Za poduk in kratek oas. Vurberg. (Krajepisno-zgodovinska črtica; spisal M. Slekovec) (Dalje.) V tcm nadstropju je tudi grajska kapeliea, slikana v gotižkem slogu. V njej ni nič znamenitega in človeku se dozdeva, da je v kaki navadni sobi, prirejeni za božjo službo. Kapelico je dal postaviti Gašpar Stubenberški početkom 16. veka, lavantinski ško( Lenart Pevverl pa jo je dne 26. avgusta 1.. 1510. posvetil v čast sv. Florijanu, sv. Frančišku in sv. Ani.J) Dne 8. januvarija 1687 je sekovski škof Janez Ernest vsled prošnje slare in bolne udove, grolice Marije Herbersleinske dovolil, da se sme za čas njenega življenja služiti v tej kapelici sv. maša. Po smrti imenovane grofice je njena hči Kristina Krescencija februvarija 1687 dobila enako dovoljenje »ad dies vitae«.2) Po velikem bodniku, ki je okrašen s 13 podobami natorne velikosti, predstavljajočimi štiri dele svela, dospeva v drugo nadstropje s 14 sobami. V teh sobah je dokaj zanimivega za zgodovinarja, posebno slike iz 17. stoletja, kalere je nabral najbrž nekdo iz Herbersleinove rodovine. Izmed teb omenimo slike Mehmeda Apaffi, kneza erdeljskega 16U6, sultana Ahmeda, Mustaphe, paše v Alepu, Hassana paše, vezirja v Budi, Govanskija, moskovitskega generala, Ahmeda Ghiray-a, tartarskega generala, Sapiette, vlaškega generala, Sefer Haziz age, velikega vezirja. Jennisgenca, generala Kozakov, in več drugih slik, ki se nahajajo v sobah štv. 25. in 26. V naslednjih sobah (štv. 27. in 28.) so slike, ki predstavljajo razne noše; v zadnji sobi se nahajajo tudi razne skupine in glave serajlskih gospa, dalje Pan z bakhantinami,3) predstave iz sv. pisma, potem slika, predtitavljajoča dva boreča se viteza. V drugih sobah so večinoma slike z alegoričnimi predstavami. V delavnici nekega prejšnjih lastnikov vidiš še stružnico in več drugega orodja, v sobi štv. 29. pasliko nekoga Herbersteinov v lurški noši v čeznatorni velikosti. Na eni slrani te slike zagledaš janičarja, na drugi pa »Peik-a«, telesnega sultanovega stražnika. Na nasprotni slrani one velikanske slike je podoba neke ženske, najbrž soproge onega kot Turek preoblačenega Herbersteina. 0 slednjem se pripoveduje, da je tako oblečen odšel nekega dne v grajSčinsko hosto na sprehod. Tam je slučajno naletel na nekatere kmete, ki so ga, misleč, da je turški ovaduh, — ubili. V grajski orožnici je še nekaj večjih in manjših topov, mnogo oklepov, raznih lepo izdelanih čelad in ') in •) Kn. šk. arhiv v Mariboru. s) Pan ,je bil pastirski l)Og starih Grkov, kakhantine pa pijanke in puatne norice, družice vinskega boga Bakha. čepic, raznovrstnega, vmes dragocenega turškega orožja, lepa, popolna vojna oprava, mnogo tezalnic in drugega enakega orodja in precej še dobro ohranjenega orožja iz dobe kmečkih puntov. Ogleda vredne so tudi velikanske kleti, zlasti pa stare podzemeljske ječe, ki so dandanes le za gospodarstvo. Najstrašnejša temnica je na južno-zahodni strani pod stražnim stolpom, kjer so pomilovanja vredne obsojence iz gornje sobe suvali v globočino — v večno temo. Sedanji južni dohod je iz poznejših časov. Ko sva si natančno ogledala notraujost gradu, ne smeva nikakor pozabiti na krasni, da čarobni razgled, ki se nama ponuja zlasti s stražnega stolpa v vsej svoji lepoti, da oko zavzeto le kar strmi, naj se ogleda na to ali ono stran. Proti severu gledaš za »Schockl-jem« pri Gradcu na desno gore »Hochlantsch«, »Teich- in Fensteralpe«, na levi strani pa »Rennleld«, gorovje »Hochschwab-a«, »Stubalpo«, Golovec in Remšnik. Od zahoda in juga klanjajo se ti Oplotniške in Vitanjske gore, Pohorje, Konjiško, Laško in Žusemsko gorovje, zeleni Boč, veličastni Donati, Macelj na hrvaški meji, pred njimi s trto venčane Haloze, proti vzhodu pa za Završkim gorovjem gleda tvoje oko v dalnjo hrvaško ravan in v njej mesto Varaždin. Ob levi zagledaš znano hribovje Velike Nedelje in Ljutomera. Ta veliki, bogati okvir kinčajo pa še druge gore, hribi in griči, ki stojijo pred onimi ter razgled še lepše in krasnejše vspodabljajo; kajti dozdeva se nama, da je vsa narava, kakor daleč jo pregledava, plastična in v stopnicah sezidana. Tako gledava od severa proti jugu Sausalske vinorodne griče, Wildonske višine, Sv. Duba pri Lučanah, Sv. Križ in Sv. Kungoto na' Kozjaku, Sv. Urbana višje Kamnice, Sv. Mihaela, Sv. Lenarta, Sv. Križ nad Slivnico, Sv. Martina na Pohorju in še več drugih. Proti vzhodu vidijo se brezštevilni griči Sv. Antona in Sv. Andraža, bogati vinski bregovi Kapelski pri Radgoni, Jeruzalem, Sv. Tomaž in S.v. Lenart pri Veliki Nedelji. Zelo krasno vzdiguje se iz zahodnih nižav bogati venec prelepih vinogradov s temnimi gozdi v ozadju, kakor višine Pekerske in Lembaške, med temi vzgledni vinogradi grofa Meran; dalje proti jugozahodu Razvanjski, Hočki, Radizeljski in Ritosnojski vinski hribčeki, proti severo-zahodu pa Kamniške in Selniške gore. Največjo lepoto vsemu razgledu podajejo pa gradovi, cerkve, kapelice in različna poslopja, ki se človeku dozdevajo kakor bliščeče zvezdice na ponočnem nebu. Razun štirih mest: Maribora, Ptuja, Ormoža in Varaždina vidimo od tod 83 cerkev in 21 gradov. In k vsemu temu kako veličasten je še razgled po vsem Ptujskem polju, največji ravani na Štajarskein, kalera leži pred nami kot velikanski lepo obdelan park, katerega napaja srebrnopena Drava, ki se enako razdraženi kači vije od severozahoda proii jugovzhodu! Kakor otoki v sredi morja se vrsti vas za vasjo in izmed hiš se bliščijo kapel in cerkev zvoniki. Kdo bi to gledal in bi s psalmistom zavzet ne zaklical: «Gospod, Gospod naš, kako čudovito je tvoje ime po vsej zem • Iji!« (Ps. 8, 2.) Grad Vurberg, ki leži pod 46° 49' severne širine in 33° 28' vzhodne dolžine, ima v klimatičnem oziru jako prijetno lego; kajti od severa sem ga varujejo mrzlih vetrov planine zgornje in srednje Štajarske, od juga pa ga lahko dosegajo topli vetrovi cvetoče in gorke Italije. Vsakemu opazovalcu tega obširnega zidovja se nehote vrine vprašanje, kdo neki je postavil grad in kaleri gospodje so v teh velikanskih in veliCastnih prostorih gospodarili skoz sto in stoletja? Zelo radi bi ustregli taki radovednosti in podali natančno zgodovino gradu, ali vkljub mnogostranskemu raziskovanju nam to ni mogoče, — le v nedovršenih obrisih moremo čitatelju pred oči postaviti gradu preteklost in opisati življenje ia delovanje njegovih nekdanjih lastnikov. (Dalje prih.) Smešnica. Len hlapec si pride službe iskat k nekeinu gospodarju. »Sicer rad delam, pravi, ali vsak dan sem po obedu eno uro bolan in se moram uleči«. — »Nič ne de, odgovori gospodar, le ostani pri nas; samo to te naj ne moti, da sem jaz vsak dan eno uro nor«. — Ko se prvi dan hlapee po obedu uleže, pride gospodar s palico in lenuha hudo pretepava. »Joj, joj, joj!« kriči hlapec. »Saj veš, da sem vsak dan eno uro nor», zavrne ga gospodar, in — hlapec je bil ozdravljen.