od 1. julija doma 6 Din. več, v inozemstvo 12 Din. več. Doma se lehko v blagi plača. IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo i uprava M. SOBOTA, Križova ul. 4. Cena oglasov : Cela stran 800 Din., mali Oglas do 35 reči 10 Din., više vsaka reč 1 Din. Med tekstom so oglasi 15% dražji. — Popüst od 5—50%. — Pošt. ček. pol. št. 11.806. Iz Slomškovih spisov. „Ščemo, naj bi slovenska reč slovela, imela čast med narodi, našimi sosedi : sami jo prvi spoštüjmo, ne telko v praznih rečáj i malovrednom kreganji, liki v djanji i slavnom slovenskom obnašanji. Materina reč nam bodi navadna v naših drüžbaj i pri veselicaj ; na izprehodi kak doma naj se materina reč čüje i slavi. Tak bodo pošteni tühinci našo slovensko reč spoštüvali, če spoznajo, da jo mi prvi spoštüjemo. Držimo se z obema rokama slovenščine, skrbimo za njeno čast ! Jezik je najlepši telovni dar boži. Oh, dosta se najde Slovencov, ki se svojega materinoga jezika celó sramüjejo pa ne pomislijo, da je pregrešno, se svojega jezika sramovati, ga tajiti ali celó pozabiti. Slovenski jezik samo tisti malo časti, ki sveta ne pozna i ne ve, kakši lüdje Živijo po sveti. Što svoj materni jezik zavrže i ga pozabi, zapüsti, tisti je podoben zmešanomi pijanci, ki zlát v blato potepta i ne ve, kakšo škodo si dela. Oj, lübi, lepi i pošteni slovenski jezik, s šterim sem ob prvim svojo lübeznivo mamo i dobroga očo zvao, v šterom so me moja mati včili Bogá spoznati, v šterom sem ob prvim svojega Stvoritela čas tio — tebé ščem, kak najdragši spomin svojih pokojnih starišov, zahválno spoštüvati i ohraniti. Za tvojo čast i lepoto po pameti, kelko premorem skrbeti. V slovenskom jeziki svoje lübe brate i sestre, Slovence, najrajši včiti ; želim kak zahvalen sin svoje lübe matere, naj tüdi moja Zadnja reč Slovenska bo, kak je tüdi moja prva reč Slovenska bila. Tüdi vsaki pošteni Slovenec ravno to želo ; mislim, da želete tüdi vi. Ne bodi vas teda sram, da ste Slovenci ! To naj bo vaša čast ! Prijatelji, ne pozabimo, da smo Slovenci !“ (Drobtinice za leto 1862.) V zadnjih petih številkah Novin je popisano na kratko Slomšekovo živlenje i delo. Videli smo, da je velki slovenski püšpek Anton Martin Slomšek ne skrbo samo za düševno zveličanje svoje püšpekije — té velki Slovenec je bio več, büdio je ves svoj narod s pisanov rečjov. Bio je zaistino „učitelj slovenskega naroda“. (A. Medved, A. M. Slomšek str. 132), kakših je malo ! Najlepše vidimo v gornjem spisi, kak goreče je büdio slovensko čütenje i mišlenje v svojem narodi. Zato se nam vidi najlepše, da dokončamo njegov živlenjepis s temi njegovimi rečmi, štere smo gori objavili. Premeščenih je iz Ljubljane v jüžne kraje naše države več starejših profesorov, ki so dobro znani po svojem znanstvenom deli. Nešterni pa so vpokojeni ali odpüščeni iz državne slüžbe. Več gimnazij v našoj banovini je dobilo nove ravnatele. Grdo delo. Poslüšajte istinsko dogodbo iz naše Krajine. So takša gospoda tüdi po naših vesnicaj, ki rada po krčmáj sedijo pa si kaj „čednoga“ pogučávlejo. Od vseh vetrov spridejo vküper, negda so bili različnoga mišlenja i različne vzgoje — pa pri kupici se vsi sprijaznijo, zedinijo v vsem. Tak se je tüdi v našoj vési zgodilo. Eden gospod je hodo iz sósedne vési v krčmo v našo vés. Gospoda so dugo v noč meli návado posedati, pa je tisti gospod z mustáčami ali z brki bio prisiljeni iti kesno v tmici domo. Med tem se je po sveti dosta novoga zgodilo. Tüdi v našo vés se je kaj čülo. Góspoda so takše novine po večeráj mlela pa so si mislila : „tam po sveti telko delajo gospoda — zakaj ešče mi ne bi? Zaslüge si trbe spraviti !“ Eden gospod je meo očále pa se je tak znao s konjom pa z dvema potáčoma pelati, kak šárkan, tak, ka je včási tüdi lüdi podirao. Zdaj trbe ešče nekaj povedati. V našoj vési je nekaj, ka nega v vsakšoj, bár v našoj Krajini ne : v ednom mesti so se zbirali kmečki dečki, v drügom pa inašje, loška gospoda pa nešterni dečki, štari so bole „naprej“. Té gospod z očali je prle med právimi dečki bio, sledkar je pa med „ove“ zavdaro. No, pa je ednok nazaj med dečke prišeo pa je pošepétno ništernim : „Dečki, tisti gospod z brki ide večér kesno domo, vütro de šo ravno ob 11 vöri, tam pri Brnkašovoj hiži ga vi počakajte pa ga fejst naklestite ! Ravno ob 11-ih !“ Dečki so pa bole čedni bili kak té gospod, vej so pa skoz prste vidili, da je to bitje dogučano bilo med „góspodov“ - tak so šteli izmed sébe ednoga „mantrnika“ dobiti, naše dečke pa razkričati, ka poštene „naprej“ lüdi bijejo . . . Pravite, ka ne razmite vsega toga ? No, dogodbo ste znankar razmili. Naj ostane v spomini, kak se je včási kaj godilo v našem kraji. Pa ešče nekaj — naj bo vsem opomin, da nesmiš zavüpati vsakšemi, če je tüdi iz tvoje fare domá pa ga v domačoj cerkvi vidiš ! Takšemi deli pravimo mi : pésje delo ! Dr. Ignac Seipel. 2. augusta je vmro v zdravilišči Wienerwald na Nižjem Austrijskom bivši kancelar, prelat profesor dr. Seipel. Že skoro deset let je meo sladkorno bolezen i zaman iskao zdravja. Atentat 1. 1924. njemi je ešče poslabšao zdravje, krugla je ostala v plüčaj i so je ne mogli odstraniti, dokeč je ne njegovo telo osem let po atentati odpovedalo. S profesorom Seiplom je odišeo politik i državnik, šteroga že dnes zgodovina računa med najvekše politične osebnosti po svetovnoj bojni. Rojen je bio leta 1876. v Beči i leta 1899. posvečen za dühovnika, včasi nato pa postano profesor. Po smrti Hausera, tedanjega voditela krščansko- socialistične stranke, je prevzeo on sam krmilo stranke i postao leta 1922. ministerski predsednik. V toj velkoj državnoj slüžbi je začno velki načrt za zbolšanje Avstrije. Njegovoj odločnoj voli i vsestranskomi znanji se je posrečilo, da ga je nadalüvao ešče v sledečih treh vladaj. Njegov ugled je zmerom bole raseo i iz straha so socialdemokrati poostrili svojo opozicijo v vladi. Zadnji svoj kabinet je šteo sestaviti na najbole šürkoj podlagi sküpno s socialdemokrati, liki toga je ne mogeo dosegnoti. Zdravje se njemi je pa zmerom bole slabšalo, dokeč je ne podlegeo. Profesor Seipel je bio brezdvoma ne samo velki pržavnik, šteri je vživao velko spoštovanje po celoj Europi. Bio je tüdi vučenjak i velki dühovnik. Bio je mož, šteri je znao gučati v toj nemirnoj dobi od mira i lübezni, mož, šteri je vzbüjao lüdstvi vero v lepšo dobo i je zato sam vsigdar ustvarjao i gradio. (Op. ur. Novine so že naznanile dr. Seiplovo smrt, ali to dugše poročilo od njegovoga živlenja komaj zdaj lejko prinesemo. Ne je prekesno, malo sledkar spoznati živlenje poštenoga možá. — To smo záto pripomnili, da ne bi mislili tisti, ki Novine bežéčki čtejo, da smo „zaostali“!) Svet reši samo lübezen Jezušovih ran ! V te namen širite Novine! Žetva v Franciji. Dostakrat mi je pogled zaplavao po šürki i dugi tablaj, štere se razprostirajo po valovitoj francuskoj zemli, nosijo zlate pšenične vlati (žita tü nega). Vlatovje je vsakši den bole zrelo, priklanja se i šümlja kak bi šepetaje molilo zahvalo Vsamogočnomi za dar lepe rasti. Mino je čas mirnoga valovanja i dozorevanja i zlato vlatovje je pripravleno za žetvo, ki se je začnola preminoči tjeden. Misli so mi splavale nazaj v drago Slov. krajino. V dühi sam gledao po mali njivicaj sküpine lüdi, šteri so v znoji svojega obraza, hvaležni Bogi za obilen dar, spravlali njegov dar. V mislih sam bio v tistih letaj, v šterih sam z veseljom v drüžbi opravlao to delo. I zdaj — gledam tü isto delo, štero je pa ne tak puno veselja i zadovolstva, či ravno dosta bole obilno kak tisto siromaško pa vendar veselo tam doma. Žetva je i gde so veseli kosci, bralje, vezačje, povrslarje, o cela vrsta jih je ! A tü mašin drdra okoli i okoli table, vlečejo ga trije ali štirje konji ali pa pred mašinom frče traktor i kroži neprestano zlato klasje. Nega drügoga kak Šofer i mašinister pri mašini, ki nezadovolno sedita vsaki ná svojem mesti. Zadnji se reži nad prvim, 2 NOVINE 21. augusta 1932. prvi pa nad zadnjim obregüje i kriči ali na desno ali na levo. Mašin pa nesmileno podira zlato klasje i brca zvezane snope vkraj od sebe i pride mi na misel, ali je tüdi mašin nezadovoljen, da z takšimi čemerami pošikavle rodovitno snopje vkraj od sebe. Da, nišče je ne zadovolen. Vsi so čemerni i zakaj? — Preveč majo vsega ! Ná kratko ščem popisati ešče edno drügo strašilo, štero tüdi tü po bogati francoski poláj brezvestno opravla svoje delo i to je mašin, ki kosi i mlati vse naednok. Nahaja se na farmi Bois Hebert par Mormant, gde so tüdi naši rojaki zaposleni. Dragi rojaki, Čüdno se Vam mogoče to vidi, pa bole kak čüdno je žalostno ! Le pomislite. Zdaj gda je že tüdi v bogatoj Franciji dva milijona brezposelni lüdi, zdaj so vpelali to novo iznajdbo na njive, štera trga že itak presirmaškomi delavci zaželjeno i prepotrebno delo iz rok. V prveših letaj so meli vsi delavci v časi žetve dvojno plačo, tak da so si mogli te mesec kaj prislüžiti i prihraniti. I zdaj dvojna plača mineva, rekordi (podugšano delo) so menje plačani. I zdaj ešče ta nova amerikanska iznajdba, ka pa bo povzročila ešče ta ? V prejšnji letaj (pa tüdi zdaj, gde nega takšega mašina) so mlatili vse po zimi, gda nega drügoga dela, tak so meli delavci tüdi po zimi zadosta dela. Ka pa bo zdaj ? Amerikanski mašin je sestavleni iz dveh traktorov. Eden vleče mlatilni mašin, drügi pa dava pogon mašini, ki kosi i pa tüdi ostalomi mehanizmi, ki požeto pšenico včasi zmlati. I vse to spremlajo trije do štirje delavci i dva šofera, včasi za njimi pa kočijaž z tamborov, to so visoka žmetna kola na dva velkiva, v premeri dva metra visokima potačoma ; te so gotovo ešče iz Napoleonove dobe. Po naše so to nekakše karole, samo ka kratke. Te kočiš z ednim pomočnikom včasi naklada na te tambore vreča napunjena z pšenicov. Drügo vse odpadne. V začetki so Sprevajali te mašin ešče ništerni bogatini, šteri so se pripelali z automobili gledat to novo amerikansko iznajdbo. Skrbno so vküp računali kelko je vredna slama i pleve, Štere mašin raztrosi po njivi, slamo namreč poseka skoro na sečko i tak posekano požené z vetrom na njivo, ravno tak pleve. Računajo tüdi kelko se potori zrnja i pri vsem tom tesno stiskavajo svoje mošnje. Vse opravla mašin mogoče ne z dosta menšimi stroški, kak bi to opravlali radi i verno, žülave delavcove roke. Zaslüžek delavcov je tak raztrošen po njivi v obliki raztorjenoga zrnja i na sečko zrezane slame i plev. Vse to bo tam na njivi zagnililo brez vekšega haska, a siromašen delavec ostane brez dela i brez krüha, njegovo delo je odpravleno i krüh je iztrgao iz lamp nesrečni mašin i ga potlačo i raznoso po ogromnoj njivi brezsrčnoga bogatina. Vse to mi teži düšo i pogled na to me straši, da si želim prelepoga znojnoga a pravičnoga dela tam v siromaškoj Slovenskoj krajini. Pozdravljam Vas, dragi bratje i sestre i Vam želem sto i jezerokrat več blagoslova na Vaše z znojom opravlo delo. — Sin Slovenske krajine v Franciji. (Zaistino nas veseli, da smo dobili tak lepo pismo od našega rojaka ! Prosti poledelavec je — pa gledajte, kak piše, mnogi ne ve tak, ki je v šole hodo. Radi bi bili, če bi se nam večkrat oglásili naši delavci tüdi iz drügih krajov, da zvedimo eti domá, kakše „blaženstvo“ je indri po sveti. Bog živi vse naše, ki si služijo krüh v tüjini ! — Uredništvo). Politični pregled. Jugoslavija. V narodnoj skupščini je 10. t. m. živo bilo. Prejšnji den je neki poslanec iz Dravske banovine gučao v skupščini od toga, da je bivši poslanec župnik Barlè zato odložo poslanstvo, ar je to želela cerkvena oblast. Na drügi den je poslanec č. g. Pavlič, (ki je bio profesor v Soboti) povedao skupščini, da on prav dá cerkvenoj oblasti i je ne istoga mišlenja z drügimi poslanci, ki so proti njenomi ravnanji. Dale je g. Pavlič pravo, da je slovensko dühovništvo vsigdar bilo za državo ; obžalüjem — je pravo — tüdi to, da hodijo niki lüdjé tožàrit v Beograd, ka škodi vsemi slovenskomi narodi (tak piše „Slovenec“ 11. avg), da so ništerni „proti politiki vlade“ (tak piše „Jutro“ 11. avg.). Na g. Pavliča so začnoli kričati poslanci iz Slovenije, pravili so njemi, naj odloži poslanstvo itd. Eden bosanski poslanec Gjokić je neseo proti g. Pavliči križ i kričao: „tü máš pápovo ódlikovánje !“ Proti tomi žalostnomi djánji toga poslanca so še postavili posebno srbski poslanci ! — Pred nedavnim so g. Pavliča poslanci tak jako hvalili, ljubljansko „Jutro“ ga je povzdigavalo — zdaj so pa ne zadovolni ž njim, gda njim je povedao to, ka misli ! Skupščina je sprejela zakon, da se graničarom, to je vojakom na meji, zviša plača i že po 15 letaj slüžbe dá pokojnina. Dale so povišali ceno sladkora (cukra) za 1 Din. 50 par. Zdaj se je sküpščina po žmetnom deli razišla i bo pismeno pozvana nazaj, delat za vekšo srečo lüdstva. Priklüčitev Nemčije k Austriji. Nekše francoske novine pravijo sledeče : Včaši, gda dobi Nemčija novo vlado bode zasedla Austrijo. Vladne oblasti bodejo včasi premeščene iz Berlina v Beč. Berlin ostane industrijsko glavno mesto. To bode zvezna država. Na proteste zaveznikov se bode odgovarjalo, ka se. v tom slüčaji ide samo za priklüčitev Nemčije k Austriji, štero pa mirovne pogodbe ne zabranjüjejo. Zbližanje Bulgarije i Jugoslavije. Bečke novine „der Wiener Tage“ piše članek iz Sofije, v šterom dopisnik piše, ka se bulgarska javnost v zadnjom časi jako zanima za zbližanje Bolgarije z Jugoslavijov. Gda so vmorili v Bulgariji predsednika Stambolijskoga, šteri je bio jako nakanjen Jugoslaviji, je prišla do moči ona stranka, šteri so šteli poostriti bratomorni boj obej slovanskih držav na jugi. Pri zadnjih volitvaj pa je prišla stranka pokojnoga Stambolijskoga znova do moči i že dnes dobiva bulgarska zvünešnja i notranja politika novo linijo, ka pride palik do prlja- Joško Maučec : Zgodovina Slovenske krajine. IV. Panonija pride pod oblast Madžarov. Za Ciril -Metodovo zarjo, štera je napovedavala panonskim Slovencom sveteo den verskoga pa narodnega prebujenja, je na žalost prišla doba robstva, štera je trajala 1000 let. Ozemle panonskih Slovencov se je v teki 1000 let skrčilo od 10.000 km2 na 1000 km2. Vse to slovensko ozemle od Rabe gori do Blatnoga jezera i ešče naprej se je pogreznilo v madžarskom morji. Madžari so ravnali s Slovenskim lüdstvom tak, da je Počasi izginilo. Le med Murov in Rabov so se ešče do dnes očuvali ostanki tej panonskih Slovencov, to je naša Slovenska krajina. Gde je nekoč stao slavni Blatograd, gde sta nekda vladala Vojvoda Pribina pa Kocel, gde se je nekda vršila slovanska slüžba boža, tam gospodüje zdaj madžarski jezik. Madžari ali Vogri se prištevajo uralsko-finskim plemenom, kak tüdi njihovi predniki Obri i Huni, štere smo že prlé spoznali. Najprle so Madžari živeli ob vzhodnoj strani Srednjega Urala i Kaspiškoga morja. Kak drügi azijski divji narodi, so tüdi Madžari zapüstili svojo pradomovino i šli proti jugozapadi. Naselili so se v južnoj Rusiji med vodami Dnjeprom i Do- nom, gde so njim bili Kazari sosedi. Kazari so narod, kak smo že čüli, gde sta svetiva brata Ciril pa Metod najprle glasila Kristušovo vero. V toj dobi šo ešče ne bili Madžari samo eden narod, liki so bili razdeljeni na sedem rodov. Za prvoga svojega vladara si zvolijo Arpada. Gda je leta 861. Slovanski apoštol Konštantin (Ciril) potovao k Kazarom, je lekaj prišeo tüdi z njimi v dotiko. Legenda pravi, ka so ga Madžari napadnoli tüleč kak vucjè. Nekši arabski potopisec piše o Madžarih sledeče: „Madžari majo mesto hiš šatore, v šterih stanüjejo. Potüjejo iz kraja v kraj, iščoč si dobrih pašnikov. Njihova domovina je jako obsežna, sega do Črnoga morja. Gda nastopi zima, idejo k vodam, da lovijo ribe. Njihova dežela je gozdnata pa močvirnata. Po veri so pogani, častijo i molijo prirodne stvari. Madžari gospodüjejo sosednim Slovanom, nalagajo njim dačo in delajo z njimi kak z robi. Slovane napadajo, lovijo i potem tirajo v mesto Karch, pristanišče ob Čarnom morji, gde je zamenjüejo grškim trgovcom za zamet, pisane tepihe i drügo blago.“ Iz toga poročila jasno vidimo kak „lepo“ so ravnali Madžari s Slovani. Nova doba v živlenji madžarskoga naroda se je začnola, gda jih je vzhodno-frankovski vladar Arnulf pozvao v Panonijo, da bi njemi pomagali v njegovih bojaj z Moravani. Že leta 892., gda se je Arnulf vojskovao z moravskim vojvodom Svetopolkom, o šterom smo že tüdi prle pisali, so se Madžari pridrüžili i so z ognjom pa mečom pustošili po Moravskom. Včasi nato so Madžari zapüstili svojo domovino ob Črnom morji i se naselili ob vodi Tisi i njenih pritokaj. Prihod toga divjega lüdstva v Panonijo je bio za panonske Slovence strašen vdarec. Madžari so slovansko Prebivalstvo večinoma pomorili, deloma pregnali iz dežele, deloma pa za robe napravili. Madžarska grozovitost nad Slovani je najbole razvidna iz sledeče listine, štera se je ohranila: „Madžari so prihrumeli prek vode Donave i popunoma vničili Panonijo. Pomorili so možé i stáre ženske, mláde device pa odpelajo s sebov, ka bi slüžile njihovoj pohodnosti. Napravili šo ešče mnogo drügih grozovitosti.“ Med slovenskim lüdstvom so Madžari iztrebili tüdi krščanstvo i cerkveno uredbo. Leta 900. so poročali bavarski püšpeki papi Janezi IX.: „Madžari so nas napadli, odpelali ništerne v robstvo, drüge vmorili, tretje z lakoto i žejo po ječaj usmrtili i jih tak vničili. Plemenite može i žene so odpelali v robstvo, požgali so bože cerkve i razrüšili vsa poslopja tak, da v celoj Panoniji, našoj najvekšoj pokrajini nega niedne cerkve.“ (Dale.) 21. augusta 1932. NOVINE 3 telstva med obema državoma. To bí pomenilo poraz fašistične politike v Bolgariji. Zagvüšno pa je, ka bode Italija z novov silov probala preprečiti sporazum obeh najvekših balkanskih držav, zato ka bode ovači italijanski ugled na Balkani jako zmenšani. Dijaška komunistična revolucija v Čile. Ta država leži v Južnoj Ameriki. V mesti Sahtiago je pred par dnevi 400 študentov zasedlo univerzo, gde so nato ustanovili „meščansko republiko“. Policija je obkolila univerzo, jo več vör obstreljavala, nato pa jo je zavzela v naskoki. Zgrabili so 350 študentov, 1 policaj je bio mrtev, ranjenih pa je bilo nad 20. Prijateli Jančiji v spomin Kak blisk se je v tork razneseo glas, da se je g. Tivadar Janči, vučiteo v Pincaj, ki je bio na počitnicaj pri materi v Beltinci na Velko mešo v Müri pri Dokležovji vtopo. Jezero i jezero düš se je na te glas napunilo z globokov žalostjov. Pokojni je bio najmre daleč poznani, kak plemeniti katoličan i eden najbogših vučitelov v celoj okrogli. Že kak dijak je bio organizirani v katoliškom dijaškom drüštvi, šteromi je bio veren ves čas svojega dijaškoga živlenja. Vsikdar je bio veseli i prijatelski, zato smo ga meli vsi radi, ga globoko spoštüvali i stavili na njega dosta vüpanja. I naš Janči se je tüdi v živlenji ne spremeno, naše vüpanje nas jé nej vkanilo. Ostao je veren ves čas svojega vučitelskoga živlenja svojemi katoliškomi osvedočenji. Čiravno je mogeo za toga volo vnogokaj prenesti, jé vsikdár odločno izpovedavao svojo vernost sv. Matericerkvi. I to osvedočenje je pri njem nej bilo zakopani talent, nego je bilo živlenje. 8 kilometrov je bio od cerkvi, i nej je bilo tistoga dežja, ne tiste zime, ka ne bi v nedelo bio pri sv. meši i predgi. To njegovo živlenje po veri njemi je pomágalo tüdi k lepim uspehom na vučitelskom poli. Pokojni je bio vučiteo po pozvanji. Rad je pravo : „Či sam dühovnik nej postao, sam pa vučiteo, düše pa bom le vzgajao. Te svoj živlenjski program je do piknjice i z velkov lübeznijov vršo. Kdekoli je včio, so ga deca vžlübila kak svojega očo, čiravno je bio oster i natančen. Deca so kaj hitro opazila, da to ostročo vodi lübezen do nji. Posebnost njegove šole je bilá, da je nej bila fabrika, nego domačija, v šteroj je bio on drüžinski oča i deca njegovi mali. Izostati pri njem, Bog ne daj ! Či so starši šolara doma stavili da bi dete pazo, je navadno šolar prineso dete v šolo, samo da je včenja ne zamüdo. Očivesno je, da je meo izredno lepe uspehe. Zadnje mesto je bilo v Pincaj, štera občina je prle spadala k šoli v Kerkaszentmiklos. Ar so Pince spadnole v Jugoslavijo, Kérkaszentmiklos pa je pripadno Vogrskomi, so v Pincaj dosta let ne meli šole. I naš Janči je to menkanje včenja v kratkom časi zakrpao. Poleg včenja šolske dece, je meo tüdi izven šolskih vür predavanje i tečaj za odraščene. Vse te okolščina so na lüstvo tak dobro vplivale, da v Pincaj lüdje šolo skoro tak poštüjejo kak cerkev. Vse to smo s njegovov smrtjov zgübili. Zato nam žalost puni srce. Vüpanje, da bo naše lüdstvo ešče talnik sadov nje- govoga dela, je strto. Eden trak nam samo sija v düšo pri toj žalosti : da si kratko živo, pa dosta napravo, naj Ti Pravični Bog vse to poplača. Tvojoj žalostnoj materi i domačim pa naše globoko sožalje. Počivaj v miri ! M. Sobota — Zborovali so v Martinišči zdaj v tork dijaki, šteri morajo iz Sobote, zato ka nega višji razredov gimnazije. O razmerah v Ljubljani je povedao akad. Neržima i jim objasno vse težkoče i tüdi vse, kama se naj obrnéjo za kakše olajšave. Drügi jim je pa povedao o položaji v Maribori, da se petošolci ležej odločijo za nadalnje včenjé. — Ogenj je zajeo Novakovo oslico slame v pondelek okoli desete vöre. Da se je ogenj ne razširo na sosedovo oslico, se je zahvaliti domačim gasilcom, ki so taki preprečili velko nesrečo, ar bi v toj velkoj sühoči lehko vso gospodarsko poslopje zgorelo. Prišli so tüdi taki pomagat gasilci iz Rakičana, Markišavec i Nemčavec. Kak je ogenj nastano ešče nej znano. Važno ! Za vsakoga, ki se za svoje zdravje briga, da si še letešnjo sezono izkoristi i obišče Thermalno kopališče i zdravilišče v VUČKOVCIH kraj Sv. Martin. Proti reumi i nemarnosti je na najbolšem glasi v zadnjem časi to kopališče i zdravilišče, štero je na novo preograjeno i má vsigdar toplo vodo. Poleg kopališča je NARODNA GOSTILNA i PRENOČIŠČE, gde se dobijo vsaki čas topla i mrzla jedila i najbolša vina pa drüga alkoholna i brezalkoholna pitvina. Gosti majo kopanje v stani ali v kopališči brezplačno. Vsako nedelo i svetek igra Črensovska godba. Za obilno obiskanje se vsemi cenjenomi občinstvi priporoča GAŠPAR JOSIP gostilničar v Toplicah. Slovenska krajina. —Tišina. Tišina je mela preminoče dni velikoga gosta. Obiskali so nás mil. g. Dr. Franc Rogač, pap. prelat i kanonik, naš rojak iz Sombotela. — V istom časi so se povrnoli tüdi naš g. plebanoš iz svojega potüvanja. — Turnišče. Razrešen je županske dužnosti Litrop Štefan, dozdašnji župan i banski svetnik. Na njegovo mesto je imenüvani Dravec Jožef, bivši gerent. — Drži se dvoje mnenje ; edno, da se bo g. Litrop odpovedao časti lanskoga svetnika iz razloga, da če nema zavüpanja oblasti, ka bi znao voditi občino, ga tüdi kak banski svetnik ne zaslüži, štera dužnost je dosta vekša kak vodstvo občine. Drügo pa trdi, da je ražrešitev župana prva stopnja do razrerešitvi dužnosti banskoga svetnika. Prišestnost bo pokazala, jeli ma štero mnenje p odl go ali pa ne. Navuk za tretjired je danes, 21. augusta v Črensovcih po večernici. Večernice so ob 2. — Beltinci. Novi zdravnik g. dr. S. Skerjanc se je naselo v hiši za poštnim uradom i zdravi tüdi zobe. Želemo njemi, da bi se dobro počütio med nami i ga iskreno pozdravlamo ! Dva 7 let stariva konja, zdraviva i močniva pa krotkiva ima k odaji Agrarna zadruga v Črensovcih. Küpci naj se zglasijo pri njoj. Potüvanje po Goričkom. Izdajateo i glavni voditeo pri vrejüvanji Novin gosp. Klekl Jožef, vp. plebanoš so Preminoči tjeden Preživeli z g. Bakan Štefanom, črensovskim kaplanom na Goričkom. Obiskali so svojo nekdašnjo faro sv. Sebestjan, Grad, Dolence, Markovce i Nedelo. Naši lepi gornji kraji s svojim dobrim zrakom i zdravov vodov so blagodejno vplivali na okrepitev njihovih oslablenih živcov. Gospodje dühovhiki imenüvanih far so oba gospoda prav prisrčno i gostolübno sprejeli, za štero dobroto se njim tem potom prav toplo oba zahvalüjeta. — Bitje za bitjom. Oblasti na znanje. Preminoči tjeden sta v Žižkih v noči od četrtka na petek s količom teško ranila Curič Jóžef Reckov i Vučko Iván, dva maloletniva dečka iz Žižkov pokojnoga Copot Jožefa sina iz Srednje Bistrice. Bistrički dečki so prišli po noči v Žižke, Žižkanje so je naklestili. Dva više imenüvaniva so žandarje zvezali i s količom odegnali v D. Lendavo, drügi se pa ešče skrivajo, ki so pri bitji poleg bili, med temi je Jerebic Franc, že oženjeni mož. Malo pred tem je bio bit od črensovčarov i žižkanjov neki Bistričanec, Bistričanci so pa naklestili Hozjan Ignaca, farovskoga hlapca. I tak ide naprej brez konca i krája Starišje ne dajo straha svojoj deci, oblast pa tüdi ne nastopi ostro. Záto pa delajo ka ščejo. Vsaki šmrklavec ma električni posvet, s tem posvetijo v obraz mimoidoče i če njim je te neprijeten, ga ošpotajo ali nabijejo. To se dela noč za nočjov. Včasi ešče po ponoči breči ta podivjana mladina po občinaj. Cerkvena oblast svoje včini : opomina i kara v cerkvi. Civilna oblast naj tüdi svoje včini : Nočno zbiranje mladine naj strogo prepove, naj žandarje aretirajo vse tiste, ki še brez posla klatijo po noči, stariše tej vagabundov pa naj pokaštiga oblast. Ki ne ve straha dati svojemi Šmrklavci, naj da tomi stariši oblast strah. — Strah ma velke oči. To zato pravimo, ar tisti, ki se boji, vidi tisto, ka nega. Te dneve so raznesli gotovi lüdje od jedine državne stranke, ka so prej v Črensovcih pri g. Kleklni nekši gospodje ustanovili novo stranko, podpise pobirali pa celo na Štajar odnesli polo za podpise. — Zaistino velke oči ma strah. Gospod Klekl se obprvim ne brigajo za nikšo stranko, ar v niednoj ne vidijo rešitve zdajšnjih nevol, nego samo i jedino v lübezni do bližnjega, ob drügim pa niti doma neso bili dugši čas. Ali pač strah je takši, ka kolena nešternim v trepetanje spremeni, če si samo mislijo na njih. Vrastvo proti tomi strahi je pa samo edno : püstite primiri poštene lüdi, pa vas nede strah. — Odgovor na pritožbo. Iz neke občine smo dobili pritožbo, ka prej nekša strankina organizacija je zvolila tiste lüdi, ki bi pri ambulantnoj komisiji zastopali občino. Na to pritožbo odgovorimo, da je to djanje, protizakonito i oblast teh lüdi ne more vzeti ná znanje. Oblast de se ravnala po predpisih zakona. Nišče naj ne skače i dela kaj takšega, ka zakon brani. Niedna organizacija ga ne more braniti i zagovarjati, če zakon prelomi, odgovoren je on za to djanje. Ravnotak so odgovorni pred zakonom božim i civilnim, ki lažejo na poštene lüdi, ka bi prišli na njihova mesta. 4 NOVINE 21. avgusta 1932. Judašov jezik i Judašov grož sta dozdaj samo sramoto prinašala. — Prevrgli so se na ravnoj vulici v Dolnjoj Lendavi nekši Človik iz Törnišča. Pelali so se z goric. Človik sam so preci bili pobiti, da jim je zdravnik morao šivati rane, ženska, ki so se žnjimi pelali, pa so si strli roko v zgibeli. Morali so ji taki pelati v bolnico. Pravijo, da se je tomi možaki že kaj takšega pred leti pripetilo. Tak je bormič, ka na kolaj lejko vozimo vino, če je v lagvi, ne pa, či je v glavi. — Roko si je potro Štihečov dečarec z Dugoveški goric. Mati pa oča sta odišla z domi za zaslüžkom, nebožeki pa so ostali doma. Dečak je odišeo na lestvico, odket je spadno dol i si potro roko. — Strašna süšava je pohodila celo okroglino, najhüjše pa je gvišno okolico Lendave. Indri so večkrat dobili kakšo roso, pri nas pa smo od zime samo ednok meli porèden dež. Na poli se je kukarica že posüšila na komi, hajdine nede nikaj, prosa tüdi nej, repa ne pride iz zemle, krumpiči pa so kak volilne kruglice. Celo gorice, šterim süšava nemre naskori do živoga, so začele vejnoti, grozdje pa gobaveti. Vinski pridelek de letos slabejši. — Velki ogenj je bio v nedelo zadve-čara v Novakovci, v sosednom Medžimurji. Pogorelo je 21 gospodarskih poslopij i ravno telko hiž. — Bogojina. V našoj cerkvi sta 15. avgusta sklenola hišni zakon šolski upravitelj g. Oton Brelih i vučitelica gdč. Marija Bezjak. Mladožencoma, ki se že več let trüdila na našoj šoli, želemo mnogo sreče pa blagoslova ! — Svoj domači kraj je obiskao vlč. g. P. Halás Jeromoš, doma iz Strehovec v bogojanskoj fari, frančiškanski gvardijan na Vogrskom. Našega stalnoga naročnika toplo pozdravlamo ! — Naše knige, pisane v našem narečji, so razstavili naši visokošolci v sobočkoj gimnaziji 13-ga i 14-ga avgusta. Prvi den je razstavo obiskalo do 60 dijakov, drügi den pa okoli 50 lüdi, iz Sobote prav malo. To je bila prva prilika, da smo mogli videti skoro vse naše knige, štere so bilé napisane v 200 letaj. Poleg starinskih evangeliomskih i molitvenih knig je bilo preci šolskih, dale kalendarje, prvi letnik Novin i boljševiške Novine. Poleg toga smo videli tüdi z rokov pisane stare törjanske pravice i cehovske knige. Dale je bilo tüdi preci takših spisov, ki pišejo od naše Krajine književno slovenski ali vogrski. — Zdaj zbirajo naši dijaki po vesnicaj vsakovrstne redke knige, da shranijo v posebnoj knižnici. Po hižaj se takše knige vničijo ~ pa za kakših 50 let nišče nede več znao, če je gda što v našoj krajini knige pisao. Záto ne bi pokazali spametnosti i spoštüvánja do svojih očákov, če ne bi očuvali naše stáre knige. Za znanost bo takša knižnica posebnoga pomena. Dijaštvo črensovske fare je darüvalo že 50 Din v tè namen i je s tem pokazalo, da razmi pomen toga dela. Prosimo vse dijaštvo, dühovnike i vučitele, naj zbirajo knige v našem narečji za knižnico. Navodila, kama se naj knige izročijo, dobite naskori v Novinaj. Nagla smrt V Ciederovcih je dne 11. augusta preminola v visikoj starosti 83 let Hari Marija. Popodnevi je ešče starica spekla krüh i zvečer je legla ešče zdrava i za en čas jo je mož najšeo mrtvo ! Naj vu miri počiva ! Ruska vlada je v zadnji dobi poslala nekaj mrtvaških listov za tam umrle vojne ujetnike, ki jih sresko načelstvo odstopa pristojnim Občinam ali svojcem. Med drugimi je prišla tudi smrtovnica za nekega Kigan (Cigan) Aleksandra, narednika 83. pešpolka, rodom iz M. Sobote, kat. vere, ki je umrl v Moskvi 28. II. 1918, ki pa je v Soboti nepoznan, in za Marton Janoša, infanterista 13 honvedskega polka, rim. kat. vere iz Pordašinc (Kišfalu), ki je umrl 21. V. 1917 v Slobodskoj u Vjatski guberniji. Kdor bi o kateremu od teh ali sorodnikih kaj vedel, naj naznani pri sreskem načelstvu ali pri občini. Dijaško polje. Kot je že bilo objavljeno v Novinah, se bo 22. t. m. vršil peš izlet „Zavednos-ti“. Ob 2. popoldne odrinemo iz Beltinec (zbirališče pri Rousovi kapeli) proti D.Lendavi. Komur je bližje v Lendavo, naj nas počaka zvečer tam, ostali pa naj se nam med potjo od Beltinec do Lendave pridružujejo. Prinesite s seboj godala, pihala in tolkala, lük in česnek pa polne nahrbtnike dobre volje. V slučaju slabega vremena izlet odpade. Tajnik. NEDELA po risalaj štirinajsta. Vu onom vremeni pravo je Jezuš vučenikom svojim ; Nišče ne more dvema Gospodoma slüžiti ár ali ednoga bode odürjávao i toga drügoga lübo ; ali de ednoga trpo i toga drügoga zavrže. Nemorete Bogi slüžiti i mamoni. Záto velim vam : ne skrbte se za düšo Vašo, ka bodete jeli ; niti za telo vaše, ka te obláčili. Ne li je düša več od jestvine i telo od oprave? Zglednite se na ftice nebeske; ár ne sejajo, niti ne ženjajo, niti ne správlajo vu škegnje; i Oča vaš nebeski njé hràni. Ne li ste vi več od njih vredni ? Što pa med vami misléči more pridati k visikosti svojoj eden lakét ? I za opravo ka se skrbite? Glédajte polske lelije, kak rastéjo; ne delajo niti ne predéjo. Velim pa vam, ka je niti Šalomon vu diki svojoj ne bio tak odenjen, kak edna med etimi. Či pa polsko travo, štera dnes jeste i vütro se v péč vrže, Bog tali oprávla : o keliki bole vás mále vere? Ne bojte záto skrblivi govoréči : ka bomo jeli, ali ka bomo pili, ali s kem bomo se odevali, ár eta vsa poganje iščejo. Ár zná Oča vaš, ka eta vsa potrebüjete. Iščite záto prvo Králestvo Bože i pravico njegovo; i eta vsa se vam pridájo. (Mat. Vl.) Pokora (Paolo Segneri). Da ste ví za vaše zveličanie nekelko v strahi ? Ne, ne, vi ste ne ; to vam tak javno povem, da se nemam niti bojati, da me ne bi razmili. A li se lehko bojim, da te me z nejevoljov poslüšali. Ka pa morem včiniti ? Če me ne bi ščeli poslüšati, bi se naj spremeno v to podobo, v to soho, v to kamenje, da bi s tem meni v dnevi sodbe pred Bogom v svedostvo dano bilo, da sem vam odkritosrčno gučao, kak mi je dužnost nalagala. Liki nesmim toga svedostva. Oni, ki me šče razmeti, je zdaj tü, je istinsko navzoči ; on me čüje. Ti znaš teda, moj Bog, kak srčno želim zveličanje toga lüstva, toga izvoljenoga lüstva. Srečnoga bi se mogeo meti, če bi mogeo dati za to svojo krv i svoje telo, kak si ga Ti dao za mene. * AGRARNE ZADEVE Pravilnik za izvršavanje agrarnoga zakona. Člen 53. Prle kak minister izda to rešitev, se mora lastnik pismeno zavezati, da bo te površine v petnajstih letih spremeno v (koristno) rodno mesto ali ribnjeke. Veleposestnik mora vsako leto javiti na ministerstvo, koliko močvirja je že spremeno. Če veleposestnik ne spunjava sprejete obveznosti, se njemi vzemejo vkraj močvirnata tla i razdelijo med agrarne interesente. Ste že stopili v Agrarno zadrugo ? Če ešče ne, te pomislite, ka vas lejko dojde kakša nesreča i što de Vam v denešnjoj stiski pomagao ? Edino sküpnost vseh to lejko včini. Tüdi Vi ste dužni pomagati nesrečnim, zato se priglasite v „Agrarno zadrugo“ v Črensovcih, kama plačate v 10 letaj 200 Din. Ta šuma de Vam falej prinaša vsakovrstno blago, ka je pa največ : v nesreči dobite gotovo podporo. Lübezen do bližnjega Vas sili, ka zagotovite pomoč svojemi bližnjemi stem, da pristopite ! V sküpnosti je moč ! Ne odlašajte! Vesele novine. Nábrao + Števan Kühar. Naš naglejüváč, ka smo ga na Tiš.o poslali, nam je poslao celó zanimivi glas. Piše nam eta : Tiš..čarje so zvedili, ka so beltinčarje dobili vojáke, zato zdaj oni tüdi prosijo, ka prej ne bi radi zaostali za beltinčari. Kak jé čüti praviti, dobijo tri cele pataljone takšij vojákov, ka do po Müri tikvi jahali. — Vso srečo van želemo k toj novotariji, vrli tiš..čarje ! Bratonska kralica je poslala bedeničkomi brigadéroši častno mitáljo — z repe Veščički živinovráč je na počitnicaj. Popravki. Dobili smo tüdi z nešternij vesnic, pisma, v šteri pismaj se to žele od nas, ka bi popravili nešterne novice, štere so v prvejšij številkaj objávlene, pa od šterij novic stanovnicje tejste vési pravijo, ka so ne istinske. To mi z dráge vole radi poprávimo, záto ka nikak neščemo, ka bi se po naši novinaj stanovnikom štere vesnice poštenje krátilo. (Dale drgóč!) Dokležovje. Stefan kralovsko proščenje se ne bo vršilo 20. augusta nego 21. augusta v nedejo. Navadno letno senje se pa bo držalo augusta 22. — Župniški urad Beltinci. 1 Vajenca iz dobre hiše taki Sprejmem za krojaško obrt. VELEBÉRI JANEZ krojač Bogojina Vsakemu uradu nujno potrebno! Denarna (amanetna) knjiga za državne urade in druge urade se dobi v knjigarni HAHN IZIDOR-a v Murskoj Soboti. Za Prekmursko Tiskarno odgovoren : Hahn Izidor v M. Soboti. Izdajatelj : Klekl Jožef. Odgovorni urednik : Edšidt Janez v M. Soboti.