izhaja v Celovcu / Erscheinungsort Klagenfurt • Verlagspostamt / Požtni urad 9020 Klagenfurt /Celovec • P. b. b. • Zul.-Nr. 39959K50U VESTNIK Celovec»četrtek • 14. januar 1999 štev. 2 (2996) • letnik 54 • cena 10 šil. • 0,73 evra Skupna prireditev Doma prosvete v Tinjah, Krščanske kulturne zveze in Slovenske prosvetne zveze v sodelovanju s kulturnimi dri v Šolanje 9 sreda, 20. januarja ob 17.00 uri za člane slovenskih kulturnih društev ---- na Koroškem Prošnje za finančne podpore in obračuni Mag. Dr. Christa Achleitner Kraj prireditve: Dom v Tinjah Vrhovno sodišče bo____ odločalo o zadevi sosveta Ovir za Pavličevo sedlo ni več Qoročali smo že, da je avstrij-I ska vlada sprejela sklep o odločbi, s katero je imenovala člane za sosvet. Na podlagi te odločbe se je sosvet že konstituiral in pričel z delom. V pravni državi pa odločba omogoča priziv na Upravno in na Vrhovno sodišče, ta dva pa lahko preverita pravilnost postopka imenovanja članov sosveta. ZSO je to možnost izkoristila in ubrala pot do Ustavnega sodišča, kjer se je pritožila, da sestav sosveta ne ustreza zakonskim podlagam, ker so namreč člani sosveta, ki jih je nominiral NSKS, vsi tudi odborniki ali kandidati EL, torej volilne stranke, ne pa reprezentativne narodnostne organizacije, kot to predvideva zakon. ZSO se je v svoji pritožbi osredotočila na to, da odločba vlade ni zadostno obrazložena. NSKS se je pritožil na Upravno sodišče in poudaril predvsem, da po njegovem mnenju pripada NSKS več mest v so- Ob obletnici dražgoške bitke Vsako leto je v gorenjski vasi Dražgoše, ki so jo nacisto požgali med zadnjjo vojno do tal, srečanje bivših borcev in vseh tistih, ki se pridejo poklonit spominu na padle in pobite. Nekaj tisoč pohodnikov se je zbralo v Dražgošah, mnogi pa so prišli tudi z avtobusi in privatnimi vozili. Akademik in politik Ciril Zlobec, ki je imel slavnostni govor, je poudaril pomen partizanstva za obstoj slovenskega naroda. Opozoril je na odnos do zgodovine in sposobnost šibkih in malih, da se borijo za svoj obstoj. »Partizanstvo ne bi živelo, če bi ne bilo povezano z narodom,« je dejal in dodal razmišljanje o danšnjih razdvajanjih in ponovnimi vrednotenji narodnoosvobodilnega boja. Med množico je bila tudi vrsta visokih politikov Republike Slovenije s predsednikom Milanom Kučanom na čelu. Srečanja sta se udeležila tudi predsednik Zveze koroških partizanov inž. Peter Kuhar in predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Marjan Sturm. svetu in da nadalje EL ni bila upoštevana. Tudi društvo člen 7 iz avstrijske Štajerske se je pritožilo pri Upravnem sodišču zaradi tega, ker pač štajerski Slovenci niso upoštevani v sosvetu. Predsednik sosveta dr. Sturm je za Slovenski vestnik dejal, da pozdravlja pritožbe na vrhovna sodišča, ker bodo s tem odstranjeni vsi morebitni pomisleki glede sestava sosveta. S tem delo sosveta ni okrnjeno, ker deluje na formalnopravni korektni osnovi (odločba vlade). Le v primeru, da bi vrhovna sodišča sledila eni izmed protožb, bi moralo pač priti do ponovnega postopka za imenovanje članov sosveta. Ker so se pritožile vse tri narodnostne komponente, ki imenujejo člane v sosvet, je pričakovati, da bodo sodišča kmalu odločila. olgo je trajalo, preden se je LJ končno pokazala zelena luč za nov mejni prehod med Slovenijo in Avstrijo. Koroški deželni vladi je končno uspelo skleniti pogodbe z lastniki zemljišč, preko katerih bo vodila cesta do novega mejnega prehoda. Mejni prehod na Pavličevem sedlu je izrednega pomena za gospodarskoin nasploh vsesplošno sodelovanje med dolino reke Bele odnosno Železno Kaplo in kraji onstran meje, to so Logarska dolina in celotno območje vse do Velenja in Celja. Sedaj bojo na avstrijski strani začeli graditi cesto do državne meje. Kdaj bo mejni prehod od- BS» ' 11 Halfen-' • .1* . =*■ ■; V» Končno je zapadel sneg! Pobelil je gore, gozdove, polja, mesta, vasi in vrtove. Smučarji so si oddahnili, hotelirji pa tudi, otrokom pa se med počitnicami obeta obilo belega veselja! PREBLISK ■ Modestov dom je Mohorjeva družba prodala, bilo je v povprečju 3 do 4 milijone izgube letno. Mohorjeva pa je dobivala za vzgojno-varstveno delovanje neprimerljivo več denarja kot Mladinski dom. Že samo z delom denarja, ki ga je dobila Mohorjeva, bi bil danes brez dolga. In ker doma »s krščansknni vrednotami« ne bo več, je treba hitro sugerirati, da so te nujno potrebne v Mladinskem domu (!). Starši so doslej radi zaupali vzgojiteljem Mladinskega doma, politika se nikoli ni vmešavala, kriterij je vedno strokovnost in izobrazba po merilih sodobne pedagogike. In direktor Mohorjeve Koren pravi, da je »za nas merodajno, da se v vzgojni sistem vključijo naše krščanske vrednote in da Slovensko šolsko društvo izstopi iz ZSO«. In še, da mora biti vse izven ideo- Kar je tvoje, je moje -kar je moje, se te ne tiče loških in političnih razprav. Ker je šel po gobe en dom, je treba poseči po drugem. SŠD ni nikoli oviralo nikogar pri NOBENI veri in pri NOBENI ideologiji. Kako je pri Mohorjevi, naj sodi vsak sam. Če drugega ne, imam pomisleke vsaj glede gospodarjenja. S. 1'N. SPD Šentjanž vabi na ■> /i!\ \ I VI mm l6. 01.1999 -.20.00 k& k Šentjanž v Rožu KRISTIJAN FILIPIČ JANEZ GREGORIČ OKTET SUHA V0X prt, še ni jasno, vsekakor pa je na slovenski strani cesta do meje že zgrajena. Pavličevo sedlo v slovensko-avstrijskih odnosih predstavlja posebno poglavje slepomišenja, častno oddanih obljub, ki so se pozneje izkazale kot prazne, ter načrtov, ki so se pojavljali čez noč, a sploh niso bili resno mišljeni. Eden takih načrtov je bil predlog, da bi mejni prehod gradili na Lesnikovem vrhu oz. sedlu. To pa bi pomenilo, da bi se stvar zavlekla v neskončnost, kajti vsi pravni, ekološki in siceršnji postopki, ki so potrebni za dodelitev gradnje prehoda, bi seveda morali steči znova. Predvsem pa bi bilo treba na novo začeti pogajanja z lastniki zemljišč. Na slovenski strani s to varianto seveda niso imeli pretiranega veselja, a končno je na Koroškem le zmagala preudarnost. f. w. Umrl je Ciril Rudolf Najstarejši slovenski pisatelj na koroškem, Ciril Rudolf, doma z Bistrice pri Pliberku, je umrl v 96. letu starosti. Za objavo svojih del se je odločil zelo pozno: 87-leten je izdal svoj prvenec z naslovom »Kronika bajte na Bregu«, v katerem je opisal svojo mladost in socialne razmere v tedanjih časih. Knjigo je izdala Slovenska prosvetna zveza in jo ponudila v svojem knjižnem daru leta 1991. Velik uspeh knjige gaje vzpodbudil, daje z delom nadaljeval in je svoje spomine opisal v knjigi »Povest, ki jo piše življenje« (Drava 1993). Tudi ta je v knjižnem daru SPZ postala priljubljeno branje. Ob drugačni mladosti in razmerah razmerah bi Ciril Rudolf pisal verjetno že prej in tudi več, toda dejstvo je, da mu je pisana beseda vselej pomenila zelo veliko; njegova hči Lenčka Küpper je danes gotovo najbolj znana mladinska pesnica in skladateljica V'Tf na Koroškem, pa tudi vnuk * • A Niko rad prime za pero. Otrokom in sorodnikom izrekamo iskreno ' sožalje. | Q lovenska prosvetna zveza je Jz zaskrbljenostjo vzela na znanje sklepe Zveze slovenskih organizacij, da v zakonsko določenem roku odpove vsem svojim nameščencem službeno razmerje. Do tega sklepa je ZSO privedla drastična finančna situacija, ki na eni strani ni bila zadostna z avstrijske strani, na drugi strani pa se je v zadnjih treh letih iz Slovenije znižala do take mere, da je obstoj organizacije ogrožen. Slovenska prosvetna zveza je vključena v ZSO in želi, da se ohrani osnovna pluralna politična infrastruktura med koroškimi Slovenci, ker je s tem zagotovljena pluralizacija političnih, kulturnih, vzgojnih in idejnih interesov koroških Slovencev. Manjšinske pravice so tudi človekove pravice, njihovo bistvo pa je, da je opredelitev za narodnost svobodna, prav tako kot so svobodne oblike človekovega druženja, idejnega prepričanja in govora. To je potrebno poudariti predvsem spričo dejstva, da se je Slovenija s svojo gmotno podporo manjšinam oddaljila od načela enakosti in enakopravnosti do vseh struktur manjšine in njenemu vsestranskemu razvoju. Čeprav so finančne podpore koroškim Slovencem v zadnjih letih na- raščale, so strukture in ustanove koroških Slovencev, ki jih označujemo kot laične in liberalne, v zadnjih treh letih prejele tako malo, da so v svojem obstoju resno ogrožene. To zaenkrat velja predvsem za »Slovenski vestnik«, ki zadnja leta ni dobil iz Slovenije nobene podpore, in pa za Slovensko šolsko društvo (Mladinski dom in trije otroški vrtci). ideološko konotacijo, ki jo skuša Slovenija izoblikovati do manjšin z enostransko subven-cijsko politiko, ker to ustvarja novo enoumje in povzroča nadaljnje identitetne krize znotraj manjšine ter pospešuje enosmerne procese akulturacije na podlagi etnične asimilacije. Obe osrednji slovenski kulturni organizaciji, katoliška cerkev in ZSO so za leto 1998 uskladile predlog za finančne o najosnovnejšem enotnem nacionalnem in državnem konceptu manjšinske politike, kar bi izkazovalo Sloveniji državniški odnos do manjšin. Ni korektno tožiti nad spori, ki vladajo znotraj manjšine, če pa politične stranke v Sloveniji s svojo neuravnovešeno in enostransko finančno politiko do manjšin naravnost spodbujajo politične spore na podlagi ideoloških preferenc. Izjava Slovenske prosvetne zveze ob hudi eksistenčni krizi ZSO Avstrija je sicer v prvi vrsti dolžna in odgovorna za obstoj in razvoj slovenskega jezika in kulture na Koroškem in svoje obveznosti ne opravlja v zadovoljivi meri, vendar ji moramo priznati vsaj dejstvo, da bolj ali manj izvaja načelo enakosti in enakopravnosti do obeh osrednjih političnih organizacij koroških Slovencev. Ne zdi se nam iskrena in koristna volja, da bi v imenu neke vprašljive potrebe po enotnosti, v kateri naj bi prevladovala ideologija in politika večine, brisali kulturne in politične razlike. Zato obsojamo izrazito politično- dotacije iz Slovenije, ki se je nanašal (izvzemši obe osrednji politični organizaciji in Enotno listo) na vse ostale (kulturne, vzgojnovarstvene, športne in mladinske) ustanove koroških Slovencev. Toda kljub zagotovilom, da bo republika Slovenija spoštovala ta predlog, smo soočeni z dejstvom, da je Slovenska prosvetna zveza prejela znatno manj subvencij in da k & k center v Šentjanžu v Rožu ni bil deležen nobene podpore s strani urada za zamejstvo. Želimo, da bi se politične stranke v Sloveniji dogovorile Slovenska prosvetna zveza si bo prizadevala, da bo ZSO uspelo premostiti hude eksistenčne težave in poziva vse organizacije, društva in posameznike, posebno pa še politično odgovorne, da pomagajo v smislu resolucije državnega zbora RS o položaju slovenskih manjšin, kjer je med prvimi načeli poudarjeno spoštovanje pluralnosti vseh oblik dejavnosti, ki jih je manjšina doslej razvila. Gustav Brumnik, predsednik in Janko Malle, tajnik Slovenske prosvetne zveze ŠOLA POMAGA ŠOLI ... (PIŠE ŠTEFAN P1NTER) Razstava o Madagaskarju na ZG/ZRG za Slovence l/decembru je minilo 50 let V od podpisa Splošne deklaracije človekovih pravic. Prav okrog te obletnice, namreč 11. decembra, smo na ZG/ZRG za Slovence pripravili razstavo »Madagaskar - celina v malem«. Razstavo smo odprli v okviru predbožične slovesnosti, ko smo prejeli od letošnjega partnerskega društva, katoliškega doma prosvete v Tinjah, božično drevo. Razstava nas opominja na to, da k temeljnim človekovim pravicam spadajo tudi taki pogoji življenja, ki človeku šele omogočajo uveljavljanje individualnih pravic: v t. i. tretjem svetu so to hrana, pitna voda, osnovno šolanje in količkaj zdravo okolje. Kako je prišlo do tega projekta? 27. oktobra je skupina Mahaleo iz Madagaskarja v okviru enomesečne turneje po Avstriji nastopila tudi pred gimnazijci (2. do 5. razredi). Pobudo za ta koncert je dala dr. Brigitte Busch, ki je kot sodelavka Sveta Evrope in celovške univerze pripravila in spremljala skupino po Avstriji. Koncert pa je bil le uvod v projekt, v katerem so naši dijaki pobliže spoznali »rdeči otok« . Skupno s člani skupine Mahaleo smo zasnovali akcijo pomoči dvema šolama, s katerima se bomo partnersko povezali. Razstavo so pripravili dijaki tretjih razredov v okviru zem- ljepisa, zgodovine, biologije, verouka in likovne vzgoje. Prikazuje enkratno rastlinstvo in živalstvo tega otoka, kmetijstvo in prebivalstvo, klimatske posebnosti, verstva in aktualne probleme Madagaskarja, ki ga upravičeno imenujemo »celino v malem«, saj so prebivalci potomci priseljencev iz različnih predelov sveta: Polinezije, Afrike, arabskih dežel in še od drugod. Čudovite slike o rastlinstvu in živalstvu, ki so po kakovosti kar podobne tistim iz GEO-special, je naredil kolega Roman Vouk med svojim potovanjem po otoku letos poleti. Mnogo slik pa je prispevala dr. Brigitte Busch, ki je med pripravami na razstavo pripovedovala dijakom in dijakinjam o svojih vtisih in doživetjih med tritedenskim bivanjem na Madagaskarju. V veroučnih urah pa je vtise o Madagaskarju posredovala Ana Golob iz Celja, ki je dve leti živela v slovenski misijonski postaji. Mentorji/ice celotnega projekta so bili Marica Flödl, Harald Kuchler, Jokej Logar, Zorka Loiskandl, Pepca Olip, Kristijan Sadnikar, Štefan Pinter in Roman Vouk. Kupujte alternativna darila! Na dnevu staršev so dijaki prodajali tipične ročne izdelke iz Madagaskarja, ki smo jih dobili iz trgovine iz trgovine »Baobab« na Dunaju. Razstava in bazar z alternativnimi božičnimi darili sta vzbudila pri starših mnogo zanimanja. Prodajna in zbiralna akcija je bila zelo us- pešna. Zbiralno akcijo bomo nadaljevali še po počitnicah. Za kaj zbiramo denar? 1. projekt: Otroška in starševska pobuda za oblikovanje igrišča v okraju Maroroho v Antananarivo glavnem mestu Madagarskarja Okraj Maroroho v mada-gaškem glavnem mestu Antananarivo je eden najrevnejših v mestu. Otroci in starši so začeli čistiti in urejati prostor, kjer naj bi nastalo igrišče in kraj srečanja za otroke. Za ureditev tega prostora potrebujejo: 5 vreč apna, obsekane kamne, cement, pesek, žoge in košarkaške mreže. 2. projekt: Obnovitev ljudske šole v Vinany v okraju Ainba-tofinandrahana KOROŠKA Haider najavlja predvolilno ofenzivo na račun Slovencev 1 /državnem merilu se svobod-V njaški stranki bolj slabo piše. Raziskave javnega mnenja kažejo, da finančni škandali preteklega leta niso ostali brez posledic in da se je porast števila njenih volilcev ustavila oziroma da upada. Edinole na Koroškem se Haiderju po mnenju politologov lahko še obeta uspeh. »Koroška misli drugače,« pravijo na Dunaju in v reviji »Format« razlagajo to s stoletja starim antiklerikalnim duhom dežele (ki je bila v 16. stoletju skoraj vsa protestantska) ter z dejstvom, da je v zadnjih desetletjih vladalo na Koroškem enoumje socialdemokratov. V intervjuju za to revijo je Haider že napovedal: »Ich werde mich gegen die drohende Slowenisierung Kärntens wenden.« (Nastopil bom proti grozeči slovenizaciji Koroške.) Kot vsi diktatorsko misleči politiki pa tudi Haider hkrati zagotavlja, da bo šlo Slovencem pod njegovo vlado bolje, češ da je to že dokazal takrat, ko je bil glavar na Koroškem. V stilu KHD riše strahove, češ da bo morebiti Slovenija nekoč »hotela nazaj svoj prvotni slovenski prostor«, ko bo vstopila v Evropsko unijo, pri tem pa jim pomaga »radikalna slovenska manjšina«. Torej se Slovenci na Koroškem lahko kar pripravimo na to, da bomo - spet proti svoji volji - postali orodje svobodnjaške predvolilne propagande. Nič nam ne pomaga, nobena še tako trezna politika. Dejstvo, da smo Slovenci, zadostuje za Haiderja, in če ni drugih tem, kjer se lahko izkaže, je dobra vsaka še tako oglodana kost. Sramuje se pa čisto nič. Prebivalci vasi Vinany, 400 km južno od glavnega mesta, so v preteklem letu ustanovili komite za razvoj vasi. Zgradili so si vodnjak s pitno vodo in vodovod. Dosegli so, da sta prišla v vas še dva učitelja, tako da zdaj trije učitelji poučujejo 100 šoloobveznih otrok. Prostore, v katerih poučujejo, bi bilo treba na novo pokriti, popraviti ilovnate stene,-jih pobeliti, popraviti vrata in okna ter utrditi tla. Poleg tega bi radi uredili šolsko igrišče in naredili majhen vrt. Vsa dela hočejo opraviti starši. Za ta dela potrebujejo tale material: ostrešje (žeblji, les), cement, apno, 2 prikolici. Kdor hoče kaj prispevati, naj vplača na konto Združenja staršev ZG/ZRG za Slovence, Posojilnica Bank Celovec, BLZ 39102, Kto: 3 027 6X7 pod geslom »Madagaskar« SLOVENSKI VESTNIK (MsrooMsirro 14. januar 1999 US INTERVJU V borbi za več delovnih mest Z Lizo Hobel, poslovodkinjo Slovenske gospo- v darske zveze, se je pogovarjal Mirko Štukelj ospodarski položaj na Ko-VJ roškem, posebno še na južnem Koroškem ni ravno rožnat. To potrjujejo najnovejši podatki o brezposelnosti, močno pa je prizadet dvojezični okraj Velikovec. Številna mešana podjetja z nekaj sto delovnimi mesti - tovarna celuloze OBIR na Rebrci, IPH v Miklavčevem in druge - danes ne obratujejo več. Kljub temu je za preživetje slovenske narodnostne skupnosti zdrava gospodarska osnova zelo potrebna. Vprašali smo poslovodkinjo Šlovenske gospodarske zveze (SGZ) o možnostih gospodarskega sodelovanja in krepitve južno koroške regije. S 1. decembrom lanskega leta ste nasledili Jozija Piceja kot poslovodkinja SGZ. Kako se počutite v tej funkciji oz. na novem delovnem mestu? Nastop službe je bil zame popolnoma nepredviden, pravo presenečenje. Morala sem se hitro odločiti. Po razpadu firme INTRADE spomladi 1998 sem postavila na noge lastno firmo. Ti napori naj ne bi bili zaman, a kljub temu me je zamikalo delovanje v SGZ. Skočila sem v mrzlo vodo in prevzela poslovodstvo. To delo opravljam zaenkrat 25 ur tedensko. Skoraj dve desetletji ste bili zaposleni pri trgovski firmi INTRADE v Celovcu, ki je bila ustanovljena kot prva od nekaterih mešanih firm. Zal skoraj nobena od teh firm ne obstaja več. Nabrali ste si veliko izkušenj in navezovali stike s številnimi podjetji onkraj Karavank. Ali vam sedaj te kaj koristijo? Izkušnje iz delovanja pri firmi Intrade so mi sedaj v pomoč in korist. En del delovanja SGZ se nanaša tudi na povezovanje slovenskih podjetij z avstrijskimi in obratno. Poleg tega poznam tudi razne osebnosti iz gospodarskega življenja v Sloveniji. Kako ocenjujete možnosti gospodarskega sodelovanja med Koroško in Slovenijo v procesu evropske integracije? Sodelovanje med Slovenijo in Koroško se bo v naslednjih letih intenziviralo, ker se obe strani pripravljata na vstop Slovenije v EU. Na gospodarskem področju so sicer na žalost pospeševalna sredstva INTERREG programov zelo slabo izkoriščena... Malo bolje teče na turističnem in kmetijskem področju, vendar so v glavnem to manjši projekti, ki nimajo posebnega vpliva na število delovnih mest, vsaj prvi vtis je tak. Dejstvo je, da je v Sloveniji velliko več avstrijskih firm kot pa obratno. Ali je južna Koroška oz. Koroška za slovenske investitorje sploh še zanimiva? Avstrijske firme so v preteklih letih navalile na slovensko tržišče z izvozom svojih izdelkov in z udeležbami pri slovenskih podjetjih. S strani Slovenije je bil razvoj ravno obraten. Slovenska podjetja so se umaknila z avstrijskega, še posebno pa s koroškega tržišča. Za ta umik do danes ni nobenega nadomestila. To je nerazumljivo predvsem glede na dejstvo, daje Avstrija v tem času pristopila k Evropski zvezi. S strani SGZ je bilo v zadnjih letih opravljenih veliko razgovorov z merodajnimi osebami v Sloveniji, katerim so naši predstavniki ta negativni razvoj jasno predočili. Bili so izdelani konkretni predlogi skupno z manjšinskimi organizacijami v Italiji in na Madžarskem, kako pospeševati obmejno gospodarsko sodelovanje. Do sedaj iz Slovenije v teh zadevah še ni bilo odgovora. Trenutno je Koroška dejansko, vsaj tako je videti, kot investicijsko področje za Slovenijo nezanimiva. Na kakšnem področju bi bilo gospodarsko sodelovanje še najbolj učinkovito in perspektivno? Obstajajo interesi nekaterih firm v Sloveniji, da bi tu ustanovile montažne ekipe, ki bi montirale na primer opremo ali gradbene objekte, saj hočejo kupci imeti v vedno večji meri kompletno ponudbo. Namen teh firm je, da bi to delo opravili s svojimi ljudmi. To se je izkazalo kot neizvedljivo, ker zaradi velike brezposelnosti pri nas ni bilo mogoče dobiti delovnih dovoljenj. Zato si prizadevamo, da bi ta podjetja ustanovila delovna mesta z ljudmi iz vrst narodne skupnosti. Mislim, da bi morala slovenska država takim podjetjem finančno pomagati. Tudi avstrijska podjetja dobivajo podpore in pospeševalna sredstva za prodor na tuja tržišča s strani države. Naši obe centralni politični organizaciji, NSKS in ZSO, se vrtita že nekaj let v istem kro- gu. Videti je, kot da za gospodarska vprašanja, ki so bistvena za preživetje slovenske narodne skupnosti, z njune strani ni veliko zanimanja. Ali se vam zdi to tudi tako? V javnosti je dejansko tak vtis. Mislim pa, da pri razgovorih z inštitucijami v Sloveniji in Avstriji organizaciji to temo diskutirata. V bodoče bo treba to bolj postaviti v ospredje, ker se gospodarski položaj na delovnem trgu stalno slabša. Razdvojenost organizacij tudi pri tem vprašanju ni v korist koroških Slovencev. Kakšne načrte ima SGZ oziroma kaj so njena delovna težišča v tem letu? Nadaljevali bomo z delom v okviru dveh prekomejnih EU projektov (INTERREG program): s projektom kooperacije med poklicnimi šolami na Koroškem in Slovenijo ter z enim projektom na gostinskem področju v proštom Alpe - Jadran. Za člane SGZ bo treba več narediti; tu mislim na strokovna predavanja in regionalne sestanke. Na teh sestankih želimo zbrati želje, ideje in kritiko. Želimo tudi okrepiti sodelovanje z Gospodarsko zbornico Slovenije. Hvala za pogovor! »Slovenija bi morala podjetjem pomagati pri prodoru na koroško oziroma avstrijsko tržišče« PIŠE DIPL. SPEC. PED. BERTA PISKERNIG, VZGOJITELJICA V MLADINSKEM DOMU Ali so nemimi otroci poredni otroci? KI e morem spregledati, da je IM v šolah vedno več otrok s problemi in primanjkljaji iz socialno emocionalnega področja. Iz tega nastane moteče vedenje, s katerimi so konfrontirani sošolci in učitelji. Tako vedenje se lahko izraža v spakovanju, v motoričnem nemiru, z agresivnostjo do sošolcem, učiteljem ali predmetom. Nekateri se zaprejo vase, so apatični in preplašeni, drugi se zatečejo v laž, krajo, provokacijo ali izostajanju od pouka. Slika, ki nastane iz motenj, je zelo raznolika, prav tako njeni vzroki. Ti lahko nastanejo iz: napačne izbire šole, prevelike zahtevnosti staršev, problemov v družini, ki se prenesejo v šolo in tam izživijo. Pogosto se lotimo problema od zadaj - z rešitvami motnje, kar ni prav. Treba je biti pozoren, opazovati, si vzeti čas. Problem poimenovati in vsem pojasniti je večkrat zelo težko - simptome obravnavamo tedaj, ko nimamo možnosti pomagati pri vzrokih. Za pedagoge so najbolj važna vprašanja: Kdo je moteč? Kdo moti koga? Kje in kdaj nastanejo motnje? Kaj je sprožilo moteno vedenje in zakaj? Moteno vedenje je povezano s subjektom in se manifestira preko telesa in preko psihe do- ločenega otroka, mladostnika ali odraslega. Do izraza pride v šoli, doma ali v drugih skupinah. Spoznati moramo cilje, ki jih otrok s svojim vedenjem hoče doseči. To je lahko, da hoče izsiliti pozornost, premoč, maščevanje ali pa pokaže svojo nemoč. Uspešno vodenje iz te krize nam uspe le, če smo pripravljeni otroku pomagati reševati njegovo emocionalno stanje. Če te simptome spregledamo, ali pa osredotočimo naš interes samo na motiviranje otroka, tega problema ne moremo rešiti, temveč ga ojačamo. Prav tako premestitev otroka v drugo šolo ali drug razred ne reši problema. Možna pot uspešnega dela s takimi otroci je reflektiranje problema. Ne iščemo razlogov in hipoteze za moteče vedenje, temveč se sistematično vprašamo: kdo? koga? kje? zakaj?, da se lahko približamo problemu. Pri samoreflektiranju je važno, da reflektiramo svoj odziv na tako vedenje in razčistimo svoje možnosti ravnanja ter meje lastne kompetence. Moramo vedeti, kaj in koga potrebujemo pri reševanju problema. Pri tem sta osnovna pogoja pripravljenost do razumevanja in zaupanja. Vsak lahko dela le tako dobro, efektivno in uspešno, v kolikor mu to dovolijo možnosti - kompetence in moč - energija. Če je pri reševanju problema vključenih več oseb, je zelo važno, da poteka delo kooperativno in je pomoč med posamezniki zares usklajena. Nekaj misli za zaključek: Motnje v šolskem vsakdanu vsebujejo energijo, ki je lahko dragocena, če jo znamo pravilno usmeriti. Vsebujejo možnosti za razvoj in rast učenca, razredne skupnosti in pedagoga. Zato želimo vsem pogum in moč pri konfrontaciji s temi problemi. Dipl. spec. ped. Berta Piskernig, vzgojiteljica v Mladinskem domu ZA BOLJŠE RAZUMEVANJE Nova knjiga profesorja Wieslerja Qred leti sem že imel priložil nost seznaniti bralce s priročnikom »Slovenščina za popotnike«, ki gaje napisal profesor na jezikoslovnem oddelku pedagoške akademije v Gradcu Alois Wiesler. Uveljavil se je z nazorom, da je osnovno poznavanje sosedskih jezikov temelj medsebojnega sodelovanja ter ena najpomembnejših nalog šolstva vsakega naroda. S tega vidika učenje tujih jezikov izenačuje s tvornim in miroljubnim sožitjem sosednjih narodov in piše ustrezne, zelo dobrodošle jezikovne priročnike. Takšna je tudi njegova najnovejša letošnja knjiga z naslovom »Humor doma in pri naših sosedih«. Naslovnica je domiselno narejena v obliki premakljivega ovitka v jeziku izbrane dežele. Knjiga je nedavno izšla pri družbi Medien in Marketing v Gradcu. Še več kot naslov nam pove njen podnaslov »Šale, anekdote in vesele zgodbice v nemščini, italijanščini, slovenščini in madžarščini« s pojasnilom, da gre za star način učenja jezikov in boljšega razumevanja naših sosedov. Mišljeno je karseda dobesedno, saj je v navedenem jezikovnem vrstnem redu, ki se v nemščini ujema z abecednim, na voljo lepo število vsestransko uporabnih hudomušnic. Pripadnik vsakega od naštetih narodov se lahko s pomočjo izhodiščnega materinega jezika naprej seznanja z istim besedilom še v treh jezikih sosednjih narodov. Profesor Wiesler si je pri izboru in jezikovni podobi smotrno pomagal s tremi zunanjimi sodelavci; za slovenščino je to bila prof. Romana Ivačič z osnovne šole Sevnica. Sevniška šola namreč že dalj časa vsestransko sodeluje z graško pedagoško akademijo oziroma z njeno osnovno šolo - vadnico, s tem pa tudi s prof. Wieslerjem. A. Wiesler je v kratkem predgovoru pojasnil nastanek knjige kot spodbuden stranski dosežek posebnega večletnega jezikovnega tečaja z vodilom »Učimo se pogovarjati z našimi sosedi«, ki ga v Gradcu izvaja z vzporednim učenjem vseh treh Avstrijcem sosednjih jezikov. Pri tem se pouk zavestno omejuje na bistvena temeljna znanja s poudarkom na človeških vrednotah medsebojne komunikacije, ki je osnova za dobro sosedstvo. Ob tem ima pomembno vlogo ravno sproščeno vzdušje, s katerim toliko laže vzpostavljamo medsebojne vezi najprej pri učenju jezikov in zatem še v srečanjih s pripadniki sosednjih narodov. Gradivo je brez kakršnih koli vsebinskih razmejitev razporejeno od prve do sklepne razvedrilne zgodbice skozi vseh 130 strani besedila. Večino zlahka prepoznamo kot skupno svojino tega in nedvomno še širšega evropskega prostora, vendar je najmanj po eni strani še najbolj prepoznaven prav slovenski delež, namreč z anekdotami o znanih Slovencih: slikarju Antonu Ažbetu, igralcu Ignaciju Borštniku in književniku Ivanu Cankarju skupaj s tisto povsem' svežo o Peterkovih skokih v Planici ter še z eno o varčnih Gorenjcih. Glede tega v vsej knjigi najdemo le še eno samo vzporednico z italijanskim režiserjem de Sicom. Z ozirom na (torej žal neoznačene in s tem dokaj nepregledne) vsebinske sklope še najpogosteje naletimo na zgodbice o učencih in učiteljih, ki jim sledijo gostilniški dogodki in odnosi med bolniki in zdravniki. Natančnejši vpo-gledT>ralcu vzame veliko časa, ker se pisci pač niso odločili niti za vsebinske sklope, kar nekoliko zmanjšuje neposredno uporabnost knjige v razredu, dokler si učitelj preglednice ne naredi sam. Z vidika jezika kot izrecnega bistva posameznega naroda deluje v danem okolju štirih sosednjih narodov povsem tuje edino zgodba, ki je povsem zunaj evropskega kroga - o avstralskem domorodcu in njegovem bumerangu. Naj tu priznam, da italijanščino znam kvečjemu bolj po slutnjah, ker sem se nekoč v gimnaziji tri leta učil latinščino, madžarščine pa takorekoč nič, tako da seveda nisem niti malo pristojen za natančno primerjavo prevodov. Seveda pa je mar- sikaj razvidno že na prvi pogled in tako moram na vsak način ugotoviti, da je slovenski prevod najdoslednejši glede na očitno nemški izvirnik - kdaj tudi v škodo našega jezika. Tako npr. Franz nastopa kot Franz tudi v slovenščini, čeprav bi bil edino pravilen Franc, Franček ali vsaj Franci pa veliko prikladnejša, saj za Italijane nastopa celo Enrico (mar ni to Henrik?), za Madžare pa Feri. Se bolj nas nemara zbode Hansi, ki je pri obeh drugih sosedih tako lepo podomačen (Giovanni oziroma Jancsi), le našega Janez(k)a ali Janka ni nikjer. Tako je slovensko (in slovansko) obliko izgubil tudi Miscu-rin, čeprav so v časih tako imenovanega ruskega socializma njegove hruške mičurinke sadili (sicer povsem neuspešno) tudi po najvišjih vrhovih zahodnega Pohorja. Ne vem kako zavzeto se drugih napak niti nisem loteval, takole sproti pa sem jih navzlic dokaj slabim izkušnjam s podobnimi knjigami zaznal presenetljivo malo. To me veseli toliko bolj, ker zaradi nepričakovane rabe nemških imen v slovenskih zgodbicah slovenski bralci ne bodo ne vem kako zelo prikrajšani, bolj mi je žal za kakšne sosede, pri katerih se bo kdo le vprašal, kaj je s slovenskimi imeni, če svoje očitno tudi premorejo tako Italijani kot Madžari. Vendar sem prepričan, daje knjiga s svojim medkulturnim pomenom ravno tako v celoti dobrodošla na naših šolah kot kjerkoli pri sosedih. Njeni ustvarjalci, zlasti še prof. A. Wiesler in njegova (naša) sodelavka prof. R. Ivačičeva, si namreč z njo želijo najti pot na naše osnovne in srednje šole, kjer se kot tujega učijo vsaj še enega od treh sosednjih jezikov. S knjigo si nedvomno lahko zelo dobro pomagamo pri katerem koli od njih. Razmisliti kaže tudi o delovanju večjezičnih in s tem večkulturnih krožkov, kjer bi tako kot kje pri sosedih tudi v Sloveniji lahko poskusili z vsemi tremi jeziki sosednjih narodov. In tu se ponovno vračam k svojemu že več let staremu predlogu, naj slovenski uradni katalog učnih gradiv in učbenikov končno prične objavljati tudi takšne vzporedne učne pripomočke, ki nastajajo npr. v založbi dvojezičnega pedagoškega združenja na avstrijskem Koroškem in na slovenskih šolah v Italiji. Naše šolsko ministrstvo bi jih, uradno ali neuradno, moralo spraviti še na slovenske šole v vseh treh zamejstvih. Gotovo bi bila potrata časa (in časopisnega prostora) takšne zamisli še naprej razlagati, saj so pričakovane koristi splošne in več kot očitne. Ugotovljeni spodrsljaj z rabo slovenskih imen moramo seveda pripisati nedoslednemu uredniškemu usklajanju prof. A. Wieslerja. Je pa seveda edini in manj pomemben - zlasti v primerjavi z njegovimi zaslugami za dolgoletno pedagoško delo, s katerim si prizadeva za medsebojno razumevanje in sodelovanje vključenih sosednjih narodov. Tako za vzorec po eno, v kateri Janez/ek izjemoma nastopa celo v treh jezikih: V šoli naj bi Janezek spregal glagol iti. »Grem,... greš ...« »Malo hitreje, prosim!« pravi učiteljica. »Tečem, tečeš, teče ...« F. Lasbacher RAZSTAVA V K & K Georg Vith in svetloba NI ajnovejša razstava v K & IM K centru (kultura in komunikacija) v Šentjanžu je spet nekaj novega in nenavadnega. To je na slikarskem področju pravzaprav že težko, kajti ob vsej pestrosti načinov slikanja ni lahko najti svoj izvirni stil, ki se povrh še zgleduje po nečem, česar ne počne zlahka kdo. Štiridesetletni Georg Vith je doma s Predarlskega in ima za seboj že celo vrsto samostojnih razstav tako v Avstriji kot tudi izven meja. Za osnovo svojega dela uporablja tako imenovano camero obscuro — gotovo se izraza še spominjate iz šole. To je za svetlobo neprodušno zaprta škatla z luknjico, v notranjosti pa se slika obrne na gla- Georg Vith (levo) in tajnik SPZ Janko Malle vo - in to je v bistvu že fotoaparat. Ta slika na glavi pa je projicirana na papir, kjer se rišejo nenavadni obrisi, ki s spreminjajo skupaj s spreminjanjem situacije v okolju. Trenutek je bežen in neponovljiv, Vith ga skuša ovekovečiti, ujeti in spraviti v zavest gibanje in minljivost obenem. Naslov razstave je »42 x 68 - 68 x 68« in ni nobena skrivnostna matematična formula, temveč sta to kratkomalo formata slik. Razstavo sta omogočili Slovenska prosvetna zveza in dežela Predarlska, umetnika je na otvoritvi predstavila Trude Wieser, o načinu dela in umetniških dimenzijah pa je strokovne besede povedala mag. Ulli Sturm, ki je lani postala direktorica Koroškega društva umetnikov. Do 7. februarja si lahko v Šentjanžu ogledate to nadvse zanimivo razstavo. 5. W. BOŽIČNI KONERT V ŠENTILJU Pel je oktet »Pavle Kernjäk« iz Maribora I etos mineva 100 let rojstva Lin 80 let smrti skladatelja, harmonizatorja, zborovodje in organista Pavla Kernjaka. Ob obeh letnicah se bojo skozi