Leto XXVII. Štev. 30.
Poštnina plačana v gotovini
Lendava, 28. julija 1940.
Cena 1 Din
Izhajajo vsak četrtek za sledečo nedeljo
„Nikdar nisem čutil kakšnega sovraštva proti svojemu nasprotniku. Tudi v svojih poveljih nisem vojaku nikdar pridigal sovraštva ali maščevalnosti.“
finski maršal Mannerheim
Letna naročnina: na posamezni naslov 30 Din, na skupni 24 Din, za inozemstvo 72 Din, z Marijinim L. 100 Din, za Ameriko 3 dolare *
Štev. položnice 11 - 806 *
Uredništvo v Lendavi Uprava v Črensovcih
Švedska proti alkoholu

Svetel je vzgled, ki ga je dala Švedska svetu s svojo borbo proti alkoholu. Pri tem ni šla v skrajnost, da bi sploh prepovedala alkoholne pijače, kakor so to storile: Kanada in Zedinjene ameriške države, Norveška in Finska. Prav je namreč sklepala, da bi s tem alkohol postavila v vrsto „prepovedanega sadu“, ki tem bolj mika.
Ostro skandinavsko podnebje nikakor ni ugodno za posebno zmernost v jedi in pijači, zato je tam alkoholizem že od nekdaj predstavljal težek problem.
Švedi so bili prepričani, da popivajo tisti, ki ne znajo bolje porabiti prostega časa. Zato so ustanavljali društva, ki se bavijo z računstvom, gospodarstvom, s tujim jezikom in z igranjem; leta 1936 so imeli 3.000 takih društev.
Ali privatna društva sama ne bi zadostovala. Sodelovala je zlasti državna zakonodaja in sicer po načelu: zmanjševanje dobička privatnikom pri prodaji alkohola: proizvajalci hmelja za izdelavo piva plačajo takso 1.25 švedskih kron za vsak kg hmelja do 100.000 kg. Za drugih 100.000 kg že plačajo 1.35 kron od kg, a dalje celo 1.45 kron. Vsi prodajalci alkoholnih pijač imajo posebej odrejeno količino, pri kateri smejo zaslužiti. Če več prodajo, jim to ne prinaša nikakega dobička.
Kontrolo nad gostilnami in celo nad pijačo, ki se je nosila na domove, so prevzela že omenjena društva, ki so dobiček dajala v dobrodelne namene. Od leta 1913 pa ta dobiček gre v državno blagajno, ki je leta 1936 pri tem dobila 21 milijonov švedskih kron. Leta 1917 je izšel poseben zakon, po katerem je prodaja alkohola v rokah treznostnih društev, katerim je država odredila delokrog.
Razen tega so vpeljali posebne takse za slučaj, če poželite močnejšo pijačo kakor običajno: kar v gostilni v takem slučaju k vam pristopi pobiralec takse, ki mu prej morate odšteti nemalo predpisano vsoto in šele potem dobite močnejšo pijačo. Zato si mnogi raje premisli.
Okoli desetino svojih dohodkov dobiva država na opisani način. In čim več dobi, tem bolj zmanjšuje takse na druge neobhodno potrebne reči.
Domača izdelava močnih pijač za domačo uporabo je prepovedana že od leta 1855.
Prodaja alkoholnin v vsej kraljevini je v rokah nekake državne zadruge, katere kapital znaša 15 milij. šved. kron, od teh 400.000 v delnicah, ki so deponirane v državni banki in jih imejitelji ne morejo dvigniti brez vladinega dovoljenja. Ti delničarji dobivaje 5·5%, višek gre v državno blagajno.
Privatni proizvajalci alkohola morajo vse svoje proizvode prodati omenjeni državni zadrugi.
Pijanci smejo mesečno dobili največ 4 l. in dobijo od omenjenih društev posebne kontrolne knjižice; 80% takih pijancev dobi mesečno le 2.15 1. Razen tega ima vsaka občina posebni odbor, ki lahko izda naredbo, da se notoričnim pijancem sploh zabrani uživanje alkohola. Tudi imajo 10 zavodov (od teh 2 za ženske) za ozdravljenje velikih alkoholikov; ti lahko sprejmejo okoli 700 ljudi, ki jih učijo poljedelstva in obrti. Okoli 35% teh „težkih kalibrov“ se ozdravi. Ravnatelj zavoda ima pravico, da klijente vsak čas izpusti, ako se je poboljšal; enkratno ostane klijent v zavodu do 2 leti.
Posledice niso izostale: od 1913 do 1936 se je število zločinov, izvršenih v pijanosti, zmanjšalo za 54%.
Gotovo bi se tudi pri nas iz tega lahko kaj naučili in morda celo posnemali.
Zamenjava mark
Podpisani sem na prošnjo, ka bi se marke od naših delavcov prinešene po klirinškoj ceni zmenile, ar je siromaštvo tere, dobo zadovoliv odgovor od g. ministra dr. Budisavljeviča. Te odgovor sem dao v Novinaj objaviti. Nato sem predlagao na kr. banskoj upravi i Putniki, šteri marke izmenjava po nalogi Narodne banke, naj Putnik pride v Črensovce i v Soboto zmenjavat marke k drüžbi sv. Rafaela. Kr. banska uprava je na to včasi pristala, Putnik nam je pa dao odgovor, ka samo pet mark zmeni, ar tüdi drüge banovine majo marke, ne samo naša. Toga Putnikovoga odgovora nesam vzeo na znanje i v odločnom pismi zahtevao, da se ves pri nas prijavleni nemški penez zmeni po klirinškoj ceni, 14.25 Din marka. Putnik je na to odgovoro, da je narodna ustanova i se ne trebe bojati, da ne bi spuno svoje dužnosti i proso seznam prijavlenih mark. Nikaj pa ne javo, kak marke i keliko jih zmeni, samo izrazo je bojazen, da se vekše papirnatne banke pa kovanci po 1 dinar ne bi mogli več zmeniti. Te njegov odgovor sem tüdi objavo v Novinaj. Med tem časom sem poslao prek banovine seznam prijavlenih mark ministerstvi za socialno politiko i proso nujno rešitev zamenjave mark, da se siromakom pomore.
Putnik je lani dobo 200 jezer mark kontingenta i s toga njemi je ostalo samo 29 jezer mark .Na nooe je dobo 75 jezer mark kontingenta i s toga je potrošo 46 jezer mark. Tak je javo Putnik na ministerstvo v Beograd. Kak je to doznala kr. banska uprava v Ljubljani, je protestirala proti tomi trošenji mark i poslala člana narodne banke g. Avsenaka v Beograd, naj pri narodnoj banki zahteva zamenjavo prijavlenih mark, ar Putnik teliko ne mogo potrošiti z izmenjavov, kak je javo. Istoga mišlenja je bilo tüdi ministerstvo socialne politike i javilo narodnoj banki, da Putnikove prijave ne more vzeti na znanje, ar zdaj ne prihaja veliko število delavcov z Nemčijo, največ 200 mesečno i zato iz preostalih 29 jezero mark lejko zmeni naše prijavlene marke.
Ministerstvo socialne politike je pod brojom 17437 od 25. junija leta 1940 poslalo Narodnoj banki sledečo rešitev:
1. naj Narodna banka pooblasti Putnika v Ljubljani, da lejko odküpi kovane RM, štere so prinesli iz Nemčije sezonski delavci iz srezov Sobota i Lendava,
2. da bi se preprečila vkanjenja, naj Putnik vrši te odküp sporazumno z Drüžbov sv. Rafaela v Črensovcih, štera brani interese sezonskih delavcov iz tiva sreza;
3. ar je vsaki delavec prineseo domo povprečno sto RM v kovanom penezi, predlaga Banska uprava v Ljubljani, da se odküpi od osebe največ do sto RM., a ne samo deset, kak je menjavao Putnik na granici delavcom se vračajočim;
4. ar so delavci iz Nemčije prinesli vnogo več papirnatnih mark, kak kovanih, se pooblasti Putnik, da lejko odküpi od papirnatnih pet mark i koliko njemi bode to mogoče po izvršenom odküpi kovanih mark;
5. s pogledom na to, ar je odküp mark v dravskoj banovini osredotočen v Črensovcih, na sedeži Drüžbe sv. Rafaela za Slov. Krajino, Putnik za svoje stroške ne more računati več kak 25 par od edne marke.
To je odgovor ministrstva za socialno politiko. Gda sem ga dobio prek kr. banske uprave, sem včasi pisao Putniki v Ljubljano, naj določi den, kda se bodo marke zmenjavale. V Novinaj objavimo te den.
Kak vidite iz više povedanoga, se sto mark kovanoga peneza vsakomi našemi delavci zameni po 14 Din, papirnatnih pa se zmeni samo pet mark.
Vidite z gornjega tüdi, ka kda se ide za pravice siromakov, se mora hoditi po križnoj poti.
Teliko tüdi naznanim tistim, ki majo papirnatne marke, da po zmenjavi srebrnih bom posebi proso ministerstvo da se i tiste zmenijo kak naj bole. To vzemite vsi na znanje.
Klekl Jožef za zdaj predsednik Rafaelove drüžbe za Slov. Krajino
Hitler je govoril
Državni kancler Hitler je 19. julija sklical državni zbor, da posluša njegov govor. Večinoma vsi poslanci so bili v vojaških uniformah, ko so zasedli prostore Kroll opere v Berlinu. Slavnostne seje državnega zbora se je udeležil tudi italijanski zunanji minister grof Ciano, ki ga je zunanji minister Ribbentrop osebno sprejel na kolodvoru in ga pripeljal v državni zbor.
Sejo državnega zbora je začel general Göring, ki se je v izbranih in slovesnih besedah spomnil vseh tistih, ki so v vojni žrtvovali svoja življenja za čast in veličino domovine. Zahvalil se jim je za njihovo žrtev, zahvalil tudi vsem svojcem padlih žrtev, ki jim je dal slovesno zagotovilo, da bo velika Nemčija poskrbela za to, da jim nikdar ne bo treba skrbeti zaradi tega, ker so izgubili svoje krušne očete. Na koncu se je spomnil tudi vseh padlih vojakov italijanske zavezniške vojske. Takoj nato je dal besedo Hitlerju, ki je imel na poslance eno uro in tri četrt trajajoč govor, v katerem je podal zgodovino sedanje vojne in ki ga je zaključil ponovno z zadnjo mirovno ponudbo Angliji. Državni kancler je v svojem govoru med drugim dejal:
Poklical sem vas zastopnike naroda, da poslušate potek vojnih dogodkov in mojo zahvalo vsem častnikom in vojakom nemške oborožene
sile za velika dejanja, ki so jih izvedli, kakor tudi moj ponovni, a tokrat zadnji poziv na razum Anglije, da naj se ta vojna konča.
Po teh uvodnih besedah je Hitler dejal, da mu potek zadnjih mesecev daje prav, ker jih je, odkar stoji na čelu narodno-socialističnega gibanja, neštetokrat prerokoval. Ko je narodni socializem v Nemčiji nastopil, si je postavil kot eno najvišjih nalog, da doseže mirno spremembo versajske mirovne pogodbe. Versajski mir, da je Nemčijo in nemški narod hotel za trajno potlačiti in uničiti. Tudi državniki zahodnih velesil so ob sklepanju versajskega diktata svarili pred njegovimi posledicami, toda zaman. Vsi poskusi demokratične Nemčije, da doseže mirno spremembo versaj. pogodbe, so bili od nasprotnikov sprejeti z zasmehom in zavrženi. Res redkokdaj v zgodovini je bil svet tako nemoralno in brezvestno vladan, kakor je v razdobju po versajskem miru, ko odgovorni ljudje niso hoteli razumeti upravičenih teženj nemškega naroda. Narodno-socialistična stranka je postavila na čelo svojega programa osvoboditev Nemčije iz okovov versajskega miru. To je bilo naravno. Toda vsi miroljubni poskusi so bili zaman, zato je moral narodni socializem sprejeti odločitev, da svojo voljo uveljavi.
Leta 1938 je bilo ob priliki monakovske konference še nekaj upanja, da bo zmagala pamet. Takrat so se zbrali vodilni državniki velesil h koristnemu delu. Toda takoj se je pokazalo, da odgovorni ljudje pri zahodnih velesilah niso razumeli nemške miroljubnosti. Nemško miroljubnost so smatrali za slabost in tako je zadnja možnost miroljubne rešitve obstoječih sporov zaradi volje zahodnih kapitalistov, dobičkarjev, verižnikov in borznih agentov, ki so na vsak način hoteli imeti vojno, propadla.
Nato je govoril o vojni s Poljsko.
Potem je Hitler izjavil, da je nemška vlada dobila v svoje roke zbirko tajnih dokumentov zavezniškega generalnega štaba. Šele iz teh dokumentov so mogli dobiti jasne dokaze za to, kar so prej sumili, namreč kako so zahodni hujskači na vojno svoj napad pripravljali, kako so vojno na vsak način hoteli imeti, kako so izdelovali načrte o razširjenju vojne na Baltik, na Sovjetsko Rusijo, na skandinavske države in na Balkan, od koder so izračunali, da bodo dobili vsaj 100 divizij svežih bojevnikov. Resničnosti teh dokumentov ne morejo več zanikati, saj nosijo podpise generala Gamelina in drugih znanih odgovornih ljudi, ki so takrat odločevali o usodi. V njihovih srcih je morala vladati prava barbarska in zločinska vest. In oni so odgovorni za to, kar se je na Poljskem zgodilo. Poljska je bila v 18 dneh od nemškega orožja uničena. 
V naslednjem je razlagal o svoji mirovni ponudbi in o nemških pripravah, če zavezniki ponudbe ne bodo sprejeli.
Nadaljeval je z razlago, kako je zaveznike prehitel na Norveškem, na Nizozemskem in v Belgiji ter o porazu francoske armade.
Na koncu tega poglavja se je spomnil s posebno pohvalnimi besedami vrhovnega poveljnika nemške letalske sile maršala Göringa, ki da je ustvaril iz nič orožje, brez katerega bi tudi največja hrabrost nemške vojske ne bila dosegla tolikšnih uspehov. V zahvalo za to je generalnega maršala Göringa imenoval za državnega maršala in ga odlikoval z velikim križem železnega križa.
Nadalje je imenoval za maršale več drugih generalov.
V toplih besedah se je spomnil italijanskega zaveznika.
V naslednji točki je Hitler obravnaval odnošaje s Sovjetsko Rusijo in pribil, da se Anglija spet moti, ako s tem računa, da bo morebiti prišlo kdaj do nesoglasij med Nemčijo in Sovjetsko Rusijo. To je nemogoče, kajti sporazum, ki sta ga obe državi sklenili, je izšel iz hladnega in stvarnega presojanja obojestranskih koristi. Že pred vojno so zahodne velesile alarmirale svet z raznimi poročili o nekih nemških namerah proti Ukrajini, proti Romuniji, proti Finski in celo proti Turčiji. Da bi napravila konec temu govoričenju, je Nemčija sklenila, da se s Sovjetsko Rusijo razgovori na osnovi stvarnih dejstev in to se je tudi zgodilo. Zaradi tega pa je tudi v vsej bodočnosti nemogoče, da bi prišlo do kakšnih nesoglasij med obema državama.
Zaključil je s sledečimi besedami:
V tej uri čutim svojo dolžnost, da še enkrat zadnjič apeliram na zdravi razum v Angliji. Mislim, da imam po dogodkih zadnjih mesecev pravico za to, ne da bi kdo mogel očitati, da je Nemčija strahopetna. Obžalujem žrtve, ki bodo padle v Angliji. Mislim tudi na nemške žrtve, čeprav vem, da nemški vojaki s hrepenenjem čakajo, da bi šli v boj za veličino svoje domovine. Tako bom imel vsaj olajšano vest spričo dogodkov, ki prihajajo.
2
N O V I N E
28. julija 1940.
Nedela
po Risalaj edenajseta
Tisti čas, vö idoči Jezuš s tirskih krajin, prišo je skoz Sidon k morji Galileanskomi, med krajinov Deseteromestja. I pripelali so k njemi glühonemoga, i prosili so ga, ka bi položo na njega roko. I pelavši njega od vnožine na stran, püsto je prste svoje vu vüha njegova; i plünovši, dotekno se je jezika njegovoga, i gori se zglednovši v nebo, zdehno je, i veli njemi: Effeta, to je, odpri se. I preci so se odprla vüha njegova, i razvezalo se je vezalo jezika njegovoga, i prav je gučao. I zapovedao je njim, ka bi nikomi ne pravili. Od koga bole je pa njim prepovedavao, od toga bole so oni vö glasili; i tem bole sö se čüdivali, govoreči: dobro je vsa včino, glühim da, da čüjejo i nemim, da gučijo. (Marko 7, 31—37.)
Gda so množice vidile, kak je Jezuš dao glühim slišati i mutastim govoriti, so djale: vse je dobro včino.
Vse, kajkoli je Jezuš včino, vse je bilo dobro, lepo krasno. A med njegova najlepša dela spada ustanovitev sv. Cerkvi. Ona je kralestvo bože na zemli. Tej svojoj predobroj materi, kat. Cerkvi, smo dužni svojo hvaležnost v dejanji. Kak? S tem, da jo poslušamo.
Sv. Cerkev je mati vernikov. Brezi sv. vere i Cerkve bi bio človek namesto božega satanovo dete, ali bole povedano, satanov suženj. Sv. Cerkev pa ga je sprejela med svojo, božo deco.
V kopeli prerojenja i v prenovlenji sv. Duha nas je rodila za nebesa, je postala naša mati, dosta boša mati, kak je bila Eva, šteroj se mamo zahvaliti samo za nevole toga sveta. Sv. Cerkev je ostala naša dobra mati od našega rojstva do denešnjega dneva. Sv. Cerkev nas blagoslavla i obsipavle z dobrotami. Ar je naša duhovna mati, smo joj dužni pokorščino.
Pa ne samo kak dobroj materi, nego tüdi kak namestnici Kristušovoj smo sv. Cerkvi dužni biti pokorni.
Svojo zapovedovalno moč je sv. Cerkev prejela naravnost od Boga; To nam kažejo reči sv. Pavla, ki jih je pisao dühovščini mesta Efeza: „Pazite na sebe i na vse vernike, med štere vas je sv. Duh škofe postavo, vladati Cerkev božo, ki jo je pridobo s svojov krvjov.“ (Dj. ap. 20, 28).
S toga vidimo, da ma sv. Cerkev oblast zapovedavati vernikom naravnost od Boga. To pa toliko pomeni, da je namestnica boža. Ka zapove, zapove po voli božoj. Njene zapovedi so boža povelja, njene postave, bože postave.
Jezuš Kristuš sam je pravo: „Što Cerkve ne poslüša, naj ti je kak nevernik i očitni grešnik.“
Papež o sedanji vojni
Neizrečna nesreča vojne, ki jo je Pij XI. predvideval z globoko, največjo bolestjo in ki jo je z neukrotljivo silo svojega plemenitega, vzvišenega duha z vsemi sredstvi skušal oddaljiti od sporov med narodi, ta nesreča je izbruhnila in je danes žalostna stvarnost. Pred njenim hrumenjem prepravlja silna žalost Našo dušo, otožno in zamišljeno, da moramo sveto rojstvo Gospoda, Kneza miru, slaviti danes med pogubnim, mrtvaškim grmenjem topov, v grozi drvečih vojaških priprav, v sredi groženj in zvijač oboroženih ladij. Ker kaže, da je svet pozabil miroljubno poslanstvo Kristusovo, glas pameti in krščansko bratstvo, smo morali biti na žalost priča vrsti dejanj, ki se ne dajo spraviti v sklad niti z načeli pozitivnega mednarodnega prava, niti z načeli naravnega prava, niti z najosnovnejšimi človečanskimi čustvi. Ta dejanja kažejo, v kakšen zmeden krog brez izhoda se zapleta pravni čut, ki ga vodi samo ozir na korist. V to vrsto dejanj spadajo: premišljen napad na majhen, delaven in miroljuben narod, z izgovorom, da preti z grožnjo, ki ni obstojala, ki je nihče ni izrekel in ki
sploh ni bila mogoča; dalje krutosti (naj jih je izvršila katera koli stran) in nedovoljena uporaba uničevalnih sredstev celo proti nebojevnikom in beguncem, proti starcem, ženam in otrokom; sem spada preziranje človeškega dostojanstva, človeške prostosti in življenja, iz česar izvirajo dejanja, ki kličejo pred božjim obličjem po maščevanju: Glas krvi tvojega brata kliče od zemlje k meni (Gen 4, 10); vedno bolj razširjena in metodična protikrščanska in celo brezbožna propaganda, zlasti med mladino.
Naša dolžnost, ki je hkrati globoka in sveta volja očeta in učitelja resnice, Nas vzpodbuja, da obvarujemo Cerkev in njeno poslanstvo med ljudmi vsakega stika s takim protikrščanskim duhom. Zato toplo in vztrajno opominjamo služabnike svetišča in „delilce božjih skrivnosti“, naj bodo vedno razsodni in vzorni pri učenju in izvajanju ljubezni. Naj nikoli ne pozabijo, da ni v Kristusovem kraljestvu zapovedi, ki bi bila bolj nedotakljiva, bistvena in sveta, kot je služba resnici in vez ljubezni.	(Dalje)
Božični nagovor Pija XII.
„Oče in mati ubila 15 letno hčerko
Sobota, 18. julija.
Oblasti so zvedele, da sta oče in mati ubila v vasi Gabrje svojo 15 letno hčerko. Družina je zelo številna in je bila med otroci tudi 15 letna hčerka, ki je zadnje čase hodila zelo potrta. Nazadnje sta oče in mati odkrila njeno tajno, ko sta ugotovila, da je dekle v blagoslovljenem stanju. Starše je to tako razjezilo, da sta navalila na hčerko in jo pretepla do nezavesti. Ker je dekle še kazalo znake življenja, je mati pograbila za sekiro ter jela z njo obdelovati hčerko, dokler ni izdihnila. Zločin je bil takoj odkrit. Oblasti so očeta in mater aretirale ter ju odpeljali v zapore okrožnega sodišča v Soboti. Doma pa so ostali sami majhni otroci.“
To poročilo je prinesel „Slovenec“ z dne 19. t. m. Resnici na ljubo pa moramo to poročilo temeljito popraviti. Prvič sploh ne gre za uboj, ampak za naravno smrt radi bolezni „eklampsia“, kakor znano nevarna komplikacija nosečnosti, odnosno poroda, kar sta izjavila dva pristojna zdravnika, ki sta pokojnico pregledala. Pokojna pa je bila božjastna že dalje časa, kar je videl tudi duhovnik, ki jo je nekaj dni pred smrtjo v Lendavi sprevidel; sem sta jo pripeljala žalo-
stna starša, ki nikakor s hčerko nista grdo postopala, kakor to trdi gornje poročilo. —
Nadalje ni bila pokojnica 15 letna, ampak 20 letna Smej Marija (* 6. X. 1919, † 30. VI. 1940) iz Gaberja — kolonija (ne „Gabrje“). —
Tudi je revica dan pred smrtjo še porodila mrtvorojeno dete; iz „Slovenčevega“ poročila bi pa sklepal, da sploh ni rodila. Starša seveda nista zaprta. Nesrečni hčerki sta preskrbela lep cerkveni pogreb, ki se ga je udeležilo dosti ljudi.
Nerodno nam je, da smo to morali popravljati ravno v „Slovencu“, ki sicer prinaša lepa in objektivna poročila o naši Krajini, da ne omenjamo nekaterih manjših stvari. Zdi se nam, da napake gredo na račun gotovih poročevalcev, ki imajo premalo čuta odgovornosti in se ne zavedajo, da našo Krajino lahko v nekam čudno svetlost postavijo z netočnim poročanjem v najbolj razširjenem slovenskem dnevniku. Prepričani smo, da bo uredništvo „Slovenca“ storilo vse, da se v bodoče kaj takega več ne pripeti.
SKAD „Zavednost“
priredi v dneh od 11. do 13. avg. t.1. počitniški študijski tečaj v Lendavi, na katerem bodo obravnani mnogi aktualni prekmurski problemi.
Z Bogom za narod! — Odbor
Naši stiki z drugimi državami in narodi
s Hrvati
Prejšnji teden se je v Mariboru mudilo 40 gospodinjskih učiteljic iz banovine Hrvatske, ki jih je vodil inž. Kovačevič. Učiteljice imajo namen spoznati gospodinjske šole v Sloveniji. V Mariboru so si ogledale vinarsko in sadjarsko šolo, nakar so se odpeljale na ogled šole v Svečini, v soboto dopoldne pa so odšle v Ljubljano, odkoder jih je pot vodila v razne gospodinjske šole. — Zagrebški ban dr. Šubašič je izdal naredbo, da naj se v banovini Hrvatski odpro manjšinski oddelki na ljudskih šolah za tiste otroke, ki niso niti hrvatske, niti srbske, niti slovenske narodnosti. Ti oddelki bodo odprti, če bo tam otrok tujega jezika jugoslovanskih državljanov. Ban more dovoliti tudi oddelke za 25 otrok. V take oddelke smejo hoditi le otroci tujega jezika. Otroci tuje narodnosti pa smejo hoditi v oddelke hrvatskega jezika, če to žele njihovi starši, medtem ko Hrvati ne smejo hoditi v oddelke tujega jezika.
s Sovjetijo
Sovjetski poslanik na našem dvoru Viktor Andrejevič Plotnikov je 22. julija v spremstvu prvega tajnika Sergija Nikolajeviča Paprikejeva obiskal na Oplencu grob kralja Aleksandra, kjer je položil venec. Nato sta se odpeljala na Avalo in položila venec na grob neznanega vojaka. V vasi Banja sta si ogledala tamkajšnjo znano Venčačko vinogradniško zadrugo ter naposled obiskala tudi Arandjelovačke toplice.
Konferenca pravoslavnih balkanskih cerkva
V Novem Sadu se je pričela 22. jul. pokrajinska konfereca balkanskega odseka svetovne zveze za mednarodno prijateljstvo po cerkvah. Na konferenco so prišli številni zastopniki vseh balkanskih držav. Konferenco vodi pravoslavni škof za Bačko dr. Irenej Čirič.
z Madžarsko
18. julija so odprli redni zračni promet na progi Beograd—Budimpešta. S prvim jugoslovanskim potniškim letalom so odleteli z zemunskega letališča zastopniki letalskega poveljstva in Aeroputa. Pri vzletu jugoslovanskega potniškega letala v Budimpešto so bili navzoči zastopniki civilnih in vojaških oblasti ter madžarski poslanik in uradništvo. — Doslej so zračni promet na tej progi opravljali samo madžarski potniški avioni, odslej pa sodelujejo tudi naši.
z Grčijo
18. julija je bil v Beogradu podpisan trgovinski sporazum med našo državo in Grčijo. — Naš uvoz iz Grčije predstavlja vrednost kakih 120 milijonov dinarjev. Naš izvoz v Grčijo je ocenjen na 200 milijonov dinarjev. —
z Nemčijo
Dr. Sepp Janko, vodja nemške narodne skupine v Jugoslaviji, je odpotoval v Nemčijo, kjer ostal 10 dni — Občinski odbor v Novem Vrbasu je sklenil 22. jul. izročiti občinsko poslopje nepopolne državne gimnazije z vsem inventarjem novo odprti popolni zasebni nemški gimnazij. Poslopje bodo izročili vodstvu nemške gimnazije 99 let za letno najemnino 1000 din. Poleg tega mestna občina odstopi gimnaziji zemljišče dekliškega internata za 1 in pol milijona din. Na novi gimnaziji je postavljenih iz raznih krajev 14 profesorjev. Ker je v Novem Vrbasu poleg sedanje popolne nemške gimnazije tudi tudi nemško učiteljišče in meščanska šola, je to mesto postalo kulturno in prosvetno središče nemške manjšine v Jugoslaviji. — Stanislav Hafner je v nemški reviji „Der getreue Eckart“ za nemško javnost, dne 1. julija 1940 priobčil daljši članek o slovenskem slovstvu. Posebej govori o pisateljih: Ivan Cankar, Oton Župančič; Finžgar, Meško, Pregelj: Juš Kozak, France Bevk. Zelo zanimivo je, kaj pravi o pisatelju Mišku Kranjcu, ki ga primerja s Prežihovim Vorancem (pseudonim).
Španski junak in svetnik
Dne 31. julija obhajamo dan sv. Ignacija, ustanovitelja Družbe Jezusove (jezuitov). Letos je ta god še posebno pomemben, ker poteka ravno 400 let, kar je papež Pavel III. potrdil ustanovitev tega reda. Jezuitje so imeli v teh zadnjih štirih stoletjih zgodovine kat. Cerkve velikansko vlogo, zato se hočemo danes malo ustaviti ob tem dnevu.
Sv. Ignacij je bil prvotno španski vitez. Bil je silen bojevnik in junak. Za slavo svojega kralja in za svojo osebno čast se ni strašil ne težav ne nevarnosti. V neki bitki ga je zadela krogla v nogo. Moral je leči. Tedaj mu je prišel v roke življenjepis Jezusov in ga je začel prebirati. Čitanje te knjige mu je tako pretreslo dušo, da je popolnoma spremenil svoje življenje. Iz svetnega vojaka je postal zdaj Kristusov vojak. Kakor se je prej boril za čast zemeljskega kralja, tako je sklenil, da se bo odslej boril le za čast Kristusa Kralja. Njegovo načelo je postalo: Vse na večjo slavo božjo! Čeprav je bil že v letih, je vzel knjige v roke in se začel pripravljati na duhovniški poklic. Na univerzi v Parizu je zbral okrog sebe 9 najsposobnejših mladih študentov in jih navdušil za svoje ideale: z vsem, vedno in povsod služiti Kristusu Kralju in njegovi sv. Cerkvi; Kristusa posnemati v vsem njegovem življenju in delovanju, zlasti pa ga spremljati v trpljenju. V ta na-
men je iznašel posebno sredstvo: duhovne vaje, ki naj človeka duševno popolnoma prerode. S svojimi tovariši je l. 1540 v Rimu ustanovil poseben red, Družbo Jezusovo, kateri je bil do svoje smrti (1556.) najvišji predstojnik (general).
Družba Jezusova je aktivni red. Sv. Ignacij je združil v njej močno notranje duševno življenje (kontemplacijo) z jakim zunanjim udejstvovanjem pri reševanju duš (apostolat). Ta ustroj ji je dal sv. Ustanovitelj, da bi na ta način bili člani reda v svojem življenju čim bolj podobni Jezusu, ki je pri sebi združil tako kontenplacijo kot aktivno zunanje udejstvovanje. Zato se jezuitje ne zapirajo med zidove, da bi se popolnoma posvetili molitvi in premišljevanju, temveč gredo med ljudi. Še več! Vsak jezuit mora biti vedno pripravljen, da pojde tja, kamor ga po njegovem vrhovnem predstojniku pošlje sv. oče; to pomeni tja, kjer je potreba sv. Cerkve največja in kjer je upanje, da bo mogel za večjo slavo božjo največ storiti.
Ko je Družba Jezusova nastala, je divjal po Evropi val protestantizma. Luter Martin, Kalvin in drugi krivoverci so hoteli uničiti edino pravo katoliško Cerkev. Sila je bila velika. Tu je sv. oče poslal v ogrožene kraje jezuite in ti so rešili velik del Evrope, kateri je bil že protestantski ali pa se je k protestantizmu nagibal. Jezuitje so rešili tudi Slovenijo pred protestantizmom.
Družba Jezusova je delo božje Previdnosti. To dokazuje že to samo dejstvo, da je dala sv. Cerkvi dosedaj 24 svetnikov, (med njimi tako velike junake krščanstva kot sta sv. Ignacij in sv. Frančišek Ksaver) 141 blaženih ter na stotine takih, ki so umrli v sluhu svetosti.
L. 1937. je štela Družba Jezusova 25.460 članov, od tega 11.365 patrov, ostali so bratje. Samo v misijonih je imela to leto 3.484 članov. Družba Jezusova je številno najmočnejši red sv. Cerkve, obenem najmočnejši misijonski red. Ni majhna tudi duhovna sila jezuitov, saj je znano, koliko važnost polaga družba na duhovno poglobitev in izobrazbo članov. Jezuiti so dali svetu velikih mislecev in učenjakov, a nič manj gorečih apostolov.
Tudi Slovenska Krajina je dala nekaj sinov tej važni ustanovi sv. Cerkve. V jezuitski red je možno vstopiti z maturo (poznejši patri) ali samo z ljudsko šolo (poznejši bratje). Kdor vstopi, mora prinesti s seboj kot dar Kristusu vso pripravljenost volje, da se popolnoma in izključno posveti delu za božje kraljestvo na zemlji. To zadošča.
Kdor se hoče natančneje poučiti o jezuitih, mu priporočamo knjigo „Jezuitje“, ki jo je s francoskega na slovensko prevedel naš rojak akademik Duh Andrej. Knjiga se dobi pri upravi Glasnika Srca Jezusovega v Ljubljani.
28. julija 1940.
NOVINE
3
Glasi iz Slovenske Krajine
SOBOTA
Iz Zveze združenih delavcev Vse obiskovalce knjižnice Delavske zbornice, katerim je rok za izposojene knjige že potekel, ponovno prosimo, da nam iste čimprej vrnejo, da tako lahko ustrežemo tudi ostalim obiskovalcem. Knjižnica se nahaja v zadružni sobi Delavskega doma in ima uradne ure vsako nedeljo od 9—10 ure predpoldan.
Kakor smo že poročali, smo se v zadevi naših sezonskih delavcev obrnili na glavni odbor Rdečega križa, ki nam je sporočil in obljubil, da bo čimprej izvedel vse potrebne poizvedbe in nas bo potem obvestil. Vse družine sezonskih delavcev pa prosimo, da se dotedaj naj ne razburjajo po nepotrebnem, dokler nimajo točnih in zanesljivih poročil, ker razne razburljive vesti širijo le razni brezvestni hujskači z zlobnimi nameni. Vojskovali sta se le francoska in nemška vojska in so eventuelne žrtve med civilnim prebivalstvom tudi možne, vendar pa le slučajne, v ostalem pa more v bojih pasti le, kdor se je bojev udeležil. Tega pa naši sezonski delavci gotovo niso storili. Razumeti se pa mora, da bo še nekaj časa trajalo, dokler se vzpostavi redni poštni promet med okupiranim in neokupiranim delom Francije, da bodo lahko redno prihajala poročila, ki pa bodo vsekakor podvržena vojaški cenzuri in bodo že zaradi tega zakasnela.
Cenjenemu občinstvu naznajam, da sem začel izvrševati
pečarsko obrt
v Murski Soboti, Lendavska cesta St. 8.
Izvrševal bom vsa v pečarsko stroko spadajoča dela strokovnjaški in po zmernih cenah ter se cenj. obč. priporočam za mnoga naročila. Z EM LA K ALOJZ, pečar.
Že večkrat smo prosili in opozarjali naše podjetnike in tovarnarje, naj zvišajo plače delavstvu sorazmerno z naraščajočo draginjo, a oni so ostali še zmeraj trdovratni. Dogaja se celo, da sedaj grozijo delavstvu z odpustom, da na ta način delavstvo prisilijo, da jim delajo včasih skoraj za sramotno nizko plačo. Naj pa bodo vsi ti podjetniki uverjeni, da naša organizacija nikoli ne bo pustila, da bi se izigravale uredbe in zakoni, ki ščitijo interese delavcev in bomo storili vse potrebno, da se kaj takega prepreči.
LENDAVA
Umrl je v soboto 20. t m. ugleden 88 letni klobučar g. Pavel Ecker, ki je bil znan kot izboren obrtnik po celi Krajini. Bil pa je tudi vzoren katoličan, kakor sploh cela družina. Priljubljenost pokojnega se je pokazala pri pogrebu, ki se ga je udeležilo izredno veliko ljudi, tudi protestantov in židov. Pogreb je bil slovesen s 3 duhovniki, v ponedeljek 22. t. m.       _____
Bogojina. Od 26. julija do 2. augusta ima pri nas tabor Društvo slovenskih katoliških akademičark ,Savica‘. S tem hočejo naše akademičarke čim bolje spoznati našo Krajino in ljudem koristiti, zlasti dekletom, s primernimi sodobnimi predavanji. Naredile bodo tudi krajše in daljše izlete, da vidijo lepoto dežele slavnega kneza Koclja. — Vsi smo zelo hvaležni našim visokošolkam, da se tako zanimajo za nas. Prepričani smo, da se bodo med nami res prijetno počutile!
Gaberje. Lepo smo obhajali naše proščenje preminočo nedelo.
Strehovci. Slovesnost nove svete maše našega rojaka g. Varga Ludvika se je lepo začela v Bogojini, kjer je bila primicija, na kateri je pridigal hotiški „gospodin“ Berden. Večernice pa so bile v Strehovcih samih. Navzoča je bila tudi številna duhovščina.
Za novomešni dar g. Cigan Ivani v Indiji je darovala Markoja Ana iz D. Bistrice 5 din. Bog povrni!
Bogato naročnino v zneski 70 din nam je poslao g. Vratarič Franjo, hotelir iz Rogaške Slatine. Bog plačaj!
Dokležovje. V nedeljo. 4. avgusta bo daroval prvo nekrvavo daritev Vsemogočnemu g. Pintarič Štefan, novomašnik, salezijanec iz Dokležovja. Spored nove maše je sledeči: V soboto 3. avgusta ob 6. uri sprejem in pozdrav novomašnika, nato večernice v domači kapeli. V nedeljo ob 5. uri budnica, ob 9. uri sprejem gostov, ob pol 10. uri slovo od domače hiše, nato procesija do domače kapele, kjer bo ob 10. uri na prostem slovesna peta sveta maša. Popoldne ob 4. uri večernice. Pridite in se veselite v Gospodu z njim, ki ga je Gospod izvolil za svojega namestnika na zemlji.
Turnišče. Žalostno je umrla 15 letna Barica Polajnšček: ribala je hren preteklo nedeljo, ko je popoldne razsajala tista velika nevihta. Pa je treščilo v njo in je bila na mestu mrtva. Naj se Bog usmili njene duše.
Kapca. Žalosten dogodek je razburkal našo vas: preteklo soboto zvečer so se vračali 4 hotiški dečki; pri pokopališču so jih počakali nekateri naši dečki in jih s koljem napadli. Pri tem je bil na mestu ubit hotiški regrut Lackovič Štefan. Krivce so orožniki prijeli takoj v nedeljo zjutraj. Vsi pošteni vaščani se zgražajo nad takim divjaštvom ter pričakujejo najstrožjo kazen za take grobijane. Pokojnemu naj bo Bog Usmiljen!
Staro biblijo - Gerelyovo je poklono slovenskoj deci prek mej Jerebic Mihal s Hotize. Bog plačaj. Biblija je poslana na prošeno mesto. Ki ma takše biblije, naj je pošle v Črensovce na upravo Novin, jako dobro delo s tem včini:—
Za mešnika je posvečen v Pisi jul. 21. Düh Štefan, član drüžbe oblatov B. D. Marije iz Melinec. To je šestnajseti letošnji naš novomešnik. Prvo sveto mešo prikaže v domovini septembra.
Nedelica. V cerkvi Marije Pomočnice na Brezjah sta se poročila dne 14. julija Zver Ivan, dipl. iur. iz Nedelice, sotrudnik Novin, ter Juršič Hedviga, učiteljica v Stični. Čestitamo!  Dan novih maš v Beltincih. Vsa beltinska fara, zlasti pa vas Lipovci, se z vso vnemo pripravlja na veliki dan 28. julij, ko bodo kar trije njeni novomešniki: gg. Jakob Avguštin, Geld Karel in Sraka Vinko prvič darovali v domači cerkvi najsvetejšo daritev. Vsi novomašniki so iz Lipovec in vsi sinovi sv. Janeza Boska. Gospode je še kot male dečke spravil v šole salezijanski duhovnik g. Radoha Jožef, ki prav v teh letih doživlja najlepše uspehe svojega dela za duhovske poklice. Zato so ga tudi današnji novomašniki naprosili, da jim v najlepšem dnevu njihovega življenja spregovori bodrilno besedo za njihovo bodoče v današnjih časih tako odgovorno in težko življenje. — V soboto 27. julija ob petih popoldan bomo pri lipovski kopeli sprejeli naše novomašnike, ki se bodo v spremstvu kolesarjev pripeljali iz Martinišča. Po sprejemu bodo novomašniki na pokopališču molili za pokoj svojih dragih starišev, oziroma sorodnikov, ki že počivajo v grobu. Nato nam bodo gospodje novomašniki dali svoj prvi blagoslov v lipovski kapeli. Zvečer pa bomo na čast njim in vsej presrečni lipovski vasi priredili lepo bakljado. V nedeljo ob osmih se bodo novomašniki poslovili od svojih rodnih hiš in spremljani od svojih najdražjih in množice ljudstva, nastopili veselo pot proti beltinski cerkvi, da tam darujejo svojo prvo daritev zanje in za nas vse. — Čestitamo gospodom novomašnikom, njihovim družinam, presrečni lipovski vasi in še srečnejši beltinski fari, ki ima letos kar 12 novomašnikov, čestitamo salezijanski družbi, ki je samo v beltinski fari dala sveti Cerkvi kar 11 novomašnikov! Hvala Bogu, večna hvala!
Lüdje, ne silite se z odajov sadja, krumplov, zrnja, Počakajte. Mamo domače zadruge, domači lüdje bodo küpüvali po najvišišoj ceni. Zadruga v Soboti i Agrarna zadruga v Črensovcih, ki mate svoje pooblaščene lüdi, ta potom njih küpüvali, tak da bote lehko odali sadje pod najbolšimi pogoji.
Dečko, 16 let star, pošteni dobi slüžbo kak hlapec. Zglasiti se pri: Forjan Martin, Bratonci 47. p. Beltinci.
V. Polana. Kraljevska banska uprava v Ljubljani je naklonila tukajšnji gasilski četi izredno podporo 500 din. Četna uprava se za podeljeno podporo in izkazano pozornost za tukajšnje gasilstvo javno najlepše zahvaljuje. Istočasno se četa zahvaljuje tudi domačim cehom za podarjene zneske. Šoštarskemu za 100 din, ki jih je daroval za sliko sv. Florijana, sabolskemu za 36 din, ki jih je daroval za nakup kronike. Vsem prav prisrčna zahvala. Vse Polančare pa tem potom prosimo, da postanejo in ostanejo podporni člani čete.
Toča, o kateri smo že poročali na kratko, je zelo prizadela našo Krajino. Po goricah je mnogo grozdja zbitega na tla, listje preluknjano in celo na kolju se poznajo udarci toče. — Tudi na polju so posledice zelo žalostne: koliko silja je izluščenega, koliko koruze skleščene. — Oblast bo to na vsak način morala upoštevati pri pobiranju davkov.
Romanje k Mariji Bistričkoj: zdomi mo šli 1. augusta ob pou štiraj od črensovske cerkve proti Štrigovi, gde mo pri svetoj meši i počakamo, če bi što zakesno. — Vinčec Jožef, Trnje.
RAZPIS
DIREKTORSKEGA  mesta
na zasebni dvorazredni trgovski šoli s pravico javnosti v Murski Soboti.
Šolski odbor podpisanega združenja razpisuje
mesto direktorja
na svoji dvorazredni trgovski šoli.
Kandidat mora ustrezati pogojem § 51 zak. o srednjih trgov. šolah točka 2), ki določa: Za direktorja na dvorazredni trgovski šoli sme biti postavljen profesor srednje trgovske šole, ki ima položen profesorski izpit in najmanj 10 let državne, prvenstveno učiteljske službe, od teh najmanj 6 let na srednji trgovski šoli.
Nekolkovani prošnji za mesto je priložiti rojstni ali krstni list, domovnico, dokazila o strokovnih kvalifikacijah ter kratek curriculum vitae. Prejemki po dogovoru.
Prošnje je dostaviti na spodnji naslov najkasneje do 5. avgusta t. l. Murska Sobota, dne 23. julija 1940.
Združba trgovcev
za srez Murska Sobota v Murski Soboti
Razgled po državi
Voditelj Hrvatov podpredsednik vlade in predsednik HSS dr. Vladko Maček je 20. in 21. julija obhajal svoj rojstni dan in god. Po celi Hrvaški so bile primerne slovesnosti. Mnogih se je slavljenec osebno udeležil. — Voditelj Slovencev mu je ob tej priliki poslal naslednjo brzojavno čestitko: Bled, 20. julija. — Slovenski narod srčno pozdravlja voditelja hrvatskega naroda ob priliki njegovega rojstnega dne in godu z iskrenimi željami za dolgo in blagoslovljeno življenje. — Dr. Anton Korošec. Tudi mi mu iskreno čestitamo in želimo vse najboljše zanj in za hrvaški narod, ki nam je bratski po veri, krvi in državni pripadnosti.
Prosvetni minister dr. Korošec je izdal uredbo, kako se bo izpopolnjevala medicinska fakulteta v Ljubljani, to je s postopnim odpiranjem 5. do 10. semestra tako, da se bo v zimskem semestru 1943/44 pričel na ljubljan. medicin. fakulteti popoln pouk vseh 10 semestrov. Vzporedno se bodo odpirali potrebni znanstveni zavodi do popolne klinike. S tem je ljubljansko vseučilišče postalo popolno in se bo odslej lahko nemoteno razvijalo.
Visoko odlikovanje škofa dr. Rožmana. V imenu Nj. Vel. kralja in z ukazom kr. namestnikov je bil na predlog pravosodnega ministra odlikovan z redom sv. Save I. vrste ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman.
V Somboru je bila v nedeljo 21. julija velika domoljubna slovesnost: odkrit je bil spomenik † kralju Aleksandru I. Zedinitelju. Navzoč je bil zastopnik Nj. Vel. kralja Petra II. in Nj. kr. Vis. kneza namestnika Pavla, predsednik vlade Cvetkovič, več drugih ministrov in ogromno ljudstva.
Na kongresu jugoslovanskih poštarjev v Nišu so hrvaški poštarji
med drugim izjavili: Vse premoženje bo decentralizirano. Okrevališče v Kaštel Lukšiču bo pripadlo Hrvatom, okrevališče na Pohorju Slovencem, okrevališče v Vrnjcih pa Srbom. Tudi drugi gmotni interesi bodo tako urejeni, da ne bo cepitve. Tako bo vse storjeno v duhu bratskega sporazuma.
Po drugih državah
Roosevelt bo v tretjič kandidiral pri predsedniških volitvah, kar je nekaj izrednega.
Baltiške države so prosile za sprejem v Zvezo sovjetskih socialističnih republik, kar so v Sovjetiji z velikim navdušenjem sprejeli na znanje.
Hitlerju so odgovarjali: predsednik angleške vlade Churchill, zunanji minister Halifax in predsednik Južnoafriške unije general Smuts, ki je v svojem govora slikal, kakšna bi po njegovem bila nova Evropa, če bi zmagala Nemčija, nato pa je dejal:
„Mi pa hočemo svobodno Evropo, svobodno za posameznika in za narode, svobodo za osebni in narodni razvoj, kjer bo vsakdo lahko nadaljeval svojo zgodovinsko nalogo za napredek človeštva. S svobodo pa mora seveda biti združena disciplinirana organizacija, katere je manjkalo Zvezi narodov. Nova Zveza narodov bo morala to napako odpraviti. V novi Evropi kakor si jo zamišljamo mi, bo prosto koristno tekmovanje med narodi, prosto denarstvo, v njej bo vladala socialna pravičnost in mednarodna pravica brez sile ter trajen mir. V taki novi ureditvi ne bo prostora za samozvane voditelje. Vsak narod bo skupnost prostih mož in žena, mednarodna družba pa bo skupnost prostih narodov.
To je naš odgovor na nasprotno izzivanje, ki ga bomo odbili z vso silo, katero nam je dal Bog.“
Modrijan
v kobilanskih goricah
ali o možu, ki je samemu cesarju pismo pisal
Tisti popoldne sva se napotila s kobilanskim kaplanom v kobilanske gorice. Pač zavoljo mojih želja, pogovoriti se s kom starejšim na Kobilju. Kmalu sva bila med goricami. Nekaj jih je že vezanih, drugod so se belili robci med zelenjem, po nekod pa se je še vedno plazilo košato mladje po zemlji.
Prav na vrhu, nekaj stran od prostora, kjer je bil menda nekoč samostan, pa so ga Turki razdejali, so gorice starega Tivadarja. Menda ima on edini cepljeno grozdje med številnimi goricami. Zato pa se tudi rad postavi in se že zavoljo tega pogosto napoti s škropilnico v gorice, da bi ljudje videli, da so njegove gorice nekaj drugega kot pa sosednje. Istega mnenja je tudi njegova žena, še živahna in dobra ženica; le hribi so ji za spoznanje bolj upognili hrbet kot pa možu. Ob vsej pridnosti in ob vzajemnem delu pa vendar ne utegneta
Tivadarjeva opraviti vsega dela ob pravem času. Zato si pa pomagata drugače; tako sta na primer že davno povezala trsje ob poti, kjer lahko vsakdo vidi. Za notranjost pa si ne belita preveč glave.
„Bog daj dobro delo!“ pozdravi že od daleč kaplan.
„O, Bog ga daj, zavalimo!“ odgovarja Tivadar, se odkrije in povezne klobuk na bližnji kolek:
„Če so pa že gospout prišli, pa more človek krščak doi gjasti“.
Levica mu je že segla po pipi, pa se je premislil.
„A! Pipo pa vseeno pistin, naj gori, zato ka nemam več, s kim bi jo palik nažgao.“
Stari Tivadar ni velik, pa tudi majhen ni. Na nosu mu čepijo „okule“; papirčka s ceno in številko še ni odstranil; raje se vsak dan znova jezi na papir, zakaj mu zakriva pogled. Pogled mu je bister in razsoden: brez nadaljnjega je ugotovil mojo starost in dodal, da se z „gospodom“ v letih mnogo ne križava.
Peljal nas je v klet in se jezil, zakaj ni ravno ta dan ponesel nič vina s seboj. Potolažil se je šele, ko
4
NOVINE
28. julija 1940.
Družba sv. Rafaela
v Črensovcih naznanja:
Tivadar Jožef, delovodja i tovariši, Turnišče. Oskrbnik Böning iz Pamin über Dramburg javla, da biciklinov nega več na postaji mesta Kallies. Priporoča vam, da se obrnete naravnost na trgovca, pri kom ste bicikline küpili na naslov: Friedrih Herfeld Söhne i Neuenrade i. W.
Pintarič Rudolf, Kruplivnik 10. Ministerstvo je rešilo, da se srebrnih mark zameni 100, papirnatih 5 po klirinškoj ceni za ednoga delavca.
Zveza polj. delavcev sporoča: ZPD je na merodajnem mestu podvzela korake, da se plače v dnini in v akordu polj. delavcem na drž. imanju Belje in na drugih veleposestvih zboljšajo. Cene vsem pridelkom so znatno poskočile, kakor tudi vsem predmetom, ki jih delavci nujno potrebujejo, t. j. obleki, obutvi, zlasti pa živežnim potrebščinam. Zato so tozadevni koraki ZPD, ki jih je na merodajnem mestu podvzela, upravičeni. Socialni čut in pravica zahtevata, da se tudi sezonskim delavcem nudi današnjim časom primerno plačo in da možnost človeka dostojno življenje. Razen tega je ZPD na merodajnem mestu zaprosila, da se preskrbi delo vsem tistim moškim delavcem, ki so se pred kratkim vrnili iz raznih krajev domov. Kakor je znano so to večinoma ljudje, ki so brez denarja in zato zaslužka nujno potrebni. Njih družine so številne in jim preti pomanjkanje, ako njih družinski očetje ali skrbniki v najkrajšem času ne dobijo primernega dela in zaslužka.
Dalje je ZPD. zaprosila za dovoljenje, da se žito, ki ga naši sez. delavci letos zaslužijo na sez. delu v Vojvodini od tam pa do vseh postaj v Prekmurju pripelje po znižani ceni, t. j. za 10% od redne pristojbine. Tozadevno ugodno rešitev bo ZPD. objavila v Novinah.
DAVČNA UPRAVA LENDAVA
Vsem upravnim občinam
z vabilom, da razglasite na krajevno običajen način sledeči razglas:
„Starši, ki bodo potrebovali pri vpisu svojih otrok na srednje ali višje šole za prihodnje šolsko leto 1940-41 potrdila o višini predpisa na neposrednih davkih, naj si iste preskrbijo čimpreje, najkasneje pa do sredi meseca avgusta t. l. in ne zadnji čas, ko jih že nujno potrebujejo, ker ni mogoče vsem naenkrat ustreči.
Vloge, ki se dobijo pri davčni upravi, se morajo kolkovati z Din 10·—, za potrdilo pa Din 20·— za vsak zahtevani uradni prepis potrdila pa je potreben kolek za Din 10.
Posebno pa se opozarjajo stranke, da prinesejo s seboj čeke, na katere plačujejo davek (iz leta 1939).
V. d. šefa uprave: Gruškovnjak
PRENEHAJO VELJATI kot zakonito plačilno sredstvo:
stari kovanci po 10 din 31. aug. 1940, stari kovanci po 2 din 16. aug. 1940, stari kovanci po 50 par 16. aug. 1940.
Lastniki teh novcev se pozivajo, da v lastnem interesu zamenjajo ta denar z novimi kovanci. Stare kovance morejo zamenjati pri podružnicah Narodne banke ali pri državnih finančnih ustanovah.
Govor g. Kerec Franca na Kmetsko-delavskem taboru v Soboti, dne 5. maja 1940. leta.
Dragi delavci!
Zakaj smo ustanovili Zvezo poljedeljskih delavcev? Zato, da bi potom te organizacije našim sezonskim delavcem, ki so dozdaj bili prepuščeni samemu sebi, priborili vse socialne pravice predvsem pa to, da se uredba o minimalnih mezdah in pa zakon o zavarovanju delavcev raztegneta tudi na sez. delavce, da bodo isti tudi doma v naši državi uživali te dobrine enako, kakor to uživajo ostali industrijski, obrtniški in stavbinski delavci in kakor to naši delavci uživajo samo v tujini. Razen tega hoče ZPD v Soboti zgraditi primerno delavsko zavetišče za stare in onemogle delavce. Dalje hoče delavcem priboriti vse moralne in druge pravice ter je ščititi pred izkoriščevalci. Izseljevanje hoče omejiti na minimum in ustvariti možnost zaposlitve teh delavcev doma v državi. Dokler pa potreba po izseljevanju traja, isto usmerjati v pravi tir in ga ozdraviti, da bo služilo narodu in državi. Med svojim članstvom hoče edino po krščanskih načelih gojiti moralno, stanovsko, narodno in državno zavest.
ZPD z bolečino v srcu spremlja tragično usodo našega slovenskega delavstva, ki je vsled neugodnih prilik primorano v tujini služiti si svoj
kruh. ZPD izseljevanje gleda kot nujno zlo, ki mora čimprej nehati. Res je, da naši delavci vsled razlike na valuti v tujini dobro zaslužijo. Mnogi so z zaslužkom že izplačali dolgove in tako rešili svoje posestvo gotove propasti. Toda, če bi delo in trud krvavih žuljev, ki so ga morali žrtvovati tujini, lahko služilo v dobro našemu narodu in naši državi, bi od tega imeli vsi neprecenljive koristi; tako pa imamo le nekaj denarja, naš narod pa zato boleha na duši in na telesu.
Zakaj silijo naši delavci v tujino? Večinoma radi nujne potrebe, le nekaj pa iz navade ali radi razvedrila. Največ pa radi tega, ker doma v državi ni na razpolago dovolj dela. Število delavcev danes presega 14 tisoč. Od teh lahko od 4 do 5 tisoč živi par let doma, ne da bi njih družine radi tega kakorkoli bile življensko ogrožene, ker imajo toliko zemlje, da se vsaj skromno lahko preživijo, če njihova posestva niso prezadolžena. Ostalih 9 tisoč sez. delavcev pa nujno potrebuje dela in zaslužka, bodisi v tu ali inozemstvu. V naši državi v najboljšem slučaju lahko zaposlimo od 3 do 3500 delavcev. Za ostale tu ni dela na razpolago. Iz tega dejstva lahko vidimo kako pereč je ta naš izseljenski problem. (Dalje)
M. ZALAR:     MARMELADE IN KUMARICE
Ringlo-marmelada. One rumene ringle, ki so podolgaste kot slive ali češplje, skuhaj, pasiraj, sok še enkrat prekuhaj z enako težo sladkorja in gosto tekoče nalij v tople kozarce. Ko se na kuhalnici potegne dolga nit, je dovolj gosto. Ohlajeno zaveži. Če se ni naredila na vrhu kožica, še kuhaj v bolj gosto maso.
Mešana marmelada. Kuhaj posebej breskve, posebej ringlo in ko je pasirano, zmešaj oboji sok ter skuhaj z enako težo cukra v gosto marmelado. Druga prav dobra mešana marmelada bo od paradižnikov, sliv in jabolk. Vsako posebej skuhaj, vse tri soke zmešaj, pokuhaj z enako težo sladkorja v gosto mezgo, ki je res zelo okusna. Sicer pa šele potem, ko se voda zelo izkuha, dodaj sladkor, rabiš manj sladkorja pa bo bolj gosta in bolj okusna.
Agrasova marmelada (agras ali smokulje). Agras operi, odcedi na rešetu in skuhaj v lastnem soku Jagode z žlico razpokaj, ko jih streseš v kastrolo, da se dno ne bo žgalo. Na dno daj za začetek malo vina, ker sok ne pride takoj iz jagodic. Vzemi le zelo zrele smokulje, ki so že mehke. Ko so že vse razpočene, pokuhane, jih pretlači skozi sito, nato pa skuhaj z enako težo ali nekaj manj sladkorja, da bo marmelada gosta. Skoro trda mora biti in lepo rdeča. Dodaj še nekoliko ribizljevega ali citroninega soka, da bo okus bolj pikanten. Nazadnje še lahko vmešaš žlico ruma ali konjaka, da bo fino dišalo. Marmelado od grozdja narediš na enak način.
Breskvina marmelada. Breskev ne olupiš, ker so bolj vodene in bi se ne lupile lepo. Zato jih s peškami vložiš v velik lonec ali kastrolo, skuhanim peške pobereš, pasiraš ali pretlačiš skozi sito in sok skuhaš z enako težo sladkorja. Že preje dolgo kuhaj, da voda izhlapi in ostane bolj gost sok.
Marelična marmelada. Skuhaš, jih pasiraš ali pa jim preje odstraniš lupino. Lupino odstraniš, če jih naglo popariš, nato poliješ z mrzlo vodo in olupiš lupino. Potem razpoloviš, odvzameš peške in skuhaš brez dišav z enako težo sladkorja v gosto tekočo mezgo.
Marelice v kompotu. Marelice skuhane dajo najfinejši kompot. Že v poletju jih pripravi v malo skledico možu. Za vse člane družine to ne gre, je preveč drago, le družinskemu skrbniku za priznanje višje avtoritete v družini. Olupi jih, z vrelo vodo popari, v mrzli pretresi in naglo olupi, ali pa z nožem olupi in razpoloviči. Peške jim odvzemi. V 7 decilitrov vode pokuhaj 1 kg cukra, v tej sladkorni vodi pa prevri zaporedno, kose za kosi 1 kg razpolovičenih olupljenih, precej trdih marelic, a le eno minuto naj vrejo. Pobiraj jih z žličko in devaj na krožnik. Nadevaj jih v kozarce z zarezo navzdol, zalij s sladkornino v kateri si jih kuhala, zaveži in kuhaj še 10 minut v sopari.
Kumarice v kisu. Mlade, male kumarice trdo obriši, da bodo čiste. Lahko jih opereš preje, če so prašne. Potem jih močno osoli v veliki glinasti skledi in naj 24 ur uležavajo. Večkrat jih pretresi. Potem skuhaj vinski jesih, v jesihu prevri olupljene šalote, pet lovorjevih listkov, celi poper, šop svežih koper. Naglo prevremo tudi kumarce v tem jesihu. Ohlajene naložimo v kozarce, vmes pa nadevamo vse, kar smo v jesihu kuhale. Ohlajeni jesih polijemo na kumarice in zavežemo. Prav dober je vmes sveži hren in črna redkvica, lepo v lističe narezano. To jim izboljša duh in okus. Na drug način zelo dobro pripravljene kumarice se sploh nič ne kuhajo. Vzemi vinski sodček ali velik glinast, dobro glaziran lonec. Dno obloži z listjem od višenj in od vinske trte. Oprane, trdo obrisane kumarce naloži v sodček ali lonec, vmes daj lorberjevih listov, poper v zrnju, koperno dišavo v snopiču, nageljnovih klinčkov, hren in redkvico črno v lističe naribano. Tako napolnjen kozarec nalij, do vrha z neprekuhanim vinskim jesihom. Po vrhu daj belo krpico, lesen poklopec ter s kamenjem obtežiš, da uležavajo 4 dni. Po 4 dneh odliješ ta zvodeneli jesih, a v sveži drugi jesih daj malo soli, ga prekuhaj, močnega nalij v sodček ali lonec, ko pa je vse popolnoma mrzlo, pokrij z listjem od višnje in vinske trte, krpo od platna, leseno deščico in obteži s kamenjem. Takšne kumarice so jako dobre in tudi lepe.
Otroci cest
Na cestnem kamnu smo sedeli ves dan, od jutra do noči, otožno pesem smo rjoveli, a dom ni videl, kril si je oči.
Pritavali smo v dalnje kraje, do lepih in bogatih mest, za kruh smo tam garali raje, kot lizali kamenje cest.
Ko so moči nam vse izpili, pognali so nas med zveri — za kruh te, dom, ne bomo več prosili, v objemu tvojem naj le truplo spi.
Ivan Krampač
Pošta
Po šestih tjednih smo znova sprejeli naročnino iz Francije. Poslala sta: Serdt Alojz, á Noielles 100 din. 22 din spisali na 1939 leto, ostalo na letos. Berden Emerik, Ars Laquenexy 140.50 din. Bunderla Kalman, Andrejci 40. Vaša naročnina je plačena, nikaj neste dužni. Štamer Adeli smo pa račun za njeni dug poslali.
CENE
živine in kmet. pridelkov v okraju Sobota Voli prve vrste 7 din, druge 6 din, tretje 5 din; telice prve vrste 7 din, druge 6 din; krave prve vrste 5—5.50 din, druge 4.50 din, tretje 3.50 do 4 din; teleta prve vrste 6 din, druge 5—6 din; prašiči pršutarji 7—9 din za 1 kg žive teže. — Goveje meso druge vrste prednji del 12—13, zadnji del 13—15 din; svinjina 14—16 din, slanina 19—20 din. Svinjska mast 21 din; surove kože: goveje 11—12, telečje 16, svinjske 8 din za 1 kg. — Pšenica 250 din, ječmen 220 din, žito 180 din, oves 235 din, koruza 220 din, grah 500 din, krompir 120 din, seno 70 din, slama 50 din, pšenična moka 400—450 din, koruzna moka 350 din, ajdova moka 450 din za 100 kg, — Trda drva 80—120 din za 1 kb m., belice 0.75 din za 1 komad, mleko 1.50—2.50 din za liter, surovo maslo 36 din za 1 kg.
PENEZ
London 1 fünt 172—215 Din Newyork 100 dol. 4424-5520 Nemška marka 14·70-14·90
Licitacija
gramoza
se bo vršila
dne 2. avgusta 1940 ob 9 uri.
OKRAJNI CESTNI ODBOR M. SOBOTA
Radi velike zaloge manufakturnega in specerijskega blaga prodajam še vedno po nizkih cenah, ter imam na zalogi Radensko in Petajnsko Slatino po Din. 2·50 za 14 dl. steklenico. Pri večjem odjemu popust.
Se priporoča
FERDO HORVAT
trgovina z meš. blagom BOGOJINA
Cena oglasov:
Cela stran 800 Din, pol strani 400 Din Mali oglasi 15 Din
Poslano med tekstom vsaka beseda 2 Din
sta se z „gospodom“ dogovorila, da drugič in drugje trčita „na zdravje“.
„Te pa stara, šörc mi prnesi, kan šou grbanje iskat“, je naročal spotoma ženi.
„Vej znajo gospout, da je mladi büu, je ešče kaj najšeo, zaj pa če glij okole ma, nikaj ne vidi, pa ga li tečas prepeli, ka odide“, je razlagala starka bolj kaplanu, kot pa odgovarjala možu. Po predpasniku pa se je vseeno začela ozirati.
Ko smo sedli za mizo, se je ustavil Tivadar najprej ob meni, ker sem mu pač sedel najbliže in ker sem bil edini — tujec. Premotril me je z modrim pogledom:
„Ka pa te uni mladi gospout gjestejo, naj ne zamerijo.“
Povedal sem mu, za kaj se pripravljam in kaj študiram;
„A vej pa tou zatok tüj dobro gje. Sefele lidgje so na sfejti potrejbni“, je menil še bolj modro in si ogledoval cigarete, ko sem mu jih ponudil, še bolj pa lojene vžigalice, ko sem mu prižigal. Ugotovil je ob vžigalicah, da je svet res širok in da se ljudje res raznih vragolij spomnijo.
Šele zdaj sem mu povedal, po kaj sem prav za prav prišel. Videti je bilo, da razume; tudi ni nasprotoval, ko sem sproti ob pogovoru zapisoval posamezne izraze.
„Malo pa li naj počakajo, ka ji gjes doj sproban“, me je nenadoma prekinil in mi vzel svinčnik. Izvlekel je star papir in zapisal z dosti lepo pisavo: Vég rendolet.
Prebral sem in prestavil. Zadovoljno je kimal in dopovedoval, da je on samo „v vogrske šole hodil“, in da bil znal tudi moje pisanje brati, češ da so „piknje na slafskon pa na vogrskon pijsmi glijne“, samo da je moja pisava nazarensko drobna.
„Ali ovači pa bi njin fse doj prečto, če glij ka uni gosposko pismo majo“, je zdaj zatrjeval zdaj bolj drugim kot meni in premišljeval, kaj naj bi še napisal za „probo“ mojega znanja madžarščine. Oslinil je svinčnik in ga parkrat zavrtel med žuljavimi prsti. Na ustnicah se mu je razlizal črni madež barvila, on pa je modro pisal: Atyának és fiunak.
Ko sem mu prebral in „zapopadel“ tudi to, si ni mogel več kaj,
da se ne bi od ponosa nasmejal: „Vej pa oni tak znajo tou pijsmo kak gjes, pa pravijo, ka samo malo znajo.“ Ker so mu pritrjevali tudi drugi, je bil svoje ugotovitve še bolj vesel, vsaj toliko, kot bi bil, če bi me bil on madžarščine naučil.
Izpita pa s tem še ni bil konec. Bilo je treba „sprobati“ še nemščino. Zopet se je pomešala slina s pisalom in kmalu sem bral razločno napisano: „Veiwundeten spital“. Kako naj to prestavim? Ojunačil sem se: Napisali ste, ka naj dajo ranjenoga f špitao“.
„Tak je praf; glij tou san mislo“, je bil odgovor.
Nato je starec z enako dostojanstvenostjo zgrnil papir z izpitno učenostjo in mi vrnil svinčnik. Zdaj je prišla vrsta zopet name, da sem zapisoval. Kajti zapisovanja vrednega je bilo precej. Besedovali so vsi prek (bili so štirje) in o najrazličnejih stvareh: da je bilo prejšnje dni „lagoje vreme“, pa, da sta zato Tivadarjeva zmetala krmo v klet, a da jo bosta znosila ven in spravila, kjer ji je mesto, čim bo čas za to; kako je Tiva-
darjeva nekoč uganila dva dni naprej dež, pa so jo ljudje zavoljo tega zelo spoštovali; kako je neki klantoš „dešč delao“; kako da je „šörc umazan, a za grbanje vendarle še dober...“
Zdaj pa je hotela še starka preizkusiti svoje znanje ob moji pisavi. Z veliko muko je uganila „prvo piknjo“ napisa na naslovni strani:
„Vej pa tou je A“.
„Aj, kaš tij, če niti gjes neven toga prečteti“ se je oblastno vmešal mož in porinil zopet papirje pred me. In žena je verjela, da ona ne more prebrati „kakše piknje“ več kot pa njen mož.
In zasukala se je beseda na nekdanje dni. Ne na tiste, ko so bratje v samostanskem studencu zakopali (v strahu pred Turki) toliko zlata, da bi Kobilančari lahko vsi vprek vse življenje prekrižanih rok na blazinah pred hišami sedeli, če bi se jim posrečilo najti ta studenec. (Mislijo, da so našli že severno steno samostana, toda to še ni studenec).
(Dalje)
Za tiskarno v Lendavi; Balkanji Ernest
Izdajatelj: Klekl Jožef
Urednik: Ivan Camplin