Sodobni hrvaški književnik in slikar Tomislav Marijan Bilosnic (rojen 1947 v Zemuniku Donjem pri Zadru) ima že več kot sto knjižnih izdaj proze, poezije (več kot štirideset zbirk), tudi poezije za otroke, plodovit pa je tudi kot urednik, kritik, publicist, zgodovinopisec ter avtor slikarskih monografij. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja. Njegova zbirka haiku poezije Velebit (2004), prevedena v angleščino in albanščino, je pozornost pritegnila tudi v tujini, v svoji najodmevnejši zbirki Tiger (2004), prevedeni v številne jezike, pa po besedah dr. Živka Nižica "pesnik prek Tigra kot močnega simbola gradi čudežni kubistični pogled v osebni bivanjski kozmos". Ali kot pravi Ive Š. Banov: "Za Bilos-nica je daleč največja človeška slabost mlačnost. Ničesar ni brez strasti. Ničesar brez norosti. Normalni ne ustvari ničesar."
Podobno velja tudi za Bilosnicevo zadnjo pesniško zbirko Odisej (2013), iz katere je pričujoči izbor. V njej v sedmih razdelkih znova obudi antični mit, ki pa se ne vrača le kot odmev, temveč kot vnovična blodnja po zemljevidu sveta, v katerem "ni minilo nič v času, ki je minil". Slikovite podobe, ki jih pesnik naniza v prostih verzih, gradirajo kot "večni darovi" tako slikarskih kot filozofskih refleksij. Desetletno Odisejevo potovanje je v samem bistvu le groteskno potohodje vase, da bi (znova) odkrili ljubezen tudi kot odisejevsko brazgotino na nogi. Ali kot pomenljivo stoji v pesmi Deset let čakam: "Ne očitaj mi in ne kliči spominov ter obljub / bodi spokojna v bolečini."
Tomislav Marijan Bilosnič Odisej
Morje
Poldan poln soli
razbeljen kamen kot oblaki ki se razkropijo v ritmu nevihte
zaljubljenega srca v izvir jezika
Šum poljubov drsi po goli koži
mornarjev
ki plujejo v samoto
k obzorju zidin velike vode
k noči ki raste iz sna
objemajoč nas z ogrlico pohlepnih školjk
Zemlja iz morja prihaja
v morje se vrača
zrak v modri srajci jezdi na bikih
do brezen
Trdnjava morja, širno njeno zidovje zvonovi so vodine drhteče kaplje z očmi biserov V srcu vode plenice mesečine prhutaje kot galebi na obali se odzivajo mojemu glasu -z morja se ne vrača moramo ga prečkati
Čelo tistega, ki blodi
Vsak otok je daljni prava davnost sveta vzhajani kolač soli To je jajce slika neba strahoma priprta v o~eh morjeplovcev Čelo tistega ki blodi je tišina oreha Odisej je otok popek
povezan z izvirom pri katerem čakajo ki jim ni rešitve
Edina pot, ki jo poznam
Edina pot ki jo poznam je pot za Trojo proti obali
na kateri plivkajo alge belouške v valovih kamninaste od za~etja
Pot je dolga in razprta
skrivnostna
kot debelo morje
se ne razlo~i
na polovici belega dne
V pot pridusam telo
da me ne bi pokon~ala daljava
orožje
pokon~ani ljudje
slava pogrošna
in pozabljena
Pot je lobanja sovražnikov
zapriseženih maš~evanju
Odisej nima svoje dežele
Kdor se smrti izmakne
niti živel ni
Samo smrtni človek
toži nad bogovi
Odisej nima svoje dežele
morje je
kamen
ki ga več nihče ne prepozna sedeč na njem kot na usodi Ni se vrnil ki ga niso ubili v imenu prednikov za las nevsakdanje od vseh ki so si zaslužili in raj in pekel
Odisej je tiger
Odisej je tiger ki blodi
ki se dotika zrelih jabolk
Seveda nima ničesar pod palcem
niti dežele niti morja
niti smrti ki mu vsak dan potrka
niti zvezd ki so se prenasitile sonca
niti življenja v kitah morja
Na veke bega tiger od rojstva
Na veke Odisej brusi veter
Na veke tiger in Odisej kličeta domovino
pozabljata vsa imena
vsako seme
vsako žensko
vodo težko od masti
Tiger je Odisej
spočet iz zrkel polnih zvezd
potoljubec ki živi le od potoljublja
junak ki ga daje zaradi slave
zato si izmišlja trdnjave in bogove
V	hladno so grozdje legli
Nihče ni videl kraja pa se ga ni dalo obiti vsi so želeli do dna resnice z drugim jezikom
V	hladno so grozdje legli polni bleščave
A niso videli sonca niti slišali vetra
ki so se mu prepustili Preminuli ki živijo v rokah sol namesto vesel držijo
potohodje srca pičlo oporoko
Odisej si izmišlja konja
Odisej sledi oblaku vetru v obliki stožca senci nad Trojo Ko sonce vzhaja senca odpira vrata Troja iz kamna a na{e ladje lesene do konca v senci so slave Odisej si izmi{lja konja du{o ki jo obdrži zase ogenj na sončnih rebrih V krvi kamna nastavki Odisej sledi morju plimi in oseki mesta žilam lesa namenjenim ožini Na lesenem konju se povrne Helena
Tukaj sem, na Itaki
Primika se mi olj~ni list
in vinska trta okrog š~ipa
Pastirji me povedejo
in širom odpirajo dveri staje pozabe
Tukaj sem na Itaki
v deželi tiso~erih obrazov
Blaženi so valovi fajaških vesla~ev
polegli nikoli
Lepo je biti doma lepo
se vrniti
v besede ki ste jih najprej razbrali
Tukaj sem na Itaki
bera~ po tolikih prelestih
od vekomaj ~akan
Čakam da se izusti moje ime
da dojamem o kom gre beseda
sem morda pozabljen kot vsakdo
ki je bil kdaj rojen
tukaj sem med bornimi
ki kujejo skrinje mojega pregnanstva
katerih rumene duše
bom raztresel po potki svojega dvoriš~a
Primika se mi stari list oljke
požoltel kot jantar
in jaz ga privijam na svojo rano
Dvanajst dni sem z žveplom hišo kadil
Na prvo steblo do spalnice dvanajst sem služkinj obesil da mi ne brbljajo spominov
Pred vladarsko sobano dvanajst sem snubcev pokon~al da mi ni treba deliti mu~nin
Dvanajst kelihov krvi v vsakem usodni prstan sem spustil v vodnjak srakam v gnezdo
Dvanajst dni sem z žveplom kadil hišo zapahnil vsa vhodna vrata da doma~ini pojejo in plešejo in jih nih~e ne moti
Vsem ki so se odvrnili od mene sem pokazal v dalj in šir da nas Bog enako nagradi
V	postelji
V	postelji zbiti iz smole poljubov v valovih prebežnih besed
v spalnici s krili golobice
v sanjah razsutih v spirale dima Penelopa
me prebira skozi skrivnost golega telesa v peni gorečih udov Po moči me spozna po žalosti svoji po čvrstih koreninah prstov
V	postelji ki naju presega
v ležišču ki se razteza kot puščava v sobi v kateri se noč daljša trgajoč z oljenk cvetne lističe ki jih nadrobi po koži po vrtincu ustnic Prepoznala me je
ko sem jo božal po robovih koprnenja
In videl sem sodni dan sveta
Troji sem podaril konje morju tovariše in dolgove svoje vetru vesla in ladje kot vselej
Penelopi prepustil letne čase
In videl sem sodni dan sveta morje ki nas zapušča kako iz morja vzhaja zver planine ki se ne bodo pomladile In videl sem tla brez čarovnije dimno in pepelno nebo
Nisem vedel čemu in do kod mi je priti in kaj je z mojim junaštvom nisem verjel v konec poti
S Polifemovim kamnom sem morje tlakoval nimfe pod vranjimi krili skrival vosek v ušesa tovarišev vlival jambor iz svojih nog spočel
In videl sem most ki beži od obale sodnega dne na svetu
Prevedel in spremno opombo napisal Milan Vincetič